Glasilo DiZ 1/2011

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo - veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa.

Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Glasilo, Letnik 10, št. 1, april 2011, ISSN 1855-2110

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje.« Jn 15,9–10,13

PSALM 6

Klic v stiski GOSPOD, v svojem gnevu me ne grajaj, v svoji srditosti me ne karaj!

Izkaži mi milost, GOSPOD, ker sem onemogel, ozdravi me, GOSPOD, ker so moje kosti potrte.

Tudi moja duša je silno potrta; a ti, GOSPOD, doklej?

Vrni se, GOSPOD, reši moje življenje, odreši me zaradi svoje dobrote!

Zakaj v smrti ni spomina nate, kdo se ti zahvaljuje v podzemlju?

Utrujen sem od vzdihovanja, vsako noč oblivam svojo posteljo, s solzami močim svoje ležišče.

Moje oko je otopelo od žalosti, postaralo se je med vsemi mojimi nasprotniki.

Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico, kajti GOSPOD je uslišal glas mojega ihtenja.

GOSPOD je uslišal mojo prošnjo, GOSPOD je sprejel mojo molitev.

Ps 6,1–10

kazalo

Na naslovnici: REMBRANDT, IZGUBLJENI SIN (1669)

UVODNIK NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA DELOVANJE DRUŠTVA Temeljni vikend seminar v Ankaranu Temeljni vikend seminar v Celju Nadaljevalni vikend seminar na Ljubelju Utrinki - Crikvenica PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA KAKO ME JEZUS LJUBI? Ali me ljubiš?

Otroška ljubezen in vera ŽIVETI S SVETIM PISMOM NAŠ POGOVOR: Aleš Košiček ODGOVORNO STARŠEVSTVO Ali dovolim Jezusu, da me ljubi?

BITI TAŠČA/TAST MOŠKI ZAJTRK GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI Kozarec mleka Molitvena naveza KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA DUHOVNA POBUDA PRIPOROČAMO V BRANJE IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI: Zakonca Vereš ROMARSKO POHODNIŠTVO DAR ŽIVLJENJA MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

3 4 5 7 8 10 13 14 16 16 17 18 19 24 25 26 27 28 28 29 30 31 32 34 36 40 44 46

UVODNIK

»NIHČE MI GA (ŽIVLJENJE) NE JEMLJE, AMPAK GA DAJEM SAM OD SEBE.« Naši največji potrebi in želji v tem zemeljskem življenju sta LJUBITI in BITI LJUBLJEN. Sami vemo, da ni hujših občutkov, kot so zapuščenost, nezaželenost, da nas nihče nima rad ... Prav tako vemo, da sami ne moremo ali pa ne znamo pokazati, kako in koliko imamo nekoga radi. Ker tudi vemo, da zaradi naše omejenosti kot ljudje delamo napake, nam na pomoč prihaja Gospod Bog osebno. Da bi nam bil še posebno blizu, se je učlovečil in »sam pretrpel preizkušnjo, da bi pomagal preizkušanim« (Heb 2,18). Jezus je prišel na svet z jasnim namenom: DA NAS LJUBI in nas po svoji ljubezni tudi odreši. Dal je svoje življenje za nas in to povsem prostovoljno, kot sam pravi »sam od sebe«. Pa smo se kdaj vprašali, kako oziroma ali sploh dovolim Jezusu, da me ljubi? Prav mene, takšnega, kot sem – edinstven, poln napak, bolečin, občutkov krivde … Sama se večkrat zalotim, da sem polna svojih idej, kako bi me moral Jezus ljubiti, in se v začaranem krogu svojih večnih »zakajev« prevečkrat vrtim okoli sebe in spregledam vse dobro in vso ljubezen, s katero me Gospod osebno zasipava, To je torej nit, ki prepleta tokratno številko glasila, ki je pred vami. Vsaj delček te skrivnosti ste nam razkrili vsi, ki ste si upali to tudi zapisati. Da pa so Gospodova pota zares skrivnostna, nam je zaupal

(Jn 10,18a)

naš tokratni sogovornik Aleš Košiček, ki se mu je zgodilo prav tisto, česar je strah mnogo zakoncev.

Njegovo ženo je Gospod poklical k sebi; ostal je sam s tremi otroki, in ker se je predal oziroma popolnoma izročil Gospodu in njegovemu načinu ljubezni, zmore pogumno, z upanjem in veseljem naprej v svoj vsakdan. Veliko pričuje o moči molitve in prav k slednji nas vabijo bratje kapucini, da bi v skupni prošnji izročili Gospodu naše družine, iz katerih lahko Bog kliče nove duhovne poklice. Iz zdrave družine je izšel tudi naš veliki Slovenec, blaženi Anton Martin Slomšek. Vesela sem, da se vas je toliko udeležilo romarskega pohoda v njegov rojstni kraj, na Ponikvo. Da bi vsaj malo začutili in bili deležni njegovih modrosti, smo skozi glasilo nasuli njegovih »drobtinic«, ki bodo v pomoč staršem pri vzgoji svojih nadobudnežev.

Nič ni olepševal vzgojnih prijemov, ampak nam je zaupal, da moramo biti preudarni, modri in trdni v svojih odločitvah.

Upam, da se veselite življenja, ki se prebuja v naravi, in vam želim, da bi znali v teh velikonočnih praznikih prebuditi tudi življenje v sebi. Dovolite Jezusu, da vas ljubi na svojstven ter edinstven način, da boste prejeli njegovo življenje in da ga boste prejeli v obilju (Jn 10,10).

Blagoslova vam želim, Petra Berčan

Evangelist Janez nas opogumlja z besedo: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah.« (1 Jn 4,18) Težko nam je doumeti, kaj je Jezus s svojo daritvijo na križu storil za nas.

Kako močno je moral zaupati Očetu, da ga ni bilo strah, temveč je vso to težko pot prehodil z ljubeznijo za odrešitev sveta. Sami pa, ranjeni in v svoji človeškosti, se nad svojimi križi zelo radi pritožujemo. Naj nam bodo torej Janezove besede v teh velikonočnih praznikih v spodbudo, da si bomo medsebojno ljubezen radi izkazovali in to brez strahu. Namen vsega postnega časa je, da začnemo hoditi po novi, drugačni poti in vas spodbujamo, da na to pot zares povabite vstalega Zveličarja, da vas napolni z mirom, veseljem in »pravo« ljubeznijo.

Hvaležni sodelavci DiŽ APRIL 2011

3

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

ŽE IMA ZADAH Kako nemogoč naslov! Človek takoj pomisli na nekaj gnilega, nekaj, kar zaudarja in je že dlje mrtvo – se že razkraja. Pa vendar te besede niso iz trte zvite. Izrekla jih je Marta, sestra Jezusovega prijatelja Lazarja, ki je, ko je Jezus prišel k njim, že štiri dni mrtev ležal v grobu.

Spominjam se, da so nam, ko smo obiskali Sveto deželo, pokazali Lazarjev grob, v katerega smo nekateri vstopili (nekateri so se bali in niso šli). Grob je vklesan v steno, globok nekaj metrov in vanj vodijo zelo ozke stopnice.

Spodaj je majhen prostor, velik približno dvakrat dva metra, visok pa malo manj kot dva metra.

Ko to pišem, si predstavljam, da sem jaz s povoji oviti Lazar, ki mrtev leži na kamnitih tleh in naenkrat zasliši močan glas: »Lazar, pridi ven!« Sem res Lazar? Ne. Še vedno sem Dani, ki kljub temu da ni Lazar, sliši močan klic: »Dani, pridi ven!« Pa da ne bi koga skrbelo, da je z menoj kaj narobe. Sploh ne. Če si osebno kaj zares želim, hrepenim po tem, da bi bil zares Jezusov prijatelj, da bi zares slišal njegov klic, ko me vabi, naj pridem ven.

Ven? Od kod ven?

Vidite, ravno v tem vidim problem. Največkrat ne prepoznamo grobov, v katerih »mrtvi ležimo in imamo že zadah«. Če pa jih prepoznamo, se jih sramujemo in bi jih najraje skrili. Bolj zavestno kot kadar koli prej se sprašujem o svojih grobovih: na katerih področjih življenja sem mrtev, kaj je v meni mrtvo in ima že zadah. Sprašujem se, iz katerih grobov me Jezus danes kliče in vabi, naj pridem ven.

V tej številki glasila premišljujemo, kako, če sploh, Jezusu dovolimo, da nas ljubi. Kaj to za nas sploh pomeni? Si znamo predstavljati, kakšna je Jezusova ljubezen? Vemo, da je Jezus noro zaljubljen v nas? Vemo, da nas tako ljubi, da je za nas umrl na križu? Vemo, kako nas želi ljubiti? Mu dovolimo, da nas ljubi tako, kot nas želi On ljubiti? Mu dovolimo, da nas objame in ljubeče šepeta: »Ljubljeni/a moj/a brat/sestra, želim ti povedati, da te imam neskončno rad.« Si Lahko to predstavljamo? Si moreva to predstavljati jaz in ti, dragi bralec, ki v tem trenutku bereš te vrstice? Se zavedava, da naju Jezus v tem trenutku ljubi in želi, da midva to veva in izkušava? In če grem še dlje, se lahko v mislih podava na pot v trenutek in kraj, ko sva se počutila zelo osamljena, nebogljena, zapuščena … v trenutek in kraj, ko sva mislila, da naju nihče ne mara, da sva vsakomur odveč, da sta najini rojstvo in življenje veliki napaki … Prepričan sem, da imamo vsi kdaj v življenju trenutke, ko doživljamo samoto in nemoč, ko se znajdemo v brezizhodnih situacijah in pomislimo, da bi bilo bolje, ko bi se ne rodili … Take misli in taka izkustva so naši grobovi.

Iz takih misli in takih izkustev nas po imenu kliče Gospod in prijatelj, Jezus: »Dani (dodaj svoje ime), pridi ven!« Želi nam pokazati, da ni njegova volja, da mrtvi dahnimo v grobovih našega samopomilovanja, jeze, sovraštva in neodpuščanja, da premišljujemo o tem, kako smo slabotni in nemočni, kako smo grešni, malodušni in ničvredni, kako smo boječi in zagrenjeni, kako smo osamljeni in DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

zapuščeni, kako smo nesposobni in si z nami nihče ne more pomagati … Jezus ve, da nas táko in podobno razmišljanje in počutje še bolj oddaljujeta od njega, ve, da je táko in podobno počutje za nas bolečina in smrt.

Zato Jezus ne želi, da bi se mi takemu počutju predajali, da bi pestovali bolečino, občutke krivde, zaskrbljenost, strah in nemoč ... Z drugimi besedami: Jezus ne želi, da bi mi mrtvi ležali v grobovih življenjskih stisk, nesreč in porazov, pač pa želi, da bi se veselili življenja in hodili v luči njegovega ljubečega pogleda. Kot je rekel nekoč tistim, ki so se čudili in zajemali sapo ob iz groba vstalem Lazarju, ki je v povojih stal pred njimi, tudi danes pravi: »Razvežite ga in pustite, naj hodi!« Kaj to zame pomeni? Jezus želi, da sem »razvezan« – osvobojen vezi greha, s katerimi nas ima zvezane satan, ki noče, da bi mi živeli. Jezus želi, da smo osvobojeni vezi poželenja po tuzemskem, želi, da bi mi zaživeli in zadihali ‘življenje v obilju’, kot nam ga ponuja (Jn 10,10b). Želi, da bi se usposobili za hojo v môči Duha, saj ve, da samo v moči Duha moremo izpolniti njegovo zapoved, ki pravi: »Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.« (Ef 4,22–24)

Vabim vas (in sebe), drage sestre in bratje, da v teh svetih dneh, ko zopet bolj kot sicer podoživljamo Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje, premišljujemo o grobovih, v katerih »mrtvi dahnimo«, in naredimo nekaj konkretnega (Lazar je ovit s povoji prišel iz groba. Kaj pa jaz?). Kaj je za vas konkretno, ne vem. Zase vem in obljubljam, da bom vsak dan prosil prijatelja Jezusa, naj mi pomaga, da ga ne bom preslišal, ko me bo klical: »Dani, pridi ven!« Dani

4

APRIL 2011

DELOVANJE DRUŠTVA TEMELJNI VIKEND SEMINAR ZA ZAKONCE

ANKARAN Misel, ki jo nameravam zapisati, me po eni strani plaši in bega, po drugi strani pa je ne morem zaobiti, saj sem vedno bolj prepričan, da je resnična: »Dandanes je potreben velik pogum, da mož premaga vse ovire in se odloči za udeležbo na Temeljnem vikend seminarju za zakonce!« Zakaj pogum in katere so ovire? Mnogi boste rekli: »Kaj pa je to takšnega? Saj gre vendar za lep dogodek.« Imate prav, saj problem res ni v dogodku, težava je bolj psihološke oz. sociološke narave. Ovire, ki jih mora danes moški premagati, preden se odloči za tak podvig, so namreč naslednje: danes se moški ne pogovarjajo o svojih čustvih – to ni za ‘dedce’.

Danes nisi ‘in’ oz. moderen, če govoriš o zakonu, zvestobi eni ženi, skrbi za otroke, »izgubljanju časa« z družino … »Pravi moški« se danes posvečajo »bolj pomembnim rečem« in za take »drugorazredne teme« nimajo časa.

Ob tem se nam odpre prostor za širšo razpravo o pomenu moškega danes.

Kdo sploh je pravi moški? Kakšen naj bi bil pravi moški?

Kaj danes pomeni: biti borec? Kaj danes pomeni: znati se boriti, vztrajati, tudi če je težko, tudi če to zahteva velike napore in odrekanja? Kako smo na to pripravljeni?

Nas je kdo vzgajal za borce? Nas je kdo od mladih nog učil, kaj pomeni odrekanje in samoobvladovanje?

Kaj nas je oblikovalo oziroma kaj je vplivalo na nas?

(Sicer pa takšna in podobna boleča vprašanja sodobne družbe niso namen tega članka. Na Temeljnem vikend seminarju se jim na kratko posvetimo, večje pozornosti pa so deležna na Moških zajtrkih, posebnih srečanjih za može. Glej prispevek na strani 27.

Ob misli na Temeljni vikend seminar zato ne morem, da ne bi najprej pomislil na nas, može. Mi smo namreč na potezi, odgovorni smo za dobrobit naših družin. Tako kot žene smo tudi mi zastavili svojo besedo, ko smo obljubili: »Jaz …. sprejmem tebe .. za svojo ženo in ti obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, bolezni in zdravju …« Pozor: Za mojo besedo gre! Za njo stojim jaz! Če dam kaj nase, svoje besede ne bom nikoli prelomil.

In ko gre za investicijo v mojo družino in odnose v njej, kar Temeljni vikend seminar za zakonce gotovo je, sem povabljen, da obljubo, ki sem jo nekoč izrekel svoji ženi, potrdim z dejanjem.

Torej, dragi gospodje in možje! Vas vabim, da se odzovete našemu vabilu in svoje žene povabite na Temeljni vikend seminar, ki bo zopet jeseni v Ankaranu in v Celju (glej program na zadnji strani). Naj bo to vaša odločitev in vaša pobuda! Zakaj bi bile pri tem vedno žene prve? Kaj pravite? Smo ‘dedci’ ali nismo? Zmoremo premagati ovire in predsodke, ki nas od tega odvračajo?

Pravzaprav je morda še bolj vmesno vprašanje: »Si upamo to storiti ali nas je morda strah, da se bo kaj neprijetnega in hudega zgodilo?« APRIL 2011

5

Poglejte, vsak strah je odveč. Na Temeljni vikend seminar se enostavno prijavite: pokličete TA BooM iz Krškega (tel.: 07/4921674) ali gospo Eriko (GSM: 041/495666), malo pred seminarjem po pošti prejmete vse potrebne informacije in se odpeljete od doma. Na seminarju poslušate predavanja in se pogovarjate med seboj – vi z vašo ženo in ona z vami. Na seminarju ne organiziramo nobene skupine, kjer bi morali vi karkoli govoriti o sebi oziroma o vajinem odnosu. Verjemite, doživite pa veliko lepega. V zadnjih desetih letih se je Temeljnih vikend seminarjev udeležilo preko 1300 parov iz vse Slovenije.

Mnogi možje (in žene) so pripovedovali, kako lepa izkušnja je to in mnogi so obžalovali, zakaj že več let prej niso česa takega doživeli. Torej, odločite se in si privoščite vikend zase! Investirajte v svoje odnose – v vašo družino. Ne bo vam žal!

Za konec še ena misel: Nekoč, ko smo bili še fantje in dekleta, se nam je zdelo tako ‘nobel’, če smo lahko svojo izvoljenko povabili na kakšen imeniten dogodek. Bili smo ‘gentlemani’ in kavalirji in nam ni bilo škoda ne časa in ne truda, ki smo ga temu namenili. Kaj pa danes? Je še kaj tega v nas ostalo?

Dani

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA

NEKAJ MISLI UDELEŽENCEV SEMINARJA Prvič sem dobil dobre napotke za dober zakon. (Borut) Super! Enkratno! Ostajam brez besed.

(Eva) Dobra organizacija, prijaznost, umirjenost, veselje, kreativnost … Preživela sem en lep in bogat konec tedna. Prišla sem brez kakršnega koli pričakovanja, vendar odhajam polna bogatih doživetij.

(Suzana) Vaše besede so mi pomagale odpreti in razčistiti mnoga vprašanja, na katera do zdaj nisem imel odgovora. (Damijan) Bilo je lepo vendar prekratko. Ponovno sem (sva) lahko naravnala svoj »kompas« za današnje divje življenje. Vse, kar sem (sva) slišala, se mi zdi za zakon zelo pomembno. Nama je zmanjkovalo časa zaradi otroka, ki sva ga imela s seboj.

Priporočam, da malčke pustijo starši doma. (Petra) Na seminarju spoznaš, kaj ti primanjkuje v družini in kaj lahko narediš za odnos, za otroke in pa za sam zakon. Seminar je zelo poučen. Nahrani te in prodre globoko v srce. (Gregor) Poučno. Škoda, da takega seminarja ni bilo že veliko let prej. Marsikaj bi bilo drugače. Vseeno ni prepozno. Dobil sem veliko uporabnih idej in napotkov.

(Jožef) Zelo lep in predvsem koristen seminar.

Bog, daj, da bi to, kar sem tu spoznala in zvedela, zmogla in znala živeti v zakonu in družini. (Hajnal) DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

6

ANKARAN – CRIKVENICA 2011 Toliko je zdravnikov in učiteljev tistih, ki so izgubljeni in predani temu svetu.

Toda takih, ki jih je Bog poslal, da nam pokažejo življenjsko pot po Božji besedi, torej pot resnice in odpuščanja, je izredno malo. Malo je takih kot sta Vilma in Dani, ki se trudita, da bi pomen družine ostal to, kar je. Na prvi pogled sta idealen par, par brez napak. Toda s poslušanjem njunega pričevanja in druženja z nami ugotovimo, da smo si vsi podobni, imamo podobne potrebe in težave. Hvala Bogu, da ju je poslal. Hvala njima, da se trudita za nas vse.

Z možem sva bila na prvem, Temeljnem vikend seminarju v Ankaranu. Za vse je bilo lepo poskrbljeno, počutila sem se kot na prvem zmenku. Maša na Markovcu pa je bila vrhunec vsega. Zato sva se odločila še za Nadaljevalni vikend seminar v Crikvenici, ki je bil prav tako poučen in temeljit. V soboto smo imeli bedenje pred Najsvetejšim. Z nami je bil tudi kapucin brat Štefan, da je bilo res za vse poskrbljeno. Hvala tudi animatorjem, ki so poskrbeli za naše malčke.

Bogu pa smo hvaležni tudi za prečudovito vreme, ki nam ga je poslal. Takih in podobnih seminarjev, bi se res moral udeležiti vsak zakonski par, ne glede na starost. Bogu hvala za to in vse prejete milosti.

APRIL 2011

Mirela in Peter

DELOVANJE DRUŠTVA TEMELJNI VIKEND SEMINAR ZA ZAKONCE

CELJE V ZAVETJU VELIKEGA ZAVETNIKA V zavetju velikega zavetnika, svetega Jožefa, me vedno znova prevzame veličina tega velikega moža. Sprašujem se, kaj je imel ta mož, da ga je sam Oče nebeški izbral za zemeljskega varuha svojemu Sinu, Jezusu Kristusu.

Kakšne so bile odlike tega moža, kdo je bil v resnici ta očim? Tudi ko smo se v mesecu marcu zbirali v Celju in začenjali Temeljni vikend seminar, sem se o tem spraševal in v sebi prepoznal besedo »zvestoba«. Prevzelo me je in me zadelo: ta beseda je pri svetem Jožefu najbolj značilna. Bil je zvest. Pa ne le Mariji, svoji ženi, pač pa najprej Bogu in Božji besedi. V Svetem pismu sicer piše: »Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil.« (Mt 1,19) Na čem je temeljila Jožefova pravičnost, če ne na njegovem odnosu do Boga. Bil je bogaboječ človek. Boga je poznal in je vedel, da vse, kar je in kar ima, po milosti prejema od Boga.

Tudi Temeljni seminar za zakonce, ki smo ga v Celju zopet z vso ljubeznijo pripravili, je bil prežet z veseljem in hvaležnostjo Bogu za vse blagoslove, ki jih iz njegovih rok vsak dan prejemamo. Zbrana je bila pisana druščina parov z več in manj »kilometrine«. Kmalu smo se uglasili na isto valovno dolžino in smo se zares lepo razumeli. Z nami je bil tudi tokrat brat Matej Nastran, kapucin, ki je za nas maševal, vodil obred obnovitve poročnih obljub in bil pripravljen za duhovni pogovor oziroma sveto spoved.

Zanimivosti na Temeljnem vikend seminarju je bilo veliko, vendar naj omenim eno, ki je, ne le mene, pač pa tudi mnoge udeležence seminarja, zelo nagovorila – to je prisotnost Slavilne skupine iz Šmarij pri Kopru. Nekako smo kar ‘posvojili drug drugega’ – oni so naši, mi pa njihovi. So naš ‘hišni ansambel’. Kdo je torej Slavilna skupina iz Šmarja?

To so očetje, mamice in otroci ter še nekateri posamezniki, ki s pesmijo slavijo Boga. To so možje in žene – člani zakonskih skupin, so naše družine, ki jih druži in povezuje Kristus in njegova ljubezen, veselje do petja in igranja instrumentov. V imenu vseh, ki smo smeli na zadnjih treh seminarjih uživati ob vašem petju

in igranju, se vam, dragi prijatelji, starši in otroci, iskreno zahvaljujem za vašo blagohotno odprtost in pripravljenost, zahvaljujem se vam, da ste dali sebe in svoje talente na razpolago Bogu, da ste nam vsem velik zgled povezanosti dveh generacij – staršev in otrok. Zavedam se, da to, kar delate, ni prišlo kar naenkrat z neba, pač pa je to sad vašega truda in odrekanja, sad vaše potrpežljivosti in ljubezni, sad vaše vere in zaupanja v Boga. Vabim vas, da se nam v naslednji številki našega glasila malo bolje predstavite, da predstavite člane svoje skupine, družine, ki to skupino sestavljajo, kako je ta skupina nastajala in kaj nam, bralcem in sodelavcem DiŽ, želite sporočiti. Dobri Bog naj vas varno vodi in poživlja še naprej.

Dani

NEKAJ MISLI UDELEŽENCEV SEMINARJA Seminar je bil zame nepozabno doživetje. Čustveno nabito, polno globokih spoznanj in trenutkov, ki so bili samo najini. Tako globoko so se me dotaknile nekatere besede, da še sama ne dojamem, da je to sploh mogoče.

Hvala vsem, ki ste za to zaslužni. (Anja) Hvala vam za vaša prizadevanja. Zares ste blagoslov za današnji čas. Seminar je bil odličen. Ta vikend sem doživel in dobil več, kot bi dobil na 14-dnevnem dopustu. Celoten seminar je programsko zelo bogat in pester. Dobil sem toliko informacij, da se prav veselim trenutkov, ko bom začel vso to teorijo spreminjati v prakso. (Metod) Z eno besedo: čudovito! Noro! To je tisto, kar naju z ženo napolnjuje in zaradi česar najin zakon ŽIVI. Tudi v prihodnje se bova udeležila takih srečanj. (Boštjan)

Slavilna skupina iz Šmarij pri Kopru 

APRIL 2011

7

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA

Zelo lepo! Čudovito! Priporočila drugih, ki so to že doživeli, so se uresničila. Še se bomo videli! (Tadeja) Zelo sem hvaležen prijateljem, ki so nama omogočili to doživetje. Najbolj me nagovarja misel, da z ženo lahko najin zakon skupaj negujeva in gradiva najino edinost.

(Milan) Odlične in lepo predstavljene teme. Trudila se bom, da bom nova spoznanja vnesla v najino družinsko življenje.

(Katarina) Rad bi izrazil vsa priznanja in zahvalo za zelo izčrpna predavanja. Menim, da je pomen družine v času relativizma zelo ogrožen in je delo na tem področju ključnega pomena za naš narod in domovino. (Matija) Pričakovala sem, da bom na tem seminarju začela bolj resno razmišljati o svojem zakonu, in mislim, da je seminar izpolnil moja pričakovanja. Novo zame je to, da je toliko parov pripravljenih vlagati v medsebojni odnos kljub slabemu mnenju o tem v javnosti in sodobni kulturi.

Seminar je odlično pripravljen in voden in omogoča, da ponovno začutimo svežino odnosa. (Barbara) Čutila sem prisotnost Svetega Duha. Bog me (naju) je poslal na ta seminar. Spoznala sem, da je pot, po kateri hodim, pravilna, vendar preozka. Začela jo bom širiti na vse člane naše družine. (Tadeja) Dobra organizacija, dobri predavatelji, nova spoznanja, razširitev obzorja, predstavljena aktualna problematika družin v sodobnem svetu. Zavedam se, da moramo te ideje širiti naprej. (Ivan) Všeč so mi bila predavanja, izkušnje, vici … Malo manj mi je všeč teorija o komunikaciji, ki sem jo že velikokrat slišal. (Ambrož)

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Bilo je kot pri zanimivem, zabavnem, a vendar resnem in vest izprašujočem verouku za odrasle. Zagotovo še prideva na drugi, tretji … nadaljevalni seminar. (Mojca) Zelo močno doživetje Božje bližine, ki je pomembno tako za individualno ‚funkcioniranje‘ kot seveda za življenje v dvoje. (Slavica) Dobra »inventura«, obnovitev praktičnih znanj, predstavitev problematike z drugega zornega kota, izmenjava izkušenj … (Gregor) Seminar mi je dal nekaj potrditev, ki jih osebno ali kot zakonca oziroma družina že izvajamo. Jezusu sem rekla DA. Dobri predavatelji in do solz prepričljive življenjske zgodbe. (Tatjana) Na seminarju začutiš, za kaj si poslan, komu pripadaš, kdo te na tvoji poti dejansko vodi, kako lahko na preprost klic z odgovorom Bogu, sozakoncu pomagaš reševati probleme na skupni življenjski poti. (Jože) Zelo lepo je bilo znova biti na Temeljnem vikend seminarju.

Z možem sva lahko pogledala na pet let, odkar sva bila nazadnje, in poskušala ugotoviti, koliko sva zrasla v najinem odnosu in v odnosu do Boga ter kaj naju še čaka v prihodnje. Predvsem morava bolj odločno reči DA Svetemu pismu. Upava, da bo DA, ki sva ga izrekla tokrat, dovolj močan. (Marinka) Seminar je bil balzam za dušo – zdravilo za najin odnos.

Nagovorila in prepričala so me iskrena pričevanja parov.

Dobila sem veliko spodbud za nov začetek in sem vam zares hvaležna za vaše poslanstvo – za skrb za naše družine. (Marija) Ta vikend je bil zdravilo za vse rane, ki so med nama nastale v teku let. Predramil se je ‚Jezus v meni‘, ki je ves ta čas čakal, da ga sama povabim. Pričakovala sem dobro, dobila najboljše. (Nataša)

8

APRIL 2011

DELOVANJE DRUŠTVA

Kjer je Bog, tam je Ljubezen. Na tem seminarju sem čutil močno bližino Boga. (Aljoša) Seminar je bil polno doživet, teme so se me dotaknile, da sem začela na stvari gledati in jih doživljati drugače.

(Tina) Prava poživitev celotnega človeka – telesa, duše in duha.

Hvala vam za vsa pričevanja in da ste ‚goli‘ stali pred nami.

Iz vaših izkušenj se lahko največ naučimo. Z veseljem se bova udeležila nadaljevalnih seminarjev. (Marko) Duhovno bogato, polno ganljivih zgodb, dobrih napotkov za življenje in najin odnos. Da bo tako super, res nisem pričakovala. Hvala, da pričujete in tako rešujete mnoge.

(Vanja)

PODARJENI TRENUTKI Božja volja je vodila najino pot, da se je srečala z Bernardino. Z nalezljivim navdušenjem je orisala doživetja, povezana z DiŽ-em, kar naju je privedlo do rezervacije sobe pri sv. Jožefu.

Priprave na Temeljni vikend seminar so se zdele podobne poročnim – navdušenje, pričakovanje, veselje. Že topel sprejem g. Danija v recepciji je poskrbel za občutek sprejetosti. Ta občutek se je še povečal v predavalnici, kjer smo se »sošolci« rokovali med sabo in v hipu postali del velike družine. K temu je pripomogel tudi različen sedežni red v jedilnici, da smo se bolje spoznali.

Program je razgibano plul med pripovedovanjem, molitvijo in pesmijo. Pika na i pa je bil nedvomno čas, ki si ga zakonca podarita in teče beseda o stvareh, za katere doma ne najdeta časa ali poguma. Tukaj pa smo bili z uvodno mislijo usmerjeni v teme, ki ohranjajo zakon živ.

Učimo se zaupanja. V dobi, kjer vlada individualizem, je društvo, ki spodbuja povezanost in brezpogojno predajo, prej izjema kot pravilo.

APRIL 2011

9

V posebnem kotičku srca bo shranjen spomin na svečano večerno mašo, ko smo ponovno izrekli poročno zaobljubo.

Besede imajo sedaj popolnoma drugo težo, kot so jo imele pred leti. K slovesnemu vzdušju je pripomogla primorska glasbena skupina, katere člani so vsi iz društva DiŽ.

Vikend je vse prehitro minil. Nanj sva šla z velikimi pričakovanji, a dobila sva mnogo več. Vsa zahvala gre voditeljskim parom, predvsem gospe Vilmi in gospodu Daniju, ker so vložili veliko energije v izvedbo tečajaživetjenec svetaa, po katerih ljudje nenehno hlepimožko jih je opisati z besedami, saj jih moraš dožive.

Ko so naju prijatelji spraševali o doživetjih, sva bila pred težko nalogo. Težko jih je opisati z besedami, saj jih moraš doživeti. Hvaležnost, mir in ljubezen so občutja, po katerih ljudje nenehno hlepimo in gremo zaradi njih na drug konec sveta, a vendar so čisto blizu.

Jezus trka na naša vrata, le odpreti mu jih moramo.

Dušan in Nataša

»Preljubi starši, ki svojim otrokom srečno življenje želite, obvarujte jih vsake razvade!

Ni bogat, kdor veliko ima, ampak kateri malo potrebuje, ker razvajen ni. Ni srečen, kdor ima vse, kar poželi, ampak le tisti, ki rad za dobro vzame, kar mu Bog da. Ne posnemajte brez premisleka drugih ljudi, naj si bo v noši ali skledi!« blaženi Anton Martin Slomšek

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR

LJUBELJ Neverjetno doživetje Tako je naneslo, da smo se s celo družino odpravili na duhovne vaje k Vilmi in Daniju, ki so potekale na Ljubelju.

Vedeli smo, da nam ne bo žal, saj sva se enkrat že udeležila temeljnega seminarja in sva približno vedela, kam greva. Za otroka nisva ravno vedela, kaj naj z njima, in po odločitvi, da jih pustiva v varstvu pri domačih, se je izkazalo, da prav ta vikend nihče ne more prevzeti te odgovornosti. Zato sta šli dekleti zraven.

Seminar je bil zelo zanimiv in čisto prehitro je vse skupaj minilo. Po samo dveh dnevih se je med nami stkalo že kar pravo prijateljstvo.

kaj bo zdaj. Med tišino mi je postalo vroče, da se ne da opisati, po licih so mi pa kar same od sebe tekle solze.

Sedela sem poleg najboljšega učitelja. Najin člen se je kar podaljšal, čas je spet minil v trenutku.

Ko smo v nedeljo zapuščali Oazo, sem vprašala hčerki, če jima je bilo kaj všeč. Odgovor je bil glasen JAAA. »Kaj pa je bilo tako fino?« In sta začeli naštevati: soba, razgled, hrana, prijatelji, maša, VSE. No, saj smo bili vsi enotni, da je bilo čisto vse fino. Če pa otrok našteje med fino tudi mašo, se pa splača priti na tak seminar samo zaradi tega. Zdaj vem, da je Sveti Duh poskrbel za to, da zanju ravno takrat doma ni bilo varstva.

Anja, Robi, Eva, Ana

VTISI Z NADALJEVALNEGA VIKEND SEMINARJA, LJUBELJ, MAREC 2011

V soboto zvečer se je Vilma spomnila, da bi bilo dobro, da naredimo eno molitveno verigo za slovenske družine.

Med nas je prišel seznam, kamor se je vsak lahko vpisal in se zavezal, da bo v tisti uri člen verige. No, jaz sem ta seznam elegantno predala naprej in se tolažila z mislijo, da jaz tega ne znam, drugi pa to obvladajo in jih je tako ali tako dovolj. Robi se je priključil prvemu členu in je bil tako kmalu rešen. Pred spanjem pa je še malo trkal na mojo vest, če bom jaz kaj šla. Eh, ponoči pa res ne bom še enkrat vstajala, saj sem že čez dan dovolj naredila zase, sem si mislila, pogumno rekla ne in zaspala. Spanje pa ni bilo prav nič sladko, saj sem sanjala moreče sanje, da se nad našo družino zgrinja nekaj groznega. V najbolj napetem trenutku, ko je bilo odločilno, ali bomo tej grozi ušli ali ne, se je v okno zaletel močan sunek vetra. Skočila sem iz postelje in samo rekla: »Saj grem, saj grem!« Previdno sem vprašala še Robija, če gre z mano, saj me je bilo kar malo strah. Rekel je, da ne, ker pazi otroka.

Odvrnila sem: »No, jaz pa grem.« Odgovoril je: »Saj vem, ker sem sanjal o tem.« Pa sem šla. V kapeli je bil na vrsti ravno Dani. Usedla sem se kar zraven njega in čakala, DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Srečati se z zakonci sorodnih misli, želja, vere in upanja v nas prebuja veselje že v dneh pred samim srečanjem, najbolj pa na poti tja. Novi in stari znanci smo se zbrali v petek okrog šestih zvečer. Prisrčno so nas sprejeli gospod Vlado Pečnik, pater Klemen ter neutrudna organizatorja, zakonca Siter. Tako ljubeče in pristno življenjsko je bilo naše srečanje, da je nelagodje ob novih obrazih naenkrat skopnelo. Počutili smo se domače, saj vsi iskreno iščemo resnico v medsebojnem spoštovanju, razumevanju in iskanju malih nebes na zemlji.

Po maši je bilo takoj delovno. Samo od sebe ne bo prišlo nič. Tako si želimo sprejetosti in varnosti v življenju, pa toliko groze, teme greha, manipulacij in smrti doživimo.

Spoznali smo: »Odprimo vrata Kristusu«, snemimo krono svojega ega.

Sprejmimo križ, ki so ga že toliki sprejeli ter so po njem mirno, mimo tisočih pasti srečno prispeli k njemu, ki je življenje. Sama od sebe ta gotovost, ki da na tem svetu čisto vsemu smisel, ne bo prišla.

V soboto nas je zaznamovalo naslednje spoznanje: nikoli ne bomo brez grehov.

Vsi jih imamo, smo priznali. V tihoti smo si priznali svoje napake in jih napisali. Črt je bilo 8, a jih je bilo daleč premalo za moje napake. Se zavedam, da jih moj zakonec pozna, jih sprejema ter mi lajša notranje potlačene more, ki jih imamo vsi in jih še sebi komaj priznamo? Ne drezajmo vanje, ker bodo še bolj skelele. Ob delovanju Svetega Duha, ki nam ga pošilja Jezus, spoznamo, kako malo oziroma nič ni vreden greh. Takrat se lahko odpremo tudi svojemu sozakoncu.

Kako ceni Jezus izgubljeno in najdeno ovco?

Postali bomo pred svojim zakoncem, ki je enako obremenjen, neskončno veseli, da ga imamo, in polno živeli življenje, ki nam je podarjeno, ter postali soustvarjalci nebes. Spoznali bomo, kaj hoče reči sveti Pavel z

10

APRIL 2011

DELOVANJE DRUŠTVA besedami: »Veselite se v Gospodu zmeraj, ponavljam Vam, veselite se!« (Flp 4,4) Takrat bodo tudi otroci (čisti nebeščani) radi prihajali. To v nas lahko naredi Sveti Duh. Na nas je, da se mu odpremo.

Splača se! Prejeli bomo življenje, in to v izobilju.

Oaza miru, oaza med visokimi hribi, kjer se naš duh umiri v priznanju svoje majhnosti, pa se vedno lahko povzpne na višino gora, do modrine neba. Lahko se, vsak od nas se lahko. Odvisno je od posameznika.

Hrano smo v domu Oaza miru imeli tako dobro, da se je bilo zelo težko čemu odpovedati. To ne velja za patra Klemna, ki je bil vse tri dni z nami in se je čisto lahko odpovedal večini dobrot.

Hvala Vam, pater, za vaš dober zgled. Hvala za možnost sprave in celonočno češčenje najsvetejšega. Hvala vsem udeležencem, voditeljema seminarja, sestri Maristeli in animatorjem za varstvo otrok. Hvala vsem kuharicam, duhovniku Vladu, patru Klemenu.

Naj vas v življenju vodi Sveti Duh. Verjamem, da se še kdaj srečamo.

ali moči, da to zopet pobereva. Bogu sva res hvaležna, da nama je bilo dano biti ta vikend na »gori«. Oaza miru nima imena kar tako. Tukaj že sama narava pomirja in razčiščuje duha in telo.

Bogu hvala za vse, s katerimi smo se srečali, posebna zahvala pa velja sodelavcem DiŽ, ki se tako zavzeto in sproščeno trudijo v dobro zakoncev.

Francka in Miro

Ciril Habe

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR NA LJUBELJU Po sedemindvajsetih letih zakona, posebno še sedaj, ko se otroci osamosvajajo in odhajajo po svoje, vedno bolj ugotavljava, kako pomembno je, kakšen odnos živiva. Z leti ugotavljava, da ni nič samo po sebi umevno in da se je za odnos potrebno truditi. Na nekaterih področjih človek otopi, družina, služba, sorodniki, razne druge dejavnosti pa človeka posrkajo iz zakonskega odnosa. Vsak dan je potrebno urediti kup tehničnih stvari, izmensko delo naju včasih loči, da se nekaj dni srečujeva samo v spalnici, največkrat utrujena, nerazpoložena za komunikacijo in odtujena drug od drugega ter vsak s svojimi problemi.

Na začetku najine poti pa sta bila ravno čas in pogovor tista najpomembnejša elementa v najinem odnosu. Če sva včasih razmišljala, da sva si midva dovolj, da ne rabiva drugih, se je z leti najino mišljenje spremenilo. Pa še kako rabiva tiste, ki nama ob poti ponudijo »vodo« (z njo se napajava vsak mesec v zakonski skupini), pa tudi hrana in počitek sta nama potrebna. Tega sva bila deležna na letošnjem marčevskem Nadaljevalnem vikend seminarju na Ljubelju. Teme, ki so nas vodile k razmišljanju, so naju izzvale, da sva se vsakič vprašala, kje sva pa midva. Z majhnimi koraki sva razmišljala, kaj naju povezuje, kaj naju odtujuje. Kaj je tisto, kar vzame veliko časa in energije, kaj sva dopustila, da nama je odnesel tok časa, in zakaj ni volje APRIL 2011

11

DUHOVNI VIKEND V OAZI MIRU Na Ljubelju, v zavetju gora, smo se zopet zbrali iskalci Božje ljubezni, njegove besede in bližine. Čeprav z možem nisva vedela, kakšen je naslov ali tema vikend seminarja, sva se vnaprej veselila, da bova skupaj z ostalimi udeleženci zopet odkrivala globine duhovnega življenja. Kljub temu da smo kakšno misel že slišali, vemo, da je potrebno vedno znova obnavljati resnice o življenju z Jezusom, h kateremu smo poklicani vsi kristjani. Mnogi krščeni žal ne živijo milosti tega čudovitega zakramenta

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA preprosto zaradi nevednosti o tem, kaj nam zakramenti nudijo. Taka srečanja pa so velika milost za nas, laike, da se poučimo o veri, da se svetih maš in drugih cerkvenih obredov ne udeležujemo zgolj tradicionalno, da se svoje krščansko življenje naučimo zares v polnosti živeti.

Tokrat me je najbolj nagovorilo razmišljanje o treh tipih ljudi, kot jih omenja apostol Pavel, ko govori o naravnem, duhovnem in mesenem človeku. Naravni človek živi brez Boga, je osredinjen na sebe in sam ureja svoje življenje, ki ga premetava sem ter tja, doživlja stiske in trpljenje.

Tak človek ne vidi upanja in slej ko prej obupa. Duhovni človek pa je na prestol svojega življenja postavil Boga – Kristusa. Ne živi več sam, ampak dovoli, da Kristus po svojem Svetem Duhu v njem živi in dela.

Tak človek se pusti voditi Kristusu, in čeprav ne živi brez preizkušenj in trpljenja, je njegovo življenje v varnih rokah in ni sam. Tretji, meseni človek, pa postavi sebe na prestol svojega življenja in ima Boga za »servis«, ki naj bi mu uslišal vse njegove želje in zadovoljeval vse njegove potrebe.

Tak človek sam najbolje ve in zna ter sam ureja svoje življenje.

Kako pogosto se tudi sama prepoznam v mesenem človeku, ko hočem sama urejati svoje življenje, ko se hočem sama s svojimi lastnimi močmi spopadati s težavami. Vendar ko pridem do zidu lastne omejenosti, ko vidim, da s svojimi močmi ne bom zmogla, se ponižno prepustim vodstvu Duha. To večkrat opažam predvsem v medsebojnih odnosih, ko spoznavam, da človek z lastnimi sposobnostmi ne more premostiti vseh razlik v razmišljanju in vseh značajskih razlik. Prav tako ne more sprejeti in razumeti vseh notranjih ran, ki jih sam in njegov sozakonec prinaša s seboj … Zato v vse te odnose kličem Jezusa, naj mi pomaga, da sama ne bi naredila preveč škode.

Prav tako na pomoč večkrat pokličem tudi Jezusovo in našo mamo Marijo, naj ona zame izprosi milosti pri svojem Sinu.

Sicer pa sem vesela tudi spoznanja, da bi se moral vsak človek zavedati, da ga Bog ljubi takšnega, kot je, kajti tak, kot je, je Božja podoba in je naša – človeška – le naša grešnost. Vendar smo pri vsem tem lahko neizmerno veseli, da imamo Kristusa, ki je trpel, umrl in vstal za nas in za naše grehe. Namesto nas je umrl, da bi mi lahko živeli in nam je tako odprl pot v nebesa. Hvaležna sem mu za milost svete spovedi, kjer se lahko očistim vse navlake greha in po vsakem padcu morem z njim vstati in iti naprej.

Ko sem očiščena grehov sem čist kanal, po katerem se Božja ljubezen izliva po meni tudi na druge, predvsem na mojega moža in otroke. In tako se začenjam vedno bolj zavedati, da človek sam iz svojih moči ni sposoben prav ljubiti, ampak more ljubiti le z Božjo ljubeznijo, ki v njem po Svetem Duhu ljubi. K ljubezni, zvestobi in razdajanju za bližnje pa nam je v veliko pomoč tudi trpljenje, ki ga zanje darujemo.

Prepričana sem, da bi taka razmišljanja o življenju s Kristusom, ki smo jih bili v teh dneh deležni udeleženci DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Nadaljevalnega vikend seminarja za zakonce, morali slišati vsi, ki se imenujemo kristjani. Zakaj? Zato, ker večkrat živimo v duhovni revščini, saj ne vemo, kakšni zakladi so nam na voljo za življenje po veri.

Bernarda Žohar

SVETLA PRIHODNOST ZA CERKEV IN ZA NAŠ NAROD Tudi zame so bili to trije nepozabni dnevi. Vsebina predavanj za zakonce je bila obogatitev tudi zame, prav tako tudi srečanja in pogovori z družinami, posebno še pogovori s posamezniki. Čutil sem, kako potrebna in osrečujoča sta pogovor in spoved za ljudi, ki se odpirajo Bogu. Starši so bili za vse dogajanje hvaležni in učili so se pogovarjati se med seboj in z otroki. Mnogi starši namreč znajo le ukazovati ali prepovedovati; lepo pogovarjati se z otroki pa ne. Večkrat mi je kdo zaupal: »Mi se z našimi starši nismo nikoli pogovarjali.« Medtem ko sem večkrat žalosten vpričo mnogih staršev, ki živijo kar brez zakramenta sv. zakona, pa sem tukaj bil vesel ob spoznanju toliko dobrih, vernih, srečnih, urejenih in številčnih družin. Prepričan sem, da bo še veliko pridnih otrok, ki si bodo spet ustvarili dobre družine, kar pomeni svetlo prihodnost za Cerkev in za naš narod. Po mnogem trpljenju slovenskega naroda v zgodovini in v sedanjem času bo dobri Bog dajal svoj blagoslov.

Vse dobro! Lep pozdrav!

Brat Klemenk

»Starši in vzgojitelji, dajte si dopovedati z znamenji časa in spoznajte, da človek, ki je vero izgubil, ne pozna več nobene postave in nobenih mej.« blaženi Anton Martin Slomšek

12

APRIL 2011

DELOVANJE DRUŠTVA

utrinki

CRIKVENICA V MARCU 2011

APRIL 2011

13

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

Je možen med vama tudi duhovni pogovor?

Pogovor. Pogovor. In spet pogovor. Da, potrebno se je vedno znova pogovarjati, kajti drugače se še tako velika ljubezen med vama zelo hitro ohladi. Seveda pa je za dober pogovor potrebno najprej celostno poslušati. In tu je pogosto težava. Kako res čim bolj celostno slišati to, kar ti želi sozakonec povedati, še posebej takrat, ko te je prizadel ali pa ne želi govoriti.

Vedno bolj izkustveno ugotavljam, da ni mogoče drugega celostno slišati in se z njim pogovarjati, če mi pri tem ne pomaga Bog sam in tudi določena pravila, ki jih vsi upoštevamo. Sem v redovni skupnosti, kjer živimo zelo različni sobratje. Tudi med nami se hitro pojavijo predsodki in zamere. In takrat je skoraj nemogoče poslušati in se pogovarjati, če si pri tem ne pomagamo s pravili rodovitnega duhovnega pogovora.

2. Vsak izmed vaju je najboljši 'strokovnjak' zase, za svoje življenje.

Nihče ne more o tvoji izkušnji govoriti tako kot ti, ker je tvoje doživljanje enkratno. Celostno poslušati pomeni, da si pripravljen slišati mnenja in občutja sozakonca, ki so drugačna od tvojega, saj izhajajo iz drugačnih okolij in izkušenj, drugega spola itd.

Nimaš pravice, da postaviš pod vprašaj izkušnjo tvojega sozakonca brez njegovega privoljenja.

Pristen duhovni pogovor zaznamujejo naslednje lastnosti: drža domačnosti, preprostosti, odprtosti, hvaležnosti, ljubečega sprejemanja in duhovnega razločevanja. Duhovni pogovor ali medsebojno podeljevanje se konča, ko se začne razpravljanje.

Pogovor ni duhoven, ker se pogovarjamo o duhovnosti, temveč zato, ker preko njega odkrivamo, kako je v vsakdanjem življenju in vseh dogodkih Bog dejavno navzoč v nas.

3. Trenutki tišine so primerni in nujni.

Tišine in molka se ne smeta bati, temveč ju morata spoštovati. Tišina daje besedam pomen in zrelost.

Trenutki tišine ohranjajo molitveno vzdušje in priložnost za predelavo tega, kar sta slišala. Tišina je včasih bolj pomenljiva kot besede. Če kdo izmed vaju ne želi govoriti, ga v to nikakor ne smeš siliti.

Naučiti se morata spoštovati molk drug drugega in se poslušati tudi skozi molk.

Duhovni pogovor zahteva od nas, da spregovorimo iz svojega središča, iz enkratnosti in bistva našega bitja, iz najglobljih želja, ki nam dajejo moč in smer za življenje. V teh globinah se namreč nahaja Bog, ki nam daje polnost življenja.

4. Spoštujta medsebojno zaupnost.

Zaupanja ne more biti brez zaupnosti. Ne govorita nikjer drugje o tem, kar sta se pogovarjala, razen, če sta se jasno dogovorila, o čem bosta tudi drugim povedala. Če bo tvoj sozakonec od drugih slišal to, kar si mu ti zaupal, si zapravil skoraj vse možnosti, da ti bo še kdaj zaupal.

Draga zakonca, želim vaju spodbuditi, da bi tudi vidva upoštevala pravila, ki vama lahko pomagajo, da bo vajin pogovor postal duhoven, poln moči Svetega Duha in življenja, po katerem tako zelo hrepenita. Tako vajin pogovor ne bo samo medsebojno podeljevanje različnih doživetij ali pa le dogovarjanje o splošnih stvareh in obveznostih. Postal bo molitev, saj vama bo skozi vajino podeljevanje osebnih doživetij in izkušenj spregovoril Bog. Da vama bo pri pogovoru lažje, poskušajta upoštevati naslednja navodila:

5. Vsak izmed vaju naj pride na vrsto, vendar podelita drug drugemu le to, kar želita in zmoreta.

Poklicana sta, da poslušata drug drugega, ne da bi skakala drug drugemu v besedo. Govori naj vedno le tisti, ki je na vrsti. Kdor govori, naj govori avtentično in po resnici. Morda se čudno sliši, toda v veliko pomoč vama je lahko to, da se držita pravil, ki sta si jih svobodno določila. Poslušati se ne naučimo kar tako, spontano. Tako pride le do prepirov.

1. Poslušajta s spoštovanjem in hvaležnostjo.

Ta drža razvija med vama vzdušje zaupanja in svobode. Ko bosta spregovorila odprto in govorila resnico, se bosta še bolj spoštovala in čutila vedno več hvaležnosti drug do drugega.

6. Svojo izkušnjo opiši jasno in ne preveč na široko.

Dobro izkoristita čas, ki ga imata za pogovor. Ko govoriš, govori preprosto in čim bolj jasno. Lahko si pomagaš tudi s tem, kar si si prej zapisal, če si

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

14

APRIL 2011

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

imel čas za pripravo na pogovor. To je lahko v veliko pomoč. Vsakdo izmed vaju naj ima na razpolago enak delež časa.

7. Vedno uporabljajta zaimek 'jaz' in govorita vedno samo o sebi. Če želita izgrajevati vajin osebni odnos, potem govorita o osebnih izkušnjah in ne o splošnih pojmih in idejah. Kako ti sam vidiš stvari? Kakšna je tvoja izkušnja? Kaj ti doživljaš? Ne moreš govoriti z mi ali 'človek tako doživlja', če govoriš o osebni izkušnji.

Biti oseben pomeni, zavzemati se za resnico in stati za besedo.

8. Poslušajta se z medsebojnim spoštovanjem in s pozornostjo na govor Duha, ki govori po vsakem izmed vaju.

9. Bodita pozorna na 'znamenja časa'.

Kje in kako se v vsem tem kaže Božje delovanje in razodevanje? Naj vaju vodi zaupanje, da se po vajinih zgodbah in doživetjih razodeva Bog. 10. Z notranjo svobodo in odprtostjo sprejemajta to, kar si podelita, tudi tisto, kar je nepričakovano, kajti preko vsega tega se razodeva Duh. Tako. Tu je nekaj pravil, ki vama lahko pomagajo, da se bosta naučila še bolje slišati in se pogovarjati na čim globlji ravni. Nevarno je, da pogovori ostanejo le na površju in se ne dotaknejo vajinega bistva, srca, najglobljih čutenj, lepih in tudi težkih. Poklicana sta, da si omogočata slišati se na najgloblji ravni vajinega osebnega in skupnega življenja in delovanja. Zakaj bi si tega ne omogočila? Bog vaju je prav zato izvolil APRIL 2011

15

in vaju poklical, da sta postala mož in žena. In bolj bosta šla globoko v medsebojnem zaupanju, bolj bo vajino življenje polno svežine, ki jo daje voda Svetega Duha, ki prebiva v vajinih srcih in želi odžejati tvojega sozakonca in vse člane tvoje družine. Ko bosta tako zedinjena, bosta čutila, kako vaju Bog prav preko tega ozdravlja in izpolnjuje obljubo, da kjer sta dva zbrana v njegovem imenu, je on med njima, in kjer se zedinita v isti prošnji, ju bo gotovo uslišal.

Da bosta lažje prišla do tega, po čemer gotovo zelo hrepenita, vama lahko pomaga še eno pravilo za medsebojni pogovor o kakšni temi ali za podeljevanje tega, kar sta izkusila preko dneva. Določita si, da bo vajin pogovor potekal v treh krogih. V prvem krogu si podelita to, kar je vsak izmed vaju osebno doživel, spoznal, odkril itd. (Prav je, da si že vnaprej določita, koliko časa bo vsak izmed vaju imel za to. Če imata samo pol ure za pogovor, potem za to ne smeta imeti več kot deset minut na enega.) V drugem krogu odmevata na to, kar se te je dotaknilo ob poslušanju sozakonca. (Vsak ima časa tri minute.) V tretjem krogu pa na kratko povej, kaj se sedaj v tebi dogaja, kam te to usmerja in kaj je tisto, kar vama želi Bog preko tega, kar sta si zaupala, povedati za izgrajevanje vajinega medsebojnega spoštovanja in ljubezni. p. Ivan Platovnjak DJ Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremljevalec društva Družina in Življenje

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DOVOLIM JEZUSU, DA ME LJUBI?

» … A LI ME L J U BI Š?«

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Hrani moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovce! (Jn 21,15–17) Odlomek, ki zadene! Vsaj mene je. Beseda, ki pušča sled v srcu vsakega, ki želi zares biti z Njim. Ob branju si je dobro vzeti čas, zapreti oči in se prepustiti dogajanju ter tako podoživeti dogodek ob Tiberijskem jezeru po vstajenju. Če sem pripravljen na zaupanje v Gospoda in sprejmem besedo z vsem srcem, se »film« kaj hitro začne odvijati v konkretnem trenutku najinega zakona.

Ta beseda postane živa, učinkovita in ostrejša kot vsak dvorezen meč … Me Gospod res sprašuje po ljubezni?

Po konkretni ljubezni? »Ali me ljubiš bolj … kot sebe?« Kako to misliš, Jezus?

Ja, saj te razumem. Misliš, če se trudim spolnjevati tvojo postavo, če redno molim, če se držim svoje zakonske obljube. (Oprosti, a si mislil, če se je kdaj spomnim v ritmu življenjskega tempa?) Ja, seveda, Jezus, saj veš, kako si prizadevam; pa se mi kljub temu zdi, da moja draga žena tega ne vidi vedno tako, kot bi si jaz želel. Pa tudi to ti je znano, da svetnik pa res nisem. To pa ne! Bistveno je, da si nekako prizadevam, saj ti je to dovolj, a ne? Vidim, da bi rad nekaj rekel. Ja, ti kar povej, samo ni me treba še enkrat vprašati … »Ali me ljubiš bolj …?

Aha! Štekam, ja. Oprosti, ampak nisi bil dovolj jasen s prvim vprašanjem! Veš, včasih si malo skrivnosten, pa rabim nekaj časa »da mi potegne«. Sorry, ja. Hm, sicer se mi zdi, da me hočeš pravzaprav vprašati, če te ljubim v moji ženi. Če jo skušam kaj razumeti, še posebej takrat, ko sem prepričan, da »nima nobene logike« in da od mene pravzaprav »kar neki« hoče? Ja – glej, ti povem DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

po moško: se trudim, jo prenašam, tudi takrat, ko se mi zdi njena reakcija čisto nemogoča, jo toleriram. (Veš, pravzaprav tudi po tvoji zaslugi to zmorem.) Ampak, to je itak samo včasih, Gospod, pa ne boš sedaj malenkosten, saj možje smo ustvarjeni menda med drugim tudi zato, da v življenju naredimo kaj velikega, kaj takega, da se nekaj vidi, a ne? Saj veš, jaz bi ti rad dal več! Poglej, v kakšnem ponorelem svetu živimo, a vidiš?(Če si se malo obrnil stran, ti ne zamerim – tudi jaz bi se, če me ti ne bi zdajle spraševal nekaj o … »Lojze, ali me ljubiš?« Moj Gospod in moj Bog! Vidim, da ti me pa ZARES ljubiš.

Ker vztrajaš. Ker na križu umiraš zame. In ti še ni dovolj – ker veš, da sam ne zmorem, mi pred smrtjo podarjaš še najdragocenejše, kar si imel na zemlji – svojo mamo, da bi me vodila k tebi. Vem, da me ljubiš, ker tretji dan vstajaš iz groba in ostajaš z mano – vse dni.

Vse to zato, da bi ti jaz vendarle že enkrat lahko zaupal. Da bi ti pustil odvaliti kamen z groba moje ujetosti v egoizem, v svoj prav, v pretirano skrb za zemeljske dobrine, za imeti in ne za biti …

Hvala ti, Gospod, v meču tvoje besede doživljam tvojo ljubezen. Zdaj vem.

Zares si me vprašal, če tebe ljubim najprej v moji ženi, v njenem nasmehu in veselju. V njeni žalosti in stiski. V njenem hrepenenju po njej posvečenem času. Po njej napravljeni uslugi. Po njej izrečeni besedi tolažbe in potrditve.

Ali ni ljubezen ozreti se na ta tvoj dar – mojo ženo – s tvojim pogledom, skozi tvojo perspektivo?

Da, draga žena! To je pot moje rasti očetovstva in možatosti. To je pot najine svobode. To je pot polnosti življenja za naju in najine otroke, pa za ljudi, ki so nama poslani na pot.

Saj veš, žena, veš, da te ljubim!

Lojze

16

APRIL 2011

DOVOLIM JEZUSU, DA ME LJUBI?

OTRO Š K A L J U B E Z E N IN VERA Hčerko pomembnega Američana so v oddaji “Early show” intervjuvali v zvezi z napadom 11. septembra in voditeljica jo je vprašala: “Kako je lahko Bog to dopustil?”

Anne Graham je odgovorila prizadeto in prepričljivo. Rekla je: „Verjamem, da je Bog zaradi tega žalosten. Tako kot smo žalostni mi. Toda že pred mnogimi leti smo rekli Bogu, naj izgine iz naših šol, naj izgine z oblasti iniz našega življenja. Verjamem, da se je tiho in mirno umaknil. Kako naj pričakujemo od Boga, da nam bo dal svoj blagoslov in nam zagotovil svoje varstvo, če smo od njega zahtevali, naj nas pusti same?”

Glede najnovejših dogodkov – napadov, streljanja v šolah itn. – mislim, da se je vse skupaj začelo, ko je Madeleine Murray O’Hare vložila tožbo na sodišču, ker ni hotela, da se na naših šolah moli ... Nato je nekdo rekel, naj se na šolah ne bere Biblije. (Biblija pravi: ne ubijaj, ne kradi, ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe …) Potem je dr. Benjamin Spock rekel, da našim otrokom ne smemo dati ene po zadnjici, kadar se grdo obnašajo, ker bo s tem popačena njihova osebnost in ogrožena njihova samopodoba. (Mimogrede, sin dr. Spocksa je naredil samomor.)

Potem je nekdo rekel, naj učitelji in ravnatelji ne poskušajo disciplinirati naših otrok, če se grdo obnašajo. Potem je nekdo rekel, naj naše hčere napravijo splav, če si tako želijo, in ni jim treba tega povedati staršem. Potem je rekel modri član šolskega direktorata: »Ker so fantje fantje in bodo to tako ali tako počeli, dajmo jim kondome, kolikor jih bodo potrebovali. Naj se zabavajo, kolikor si želijo.« Potem je rekel najvišji predstavnik oblasti, ki smo ga izvolili, da ni pomembno, kaj delamo zasebno, dokler bo naše delo opravljeno dobro. Nato je nekdo rekel: »Tiskajmo časopise s fotografijami nagih žensk, saj je to zdravo in normalno občudovanje ženskega telesa.

In potem je nekdo to občudovanje razširil in posnel fotografije nagih otrok in mladostnikov, da bi jih objavil na internetu. Nato je prišla zabavna industrija in rekla: »Napravimo televizijske šove in filme, ki prikazujejo vulgarnost, nasilje in pornografijo. Napravimo glasbo, ki poziva k posilstvu, drogam, umorom, samomoru in satanizmu.

Nenavadno, kako surove, vulgarne, neokusne in obscene zadeve krožijo po internetu, odprta diskusija o Bogu v šolah in javnosti pa se zatre.

Gre komu na smeh?

Kadar si v družbi in v svojem vsakdanu pozvan, da govoriš o Božji ljubezni, raje molčiš, ker nisi prepričan, kaj si bodo drugi mislili o tebi. Žalostno, da nas bolj skrbi, kaj si drugi ljudje mislijo o nas kot to, kar si Bog misli o nas. Zato naj bo to dekličino pričevanje vzpodbuda nam vsem, ko bomo v tem grešnem svetu izzvani, da pričujemo Zanj!

Vir: internet

In sedaj se sprašujemo, zakaj naši otroci nimajo vesti in zakaj ne morejo ločiti med dobrim in slabim in zakaj jim je popolnoma vseeno, če ubijejo tujca, sošolca ali sebe.

Za vse nas velja: „ŽANJEMO, KAR SEJEMO.“ Čudno, kako ljudje enostavno prekolnejo Boga iz ga zavržejo, nato se pa čudijo, zakaj svet drvi v pekel.

Zanimivo, kako hitro verjamemo, kaj piše v časopisih, in dvomimo, kar pravi Biblija. Z lahkoto pošiljamo vice preko e-pošte. Kadar pa je govora o Bogu, jih večina dvakrat premisli, preden pošlje sporočilo naprej.

APRIL 2011

17

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

TAŠČA Druga največja Jezusova zapoved »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe« se mi leto dni po njeni smrti razkriva v vsej svoji veličini.

Mati mojega moža, pa vendar … Najini začetki niso bili lepi. Velika starostna razlika štiridesetih let, čisto druga generacija in dejstvo, da njen najmlajši sin odhaja.

V najin odnos sem vstopila vesela in neobremenjena.

Tašča je takrat že bila v življenjskem obdobju, ko začutiš boleče časovne omejitve, ko opaziš, da marsikaj ne gre več tako kot prej. Toda njeno staranje je bilo vseeno sijajno. Bila je polna življenja, zadovoljna s svojim svetom in globoko verna.

In v ta njen svet sem nekega dne vstopila jaz. Čutila sem, da jo mladost, ki sem jo prinašala v hišo, na nek način moti in vznemirja. Bili sva iz različnih časov, pa vendar sva morali od tu naprej skupaj.

Leta so tekla in s seboj odnašala mnoge rane, ki so nastajale v najinem odnosu. Ko sedaj odprto in iskreno gledam na to najino sobivanje, si priznavam, da mnogokrat nisem ravnala prav.

Vem pa, da nama je Bog ponudil čudovito priložnost, da najin odnos popraviva in udejanjiva drugo največjo zapoved.

Po skoraj dvajsetih letih najinega poznanstva je moja tašča hudo zbolela. Diagnoza rak je huda preizkušnja za vsakega človeka. Najina skupna romanja k različnim zdravnikom in veliko skupaj preživetih ur so v najin odnos prinesli spremembo. Spoznavati sem jo začela na drugačen način.

Občudovati sem začela njeno globoko vero in veselje, da bo kmalu srečala Boga. V nekem trenutku sem se zavedla, koliko bogastva je v njenih pričevanjih, kaj vse zna in kako delavna in dobra gospodinja je. Vsega tega prej sploh nisem hotela videti.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Bolezen je sprejela kot Božji dar, kot čas, ki ga lahko nameni slovesu od vseh, ki jih ima rada.

Ko je konec februarja prejšnjega leta prišla iz bolnišnice, je vedela, da je srečanje z Jezusom blizu.

Priznam, da sem se zelo ustrašila nove naloge, ki me je čakala. Kako bom zmogla, ali bom znala z umirajočo taščo? Toda njena zadnja želja: umreti doma me je napolnila z močjo.

Najini dopoldnevi, ko sva bili čisto sami, niso bili samotni.

Veliko je pripovedovala, kot da bi si resnično želela, da nekatere stvari ne gredo v pozabo. Razmišljala je o smrti in ni se bala. Načrtovala je svoj pogreb, razdelila vse, kar je imela, in se poslovila od vseh, ki so ji v življenju kaj pomenili.

Trpela je hude bolečine in njeni zadnji dnevi so bili zelo težki. Obisk duhovnika in prejem svetega obhajila sta njeno slabo počutje spreminjala v veselo pričakovanje. Še zadnjič je hotela voditi molitev rožnega venca in skupaj z njo smo molili njeni štirje vnuki, oba njena sinova in jaz.

Njeni zadnji besedi na tem svetu sta bili Jezus, Marija.

Izdihnila je na sobotno jutro in ni bila sama.

Hvaležna sem Bogu za to izkušnjo ljubezni, ki je prinesla v moje življenje spoznanje, da nas Bog resnično ljubi.

Brigita Bek

»Otroci, bodite pokorni svojim staršem v pravičnih rečeh! Oni so vaši prvi učitelji. Strezite svojim staršem in pomagajte jim, dokler jih še imate.

Radi bi jim stregli, pa jih ne boste imeli.« blaženi Anton Martin Slomšek

18

APRIL 2011

NAŠ POGOVOR

ALEŠ KOŠIČEK

Tokrat smo k pogovoru povabili Aleša Košička, ki ima za seboj zanimivo osebno izkušnjo in jo je bil pripravljen deliti z nami. V zelo uspešnem življenju se je njegovega zakona dotaknil Gospod s svojim nerazumljivim načrtom: njegovi ženi Metodi so namreč postavili diagnozo raka. Tako težke preizkušnje povzročijo v življenju vsakogar cel val vprašanj, ki jih naslavlja na Boga. Velikokrat se človek v takšni situaciji vpraša: »Kje je tu Božja ljubezen?« in »Zakaj prav meni/nama?« In Gospod je deloval in ju v težkih trenutkih ni pustil samih ...

Aleš, se lahko najprej na kratko predstaviš našim bralcem?

Star sem 44 let in prihajam iz tradicionalno krščanske družine. Imam leto dni starejšo sestro. Svojo mladost in šolanje sem preživljal v Ljubljani. Po zaključku študija leta 1992 sem se zaposlil in istega leta tudi poročil s krasnim dekletom, ki je ravno zaključevalo študij medicine. Po poroki sva se preselila v Kranj, kjer je bila Metoda rojena in je tudi živela.

APRIL 2011

19

Kako si začel skupno življenje z Metodo?

Z Metodo sva bila pet let par, torej praktično ves čas študija. Ona je živela pri starših v Kranju, jaz pa v Ljubljani. Oba sva študirala v Ljubljani in sva se družila, kadar je le bilo mogoče. Preden sem jo spoznal, je bila zelo aktivna v športu, kateremu se je zaradi študija in časa, ki ga je želela posvetiti meni, kmalu odpovedala. Rada sva tudi potovala in najdaljše skupno potovanje je bila pot preko Turčije, Irana in Pakistana do Indije in nazaj.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR V letih zakonskega življenja so se nama rodili trije fantje. Najstarejši Jan je lani jeseni dopolnil 18 let, Martin 14, deveti rojstni dan najmlajšega, Vida, pa smo praznovali letošnjega februarja. Živeli smo lepo družinsko življenje. Oba pa sva se precej gnala najprej s študijem, kasneje pa tudi za zaslužkom. Metoda je opravila specializacijo ter večji del magistrskega študija, jaz pa sem zaključil magisterij. Zadala sva si cilj, da do štiridesetega

kot protiutež vsemu slabemu in izprijenemu na tem svetu. Jan in Martin sta bila takrat že ministranta.

Obiskovali smo svete maše ob nedeljah in praznikih.

Nikoli pa nisva otrok pošiljala samih, saj nisva odobravala ravnanja staršev, ki so otroke pošiljali k maši, sami pa so ostajali doma.

Preizkušnja je dobesedno treščila v vašo družino.

Kako naj človek ve, kako naj ravna v taki situaciji in kakšno vlogo ima pri vsem tem vera?

Ker je bila diagnoza tako slaba, zdravniki pa sprva Zadala sva si cilj, da do štiridesetega leta neenotni glede pristopa starosti doseževa čim več in sezidava dom, potem k zdravljenju, sva imela pa začnemo uživati, potovati in podobno. zelo slab občutek.

Predvsem pa zmedene misli. Spominjam se, da leta starosti doseževa čim več in sezidava dom, sem v dneh po prvih kemoterapijah sedel na njeno potem pa začnemo uživati, potovati in podobno. Na posteljo in ji rekel: “Predlagam da se odločiva za ministrstvo za zdravje je leta 2006 oddala vlogo za uradno medicino in vero. Nič drugega.” Metoda je koncesijsko zasebno zdravniško dejavnost. kot zdravnica imela predsodek do alternativnih metod zdravljenja. Me je pa čudno pogledala, ko sem omenil Nenadoma pa se je življenje v vaši družini obrnilo vero. Sam ne vem, zakaj sem to rekel. Najbrž zato, na glavo ... ker res nisem videl druge možnosti.

Doživela sva šok, ki naju je zelo pretresel. Praktično Kmalu za tem sva neko nedeljo prejela telefonski klic, za štirideseti rojstni dan je Metoda dobila neobičajno v katerem ji je stanovska kolegica predlagala, da se darilo – potrjeno diagnozo raka na požiralniku. Status: udeleži molitve p. Jamesa Manjackala na Kureščku. neoperabilno. »Saj nimava kaj izgubiti,« sva si rekla in šla. Kar sva Takrat gredo človeku po glavi številna vprašanja, tam videla, je bilo za naju nekaj povsem novega kot: “Zakaj jaz? Kaj sem naredila narobe? Kaj lahko in nerazumljivega. Ljudje so peli, dvigovali roke in sploh naredim? Kaj pa zdaj?” in podobno. Najin slavili Boga. Nek Indijec je polagal roke na ljudi in svet se je podiral kot hiša iz kart. Spominjam se molil, ljudje pa so padali po tleh. Midva pa sva bila družinskega izleta v Blejski vintgar, ko sva hodila tam nekje za odrom na meji joka. Domov sva prišla ob otrocih popolnoma odsotna in z mislimi vsak v s precej mešanimi občutki. Metoda je nadaljevala z zdravljenjem. Med dvema ciklusoma kemoterapije svojem svetu. sva uspela iti celo v Medžugorje.

Takrat sva začela brati knjige. Knjige, katerih naslovov ni vredno omenjati, govorijo pa o prasili, o ‘veliki Do tega časa ne morem govoriti o kakšni rasti v skrivnosti’, o moči človekovih misli in podobnem. veri.

Vse pa so imele skupni imenovalec, da si je človek za takšen položaj sam kriv. In to je Metodo zelo Kaj se je zgodilo, da sta se tvoj pogled in srce prizadelo. Ona, ambiciozna, samozavestna, vajena obrnila k nebeškemu Očetu? življenjskih uspehov, da si je sama kriva za takšno Metoda je bila takrat pod vplivom zdravljenja in v diagnozo? Ko sem to dojel, sem vso tovrstno literaturo pričakovanju operacije, zato ni imela ne volje ne odnesel iz stanovanja. energije za duhovno rast. Jaz pa sem bil prepričan, da bom zmogel nositi tudi to breme. In sem ga.

Kakšna je bila v tistem času vajina osebna Približno mesec dni, potem sem se zlomil. Breme in vera? skrbi, ki so se zgrnile nadme, so bili pretežki.

Tradicionalna, nič posebnega.

Rek ‘Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal’ sva razumela, Praktično za štirideseti rojstni dan je Metoda kot da je najino življenje dobila neobičajno darilo – potrjeno diagnozo v najinih rokah, Bog pa je raka na požiralniku. Status: neoperabilno. prijazen možak tam nekje v nebesih. Sva pa želela na otroke prenesti tradicijo vere DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

20

APRIL 2011

NAŠ POGOVOR Ko je šla Metoda v bolnišnico na pripravo pred pogovarjala. Sprva me je nejeverno gledala, kmalu operacijo, je bilo najhuje, saj sem bil sam doma z pa je tudi sama ‘odrinila na globoko’. otroki. Takrat sem šel prvič od vsega hudega iskreno in Takrat sem šel prvič od vsega hudega iskreno in ponižno na kolena. In sem ponižno na kolena. In sem začel moliti. začel moliti. Nebeškemu Očetu sem izjokal vse skrbi, vse strahove in želje.

In vame se je začel naseljevati mir, ki sem ga tako Kako pa sta prišla v stik z DiŽ-em? potreboval. In v nekem trenutku sem začutil, da Bog Prvi stik je bil že nekaj let prej, ko sta imela zakonca res obstaja, da je živ: danes, tukaj in da me ima rad. Vilma in Dani Siter v kranjski župniji Zlato polje In puščice skrbi, ki so me še pred nedavnim hromile, predstavitev svoje življenjske izkušnje in sta na niso imele več take moči. Zelo sem bil presenečen koncu pričevanja predlagala ustanovitev zakonske

skupine. Takrat naju to ni zanimalo.

Spominjam se, da ko je šel okoli list za vpis interesentov, sem ji ga vzel iz rok in ga dal naprej. »Tega pa midva res ne potrebujeva,« sva bila enotna. Sem si pa zapomnil njuno pričevanje. Mislil sem si, da sta srečna, ker je toliko ljudi molilo za njunega sina, in se spraševal, kdo bi v podobni situaciji sploh molil zame.

Takrat na Kureščku pa smo se zopet srečali, vzpostavili stike in ves čas sta bila pravo sonce v najinih ‘deževnih dneh’.

In preko njiju je bila Metoda deležna številnih molitev za zdravje. To je čudovit občutek povezanosti. Vsem molivcem za mojo družino sem zelo hvaležen in se jih večkrat spominjam. Življenje je spremenilo tok svoje struge. Se je to pokazalo v vajini družini?

nad učinkom molitve in zanimivo je, da ko sem kasneje začel prebirati duhovno literaturo, sem v njej zasledil vzorce, ki sem jih dejansko doživljal.

Zelo so se me dotaknili tudi zvočni zapisi govorov p. Jamesa, ki sem jih našel na internetu.

Tako se je začela moja duhovna rast. Po uspešno prestani operaciji sva se z Metodo o tem veliko APRIL 2011

21

Seveda. Že bolezen sama nama je precej spremenila lestvico vrednot. Tudi Bog je dobil v naši družini posebno mesto.

Pregovor “Postavi Boga na prvo mesto in vse bo na pravem mestu” še kako drži.

Uvedla sva veliko sprememb in o vsaki od teh bi lahko veliko govoril: najina skupna jutranja molitev, križ na čelo pred odhodom v službo, vsakodnevno prebiranje Božje besede, zakrament sprave, delavniške svete maše, skupna družinska večerna molitev, prepevanje duhovnih pesmi ob kitari in še mnogo

drugega.

Bolezen nas je še bolj povezala. Naš dom ni bil dom žalosti, ampak dom veselja. Takrat mi je žena večkrat rekla: “Aleš, to sta najlepši leti najinega zakona.”

Kakšna je danes, ko si šel skozi opisano preizkušnjo, tvoja osebna molitev?

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR Osebna molitev niso le molitveni obrazci, branje psalmov ali podobno. To je zame čas, ko si v tihoti

me je, ko sem razmišljal, kako je človek v 2200 letih napredoval tehnološko, njegova nrav pa se ni prav nič spremenila. Stvari, o katerih piše, so tudi danes še kako aktualne.

In v nekem trenutku sem začutil, da Bog res Nato sem nadaljeval obstaja, da je živ: danes, tukaj in da me ima rad. z evangeliji. Evangeliji tekočega dne in revija Beseda med nami so postali moja stalnica. Zanimivo je, kolikokrat lahko evangelij povežem z aktualnim dogodkom svojega življenja. V odnosu do sebe, sočloveka ali Boga. Kot bi si postavljal ogledalo predse. Pri nas ga boste vedno našli odprtega na mizi.

Tvoje pričevanje v DiŽ-evih zakonskih skupinah je lepo sprejeto. Zakonci se ob tvojem pričevanju pogosto vprašamo: “Kako bi pa jaz reagiral, ko bi bil v Aleševi in Metodini situaciji?”

Kaj pa ti vidiš in zaznaš ob takih srečanjih?

Najprej naj povem, da ne čutim nobene notranje potrebe po pričevanjih, da bi s tem tolažil sebe. Kamor me povabijo, pa z veseljem pridem. Pridem, ker se na ta način najlažje oddolžim za vse prejete molitve in ker vem, da je redko priložnost slišati takšno pričevanje. Verjamem, da poslušalcu zgodba ostane v podzavesti, in če bo kdaj potreba, se bo spomnil nanjo.

Tudi sam imam občutek, da je pričevanje v zakonskih skupinah lepo sprejeto. Večinoma se na koncu razvije

 METODA KOŠIČEK

srca sam z Gospodom in mu izliješ svoje misli.

Je čas notranjega miru in čas slavljenja Očeta in Sina v Svetem Duhu. Ljudje vsaj na začetku največ prakticiramo prosilno molitev, ko se na Boga obračamo s svojimi težavami. Naslednja stopnja je zahvalna molitev. Zahvale za dobro in slabo, kar v življenju prejemamo. Meni je najlepša in najljubša slavilna molitev, ko Boga slavim zato, ker je, V stiski zelo priporočam kratke molitve. ker je vsemogočen, večen in Pravijo jim tudi bliskovite. ker me ima neskončno rad.

Molitev je lahko povezana s čudovitimi fizičnimi občutki, lahko pa je tudi popolnoma ‘hladna’. Bistveno je, da v molitvi redno vztrajamo ne glede na trenutna zanimiv pogovor. Opažam pa, da jih veliko ne zmore ‘odriniti na globoko’. Zadostuje jim nedeljska maša, občutja. dnevno prebiranje Božje besede jim je tuje, k spovedi Danes ima Sveto pismo posebno vlogo v vaši gredo redko, za osebno molitev nimajo časa. Škoda.

Vse te stvari so tako zelo pomembne za aktivnega družini. Je bilo od nekdaj tako? kristjana, terjajo pa red in čas. Jaz pri treh otrocih, Svetega pisma prej nikoli nisem bral. Potem pa zahtevni službi in obilici gospodinjskih opravil najdem me je vleklo, da bi ga vzel v roke. In sem začel s ta čas. Kajti če nekoga ljubiš, boš zanj vedno našel Pavlovimi pismi, pa nisem kaj dosti razumel. Potem čas. Če ti nekdo podari 10.000 evrov, mu brez težav sem se odločil, da bom začel s čim lažjim. Izbral vrneš 1.000 evrov, ko pa ti Stvarnik vsak dan podari sem Siraha. Res zanimivo branje. Prav pretreslo 24 ur življenja, ti je pa težko vrniti 1 uro.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

22

APRIL 2011

MAŠ POGOVOR Pa da ne bom samo kritiziral. Občudujem in spoštujem zakonce, ki žrtvujejo svoj večerni čas, da bi bili povezani v zakonski skupini. Midva pred boleznijo tega koraka nisva zmogla.

Ali lahko nekdo iz tvojega/Metodinega ravnanja povzame neko merilo za ravnanje v svoji preizkušnji?

Marija ni imela pri sebi Svetega pisma, da bi obrnila list in prebrala, kako bo čez tri dni vstal in bo vse v redu. V vsej svoji žalosti in zmedenosti je zmogla reči: ‘Zgodi se’.

To je tisti občutek iz prej omenjenega prepada, ko se ne zanašaš več na svoje moči, ampak se predaš Bogu in zmoreš iskreno reči: ‘Zgodi se tvoja volja’.

Najtežje je izklopiti razum, ki te v takšnih situacijah Zdaj že dobri dve leti živite sami – ti in trije sinovi. hromi. In tisti strah, ki te zajame, omogoči, da vate Na nek način si moral prevzeti tudi vlogo matere vstopijo temne misli. Z Metodo sva si večkrat rekla, da v življenju svojih otrok. Kako poteka vsakdanje je občutek, ko se zavestno prepustiš Bogu, podoben življenje v vaši družini? tistemu, ki ga doživiš, ko bi se vrgel v prepad, ko ni Ta preizkušnja je za nas pomenila veliko spremembo, več nič odvisno od tebe. In takrat, ko se odpremo saj sem moral prvič poprijeti za marsikatero delo.

Bogu, mu s svojo svobodno voljo damo možnost Enako velja za fante. ‘Če je vojna, je vojna za delovanja. Začnejo se dogajati čudovite stvari. Lahko vse,’ jim večkrat ponovim. In delamo. Vsi. Kosilo bi rekel čudeži. je na mizi, perilo je oprano, z nekaj godrnjanja se Je pa res, da gre v trenutkih globoke potrtosti molitev pomete in posesa ... Zelo pa sem hvaležen širši zelo težko z jezika. K sreči takšno stanje ne traja družini, še posebej Metodinim staršem, ki živijo dolgo in takrat je treba ponižno na kolena. In molitev iz blizu in mi nesebično pomagajo, kjer in kadar jaz stiske ni narejena, ni ponavljanje molitvenih obrazcev. ne zmorem.

Je molitev srca. In takšna molitev pride do neba. In je slišana. Psalmist (Ps 94,9) Marija ni imela pri sebi Svetega pisma, da bi pravi: ‘Ta, ki je zasadil uho, obrnila list in prebrala, kako bo čez tri dni da bi ne slišal?’ Seveda pa ni vstal in bo vse v redu. V vsej svoji žalosti in nujno, da je razplet takšen, zmedenosti je zmogla reči: ‘Zgodi se’. kot si ga mi želimo.

V stiski zelo priporočam kratke molitve. Pravijo jim tudi bliskovite. Ne morete si misliti, kakšna moč je Čudoviti so večeri, ko se ob svečki usedemo za v preprosti besedi ‘Jezus’, ko jo večkrat izgovorite. mizo, ko zapojemo ob kitari, naše skupno preživljanje Ali pa: ‘Le v tebi se umiri moje srce’, ‘Moj Gospod počitnic, skratka čudovito je vse, kar počnemo in moj Bog’, ‘Ljubim te, Jezus’, ‘Vate zaupam’ in skupaj. podobno.

Moja vzgoja otrok v veri temelji predvsem na zgledu.

Ne v siljenju v nekaj, kar bi v njih povzročilo odpor.

Metoda je po dveh letih in pol zdravljenja Trudimo se slediti Božji volji in njegovi nedoumljivi prestopila prag večnosti. Kako si to sprejel? Si logiki, a ker imamo izkušnjo njegove pomoči, se na sploh razmišljal, ali se to lahko zgodi? Posebej to znašamo in gremo pogumno naprej. še po tolikih molitvah, prošnjah in zahvalah?

Verjetno se res malce čudno sliši, ko pričujem o Aleš, lepo se ti zahvaljujem, da si svojo življenjsko tragični izkušnji, istočasno pa govorim o Božji izkušnjo podelil z nami, saj je prav tisto, kar ljubezni. Glede na vse prejete milosti in občutja doživljamo v svojem življenju, najmočnejše, s Božje bližine sva do konca verjela v ozdravljenje. čimer si lahko pomagamo in vlivamo upanja. In Nad njo so molili karizmatiki, molitvene skupine, tvoja zgodba nam v teh prihajajočih dneh velike Prenova. In vendar se ni izšlo, kot smo pričakovali. noči prinaša zares veliko upanja in tudi veselja.

Trdno verjamem, da bi jo moj Bog lahko ozdravil, Hvala ti in naj tebe ter tvoje fante Gospod še če bi hotel. A očitno ima drugačne načrte, ki jih ne naprej varuje in blagoslavlja. razumem. To dejstvo sprejemam in iz tega črpam Pogovor sem uredila Petra Berčan notranji mir in tolažbo.

Predstavljajte si Marijo pod križem, na katerem je umiral Jezus. Od starčka Simeona naprej so ji govorili, da bo njen sin nekaj posebnega in da bo delal velika dela. Sedaj pa umira na križu, zasramočen in zapuščen. Okoli njega bes in zmagoslavje hudobije.

APRIL 2011

23

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ODGOVORNO STARŠEVSTVO

DRUŽINSKE ZAPOVEDI 1. Vedno imej v mislih Boga in spoštuj deset Božjih zapovedi. Koliko odstotkov? 100 %!

2. Bodi vselej srečen in ohranjaj dober odnos z vsemi.

O ljudeh in situacijah, v katerih se znajdeš, misli le najboljše.

3. Neguj družinsko molitev, osebno molitev in dnevno branje Božje besede.

4. Poslušaj in ubogaj svoje starše in cerkvene voditelje.

Spoštuj in ubogaj državne in šolske odredbe.

5. Vedno vse počisti za seboj.

6. Ljubi svoje bližnje, bodi do njih dober in pozoren.

7. Bodi do prave mere uslužen in izogibaj se sebičnosti.

8. Kadar govoriš, skrbno izbiraj besede. Ne obrekuj in nikoli ne govori nič slabega. Nikoli nikogar ne zbadaj in ne prekinjaj, kadar govori drugi.

9. Dobro skrbi za svoje telo in mišljenje. Bodi vesten pri učenju in študiju. Poskrbi za gibanje in zdravo hrano.

10. Stori, kar obljubiš, in bodi za svoja dejanja in svoje odločitve odgovoren.

Vir: internet

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

24

APRIL 2011

ODGOVORNO STARŠEVSTVO

Foto F.T&P

ALI DOVOLIM GOSPODU JEZUSU, DA ME LJUBI?

Pravkar se je pričela pomlad. Je namreč prvi pomladanski dan, poln sonca. Po hladni in dolgi zimi prav prijetnih 20 stopinj. Narava je pognala prve zelene poganjke.

Vse se prebuja in začenja znova. Po navidezni smrti, mirovanju se poraja novo življenje. Nehote pomislim na ta krogotok. Vse je tako dovršeno, popolno. Bogu hvala.

Tudi moj, najin krogotok se prične po mirni, mnogokrat pa po neprespani noči. Misel, da zjutraj SEM, me navda s hvaležnostjo in zahvalo Bogu, da mi je dal nov dan. Ženi Danieli privrejo še misli na obveznosti v službi in z otroki. Gospodu se za misli in prve jutranje skrbi tudi zahvali. Povabi ga, da najino družino prelije s svojo predragoceno krvjo in nas varuje pred vsemi vplivi in zalezovanji hudega duha. Vso družino izroči v Marijino varstvo in jo prosi, da nas zagrne s svojim plaščem.

Takrat sva pomirjena, saj veva, da nas Gospod v tem dnevu varuje in boža s svojo dlanjo.

Poseben Božji dotik vidiva v najinih petih otrocih. Zadnje čase ne hodiva pogosto na predavanja in ne iščeva toliko literature o njihovi vzgoji (prevzgoji). Trudiva se, da bi odsevali najino povezanost v zakonu, najin odnos do Cerkve in Boga. Prav v ta področja kličeva Božjega

APRIL 2011

25

blagoslova. Po otrocih sva namreč spoznala tudi svoje meje, nemoči. Spoznavava, da sva brez njega nemočna in uboga.

Dnevno se spominjava v zahvali Bogu, da je najini družini naklonil neskončno pozornost, skrb in ljubečo bližino po duhovnem očetu – voditelju, ki naju bodri, kaže smer, je dosleden in v najinih stiskah ljubeč, brez kančka obsojanja. Preko njega spoznavava, kaj je prava ljubezen, in je v najinih očeh največji odsev Jezusove ljubezni in njegovega delovanja. Zvečer je družina zbrana ob krajši molitvi, kjer se Bogu zahvalimo za njegovo delovanje. Pozorni smo na njegove uslišane prošnje. Pravi blagoslov je, ko malčki mirno zaspijo in nastopi priložnost, da si kot zakonca podeliva, kako sva preživela dan. V najino doživljanje lepega in težkega povabiva Jezusa. Hvaležna za dar vere se mu izročiva v varstvo, prav tako nama zaupane otroke.

Gospodova usmiljena ljubezen naju najbolj nagovarja preko zakramenta sprave in svete evharistije.

Jan in Daniela Škrobar

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

BITI TAŠČA/TAST

Foto F.T&P

OH, TE T A Š Č E 5

V postnem času najpogosteje molimo žalostni del rožnega venca. Ob razmišljanju teh skrivnosti se mi naslika podoba mojega življenja v trenutkih, ko začutim neprijetnost v življenju bližnjih, v tem primeru mladih zakoncev, ko čutim, da trpita, da sta na preizkušnji (v njunem odnosu, v neuresničenih željah, v vsakdanjih malenkostih, ki se nehote zapletejo).

Nekako avtomatično je to bolečina – križ tudi za starše, zame. Morda še težji, kot če je samo najin, moj. Kaj lahko storim kot mati odraslega, osamosvojenega otroka, kot tašča? Ne vidim načina, kako bi jima lahko otipljivo pomagala, čeprav me boli. Čeprav mi o problemih ne govorita, jih nekako vidim, čutim, saj živimo v isti hiši.

Razmišljam. Ali bi bilo bolje, da ne bi živeli skupaj, ker takrat ne bi mogla začutiti, zaslutiti težav? Morda ja?

Morda ne?

Ja, morda sploh ne bi vedela in me ne bi bolelo, saj so obiski čisto nekaj drugega kot vsakdanje skupno življenje.

Ampak zdaj je tako, kot je. Živimo pod isto streho in tega sem in želim biti še naprej vesela. Zato tudi zaznavam njune težave. Toda kaj v takšnih situacijah morem, smem, želim storiti? Pomagati! Kako? Sama imam že nekaj »kilometrine« in izkušenj. Lahko ju povprašam, kje je težava in potem »svetujem«. S stranske perspektive je vse videti drugače in že imam rešitev za njiju. Zavedam pa se, da se nimam pravice »vmešavati«. Kaj zdaj? Oblega me skušnjava, da onadva problema ne bi imela, če bi se drugače obnašala. Pa spet vem, ne smem obsojati. Pa pride naslednja (skušnjava), da se lahko z ugotovitvijo »to me ne briga« obrnem vstran, saj je to njuna stvar.

Končno pride boljša misel in molim. Najprej zase, da jima ne bi povzročala dodatne teže. Prosim, naj mi Gospod pove, kaj smem, kaj naj naredim. In pride nova misel – molim za njiju, da bi si dopuščala slišati Božji glas, da bi ga iskala in naposled našla. In pride spoznanje, da je njuna DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

pot resnično njuna, da je vsaka težava tudi zanju priložnost za zorenje, za napredovanje. Da je istočasno tudi moje boleče čutenje ob njiju priložnost za moje zorenje, za mojo rast. Odrešujoče je, ko spoznam, da lahko ostanem na varni razdalji (spoštljivosti) s tihim spremljanjem – molitvijo, v katero pritegnem tudi moža. Ja, to mi, nama prinaša dober občutek.

Vesela sem vsakič, ko mi uspe, da mladih v težavah nisem še dodatno prizadela s svojo »vsevednostjo« (zabila žeblja v rano), nisem pa tudi ostala brezbrižna do njune bolečine. Ugotavljam, da vse potrebuje svoj čas, ki se imenuje potrpežljivost, in tako lahko spreminjamo naše odnose le skozi sebe. Ni lahko, je pa vredno nositi ta križ, ki postane bolj znosen, če pred seboj gledam Vstalega in slišim njegovo, v vse čase segajočo besedo: »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar.« (Jn 15,5) Moram priznati, da bi brez Njega marsikaj storila (in storim) drugače, kar lahko pomeni enako kot ničesar storiti ali celo slabo storiti.

Sabina Majcen

»O starši, usmilite se naše države, ki vam utrjuje in varuje vaše pravice, da bi ji vzgajali dobre, pridne državljane, ne pa puntarjev. Skrbite, da bodo vaši otroci veselje in čast, ne pa sramota domačega kraja!« blaženi Anton Martin Slomšek

26

APRIL 2011

MOŠKI ZAJTRK

MOŠKI ZAJTRK Krško, sobota, 19. februar, zgodaj zjutraj (pred 7.00).

Dogovorjeni smo bili, da se dobimo pri restavraciji IPUSA v Krškem. In res, ko sem se sam pripeljal na zbirno mesto, so bili tam že tisti najbolj pridni in hkrati tudi najbolj oddaljeni, saj so prišli iz Ponikve, Celja in Logatca. Hvaležen sem ljubemu Bogu za vas, dragi možje in očetje.

In res, zbralo se nas je 32. Kaj nas je povezalo? Hm, zanimivo vprašanje in zelo vmesno. Odgovor, ki ga sam prepoznavam v sebi je, da nas je povezala Božja ljubezen, ki se po nas, možeh in očetih, preliva v naše družine.

Zavedam se namreč, da tudi mi, kot nekoč apostol Pavel, živimo v času, ki ga smem povsem upravičeno imenovati »čas sprijenega in pokvarjenega rodu« (Flp 2,15). Zakaj tako mislim, čeprav po naravi sploh nisem črnogled? Ko se ozrem okoli sebe, vidim, da drži tisto, ko pravijo, da v sodobnem času vedno bolj izginja lik očeta in lik moža – govorimo o odsotnosti očeta in moža iz procesa vzgoje.

Pravzaprav smo v zadregi, ko naj bi opisali lik moža in očeta. Kar obnemimo, saj nas je med nami veliko, ki smo morali večino svojega otroštva in odraščanja preživeti brez očeta.

Osebno me najbolj moti neka apatičnost, ki vlada na tem področju. Zdi se, kot da smo se – predvsem možje in očetje – kar vdali v usodo, češ, da je pač tako, kot je, da svet drvi v propad, da se ne da nič več narediti, da bi ta cunami zaustavili, da bi naredili močne jezove, ki bi nas ubranili pred popolnim polomom … NI RES! Ne strinjam se! Nočem verjeti, da se ne da nič narediti! Odpovedujem se temu duhu laži. Vem, kdo stoji zadaj. Hudič, ki ruši, kar Bog gradi. Družina je Božja ustanova. Družino je postavil Bog – ni si je izmislil človek! In hudiču ni všeč nič, kar je Božjega. Zato napada naše družine. Zato ruši edinost in ljubezen med možem in ženo. Zato ruši edinost in ljubezen med starši in otroki, brati in sestrami – edinost in ljubezen, ki je temeljna Božja kategorija, temeljna podoba Svete trojice in po tej podobi smo ustvarjeni: »… moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27). Zato smo na potezi, da odpremo oči, drage sestre in bratje, drage žene in možje!

In Moški zajtrk je prav temu namenjen: da bi možje in očetje odprli oči, da bi spregledali, da se ne bi več dali zapeljevati duhu časa, ki je duh razdora in uničenja, duh laži in prevare. Mi pa smo vendar otroci luči (Ef 5,8) in smo poklicani, da obrodimo »sad luči«, ki je v »vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici« (Ef 5,9).

Tako smo na našem srečanju februarja poskušali razumeti, kaj za nas pomeni poročenost, kaj pravzaprav pomeni zakon in z njim v zvezi zaveza. Ugotovili smo, da je zakon pred Bogom sklenjena zaveza med moškim in žensko, da je Bog »glavna priča« med nama sklenjene zaveze.

Pod drobnogled smo vzeli prav ta pojem »zaveza« in spoznali, da gre pri tem za žrtev – lahko bi celo rekli, da gre za smrt. Kako težko zvenijo danes te besede, ko je več kot očitno, da se soočamo z likom razvajenega APRIL 2011

27

in pomehkuženega moškega, ki skorajda ni več vajen nobene žrtve in nobenega odpovedovanja. Pri poročni zavezi pa ne gre za nič drugega kot za moževo umiranje sebi, da bi mogel živeti za svojo ženo in obratno. In ko smo tako premišljevali, smo prišli do primera, ki kaže Izraelce, kako se pritožujejo pred Bogom in ga sprašujejo, zakaj jih ne blagoslavlja. On pa jim odgovarja: “Ker je bil GOSPOD priča med teboj in ženo tvoje mladosti, proti kateri si nezvesto ravnal, čeprav je tvoja družica in žena tvoje zaveze.” (Mal 2,14) Po preroku Malahiji Gospod uvaja pojem »lomilci zaveze«. Mar ni danes med nami mnogo lomilcev zaveze? Mar se v njih večkrat ne prepoznam tudi sam? Kolikokrat zaradi svojih načrtov nisem pozoren do potreb svoje žene (in svoje družine)! Kolikokrat sem napet in živčen, če mi kaj ne uspe, in ne opazim, da tudi moja žena živi v stresu, da jo za kaj skrbi, da potrebuje le objem …

Zaradi zaveze, ki sem jo pred Bogom sklenil s svojo ženo, sem Bogu, moji ženi in najinim otrokom odgovoren – dal sem svojo besedo. Koliko velja moja beseda? Kako trdna je? Da bi mogli naša srečanja tudi v bodoče pripravljati in se na njih spodbujati in graditi zavest odgovornosti in pripadnosti zavezi, ki smo jo sklenili, potrebujemo vašo molitev. Vse, ki berete te vrstice, prosim, da nas v svojih prošnjah podprete, da bomo hoteli in mogli postajati trdni in odločni uresničevalci zaveze in ne bomo njeni lomilci.

Dani

»Starši in vzgojitelji, dajte si dopovedati z znamenji časa in spoznajte, da človek, ki je vero izgubil, ne pozna več nobene postave in nobenih mej.« blaženi Anton Martin Slomšek

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

KOZAREC MLEKA Nekega dne je revnemu Howardu Kellyju, ki je od vrat do vrat prodajal izdelke, da bi si lahko plačal študij, v torbi ostalo samo še 10 centov.

Bil je zelo lačen.

Odločil se je, da bo pri naslednji družini, pri kateri bo potrkal na vrata, zaprosil za hrano.

No … vrata mu je odprla uglajena dama, ki ga je tako zmedla, da v tej zmedenosti ni znal prositi za nič drugega kot za kozarec vode. Žena je opazila, da je mladenič lačen, zato mu je namesto vode prinesla velik kozarec mleka.

Počasi je pil, nato pa je vprašal gospo: »Koliko sem dolžan?« »Nič mi ne dolguješ,« mu je odgovorila, »moja mama me je učila, da se nič ne zahteva za to, kar se da bratu iz ljubezni.« »Potem se vam iz srca zahvaljujem!« Ko je Howard Kelly šel od tam, se ni počutil samo bolj močnega, ampak je občutil, da je v njem zraslo tudi zaupanje v ljudi in vera v Boga.

Mnogo let kasneje je ta žena hudo zbolela.

Mestni zdravniki so bili zelo zaskrbljeni, saj niso mogli najti zdravila za njeno bolezen.

Odločili so jo poslati v bolnišnico v glavno mesto. Poklicali so slavnega dr. Howarda Kellyja za nujen nasvet. Ko je slišal ime mesta, iz katerega je prišla pacientka, mu je pogled zažarel. Takoj je odšel v sobo pacientke in prepoznal staro gospo. Srce mu je vztrepetalo od razburjenja. Nemudoma je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, samo da bi ji rešil življenje.

Od tega trenutka dalje, je bila vsa njegova skrb namenjena tej ženi.

Posvetil se je iskanju zdravila proti tej strašni bolezni, ki je gospo vodila h koncu.

Po dolgi borbi je pacientka premagala bolezen. Popolnoma je ozdravela.

Ko je bila zunaj življenjske nevarnosti in popolnoma zdrava, je dr.

Kelly v administrativnem uradu zaprosil, da za ženo izračunajo stroške bivanja v bolnišnici in mu račun pošljejo v vednost.

Ko ga je dobil v roke, ga je podpisal in odobril ter na dnu napisal posvetilo. Nato je poprosil, da ga izročijo pacientki. Gospa se je bala odpreti kuverto, ker je predvidevala, da bo račun zelo visok.

Končno se je odločila, ampak … Nekaj je zmotilo njeno pozornost.

Na dnu računa je pisalo: »Plačano pred mnogo leti … s kozarcem mleka!« dr. Howard Kelly Njene oči so napolnile solze radosti in iz njenega srca je prišla molitev: »Hvala ti, moj Bog! Svojo ljubezen si pokazal po rokah in srcih ljudi!« Kralj jim bo odgovoril: »Resnično povem vam, kar koli ste storili enemu od teh mojih bratov, ste meni storili.« (Mt 25, 40) Guillermo Hernandez Prevedla Petra Kokalj (Book št.13/2011) DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

28

»Starši, ne naveličajte se učiti in svariti svoje otroke, moliti zanje! Dokler je drevo še mlado, se lahko zravna, staro se zlomi!« blaženi Anton Martin Slomšek APRIL 2011

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

MOLITVENA NAVEZA ZA DOBRE DRUŽINE IN DUHOVNE POKLICE Prav z veseljem je prelistati revijo DiŽ, v kateri je v sliki in besedi predstavljenih toliko dobrih družin. Bogu hvala za ta dar. Prepričan sem, da je to najprej dar za vas, možje in žene, in da v urejeni povezanosti doživljate varnost, sprejetost, ljubljenost … To je dar za vaše otroke, saj jim s trdno skupnostjo med vama dajete najboljše možno okolje za njihovo doraščanje in usposabljanje za svojo samostojno pot v življenje.

Vaše družine so dar tudi za slovenski narod. Podarili ste nove člane našemu narodu, omogočate jim, da se bodo razvili v takšne osebnosti, ki bodo v bližnji prihodnosti zmogli prevzeti vajeti naše narodne zgodovine, končno pa z urejeno družino delate naši družbi tudi najmanj problemov in stroškov.

Dobra družina ni sama po sebi umevna. Ko fant in dekle začneta skupno življenje, to še ni zagotovilo, da bosta ustvarila dobro družino. Dobra družina je tudi delo Boga. Rad bi vam predstavil molitveno navezo za dobre družine in duhovne poklice.

Ta naveza je nastala v letu, ko smo v Cerkvi na Slovenskem obhajali leto poklicanosti. Na 4. velikonočno nedeljo leta 2004 (to je na nedeljo dobrega pastirja, ko posebej molimo tudi za duhovne poklice) smo bratje kapucini po naših cerkvah povabili udeležence k molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice.

Kaj je molitvena naveza za dobre družine in duhovne poklice?

V Sloveniji je že več pobud, da bi molili za duhovne poklice. Zavedati se moramo, da ob delu za duhovne poklice ne smemo pozabiti tudi na delo za dobre družine.

Dobra družina in duhovni poklic se med seboj močno prepletata. Najprej je potrebno nekaj narediti, da bomo dobre družine in duhovne poklice bolj cenili. Prvi korak vidimo v molitvi za dobre družine in duhovne poklice. Že z odločitvijo, da bom molil za dobre družine in duhovne poklice, izražam, da mi je oboje nekaj dragocenega, molitev pa mi bo pomagala, da jih bomo še bolj cenil.

Z dejanjem molitve hočem pokazati tudi mladim, ki so še pred odločitvijo za življenjsko poslanstvo, da jih imam rad in jim želim dobro.

Komu je namenjena molitvena naveza? Član molitvene naveze za dobre družine in duhovne poklice je lahko vsak, ki se odloči, da bo molil za dobre družine in duhovne poklice. K molitveni navezi vabimo odrasle, da bi molili za razumevanje in spoštovanje v obstoječih družinah, za zvestobo duhovnikov, redovnikov in redovnic ter za vse mlade, da bi se dobro pripravili na bodoče poslanstvo v družini ali duhovnem poklicu. Vabimo starše, da bi molili za svoje družine in svoje otroke. Vabimo tudi mlade, da bi molili zase in za svoje vrstnike, tudi za bodočega sozakonca, da bi bili odprti za odkrivanje Božjega načrta in pogumni pri odločanju.

APRIL 2011

29

Kakšna je »obveznost« člana molitvene naveze?

Molitvena naveza vsebuje kratko Frančiškovo molitev in eno desetko rožnega venca. Molitev sv. Frančiška se glasi: O, VZVIŠENI IN VELIČASTNI BOG, RAZSVETLI TEMINE MOJEGA SRCA. DAJ MI PRAVO VERO, TRDNO UPANJE, POPOLNO LJUBEZEN, GLOBOKO PONIŽNOST, RAZUMNOST IN SPOZNANJE, DA SE BOM DRŽAL/A TVOJIH ZAPOVEDI. AMEN. K tej molitvi dodajamo eno desetko rožnega venca, in sicer: ponedeljek: ki si ga Devica rodila, torek: ki je za nas težki križ nesel, sreda: ki je Svetega Duha poslal, četrtek: ki je oznanjal Božje kraljestvo, petek: ki je za nas križan bil, sobota: ki si ga Devica v templju darovala, nedelja: ki je od mrtvih vstal.

Te desetke so vzete iz tistega dela rožnega venca, ki ga molimo tisti dan, jo pa z lahkoto nanašamo na dogajanje v družini ali v duhovnem poklicu. Tako tistim, ki že molite cel rožni venec, ni potrebno dodajati še nove molitve, ampak le to desetko namenite za dobre družine in duhovne poklice. Član molitvene naveze lahko postane tudi nekdo, ki je že član kakšne druge oblike molitve za duhovne poklice, npr. živi rožni venec. Takšni člani ohranijo dosedanjo molitev, le namen razširijo tudi na družine.

Več o molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice si lahko ogledate na spletni strani: http://www.kapucini.si/?id=276 Kako postanem član/ica molitvene naveze za dobre družine in duhovne poklice?

Preprosto. Izpolnite spodnjo prijavnico.

Ime in priimek: Lahko nam zaupate tudi naslednje podatke, da bomo med seboj povezani še v kakšni drugi obliki (prejemali boste našo revijo Frančiškov prijatelj, povabili vas bomo na duhovne vaje za člane naveze …)

Naslov: Pošta: Telefon:

Pošljite jo na naslov: Slovenska kapucinska provinca, Mekinčeva 3, 1000 Ljubljana.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

Načrt ženskega bitja

Vprašanje za može: lahko trdite, da razumete svojo ženo?

Mislim, resnično razumete. Da vam je torej jasno, kaj morate storiti, ko je v tistih dneh. Da razumete, da želi le sanjariti skupaj z vami, ko vam razlaga o novi kuhinji svoje prijateljice. Da vam je jasno, da noče z vami »googlat« za razpisanimi delovnimi mesti, ko vam pripoveduje o svojih težavah v službi. Da se vam vsaj svita, da je res možno, da zvečer ni razpoložena za tiste stvari in da to ne pomeni, da vas nima rada.

Poročen sem dvanajst let in imam tri hčerke. Specialist za žensko problematiko. A z leti nisem kaj prida napredoval v razumevanju nasprotnega spola. Razen mogoče ugotovitve, da je včasih bolje biti tiho ... oziroma, da sem se naučil razpoznati, kdaj bi bilo bolje, da bi bil tiho, a mi ni uspelo. Ko moja nerodna moška beseda že naredi svoje, lahko samo nemočno opazujem, kam vse se širi požar nerazumevanja.

Po dvanajstih letih zakonskega življenja se zdi, da nisem nič boljši mož, kot sem bil takoj po poroki. Nasprotno, zdi se, da sem opustil tistih nekaj bolj ali manj uspešnih prijemov za osrečevanje nasprotnega spola, ki sem jih kot fant s pridom uporabljal.

Na primer: dvorjenje. Po SSKJ dvoriti pomeni izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost. Pridobivati njeno naklonjenost? Pospraviti svoje umazane nogavice v koš za umazano perilo najbrž ne šteje. Že samo ob misli na besedo dvoriti mi postane nekoliko nelagodno in pravzaprav nerodno. To ni zame, si mislim, ampak za kakšne naivne mladce. Življenje je kruto in trdo in moja naloga je vse prej kot to, da ženi dvorim. Saj ve, da jo imam rad. To vendar vidi iz tega, da sem ji zvest, da skrbim za najino družino, da sem z njo prijazen, da od časa do časa zanemarjam svoje hobije in se raje posvetim njej, da si utrgam čas za nakupovanja, čeprav ve, da sovražim romanja po veleblagovnicah ...

Ne, nikakor ne more reči, da ji ne izkazujem pozornosti.

Svoje življenje sem zastavil za to, da sem z njo ustvaril dom in družino.

Vendar nastopijo dnevi, ko ji obraz prekrije neka otožnost.

Takrat vem, da ni srečna. In ta občutek, ki ne laže, ni trenuten. Ne morem se znebiti misli, da so ti dnevi samo vrh ledene gore. Da bo nekega dne s solzami v očeh priznala, da je ljubezen med nama umrla. Da mi bo očitala vse tiste stvari, ki jih nisem naredil. Da bo navedla vse z moje strani neizgovorjene besede, po katerih je tako zelo hrepenela. Da bo odstrla tančico z gore njenih strahov, razočaranj in sanj, o katerih jaz ne bom vedel ničesar.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Da bo odprla fotoknjigo potovanj, ki jih z menoj nikoli ni doživela.

Zdi se, da bolj kot se trudim biti dober mož in oče, slabše se to odseva v njenem življenju – v njenem zadovoljstvu.

Res ne razumem. Rad bi imel seznam stvari, ki jih moram početi, da bi jo osrečeval. Resnično si želim, da bi jo osrečeval. Ni večjega zadovoljstva, kot imeti ob sebi srečno in zadovoljno ženo. Poročno obljubo ljubezni in spoštovanja jemljem zelo resno. Vendar potrebujem smerokaz, ko nastopi čas odločanja, da usmerim svoj korak k osrečevanju svoje ljubljene. Pokažite mi zvezdo severnico, dajte mi kompas, prodajte mi iPhone, karkoli.

A mi lahko kdo, PROSIM, sestavi nek seznam? Mi lahko nekdo prinese načrt žene? Dokumentacijo njenega delovanja? Navodila za uporabo? In če bodo navodila v ženščini, se bom tudi tega jezika naučil.

Pozabljam, da sem poročen z osebo. Z žensko. S človekom, ki živi zaradi odnosa, ki ga imava. Bolj kot se trudim, da bi jo razumel po moško, manj žensko se ona počuti. Saj noče, da bi jo razumel. Želi si le – biti z menoj. Živeti z menoj. Me ljubiti.

Ko si včasih domišljam, da sem spoznal delček tega čudovitega bitja – že naslednji trenutek zaživi popolnoma drugače. Kar je bilo včeraj dobro, je danes neprimerno. Kar je včeraj prekipevalo v mavričnih barvah, je danes polno sivih odtenkov. In prav to je njen čar. Vedno je nova, vedno edinstvena in neponovljiva. Taka kot pred petnajstimi leti, ko me je očarala z ... še danes ne vem točno s čim. Pa vendar sem bil takrat – tako kot danes – že ob pogledu v njene iskrene oči v trenutku ves njen. Sem jo razumel bolj kot danes? Niti ne. Le večkrat sem ji povedal, da jo ljubim. In večkrat sem jo prijel za roko. Jo objel, ne da bi gledal na uro. Jo presenetil. Užival v neskončnih zajtrkih skupaj z njo. In večkrat sem se ji nasmehnil.

Grem, da jo poljubim.

Mitja (povzeto iz spletne strani: mitjastantic.blogspot.com)

»Priden vrtnar mora neprenehoma trebiti, obirati in obrezovati svoje mlado drevje. Še bolj morata oče in mati svoje otroke odvajati hudih navad in slabih nagonov, ko se pokažejo.« blaženi Anton Martin Slomšek

30

APRIL 2011

DUHOVNA POBUDA

JEZUSU VSAK DAN ZNOVA DOVOLIM …

V knjigi Johna Eldridgea sem naletela na zanimivo razlago besede »Ezer Kenegdo«, ki je uporabljena v Mojzesovi knjigi v poročilu o stvarjenju sveta in še v nekaterih drugih poglavjih Svetega pisma. Omenjeni izraz se uporablja za Adamovo pomočnico, torej Evo. Vedno znova me privlači poglabljanje v razumevanje moje vloge v zakonu kot žene, saj se vsak dan srečujem z novimi izzivi in iščem pomoč za nastale probleme v izvoru, tam, ko sta bila naša prastarša še v raju, še pri Bogu, ko ju greh še ni porinil proč od tistega, ki ju je ustvaril in ljubil. Nekdo je namreč rekel, da če želimo živeti svoje življenje v polnosti, moramo vedeti o svojih koreninah in svojem nastanku.

V začetku je bila Evina vloga mišljena povsem drugače, kot jo danes izkušamo v svojih zakonih. Adamu je bila dana kot “Ezer Kenegdo”, kar pomeni pomočnica. Strokovnjaki pravijo,da je to beseda, ki jo težko prevajamo in je v svojem izvoru veliko močnejša in pomeni prej rešiteljica življenja, lahko bi rekli soodrešiteljica. Isti izraz se pojavlja samo še za Boga, tistega, ki pride na pomoč ob pravem času, ko ga najbolj potrebuješ (5 Mz 33,26). Eva je torej tista, ki daje življenje, je zaveznica Adamu, skupaj z njim naj bi preživela najbolj polno in vznemirljivo življenje. Oba sta tako ustvarjena, da vsak doda njuni skupnosti svoj delež in oba deleža sta enakovredna, vendar različna, dopolnjujoča.

Zgodilo pa se je, da je bila Eva zapeljana … in to na lahek način, tako, da je bila prepričana, da jo je Bog za nekaj prikrajšal. Lepota celega raja ji ni bila dovolj, da bi lahko popolnoma verjela v Božjo dobroto in lepoto. Ko je bila Eva zapeljana, se je pogreznila v neplodne temine nadzorovanja in osamljenosti. Od takrat naprej vsaka Evina hči hoče “imeti nadzor” nad vsem in vsakim, celo svojim Bogom. Ni več nežna in občutljiva, od zdaj naprej je grabežljiva in posedovalna. Ni več pripravljena sodelovati v avanturi, pač pa hoče ona avanturo nadzorovati. Njeno lepoto, ki jo sicer nosi v sebi, prekrivata strah in jeza ali pa jo zlorabi, da se s svojo lepoto umesti in zavaruje svoje mesto v svetu. V strahu, da je nihče ne bo zagovarjal ali jo branil, začne na novo postavljati svojo vlogo v svetu.

Z manipulacijo doseže občutek, da ni tako ranljiva, kot v resnici je. Padla Eva postane nepopustljiva, stroga ali pa pretirano lepljiva. Eva ni več takšna, kakršno je Bog ustvaril: privlačna, vabljiva, pač pa se zateče in skrije v obilico dela ali pa postaja odločna in zahtevna do Adama, da bi ji vendarle ugodil v vsem. Največkrat postane čudna kombinacija obojega.

Ob tej razlagi jasno vidim sebe v sporih, ko ne znam prisluhniti možu in on ni sposoben prisluhniti meni. Takrat ponovno ugotavljam, kako smo vsi podedovali izvirni greh in prav greh naredi, da naše srce postane kot kamen.

Občutek imam, da se v takih in podobnih situacijah ogradim z betonsko ograjo. Počutim se kot v bunkerju, kamor ne more posijati nobeno sonce odrešenja. Kamnita ograja mojega srca je takrat kot nepremagljiva trdnjava, ki je ne more nagovoriti nobena misel.

APRIL 2011

31

Pa vendar človek ni le padli človek, je tudi odrešeni človek. Kje je tedaj to odrešenje? Kako priti do izkustva odrešenja, do zavedanja, da me je Jezus odrešil, celo v tistih najtežjih trenutkih, ko si sama ne znam pomagati, ko ne vidim izhoda iz bunkerja lastnega »prav« in lastnega egoizma?

Odkar sem bila pred mnogimi leti na romanju v Paray le Monialu in še posebej od lani, ko se bila na romanju pri Favstini Kowalski, me močno nagovarja lik Jezusovega srca. Kako je sam želel razodeti pomen svojega srca človeku! Uporabil je najprej Marjeto Marijo Alacoque in potem še Favstino Kowalsko.

Očitno Jezusu ni vseeno, kako se jaz počutim v svojem srcu. Vedel je, da nam je greh otrdil naša srca, in je sam prišel v telesu ter nam pokazal, da nam on lahko zamenja to kamnito srce s svojim mesenim srcem, ki ljubi vsakega. Pa ne le to, dopustil je celo, da so mu ga prebodli s sulico. Tako je njegovo ljubeče srce postalo dostopno, da lahko jaz v to srce položim svojo trdoto srca, svojo nezmožnost ljubiti, celo svojo nezmožnost dopustiti možu, da me ljubi.

Gospoda prosim, da bi znala v takih situacijah stopiti na stran. Da, enostavno stopiti na stran in dati prostor Jezusu, da on zasede mesto, ki mu gre: prestol mojega življenja namreč in tako razbije betonsko ograjo mojega srca ter zamenja moje kamnito srce s svojim ljubečim in ponižnim srcem.

Ko to storim, mi postane jasno, da je betonski bunker, v katerem se počutim ujeta, velika laž in prevara tistega, ki me v to zavaja in prepričuje. Jezus, kateremu lahko odstopim mesto na prestolu svojega življenja, mi namreč jasno pokaže, da je bila to le utvara in da betonski bunker v resnici ne obstaja – je le privid, ki se stopi takoj, ko odstopim mesto njemu, ki je dovolil, da so mu zame prebodli srce, da sta tako pritekli kri in voda, ki me očiščujeta moje grešne nagnjenosti in moje sebičnosti.

Moja molitev mora biti v takih trenutkih zelo konkretna: »Gospod, trdnjava mojega življenja, na katerega se lahko zanesem, oblikuj moje srce po svojem usmiljenem srcu.

Ne dovoli, da si privoščim še ta greh sebičnosti in vztrajam pri svojem. Pomagaj mi prepoznati sovražnika in dati prostor ponižnosti pred sebičnostjo, dati prostor pravemu Gospodarju, tistemu, ki osvobaja, ne pa zasužnjuje, tistemu, ki ljubi, ne pa gospoduje, tistemu, ki daje upanje, ne pa črnogledost, tistemu, ki prinaša veselje ne glede na okoliščine, tistemu, ki mi vrača lepoto, za katero me je najprej ustvaril.« Samo tako in samo po molitvi, v kateri Jezusu vsak dan znova dovolim, da odrešuje mojo padlo naravo, lahko ponovno postajam Ezer Kenegdo, kakršno je imel v mislih Oče. Samo tako zopet postajam lepa in privlačna, pripravljena prinašati življenje in odrešenje.

Vilma

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

PRIPOROČAMO V BRANJE Holly Pierlot

PRIROČNIK ZA MAMICE Založba Emanuel, leto 2010, 160 str., 18,00 €

Mamice, posvečujte svoje življenje!

Holly Pierlot, kanadska družinska mati petih otrok, v svoji knjigi Priročnik za mamice razkriva pravi zaklad modrosti in pragmatičnosti družinskega življenja ter spodbuja matere k izbiri življenjskega pravila.

Kot vsaka družinska mati se je tudi Holly Pierlot soočala z izzivi materinstva in obilico vsakdanjega dela. Ob vsem tem si je vztrajno zastavljala vprašanje, ali si je dobro razporedila obveznosti, ki jih mora izpolniti. Spraševala se je o posebnosti Božjega klica v zakonsko in družinsko življenje. Spoznala je, da je za poglobljeno duhovno življenje in za izpolnjevanje temeljnih stanovskih dolžnosti potrebno življenjsko pravilo. V svojem iskanju in pogovorih z osebnim duhovnim voditeljem je postopoma izdelala lastno življenjsko pravilo in uredila svoje življenje po naslednjih prioritetah: molitev in vzdrževanje odnosa z Bogom

Karel Geržan

MAVRIČNI ANGEL Koper: Ognjišče, leto 2010, 64 str., 3,30 €

Mavrični angel je globoko in čutno sporočilo Karla Geržana, da v še tako veliki bolečini obstaja upanje.

Objeti svoj križ v temini noči, spremeniti bolečino v solzo in jo v popolni sprejetosti darovati Mavričnemu angelu, da jo izroči Ljubezni – to pomeni videti na nebu sonce in vstopiti v nov dan.

Odlomek: Zakaj bolečina? … ‘’Mavrični angel, kdaj besede umolknejo?’’ sem vprašal. ‘’Ko dosežejo skrivnost,’’ je odgovoril. ‘’Razloži, prosim, kolikor mi je mogoče spoznati,’’ sem vznemirjen zaprosil. ‘’Skrivnost je v Ljubezni. Ne najde miru dokler ne vstopi v dno bolečine, da jo odreši.’’ ‘’Ne razumem,’’ sem rekel. ‘’Si videl ocean, morja, jezera?’’ ‘’Videl sem.’’ ‘’Valovi, kje se poigravajo?’’

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

biti oseba – skrb zase biti zakonec – skrb za moža biti starš biti hranitelj (služba, gospodinjstvo, domači proračun, vzdrževanje doma …)

S pravilom je duh osvobojen tisočih skrbi. Tako je Holly prejela gotovost, da po svojih najboljših močeh izpolnjuje svoje poslanstvo, in v njeno srce se je naselil mir, s katerim je kljubovala preizkušnjam. Čas za Boga zanjo pomeni vir moči in ljubezni, ki ju potrebuje v svojem poslanstvu. Prepričana je, da se po izpolnjevanju svojih dolžnosti in v zvestobi zastavljenim pravilom posvečuje in stopa po poti svetosti.

V njihov dom in način življenja sta se naselila red in mir. Mož se je razveselil umirjene žene.Tudi otroci so hitro dojeli prednosti tako urejenega življenja. Vedeli so namreč, kaj lahko pričakujejo.

Zgled pa je po besedah Pavla VI. najbolj učinkovita evangelizacija.

Holly vabi matere k razmisleku in srčni molitvi, da bi odkrile, ali so poklicane, da si izdelajo svoje lastno življenjsko pravilo. Kajti Bog lahko nagovarja k takšni odločitvi, da bi tako sodelovali pri prenovi sveta. Če pa kliče, tudi podari potrebno moč za izpolnitev.

‘’Na površju, ob obali,’’ sem odgovoril. ‘’Trpljenje, bolečina je glasna tam, kjer je vidna. Ko jo meljejo vetrovi močnih in se razkolje na čereh sveta – takrat zaječi. V globini je vedno molčeča. V tihoti sega do zadnjih spoznavnih skrivnosti sveta.’’ ‘’In tam ni sama?’’ ‘’Ko krik vstopi v skrivnostni svet notranjih tokov bolečine, vstopi tja, kjer je On …’’ ‘’… ki je šel do konca, do smrti?’’ ‘’Še dalje,’’ je rekel. ‘’V smrtnih sencah teme je poiskal skrajne kotičke obupa.’’ ‘’Toda … toliko trpečih je samih …’’ ‘’Zdi se. On bolečine ni odigral. Vanjo je vstopil in jo privzel. Če bi igral, bi bil prepoznan, kot njen tujec.

On je domačin bolečine.’’ ‘’V trpečih je …?’’ ‘’V njem so in On je v njih.

V smrti se bo prebudilo življenje. V njihovih solzah bo vstala Svetloba.’’

Petra

32

APRIL 2011

PRIPOROČAMO V BRANJE William Paul Young

KOLIBA Založba Mladinska knjiga, leto 2010, 310 str., 29,95 €

Se vam je kdaj zgodilo, da so vam pogovor ali pa besede, ki ste jih prebrali, odprli čisto drugačen pogled na jasno izoblikovane podobe in predstave? Kakšen bi bil vaš odziv, če bi dobili v roke knjigo, kjer npr. Bog ni dobrotljiv gospod z dolgo brado na mogočnem prestolu, ampak vesela, debela črnka, ki nadvse rada poje in kuha?

KOLIBA zagotovo sodi med knjige, ki ruši stereotipne predstave o Bogu in njegovem delovanju.

Mack najmlajše tri otroke odpelje na taborjenje. Ko se starejšima pri veslanju na jezeru prevrne čoln, jima Mack pohiti na pomoč. Med tem pa najmlajša hči, ki ostane na obali, izgine. Mackovo srce zajamejo strah, brezupno iskanje, težko soočanje z dejstvi in boleča Velika žalost, ki spremeni življenje cele družine.

Nekega dne pa se v nabiralniku pojavi pismo, v katerem ‘Očka’ vabi Macka v kolibo – v tisto kolibo, kjer so našli zadnje sledi o izginuli hčeri. Bi mu verjeli, da je preživel cel konec tedna z Bogom?

Koliba ponuja zanimive in izvirne poglede na bolečino in trpljenje na svetu. V roke pa jo moramo vzeti z zavedanjem, da so v njej predstavljena osebna razmišljanja avtorja in nikakor ne teološke resnice.

Lahko pa se seveda zgodi, da vam bo kakšna njegova misel odgovorila na dolgo zastavljeno vprašanje.

Odlomek: Mack je pustil veslu, da se mu je obrnilo v rokah, medtem ko je poplesovalo v valujoči vodi. ‘’Zdi se, da je življenje iz odnosa – saj veš, zaupanje vate in pogovarjanje s tabo – nekoliko bolj zapleteno kot preprosto upoštevanje pravil.’’ ‘’Mackenzie, kakšnih pravil?’’ ‘’Saj veš, vse tiste stvari, za katere Sveto pismo pravi, da se jih moramo držati.’’ ‘’Prav …’’ je nekoliko oklevajoče dejala. ‘’Katera pa so ta pravila?’’ ‘’Saj veš,’’ je pikro odvrnil. ‘’O tem, da je treba početi dobre stvari in se izogibati slabim, biti radodaren do revežev, brati tvoje Sveto pismo in hoditi v cerkev. Takšne stvari.’’ ‘’Razumem. In kako ti to znese?’’

Zasmejal se je. ‘’No, nikoli se jih nisem kaj posebej držal. Na trenutke mi ne gre tako slabo, toda vedno se z nečim ubadam ali se počutim krivega zaradi nečesa.

Mislil sem, da si moram bolj prizadevati, toda težko ohranjam motivacijo.’’ ‘’Mackenzie!’’ ga je pokarala, a njene besede so lebdele v naklonjenosti. ‘’Sveto pismo te ne uči upoštevati pravila. Je Jezusova upodobitev. Mogoče ti besede res govorijo, kakšen je Bog in mogoče celo, kaj hoče od tebe, toda nič od tega ne moreš storiti sam. Življenje je v njem in nikjer drugje.

Križ božji, saj nisi mislil, da lahko sam živiš Božjo pravičnost?’’ ‘’No, nekako sem mislil …’’ je v zadregi odvrnil. ‘’Toda moraš priznati, da so pravila in načela preprostejša od odnosov.’’ ‘’Res je, da so odnosi precej bolj zmedeni kot pravila, toda pravila ti nikoli ne dajo odgovorov ne globoka vprašanja srca in nikoli te ne bodo ljubila.’’

//w

: http

.si

diz ww.

Vabimo vas, da obiščete našo spletno stran www.diz.si, kjer poskušamo vsem, ki so dnevno v stiku z internetom, predstaviti naše delo. Veseli bomo vsakega vašega odziva, mnenja, pobude ali predloga … Radi bomo odgovorili tudi na vaša morebitna vprašanja. Obiščite nas na spletu!

APRIL 2011

33

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN V Beli krajini, na levem bregu reke Kolpe, leži vas Podzemelj. Sredi vasi je vzpetina, kamor so naši predniki postavili cerkev z župniščem. In v to župnišče se enkrat mesečno že pet let zatekamo belokranjski pari, ki čutimo, da želimo temelje svojega zakona postaviti na vzpetino, od koder je razgled širši in pogled jasnejši.

Ko smo pred leti na pobudo Danija in Vilme imeli spoznavno srečanje, smo bili pravzaprav v zadregi. Čutili smo, da vsak par prihaja iz svojega planeta, ki je neskončno drugačen od vseh drugih, ki so se tisti večer zbrali z istim namenom. Trčenje teh planetov se nam je zdelo usodno ali vsaj nevarno in dejansko je nekaj parov ugotovilo, da niso pripravljeni tvegati. Bilo pa nas je nekaj, ki smo se tisti večer kljub neki tesnobi v srcu odločili, da bomo vztrajali.

Leto dni sta nas na naših srečanjih spremljala Barbara in Gregor Lotrič, za kar smo jima zelo hvaležni. Potem se jima je zdelo, da se lahko postavimo že na lastne noge, mi pa smo čutili, da so te noge še nestabilne, in prišel je trenutek, ko je bilo treba reči: »Bomo nadaljevali ali odnehali?« Do

Zakonska skupina

takrat smo že dodobra začutili, da nam srečanja veliko pomenijo, saj nas notranje bogatijo in krepijo za vsakdan zakonskega življenja. Zato smo nadaljevali.

Ker se nam je zdelo, da smo za vodenje vsi nekoliko nerodni, smo sklenili, da ne bomo imeli voditeljskega para, pač pa bo vsak par pripravil en večer. Tako smo dali priložnost našim »spečim talentom« (beri: lenobi) in ugotovili, da smo pravzaprav čisto v redu. Če se nam je na začetku zdelo, da smo si v naši različnosti daleč in tuji, smo z leti ugotovili, kakšno bogastvo je, pravzaprav, biti drugačen. Nekdo v skupino prinese smeh, drugi svoja

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

zrela gledanja, tretji mladostnost in četrti neko modrost, ki se vsem zdi zrela in lepa.

Naše osnovno zbirališče je torej v podzemeljskem župnišču, če pa se pokažejo drugačne potrebe, zamenjamo lokacijo.

Eden od parov nas, recimo, včasih gosti na svoji krušni

PODZEMELJ

peči. Potem smo se leto in pol zaradi dojenčka vozili k paru, ki je bil oddaljen 30 km po Kolpi navzgor. Zelo veseli smo bili, ko se nam je pred dobrim letom pridružil sveže poročen par, saj je v našo skupino prinesel veliko mladostne svežine, ob kateri smo obujali spomine na leta zaljubljenosti.

Razmišljamo, da bi v poletnem času v našo dolino povabili prav vse slovenske pare z otroki, saj je reka Kolpa poleti topla in dovolj široka za veliko množico ljudi dobre volje.

(Samo, če bo Dani zato. )

34

APRIL 2011

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN Irena in Tomaž Kralj sva poročena 5 let

in imava hčerko, staro 2 leti. Zakonski skupini sva se pridružila pred dobrim letom, ker sva vse bolj opažala, da si ob vsakodnevnih opravili ne znava vzeti časa zase. Hvaležna sva najinim staršem, ki nama omogočajo prosti čas za zmenke in obisk skupine.

V skupini sva najmlajša in seveda tudi najmanj izkušena, se pa v njej dobro počutiva in opažava, da naju izkušnje, ki jih drugi pari delijo z nama, neizmerno bogatijo in nama vlivajo poguma za preizkušnje, ki bodo še doletele najino družino. Kot največji dar pa doživljava večjo in poglobljeno povezanost z Bogom.

Marjeta in Peter sva zakonca in starša petih otrok. Čutila sva, da bi bilo potrebno nekaj storiti za naju.

Toda prepričati moža, da je stvar dobra in da tudi jaz ne želim govoriti o stvareh, ki se tičejo samo naju – to je bila umetnost in Božja milost.

In danes sva še bolj trdna, čeprav so preizkušnje ob odraščajočih otrocih težke. Zdi se nama, da so nama podarjeni trenutki poživili najin odnos in naju še bolj trdno združili v Njem.

Metka in Miran sva poročena 22 let in imava 5 otrok (zaenkrat ).Vesela sva, da sva našla skupino zakoncev, ki želijo svoje temelje zakona postavljati na »trdni skali«.

Prvo leto sva se iz meseca v mesec trudila, ko sva odhajala 30 km daleč na skupino. Sedaj si življenja brez prijateljev iz zakonske skupine sploh ne predstavljava. Hvaležna sva parom, ki nikoli ne manjkajo, pa tudi duhovniku, ki te petkove večere preživlja z nami.

KONCERT NA PRAZNIK SV. JOŽEFA Na praznik sv. Jožefa smo kot uvod v letošnji teden družine zakonci iz zakonskih skupin Ljutomer in Razkrižje organizirali koncert, ki je bil namenjen zakoncem iz zakonskih skupin murskosoboške škofije.

Sveti Jožef je vzor vsem očetom, vernim možem in fantom, saj je bil varuh svete družine. Jožef je sprejel Marijo za svojo ženo in Jezusa za svojega sina. S tem dejanjem je pokazal, kako veliki sta lahko naša dobrota in ljubezen do sočloveka, če znamo sprejemati načrte, ki jih ima nebeški Oče za nas. Zato je koncert na praznik sv. Jožefa še posebej nagovoril zakonce.

Koncert smo pripravili v pastoralnem domu župnije Ljutomer. Na koncertu se nam je predstavila kantavtorica Judita Karba (roj.

Kavčnik) iz Ljutomera s sestrama Pavlino in Martino.

Judita se je v svojih pesmih dotaknila različnih obdobij našega življenja, od spočetja do odrasle dobe. Vsak je svoja življenjska obdobja lahko izročal Božjemu usmiljenju in se zahvaljeval za vsak trenutek svojega življenja. Večer je bil zelo milosten, poln Božje navzočnosti in naklonjenosti. In vsak izmed nas je lahko vzklikal v svojem srcu: »Gospod, dobro je, da sem tukaj!« Da je v cerkvi dovolj prostora za družino, nam dokazuje tudi ta prireditev. Naša prizadevanja in priprave sta podrla domači župnik g. Andrej Zrim in g. Frančišek Horvat, župnik v Razkrižju, ki sta z nami preživela duhovno bogat večer.

Cvetka Bogdan

»Učite otroke gladko ubogati.

Le v mlinu se dvakrat pove!

Tudi Jezus je bil pokoren svojim staršem. Bog nas varuj slabo vzgojenih otrok! Oni so največja nesreča.« blaženi Anton Martin Slomšek

APRIL 2011

35

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

SANDRA in BOJAN VEREŠ Zakonca Vereš živita v Ižakovcih v župniji Beltinci. Sta člana druge zakonske skupine Beltinci in voditeljski par v zakonski skupini Dobrovnik. Pravita, da zakonska skupina ni samo mesečno srečanje, temveč tudi druženje in življenje zunaj nje. Vlogo voditeljskega para vidita v spodbujanju pri gradnji odnosa in edinosti med zakoncema, in sicer z besedami, zgledom in molitvijo.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavita?

skavtskem taboru v srednješolskih letih. Tako sva skupaj že trinajsto leto. Poročila sva se kot študenta in od tega bo letos sedem let.

Bojan: Sva Bojan in Sandra Vereš iz župnije Beltinci. Po poroki sva se odločila, da bova živela na ženini domačiji v Ižakovcih, kjer si v zgornjem nadstropju hiše urejava svoje V katero zakonsko skupino sta vključena in kaj vama stanovanje. Srečo imava, da se zelo dobro razumeva s pomeni zakonska skupina? Pred kratkim sta sprejela starši, ki so nama v veliko pomoč predvsem pri varstvu izziv in postala voditeljski par. Kako se počutita v tej otrok, ko rabiva čas zase in za najine obveznosti. Imava novi vlogi in kakšna je vloga voditeljskega para?

4,5 let starega sina Gala, dve leti staro hčerko Zarjo, Bojan: Z zakonsko skupino sva se srečala pred štirimi avgusta pa se nam bo pridružil še nov član.

Prihajam iz delavske družine s tradicionalno vero in imam leti v Beltincih, ko so je ustanavljala druga zakonska skupina. Na začetku nama je zakonska skupina pomenila pet let starejšo sestro. predvsem druženje z enako mislečimi pari, kasneje pa sva Sandra: Tudi jaz prihajam iz delavske družine in imam ugotovila, da je zakonska skupina namenjena predvsem mlajšo sestro. V naši družini pa ima vera kar močne korenine. Že od kar pomnim NA ZAČETKU NAMA JE ZAKONSKA SKUPINA POMENILA sem se zavedala obstoja Boga, oseben PREDVSEM DRUŽENJE Z ENAKO MISLEČIMI PARI, odnos z Bogom pa sem pridobila v srednji KASNEJE PA SVA UGOTOVILA, DA JE ZAKONSKA SKUPINA šoli. Oba z možem sva učitelja, vendar NAMENJENA PREDVSEM NAMA IN KREPITVI TER RASTI sem jaz trenutno brezposelna. Poznava se že iz osnovne šole, saj je Bojan le leto NAJINEGA ODNOSA. starejši. Iskrica ljubezni je zagorela na DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

36

APRIL 2011

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Sandra: V življenju je velikokrat težko spoznati, da je nekaj, kar se je zgodilo, Božja volja. Če pa poznaš besede Svetega pisma, lahko najdeš smisel v vsem, kar te spremlja na poti. Pred kratkim, ko sem zgubila službo in sva že vedela, da pričakujem tretjega otroka, naju je to zelo potrlo. Iz tiste potrtosti so naju dvignile LANI NOVEMBRA SE JE CELOTNA ZAKONSKA Jezusove besede iz govora na gori.

SKUPINA UDELEŽILA TEMELJNEGA VIKEND „Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli in kaj SEMINARJA V ANKARANU, KAR JE BIL ZA NAS boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli.

VELIK BLAGOSLOV. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?

Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče Sandra: Zakonska skupina ni samo srečanje, temveč hrani. Ali niste vi več vredni kot one ... Saj vaš nebeški druženje in življenje tudi zunaj nje. Tako smo letos z Oče ve, da vse to potrebujete ...“ (Mt 6,25–34) nekaterimi pari iz skupine iz Beltincev preživeli čudovite Bojan: Tudi najina otroka poskušava navajati, da bi gradila trenutke na otoku Ugljanu, kamor smo se odpravili na svoje življenje na zaupanju v Jezusa. Oba sta vključena skupni dopust. v katoliški vrtec Lavra v Murski Soboti, ki nama je pri Bojan: Sedaj sva že leto in pol voditeljski par v dobrovniški vzgoji res v pomoč. Jezusa poskušamo slaviti s pesmimi, zakonski skupini. V začetku je bil to za naju velik izziv, se k njemu obračati s skupno molitvijo in z dobrimi deli. predvsem, ker sva tam najmlajši zakonski par. Sedaj se Skušava ju navaditi, da bi se znala Bogu zahvaljevati v skupini počutiva odlično. Z veseljem se pripravljava za vse, kar nas obdaja. Prijetno se počutiva, ko najina na vsako srečanje in se vsakega srečanja tudi veseliva. Zarja zvečer pri skupni molitvi reče: „Hvala za mamo, Hvaležna sva parom iz zakonske skupine, ker so srečanja očka, bratca, vzgojiteljice ...“ in Gal: „Hvala ti za to, da in delo vzeli resno in to tudi pokazali tako, da v lanskem smo skupaj.“ letu na nobenem srečanju ni manjkal noben zakonski par. Lani novembra se je celotna zakonska skupina POST, KI POVZROČI NEKO LAKOTO, LAHKO udeležila Temeljnega vikend seminarja v Ankaranu, PRENESEMO NA DUHOVNO RAVEN, DUHOVNO kar je bil za nas velik blagoslov.

LAKOTO PO BOGU, KI JO ZAPOLNIMO V Sandra: Vloga voditeljskega para naj bi bila DRUŽENJU Z NJIM, TOREJ Z MOLITVIJO IN predvsem v spodbujanju pri gradnji odnosa in edinosti DOBRIMI DELI. med zakoncema, in sicer z besedami, zgledom in molitvijo.

Smo v postnem času. Pravi namen posta je prenova Jezus je prišel na svet z jasnim namenom: da nas človeka, to je, da prenovi svoj odnos z Bogom in z ljubi in nas po svoji ljubezni tudi odreši. Kako čutite bližnjimi. Kakšni so vajini načrti za letošnji postni Jezusovo ljubezen v vsakdanjem življenju? čas? nama in krepitvi ter rasti najinega odnosa. Pomagala nama je pri odkrivanju globljega pomena Božje besede in zavedanju, kako pomembna je Božja beseda pri iskanju smisla življenja.

 Zakonska skupina Dobrovnik

APRIL 2011

37

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Sandra: Vsako leto se poskušava odpovedati določeni hrani in tudi kakšni navadi. Letos sem se odločila, da se bom v postnem času odpovedala gledanju televizije in sladkim stvarem. Post, ki povzroči neko lakoto, lahko prenesemo na duhovno raven, duhovno lakoto po Bogu, ki jo zapolnimo v druženju z njim, torej z molitvijo in dobrimi deli.

POSLANSTVO: Ignacijev dom duhovnosti je na razpolago vsem, ki iščejo globlji odnos z Bogom, s seboj, z drugimi in s stvarstvom. To poslanstvo uresničujemo z duhovnim programom ob koncu tedna, namenjenim različnim ljudem, stanovom in skupinam, s tri-, pet- in osemdnevnimi osebno vodenimi duhovnimi vajami v tišini, z duhovnim spremljanjem, z uvajanjem v molitev in v Sveto pismo.

Naše temeljno poslanstvo je iskati in najti Boga v vsem, hkrati pa tudi drugim pomagati vstopati v osebni odnos z njim. Vse dejavnosti nas vabijo, da se učimo postajati ljudje, ki se učijo biti nenehno v odnosu z Bogom in se iz tega odzivati na potrebe človeške skupnosti.

Bojan:Tudi sam se bom poskušal odpovedati določeni hrani, kajti post je tudi čiščenje telesa in s tem duše vseh pregreh in navad, ki nas omejujejo, da bi živeli v njegovi ljubezni. Po taki prenovi potem lahko znova pustimo vstalemu Kristusu, da nam preoblikuje srce.

PRED KRATKIM, KO SEM ZGUBILA SLUŽBO IN SVA ŽE VEDELA, DA PRIČAKUJEM TRETJEGA OTROKA, NAJU JE TO ZELO POTRLO. IZ TISTE POTRTOSTI SO NAJU DVIGNILE JEZUSOVE BESEDE IZ GOVORA NA GORI.

ZMOGLJIVOSTI: 15 enoposteljnih sob s pomožnim ležiščem in kopalnico (ali dvoposteljnih sob).

1 enoposteljna soba za invalide s kopalnico.

Skupaj: 31 ležišč.

Dve dvorani, dve kapeli, več pogovornih sob in velika, svetla jedilnica.

Parkirišče in velik park pred domom.

Dom ima klimo v vsaki sobi in dvigalo ter je dostopen z invalidskim vozičkom.

Dobra zvočna izolacija ustvarja oazo tišine, v kateri se je moč posvetiti Bogu, sebi in bližnjim.

Nudimo prenočišče in prehrano.

»Vedno dobrodošli,« sta bili njuni besedi, ko sva odhajala. Če pustimo odprta vrata sočloveku, bo skoznje lahko stopil tudi Bog. Hvala, draga Sandra in Bojan.

Pripravila Oton in Cvetka Bogdan DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

38

APRIL 2011

LOKACIJA: Dom stoji na Poljanah, v mirnem predelu Ljubljane, v neposredni bližini Ljubljanskega gradu ter nedaleč od Golovca, Botaničnega vrta in starega mestnega jedra. Od glavne avtobusne in železniške postaje je oddaljen 20 minut hoje, v njegovi bližini pa imajo svoja postajališča avtobusi mestnega potniškega prometa št. 2, 5, 11, 13 in 20.

PONUDBA: Prostor nudimo različnim skupinam, ki organizirajo duhovne vaje, duhovne obnove, seminarje, delavnice in različna srečanja.

Možna je tudi kratkotrajna nastanitev ali pogostitev za večjo skupino.

INFORMACIJE:

VABILO NA DUHOVNE VAJE ZA ZAKONCE Ignacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovne vaje za zakonce z naslovom Božja in zakonska nežnost. Zakonci bodo na njih lahko ozavestili medsebojno nežnost, videli v njej čudoviti dar Božje nežnosti in preko tega častili in slavili Boga, ki je Nežnost sama.

Duhovne vaje bodo: od 10. do 12. 6. 2011 in od 22. do 25. 9. 2011.

Vodil jih bo p. Ivan Platovnjak.

Dragi zakonci, povabljeni ste, da sami pridete na duhovne vaje in si tako resnično povsem podarite ves svoj čas in moči, ki vam jih daje Bog na pot vašega skupnega življenja.

Informacije in prijave pri Sonji Pungertnik vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu zsi@rkc.si

APRIL 2011

39

Zavod sv. Ignacija, Ignacijev dom duhovnosti, Ulica stare pravde 11, 1000 Ljubljana.

Tel.: 01 2322 077, 051 613 374 e-pošta: zsi@rkc.si Spletna stran: www.ignacijevdom.si Odgovoren: p. Ivan Platovnjak DJ

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ROMARSKO POHODNIŠTVO

PO SLOMŠKOVI POTI ROMARSKI POHOD

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

26. marca 2011

40

APRIL 2011

ROMARSKO POHODNIŠTVO V soboto, 26. marca, so se kar vrstile različne obveznosti doma in še kje, ki so naju nagovarjale: »Pa saj nimata časa, saj ni nujno, da gresta …« Hvala Bogu nama je nekaj le govorilo: »Nič ne bo zgubljeno, vse bo narejeno in če ne bo, nič hudega, saj je še kakšen dan.« Res lep pomladni dan in ta štajerska pokrajina, ko si mimogrede na vrhu nekega hibčka in vse vidiš ter lahko slaviš Boga Stvarnika – to je nekaj, kar lahko podariš sebi. In potem srečanje starih in novih prijateljev, zelo gostoljubno pripravljeno s strani domačinov pred Slomškovo rojstno hišo.

S križem smo začeli romanje in pot skozi sadovnjake, nato postaja v cerkvi. Pot skozi vas, povezana z molitvijo in pesmijo križevega pota, je postajala zame oz. za naju slovesno pričevanje vere, upanja in življenja. Veliko mladih družin z otroki je ponosno in sproščeno hodilo za Gospodovim križem.

Zdelo se je, kot da je »telovska« ali velikonočna procesija, čeprav je bil križev pot. To, da je bil z nami domači duhovnik in da se je na koncu poti na Ponikvi pridružil še eden, je bil poseben blagoslov, kajti čutili smo še bolj tesno povezanost družin s Cerkvijo. Hvala torej vsem, ki ste nam omogočili to romanje.

Tudi mi smo se v soboto, 26. marca 2011, odpravili na družinski romarski pohod. Dan smo pričeli z molitvijo in Slomškovimi drobtinicami, ki so nam še danes v poduk in pomoč pri vzgoji otrok oziroma pri urejanju odnosov v družini. Zavedamo se, da je družina in odnosi v njej v današnjem času postavljena na stranski tir in v družbi nima prave vrednosti. Taka srečanja so za vse nas – starše in otroke – priložnost, da postavimo družino na prvo in pravo mesto, da bo zares še naprej ostala prva in temeljna celica družbe in Cerkve. Ob tej priložnosti v sebi čutim globoko hvaležnost Bogu za vse naše družine in ga hkrati prosim, da bi bila nam, staršem, dana modrost za vzgojo naših otrok, da bi nam bilo dano spoštovanje vrednote življenja in vseh oblik odnosov, ki v družini zorijo in se razvijajo, ter da bi bili v srcu vedno hvaležni za vse darove, ki jih smemo prejemati iz Božjih rok.

Gospod, hvala ti za čudovit dan, ki smo ga smeli drug ob drugem preživeti, in hvala, da si nam dal moč in pogum, da smo ta dan izbrali zase in za naše družine, da ga nismo namenili manj pomembnim rečem.

Marija in Ivan

Andreja Pevec

Ko se spomnim sobote, 26. 3. 2011, me prevzamejo hvaležnost, veselje in upanje.

Hvaležnost, ker smo kot družina deležni milosti, ki jih je za nas pripravil in načrtoval naš Stvarnik. Milosti, da se lahko družimo z njim ter z ljudmi, ki zaupajo, verujejo in želijo rasti ter se spreminjati. Veselja, ker lahko na lep in sončen sobotni dan poglabljamo vero, se povezujemo v molitvi, pesmi, bogoslužju, pogovoru, tišini, bližini in sprejemanju. Ter upanja, da nas bodo takšni in podobni dogodki pripeljali še bližje Bogu, drugim in samemu sebi v zavedanju, da smo skupaj močni in da lahko samo v odpovedovanju sebi zaživimo res polno življenje v njem, ki je pot, resnica in življenje.

Anka in Igor

APRIL 2011

41

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ROMARSKO POHODNIŠTVO NAPOVEDNIK Pozor!

SPREMEMBA DATUMA ROMARSKEGA POHODA V MESECU MAJU!

2. ROMARSKI POHOD v soboto, 28. maja 2011

Sporočamo spremembo datuma romarskega pohoda v mesecu maju. Romarski pohod bo v soboto, 28. maja 2011, in ne v nedeljo, 15. maja, kot smo napovedali v prejšnji številki našega glasila. Za spremembo se vsem, ki ste že načrtovali romarski pohod v skladu s prej začrtanim datumom, iskreno opravičujemo.

Obrazložitev spremembe: V Cerkvi na Slovenskem bomo 27. maja 2011 obhajali prvi god bl. Alojzija Grozdeta, ki je bil lani razglašen za mučenca in blaženega. Po slovesni razglasitvi 13. junija 2010 na stadionu v Celju smo v novomeški škofiji določili, da bo prenos njegovih relikvij v posebno kapelo v Marijinem romarskem svetišču na Zaplazu in vseslovensko praznovanje njegovega praznika v petek in soboto, 27. in 28 maja letos. Osrednja slovesnost se bo začela v petek, 27. maja, ob 19. uri z mašo in blagoslovom nove »Grozdetove kapele« ter s slovesnim

sprejemom relikvij. Sledilo bo nočno češčenje, ki ga bodo v večernih urah oblikovali člani duhovnih gibanj in župnijskih skupin, ponoči pa mladi v okviru Medškofijskega odbora za mladino (Vir: Gregor Lotrič, http://www.skofija-novomesto.si).

DiŽ-evski romarski pohodniki smo veliko premišljevali in se pogovarjali, kako bi oblikovali naš majski romarski pohod, in postalo nam je jasno, da bi se morali tudi mi, člani zakonskih skupin DiŽ, pridružiti tej veliki slovesnosti in skupaj z večtisočglavo množico, ki se bo ta dan – v soboto, 28. maja 2011 – zbrala na Zaplazu, in tudi mi priporočiti nas, naše družine, predvsem pa naše mlade našemu mučencu in blaženemu, Lojzetu Grozdetu.

Osrednja velika slovesnost na Záplazu bo torej v soboto, 28. maja, s pričetkom ob 10.00 uri. Slovesno mašo bo, kot smo slišali, ob somaševanju vseh slovenskih škofov in mnogih duhovnikov, vodil novi slovenski nuncij. Če želimo tudi mi prisostvovati tej veliki slovesnosti, se DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

moramo dovolj zgodaj zbrati na izhodiščni točki – to je v vasi Šentlovrenc (glej prejšnjo številko glasila).

V Šentlovrencu se bomo zbirali med 7.30 in 8.00 uro zjutraj. Tam bomo pustili svoje avtomobile (in avtobuse) in se odpravili na uro in pol (zmerna hoja) dolgo pot proti Záplazu. Pot – primerna za starše in otroke pa tudi za starejše – bo potekala rahlo navkreber po travnatih in gozdnih poteh. Med potjo se bomo tudi ustavili, kaj popili, zmolili, zapeli … Hrana bo ta dan iz popotne torbe, prav gotovo pa bo za kaj konkretnejšega poskrbljeno tudi zgoraj pri Marijinem svetišču in v vasi Čatež, ki leži kakih 700 m pod romarskim svetiščem na Záplazu. Po končani slovesnosti se bomo predvidoma med 15. in 16. uro vračali v dolino. Na poti se bomo spotoma ustavili v podružnični cerkvici, kjer si bomo ogledali lepo ohranjene freske iz 16. stoletja.

Do vasi Šentlovrenc se pripeljemo po avtocesti Ljubljana–Novo mesto, izhod Trebnje zahod, na krožišču zavijemo desno proti Trebnjem in po pribl. 150 m zavijemo levo in takoj desno proti Veliki Loki. Nato se peljemo skozi vas Zidani Most in po pribl.

200 m zavijemo ostro levo proti Čatežu.

Peljemo se skozi vasi Kamni Potok in Velika Loka in po pribl. 1,5 km pridemo do križišča, kjer gre glavna cesta desno proti Čatežu, mi pa se peljemo naravnost, najprej skozi vas Krtina. Po nekaj sto metrih prispemo v vas Šentlovrenc, kjer nas bo čakal naš lokalni vodič, gospod Tomaž Lavrih, kateremu se že vnaprej zahvaljujemo za prijaznost in pomoč.

Ponovno opozorilo: Sliši se, da se bodo nekatere zakonske skupine med seboj povezale in bodo dve ali tri skupine za ta dan naročile en avtobus. Zelo dobra ideja. Na ta način se med seboj povezujemo – ne le starši, pač pa tudi otroci. Prav zato spodbujamo voditeljske pare oziroma organizacijske vodje posameznih skupin: »Izkoristite to priložnost!« Povežite se s sosednjimi zakonskimi skupinami in se dogovorite za skupni prevoz. Prav tako vljudno vabimo, da se zakonskim skupinam na avtobusih pridružijo tudi domači duhovniki, ki bodo gotovo na tak ali drugačen način prišli na to veliko slovesnost.

Vidimo se v soboto, 28. maja 2011, med 7.30 in 8.00 uro v vasi Šentlovrenc, od koder se bomo skupaj odpravili na romarski pohod na Záplaz. Pa srečno pot in naj vas po priprošnji svetega Krištofa Gospod varno vodi po vseh vaših poteh.

DiŽ-eva romarsko-pohodniška druščina

42

APRIL 2011

ROMARSKO POHODNIŠTVO

ROMARSKI POHOD NA

NAPOVEDNIK

STOL

Dvodnevni romarski pohod na Stol v petek in soboto, 22. in 23. julija 2011 ali 26. in 27. avgusta 2011 – odvisno od vremena.

Prioriteto ima prvi datum. Če nam vreme ne bo naklonjeno, bomo poskusili zadnji vikend pred začetkom šolskega leta.

Poskusili bomo tudi letos, da bi vsaj dan in pol bili skupaj v hribih, doživeli večer v koči in zgodnji vzpon na nekoliko bolj resno goro.

V petek popoldne se bomo pripeljali do Valvasorjevega doma. Če bo z nami duhovnik, bomo imeli v bližini koče v naravi sv. mašo ob 18. uri zvečer. Po tem bomo v Valvasorjevem domu prenočili in se odpravili proti Stolu v soboto zgodaj zjutraj (najkasneje ob 6. uri), da nam vsaj ob vzponu ne bo preveč vroče.

Zajtrk bomo imeli na poti iz nahrbtnikov. Hodili bomo v skladu z našimi zmožnostmi, se na vrhu odpočili in imeli kosilo iz nahrbtnikov ali pa tudi v Prešernovi koči, če bo kdo želel. Nato se bomo v miru vrnili v dolino do naših avtomobilov.

V Valvasorjevi koči moramo predhodno najaviti število nočitev, zato prosimo, da sporočite na telefonsko številko 041 616 534 (Marija Halas), koliko bi vas prespalo s petka na soboto, in sicer vsaj do ponedeljka, 18. julija.

Sama pot je opisana spodaj. Čeprav je opis z interneta, lahko po preizkusu rečemo, da kar drži. Za prav majhne otroke pot ni primerna, sicer pa sami najbolj veste, kakšni hodci so vaši otroci (ali pa vi ali pa mi).

Dostop do izhodišča: Z avtoceste Ljubljana–Jesenice se usmerimo na izvoz Vrba in cesti naprej sledimo v smeri Jesenic. Že kmalu pa se bo desno odcepila cesta v vas Žirovnica. Usmerimo se na to cesto in ji nato sledimo skozi vas, za katero se za krajši čas strmeje vzpne in nas nato na mestu, kjer se asfalt konča, pripelje na križišče. Nadaljujemo levo v smeri Valvasorjevega doma in Potoške planine (naravnost Završnica). Razmeroma dobro vzdrževana cesta nas nato pripelje do križišča, kjer nadaljujemo levo v smeri Potoške planine in Valvasorjevega doma. V naslednjem križišču pa se usmerimo na desno zgornjo cesto v smeri APRIL 2011

43

Valvasorjevega doma (levo Potoška planina). Tej cesti, ki nato postane nekoliko slabša, sledimo do parkirišča v bližini Valvasorjevega doma.

Opis poti: Od Valvasorjevega doma nadaljujemo desno v smeri Stola.

Pot nas sprva vodi skozi gozd in se le rahlo vzpenja proti vzhodu. Po 15 minutah lahkotne hoje nas pot pripelje iz gozda na Žirovniško planino, kjer je razpotje.

Nadaljujemo po desni spodnji poti v smeri »Stol – Zabreška pot« (levo Stol – Žirovniška pot). Pot gre za planino v gozd in nato z nekaj rahlimi vzponi in spusti preči pobočje Stola. Po približno 40 minutah hoje od izhodišča nas pot pripelje na naslednje razpotje, kjer nadaljujemo levo navzgor (desno navzdol Zabreška planina).

Pot naprej se začne strmeje vzpenjati in nas po 20 minutah nadaljnje hoje pripelje na opuščeno staro planino, kjer opazimo propadajoč bivak.

Pot gre nato ponovno v gozd, ki pa iz koraka v korak

postaja redkejši. Višje razmeroma strma pot preide iz gozda na pobočja, poraščena z rušjem. Vse bolj razgledna pot nato zavije nekoliko v desno in nas hitro pripelje do Finžgarjeve skale. Pot, s katere se nam odpirajo razgledi na Gorenjsko in osrednje Karavanke, nas nato pripelje na neizrazit stranski greben Stola, kjer le ta zavije levo in se nato vzpne po vršnem pobočju Malega Stola. Tu že lepo vidimo Prešernovo kočo, katero dosežemo brez večjih težav.

Od koče nadaljujemo desno v smeri Stola po poti, ki nas po krajšem vzponu pripelje na vrh Malega Stola (2198 m).

V nadaljevanju se pot spusti na neizrazito sedelce med obema Stoloma, kjer je naslednje razpotje.

Nadaljujemo naravnost (desno Zelenica in Završnica) po poti, ki se strmeje vzpne in nas po nadaljnjih 10 minutah vzpona pripelje na najvišji vrh Karavank.

Valvasorjev dom–Žirovniška planina: 15 minut, Žirovniška planina–Stara planina: 45 minut, Stara planina–Prešernova koča: 2 uri, Prešernova koča–Stol: 20 minut.

Ob poti: Žirovniška planina (1200 m), Stara planina (1450 m), Prešernova koča na Stolu (2174 m), Mali Stol (2198 m) DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA

»Otroška vzgoja je najimenitnejše delo, ki ga malokdo prav zna, čeravno le dvojno opravilo ima: otroke skrbno varovati, jih pridno učiti in vsega dobrega vaditi.« blaženi Anton Martin Slomšek

JULIJA SITER »Razpuščeni lasje, skrit obraz med dlani, nežna kakor cvet …« Sem Julija in sem kot tretja princeska pri Siterjevih na svet privekala 29. januarja letos.

Moji veliki sestrici Neža in Eva me imata zelo radi in sta do mene zelo pozorni. Komaj čakam, da se bom z njima lahko igrala in gledala risanke o krtku. Name sta prav ponosna mami Saša in ati Benjamin. Trudim se, da bi jima ponoči in podnevi povzročala čim manj skrbi, pa mi vedno ne uspe. Kdaj tudi malo zajokam.

Se še kdaj tudi vam kaj oglasim. Pa pa!

Življenje je dar, direktno od Boga dobili smo ga ... in prav za vsakega otročička smo Gospodu hvaležni!

»Očetje in matere, sreča ali nesreča prihodnjih dni v vaših rokah leži. Kakor boste otroke vzredili, take čase, slabe ali dobre, bomo imeli. Le za trojno suknjo skrbite otrokom: za poštenost, delavnost in pobožnost. Vse drugo jim bo navrženo blaženi Anton Martin Slomšek

LUCIJA KRŽIŠNIK »Neža, Jera, Meta – sama "fejst" dekleta, da bo prava kompanija, se pridruži še Lucija!"

Z velikim veseljem vam sporočamo, da smo v sredo, 9. februarja, uspeli potrditi in ohraniti status "PPD – punčkam prijazne družine". Medse smo namreč sprejeli deklico Lucijo, ki pridno raste in se veseli v prijetni družbi skrbnih sestric.

Hvaležna Maruša in Tomaž Kržišnik

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

44

APRIL 2011

DAR ŽIVLJENJA SIMON LOTRIČ Kot vidite, mi je ime Simon in se pišem Lotrič. Na ta svet sem pokukal 10. aprila in zelo razveselil mamico Barbaro, očija Gregorja, sestrico Emo ter bratca Davida in Filipa. Slikali so nas še v bolnišnici in kot se spodobi, me v svojem naročju drži ponosna sestrica, bratca me zvedavo opazujeta in se gotovo po tihem sprašujeta, če bom primeren za igro, mamica je očitno vesela, oči pa se skriva za fotoaparatom.

Veste, danes mi še ni ravno do govorjenja, pa vam vseeno že zdaj voščim blagoslovljeno veliko noč. Upam, da bom vse to kmalu tudi sam razumel.

ŽAN KLANČAR Sem Žan in sem star že tri mesece. Takole iz dneva v dan presenečam mamico, atija in babi.

Sandra in Mitja Klančar

JAKA VIDIC Jaka je s svojim prihodom v družino Vidic konec januarja 2011 osrečil Stašo, Manjo, Matica, mamico Nino in očija Matjaža.

APRIL 2011

45

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Nekega pozabljivega brata je poslal njegov duhovni oče v Aleksandrijo: ‘’Pojdi k lekarnarju Esistu in mu reci, naj ti da kilogram spomina. ‘’Po nekaj dneh se vrne praznih rok: ‘’Oče, lekarnar ni imel več spomina, mi je pa dejal, da je shranil zate deset kilogramov potrpljenja.’’

Na nepreglednem ovinku trčita rabin in duhovnik. Na srečo sta nepoškodovana. Rabin pristopi k duhovniku: ‘’To je znamenje z neba, da sva ostala nepoškodovana. Bog je želel, da se na ta način spoznava in živiva v miru.’’ ‘’Tudi jaz mislim, da je to znamenje z neba,’’ pritrdi duhovnik. ‘’Glej, še eno znamenje. Vse je razbito, razen ta steklenica vina. Spijva jo, da proslaviva Božjo previdnost,’’ pravi rabin.

Duhovnik nagne steklenico in naredi nekaj dolgih požirkov, potem jo ponudi rabinu. Ta jo zapre in jo vrne duhovniku, ki ga začudeno vpraša: ‘’Ali ti ne boš pil?’’ ‘’Ne, bom potem, ko pride policija,’’ odvrne rabin.

‘’Ko bo eden od naju umrl,’’ je dejal puščavnik svojemu bratu, ‘’se bom jaz vrnil v Skitijo.’’

‘’Ko bo eden od naju umrl,’’ je dejal puščavnik svojemu bratu, ‘’se bom jaz vrnil v Skitijo.’’

Puščavnik iz Skitije je zelo škilil. Ko je nekoč hodil, se je zaletel v drugega brata in mu mirno rekel: ‘’Lahko bi gledal, kje hodiš.’’ ‘’Ti, oče, pa bi moral hoditi, kamor gledaš,’’ mu je odvrnil brat.

Neki obiskovalec je vprašal vratarja: ‘’Kje bi lahko našel očeta Stacija?’’ ‘’V svinjaku je.

Prepoznali ga boste po kapi.’’

‘’Franci, Franci, bojim se, da se midva ne bova srečala v nebesih,’’ pravi katehet enemu od otrok. ‘’Kaj ne poveste?’’ se začudi Franci. ‘’Kaj ste pa ušpičili?’’

Neki duhovnik je svojemu prijatelju rabinu očital: ‘’Treh stvari ne trpim pri vas, judih: vašega tekanja po sinagogi, vašega klanjanja in glasne molitve ter vaših čudnih pogrebov.’’ Jud mu odgovori: ‘’Glede tekanja po sinagogi, mi se v njej počutimo kot doma.

Kar se tiče glasnih molitev, naš Bog je starejši od vašega in slabše sliši. Kar se pa tiče pogrebov – tudi jaz raje gledam vaše …’’

V skalnati steni ob Rdečem morju so našli skrivni papirus, na katerem je bil dnevnik starodavnega puščavnika, ki je tu živel. Med drugim je bilo napisano: Ponedeljek: urediti misli in ideje.

Torek: obiskati škofa.

Sreda: spet urediti misli in ideje.

Adam in Eva sta zavetnika krojačev, ker sta jim pripravila trajni posel.

Na neki misijonski postaji je med mašo pritekel v cerkev popolnoma gol deček. Škof iz Evrope, ki ni bil vajen takih prizorov, je dal znak župniku, da je to nespodobno. Župnik stopi k otroku in mu šepne na uho: ‘’Danes je z nami gost. Pojdi in se vsaj nekaj obleci.’’ Deček gre ven in se čez nekaj minut vrne v cerkev s prelepim rdečim klobukom.

Trije menihi sedijo zatopljeni v globoko meditacijo. Na čudovito modrem nebu se naenkrat pojavi ptič. Prvi menih pripomni: ‘’Glej, orel.’’ Čez leto dni ga drugi menih popravi:’’Ne, tisto je bil jastreb.’’ Leto zatem ju tretji menih okrca: ‘’Kaj bomo meditirali ali klepetali?!’’

Povzeto iz knjig Duhovitost duhovnih 1 in 2 (avtor: Menih Dorotej; Koper: Ognjišče, 2010).

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

46

APRIL 2011

VIDETI BOGA Učenec je vsak dan postavljal isto vprašanje: »Kako bi lahko našel Boga?« In vsak dan je dobil isti odgovor: »Moraš si ga želeti najti.« »Ampak jaz ga želim z vsem srcem, kaj ne? Zakaj ga potem ne najdem?« Nekega dne sta se učitelj in učenec kopala v reki. Učitelj potisne mladeničevo glavo v vodo in jo nekaj časa tako zadrži.

Učenec se je hotel na vse načine osvoboditi.

Naslednji dan je učitelj začel pogovor: »Zakaj si se tako silovito boril, ko sem ti držal glavo pod vodo?« »Zato, ker sem hlastal za zrakom.« »Ko dobiš milost, da iščeš Boga, kot si iskal zrak, ga boš našel.« Bruno Ferrero Prevedla Petra Kokalj (Book št.12/2010)

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: cvetka.bogdan@gmail.com), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (e-pošta: igor.slavnik@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: Klemen Lajevec, Pavel Fičur, Tomaž Munih, Robi Rokavec, zakonca Vereš, zakonci iz Podzemlja, Marija Halas, Igor Podgajski in Dani Siter.

Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št.

00 1-901, namen: prostovoljni dar. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-02102009.

Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2011 Št. Dogodek

Informacije in prijave:

1

POZOR! SPREMEMBA DATUMA! 2. romarski pohod: sobota, 28. maj 2011, škofijsko romarsko svetišče Matere Božje Zaplaz

Marija in Ivo Halas: gsm: 041 616 534

2

Dvodnevni romarski pohod na STOL: petek in sobota, 22. in 23. julija 2011 ali 26. in 27. avgusta 2011 – odvisno od vremena

Marija in Ivo Halas: gsm: 041 616 534

3

Duhovni teden za družine, 05.–12. avgust 2011; Od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE

Andreja in Janko Brumec: gsm: 070 863 693; e-pošta: janko.brumec@siol.net

4

Regijska srečanja za voditeljske pare, september 2011; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Dani Siter: tel.: 07 490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: siter.dani@gmail.com

5

Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 7. - 9. oktober 2011, CELJE, sv. Jožef

Erika Novak: gsm: 041 459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

6

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 14.–16. oktober 2011, Crikvenica, Life Center

Erika Novak: gsm: 041 459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

7

Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 04.–06. november 2011, ANKARAN, Debeli rtič

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07 492 16 74; gsm: 041 684 320; e-pošta: boom@siol.net

8

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 25.–27. november 2011, Crikvenica, Life Center

Erika Novak: gsm: 041 459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si