Revija Družina in Življenje SEPTEMBER 2019

Rubrika Gradimo odnose, za

katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

1 , september , ISSN –2

Družina in Življenje Letnik , št.

Družina in Življenje

Tema: Medgeneracijsko sožitje Naš pogovor: dr. Jože RAMOVŠ Zgodba zakonskega para: Roman in Rebeka Ravš

Molitev Živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, krotkosti in potrpežljivosti.

V ljubezni prenašajte drug drugega.

Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica.

En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh.

Foto: Slavko Štern

Pavel Efežanom 4,1b-6

Družina in Življenje

Kazalo

MEDGENERACIJSKO SOŽITJE 4 Voda kamen zgladi, tašča se pa zeta navadi 5 Tašča v spalnici: »A ne slišiš, da se ti otrok dere?« 6 Medgeneracijsko dogajanje v Sveti trojici NAŠ POGOVOR 8 Dr. Jože Ramovš: »Za pranje perila v stroju so navodila, za sožitje v družini pa imamo zakonske skupine.« MIDVA SVA ZAKON 12 Prijatelji in midva STARŠEVSTVO 13 Zakaj se poročiti tudi potem, ko že imava otroke? ŽIVETI S SVETIM PISMOM 14 Izdatna doza poguma ODGOVORI NA VPRAŠANJA 16 »Naveličan sem.« TA STARI IN TA MLADI 18 Tudi odraslim otrokom lahko prenašamo vero VILMINA SPODBUDA 20 Dedek in babica spet v šoli ZA VODITELJSKE PARE 22 Veseli in hvaležni, ker so nova gradiva zares »naša«!

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 24 Roman in Rebeka Ravš: »Ko v življenju začutiš, da nekaj ni dobro, moraš to odklapljati.« SEMINARJI NAS BOGATIJO 30 O vzgoji, metanju iz gnezda in svobodi ZAKONSKA SKUPINA 32 Na zakonski skupini nama Bog pomaga pisati zares najino zgodbo DAJEMO NAPREJ 34 »Vse napore smo darovali za bližnje!« 36 Odmik za moške v divjini 2019 38 DAR ŽIVLJENJA DANIJEV NAGOVOR 40 Sonce prežene meglo in dež 42 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Uvodna beseda

Zavozlano

Z

Meta Halas, urednica

adnjič mi je prvošolček pod nos pomolil svojo rutico, ki se je zapletla z obeskom, ki ga je dobil v šoli za prvi šolski dan. Najini otroci vedo, h komu morajo prinesti stvari, ki se zapletejo. Treba se je obrniti na nekoga, ki ima živce za to. In lahko se pohvalim, da z užitkom odpletem vse: zavozlane vezalke, zapletene kable ali (mojo najljubšo) prejo, ki jo potegneš ven iz sredine klobke v upanju, da si zadel pravi konec, a ga žal nisi in potem skupaj z njim iztisneš še celo kepico zapletene niti.

Kadar mi vsakdanje življenje postreže z nečim zavozlanim, dobim velik zagon, da stvari odvozlam. Ne vem zakaj, mogoče, ker sem žena, mama ali preprosto trmasta.

In prav zares moraš biti trmast, da odvozlaš kakšen trdovraten vozel. V slovarju piše, da je trmast tisti, ki nepopustljivo vztraja pri kakem stališču, ravnanju, mnenju kljub dokazom o neustreznosti takega stališča, ravnanja, mnenja.

Torej je trma v veliki povezavi z vero, saj potrebuješ dejanski čudež, da se to »kljub dokazom o neustreznosti« potem tudi zgodi.

Res pa je, da včasih nisem dovolj trmasta. In res je tudi, da kljub potrpežlji­ vemu vztrajanju vozla ne morem in ne morem odvozlati. Takrat naredim rez.

Tako. Iz jeze.

Veliko težje in pogosto z manj zagona in uspeha pa odvozlavam težave v življenju, neprijetne situacije, samo sebe in zapletene odnose. In naši odnosi so včasih zelo zavozlani. Tako zelo, da ne vemo, kje bi najprej začeli – v dobri veri, da smo našli začetek (ali konec), včasih potegnemo ven celo kepico ostalih zapletov … In prepogosto potem delamo samo reze iz jeze!

In se zapletemo z nekom, ker ne vemo, s čim se odnos začne in s čim konča, kdo koga vzgaja in kdo kaj dela, kdaj kaj reči in kdaj biti tiho, kakšni možje/ žene, sinovi/hčere, zeti/snahe, tasti/tašče, prijatelji/prijateljice, sodelavci/sode­ lavke naj bomo, ne da bi vse te vloge prepletli, kot se to danes tako pogosto dogaja (saj veste, namesto žena imajo možje mame, namesto mož imajo žene odrasle otroke, namesto staršev imajo otroci prijatelje, namesto otrok imajo pari kužke …).

V želji, da vam tokratna številka odvozla kakšne skrbi ali težave, smo jo posvetili medgeneracijskim odnosom in povabili k besedi odlične sogovornike, strokovnjake, pričevalce. Prisluhnimo jim. Ne pozabimo pa, da so naši predniki vedeli, na koga se je treba obrniti, ko se stvari (preveč) zapletejo. Na nekoga, ki ima živce za to: »Vrvi podzemlja so me obdale, zanke smrti so bile pred mano. Ko mi je bilo tesno, sem klical Gospoda, k svojemu Bogu sem klical.« (Psalm 18,6–7) Naj še dodam, kako sem bila pred nekaj leti vesela, ko sem videla podobo Marije, ki razvezuje vozle. In da obstaja celo devetdnevnica k Mariji, ki zna odvoz­lati vse zanke in težave v odnosih … Očitno je to tudi njena strast. In jo razumem zakaj. Mogoče zato, ker je tudi ona žena, mama ali preprosto trmasta. ●

3

4

Družina in Življenje

Medgeneracijsko sožitje: po moško

Voda kamen zgladi, tašča se pa zeta navadi

Nekaj primerov »Tamladim« se toži po predporočnem »lajfu« in svobodi, pa svoje majhne otroke v nedogled prepuščajo svojim staršem v varstvo. »Tastari« menijo, da najbolj vedo, kako se skuha kosilo ali vzgaja otroke in so kar naprej na obi­ sku pri »tamladih«, kjer jih poučujejo o svojem edinem prav. »Tastari« se spomnijo, da je treba pokositi travo, opleti vrt ali posaditi krompir ravno takrat, ko imajo pri »tamladih« kosilo. »Tamladi« končno nekaj delajo okoli hiše, »tastari« pa se petnajst minut pred mašo spomnijo, da bi radi, da jih »tamladi« peljejo v cerkev (na čisto navadno sredo).

Najina zgodba je taka Z ženo in otroki živimo v hiši ženi­ nih staršev. Že takoj po poroki sva si kuhala sama, in ko so prihajali otroci, sva se trudila, da najinih staršev z varstvom otrok nisva preveč obre­ menjevala. Ženina starša nista imela vozniškega izpita, zato je bilo samo po sebi umevno, da ju voziva v cerkev in k zdravniku, po obiskih ali kamorkoli.

Kolikokrat sem vzel dopust, ko ju je bilo treba peljati na kakšen zdravni­ ški pregled! Ker nista rada hodila po trgovinah, sta samo napisala seznam in midva sva jima vse pripeljala.

Ko zdaj gledam nazaj, smo se kar dobro razumeli. Sploh pokojni tast je bil prava dobričina. Nanj imam zelo lepe spomine. Ni veliko govoril, kadar pa sva sama posedela pred hišo, je rad kaj pomodroval. Nikoli se nisva sprla in nikoli nisem bil jezen nanj. Tašča je kajpak poglavje zase, vendar se zadnje čase bolje razumeva. Še pohvali me

Foto: Unsplash

Idealna oblika sožitja dveh generacij pod isto streho je, da »tastari« pomagajo »tamladim«, da si uredijo življenje, bivališče, so jim varuške, pomočniki in svetovalci, »tamladi« pa pomagajo »tastarim«, ko ti pridejo v leta in postanejo tudi oni potrebni pomoči. V realnosti pa se vse hitro sprevrže v nadležno vmešavanje, »komandiranje« ali izkoriščanje, če se ne določi meja.

včasih. Menda voda kamen zgladi, tašča se pa zeta navadi.

Pozna se nama, da sva bila z ženo deležna »prave krščanske vzgoje« Torej cepljena s ponižnostjo in potrpež­ ljivostjo, vsem na uslugo in v pomoč, z dajanjem prednosti drugim pred seboj … Ta drža naju je z leti pripeljala do tega, da sva zanemarila svoj zakon in postala nič manj kot 24­urni dežurni servis za otroke in za taščo ter tasta.

Se posipam s pepelom, sama sva kriva (bolj jaz, ker si kot dedec nisem upal zarobantiti in stvari postaviti na pravo mesto), da sva jima dovolila posvojiti misel, da sva tu samo zato, da izpolnjujeva njune želje.

Ko sva po petindvajsetih letih končno prišla k pameti in ugotovila, da to nikamor več ne pelje, predvsem tašča najinega »upora« ni razumela.

Vendar pa ne gojim nobene zamere do ženinih staršev. Nikoli nista živela pri »tastarih« in s tega vidika nista imela ne dobre ne slabe izkušnje, zato se tudi nista mogla vživeti v najino vlogo in se jima je vedno zdelo čudno, če sva midva hotela kaj narediti po svoje.

Kaj bi bilo, če ...?

Za najin zakon bi bilo vsekakor bolje, če bi vsaj prva leta živela sama, da bi se dobro navadila drug drugega, da bi se naučila pogovarjati, slišati drug drugega (in še vseh drugih stvari, ki se jih zdaj učiva v DiŽ­evi zakonski sku­ pini).

Zdaj, ko so otroci polnoletni in sama hodiva na dopust, šele vidiva, kaj vse sva v prvih letih zakona zamu­ dila! Ko sva končno sama, ko ni niko­ gar, ki bi naju lahko zmotil, in se lahko odpreva drug drugemu in se pogovo­ riva o najglobljih občutkih, strahovih, mislih … sva res mož in žena! In če bi se po nekaj letih samostojnega bivanja priselila k njenim staršem, bi bili naši medsebojni odnosi vsekakor drugačni.

Ker imava tri otroke, se bo prej ali slej zgodilo, da bova tudi midva nekoč postala »tastara« in upam, da ne bova pozabila vseh izkušenj, ki sva si jih kot »tamlada« nabrala v minulih letih, in da bova zmogla vlogi tasta in tašče »pilotirati« bolje kot najini starši, predvsem pa v obojestransko dobro in zadovoljstvo. ● Franci Šinkar

Medgeneracijsko sožitje: po žensko

Družina in Življenje

5

Tašča v spalnici: »A ne slišiš, da se ti otrok dere?« Sredi noči se v zakonski spalnici mladih staršev pojavi tašča. Malo skuštrana, ogrnjena v plet in s copati na nogah (mlada dva sta imela ločen vhod v svoj del stanovanja) nejevoljna vpraša snaho: “Zakaj ne vstaneš in ne umiriš otroka, ali ne slišiš, da se dere?” trok, ki je tisto noč tako vneto jokal, je bil moj mož. In mlada snaha, ki ji je tašča sredi noči vdrla v spalnico, je moja tašča. Po poroki sta si z možem ustvarila dom v hiši njego­ vih staršev, v kateri sta poleg mame in ata živeli še dve mladi družini. Vedelo pa se je, kdo nosi hlače v tej razširjeni družini. In mami mojega moža gotovo ni bilo lahko. Lahko ni bilo tudi nje­ nemu možu, ki se je čutil razpetega med ženo in materjo. To so bili težki časi, ko je bilo treba preživeti in se o pomenu medsebojnih odnosov ni prav veliko govorilo.

Ali bomo zmogli živeti skupaj?

Ko sva se z možem še v času skupne hoje pogovarjala o tem, kje bova živela po poroki, sem bila neomajna: šla bova na svoje! Življenja več generacij pod isto streho nisem poznala. Nisem prilagodljiv človek in želim imeti svoj red. In ne želim se boriti za pozornost svojega moža z nobeno drugo žensko.

Ob vseh anekdotah, ki sem jih slišala o pokojni mami Pavli, si niti predstav­ ljati nisem mogla, da bi prišla v hišo, kjer je nekoč vladala ženska roka. Človek obrača ...

A potem so se okoliščine spremenile.

Možev oče je odšel v večnost. Mama je z najmlajšim sinom ostala sama v veliki hiši. Midva sva ugotovila, da še lep čas ne bova dovolj kreditno sposobna, da bi si rešila stanovanjski problem z lastno nepremičnino. In po letu življenja v naje­ mniškem stanovanju sva začela razmi­ šljati o tem, da si urediva svoj dom v hiši njegovih staršev. Svoje želje sva napisala na papir in jih predstavila mami. Potem smo se pogovorili, našli kompromis in začeli s prenovo. Pred selitvijo smo dorekli tudi pravila skupnega sobivanja (ločen vhod, delitev stroškov, samo­ stojno gospodinjstvo …).

Učenje medsebojnega spoštovanja Še tako dobro zastavljena pravila pa ne

Foto: Unsplash

O

morejo rešiti vseh situacij, ki se zgodijo v sobivanju. Zato je po mojem mne­ nju le­to mogoče zgolj v primeru, ko sta obe generaciji sposobni spoštljive komunikacije ter določene mere potr­ pežljivosti. Brez prilagajanja namreč ne gre. S petimi otroki živimo v man­ sardi in mami vsak dan “skačemo po glavi” (dobesedno, včasih pa še kako drugače). Ko sem bila enkrat spodaj pri njej, medtem ko so otroci noreli po dnevni sobi, sem imela občutek, da se mi bo hiša podrla na glavo. Hkrati pa se tako jaz kot najini otroci učimo medsebojnega spoštovanja. Tega, da lahko živimo skupaj in se razumemo, tudi kadar na določene stvari gledamo drugače. Z mamo recimo redko pri­ deva skupaj pri debati, ali so otroci dovolj oblečeni. Naučila sem se tudi, da me bo mama, kadar bom sredi zime prišla k njej v kratkih rokavih in zakašljala, takoj ogrnila z jopico ali mi nakazala, naj si okrog vratu zavi­ jem kakšno ruto. Na začetku me je to motilo, zdaj pa si včasih dam ruto okoli vratu, še preden se odpravim nadstropje nižje, pa tega ne jemljem kot konec sveta. Očitno sem se v teh letih tudi jaz malo “obrusila”.

Skupna molitev Najbolj pa nas združuje to, da molimo drug za drugega. Vsakokrat, ko sem odhajala rodit, je mama sedela z rožnim vencem v rokah. Ko je bila pred kratkim v bolnici, smo z otroki molili za njeno zdravje. Verjamem, da je prav moč molitve tista, ki ohranja ravnovesje v naši medgeneracijski hiši in nas vodi skozi naš vsakdan. ● Marjeta Bec

6

Družina in Življenje

Foto: Slavko Štern

Medgeneracijsko dogajanje v Sveti trojici Bog je skrivnost, ki je ne moremo do kraja dojeti. Kljub temu Bog ni želel ostati neznani Bog. Človeku se je razodel toliko, kolikor ga je človek zmožen dojeti. Zato je uporabil podobe in izrazoslovje, ki so človeku blizu in razumljivi. Ob pripravi na stvarjenje človeka se Bog pogovarja sam s seboj: »Naredimo človeka po svoji podobi …« (1 Mojzes 1,26). En Bog govori v prvi osebe množine. Razodene se kot skupnost več oseb.

K

asneje pride Bog v podobi treh oseb naznanit Abrahamu: »Čez leto dni se bom vrnil k tebi in glej, tvoja žena Sara bo imela sina« (1 Moj­ zes 18,10). Bog, ki je skupnost treh oseb, govori v prvi osebi ednine.

Jezus kot učlovečeni Bog nam je še naprej odstiral skrivnost Boga. Že kot dvanajstletnik ga je imenoval Oče. V poslovilnem govoru po zadnji večerji je apostolom ves čas ponavljal to besedo. »Kdor je videl mene, je videl Očeta«; »Grem k Očetu«; »Prosil bom

Očeta in dal vam bo drugega Tolaž­ nika«; »Kakor je Oče mene ljubil«; »Vse, kar ima Oče, je moje« (Janez 14.–17. poglavje) …

Edina molitev, ki jo je naučil apo­ stole, se začne z Oče naš … Jezus dosledno ves čas govori o Bogu kot Očetu. To je edinstveno med vsemi verstvi. Ali je še katero, da bi Boga imenovalo Oče?

Na drugi strani Jezus sebe imenuje Sin – Sin človekov. V Bogu sta torej Oče in Sin, z njima pa še Sveti Duh.

Kaj ne začenjamo in tudi končujemo vsako molitev prav z vzklikom, s kate­ rim naštejemo vse tri Božje osebe? V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Oče, Sin in Sveti Duh – ljubezen, ki se pretaka med njima. Pravo medgenera­ cijsko dogajanje!

Izvor medgeneracijskega sodelovanja in sožitja je torej v Sveti trojici Zato je skupnost Božjih oseb tudi model tega sožitja. Ali bi bili zmožni

Medgeneracijsko sožitje: duhovni pogled

ljudje kot Božje stvaritve medgenera­ cijskega sodelovanja, če bi Bog ne bil Sveta trojica? Dovolj imamo potrdil, kaj se lahko zgodi, če človek odklanja Boga: zavrženje otrok, odpis starejših, predvsem onemoglih.

Veliko Jezusovo delo je tudi to, da nam je približal Boga kot Očeta. Sam uporablja izraz Abba – ne oče, pač pa ati, oči. To je poimenovanje, ki ga upo­ rabljajo otroci. Z njim izpovedo svoje zaupanje do očeta in ljubljenost, ki jo čutijo s strani očeta. S poimenova­ nji Božjih oseb ni določen le »status« posamezne osebe, opisan je medse­ bojni odnos oseb.

Katere lastnosti najdemo v odnosu med Jezusom kot Sinom in Očetom?

Spoštovanje. Iz vsega, kar Jezus pove o Očetu, veje globoko spoštovanje.

Vedno govori dobro o Očetu. Še bolj kot to, kaj pove o Očetu, spoštovanje izraža s tem, kako to pove. Iz Jezuso­ vih besed odseva občudovanje Očeta.

Očetu daje vedno prednost. Oče je tudi moder in ima zato vedno prav. Ta prav ni statusen, pač pa ima prav zato, ker vso stvarnost prosojno pozna.

Edinost. Evangelist Janez je od Jezusa slišal tole trditev: »Jaz in Oče sva eno« (Janez 10,30). Jezus je zazrt v Očeta in kot svojo nalogo čuti, da bi od Očeta ne odstopal. Na več mestih pravi, da je njegova naloga izpolniti Očetovo voljo: »Nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Janez 6,38).

Posledica prvih dveh opisov je pokorščina Očetu: »Moja hrana je, da uresničim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« (Janez 4,34). Jezusova pokorščina ni slepa pokorščina. Svojega dela ne opravlja, ne da bi se z njim strinjal. Sicer bi ga opravil z odporom. Očetovo voljo je Jezus v sebi predelal in je postala tudi njegova volja. Apostol Pavel to

pokorščino opiše z besedami: »… je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Filipljanom 2,8). Da se je Jezus soočil tudi s težo pokorščine, nam raz­ odeva njegovo trpljenje. V vrtu Get­ semani najprej moli, naj gre ta kelih mimo njega (prim. Marko 14,36). V njem se je zbudil odpor do Očetove zamisli, kako naj se izvrši odrešenje.

To je v sebi predelal in molitev kon­ čal z: »… ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Luka 22,42). Jezus je umrl na vzpetini pred jeruzalemskimi mestnimi vrati, ki so jo imenovali Gol­ gota ali Kalvarija. Veliko umetnikov pa je upodobilo Jezusa na križu tako, da ni na vrhu te vzpetine, pač pa so za križem naslikali podobo Očeta, ki ta križ drži v rokah. Takšna upodobitev, ki je stara že nekaj stoletij, se nahaja tudi v cerkvi v Selu v Prekmurju.

Komunikacija. Vse to ima trden temelj v njuni povezanosti. Oče je ves čas navzoč v Jezusovih mislih. Jezus nikoli ne deluje, kot da je Oče odso­ ten. Posebej pa to povezanost goji v trenutkih, ko si vzame čas le za Očeta.

Evangelisti pogosto poročajo, kako se je Jezus umikal v samoto, na kakšno goro, včasih zvečer ali za celo noč.

Jezus je čutil potrebo, da si vzame čas za pogovor z Očetom. Jezusovo sporo­ čilo je jasno: brez tega, da si vzamemo čas drug za drugega, ne gre.

Kaj pa Oče do Sina? Če je Jezus veliko govoril o Očetu, pa imamo od Očeta le en stavek. Ob Jezusovem krstu se poleg goloba, ki se spušča z neba, zasliši tudi glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Matej 3,17).

Oče opiše svoj odnos do Sina z besedo ljubljen. To je nekdo, ki ga ima Oče rad. Temu pa dostavlja še, da mu je v veselje. V tem lahko prepoznamo tudi Očetov ponos, da ima takšnega Sina.

Družina in Življenje

7

Ta ponos je izpovedal Oče še enkrat, ko se je Jezus na gori Tabor spremenil. Tudi takrat se pojavi Oče­ tov glas, ki potrdi, da je Jezus njegov ljubljeni Sin, apostolom pa naroča še: »Njega poslušajte!« (Marko 9,7) S tem naročilom Oče izpove tudi svoje neo­ majno in popolno zaupanje v Sina.

Opisno pa je v evangelijih izpove­ dana tudi skrb Očeta za Sina. Marko je opisal to Očetovo skrbnost že ob Jezu­ sovem postu pred začetkom javnega delovanja. Pravi, da je Jezus preživel 40 dni v puščavi, satan ga je skušal, angeli pa so mu stregli. V teh angelih lahko prepoznamo prav Očetovo skrb za Sina. Podobno skrbnost je opisal tudi Luka. Opazil jo je med Jezusovo molitvijo v vrtu Getsemani pred Jezu­ sovim trpljenjem. Med to molitvijo je Jezus doživljal agonijo. K temu pa Luka dodaja: »Prikazal se mu je angel iz nebes in ga krepčal« (22,43).

In čeprav se Jezus sreča s težo pokorščine (molitev v vrtu Getse­ mani), pa to namiguje še na eno pozornost Očeta do Sina. Oče je sicer zahteven, ne pa prezahteven. Sinu ne nalaga stvari, za katere bi ta moral reči: tega pa ne smem narediti.

Ampak Bog je Bog Saj lahko rečemo, da je v Bogu vse tako lahko in lepo, ker gre pri Očetu in Jezusu za dve Božji osebi, ki ju pre­ šinja še tretja, Sveti Duh, in so odnosi med njimi tako preprosti in čisti ter brez zapletenosti.

Naši človeški odnosi pa so veliko­ krat zelo zapleteni, znamo jih pripe­ ljati tudi do nemogočih. Naj nas opo­ gumlja in razveseljuje pri ustvarjanju medgeneracijskega sožitja prav to: Bog se nam razodeva v osebah več gene­ racij. Kakovost odnosov pa je odvisna od tega, koliko so ti odnosi v Svetem Duhu. V Sveti trojici so očiščeni vsega, kar bi jih lahko kalilo. ● br. Primož Kovač

Jezusovo sporočilo je jasno: brez tega, da si vzamemo čas drug za drugega, ne gre.

8

Naš pogovor

Družina in Življenje

Foto: Dani Siter

Dr. Jože Ramovš: »Za pranje perila v stroju so navodila, za sožitje v družini pa imamo zakonske skupine.«

Dr. Jože Ramovš je slovenski javnosti znan kot predstojnik Inštituta dr. Antona Trstenjaka, ki se ukvarja z medgeneracijskim sožitjem in kakovostnim staranjem. V knjigi Sožitje v družini pravi, da je »starostni razvoj duhovni razvoj, ki od znotraj preseva navzven, da so oči prijazne, besede mile in dejanja sočutna«. Z njim sem se pogovarjal o tem, kaj lahko naredimo, da bodo naši (medgeneracijski) odnosi osrečujoči.

Poznava se že skoraj pol stoletja.

Najine poti so se nekoč prekrižale v Želimljem, potem pa sva šla vsak po svoje. Povej kaj o sebi, kakšna je bila tvoja pot?

Letos je minilo ravno petdeset let, ko sem v Želimljem maturiral, potem ko sem odslužil vojaški rok. Bili smo prva

generacija maturantov želimeljske gimnazije. Na ta čas imam lepe spo­ mine, ravnatelj dr. Valter Dermota je bil pedagoški strokovnjak evropskega formata. Njegova duhovna dediščina me spremlja vse življenje; in ob njej Trstenjakova, Franklova ter drugih, iz katerih rastem.

Papež Frančišek Evropo primerja s »starko, ki ni več plodna in živahna«, obenem pa svari: »Molite za Evropo, da bi ji Gospod dal milost in bi znova postala takšna, kakršno so sanjali njeni ustanovitelji.« O kakšni Evropi so sanjali njeni ustanovitelji in kakšno je danes realno stanje?

Družina in Življenje

Moj učitelj Anton Trstenjak je rad rekel: »Evropska kultura se obnaša tako nespametno, da je to lahko samo puberteta ali pa senilna demenca,« in pri tem vedno dodal: »Srčno upam, da je prvo, ker mine, in ne drugo.« V pol­ nosti delim to diagnozo, ki jo postav­ lja tudi papež Frančišek in jo potrjuje politično, vzgojno, gospodarsko, ver­ sko in drugo dogajanje na celini in otoku.

Toda isto usodo deli z nami ves razviti svet – poleg pol milijarde Evro­ pejcev še Severna Amerika, Avstra­ lija, Japonska, Koreja in druge razvite azijske države, vključno s Kitajsko. Ta del človeštva je že vstopil v demograf­ sko krizo staranja prebivalstva, ki bo trajala celo 21. stoletje in bo največja in najtežja kriza v razvoju sodobnega sveta. Dogaja se v ozračju druge, enako zahtevne krize, to je konec tra­ dicionalnega načina življenja s tisoč­ letno patriarhalno zmoto vred.

Seveda to ne pomeni propada­ nje človeštva, ampak veliko porodno bolečino v razvoju lepšega sožitja med bližnjimi in s tujimi ljudmi. Ustanovi­ telji Evrope Schuman, de Gasperi in Adenauer so naredili velikanski korak iz sovraštva v sodelovanje med Evro­ pejci. Bili so duhovno zreli ljudje in so vedeli, da je lepo komuniciranje, dobro sodelovanje in usklajevanje sožitja najgloblje duhovno dogajanje v človeku in med ljudmi. Kristjani pra­ vimo, da je največja človeška zmož­ nost ljubezen, ta pa je od Boga, ker je on Ljubezen.

Naši starši so kljub velikemu pomanjkanju in borbi za preživetje ostali zakoreninjeni v tradicionalni vrednostni sistem, medtem ko za generacijo zanamcev tradicionalne vrednote več ne veljajo. Kdo je zatajil – mi ali naši starši? Kakšni so simptomi te izkoreninjenosti vrednot?

Dobro je razlikovati vrednote in naše uresničevanje vrednot. Vrednote so trajna notranja struktura resničnosti, po kateri vse obstaja, se razvija in živi.

Neživa narava, ostali živi svet uresni­ čuje vrednote avtomatično po narav­ nih zakonitostih, človek pa jih deloma tudi spoznava in svobodno uresni­ čuje ali uničuje. To dela v konkret­ nih življenjskih razmerah slehernega trenutka. Razvoj nam daje vedno več spoznanja in moči tako za ustvarjanje vrednega kakor za zlo in uničevanje.

Vzemiva banalno vrednoto čistega perila: naše stare mame so jo z muko uresničevale s pranjem na perilniku v mrzlem potoku in s kuhanjem belega perila na štedilniku, mi isto vrednoto dosegamo lažje in bolje s pralnim strojem. Nič drugače ni z vrednoto lepega sožitja med zakoncema v sreči in nesreči, samo da je za uresničevanje lepega zakonskega sožitja »na trgu« veliko manj dobrih »strojev«; eno od redkih sodobnih orodij za uspešen razvoj zakonskega sožitja so zakonske skupine.

Pri DiŽ-u nas vodi moto Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Nekoč si zapisal: »Ko nekaj spoznamo, je treba narediti orodja, da spoznanja lahko uvedemo v vsakodnevne odnose.« Tudi zdaj si omenil zakonske skupine kot orodja za gradnjo odnosov ...

O zakonskih skupinah sem prepričan, da so največja socialna inovacija 20. stoletja. To, da so po 2. svetovni vojni francoski škofje zagnali pripravo na zakon in družino ter zakonske sku­ pine, je velik Božji dar, kakor je bil tudi 2. vatikanski koncil, h kateremu je revna francoska Cerkev v najbolj sekularizirani družbi prispevala levji delež. Na Inštitutu Antona Trstenjaka razvijamo skupinsko socialno učenje iz vsakdanjih izkušenj – to je orodje (metoda) za učinkovito učenje lepšega sožitja v skupini. Četudi prevladuje mnenje, da je bolje, da gresta mlada zakonca najprej za nekaj časa na svoje in se šele po nekaj letih (če že) vrneta domov, so mladi in stari

9

marsikdaj prisiljeni bivati pod isto streho. Tako se zgodi, da postane žena ali mož razpet med starši in sozakoncem. Kaj svetuješ mladim zakoncem?

Za pranje perila v stroju so navodila, zakonsko in družinsko sožitje ter vzgoja v družini pa so bolj kompleksne zadeve, zato so recepti za ravnanje bolj ali manj stvar rumenega tiska. Človek mora misliti s svojo glavo, v svojih enkratnih razmerah. Drži, da mora vsaka mlada družina zavestno in svo­ bodno prevzeti odgovornost za sožitje nase in ji starši pri tem lahko poma­ gamo bolj ali manj samo z zgledom, molitvijo in – če je treba ter zmoremo – s kakim evrom, delom in podobno.

Prav tako pa je dejstvo, da imata dva mlada zakonca sama daleč pre­ malo izkušenj, zlasti pa nimata amor­ tizacije drugih ljudi ob sporih, krizah, slabi volji, ki nujno pridejo tudi pri mladem paru. Človek potrebuje ob sebi ducat ljudi, da se v času, ki mu je na voljo, lahko razvije in da se ob primernem sočloveku v stiski amor­ tizira. Sožitje mlade družino z rodno družino enega od zakoncev je samo po sebi dobro, mladi in stari pa morajo zanj zavestno razvijati svoje zmožno­ sti za komuniciranje in sodelovanje.

To pa mora tudi vsak, ki živi sam, brez družine v svojem gospodinjstvu ­– vsi smo občestvena bitja in osamljenost je ena od najbolj pogostih stisk ne samo starejših ljudi, ampak tudi otrok in srednje generacije. Tudi oskrbo v bolezni in onemoglosti potrebujemo vsi prej ali slej. Danes potrebuje zaradi starost­nega pešanja pomoč pri vsakda­ njih opravilih vsak petindvajseti Slo­ venec, čez deset let bo to vsak trinajsti, čez trideset let vsak deveti. Onemogli

Eno od redkih sodobnih orodij za uspešen razvoj zakonskega sožitja so zakonske skupine.

10

Naš pogovor

Družina in Življenje

potrebuje pomoč, da preživi, za zdrave in močne pa je osebna pomoč nemoč­ nemu edina možnost, da razvija svoje sočutje in vživljanje v drugega; brez te zmožnosti pa ni lepega sožitja ne sodelovanja.

V svoji knjigi Sožitje v družini omenjaš slovenski pregovor Na mladih svet stoji, ki ga takoj dopolniš z vprašanjem: »Na kom pa stojijo mladi«? Lahko to svoje razmišljanje predstaviš našim bralcem?

Otrok ne vzgajamo za zrele, samo­ stojne in srečne ljudi z besedami niti ne z znanjem, ampak najbolj z zgle­ dom staršev. Ali ni enostavno: starši posvetimo učenju lepega sožitja med seboj toliko časa, kakor ga telesni higi­ eni ­– seveda s pripomočki, ki so danes učinkoviti, kakor to delamo pri pranju perila. Direktni učinek te investicije bo naše bolj srečno in zdravo sožitje, stranski učinek pa vzgoja otrok: na naši večji sreči in lepšem sožitju bodo trdneje stali naši otroci. Teh je manj kakor nekoč, toda pri ljudeh šteje kakovost, ne količina.

Papeški pridigar Raniero Cantalamessa je nekoč dejal, da otrok ne potrebuje posebne ljubezni mame in posebne ljubezni očeta, ampak ljubezen med mamo in očetom, iz katere črpa moč.

Torej je za topel dom potrebna zavestna odločitev moža in žene za predano ljubezen in spoštovanje.

Sočutje je nosilna zmožnost tistih, ki jim zakon uspeva vse življenje.

Vsako jamranje in kritiziranje razjeda naše sočutje.

Kaj bi glede te zavestne odločitve položil zakoncem na srce?

Kako lepo je to povedal, hvala! Kaže, da se kar strinjamo, da je vsebina več kakor embalaža: vsebina družine je kakovost njihovih odnosov, embalaža pa stanovanje, avto, pohištvo, igrače, kopalnica … Zavestno prizadevanje za kakovost vsebine že mora biti večje kakor pozornost na embalažo, čeprav mora biti tudi ta varna za vsebino, pa tudi lepa in privlačna, da nas pritegne.

Dejal si, da dr. Trstenjak »ni bil človek, ki bi pustil, da mu življenje odteka v prazno«. Danes je tempo v družinah običajno izjemno hiter in kljub obilici dela in storilnosti življenje mnogih zakoncev in otrok, kjer ni medsebojnega stika, kjer ni pogovorov, skupnega dela, počitka, »odteka v prazno«. Polno česa je zate osmišljeno življenje?

Za smiselno življenje mislim, da je pomembno dvoje. Prvič: zavestno usmerjati svoje življenje in sožitje v smeri, da bo svet ostal za nami malo lepši in boljši, kakor bi bil, če ne bi živeli, kot je dejal eden največjih razis­ kovalcev smisla življenja v 20. stoletju Viktor Frankl (na stike z njim in štu­ dij njegovih spoznanj imam lepe spo­ mine).

Drugič: smisel lahko uresničujemo le vsak trenutek posebej v konkretni situaciji, v kateri se nahajamo; torej biti pozoren na možnosti, ki mi jih ta

trenutek in ta situacija nudita, izbrati med njimi najbolj smiselno in jo ures­ ničiti. Seveda je to lahko reči, učenje tega v praksi pa traja eno celo smi­ selno življenje.

Na naših seminarjih pogosto omenjamo misel neznanega avtorja: Poročiti se je lahko, ostati poročen je težje, ostati celo življene srečno poročen, pa je prava umetnost. Mnogi zakonci so spoznali, da se je vredno učiti te umetnosti, žal pa je med nami še veliko parov, ki so izgubili upanje in podlegli javnemu mnenju, da se ne splača truditi, da je zakonska zveza preživela in da je treba redefinirati pojem družina. Kaj bi ti rekel na to?

Pogorje merimo po najvišjem vrhu, pri nas po Triglavu, ne po Debeli peči.

Tudi življenje se razvija iz uspelih družin. Če jadikujemo nad tistimi, ki ne morejo v hribe, to prepreči pohod nam in tistim, ki bi radi in lahko šli z nami. Tistim, ki ne morejo slediti razvoju, je treba sočutno pomagati. S čim in kako? Sočutje je nosilna zmož­ nost tistih, ki jim zakon uspeva vse življenje. In isto sočutje je nosilna zmožnost za pomoč tistim, ki potre­ bujejo pomoč, ker jih je življenje nalo­ milo. Vsako jamranje in kritiziranje razjeda naše sočutje. In vsak gram energije, ki ga prihranimo pri jamra­ nju in kritiziranju, pride prav, da pri

Družina in Življenje

sebi razvijamo tisto, kar nas pri drugih tako moti, da si vzamemo čas in moči za njihovo kritiziranje.

V knjigi Sožitje v družini še pišeš, da smo tako mladi kakor tudi starejši pred pomembno izbiro: ali se bomo pospešeno učili lepšega sožitja ali pa bomo molče in križem rok spremljali agonijo slovenske in evropske kulture.

Kako vidiš to situacijo?

Za hude osebne in družbene težave uporabljamo stari grški besedi prob­ lem in kriza. Starim Grkom je beseda problem (to próblema) pomenila dva nasprotujoča si pomena v več različi­ cah: strmo skalo, ob kateri se ladja raz­ bije, prav tako pa tudi pomol za rešilni pristanek ladje; in z enako nasprotu­ jočo si dvojnostjo: branilno orožje in prav tako prazen izgovor za predajo.

Ko ljudje izgovorimo besedo problem, nam torej že več tisočletij govori: to je križišče v razvoju posameznika, dru­ žine ali skupnosti. Iz težave bomo šli naprej po poti, ki vodi v novo kako­ vost, ali po poti v večje propadanje.

Beseda kriza (grško krinein) pomeni ločiti, razlikovati. Če je treba ločiti, pomeni, da je več možnosti, če razli­ kovati, pomeni, da možnosti niso ena­ kovredne. Kitajska beseda menda še jasneje izraža, da je problem križišče poti: njihova beseda je sestavljena iz besed propadanje in nova priložnost.

O kakšni krizi govoriš, kaj nas bo rešilo?

Današnjo krizo Evrope določata pred­ vsem dva nova problema: 1. v družini in družbi ni več mogoče živeti na tra­ dicionalen način, ker so se tako spre­ menile razmere; 2. družba se stara, sta­ rega prebivalstva (upokojencev) je več kot mladih. Krizno križišče današnje Evrope in za njo vsega sveta je zaton tradicionalne patriarhalne družbe in staranje prebivalstva v 21. stoletju. Če temu ugovarjate, da nam živ­ ljenje kroji kapital in potrošniški trg, bom odgovoril, da so ljudje od nekdaj

grabili imetje zase, izkoriščali druge, kradli in goljufali, pa se svet ni podrl.

Hudobija ljudi sproti gnije in gre na kompost. Usodne za razvoj posame­ znega človeka, družine in skupnosti so zmote. Do zmot pa prihaja, če se na problem in krizo ne odzivamo ali se odzovemo narobe. Zato je danes glavna naloga razvijati orodja za lepo sožitje med ljudmi v današnjih raz­ merah, ko ne v družini, ne v službi, ne v družbi ne moremo uresničevati trajnih vrednot s tradicionalnim nači­ nom življenja, najštevilčnejšo povojno generacijo pa grabi panika starostnega pešanja.

Kaj se mora torej naša generacija naučiti, da obrnemo krmilo v pravo smer in kje osebno ti črpaš odgovore in moč za uresničevanje sožitja?

Naša generacija je bila pripravljena na doseganje uspehov in uveljavljanje sebe, ne pa na pojemanje svojih moči in prepuščanje stvari drugim ter na duhovni mir v sebi. Za starost nam

11

je ostala bistvena življenjska naloga, da se učimo poslušati druge, upošte­ vati stvarne razmere in prisluškovati šepetu skrivnosti Boga, ki je večji od nas in nam po naših izkušnjah govori, kako se usmerjati v njegovo ljubeče naročje.

Zame je največja naloga, da se mi, stari, učimo sožitja med seboj, z mlajšimi generacijami in s skrivno­ stjo Boga. Najboljše izkušnje so glede tega v zakonskih skupinah – tudi v zakonskih skupinah starajočih se star­ šev. Ko so otroci v družini polnoletni in se starša učita tega skupaj z dru­ gimi zakonci, se v tretjo generacijo dedkov in babic naselijo tri lastnosti, ki zagotavljajo lepo staranje in jih delajo zanimive za njihove odrasle otroke in mladostniške vnuke: eno­ stavnost, sproščenost in vedrina. Tega trojega se učimo v skupini starejših parov 18+, kjer imamo vsi otroke stare nad osemnajst let. Če smo rekli, da so zmote usodne, ker nas osebno, kot družino in skupnost usmerijo na napačno razvojno pot, pa moramo dodati veselo odrešenjsko novico, da se dobre rešitve vgrajujejo v razvoj, ki gre nenehno naprej iz roda v rod. Tudi Sveto pismo pozna modrost, da se zlo maščuje do tretjega rodu, dobro pa plačuje do tisočerega.

Splača se torej delati za lastno kako­ vostno staranje in lepše sožitje z mlaj­ šimi rodovi. To je rentabilna naložba zase na tem in onem svetu. Samo to koristi nam, našim vrstnikom in mlaj­ šim, ki prevzemajo volan razvoja slo­ venske in evropske kulture, vključno z verovanjem v našem krščanskem občestvu.

Gospod Jože, iskrena hvala za odstiranje tako pomembne tematike v našem prostoru in za veliko delo, ki ga opravljate na inštitutu dr. Antona Trstenjaka.

Obilo Božjega blagoslova tebi in tvoji družini! ● Pogovarjal sem se Dani Siter

Midva sva zakon

Družina in Življenje

Prijatelji in midva

Foto: arhiv DiŽ

12

Mesec oktober vedno prinaša s sabo posebno vznemirjenje, ki ga z Ines čutiva vsak po svoje.

Takrat je namreč na vrsti vikend, ki mu pripisujeva (predvsem jaz) poseben pomen za gradnjo najinega odnosa. S prijatelji, s katerimi rastemo skupaj od osnovnošolskih dni, se odpeljemo na morje ali pa raziskovat kakšno evropsko prestolnico. Resda je morja oziroma raziskovanja v treh dneh bore malo.

Z

Ines sva nadvse socialna človeka, zelo rada v družbi. Visoko na lestvico vrednot postavljava prijate­ lje, predvsem skupni obroč le­teh. Ne nazadnje je tudi najin odnos plod več­ letnega druženja pri pevskem zboru. V bistvu sva tako zelo rada med ljudmi, da najina Mirjam sobotna in nedelj­ ska jutra prične z vprašanjem: »Kam gremo pa danes?« V času, ko smo oziroma gremo proti višku naše ustvarjalnosti, pa je postajalo vedno bolj jasno, da se s klapo ne bomo več toliko videvali kot v preteklosti, kar je seveda logično. A da bodo srečanja z najpristnejšimi pri­ jatelji postala skorajda luksuz, si nisva mislila. Družina, kariera, finančne skrbi, pa še kak hobi so si odrezali tolikšen kos časa, da so meseci kar bežali, ne da bi se videli. A tako kot z vsemi odnosi, za katere je vredno živeti, je potrebno tudi prijateljstvo negovati, ga ohranjati.

Gremo? Gremo!

Zato smo z ekipo, s katero pletemo niti že skoraj 30 let, nekega sproščenega popoldneva prišli do ideje, da bomo v letu našli en vikend, ki ga bomo pre­ živeli sami, brez družine, zgolj moška družba. Ideja se je odlično prijela, tudi dobila svoje ime, v svojem bistvu pa je zelo preprosta: v petek skušamo čim prej zaključiti s službo, sledi road trip, na katerem se zvrsti sto in en spomin na pripetljaje iz mladostniških dni. Sobota je dan, ki je popolnoma nenačrtovan, kar zelo prijetno dene, saj spontani dnevi v letu niso pogosti. V nedeljo je prav zanimivo opazovati, kako se vsa­ kemu izmed nas mudi domov k svo­ jim. Vsakič znova se po takem vikendu zavemo, da imamo poleg domačih peščico ljudi, na katere se lahko zane­ semo v katerem koli trenutku življenja.

Tako preprosto kot zveni. Čas, prebit s prijatelji, je neprecenljiv in si ga je potrebno načrtno vzeti, saj v našem norem tempu življenja brez

načrtovanja negovanja prijateljskih vezi žal ne gre. Kako polne so baterije po takem vikendu, je potrebno poizkusiti, na besedo se ne da verjeti. Način, kako žene preživijo tak vikend, je najbrž dru­ gačen, a rezultat – popolnoma enak.

Poseben blagoslov za človeka je, da ima ljudi, ki mu držijo ogledalo, a v žlahtnem pomenu. Ki ga ne sodijo, a znajo kritično in konstruktivno opo­ mniti, ko ga polomimo. Enako dovo­ lijo, da tudi mi njih spomnimo, ko ga kje 'pokronajo', ne da bi se pri tem bali, da bomo zaradi iskrene kritike izgubili prijateljstvo. Je krhka katego­ rija, ki pa osmišlja naše bivanje in daje možnost za osebnostno rast. V bistvu gre za odnos, zelo podoben zakon­ skemu. Nujno za moškega je, da ima moško družbo, nujno za žensko je, da čas preživlja s svojimi kolegicami.

Najnujnejše pa je, da ima zakonec naj­ boljšo prijateljico v svoji ženi in žena v svojem možu. ● David Križman

Starševstvo

Zakaj se poročiti tudi potem, ko že imava otroke?

13

Foto: Ana Gerčar

Družina in Življenje

Čemu se sploh poročiti? Mnenja so različna. Nekateri pravijo, da »je to le kos papirja« ali da »poroka ni stvar, ki bi karkoli spremenila,« »čemu bi si delali stroške ter nepotrebne sitnosti?«, »pomembno je le to, da se imamo radi« …

N

ekdo, ki mu formalnosti ne pomenijo nič in na obljube (tudi svoje) ne da veliko, ima seveda v tem primeru prav. Nekdo, ki mu vera ni blizu in ne gleda na (cerkveno) poroko, kot na blagoslov in pomoč od zgoraj, ima spet prav. Poroke, pove­ zane s (pre)velikimi stroški, se mar­ sikdo povsem upravičeno boji. In ja, res je izjemno pomembno, da se imata najprej partnerja med seboj rada in da nato v družini vlada ljubezen. Zakaj se potem vendarle poročiti, sploh kasneje, ko so že otroci?

Iz prakse se lahko rodi najboljši odgovor Izjemno sem hvaležna, da smem opi­ sati primer sorodnikov (z njunim dovoljenjem seveda in odobritvijo napisanega). Pred časom smo bili povabljeni na praznovanje 40­letnice sorodničinega partnerja, po kakšni uri slavja pa smo izvedeli, da smo tudi na ohceti. To je bilo res izjemno presene­ čenje predvsem zato, ker njune poroke

že nekaj časa nismo več pričakovali.

To praznovanje in hkrati poročno slavje je bilo nekaj posebnega in nepo­ zabnega.

pokazala še poročna prstana, je planila v jok in obema v objem. Naslednje pol ure je minilo v objemih in solzah sreče …

Ganljiv odziv hčerke Kasneje smo z obema mladoporočen­ cema ob prijetnem večernem klepetu obnavljali dogodke tega večera. Nama z možem sta razkrila še zakulisje te lepe zgodbe, in sicer kako je padla odločitev za poroko le 10 dni pred samim praznovanjem in kako se je bilo treba potem zelo na hitro aktivi­ rati in organizirati.

Ker nista želela nikakršnega pompa, so za ta veliki dogodek že prej vedeli le njuni hčerki (11 in 17), priči in tik pred zdajci starši. Najbolj ganljiv pri tej zgodbi pa je bil prizor, ko je za njuno namero izvedela mlajša hči.

Ati jo je pred tem prosil, da se mu pomaga naučiti besedilo na listu papirja, na katerem je bila zapisana poročna obljuba. Ni ji bilo takoj pov­ sem jasno, za kaj gre. Ko pa ji je mami

Odločitev za poroko je tudi odgovornost do otrok Sorodnica je še razmišljala, kako je člo­ vek lahko površen in kako lahko tako zlahka prezre otroka in njegovo željo ter potrebo po tem, da bi bila starša poročena. Glede na to, da si je sama že pred časom dala spremeniti prii­ mek in so se vsi pisali enako, da so se imeli radi in bili zelo povezana družina ter niso kako drugače izstopali, si pač ni mogla misliti, da hčeri vendarle še nekaj manjka in da bi ji njuna poroka lahko pomenila tako zelo veliko.

Je še kaj za dodati k tej zgodbi?

Mislim da ne. Z možem sva ostala brez besed. No, ne povsem. Rekel mi je: »Žena, to je treba napisati in obja­ viti.« ● Mojca Nuč

14

Družina in Življenje

Foto: Unsplash

Izdatna doza poguma

Na začetku leta smo z nekaterimi možmi pričeli devetdesetdnevni postni izziv Exodus 90, ki smo ga nato nadaljevali še naprej in smo danes na izjemno zanimivem delu poti: skupaj z Izraelci preko prebiranja Jozuetove knjige vstopamo v »obljubljeno deželo«.

K

ončno! Na to smo čakali in se pri­ pravljali več kot pol leta! Že pol leta priprave na prehod Jordana v obljubljeno deželo nam veliko pomeni.

Kako so se počutili šele Iz­raelci – na prehod v obljubljeno deželo so namreč čakali celih štirideset let!

Kako to, saj so vendar Božji izvo­ ljen narod? Po najkrajši poti bi se vendar dalo peš priti iz Egipta v Izrael nekako v 11 dneh!

Bistveno je človekovo sodelovanje z Božjo obljubo Ko je Mojzes z Božjo pomočjo Izra­ elsko ljudstvo povedel iz večstoletne

egiptovske sužnosti, so se po nekaj mesecih – premik milijonov ljudi z živino, ki se morajo izogibati sovraž­ nim ljudstvom, pač traja dosti dlje kot 11 dni – znašli pred vrati obljub­ljene dežele.

Vanjo so poslali skupino ogledni­ kov, ki je tam prebivala štirideset dni.

Ob povratku so ti ljudstvo pre­ pričali, da se v deželi sicer res cedita mleko in med, kakor je Gospod oblju­ bil, vendar pa so v njej tudi ljudje, veliki kot velikani, ki jih oni nikakor ne bi mogli premagati. Pred njimi so se počutili kot kobilice! In ljudstvo se je družno odločilo, da v obljubljeno

deželo nikakor ne more vstopiti.

Po vseh čudežih, ki jim je bilo to ljudstvo priča – 10 egiptovskih nadlog, prehod po suhem čez Rdeče morje, čudežni kruh iz neba (mana), pa voda, ki je pritekla iz skale na Mojzesov ukaz – pa vendar še vedno ni imelo žive vere, da jim bo Bog zares stal ob strani tudi, ko se to zdi nemogoče.

Za prehod v obljubljeno deželo pa so potrebovali ravno to. Živo vero, ki daje pogum za velika dejanja. Tu ne govorimo o preprostem optimizmu, češ »saj bo že vse v redu«. Za dejanja, ki v življenju terjajo pogum, potrebu­ jemo dosti več.

Živeti s Svetim pismom

Dovolili so, da jih je premagal strah, zato je bil Bog nanje (upravičeno) jezen in jim je obljubil, da oni sami ne bodo prestopili praga obljubljene dežele. Dopustil je, da je vsa genera­ cija štirideset let tavala po puščavi in tam tudi pomrla. Takojšen prehod v obljubljeno deželo so si s svojo nevero preprečili sami.

Tudi mi pogosto raje »umiramo« v puščavi, kot da bi vstopili v lastno »obljubljeno deželo« Če dobro pomislim: kolikokrat se zavem, da sem samo nekako »na pol« mož, oče, delavec, pa tudi Božji otrok, prijatelj. Večkrat se zalotim, da kar nekje ždim in se ne spopadem »na polno« z življenjem. Ne upam si vsto­ piti v »obljubljeno deželo«.

V primeru očetovstva se mi je tak dogodek pred dnevi zgodil v Piranu, kjer smo bili na obisku pri sorodnikih.

Z otroki smo se vrgli v vodo, sam pa sem zamišljeno odplaval proč in se ob užitku, ki ga iz vode nudi pogled na veduto Pirana, kar nekoliko zamaknil. Čez čas pa sem se zdrznil – moji otroci so skakali v vodo s pomola in se imeli lepo, vendar gotovo ne toliko, kot bi se imeli, če bi bil z njimi »na polno« tudi njihov ati. Koliko lažje se je umakniti; pa vendar kot oče nisem poklican k temu. Poklican sem k polni prisotnosti!

Zdaj imam priložnost za to. Ta trenutek je na področju očetovstva moja polna prisotnost moja »obljubljena dežela«. Če vanjo ne vstopim sedaj, bom nekoč (čez 40 let?) to še zelo obžaloval.

Lekcije se nadaljujejo Vrnimo se k Izraelcem. V prvi skupini oglednikov, ki jih je v deželo Kanaancev poslal Mojzes, sta bila dva mladeniča, ki sta edina zaupala Bogu in verjela, da lahko z njegovo pomočjo osvojijo deželo. To sta bila Jozue in Kaleb.

Jozue se je nato vseh 40 let kalil ob Mojzesu kot njegov namestnik in pomočnik. Ko je naposled napočil čas, da prevzame mesto narodnega vodite­ lja, pa je tudi on potreboval izdatno dozo poguma.

Družina in Življenje

Bog je vedel, kako strašljivo je zavzetje obljubljene dežele. Sploh po 40-letnem čakanju. V Jozuetovem srcu je videl strah, ki ga je gotovo navdajal, ko je moral stopiti v Mojzesove velike čevlje.

Zato ga je izdatno spodbudil, da si bo vendarle drznil ljudstvo povesti čez deroči Jordan ter zavzeti utrjene zidove Jerihe in drugih Kanaanskih mest: »Zdaj vstani, pojdi čez ta Jordan, ti in vse to ljudstvo, v deželo, ki vam jo dajem, o Izraelovi sinovi … Nihče se ti ne bo mogel ustavljati vse dni tvojega življenja; kakor sem bil z Mojzesom, bom tudi s teboj. Ne bom te pozabil, ne bom te zapustil. Bodi krepak in odlo­ čen, kajti ti boš razdelil temu ljudstvu v dedno last deželo, ki sem jo s prisego obljubil njegovim očetom, da jim jo dam. Samo krepak bodi in odločen, da boš ohranil in storil vse po postavi, kakor ti je zapovedal Mojzes, moj služabnik. Ne odstopaj od nje ne na desno ne na levo, da boš uspeval, kjer koli boš hodil. Naj knjiga te postave ne zapusti tvojih ust, temveč jo premišljuj dan in noč, da boš storil povsem, kakor je zapisano v njej. Le tako boš imel uspeh na svoji poti, le tako boš uspeval. Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi?

Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj GOSPOD, tvoj Bog« (Jozue 1,1–2.5–9).

Zagotovila veljajo tudi za nas Kakšna močna zagotovila in koliko jih je! Gre za izjemno navdihujoč odlo­ mek, saj prikaže, kako pravi pogum ni odsotnost strahu, pač pa je delovanje navkljub strahu in v zaupanju oz. veri v Božjo bližino.

Zato sem prepričan, da ta odlomek velja tudi za nas, danes. Pogosto si ga vzemimo k srcu. Spomnimo se ga, ko bomo morali tudi sami prečkati kak deroč Jordan – ko bo treba na primer opraviti kak zelo težaven telefonski klic ali obisk; ko se bomo odločali o menjavi službe, o selitvi, o poroki, o odpuščanju ali tem, da bomo kak odnos začeli graditi na novo.

15

To, ali se v resnici zanašam na Boga, se ne nazadnje odrazi v tem, če sem njega in njegovo besedo pripravljen vsakodnevno poiskati.

Le eno je potrebno Bog je Jozuetu zagotovil svojo bližino in uspeh, vendar pod enim (in edi­ nim) pogojem: »Naj knjiga postave ne zapusti tvojih ust, temveč jo premišljuj noč in dan.« To, ali se v resnici zanašam na Boga, se ne nazadnje odrazi v tem, če sem njega in njegovo besedo pripravljen vsakodnevno poiskati. Ali sem pri­ pravljen vsak dan »zapravljati čas« za Boga. Sveti Frančišek Saleški je nekoč menda rekel: »Vsak dan si moram vzeti (vsaj) pol ure časa za Boga. Razen kadar sem zelo zaposlen. Takrat potre­ bujem celo uro.« To je lekcija, ki se je jaz še učim.

V okviru Exodus 90 vsak dan po apli­ kaciji prejmemo biblični odlomek in premišljevanje, o katerem moramo v dvajsetih minutah tihote premisliti ter ob njem moliti, kako ga prenesti v živ­ ljenje. Vsak dan smo torej povabljeni, da poslušno 20 minut »zabijemo« za Boga.

Oh, kolikokrat preskočim ta čas, misleč, da bom v teh minutah nare­ dil kaj bolj »produktivnega«. S tem pa pokažem, da je moja živa vera naložena drugje, ne v Bogu. In to se v praksi nikoli prav dobro ne konča.

Po drugi strani pa opažam, da mi takrat, kadar se teh 20 minut striktno držim, Bog v njih nameni navdihov za ves dan, obenem pa prejmem moč, da izpeljem težje in neprijetne stvari. In le tiste dni se bližam »obljubljeni deželi«. ● Benjamin Siter

16

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

»Naveličan sem.« Rad bi rekel, da pišem za »prijatelja«, ampak saj vsi vemo, da s tem ne bi nikogar preslepil.

Kako naj opišem svoje stanje? Kratkomalo – naveličan sem. Otroci so odšli (ustvarili svoje življenje, mlajša je še na faksu) in pridejo kvečjemu za vikend, v službi ne vidim več izzivov (rekel bi, da bi imel potencial še za dosego višjih mest, a enostavno nimam ambicije), v župniji sem sicer še kdaj koristen, a je to bolj iz navade, v zakonsko skupino sva z ženo hodila, a je tudi ta že pred petimi leti po desetih letih razpadla, ker ni bilo pravega naboja.

Praznina je beseda, ki bi zdajle najbolje opisala moje življenje. Vem, da je žena vedno bolj v skrbeh zame, saj je zadnje čase večkrat namignila oz. predlagala pogovor, duhovne vaje, odmik, da mi bo koristilo …, ampak enostavno nimam nobene želje. Rekel bi, da imava sicer dober/znosen odnos, a sva se tudi zelo ohladila (nje recimo spolnost že dolgo ne zanima), mene pa trenutno tudi mineva volja do … vsega, tudi včasih do življenja. Saj ne vem, kaj točno naj vprašam, ker ne vem, če bi mi lahko kakšen odgovor sploh pomagal.

Morda pa še nekje v meni tli iskrica upanja. Ali pa vsaj upam, da bom s tem pisanjem in vašim odgovorom nekomu, ki še ni tako globoko v breznu, uspel pomagati.

Brane Hvala, gospod Brane, da ste podelili vaše misli. Spodbudili ste me k razmi­ šljanju o temeljnih bivanjskih vpraša­ njih, s katerimi se vsak človek slej ko prej sreča, saj gre za vprašanja o biti ali ne biti – vprašanja o smislu bivanja: kdo sem, od kod prihajam, kaj je smi­ sel mojega bivanja in kam grem?

Ker ste se z vprašanjem obrnili na nas (DiŽ) in pravite, da ste v župniji »še kdaj koristen«, predvidevam, da ste kristjan oziroma ste vsaj bili v mla­ dosti, ko so vam starši predali moralne vrednote, ki so temeljile na krščanstvu.

To pomeni, da ste hodili in še danes ob nedeljah in praznikih »bolj iz navade« hodite k maši, ker so tako delali vaši starši, vi pa se temu nočete izneveriti.

Predvidevam, da občasno tudi molite, če pridete v kakšno stisko ali pa se znajdete v taki družbi, sicer pa ste, po vaših besedah sodeč, versko pasivni in nedejavni. Na to kaže tudi vaša nave­ ličanost in brezvoljnost, obenem pa je jasno, da že dolgo niste napolnili vaših rezervoarjev, če ste jih sploh že kdaj.

Ker torej »skozi življenje vozite brez goriva«, ste obtičali.

Kaj lahko storite? Najprej odprite oči in priznajte, da tako ne gre. Lahko imate še tako čudovit avto z usnjenimi sedeži in zlato armaturo, vendar ga brez goriva ne morete premakniti, je le draga nepremičnina. Spoznajte in sprejmite dejstvo, da ste kot moški dolžni poskrbeti za svojo ženo in svoje bližnje, zato vam svetujem, da vaše »vozilo (življenje) čim prej porinete« do najbližje črpalke in ga napolnite z gorivom. Pred leti so na eni okrogli mizi v Kopru rekli: »Ne klik, premak­ nit bo treba rit!« Da, prav ste prebrali, rit bo treba premaknit in to je delo in je napor. Ste torej pred izbiro: ali boste še naprej čakali križem rok, se smilili samemu sebi in ždeli v svojem nave­ ličanem in brezvoljnem breznu ali pa boste samega sebe brcnili v ta zadnjo in boste naredili korak v smeri rešitve.

Prepričan sem, da ta korak, ki vam ga bom predlagal, ne bo lahek, hkrati pa vem, da je edini, ki vas lahko reši iz tega vašega brezna.

Pred leti sem bral o francoskem matematiku, fiziku in filozofu ­Blaisu Pascalu, ki je živel v 17. stoletju.

Ta mladenič (umrl je star 39 let) je napisal čudovito misel: »V srcu vsa­ kega človeka je prazen prostor, ki ima obliko Boga. Ta prostor ne more izpolniti nobena druga – ustvarjena – stvar, pač pa le Bog, ki je Stvarnik vseh stvari in se je človeku razodel po Jezusu Kristusu.« Če torej človek poskuša ta prazen prostor zapolniti s slavo, bogastvom, kariero …, ostane v tem delu srca kljub človekovim napo­ rom praznina.

In vi, gospod Brane, omenjate prav to praznino. Glejte, morda ste res od staršev prejeli vero in je bila to takrat t. i. preprosta otroška vera, kar je lepo in prav. Žal pa otroška vera v človekovi odrasli dobi ne more preživeti oziroma ne more zdržati pritiskov, s katerimi se srečuje odrasla oseba. Zato noben starš ne želi, da bi njegov otrok ostal dojen­ ček, pač pa vsi starši želimo, da bi naši otroci zrasli in postali zrele in odgo­ vorne osebe. Torej je nujno in logično, da mora zrasti tudi človekova vera, ali drugače rečeno, ko človek odraste in se je sposoben sam zavestno odločati, mora svojo otroško vero nadgraditi,

17

Foto: Slavko Štern

Družina in Življenje

lahko bi rekli, da jo mora posodobiti (otroška vera mora prerasti v odraslo vero). To posodobitev pa človek naredi tako, da se zanjo osebno in zavestno odloči.

In jaz vam, spoštovani gospod, pred­lagam (to je ta korak iz brezna), da to posodobitev še danes naredite.

Vem, da se sliši preveč preprosto, ven­ dar dejansko tudi je preprosto. Samo še malo mi, prosim, sledite.

Glejte, moja in vaša vera je odnos med dvema osebama – odnos med menoj in mojim Bogom, ki je Oseba (z veliko začetnico), oziroma med vami in vašim Bogom. Ta odnos se rodi (v vašem primeru se prerodi, nadgradi), ko se mi za to odločimo. Vidva z ženo nista bila poročena, dokler nista drug drugemu slovesno rekla DA. Do takrat sta bila fant in dekle, po tej odločitvi pa sta postala mož in žena. Enako je z vero. Moja vera – moj odnos z mojim

Bogom – je bila v času otroštva živa, potem pa je za nekaj let »zamrznila«.

Ko sem se odločil in Jezusu rekel svoj osebni DA, ko sem ga zavestno pova­ bil, naj zasede tisti prazen prostor v mojem srcu, je moj odnos z njim zaži­ vel (vera se je odtalila). K tej odločitvi so me spodbudile Jezusove besede: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Razodetje 3,20) Spoznal sem, da je imel v mislih vrata mojega srca, ki se odpirajo le od znotraj.

Prepričan sem, da prav zaradi te odločitve, ki jo vsak dan znova obna­ vljam (tako kot odločitev za pripad­ nost moji ženi), le slutim, kaj je pra­ znina in kaj je naveličanost.

Zato le pogum, gospod Brane.

Po moško se odločite, naj vam ne bo nerodno in recite: »Dragi Jezus, vem, da trkaš tudi na vrata mojega srca in

čakaš, da ti odprem. Oprosti, ker sem te tako dolgo pustil čakati. Vstopi, naj moje srce postane tvoj dom. Pomagaj mi, da bova postajala dobra prijatelja, predvsem pa mi pomagaj pregnati vsako naveličanost iz mojega srca in življenja. Slava Očetu in Sinu in Sve­ temu Duhu … Amen.« Pa še to, gospod Brane. Ne pozabite ženi pripraviti presenečenja. Povabite jo na zmenek in ji dajte dovoljenje, da vaju takoj prijavi na vikend seminar za zakonce, vi pa se še potrudite in se pozanimajte, kje v vaši bližini deluje kakšna zakonska skupina. Boste videli, kako se ji bodo zaiskrile oči. ● Dani Siter

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

18

Ta stari in ta mladi

Družina in Življenje

Tudi odraslim otrokom lahko prenašamo vero Ena od bistvenih nalog in poslanstev krščanskih staršev je, da posredujejo vero svojim otrokom in jim omogočijo pot, ki vodi v večno življenje. Pri tem pa žal starši naredimo tudi veliko napak in včasih prenašamo svojim otrokom s svojim življenjem, delom in besedami celo čisto drugačno sporočilo, kot bi ga želeli.

K

»Kar smo naredili, smo naredili ...« Tu in tam slišim najino generacijo reči tako: »Sedaj naj se sami odločajo, kako bodo živeli, midva ne moreva nič!« To, da so polnoletni, da so ustanovili novo skupnost, ki je nedotakljiva, da so sedaj tudi odgovorni v polnosti za svoje življenje, je popolnoma res.

Vendar so še vedno naši potomci in snahe in zetje naši sinovi in hčere po zakonu. Kot kristjani smo vsak dan poslani, da oznanjamo Veselo novico vsem bratom in sestram, kamor nas Gospod v življenju vodi. Gotovo je torej res, da so ti naši »tamladi« prav tako naši bratje in sestre v Gospodu in da smo poslani tudi k njim. Verjetno smo marsikaj v preteklosti spustili, pozabili, nismo znali, si nismo vzeli časa … in kaj sedaj?

V pogovorih z najinimi odraslimi otroki ugotavljava, da se nisva z njimi dovolj pogovarjala o nekaterih temelj­ nih stvareh, kot so spolnost, preizkuš­ nje v zakonu, branje Božje besede, zakramenti …

Sedaj imava že kar daljšo »kilome­ trino« in na tej poti tudi vse bolj spo­ znavava, kako je vera v Jezusa Kristusa največje bogastvo, ki ga imava. Kako je Božja beseda najmočnejše sporočilo, vodilo in vabilo na poti spreobrnje­ nja. Kako je sveta evharistija največji

Foto: Unsplash

o naši otroci odrastejo in si ustva­ rijo svojo družino, seveda v novo skupnost pripeljejo novo osebo – snaho, zeta z izkušnjo vere, ki je dru­ gačna. Nova družina gre tako svojo pot življenja in svojo pot vere.

dogodek na svetu vedno, kadar se dogaja, in ko se je ne udeležim, zamu­ dim točno to. Kako je spoved najbolj osvobajajoče zdravilo na tej poti, ki edino daje resnično ozdravljenje in veselje.

S pridiganjem še v mlajših letih, ko so otroci pri nas, ne moremo veliko storiti Ali sedaj lahko? Mislim, da je še vedno veliko priložnosti za odkrit pogovor, poslušanje in pričevanje o veri, Cerkvi, duhovnikih, in sicer na enak način, kot bi komurkoli drugemu želeli povedati, kaj je v našem življenju velikega sto­ ril Gospod. Pomembno je ljubeznivo podajanje svojega videnja in izkušenj.

Z besedo in dejanji. To je včasih tudi čudovita kateheza za vnuke.

Tako denimo v naši hiši še vedno zmolimo Angelovo češčenje, ko zvoni poldne, z vnuki molimo pred spanjem, če so pri nas, in si »upamo« tudi na praznovanjih moliti in zapeti kakšno pesem z versko vsebino. Mlade dru­ žine lahko kdaj povabimo k skupni molitvi, lahko smo jim v pomoč

pri varstvu, ko gredo k sv. maši ali v zakonsko skupino. Kadar so odprti za pogovor o konkretnih težavah in dile­ mah, kako jih rešiti, je pomembno, da prosimo Sv. Duha za modrost in se ne prilagajamo temu svetu.

Prepričana sem, da če bova midva trdna v hoji za Gospodom, v vsakdanji molitvi za vsakega otroka, snaho, zeta in vnuke, nama bo Gospod dal modrost, da bova s svojim življenjem vedno bolj vabila tudi »tamlade« za Njim.

Moja mama je letos na večer pred materinskim dnevom umrla v 92. letu starosti in je v zadnjih skoraj desetih letih imela veliko bolezni in različnih težav. Nikoli ni opuščala molitve za vse nas, nikoli ni opuščala sv. maše – tudi še, ko so jo na vozičku vodili v cerkev. »To je najsvetejša daritev in največ, kar lahko v življenju prejmem,« je dejala. In nekaj dni pred smrtjo je v trpljenju dejala: »Prihaja moje rojstvo!

Jezus pridi, Marija pridi!« Tako nas je (otroke, vnuke in pravnuke) na pov­ sem enostaven način do konca vodila h Kristusu. ● Marija Halas

Misel

Kje se poraja ljubezen?

Začne se doma.

Prav zato sem zelo stroga s sodelavci.

Vedno govorim: »Družina je prva.« To je najboljše zbirališče. Če morate oprati plenice, če morate skuhati večerjo za moža, storite najprej to.

To je najboljše zbirališče …

Kajti če vas ni tam, kjer je medsebojna ljubezen, kako naj ta raste med vami? sv. Mati Terezija (iz knjige Sadovi ljubezni)

Družina in Življenje

19

20

Vilmina spodbuda

Družina in Življenje

Foto: Unsplash

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita društvo DiŽ

Dedek in babica spet v šoli Če se ozrem na poletje, ki se izteka, se z veseljem v srcu spominjam lepih dni ob morju, prav tako bivanja v majhni hiški na Kozjaku, ki so nama jo odstopili naši prijatelji. Tam sva se lahko v miru pripravljala na nov nadaljevalni seminar.

Izkušnja Boga Od vsega, kar sva doživela v tem pole­ tju, pa mi v najlepšem spominu ostaja izkušnja duhovnih vaj v tišini v Kan­ čevcih z naslovom Izkušnja Boga, ki jih je vodil br. Štefan Kožuh. Da, bila je globoka izkušnja Boga in vsakemu bi privoščila nekaj takega. Razumsko vem, da je Bog veliko več, kot si mi

mislimo ali predstavljamo, ko pa te Božja ljubezen najde v novih globinah, se te na novo dotakne, si lahko samo še bolj hvaležen in še bolj navdušen.

Bila je izkušnja, ko se človek lahko v miru sprehodi z Jezusom z roko v roki skozi celo življenje in prepoznava, kje vse je do tedaj hodil skozi puščavo, kako te je on vedno znova reševal iz

vsake jame, v katero si se pogreznil in mu niso bile neznane nobene temine in globine v tvojem srcu, kamor si še sam nisi upal vstopiti. Vedno je bil tu, vedno je gledal za teboj in te spremljal z ljubečim pogledom, te pritegoval z vrvicami ljubezni. Da, tudi takrat, ko je umiral na Kalvariji, je gledal na vsa­ kega na nas z ljubečim pogledom in

Družina in Življenje

prosil Očeta, da se le ne bi kdo izgu­ bil. Kot zdaj jaz gledam za vnuki, ki ponovno odhajajo v šolo, kot sem vča­ sih sama gledala za svojimi otroki in molila, da se le kdo ne bi izgubil.

Zdelo se mi je, kot bi me ta izku­ šnja želela prepričati, da je Očetova volja res nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju. Kot da tega prej še vedno nisem verjela, zdaj pa mi je dal izkusiti, da ni varnejšega mesta na celem svetu, kot je prav Očetovo naročje.

Spoznanja, ki sem jih bila deležna na takšnih duhovnih vajah, mi še kako pridejo prav v vsakdanjem življenju, ko nas vedno znova kaj preseneti, ko se zgodijo nepredvidljive stvari ali pa tudi v čisto vsakdanjih rečeh. Da, pri Bogu je tako zelo potrebna pre­ prostost. Učiti se kot otroci. Zaupati Očetu kot otrok. Za vsako majhno ali veliko stvar klicati Očeta in ne hoditi sam skozi življenje. V mojem srcu je odmevala poglobljena odločitev: »Da, Gospod, hočem hoditi s teboj!« Odločitve in navade Pred kratkim sva preživela poln in lep dan, od jutra do večera z eno, pa drugo in tretjo družino najinih otrok, polno otroškega živžava, zvečer pa še obisk pri mojih starših. Moram priznati, da sem se počutila srečno in izpolnjeno.

Ko sva se že v mraku ustavila na dvorišču domače hiše, sem že v avtu in potem še ob izstopanju iz njega, možu zastavila nekaj vprašanj; nič pomembnega, tako, mimogrede glede stvari, ki jih je bilo potrebno še posto­ riti okrog hiše. Npr. če so rože že zalite.

Od kar imam težave s križem, je še to opravilo z veseljem prevzel moj ljubi mož. No, vprašala sem ga še kar nekaj drugih stvari, o črpalki pri bazenu, pa o načrtih za jutrišnji dan … tako, kot me žene pač razmišljamo, o mnogih stvareh naenkrat ali pa nanizane ene za drugo, skoraj brez predaha. In to je bilo za mojega moža čisto preveč. V njegovih možganih je začela utripati rdeča lučka »overload«. »Kako ti uspe v tako kratkem času postaviti toliko

vprašanj in mi naložiti toliko stvari, ko se še v eno nisem imel časa poglo­ biti?!« je bil njegov komentar in ta ni bil izrečen ravno v prijaznem tonu.

Seveda me je to ustavilo in začudila sem se, kako je to sploh možno. Meni je bilo vse tako samo po sebi umevno in jasno. Še na misel mi ni prišlo, da bi ta enostavna in preprosta vprašanja lahko povzročila takšno reakcijo pri mojem možu.

Po kratkem premisleku pa mi je postalo jasno. Ženski način razmi­ šljanja je nekaj, kar je za moškega enostavno nesprejemljivo. On tega ne more, ne zato, ker ne bi bil spo­ soben, ampak enostavno zato, ker je moški. Večkrat se mi zgodi, da sem nepazljiva in mu naložim svoje breme na svoj, ženski način razmišljanja in to brez opozorila. Ta je lahko veliko breme, ne le za naše može, pač pa celo za nas, ženske. Kadar pozabim na to najino razliko in jo poskušam eno­ stavno podeliti z možem, je to njemu čisto preveč. In varovalka pregori. Da, točno to se zgodi. In odtujenost vko­ raka v najin odnos z vsemi zmagoval­ nimi fanfarami.

Do spora pravzaprav niti ni pri­ šlo, le najin lahko noč je bil malo bolj oddaljen in hladen. Marsikdo bi samo zamahnil z roko ali kaj zamrmral. »To pa res ni nič takega!« In res ni, prav­ zaprav zelo pogosto se nam dogajajo take ali podobne stvari. Tudi midva sva se tokrat ustavila in pustila, da vsak premisli svoj del. Nevarnost pa je, če tak pripetljaj ostane v zamrznje­ nem stanju, ker se hitro zgodi, da zle­ deni tudi najin odnos, pa čeprav sredi poletja.

O, kako mi je dobro del psalm naslednjega jutra, ko sem v tišini pre­ iskovala svoje srce in svoj delež pri najinem spodrsljaju. »Zares, besede še ni na mojem jeziku, glej, ti, GOSPOD, si jo že spoznal v celoti.« (Psalm 139,4) In kako dobro mi je delo zaveda­ nje, da Gospod pozna mojo misel, še preden jo poznam sama in celo pre­ den pride do mojega jezika. On, ki me je ustvaril kot žensko, da, z ženskimi

21

možgani in z vsemi njenimi podrob­ nostmi, omejitvami in z vso njeno zmedenostjo, celo z vso potrebo, da to zmedo izliva s svojimi usti … O, da, ti, Gospod, poznaš vse ozadje, ki se skriva za vsako mojo besedo, še pre­ den pride do jezika. Ti jo spoznaš v celoti. Nekdo me vendarle pozna, in čeprav me pozna do vseh podrobnosti, me »zadaj in spredaj obdaja in name polaga svojo roko«, kot nadaljuje psal­ mist. On je tisti, ki mi govori: »Čudo­ vito sem te ustvaril, vsa moja dela so čudovita, točno takšno sem te želel imeti.« Samo Bog je tisti, ki je tega sposoben Ni čudno, če možu pregori lučka ali mu vrže ven varovalko, če me, žene, pričakujemo od svojih mož, da bi rea­ girali kot Bog. Ne, moj mož ni Bog in hvala Bogu, da ni, ker če bi bil, ne bi potreboval mene, svoje pomočnice.

Torej sva bila z namenom ustvar­ jena drugačna, z moško in žensko naravo, z moškimi in ženskimi mož­ gani, da bi ob sprejemanju potreb drug drugega lahko klestila lastno sebičnost in pomagala drug drugemu postajati boljša. Prepričana pa sem, da tudi Bog pričakuje od nas, da se bomo v začetku novega šolskega leta resno lotili veščin učenja pogovora in bova z ljubeznijo in spoštovanjem upošte­ vala Božje danosti. On je že vedel, zakaj je mene naredil z drugačnim načinom razmišljanja in je dal možu spet čisto drugačnega. Ja, res je dobro, da nam, zakoncem, redno delo v naših zakonskih skupinah pomaga vztrajati pri tem učenju in se tudi najini otroci lahko veselijo najinega uspeha.

To jutro, po preiskovanju lastnega deleža, sva stopila skupaj, se drug dru­ gemu opravičila, ker nisva zmogla in znala upoštevati razliko med mojo, žensko danostjo, in njegovo, moško, se tesno objela, poljubila in bila vesela, da se še vedno lahko učiva kljub temu, da sva dedek in babica. ● Vilma Siter

22

Družina in Življenje

Veseli in hvaležni, ker so nova gradiva zares »naša«!

Kljub temu da so bila dosedanja gradiva uporabna in v osnovi dobra, smo se že od samega začetka zavzemali, da bi nekoč naredili svoja gradiva. Pisana na kožo slovenskim zakoncem in družinam.

A

tega smo se morali najprej nau­ čiti. In kje bolje kot na napakah, pomanjkljivostih in neuresničenih pričakovanjih v »starih« gradivih ter z vašimi predlogi, ki ste jih v precejšnji meri izrazili v zadnjih letih, najbolj pa na srečanju voditeljskih parov Dajemo naprej 2018.

Veliko se je premlevalo, dolgo časa je zorelo in nazadnje je nekoliko dlje, kot smo upali, trajalo, vendar so nova gradiva naposled tu. Četudi je v resnici zaenkrat prenovljen prvi letnik, si upamo reči gradiva v množini, saj gre za prenovo celotnega koncepta gradiv, ki bo podlaga tudi vsem prihodnjim prenovljenim in povsem novim letni­ kom in ga tukaj na kratko predsta­ vljamo.

Kako smo se zadeve lotili?

Kmalu po srečanju za voditeljske pare lani v Celju smo se odločili, da potre­ bujemo posebno ekipo, ki bo nova gradiva sestavila skupaj. Razmišljali smo o pripravljavcih in poleg dose­ danjih sestavljavcev (Dani Siter, Aleš Čerin in Benjamin Siter) vprašali za sodelovanje Matejo Jemec Tomazin, Slavka in Sašo Štern ter Marjeto in Mateja Bec. Prav vsi so bili za! Mene so v pisarni »mazilili« za urednico.

Prvič smo se dobili v februarju, spomladi smo imeli zasnovan idejni osnutek, do sredine poletja smo zasta­ vili celoten prvi letnik, ki je preostanek poletja preživel pod »drobnogledom« in gre sedaj jeseni v oblikovanje in tisk.

Kaj je novega v novih gradivih?

Metoda dela v zakonskih skupinah ostaja dokaj enaka. Želeli pa smo, da bi bila gradiva čim bolj »naša«. Zato

je namen novih gradiv predvsem gra­ diti pripadnost: Bogu, drug drugemu, zakoncem, družinam, Cerkvi, Dru­ žini in Življenju in naravnanosti na »dajemo naprej«.

Ker so uporabniki gradiv tako različni med sabo (različnih starosti,

iz različnih okolij, z različno globino vere, različnimi pričakovanji …), je bilo lažje osredotočiti se na tisto, kar nam je skupno. In to je postopnost.

Tako kot gradnja odnosa med zakon­ cema na začetku zahteva majhne korake in veliko časa, tako tudi vsak

Za voditeljske pare

Foto: Arhiv DiŽ

Družina in Življenje

odnos (z Bogom, s Svetim pismom, v skupini z drugimi pari …) zahteva postopnost.

Pri novih gradivih bodo torej pred nami trije »uvajalni letniki«, ki bodo zaobjeli temeljne tematike sporazu­ mevanja (1. letnik), gradnje edinosti (2. letnik) in evangelizacije (3. letnik).

Prvi letnik Izboljšajva sporazumevanje je torej že na voljo novim zakonskim skupinam ali tistim, ki bi želeli »vsto­ piti v zgodbo« na novo.

Mišljeno je, da v prve tri letnike skupina zagrize po vrsti enega za dru­ gim. Vsi naslednji letniki pa bodo tematski in skupinam poljubno na izbiro. V mislih imamo že tematike vzgoje mlajših in starejših otrok, medgeneracijski letnik, letnik o pre­ izkušnjah, denarju, spolnosti in dru­ gih aktualnih temah (tudi s preteklih nadaljevalnih seminarjev Danija in Vilme).

Ampak novost, na katero smo resnično ponosni, je ...

Pričevanjskost. V novih gradivih je prav za vsako srečanje pričevanje kate­ rega od DiŽ-evih parov, ki ga že dobro poznate ali pa ga še boste spoznali J. Trdno smo prepričani, da so prav pri­ čevanja tista dodana vrednost novim gradivom, saj se resnične osebne zgodbe ljudi najbolj dotaknejo.

V prvem letniku so svoja pričeva­ nja prispevali zakonci Bojan in Sara Doljak, Slavko in Saša Štern, Matej in

Marjeta Bec, Franci in Simona Šinkar, Benjamin in Saša Siter, Dani in Vilma Siter ter Primož in Meta Bevk.

Tako so gradiva postala resnično »naša« in verjamemo, da se bodo v teh številnih realnih, zabavnih, domisel­ nih, težavnih, večkrat pa tudi bolečih situacijah mnogi prepoznali.

Kakšno pa bo videti novo gradivo?

Srečanja imajo tudi prenovljeno struk­ turo: kot do sedaj se bodo začela z molitvijo, poročanjem o zmenkih in opravljeni domači nalogi. Temu sledi lahkotno ogrevanje na temo srečanja.

Osrednji del srečanja pa je razde­ ljen na dva dela: Kje sva? (ta del sre­ čanja je namenjen spoznavanju teme in je zasnovan tako, da zakonca skuša srečati tam, kjer trenutno sta, da ju lahko pozneje povede en korak naprej) in Korak naprej (ki je namenjen glo­ bljemu razmisleku o tem, kako spra­ viti teorijo v prakso z zaključki, ki jih zakonca naredita sama).

Na koncu srečanja je vsem zakon­ cem postavljen enostaven (ali pa tudi ne J) Izziv za naju (kot nekaj, v čemer se zakonca lahko »vadita« do nasle­ dnjega srečanja). Trenutki za naju ostajajo kot »domača naloga«, vendar so mnogo krajši in so sedaj zasnovani tako, da jih lahko zakonca opravita tudi v 15 minutah (po želji pa lahko dlje), saj vemo, da je časovna stiska zakoncev dandanes velika. Zato bolje manj in nekaj kot nič.

23

Na koncu vsakega srečanja je zapi­ san tudi predlog Za zakonce, ki želijo več, v katerem bodo pari, ki bi si želeli dodatnih spoznanj na to temo, dobili neobvezen namig ali idejo, kako izve­ deti več o temi in poglobiti izkušnjo na srečanju.

Zadnja stvar pa je nagovarjajoča Zaključna misel, ki nekako povzame temo ali zakonca spominja na prede­ lano srečanje. Misel je prodorna, jasna in takšna, da si jo je vredno zapomniti.

Ta del si zakonca iz priročnika po želji lahko tudi iztrgata ali izrežeta in ga kam pritrdita (na hladilnik, steno ...).

Upamo, da boste novo gradivo kmalu »posvojili« Vemo, da si mnoge zakonske skupine, ki ste predelale že vse letnike, želite novih gradiv (z novimi temami) in resnično si jih želimo tudi mi. Vendar vam hkrati polagamo na srce, da če še nimate ideje, kaj boste obravnavali letos, poskusite s prenovljenim prvim letnikom, saj se boste tako tudi najlažje vpeljali v nov koncept gradiv, za katerega upamo, da ga boste kmalu »posvojili«.

Upamo, da vam bo pri tem v pomoč tudi dokaj obsežen Vodnik za voditeljske pare, ki spada k prvemu letniku in je nekakšna nadgradnja nekdanjih Komentarjev in opomb k posameznim lekcijam.

Na tem mestu se še enkrat osebno zahvaljujem vsem sestavljavcem gra­ diva, Daniju in Vilmi, zaradi katerih je DiŽ-eva zgodba sploh nastala, Alešu in Benjaminu, ki sta si upala razmi­ šljati izven okvirjev in sta začela z novim konceptom za gradiva, ter vsem sestavljavcem v ekipi, ki so darovali svoj čas in talente (ter izjemne zami­ sli), ter seveda zakoncem, ki so pri­ volili v objavo njihovih pričevanj. Vsi skupaj pa smo najbolj hvaležni Bogu, ki je v resnici vodil to celotno »misijo« in brez katerega bi ne mogli ničesar storiti. ● Meta Halas vodja ekipe za prenovo gradiv

Družina in Življenje

Foto: Arhiv družine Ravš

24

Roman in Rebeka Ravš: »Ko v življenju začutiš, da nekaj ni dobro, moraš to odklapljati.« Vajina zgodba, Roman in Rebeka, je izjemna zgodba o uspehu pri delu, v družini in rasti v veri. Lahko povesta, kako se je začelo?

Rebeka: Sva iz delavskih družin, kjer se je vedno poudarjalo, da je treba delati, biti samostojen. Čim prej v službo, nič iskanja, kaj bi ti bolj ustrezalo. Jaz sem šla takoj po šoli v službo. Tam je bila katastrofa. Prišla sem v izključno ženski kolektiv. Kot vodja proizvodnje sem bila vmesni člen med zaposlenimi in poslovodstvom. Začeli so se pritiski, ki so vedno bolj vplivali tudi na moje zdravje. Nisem znala tega dati ven, vse sem vlekla nase, saj sem bila naučena, da je pač treba v življenju potrpeti.

Tako prideš do 25. leta in se vprašaš: »Je to res vse, kar mi lahko življenje da in kar lahko jaz dam življenju?«

Takrat sta bila že skupaj, kdaj sta se poročila?

Rebeka: Ja, jaz sem bila ob poroki stara 23, Roman pa 25.

Kako pa je bilo takrat z vero?

Rebeka: To je bilo obdobje, ko sem se oddaljila od vere. Po birmi človek nekaj tipa, išče v tem svetu in sčasoma vidi, da ni to to. Ampak takrat nam vera ni bila predstavljena tako odprto, kot je to danes, ko se več pogovarjamo.

Včasih je bilo to dosti bolj starozave­ zno. Pravila je treba upoštevati, klju­ kice je treba narediti in ni bilo živega odnosa z Jezusom.

Kako so težave v službi vplivale na vajin odnos takrat?

Roman: Takrat še ne toliko, ker sva bila še tako mlada.

Rebeka: Dobro je bilo, da sva imela drug drugega in sva se o tem lahko pogovarjala. Doma o tem nismo mogli govoriti, ker so rekli, da je življenje pač takšno; da ne smeš biti žalosten.

Torej je bila ta situacija priložnost za skupno rast?

Rebeka: Kasneje je prišlo do razha­ janja. Rodil se je prvi otrok in kot mamica si misliš, da moraš biti doma »perfektna«, pa v službi »perfektna«.

Zgodba zakonskega para

Na Boga se takrat nisem še nič zana­ šala, ampak samo na svojo moč. Potem pa sem si enkrat priznala, da ne vem več, kaj bi. In ravno v tistem trenutku me je sestra povabila k maši. In sem šla. Po dolgem, dolgem času. Saj smo hodili za velike praznike, nisem bila pa še niti pravi nedeljnik. Pri tisti maši pa se mi je zdelo, da mi bo celoten prsni koš raztrgalo. Tak Božji dotik, pritisk sem takrat začutila. Solze so mi tekle. In sem si rekla: Kje sem hodila toliko časa? In od takrat naprej sem si obljubila, da Boga več ne izpustim.

Rekla sem: »Bog, od zdaj ne grem več nikamor; zdaj sem prišla nazaj k tebi in odslej bova skozi življenje hodila skupaj.« Se je ta odločitev kaj poznala v konkretnem življenju?

Rebeka: Skupaj s to izkušnjo sem videla, da moram tudi v službi nekaj ukreniti, da tako ne gre več naprej. Začela sem moliti: »Prosim te, Bog, nekaj ukreni, ker jaz ne morem več tako živeti.« Situacija je pravzaprav bolj vplivala na moje starševstvo kot na najin odnos. Ni se mi zdelo, da sem dobra mama. Pri­ tisk iz službe sem prinesla domov in ga znesla na svoja otroka.

Roman, je bila tudi pri tebi podobna situacija?

Roman: Enako. Delal sem v lesarskem podjetju, preko katerega sem v srednji šoli dva meseca prejemal štipendijo in po vojski so me kar pozvali v podjetje, češ da sem dolžen priti k njim delat.

Bile so najrazličnejše težave z nadre­ jenimi. Kot mlad, neizkušen mojster sem se po eni strani skušal boriti za delavce, po drugi pa je bilo težko biti nadrejen s tako malo izkušnjami. Obe najini plači sta bili skromni, s krediti sva začela obnavljati hišo. In ko imaš enkrat kredit, si ne upaš iskati druge službe.

Nato sta se v neki točki oba znašla brez služb?

Rebeka: To se je dogajalo do leta 2013 in v času druge nosečnosti, na srečo

sem potem šla na porodniško. To je bilo zame leto poglobljene molitve.

Rekla sem: »Bog, če ne boš nečesa ukrenil, ne vem, kako bom še zdr­ žala.« Po porodniški sem sicer šla za krajši čas nazaj na delo, kjer pa se je vzdušje le še poslabšalo. Ko se je ago­ nija končno zaključila, sem bila vesela, da je konec. Roman se je samozaposlil.

Ko smo prešteli vse položnice, kredite, nam je ostala zares malenkost, s katero smo morali zvoziti mesec. To leto in pol je bilo obdobje prečiščevanja. Bog je dal samo toliko, kolikor smo rabili za tisti mesec. Bilo je »naštimano« na evre. Ugotovila pa sva, da nam je bilo v tem obdobju lepše kot prej. Vsak dan znova sva prosila Boga, naj Romanu »zrihta« posel za danes in jutri za jutri.

Ne vprašaj me, kako je uspelo.

Roman: Najpomembneje je, da se ne ustrašiš. Tudi če ostaneš brez službe. Če zaupaš, če verjameš, ti to obdobje krize lahko veliko da. Mi smo se v teh dveh letih tako povezali kot nikoli.

Tudi otroka sta začutila, da ni financ.

In znata še zdaj biti pozorna na to. Iz takšne krize prideš ven drugačen. Prej smo večkrat šli v nakupovalne centre na sprehode, na kavico in mimogrede kupili še kakšno malenkost. V času krize pa smo se navadili hoditi na sprehod v gozd, na kolo, v naravo …

Tako se veliko več pogovarjamo in se bolj povežemo.

Rebeka: Ko sva dobila v tistem času vrnjen denar od dohodnine, pa sva si zadala, da bomo šli na DiŽ-ev duhovni teden za družine v Veržej. To je naš vložek v odnose, ki ga dobimo vsaj 10-krat povrnjenega.

Rebeka, rekla si, da si se osebno z Bogom srečala pri maši. Kako se je razvijal tvoj odnos z Bogom in kako je Roman gledal na to?

Rebeka: Najprej je bil to moj osebni odnos z Bogom, Romanov pa še ne. Ko sem prišla domov od maše, sem doživela tisti čudni pogled – a ti si bila pa spet pri maši? Rekel ni pa nič. Bil je izjemno uvideven, samo malo čudno me je gledal. Nato pa je nastopila

Družina in Življenje

25

druga faza, ko sem bila pa tako nav­ dušena, da sem ga vabila: »Daj, pridi z menoj,« in ga s tem še bolj odbijala.

Roman: Moški ego je »ven tolkel«.

Rebeka: Pa sem vendarle dokaj hitro spoznala, da to ni prava pot. Nekega dne sem se mu opravičila in mu oblju­ bila, da ga ne bom več silila. Povedala pa sem, da jaz bom hodila k maši in si ne bom dovolila, da mi kdo to vzame, njega pa nikoli več ne bom silila. Da ga razumem in podpiram, če je to nje­ gova odločitev. Pri tem sva ostala. Ko sem prihajala od maše, se ni več jezno držal, vseeno pa ga je vedno bolj zani­ malo, zakaj sem jaz tako spremenjena.

Se je ta sprememba poznala na njej?

Roman: Ja, se je poznalo. Bila je bolj sproščena. Jaz pa sem bil v sebi še vedno po moško bolj borbeno narav­ nan. Celo župnik naju je že začel vabiti v zakonsko, ampak takrat to še ni šlo »skozi«.

Rebeka: Jaz ga nisem silila v nič, vedel pa je, da je to moja želja. Rekla sem mu pa: »Če boš kdaj želel iti v zakonsko skupino, bo to tvoja želja – ne zato, da bi meni ugodil, pač pa boš šel zaradi sebe.« Potem sva to temo pustila. Res pa je, da sem dolgo molila zanj, ne da bi on to vedel.

Roman, ti si sicer bil tradicionalno krščansko vzgojen kot otrok?

Roman: Pri nas smo hodili k maši za praznike, oma pa vsako nedeljo. Hodil

Misliš, da moraš biti doma »perfektna«, pa v službi »perfektna«.

Na Boga se takrat nisem še nič zanašala, ampak samo na svojo moč.

Potem pa sem si enkrat priznala, da ne vem več, kaj bi.

26

Družina in Življenje

sem k verouku. V drugem razredu pa se mi je nekaj zgodilo. Bom povedal tako, kot sem sam takrat doživljal.

Oče je vozil tovornjak in mi je iz Nem­ čije prinesel eno frajersko uro Casio.

Digitalno, ki je imela celo budilko, ki je zaigrala melodijo Oh, Suzana.

Uro sem vzel tudi k verouku in si za opomnik nastavil budilko. In tam mi zadeva začne igrati. Hitro sem stisnil gumb, nisem pa vedel, da je nisem ugasnil – tega nisem niti znal – pač pa sem jo dal na »dremež«. In zadeva je vsakih 5 minut začela igrati. Potem je župnik znorel in me z velikim okras­ nim svinčnikom udaril po glavi. To je bilo zame konec verouka, doma so me podprli in tako nekaj časa nisem več hodil. Birmo sem opravil v sosed­ nji župniji, ampak to je bila bolj želja ome in me po birmi ni bilo več blizu.

Meni se zdi še najbolj pomembno, da za začetek moški spustijo svoj ego. Če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da sem bil kar sam kriv, da sem jih dobil.

Zdaj se s tistim župnikom iz otroških dni zelo lepo razumeva.

Kako pa si se potem končno omehčal?

Roman: Po dolgoletnem premoru se je skupaj z Rebekino začela moja zgodba z vero plesti na novo. Rekli so, da je v župnijo prišel župnik, ki je bil prej dolga leta v Afriki. Nekega dne pa smo pri sorodnikih zidali hišo in pride mimo nas možakar z enim

starim kolesom, v preširoki majici in hlačah, nas pozdravi »Bog daj srečo« in vpraša, če imamo kako lopato viška – če rabimo pomoč. Ko se odpelje naprej, pa nam sosed pove, da je to naš novi župnik. Stvar mi nikakor ni šla v račun – župnik na kolesu? Župnik mora vendar biti v črni srajci in lepo »speglan«. No in tako so se po vasi začele govorice, da so župnika iskali v župnišču, našli so ga pa s krampom in lopato v rokah. Rekel sem si, da takega župnika bi bilo pa že vredno spoznati.

In me je na tak način »dobil«. Še zdaj sem mu hvaležen. Potem sem tu in tam začel hoditi k maši, nato pa je pri­ šlo še vabilo v zakonsko skupino.

Pojasnita nam, kako sta zakonsko skupino videla »od zunaj«.

Roman: Ko gledam nazaj, vidim, da sem razmišljal kot mnogi moški še sedaj. »Saj nimava problemov. Kaj se bom jaz hodil tja menit?« In še: »Že v nedeljo grem k maši in ne rabim zdaj še med tednom hodit na zakonsko, da bi molil še eno uro.« Kako pa sta slišala za DiŽ?

Rebeka: Za DiŽ sva izvedela spet od sestre. Ona je nekoč brskala po inter­ netu in izvedela za Danija in Vilmo.

Z možem sta šla na temeljni seminar na Debeli rtič in prišla »ful zakurjena« nazaj. Takrat sem mu rekla: »Ne silim te nikamor. Ampak sem bi pa res rada šla.« In sem ga prosila – tokrat pa res zaradi mene. Ne zaradi sebe. In takrat je rekel: »Naj ti bo. Zaradi tebe.« Sem sprejela. Saj če bo šel, bo tako ali tako prišel »zakurjen« nazaj, sem si mislila.

In sem naju hitro prijavila.

Kakšno pa je bilo vzdušje v zakonski skupini? Vama je takoj »kliknila« ali je bilo treba delati?

Rebeka: Delati je bilo treba. Šlo je za župnijsko zakonsko skupino, kjer nismo imeli tako jasno definiranih pravil. En par je izstopal in drugi nismo prišli do besede. Sama sem imela slabo samopodobo in sem bila pač tiho. Mislila sem si, da nimam nič

Zgodba zakonskega para

Družina in Življenje

27

pametnega za povedati. In tako je bilo več kot eno leto.

Vztrajala pa sta?

Rebeka: Ja, sva. Sicer sem se spet pre­ pirala z Bogom, če je to res to. Nato pa je več parov začutilo stisko, da ne delamo tako, kot bi bilo potrebno, da je preveč replik. In smo prosili župnika, naj določi pravila, da bo zakonska lahko delovala. Na enem sre­ čanju smo si to povedali. Takrat sem tudi jaz spregovorila. Tisti par se je takrat odločil, da odide svojo pot. Bilo nam je žal, ampak skupina je potem res nekako lažje zadihala. Potem smo začeli ponovno graditi z DiŽ-evimi pravili. Škoda, da nismo že na začetku poznali teh pravil. Tako smo začeli postavljati pravo zakonsko skupino.

Po nekaj letih vaju je doletelo vabilo za vodenje nove zakonske skupine. A čutita kakšno razliko med tem, ko sta bila nekaj let v skupini samo kot udeleženca, in vodenjem skupine ter zdaj, ko sta tudi Regijski voditeljski par?

Rebeka: Že ko sva postala voditelj­ ski par, sva čutila preskok v najinem odnosu, saj se bolj zavzeto pripravljava na srečanje zakonske skupine, delava naloge, greva na zmenek. Preko tem greva še globlje v poglavja svojega življenja, ki jih dotlej nisva natančno obdelala. Tu sva se še bolj poglobila v najin odnos. Zdi se mi, da midva kot voditeljski par več dobiva od najinih zakoncev kot oni od naju.

Roman: Kot udeleženec ne poslušaš tako pozorno. Tu pa zares vstopiš v zgodbo drugih parov; čutiš drugačno odgovornost, da jih slišiš.

Rebeka: Meni se zdi pomembno, da jih zares slišimo, da lahko nasle­ dnjič, ko se vidimo, poveva, kaj sva

Mi živimo drugače – upam si trditi, da boljše – kot ostali.

si zapomnila. In je res vredno, da jih lahko pohvališ in pokažeš, da si jih res slišal.

Če zaupaš, če verjameš, ti obdobje krize lahko veliko da. Mi smo se v teh dveh letih tako povezali kot nikoli.

Mu ti poveš stvari, na katere je sam verjetno že pozabil ...

Roman: Tako. In s tem pride zaveda­ nje: »Slišan sem bil.« Tako se pari zač­ nejo odkrivati in se med nami plete nova vez. To spodbudi tudi druge, da se bolj odprejo. Zadnjič nama je na zakonski en par omenil: »Sta pravila, da vidva bereta Sveto pismo. Pa sva ga še midva začela brati. Najprej mož, naslednji mesec pa še žena.« To so sli­ šali še ostali pari. Ta par je spodbudil celotno skupino.

klapa«. V okolici pa čutita, da smo drugačni. Sin je šel skozi krizo, ker ga sošolci in sošolke niso sprejemali.

Mi živimo drugače – upam si trditi, da boljše – kot ostali. Ampak v šoli, znotraj sistema, pa je težko. Za sina je bila vsak dan borba. Začelo se je po 4. razredu.

Kako je z otroki in vzgojo?

Imata dva otroka.

Rebeka: Starejši sin bo zdaj star 15 let, hči pa 7. Pri nas je pestro. Doma »vse

Prav zaradi vere?

Rebeka: Najprej ni bilo tako očitno.

Ko so postali najstniki, pa je postalo očitno, da zaradi vere.

28

Družina in Življenje

Zgodba zakonskega para

Hudo je, da dandanes gledamo drug mimo drugega in tako ne vidimo Božjega.

Roman: Bilo je tudi zato, ker je bil sin edini od fantov, ki ni treniral nogo­ meta. Sam se je odločil, da ne želi tre­ nirati. Zato so ga izključili.

Rebeka: Nadaljevalo se je z najstni­ škimi fintami. Otroci iz razreda sicer hodijo k verouku, ampak hodijo k maši sami; starši jih pripeljejo. In so se znašali nad sinom na tak način, da so v šoli naredili špalir na stopnišču in so vsi sklenili roke v molitev, kot da molijo pred njim; kot da je prišel gospod župnik in tako.

Roman: Ker on zelo rad ministrira tudi na pogrebih in porokah.

Rebeka: Takrat so ga ti napadi zares prizadeli. Veliko smo se pogovarjali.

Učila sva ga, da bo teh napadov vedno več, da zaradi tega ne bomo nehali hoditi k maši, lahko pa bomo ukrepali kako drugače. Spodbudila sva ga, naj vsak dan pove, kaj čuti in kaj se dogaja.

Tako smo res veliko govorili. Sčasoma sva po obnašanju začela opažati, da je vedno bolj raztresen; doma je začel iskati prepire. Ugotovili smo, da tako naprej več ne gre in sva mu ponudila, da se lahko prepiše na drugo šolo.

Roman: Najprej ni želel. Rekel je, da bo že potrpel, potem pa sošolcev tako ali tako že ne bo več videl. Ampak to smo mu predlagali konec 6. razreda.

Tri leta trpljenja se nama je zdelo veliko in sva se zavedala, da mu bo to lahko pustilo posledice za vse življenje.

Rebeka: Zdelo se nama je, da je tisto

leto – 7. razred – preživel v nekem pre­ mišljevanju, da se je umiril. Nato pa je na koncu 7. razreda prišel k nama in rekel, da se je odločil, da gre na drugo šolo. To je bil šok, saj sva ga redno spraševala in smo se čez leto pogo­ varjali, pa ni vmes nič povedal. Misliš, da vse veš o otroku … Pa tudi nisva vedela, kako močno ga je še vedno težilo. In smo začeli razmišljati, kaj in kako bomo. Nato pa naju je presenetil in nama povedal, da je že vse razmislil, kako bo speljal prepis in prevoz. Vozil se bo s kolesom, tudi v primeru dežja. »Saj nisem iz sladkorja,« je rekel. Bila sva zelo ponosna nanj. V novi šoli je bil deležen tako lepega sprejema, da je bil popolnoma fasciniran. Kar ni mogel verjeti, da bi bilo to lahko možno. Razred ga je zelo lepo sprejel.

Pozna se drugačna kultura v šoli.

Ne smemo biti »zabetonirani« v neke situacije in misliti, da boš vse življenje moral biti žrtev in da se ne da nič narediti. Moramo aktivno pristopiti k reševanju stvari.

Rebeka: Točno. Ko v življenju začutiš, da nekaj ni dobro, moraš to odkla­ pljati. Na koncu sva sinu čestitala, da je bil pri teh letih sposoben narediti tak velik korak, ki ga marsikateri odra­ sli ni sposoben. Spomnim se, da me je klicala prijateljica, ki jo je odločitev najinega sina spodbudila, da je pri 45. letih zamenjala delovno okolje.

Roman: Pa še nekaj se pozna. V sose­ dnjem kraju je že nekaj deklet iz naših zakonskih skupin, s katerimi so se tudi otroci med seboj lepo povezali. Začeli smo se družiti, hoditi skupaj na sla­ vljenje družin in tako se že tu dogaja neka skupnost. Tam naši otroci niso več čudni.

Vidiš, zdaj smo prišli pa do vizije DiŽ-a. Da pride do prebojne točke, kjer je toliko ljudi iz DiŽ-evih vrst, da niso več »čudni«, da niso več tako zelo drugačni.

Rebeka: Ljudje se res ne smejo ustra­ šiti drugačne poti. Ko sva midva sto­ pila na to pot, sva doživela nešteto milosti. Bog je bil ves čas z nami. Zdaj si pozoren na to. Iščeš Božje in vidiš Božje delo. Vsak dan. V sinu, v hčeri, v možu, starših, sosedih, ljudeh … Vidiš Boga, ko človeka pogledaš v oči. Hudo je, da dandanes gledamo drug mimo drugega in tako ne vidimo Božjega.

Roman: Meni se zdi še najbolj pomembno, da za začetek moški spu­ stijo svoj ego. Na začetku sem bil tudi jaz tak »bumbarček«. Ko gledam zdaj kakšno mlado mamico, ki bi tako rada naredila kaj na odnosu, pa »svojega« ne more nikamor spraviti, bi ji najraje rekel: »Pošlji mi ga, da mu povem par močnih.« (smeh) Sam pri sebi vidim, da sem se spremenil. Tega me je bilo strah, ampak je bilo res odveč. Po tej poti je res vredno iti.

Hvala, Roman in Rebeka, za prijeten pogovor in vajino čudovito pričevanje. Naj Bog obilno blagoslavlja vaju in vajino družino še naprej! ● Pogovarjal sem se Benjamin Siter

P idruži Pr ž ta ži t se:

Zakonska sku k pina ku Druži žžina in Ži Ž vlj ljjeen lj njjjee Romanti tik ti ika je j v re r du, pote t m je te j tr tre reba de d la l ti t – na odnosu med može ž m in že že ž no. Da bi za z koncem pomag aga ag gali l pri gr gra radnj nji nj ji do d brih i meds ih d eboj ds ojn oj jnih i odnosov, ji j m omog ogo og goča č mo povez ezo ez zovanj nje nj je v za z konske skup u ine. V up nji nj jih ih se sre r ču re čuj uje jej ejo jo možj žje žj je in že ž ne, e ki ji e, j m ni vseeno, kaj a se z n aj njji jih ihovimi druži ž nami do ži dog oga gaj aja ja, in bi ra r di za z se in z svoj za oojjjee otr tro tr roke odg dgo dg govorno poskrb r eli rb lli te t r ji jih ih prip i ra ip r vili l na ži li ž vlj lje lj jenj njs jske iz izz zzi zive.

Več info f rmacij fo i : ww ij ww ww w.diz.si

GRADIMO ODNOSE, ZA KATERE JE VREDNO ŽIVETI.

Družina in Življenje

Foto: arhiv DiŽ

30

O vzgoji, metanju iz gnezda in svobodi Duhovni teden za družine v Veržeju

Spoznali in preizkusili naravno gibanje Najprej je družine obiskal Uroš Jelen, kinezioterapevt, ki je spregovoril o naravnem gibanju otrok in tem, kako pomembno je, da otrokom omogo­ čimo prosto igro (najbolje v gozdu).

Poudaril je, da otroci izgubljajo gibalno sposobnost, saj veliko več časa preživijo v notranjih prostorih, s tem ko človek ni v ravnovesju s telesom pa se okrni tudi sposobnost mišljenja.

Staršem je položil na srce, naj bodo otrokom zgled gibanja, in ponudil nekaj praktičnih primerov vaj za akti­ vacijo hrbtenice in globokih mišičnih struktur (ob katerih smo se vsi neiz­ merno zabavali).

Marko Juhant o zgledu Tri dni je bil gost letošnjega tedna za družine tudi naš dolgoletni prijatelj, specialni pedagog Marko Juhant, ki je starše z življenjskimi primeri na njemu lasten humoren način nagovarjal o vzgoji. Če podelimo le eno njegovo

(za ta čas aktualno) izjavo, ki si jo je vredno zapomniti: »Če starši otroke vpišejo v številne obšolske aktivno­ sti, temu vzgojnem načinu pravimo ‘vzgoja z odlagališčem’.« O tem, kako ohranjati dediščino v družini, je spregovoril preko sedmih točk in prav vsaka se je začela z besedo zgled, saj je zgled najpomembnejša stvar, ki jo starši lahko posredujemo otrokom. Svoja predavanja je podkrepil s praktičnimi primeri, kako vplivati na otroka v različnih razvojnih stopnjah.

O praznjenju gnezda Da se je za »metanje otrok iz gnezda« treba odločiti danes in to zato, ker jih imamo radi, sta malce provoka­ tivno položila staršem na srce Aleš in Marinka Čerin. »V Evropi smo na drugem mestu glede odstotka odraslih mladih, ki še živijo v primarni družini do 34. leta.

To je nacionalna katastrofa,« pravi Aleš Čerin.

Pri starševstvu je pomembna naravnanost na samostojnost otroka in ljubeč »sunek v svet«, ko pride čas za to. Načrtno je treba otroke že od malega vzgajati tako, da bodo nekoč sposobni oditi od doma.

Duhovnost, pomešana z družinskim časom na »off« Popoldnevi so kot vsako leto minevali v družinskem vzdušju in lastni režiji.

Največ družin se je odločilo za kopa­ nje v Termah Banovci ter ogled okoli­ ških znamenitosti Prekmurja.

Veržej vedno zaznamujejo tudi oratorij, ki ga za otroke pripravijo mladi animatorji, veliko petja in dobra hrana.

Ob večerih smo prebirali Pisma apostola Pavla Galačanom, ki so nas spodbujala k svobodi, imeli pa smo tudi lepe filmske ter plesne večere, češčenje pred Najsvetejšim in večerna druženja pri Štrku.

Obiskal nas je tudi murskosobo­ ški škof Peter Štumpf. Spregovoril je o vrednoti družine, o daru moža ženi in žene možu ter o daru življenja nasploh. Hvala vam, gospod škof, da nas podpirate na naših poteh in da za nas molite. Tudi mi za vas.

Lepo se zahvaljujemo Marku Štaj­ nerju za topel sprejem v prijazno hišo Marianuma in don Petru Pučniku za maše z bogatimi nagovori.

Foto: Arhiv DiŽ

O

d 26. julija do 9. avgusta sta se odvijala dva tedna duhovnih počitnic za družine v Veržeju, ki se ga je skupaj udeležilo 68 družin.

Bogu hvala za Veržej! ●

Seminarji nas bogatijo

DruŞina in Življenje

31

32

Družina in Življenje

Na zakonski skupini nama Bog pomaga pisati zares najino zgodbo Zakonska skupina Brežice pričenja svoje 5. leto delovanja. Prvi dve leti sta skupino vodila Mateja in Štefko Količ, potem pa smo se odločili, da bo vsako srečanje pripravil drug par in tudi gostil srečanje na domu. Letos smo prvič brez duhovnika, saj se je naš dosedanji duhovni spremljevalec br. Marko Senica preselil v Ljubljano. V skupini nas je 5 parov, ki smo poročeni 5–8 let in imamo skupno 16 otrok. »Srečanja zakonske skupine v najinem odnosu vžgejo nov plamen ljubezni.« Z obiskovanjem zakonske skupine sva začela kmalu po poroki in zelo hitro sva videla pozitivne sadove te odloči­ tve. V teh letih sva prišla do spozna­ nja, kot pravi evangelij po Luku: »S kakršno mero namreč merite, s tako se vam bo odmerilo.« Sadovi srečanj v najinem vsakodnevnem življenju so odvisni od najinega truda in vložka pri sodelovanju v skupini. Odvisni so od najine priprave na posamezno

srečanje, od tega kako poglobljeno narediva domačo nalogo, kako se potrudiva za najin zmenek in navse­ zadnje, kako sodelujeva na samem sre­ čanju. Če se osredotočimo le na čas, ki je potreben, da vse to izpeljemo, se je potrebno vsaj 4-krat na mesec pogo­ varjati o temah, ki bi se jih sicer redko dotaknila. S tem si podarjava kvalite­ tno preživet skupen čas, najin odnos pa lahko raste, ostaja živ ter iskren. Žal nama čas velikokrat ne dopu­ šča, da se posvetiva zakonski skupini ter drug drugemu tako, kot je opisano

zgoraj. Včasih se komaj kaj pripra­ viva na srečanje in se udeleživa samo srečanj. S štirimi majhnimi otroki so tudi zmenki že pravi luksuz, ki si ga ob zadnjem dojenčku še nisva uspela privoščiti. A tudi tako srečanja zakon­ ske skupine v najinem odnosu vedno znova vžgejo nov plamen ljubezni, upanja in edinosti, za kar sva nadvse hvaležna Bogu kot tudi ostalim čla­ nom skupine.

Ana Marija in Peter Resnik

Zakonska skupina

»Vsa znanost tega sveta ni kaj prida, če je ne nadgradiva z modrostjo.« Nekoč sta nama prijatelja pripovedo­ vala, kako sta se po nekaj letih zakona zalotila, da nemo strmita v TV, med­ tem ko ležita drug ob drugem. Vpra­ šanje, če ne bi bil najin zakon danes podoben, kot sta ga opisovala prijate­ lja. Ines je že takoj na začetku skupne poti vedela, da morava delati na odnosu. Kolikokrat me je priganjala na (pred)zakonsko skupino, DiŽ-eve seminarje … Tudi jaz sem bil eden tistih, ki ga je bilo potrebno poriniti na marsikatero tovrstno druženje.

Dokler se nisem odločil, kaj bo tisto, kar postavljam na piedestal v svojem življenju, srečanja niso imela poseb­ nega učinka.

Prav neverjetno je, da se človek lahko do potankosti izobrazi v kateri koli stroki na svetu, šolanja za odnose pa nihče ne ponuja. Sčasoma sva pri­ šla do razsvetljenja, da vsa znanost tega sveta ni kaj prida, če je ne nad­ gradiva z modrostjo – te sva največ dobila na srečanjih zakoncev. Moder človek raste skozi življenje, se brusi do diamanta, skuša predajati dobro na potomce, hvaležen opaža, da ni sam v preizkušnjah, spoznava moško in žen­ sko naravo – in vse našteto med dru­ gim ponuja zakonska skupina.

Danes sva hvaležna, da sva del te zakonske skupine. Hvaležna, ker vidiva, kako najino delo vpliva na otroka; kako srečna sta, ker se trudiva.

Da, res so čudna in zanimiva pota Gospodova, predvsem pa so dobra, ko se jim prepustiš – če mu dovolite, vas lahko iz nergača, ki ga je bilo potrebno zvleči na srečanja, spremeni v voditelja druge brežiške zakonske skupine.

Ines in David Križman

»Gradnja odnosa ni prilagajanje ali žrtvovanje, ampak proces, ki ga skušava obvladati in razumeti.« Človek je raziskovalno bitje, saj želi razumeti vse, kar se okrog njega dogaja.

Nadobudneži, ki so skušali razumeti

Družina in Življenje

lastnosti in pojave elektrike in jo čim bolj obvladati, so prišli do spoznanj, ki so v tehniki prinesli nepredstavljiv napredek. Vprašanje, kako bi danes živeli, če ti ljudje ne bi posvetili toliko časa tem raziskavam. Tudi pri odnosih je tako. Bolj kot razumeš in obvladaš medosebne »pojave«, lažje se boš zna­ šel v vezju vsakdanjega življenja.

Tudi midva se zavedava, da dober medsebojni odnos zahteva veliko pozornosti. Apostol Pavel govori Efe­ žanom: »Sonce naj ne zaide nad vašo jezo!« To je za naju železno pravilo, ki je velikokrat le lepa misel pred spa­ njem, včasih pa zahteva nekaj posve­ čenega časa. Pomembno se nama zdi, da ne dojemava gradnje odnosa kot prilagajanje ali žrtvovanje, ampak je to proces, ki ga skušava obvladati in razumeti. Tako postajajo odzivi v odnosih vse bolj logični in nama ne predstavljajo ovir za napredek.

Najin prvi raziskovalni kotiček odnosov je kavč ali klopca na vrtu, na kateri se ob večerih v miru pogovar­ java (če od celodnevnega vrveža nisva preveč utrujena). Zakonska skupina pa je pravi raziskovalni center, kjer se izmenjujejo izkušnje, mnenja, pogledi na odnose, različne rešitve za izzive, ki se pojavljajo, in kar je najpomembneje, vse to v krščanskem duhu. Zelo ceniva tudi to, da v zakonski skupini sreču­ jeva pare, ki tako kot midva dojemajo zakon in družino kot dragoceno vred­ noto. Hvaležna sva DiŽ-u, da nas s svojim kvalitetnim gradivom usmerja pri debatah na srečanjih skupine, hkrati pa naju spodbuja, da se pogo­ varjava o temah, ki se jih na najini klopci verjetno ne bi nikoli dotaknila.

Jelka in Jurij Žnideršič

»Skušnjava je morda, da se primerjaš z drugimi, a to naju samo spomni, da imava svojo edinstveno zgodbo.« Sodelovala sva pri ustanovitvi zakon­ ske skupine, saj sva se zavedala njene pomembnosti za najino rast v zakonu.

Sedaj, po nekaj letih lahko to samo

33

še potrdiva in sva zelo hvaležna, da imamo možnost, da se srečujemo.

Veliko nama pomeni, da si na sre­ čanjih lahko iskreno povemo, kako vidimo stvari in kaj se nam dogaja.

Dostikrat pomaga že samo to, da veva, da nisva edina, ki se prebijava čez določene ovire, in potem tudi najin medsebojni pogovor lažje steče. Lepo je, ko si lahko podelimo, kaj nam je uspelo, in spodbujamo drug drugega.

Skušnjava je morda, da se primer­ jaš z drugimi in si nato očitaš. Toda takšne situacije skušava izkoristiti, da se opomniva, da je najina zgodba vpeta v določene edinstvene okoliš­ čine, znotraj katerih morava najti pro­ stor, da bova midva vse bolj midva in jo bova z Božjo pomočjo in usmeri­ tvijo pogumno pisala naprej.

Prezaposlenost je tista, ki nama največkrat jemlje skupne trenutke, zato se morava potruditi, da si vza­ meva čas za naju. Srečanje zakonske skupine je najin mesečni opomnik, da ne smeva zaspati, saj je še veliko pro­ stora za izboljšave. Želiva doživljati veselje zakonskega odnosa in družine, ne le nekako vzdržati skupaj, vendar se zavedava, da to ne pride samo od sebe. Skupnost parov, ki se trudi za lepe in pristne odnose, v katerih ima vera pomembno mesto, je najboljša popotnica pri tem.

Darja in Jože Ferenčak

»Ker nama je družina vrednota!« Kljub tempu, ki ga narekuje današnji svet, sva midva kot vrednoto izbrala družino. Vsake toliko časa pa se vse­ eno zgodi, da se nevede zaradi vseh obveznosti oddaljiva drug od drugega.

S pomočjo zakonske skupine najin odnos gradiva in ga skušava peljati po skupnih tirnicah. Na naših srečanjih zakonci med seboj izmenjujemo mne­ nja in izkušnje in se tako duhovno kot izkustveno bogatimo. Kadar pa kakšne zadeve vseeno ne razumemo ali ne najdemo prave rešitve, nam zmeraj prav pride stavek: »Bog pomagaj!« ● Sabina in Franci Žibert

Družina in Življenje

Foto: Arhiv DiŽ

34

»Vse napore smo darovali za bližnje!« DiŽ-evo romanje po primorski veji slovenske Jakobove poti

O

d 11. do 16. junija je potekalo romanje Družine in Življenja po slovenskem delu Jakobove poti od Ljubljane do Trsta. Objavljamo Dani­ jev romarski dnevnik, v katerem je zapisal vse lepo in naporno, kar so na poti doživeli, se zahvaljevali in daro­ vali za vse slovenske družine.

1. dan DiŽ-evega romanja Lepo vas pozdravljamo iz Vnanjih Goric. Tu smo se »jakobčki« po 12 km hoje ustavili, da zajamemo sapo. Danes nas je hodilo osem. Prenočili smo v Bevkah. Vsem BUEN CAMINO. 2. dan DiŽ-evega romanja Zjutraj smo se poslovili od naših gosti­ teljev v Bevkah, šli skozi Vrhniko, kjer nas je Ivo Pivk počastil s kavico in tortico, se ustavili pri Starem malnu, tudi tam nas je počastil gospod Andrej Kogovšek, nato pa smo prispeli v

Logatec v Dom sester Marije in Marte. »Pocartali« so nas z dobrim kosi­ lom, ki sta mu sledila počitek in sveta maša. Po maši smo se srečali z našimi gostitelji, ki nas bodo danes prenočili.

Jutri zgodaj zjutraj nadaljujemo pot proti Planini.

Hvala vam, da nas spremljate in za nas molite. Danes je bilo dokaj naporno. Najhujša je bila vročina.

3. dan DiŽ-evega romanja Zjutraj smo se poslovili od čudovitih gostiteljev, članov zakonskih skupin v Logatcu, in se odpravili na pot proti Planini. Vodil nas je gospod Zdenko Jakop, kateremu se za pomoč in razu­ mevanje iskreno zahvaljujemo.

Po kosilu v Centru SPES smo malo počivali, nato pa smo se zopet odpra­ vili na pot in prehodili še približno 8 km. Prišli smo do čudovite vasi Stu­ deno, kjer sta nas pričakala Marija

in Miran Čajko, ki sta nam pripra­ vila pravo pojedino. Zakonca Čajko, iskrena zahvala.

Nazaj v Planino sta nas pripeljala Petra in g. Janez Turinek, ki bo jutri z nami romal. Še naprej se priporočamo v molitev in obljubljamo, da bomo tudi mi molili za vas.

4. dan Diž-evega romanja Zjutraj smo se odpravili iz Studenega do Predjame, od tam pa naprej skozi Ubeljsko in proti Razdrtem.

Tam smo se ustavili v gostišču Mir­ jam, kjer smo za kosilo pojedli pico, nato pa smo se odpravili v dolino proti Podnanosu, kjer smo se udeležili svete maše, po njej pa smo imeli večerjo, ki so jo pripravili člani zakonske skupine pod vodstvom Janje Trošt. Janja je ure­ dila tudi naše prenočevanje v Podragi.

Hvala, Janja, in obilo blagoslova tebi in vsem tvojim ljubljenim.

Dajemo naprej

5. dan Diž-evega romanja V soboto zjutraj smo vstali zgodaj in se takoj odpravili na pot. Pred nami je bil najtežji vzpon na naši poti – iz Podrage na Štjak. Po dobrih dveh urah smo tudi to premagali in prispeli do cerkve sv. Jakoba v Štjaku. Tam sta nas z dobrim zajtrkom pričakala pri­ jatelja Ivo in Milena Uršič iz Manč. Po zajtrku smo se v cerkvi tudi duhovno naravnali in se okoli 9. ure odpravili v dolino reke Raše. Če je bil prej naporen vzpon, je bil spust ravno tako. Pa ven­ dar smo kmalu prišli v vas Avber, kjer smo imeli opoldanski odmor s kosi­ lom. Pot do Tomaja je bila lepa in lažja, prav tako tudi pot do vasi Kreplje, kjer sta nas sprejela in pogostila zakonca Tanja in Elvis Ravbar. Ob 19. uri smo se udeležili svete maše v Tomaju ter se po maši zadržali z gostitelji do poznega večera. Duhovni namen 5. dne našega romanja je bil molitev za domovino,

Družina in Življenje

za državne in cerkvene voditelje, za »preboj« vere in upanja, za okrepitev in ozdravitev korenin, iz katerih raste to naše narodno drevo.

6., zadnji dan Diž-evega romanja S sobote na nedeljo smo prenočevali pri družinah v Tomaju in okolici. Tudi tokrat so za nas lepo poskrbeli, za kar se jim iz srca zahvaljujemo. Posebna zahvala pa gre Tanji in Elvisu Ravbar, ki sta vse to za nas pripravila in orga­ nizirala.

Ko smo se v nedeljo zjutraj zbrali pri Ravbarjevih v Krepljah, so se nam pridružili tudi drugi romarji in proti italijanski meji nas je odšlo 13. Po dobri uri smo že prispeli do Repenta­ bora, kjer smo se ob 10. uri udeležili svete maše. Župniku Tonetu Beden­ čiču se zahvaljujemo za gostoljubje in priložnost, da smo lahko vsem, ki so bili pri maši, predstavili naše romanje.

35

Po maši nas je s čudovito joto pri­ čakal Branko Širca, mož naše roma­ rice Mojce, lepo pa se je prilegla tudi belokranjska pogača, ki jo je iz Bele krajine prinesla Marinka Štrucelj, žena našega romarja Matije. V moči te hrane in terana smo odšli proti Opči­ nam in Trstu, kamor smo (do cerkve sv. Jakoba) prispeli ob 16.30.

Vsi romarji smo Bogu in sv. Jakobu hvaležni, da smo kljub vročini, komar­ jem in naporom zmogli priti do konca.

Vse napore smo vsak dan darovali za naše bližnje oziroma za vse, ki so se nam priporočili v molitev. Še naprej ostajamo zvesti svetemu Jakobu in se mu priporočamo, da posreduje za nas. Hvala vam, da ste nas spremljali, da ste tudi vi »hodili« z nami, pa čeprav samo v mislih in molitvah. Nad vas, Jakobovi romarji, kličemo Božji blagoslov. ● Dani Siter

36

Družina in Življenje

Odmik za moške v divjini 2019:

Obstajajo reči, ki se jih splača »preborbati« Trinajst mož se je v sobotnem dopoldnevu zbralo v Novem mestu na začetku dolge poti. Pred začetkom nas je pozdravil Dani Siter in nam zaželel blagoslova na poti.

P

red nami je bilo kakih 100 km poti po divjini gozdov in okoli 3000 m vzponov. V Žužemberku smo bili že vsi tesni prijatelji.

V središču je bil Bog Pot, na kateri je bil v središču Bog, je in še bo zaznamovala naše odnose z Njim, z ženo, z otroki, z bližnjimi …

Konkretna izkušnja Boga v razmerah blizu skrajnih meja naših zmogljivo­ sti nas je postavila na pravo mesto v odnosu do Boga in bližnjih.

Na poti je bilo veliko osebnega razmisleka in novih spoznanj, ki jih bomo vsi skupaj uporabili za ‘gradnjo odnosov, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej’ – kot pravimo v

Družini in Življenju. Brat Luka Modic, hvala za izvrstno duhovno (in duho­ vito) spremljanje, za vse vpoglede, ki si jih izkopal iz življenja kralja Davida, obeh Janezov – Krstnika in učenca, ki ga je Gospod ljubil (prim. Jn 21,7), za darovane svete maše, za zgled vzdržlji­ vega in na-vse-pripravljenega duhov­ nika.

Povezani v medsebojnem tovarištvu Tale 5-dnevni odmik za moške v div­ jini nas je za vedno povezal. Ko se srečamo, se gotovo objamemo in se spomnimo naših skupnih doživetij po Gorjancih, obrobju Bele krajine in kočevskih gozdov, naših moških

pogovorov in podelitev izkušenj.

Imamo skupno izkušnjo premago­ vanja poti, ki ni bila lahka, včasih smo stopali blizu meja naših zmogljivosti.

Nekatere kilometre smo premagovali na “molitveni pogon”. Mnogo vzpo­ nov in padcev, vsemogoče vremenske izzive – naliv in vročino, negotovost, odpovedovanje. Tudi žulje, boleče mišice in ramena. To je življenje.

Takole so povedali možje po odmiku Zdaj, ko se telo in misli umirjajo, šele vidim, kakšni premiki so bili storjeni.

Poleg tega, da smo imeli vsak dan pre­ izkušnje, včasih bolj, včasih manj zah­ tevne, je bil z nami Jezus. (Jože) Sedaj, ko gledam nazaj na teh 5 dni,

Dajemo naprej

vidim, da je to tisto, kar sem že dolgo pogrešal, pa sploh nisem vedel, da to res rabim. Vsi so me spraševali, ali sem utrujen, ampak učinek je ravno nasproten. Tako poln duhovne in tele­ sne moči že dolgo nisem bil! (Primož) Ko pomislim, kako zelo težko se mi je bilo ločiti od vseh obveznosti in pro­ jektov, da bi šel na ta odmik, se zave­ dam, da mora to – da človek “porine” čez upor, ki se pojavlja pred odloči­ tvami in nalogami – postati načelo mojega delovanja tudi v prihodnje. Če ne bi “porinil” skozi, se vdal in ne šel na odmik, bi zamudil neizmerno veliko. V bistvu bi zamudil eno najlep­ ših doživetij mojega življenja. (Benja­ min) BOJEVNIK– Božja Odvisnost Je Energija, Volja, Napor In Kolegial­ nost. Vse to smo imeli na odmiku za moške. Na prvo mesto smo dali Boga (duhovna rast), energijo smo črpali iz narave in hrane, voljo smo dobili ob mislih na žene, družino in najbližje, napor smo premagovali z molitvijo in

Družina in Življenje

tudi šalami, kolegialnost smo pokazali, ko je bilo komu najtežje. Spoznal sem, da moramo moški fizično dati nekaj od sebe in potem se tudi duhovno bolj odpremo navzven. Občutek, da zmo­ remo to, je res dober in priporočam vsem možem! (Marjan) Zahvala Alešu in Luku, ki sta se vsak na svoj način izvrstno potrudila, da se nam je ta pohod zapisal kot glo­ boko fizično in duhovno doživetje.

Hvala tudi vsem ostalim, ki ste bili odlična družba, prijetni sogovorniki in vedno pripravljeni na pomoč na naši skupni poti. (Slavko) Vsak od vas mi je bil zgled nese­ bičnega tovarištva, zdržljivosti, opti­ mizma, predvsem pa globoke osebne vere. Zanimivo! Ne vem, kdaj sem imel nazadnje solzne oči, vendar ko sem takoj po vrnitvi domov ženi raz­ lagal o svojih doživetjih na odmiku, sem moral kar nekajkrat prenehati, ker se mi je glas prelomil od ganjeno­ sti. (Franci) Štiri ure hitre hoje v nalivu, a

37

nobenega pritoževanja. Vsi še dan prej tujci, danes tovariši. Edini kratki postanki pa molitve. V skupnih težkih trenutkih me je za vedno presunilo neverjetno tovarištvo in nesebična pomoč. Ni težko drugemu poma­ gati, mu nositi nahrbtnik, prilagoditi korak. Teh 5 dni ne bom pozabil pred­ vsem zaradi lepega in vere, ki me je napolnila. (Boris) Žena je danes prebrala zadnje pismo z odmika in tudi njen odziv na odmik je zelo pozitiven, kar mi veliko pomeni. Vsekakor v meni kar vre in ni še minil dan, da ne bi komu podelil svojega spoznanja z odmika. (Marjan) Verjetno smo vsi spoznali, kako nekaj temeljnega za moškega je taka stvar. Upam, da boste raznesli glas do “sobojevnikov na fronti”, da take reči obstajajo in se jih splača “preborbati”.

Hvala vsem in vsakemu od vas, da ste me sprejeli medse, čeprav sem drugače poročen. Ostanite možje po Božjem srcu! (Luka) ● Aleš Čerin

38

Dar življenja

Družina in Življenje

Ana Gregorc

V začetku novembra 2018 se nama je pridružila hčerkica Ana. Bogu hvala za dar življenja.

Petra in Miran

Blaž Glasenčnik

17. maja se je zopet Bog sklonil na zemljo in poslal naši družini novo bitje – Blaža, zaradi katerega je svet postal bogatejši, mi pa preprosto srečnejši. Hvala ti! mama Daša, ata Robert ter bratje Matevž, Tadej, Rok, Jakob ter sestrica Maruša

Julijana Belcl

Četrto leto najinega zakona je zaznamovala še ena štirica: z rojstvom Julijane smo postali štiričlanska družina. :) Hvaležni za ta velik dar, bratec Noel, ati Kristjan in mama Mojca

Jurij Pavel Horvat

Konec junija se nama je rodil sin Jurij Pavel. Hvaležna sva za njegovo življenje!

Aleš in Kristina

Družina in Življenje

39

Kristjan Čadež

Naši družini se je julija pridružil Kristjan. Bogu hvala za dar življenja in ozdravljenja, da je ta naš mali čudež lahko danes med nami.

Simon, Mateja in Tobija

Luka Mencigar

Kot majhno presenečenje, a vseeno neskončno zaželen in ljubljen je z nami že nekaj mesecev naš Luka.

Mamici pomaga dokončati magisterij, atiju vliva motivacijo za delo, vse pa razveseljuje s svojim smehom in dobro voljo.

Luka, mami Anja in ati Davor

Rafael Škoflek

13. avgusta 2019 je v naši družini zasvetilo novo sonce – naš mali Rafael. Sestrica Klara ga skrbno ljubkuje in občuduje, mami Martina in ati Mark pa se Bogu zahvaljujeva za nov čudež življenja.

Družina Škoflek

Tobija Legan

Nič v življenju nas ne razveseli bolj kot smeh in sreča otrok. Konec maja se je sestrica Viktorija razveselila svojega bratca Tobije.

Hvaležni tata Damjan in mamica Ana

Čestitamo za nove člane družine in vam želimo obilo blagoslova!

Fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka nam pošljite na naslov: meta@diz.si.

40

Danijev nagovor

Družina in Življenje

Sonce prežene meglo in dež Zunaj je deževno jutro, v moje srce pa je, ko sem prebiral današnjo Božjo besedo, posijalo toplo sonce. Priznam, da sem bil, ko sem se zbudil in sedel ter odprl Sveto pismo, slabe volje.

P

red očmi srca so se mi kot nadle­ žne mušice podile negativne misli, med katerimi so bile vsakovrstne obtožbe, nerganje, razočaranja (nad seboj, pa tudi nad drugimi), občutki krivde, predvsem pa občutki nemoči, češ, spet si delal dobre sklepe, iz njih pa kot že tolikokrat doslej ni bilo in tudi ne bo nič. Spet si s svojimi dobrimi sklepi »tlakoval pot v pekel«, spet se bodo ti dobri sklepi razblinili kot milni mehurček in vse bo po sta­ rem, nič se ne bo spremenilo.

To je vse, kar imam Sredi vsega tega jamranja in slabe volje je naenkrat kot blisk temo pre­ sekal svetel žarek (dobro vem, da je bil to Sveti Duh), ki mi je rekel: »Dani, glej, to je vse, kar imaš. Te misli in ti občutki so zares tvoji in z njimi lahko počneš, kar hočeš. Imaš pa seveda možnost izbire: ali boš te občutke pestoval ves dan (včasih jih pestujemo tudi dlje) in se boš še globlje pogrezal vanje (taki občutki lahko postanejo kot živi pesek, ki te vedno globlje srka vase) ali pa se jim boš odpovedal in jih boš izročil v Jezusovo srce. Te zanima, kaj bo Jezus s temi »darovi«, ki se tebi zdijo popoln nesmisel, počel? Z njimi bo gradil svoje kraljestvo.« Mi sledite? Ste še z menoj? Pri­ znam, da sprva nisem razumel, kaj se v resnici dogaja. Sploh nisem mogel dojeti te »Božje logike«. In če pogle­ dam nazaj, mi je jasno, zakaj ne. Veste zakaj? Zato, ker sem hotel Božjo logiko razumeti skozi prizmo moje logike (s človeško pametjo). Ne, to pa žal ne gre! Bog namreč pravi: »Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in

moje misli nad vašimi mislimi« (Izaija 55,8–10).

In se mi je posvetilo. Spoznal sem, da prav v tem grmu tiči zajec: ne smem si delati utvar, da razumem Boga, da poznam njegovo pot, da poznam njegove »vzgojne ukrepe«, ki jih želi uporabiti za moje duhovno zorenje. Včasih se mi zdi, da ta naš Bog uporablja popolnoma nelogične (po človeško gledano) prijeme, ob katerih le ostrmim in se čudim. Tudi tokrat je bilo tako. In potem spet tisti notranji glas, ki mi je prišepnil: »Dani, spomni se besed, ki jih je pred 2000 leti zapi­ sal apostol Pavel: 'Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu' (Rimljanom 8,28).« Pomislil sem, da če so te besede resnične (Božja beseda je zame resnična in zanesljiva, saj me že dolgo vodi, krepča, osvobaja, zdravi in uči), potem mi ne ostane nič drugega, kot da z vso iskrenostjo in ponižnostjo molim: »Gospod, prosim te, pomagaj mi, da bom vedno med tistimi, ki te ljubijo!« Moji drugi Tako je potekal moj jutranji čas, moje jutranje prijateljevanje z Jezu­ som. (Danes sem namreč sam doma in imam mir J. Vilma je pri vnukih v Ljubljani.) Ko sva tako z Jezusom »pila kavo« (upam, da veste, da je Jezus vedno počaščen, ko ga povabite na klepet ob kavi) in sem mu izročil svoje »meglene in deževne« misli in občutke, sem ostrmel nad današnjo besedo, ki mi jo je povedal po apo­ stolu Pavlu: »Tolažite drug drugega in se izgrajujte, kakor to že delate« (1 Tesaloničanom 5,11).

In zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi, ko me je »zadela« ta Božja beseda. Moje »deževne in meglene«

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ

misli so se takoj preusmerile na druge in začel sem Jezusu o njih pripove­ dovati. Vas zanima, kateri so tisti »drugi«? To so vsi tisti, ki so mi podar­ jeni: moja žena, moji otroci in vnuki, tašča in tast, vsi sorodniki, prijate­ lji in sodelavci, v tem trenutku zlasti Aleš, ter bratje in sestre kot so: Tadeja, Rožle, Brane, Urška, Mateja, Katarina, Vanja, Rok …, ki so sredi preizkušenj.

Jezusu sem pripovedoval tudi o drugih bratih in sestrah, s katerimi mi je podarjeno, da smemo skupaj sto­ pati po poteh vere in upanja. Ko sem tako enega za drugim prinašal pred Jezusa, prosil za njihovo zdravje, vero in blagoslov, je v meni v vsej lepoti in moči posijalo sonce. Moja jutranja turobnost se je razblinila kot jutranja meglica, začel sem se veseliti in zahva­ ljevati za vse darove, ki jim prejemam iz Božjih rok, za jutro in dan, veter in dež, za življenje in privilegij, ki ga imam, da smem živeti v tem času in prostoru, da smem sobivati s čudovi­ timi ljudmi, ki so mi poslani na pot, da smem z njimi soustvarjati boljši jutri.

In apostol Pavel o tem mojem čude­ žnem preobratu v istem berilu pravi, da drugače pač biti ne more, ker smo »sinovi luči in sinovi dneva«.

Zaupni prijatelj Ko so pred dnevi na TV 1 vrteli film o Andrei Bocelliju, sem pomislil, kako se počuti nekdo, ki je slep, kaj doživlja, kakšen je njegov korak, kako je mogoče, da je kljub svoji nemoči in omejenosti tako uspešen in tako obdarjen. Vilmi sem rekel, da ima gotovo vedno ob sebi zaupnega prijatelja, ki mu popolnoma

41

Foto: Unsplash

Družina in Življenje

zaupa, prijatelja, ki pozna vsak nje­ gov korak, vsako njegovo bolečino in zaskrbljenost, vsako njegovo kretnjo, stisk roke …

Kar zdrznil sem se, ko sem pomi­ slil, da imam tako zaupnega prijatelja tudi jaz vedno ob sebi, prijatelja, ki pozna vse moje misli, še preden jih izrečem, prijatelja, ki pozna vsak moj korak in vsak moj gib, vsak moj vdih in izdih, vsak utrip mojega srca, pri­ jatelja, ki je vedel zame pred stvarje­ njem sveta … In temu prijatelju je ime Emanuel, njegovo ime pa pomeni Bog z nami. Pa ne le z nami na splošno, pač pa z menoj osebno – tukaj in zdaj, z menoj v vsaki moji stiski in bolečini, z menoj v vsaki moji temini, v katero tako hitro zaidem in iz katere me želi ta moj prijatelj Emanuel izvleči in me prestaviti v svoje kraljestvo, ki je kra­ ljestvo Luči, ker je On sam Luč. In On mi zagotavlja: »Bodi močan in pogumen ter pojdi na delo! Ne boj se in se

ne plaši, saj je GOSPOD Bog, moj Bog, s teboj« (1 Kroniška 28,20).

Pri tem razmišljanju me v teh dneh potrjuje tudi Beseda med nami, ki pravi: »Bog je z nami zdaj. Z nami je bil skozi vso preteklost in spremljal nas bo tudi v prihodnosti.« Te besede so me spet nagovorile. Ob njih sem se ustavil in premišljeval, kako me je Bog zares spremljal od prvega trenutka mojega življenja – od trenutka spoče­ tja naprej –, kako mi je dal čudovito mamo in očeta, ki sem jima hvaležen, da sta dovolila, da sta bila Božja sode­ lavca, da je Bog prav po njima meni podaril moje življenje in me ustvaril takega, kot sem. Vem, da sem se jima napovedal ob najmanj primernem trenutku, vendar je dobro, da tudi pri tem upoštevam besede: »Vaše poti niso moje poti.« Zopet sem se v mislih spreho­ dil skozi svoje življenje in z veseljem rekel: »Da, Gospod, zares si bil vedno

z menoj. Vedno me je spremljala tvoja roka, vedno si me varoval pred nesrečo. Vem, da si z menoj tudi zdaj, ko to pišem, zdaj, ko se okoli mene dogajajo stvari, ki jih ne razumem.

In prav zdaj me ponovno vabiš, naj ti zaupam, naj verujem, da boš z menoj tudi v prihodnje.« Želim si, da bi vsakdo med vami danes ali čim prej doživel to izkustvo Jezusove navzočnosti, izkustvo, ki ga danes, ko je okoli nas toliko megle, nesmisla in gorja, nujno potrebujemo za svoje preživetje in za preživetje naših bližnjih. Ti so nam zaupani in podarjeni, da bi jih mi »tolažili in izgrajevali«. Ob tem pa naj za konec omenim še besede Simona Gregor­ čiča, ki pravi: »Dolžan ni samó, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžán!« No, možje (in žene), pa dajmo, saj z Božjo pomočjo (z) moremo veliko! ● Dani Siter

42

Družina in Življenje

Malo za šalo malo zares

O kuhanju tako in drugače Če lahko vse to narediš iz krompirja, pomisli, kaj vse lahko Bog naredi iz tebe :)

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec.

Glavna urednica: Meta Halas (meta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Meta Halas (Tema revije, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@diz.si).

Viri fotografij: Slavko Štern, Aleš, Čerin, zakonca Šušteršič, Ana Gerčar, Darja Stanonik, Dani Siter, Unsplash.

Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o.

Naklada: 4500 izvodov.

Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Janezek pripoveduje v šoli: »Včeraj smo preizkusili naš novi mešalnik. Najprej ga je mama napolnila s sadjem, mlekom in čokolado, potem ga je pa očka vključil.« »In kaj se je zgodilo potem?« »Potem smo pa kuhinjo na novo prebelili.« J Mož pride domov iz službe, odpre vrata in tam stoji žena vsa urejena, lepo oblečena, naličena.

Reče mu: »Vsega imam dovolj! Pelji me nekam, kjer še nisem bila.« Mož jo molče prime za roko in jo odpelje v kuhinjo.

J Mož se pritožuje prijatelju: »Moja žena pa res dolgo kuha zamero.« »Aja, zakaj tako misliš?« ga vpraša srečno poročeni prijatelj. »Zadnjič me je prosila, naj ji podam mazilo za ustnice v tubi in sem ji pomotoma dal sekundno lepilo, sedaj pa še vedno ne govori z mano.« Zakonski nasveti iz ljudske zakladnice Pregovor Kjer žena hlače nósi, mož redko dobro kósi je nastal že pred mnogimi leti. Nositi hlače je pomenilo imeti glavno besedo, odločati, ukazovati in to vlogo naj bi opravljal predvsem moški.

Danes pa … hlače so tako pogost kos garderobe vsake (poro­ čene) ženske (zlasti v hladnejših mesecih), da moškim preosta­ neta le dve možnosti – ali postanejo odlični kuharji sami ali pa ženi omogočijo nakup krila, ki ga bo res rada nosila. Pri drugi možnosti seveda ni rečeno, da bo pogosteje dobro kosilo na mizi, ampak poskusiti ni greh, kajne?

Družina in Življenje

HEJ, NEKAJ ZA VAJU!

43

Vpišita se na naše e-novice in začnita prejemati koristne spodbude za vajin odnos.

www.diz.si

NEPOZABNI TRENUTKI za naju VIKEND SEMINAR

27.-29. MAREC, MALINSKA 24.-26. APRIL, ROGLA VEČ INFO IN PRIJAVE: WWW.DIZ.SI ČAS SAMO ZA NAJU ODMIK OD VSAKDANJIH SKRBI ZANIMIVA PREDAVANJA BREZ JAVNIH RAZPRAV

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2019/20 1.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 4.–6. oktober 2019, Hotel Rogla na Rogli (POLNO! Vpisujemo le na čakalno listo.)

2.

Tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja denarja, 11.–13. oktober 2019, Zavod Marianum, Veržej (ODPOVEDAN!)

3.

Tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 18.–20. oktober 2019, Zavod Marianum, Veržej (POZOR! Prostih je le še nekaj sob, nato vpisujemo na čakalno listo.)

4.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 25.–27. oktober 2019, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk (POLNO! Vpisujemo le na čakalno listo.)

5.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu drugemu, 15.–17. november 2019, Life Center, Crikvenica (POLNO! Vpisujemo le na čakalno listo.)

6.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu drugemu, 22.–24. november 2019, Life Center, Crikvenica (POLNO! Vpisujemo le na čakalno listo.)

7.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu drugemu, 29. november–1. december 2019, Life Center, Crikvenica (POLNO! Vpisujemo le na čakalno listo.)

8.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 7.–9. februar 2020, Zavod Marianum, Veržej

9.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 6.–8. marec 2020, Life Center, Crikvenica

10.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Povabljena v zgodbo ljubezni (Teologija telesa Janeza Pavla II.), 20.–22. marec 2020, Zavod Marianum, Veržej

11.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 27.–29. marec 2020, Hotel Malin, Malinska, Krk

12.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 17.–19. april 2020, Life Center, Crikvenica

13.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 24.–26. april 2020, Hotel Rogla na Rogli

14.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 8.–10. maj 2020, Life Center, Crikvenica

Foto: Slavko Štern

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (podstran seminarji/razpored seminarjev). Na spletni strani je tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite na 041/459 666 (Erika Novak).

Na spomladanske termine seminarjev bo prijava možna od oktobra 2019 dalje.

Spremljajte spletno stran www.diz.si.