DiZ Glasilo 3-12 by Društvo Družina in Življenje

Tema glasila: OSEBNOSTNA IN DUHOVNA RAST Naš gost: KIT IN DREW COONS Rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Njemu slava zdaj in do dneva večnosti! Amen.

2 Pt 3,18

Glasilo, letnik 11, št. 3, september 2012, ISSN 1855-2110

MOLITEV bl. matere Terezije

NAJ TE NE MOTI ... Človek je nespameten, nelogičen, egocentričen. NAJ TE NE MOTI, LJUBI GA. Če boš dobroto delil, te bodo opravljali kot egoista. NAJ TE NE MOTI, DELI DOBROTO. Ko uresničuješ svoje načrte, boš srečal neiskrene prijatelje in prave sovražnike. NAJ TE NE MOTI, URESNIČUJ JIh. Kar boš dobrega napravil, bo jutri pozabljeno. NAJ TE NE MOTI, DELAJ DOBRO. Poštenost in odkritosrčnost te delata ranljivega. NAJ TE NE MOTI, BODI ISKREN IN POŠTEN. Kar si dolgo let gradil, se lahko v trenutku podre. NAJ TE NE MOTI, GRADI DALJE. Če pomagaš ljudem, bodo zamerili. NAJ TE NE MOTI, POMAGAJ JIM. Daj svetu najboljše, kar moreš, in brcali te bodo. NAJ TE NE MOTI, DAJ ČIM VEČ. Napis na zidu Doma otrok iz Kalkute, ki ga je ustanovila mati Terezija v kraju Shishu Bhavan.

NAŠE POSLANSTVO:

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Družina in Življenje

KAZALO 4

TEMA GLASILA: OSEBNOSTNA IN DUHOVNA RAST

NAŠ POGOVOR: Zakonca Coons

14 PISMO P. PLATOVNJAKA: Duhovno življenje zakoncev 16 DUHOVNA POBUDA 20 STARŠEVSTVO: Najin pogled na duhovno rast 22 BITI TAŠČA/TAST 24 DELOVANJE DRUŠTVA 32 ZAKONSKA SKUPINA Ljubljana Sveti Križ 34 VODITELJSKI PAR: Zakonca Zadravec

46 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

BESEDA UREDNICE

Petra Berčan, urednica glasila

»Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog.« (1 Kor 3,7) Beseda rast je v današnjem kapitalističnem svetu zelo priljubljena. Če raste dobiček, raste kapital, raste dodana vrednost in posledično blaginja ljudi, ki vneto trošijo … Tudi mi, naše telo, ki je tempelj Svetega Duha, rastemo in se spreminjamo. Tja do 20. rastemo v višino, potem bolj v širino () Kaj pa naš »duhovni človek«? Kolikokrat pomislimo na osebnostno in duhovno rast in kaj za to zares naredimo? Nič ni namreč samoumevno in brez truda. Tudi brez tega, da v svojem življenju na področju duhovnega pridno sadimo ter zalivamo, ne gre. Ne bomo ne izpolnjeni in ne srečni. Prav pa je, da se vedno znova zavedamo, da je vsakršna rast dana od Boga, da je to milost in da se mu moramo za ta dar vedno znova zahvaljevati. Ob začetku novega šolskega leta vas tako vabim, da naredite vsaj ta korak in se vsak dan odločite za molitev oziroma čas, ki ga boste preživeli skupaj z Gospodom. Verjamem, da bo on potem postavil stvari na svoje mesto in dal rast vsemu, česar se bomo lotili! Tako lahko v tokratnem glasilu preberete, kako Bog Prav pa je, vsakega kliče na pot na svoj način: zakonca Durn da se vedno sta se podala na Jakobovo romarsko pot v Santiago znova zavedamo, da je de Compostela, zakonca vsakršna rast dana od Coons sta spregovorila o svojem delu z zakonskimi Boga, da je to milost skupinami povsod po svetu in da se mu moramo in tudi iz ostalih prispevkov je razvidno, da Gospod brez za ta dar vedno znova naše pomoči ne more dati zahvaljevati. potrebne rasti za ta svet in za večnost. Naj vam bodo Pavlove besede v spodbudo še posebno v tem času, ko smo vsakodnevno bombardirani s slabimi novicami, tako na ravni države kot na ravni Cerkve, in nas vse naprošam, da se povežemo v molitvi za ta razboleli človeški svet. Naj bo letošnje šolsko leto blagoslovljeno in sadov polno!

Družina in Življenje

OSEBNOSTNA IN DUHOVNA RAST

NAJINA POT V SANTIAGO DE COMPOSTELA K SVETEMU JAKOBU Sva Irena in Jože Durn iz župnije Vrhpolje pri Vipavi. Za naju je to najlepša vas na Vipavskem, saj sva tu rojena, tu sva se spoznala, poročila in si ustvarila družino. Izhajava iz vernih družin in tudi midva se trudiva, da bi v najini družini vera imela pomembno vlogo. Imava štiri odrasle otroke: Klemena,Tadeja, Petra in Ano. Septembra bova praznovala 35 let najinega skupnega življenja. Hvala Bogu za vso prehojeno pot. Za DiŽ sva izvedela že kot starejša zakonca. Nekaj časa sva odlašala, nato pa sva se leta 2005 odločila za seminar v Ankaranu. Bila je težka odločitev, vendar se je obrestovala. Na tem seminarju sva bila predvsem presenečena nad odprtostjo predavateljev in nad njihovim osebnim pričevanjem iz svojega zakonskega življenja. Bila sva navdušena, saj sva spoznala, da se je za dober odnos potrebno truditi in moliti.

Gospod naju je peljal naprej in odločila sva se za Camino

Camino je romarska božja pot v Španiji, ki se zaključi na grobu svetega Jakoba, apostola. To je ena izmed najstarejših romarskih poti na svetu, dolga več kot 800 km. Začetek poti je v Franciji, v deželi Baskov v mestu Saint Jean Pied de Port, nedaleč od Lurda. Pot gre nato čez Pireneje v špansko pokrajino Navarro. Sledita ji pokrajini Kastilja in Galicija, ki je najzahodnejša pokrajina v Španiji in sega prav do Atlantika. Cilj romanja je Santiago de Compostela (polje zvezd), kjer so relikvije sv. Jakoba v mogočni in

zelo stari katedrali. Večina poti poteka po ravnini in trikrat prečka gorske prelaze. Na romanje sva se podala zaradi navdušenih pripovedi prijateljev, ki so to romarsko pot že prehodili. Sva namreč člana Društva sv. Jakoba in z ostalimi člani sva nekajkrat romala po slovenski različici Jakobove poti. Pred romanjem naju je bilo strah, kako bo šlo. Veliko je bilo neznanega, tudi nasprotovanj. Čemu in zakaj se tako izpostavljati, čemu se podati na tako dolgo in naporno pot? Kako bo, ko bova 34 dni noč in dan drug z drugim? Za vse se je bilo potrebno dogovarjati: kje bova spala, kje in kaj bova jedla, kje se bova odpočila itd. In to dan za dnem. Prve dni se kar težko privadiš na vse spremembe, ki jih Camino prinese. Vse tvoje imetje je v nahrbtniku, ki te vsak dan opominja, da je še to malo, kar imaš, pretežko. Po nekaj dneh spoznaš, da je to, kar nosiš s seboj v nahrbtniku, pravzaprav vse, kar potrebuješ, in da se pravo bogastvo človeka skriva v njem samem in ne v stvareh, ki ga obkrožajo. Ta pot te napravi skromnega, ponižnega, z malim zadovoljnega in zelo

Družina in Življenje

pozornega do drugih. Romarji smo bili med seboj prijateljski ter pripravljeni pomagati drug drugemu. Od jutra do večera se sliši pozdrav: »Buon Camino«, ki povezuje romarje s celega sveta. Toliko prijaznih pogledov ter nasmehov še nisva bila deležna.

Biti ves dan neprenehoma skupaj …

Najin dan na Caminu se je začel ob 6. uri zjutraj z jutranjo molitvijo. Še preden je posijalo sonce, sva se podala na pot z vsem svojim bogastvom v nahrbtniku. Polna energije, vesela, da sva dobro spala, sva se Bogu zahvalila in ga obenem prosila za pomoč. Občudovala sva nepregledna žitna polja in neskončno dolge poti brez konca in kraja. V teh jutranjih urah sva vesela slavila Boga, ki je ustvaril tako lep svet. Proti koncu enodnevne etape (20–30 km), ko sva bila že močno utrujena, sva prosila Boga pomoči, da bova zmogla. Brez Božje pomoči ne bi zmogla tega romanja. Da bi se prepirala, skoraj ni prišlo v poštev, saj se nisva imela kam umakniti. Potrebno je bilo veliko pogovora, kot se v zakonu spodobi. Manjše nesporazume sva sproti reševala in si odpuščala. V težavah sva drug drugemu pomagala, se spodbujala ter opogumljala. Večkrat sva bila pri sveti maši, kjer nas je župnik povabil pred oltar, da smo se predstavili, nato nas je blagoslovil in nad nami molil. To nas je zelo povezalo. Prenočevali smo v albergih, prenočiščih, namenjenih samo romarjem. Sobo smo si delili z romarji s celega sveta, npr. trije Španci, dva Francoza, en Japonec, Armenka, Nemec in midva. Vsak večer v drugem albergu z drugimi romarji. Na poti sva imela veliko časa za premišljevanje in molitev. Največ molitve sva namenila za najine otroke, da bi imeli pogum, ko si bodo ustvarjali svoje družinsko življenje. Nisva pozabila najinih sorodnikov, sosedov, prijateljev, znancev, ljudi, ki jih poznava. Molila sva tudi za najino zakonsko skupino, za katero sva Bogu hvaležna, da ji pripadava. To so naši prijatelji, s katerimi deliva duhovna in verska vprašanja in izkustva. Lepo je imeti ljudi,

ki te razumejo in imajo tudi sami skrb za versko, družinsko in zakonsko življenje na prvem mestu. Izkušnjo takega romanja priporočava pogumnim ljudem, ki se ne bojijo napora, spanja z neznanimi ljudmi v skupni sobi ... Veliko je bilo napora, bolečin, še več pa občutkov sreče, veselja in polnosti brezmejne svobode. Spoznala sva, da brez trpljenja ni veselja. Vesela sva bila srečne vrnitve domov ter presenečenja, ki ga so nama pripravili otroci. Povabili so sorodnike, prijatelje ter sosede in naredili slavolok z napisom: DOBRODOŠLA ROMARJA EL CAMINO. Bogu in sv. Jakobu hvala za vse! Na Camino bi še šla. Denar že »šparava«. Irena in Jože Durn

Družina in Življenje

OSEBNA IN DUHOVNOSTNA RAST

»NAČRTOVANJE« POČITNIC Nekega večera v mesecu aprilu sva z možem načrtovala naš letni dopust. Določila sva termine, kdaj si bova vzela dopust in kako bomo tisti čas kar najbolje izkoristili – nekaj časa za delo in nekaj za lenarjenje. Najin prvi dan dopusta smo že odšli na morje. Končno stran od vsakodnevnega ritma, službe! V avtu zazvoni možev telefon – službene stvari! Ostanem mirna. Zazvoni ponovno in ponovno … Nisem več mogla ostati mirna – poleg tega smo bili že na hrvaški strani in še hkrati je telefoniral in vozil! O tem smo se nato pogovorili, vse uredili in preživeli res lep dopust na otoku Pagu. Po prihodu domov je mož videl, da stvari v službi ne tečejo tako, kot bi morale, in da žal ne bo mogel dopusta izpeljati tako, kot sva ga načrtovala. Kar nekaj časa sem rabila, da sem to sprejela in »prenesla« v našo realnost. Ko sedaj gledam nazaj, je bil letošnji poletni čas predvsem moja vaja v sprejemanju trenutnega stanja. Vaja v preseganju »idealne« predstave, kako stvari morajo teči. Vaja o tem, kako prepustiti dogodkom, da si sledijo. Vaja o tem, da načrti niso zato, da te omejujejo. Ko sem bila čisto na tleh in ko sem pri molitvi Jezusu izročila in predvsem izpustila stvari iz rok, so se začeli dogajati čudeži. Spregledala sem in videla, koliko blagoslovov sprejemam, četudi ne v obliki, kot sem si jaz predstavljala. Pred kratkim mi je v roke prišla zgodba, ki me je zelo nagovorila.

ŠPORTNI AVTOMOBIL Mladostnik se je pripravljal na maturo. Že mesece je občudoval športni avtomobil v izložbi ene od trgovin. Vedel je, da je njegov oče dovolj bogat, zato mu je rekel, da je ta avtomobil edina stvar, ki si jo želi ob maturi. Končno, na dan mature, ga je oče poklical v dnevno sobo. Povedal mu je, kako je ponosen, da ima tako dobrega in pametnega sina, in da ga ima zelo rad. Izročil mu je škatlo, zavito v darilni papir. Presenečeni mladenič je odprl škatlo in iz nje potegnil Sveto pismo. Prizadeto in jezno je vzkliknil: »Toliko denarja imaš, pa si mi podaril … Sveto pismo?!«

Užaljeno je odšel iz hiše ter iz protesta sklenil zapustiti dom. Leta so minevala in mladi mož je postal zelo uspešen človek. Imel je čudovit dom in lepo družino. Nekega dne se je odločil obiskati očeta. Že od dneva mature ga ni videl. Toda, še preden se je uspel odpraviti na pot proti domu, je prejel telegram, v katerem je pisalo, da mu je oče umrl.

Zapustil mu je vse premoženje, zato naj bi prišel domov kar se da hitro, da bi ga prevzel. Ko je prispel v hišo svojega očeta, sta ga preplavili žalost in skesanost. Pričel je raziskovati očetove papirje. Med stvarmi je našel tudi podarjeno mu Sveto pismo – neodprto! V solzah ga je odprl in pričel listati. Medtem ko je bral, je iz kuverte v knjigi padel ključ z obeskom, na katerem je bilo zapisano ime zastopnika – prodajalca športnih avtomobilov. V kuverti je bil tudi listek z zapisanim datumom mature in sporočilom: V CELOTI PLAČANO!

Kako pogosto spregledamo Božji blagoslov samo zato, ker prihaja k nam v paketu, kakršnega nismo pričakovali? Petra K.

Družina in Življenje

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

PRIBLIŽNA VERA Vir: Trenutki s teboj, Barbara in Dennis Rainey

»Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil in v veri sprejel, ker veš, od koga si se naučil.« (2 Tim 3,14) Bojim se, da je med kristjani preveč takih, ki nimajo pojma o svoji veri – ne vedo, kaj sploh verujejo. So kot plutovinast zamašek v morju, ki ga sem in tja nosijo in premetavajo valovi. Taki kristjani se zdaj ogrejejo za eno, v naslednjem hipu za drugo mnenje in nanje bolj vpliva knjiga, ki so jo nazadnje prebrali, kot tista, ki naj bi jo celo življenje poznali, Sveto pismo. Vsi smo strašansko zaposleni in se le redko zares ustavimo in vprašamo, kaj delamo oziroma kaj zares šteje in ima za nas vrednost; preveč smo zaposleni, da bi življenje in stvari resno pretehtali in se odločili, za kaj je res vredno živeti oziroma za kaj je vredno umreti. Rezultat takega načina življenja je »približna vera«. Gre za vero, ki ima v sebi ravno pravi odmerek resnice, da se na videz zdi podobna pravi veri, le da je v resnici prešibka, da bi nas mogla nagovoriti in spodbuditi k nekemu dejanju. Z drugimi besedami, je preveč slabokrvna, da bi imela na nas tako velik vpliv, da bi se odločili za nekaj, kar zahteva žrtev. Približna vera je preslabotna – ne vzdrži pritiska – ko vas vaš najstnik izriva iz svojega življenja. Približna vera ne more obdržati zakona skupaj, ko romantika pojenjuje. Približna vera skoraj vedno utihne, ko se pojavijo vprašanja v zvezi z istospolnimi porokami oziroma posvojitvami otrok s strani homoseksualcev. Približna vera ne spodbuja in ne daje poguma, ko

VAJIN POGOVOR Predstavljajte si, da ste na sodišču in vam sodijo, ker ste kristjan. Menite, da bi bila vaša prepričanja dovolj močna, da bi v veri vztrajali, ali bi se dali prepričati nasprotnikom?

je treba spremeniti obnašanje oziroma se je treba upreti neodobravanju oziroma nasprotovanju »toka« (javno mnenje). Približna vera je kriva za pojavitev nove vrste krščanstva, ki se kot epidemija širi po naših domovih in naših cerkvah. To je vera z malo okusa, malo luči in malo vpliva. Ko je približna vera naš edini vir motivacije, ne moremo pričakovati, da bomo imeli trdna in jasna stališča, da se bomo za kakšno stvar zares zavzeli, in absolutne vrednote bodo izgubile svoj pomen in težo. Brez zdravega prepričanja in iskrenih ter srčnih načel, ki nam lahko pomagajo pri iskanju in hoji po pravi poti, smo, kot bi stali na pesku, ki ga morski val premika. Zmanjkuje nam trdne opore, ki jo tako potrebujemo za odgovorno življenje v skladu z zdravimi načeli. Čas je, da bi končno le slišali klic Božje besede, ki nam želi predstaviti delujoča svetopisemska načela. Če pa hočemo ta načela poznati, se moramo vanje poglobiti – v roke moramo vzeti Sveto pismo in ga iz dneva v dan pozorno prebirati. Že se sliši glas trombe, ki nas, kristjane, spominja, naj se vedno znova vprašamo: Kaj zares verujem? Danes svet potrebuje močno skupino takih vernikov, ki bodo zares sledili Kristusu in bodo s svojim življenjem in besedo pričali zanj.

VAJINA MOLITEV Prosita Gospoda, da bi lahko vedno čvrsto stala na strani resnice.

Družina in Življenje

NAŠ POGOVOR

ZAKONCA KIT IN DREW COONS Tokrat objavljamo drugi del pogovora z zakoncema Coons. Spregovorila sta o svojem delu z zakonskimi skupinami, ki uporabljajo pri svojem delu podobno gradivo kot zakonske skupine pod okriljem Diž-a. Ker pričenjamo novo šolsko leto in z njim naša srečevanja po zakonskih skupinah, naj bo njuno razmišljanje v spodbudo vsem, ki ste že vključeni v skupino, in tudi tistim, ki o tem še razmišljate in zbirate pogum. Svoje moči sta torej usmerila v gradnjo zakonskih skupin. So zakonske skupine res odgovor na probleme, s katerimi se srečujemo zakonci v današnjem času? Drew: Res imava kar nekaj izkušenj s skupinami in zares verjameva, da je to prava stvar za zakonce. V skupini se zakonci soočijo z dejstvom, da niso osamljeni v svojih problemih, da se drugim dogajajo podobne stvari. Zavedava se, da nisva bila nikakršna strokovnjaka za medsebojne odnose, ko sva ustanovila prvo zakonsko skupino, in tudi drugi pari ne. A z nami je bil par, ki je kasneje priznal, da je bil tik pred ločitvijo. Mnogi pari si želijo narediti še eno – zadnjo stvar, preden bi šli narazen, in mnogi se odločijo za zakonsko skupino. Presenečeni smo bili in onadva tudi, da sta s pomočjo naših srečanj prenovila svoj zakon in ostala skupaj. Postalo nam je jasno: nismo ne odvetniki, ne svetovalci in terapevti, pa vendar smo si v veliko pomoč. Seveda se moramo pri tem zavedati, da je Bog tisti, ki je lahko preko gradiva in preko naših izkušenj posredoval in naredil velike reči. Če vzameš katero koli skupino parov in pogledaš njene člane, vidiš, da nihče od njih ni poseben strokovnjak, a vendar vsak od njih ve nekaj o zakonu. In ko te izkušnje združiš, smo v bistvu vsi strokovnjaki. Nekdo je podal dobro prispodobo: Če se par udeleži vikend seminarja za zakonce je to tako, kot bi jima dal za pogoltniti slona. Na zakonski skupini pa tega »slona« razrežemo na manjše kose. Na srečanju vzamemo eno samo načelo, ki ga potem lahko zakonca obdelujeta in se pogovarjata o tem ves mesec. Presenečeni smo, da nas to izgrajuje, in če pogledava v svoje zapiske na

Mnogi pari si želijo narediti še eno – zadnjo stvar, preden bi šli narazen, in mnogi se odločijo za zakonsko skupino.

koncu leta naših srečevanj, vidiva, da sva drugačna, da sva napredovala. Kit: Eno od pomembnejših dejstev, ki sem ga sama zaznala na zakonski skupini, je bila ugotovitev, da se moj Drew prav nič ne razlikuje od drugih mož. Drew si je pogosto mislil, da sem jaz edina, ki počnem nekaj, kar mu ne paše, in seveda obratno. Na skupini pa sva videla, da se tudi drugim dogaja podobno. Zelo je opogumljajoče spoznanje, da na tem potovanju nismo sami. Vsak si želi potrditve, da je normalen, da je njegov zakon dober. Dobro se je zavedati, da je za ta dober zakon potrebno veliko dela in truda, da ni nikjer čarobne paličice, ki bi to naredila. In vso to potrditev, da smo normalni in na pravi poti, dobimo prav v zakonski skupini. Drew: To je tudi kraj, kjer pridobiš veliko dobrih prijateljev. V zakonski skupini počnemo nekaj skupaj, nekaj, kar je zares vredno. Midva sva prepotovala ogromno sveta in samo z vodenjem konferenc si nisva pridobila dosti prijateljev. Ko pa ustanoviva zakonsko skupino, četudi je to na Novi Zelandiji, je to povezovanje čisto drugačno in na ta način sva si res pridobila ogromno dobrih prijateljev. Kit: Pomembno je tudi poudariti, da je zakonska

Družina in Življenje

Če se par udeleži vikend seminarja za zakonce je to tako, kot bi jima dal za pogoltniti slona. Na zakonski skupini pa tega »slona« razrežemo na manjše kose. skupina dobra za rast naše vere in ne le zakona. Že s tem, ko si med seboj zaupamo, na kateri točki smo, kam želimo priti, kako nam molitev pomaga, ali smo daleč od Boga; vse to pripomore k rasti naše osebne vere in tudi tu lahko zaradi zaupanja med člani napredujemo.

Drew ima rad živali

Pravita, da pomagata pri ustanavljanju zakonskih skupin povsod po svetu. Ali skupine povsod delujejo po istem programu? Jim to odgovarja? Jim prinaša rešitve za njihove težave? Drew: Program je povsod enak, saj temelji na svetopisemskih načelih, ki veljajo povsod. Res je, da si potem ta načela podkrepimo s primeri in nama se pogosto zgodi, da so ti primeri in zgodbe preveč »ameriške«. Zelo se trudiva, da v drugih kulturah tega ne počneva preveč, a nama včasih ne uspe. Slovenija je gotovo ena izmed močnejših držav, saj imate veliko skupin, ki delajo po tem programu. Ko na primer slovenska zakonska skupina vsa svetopisemska načela obogati s slovenskimi primeri, vrednotami in jih umesti v svoj kontekst, je to tisto, kar je čisto vaše. In to velja povsod: v Rusiji, na Kitajskem, v Afriki, v Severni Ameriki. Kit: Ob tem, ko program širiva povsod po svetu, sva se naučila naslednje: če je Sveto pismo resnično, potem mora odgovarjati, ponujati rešitev vsem ljudem povsod po svetu. In to se je pokazalo kot zelo resnično. Upam, da razumete; zakon je bolj ali manj enak povsod: ljudje smo sebični, želimo si delati svoje stvari, eni smo dlje v veri kot drugi, toda Božja beseda je vedno tista, ki drži in prav usmerja. Rešitve niso odvisne od našega mnenja, ampak od tega, kar nam pravi Bog. In to je univerzalno ter deluje povsod.

Papež Janez Pavel II. je učil, da je Jezus središče vesolja in vse naše zgodovine. Kako povedati svetu, da je Jezus rešitev in odgovor na naše potrebe in ne, kar nam ponuja svet? Drew: Janez Pavel II. ima 100-odstotno prav. Kar nekaj načinov je, s katerimi lahko ljudem pokažemo in jim govorimo o Jezusu. Ljudem ogromno povemo

Drew zelo rad dela v gozdu s tem, da imamo dober zakon. Vse ljudi na svetu zanima, kaj je tisto, kar dela zakon dober, in odgovor je povsod enak: kjer imata zakonca dober medsebojni odnos, imata vzpostavljen odnos z Bogom in Jezusom Kristusom. Njun uspeh ne temelji na tem, kar povedo revije, filmi, knjige, TV, temveč na tem, kar pravi Sveto pismo. Naš zakon je razmerje med nami in Bogom. V tem kontekstu nas Bog uporablja, da smo magnet tudi za tiste, ki ne verujejo. Že v samem začetku,

Zakon je bolj ali manj enak povsod: ljudje smo sebični, želimo si delati svoje stvari, eni smo dlje v veri kot drugi, toda Božja beseda je vedno tista, ki drži in prav usmerja.

Družina in Življenje

Ko pa sem pričela s podrobnejšim preučevanjem Svetega pisma, sem ugotovila, da ne vem prav dosti. Eno izmed temeljnih spoznanj je bilo, da je najboljši zakon obljuba med tremi (ne med dvema): možem, ženo in Bogom. Če bi to bila le vez med menoj in Drewjem, bi neprestano tekmovala med seboj, kdo bo zmagal. Sveto pismo pa pravi, da vstopa med naju tudi Bog. In to je dobro, ker vedno, ko slediva temu, kaj Bog pravi, ne tekmujeva več ves čas drug z drugim. Naučila sem se, da imamo v svojih srcih probleme, ki jih velikokrat želimo reševati po svoje. Toda vera nam narekuje, da je Jezus za vse naše slabosti umrl na križu in nas odrešil. In to dejstvo

Kit prodaja doma pridelane povrtnine in denar od prodanega daruje v dobrodelne namene

Eno izmed temeljnih spoznanj je bilo, da je najboljši zakon obljuba med tremi (ne med dvema): možem, ženo in Bogom. mora vsak izreči v svojem srcu ter se predati in izročiti svoje življenje Jezusu. Neverni ljudje pa to težko umestijo v svoja življenja in svoj zakon, dokler ne sprejmejo te odločitve. Sveti Duh je nato tisti, ki lahko spreminja naša življenja in zakon. Navsezadnje je Bog tisti, ki si je zakon tako zamislil in nam tudi z veseljem pomaga, če mu le dovolimo.

Nam lahko za konec zaupata še kaj spodbudnega? Kit rada odgovarja na elektronsko pošto, preko spleta kupuje in kaj prodaja ko sva pričela z ustanavljanjem zakonskih skupin, sva videla, da bi se nam radi pridružili tudi tisti, ki v cerkev ne hodijo ali pa so od nje oddaljeni. Tega sva se ustrašila, češ, da bo zmanjkalo prostora za tiste pare, ki hodijo v cerkev. Toda ti pari imajo ravno tako svoje potrebe in zato danes težimo k temu, da v skupine povabimo tudi take, ki v cerkev ne hodijo, in v skladu s tem prilagodimo program tako za delo v zakonskih skupinah kot na vikend konferencah. Tudi tem ljudem je potrebno povedati, kaj pomeni imeti odnos z Jezusom. Mnogi nato naredijo obljubo in predajo svoje življenje Jezusu, saj je to del gradiva. In Gospod lahko deluje ne glede na to, kaj se potem s tem parom dogaja. S pomočjo Svetega pisma, naših primerov in duhovnega voditelja se nehote in nevede dotikamo človeških src in Gospod jih spreobrača. Kit: Ko sem bila še mlajša, sem mislila da veliko vem.

Drew: Seveda. Naj vam povem, da imate v Sloveniji eno močnejših vej gibanja Družina in življenje. Krasno sodelujete med seboj in to poveva povsod po svetu. V mnogih državah vas uporabiva za zgled in lep primer. Izziv nam vsem pa je, da bi naš program in delo širili tudi med ljudi, ki ne hodijo v cerkev, da tudi do takih zakoncev pride Gospodovo veselo sporočilo. Po drugi strani ste obdani z državami, v katerih je populacija kristjanov še vedno močna. Tudi v teh državah, kot so Hrvaška, Bosna, Avstrija, zakonci potrebujejo pomoč. In ni lepšega kot to, da se pari odzovete na klic za tako ali drugačno delo ter tako pomagate po svojih močeh. Naj Gospod še naprej blagoslavlja vse vaše delo in prizadevanja.

Draga Kit in Drew, v imenu vseh bralcev glasila se vama najlepše zahvaljujem za vse zaupano. Bodita še naprej tako učinkovito orodje v Gospodovih rokah. Pogovarjala sem se Petra Berčan

Družina in Življenje

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

MOJE ŽIVLJENJE S SVETIM PISMOM Gradimo odnose, za katere je vredno živeti! Bogate besede, ki jih je izbralo gibanje Družina in življenje. Kje pa še gradijo takšne odnose, za katere je vredno živeti? Seminarji, srečanja, duhovni vikendi in seveda duhovne počitnice za družine v Veržeju. Povsod tukaj se gradijo takšni odnosi. Odnosi, ki povezujejo in utrjujejo skupne poti zakoncem in družinam. Ali je mogoče še kje dobiti toliko dobrih napotkov za življenje? V Svetem pismu, seveda. Vsa ta srečanja temeljijo na besedah iz Svetega pisma. Toliko modrosti in naukov ni moč najti v nobeni drugi knjigi. Pa se vprašam: Kako je mogoče v tako starih zapisih najti toliko odgovorov na vprašanja iz sodobnega časa? Ni vedno enostavno. Včasih berem besede, povedi, odstavke, listam in iščem smisel. Kaj naj bi mi to povedalo? Priznam, da je precej težko. Ne razumem in se ne znajdem. Po branju Svetega pisma v skupini, predvsem na seminarjih in duhovnih počitnicah, pa se mi počasi odpira obzorje. Več velja neizprosna vztrajnost v iskanju Gospoda kakor tisti, ki negospodarno krmari svoje življenje. (Sir 20, 32) Ko smo letos v Veržeju prebirali Sveto pismo, tokrat je bilo izbrano Jakobovo pismo, se mi je na določenih delih besedila odprlo več vprašanj in pomislekov. Po odprti razpravi pa sem naenkrat spoznala, da je veliko ljudi nagovoril isti odstavek ali ista vrstica kot mene. Zanimivo. Torej je besedilo hotelo sporočiti in poudariti natančno določeno misel, ki sem jo razbrala tudi sama. Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost,

tam je nered in vsakršno zlo. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine. In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir. (Jak 3,16–18) Ko berem Sveto pismo, včasih ne razumem ničesar, a vseeno nadaljujem z branjem. Zgodi se, da tista vsebina šele kasneje »pride za menoj«. Včasih pa nimam tega občutka. Pride tudi čas, ko sem v nekem trenutku krize ali težave. Tedaj odprem stran in pred menoj je misel, ki mi sporoča odgovor. Čeprav je lahko to samo vrstica ali beseda, ki pride prav ravno v tistem trenutku, ko jo potrebujem. Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? Gospod je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati? Ko se mi hudobneži približajo, da bi požrli moje meso, moji nasprotniki in sovražniki proti meni, se spotaknejo in padejo. (Ps 27(26),1–2) Toliko o Svetem pismu, priročniku za življenje. Karmen Jelčič

Družina in Življenje

KAKO BOG DELUJE Ko nam stvari ne gredo po načrtih, zlahka izgubimo pogum. Toda naše srce naj se ne vznemirja, kajti Bog deluje v našem življenju tudi sredi bolečin in trpljenja. Ko bo naslednjič tvoja »skromna koliba« pogorela do tal, pomisli, da bi bilo lahko prav to znamenje Božje milosti, ki te obdaja. Za vse negativne stvari si moramo reči: »Bog ima za to pozitiven odgovor!«

Ti praviš: »To je nemogoče!« Bog pa pravi: »Vse je mogoče!« (Lk 18,27) Ti praviš: »Jaz sem preutrujen.« Bog pa pravi: »Jaz vam bom dal počitek!« (Mt 11,28–30) Ti praviš: »Nihče več me ne ljubi.« Bog pa pravi: »Jaz te ljubim!« (Jn 3,16–34) Ti praviš: »Ne morem nadaljevati.« Bog pa pravi: »Dovolj ti je moja milost!« (Kor 12,9; Ps 91,15) Ti praviš: »Znašel sem se v brezizhodnem položaju.« Bog pa pravi: »Jaz bom uravnaval tvoje steze!« (Prg 3,5–6) Ti praviš: »Tega ne zmorem storiti.« Bog pa pravi: »Vse zmoreš v meni, ki ti dajem moč!« (Fil 4,13) Ti praviš: »Nisem sposoben.« Bog pa pravi: »Ti si sposoben!« (2 Kor 9,8) Ti praviš: »To nima vrednosti.« Bog pa pravi: »Vse pripomore k dobremu!« (Rim 8,28) Ti praviš: »Ne morem si odpustiti!« Bog pa pravi: »Jaz ti odpuščam.« (1 Jn 1,9; Rim 8,1) Ti praviš: »Tega ne obvladam.« Bog pa pravi: »Jaz bom potešil vse vaše potrebe.« (Flp 4,19) Ti praviš: »Bojim se!« Bog pa pravi: »Jaz ti nisem dal duha boječnosti!« (2 Tim 1,7) Ti praviš: »Pogosto sem zaskrbljen in razočaran.« Bog pa pravi: »Vso svojo skrb položite vame!« (1 Pt 5,7) Ti praviš: »Nimam dovolj vere.« Bog pa pravi: »Vsakemu sem dal mero vere.« (Rim 12,3) Ti praviš: »Nisem dovolj pameten.« Bog pa pravi: »Jaz ti dajem modrost.« (1 Kor 1,30) Ti praviš: »Počutim se povsem sam.« Bog pa pravi: »Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil!« (Heb 13,5) (Vir: internet)

Družina in Življenje

LE ZAKAJ BRATI SVETO PISMO? Si želite sprememb? Se morda želite tudi sami spremeniti, pa ne veste, kje bi začeli in kako? Nič lažjega! Berite Besedo! Vem, da se sliši naivno in ob teh besedah kdo bolj ali manj upravičeno pomisli: »Nehaj že s temi neumnostmi! Pri teh letih bi že lahko vedel, kako težko se je spreminjati, kako težko se je odpovedati kakšni razvadi, kritiziranju, miselnemu vzorcu, ki je v človeku tako zakoreninjen … Težko je začeti nekaj povsem novega, nekaj, česar nisi vajen …« Če tako mislite, imate skoraj prav. Ko si že nekaj časa na svetu, je res težko začeti nekaj novega. Sploh je težko poskusiti nekaj, kar ti je tuje, nekaj, o čemer ne veš veliko, nekaj, kar se ti zdi, da ni zate, nekaj, o čemer nisi dovolj poučen … Izzivam vas, da v tem trenutku za trenutek zaprete oči, se zamislite in poskušate v sebi prepoznati občutke, ki vas navdajajo ob misli, da bi nekje v javnosti naglas brali Sveto pismo. Kakšni so vaši občutki? Vam je lepo pri srcu ali se počutite nelagodno? Bi to z veseljem storili ali bi vam bilo preveč nerodno? Bi vas skrbelo, kaj o vas mislijo ljudje, ki vas poslušajo? Prav za to gre: za glasno branje Božje besede – SVETOPISEMSKI MARATON, kjer se Sveto pismo bere cel teden neprekinjeno 24 ur/dan. Pri Sv. Jožefu v Ljubljani bo ta dogodek med 7. in 14. oktobrom 2012, letos že peto leto zapored (v enem tednu se zamenja več kot tisoč bralcev), v mnogih krajih po Sloveniji pa bodo t. i. Mini svetopisemski maratoni, ki bodo trajali 24 ali 12 ur.

PRILOŽNOST ZA DRUŽINE Na misel mi prihajajo starši, ki ne vedo, kako bi svojim otrokom prenesli vrednote vere, ki se ne čutijo usposobljeni za delo domačega kateheta, ker menijo, da o veri ne vedo dovolj, saj se o tem ne izobražujejo in običajno z nikomer ne pogovarjajo … Hej, starši, izkoristite priložnost! Zakaj? Svetopisemski maraton in glasno branje Svetega pisma ne zahteva nobenega posebnega znanja. (Vsak, kdor zna brati, lahko bere!) Zato vam, družinam, iskreno priporočam, da se udeležite katerega od Mini svetopisemskih maratonov (Glejte razpored, kje in kdaj se bo bralo Sveto pismo!) in se kot družina prijavite za branje v določenem terminu. Organizatorji vam bodo z veseljem povedali, kdaj je kakšen prost termin, ko bi lahko vi kot družina (oče, mama in otroci, ki znajo brati) brali.

ZAKAJ NAJ BI CELA DRUŽINA BRALA SVETO PISMO? Vem, da se vam ob tem porajajo mnoga vprašanja: »Zakaj naj bi brali Sveto pismo – in celo naglas? V čem je smisel? Kaj bomo imeli od tega? Mar ni to smešno?

Kako naj otroke k temu spodbudimo …?« Ti pomisleki so realni. Vendar, če naredimo preprosto enačbo in poskušamo pretehtati vse dobre in negativne strani, je dobrih veliko več. Naj vam jih samo nekaj naštejem: Otroci črpajo iz zgleda staršev, in če bodo videli in slišali starše naglas brati Sveto pismo, bo to zanje čudovit zgled – slutim, da veliko večji, kot če bi jim ure in ure vtepali v glavo določena pravila in spoznanja …

Tabela s podatki, kje bodo, med 7. in 14. oktobrom 2012, ko bo v Ljubljani pri sv. Jožefu Svetopisemski maraton, potekali t. i. Mini svetopisemski maratoni, je objavljena na spletni strani Družina in Življenje (www.diz.si). Sveto pismo je živa Božja beseda – je živi Kristus, ki po branju in poslušanju vstopa v človekovo srce (v njegovega duha), ga zdravi, osvobaja in poživlja, vanj prinaša luč in toplino, ga napolnjuje z ljubeznijo, veseljem in mirom … Človek je telo (vemo, kako hranimo telo), duša (hrana duše je lepota stvarstva, sprehod v naravi, lepa slika, dobra glasba, navdihujoča knjiga …) in duh (naša duhovna hrana je Sveto pismo, ki je hrana, ki ohranja našega duha pri življenju). Človek, ki redno »prehranjuje svojega duha«, je veder, blag, miren in žlahten. Za branje Svetega pisma je potrebna le osebna odločitev. Ko se odločam, da bom bral Sveto pismo, moram najti primeren prostor (ta je na Mini svetopisemskem maratonu zagotovljen), rezervirati poseben čas, ko me nihče ne moti, in potem začeti spoštljivo in z odprtostjo. Najbolje je začeti z Novo zavezo – z evangeliji in Pavlovimi pismi. Sicer pa je namen branja Svetega pisma v tem, da bi Božja beseda zaživela v našem življenju – v naših vsakdanjih okoliščinah, da bi nas Bog po njej hranil in negoval, da bi okrepljeni z močjo Besede stopali mimo čeri in ovir vsakdana in bi tako odnosi med nami postajali žlahtnejši in lepši. Dani

Družina in Življenje

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

Duhovno življenje zakoncev

p. Ivan Platovnjak

O zakonski in družinski duhovnosti se danes veliko govori in piše. Pogosto pa si vsak zelo po svoje predstavlja, kaj naj bi pomenila duhovnost. Ker se beseda duhovnost zelo pogosto uporablja (na Googlu je bilo na to besedo dne 24. 6. 2012 kar 2.650.000 zadetkov), nekateri menijo, da bi bilo bolje, če bi kristjani ne uporabljali tega izraza. Sodobnega človeka, ne samo kristjana, ampak vsakega človeka – na nek način tudi ateista – zanima vse, kar je duhovno, kar pomaga doseči večjo kvaliteto življenja. V tej besedi se skriva nepregledna množica pojmov, ki so si največkrat protislovni in nimajo nič skupnega s krščansko duhovnostjo (za besedno zvezo krščanska duhovnost je bilo 24. 6. 2012 na Googlu le 265.000 zadetkov). Lahko rečemo, da imamo v današnjem času moderni »panteon« duhovnosti. Beseda duhovnost izhaja iz latinske besede spiritus (db. duh). Že sama po sebi nas beseda usmerja k duhu oz. nas poveže z njim in lahko rečemo, da pomeni duhovnost življenje v duhu oz. način življenja ali življenjski slog, ki ga vodi duh. Po apostolu Pavlu je duhoven tisti, ki živi po Duhu (Rim 8,4) oz. kdor se da voditi Duhu (Rim 8,14; Gal 5,18). Etimološko lahko torej razumemo krščansko duhovnost kot življenje, ki ga vzbuja, podarja in vodi Sveti Duh.

Sodobnega človeka, ne samo kristjana, ampak vsakega človeka – na nek način tudi ateista – zanima vse, kar je duhovno, kar pomaga doseči večjo kvaliteto življenja. Razločevanje duhov

Ker vsako duhovnost vodi nek duh (tj. misel, čutenje, vrednota, ideal …), se moramo ob vsaki vprašati, kateri duh jo vodi. Je to Sveti Duh (Kristusov Duh, Očetov Duh, Duh ljubezni in odpuščanja, Duh evangelija, blagrov …) ali kateri drugi duh (duh sebičnosti, posvetnosti, potrošništva, nemogočih (sanjskih) idealov, razočaranj in zamer itd.). Zato ne moremo duhovno

Bog me namreč ustvarja in me ljubi vsak trenutek življenja ter mi želi pokazati pot, ki vodi v polnost življenja, če se tega zavedam ali ne, to sprejemam ali ne. živeti, če se stalno ne učimo in naučimo razločevati duhove, ki vplivajo in vodijo naš način življenja, tj. način našega gledanja, poslušanja in doživljanja; način razumevanja (tolmačenja, razlaganja) tega, kar smo videli, čutili, doživeli, in s tem tudi našega načina mišljenja, razmišljanja, presojanja, odločanja, govorjenja, delovanja, obnašanja itd. Če si za to ne vzamemo časa in se preprosto prepustimo vsem duhovom, ki nas navdajajo, spodbujajo in tudi vodijo, potem pač živimo tako, kot živimo. Vprašanje pa je, če si res želimo živeti takšno življenje. Če si ne, potem je potrebno najti pot, po kateri se bomo naučili razločevati različne duhove v svojem življenju in se odločiti, da bomo sledili tistim, ki nas vodijo v življenje, ki si ga želimo živeti in je vredno, da ga živimo. Duhovno življenje združuje v sebi dve razsežnosti: ena je »od zgoraj« in je delo Božjega Duha, druga pa je »od spodaj« in vključuje vse, kar pogojuje in določa človeško in krščansko življenje. Duhovnost vsebuje vedno napetost med edinim Svetim Duhom, ki deluje povsod in v vsem in ne morem sam vplivati nanj, ter različnimi načini in oblikami mojega človeškega, kulturnega in družbenega življenja. Bog me namreč ustvarja in me ljubi vsak trenutek življenja ter mi želi pokazati pot, ki vodi v polnost življenja, če se tega zavedam ali ne, to sprejemam ali ne. Gotovo pa je velika razlika, če to sprejemam in začnem iz tega daru in z njim živeti. Kako to sprejemam ter iz tega in s tem živim, pa je

Družina in Življenje

zelo odvisno od mojih izkušenj življenja od spočetja naprej, torej od izkušnje življenja v lastni družini, rodbini, naselju, domovini in župniji, osebne verske izkušnje v času otroštva, odraščanja in odraslosti, od mojega spola, samskega ali zakonskega življenja, življenja z otroki ali brez, življenja v ožji ali širši družini (skupaj s starši enega od sozakoncev …) itd. Zaradi te napetosti obstaja v duhovnosti nevarnost razcepitve ali prevladovanja ene od obeh razsežnosti. Lahko se prepustim mišljenju, da je pač vse odvisno od Boga in da sam ne morem ničesar narediti. Gotovo ne morem ničesar mimo Boga ali brez njega, toda tudi on ne more ničesar brez mene in mimo mene. Če nisem pripravljen videti in si priznati, kaj vse vpliva na moj odnos do njega ter na življenje in sodelovanje z njim v moji vsakdanjosti, ne more ničesar storiti zame. Vsa njegova ljubezen in življenje, ki mi ga želi omogočiti, gre kar mimo mene. Da, svoboden sem. Lahko se zaprem v svoj bunker samopomilovanja ali pa obsojanja drugih (tudi Boga). Lahko živim v stalnem prepričanju, da je Bogu vseeno zame in za moje življenje v zakonu ali družini. Lahko pa se v svobodi, ki mi jo Bog daje, z njegovo pomočjo (Kdor išče, bo našel. Kdor trka, se mu bo odprlo. Kdor prosi, se mu bo dalo. (Lk 11)) odprem svetlobi njegove ljubeče in dejavne navzočnosti v svojem življenju in življenju vseh ljudi (tudi sozakonca, otrok itd.). Kajti le toliko, kolikor zmorem ljubiti in sprejemati tistega človeka, s katerim nikakor ne morem vzpostaviti pravega odnosa, le toliko resnično

ljubim Boga in sem z njim v resničnem in pristnem odnosu. Le toliko živim pristno krščansko duhovnost. Evangelist Janez zato pravi: »Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga …« (1 Jn 4,20) Jakob pa pove: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost …« (Jak 5,25) Zdrave in rodovitne duhovnosti ne morem živeti, če torej ne sprejmem v svoje življenje vsega tistega, kar me določa in tudi ovira moj odnos do Boga in bližnjih. Ko vse to sprejmem in vsak trenutek znova prosim,

da mi Bog pomaga skozi vse to in z vsem tem odpirati se njegovi ljubezni, sprejemanju, odpuščanju, bom zmogel začeti živeti tisto, po čemer hrepeni moje srce in srce mojih bližnjih.

Kot sklep

Na koncu vama dajem na razpolago vajo, ki vama bo lahko pomagala, kako se naučiti razločevati duhove, ki vodijo vajino duhovno življenje, da bosta izbrala tistega Duha in se mu prepuščala, ki vaju vodi v vedno bolj polno in rodovitno zakonsko duhovno življenje. Ta vaja se imenuje EKSAMEN (Ozaveščanje dneva z

Lahko se prepustim mišljenju, da je pač vse odvisno od Boga in da sam ne morem ničesar narediti. Gotovo ne morem ničesar mimo Boga ali brez njega, toda tudi on ne more ničesar brez mene in mimo mene. ljubečim Jezusovim pogledom.) Vzemita si zanj vsaj deset minut časa na dan. Lahko ga delata tudi skupaj in si podelita njegove sadove. 1. Zberem se in se zavem sebe ter svojega telesnega, duševnega in duhovnega počutja. Nato se zavem Božje navzočnosti in se prepustim ljubečemu pogledu Boga Očeta, ki me gleda z isto ljubeznijo kot svojega Sina Jezusa Kristusa. 2. Gledam, kaj vse je Bog (njegov Duh) skozi današnji dan delal dobrega zame; kako se mi je podarjal po vseh ljudeh, stvareh in dogodkih. Hkrati se mu zahvaljujem in ga slavim za to, česar se spomnim. (Če delata skupaj eksamen, si lahko pripovedujeta vse tisto, kar vidita, in se za to skupaj zahvaljujta.) 3. Nato pogledam, kako sem se odzval na njegove darove, na spodbude njegovega Duha. Za vse, v čemer sem se zaprl pred njegovo ljubeznijo, se kesam, prosim očiščenja. Odrekam se slabemu duhu in duhovom skušnjav, ki mi jih Bog pomaga prepoznati. Za konkreten namen ga prosim pomoči in večje pozornosti. 4. Po izkušnji zahvale in kesanja pogledam na jutrišnji dan. Skupaj z Bogom načrtujem, kako bom živel v skladu z njegovo ljubečo željo za moje življenje. Izročim se troedinemu Bogu in se priporočim kakemu svetniku. (Lahko tudi skupaj naredita načrt, kako bosta živela z Bogom svoje skupno zakonsko življenje, in prosita za Božjo pomoč.)

Družina in Življenje

DUHOVNA POBUDA

OVIRE SPREMINJATI V PRILOŽNOSTI Ko se poročimo, ne skrbimo več le za osebno duhovno rast, pač pa skrbimo za najino duhovno rast, ki se kaže v najini vedno večji edinosti. Najina skrb za duhovno rast nikakor ne zmanjša pomena osebne duhovne rasti, saj najina edinost lahko raste le tedaj, ko se oba najprej zaveževa k trdemu delu na sebi in najinem odnosu. Srečala sem zakonce, ki jim delo na medsebojnem odnosu ni težko. Uspešni so na primer v dogovarjanju, razmejitvi odgovornosti … Dobro jim je biti skupaj. Žal poznam pa veliko več zakoncev, ki jim to ne gre od rok. Živeti v zakonu in družini je namreč velik izziv, hkrati pa tudi najlepša in najboljša priložnost za oblikovanje lastnega značaja in razvoja osebnosti. Sveto pismo nas večkrat opominja, da je naša poklicanost svetost – nič manj in nič več! Biti kristjan pomeni hoditi za Jezusom, ne pa po svojih poteh, ki nas vodijo proč od Boga in sočloveka. Dejstvo je, da če res iskreno hodimo za Bogom, to dobro vedo drugi okrog nas. Na žalost večkrat le mislimo, da hodimo za Bogom, dejansko pa hodimo le za sliko Boga, ki jo imamo v svojih glavah. Edinost med nama je gotovo eden od najpomembnejših pokazateljev, če

zares hodimo za pravim in resničnim Bogom, ki je Ljubezen, ali tavamo po lastnih poteh sebičnosti, ki vodijo proč od edinosti v zakonu in družini. Kot že tolikokrat doslej se nama je tudi tokrat nekaj zalomilo. Bila sva na poti k najinemu duhovnemu voditelju. Med pogovorom me je naenkrat nekaj zmotilo in nisem več mogla spregovoriti niti besedice. Vem, da mož ni rekel nič takega, kar bi me lahko prizadelo. Kljub temu pa so moževe besede naletele na nekaj ranjenega v meni in komunikacija

Dejstvo je, da če res iskreno hodimo za Bogom, to dobro vedo drugi okrog nas. med nama je zastala. Nihče ni tega pričakoval ali mogel predvideti, nihče si ni tega želel. Zgodilo se je samo od sebe. Ostala sva vsak pri »svojem prav« in nikakor nisva našla mostu drug do drugega. Celo pot sva bila tiho, čeprav so bili vmes tudi manjši poskusi sprave. Spraševala sem se, zakaj se nama to dogaja, od kod ta odtujenost, od kod kar naenkrat tako razpoloženje, žalost, sebičnost, nepripravljenost prisluhniti drugemu. V takem stanju se nisem bila sposobna srečati z duhovnim voditeljem. Ker je mož pristal, da gre prvi na pogovor, sem sama nemo obsedela v kapeli. V roke sem vzela svoj dnevnik in Sveto pismo in po spominu – brez občutkov – začela pisati potek najinih besed, mojih občutkov, reakcij ... Morala sem dati ven iz sebe. Preveč me je tiščalo in bolelo. Predvsem pa me je bilo sram, da me taka malenkost lahko spravi s tira in me prizadene. Kaj je v meni? Kako sem lahko tako »grda« in občutljiva? Zakaj se mi to dogaja? Zakaj v takem stanju preprosto otrpnem in ne zmorem besede, ne koraka, ne dobre misli? Vse me le še bolj vleče v obup in slabo počutje ter obtoževanje – nekaj časa obtožujem sebe, nekaj časa moža.

Družina in Življenje

Takrat sem spoznala, da besede. Hvala ti za priložnost, da smem po možu in najini nepopolni komunikaciji spoznavati svoje prizadet in ranjen človek vidi ranjeno srce in vse, kar je v njem neozdravljenega, le svojo bolečino in le Božja milost izročati tebi.« mu lahko pomaga, da pozabi nase »Po njegovih ranah smo bili in svojo bolečino in začuti ozdravljeni« (Iz 53,5). bolečino sočloveka. Hvala, ker se v takih trenutkih lahko naslonim na V takem razpoloženju sem ždela pred Najsvetejšim, Materjo Marijo, patrom Pijem in prosila za pomoč: »Prosite zame! Prosite za dar spreobrnjenja, za milost kesanja in odpuščanja!« Takrat sem spoznala, da prizadet in ranjen človek vidi le svojo bolečino in le Božja milost mu lahko pomaga, da pozabi nase in svojo bolečino in začuti bolečino sočloveka. To spoznanje je v meni prebudilo hvaležnost, da morem in smem predelovati svoje rane s pomočjo pisanja oziroma besed. Spoznala sem, da je to Jezusov pristop, saj je on sam Beseda. Z iskrenim srcem sem ga prosila, naj s svojim okrvavljenim in ranjenim telesom vstopi v moje ranjene besede in jih posveti, naj mi dovoli, da svoje ranjene besede iz svojega ranjenega srca pridružim njegovim ranam in njegovi predragoceni krvi, ki je bila prelita za moje ozdravljenje. Rekla sem: »Vstopi, Gospod Jezus! Naj se tvoja prelita kri pomeša z mojo, saj samo ti zares veš, kaj me je zabolelo in prizadelo, na katero neozdravljeno rano so naletele moževe

tvoje usmiljeno srce in me ti tolažiš in mi daješ možnost odpuščanja in sprave. Spoznavam, da vsaka najina prizadetost ni le bolečina, pač pa tudi priložnost, da to rano podarim Jezusu in od njega prejmem ozdravljenje. Le tako se moč križa mojega Gospoda ne izvotli, pač pa deluje – ozdravlja (1 Kor 1,17). Ob vsaki rani, ki jo prepoznam, slišim Jezusa, ki ljubeče trka na moje srce in prosi, če sme vstopiti tudi v to rano (Raz 3,20). Odprte in krvaveče rane bolijo, vendar je to edina pot do ozdravljenja. Ko gledam Jezusove rane in njegovo evharistično telo, vame vstopa Božja moč, ki me zdravi in preustvarja. Jasno je, da je to milost, ki pa zahteva naše sodelovanje. To pa je: redna molitev, branje Božje besede, izpraševanje vesti, redna spoved in prejemanje Božje moči v evharistiji. Naj nas na tej poti ozdravljenja spremlja naša Mati Marija, priprošnja naših zavetnikov in angelov varuhov. Vilma

Zahvala in prošnja Pregovor pravi: »Nihče ne more biti hkrati nesrečen in hvaležen«. Vsi sodelavci DiŽ, ki svoj čas, talente in premoženje dajemo na razpolago, ko sodelujemo pri mnogih programih in tako zakoncem in družinam, ki nam jih Bog pošilja na pot, prinašamo novo upanje, se vsem bralcem in bralkam našega glasila iskreno zahvaljujemo za vso podporo in vse darove, ki nam jih namenjate. Gotovo veste, da je glasilo, ki ga prejemate, le eden od načinov, s katerim želimo vas in vaše domače obveščati o mnogih dejavnostih in programih, ki se vsako leto širijo. Veste tudi, da je prav glasilo in to, da ga prejemate na vaš domači naslov (pošiljamo ga že na več kot 2600 naslovov, skoraj 1000 izvodov pa razdelimo na raznih srečanjih, kjer zakonce nagovarjamo k zavestnemu delu na medsebojnih odnosih, za katere je vredno živeti), povezano z velikimi stroški, kljub temu da je vse naše delo, razen tiskarne in poštnine, prostovoljno – neplačano. Od mnogih bralcev prejemamo pohvale in spodbude in večkrat nam kdo pove, da ga je določen članek zelo nagovoril. Veseli nas, da smemo s svojo razpoložljivostjo mnogim pomagati in jim stati ob strani. Vsem vam, ki nam s svojimi molitvami zvesto stojite ob strani in nam, ko zaradi recesije mnogi ne zmorejo več, s svojimi darovi omogočate izdajanje glasila, se za vašo pomoč iskreno zahvaljujemo in vas tudi v bodoče prosimo za vašo podporo. Naj vam Bog vso vašo dobroto bogato poplača in naj vas obilno blagoslovi. Sveti Pavel namreč pravi: »Kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6). Hvaležni sodelavci Diž

Družina in Življenje

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

BITI KRISTUSOV UČENEC Biti Kristusov učenec zahteva odločnost in predanost popolne izročitve Bogu in popolne osredinjenosti pogleda ter vseh aktivnosti na Boga, kar je mnogo več, kot od nas zahtevajo naše vsakdanje okoliščine. Evangelist Luka (9,57–62) govori o Jezusovem izzivanju treh mož, ki so mislili, da bi lahko bili z njim na njegovi poti v Jeruzalem. Jezus je jasen in direkten. Hoja za njim ni lahka odločitev; zahteva popolno predanost. Ko spremljamo ta pogovor, vidimo, kaj se je v resnici dogajalo, in se tudi mi lahko naučimo lekcij, ki jih lahko uresničujemo, ko izpričujemo našo vero sodobnemu svetu. Nekatere stvari se nikoli ne spremenijo.

Koliko me bo stalo?

Jezus se je s svojimi učenci napotil v Jeruzalem, kajti bližal se je čas, ko naj bi bil vzet nazaj k Očetu v nebo. Evangelist Luka (Lk 9) nam pripoveduje zgodbo o Samarijanih, ki Jezusu niso bili naklonjeni. Ker pa je Jezus šel s svojimi učenci mimo, se mu je neki mož približal in mu rekel: “Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.” (Lk 9,57)

Jezus se nanj ni ozrl z »veselim povabilom«, češ, naj se jim le pridruži, da jih bo več, saj tistih, ki so zainteresirani hoditi s tako malo skupinico, ni nikoli preveč. Namesto tega je bil zelo jasen, kajti povedal mu je, da je za hojo za njim in sledenje njegovemu nauku treba »plačati ceno«. Dodal je še, da on in njegovi učenci nimajo doma, kjer bi se lahko spočili, čeprav imajo celo ptice svoje domove in svoja gnezda (Lk 9,58). Jezus je z drugimi besedami hotel reči, da to potovanje ne bo nekaj prijetnega in lahkega. Od vsakogar, ki se bo nanj podal, bo terjalo odpoved vsemu, kar na tem svetu ima – predvsem odpoved udobju varnega doma. To seveda lahko pomeni: zaradi njega pustiti družino in varno službo. Jezus je bil glede situacije, v kateri so bili, popolnoma odkrit. Nobene slave ni obljubljal in nobenega bogastva, še manj družbene sprejetosti. Hoja za njim ima svojo ceno in on želi imeti ob sebi samo take, ki to ceno poznajo in so jo pripravljeni

Družina in Življenje

plačati ter so še vedno prepričani, da je njegova pot tudi njihova pot. Sveto pismo ne pove, ali se je ta določeni mož po Jezusovih besedah odločil in mu je sledil ali se je vrnil na svoj dom.

Vse zapustiti

Pravzaprav je Jezus povabil še drugega moža, ki so ga srečali na cesti, z besedami: »Hôdi za menoj!« (Lk 9,59a) Morda si kdo misli, da je pri tem šlo za namig oziroma znamenje želje, da bi se ta pridružil skupini apostolov. In človekov odgovor dejansko priča o njegovi pripravljenosti, vendar je tu postavljen pogoj: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« (Lk 9,59b) Vsekakor ta pogoj zveni čisto normalno in smiselno, čeprav ni jasno zapisano, ali je bil njegov oče tedaj že mrtev ali je bil le na tem, da kmalu umre, ali pa je ta mož iskal daljši čas – daljši odlog – vsekakor šele po tem, ko bo oče umrl. Za Jezusa to ni bilo pomembno. Njegovo vabilo je bilo bolj zapoved, ki naj bi pomenila takojšnjo odločitev. »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« (Lk 9,60) Sveto pismo nas uči, naj spoštujemo svoje starše, vendar to ne bi smelo biti opravičilo, da ne bi poslušali Jezusovih navodil oziroma zapovedi. V Jezusovih besedah lahko zasledimo občutek (klic) nujnosti. Čas za oznanjevanje Božjih obljub je bil takrat in ne kasneje. Iz Lukovega zapisa jasno ne izvemo, ali je se je ta mož odločil in pustil »pogreb svojega očeta« in šel za Jezusom ali pa je ostal pri svojem starem načinu življenja.

Nikoli se ne oziraj nazaj

Naslednji mož, ki so ga srečali in je bil prav tako povabljen, naj hodi za Jezusom, je tudi izrazil svojo željo, da bi rad sledil Jezusu, vendar se je želel najprej posloviti od svojih domačih. Jezus mu je hitro odgovoril: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,62) Tokrat so bile Jezusove besede še ostrejše kot prej. Ne le da je bilo tem morebitnim učencem naročeno, naj vse zapustijo, pač pa jim je bilo tudi rečeno, naj se ne ozirajo nazaj. Jezus je od njih očitno zahteval popolno pozornost in predanost Božjemu delu. To ni bilo isto, kot sprejeti novo službo, ki terja od posameznika določene prilagoditve tekočih obveznosti. Šlo je za začetek popolnoma novega življenja. Primerjava z možem, ki orje njivo in se istočasno ozira nazaj, je bila ostra in vsem jasno razumljiva. Ljudje tistega časa so dobro vedeli, da nihče ne more zorati ravne brazde, če ne gleda naprej in pozorno ne motri zemlje, da jasno vidi, kje mora orati, da bo kasneje

primerno za setev, skratka da ima popoln nadzor nad orodjem, s katerim trenutno upravlja in mu je na voljo. Luka nam ne pove, ali je bil ta mož oziroma prejšnja dva med dvainsedemdeseterimi, ki jih je Jezus poslal, naj gredo na poti v Jeruzalem pred njim v mesta in vasi.

Nauk za sodobne kristjane

Ni nam treba poznati koncev zgodb o treh možeh, ki so v tem poglavju omenjeni. Nauk teh zgodb je dovolj zgovoren za nas in nas prav gotovo nagovarja. Prebrane vrstice jasno kažejo na to, da v teh zgodbah ni prostora za kompromise. Če torej želimo slediti Jezusovemu nauku in njegovemu zgledu, moramo biti pripravljeni, da se predamo spremenjenemu življenju. Redki med nami so poklicani zapustiti svoje družine in domove zaradi tega, da postanejo Kristusovi učenci. Vsekakor pa moramo razumeti, da je lahko krščansko življenje včasih tudi težko, da nas družba, v kateri živimo, ne sprejme. Lahko se zgodi, da mora kdaj kdo spremeniti svoj življenjski stil, da je Gospodu bolj po volji. Včasih mora kdo okrepiti svoje zaupanje v Gospoda, če želi slediti zgledu prvih apostolov in njihovemu načinu oznanjevanja dobre novice. Ta predanost ne pozna časovnih ovir. Tovrstna predanost ne pozna oziranja nazaj, saj gre pri tem za večno odgovornost, ki jo Bog počasti s svojo milostjo, usmiljenjem, nenehno prisotnostjo in obljubo večnih nagrad. Kot mož, ki je oral njivo, moramo tudi mi biti predani uporabi orodja, ki nam je bilo darovano: naših darov, talentov in ljubezni do Gospoda, da z njim ustrezno pripravimo zemljo in vanjo posejemo seme vesele novice (oznanila) Jezusa Kristusa. Bog je tisti, ki zagotavlja žetev. Vir: internet

Družina in Življenje

STARŠEVSTVO

NAJIN POGLED NA DUHOVNO RAST URŠKA: V življenju je vse relativno. Tudi pogled na duhovno rast. Ko sem se prvič soočila z vprašanji kdaj, kako in zakaj, sem spoznala, da nič ni tako preprosto, kot se zdi. Odraščala sem v tradicionalni krščanski družini. Starši so vero prenesli tudi na otroke. O Bogu smo brali iz tistega velikega Svetega pisma z rdečimi platnicami in bogatimi slikami, njegove načrte pa spoznavali tudi prek literarnih del domačih pisateljev, ki so izhajali pri Mohorjevi družbi in smo jih – no, vsaj jaz – požirali. Molili smo pred jedjo, kdaj tudi po njej, pa zvečer, redno smo hodili k maši in za praznike delali vse tisto, kar naj bi se v vernih družinah delalo – na kolenih molili rožni venec, pekli potico in šunko, barvali pirhe, postavljali božično drevesce in jaslice, (skrivaj) šli k polnočnici in vstajenjski procesiji, hrepeneče pričakovali svetega Miklavža in njegove darove. So bili to zametki moje duhovne rasti? Gotovo. In ko danes razmišljam o tem, sem prepričana, da sem neznansko hrepenela po njegovi bližini. Nisem samo obiskovala verouka in redno hodila k maši, postala sem tudi pevka, ministrantka in bralka; čez nekaj let sem kot članica mladinske veroučne skupine pomagala pri različnih 'zemeljskih' opravilih v cerkvi in župnišču, a tudi oblikovala molitvene ure v cerkvi, bila še naprej bralka, vodila otroški zbor in mladinsko pevsko skupino, šla na duhovne vaje, odromala v Taize – kdo bi gotovo rekel, da sem rasla za ta svet in za večnost.

Toda v moji duhovni rasti ni bilo nobenega buma. Nobenega tresenja telesa. Nobenega počivanja v Duhu. Ne spomnim se, da bi me kdaj 'zadela strela'. Vse je nekako bilo. Kar tako. Brez posebnega pompa. Odprtost za božje brez odvečnih vprašanj. Seveda so se pojavili tudi dvomi, a nikoli dovolj močni, da bi

Urška: Toda v moji duhovni rasti ni bilo nobenega buma. Nobenega tresenja telesa. Nobenega počivanja v Duhu. Ne spomnim se, da bi me kdaj 'zadela strela'. se jim pustila pogubiti. In bila so iskanja, ki so mi odpirala oči, širila obzorja, bogatila mojo notranjost in prebujala hrepenenje po Božji bližini. Moja duhovna iskanja so presegla okvire družine. Poletela sem za Duhom in za njim letim še danes. Počasi, umirjeno, z gotovostjo, zaupanjem in vero. To vem zdaj, vmes pa sem skoraj obupala, ko sem zaman čakala na 'pok', 'padec', 'drget', 'videnje'. In potem sem prisluhnila predavanju patra Vrabca in spoznala, da sem tudi jaz 'in'. Da sem 'in' že dolgo, dolgo. In takrat sem padla – dobesedno. In po nekaj drgetih in solzah tudi počivala – v Duhu. Seveda pridejo tudi trenutki praznine, suše, Božjega molka, ko me skušnjavec odvrača od iskanja dobrega v sebi, ko ne zmorem pristopiti, sprejeti, ko obupujem in se prepuščam

Družina in Življenje

mlačnosti. Takrat kot robot ponavljam vse znane molitvice, žebram in kričim. In ga prekričim. In naredim korak naprej.

SANDI: Moja pot je bila drugačna. Odraščal sem v pošteni slovenski družini, v kateri pa o Bogu nisem slišal skoraj nič. Spoznal sem ga, ko sta se združili najini poti. Zame duhovna rast pomeni stanje, ko svoje vedenje usmerjam k umirjenosti, potrpežljivosti, razumevanju, skratka k dobremu, k ljubezni. Takrat praviloma večkrat obiskujem sveto mašo in tudi več časa posvečam molitvi. Zavestno in redno molim rožni venec med vožnjo v službo in nazaj, pa družinska molitev doma. To so lepi dnevi, ko praviloma vse uspeva. Pridejo pa dnevi, ko ne gre. Najprej odpade molitev v avtu, ki preprosto ne steče. Usta so zaprta in ne morejo začeti. To so dnevi, ko me premagujejo utrujenost, naveličanost, razdražljivost in še kaj. Vse to me vodi v sebičnost, da ne vidim dobrih stvari okrog sebe. K maši sicer grem, a ni videti in čutiti takojšnjega učinka. Edino, kar pomaga, je, da se na neki točki zavem besed, ki smo jih nekje slišali – ni bistveno vsega razumeti in nadzorovati, temveč preprosto delati. Pomeni, da je tudi v trenutkih suše zavestno, v veri, treba delati dobre stvari. Dejanja, ki bi jih na mojem mestu storil Jezus. To me postopoma spet dvigne. Pri tem je poleg svete maše verjetno najpomembnejša jutranja molitev, ki jo z Urško opraviva vsak dan, preden greva v službo.

URŠKA IN SANDI: Duhovno razpoloženje staršev se običajno avtomatsko prenaša na otroke. Dnevi rasti so kot sončni žarki, ki grejejo in dvigajo tudi otroke. Nasprotno so dnevi preizkušenj preizkušnja tudi za otroke.

Vsak dan znova se trudiva sprejemati Božji načrt za svojo družino. Otroke izročava v Božje varstvo, učiva jih verovati in zaupati Bogu, se mu priporočati v stiski in se mu zahvaljevati za čisto vse. Ne misliva, da so/smo popolni. Daleč od tega. Tako kot z vsako jezno besedo ali izbruhom slabe volje, opuščanjem molitve in dobrih del ljubezni padeva midva, padajo tudi oni. Vsi so v obdobju odraščanja in njihovo dojemanje Božjega načrta je na drugem nivoju kot najino. Njihova modrost in odprtost naju velikokrat osupne, njihova mlačnost in odpor prizadene. Učiva se razumeti, da morajo preizkusiti 'vse' – tudi neumno

Sandi: Pridejo pa dnevi, ko ne gre. Najprej odpade molitev v avtu, ki preprosto ne steče. Usta so zaprta in ne morejo začeti. hahljanje sredi mašne daritve, zavijanje z očmi ob 'moraliziranju ta starih', požirek alkohola in pokajeno cigareto, zamolčanje slabe ocene, napenjanje 'mišic' v besednih dvobojih z nama. Čigavi so, se nama včasih ogorčeno plete po glavi. Kako so lahko takšni, ko pa jih učiva ravno nasprotno, se pogosto žalostno sprašujeva. In obupujeva, ker nama znova ni uspelo. Rezultat 'najinega napora' je tako pogosto zamegljen. Škoda, ker zato zamudiva marsikakšen dragocen trenutek. Šele ko si priznava, da tudi midva v teh letih nisva bila nič drugačna in da je to del iskanja lastne poti, še zlasti pa takrat, ko se zaveva, da sva sama za vodenje nemočna, da vidni rezultati niso vse … Takrat se odpre. Takrat jim znova zmoreva biti zgled iskanja dobrega, ponižnosti, ljubezni. Takrat se lahko toplo objamemo in se skupaj nasmejimo. Zakonca Willewaldt

Družina in Življenje

BITI TAŠČA/TAST

NAŠA TIHA PRIČAKOVANJA Tokrat razmišljam o situaciji, ko odrasel otrok, ki bi lahko živel doma, ob odločitvi za začetek skupnega življenja (poroki ali sicer) odide drugam. Situacija zna biti še bolj kočljiva, če je otrok edinec ali kot zadnji odhaja od doma. Starši pa so na tihem pričakovali, da bo ostal doma. Starši lahko to čutijo kot lastno neuspešnost pri vzgoji otroka; da ne ceni njihovega prizadevanja za njegovo dobro, morda celo, da jih je otrok s takšno odločitvijo zavrgel; da ga je njegov partner, partnerka popolnoma odtrgal od družine, da vse naredi po želji svojega izbranca. Posledice so zagrenjenost, odmik, napoved kaznovanja otroka s tem, da ga na novem naslovu ne bosta obiskovala, odtegnitev kakšne ugodnosti, ki bi jo sicer imel. Morda starša tokrat tudi povesta, da sta pričakovala, da bo ostal na domu in zanju poskrbel. Zato sta toliko naredila zanj in bi še. A vsa tovrstna dejanja po navadi ne pomagajo k drugačni odločitvi otroka, le odnosi se poslabšajo, lahko tudi prekinejo. Upam si trditi, da prej opisano ni namen nobenega starša. Zato bi rada na takšno situacijo »pogledala« z drugega zornega kota. Namreč, da je za naju kot starša odhod otroka priložnost, da ob takšni preizkušnji zrasteva kot zakonca, kot starša. Kako naj razmišljava? Najprej se iskreno vprašajva, zakaj odločitvi nasprotujeva. Naju skrbi, da otrok ne bo zmogel samostojnega življenja? Ne bo znal? Je doma že vse nekako zastavljeno za njegovo bivanje, drugje pa ga delo za novi dom še čaka? Naju resnično skrbi, kdo bo poskrbel za naju, ko sama več ne bova zmogla? Ali bo preprosto preveč prazna hiša? Ne veva, za koga bova zdaj delala? Izgubljava smisel življenja? Naju bodo obsojali sosedje, ker nobeden od otrok ni ostal doma? Ko strah izraziva, se ta že malo zmanjša. Če sva v preteklosti gledala na druge z obsojanjem, je zdaj čas, da spremeniva razmišljanje. In naprej. Bog je vsakemu dal svobodno voljo, tako jo morava tudi midva dopustiti otroku. Kajti otrok mora biti pri

odločanju za skupno življenje svoboden. Tudi to je zgled, ki ga bo »podedoval« in lahko »dal« naprej. Morda je prišel čas, ko se bova zopet bolj zazrla drug v drugega, če sva to zdaj počela bolj poredko ali sploh ne. Saj je bila najina prva želja prav to: živeti eden z drugim! Mar ne? Otrok takrat še nisva »poznala«. Zato pogumno kot takrat, ko sva se pred leti poročila, narediva tudi ta korak »vnovičnega« življenja v dvoje. Ko se bova odločila, bova že našla pot. Tudi tokrat sem o tem, kar sem govorila vam, spoštovani bralci, najprej govorila nama, saj sva si morala to »povedati«, da sva zmogla dati najinemu zadnjemu otroku svobodo izbire. Da ve, da jo bova imela enako rada ne glede na njeno odločitev. In zdaj se svobodna počutiva tudi midva. To je »dodana vrednost«, ki nama jo je pomagal pridelati Sveti Duh. Ob tem sem se spomnila besed, ki jih je rekel misijonar p. Hugo Delčnjak: »Resnično imaš tisto, kar daš!« Če malo spremenim: »Otroka obdržiš, če ga spustiš.« In bo svoboden prihajal in odhajal. Saj ne bo razloga, da ne bi. Želim si, da se v napisanem ne motim preveč ali pa zelo malo. Sabina

Družina in Življenje

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

Družinsko romanje na Svetovni festival mladih v Medžugorje Hvala Bogu, da je prišel čas težko pričakovanih počitnic in s tem tudi moja močna potreba in želja po počitku, pa ne samo telesnem in psihičnem, ampak tudi po duhovni hrani. Klic Kraljice miru iz Medžugorja je postajal vedno glasnejši in moje hrepenenje neizmerno. Znano mi je bilo, da se v tem kraju odvija vsako leto v začetku avgusta Svetovni festival mladih, letos že 23. To je mladim namenjeno duhovno srečanje, kjer so en teden molitve, predavanja, pričevanja, druženja, glasba in razne predstave. Najprej sem začela nagovarjati moje tri skoraj odrasle otroke, da bi se kateri od njih odzval vabilu, saj je festival namenjen predvsem njim. Na žalost, brez uspeha. Sklenila sem, da tudi to njihovo nezanimanje položim v Marijino srce. Hvala Bogu, da je tudi možu uspelo dobiti dopust. Tako sta z nama odšla devetletna hčerka in še ne triletni sin. Potovali smo s svojim avtom in izbrali

program, veliko prepevanja in slavljenja Boga tudi na vročem soncu sredi najhujše vročine me je navdajalo z upanjem in zaupanjem za našo mladino, družine in svet. Poslušali smo lahko ogromno pričevanj, ki se globoko dotaknejo vsakega, ki odpre svoje srce. Množica mladih v vrsti pred spovednico, čaščenje in procesija z Najsvetejšim ter velikokrat popolna – sveta tišina kljub množici ljudi. Drugi dan smo odšli na hrib Križevac. Postaje križevega pota in premišljevanje Kristusovega trpljenja sta mi dajala pogum in zaupanje, da pri nošenju mojih bremen, predvsem bolezni, nisem sama, ampak je on vedno z mano in mi pomaga. Najina otroka sta hodila na hrib kljub vročini

pot preko centralne Bosne. Občudovali smo prekrasno naravo in čudovite kraje. Vse to nas je že pripravljalo na dogajanje v Medžugorju. Skupaj s skupino mladih iz Jezusove straže smo bili nastanjeni v družinskem hotelu, znanem po domačnosti in prijaznosti.

neverjetno lahkotno, kot bi želela povedati, da sta še neobremenjena s težavami in neštetimi skrbmi, ki jih nosimo odrasli, velikokrat tudi zaradi nezaupanja v našega Gospoda. Jaz pa sem v duhu s sabo nosila tudi vse moje drage otroke, ki so mi zaupani v varstvo in vzgojo. Mariji sem izročila zlasti moje velike otroke, pa vse tiste mlade, ki stopajo na samostojno pot in velikokrat mislijo, da ne potrebujejo Boga. Iz vseh teh krajev milosti smo odšli polni veselja in upanja. Marijina sporočila, ki jih daje vsem nam in svetu, so evangeljska sporočila ljubezni in miru. Da pa bi mogli to živeti, nas Kraljica miru prosi in roti, naj več molimo predvsem v naših družinah. Hvala, draga Mati Marija za to lepo družinsko romanje, za vse milosti, ki jih po tvoji priprošnji prejemamo od tvojega sina Jezusa. Darja

Še je upanje …

Prvi dan smo šli na hrib Crnica, kjer smo molili veseli del rožnega venca in imeli priložnost prositi našo mamo Marijo, naj nas varuje in prosi milosti za vse naše otroke, zakonce in družine. Prosili smo jo, da bi po njenem zgledu zmogli vedno Gospodu reči: Zgodi se tvoja volja. Nepregledna množica mladih in tudi veliko družin z otroki ter ljudi vseh starosti – pač mladih po srcu – več kot 40.000 s celega sveta, vseh ras in jezikov z molitvijo na ustnicah in verjamem tudi v srcu. Skrbno pripravljen

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

VERŽEJ, KRAJ SREČNEGA SPOMINA Naj mi kdo pove, kaj je lepše kot srečna nasmejana družina! Sam sem prepričan, da lepšega ni. Kdor tega ne pozna, je vabljen, da pride kdaj na Duhovni teden za družine, ki se je letos že devetič zapored odvijal v Veržeju. Ne vem, kaj nam je tako priraslo k srcu, zakaj nas tako vleče v Veržej, kaj se z nami zgodi, ko se v petek zvečer zagledamo in objamemo, ko v nas »zleze« neko otroško veselje, da smo spet skupaj, da se bomo lahko spet iz srca nasmejali in brezskrbno uživali drug ob drugem cel teden. To se preprosto zgodi. Morda je to veselje otroka v nas, ki se razveseli, da bo spet doživljal povezanost velike družine, da bo v tej družini viden in opažen, da se bo v sedmih dneh prav gotovo našel trenutek, ko bo začutil na svoji rami iskreno roko brata, sestre, očeta, matere, otroka, ko bo v drugih očeh mogel razbrati ljubezen in sočutje … Morda to veselje izhaja iz spoznanja, da smo vsi med seboj v »krvnem sorodstvu« in je kri, ki nas povezuje, tista kri, po kateri drug z drugim in z Očetom sklepamo zavezo ljubezni ... Morda je to veselje sad zaupanja, ki se je med nami spletlo v zadnjih desetih letih, sad prepričanja, da nismo vsi popolni, pač pa se Bog sam poslužuje nepopolnih ljudi, da po njih uresničuje svoj načrt in svojo voljo.

Kakorkoli že je, letošnji Veržej nas je spet močno povezal in nadvse obogatil. Lahko rečem, da smo zase in za udejanjanje svojega odgovornega poslanstva, ki ga imamo očetje in matere, našli veliko odgovorov in veliko modrosti, ki sta jo z nami nesebično delila Scott in Jayne CUIDON, sedaj že v vseh ozirih preizkušena starša šestih najstnikov. Hvala vama, Scott in Jayne, za vajino služenje, za vajino odprtost in za vajino poslušnost Božji besedi. Hvala vama, da sta nas zopet obogatila z novimi spoznanji, da sta nam zopet pokazala poti, ki jih sodobna kultura smrti želi na vsak način prikriti, saj bi priznavanje pravilnosti svetopisemskih pogledov na življenje in odnose od mnogih t. i. strokovnjakov terjalo preveč umiranja in preveč priznanj lastnih zmot. Verjamem, da se vsi »Veržejci« že danes veselimo naslednjega – jubilejnega – Duhovnega tedna v Veržeju, ko bomo, če Bog da, spet skupaj proslavljali Veselje in Življenje.

Družina in Življenje

Veržej – odgovor na molitve

Začetek avgusta in odhod v Veržej smo dočakali polni pričakovanj. Nam bo letos uspelo iti, bomo zdravi? In ker sva z Igorjem vse v povezavi z Veržejem izročila Bogu, nam je naklonil prijeten teden, poln raznovrstnih doživetij, druženj in milosti. Čeprav tam časa samo za naju ob treh majhnih otrocih in enem na poti nisva našla, sva doma ugotovila, da nama je ta teden v marsikateri stvari pomagal odrasti in nas je še bolj povezal. Že nekaj časa pred druženjem v Veržeju sem molila, da bi se midva naučila krščanske vzgoje, da bi znali biti hvaležni za tisto, kar imamo, ter da bi bili bolj povezani kot družina. Še zdaj mi odmevajo besede zakoncev Cuidon: 'Izberi najboljše med dobrim in preživljaj čas s svojimi otroki ter jim pokaži, da uživaš z njimi in v njih.' Pater Platovnjak nas je pozval, naj razmislimo, za kaj vse smo hvaležni; naj se naučimo biti hvaležni za najmanjše stvari, saj slabe stvari potem izgubijo moč in so potisnjene na stranski tir. Midva pa sva tik pred odhodom v Veržej ugotovila, da pričakujeva četrtega otroka, ki je predstavnik družine. Ta nas že zdaj zbuja in povezuje našo družino. Tako so uslišane moje molitve in Igor pravi, da naj malo 'pazim', za kaj bom v prihodnje prosila in molila :) Bilo je blagoslovljeno in mnogo več, kot bi si lahko želela. Zato oba upava, da nam bo uspelo tudi naslednje leto. Anka

VTISI IZ VERŽEJA 2012 Prepričan sem, da mi vsakoletni duhovni teden za družine v Veržeju prinese največji napredek v spoznavanju in razumevanju odnosov med zakonci in med ostalimi člani družine. Tu se zbiramo tisti, ki si želimo poštenih, resnih, veselih, pristnih in vsak dan bolj iskrenih odnosov v družini in polnejšega odnosa do Boga. Člani naše družine smo bili v Veržeju letos četrtič. V tem tednu z ženo prepustiva vsakodnevne enolične zadolžitve in delo odraslim otrokom v iskreni želji, da bi bolj spoznali in razumeli sozakonca in otroke ter jih za to lažje in odgovornejše vzgajali. Program je naporen in zahteven, prinaša pa neizmerno več spoznanj resnic in veselja od truda, ki ga je potrebno vložiti. Končno sta zakonca Siter vložila deset let resnega in požrtvovalnega dela v programe izobraževanja in spoznavanja pogojev za resno, odgovorno pa tudi veselo in polno zadovoljstva zakonsko življenje. Kdor poleg tega išče še večne »žive« vode, jo bo na teh tednih tudi našel.

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA Z nami sta bila zakonca Cuidon

Ker je bila glavna tema letošnjega tedna »starševstvo in vzgoja«, sta bila tri dni med nami Jayne in Scott Cuidon, ki imata šest otrok. Sta Američana, ki živita v Zagrebu in življenje posvečata spoznavanju mladostnikov ter iščeta načine za resno in odgovorno vzgojo otrok po krščanskih načelih v sodobnem svetu. Koliko novih trdnih spoznanj sta prinesla nam, ki že podvomimo, ali prav vzgajamo, ko poudarjamo tisočletne krščanske vrednote, katere »moderen« svet tako nerazumljivo omalovažuje, prezira in zavrača. Vzdržimo lahko samo v skupnosti, iščoči istega duha. Hvala jima, naj ostanejo ta spoznanja zasidrana v nas. Bog je otroke zaupal staršem, mi jim moramo pokazati pot k zadovoljnemu in polnemu življenju tu na zemlji in neskončno večno srečo pri Bogu, očetu, našemu stvarniku. Kristjani verjamemo, da je prva temeljna pravica vsakega otroka, da spozna Boga kot odpuščajočega ljubečega očeta. Starši imamo otroke radi, a Bog jih ima rajši. Otroci se morajo naučiti pravil in sprejeti zakone, ki jim omogočajo resno in odgovorno življenje. Vzemimo si čas zanje, vzgajajmo jih po naših spoznanjih in že tisočletnih

resnicah, napisanih v knjigi vseh knjig, Svetem pismu. Berimo ga, pokažimo otrokom, kaj nam pomeni molitev. Vsaj včasih skupaj z njimi molimo. Tega ne bodo nikdar pozabili. Vajino medsebojno razumevanje in spoštovanje je osnovna duhovna hrana za njihovo duhovno rast. Otroci jo lahko dobijo samo pri svojih starših in mogoče še pri starih starših. Žal jim svet danes tega ne more dati.

Drži, da mnogokrat obupujemo, vendar ni razloga za pesimizem. Še tako trepetajoča svečka je neskončno več kot vsa tema. Naše oči gledajo le iz ene perspektive in v Pregovorih 3,5 piše: »Zaupaj v Gospoda z vsem srcem, na svoj razum se ne zanašaj.« Priznajmo, da se pri vzgajanju sami najbolj spreminjamo.

Vzemimo si čas za svoje otroke, vzgajajmo jih po naših spoznanjih in že tisočletnih resnicah, napisanih v knjigi vseh knjig, Svetem pismu.

Družina in Življenje

Veržej 2012 Mirno izročajmo otroke v Božje varstvo. Mi nismo popolni, veliki bomo, če to priznamo. Saj le Bog res vedno ljubi, je edini, ki v nas nikdar ne dvomi, ki nas vodi po pravih poteh ter nas bo grešne, obtolčene, nezaupljive, obupane in poražene pritegnil k sebi, če mu bomo le dovolili. Blagoslavljajmo otroke in prosimo Boga, naj jih vodi. To je garancija prave vzgoje. Kot smo prebrali v Jakobovem pismu, kdor vse odpusti, ne pride pred sodbo. Vsem udeležencem iskren in lep pozdrav. Hvala zakoncema Siter za izreden trud ob pripravi obsežnega gradiva. Vsi kristjani danes potrebujemo spodbude in gotovosti, da vztrajamo v krščanskih načelih. Vendar si to lahko darujemo le kristjani sami drug drugemu. Niti svet niti katera koli šola nam tega neverjetnega veselja ob spoznanju Božjega usmiljenja in odpuščanja ne more dati. Naj vas vse udeležence, sodelavce, bralce in ostale iščoče resnic večne Božje ljubezni vodi Bog in vas blagoslavlja. Ciril Habe

Že tretje leto zapored smo se odpravili v Veržej na duhovne počitnice. S starši smo vsako jutro gledali igro o Frančišku. Pri katehezah so nas animatorji učili, kdo je Frančišek in kako se je spreobrnil. Tako smo bolje spoznali Frančiška. Čez nekaj dni sta na seminar prišla zakonca Jayne in Scott Cuidon iz Amerike in imela predavanja za starše. Govorili so o vzgoji otrok. Imeli smo tudi prosti čas, ki smo ga preživeli na kolesu ali v Banovcih. Zvečer so starši imeli branje Svetega pisma, otroci pa smo bili zunaj z animatorji ali gledali risanko. Bilo je okrog petindvajset družin z vseh koncev Slovenije. Od tega nas je bilo okoli sedemdeset otrok. Najmlajši je bil star komaj tri tedne. Zelo zanimiva je bila družina, ki ima enajst otrok, pričakujejo pa že dvanajstega. Imeli smo se zelo lepo. Najlepša pa je bila jutranja telovadba s petjem hvalnic in slavljenjem. Letošnji moto: Kdor išče, najde! (Lk 11,10) Manja Jelčič in Lana Ogrizek

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

BRATSKO SOBIVANJE V LOVRANU Minuli vikend je bilo v Domu pastoralnih srečanj v Lovranu že deseto jubilejno srečanje zakoncev iz župnije Ljubljana – Moste. Njihov prizadevni župnik, gospod Milan Knep, vsako leto na poseben način poskrbi za svoje poročene farane, ki želijo svoje dobre medsebojne odnose še nadgrajevati. Tudi letošnje deseto jubilejno srečanje, na katerem smo se zopet zbrali mlajši in malo manj mladi zakonci iz župnije Ljubljana – Moste (nekaj nas je bilo tudi iz drugih župnij), je potekalo v znamenju medsebojne naklonjenosti in prijateljstva vsaj dveh starostnih skupin. Nekateri med nami celo leto črpamo moč iz tega sožitja – iz tega vikenda prijateljstva in komaj čakamo, da je leto naokoli. Kako blagodejen občutek in kako vzvišeno izkustvo je doživetje sožitja generacij! Kako nenavadno za današnji čas je izkustvo prijateljstva med materami in očeti, sinovi in hčerami! V času, ko je vrednota sobivanja dveh ali več generacij le še meglen spomin iz preteklosti, skoraj utopija, je sprejetost, ki jo s strani mlajših čutijo starejši in obratno, nekaj prijetnega – je kot zdravilo za ranjeno srce. Tisti, ki smo tokrat to izkustvo že desetič doživeli, drug

ob drugem veselo uživali, se pogovarjali, smejali, peli, plesali in skupaj molili, vemo, da je to še mogoče in o tem z veseljem pričujemo. Nihče nam tega bogatega izkustva ne more vzeti. To bratsko in sestrsko izkustvo, ki nas povezuje, je pravzaprav »krvno sorodstvo« z Jezusom – po njegovi krvi, ki je kri nove in večne zaveze, smo med seboj »v sorodu« in smo obenem njegovi bratje in sestre, saj imamo istega Očeta. Za tiste, ki na to gledajo le z očmi razuma (telesa), je to nemogoče in nesmiselno, za tiste, ki v ponižnosti odpirajo oči vere, pa je to vesela realnost in je predokus večnosti. Nas, zakonce iz Most in nekaterih drugih župnij, ki se vsako leto z veseljem udeležujemo duhovnega vikenda v Lovranu, povezuje še globoka pripadnost domači župniji, ki jo večinoma udejanjamo v zakonskih skupinah. Starejša zakonska skupina se srečuje že več kot trideset let, mlajši pa so v zakonskih skupinah krajši čas. Zavedanje, da smo vsi na poti zorenja in gradnje naših medsebojnih odnosov na temelju zaveze, ki smo jo drug z drugim in z Bogom sklenili, med nami ruši generacijske ovire in nas med seboj povezuje v eno veliko družino. Sicer pa je dobremu razpoloženju vseh udeležencev tudi tokrat botrovalo več dejavnikov: skrbne sestre, toplo septembrsko sonce, morje, idilično okolje Doma pastoralnih srečanj pa je bilo kot nalašč za sprehode v naravi ... Za duhovno plat sta letos že devetič poskrbela zakonca Siter, ki sta nas nagovorila z razmišljanjem o zavezi med možem in ženo, o zavezi, ki je »vstopno mesto« do bogastva Božjih milosti, ki so nam, zakoncem, vedno v obilju na voljo. Vemo, da naše izkustvo ni edinstveno, saj v mnogih župnijah živi več zakonskih skupin, ki so med seboj tako ali drugače povezane. Hkrati pa vemo, da je za tovrstno povezovanje še veliko »prostora«, in da so za tako vrsto druženja in sožitja marsikje zainteresirani. Erna in Tone

Družina in Življenje

Ali si že kdaj pomislil, kako bi bog molil očenaš? Otrok moj, ki si na zemlji, zaskrbljen, samoten, zmeden. Zelo dobro poznam tvoje ime in ga izgovarjam in te posvečujem, ker te ljubim. Ne. Nisi sam, ampak jaz bivam v tebi in skupaj bova gradila kraljestvo, katerega dedič boš ti. Všeč mi je, če spolniš mojo voljo, kajti moja volja je, da bi bil ti srečen. Vedno računaj name in boš imel kruha za danes. Ne skrbi. Prosim te le, da ga znaš deliti z brati in sestrami. Veš, da ti odpuščam vse žalitve, še preden jih storiš, in te prosim, da storiš ti enako do tistih, ki te žalijo. Da ne padeš v skušnjavo, se močno oprimi moje roke in jaz te bom osvobodil zla. Od vedno in za vedno te ima rad! Tvoj OČE.

(Vir: internet)

Družina in Življenje

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKA SKUPINA LJUBLJANA SVETI KRIŽ Začetki so po navadi lepi. Obetajo odkrivanje neznanega, spoznavanje novega, iskanje skritega. Obljubljajo ... marsikaj. Prinesejo pa ...? V »občestvo združeni« vsi z več kot dvajsetletnim zakonskim stažem smo pred petimi leti pričeli z našimi srečanji. Znanci v župniji, neznanci med seboj. Od začetka nas spremlja domači župnik, Tomaž Prelovšek. Teme, ki smo jih predelovali skupaj, so nas razveseljevale, žalostile in tudi jezile. Veselje se je v skupnem druženju pomnožilo, žalost se je razdelila, jeza pa ohladila. Odgovori, ki smo jih slišali, nas niso vedno zadovoljili, a z leti smo si zmogli priznati: včasih je treba utihniti v ponižnosti in dovoliti, da ima vsak svoje mnenje. Božja beseda ima v skupini posebno mesto. Sveto pismo, knjiga vseh knjig, ne zahteva pozornosti, ne išče poslušalcev, ne hrepeni po glavni vlogi. A vendar čaka, da ga odpremo in poiščemo odgovore na vprašanja, ki se porajajo v konkretnih življenjskih situacijah. Takrat ponudi na ogled vse svoje neizmerno bogastvo. Po vseh teh letih smo postali ne le znanci, pač pa tudi prijatelji. Povezani v molitvi in ljubezni ... drug z drugim, predvsem pa z nebeškim Očetom. Tanja in Mirko ***** Zaklad naše zakonske skupine je varnostna razdalja zaupanja. Ob smrti ali težki bolezni ljubljene osebe je najprimernejši močan stisk roke in tišina, saj ni primernih besed ... Zrelost naše zakonske skupine se odraža v upoštevanju vsakega posameznika, saj le poslušamo drug drugega, ne komentiramo mnenj in ne vsiljujemo svojih stališč. Čeprav se le redko obiskujemo po domovih, so naša vrata široko odprta; duhovna povezanost pa nas vedno znova navdaja z veseljem ob naših srečanjih. Bogu hvala za to milost, ki nama je dana v odnosih s prijatelji. Ema in Marko

***** »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji.« (Ps 127,1) Človeku je Bog naklonil par oči, par ušes, par rok in nog, usta in jezik, da lahko med seboj komuniciramo. In prav o medsebojnih odnosih, zlasti partnerskih, se pogovarjamo tudi v naši zakonski skupini. Odpiramo svoje misli in srca drug drugemu, združujemo izkušnje in mnenja. V času, ko se družimo, smo se zbližali in to nam pomaga, da smo v pogovorih še bolj sproščeni in iskreni. Teme, ki jim sledimo, naju opogumljajo in spodbujajo, da tudi midva v najin zakon poskušava vnašati boljši »material za gradnjo hiše«. Zavedava se, da medsebojna ljubezen raste, se lepša in krepi le, če si za ta odnos prizadevava oba. Seveda doživljava vzpone in padce, včasih tudi »grmi«, a vedno posije sonce, čeprav velikokrat nisva istih misli in enakega mišljenja. Spoznavava, da zakonska zveza ni potovanje brez cilja in sama sebi namen. Sestavljena je iz trenutkov, ki se zgodijo in se nikoli ne vrnejo, vendar vedno prihajajo novi ... Iz teh trenutkov si skušava organizirati zmenke, ki naju

Družina in Življenje

opomnijo, da morava najin odnos resnično postaviti na prvo mesto, da bo deloval. Na srečanjih prebiramo odlomke iz Svetega pisma, ki govorijo o Božjem odnosu do nas. Midva se največkrat spomniva odlomka iz Pisma Efežanom: »Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi.« Sama pa še dodava: »Ljubeča žena pa je vrat, ki to glavo podpira in obrača!« Mojca in Franci

obračanje naših src h Gospodu. Skupina nama pomeni tudi izkustvo veselja in sproščenosti, saj nama tega zelo primanjkuje. Pomeni nama vez z župnijo, saj se tako priraščamo na njeno veliko korenino. Vliva nama upanje za zdravo odraščanje najinih otrok, ki jih z najinim udejstvovanjem vpenjava v občestvo družin, ki se obračamo h Gospodu. Maja in Marijan *****

***** Zakonska skupina budi najin zakon, ko nama grozi, da bi najina ljubezen otopela v varljivi vsakdanjosti. Na prvi pogled se zdi, češ, saj ga še preveč budi življenje samo, saj vendar prinaša toliko izzivov! Res je, prinaša celo toliko viharjev, da je včasih nevarno, da bi naju ugonobili, v njih pa nama zakonska skupina pomeni sidro, ki pomaga ohranjati najino bit. Umirja naju, da se ne zlomiva v viharjih najine različnosti, najine težke prtljage, najine slepote in sebičnosti. Zakonska skupina naju vedno usmerja k Božjemu, večnemu, presežnemu, saj naju povezuje z Božjo besedo. Pomeni nama tudi prijateljsko naročje, saj izkušava povezanost med člani, tudi kadar nas življenje ločuje, tudi med dolgimi počitnicami, saj nas leto in dan povezuje molitev oziroma enodušno

Zakonska skupina DiŽ v župniji Ljubljana Sv. Križ se je oblikovala kot odgovor na pastoralno leto, posvečeno družini. Zakonci so pogosto v težki situaciji, saj morajo v svojem vsakdanjem delovnem okolju kot kristjani plavati proti toku. Kot zakonci in kot starši pa se soočajo z mnogimi izzivi pri graditvi zdravih medsebojnih odnosov v družini. V skupini dobijo lahko nasvet ali potrditev, razumevanje in sprejetost, predvsem pa zavest, da drug ob drugem in drug z drugim lahko napredujemo v duhovni rasti in sploh v dobrem. Pri mesečnih srečanjih skušam ohraniti povezanost s sporočilom Božje besede, veseli pa me predvsem, da skupina vse bolj postaja občestvo. Tomaž Prelovšek, župnik

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

Z DRUŽENJEM OB ZAKLJUČKU ŠOLSKEGA LETA ZAČELI NOVO »DIŽ-EVO« LETO – 2. september 2012 Zveni naslov rahlo zmedeno? Možno. Tako pač je z nami, učiteljicami in našimi glavami ob začetku šolskega leta. Pa me je mož potolažil, da je naslov ob ustrezni razlagi popolnoma sprejemljiv. (Hvala Bogu za moža!) Torej: predstavljajte si idilo pod gradom Lindek: cesta v stilu »gremo na Vršič«, na vrhu pa se pogled razlije na prekrasen travnik, poln tistih dišečih, cvetočih rožic, ki jih ne vidiš več na travnikih v dolini, in ogromna lipa, ki daje zavetje kapelici … Ja, krasno! Vendar nas je z našega prekrasnega travnika, kjer smo vsako leto obhajali sveto mašo v zahvalo ob zaključku šolskega in DiŽ-evega leta, »odslovilo« junijsko vreme. Torej smo »druženje ob zaključku šolskega leta« prestavili – na september! Logično, kaj ne? In tokrat je bilo vse prav. Lokacija: Soržev mlin v Novi Cerkvi s prijaznim gostiteljem gospodom Otonom Samcem. Vreme: primerno letnemu času. Za nogometne navdušence celo kakšno stopinjo pretoplo, za tiste s številko noge 18–19 pa ravno prav, če je mami še odejico potegnila po nogah. Udeleženci: obe zakonski skupini iz Frankolovega, ZS iz Nove Cerkve, celjska ZS in prvič na srečanju tudi zakonska skupina iz Vitanja ter simpatizerji, prijatelji, opazovalci … Gledano z vidika vesoljne Cerkve je bilo druženje na medškofijski ravni. Ob pristnem šumenju potoka, ki je z željo po ustvarjanju pribrzel do mlinskega kolesa v Sorževem mlinu, smo obhajali sveto mašo. Somaševanje je vodil pater Branko Cestnik (ki se poslavlja od frankolovskih skupin … smrk, smrk in »E viva Espania«), ob njem pa sta bila župnik župnije Nova Cerkev g. Alojz Vicman in p. Lojze Cvikl iz župnije Vitanje. Po maši smo vsi zbrani oblikovali velik krog in se drug drugemu predstavili. Medtem ko smo eni komaj nalovili skupaj najmlajše, da smo jih lahko

»pokazali«, so drugi predstavljali »kandidate za zete« ali pa se je izkazalo, da je dečko že hčerin zaročenec, ob občudovanju sončkov v vozičkih pa smo izvedeli, da nekateri pričakujejo nove družinske člane. Z eno besedo: mavrica – pisano, prijetno na pogled in obet nečesa lepega! Naša »duhovna mati« Sabina je povzela bistvo našega druženja, se zahvalila duhovnikom in jim obljubila našo molitveno podporo. Nato pa sta se odprli dve fronti. Prva se je odvijala na nogometnem igrišču. Najprej smo spremljali zagrizen nogometni boj mlajših z malimi, v drugi tekmi pa so zaigrali »vrli možje« (beri: sami izkušeni nogometaši). Druga fronta pa je imela kraj dogajanja ob mlinu, pri mizah in klopeh. Fraza »malica iz nahrbtnika« ima na Štajerskem bolj simboličen pomen. Saj vem, »naj človek ne živi samo od kruha ...«, ampak prosim vas, uživali smo v sladicah tipa »poročna gostija«, sadnih kruhih, pečenki, kuhanem kostanju … Pa ni strahu – »v nas je tudi duša«. Brezskrbno popoldne je minilo v premnogih klepetih in v odkritju, da »saj se že vendar poznamo«. Bogu hvala, da nas je zbral na tem druženju. Kako blagodejno je biti z brati in sestrami in ponovno spoznati, da nismo sami. Ob senzacionalističnih naslovih v časopisju (ki je, po mojem mnenju, že čisto kanarčkasto rumene barve), je po besedah patra Branka pravi čas, da v ponižnosti stopimo dalje. Pa dajmo, stopimo v nov letnik DiŽ-a! (In če hudomušno dodam: delajmo počasi, da nam ne bo prehitro zmanjkalo letnikov!) Angelca Mlakar

Družina & Življenje

NAJINA SREBRNA POROKA Na veliki šmaren pred 25. leti sva se zaljubljena in srečna poročila. Razmišljala sva, da bi bilo morda prav, da to srebrno obletnico tudi praznujeva, saj čutiva, da je med nama še vedno ljubezen in tista sreča, ko uspeva preglasiti vse preveč današnjih šumov hitrega in stresnega tempa življenja, ki te občutke prekrivajo. In za praznovanje sva izbrala mali šmaren, ki je bil letos na soboto, saj skozi vsa ta leta čutiva izdatno pomoč nebeške Matere. S tem praznovanjem sva v spodbudo današnjim parom, otrokom in nenazadnje sebi želela sporočiti, da sta ljubezen in spoštovanje možna tudi po 25 letih zakona. Tega je danes na žalost vse premalo. Zato sva se odločila, da je tako obletnico treba praznovati, in če poveva, da nama je bilo lepše kot na poroki pred 25 leti, sva verjetno povedala vseKakšno veselje sva doživljala ob pripravah na to praznovanje ter ob vabilih prijateljem in sorodnikom, ki so se ravno tako z veseljem odzvali na vabilo! Vsem hvala za tako čudovit dan. Res je bil »dan, ki ga je naredil Gospod«. Tako doživeta zahvalna sveta maša z našim tedanjim župnikom, danes zlatomašnikom, ki naju je poročil, ubrano petje prijateljev, s katerimi sva Bogu prepevala pred 25 leti, ter podpora prijateljev iz sedanje zakonske skupine, se ne zgodi vsak dan. Bogu hvala! Almira Oliver

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti. Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo. Več informacij na telefon: 041 770 200.

Društvo Družina in Življ Gradimo odnose, za kat

enje

ere je vredno živeti

NEPOZABNI TRENUTKI

Draga

ZA NAJU

Marija in Janez!

Vsak človek na poseben način v srcu nosi svoje bliž jne - tako tudi mi vaju, drag Ker vaju imamo radi, smo a Marija in Janez. se ob obletnici vajine por oke odločili, da vama pod Zakaj je to darilo posebn arimo posebno darilo. o? Posebno je zato, ker je to izkustvo, ki mu nek izziv”, drugi “romantični ateri pravijo “duhovni vikend”, v bistvu pa gre za vikend seminar za zak NEPOZABNI TRENUTKI once z naslovom ZA NAJU, ki ga bosta drug ob drugem in drug z drug Seminar bo od petka, 09. im skupaj doživela. do nedelje, 11. novemb ra 2012 na Debelem rtič Draga Marija in Janez, želim u pri Ankaranu. o si, da bi še naprej žive la v medsebojnem spoštov delila notranji mir, ki ni anju in drug z drugim od tega sveta, da bi bila še naprej vesela in zdra vajinih življenjskih poteh va, predvsem pa naj vaju še naprej spremlja Božji na blagoslov. Še na mnoga »Ljubezen je potrpežljiv srečna leta! a, dobrotljiva je ljube zen, nevo

ni ščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napih ni brezobzirna, ne išče uje, svojega, ne da se razdr ne misli hudega. Ne ažiti, veseli se krivice, vesel i pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikol i ne mine.« (1 Kor 13,4-8)

Vsi vajini

DAR ILN I BON

Družina in Življenje

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

ŠTEFKA IN ROMAN ZADRAVEC Štefka in Roman Zadravec sta voditeljski par zakonske skupine Razkrižje II. Poročena sta 23 let in imata tri odraščajoče hčerke. Ko sta pristopila k zakonski skupini, nista bila prepričana, da to res potrebujeta, kmalu pa sta začutila duhovno in praktično koristnost takšnega druženja. Se lahko našim bralcem na kratko predstavita? kateri vsak posameznik in vsak par lahko le pridobi. Preden sva z ženo pristopila k zakonski skupini, nisem bil prepričan, da midva to res potrebujeva. Menil sem, da toliko vendar še nisva zabredla. Že po ustanovnem srečanju skupine pa sem začutil duhovno in praktično koristnost takšnega druženja zakoncev. Začel sem se zavedati pomembnosti gradnje pravega odnosa do Boga in sozakonca in se odvajati sebičnosti. Zdaj se zavedam, da s služenjem, potrpljenjem, odpuščanjem, posvečanjem časa in z drugimi načini izkazovanja naklonjenosti sozakoncu osrečiš tudi sebe. Štefka: Kljub začetnemu negodovanju v zvezi z zakonsko skupino je Roman zdaj zavzet in aktiven član zakonske skupine. Pridobila sva nove prijatelje, Štefka: Sva Štefka in Roman Zadravec. Živimo na Veščici v župniji Razkrižje. Sva starša 22-letne Kristine, Julija je dopolnila 20 let in Sara 13 let. Minilo je že 23 let od najine poroke, ko sva si obljubila zvestobo pred Bogom in ljudmi. V matični družini nas je bilo pet otrok in vsi smo ohranili vero. Mama se je pred tremi meseci poslovila od zemeljskega življenja, oče živi zdaj sam na kmetiji. Sama trenutno opravljam dela, ki so povezana s potrebami starejših ljudi. Roman: Izhajam iz verne družine, v kateri nas je bilo šest otrok – ena sestra in pet bratov. Živeli smo na manjšem posestvu, ki je ob pridnem delu zagotavljalo preživetje družine. Otroci smo bili deležni primerne vzgoje za nadaljnje samostojno življenje. Zaposlen sem v gradbenem podjetju, v katerem sem na začetku službene poti opravljal delo operativnega vodje del, pozneje pa delo komercialista. S Štefko sva se poznala že iz najstniških let, za skupno pot pa sva dozorela v času študija, ki sva ga opravljala ob delu.

V katero zakonsko skupino sta vključena, v kateri sta voditeljski par, kaj vama pomeni zakonska skupina? Roman: S Štefko sva člana 1. zakonske skupine Razkrižje in voditeljski par v 2. zakonski skupini Razkrižje, ki je nastala v letu 2006. Zakonska skupina mi pomeni zelo primerno »pribežališče« sozakoncev, skupnost, v

Roman: Preden sva z ženo pristopila k zakonski skupini, nisem bil prepričan, da midva to res potrebujeva. Menil sem, da toliko vendar še nisva zabredla. s katerimi delimo izkušnje in težave, ki nam jih prinaša zakonsko in družinsko življenje. Pri delovanju zakonske skupine je pomembno tudi sodelovanje dušnega pastirja, ki nas spremlja pri naših druženjih ter našim pogledom doda še globlje duhovne poglede. Sva člana 1. in 2. zakonske skupine, v župniji pa imamo še 3. zakonsko skupino. Beseda rast je v današnjem svetu zelo priljubljena, še posebej ko beseda nanese na dobiček, kapital, porabo, težje pa je, ko beseda nanese na človeka, saj je rast povezana z bolečino, odpovedmi, odrekanjem. Kaj za vaju osebno pomeni duhovna rast? Kako skrbita za duhovno kondicijo? Kako je z duhovno rastjo v vajini družini? Štefka: Z življenjskimi preizkušnjami sem spoznala lastno majhnost. Dan pričnem z branjem Svetega pisma in Besede med nami. Lažje stopam v nov dan, če svoje skrbi zjutraj izročim Gospodu. Januarja letos sem bila prvič na duhovnih vajah za žene na Brezjah. Bila je zelo lepa izkušnja in upam, da se bom

Družina in Življenje

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI vleče k Gospodu? Imata kakšno konkretno izkustvo? Štefka: Pavlove besede so me spomnile na naš zelenjavni vrt. Tudi na vrtu naredim vse, kar vem in zmorem, vse ostalo pa je rezultat Božjega dela. Molitev in pogovor z Bogom večkrat na dan omogočata, da sem na liniji z Gospodom. Žal se vse prevečkrat zgodi, da želim delati dobro, a naredim kaj slabega. Moja linija z Bogom ima tudi motnje. Roman: Od Božjega usmiljenja smo odvisni od rojstva do smrti. Če se človek zaveda velike podarjenosti vsak dan znova, potem se tudi trudi dajati Gospodu potrebno čast in hvalo. To lahko stori v občestvu in

teh duhovnih vaj lahko udeležila tudi prihodnje leto. Starejši hčerki sta bili ministrantki, zdaj ministrira Sara in vesela sem, če lahko greva skupaj k maši med tednom. Hčerke aktivno sodelujejo v župniji in v skupnosti Mladi za Kristusa. Seveda pa si mladi želijo vedno kaj novega in drugačnega, npr. več mladinskih nedeljskih maš. Sama rada berem, za kar imam več časa v zimskih mesecih. Vesela sem, da mi uspe v celoti prebrati tudi Ognjišče in DiŽ-evo glasilo. Roman: Pri tridesetih letih starosti je pri meni nastopila bolezen srca. Spoznal sem, da je v mojo posvetno zagnanost posegel Gospod in mi ponudil novo priložnost, priložnost za duhovno preobrazbo. Postopoma sem jo sprejel kot darilo in se začel učiti lastne zmernosti. S pomočjo duhovnih seminarjev sva se z ženo izobraževala za bolj odraslo vero, ko mora zrel človek naposled še sam sprejeti Jezusa za svojega Odrešenika. Sedaj stopam v nov dan z osebno molitvijo, branjem Svetega pisma in komentarja v priročniku Beseda med nami. Čas vožnje v službo koristno izkoristim za molitev. Če se potrudim, najdem čas za obisk svete maše tudi kdaj med tednom. Rad berem knjige z duhovno vsebino. Vsakoletne duhovne vaje za zakonce postajajo standard in pomoč, da z ženo delava na sebi. Pavel v Pismu Korinčanom (1 Kor 3,6) pravi: »Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog.« Kaj vama pomaga, da ohranjata svoj stik z Gospodom in da vaju vedno znova

Štefka: Dan pričnem z branjem Svetega pisma in Besede med nami. Lažje stopam v nov dan, če svoje skrbi zjutraj izročim Gospodu.

tudi z odhodom na samoten kraj. Priložnosti je veliko. Sam zelo rad odhajam v naravo, kjer na ravnici ali pa na kakšni vzpetini vedno znova občudujem lepoto stvarstva in izražam hvaležnost Stvarniku. Za kakšen pohod uspem navdušiti tudi ženo, ki mi je prav tako velik Božji dar. Jesen je čas pobiranja sadov celoletnega dela. Čemu se vidva in vajini otroci veselite to jesen? Štefka: Približuje se možev abraham in vesela sem za vsa najina skupna leta. Kristina in Julija sta veseli izpolnjenih pogojev za vpis v naslednji letnik, skupaj s Saro pa so vesele, da so si med počitnicami odpočile od šolskih obveznosti … In se že veselijo naslednjih . Roman: Kmalu bom obrnil 50. list v knjigi življenja, kar je lepa priložnost za osebno inventuro vsega doživetega in zahvalo njemu, ki nas je poklical v življenje. Hvaležen sem tudi ženi, da me prenaša in prevzgaja že tako dolgo, in otrokom, na katere se lahko zanesem. Ne pozabljam tudi na drage ljudi, s katerimi sem povezan na drugih področjih in je z njimi življenje lepše in prijaznejše. Pripravila Cvetka in Oton Bogdan

Družina in Življenje

VABILO

VABILO NA DUhOVNI VIKEND ZA ZAKONCE V IGNACIJEVEM DOMU Ignacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovni vikend za zakonce z naslovom »Verujta in bosta živela« od 7. do 9. decembra 2012. Skupaj bosta odkrivala, kako sta vera in zaupanje v Boga ključ polnosti vajinega zakonskega življenja in spodbuda, da gresta naprej. Dragi zakonci, povabljeni ste, da sami pridete na duhovne vaje in si tako resnično povsem podarite ves svoj čas in moči, ki vam jih daje Bog na pot vašega skupnega življenja. Če si želi kakšen zakonski par vzeti čas zase v molitvi, ob Božji besedi, v medsebojnem pogovoru in pogovoru s kakšnim patrom v Ignacijevem domu, je vedno dobrodošel tudi zunaj razpisanih terminov. Vedno se najde med tednom prostor in tudi ob koncu tedna je pogosto prosta kakšna soba. V našem domu je vedno toliko Božjega miru, čeprav je sredi mesta, da si lahko naberete novih duhovnih osvežitev za nadaljnjo zakonsko pot. Informacije in prijave vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali po e-poti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Več informacij o Ignacijevem domu duhovnosti in različnih ponudbah na spletni strani: www.ignacijevdom.si

Družina in Življenje

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

PRAVI ALI NAPAČEN »On dela vse lepo ob svojem času.« Pridigar 3,11 Ko sta drug drugemu izrekla svojo poročno obljubo, se nista le zavezala, da bosta ostala poročena. To ni bil le izpit, ki ga opravita ali pa ne. To je bilo vajino sveto zagotovilo, da bosta drug za drugega skrbela in drug drugega negovala, da bosta vzajemno pozorna na potrebe drugega in bosta drug drugega v polnosti sprejemala kot osebni Božji dar, ki je Božji odgovor za vaše osebne potrebe. Očitno pa je, da sta svoje poročne obljube drug drugemu izrekla davno pred tem, ko sta zares poznala »osebo, s katero sta se poročila« – davno pred tem, ko sta skupaj preživljala leta v istem stanovanju oziroma hiši, si delila isto kopalnico, isti pomivalni in pralni stroj, isto vse … In sedaj se, po letih skupnega bivanja in souporabe stvari in prostorov, zavedata vseh tistih majhnih »zajedavcev«, ki so vama preprosto zlezli pod kožo. V takih trenutkih in sredi takega razmišljanja mnogi možje in žene pridejo do zaključka: »Mislim, da sem se poročil/a z napačno osebo.« Ta misel ni napačna, pač pa je nevarna. Če se je tudi v vaše misli kdaj prikradla takšna ali podobna ideja, vas lepo prosim, da z vso resnostjo premislite o brezčasnem nasvetu znamenitega pisca in motivacijskega govornika Ziga Ziglarja: »Na noben način ne morem vedeti, če ste se vi poročili s pravo ali napačno osebo. Vem pa zagotovo naslednje: če vi sprejemate napačno osebo, kot da je prava, se vam bo

VAJIN POGOVOR V katerih ozirih se je od poroke do danes vaš pogled na vašega sozakonca spremenil? Drug drugemu napišita kratko pismo, v katerem si ponovno obljubita svojo predanost in zvestobo.

slej ko prej zgodilo, da boste ugotovili, da ste se poročili s pravo osebo. Zakaj? Zato, ker je veliko pomembneje biti prava oseba, kot poročiti se s pravo osebo.« Vsi, ki smo poročeni, hitro pridemo do točke v našem odnosu, ko se zdi, da so naši cilji in odnosi trčili drug ob drugega in je tak trk lahko večkrat zelo resen in boleč. Ne moremo pričakovati, da bomo celo pot prehodili, ne da bi naleteli na razne ovire na poti, križišča, jame, mostove, strmine, ostre ovinke … Zato je prav, da se zamislimo, kako bi bilo, ko bi se odločili in bi nepričakovane težave in ovire raje sprejeli, kot da jih zavračamo, se zanje raje zahvalili, kot da smo nepotrpežljivi in nagle jeze, in bi koga raje opogumili, kot da izrazimo svoje nestrinjanje. Zagotavljam vam, da sta gospod Pravi in gospa Prava tisti osebi, ki stojita poleg vas na vaši poročni sliki, čeprav se trenutno vi s tem težko strinjate. Vir: Trenutki s teboj, Barbara in Dennis Rainey

VAJINA MOLITEV V molitvi prosita Gospoda, naj v vajinih srcih on ohranja doživljenjsko predanost in zvestobo, da ne bosta skupaj le bivala, pač pa bosta v ljubezni drug za drugega živela.

Družina in Življenje

ROMARSKO POHODNIŠTVO

HODILI SMO NA GORO K CERKVI JEZUSOVE SPREMENITVE NA GORI V soboto, 15. septembra, smo zjutraj najprej nekoliko pogledovali v oblake – ali bo ali ne bo. Nekaj nas je zbralo pogum in verjeli smo napovedi, da bo sobota lepa. In res je bila, saj se je ta dan dogajalo tudi srečanje mladih v Stični. In Gospod nam je vsem naklonil lep in sončen dan. Na kmetiji Dragice in Tončija Črešnar nad Zrečami smo v hiši, kjer diši po kruhu iz krušne peči, najprej spili jutranjo kavico in sklenili, da jo bomo kar od njihove hiše ubrali proti Rogli. Majhnih otrok ni bilo z nami – nekatere je res ustavil dež, ki je zjutraj tu in tam padal – ta veliki pa smo si rekli, da tudi 3 ure hoje navkreber za nas ne bo preveč. Pot je po pohorskih strminah res slikovita. Najprej smo občudovali pridnost Črešnarjeve družine, ki v zares hribovitih razmerah zgledno obdeluje dokaj veliko kmetijo, hkrati pa si Črešnarjevi vsakdanjih kruh služijo še z delom v domačem kamnolomu. Ob vsem naporu pa sta starša, Dragica in Tonči, kakor tudi njuni otroci nasmejani in dobre volje. Z velikim zanimanjem smo ob poti opazovali, kako se počasi, a vztrajno v te višinske kraje vrača življenje, tudi mlajše družine. To daje nekaj upanja, da človeku narava le nekaj pomeni. Upajmo, da človek ne bo cenil le narave, pač pa da bo tudi človekovo življenje spet postalo najbolj cenjeni del te čudovite narave – Božjega stvarstva. Hoja je bila prijetna in po dobrih dveh urah in pol smo prišli na vrh. Čeprav nas je bilo malo, je župnik iz Gorenja, gospod Stanko Krajnc, z veseljem daroval sveto mašo za družine. Po maši je nam, romarjem – pohodnikom, predstavil novo cerkev Jezusove spremenitve na gori, v kateri so že umeščene mogočne orgle, čakajo pa še mozaik p. Ivana Marka Rupnika. Cerkev sama je nekako vstopanje Gospoda med ljudi, med turiste, ki prihajajo na Roglo, med športnike, ki so na pripravah in treningih, in je nekakšen šotor Najvišjega sredi vrveža tega sveta. Res je, da nas je bilo tokrat malo, vendar smo bili kljub temu zadovoljni in smo v sebi sklenili, da bomo DiŽ-evi romarji – pohodniki vztrajali tudi v bodoče. Izkustvo napora in odrekanja, ko stopaš proti cilju, ki je na vrhu gore, ter potrditev veselja, ki ga človek doživi, ko cilj doseže, je za vsakogar izmed nas vedno znova potrebno. Tako vas, dragi romarji – pohodniki vse ponovno vabimo, da se nam v prihodnje pridružite. Čas, ki si ga na ta način »vzamemo« (Hm, od kod ga pa vzamemo, kdo nam ga pa da, da ga lahko vzamemo?), je vsekakor dobra naložba, saj so lepote naše dežele Slovenije, s katerimi smo tako razsipno obdani, neizčrpne, in ko zremo vanje, človek komaj dojame, da je to, kar vidi, res. Vsekakor pa ni zanemarljivo tudi druženje družin in prijateljev, ki je prav tako veliko bogastvo, ki nam pomaga vztrajati v dobrem. Marija Halas

Družina in Življenje

NAPOVEDNIK

ZADNJI LETOŠNJI ROMARSKI POhOD BO USMERJEN NA DOLENJSKI TRIGLAV 17. novembra bomo poskušali osvojiti ta zasavski vrh, s katerega se ob lepem vremenu vidi skoraj vsa naša Slovenija. Kum je osrednji vrh Kumljanskega hribovja. Hribovje je obsežno, razteza se med reko Savo na severu in dolino Sopote na jugu, od Radeč na vzhodu pa do Polšnika na zahodu. Je značilen hrib z dvema vrhovoma. Na enem stoji RTV-oddajnik, na drugem pa cerkev sv. Neže, zgrajena v 16. stoletju, in planinski dom. Božjepotna cerkev sv. Neže na Kumu (1220 m) je nekdaj veljala za najbolj priljubljeno romarsko svetišče Dolenjcev. Ohranila se je legenda o preprostem dekletu Neži iz Kostanjevice na Krki, ki je v času poplav, hude šibe za dolenjske kmete, dan za dnem hodila molit na skalo sredi reke, da bi jih Bog tega gorja obvaroval. Nekoč je zaslišala glas s Kuma: »Pridi, pridi …« Neža je sledila glasu in se podala na mogočni Kum molit. Na del poti, ki jo je prehodila Neža, se bomo odpravili tudi mi. Romali bomo k sv. Neži morda vsak s svojim namenom, eden pa bo gotovo skupni – molili bomo in darovali naš napor za naše družine in zakone. Upamo, da bomo pri sv. Neži imeli možnost biti pri sv. maši. Podroben opis poti bomo objavili na naši spletni strani vsaj teden dni pred datumom romanja. Izbrali

bomo tako pot, da bo hoje v eno smer največ 1 uro in pol. Seveda upamo na lepo, čeprav že lahko zimsko vreme in veliko dobre volje med vami. Predvsem pa, da si boste vzeli čas in prišli. Lepo vas vabimo! romarsko-pohodniška druščina

JESENSKA ROMANCA OB MORJU Kljub velikemu zanimanju za vikend seminar za zakonce (prijavljenih je več kot 50 parov), je še vedno nekaj prostih mest in se lahko, če želite, še prijavite. Vikend seminar NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU bo od 9. do 11. novembra 2012. Prijave sprejema Turistična agencija BooM Krško, tel: 07 492 16 74 ali e-naslov: boom@siol.net. Vikend seminar je priložnost, ko sta mož in žena: • povabljena, da se posvetita samo drug drugemu, • odmaknjena od vsakdanjih obveznosti, • nagovorjena, da bolj prisluhneta drug drugemu in se več pogovarjata, • povabljena, da izkusita sproščenost in veselje, • povabljena, da drug drugemu izkazujeta več pozornosti, • spodbujena, da obnovita svoje poročne obljube …

Več informacij na: www.diz.si

Družina in Življenje

PRIPOROČAMO V BRANJE André Daigneault

DUhOVNIK TRETJEGA TISOČLETJA (Človek s prebodenim srcem) Knjiga kanadskega duhovnika Andréa Daigneaulta Duhovnik tretjega tisočletja govori o službenem duhovništvu kot največjem Božjem daru za človeštvo. Knjiga z izredno tenkočutnostjo govori o veličini poklicanosti duhovnikov in je zelo pomembno branje za današnji čas, ko se tudi znotraj Cerkve brišejo meje med laičnim in službenim duhovništvom. Na zanimiv, pričevanjski, hkrati pa teološko pronicljiv način nam avtor predstavi razliko med službenim in laičnim duhovništvom. Samo v moči zakramenta mašniškega maziljenja se lahko po duhovnikovih rokah zgodi spremenjenje med sveto evharistijo, ki nenehno konkretno prinaša v svet Kristusovo odrešenje. Dejstvo je, da duhovniki kljub zakramentu mašniškega posvečenja ostanejo ljudje, krhki, ranljivi, dovzetni za človeške kritike in zapostavljanja. Danes opažamo vedno več napačnih interpretacij duhovništva, še posebej je na udaru odločitev duhovnikov za celibat. Kot vidno znamenje Božje navzočnosti je ravno odločitev za čistost in brezpogojno zvestobo Bogu v spotiko sodobnim ljudem, saj se ravno vidik zvestobe, zaveze v odnosu izgublja. Z relativizacijo zaveze se izgubljata moralni čut in občutek za greh. Zato so duhovniki danes v težkem položaju, še posebej tisti, ki ne živijo tesno povezani v gorečem krščanskem občestvu. Knjiga nam odpira oči za brezpogojno nujnost, da podpiramo duhovnike na njihovi poti ponavzočevanja Boga v današnjem svetu. Da se zavedamo, da so duhovniki Jezusova navzočnost na zemlji. Brez duhovnikov, pastirjev, ukoreninjenih v Kristusu, smo tudi laiki v nevarnosti, da izgubimo smer. Brez pastirjev, krotkih in iz srca ponižnih, tudi laiki prenehamo biti pričevalci Kristusovega vstajenja. Avtor knjige pravi: »Če hočemo imeti duhovnike, veliko novomašnikov, je zagotovo nujno natančno izraziti duhovnikovo identiteto: postavljen je med ljudi, vendar z lastnim in posebnim poslanstvom, ki ga nihče ne bo mogel nadomestiti. Službeno duhovništvo ni neobvezno za življenje Cerkve.« Ljudje današnjega časa od duhovnika pričakujejo predvsem to, da v njihova življenja prinaša Boga in pomaga k spravi med človekom in Bogom, polnim usmiljenja; da oznanja Božjo besedo s preprostostjo; da daje kruh življenja in tako usposobi današnje človeštvo za življenje iz Boga.

In kakšni bodo po besedah Andréa Daigneaulta duhovniki tretjega tisočletja? Daigneault pravi, da svet in Cerkev potrebujeta duhovnike z otroškim srcem. Bodoči duhovniki bodo za vzor vzeli Jezusa, ki odpušča prešuštnici, Samarijanki, razbojniku. Premišljevali bodo priliki o izgubljenem sinu in izgubljeni ovci. Usmiljeni bodo in se ljubeče sklonili najprej k duhovno najbolj revnim in tudi k vsem ranjenim v duši, k vsem materialno ubogim, k malim in zapuščenim. Nedvomno bodo opomnili na vse zahteve evangelija, a se vedno izkazali polne dobrote do človeške bede. »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni,« saj je »Božji Sin prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno«. Ti duhovniki z otroškim srcem bodo gojili posebno ljubezen do mladih in v njih videli krščansko družbo jutrišnjega dne. Mlade bodo sprejemali takšne, kot so, razen v grehu. V njih bodo budili duhovniške poklice, posvečeno življenje in kazali na dostojanstvo duhovništva ter na lepoto zakramenta zakona. Po srcu bodo blizu mladim, vedno pa bodo ohranili pomen svojega duhovništva, da bi mladi v njih prepoznali Jezusa Kristusa. Oznanjali bodo evangelij, spovedovali in molili pred Najsvetejšim. Živeli bodo kot duhovniki, vendar z otroškim srcem v zavedanju, da je službeno duhovništvo zastonjski dar, ki ni podarjen zaradi človekovih zaslug. Nikoli ne bodo pozabili, da je duhovnik »drugi Kristus«, to pomeni Jezus sam, ki odpušča, tolaži, govori in ljubi po duhovnikovem srcu. (K.M.)

Družina in Življenje

PRIPOROČAMO V BRANJE John Pridmore in Greg Watts

IZPOVED LONDONSKEGA GANGSTERJA Družina, 2012 Izpoved londonskega gangsterja je življenjska zgodba o kriminalni preteklosti in kasnejšem spreobrnjenju Johna Pridmora, neutrudnega pričevalca, ki mu nekateri pravijo tudi sv. Pavel današnjega časa. John je bil povsem običajen nagajiv fant, ki se mu je pri enajstih letih sesul svet: starša sta se ločevala, sam pa se je moral odločiti, s katero izmed dveh oseb, ki ju je ljubil najbolj na svetu, bo živel. Velika bolečina, ki jo je ob tem občutil, je uničila njegovo vero v ljubezen in podzavestno se je odločil, da ne bo nikoli več ljubil. Potrditev, nadomestilo za ljubezen je trinajstleten pričel iskati v tatvinah in pretepih, ki so ga pri petnajstih prvič pripeljali v zapor. Toda zabredel je še globlje: nedolžne kraje so zamenjali preprodaja mamil, sodelovanje z glavnimi akterji londonskega podzemlja, zapletanje v vedno bolj nasilne pretepe. Postal je neverjetno bogat (rad se pošali, da je za najcenejšo steklenico vina odštel 200 funtov) in vpliven, živel je razvratno, veliko je pil in jemal droge. Zaradi denarja se je celo poročil z lepim brazilskim dekletom. Na videz je imel vse – toda notranje je bil mrtev. Nato pa je neke noči, ko je delal na vratih lokala, skoraj ubil nedolžnega človeka. In, kot danes pravi sam, je bilo najhujše to, da ob tem ni občutil ničesar. Toda ta noč je spremenila njegovo življenje: »Sam sem bil doma in zalotil sem se, da premišljujem o tem, kako sem popolnoma zavozil življenje. Bil sem neizmerno potrt in prazen. Ura je bila devet zvečer. Potem sem slišal nekaj, kar lahko opišem samo kot glas. Našteval mi je najhujše stvari, ki sem jih zagrešil. Gotovo je televizija, sem si mislil, in zamenjal kanal. Glas ni izginil. Ugasnil sem televizijo. Kaj se dogaja? Se mi je zmešalo?« John je mislil, da umira, zgrabil ga je strah in bil je prepričan, da je na poti v pekel.

Nato pa je padel na kolena in rotil Boga, naj mu da še eno priložnost. O svojem doživetju je šel takoj povedat mami (ki je najprej mislila, da je spet pijan), nato pa mu je povedala, da je vsak dan molila zanj in ga izročala Bogu. Alan, njegov očim, mu je takrat podaril Sveto pismo. Prvi odlomek, ki ga je John po naključju prebral, je bila Prilika o izgubljenem sinu. John je nato stopil na pot Boga, doživel je številne padce, vendar se je vedno pobral in sedaj živi, ni več mrtev in zase pravi, da še nikoli ni bil srečnejši. Njegova zgodba je pričevanje o moči Božje ljubezni, odlikujeta jo iskrenost, ljubeča vera in brezmejno zaupanje v odrešenika Jezusa Kristusa. Je zgodba o veri, ki osvobaja. (J. J.)

Knjigo lahko naročite pri: Založba Družina d.o.o., tel.: 01/360-28-28, e-pošta: narocila@druzina.si

Družina in Življenje

Mali razbojnik Gospod, vse je že postorjeno in poskrbljeno za nov začetek in za uspeh: polne torbe, vsi krožki in tečaji so že organizirani. Vsak dan, vsaka ura bo sužnja šole, celoten utrip življenja se bo po njej ravnal. Toda ... tu imam nekoga z ulice, ki je ostal zunaj šolskih klopi in internatov. Zanj ni nihče kupil knjig in zvezkov, nikomur ni bilo mar, kam se bo vpisal in kje bi lahko v času šolanja stanoval. Že spomladi so dejali, da zanj ni več pomoči, in čez njegovo šolanje so naredili križ. Sedaj je zamudil vse vpise – ne izpolnjuje pogojev in nima zadostnega števila točk, njegov IQ ne zadostuje tej stopnji, še naprej ostaja ruševina šolskih naporov. Gospod, ne prepusti ga našemu usmiljenju, kajti nas ne vodi očetovstvo, ampak gospostvo, nas ne vodi ljubezen, ampak dolžnost ... Mi smo okuženi z uspehom, mi smo okuženi s tekmovalnostjo, mi smo okuženi z občudovanjem sebe. Toda Gospod, tudi ta »mali razbojnik« je tvoj otrok in lahko postane svetnik. Če pa ne posežeš vmes Ti s svojo milostjo, bo izgubljen, pozabljen, odpisan, zavržen. Njegova šola bosta ulica in bar, njegovi učitelji bodo stari kriminalci, njegovi učbeniki zapisi iz črne kronike, njegove ocene uspeli ropi in pobegi, njegovi sošolci preprodajalci mamil. Bog, privij ga k sebi, vrni ga k njemu samemu, da iz tega blata požene kakšna bil, da iz tega trnja vzcveti vrtnica! p. Pavle Jakop

Družina in Življenje

NI ČUDEŽA BREZ ŽRTVE! Ko so me poklicali, če bi bil pripravljen prevajati bivšega londonskega gangsterja, sem hitro privolil. Kar nekaj me je vleklo. Knjigo Izpoved londonskega gangsterja sem »pogoltnil« – saj razumete, kajne. Ko sem začel, nisem mogel nehati. Bere se kot kriminalka. Kljub prebranemu pa me je John Pridmore, tako mu je ime, vseeno prijetno presenetil. Čeprav na videz zgleda skoraj zastrašujoče, saj sem se jaz, ki redko srečam koga, ki je večji in »obilnejši« od mene, ob njem počutil kot pritlikavec, se v njem skriva nežna, občutljiva in Bogu popolnoma predana duša. Zame je bilo srečanje z njim prava duhovna obnova. Poosebljal je namreč tiste besede, ki jih je nekoč izrekel sveti Dominik: »Pogovarjati se z Bogom ali o Bogu. Vse drugo je zame brez pomena.« In tako smo se z njim na vseh poteh in na vseh srečanjih pogovarjali samo o Bogu. Pripovedoval nam je o svojih potovanjih po svetu, kjer pričuje o Bogu, in kaj je Jezus zanj storil; pripovedoval nam je o skupnosti, v kateri živi z drugimi laiki, kako molijo tri ure na dan, kako iščejo Božjo voljo v molitvi, Božji besedi, bdenju pred Najsvetejšim, kako hodijo tedensko k spovedi, kako vsak dan znova pred Bogom premišljujejo o tem, ali so njihove odločitve v skladu z Božjo voljo … Osebno me je najbolj nagovorila misel, ki jo je večkrat ponovil. »Ni čudeža brez žrtve!« In res, kolikokrat pričakujemo čudeže, da se bo ta ali oni spreobrnil, da se bosta dva, ki sta sprta, spravila in začela znova (v mislih imam mnoge zakonce, ki živijo v popolni odtujenosti in so na pragu ločitve – ali pa že čez), da bodo otroci postali staršem poslušni in jim ne bodo grenili življenja, da se bo v politiki naenkrat vse spremenilo in se bodo začeli časi poštenosti in blagostanja, da se bodo prenehale zdrahe te ali one vrste – v Cerkvi in zunaj nje … Če pomislim na Johnove besede o čudežih in žrtvi, osramočen utihnem in se zamislim, kako malo sem zares pripravljen na žrtev, koliko dela ima z menoj moj ljubi Bog, kakšno »obrezovanje« bo še potrebno, da bom vstopil v to resnico, da bom odprt za žrtev … In ne morem mimo dejstva, da si tolikokrat želim spreminjati svet okoli sebe. Pa se zopet spomnim Johnovih besed: »Spreminjati svet? Ni problem! Vedno, ko se odpovem samemu sebi, spreminjam svet. Vedno, ko blagoslavljam ljudi, namesto da bi o njih slabo mislil ali govoril, spreminjam svet. Vedno, ko grem k spovedi, spreminjam svet, ker ga lahko potem gledam z Jezusovimi očmi, ki niso zapacane s sebičnostjo. Vedno, ko grem k obhajilu, spreminjam svet, ker se v meni rojeva Božji Sin, ki je svoje življenje dal v odkupnino za grešnike, kot sem jaz. Vedno, ko

dovolim Svetemu Duhu, da me oblikuje, prečiščuje, zdravi, osvobaja, spreminjam svet, ker postajam žlahtnejši. Vedno, ko pomagam pomoči potrebnemu, spreminjam svet. Vedno, ko berem Sveto pismo, spreminjam svet, ker vame vstopa hrana za mojo dušo in postajam močnejša priča za Boga …« Hvalim Gospoda, ki nam je na pot poslal zvestega pričevalca Njegove ljubezni in se Johnu zahvaljujem, da je slišal Gospodov klic in se mu je odzval. Dani

Zahvala Igorju in Katarini Podgajski Pri grafičnem oblikovanju našega glasila sta več let lepo in uspešno z nami sodelovala zakonca Podgajski. Draga Katarina in Igor! Najlepše se vama zahvaljujemo za vso vajino delo in pomoč pri nastajanju našega glasila! Hvala za vse žrtvovane urice vajinega časa, večkrat tudi na račun žrtvovanja vašega skupnega družinskega življenja. Želimo vama Božjega blagoslova in varstva v življenju še naprej, da bosta s svojimi talenti razveseljevala Gospoda in vse nas tudi v prihodnje! Hvaležni sodelavci Diž, še posebno Petra Berčan in Dani Siter)

Družina in Življenje

DAR ŽIVLJENJA

SAMUEL PERKO

Marcel je 6. julija, na svoj 4. rojstni dan, zvečer ob 23.03, dobil še zadnje, a najlepše darilo. Na svet je prišel bratec Samuel – težko pričakovani korenjak, 55 cm in 3770 g. Samuel hitro raste, se redi in se zelo rad pogovarja. Tudi k maši že hodi, kjer zelo pridno spi.

LILI PETERNELJ

Julij je za svoj 2. rojstni dan, 18. 03. 2012, dobil sestrico Lili. S svojo dobro voljo in nasmehom razveseljuje tudi mamico Heleno in očka Primoža.

TOBIJA SLADIČ EMANUEL BRKOVIČ

Pozdravljeni! Ime mi je Emanuel. Rodil sem se 7. 7. v Slovenj Gradcu. Sestrični Ana in Eva sta me končno dočakali in me že veselo vozita naokrog.

Ku ku! Sem Tobija Sladič. Prišel sem avgusta in sem zdaj že velik fant. Da pa bom še večji, pridno papam in pančam. No, včasih tudi malo zajokcam, ko mi ponagaja trebušček. Mamica in očka pravita, da se, od kar sem z njima, svet vrti v pravo smer … Kako se ne bi, če se pa tako lepo smejčkam, a ne?

MARK TOPLAK

18. julija je na svet prijokal naš težko pričakovani sinček Mark. S svojim prihodom je neizmerno razveselil sestro Anno, mamico, atija in vse domače, ki ga pridno crkljajo. Posebej se veseli Anninega razvajanja, ki budno pazi na vsak njegov gib. Iz vsega srca hvaležna Gospodu družina Toplak

Družina in Življenje

IZAK BOŽNAR

ANA KOLENC

Hvaležni in srečni smo 19. 8. v našo družino prejeli še enega člana. Mirjam in Tobija svojega bratca Izaka naravnost obožujeta. Družina Božnar

Prišla je v juliju in prinesla v našo družino nove barve, nove zvoke, novo mavrico življenja. Poimenovali smo jo Ana. Z veseljem in hvaležnostjo jo sprejemamo Manca, Nadja, Janja, Matej in Lucija ter seveda oči in mami.

TADEJ KVATERNIK

Naš Tadej se je rodil lansko leto v jeseni kot 9. otrok. Rodil se je v ponedeljek 10. 10. 2011 po lepi nedelji, katero je mami še izkoristila za pobiranje sliv. Bogu sva hvaležna, da so vse nosečnosti in tudi porodi potekali brez težav. Verjameva, da je k temu pripomogla tudi pomoč iz nebes, katero sva izprosila z molitvenim botrstvom za še nerojene otroke.

TINKARA GOLOB

HANA ZIDANŠEK

Pomembna novica – DOBILA SVA SESTRICO HANO! Vse se je začelo novembra 2011, ko sva pisala sv. Miklavžu, da si namesto punčke na baterije za Zalo želiva pravega dojenčka. V maminem trebuhu je takrat že začela rasti mala pikica ... Čakati sva morala še precej časa in jo 10. julija 2012 le dočakala! Najina punčka (no, malo je tudi od očija in mamice) je prav prisrčna, rada se crklja in se veliko smeje. Ker nima zob, lahko pije le mleko. Pogovarjamo se v grgljanščini, ki sva jo midva tudi dobro govorila, ko sva bila Haninih tednov. Učiva jo, da ne sme kazati jezička in ne preglasno podirati kupčka, ker se ne spodobi. Mamici in očku se zdi čudno, da Hana mirno spi, tudi če sva midva glasna. Midva pa veva, da je to zato, ker je najina dojenčica pač enkratna in nekaj posebnega – saj ni čudno, če jo je pa sv. Miklavž »zrihtal«!

Čudovito je ponovno spoznati čudež življenja. Mamica, očka in bratec Julijan so malo Tinkaro pričakali 20. septembra.

(Foto: VašFoto Grosuplje)

Družina in Življenje

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

RAST VERE »Rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Njemu slava zdaj in do dneva večnosti! Amen.« (2 Pet 3,18) Značilnost živega bitja je rast. Vse, kar živi, raste: rastline, živali in ljudje. Rastemo, ker smo živi. Živo bitje, ki ne raste, v resnici ni živo, ampak je mrtvo oziroma umira. Za dobro rast morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Rastline rabijo sonce, vlago in primerno zemljo, živali za rast potrebujejo primerno hrano … Kaj pa človek? Človek spada med najbolj »nebogljena bitja«. Samo pomislimo, kako samostojen je živalski mladič, ko se skoti – pomislim na telička, ki se takoj postavi na svoje noge. Kako nebogljen pa je pravkar rojeni otrok in koliko pozornosti in nege potrebuje za svoj normalen razvoj. Pa vendar rast ni samo značilnost telesa, pač pa tudi duha. Tudi moj duh je živ in je zanj prav tako značilna rast ali umiranje. Ko govorim o duhu, imam v mislih svojo vero. Kako raste moja vera? Pravzaprav je bolj smiselno, da se vprašam: »Je moja vera sploh živa? Kaj se z njo dogaja? Kdaj je pravzaprav zaživela in kdo jo je v meni negoval in hranil? Se moja vera spreminja? Je bila kdaj močnejša, kot je danes?«

Kaj je vera oziroma v kaj/koga verujem?

Če ima vsako društvo, v katerega se želim včlaniti, svoja pravila, ki jih ob vstopu sprejmem in jih pri delu v društvu uresničujem, moram tudi kot kristjan poznati temeljna načela oziroma temeljna pravila »društva«, ki se imenuje Kristusova Cerkev. Kot kristjan se torej ne morem izogniti vprašanju, kaj je vera. V kaj verujem ali bolje rečeno v koga verujem? Če tega ne vem, nobena molitev, obred, zakrament ali sveta maša zame nima smisla. Če tega ne vem, ime Jezus zame nima nobene teže oziroma vrednosti, me ne zanima, kaj je rekel, kaj je storil v svojem življenju, zakaj je umrl sramotne smrti na križu, je zares vstal od mrtvih …? Če tega ne vem, Sveto pismo zame nima nobene vrednosti in ga ne vzamem v roke, niti me ne zanima, kdo je Sveti Duh ali kakšno vlogo ima v kristjanovem življenju, kdo je Marija, kdo so angeli in svetniki … Hudo mi je, ker je danes veliko preveč takih »kristjanov« (nekdo jih imenuje »krščeni pogani«), ki ne vedo, zakaj so, kar mislijo, da so. Hudo mi je, ker vera izgublja svojo moč. Še najbolj pa mi je hudo, ker vem, da se vse to

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

dogaja predvsem IZ NEVEDNOSTI. Priznam, da tudi sam premalo poznam svojo vero.

Hraniti in negovati vero

Če torej moje telo za normalno rast potrebuje primerno hrano, kako je potem z mojim duhom – mojo vero? Kaj je primerna hrana oziroma kakšni so primerni pogoji za mojo duhovno rast – za rast moje vere? Ob teh in podobnih vprašanjih mi postaja jasno, da bi morala biti moja glavna skrb nega in ohranjanje življenja moje vere – življenja duha, ki je v meni. Zavedam se, da je Bog tisti, ki daje rast, vendar sem sam poklican k

Če ima vsako društvo, v katerega se želim včlaniti, svoja pravila, ki jih ob vstopu sprejmem in jih pri delu v društvu uresničujem, moram tudi kot kristjan poznati temeljna načela oziroma temeljna pravila »društva«, ki se imenuje Kristusova Cerkev. sodelovanju in je moja naloga, da redno skrbim za dobro zemljo, v katero Bog seje svoje seme (»Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi«, Rim 10,17), da redno skrbim za dobro kondicijo duha, v katerem prebiva Božji Duh (Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? 1 Kor 3,16). Z drugimi besedami to pomeni, da vsak dan hrepenim po Božji bližini, ki jo lahko izkušam, ko se z Gospodom osebno srečam v molitvi, ko berem Sveto pismo, ko se trudim, da grem vsak dan k sveti maši... In ko Boga na teh najinih srečanjih vedno bolj spoznavam, mu vedno bolj zaupam, je v mojem srcu več miru, bolj sem pripravljen s potrebnimi deliti svoj čas, talente, imetje … Zato Boga prosim, naj mi pomaga utrditi to spoznanje in naj mi pomaga, da se bom vsak dan znova odločil za najino srečanje.

Družina in Življenje

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Kakšna je razlika med mamami in očeti?

Opiši najboljšo mamo na svetu! • Mame delajo v službi in doma, očetje pa samo • Ona bi pripravila brokoli tako, da bi imel okus po sladoledu! v službi. • Mame vedo, kako se pogovoriti z učitelji, ne da • Najboljša mama ne bi zahtevala, da moram poljubiti svojo debelo teto. bi jih prestrašile. • Očetje so višji in močnejši, ampak mame imajo • Ona je vedno nasmejana in svoje mnenje obdrži zase. dejansko moč, saj so one tiste, ki jih moraš vprašati za dovoljenje, če lahko prespiš pri Je kaj na tvoji mami popolnega? prijatelju. • Njeni zobje so popolni, vendar jih je kupila pri zobozdravniku. Kdo je šef v vaši hiši? • Mama ne želi biti šef, ampak mora biti, ker je • Njen recept za neko jed, ki pa jo vsi sovražimo. • Samo njeni otroci. oče tako neumen. • Mama. To se vidi iz pregleda sobe. Ona vidi Kako bi lahko tvoja mama postala popolna? stvari tudi pod posteljo. • V notranjosti je že popolna. Zunanjost pa bi lahko popravila z neke vrste plastično • Verjetno je mami, vendar samo zato, ker ima operacijo. veliko več dela kot oče. • Njene lase bi pobarval modro. Kaj tvoja mama počne v prostem času? Če bi lahko spremenil eno stvar na mami, kaj bi to bilo? • Mame nimajo prostega časa. • Ona ima neko čudno prepričanje, da mora biti • Ona pravi, da cel dan plačuje račune. moja soba čista. Želel bi, da se tega reši. Kakšna je razlika med mamami in babicami? • Želel bi, da bi bila pametnejša. Potem bi vedela, • Približno 30 let. da je to storila moja sestra in ne jaz. • Pri babicah lahko vedno računaš na sladkarije. vir: internet

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio. si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: cvetka.bogdan@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: družina Kokalj, družina Zadravec, Gregor Lotrič, Silvo Plavec, Zlatko Novak, Zvone Podvinski in Dani Siter. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3000 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 029820255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-901, namen: prostovoljni dar. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-03102012. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

PROGRAM DiŽ KONCA LETA 2012 Št. Dogodek 1 Regijska srečanja za voditeljske pare, september 2012; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Veržej (Škofija MS), Koper (Škofija KP), Ljubljana (Škofija LJ) in Celje (Škofiji CE in MB), 2

Vikend seminar za zakonske pare NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU, 5.–7. oktober 2012, Celje, sv. Jožef POLNO! Vse razpoložljive kapacitete so zasedene!

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare: Božje kraljestvo je med vami (Lk 17,21), 19.–21. oktober 2012, Crikvenica, Life Center

Informacije in prijave Dani Siter tel.: 07/490 35 gsm: 041 770 200; e-pošta: siter.dani@gmail.com

Petra Novak gsm: 051 318 439; e-pošta: druzina.novak@gmail.com Erika Novak gsm: 041/459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

POLNO! Vse razpoložljive kapacitete so zasedene!

Vikend seminar za zakonske pare NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU, 9.–11. november 2012, Ankaran, Debeli rtič

Turistična agencija BooM, Krško tel.: 07/492 16 74; gsm: 041/684 320; e-pošta: boom@siol.net

Jesenski romarski pohod na KUM 17. novembra 2012

Marija Halas, gsm: 041/616 534, NUJNO glej spletno stran Diž, kjer bodo teden dni prej objavljeni vsi podatki.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare: Božje kraljestvo je med vami (Lk 17,21), 23.–25. november 2012, Crikvenica, Life Center

Erika Novak gsm: 041/459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si