Revija Družina in Življenje JUNIJ 2019

Rubrika Gradimo odnose, za

katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

1 , junij , ISSN –2

Družina in Življenje Letnik , št.

Družina in Življenje

Tema: Svet misli Naš pogovor: s. Emanuela Žerdin Zgodba zakonskega para: Luka in Mija Šušteršič

Molitev Gospod, hvala ti za to šolsko leto.

Hvala za vse lepe ocene, uspešne nastope in druge dosežke.

V njih prepoznavamo darove, ki si jih položil v nas.

Hvala ti tudi za vse slabe ocene, neuspehe in padce.

Ob njih se spomnimo, da smo samo ljudje: nepopolni, zmotljivi, krhki.

Hvala za naporne dneve, polne obveznosti.

Zaradi njih bomo bolj cenili umirjene počitniške dni.

Ker Ti nisi nikoli zares na počitnicah.

In počitnice brez Tebe niso prave počitnice.

Foto: Slavko Štern

Gospod, hvala Ti za počitnice.

Pojdi z nami. Na morje. V gore. Na izlet.

Družina in Življenje

Kazalo

SVET MISLI 4 Trgovka in terapija pod orehom 5 Placenta v mojih možganih ali notranji svet noseče žene in matere 6 Vse je v srcu NAŠ POGOVOR 8 S. Emanuela Žerdin: »Če najdeš smisel v ljubezni in odnosih, lahko vse preneseš.« MIDVA SVA ZAKON 12 Minevava STARŠEVSTVO 13 Mamica je kakor zarja … res? ŽIVETI S SVETIM PISMOM 14 Zakaj Poletje z Besedo, če pa je poletje čas za počitek?

ODGOVORI NA VPRAŠANJA 16 Je za naju že prepozno?

TA STARI IN TA MLADI 18 Se ljubezen lahko postara?

ZA VODITELJSKE PARE 19 Vzponi in padci zakonske skupine VILMINA SPODBUDA 20 Nepremišljene besede so kot puščice ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 22 Luka in Mija Šušteršič: »Jaz sem bila ena cerkvena miška, on pa žurer s kitaro.« SEMINARJI NAS BOGATIJO 28 Na stežaj odprimo vrata Ljubezni …

30 Bog lahko poživi in pomladi tudi vajin zakon!

ZAKONSKA SKUPINA 33 Kako je nastala DiŽ-eva mineštra Koper 1 DAJEMO NAPREJ 35 Za novo zakonsko skupino začniva delati že poleti!

36 Dajemo naprej 2019: »Nad vsem naj bo ljubezen.«

Uvodna beseda

Hitro splezaj dol!

Meta Halas, urednica

V

si smo jih imeli že »poln kufer«. Vključno z mano. Češenj namreč. Lani sem nekako ob tem času stala na lestvi, prislonjeni na eno od starih češenj tasta in tašče, in trmasto vztrajala pri obiranju, ker je bil »pridelek« tako bogat, da ga je bilo »škoda« pustiti.

In seveda – proti vrhu so še slajše, še bolj zrele! Lestev kmalu ni bila več dovolj visoka. Počasi in previdno sem začela stopati po vejah. Kmalu še malo plezati. In zgodilo se je … Ko je človek osredotočen le navzgor in na posamezne češnje, hitro izgubi stik z realnostjo situacije in se … zapleza.

Nisem več znala priti dol. Ni mi preostalo drugega, kot da sem poklicala na pomoč, in le ko so mi lestev primaknili bližje, sem lahko prišla nazaj na tla. Stati z obema nogama trdno na tleh in vedeti, da nekaterih češenj pač ne bom nikoli dosegla (in je tako tudi prav!), sta dobila nov pomen. Saj se nisem zaplezala prvič v življenju – sploh ne!

Večkrat kot na drevo se zaplezam, ko nabiram izkušnje. Ko imam pred očmi le podrobnosti življenja, ki so mi v tistem trenutku najpomembnejše.

Od skrbi, kadar kdo zboli, nerodno izbranih besed moža, ki vodijo v prepir v stilu »Kaj točno si pa s tem mislil?«, pa do mojih neizpolnjenih (in neizrečenih!) pričakovanj ali pa preprosto trenutnega neugodnega počutja.

Tam v svojih občutkih, mislih in strahovih sem preveč osredotočena le na to, da bi prišla stvari do … vrha – do »najzrelejših češenj«. Da bi torej obvladovala situacijo. A od »zgoraj navzdol«, s pozicije nadzora, ne moreš spoznati Božje volje. Je pa že res, da lahko Boga srečaš tudi z drevesa. Kot ga je Zahej. In takrat ti Jezus prijazno reče: »Hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« (Luka 19,6) Kako dobro je, da vem, da bi Bog rad bil in ostal z mano, tudi če sem se zaplezala. Tudi ko me imajo že vsi »poln kufer« (vključno z mano) in ko jaz še vedno trmasto vztrajam pri svojem – počutju, mislih, strahovih. Takrat mi Bog celo pošlje lestev (ki mi jo največkrat pridrži mož) v obliki pogovora, molitve ali zahvaljevanja. Za vse, kar že je in kar še bo. In se znajdem spet na realnih tleh. Spustim nadzor. Ker vem, da je za njim le napuh. Hudičeva iznajdba. S hudičem pa le ni dobro češenj zobati.

Letos jih skorajda ne moremo brati. Češenj namreč. Da pa ne boste prikrajšani, smo pripravili novo številko revije. Ne pozabite – na izkušnjah drugih se je najlepše učiti in tudi tokrat v naši reviji pričevanj ne manjka … Prav vsako je svojevrstna češnja na vrhu torte. Uživajte v branju! J ●

38 DAR ŽIVLJENJA DANIJEV NAGOVOR 40 Vsi smo DiŽ!

42 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

itro splezaj dol, danes moram namreč ostati H v tvoji hiši.« (Luka 19,6)

3

Korenine: po moško

Družina in Življenje

Trgovka in terapija pod orehom

Foto: Unsplash

4

V iskanju svečane obleke za našo maturantko smo pred kratkim nakupovali tudi v neki italijanski trgovini. Tam me je mlajša trgovka nagovorila kot brata moje komaj polnoletne hčerke. Jaaaa! Če bi bila takrat zraven moja žena, bi bilo vse skupaj zelo nerodno …

V

ečkrat se zgodi, da se spoznam z nekom, ki skoraj ne more verjeti, da imam že krepko čez 40 let. Najbrž me je sam pri sebi postavil v neko pozno postštudentsko obdobje. Po eni strani je lahko človek tega vesel, a vendarle to tudi kaže, da ne dajem ravno vtisa moškega zrelih let. Ali zrelega moškega, če hočete. Moja draga bi verjetno hudomušno pripomnila, da je to razumljivo, saj se obnašam otročje.

Takih je kraljestvo!

V resnici mi ženina opazka o »otročjem« kar dobro dene. Seveda jo razumem po svoje: da je v meni še nekaj otroka, da sem torej še vedno mlad … od znotraj. Še Jezus je rekel: »Pustite otročiče in ne branite jim k meni priti, zakaj takih je nebeško kraljestvo.« V nebesih sta torej samo dve vrsti ljudi: otroci in taki, ki so kakor otroci. V nebesih je prostor samo za pristne in nepokvarjene duše.

Nič kaj obetavno za nas odrasle Seveda, biti moram kakor otrok!

Ne samo občasno, ko se za trenutek spustim z vajeti in nabiram ženine

pripombe in graje. Hrepeneti moram kot otrok, občudovati kot otrok, se čuditi kot otrok, biti radoveden kot otrok, se smejati kot otrok, biti iskren kot otrok, se jeziti kakor otrok, jokati kakor otrok, ustvarjati kakor otrok, se igrati kakor otrok, razmišljati kakor otrok. In gledati na svet z velikimi, radovednimi, iskrivimi otroškimi očmi.

So dnevi, ko se počutim zares starega: to je naveličanega, brezvoljnega, nič me ne navduši. Svet se takrat zdi siv, brez barve in vonja, še jedi so brez okusa, voda nič kaj osvežujoča. Nebesa se tedaj zdijo zelo daleč. Moje misli so polne laži.

Pod oreh, k Očetu Pred tedni, ko smo vremenu letošnje pomladi še lahko rekli pomladansko, sem nekajkrat izkoristil prijetno tople sončne dni in se s svinčnikom, zvezkom in Svetim pismom (v obliki mobilnega telefona J) odpravil, kot temu rečemo, na našo njivo. Bolj kot rodovitni del tam mene zanima trata naokoli in tako sem se usedel pod star oreh in bral, razmišljal, si kaj zapisal, se vsake toliko zazrl v prijazne oblake

samotarje, užival v glasbi šelestenja, ko je zavela prijetna sapica. Veselil sem se dotika stvarstva in srkal očetovske besede mojega stvarnika: »Pridite k meni vsi … in jaz vas bom poživil!« Pomlajevalna kopel Hvaležen za življenje sem užival minute, ki so kar prehitro minile.

Moja duša je ponovno vzcvetela pod tistim orehom. Medtem ko se je telo na skrivaj staralo, se je duša vidno pomlajevala, očiščena laži, napolnjena z resnico.

Vsake toliko sem pogledal kmeta, ki je daleč stran oral. Športni motor je nekje v središču vasi strastno pospešil. Svet se je še vedno vrtel z vso svojo norostjo, medtem ko sem jaz ves srečen svoje misli razvajal v pomlajevalni kopeli. Če bom tako zdravilno terapijo dovoljkrat ponovil, utegnem biti res sprejet med mlade duše božjega kraljestva. In ko nekega dne trgovka ne bo več imela razloga, da me pomladi za 20 let, naj si o meni misli: »V tem starcu je še veliko otroka!« ● Mitja Stantič

Korenine: po žensko

Placenta v mojih možganih ali notranji svet noseče žene in matere

5

Foto: Unsplash

Družina in Življenje

Kako naj ima noseča ženska, mati treh otrok, žena karkoli smiselnega v glavi? Ne morem pisati o nečem, kar je tako zavozlano, tako preskakuje, je tako zmedeno, tako odvisno od hormonov …

V

saka mama ve, kako izgleda kup perila po družinskem dopustu.

Pri nas je bil poleg standardnega perila še en kup pobruhanih stvari. Vse sem lepo pokupčkala, dala na prednostni seznam in zapustila pralnico.

Ko sem želela naložiti perilo v stroj, me je minilo vse veselje. On spet ni bil pozoren na svoja dejanja. Vsi kupi so bili prestavljeni, perilo pomešano, da o pobruhanih čeveljčkih sploh ne začnem.

Tako mu naznanim dejstvo, da je bilo perilo že pripravljeno za pranje, pa je zopet pomešano. Zraven s stisnjenimi zobmi zamomljam: »Saj vem, da je moj odziv moja odgovornost.« Nežno me objame in reče: »Draga, ne pozabi, da se nam je vmes zgodilo ŽIVLJENJE!«

Ko sama sebe ne razumem V mojih mislih je že pripravljen zajeten kupček besed, ki mu jih bom povedala. On pa: »Veš, tako zelo te imam rad, da sem se danes zjutraj odpovedal fitnesu, da sem poskrbel za otroka, ker sem videl, kako zelo ti je slabo …« Me objame in poljubi.

O ženskem, ženinem, materinem notranjem svetu bi lahko verjetno spisala celo knjigo, celo trilogijo. Ali pa

prav nič. Tako sem samo neizmerno hvaležna, da sem poročena s človekom, ki mnogo bolje razume moj notranji svet kot ga jaz sama, sploh sedaj, ko je ta svet noseč in v možganih kraljuje placenta.

Ko v mislih zavre ...

Sem v tistem življenjskem obdobju, ko imam majhne otroke, ki mi pomagajo rasti. Verjetno bolj oni meni kot jaz njim. Tako sem se nekoč zalotila, da čisto preveč kričim. In sem se lotila mini raziskave. Če malce poenostavim, mehanizem deluje tako: dohodna informacija najprej potuje v amigdalo, del možganov, kjer se oblikujejo najosnovnejši čustveni vzorci. Ta se nato odloči, kam bo poslala informacijo. Lahko jo pošlje v “misleče” ali v “čustvene možgane”. Če dohodna informacija sproži čustven odziv (na primer otroci, ki se prepirajo), je poslana v primitivnejši čustveni center. Zato se takrat odzovemo, ne da bi mislili na posledice. Kričimo, ker logika in sklepanje potekata v mislečih možganih in nas trenutno ni tam. Zato nam “dvigne pritisk”, sprostimo pa ga tako, da kričimo.

Ko se možgani in telo umirijo, razumski del znova začne sprejemati

informacije. To povzroči, da se zaradi kričanja na otroka počutimo grozno, ker zdaj vidimo, da to ni bila razumska (in razumna!) odločitev.

Na vest potrka krivda, ki je lahko tudi pozitivna – to je namreč čas za razmislek in kovanje boljšega načrta.

V veliko uteho je dejstvo, da se da svoje misli prelisičiti Da se jih natrenirati kot mišice. Da se naučiti odzivati bolj družbeno sprejem ljivo. V naših možganih je namreč majhno časovno okno med vsako akcijo in reakcijo. Je zelo majhno, ker se po navadi odzovemo hitro. Če se ga naučimo prepoznati, pa ga lahko povečamo in s tem pridobimo večje časovno obdobje, v katerem se lahko odločimo, kako se bomo odzvali – s čustvi ali razumom.

A brez vere ne bo šlo Pri vsem tem mi na misel pride mati Marija. Ona je vse to “shranila in premišljevala v svojem srcu” (Luka 2,19).

O, daj mi moč, da kljub podivjanim miselnim tokovom nekoč dosežem Marijino držo in se odzovem bolj milo, nežno in z ljubeznijo. ● Meta Bevk

6

Svet misli: duhovni pogled

Družina in Življenje

Foto: Slavko Štern

Vse je v srcu

»Vse je v glavi,« piše na mnogih križpotjih, medtem ko se bližaš španskemu Santiagu, cilju številnih romarjev. Tudi na kolesarskih dirkah se na marsikaterem težkem klancu najde ta spodbuda, menda so jo izklesale preutrujene noge, potni hrbti so jo prenesli v marsikateri na prvi pogled nedosegljivi cilj: da se torej da narediti tudi kaj, kar se tisti trenutek zdi popolnoma nemogoče. Marsikdaj pomaga taka beseda spodbude, ko se človek čuti nemočnega pred svojo nalogo, ko so noge preutrujene in se je glava naveličala neprestanega upiranja pred hladno senco in počitkom v zavetišču.

G

re za preprosto spoznanje mnogih popotnikov, ki so hodili pred nami in nam utirali pot ter na njej odkrili, da lahko neke stvari ne ­izpeljemo le tako, kot je v danem

trenutku mogoče, ampak tako, kot smo se zanjo odločili.

Ker seveda telo (ali pa kaj ­drugega, svet, ljudje, dogodki ipd.) človekovemu umu pošilja raznovrstna sporočila o

tem, da ne gre več, da bi bilo najbolj modro usesti se in se predati, toda še vedno so misli tiste, ki odločijo, kako se bo stvar razpletla.

Družina in Življenje

Srce, sedež odločitev Misli imajo torej neverjetno moč, večjo od katerekoli druge stvari pri človeku. Z judovsko terminologijo bi jim rekli človekovo srce. Srce je namreč sedež odločitev, te pa so tiste, ki edine zares vplivajo na to, kako se stvari odvijajo. Tako lahko malo bolje razumemo, zakaj se Sveto pismo tako zelo ukvarja s »srcem«. Zakaj recimo Bog za spreobrnjenje svojega ljudstva zahteva, naj si obreže »prednjo kožico svojega srca«? (5 Mojzes 10,16) Zelo pomembno je namreč, kaj se dogaja v človekovem srcu, tudi če so zunanja dejanja na videz popolnoma v redu: »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.« (Marko 7,6) Kajti, »kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.« (Marko 7,20–22) Tam je začetek in konec vsega.

Zato so misli tako zelo pomembne, tudi če se nam zdijo nepomembne, zlasti ker jih ni mogoče videti. Vendar je z mislijo kakor z vetrom. Same misli človeka resda ne vidiš, vidiš pa to, kaj ta misel naredi navzven. V mislih se razodeva človekov cilj. Zato so misli ključnega pomena za to, kdo človek sploh je.

Bistvena stvar, ki jo mora človek v svojem življenju narediti, je, da izoblikuje svoje srce, svoje misli, da postane kritičen tako do misli, ki prihajajo od zunaj, kot do tistih, ki prihajajo od znotraj. Svetopisemski pisci bi temu rekli ustvariti poslušno srce, Ignacij umetnost razločevanja. V osnovi pa gre za stvar, ki nam jo je današnji čas bolj ali manj odvzel, to je čas za premišljevanje, za razmišljanje.

V trgovini in v avtu nam kriči

glasba, v preostalem času pa zasuti z delom in informacijami tudi postanemo preutrujeni, da bi še imeli voljo premišljevati stvari, ki so se nam zgodile, besede, ki smo jih izrekli, odločitve, ki smo jih sprejeli, in preveriti, ali je vse to res v skladu s tem, kam želimo priti, kdo želimo postati.

Stvari so nam »olajšane«, svet nam kakor nesposobnim mladičem ponuja že prežvečene vsebine. Kdor sledi medijem, misli tako, kot mislijo mediji. Ali pa kot njegova najljubša stranka. Kdo še izbere knjigo namesto filma? S knjigo v roki je treba razmišljati, veliko lažje je samo pustiti, da te preplavi informacija. Preko njih, preko prežvečenih vsebin pa zamira naša domišljija in brez domišljije abstraktno mišljenje, ki je nujno za izoblikovanje lastnega mnenja, lastne usmerit­ve, lastnih vrednot. Je kot sito, preko katerega presejamo naše misli.

Niti ni čudno, da je tako. Človek, ki ne razmišlja, je seveda lažje vodljiv, lažje se mu tudi proda stvari, ki jih ne potrebuje. V logiki neprestane rasti je ta nebrzdana potrošnja pomemben element. Tako namesto človeka razmišlja ekonomski aparat, ki pa mu je človek, njegova osebnost in cilj njegovega življenja seveda zadnja briga.

Puščava, prostor razmišljanja V tem hrupnem, z vsem založenem času se mi zdi zato pomembno slišati vabilo preroka Ozeja, ki je svojemu zablodelemu narodu sporočil te Božje besede: »Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce.« (Ozej 2,16) Puščava je bila prostor rasti Božjega ljudstva, puščavo je potrebovalo, preden je prišlo v obljubljeno deželo, ker to je prostor, kjer vlada popolna tišina, prostor, kjer sta samo hudič in Bog in kjer resnično spoznaš, kaj ti je v življenju

7

pomembno in kaj ne. Prostor, kjer spoznaš, komu slediš. Vsakdo od nas potrebuje te puščave, prostore očiščenja, kjer ima čas razmišljati, spoznavati dobro in hudo v svojih prsih in se odločiti za tisto, čemur želi v svojem življenju zares slediti.

Z mislimi je tako, da se moram odločiti, katerim bom sledil in katere bom odgnal. Ne vodijo vsi konji do istega cilja. Ti namreč prihajajo od vsepovsod, od dobrega in zla v meni, od Boga in hudiča. To je ta težka stvar dostojanstva, ki ga vzpostavlja človekova svoboda. Ker smo – to vemo že od malih nog – vedno na bojišču izbire. In sami odločamo, kaj bo v našem življenju zmagalo, dobro ali zlo, pravo ali napačno. Sami odločamo o svoji svobodi in o svojem suženjstvu.

Tudi zavrnitev odločitve (in razmišljanja o njej) je odločitev.

Zato potrebujemo razmišljanja, zato potrebujemo puščave. To je lahko karkoli, kar se odmika hitenju in hrupu, lahko je sprehod v naravi brez telefona, dobra knjiga, duhovne vaje, pogovor v dvoje. Takrat se začnejo stvari čistiti, na površje privrejo stvari, ki so v nas, včasih nas šokirajo, ker jih končno spoznamo take, kot so.

Takega početja in časa za razmišljanje človek dostikrat ustraši. Toda le takrat lahko obrežeš lastno srce: ko veš, kaj je treba obrezati in kaj očistiti, ko veš tako za sence kot za svetlobo lastnega srca. Ob tem nam je v pomoč Božja beseda, ona nas pomaga čistiti, razlikovati, se odločati, saj Oče, vinograd­ nik, vsako mladiko, »ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.« (Janez 15,2–3) Kdor jo posluša, bo razumel svoje misli. ● Marko Rijavec

Bistvena stvar, ki jo mora človek v svojem življenju narediti, je, da izoblikuje svoje srce, svoje misli, da postane kritičen tako do misli, ki prihajajo od zunaj, kot do tistih, ki prihajajo od znotraj.

8

Naš pogovor

Družina in Življenje

S. Emanuela Žerdin:

Foto: Dani Siter

»Če najdeš smisel v ljubezni in odnosih, lahko vse preneseš.«

Sestra Emanuela svoje življenje in svoje poslanstvo sprejema kot velik Božji dar. Iz nje sijeta veselje in optimizem, ki sta kar nalezljiva. Hvaležen sem, da sva smela v pogovoru vstopiti v zakulisje podarjenosti življenja in vsakega trenutka.

Povej nam kaj o svoji mladosti in kaj te je oblikovalo?

Izhajam iz preproste kmečke prekmurske družine, ki ni bila ne preveč pobožna niti premalo. Lahko bi rekla, da sta starša našla neko zdravo ravnotežje med delom in molitvijo. Sicer pa je name pozitivno delovala katehistinja s. Evangelista, ki me je učila verouk.

Bila je izobražena in zelo nadarjena

učiteljica. Nagovarjali so me predvsem njena skromnost, ponižnost in to, da je imela Boga v sebi. Kot gimnazijka pa sem obiskala teto Angeliko, ki je bila redovnica v Črni gori. Do takrat nisem imela jasne predstave o tem, kaj je samostan. Mislila sem pač, da je to nekaj zelo strogega in da je okoli obzidje. Ko sem prišla tja, sta me najprej prevzela pogled na velik balkon,

poln rož, ter dejstvo, da je bilo v samostanski hiši, ki je bila poleg sanatorija, veliko mladih sester.

Kako si se potem ti odločila za odhod v noviciat?

V samostan sem šla tako, da moji domači niso nič vedeli, saj si nihče ni predstavljal, da bi bila jaz primerna za samostan. Z bratrancem sem se peljala

Družina in Življenje

do Maribora, kjer sem sedla na vlak za Titograd in tam ostala. V samostanu smo skupaj živele sestre treh narodnosti, Hrvatice, Slovenke in Albanke.

Bile smo kot majhna oaza sredi pravoslavnega in ateističnega sveta. Dobro smo se razumele, tako da so se zdravniki čudili, kako je mogoče, da je na kupu 30 žensk, ki se ne streljajo med seboj (smeh). Ko je ena sestra zbolela, so mene prosili, če bi šla namesto nje delat v bolnico. Najprej sem se zelo bala, vendar sem kmalu »padla notri« in videla, kako je to čudovito delo usmiljenja. Končala sem medicinsko šolo, nekaj časa delala na internem oddelku, pa na koronarnem med srčnimi bolniki, nato v ambulanti za sladkorne bolnike …

Morate redovnice tako kot mi, zakonci, nenehno negovati in ohranjati svojo »intimo z Ženinom«?

Tudi redovnice nosimo prstan in smo z večnimi zaobljubami Ženinu rekle svoj DA. Sicer pa pri redovih, ki smo zelo aktivni, obstaja velika nevarnost, da nas aktivnosti izpraznijo in odtujijo od Ženina. Na to moramo biti zelo pozorne in moramo v takih primerih vedeti, da se moramo čim prej vrniti nazaj v objem. Zame je to najprej evharistija kot mistično zedinjenje z Njim. Nujno potrebujem tudi čas za samoto z Njim, za mojo notranjo umiritev in napolnitev. Pri vsem tem pa igrajo pomembno vlogo tudi Jezusove besede, zapisane v Svetem pismu. Zjutraj mu v tišini prisluhnem, zvečer pa se njegovih besed spominjam in premišljujem, kako sem jih čez dan živela.

Lahko je bila ena sama beseda, ki se je za ta dan dotaknila mojega srca. Sicer pa še vedno zelo rada berem življenjepise svetnikov. To so moji načini ohranjanja moje intime z mojim Ženinom.

Povedala si mi, da si končala študij teologije v Zagrebu in da si iz Črne gore odšla v Avstrijo, kjer si prevzela vodenje Karitasovega doma za ostarele in si se prvič

srečala s spremljanjem umirajočih ...

Bilo je v Avstriji, ko sem delovala v domu za ostarele. Vse sestre, ki smo delale z ostarelimi, smo morale opraviti leto in pol trajajoči tečaj, na katerem je v čisti nemščini predavala tudi gospa Metka Klevišar. Zelo sem bila ponosna nanjo, saj je bila med samimi Avstrijkami edina Slovenka.

Potem si se vrnila v Črno goro pomagat nadškofu v Baru. Ker si imela slovenski potni list, si lahko nemoteno potovala, zato si bila večkrat določena za razne opravke po Črni gori, Srbiji, Makedoniji, Nemčiji, Bruslju ... Te je kakšen dogodek še posebej zaznamoval?

Preden sem končno pristala v Sloveniji, sem se za osem let »ustavila« še v Beogradu, kjer sem se, ko je nadškof Hočevar ustanovil Center SPES, takoj vključila med prostovoljce in hodila po hišah negovat najrevnejše. Nikoli ne bom pozabila mladega dekleta, ki je bila stara kakih 22 let in je živela v kletnih prostorih neke zgradbe. Ko sem prišla do nje, je umirala v skrajni revščini. Imela je raka. Valjala se je v lastnih iztrebkih. Nihče ji ni mogel pomagati, ker so se bali. Ko pa sem jaz videla to bolečino in bedo, je nisem mogla tako pustiti. Okoli glave sem si zavezala platneno ruto, jo očistila in preoblekla. In nazadnje me je to dekle prosilo, naj ji nalakiram nohte. Seveda sem ji ustregla. Kako je zasijala, ko ji je bilo spet vrnjeno dostojanstvo osebe. Še danes vidim njen nasmeh. Naslednji dan je ta mlada žena umrla.

Ko si prišla v Slovenijo, si kmalu začela delati v hospicu. Kako gledaš na to temeljno človekovo danost, na dostojanstvo osebe?

Osebno sem vzhičena nad Božjo domišljijo. Koliko je ljudi, pa je vsak poseben in drugačen! Kot bi se Bog z vsakim posebej ukvarjal, ga ustvarjal.

In to je zame tista dodana vrednost, da nisem le otrok mojih staršev. Nisem le nekdo, ki ga opredeljuje družba glede

9

na raso, narodnost, versko pripadnost …, pač pa imam še drugo identiteto, ki je zame temeljna: sem Božji otrok.

To dostojanstvo sem res najbolje dojela v hospicu, ker tja pridejo ljudje na koncu svojega življenja. Če jim podarimo to temeljno dostojanstvo, če iz naših besed in dejanj začutijo, da smejo biti to, kar so – Božji otroci, da jih imamo radi in jih v tej luči sprejemamo, se dobro počutijo. Spominjam se, kako so v hospic pripeljali gospo, ki je bila muslimanka. V mojih očeh je ta žena svetnica in vem, da ko bom prišla v nebesa, me bo tam čakala. Ko me je zagledala v redovni obleki, me je takoj objela. Jaz sem skoraj zmrznila. Takrat sem v globini srca dojela, kakšna svoboda je zame redovna obleka, saj ljudi že s svojo pojavitvijo spomnim na Boga.

Torej s svojo redovno obleko ljudem sporočaš, komu pripadaš in kdo je zate Jezus?

Redovna obleka najprej mene osebno odpira Bogu, hkrati pa tudi ljudi odpira za Božje. Zame je to velika odgovornost, kajti ljudje pričakujejo poseben odnos, pozornost, način obnašanja in življenja. Glavni sestri v hospicu sem rekla, naj ljudi vedno vpraša, če lahko tudi jaz pridem k njim. In res me je nekoč na hodniku srečala socialna delavka in mi povedala, da imamo v hiši gospoda, ki ne mara redovnic. Ko sem jo vprašala, v kateri sobi je ta gospod, in mi je povedala, sem ji rekla, da sem bila pravkar pri njem in da sva se lepo pogovarjala.

In ko je nekega dne p. Silvo Šinkovec blagoslavljal hišo, sem šla vprašat še tega gospoda, ženo in hči in so dovolili. Potem, ko je ta gospod umrl, mi je

Kakšna svoboda je zame redovna obleka, saj ljudi že s svojo pojavitvijo spomnim na Boga!

10

Naš pogovor

Družina in Življenje

njegova hči rekla: »Veste, oče ni imel nikoli lepšega pogleda kot takrat, ko je gledal za vama, ko sta po blagoslovu odhajala iz sobe.« Ko te poslušam, se v meni prebuja misel, da nam želiš povedati, da so ljudje ob koncu življenja bolj odprti za duhovno oziroma Božje. Je to res?

Ko človek sprejme dejstvo, da je prišel do zadnje postaje svojega življenja, lahko doživi notranjo preobrazbo.

V hospicu smo večkrat videli, da je kdo, ki je prišel k nam še v relativno dobrem stanju, s seboj prinesel računalnik, TV, radio, telefon in nekaj časa je vse to delovalo. Potem pa je nekega dne ugasnil TV in računalnik in vedeli smo, da je naredil korak naprej. Ko pa je ugasnil še radio in je v sobi ostala tišina, je bil to znak, da ta človek sedaj odhaja v sebe – v svojo notranjost. In v takih primerih ljudje niso marali obiskov. Domačim smo razložili, da sedaj njihov bolnik rabi čas, da se sreča s samim seboj. Takrat so se dogajale preobrazbe, ki so bile običajno povezane s spovedjo. Velika škoda bi nastala, če bi te procese preprečili z nasilno smrtjo.

Če je ta čas poslavljanja lep, je lahko lep tudi čas žalovanja, sicer pa je lahko čas žalovanja zelo težek.

Povej nam, kaj je to paliativna medicina.

Beseda sama izhaja iz latinske besede palij (latinsko za ogrinjalo). Papeški palij je znamenje škofovskega dostojanstva rimskih škofov. Podeljuje se tudi nadškofom. Simbolika palija je torej dostojanstvo. V tem smislu gre tudi pri paliativni medicini za dostojanstvo oziroma povrnitev dostojanstva težko bolnim in umirajočim – na nek način jih ogrnemo z dostojanstvom Božjega otroka. Ustanoviteljica modernega hospica in paliativne oskrbe, Angležinja Cicely Saunders, je sama doživela stisko, ko z umirajočimi niso vedeli kaj početi. Kurativno zdravljenje ni več pomagalo, ostajali so le na protibolečinski terapiji, drugega pa nič. Te ljudi je treba zaščititi, ohraniti jim človeško dostojanstvo, dati jim vedeti, da so to še vedno tisti gospod oziroma tista gospa, ki je sedaj prišla do konca svojega življenja. Vsak človek ima temeljno pravico biti človek do zadnjega trenutka življenja, hkrati

V družini življenje nastaja, obenem pa naj bi se v družini življenje tudi končalo. Ko bi to upali spodbujati, bi videli, da nas umirajoči učijo veselja do življenja. pa ima tudi pravico umreti dostojanstveno kot človek in ne kot žival. Tem ljudem je treba dati vedeti, da so še vedno cenjeni.

Torej je glavni namen paliativne medicine človeka zavarovati pred popredmetenjem oziroma pred zgolj biološkimi, družbenimi in bivanjskimi opredelitvami?

Težko bolni in umirajoči imajo pravico do strokovne oskrbe, do pomoči zdravnikov, ki jim lahko lajšajo bolečine in simptome umiranja, imajo pravico, da jih tretirajo tako kot tiste, ki bodo jutri zdravi in bodo lahko šli domov. Bolnišnice si ne bi smele privoščiti, da take »neobetavne« bolnike vtaknejo v eno sobo in jih tam več ali manj prepustijo času. V tem oziru so hospici dobrodošli, ker so predvsem mišljeni kot majhne ustanove, kjer se lahko osebje z bolniki individualno ukvarja.

Bi se moralo razvojno gledano več delati na ustanavljanju paliativnih centrov ob hkratnem usposabljanju osebja, namesto da se ukvarjamo z vprašanjem evtanazije?

Točno tako. V Evropi je na tem področju že marsikje veliko narejenega, na primer v Nemčiji, kjer se evtanazije ne sme spominjati zaradi nacizma. Kako razvita je tam paliativa! Ne vem, kako je pri nas z izobraževanjem o tem, vem le, da je Srednja zdravstvena šola v Celju na tem področju že naredila nekaj korakov. Še vedno pa je premalo narejenega.

Družina in Življenje

11

zdravih družinah je zdravo življenje. V zdravih družinah se otrok uči veselja do življenja. Morali pa bi se učiti tudi tega, da v družini življenje nastaja, obenem pa naj bi se v družini življenje tudi končalo. Ko bi to upali spodbujati, bi videli, da nas umirajoči učijo veselja do življenja. Odkar sem sama delala v hospicu, raje živim. Ker cenim vsak dan, vse darove, ki jih prejemam in sem zanje hvaležna.

Me je pa zelo razveselilo, ko so nas nekoč povabili v Beltince, kjer je župnijski dom za ostarele, in smo se tam srečali z njihovim paliativnim timom. Všeč mi je bilo, ko sem slišala, da se njihova paliativna ekipa enkrat tedensko sestane in pregleda, kateri ljudje so v fazi umiranja. Pomembno je, da paliativna ekipa ve, kaj se z bolnikom dogaja, da bolnika s hudimi bolečinami ne pošljejo še enkrat na urgenco in skozi preiskave, da se ne ponavljajo postopki, ki ne bi odkrili nič novega in niso potrebni. Če dobro premislimo, bi lahko tudi v domovih za ostarele ustanovili oddelek za paliativno oskrbo, usposobili posebne paliativne ekipe in bi bila to najhitrejša in najboljša rešitev. Kaj praviš?

Zelo dobra ideja. Ker imamo v Sloveniji že kar lepo število župnijskih domov za ostarele in v državah, kot so Nemčija, Avstrija in Poljska, tudi že veliko primerov dobre prakse na tem področju, bi se lahko po njihovem vzoru kaj hitro to uredilo tudi pri nas. Gre v bistvu za to, da ko paliativni tim vidi, da bolnik ne potrebuje več določenih zdravil, se mu jih brez občutka krivde enostavno več ne daje.

Medicinske sestre v bolnicah namreč morajo dajati vsa zdravila do konca,

ker se bojijo, kaj bi zdravnik rekel, če tega ne bi delale.

V pogovoru si omenila tudi mobilni paliativni tim. Kaj to pomeni? Če bolnik umira doma, je oseba iz mobilne paliativne ekipe na voljo domačim, ki sicer skrbijo za bolnika, se jim pa v določenih primerih, ko gre za kakšno bolečinsko terapijo, kanile, sonde in podobno, zatakne.

Ker največkrat ne zmorejo ali ne znajo, pomislijo, da je bolnik samo še za v bolnico. Pa ni vedno tako. Če imaš vedno nekoga iz paliativnega tima, ki ga lahko pokličeš, četudi samo za nasvet, je to dodana vrednost. V Sloveniji imamo super patronažo, tudi pripomočke se da dobiti, čeprav je treba marsikaj plačati, vendar pa je pomanjkanje strokovnih ljudi s področja paliative, kar gre na škodo glede varnosti tako skrbnikom na domovih kakor tudi bolnikom. To bi bila prava paliativa.

Kaj tebi pomeni delati za dober odnos, graditi zdrave odnose?

Morali bi se res bolj zavedati krščanskih vrednot, ki smo jih prejeli po Kristusu in od Kristusa. Naša vera vanj nas varuje, da se ne obračamo po vetru, da vedno iščemo življenje in tudi družino, ki sta zmeraj vrednoti. V

Sam večkrat pomislim, da vera ni le črka na papirju, pač pa je vera odnos – moj odnos z Jezusom, ki je živ in za katerega se moram vsak dan truditi in ga negovati. Kako tebi to uspeva?

Sama podobno razmišljam, ko gre za življenje. In se sprašujem, za kakšno življenje sploh gre? Kaj sploh življenje je? Kaj mu daje smisel in vrednost? Kaj ga dela veličastnega? Ko se tako smukam okoli ljudi, doživim marsikaj in si rečem: »Če najdeš smisel v ljubezni oziroma v odnosih, lahko vse preneseš.« Podobno me nagovarja tudi afriški pregovor, ki pravi: »Človek je človeku najboljše zdravilo!« V tem duhu sebe doživljam kot nekaj vrednega šele v odnosu z drugim. Naj samo pomislim na svojo poklicanost in na besedico sestra: ne morem biti sestra za sebe. Sestra sem lahko samo v odnosu do drugih. In za moje odnose tako do Boga kot tudi do drugih sem odgovorna sama.

Hvala, draga sestra Emanuela.

Hvala ti za tvoje veselje, ki ga izžarevaš, in za tvojo zvestobo Življenju, ki si ga izbrala in te je izbralo, hvala ti za tvojo razpoložljivost za Boga in za človeka v stiski. Naj te tvoj Ženin še naprej spremlja na vseh tvojih poteh in naj te vodi predvsem k tistim, ki obupujejo, da se bodo vsaj malo nalezli tvojega optimizma in tvojega veselja. Bog te živi še na mnoga leta. ● Pogovor sem pripravil, Dani Siter

Midva sva zakon

Družina in Življenje

Foto: Ana Gerčar

12

Minevava

Pred časom sva z Ines obiskala najine sorodnike in prijatelje, ki jih ni več med nami. Spričo dejstva, da se nahajava na pokopališču, vsak v svoji tihoti, zamišljena, je Ines kot strela z jasnega vprašala: »David, kje želiš, da te pokopljejo?«

P

resenečen nad vprašanjem, za katerega sem bil prepričan, da še ni prišel čas, sem ji odgovoril: »Rekel jim bom, naj me položijo poleg tebe, kako drugače.« Osupla nad odgovorom, v katerem sem nerodno določil vrstni red odhoda s tega sveta, sva se spogledala in glasno nasmejala. Vendar je dovtip kmalu zatem zahteval globlji razmislek – kdo sva, kam plujeva in predvsem: kakšno sled puščava za seboj?

Tabu (tema) V naši družini smo temo smrti izrinili na skrajni rob naših srečanj. Če se je že kaj govorilo o njej, so bila to gostilniška pritrjevanja v smislu: »Rešil se je … No, tako, sedaj pa že v naši hosti sekajo …« Resnih pogovorov nismo imeli, obenem pa so moji predniki umirali priletni in smrt smo sprejemali kot pojem, ki ima logičen redosled:

najprej stari starši, pa starši, potem jaz.

Potem pa so v treh letih nenadoma in tragično odšli štirje najini prijatelji, ki so v nekem obdobju zaznamovali in pustili neizbrisno sled v najinih življenjih. Takrat sva frazo novica je zarezala med nas dojela v polnosti. Vsi mladi, uspešni, polni načrtov – kot midva – so se poslovili in prav nenavaden občutek je, ko (šele) pri 30-ih spoznaš, da je smrt nelogična. Da se smrt ne dogaja le drugim, ampak da zadeva vsakogar.

Ines sem bil hvaležen za vprašanje, ki mi ga je postavila, saj je minevanje tema, s katero ne smeva odlašati.

Današnji človek jo odriva od sebe, ne tiče se ga, saj se boji izničenja – dejstva, da ga več ne bo. Ker smo slabše povezani z naravo in s svojimi koreninami, nas konec šokira. Vendar sprejeti minljivost kaže na zrelost človeka, ki je globoko povezan s seboj,

zavedanje minljivosti pa daje trenutku polno vrednost in veljavo.

Najina pot minevanja Kje sva midva na tej poti? Kar se tiče vzgoje, želiva otrokoma predstaviti smrt kot del našega zemeljskega življenja, obenem pa začetek življenja pri Bogu. Ko bo prišel čas, da se srečata z njo, ne želiva, da postaneta ujetnika strahu, ampak hvaležnosti, da sta tega človeka poznala, in védenja, da se bosta z rajnkim zopet nekoč srečala.

Kar pa se najinega zakona tiče, si želiva oditi predvsem brez obžalovanja. Truditi se za to, da zapustiva svet kot modreca. Zaspati brez notranjih stisk, da nisva česa naredila, da si nisva oprostila ali da sva si premalokrat povedala, kakšen pomen in smisel je dobila pot življenja z njo/njim. ● David Križman

Starševstvo

Mamica je kakor zarja … res?

13

Foto: Unsplash

Družina in Življenje

Mamica je kakor zarja, zjutraj se smehlja, ko se v postelji še dete s sanjami igra ...

O

b tej pesmi sama pri sebi pomislim: jaz že nisem zarja. Nisem jutranji tip človeka (odkar imam otroke, pa sploh ne). In ne le da se ob jutrih ne smehljam, temveč me včasih otroci dobesedno zvlečejo iz postelje, medtem ko bi se jaz z veseljem še igrala s sanjami. Če mi gre ob teh pesmih na jok, je to predvsem zato, ker ob njih ugotavljam, kaj vse nisem kot mama.

Mame iz pesmi ...

Za mano je več kot deset let nočnega vstajanja in priznam, da mi je ob tem velikokrat naporno in težko in da komaj čakam dan, ko bom spet lahko prespala cele noči. Čeprav bi za svoje otroke storila vse, se včasih vseeno naredim, da ne slišim klicev “mami, mami, rabim te” in pojem juho do konca.

Ali sem zato slaba mama? Ali popolne mame, ki jih opevajo pesmi, v resnici sploh obstajajo? Verjetno se

večina mam kdaj sooči s trenutkom, ko bi kar “dale odpoved” in pobeg­ nile, če bi lahko. S trenutki, ko smo nemočne, utrujene, zaskrbljene. S trenutki, ko nam otroci pozornosti ne izkazujejo s šopki in rožicami, ampak nam zabrusijo kakšno ostro besedo.

In mame v realnosti ...

Pa vendar smo za svoje otroke najboljše prav takšne, kakršne smo.

Nepopolne. Včasih nemočne, sitne in zaskrbljene. Ker se materinska lju­bezen ne meri v tem, da vedno vse naredimo prav, ampak v tem, da nikoli ne obupamo nad svojimi otroki. Ker materinska ljubezen ni pogojena s tem, da moramo dobiti kaj povrnjeno. Ker je materinska ljubezen darovanje.

In prav taka je tudi Božja ljubezen do vsake od nas. Zato bi se morale v trenutkih stiske večkrat spomniti, da z isto ljubeznijo, s katero mi ljubimo

svoje otroke, nebeški Oče ljubi nas. In da ga lahko, ko pademo, vedno znova prosimo odpuščanja, saj je tudi njegova ljubezen brezpogojna.

Smo tudi žene ...

“Bodi zdrava in vesela, da boš očku dobra žena.” Ta misel je bila zapisana na čestitki za dan žena, ki mi jo je sin prinesel iz šole. Zelo me je nagovorila. Spomnila sem se: ne morem biti dobra mama, če sem slaba žena. Če me ob skrbi za otroke zmanjka za moža. In na ta vidik mame velikokrat pozabimo.

Razdajanje za otroke ne bo dalo sadu, če med nama z možem ne bo ljubezni. Če midva ne bova vsak dan drug drugega pogledala v oči, se objela in poljubila. Še tako ljubeča vzgoja otrokom ne more dati varnosti, ki jo da ljubeč odnos med mamo in ­očetom. ● Marjeta Bec

14

Družina in Življenje

Foto: Unsplash

Zakaj Poletje z Besedo, če pa je poletje čas za počitek?

I

Rosa velikonočnega jutra se v letošnji pomladi niti ni mogla posušiti, že bomo padli v poletje, ko bomo kar na enkrat izzvani več časa preživeti skupaj.

n midva bova spet trčila ob kup poletnih izzivov, ko bo najina edinost v zakonu na preizkušnji. Kam bomo šli na dopust? Kako bomo z varstvom otrok? Bomo celo poletje belili hišo? Kako organizirati potovanje v tujino? Mogoče bo letošnji dopust prvič brez otrok? Kako se bova znašla?

Ona bi vse organizirano, on spontano – kakor bo, pa bo.

Dovolj časa za vse?

Počitnic se običajno zelo veselimo in si predstavljamo, da bomo vendar končno imeli dovolj časa tudi za duhovno in osebnostno rast. Vendar se v praksi pogosto izkaže, da s tem, ko prekinemo dnevno rutino, izgubimo

časovno orientacijo, počitnice pa, kot rečeno, s seboj tako ali tako prinesejo kup organizacijskih težav in tako nam lahko tudi ta dodatni prosti čas kaj hitro spolzi skozi prste.

Ali ni ironično? Več »prostega časa« ne pomeni nujno več prave svobode. Zato – enako kot povsod – se moramo za več svobode zavestno odločiti. Jo moramo načrtovati vnaprej.

Tudi tu je pomembno, da si vnaprej določimo, na kak način, po katerem »sistemu« se bomo srečevali z Božjo besedo. Če bomo odvisni le od »trenutnega navdiha«, je povsem možno, da se ta kar ne bo in ne bo pojavil.

Dobra pomoč Aleš Ušeničnik, slovenski duhovnik in filozof, pravi, da je »začetek modrosti v tem, da ločiš, kaj je v tvoji moči in kaj ni«. Priznati si, da nam tudi na področju branja Božje besede pride prav dobra pomoč, je torej zelo modro.

Pri Svetopisemski družbi Slovenije so za vse modre ljudi, za katere navada rednega branja Svetega pisma še ni postala »železna srajca«, ki bi zdržala tudi počitniške premike, pripravili poseben pripomoček.

K temu jih je spodbudila lepa izkušnja, ko se je ob podobni akciji v postnem času kar 900 ljudi odločilo za vsakodnevno prejemanje odlomka in premišljevanja ob njem.

Živeti s Svetim pismom

Jasna Ložar iz Svetopisemske družbe se spominja sadov te postne akcije: »Ljudje niso napolnjeni samo z našim delom, ki smo ga vložili v akcijo, ampak so po odzivih sodeč polni tudi delovanja Svetega Duha, miru v srcu in veselih vzklikov aleluja. Mi pa smo spoznali, da je vredno s trudom delati v Gospodovem vinogradu, saj branje Božje besede resnično ni samoumevno.

Kako pomembna je disciplina, pomislim, pa ne samo v duhovnem življenju, ampak v življenju nasploh. Naše poslanstvo je, da ljudem pomagamo teči tek na dolge proge, in sicer v branju, poslušanju in udejanjanju Božje besede. Jim jo na poti življenja prišepetavati, da bi spoznali, kako silno srečo nosi za naše življenje, saj nosi Pastirja mojega življenja in tam v Svetem pismu se srečam z Njim.« Nova poletna akcija nosi privlačen naslov Poletje z Besedo in nas na sodoben način vabi, da si sami izberemo, na kak način in kje bi se želeli z Besedo srečevati – na morju, v hribih ali na potovanju. Na vsakega od različnih sklopov se lahko prijavimo posebej. Po e-pošti bomo prejemali kratke odlomke s spodbudami za molitev, razmislek in življenje po Besedi – vse vezano na temo sklopa. Se zavedamo, kaj vse nam morje govori o Bogu? Ali kakšno vlogo so imele gore v Svetem pismu!?

Poseben izziv za zakonce Zakonci pa si lahko izberemo prav posebno temo, ki prinaša svetopisemske izzive za gradnjo najinega odnosa.

Poletje z Besedo za zakonce od prijave naprej traja štiri tedne. Vsak teden bosta prejela elektronsko pošto z vzpodbudo za vajin odnos in Božjo

Družina in Življenje

besedo. Skozi teden bosta imela dovolj časa, da Besedo vmesita v svoje srce in izvedeta tudi mali izziv za vajin odnos.

Tako poletje ne bo čas, ko bomo zadovoljstvo v življenju iskali le v počitku, brezdelju, piknikih in uživanju v naravi, pač pa bomo lahko dobro organizirani ostali duhovno okrepljeni in v odlični kondiciji.

Tako bomo dali prednost tistim glavnim rečem v najinem življenju, ko beseda »malo počakaj« ne obstaja več, saj se za veliko stvari čaka celo leto …

To je čas za dolge pogovore, sproščeno srkanje soka, pa tudi za slastne čevapčiče, ples, plavanje, sončenje, vendar s to razliko, da sedaj v vseh teh prijetnih dejavnostih nosiva s seboj pogovore z Gospodom. Med večernim sprehodom ob morju npr. pomisliva, kaj naju nagovarja v današnji Božji besedi.

Ta spodbuda je lahko tudi odlična popestritev za zakonske skupine, saj se lahko prijavite skupaj in ste drug drugemu v vzpodbudo. Pri Svetopisemski družbi so ob zaključku akcije pripravili

15

Več »prostega časa« ne pomeni nujno več prave svobode. Zato – enako kot povsod – se moramo za več svobode zavestno odločiti. Jo moramo načrtovati vnaprej. tudi lepe nagrade za sodelujoče.

Zato vaju vabimo, da preživita Poletje z Besedo, v preprosti in navdihujoči poletni akciji, na katero se lahko prijavita kadarkoli v poletju od 11. 6. 2019 naprej. Več informacij in prijave najdeta na spletni strani: www. poletjezbesedo.si. Želimo vam torej, da bi se po­­ gumno odločila, da bosta poskrbela, da tudi čez poletje »Kristusova beseda bogato prebiva med vami« (Kološanom 3,16). ● Benjamin Siter

16

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

Je za naju že prepozno?

Ne vem, če lahko pomagate tudi tako obupnim primerkom, kot sva midva z možem.

Vašo revijo sem naročila prek spleta v upanju, da bi tudi nama z možem kaj pomagala, a se bojim, da sva zamudila že veliko vlakov. Ko sem nazadnje brala v enem od člankov gospe Vilme o zamerah in maščevalnosti, me je zadelo. Kot bi opisovala naju! Nehote in nezavedno sva se z možem znašla na poti odtujenosti. V najinih pogovorih skoraj ni več ljubezni. Pogosto med nama že vlada molk in se tudi prepirava ne več. V resnici mene to še bolj boli od samih besed, izrečenih v jezi. Vseeno si ne želim, da bi najin zakon propadel.

Sem trmasta, to bi potrdil tudi moj mož. Že zaradi tega nočem obupati, ker si ne želim življenja nekaterih mojih prijateljic, ki jim je ločitev prinesla nove, drugačne, a prav tako hude bolečine … In ne želim tega za najina otroka. Se da zgladiti spore, čeprav je že zelo hudo? Z možem sva že vsak na svojem bregu. Se da postaviti most?

Tereza

Spoštovana ga. Tereza!

Hvala za vaš pogum in veliko željo zgladiti spore med vami in vašim možem, čeprav je že zelo hudo. Iz vašega pisma veje obup, hkrati pa veliko hrepenenje in upanje, da vama uspe postaviti most. Veliko zgodb je takšnih kot vajina, ko se naenkrat znajdeta vsak na svojem koncu, vsak v svoji slepi ulici, brez luči, brez vidnega izhoda. In boli predvsem to, da človek ne ve kje, kdaj, kako, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Verjamem, da ima vsak od vaju svojo zgodbo, svojo razlago, svojo bolečino, svoj prav … Pa vendar za prepir in nesoglasje morata biti dva. Za spravo in narediti prvi korak v pravo smer je dovolj samo eden. Tisti, ki ima več moči, ki prej vidi, da gre skupna pot narazen. V vajinem zakonu ste to vi. Običajno so (smo) to ženske, ki smo bolj čustvene in prej zaznamo, da je nekaj narobe.

Ne bi rada pametovala, pa vendar bi vas rada opogumila, da ste na pravi poti, ker pravite, da si ne želite, da bi vajin zakon propadel. Tudi ne želite, da bi vajina otroka živela z bolečino, ki jo v otrokovo življenje prinese ločitev staršev. Tudi sama sem otrok ločenih staršev, enako moj mož, ki očeta sploh ni poznal in je živel samo z mamo.

Prepričana sem, da je ločitev najinih staršev globoko zarezala v vsakega od naju in pustila rane, občutek nesprejetosti, zamere in še marsikaj drugega …

In vse to sva prinesla v svoj zakon in na tem gradila skupno življenje. Ni šlo, nisva znala, nisva vedela kako, saj pri svojih starših tega nisva videla. Šla sva skozi preizkušnje in preko njih morala zagrizniti v najin odnos. Tudi midva sva se morala učiti – jaz, kako spoštovati moža, ne vedno vsega urejati namesto njega, ne nergati in komandirati, mož pa, kako ljubiti ženo, kako biti glava družini, kako postaviti meje otrokom … In vse to tudi takrat, ko drug drugemu nisva vračala spoštovanja, ljubezni. Ljubiti drug drugega in ga sprejemati tako, kot naju Jezus ljubi in sprejema. In to je težko … Se pa da, z veliko truda in z Božjo pomočjo.

Včasih je potrebno resetirati spomine in začeti pri tistih, ki so lepi, kjer sta bila še srečna, ljubeča, kjer sta še gradila edinost. Očitno način komunikacije, ki jo imata zdaj, ni pravi. Zato je potrebno nekaj spremeniti oziroma se zazreti v svoj majhen procent krivde pri celotni sliki in prositi Boga, da pomaga. Sebe je potrebno spremeniti.

Omenili ste, da ste naročili našo revijo in v Vilminem članku našli

svojo (vajino) zgodbo. V tretji (septembrski) reviji leta 2017 sta Vilma in Dani tudi pisala o njunem caminu (peš romanju v Santiago de Compostela).

Opozarjala sta na rumene puščice, ki romarje vodijo po poti, da ne zaidejo. Te puščice kažejo pravo smer in, če nekaj časa nista videla nobene, sta vedela, da sta zašla. Takrat sta se vrnila do mesta, kjer sta nazadnje videla rumeno puščico, in nadaljevala v pravi smeri.

Tako je tudi v življenju, ko velikokrat skrenemo iz prave smeri na, kot pravite v vašem pismu, pot odtujenosti. Kristjani imamo veliko takih ''rumenih puščic'', ki nas, če jim sledimo, vodijo skozi življenje. Molitev, branje Svetega pisma, zakramenti (spoved, evharistija), obiskovanje duhovnih vaj, dogodkov, seminarjev, vključitev v zakonsko skupino … Na knjižnih policah je veliko literature za zakonce. Nama z možem sta pomagali knjigi Pet jezikov ljubezni in Ljubezen in spoštovanje, koristne nasvete sva našla tudi v filmih z zakonsko tematiko Varno pred ognjem in Vojna soba.

Veliko sva se morala naučiti, kako umreti svojemu egoizmu, zapreti usta in zavezati jezik, ki je lahko tako zelo strupen, poslušati drug drugega in

17

Foto: Ana Gerčar

Družina in Življenje

ga tudi slišati (tudi če ne spregovori).

Gradnja zakonske edinosti je težko delo, vsak dan znova in znova in znova je potrebno skleniti, da bom dobra žena, da bom dober mož.

Ne gre pa tako, da od drugega pričakujemo, da se bo spremenil, sami zase pa verjamemo, da smo v redu, da z nami ni nič narobe. Opogumljam vas, da začnete z majhnimi koraki, z majhnimi spremembami, z majhnimi zavezami, v katere z molitvijo povabite Jezusa, da vam pomaga. Res naj bo to v začetku kratek poskus, na primer: prosite za eno uro, da boste dobra žena, da se boste trudili lepo govoriti, brez žaljivk, spoštljivo in brez jeze (tudi če mož reče kaj neprimernega). In potem prosite za drugo uro, tretjo uro.

Ko boste to osvojili, prosite za en dan, pa za drugi dan, tretji dan …

Mož bo zagotovo opazil spremembo,

prav tako jo bosta opazila vaša otroka, opazil pa jo bo tudi hudi duh, ki mu zagotovo ne bo všeč, da ste se odločili boriti za svoj zakon. In bo poskušal na vse načine preprečiti vaše dobre namene.

Ob tem morate vedeti še to, da vaš mož ni vaš sovražnik in ne smete se boriti proti njemu. On je vaš mož, s katerim sta sklenila zavezo v dobrem in slabem, v bolezni in zdravju, v sreči in nesreči, dokler vaju smrt ne loči.

Pravi sovražnik je hudič, zato ga z vso avtoriteto naženite iz vašega doma in iz vajinega zakona.

Bodite vztrajni in pogumni. Povabite v svoje življenje Jezusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, ki hrepeni po nas in nas vabi: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.« (Razodetje

3,20) Naj vas opogumljalo njegove besede, ko pravi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Matej 11,28) In še: »Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« (Janez 7,38) Želim vam, da bi spoznali Božjo (po)moč, da bi našli rumeno puščico na tistem križišču, kjer sta bila z možem nazadnje skupaj srečna, in bi začela iskati pravo smer, pravo (skupno) pot. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. (1 Korinčanom 13,13) ● Erika Novak

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

Ta stari in ta mladi

Družina in Življenje

Se ljubezen lahko postara?

Foto: Darja Stanonik

18

Mislim tako – kot se staramo ljudje? Najbrž ja, če se vanjo nič ne vlaga. Postane siva, okorna, polna tegob in nazadnje umre. Na žalost je danes to precej pogost pojav in tako zelo družbeno sprejemljiv, kot da ni več druge možnosti. Vendar življenje še piše lepe zgodbe, o katerih je prav, da govorimo na glas, da bi postale nalezljive ter sledljive, ko je ljubezen tudi po mnogih letih zakona še močna in iskriva. In ni skopa s pogovori, pogledi, objemi in drugimi dejanji nežnosti in pozornosti.

Praznovanje v hvaležnosti Dokaz za to sta moja starša, katerih zlato poroko smo pred kratkim praznovali in sem še vedno pod močnim vtisom tega slavnostnega dogodka.

Pravzaprav me to praznovanje spominja na vsak navaden dan, ki ga preživljata moja starša. Zanju je vsak dan praznovanje; nikdar se ne ozirata z nostalgijo v preteklost, ne stremita za življenjem, ki se še ni zgodilo, pač pa v hvaležnosti drug za drugega in za vse, kar jima življenje prinaša (včasih tudi kaj manj prijetnega, iz česar znata potegniti dobro), živita sedanjost. Njima je vsak dan velik dar in v tem preprosto znata uživati. Znata se »odklopiti« od vsakodnevnih obveznosti in si vzeti čas zase in za oddih.

Kot smo mi začeli praznovanje z mašo, onadva začenjata z Bogom vsak dan.

Kakšen privilegij in blagoslov je danes imeti starše, ki še vsak dan molijo za svoje otroke, vnuke, pravnuke, sorodnike, znance … In ki znajo v svoj odnos povabiti Boga.

Učenje z zgledom Moja starša sta življenju dala prosto pot in puščata za sabo številno potomstvo: življenje sta dala štirim hčeram, sinu in posledično svojim (trenutno) štirinajstim vnukom in dvema pravnukoma. S svojim življenjskim zgledom nam postavljata visoke standarde zakonskega življenja in življenja po veri. Kot je sestra napisala v uvodu v Očenaš, sta bila in sta še vedno nam, otrokom, zgled redne molitve s srcem, kar je izvir vseh dobrih medsebojnih odnosov. Zgled brez besed je redna nedeljska maša, ki je njuna nepogrešljiva potreba, maša med tednom pa dobrodošel dodaten vir moči. Molitev pred obedom v njuni hiši nikoli ne izostane, ne glede na to, ali gostita škofa, poslovnega partnerja ali nevernega znanca.

Ko zvestoba postane otipljiva Domači župnik Janez Cerar, ki je daroval zahvalno mašo ob zlati poroki, je v nagovoru prišel do zaključka, da je

njuna zvestoba in ljubezen drug do drugega in do Boga zelo dokazljiva, vidna in celo otipljiva, ravno tako pa vse tisto, kar jima Bog podarja v zameno za vse dobro.

Kdor vlaga v ljubezen, je večno mlad Ljubezen mojih staršev je še vedno mlada in iskriva, vendar prežeta z življenjsko modrostjo in močjo. Po prigovarjanju nas, otrok, sta se na samem praznovanju oblekla v svoji poročni obleki, ki sta jima še vedno precej po meri. Da bo kaj podobnega nama z možem čez 23 let uspelo, zelo dvomim J, da pa slediva zgledu njunega medsebojnega odnosa in ga tudi sama posredujeva naprej svojim otrokom, pa imava enake možnosti.

Seveda na nama lasten način. Srčno si želim, da bi nama uspelo. In kjer je želja, je tudi pot. ● Mojca Nuč

Za voditeljske pare

Vzponi in padci zakonske skupine

19

Foto: Slavko Štern

Družina in Življenje

Obogatena z novimi spoznanji in spodbudami ostalih voditeljskih parov na Dajemo naprej 2018 sva kot voditeljski par dveh zakonskih skupin v naši fari Kranj Šmartin navdušeno pričakovala nadaljevanje DiŽ-eve zgodbe v začetku oktobra v naših dveh zakonskih skupinah.

Š

e toliko bolj sva z optimizmom zrla naprej, v predajanje razmišljanja, pričevanja, najinih spodbud zakoncem, ko sva po uvodnem srečanju naše prve zakonske skupine, ustanovljene pred sedmimi leti, dobila potrditve dobrega dela v vinogradu.

A sva se zmotila ... Prvič.

Sobota, teden pred srečanjem novonastale zakonske skupine, ki deluje drugo leto, mlad zakonski par po maši pride do naju. Noseča mamica nama lepo, zbrano razloži, da ob prihajajočem dojenčku in treh majhnih otrocih ne uspeta in ne moreta najti časa za skupino. Ker sva bila presenečena in nepripravljena na takšen razplet, tudi odgovora nisva imela pripravljenega. Upala sva na ponoven razmislek, saj sva iz prejšnjega leta imela dober občutek, da je skupina šestih parov v fari zaživela.

Drugič ...

Prišel je torek, jutro polno drugih obveznosti, po branju Besede med nami sva oba z ženo stekla v nov dan, na delo. Že zelo kmalu po pregledu elektronske pošte, kar naenkrat hladen tuš, berem na hitro … ne najdem se v skupini, zato sva se odločila, da se srečanj ne bova več udeleževala. Čeprav sem bil že z mislimi pri delu, sem še

enkrat bolj temeljito prebral odgovor ali bolje rečeno iskreno sporočilo enega od parov. Pisalo je: Bom kar takoj prešla k bistvu. Z možem zapuščava zakonsko skupino, saj se sama ne najdem v njej. Odločitev ni nepremišljena, o tem sva se veliko pogovarjala že ob koncu prejšnjega šolskega leta, še več pa po našem zadnjem srečanju.

Hvaležna sva vama za ves vajin trud in priprave v tem letu, ki smo ga preživeli skupaj.

Nemudoma sem poslal pošto še Martini. Odločil sem se, da se s tem zaenkrat v dnevu, polnem odgovornosti in drugih nalog, ne bom ukvarjal, a nekje v ozadju mojih misli je prihajal moj: »Zakaj? Sva ga kje polomila?« In še tretji padec ...

Popoldne je minil v izpraševanju in iskanju odgovorov, a nekje v meni je bila misel, naj se s tem ne obremenjujeva. Zvečer sva nadaljevala s pripravami na uvodno srečanje druge zakonske skupine, saj se je bližal tretji petek v mesecu, ko se sestajamo. Še vedno goreča, da predajava vero, širiva ljubezen drug do drugega in vse to prenašava naprej, sva zaupala Njemu: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4,13) Petkov večer v Baragovem župnišču je prinesel spoznanje več, ko se je opravičil še en par, a nekje v opravičilu

sem slutil poslavljanje tudi tega para.

Po novembrskem srečanju pa sporočilo: Zaenkrat se nisva odločila, da bi nadaljevala z zakonsko skupino. Mož pravi, da ga nekako ne potegne. Sva se pa zmenila, da bova vsaj kdaj šla na kakšno predavanje …

S pomočjo od zgoraj sva zmogla pustiti vrata odprta Odločila sva se, da ne bova nikogar obsojala, in tudi ne bi bilo dobro, da bi par goreče prosila naj nadaljuje. Pač pa nama je Sveti Duh prišepnil odgovor: Blagor njim, ki čuvajo njegova pričevanja, ki ga z vsem srcem iščejo. (Psalm 119,2) V najinem odgovoru vsakemu od teh treh parov sva izrazila hvaležnost vsakemu od njih, ki so bili vsaj nekaj časa del Gospodove zgodbe v zakonski skupini. Tako sva jim zapisala: Draga zakonca, hvala za vajino iskrenost, pa tudi za vse, kar sta dala naši skupini, razmišljanja, pričevanja, osebne poglede. Še naprej vama želiva rast v veri, v Bogu, vama kot pričevalcema vere vajini družini, tako ožji kot širši. Ne bom rekel, da je nama vseeno, ampak vrata, ki jih nama, zakoncema, in družinam odstira Gospod, so vedno odprta … Naj vaju spremlja blagoslov na vajinih poteh in naj bo veselje, kjerkoli se že srečamo! ● Aleš Bašar

20

Družina in Življenje

Vilmina spodbuda

Foto: Ana Gerčar

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita društvo DiŽ

Nepremišljene besede so kot puščice Dan po seminarju se počutim neskončno utrujena, z bolečinami v križu, mogoče celo nekako prazna. Vem, da mi danes pripada dan počitka in da danes nimam na seznamu celega kupa opravil in dejavnosti. Sprašujem se, ali se mi ne dogaja to, da včasih le dejavnosti napolnjujejo moj dan in mi dajejo občutek polnine življenja. Kje pa je tu Jezus in njegova polnina, ki mi jo obljublja in ponuja? Jo mimogrede spregledam, sem preveč vpeta v svoje dejavnosti? No, praznina se je pri meni tistega dne kmalu zaključila, pa ne tako, kot sem si jaz predstavljala ali želela.

Družina in Življenje

M

oža sem namreč mimogrede vprašala glede ene žarnice v kopalnici, ki že nekaj časa zoprno utripa, češ kdaj bo to že vendar uredil.

Pa je bil že ogenj v strehi. Bil je prizadet, ker ga nisem dovolj ljubeče spomnila na to, kar se je meni zdelo, da je tako ali tako njegova odgovornost.

V mojem glasu je začutil opomin v smislu: res bi bil že čas, da poskrbiš za to. Moje besede si je sam prevedel v svojo varianto, češ da ga ne spoštujem in ga imam za nesposobnega. Po njegovo naj bi ga jaz le na primeren način spom­nila, nikakor pa ne opomnila.

Priznam, da mi v tistem trenutku še na misel ni prišlo, da bi lahko imele moje dve ali tri besede, izgovorjene na hitro in brez premisleka, take posledice. Pa so se očitno kot puščice zapičile v globino njegovega srca, ki je že od otroštva ranjeno z zapuščenostjo. Sama teh besed nisem imela namena poslati tja in še sanjalo se mi ni, da so lahko tako ostre in učinkovite.

Ali ni za Božjo besedo rečeno prav to, da je živa, dejavna in ostrejša kakor vsak dvorezen meč, da zareže do ločit­ve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca? (prim.

Hebrejcem 4,12) So tudi moje besede podobne Božji besedi? Mogoče tistem delu, ko v globini srca razkrijejo rano, ki od otroških let čaka na ozdravljenje.

Ezer kenegdo Beseda, ki jo Sveto pismo uporablja za žene, je možu primerna pomočnica (1 Mojzes 2,18). Ali to pomeni, da sem zanj primerna tudi takrat, ko se mi zalomi in mu ne znam povedati najbolj enostavnih stvari na način, ki bi ga potrjeval v njegovi moškosti, in mu namesto tega postrežem le s puščicami iz mojih ranjenih ust in ranjenega srca? Verjamem, da je tudi to del najine vzajemnosti in da moje besede, namenjene možu, obema odkrijejo eno izmed notranjih ran, zaradi katerih sva postala mož in žena.

Večkrat sem že pisala o pravem pomenu besede pomočnica, ki je v izvirniku zapisana z dvema besedama:

Ezer kenegdo, in vedno znova odkrivam nove odtenke te globoke Božje resnice. Ezer označuje nekoga, ki ima edini moč, da reši tistega, ki mu je pomoč potrebna. Ista beseda v Svetem pismu označuje Boga, ki prihaja na pomoč izraelskemu ljudstvu.

Lahko razumemo, da je v nas, ki smo pomočnice, vgrajena moč bojevnice.

Drugi del te besede, kenegdo označuje nekoga, ki »paše zraven«, je dopolnjujoč, primeren in vzajemen. Kot da gre za dva enakovredna dela istega oboka, ki skupaj nosita odgovornost. Ezer kenegdo v izvornem pomenu nikakor ne označuje nekoga, ki bi bil podrejen ali manjvreden, saj v tem primeru obok ne bi mogel obstati. Vloga pomočnice je prav v moči, ki ji je dodeljena, kar pomeni, da ona izpolni svoje poslanstvo in možu pomaga izpolniti njegovo ter tako skupaj gradita obok oziroma varnost za njuno družino.

Moje nepremišljene besede, ki razkrijejo moževo rano, imajo prav v tem svojo moč. Rana se namreč dolgo skriva v nezavednem in čaka, da jo bo nekdo odkril, da se bo končno začel proces ozdravljenja. Zato je lahko vsaka taka nepremišljena beseda nov poskus, ki prinese rani novo priložnost, da bo končno le deležna Božjega ozdravljujočega dotika. Ker pa so običajno take besede ostre kot puščice, v tistem, ko so nepremišljeno izrečene, najprej zabolijo, vsakega na svoj način, vsakega v njegovi komplementarni rani. Mene bolijo zato, ker sem razočarana nad samo seboj, ko vidim, da spet nisem izbrala pravih besed, moža pa zato, ker se počuti prizadetega in nespoštovanega. Hudič se na vse kriplje trudi, da bi nama preprečil, da bi naredila koraka proti spravi in ozdrav­ ljenju. Prizadeva si, da bi ostala vsak na svojem bregu, vsak s svojo bolečino in svojo rano, pa čeprav je ta komplementarna. Žal prevečkrat verjameva tej laži. Včasih le za kratek čas, kdaj pa tudi za nekaj ur, dokler vsak pri sebi ne dojameva, da odtujenost med nama ni Božje delo in da vsak na svojem bregu ne bova srečna.

21

Poti iz komplementarne ranjenosti v ozdravljenje Vloga bojevnice me sicer vedno znova spodbuja, da naj zagovarjam svoj prav, vendar pa se hkrati zavedam, da ne smem ostati le pri svoji grešni človeški naravi, ki tako vztrajno deluje v meni in je prisotna v vseh Evah sveta.

Pomislim, da ne smem ostati na nivoju nedozorele najstnice, ki se nenehno upira in išče svoj prav. Pri tem mi vloga bojevnice pomaga zoreti v boljšo ženo, ki se je vedno pripravljena učiti izbirati prave besede, ki bodo mojemu možu prinašale mir in ozdravljenje.

V dneh, ko sem utrujena in prazna, je to zame še večji izziv. Takrat si res zaželim, da bi mi tudi mož prišel nasproti z objemom in bi preslišal moje nepremišljene besede. Bogu sem hvaležna za mojega moža, ki to res večkrat naredi in mi s tem pokaže, da je pravi bojevnik, ki se hoče boriti za svojo princeso tudi takrat, ko z njene strani letijo puščice.

Otroci, ki v vsakem trenutku spremljajo in opazujejo dinamiko med mamo in očetom, vse to dobesed­no vsrkavajo. In to je tisto, kar bodo s seboj nosili celo življenje. Že zaradi njih se splača marsikdaj bolj potruditi, bolj kot bi se nama ljubilo. Na ta način gradiva ne le topel dom, pač pa izgrajujeva tudi najini osebnosti in osebnosti najinih otrok. Zase vem, da mi pri tem najbolj pomaga vsakodnevna doza Božje resnice, ki me vedno znova vrne na pravo pot in me rešuje moje utrujenosti in praznine. Jutranje ždenje ob Božji besedi nujno potrebujem, saj me Božja beseda vedno znova resetira. Ko sem tako sama z Jezusom, mu najprej izročim sebe, nato vse moje bližnje in ga zavestno povabim v težke, naporne in utrujajoče trenutke dneva. Kako lepo je vedeti, da On vedno pride in mi pomaga. Kako vem? Vem, ker to doživljam, saj mi pomaga nepremišljene besede spreminjati v primerne, v tiste, ki gradijo najino edinost in v najin odnos prinašajo mir in ozdrav­ ljenje. ● Vilma Siter

Foto: ?????????

Družina in Življenje

Foto: Aleš Čerin

22

Luka in Mija Šušteršič: »Jaz sem bila ena cerkvena miška, on pa žurer s kitaro.« Luka in Mija Šušteršič sta nasmejan par. Luka je direktor podjetja v gradbeni industriji, noro dobro igra kitaro in rad hodi po dolgih poteh z otroki. Mija je delovna terapevtka. Po četrtem otroku je ostala doma. Z razlogom. Zelo sta si različna, a dobro shajata. Vedno ni bilo tako.

Iz kakšnih družin prihajata? Kako so vama starši posredovali lepoto zakona?

Mija: Prihajam iz štiričlanske delavske družine iz Šmartna ob Savi. Mami je bila verna, oče pa se je odtujil od Cerkve. Pri nas je bila vrednota delo in v tej luči so nas ocenjevali, ali smo bili v redu ali ne. Nista imela zelo kvalitetnega zakona. DiŽ bi jima koristil, če bi bil v tistem času.

Luka: Mama je bila učiteljica, oče je bil v službi na železnici. Doma smo iz Novega Polja. Verske vzgoje nismo imeli. Za tisti čas sta bila dobra starša,

imeli smo zelo spoštljive medsebojne odnose. Oče je bil steber družine.

Kako sta se spoznala?

Mija: Na koru smo peli in Luka je prišel na kor …

Luka: … ker smo tam nekaj špilali.

Mija: Povabil me je na sprehod, pa niti nisem vedela, kdo je. Šla pa sem.

Fino mi je bilo z njim. Ob njem sem bila sproščena, nič mi ni bilo treba biti drugačna. Jaz sem imela 19, on pa 20 let. Jaz sem bila ena cerkvena miška, on pa žurer s kitaro. Vedno je bil hripav.

Najprej v zakonu tečeta mleko in med, potem se začnejo kazati razpoke ... ali pa ne. Kako je bilo pri vama?

Mija: Ko se je rodila Maruša, je bilo težko. Kar šok. Porod je bil težak, imela sem izpah obeh kolkov. Nisem mogla delati, Luka me je negoval. Rekla sem, da je en otrok čisto dovolj za naju. Zelo kmalu pa se je napovedala Ajda. Skoraj me je kap. Dobila sem ravno novo službo …

Luka: … pa tudi strah naju je bilo zaradi težkega poroda. Na splav pa nisva nikoli pomislila.

Zgodba zakonskega para

Mija: Nikoli! Imava veliko spoštovanje življenja. To nama je skupno.

tisto, kar lahko moškega najbolj žre.

To sem že ugotovil.

Mija, vem, da si po četrtem otroku pustila službo. Zakaj? Nisi imela rada službe?

Mija: Služba je bila čudovita. V domu starejših občanov sem bila delovna terapevtka in fizioterapevtka. Zelo sem uživala, rada delam s starejšimi. A enostavno ni več šlo. Luka je bil veliko od doma, tudi bistveno večji prinašalec denarja je bil kot jaz. In najini otroci so vsi dislektiki. Potrebujejo veliko individualnega dodatnega dela doma.

Kako pa uravnavaš službene in družinske stvari?

Mija: Midva sva se dogovorila, da službenih stvari ne delamo doma.

Si doživljala težke trenutke, ko si pustila službo?

Mija: Takrat sem. Materinstvo je nadvse lepo in tudi nadvse težko. Ni preprosto ostati sam doma z otrokom, še posebej, ko je bolan. Včasih se mi je kar mešalo, včasih se mi je pa mešalo od veselja, ker sem z otroki doživljala trenutke, ki bi jih drugače zamudila.

Otroci so zrasli in sedaj res uživam.

Tudi mala Iza je v vrtcu, tako da dvakrat na teden hodim k mami in enkrat k prijateljici Lidiji Habe. Druga drugo hraniva z raznolikostjo.

Luka je bil večji prinašalec denarja, sedaj je pa edini. Lahko bi bile kakšne zagate okoli denarja, kakšni očitki ...

Mija: Teh težav pri nama ni. Res pa je, da ne hodimo več smučat v Italijo v Dolomite, pač pa na Pohorje. In se imamo lepo. Cela družina smo skupaj in vsi gremo radi. Sva si zelo različna, jaz imam veliko več čuta za skrom­ nost. Za 50 € nakupim veliko več kot Luka J. Luka: Midva imava denar skupen in nimava problemov. Je pa res, da tudi jaz malo »bremzam« … »Bremzaš«?

Luka: Ja, pri poslih greš lahko v nedogled in tudi pri trošenju denarja.

Nočem kupiti avta za trideset in več.

Ne »bildam« svojega ega z avti. To je

Luka in Mija, kaj bi izpostavila lepega drug o drugem?

Mija: Luka je prinesel iz svoje družine to, da zna lepo živeti s komerkoli, ne glede na versko, politično, rasno in kakršnokoli pripadnost. Moj Luka sprejme vsakega. In spoštljiv je do življenja. Da bi on kdaj čez kogarkoli kaj rekel, koga opravljal? Ga še nisem slišala. Da bi se kdaj komu posmehoval? Moj Luka ne! Sva se pa pri DiŽ-u naučila smernic, da sva drug za drugega na prvem mestu, tega prej nisva poznala.

Luka: DiŽ je del najine zgodbe. Povsod je del DiŽ-a, tudi v poslu. Vse je eno življenje. Nisem tak, da bi v službi sekal po ljudeh, doma bi pa ljudi ujčkal. Človek funkcionira enotno na vseh področjih. Je pa res, da sem manj potrpežljiv z otroki kot s sodelavci v službi. Mija je neskončno potrpežljiva z otroki. Jaz logike dislektikov ne razumem. Pravim ji: »Dobra si, da vlagaš toliko energije!« Dolgo traja preden se pokažejo rezultati. Lahko se kakšen otrok uči tri stavke en teden, pa ni preboja. Potem se pa čez čas pokaže. To zelo spoštujem pri Miji. Ne vem, ali je to umetnost ali kaj, ampak vidim pa, da če sva dva, drug drugega lahko malo »pošlihtava« in se potisneva naprej. Mija je steber zame.

Pripovedovala sta mi, da sta bila pod urgenco sprejeta v zakonsko skupino. Kaj to pomeni? Že lahko govorita o tem?

Mija: To sva prerasla in predelala. Na začetku sva se dogovorila, da bodo otroci le krščeni in da ne bo verske vzgoje. Jaz namreč izhajam iz vernega okolja, Luka pa ne. Sklenila sva tak kompromis. Potem pa je najstarejša hčerka Maruša izrazila željo, da bi šla

Družina in Življenje

23

k verouku. Oba sva se strinjala. Mlada katehistinja, ki je takrat učila verouk, se je čez čas smrtno ponesrečila. To nas je sesulo. Maruši nismo znali pojasniti kako in kaj. V tistem času sem rodila tretjega otroka, Drejca. V nosečnosti sem imela težave s ščitnico, a nisem vedela za to. Bila sem utrujena in čisto na tleh, Drejc pa hiperaktiven in kričeč otrok. Ponoči nisva spala. Ko se je zbudil je tako zatulil, da naju je zabrisalo iz postelje. Vse je delal na polno, dolgo časa pa ni govoril. Takrat sva imela tudi finančno krizo, neplačani računi za hišo, izgubila sem službo.

Vse na kupu. Začela sva se odtujevati. Tudi spala nisva več skupaj, en na kavču, drug z otrokom … Kar padla sva v nek … (globok vzdih). Potem pa še vabila drugih partnerjev, mene je nekdo vabil in tudi z Lukove strani je bila neka simpatija. Nekaj je bilo treba storiti. Najprej sva šla k družinskemu terapevtu, pa so bile izredno drage svetovalne ure. Nisva si jih mogla privoščiti. Lokalna zakonska skupina naju je odklonila. Potem sem našla Matjaža in Nino Vidic, ki sta naju takoj sprejela v zakonsko skupino. In sva prišla kot …

Luka: … z lune.

Mija: Z lune, ja! To so bili čisto drugi ljudje. Čisto druge vrednote. Kaj, a jaz naj spoštujem moža?! A ste vi normalni? Poglejte, kakšen je! Meni je zagledalo, kot da so zakonci govorili v drugem jeziku. Sva pa vseeno vztrajala. Potem sva šla na duhovni teden v Veržej in na temeljni seminar. Tu se je začela najina pot pravih spoznanj, iskanja vrednot – med nama, v družini. Jaz sem že odhajala od doma. Želela sem biti v družini, pa preprosto nisem mogla zdržati. Včasih sem za

Če sva dva, drug drugega lahko malo »pošlihtava« in se potisneva naprej.

Drug za drugega sva na prvem mestu.

24

Družina in Življenje

nekaj ur spakirala in šla. Hvala Bogu, da sem imela prijateljico, ki me je tolažila in molila zame. Ona mi je pomagala, da sem se vedno znova vrnila v svojo družino.

Luka: Potem je prišla nazaj z lubenico … Vesel sem bil, da se je vrnila. Ščit­ nica je bila res problem. Blazna nihanja in utrujenost. Vse je pokalo, nisva vedela, kaj storiti. Mija je rekla, da morava nekam iti, jaz sem se pa branil. Nisem želel ločitve, nisem pa hotel v zakonsko skupino.

Pa sta potem vseeno šla v zakonsko skupino. Kaj sta spoznala?

Luka: Na srečanje zakonske mi je bilo vedno težko iti, pa je vedno bilo nekaj dobrega. Ko sva se peljala na srečanje, je bilo težko, ko sva se potem vračala, je bilo pa že lažje.

Mija: V zakonski sva srečevala primere, ki so bili še hujši do naju. Tako sva si mislila, da je to, kar se nama dogaja, normalno.

Luka: To je bil prvi vzgib, ki sva ga dobila v zakonski skupini: da pač nisi nič posebnega, če imaš probleme. Po Veržeju s Stankom Gerjoljem pa sva se »dala v prvi plan«. Prej sva letala

Včasih sem za nekaj ur spakirala in šla.

Hvala Bogu, da sem imela prijateljico, ki me je tolažila in molila zame. povsod okoli in se zaradi tega prepirala.

Mija: V Veržeju sva napisala najin prvi skupni sklep, ki ga imava še vedno v kabinetu: »Nič ni pomembnejšega od tega, da se midva spoštujeva in imava rada in da je to največ, kar lahko dava otrokom.« Jaz sem imela na svoji lestvici otroke pred njim, on pa službo in hobi – kitaro in kolesarjenje – pred mano. Lestvico prioritet sva morala bistveno zasukati.

Luka: Tisti Veržej je bil res zelo naporen. Jaz imam nizek plafon. Najprej maša, potem čaščenje … in ko sem ravno mislil, da bom malo zadihal, že je bilo branje Svetega pisma. Mi je bilo pa všeč, ker je Gerjolj razlagal, da je molitev lahko tudi v naravi …

Kako ti moliš Luka?

Vem, da praviš, da nisi veren ...

Luka: Predvsem upam, jaz dam veliko

na upanje … Imam upanje, da bo šlo naprej. Ko mi molimo za nekoga, jaz mislim nanj, se nanj spomnim.

Ali greste k maši skupaj?

Mija: (Smeh) Jaz sedaj živim svoje sanje. Organist je odšel na Kitajsko in sem rekla, da bi morda lahko kdaj moj Luka igral pri maši kitaro … Sedaj imamo na koru svoj bend, imenuje se Čudapoln, v katerem Luka igra kitaro.

Mi vsi smo zraven pa še cel kup sovaščanov in prijateljev.

No, potem greste skupaj k maši ...

Mija: Če bend igra, gremo, če ne, pa Luka ostane doma in skuha kosilo.

Kako otroci gledajo na to?

Mija: Njim je to čisto normalno. Sva pa dogovorjena, da če se kdaj uprejo, da ne bi šli k verouku, šmarnicam, me moj Luka stoodstotno podpre. Več kot tega si sploh ne morem želeti. Praviva jim, da sva si različna: »Zaenkrat boste hodili k maši, potem pa … kakor boste hoteli.« Kadar telefoniram glede zakonskih skupin, po navadi pokličem Mijo.

Vedno pravi: »Se pogovorim z mojim Luko in ti sporočim.« Vedno moj Luka, moj Luka ...

Mija: Včasih nisem bila taka. Potem sva pa opazila pri otrocih, da naju »furajo po svoje«. Dogovorila sva se, da se morava naučiti reči: »Se bova midva pomenila, potem bova pa skupaj povedala.« Kje sta se pa tega naučila?

Luka: Na DiŽ-u. Midva sva si tudi razdelila dneve. Določila sva, da če ima kdo od naju kaj zase, za službo, hobije … imam jaz na razpolago ponedeljek, sredo in petek, Mija pa torek, četrtek in soboto. Ob nedeljah imamo pa skupni večer. Tako veva, da bo vsak večer en od naju doma, razen ko imava zakonsko. Še eno tako imava: pred prazniki dava na mizo pričakovanja.

Tudi ko gremo na dopust, se vprašava, kaj pričakujeva. Potem ugotoviva,

Družina in Življenje

25

Foto: Aleš Čerin

Zgodba zakonskega para

katere so malenkosti, ki so nekomu zelo pomembne, drugemu pa nič ne pomenijo. Rezultat takega dopusta je mnogo boljši . Tako bolj redko stopava na čustveno žilo drugega in se manjkrat »stepeva«. V tem se še kaliva. Še vedno se dogajajo vojne, a se vedno hitreje pobirava in manj jih je.

Mija: Ko sem ostala doma, sem rekla, da ne bom kar naprej kuhala, in smo uvedli vikend dežurstva. Vsak vikend je nekdo dežuren – jaz, Luka, potem pa vsi otroci po starosti navzdol. S fanti, ki še niso samostojni, je Luka, jaz pa z Izo. Med vikend dežurstvom pripraviš skupen zajtrk, kosilo in

Ko sva se peljala na srečanje zakonske skupine je bilo težko, ko sva se potem vračala, je bilo pa že lažje.

nedeljsko večerno družinsko srečanje, ki ga imenujemo »pušitati«. Kdor je dežuren, lahko organizira »pušitati« po svojih merilih. To je vsako nedeljo.

Kaj delate na »pušitati«?

Luka: Glavna reč je, da vsak pove, kaj se mu je dobrega in kaj slabega zgodilo, kašne želje in občutke ima. Potem se pa igramo. Na koncu pa povemo za molitveni namen bodisi za nas, za koga drugega, za kakšnega soseda in zapojemo angelčka. Te reči niso nič posebnega na prvi pogled, nas pa zbližujejo.

Maruša, najstniška hči, je med pohodom od doma (Gradež pri Turjaku) do morja zapisala na Facebooku: »Ti si res car! Kot hči sam lahko ponosna na tazga fotra. Komaj čakam na nove izzive, pri katerih lahko sodelujeva.« Luka, kako ti uspe, da dobiš tako javno pohvalo od kritičnih pubertetnikov? V čem je trik?

Luka: Prvič, Maruša je zelo nekritična pubertetnica. Drugič, midva se pri nekaterih rečeh zelo ujameva – recimo glasba, hoja. Naši otroci niso kar apriori proti.

Mora biti nekaj več ...

Mija: Moj Luka je res car. Pripravljen je kadarkoli, kamorkoli peljati naše otroke, tudi mene, pa najine starše, pravzaprav kogarkoli. Je neverjetno prilagodljiv, skromen in hvaležen. Jaz sem precej bolj sitna in zahtevna kot on.

Luka: Nekaj je, kar sva se naučila pri DiŽ-u. Tudi mi se učimo objemati in pohvaliti. Midva drug drugega in naprej otroke. Spodbujava in pohvaliva.

Luka in Mija, hvala lepa za vajino pričevanje in zgled. ●

Pogovarjal sem se Aleš Čerin.

26

Družina in Življenje

Misel

Skozi sito Ljubezni Kaj je zares pomembno v tem trenutku?

V katere delnice naj naložim svoje »bogastvo«?

Bogastvo, ki ga molji, trohnoba in rja tega časa in prostora ne morejo uničiti.

V koga se moram največkrat zazreti, koga največkrat objeti in blagosloviti?

Božja beseda: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem ... ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe.« Kdo je moj najbližji in komu pogosto najtežje odpustim?

Gospod, tebi se predajam.

Gospod, tebi izročam temine in globeli najinega odnosa, Vse, kar nama jemlje radost in ljubezen.

Izročam ti tudi ves svoj trud in vsa moževa prizadevanja za ohranitev najinega odnosa v svetosti in radosti.

Gospod, blagoslovi naju, da bova raje gledala in poglabljala vse tisto, kar daje dobro rast in utrjevanje najine ljubezni.

Naj gre vsaka misel in vsaka želja najprej skozi sito Ljubezni.

Ti, Gospod, nama pomagaj, da bo sito Ljubezni dovolj veliko, da zaobjame vse najine rane, grehe in zamere, ki jih nosiva v srcu.

Ti zavladaj in naju presej.

Naj na situ ostanejo Ljubezen, mir, radost, odpuščanje …

Dragulji, ki pri tebi nikoli ne izgubijo vrednosti in sijaja.

Foto: Slavko Štern

Bernarda Koražija

VIKEND SEMINAR

TRENUTKI ZA NAJU Posebna izkušnja, polna čustev, dobrih misli in spodbud. (Tina) Koristno, pozitivno, nevsiljivo, utemeljeno; dobra naložba. (David) Bogata vsebina, praktično, na zabaven način, dobila sem veliko tega, kar rabim. (Marija) Romantika z Božjim navdihom. (Mirko)

Podarita si nekaj dni, polnih novih spoznanj, smeha in intimne bližine:

4. DO 6. OKTOBER, HOTEL ROGLA 25. DO 27. OKTOBER, HOTEL BELI KAMIK WWW.DIZ.SI/NEPOZABNI-TRENUTKI-ZA-NAJU

Družina in Življenje

Foto: Arhiv DiŽ

Foto: Marko Bitenc

28

Na stežaj odprimo vrata Ljubezni …

Nepozabni trenutki za naju v Njivicah in na Rogli

P

onovno je lepoto poročenosti odkrivalo 109 parov na Krku in 46 na Rogli. Prišli so iz vse Slovenije, različnih starosti in z različnimi pričakovanji. Po vtisih sodeč je seminar vsem udeležencem pustil lepo in bogato izkušnjo, marsikateri par je dejal, da je to prepotrebna naložba, za nekatere pa je bil ta seminar celo pomembna »prelomnica« v njunem zakonu in odnosu.

Z vami delimo eno od takšnih pričevanj, ki nam vedno znova sporočajo, da Bog nikoli ne obupa nad nikomer: Moram vam povedati o izjemni izkušnji in se zanjo zahvaliti. Z možem sva se namreč udeležila seminarja v Njivicah, ki nama je resnično spremenil življenje.

S seminarja sva prišla povsem drugačna, spremenjena, razsvetljena,

mirna, spravna in polna ljubezni. Od seminarja nisva vedela, kaj pričakovati.

Zdelo se nama je nenavadno, da nama sploh lahko kaj pomaga, saj se je doma vsak najin pogovor končal s prepirom.

Vsakokrat, ko sva se želela pogovoriti, se je slabo končalo. Bila sva izmučena, bilo je naporno. Še vedno sva se imela rada, a kot bi si šla na živce, kot da sva sovražnika in ne mož in žena.

Potem sva po priporočilu moje prijateljice odšla v Njivice. Pojma nisva imela, kaj in kako bo tam. Najprej sva bila presenečena, ker nas je bilo tako zelo veliko. Verjamem, da niso bili tam vsi zaradi zakonskih težav, ali pač.

Neverjetno.

Začela so se predavanja. Teme so bile zanimive, konkretne, vsebine pa vzete iz zakonskega življenja. Vsi trije

govorniški pari so bili iskreni, strokovni, zabavni in neverjetno resnični, ko so predavali o zakonu in zakonski zvezi.

Zdelo se nama je, kot bi nama odprli vrata in naju popeljali čez prag, preko katerega sama nisva (z)mogla.

Resnično so bila vsa predavanja izjemna, strokovna, čuteča, srčna, resnična … s pravo in iskreno vero ljubezni. Meni so velikokrat kar solze polzele po licih, ko sem poslušala zgodbe, nasvete …

Lepo se zahvaljujem za to izjemno priložnost, sprevidela sva vsak pri sebi, kaj delava narobe in se sedaj trudiva, ljubiva in spoštujeva. Resnično hvala, da opravljate to izjemno poslanstvo.

Ne morete si predstavljati, kaj ste nama storili. HVALA! ● Metka

Seminarji nas bogatijo

DruŞina in Življenje

29

Družina in Življenje

Foto: Arhiv DiŽ

30

Bog lahko poživi in pomladi tudi vajin zakon!

Seminar Utrdimo klecava kolena v Crikvenici

M

arca in aprila sta se zvrstila še dva seminarja v Crikvenici z naslovom Utrdimo klecava kolena, na katerih se je zbralo skupaj 72 parov.

Ko po končanem seminarju prebiramo vaše vtise, smo večkrat ganjeni, kako dober je naš Bog, ki dela velike reči v naših življenjih in naših družinah! Hvala vam, dragi zakonci, za vaša pričevanja! Naj vas nagovorijo sami …

Samoumeven zakon ne obstaja!

Vzela sva si čas za naju, da sva sprejela nekaj odločitev za naprej, za doma, ko bo v naju spet »butnil« vsakdanjik.

Seminar priporočam vsem, ki želijo narediti kaj zase in za svoj zakon. Priporočam ga vsem, ki želijo ponovno »slišati« svojega sozakonca, se z njim pogovoriti o stvareh, ki sta jih mogoče v zadnjih letih postavila na stran, ker so samoumevne. Samoumeven zakon ne obstaja!

Silvija

Vse »kupim« kot pričevanje!

Kadar koga poslušam, vedno v svoji glavi delim te »pridige« na predavanje ali na pričevanje. Tokrat vse, vse »kupim« kot pričevanje. Nobena stvar se mi ni zdela »fake«. Pri vseh sem bil samo odprtih oči in … samo dajte še! DiŽ pri meni dobiva točke. Pa jaz nisem nič. Imam pa visoke standarde.

Bravo! Gremo naprej, evangelizirajmo!

Najprej v sebi, v svojem srcu, potem v svojem zakonu, v svoji družini, v svojem domu, v okolici … Vsak po svoje – cilj je pa enak! Mlade voditi h Kristusu.

Andrej

Naša ranjenost ne sme biti razlog za beg, ampak za obnovo Ko sem bila mlajša, je z mano rastla misel: »Ko se vaza razbije, nikoli več ni enaka.« Če te mož/fant prevara, razočarana beži stran! Ta vikend pa je ta stavek, ta misel dobila novo dimenzijo.

Če v odnos povabiš Boga, dobi ta (ista, razbita) vaza nebeško dimenzijo.

Hvala, da sedaj vem, da ni konec, če (z)grešim, ampak da je pomembno, kaj naredim POTEM. Anja

Najin zakon sva z Božjo pomočjo dvignila z mrtve točke Tretje leto obiskujeva vaše seminarje.

Najin zakon so dvignili z mrtve točke, najin zakon je postal toplejši, trdnejši, predvsem pa sva se začela pogovarjati. Vendar pa je enkrat na leto premalo – je odlično za polnjenje baterij, za duhovno prenovo srca in duše. Za sprotn­o delo pa sva se lansko leto pridružila DiŽ-evi zakonski skupini. In to je tisto, kar potrebujeva. Seveda pa še ogromno sprotnega dela … vsak dan … z Božjo pomočjo …

Branka

Seminarji nas bogatijo

Delo na odnosih pomlajuje Ogromno misli, pričevanj, nagovorov, ki bodo pustili sled. Izpostavil bi svoje opažanje ob petkovi predstavitvi: nekaterim parom nisem mogel verjeti, da so poročeni že 20, 30, 40 let! Njihova podoba, fiziognomija telesa je kazala vsaj pol manj, kot pa sta povedala, da njun zakon traja – mladost, žar, sreča, polnost na obrazu, očeh, koži! In vem, da za to ni kriva genska zasnova,

Družina in Življenje

31

ampak zadovoljstvo v družini. Hvala DiŽ-u, da se trudi ohranjati najpomembnejše, edino, kar šteje.

David

V spominu mi bo ostal občutek skupnosti, ki sem ga doživel tukaj.

In še nekaj drobtinic ...

Hvala za ponovno »prvinsko« izkušnjo krščanstva J Urška

Vsi DiŽ-evi pari so nama za zgled, saj ob srečanju z njimi vedno čutiva toplino, naklonjenost in iskreno sprejemanje.

Hvaležna DiŽ-u sem v svojo družino vpeljala že mnogo sprememb, ki vodijo bližje Bogu.

Mojca

Matej

Katja in Žiga

NADALJEVALNI SEMINAR

15.-17.11.2019 22.-24.11.2019 29.11.-1.12.2019

Hotel Life center, Crikvenica DANI IN VILMA SITER

Vsi smo poklicani k WWW.DIZ.SI

Zakonska skupina

33

Foto: Unsplash

Družina in Življenje

Kako je nastala DiŽ-eva mineštra Koper 1 Pa se je zgodilo. Po zaslugi najinega voditeljskega para, Mojce in Robija Nuč, sva tudi midva postala tista, ki dajeva naprej. Vsi, ki naju poznajo, dobro vedo, da sva »čudaka, ki sta se pred štirimi leti z Obale preselila na Kozjansko«. Pa je že moralo biti tako – midva sva obračala, Bog je obrnil.

Z Obale na Kozjansko in – nazaj na Obalo Odzvala sva se vabilu Boštjana in Polone Čepin (ob tej priložnosti se jima najlepše zahvaljujeva) in se pridružila DiŽevi zakonski skupini v Šentvidu pri Planini. Po dveh letih čudovitega druženja sta Mojca in Robi previdno začela tipati, ali bi bila pripravljena na morebitno novo skupino. Sprva sva se na nekaj srečanjih kot voditeljski par urila v domači, nato pa je padla ideja, da bi novo ustanovili kar v najinem rodnem kraju Kopru, kamor se enkrat mesečno tudi sicer odpeljemo. Tako sva odpravila najino veliko težavo: kam s štirimi otroki v času srečanj, ker na Kozjanskem nimava sorodnikov, ki bi popazili nanje.

Kandidati: pari, ki jih že dooolgo nisva videla Razmislila sva, koga bi povabila, in ideje so hitro padle, saj sva na Primorskem »pustila« veliko dobrih prijateljev. Prva, ki sta nama padla na misel, sta bila Borutov sošolec s fakultete in poročna priča v eni osebi ter njegova žena, čudovita človeka, s katerima smo delili trenutke na jadranju in ob drugih priložnostih. On nima zakramentov, vendar je z družino vsako nedeljo pri sveti maši, zato je lahko zgled vsem nam, ki se imamo za kristjane. Ona poje v cerkvenem pevskem zboru, njuni otroci pa so ministranti.

V isti sapi sva se spomnila na dobrega prijatelja, ki sva ga z Borutom spoznala, še preden sva se poznala med seboj – on v druščini, ki je hodila

plesat na šagre in se kopat v Simonov zaliv, jaz v družbi konjarjev, ki smo malone vsak vikend galopirali po bližnjih in daljnih hribih. Zgleden kristjan, trden v svojih načelih, vedno pripravljen pomagati. Ko je po dolgem času končno našel svojo sorodno dušo, sedanjo čudovito ženo, sva bila presrečna zanju. Oba delita skupne interese v pevskem zboru.

Kot samoumevna je padla odločitev tudi za tretji par: naši otroci so skupaj obiskovali vrtec v domačem kraju, srečevali pa smo se tudi pri nedeljskih mašah in se družili po njih. Poznanstvo je preraslo v prijateljstvo. Ona je svetel zgled optimizma kljub številnim preizkušnjam, on pa nepoboljšljiv duhovitež, ki naju večkrat opomni, da ne bo nikoli sprejel najinega odhoda

34

Zakonska skupina

Družina in Življenje

Foto: Polona Šergon

mineštra je odlična ravno takrat, ko je v njej največ raznolike zelenjave. Vsak par ima svoj kovček preizkušenj, ki ga nosi s seboj, eden lažjega, drugi nekoliko težjega, tretji nekoliko posebnega.

Vsak ima drugačno izkušnjo vere.

Tako pisane druščine, kot se je zbrala v skupini Koper 1, najbrž ni lahko najti.

Kljub vsemu pa verjameva, da bo naše druženje blagoslovljeno in bo rodilo sadove. Imamo vse pogoje za to, da se med nami vzpostavi pristen, odkrit in iskren odnos. Zaupava, da bo ta naša raznolikost prednost in ne hiba, da nas bo bogatila in ne siromašila. Kljub razlikam imamo vsi pari namreč nekaj skupnega: odnos z ženo/možem nam je dragocen in želimo ga negovati.

na Kozjansko, kar nama daje vedeti, da sva zanj dragocena.

Taktika »mož na mož« deluje Izbrala sva torej primerne kandidate, nato pa je napočil pomemben trenutek – vabilo v zakonsko skupino. Ubrala sva posebno taktiko, za katero sva bila prepričana, da bi morala delovati. In je. »Zvodnik« je bil Borut, kar ni bilo naključje. Poklical je može in ne žena, kar tudi ni bilo naključje. In glej ga, zlomka, vsi so rekli ja, preden bi sploh za mnenje povprašali svoje žene. Tudi koprski župnik Primož Krečič je bil navdušen in vse je steklo kot po maslu: v maju smo imeli uvodno srečanje.

Raznolika zelenjava v naši »mineštri« Naša skupina je v marsičem posebna. Čeprav smo si precej podobni po starosti, je en par poročen že skoraj 17 let, drugi dve leti, tretji pa sploh ni poročen. Z veseljem lahko oznaniva, da se nam naknadno namerava pridružiti še precej mlajši zakonski par, tako da bo vse skupaj ena velika mineštra. Ampak

Sveto pismo in vreča krompirja Ker pa naše človeške mišice marsikdaj niso dovolj za gradnjo odnosa in popravilo padlih opek, ki ga naredijo krhkega, bo na sredini naše mize v koprskem župnišču vedno Sveto pismo. Božja beseda dela čudeže, je kot motor, ki poganja in omogoča nadčloveške napore. Župnik Primož nam je po koncu uvodnega srečanja ponudil vrečo krompirja. Z Borutom sva ga z veseljem sprejela, eden od članov pa nama je pomagal pri nošnji. Ko je Borut za šalo na dan potegnil telefon, da bi ga fotografiral, je s tisto ogromno vrečo v neverjetnih nekaj sekundah pretekel veliko stopnišče, ki vodi do parkirišča, da bi se izognil fotografiranju (no, fotografija je vseeno uspela J). Tako deluje Sveto pismo – daje nam zagon, da nesemo vrečo zakonskih preizkušenj skozi življenje, pa čeprav kdaj postane nevzdržno težka. Mimogrede, tudi krompir je nepogrešljiva sestavina mineštre in brez njega naša skupina ne bi bila to, kar je. Naši odnosi ne bi bili to, kar so. In naša življenja ne bi bila to, kar so.

Polona in Borut Šergon

Pari so povedali ...

Za vključitev v skupino sva se odločila, ker so najini fantje že toliko veliki (13,

11 in 5), da je nastopil čas, ko lahko nekaj več trenutkov nameniva najini zvezi. Zavedava se, da kvaliteten odnos ne nastane sam od sebe, ampak ga je treba ves čas negovati. Zato se prav veseliva skupnih srečanj, na katerih pričakujeva nove spodbude, dobre prakse, v veselje nama bo, če bova s primeri z najine dosedanje skupne poti komu izmed parov iz skupine pomagala.

Martina in Dragan

***

Zakonski skupini sva se pridružila, ker sva že na začetku najine zveze ugotovila, da je za dober odnos poleg ljubezni in spoštovanja potrebna tudi gradnja.

In veliko, res veliko stvari sva prejela iz najinih družin, med drugim tudi to, da zmoreš vprašati in se želiš naučiti, ko nečesa ne znaš. Po izkušnji seminarja na Njivicah se nama je zdela priključitev zakonski skupini odlična pa tudi večkrat potrebna odločitev.

Lucija in Tim

***

Zakonski skupini sva se pridružila, da bi najin odnos nadgrajevala tako na osebni kot na medsebojni ravni, pa tudi na ravni občestva Cerkve. Na prigovarjanje župnika sva v domači župniji že poskušala sestaviti skupino, vendar pri povabilu dveh parov nisva bila uspešna. Po Borutovem vabilu in skupnem posvetu sva sprejela izziv. Ne veva, kaj od skupine točno pričakujeva, vendar čutiva, da bo na nek način pozitivno pripomogla k bistvu.

Tina in Aleš

***

Midva sva se pridružila skupini, ker se je po dolgem času moj dragi bodoči mož odločil za pametno zadevo namesto mene. Prvič in zadnjič v življenju sem se strinjala z njim, ne da bi me prej vprašal za dovoljenje. J S tem mi je na svoj način pokazal, da mu veliko pomenim, ker sicer ni preveč radodaren s priznanjem, da ne more brez mene.

Ingrid (Alen se strinja)

Dajemo naprej

35

Foto: Arhiv DiŽ

Družina in Življenje

Za novo zakonsko skupino začniva delati že poleti!

Poletje je čas, ko si vzamemo več časa za počitek, dopust, za lepe dogodivščine in tudi drug za drugega. Morda se na piknikih s prijatelji razvije tudi kakšna debata o odnosih in začnemo odkrivati globine drug drugega.

M

orda se na družinskem kolesarjenju zavemo, kako lepo nam je skupaj, in si želimo te povezanosti še več v vsakdanjem življenju. Morda že veva, da se bova pred odhodom na morje kot vedno sprla, a potem ob opazovanju sončnega zahoda na obali ugotovila: »Rada se imava!« In se (spet) zaveva, da je za dobre odnose potrebno delati. Ugotoviva, da nama koristijo pogledi drugih sozakoncev, ki se srečujejo s podobnimi situacijami, in lahko drug drugemu pomagamo. Ugotoviva, da si želiva družinsko življenje živeti z namenom in ne kar tako v en dan … Ugotoviva, da bi bilo res dobro, da se pridruživa ali ustanoviva zakonsko skupino!

Kaj lahko narediva?

Stopita v stik Z veseljem vama bomo pomagali vključiti se v nastajajočo zakonsko skupino ali pri snovanju nove zakonske skupine in vama pomagali najti voditeljski par. Pošljita e-pošto na ales@diz.si.

Razmislita Premislita, koga bi še lahko povabila v novo zakonsko skupino: prijatelje, znance, zakonce iz vajinega kraja in tudi s širšega območja. Razmislita ali poiščita primeren kraj srečevanja (župnijski dom, po domovih …). Če je le mogoče, poiščita duhovnega spremljevalca (župnik, kaplan, drug duhovnik, redovnik).

Molita Za bodoče člane zakonske skupine in za uspešen nastanek skupine.

Povabita Pokličita ali – še bolje – osebno obiščita bodoče člane zakonske skupine in jih povabita. Lahko se tudi odločita organizirati pričevanje v vašem kraju ali župniji. Mi vama bomo pri tem pomagali – zagotovili vama bomo primeren zakonski pričevalski par.

In tako bosta lahko že jeseni v novi zakonski skupini začela še bolj zavestno delati za to, da bo vajin zakon res zakon! J

36

Dajemo naprej

Družina in Življenje

»Nad vsem naj bo ljubezen.« (Kološanom 3,12) Dajemo naprej 2019

Parov, ki pri Družini in Življenju »dajemo naprej«, je čedalje več. V tem trenutku že kar 178!

Parov! To ni malo, to je izjemno veliko!

D

a bi bilo naše dajanje naprej, torej naše vodenje zakonskih skupin, kakovostno, se moramo usposab­ljati.

In tudi naše usposabljanje mora biti kakovostno.

Zanimiv izobraževalec Rob Clarke z ženo Anne Zato smo na letošnji Dajemo naprej povabili zanimivega gosta iz Irske.

Rob Clarke je voditelj prvega irskega krščanskega radia Spirit radio, ki mu prisluhne preko pol milijona poslušalcev tedensko. Rob ima 30 let izkušenj s področja vodenja in je soustanovitelj organizacije Relay, ki je v zadnjem času pripravljala izobraževanja za katoliške voditelje. Rob je zaželen gost številnih izobraževanj za voditelje po vsej Evropi.

Izvira iz Nove Zelandije, vendar vse od 80. let prejšnjega stoletja živi na Irskem, kjer je spoznal tudi svojo ženo Anne, s katero imata šest otrok – tri dekleta in tri fante. Z družino živita kot člana Katoliške laiške skupnosti v Dublinu, od katere sta zase prejela zelo veliko, obenem pa je imelo življenje v skupnosti odločilen pozitiven vpliv tudi na vzgojo in odraščanje njunih otrok. Zato zelo rada poudarjata, kako bistveno je, da se krščanski laiki med

seboj povezujemo v močne skupnosti, ki bodo znale kljubovati hitrim spremembam in propadu družbenih in političnih struktur ter bodo tudi privlačne za druge.

Rob Clarke nam bo skozi več nagovorov pomagal razvijati naše voditeljske sposobnosti. Poučili se bomo o stopnjah razvoja voditelja (tako z vidika značaja kot tudi konkretnih znanj in spretnosti), o tem, kaj so in kaj niso naloge voditelja, kako naj voditelj skrbi za svojo duhovno rast ter kako naj prejeto predaja naprej novi generaciji voditeljev.

Ne bomo vas pustili, sirot J Seveda bomo na izobraževanju dejavni tudi člani domače ekipe – Vilma in Dani Siter nam bosta podala “veliko sliko” – usmeritev za naše delo v prihodnjih letih, Aleš Čerin pa bo spregovoril o praktični organizaciji dela v novih, manjših regijah. Ustvarili bomo tudi priložnosti za delo po manjših skupinah, kjer se boste lahko med seboj srečali voditelji posameznih regij.

Nova lokacija – priložnost za kakovostno delo Da pa bo usposabljanje zares kakovostno in poleg tega še zanimivo, smo

se letos odločili, da ga pripravimo v hotelu Radin v Radencih, kjer bomo imeli v konferenčni dvorani ter v drugih manjših dvoranah dovolj prostora za dobro delo; v hotelu pa bomo vsi skupaj tudi prenočili. Še ena letošnja novost: družabni večer S tem se nam ponuja priložnost, da v soboto pripravimo lep družabni večer in tako med seboj na prijeten način gradimo skupnost. Pomembno je, da se voditeljski pari med seboj tudi povežemo in dobro zabavamo.

Duhovno Slavljenje bodo vodili člani slavilne skupine Svetnik, sv. mašo pa bo za nas daroval mariborski nadškof metropolit, msgr. Alojzij Cvikl.

Kaj pa mladi?

Ker se želimo letos v polnosti posvetiti izobraževanju voditeljskih parov, ob tej priložnosti ne bomo pripravljali posebnega izobraževanja za mlade. Če bo interes, bomo izvedli vikend zanje kasneje v letu.

Kdo in kako naj se prijavi?

Kot pretekla leta velja, da se vsekakor prijavite vsi, ki vodite DiŽ-eve zakonske skupine. Obenem k prijavi povabite pare, za katere ste prepoznali, da bi v doglednem času lahko prevzeli vodenje novih zakonskih skupin.

Prijava je že mogoča na naši splet­ni strani www.diz.si pod zavihkom dogodki (ostali dogodki). Prijave bodo možne do 31. avgusta oziroma do zapolnitve mest, zato s prijavami pohitite. Cena namestitve znaša 145 € na par (polni penzion z dodatnim kosilom), kotizacije ni. ●

Dajemo naprej 2019 Izobraževanje za voditeljske pare in vse, ki bi to radi postali.

"Nad vsem naj bo ljubezen."

KOLOŠANOM 3,14

GOST Rob Clarke

SLAVLJENJE skupina Svetnik

DRUŽABNI VEČER

28. DO 29. SEPTEMBER HOTEL RADIN, RADENCI Info in prijave: www.diz.si

38

Dar življenja

Družina in Življenje

Andraž Omejc

Zadovoljen človek dobi več kot pričakuje.

Podarjeni so mu čudeži življenja.

Bogu hvaležni za Andraža – nov čudež v našem življenju.

Oskar, Neža, Jurij, Miha in Andreja

Štefan Žemva

Januarja se je naši družini pridružil mali Štefan.

Vsi smo ga zelo veseli in Bogu neizmerno hvaležni za dar življenja.

Mami Marjeta & ati Andrej + Martin, Danijel, Frančišek in Zofija

Stela Ana Ferenčak

V začetku aprila je pri nas zasijala nova zvezdica Stela Ana in razsvetlila vse okoli sebe. Tudi mi bodimo drug drugemu svetle zvezde vere, upanja, ljubezni …

Hvaležni mami Mojca, ati Marko, bratca Marcel in Vid ter sestrica Flora Marija

Družina in Življenje

39

Jonatan Kemperle

Pravijo, da se sreče ne da kupiti, da se sreča rodi. V naši družini se je februarja rodila tretjič – Juliti in Ajdi se je pridružil Jonatan. Bogu hvala za srečo – za dar življenja.

Polona in Bogdan

Zarja Blatnik

Svet je postal bogatejši in mi preprosto srečnejši. Pridružila se nam je Zarja.

Sestrici Lana in Neža sta navdušeni in jo razvajata z objemi in poljubčki, mami in oči pa sta srečna ob pogledu na nasmejane in zdrave punce.

Hvaležni za dar življenja mami Veronika, oči Sebastjan, sestrici Lana in Neža

Adam Resnik

16. 3. je našo družino razveselil močno pričakovani Adam.

Oskar, Mia in Karmen so nad njim več kot navdušeni, mami Ana Marija in ati Peter pa tudi neizmerno hvaležna.

Čestitamo za nove člane družine in vam želimo obilo blagoslova!

Fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka nam pošljite na naslov: meta@diz.si.

40

Danijev nagovor

Družina in Življenje

Vsi smo DiŽ!

Ko sem premišljeval, o čem naj pišem, sem se spomnil besed Je suis Charlie Hebdo (Jaz sem Charlie Hebdo). Slogan je nastal po napadu na uredništvo satiričnega časopisa Charlie Hebdo v Parizu leta 2015, v katerem je bilo ubitih 12 urednikov omenjenega časopisa. Ljudje so s sloganom najprej izražali sočutje do žrtev napada, kasneje pa je slogan postal znamenje množične pripadnosti oziroma izraz podpore svobodi govora.

Kaj sploh je predanost oziroma pripadnost?

Nekdo je lahko predan neki ideji, filozofiji, skupini, delu, športu, narodu, ženi, otrokom, družini, Bogu … Naj omenim nekaj definicij predanosti: 1.

SSKJ: predanost je značilnost človeka, ki požrtvovalno, nesebično dela za kaj.

2. WEBSTER: predanost je pripravljenost dati svoj čas in svoje moči na razpolago nečemu, v kar verjamem; je obljuba (trdna odločitev), da bom nekaj naredil. 3. VOCABULARY.COM: predati se pomeni dati samega sebe na razpolago nečemu/nekomu.

Kadar se v Krškem peljem mimo stadiona, na različnih nogometnih igriščih v mrazu in dežju ali v sončni pripeki mladi športniki zavzeto trenirajo. Občudujem jih in pomislim: »Bravo mladi! Občudujem vašo vztrajnost in predanost nogometu!« Podobne občutke imam tudi ob misli na plavalce in druge športnike, na glasbenike, ki ure in ure vadijo svoj instrument … Zakaj je zanje to tako pomembno? Zato, ker se učijo, da nič ne pride samo od sebe, da za dober uspeh ni dovolj le talent, pač pa sta potrebna vztrajno delo in predanost.

Apostol Pavel in predanost Apostol Pavel je bil najprej navdušen preganjalec kristjanov. O sebi pravi: »Čeprav sem bil prej bogokletnik, preganjalec in nasilnež …, se me je (Jezus) usmilil, ker sem delal v neveri, iz nevednosti.« (1 Timoteju 1,13) Ko pa je Pavel doživel izkustvo osebnega srečanja s Kristusom, ga je to izkustvo za vselej spremenilo. Zapisal je: »Kar je

bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo …, osvojil me je Jezus Kristus.« (Filipljanom 3,7.

12) Njegovo navdušenje in predanost sta bili njegovi osnovni karakteristiki: »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj zagotovo rešil. Vse delam zaradi evangelija.« (1 Korinčanom 9,22–23) To, da danes živimo v krščanskem svetu, je v veliki meri zasluga apostola Pavla in njegove predanosti oznanjevanju evangelija.

Kdo oziroma kaj smo Družina in Življenje (DiŽ)?

DiŽ smo mlada in rodovitna družina, ki nenehno raste. V DiŽ-evi družini smo med seboj vsi »v sorodu«. Vsem nam je skupna želja, da bi, ne le mi in naše družine, pač pa tudi naši sorodniki, prijatelji, sodelavci, znanci in njihove družine, ne le preživeli, pač pa dobro živeli in bili vedno bolj rodovitni. Pri tem si nenehno prizadevamo za gradnjo medsebojnega spoštovanja, sočutja, naklonjenosti in ljubezni med možem in ženo ter med starši in otroki, kar je edino zagotovilo za topel in prijazen dom in zdravo medgeneracijsko sožitje.

Zavedamo se, da vse zgoraj našteto ne pride samo od sebe, pač pa je za to potrebno aktivno delo – aktivna oziroma dejavna predanost. Prav zaradi tega nenehno govorimo, da je DiŽ zgodba o dejavni ljubezni. Ljubezen namreč ni ljubezen, če le čaka in pričakuje, da bo kaj prejela. Ljubezen je prava ljubezen le tedaj, ko se daruje – ko daje. Prava ljubezen nikoli ni sebična, ne krivična. Prava ljubezen

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita društvo DiŽ

je dejavna – gre za akcijo. Zares ljubiti pomeni biti venomer na preži.

Ljubezen zato nikoli ne čaka, pač pa nenehno opazuje, kdaj bo lahko koga osrečila.

Komu oziroma čemu smo pri DiŽ-u predani?

Kadar kdo (voditeljski par, pričevalski par, član zakonske skupine, pisec članka za revijo ali splet, ali le bralec naše revije …) reče: »Vi, tam pri DiŽu!«, me zaboli. Zakaj? Zato, ker DiŽ nisem jaz, niti nismo tisti, ki imamo ta privilegij, da se vsaj enkrat na teden srečamo v DiŽ-evi pisarni v Krškem, skupaj molimo in iščemo poti, po katerih nas želi voditi Sveti Duh. Če pa dobro premislim, z veseljem rečem: »Jaz sem DiŽ!«, vendar nič več in nič manj kot vsi, ki nas DiŽ povezuje in nam pomaga živeti in graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Zakaj? Zato, ker smo mi vsi DiŽ! Bog je vsakogar izmed nas poklical in nam po prvem papežu apostolu Petru zaupal nalogo: »Blagoslavljajte, ker ste bili poklicani v to, da bi bili deležni blagoslova.« (1 Peter 3,9) Kadar blagoslavljamo, prosimo za božjo naklonjenost (SSKJ) ali z drugimi besedami, prosimo Boga, naj osebo ali dogodek, ki ga imamo v mislih, varuje vsega hudega.

Biti predan DiŽ-u pomeni blagoslavljati! Če pa želimo blagoslavljati, moramo verovati in osebno pripadati troedinemu Bogu: Očetu, Sinu in Svetemu Duhu. Ali z drugimi besedami: njega,

41

Foto: Unsplash

Družina in Življenje

ki je stvarnik vesolja in je naš ljubeči Oče, odrešenik in vodnik, nenehno prosimo, naj nam (in vsem, za katere vsak dan prosimo) bo naklonjen. Ko v Jezusovem imenu izrekamo besede: »Bog te blagoslovi!«, molimo. V molitvi tako nad tistega, ki mu je blagoslov namenjen, kličemo zdravje, uspeh in vse, kar mu je Bog namenil oziroma za kar ga je ustvaril. Vsi DiŽ-evci smo povabljeni, da blagoslavljamo svojega sozakonca, otroke in vse tiste, s katerimi tvorimo ožjo oziroma širšo družino, ter vse druge, ki so nam darovani. Prav zaradi tega je blagoslavljanje DiŽ-evo temeljno poslanstvo!

Biti predan DiŽ-u pomeni (za)upati!

Ko se človek nečemu zares preda, gradi upanje, ko pa pri svoji predanosti vztraja, gradi zaupanje. Pri DiŽ-u si prizadevamo za gradnjo zaupanja Bogu, ki je z nami v vseh naših življenjskih situacijah, ki ve, kaj se z nami dogaja, ki nas ni zapustil, pač pa nam je v vsakem trenutku na razpolago in

nam daje svojo moč – svojega Svetega Duha. V takega živega Boga hočemo zaupati, v Boga, od katerega prejemamo vse, kar smo (življenje) in kar imamo (talente in sredstva za življenje).

DiŽ-a ne bi bilo brez vas!

DiŽ smo vsi, ki se zbiramo v zakonskih skupinah ali se udeležujemo raznih seminarjev, vsi, ki od DiŽ-a prejemamo novo upanje in novo veselje ter se učimo, kako dejavno služiti drug drugemu, kako se iz dneva v dan truditi za gradnjo zdravih odnosov v naših družinah. DiŽ smo vsi, ki se Bogu priporočamo in v njegovo usmiljeno srce izročamo našo domovino.

Zato je v DiŽ-u dragocen vsak, pa naj bo tisti, ki je šele na začetku nove poti, ali pa tisti, ki je že daleč na poti. DiŽ-a ne bi bilo brez vas, ki vsak dan molite za DiŽ, ki naše skupno delo podpirate s svojimi darovi in se tako kot vsi mi veselite uspehov in sadov Božjega delovanja v nas in po nas. Prav zato

si zelo želim, da bi vsi vedeli, da ne obstaja elitni oddelek DiŽ-a, da smo mi vsi DiŽ!

V tem trenutku vas vabim, da v tihoti srca z menoj zmolite naslednjo molitev (to so le predlagane besede, lahko pa vi molitev oblikujete po svoje): »Dragi Bog, hvala ti, da smeva biti del tvoje velike zgodbe o dejavni ljubezni, del te velike družine – del DiŽ-a.

Hvala ti za vsa spoznanja in znanja o gradnji odnosov, ki jih po DiŽ-u prejemava. Priznava, da so nama v pomoč, da tudi zaradi teh spoznanj najina ljubezen raste in postaja vedno bolj rodovitna. Zahvaljujeva se ti za privilegij, da tudi naju kličeš in vabiš, naj postajava pri gradnji odnosov vedno bolj tvoja dejavna in aktivna sodelavca.

Hvala ti, dobri Bog, da naju zaradi najinega aktivnega sodelovanja pri DiŽ-u ni strah prihodnosti, saj vedno bolj spoznavava, da je prihodnost v tvojih rokah in naju tam že čakaš.« ● Dani Siter

42

Družina in Življenje

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec.

Glavna urednica: Meta Halas (meta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@diz.si).

Viri fotografij: Slavko Štern, Aleš, Čerin, zakonca Šušteršič, Ana Gerčar, Darja Stanonik, Dani Siter, Unsplash. Naslovnica: Unsplash Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o.

Naklada: 5000 izvodov.

Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Malo za šalo malo zares

Sanje vsake žene so, da jo bo mož dvignil v naročje, nesel v spalnico, položil na posteljo in … pospravil celo stanovanje, medtem ko ona počiva.

J Kako so naši starši preganjali dolgčas pred internetom?

Ne vem. Sem vprašal tudi mojih 24 bratov in sester, pa oni tudi ne vejo.

J Moja žena pravi, da imam samo dve napaki: da je ne poslušam in še nekaj drugega.

J Duhovnik: Ali obljubiš, da mu boš ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju?

Nevesta: Da. Duhovnik: Da ga boš ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja?

Nevesta: Da. Duhovnik: Da boš naročila svoj pečen krompirček, če si ga boš želela, namesto da bi rekla, »Ne bom krompirčka«, potem pa ga boš hotela poskusiti pri njemu in mu ga pojedla skoraj polovico?

Nevesta: Kaj? Kakšna obljuba pa je to? Ženin: Samo odgovori na vprašanje.

Družina in Življenje

Ko pridejo preizkušnje

SE BOVA O D DA L J I L A A L I PO V E Z A L A ?

Seminar za neustrašne zakonce (in tiste, ki bi to radi postali:)

Bojan in Sara DOLJAK Miran in Metka BROZOVIČ

18. -20 .10.2019, VERŽ EJ

43

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2019 1.

Duhovni teden za družine – Veržej 1, 26. julij–2. avgust 2019 (POLNO! Vpisujemo le na čakalno listo.)

2.

Duhovni teden za družine – Veržej 2 2, 2.–9. avgust 2019 (POLNO!! Vpisujemo le na čakalno listo.)

3.

Usposabljanje voditeljskih parov Dajemo naprej 2019, 28.–29. september 2019, Hotel Radin, Radenci, Info: benjamin@diz.si

4.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 4.–6. oktober 2019, Hotel Rogla na Rogli

5.

Tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 11.–13. oktober 2019, Zavod Marianum, Veržej

6.

Tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 18.–20. oktober 2019, Zavod Marianum, Veržej

7.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 25.–27. oktober 2019, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

8.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 15.–17. november 2019, Life Center, Crikvenica (Prostih je le še nekaj sob, nato vpisujemo na čakalno listo.)

9.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 22.–24. november 2019, Life Center, Crikvenica (Prostih je le še nekaj sob, nato vpisujemo na čakalno listo.)

10.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Pomagajmo nositi bremena drug drugemu, 29. november–1. december 2019, Life Center, Crikvenica

Foto: Slavko Štern

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (podstran seminarji/razpored seminarjev). Na spletni strani je tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite na 041/459 666 (Erika Novak).