Družina in življenje glasilo 12-15 by Društvo Družina in Življenje

Tema glasila: VREDNOTA ČASA Naš gost: SANDI KOREN »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada. Je čas pobijanja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov, čas objemanja in čas odtegovanja objemanju. Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.«

(Prd 3,1-8)

Glasilo, letnik 14, št. 4, december 2015, ISSN 1855-2110

OTROK Ko bom velik, bom otrok. Moje oči bodo odprte in roke bom hrepeneč stegoval k lepemu, najlepšemu. Čutil bom vsako solzo, tvoja rana me bo bolela, tvoj nasmeh bo najlepša pesem, ki jo bom vedno rad poslušal. Ko bom velik, bom otrok. Pozabil bom računati in meriti. Vse bo za nič, če ne bom čutil ljubezni. Povsod se bom igral in poln vprašanj bom. Ko bom velik, bom otrok. Čedalje manjši, čedalje bolj Tvoj. Tako majhen, da bom lahko pri Tebi in Ti me boš z veseljem pestoval v svoji ljubezni. Ko bom velik, bom čisto, čisto Tvoj. Hvala za vse in Bog te živi!

Milan Kobal

NAŠE POSLANSTVO: Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Družina in Življenje

KAZALO 5

TEMA GLASILA: VREDNOTA ČASA NAŠ POGOVOR: SANDI KOREN

12 PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA: Čas za sozakonca – čas za Boga 14 DUHOVNA POBUDA 16 STARŠEVSTVO: Aktivno preživljanje časa z otrokom 22 DELOVANJE DRUŠTVA 28 ZAKONSKA SKUPINA SMLEDNIK 35 VODITELJSKI PAR: Zakonca Tina in Andrej Žagar

43 ROMARSKO POHODNIŠTVO 44 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

BESEDA UREDNICE

Petra Berčan, urednica glasila

»Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« (Ef 5,16) Kako žive so te Pavlove besede tudi danes, ko se nam zdi, da je šla vsa zdrava pamet človeštva na dopust! Dnevi so hudi; kljub vsej tehniki nam primanjkuje časa; borimo se za osnovno celico – družino, za zdrav in naraven odnos med možem in ženo, za naše otroke, ki jih že poučujejo o novi teoriji spola … Zelo črnogledo, kaj? A Pavel nam obenem naroča, naj SKRBNO izrabljamo čas … Čas je vsem odmerjen enako in od mene/ tebe je odvisno, komu in čemu ga namenjam. Saj veste – v decembru smo, ko tekamo od ene obveznosti do druge, ko pečemo, pospravljamo, hodimo na prireditve … Za zmešat! Toda, če se uspem ustaviti in ustavim se samo ob molitvi in pogovoru z Bogom, se stvari vedno dobro iztečejo in še kakšna minuta ostane … Tokratno glasilo zato namenjeno razmišljanju o času. Vabim vas, da si te zanimive zgodbe življenja resnično preberete. V mnogih se boste našli in tolažba bo preplavila vaše srce ter vam vlila novega upanja, ker se enako kot drugim dogaja tudi meni. O upanju Čas je vsem odza naše družine je spregovoril duhovnik Sandi merjen enako in od Koren, ki se je septembra mene/tebe je odvisno, komu in skupaj z zakoncema Siter čemu ga namenjam. udeležil svetovnega srečanja družin s papežem Frančiškom. V svoji župniji se trudi na mnoge načine podati župljanom vero, vse pa podkrepi z lastnimi izkušnjami in življenjem. Da si zakonci še znamo vzeti čas drug za drugega, nam pričujejo udeležbe na Temeljnih in Nadaljevalnih vikend seminarjih in srečevanjih po zakonskih skupinah. Naj vas vse te naše zgodbe opogumljajo na poti vsakdana ... In kot pravi Pridigar: »Vse ima svojo uro, svoj čas pod nebom: Je čas jokanja in čas smejanja, je čas pridobivanja in čas zapravljanja …« (Prd 3) In je bil čas, ko sem z veseljem bila urednica tega glasila in je čas, ko me življenje nese drugam … Zato se vam na tem mestu zahvaljujem, da ste prebirali moje uvodne besede in podpirali moje delo. Sedaj delo predajam Meti Halas, ki se vam bo predstavila že prihodnjič. Vem, da bo nova svežina dobrodošla in zanimiva. Vse dobro vam želim in veliko blagoslova v prihajajočem letu 2016 v upanju, da prihajajo boljši časi, ki bodo ne nazadnje taki, kot jih bomo soustvarjali sami. Hvala še enkrat za vse!

Družina in Življenje

TEMA GLASILA: Vrednota časa

KO ČAS DOBI DRUGAČNO VREDNOST Dve leti je minilo, odkar se nam je v nekem jesenskem sobotnem popoldnevu življenje obrnilo na glavo. Po tem dogodku, nesreči, je čas pri nas dobil popolnoma novo dimenzijo. Pred tem se je pri nas drvelo. Ni bilo časa za pogovor, kaj šele za poslušanje, ni bilo časa za družabno igro, ni bilo časa v miru pojesti obrok … Prav tisto opoldne je bilo tako. Juho je moj mož še pojedel, za drugi del obroka ni bilo več časa. Preveč se je mudilo na delo … v gozd. In ko je bil proti večeru čas za zaključek delovnega dneva, je bilo potrebno podreti še zadnje drevo. Napačna odločitev. Ravno to drevo je mojemu možu hudo poškodovalo levo nogo pod kolenom. Vse skupaj je bilo na začetku videti precej bolj nedolžno, kot se je naslednje dni, tedne in mesece dejansko kazalo in odvijalo. Zgodile in dogajale so se komplikacije za komplikacijo, operacije za operacijo … Pet mesecev bolnišnice in kasneje še dolgotrajno okrevanje s fizioterapijami, razgibavanji in številnimi zdravniškimi kontrolami in pregledi. Bili so težki časi za naju oba. Ko zdaj zrem nazaj, se sprašujem, kako sva to zmogla. Kako je bilo možno, da sem v tistem času ob pomoči sina, tašče in tasta zmogla opravljati delo v domačem podjetju, katerega sva prej opravljala oba, normalno voditi družinsko življenje, ob vsem skupaj pa še skoraj vsak dan obiskovati moža v bolnišnici, ki je bila oddaljena 37 km. Je bil dan morda kakšni dve uri daljši? Ko se je mož vrnil iz bolnišnice, se je začela pot rehabilitacije. Ni bilo samo po sebi umevno, da bo ta pot uspešna. Vendar je njegov optimizem zmagal. Pred približno enim mesecem je bila pri meni znanka. Mož je ravno kolesaril, ko sva midve kramljali ob kavi. Znanka me je presenetila z vprašanjem, če se zavedam, da bi bilo danes lahko pri nas zelo drugače, če moj mož ne bi bil tako vztrajen, pozitiven in dejansko pripravljen sam narediti toliko za svoje okrevanje. Pa povem kdaj svojemu možu, da sem mu hvaležna … Ja, priznam, da me je njeno vprašanje precej predramilo iz samoumevnosti in me spodbudilo k spraševanju moje vesti. Se zavedam tega? Si znam predstavljati, kako bi bilo danes pri nas doma lahko zelo, zelo drugače? Povem to kdaj svojemu možu? Mu izrazim hvaležnost za vse njegove izjemne napore, ki jih še vedno dan za dnem vlaga v to, da celotna družina spet normalno funkcionira? Na vse je odgovor: ne, premalo in premalokrat. Ko sem to pozitivno zavedanje želela spraviti v življenje, se mi je

odprlo veliko novih spoznanj. Eno od teh je, da se je pri nas pojem vrednotenja časa po moževi nesreči popolnoma spremenil. Če so bile prej moževe številne športne aktivnosti razlog za manj skupaj preživetega družinskega časa, je ravno to zdaj stvar, ki našo družino povezuje pri skupnih aktivnostih. Če je bilo prej delo na prvem mestu, ima zdaj mesto tam, kjer in kolikor je nujno potrebno, družina in njej posvečen čas pa sta na prvem mestu. Če prej ni bilo časa za naju, si ga zdaj preprosto vzameva. Mož me pogosto sredi dela preseneti s kakšno (zame noro) idejo, da s kolesom ali peš pobegneva na kakšen bližji hrib na kavo (iz termo steklenice, ki jo pripravi doma). Če je toplo, pa z motorjem malo dlje … Če prej ni in ni bilo časa za sočloveka, si ga zdaj preprosto vzamemo. Jaz se sicer tu še učim, možu pa je to že nekaj časa povsem nekaj vsakdanjega. Spoznal je dragocenost časa, ki so (smo) ga njemu med zdravljenjem in okrevanjem posvečali drugi, in kako ga je ravno to bogatilo in mu dajalo moč, da je vzdržal. Ne nazadnje sva svoj čas kot posameznika, kot zakonca in tudi kot družina z najinima najmlajšima hčerama, ki sta še doma, mnogo kakovostneje začela namenjati tudi Bogu. Če je prej vse skupaj obtičalo samo pri željah, so to sedaj konkretna dejanja. Bog je zdaj vsak dan povabljen v naš dom in naša življenja preko skupne družinske molitve in vsak dan ga povabiva v najin zakon. Eden izmed sadov odločitve, da svoj čas želiva darovati Bogu v služenju, je tudi najina zakonska skupina, ki je nastala po moževi vrnitvi iz bolnišnice. Ko potegnem črto pod naše življenje pred in po nesreči, lahko z gotovostjo trdim, da je Bog ves čas bdel nad nami, nas opogumljal, nam dajal moč in iskal poti, da se je vse (tudi časovno) vedno nekako izšlo. Predvsem pa nas je vodil po nekoliko težji in daljši poti, da nas je pripeljal do drugačnega vrednotenja časa in s tem tudi do večje in boljše kakovosti življenja. Hvala ti, Gospod. M. N.

Družina in Življenje

TEMA GLASILA: Vrednota časa

PUSTIMO BOGU, DA SE NAS DOTAKNE IN USTAVI ČAS Čas večini ljudi beži in vsi med letom hitimo in čakamo dopust, da se bo vsaj malo ustavil. Pa vendar se lahko vsak sam vpraša, ali lahko ustavi čas. Kako naj ga ustavim, če pa ima dan le 24 ur? Mislim, da se v življenju vsakega človeka najde dogodek, ki je čas ustavil. Sama sem doživela že hudo bolezen in smrt najbližjih. Takrat je bil en dan dolg kot cel teden. Poznate ta občutek? Ko dneva ni in ni konec. Takrat sem videla, da je čas zelo relativna stvar. Vse hitenje, obveznosti in skrbi so izginile. Ostal je le trenutek in moj odnos z Bogom, ki mi je dal moči, da sem v danem trenutku živela polno. Takrat sem spoznala, kaj pomeni živeti trenutek z Bogom, živeti v njegovi ljubezni. To je vse, kar potrebujemo. Takrat se čas ustavi, opazimo nasmeh otrok, utrujene oči partnerja, hkrati pa se veselimo, da nam je dani trenutek sploh dan. In kako to živeti, tudi ko ni preizkušnje, ki ti odvzame tla pod nogami in stojiš le zato, ker te Bog podpira? Tako kot takrat, z Bogom. Prva stvar v dnevu je načrtovati svojo in družinsko molitev ter jo izpeljati. V družinski molitvi večkrat začutim, kako se čas upočasni. Vsi imamo čez dan stvari, ki niso življenjskega pomena. Stvari, ob katerih težko čutimo Božjo bližino, kot so televizija, telefon, računalnik, različni hobiji ... Ko pa ne čutimo več Božjega dotika, ne čutimo njegove ljubezni, odide tudi mir, ki nam ga Bog daje. Ko pa ni več miru, ostane le hitenje za posvetnimi stvarmi. Zato imamo vsak zase vsak dan posebej možnost ustaviti čas. V adventnem času nam ravno Jezus v jaslih daje zgled, kako malo potrebujemo. Kliče nas k temu, da odvržemo odvečno in ostanemo sami z njim v jaslih. Pustimo se voditi Bogu, odvrzimo vsaj eno posvetno stvar s seznama in v trenutku bomo pridobili kakšno uro na dan. Ne pričakujte, da bo stvar takoj uspela. Še vedno se lahko zgodi, da kakšen dan poleti mimo, a pomembna je vztrajnost. In sčasoma bo naša vztrajnost obrodila sadove. Pustimo Bogu, da nam pri tem pomaga. Ko postavimo Boga na prvo mesto, resnično poskrbi, da vse poteka po načrtu, ki si ga je on zamislil. In verjemite, to je najboljši načrt, ki obstaja za nas. Mojca

Družina in Življenje

NAŠ POGOVOR

SANDI KOREN Sam nisem nikoli vrgel puške v koruzo, v župniji imamo množico malih občestev … Tokrat sem povabil gospoda Sandija Korena, župnika iz župnije Mozirje, naj nam spregovori o svoji poti k duhovništvu in predstavi pogled na delo z mladimi, zakonci in družinami v Cerkvi. Komentirala sva tudi dogajanje na svetovnem srečanju družin in škofovski sinodi o družini. Ker se tudi sicer tikava, je bil najin pogovor še toliko bolj sproščen. Prihajaš iz Maribora. Kakšni so tvoji spomini na otroška leta, starše, brata? Prihajam iz mariborskega predela Pobrežje, iz blokovskega naselja, kamor smo se preselili, ko sem imel 7 let, prej pa smo živeli v podnajemniškem stanovanju v sosednji ulici. Otroška leta so bila zelo lepa. Imel sem nekaj, česar mnogi otroci danes več nimajo, to je veliko otroške družbe. Takrat nas je bilo v tistih blokih veliko. Vedno, ko si prišel na ulico, si imel množico otrok za igro. Sem pa bil tudi del družbe štirih prijateljev, ki smo veliko stvari počeli skupaj, od iger na prostem do kartanja. Takrat še ni bilo računalnikov pa tudi ne na stotine TVprogramov. Tudi dom je bil prijeten, starša sta bila včasih stroga, a ljubeča. S 5 let mlajšim bratom sva si delila sobo in se povezala kot se brata le lahko in to ostaja še danes. Velik del otroških spominov pa se nanaša tudi na domačo župnijo Maribor – Marija Mati Cerkve na Pobrežju, kjer sem kot ministrant in kasneje mladinec, pevec in bralec beril preživel zelo lepe trenutke. Bi lahko opisal kakšen vzgojni ukrep svojih staršev, ob katerem se sedaj – iz varne razdalje petindvajsetih let – nasmejiš, takrat pa ti morda ni bilo do smeha? Ja, tudi tega je nekaj bilo. Kot vsak vrli fant sem kdaj pa kaj »pozabil« povedati, predvsem o dogodkih iz šole.

Cerkev smo vsi in da samo sodelovanje vseh vernikov, klerikov in laikov, vsakega v njegovem poslanstvu in karizmi, lahko obrodi sadove na njivi nove evangelizacije.

Ko sem bil v prvem razredu, me je na prehodu za pešce zbil avtomobil. Ker mi nič ni bilo in me je bilo najbrž tudi malo strah, sem pred šoferjem, ki me je spraševal, ali mi je kaj, zbežal. Doma nisem seveda nič povedal in se šel mirno igrat s prijatelji. Nekaj sošolcev, ki so prisostvovali nesreči, pa je odšlo moji mami povedat, da me je “povozil“ avto. Seveda si lahko predstavljate njeno grozo, ko je mislila, da se je to zgodilo ravnokar zunaj na ulici pri igri. Mislim, da so bili največja žrtev tega dogodka njeni živci. Kako in kdaj se je v tebi prebudila želja po duhovništvu? Kako si jo prepoznal in kako so na tvojo odločitev gledali tvoji domači, prijatelji? Vseskozi sem bil aktiven v župniji. V mladinski skupini se nas je nekaj prijateljev zelo povezalo, naš kaplan pa je bil moj veliki vzornik. Ko sem premišljeval, kam naj usmerim svojo življenjsko pot, se mi je nekje v tretjem letniku srednje šole porodila ideja, da bi bil duhovnik. Nekaj časa sem jo pustil na miru, a je v meni vedno bolj žarela. Zanimivo je, da tega takrat nisem najprej povedal kaplanu, ampak našemu župniku, s katerim sva se lepo pogovorila, nato pa postopoma tudi doma. Najprej mami, da naredi “teren“ pri očetu, za katerega nisem vedel, kako se bo odzval, sem ga pa zelo spoštoval in se ga, kot je prav, tudi malo bal. No, sčasoma so doma sprejeli mojo odločitev z veseljem. Naj dodam, da ko sem povedal mami, o čem razmišljam, mi je povedala, da njena mama, moja oma, nenehno moli, da bi nekdo iz družine postal duhovnik. To je bila za mene takrat še dodatna potrditev. So pa bili zanimivi odzivi tudi med prijatelji in sošolci, od čudenja do tihega spoštovanja, ki

Družina in Življenje

sem ga čutil predvsem od učiteljev na srednji šoli. Že več kot deset let si župnik v Mozirju, vemo pa, da si bil tudi generalni duhovni asistent slovenskih skavtinj in skavtov, tajnik Škofijskega odbora za družino škofije Celje in tajnik Medškofijskega odbora za družino. Katera področja pastoralnega dela v Cerkvi na Slovenskem te najbolj zanimajo in zakaj? V Mozirju župnikujem že 15. leto. V tem času sem bil 6 let in pol generalni duhovni asistent skavtov, sedaj pa že nekaj let delujem v družinski pastorali. Že pred posvečenjem in vse od takrat sem zelo vključen v mladinsko pastoralo na raznih nivojih. Mladinska pastorala je eden od ključev nove evangelizacije. Kot mladinec sem sam bil v mladinski skupini in obiskoval tedne duhovnosti. Kot bogoslovec in kasneje duhovnik pa sem vedno z navdušenjem sprejel tudi nove poti za mlade katoličane, kot so skavti, kjer sem aktiven že 23 let, pa animatorstvo ... Sem pa tudi vedno bolj vpet v družinsko in zakonsko pastoralo preko sodelovanja v zakonskih skupinah, priprave tečajev za zaročence, duhovnih odmikov za može in žene ter vodenja raznih odborov, priprave materialov, projektov ...

Ko zakonci in družine pričujejo o živem Bogu, kaj je naredil v njihovem življenju, je to najmočnejši magnet za vse, ki iščejo in tavajo. Laiki imamo pri mnogih duhovnikih (zlasti starejših) občutek, da nimajo moči za nove izzive, s katerimi se mora danes Cerkev nenehno spopadati. Včasih se nam zdi, kot da se je kateri duhovnik »zaparkiral« v 70. ali 80. leta in noče naprej. Zate pa je znano, da slediš razvoju in trendom v družbi, da znaš presojati znamenja časa in ustrezno ukrepati. Pred kratkim si prebral knjigo Prenovitev (Založba Emanuel). Kaj te je kot župnika pri tej knjigi najbolj nagovorilo in zakaj? Najprej mi je ta knjiga dala potrditev, da se da. Obup in navidezna nemoč sta se zelo zajedli v slovenskega duhovnika in tudi laika. Sam nisem nikoli vrgel puške v koruzo. V župniji imamo množico malih občestev, dejavnosti na raznih nivojih. Vključevati skušamo laike. Ta knjiga mi ni dala toliko novih receptov, čeprav jih je nekaj kar zanimivih, ampak bolj odprla oči za še bolj drzno razmišljanje “out of the box“, torej, da si upaš.

Mislim, da je tukaj rak rana današnjih župnij. Knjiga me je še enkrat ponovno potrdila v razmišljanju, ki ga že II. vatikanski koncil uveljavlja, in sicer da smo Cerkev vsi in da samo sodelovanje vseh vernikov, klerikov in laikov, vsakega s svojim poslanstvom in karizmo, lahko obrodi sadove na njivi nove evangelizacije. Zanimiva mi je tudi primerjava med verniki, ki so redni, in tistimi oddaljenimi. Za tiste, ki so redno v Cerkvi, je prava beseda duhovne rasti “hoja za Kristusom“ in mora biti zahtevna in težka. Za oddaljene in tiste čisto zunaj pa je beseda “nova evangelizacija“ in se začne z “mlečno hrano“, torej da smo z njimi potrpežljivi in da razumemo, da je uvajanje v vero proces gradnje odnosov spoštovanja in prisrčne ljubezni najprej med nami, ki smo v Cerkvi, in njimi, ki šele prihajajo. Papež Frančišek pravi, da je družina nosilka evangelizacije in da naj bi starša postala prva kateheta svojim otrokom. To se lepo sliši, vendar pa bi bilo potrebno starša za to najprej usposobiti – jima zagotoviti temeljno izkustvo srečanja z živim Bogom in stalno spremljanje pri gradnji njunega odnosa z Bogom in med seboj. Kako bi se to lahko v čim krajšem času zgodilo v Sloveniji? Kaj bi morala Cerkev storiti/delati? Katoličani pri nas bi najprej morali nehati čakati, da Cerkev od zgoraj (zelo napačno razumemo Cerkev kot zgolj hierarhijo) ponudi neke recepte, ampak bi kot občestvo vseh vernih morali vsi postati subjekt, nosilec pastorale družine, najprej družinski očetje in matere, stari starši in drugi laiki, pa duhovniki in škofje, laiški pastoralni delavci ... Samo tako bomo kaj premaknili. Gibanja, med katerimi je Družina in Življenje, že dokazujejo, da je to edina pot. Pričevanje zakoncev in družin o živem Bogu, kaj je naredil v njihovem življenju, je najmočnejši magnet za vse, ki iščejo in tavajo. Je pa res, da bodo morali duhovniki vedno bolj postajati duhovni spremljevalci,

Družina in Življenje

tisti, ki potrjujejo v Svetem Duhu in pomagajo razločevati duhove. Torej to, kar ime (duhovnik) pove. V septembru smo se kot uradni predstavniki Slovenske škofovske konference skupaj udeležili 8. svetovnega srečanja družin, ki je bilo v Filadelfiji v ZDA. Kako te je to srečanje nagovorilo oziroma o čem najraje pripoveduješ svojim faranom, kolegom duhovnikom? Nagovorilo me je pozitivno vzdušje. V cerkvenem okolju opažam nekakšen obup, malodušnost, češ, nič se ne da, zastonj se trudimo. Tej malodušnosti se vdajamo vsi, včasih celo kakšen škof. Na svetovnem srečanju družin je bil poudarek, da se vse da, če je le Bog z nami. Veselje evangelija je v tem, da je sreča v trdnem zaupanju v Boga. Nekatera predavanja so pustila na meni močan

vtis, kot so npr. nagovori škofa Roberta Barrona o krščanski poklicanosti družine, kardinala Tagleja o ranjeni družini in pastorja Ricka Warrena o evangeliju veselja za družine. Pred kratkim se je v Rimu končala škofovska sinoda o družini. Mnogi so pričakovali drastične spremembe, ki naj bi jih poskušal vnesti t. i. »liberalni lobi«, vendar je Cerkev ostala trdna in ni popustila pritiskom: otroci so še vedno sad ljubezni med možem in ženo in družina je še vedno skupnost moža in žene, istospolnih skupnosti pa niti pod razno ne smemo enačiti z družino ... Pa vendar se je zgodil eden bistvenih premikov, ki je v tem, da družina ni več predmet, ampak subjekt evangelizacije. Imam občutek, da laiki to že nekaj časa vemo, pri mnogih duhovnikih pa bomo morali na to razumevanje še počakati. (Hvala Bogu, ne pri vseh!) Kaj bi morala sedaj slovenska Cerkev storiti, da bi se začelo obračati v to smer?

V tem je veselje evangelija, da je sreča v trdnem zaupanju v Boga! Papež je poudarjal, da je sinoda o družini, ki se je zgodila v dveh delih (izredna l. 2014 in redna letos), skupaj z vprašalnikom in vmesnim poročilom prostor komunikacije, vetje Duha, možnost izmenjave VSEH mnenj, na koncu pa je še vedno le posvetovalni organ, ki papežu posreduje ideje in razmišljanja, ne pa dokončnih odločitev. Katoličani po vsem svetu smo padli na izpitu poznavanja delovanja Cerkve, ko so nas predvsem svetni mediji, morda celo zaradi lastnega neznanja, napeljevali na misel, da sinoda odloča. Sinoda ni o ničemer odločala. Odločal je in bo papež, zato sedaj čakamo na njegov posinodalni dokument, ki bo, tako sem prepričan, v skladu z naukom Cerkve (ki mora biti v skladu z Božjo voljo in Božjim usmiljenjem) pokazal nekaj usmeritev za pastoralo družine in zakona v Cerkvi za naprej. Nekatere je prestrašila sinodalna metoda, ki pa je bila utemeljena na odprtosti in transparentnosti, brez nekega skrivanja po vatikanskih koridorjih, tajnih zasedanj in lobiranj. Povedala so se različna mnenja, zaupam pa papežu, da bo pokazal pravo smer. Eden od teh poudarkov je gotovo ta, da laiki prevzamejo soodgovornost za pastoralo družine in tudi sicer za življenje Cerkve nasploh. Zakaj soodgovornost? Ker duhovnik ostaja, on se sedaj ne sme umakniti v zakristijo, mora pa sprejeti v svojo ekipo, če hočete ta izraz, tudi laike, a ne samo kot izvrševalce ukazov, ampak kot načrtovalce in enakovredne sodelavce. To torej več ne bo “njegova“ ekipa, ampak “božja“ ekipa, v kateri bodo duhovnik in laiki skupaj delali za širjenje Božje slave. V slovenski Cerkvi se to že dogaja, množica laiških gibanj, združenj, zavodov, društev in združenj že deluje za dobro družine in oznanjevanje evangelija. To poskušamo tudi v medškofijskem odboru za družino prepoznati, povezati, vzpodbujati in navduševati. Naš cilj je povezovanje vseh dejavnikov družinske in zakonske pastorale ter podpora tem prizadevanjem. Vsak zase ne bo zmogel! Pa še nekaj o zakonskih skupinah. V zakonski skupini naj bi bilo poskrbljeno za duhovno rast njenih članov, za krepitev v veri, da bi njeni člani postajali vedno bolj »živi udje« Cerkve, ki je skrivnostno Kristusovo telo. Tudi pri vas v Mozirju imate dve zakonski skupini. Kaj zakonska skupina pomeni župniku oziroma kako si lahko z njo »pomaga«? Zakonska skupina je ena od tistih temeljnih občestev v župniji, ki ne bi smela nikjer manjkati. Ne zato, da si jo kot župnik daš na seznam, ampak ker je sprožilec mnogih duhovnih procesov, kot so osebna duhovna

Družina in Življenje

Čas kot Božji dar moramo porabiti po Božjem načrtu z nami. Sam razumem svojo vlogo kot “oskrbnika sedmega dne“, tistega, ko je Bog počival. Ko ljudje pridejo v župnijo, želijo “počivati v Bogu“. Svoj čas želijo posvetiti tudi Božjemu in jaz naj bi kot duhovnik bil njihov vodnik v tistem trenutku. Posvetiti čas Bogu pa pomeni češčenje, slavljenje, dobra dela, služenje, druženje bratov in sester, spoznavanje Boga in njegovih namenov zame ... Zdi se mi, da sam osebno kar precej časa namenim prav temu, žal pa si ljudje ne vzamejo dovolj časa za Boga. Zame bi to v duhu Svetega pisma pomenilo 1/7 vsega časa, ki ga imamo na razpolago, torej približno 2 uri na dan, če čas, ko smo budni, delimo s 7. Ali torej posvetim povprečno 2 uri na dan Božjemu, naj bo to molitev, maša, duhovno branje, oznanjevanje evangelija, služenje bratom in sestram, udejstvovanje v župnijskem življenju ...? Potem bo ves preostali čas, ki ga imamo, posvečen in blagoslovljen in nikoli ga ne bo manjkalo. Kaj bi želel bralcem našega glasila, med katerimi je veliko članov zakonskih skupin, drugi pa bodo to slej ko prej postali, posebej položiti na srce? Pogumno, ne obupati, z Božjo pomočjo se da vse. Spomnim se sv. papeža Janeza Pavla II. in njegovih besed mladim v Postojni: “Korajža velja!“ Vedno bolj

V cerkvenem okolju opažam nekakšen obup, malodušnost, češ, nič se ne da, zastonj se trudimo. Tej malodušnosti se vdajamo vsi, včasih celo kakšen škof.

rast posameznika, bolj polno zakonsko življenje, ki se zgodi skozi pogovor med zakoncema, ki ga zakonska skupina vzpodbuja. Omogoča povezovanje med zakonci in njihovimi družinami, je podpora v stiski, hkrati pa posreduje tudi versko znanje. Za duhovnika je sodelovanje v zakonski skupini eden največjih blagoslovov. Hkrati spoznava življenje in čutenje zakoncev (te izkušnje sam nima), je potrjen v svojem duhovništvu, ogromno prejema, ker tudi daje, se ob teh družinah počuti del večje družine tudi sam, kar je najboljše zdravilo za osamljenost. Če zakonska skupina sčasoma postane aktivna v župniji kot celota in kot posamezniki, pa je to najlepši dokaz pravilnega dela in Božjega duha, ki je v skupini. Tudi otroci te zakonske skupine so aktivni v župniji, so ministranti, skavti, mladinci, pevci, prihodnji sodelavci občestva. Zakonska skupina je velik blagoslov za župnijo, če sta dve, pa seveda dvojni J.

razumem te besede. Korajža velja ne samo v zakonskem in družinskem življenju, kjer včasih prihaja do stisk in težav, ampak tudi pri izvrševanju nalog krščanskega laika. Biti oznanjevalec evangelija, pomoč v stiski, priča Jezusa Kristusa brez sramu in strahu, kaj bodo sorodniki, sodelavci ali sosedje rekli. Bodite vi prvi, ki se prebijate skozi to džunglo moderne norosti, zanikanja življenja in moralne popačenosti, mi pa vam bomo sledili in vas podprli.

Časi so hudi, je govoril že apostol Pavel. Če so bili takrat, so danes – vsaj kar zadeva napade na družino, ki je Božja ustanova – zagotovo še hujši. Zato smo to številko našega glasila posvetili daru, ki ga vsi na zemlji prejemamo v enaki »količini« (24 ur na dan) – času. Kako ti sprejemaš čas, ki je dobrina, katere oskrbnik si?

V imenu vseh bralcev glasila se ti iskreno zahvaljujem za te jasne besede spodbude ter ti želim, da bi ti Gospod na pot pošiljal še več dobrih sodelavcev za žetev, ki je velika. Pogovor sem pripravil Dani Siter

Družina in Življenje

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

VREDNOTA ČASA Ko pomislim na besedo čas, mi na misel pride tista znana popevka: »Kam le čas beži, le kam se mu mudi? Leto za letom gre, hitro tak mine vse ...« Pa se vprašam: Res, le kam ta čas beži? Dandanašnji imamo veliko možnosti in izbire za izkoriščanje časa. Tu so službene obveznosti, šolske obveznosti otrok, pa njihove izvenšolske dejavnosti, skrb za družino in urejenost doma, hobiji in čas, preživet pred televizijo, na internetu, ob branju. Tu je še čas, ki ga namenimo sorodnikom, prijateljem, in čas, ki ga namenimo Bogu. In kako razpolaga s podarjenim časom naša družina? Budilka s svojim zvonjenjem oznani, da je nov dan. In že hitimo. Najprej jutranja rutina – prebujanje, hitenje v kopalnici,

da ni ne konca ne kraja. Tako je vsaj pri meni. Nikoli ne vem, kdaj grem od doma, nikoli ne vem, kdaj pridem. O osemurnem delovniku lahko le sanjam. Ko nastopi okvara in aparat stoji, si vsi (šefi, stranke) želijo, da sem čim prej tam in napako čim hitreje odpravim. Včasih jo odpravim v kratkem času, včasih pa je problem trdovraten in iskanje napake ter njena odprava trajata dolgo v noč, tudi do jutra. Se pa zgodi, sicer redko, a vendarle, da se kaka napaka odpravlja tudi več dni. Kako takrat zaključiti z delovnikom po osmih

zajtrk in že smo pripravljeni na nov dan. Pogled na uro pokaže, da se je treba napotiti od doma. In gremo vsak na svoj konec – otroka v šolo, midva v službo. Že desetletja nazaj so si naši predniki pridobili pravico do osemurnega delovnika, ki pa je danes velikokrat le še mrtva črka na papirju. Resnica je pogostokrat ravno nasprotna. Delovnik se raztegne,

urah dela, si niti ne upam pomisliti, kaj šele to udejanjiti v praksi.

Vsak gleda le na svoj čas … Dodaten problem povzroči dejstvo, da po navadi posamezniki gledamo le nase, na svoj čas in smo tako izrazito egoistični. Pri mojem delu

se to najbolj kaže ravno v primeru, ko se aparat pokvari. Takrat lahko vse počaka, dokler aparata pač ne popravim. Če se hočem dogovoriti za preventivni servis, torej se napovem za dan in uro, to ob nekem normalnem času ni možno, ker delo na aparatu ne more počakati. Torej lahko preventivni servis začnem opravljati šele, ko je delo na aparatu zaključeno, kar je po navadi šele popoldan, po štirinajsti uri. Kot da jaz nimam prostega časa, družine, hobijev itd. To pomeni, da se stranka po napornem osemurnem delovniku odpravi domov, jaz pa običajno – ravno tako že po osemurnem delovniku ali še daljšem – šele pričnem s preventivnim servisom. Razmišljam o sedanjem času. A ni čisto na glavo postavljen? Tisti, ki delo še imamo, delamo zmeraj več, smo vse bolj iztrošeni, nezadovoljni. Tisti, ki so delo izgubili, ga zelo težko spet najdejo ali ga sploh ne najdejo več, zaradi česar so tudi vedno bolj nezadovoljni. A ne bi bilo bolje, bolj produktivno, tudi bolj humano, če bi nam, ki delo še imamo, skrajšali delovnik, delovne napore (bodisi fizične ali psihične) pa bi prevzeli brezposelni? Na žalost je to le moje razmišljanje o času, ki pa se verjetno ne bo nikoli uresničilo. Seveda lastniki podjetij razmišljajo ravno obratno. Kako bi zaposleni delali čim več za čim manj denarja. Izjeme so redke. Tako se tudi meni dogaja, da mi primanjkuje časa za tiste stvari, ki so najbolj pomembne. Za zdravje, družino, vero ... In zakaj je tako? Verjetno zato, ker se zdravje nič ne pritožuje, vsaj ne na glas. Tudi družina se bolj malo ali sploh ne pritožuje

Družina in Življenje

ali pa razume. Da o Bogu sploh ne govorim. On pa ne reče niti besede (ali je jaz ne slišim dovolj razločno). Kdaj najdemo čas za odnos z Bogom? Ob vsakodnevni rutini in nenehni bitki s časom smo veseli, da obstajata tudi sobota in nedelja. To sta naša dneva. Takrat se umirimo. V nedeljo gremo k sveti maši, popoldne pa je čas za sorodnike in prijatelje, branje, pogovor, družabne igre. Z otrokoma beremo Sveto pismo in različne zgodbe v adventnem času, manj pa ostale dni v letu. Vesela sva, da sva v zakonski skupini. Tam se duhovno bogativa in napolnjujeva. Tako najdeva čas za zmenek in za prijatelje. Pa še kakšne duhovne vaje ali seminar za zakonce pridejo na vrsto, za kar verjetno ne bi našla časa, če ne bi bila v zakonski skupini. Ob vseh obveznostih preživljamo skupne trenutke tudi ob televiziji in na internetu. Potem je tu še tablica, mobiteli, reklame, časopisi in revije, ki jih vsak dan najdemo v

nabiralniku. Tudi te aktivnosti nam vzamejo nekaj dragocenega časa, za katerega pa si želimo in se trudimo, da bi ga bilo tako »porabljenega«

čim manj. V Svetem pismu namreč piše: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi.« (Ef 5) Tomaž in Nataša Pernat

Družina in Življenje

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

ČAS ZA SOZAKONCA – ČAS ZA BOGA Pogosto se spomnim, kako nas sv. Ignacij pred kontemplacijo (zrenje, ozaveščenje) Božje ljubezni povabi, da imamo pred očmi dvoje: a) ljubezen je bolj v dejanjih kot v besedah, b) ljubezen se razodeva v izmenjavi dobrin. Prepričan sem, da je prav to potrebno imeti vedno v uvidu, ko razmišljamo o kakršni koli ljubezni. Če je med dvema osebama ljubezen, potem mora biti ta konkretna, vidna, ne le v mislih ali besedah. Prav tako pa je vanjo vključeno medsebojno podarjanje tega, kar imata. To, kar si podarjata, pa je lahko zelo različno. Obstaja pa nekaj, kar ima vsakdo v enakem obsegu oz. količini. To je čas. Vsak ima 24 ur na dan. In prav to, koliko časa posvetim drugemu, razodeva tudi konkretno ljubezen do drugega.

Bog Oče ima za vsakega 24 ur na dan Sveto pismo nam opisuje številne primere, kako si Bog vzame čas za človeka. Pripoved o stvarjenju opisuje, kako se je Bog sprehajal skupaj z Adamom in Evo, dokler se nista po grehu skrila pred njim. Abraham je dobil ime Božji prijatelj, ker je Bog osebno govoril z njim. Prav tako je bil Bog blizu Mojzesu. Vse velike svetopisemske osebe pričujejo, kako so vsaka na svoj način doživljale Božjo bližino in posebne čase njegove navzočnosti. Psalmi pogosto govorijo o Božji ljubezni do vseh ustvarjenih stvari in o Božji želji, da bi lahko bil več časa z njimi, še posebej s človekom, ki je ustvarjen po Božji podobi. »GOSPOD je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v zvestobi.« (Ps 145,18) »Ljubim GOSPODA, ker posluša moj glas, mojo prošnjo za milost. Zakaj svoje uho je nagnil k meni …« (Ps 116,1–2) Po preroku Izaiju Bog večkrat govori o svoji ljubezni in želji, da bi bil blizu človeku: »Ko pojdeš čez vodo, bom s teboj, ko čez reke, te ne poplavijo, ko pojdeš skoz ogenj, ne zgoriš in plamen te ne bo ožgal.« (Iz 43,2) Izaija govori o obljubi Božjega maziljenca, ki bo nosil ime Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Apostol Pavel pove, da v Bogu živimo, se gibljemo in preprosto smo (Apd 17,28).

p. Ivan Platovnjak DJ

Jezus si vzame za vsakega čas Božjo željo, da bi bil s človekom, je na poseben način razodel Jezus Kristus s svojim učlovečenjem in z vsem svojim življenjem. Sveta trojica želi prebivati v vsakem, ki sprejme Božjo ljubezen: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23) Jezus je svojim učencem jasno povedal, da jih ne bo pustil same, temveč da bo za vselej ostal z njimi (Mt 28,20). Jezus si je vedno znova vzel čas, da je bil sam s svojim Očetom (Mt 14,23; 24,3; Lk 9,18 …). Čeprav je bil kot pravi človek in pravi Bog ves čas eno z Očetom, se je vendar vedno znova umaknil v samoto in pogosto prečul cele noči v dialogu z njim. Pogosto ga je občudoval in gledal, kaj dela, da bi lahko delal skupaj z njim in v njegovem Duhu (Jn 5).

Tako je znamenje naše ljubezni tudi čas, ki ga posvetimo drug drugemu. To še posebej velja za zakonce, ki so po zakramentu zakona postali drug drugemu znamenje Božje ljubezni do ljudi. V času Jezusovega javnega delovanja je bila okoli njega pogosto velika množica ljudi, ki ga je iskala, da bi ga poslušala in da bi ozdravljal njihove bolezni. Čeprav so se mu ljudje vedno znova zasmilili in si je zanje vzel čas, je znal odsloviti množice oz. jim jasno povedati, da je prišel za vse, ne samo za ljudi enega kraja ali mesta. Pogosto si je vzel čas za svoje apostole, ki jih je izbral zato, da bi bili z njim (Mr 3,14). Z njimi se je pogovarjal, jih poslušal, jim razlagal, jih poučeval, odgovarjal na vprašanja, jedel in pil, hodil od vasi do vasi … (Mr 4,10; 9,28; Lk 9,18; 10,23 …). Jezus je s svojimi dvanajsterimi apostoli delil vse svoje življenje in delovanje, vso svojo ljubezen do Očeta in Očetovo ljubezen od njega. Izbral jih je za svoje prijatelje in jim ni ničesar prikrival (Jn 15).

Družina in Življenje

Vzeti si čas za Boga: odgovor na njegovo navzočnost V Novi zavezi je zelo znana zgodba o Jezusovem obisku pri Marti in Mariji v Betaniji (Lk 10,38–42). Marta se je zelo trudila, da bi postregla tako velikega gosta. Marija pa je sedla k njegovim nogam in ga poslušala. Čez nekaj časa je prišla k Jezusu Marta in mu rekla, naj reče Mariji, da ji pomaga pri postrežbi. Toda Jezus ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.« Jezus ni obsodil Marte zaradi njene skrbi s postrežbo. Zavrnil pa je njeno zaskrbljenost z njo in nejevoljo nad sestro, ki se mu je povsem posvetila in ji ni bilo nič pomembneje kot to, da je pri njem in ga posluša. Marijo je pohvalil, ker je v njej začutil svojo držo, ki jo je imel do Očeta in do ljudi. Marija si je podobno kot Jezus vzela čas samo za »biti z«. Začutila je, da jo je Jezus prišel obiskat in da ne potrebuje ničesar drugega kot to, da ga sprejme in se mu povsem posveti. In Jezus je to pohvalil. Podobno je pohvalil tudi grešnico, ki je prišla od zadaj k njegovim nogam, jih umivala s svojimi solzami, brisala z lasmi in mu jih mazilila. Farizeju Simonu, ki ga je gostil s kosilom, je očital, da ga ni sprejel s takšno pozornostjo (Lk 7,36–50). Ob koncu življenja je Jezus spodbudil svoje apostole in tako tudi nas vse, da bi čuli in molili, da ne pademo v skušnjavo (Mt 26,41). Največja skušnjava je, da ne opazimo njegove navzočnosti, da si ne vzamemo časa zanj, ki je eno z Očetom v Svetem Duhu, in tako ne vidimo, kako smo ljubljeni in kako Sveta trojica skrbi za nas. Ker tega ne vidimo, se vznemirjamo, padamo v različne skrbi in ne znamo delovati v miru in ga poklanjati drugim (Mt 6; Lk 12). Če pa si vzamemo čas za Boga, potem vidimo, kako nas obdaja s svojo ljubeznijo in nas vedno spremlja in daje tisto, kar najbolj potrebujemo. Naš odnos do Boga postaja vedno bolj oseben in v nas je vedno več hvaležnosti, veselja, zaupanja in dejavne ljubezni.

Čas za sozakonca – čas za Boga Jezus je dal novo zapoved: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Kot smo lahko videli, se Božja ljubezen kaže tudi v tem, da je vedno z nami in da ima vedno čas za nas. Tako je znamenje naše ljubezni tudi čas, ki ga posvetimo drug drugemu. To še posebej velja za zakonce, ki so po zakramentu zakona postali drug drugemu znamenje Božje ljubezni do ljudi. To svojo ljubezen pa lahko še posebej konkretno pokažejo drug drugemu s časom, ki si ga posvetijo. Ob koncu življenja bomo vprašani samo po tem, koliko smo znali konkretno ljubiti drug drugega (Mt 25,31–46). Nesebična dobrota, ki smo jo izkazali kateremu koli človeku, bo tista, ki nas bo odprla za večno življenje. S to dobroto smo se namreč odprli Jezusu Kristusu in se povezali z njim, ki nas čaka v vsakem človeku. Čas,

ki ga torej posvetimo kateremu koli človeku, da bi mu izkazali ljubezen, ga posvetimo torej Bogu samemu in to nas vodi v večno življenje v Sveti trojici, ki je ljubezen sama in vir vsake nesebične ljubezni. Če to velja za vsakega človeka, potem še toliko bolj za zakonce. Bog ima v sebi še posebej globoko željo, da bi vsak zakonski par ponavzočeval ljubezen, ki je v njem samem in ki jo želi izkazati vsakemu človeku. Zato je zelo osvobajajoče za zakonce, če imajo pred očmi dejstvo, da kar koli dobrega naredijo za svojega sozakonca, naredijo to tudi za Jezusa Kristusa in postajajo žive priče ljubezni troedinega Boga. Tako velikodušen je naš Gospod in naš Bog. Tako preprosta je pot v večno ljubezen. Tudi od zakoncev ne želi nič posebnega. Želi vsaj to, da ga odkrijejo v svojem sozakoncu in mu izkažejo ljubezen s tem, da mu podarijo svoj čas in s tem svojo pozornost. Kaj pomeni vzeti si čas za sozakonca, vedno znova ponazarja drža troedinega Boga in svetopisemskih oseb, ki so si vzele čas zanj in s tem tudi do bližnjega. Marijina

drža do Jezusa je lahko pomenljiv zgled. Spodbuja jih, da bi z veseljem sedli poleg sozakonca, kot se je ona poleg Jezusa. Naj jim bo sozakonec najvažnejši. Naj jim ne bo nič pomembneje kot to, da so z njim, da ga sprejmejo z vsem, kar je, da mu prisluhnejo in ga slišijo in začutijo. Nikar naj se ne pustijo okupirati in vznemirjati s tem, kaj vse bi mu morali ponuditi, postreči, narediti. Če mu bodo najprej posvetili vso svojo pozornost, potem bodo mogli slišati in videti, kaj pravzaprav najbolj potrebuje. Če pa tega ne naredijo, lahko porabijo veliko časa, ki ga je vedno premalo, za to, da bi zanj naredili, kar sami mislijo, da najbolj rabi (podobno kot Marta Jezusu), in ne tistega, kar v resnici takrat najbolj potrebuje. Ljubezen je iznajdljiva. Vsak zakonski par je enkraten. Ni mogoče dati recepta, kako si lahko najbolje posvetita čas. Predvsem morata imeti vedno pred očmi dejstvo, da čas, ki si ga bosta posvetila, ni nikoli vržen stran. A le, če ga bosta posvetila za to, da bi drug drugega čim globlje in osebno slišala, začutila, sprejela, si delila občutja in misli, se pogovarjala, skupaj razločevala in se odločala, molila in praznovala. Možnosti je neizmerno veliko.

Družina in Življenje

DUHOVNA POBUDA

NAJPOMEMBNEJŠI TRENUTEK MOJEGA ŽIVLJENJA

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Adventni čas. Kot nalašč priložnost, da se v dolgih večerih dobimo skupaj, kakšno rečemo in pomodrujemo ali pa tudi v samoti kakšno stvar premislimo. Letos je sv. Miklavž prav s tem namenom prinesel moji mami in očetu zlaganko iz 1000 delov, da bi nas ponovno zbrala ob iskanju pravih koščkov. Vsak delček (košček) s svojo svetlobo, temo ali senco pripomore k lepoti same slike. Tako je tudi v življenju. Obenem pa nas vsaka slika uči, kako je lepota življenja odvisna od temnih in svetlih delcev, od igre svetlobe in senc. Ko sva letos pripravljala novo témo nadaljevalnega seminarja z naslovom »V ljubezni ni strahu«, še nisva vedela, da bova v teh pripravah srečala novo učiteljico. Tudi sama téma se je pokazala kot zelo aktualna in je bila tako rekoč preroška. Pri iskanju poti – kako s pripravami sploh začeti – nama je prišla nasproti. Skoraj bi lahko rekla, da je kar sama prišla. Nova učiteljica namreč. O njej sva sicer nekaj vedela, vendar sva jo spregledala. Očitno še nisva bila zrela kot učenca. Saj poznate tisti rek, ki pravi, da učitelj ali učiteljica pride, ko je učenec zrel. Zelo sva se je razveselila, in ko sva začela brati njene misli in napotke, sva videla, da nama je »pisana na kožo«.

Vas zanima, kako ji je ime? Sama se sicer ni imela za učiteljico, je pa sveti Janez Pavel II. prepoznal, da je prava učiteljica za današnji čas. In s tem se močno strinjava, saj je oba, predvsem pa mene osebno, zelo nagovorila in zdaj se učim njenih lekcij. Vem, da jo mnogi med vami že dolgo poznate in da je že mnoge poučila, zato se veselim, da nas sedaj skupaj že veliko hodi po poti, za katero je sama rekla, da je to »mala pot« – mala pot ljubezni namreč. No, zdaj

ste verjetno že uganili, o kom govorim. O mali Tereziki namreč. Kako se mi je priljubila prav zaradi tega, ker je sama zase rekla, da ni sposobna velikih stvari, pač pa le vsakdanje, čisto majhne in navadne – podobno kot jaz in mnogo drugih mamic, očetov, tet in stricev, mladeničev in mladenk in tudi že otrok. Prav posebej pa me Mala Terezika uči o strahu. O tem namreč govorimo na Nadaljevanjem seminarju. Sicer pa o strahu ne le govorimo, pač pa se z njim srečujemo vsak dan. Lahko bi rekla, vsak dan bolj. Na žalost! S strahom se srečujemo še posebej sedaj, ko gre skozi našo deželo val beguncev. Drugim »vsakdanjim«

strahovom se je torej pridružil še dodaten nov strah, ki je zajel tudi mene in verjetno še marsikoga drugega. Sama ponoči nisem mogla spati in po glavi so mi rojile misli, kaj vse nas še čaka. Potem je prišla učiteljica Terezika in me je začela osebno poučevati. Glede na dejstvo, da je morala zaradi jetike, ki je bila takrat neozdravljiva bolezen, umreti tako mlada, stara komaj 24 let, sem pomislila, da se je tudi ona srečevala s strahom. Zato sem ji verjela in ji prisluhnila. Razkrila in zelo je poudarila moč sedanjega trenutka. O tem sem že večkrat koga slišala govoriti, vendar se me še nikoli ni tako močno dotaknilo prav tam, kjer sem potrebovala. Hočem ozaveščati dejstvo, da preteklega trenutka ni več, ker je že »odšel«, prihodnjega pa še ni. V resnici mi ostaja na razpolago le sedanji trenutek. Ob tem pomislim, kako danes velikokrat tožimo, da nam zmanjkuje časa in se zavem, da je pač taka danes naša realnost. Res pa je tudi to, da ta sedanji trenutek hitro in zelo lahkomiselno zapravimo za ekrani pa tudi kako drugače. Vedeti in ozavestiti dejstvo, da imam možnost izkoristiti le sedanji trenutek, ki je edini realen in mi je v tem trenutku podarjen, pa je krepost, ki se jo moram učiti. Naučiti se moram, da ni vredno preživeti sedanjega

Družina in Življenje

trenutka v strahu, pač pa ima veliko večjo vrednost, če se sedanjega trenutka veselim. Ob vsem tem spoznavam, da mi hoče strah ukrasti še tiste trenutke, ki jih imam na razpolago in bi se jih lahko veselila. In kaj je sledilo? Zavestna odločitev za aktivno držo – za premišljeno vajo, ki mi zelo pomaga. Odločila sem se, da se bom učila veseliti se vsakega trenutka, ki mi je na razpolago. Tako se veselim dejstva, da imam hrano, obleko, svoje drage, topel dom ... Veselim se sedanjega trenutka, ki mi je podarjen in je zame velika milost. Sveta Terezija Deteta Jezusa pravi, da je edini način, da živimo polno življenje, ta, da prepustimo preteklost Božjemu usmiljenju in položimo svojo prihodnost v Božjo previdnost. Začenjam spoznavati, da je največji problem pri tem moje lastno zaupanje v Božje usmiljenje in Božjo previdnost. Pa me ta moja »nova

Hočem ozaveščati dejstvo, da preteklega trenutka ni več, ker je že »odšel«, prihodnjega pa še ni. V resnici mi ostaja na razpolago le sedanji trenutek. učiteljica« spet potolaži in pouči. Pravi, da kadar mi zmanjka zaupanja, ljubezni ali vere, naj si vse to kar sposodim v »Božji izposojevalnici« – torej od Njega, ki ima vsega tega na pretek in mu nikoli ne zmanjka. Tako zdaj delam vsak večer, ko ležem k počitku v toplo posteljo. Zahvalim se Bogu za ta trenutek in se ga zares veselim. Vsako jutro, ko vstanem, se umijem, oblečem, sedem k Jezusovim nogam, spijem dobro kavico, se spet iz srca zahvalim in se tega trenutka zares veselim. Ko objamem svojega dragega moža, ki je ob meni in me vedno znova prenaša, se ga zares razveselim in mu to tudi povem. Ko pridejo na obisk vnuki in

njihovi starši, jih objamem, poljubčkam in se jih zares razveselim. Kaj bo jutri? Ne vem! Vem, kaj je danes in se tega zelo veselim. In danes se zahvaljujem Bogu, da smem vedeti, da mi je On rekel, da bo ves svet prešel, njegova beseda pa ne bo prešla, saj mi vedno znova govori: »Nikar se ne boj, saj sem s teboj!« Kje je torej zame najvarnejše mesto v celem vesolju? V Njegovem objemu. Tako me moja nova učiteljica uči lekcijo, da je najpomembnejši trenutek mojega življenja prav ta, ki ga živim zdaj. In prav ta trenutek je tudi čas, da iščem in se učim izpolnjevati Njegovo voljo.

BOŽIČNO VOŠČILO »Poleg tega poznate èas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli.« (Rim 13,11) Danes, ko prebirate to vošèilo, je referendum o novem zakonu, ki redefinira tradicionalno obliko družine, že za nami. Ne glede na rezultat se lahko zamislimo nad Pavlovimi besedami: »Poleg tega poznate èas, v katerem smo …« Ja, èasi so hudi in obèutek imamo, da hudiè res rjove naokoli na mnogotere naèine … Pa vendar nam Pavel kaže tudi pot upanja – za nas kristjane, je rešitev blizu! Ponovno prihaja Bog na svet, da nas spomni, da se je za nas uèloveèil, da nam pokaže, kako nas ima rad in kako dragoceni smo v njegovih oèeh. Zato vam v teh »èudnih« èasih zares želimo, da bi vam bil Gospod blizu, da bi v njem videli smisel in upanje, da bi lahko trosili veselje naokoli, v naše družine, v naše medsebojne odnose. Naj se Jezus rodi v vašem srcu in sprejmite ga odprtih rok! Hvala za vso vašo podporo, molitveno in finanèno v letu 2015. Naj bo Božji blagoslov med vami tudi v prihajajoèem letu 2016! Hvaležni sodelavci DiŽ

Družina in Življenje

STARŠEVSTVO

AKTIVNO PREŽIVLJANJE ČASA Z OTROKOM Veselim se meseca decembra, pa ne zaradi zunanjega blišča, ampak zaradi posebnih, prazničnih dni, ki nas spodbujajo, da uporabimo svojo ustvarjalnost, talente in domišljijo za bogatenje skupnih trenutkov. Lepo izgleda miza, na kateri dišijo domači piškoti, vendar še prijetneje je videti zadovoljne otroške oči, ki so smele pripravljati testo in sodelovati pri oblikovanju piškotov. Kot mama dveh majhnih otrok in tretjega na poti si včasih zaželim, da bi svoje gospodinjsko delo čim hitreje opravila, vendar me otroka vedno znova spomnita, da želita biti zraven in sodelovati. Brez besed privlečeta pručke ali kuhinjski stol, da dosežeta kuhinjski pult ali svoje manjše stojalo za obešanje perila. Otroka sta me naučila, da se ustavim v svojem hitenju in ju povabim v svojo družbo in delo. To lekcijo sta naučila tudi svojega očija, ko gre za bolj tehnična opravila. To nas povezuje in dopolnjuje.

Otroci radi sodelujejo pri hišnih opravilih Vedno bolj opažam pozitivne sadove vključevanja otrok v hišna opravila. Opažam njun napredek v samostojnosti, poznavanju stvari, pri širjenju besednega zaklada, v delovnih spretnostih in potrpežljivosti. Vesta, da ima v hiši vsaka stvar svoje mesto in jo znata tudi poiskati, ko jo potrebujeta. Včasih me pri tem prav prijetno presenetita. Čutiti je zadovoljstvo otrok, ker smo skupaj in je skupno delo tudi priložnost za pogovor o dogodkih iz vrtca, o tem, zakaj se kakšna stvar uporablja ali kako deluje. Veliko je priložnosti, ko urita svojo fino motoriko, koncentracijo in druge pomembne fizične in mentalne spretnosti s povsem preprostimi stvarmi, kot so npr. mešanje s kuhalnico, pranje solate,

rezanje, gnetenje, trenje ali lupljenje jajc ali sadja, presipavanje moke, odpiranje ščipalk, zabijanje z manjšim kladivom, barvanje ograje s čopičem, zalivanje rož, pometanje, obešanje perila .... Skupne aktivnosti pri hišnih opravilih niso le priložnost za celostni razvoj naših najmlajših, ampak tudi priložnost za osebno rast nas odraslih. Veliko je trenutkov za urjenje naše potrpežljivosti, ponižnosti, vztrajnosti in odločnosti.

Odrasli spodbujamo aktivno preživljanje časa Vedno več strokovnjakov iz različnih strok ugotavlja negativne, uničujoče vplive televizije, računalnikov in modernih tablic na celostni razvoj otrok

tam, kjer je to postal njihov način preživljanja prostega časa. Žal so nekateri otroci temu izpostavljeni že v zgodnjem otroštvu, ko je celostni razvoj otroka najbolj intenziven in ko se postavljajo najpomembnejši razvojni temelji. Torej, starši smo tisti, ki vplivamo na priučene navade preživljanja časa, ki ga imajo na voljo otroci in tudi mi. Pred nami so praznični dnevi, ko lahko prijetno vzdušje soustvarjamo skupaj z otroki. Ponudimo lahko najrazličnejše dejavnosti, kot so npr. peka različnih vrst piškotov, izdelovanje voščilnic, adventnih venčkov, priprava okraskov za božično smrekico, priprava okolja za jaslice, izdelava ptičje hišice, skupni sprehodi ob opazovanju narave in okrašenih hiš. Če nam bo vreme

Družina in Življenje

naklonilo sneg, nam zunanje okolje ponuja priložnost za sproščanje na svežem zraku ob kidanju snega, grajenju snežnih skulptur, sankanju, drsanju ...

Dom, ki nudi varnost in sprejetost Otroci imajo raziskovanje, posnemanje in učenje v sebi. Da bi se izognili negativnim stavkom: »Pusti to! Pazi, moker ali umazan boš! To ni zate!«, ki otroka odvračajo od aktivnosti, raje pripravimo dom in okolje, ki spodbuja njegovo samostojnost in mu daje občutek varnosti. Namesto da bi naše najmlajše ograjevali s stajicami, raje prestavimo neprimerne, nevarne predmete na višje police. Tako bomo starši ostali mirni, ker bomo vedeli, da otrok ne more doseči lepe, dragocene vaze, ki bi se lahko razbila, ali zaužiti strupene okrasne rastline ... Otroci so lahko pri enem letu že samostojni pri hranjenju. Najpreprosteje je, da takrat odstranimo prte iz blaga, otroku zaščitimo obleko s primernimi slinčki in ob njegovem stolu pripravimo krpo za brisanje. Leto in pol stari otroci uživajo pri pripravljanju hrane. Zaščitimo jih s predpasnikom, da se izognemo skrbi o madežih na obleki. Nepremočljivi predpasniki so odličen pripomoček za pomivanje, igranje z vodo, ustvarjanje z barvami ... V kopalnici in otroških

Skupne aktivnosti pri hišnih opravilih niso le priložnost za celostni razvoj naših najmlajših, ampak tudi priložnost za osebno rast nas odraslih. sobah obesimo nižje obešalnike, da otroci samostojno pospravijo oblačila ali dosežejo brisačo. Pri nas doma smo v kuhinji prestavili kozarce, krožnike in jedilni pribor v nižji predal, da otroci lahko sodelujejo pri pripravi mize za obroke.

Preko aktivnosti in vključevanja v delo bo otrok pridobival tudi občutek za red. Če otrok polije, umaže, nasmeti, mu pokažimo, kako se to pospravi, pobriše ... Naslednjič bo to lahko opravil sam. Preko aktivnega preživljanja časa bo otrok pridobival samozavest, samostojnost, veselje do življenja in raziskovanja, odkrival bo svoje zmožnosti in uril svoje talente. Odrasli smo pri tem pomembni spremljevalci s svojim zaupanjem vanj, spodbudo in ljubeznijo. Skupen čas je tudi priložnost, da smo otroku zgled v vrednotah, ki mu jih želimo predati kot pomembno življenjsko popotnico. Darja Petkovšek

Družina in Življenje

STARŠEVSTVO

ZA VSE PA ČASA NI … Čas za Boga, za moža, za otroke, za širšo družino, za prijatelje … za vse ga ni. Da sem imela lejdeh in fraj (nar. neporočena in prosta) ogromno časa, sem spoznala šele takrat, ko sva z možem dobila prvega otroka. Pa smo še uspeli najti čas za družinske izlete, sprehode in igranje. Tudi po rojstvu drugega otroka je še šlo. A s tretjim so se stvari bistveno spremenile, zlasti ko se je začela šola in z njo povezane dejavnosti. Saj ne vem več, ali mi lovimo čas ali čas lovi nas. Včasih se obnašamo, kot da imamo nekakšno preganjavico. Zamujanje, stvar, ki mi je šla vedno na živce, ali lovljenje zadnjih minut je zdaj večkrat na našem sporedu. Nehote. Moji otroci so vajeni hitre hoje, ker se vedno nekam mudi. Stalno pogledovanje na uro, dogovori glede prevozov, razmišljanje, kaj se hitro skuha, kaj lahko opravim mimogrede. To je naš vsakdan. Obiski prijateljev so redki, še za klice velikokrat zmanjka tistih nekaj minut. To je ena od stvari, ki jih prelagam na poznejši čas. Bom po službi, bom po kosilu, bom zvečer – pa je ura že taka, da

MEMENTO MORI (France Prešeren)

Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprte noč in dan so groba vrata; al dneva ne pove nobena pratka. Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, od nje nas ne odkupjo kupi zláta, ne odpodí od nas življenja tata veselja hrup, ne pevcov pesem sladka. Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta, in od veselja do veselja leta, de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri. Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva, v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva molčé trobental bo: »Memento móri!«

se niti spodobi ne več. Čas je ena od preizkušenj, pred katero me nenehno postavlja Bog.

Časa je vendar dovolj! V vseh teh letih sem sicer ugotovila, da je časa enostavno dovolj. Potrebno se je pač odločiti, komu ali čemu bomo v tistem trenutku, dnevu, tednu … dali prednost. In o tem bi se morali odločati tudi v primeru, če bi imel dan trikrat več ur. Nikoli ne bo dovolj časa za vse. Čemu bom torej dala prednost? Bo to kratek sprehod z otrokom ali kup perila, ki že dva tedna čaka na likanje. Bom sedla k otroku, ki se uči za šolo in urila svojo potrpežljivost, ali pobrisala prah, ki že nesramno pokriva police. In poslala možgane na pašo. Bom zvečer sedla k skupni molitvi ali to prepustila možu, ker moram sama pred spanjem še pospraviti kuhinjo in poskrbeti za mačka … Le človek sem in v teh odločitvah velikokrat (z)grešim. Izberem pot, ki je navidezno lažja, ker sem utrujena od vsakodnevnih obveznosti. Kaj s tem izgubljam jaz in kaj moji najdražji, se v takih trenutkih navadno ne sprašujem. Ko potrka vest na vrata, je pomembno, da je ne preslišim. In ko mi šepne, naj se potrudim, potem težja odločitev ni videti več tako težka. In teh šepetov je več, če poskrbim, da ostajam v Božji bližini. Ko sem pričakovala tretjega otroka, sem se po dveh ponočnjakih spraševala, kako bom poleg njiju in službe zmogla. Takrat sem to skrb izročila v Božje roke in je vse steklo. In to je tisto, na kar prevečkrat pozabljam, zato me tudi čas kdaj povozi. Izročati v Božje roke, šepetati mu na uho, klicati njegovo pomoč. Saj mi je vendar že tolikokrat dokazal, kako skrbi za vse – ko me na primer pokliče mama otrokovega sošolca, ker je opazila, da me ni bilo na roditeljskem sestanku. In kdo ima časa na pretek, če ne prav Bog. A.

Družina in Življenje

OH, TE TAŠČE

POTREBEN JE ODPRT POGOVOR – TAKO MED NAMA KOT S TAMLADIMI Čas me preganja. O, kako zoprno je to. Ne vem, če ste med tistimi, ki tega stanja ne poznajo. Če ste, blagor vam! (Ja, to bi lahko bil novi blagor?!) Komaj sem našla čas, da zapišem svoje razmišljanje o času – o starših in družinah odraslih otrok. Dva vidika me vodita k razmišljanju: kako porabljava čas midva v odnosu do mlade družine in kako sprejemava, kako oni porabljajo svoj čas, še posebej, če življenje teče pod isto streho. Mogoče se to zdi malenkostno razpravljanje, pa ni čisto tako. Ko se odločava, kdaj bova čas namenila mladi družini, je prav, da sva toliko iskrena, da to počneva takrat, ko je mogoče brez napora, ki naju presega. Poglejmo primer varstva vnukov (kar je mogoče najpogosteje). Čeprav je biti z vnuki za naju izraz zaupanja mladih staršev, nekakšna nagrada in si tega želiva, vedno tudi ni mogoče. Zato je dobro, da za vsako ceno ne spreminjava svojih načrtov, da bi ugodila njim, če seveda potreba na drugi strani ni bolj nujna. Mislim, da je v takšnem primeru na mestu vprašanje: Je nujno ali koliko nujno je? Morda bi kdo rekel, da to že pomeni, da nama ni do varstva. A včasih (ali pa kar večkrat) je situacija takšna, da imava tudi midva kaj »nujnega«. In če je možen odprt pogovor, hitro ugotovimo, čemu je trenutno potrebno dati prednost. Če je način dogovarjanja podoben opisanemu, nama »odpoved« ne povzroči slabe vesti. In prijetno početje, ki sicer žlahtni naše dneve, ne postane obveznost, nad katero tudi »toživa«. Ali da se nekako »opravičujeva«, ker trenutno ne

moreva. Ali še huje: da ob tem naštevava, kako bi si mlada dva lahko bolje razporedila čas – šla prej v službo, kaj od za naju »nepotrebnega« opustila, skratka, da podajava predloge, kako naj bi onadva kaj spremenila, medtem ko midva tako ali tako vse prav delava. Ne potrebujeva niti opravičila niti takšnega početja, ki je za mlade morda celo sporočilo, da sta nerodna, ker potrebujeta pomoč. Pa sem že pri presojanju, kako mlada družina porablja svoj čas. Slišim razpredanje o tem, kako smo mi včasih delali, na dopust skoraj nismo pomislili, na športne aktivnosti tudi ne, nismo bili tako … (razvajeni). Pa pomislimo ob tem, če je bilo vse, za kar smo mi kot mladi porabljali čas, dobro? Večina že, iz drugega pa smo se imeli priložnost učiti. Če to vemo, lahko zaupamo, da podobno ravnajo in bodo ravnali tudi mladi starši. Saj so naju videli tako v preteklosti in kot tudi sedaj. Če tega zaupanja nimamo, si vzemimo »čas«, da si ga pridobimo. Čas bo koristno porabljen.

Naj zaključim: Blagor vam, če ste imeli (si vzeli) čas, da listate po tem glasilu! Blagor vam, če boste preživeli večino prazničnega časa z vašimi bližnjimi in nekaj malega tudi s tistimi, ki ne čutijo, da so komu bližnji. Naj nas praznik Jezusovega rojstva in sam Jezus pritegne k enim in k drugim! Sabina

Družina in Življenje

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

NAŠA NAGLICA Zjutraj naglica … hitiva, da pravočasno oddava otroke v varstvo in ne zamudiva v službo. Popoldne zopet tisoč stvari. Zvečer? Trenutek za naju? Včasih še zmoreva … Ob vsej naglici smo se primorani ustaviti in malo premisliti. Da, včasih tudi neprostovoljno zaradi bolezni otrok ali svoje utrujenosti. Nama, staršema treh predšolskih otrok, pravzaprav ne manjka časa z družino, saj naju otroci enostavno prisilijo, da se jim posvetiva. V tem obdobju nama predstavlja problem predvsem pomanjkanje časa za bolj poglobljen odnos z Bogom in tudi s sozakoncem. Seveda so v najinem vsakdanjiku nepotrebni in manj kakovostni kradljivci časa, na primer računalnik in razmišljanje o stvareh, ki jih ne potrebujemo. Šele, ko se občasno ustaviva, ugotoviva, da zmoremo do neke mere sami krojiti svoj tempo. Ne popolnoma, pa vendar. Včasih so prav otroci dobri učitelji v tem, da si vzamejo čas za ''majhne stvari'', ki jih zanimajo. Sama si vzameva čas drug za drugega delno ob večerih, največ pa konec tedna, ko nas ne preganja toliko nujnih stvari. Dvakrat na leto si privoščiva

konec tedna za duhovne vaje, če se le da enkrat brez starejših dveh otrok, da sva zopet vsaj za dan ali dva le mož in žena. Tudi pogovori so takrat bolj odprti, brez hitenja. Redne mesečne randije poskušava ohranjati, tudi če so v malce prilagojeni obliki, saj kar težko dobiva varstvo za vse tri nadebudneže hkrati. Vseeno so nadvse koristni. Najin pogovor večkrat nanese prav na razporejanje časa – kdaj in koliko ga bomo namenili v posameznem tednu za kakšno stvar. Zavestno ga nekaj rezerviramo tudi za druženje s prijatelji in nekaj malega za vsakega od naju, čeprav je res skromno odmerjen. Ugotovila sva, da če se o tem vnaprej ne dogovoriva, čas za druženje s prijatelji povozijo druge obveznosti in tako se vezi hitro ohladijo. Pa vsi vemo, kako potrebujemo tudi druženje z odraslimi. Prevečkrat odlašamo take stvari na kasneje – ''ko bomo imeli čas'' (po izpitu, po praznikih itd.).

Čas za duhovnost in način velikokrat prilagodiva otrokom. Ker pogrešava tudi najin čas z Bogom, sva se dogovorila, da zjutraj nameniva nekaj minut za skupno molitev ali branje Sv. pisma, saj sva zvečer večkrat z mislimi bolj pri počitku. Tako lahko Boga povabiva med naju že zjutraj. Kljub nekaj minutam naju Božja beseda umiri, včasih pa ponudi kakšno rešitev za težave, s katerimi se srečujeva v dnevu. Seveda se še vedno trudiva za doslednost pri jutranji molitvi, vendar je pol lažje, ker sva dva, saj imava ob sebi zakonca, ki deluje spodbudno. Vsakdanji ritem je velikokrat res nor in nas povozi. Zavestno ga je potrebno umiriti. Pavlove besede: »Skrbno torej pazíte, kako živite, ne kot nemodri, ampak kot modri. Skrbno izrabljajte čas (Ef 5)« nas napeljujejo k zavestnemu načrtovanju našega časa, saj če bi njegov tek prepustili zgolj nareku, ki ga usmerja družba, se ne bi več ustavili pri pomembnih stvareh, ki jih prevečkrat odlašamo na kasneje, ‘’ko bomo imeli čas’’. Ta čas je danes. Mojca in Andraž

Družina in Življenje

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

KO DIMENZIJA ČASA NE OBSTAJA ALI MOJA PORODNA IZKUŠNJA Pred časom sem od nekoga slišala, da se naš nebeški Oče najbolj sladko nasmehne takrat, ko ljudje v svoji »mogočnosti« načrtujemo (po človeško, kakopak). Prav gotovo smo v očeh Boga Očeta vsaj prikupno zmedeni, če že ne popolnoma raztreseni. Ko danes z nekaj več kot šestletnim časovnim odmikom gledam in podoživljam rojstvo najinega tretjega otroka, si moram priznati, da je Očka tam zgoraj res potrpežljiv in vztrajen v svoji odločitvi, da ve, kaj je dobro za nas. Pa kaj, ko sem jaz tako trdobučna! Na dan poroda sem bila zjutraj sprejeta v porodnišnico. Moža so poslali še domov, mene pa namestili v prazno sobo na oddelku. Prav všeč mi je bilo, saj sem prišla v bolnišnico poleg z vso drugo obvezno opremo »oborožena« tudi s Svetim pismom, rožnim vencem in Besedo med nami. Odločila sem se namreč (no, tu sem verjetno že spravljala v smeh nebeško druščino), da bom zadnje ure pričakovanja preživela kar se da umirjeno, povezana z »zavezništvom od zgoraj« in predana Božji volji. Ja, in se je začela – šola zame! Kar se da odločena, sem začela s križem in nato z »O, Jezus, blagoslovi me! Odpusti grehe moje.« Pika. Ni šlo dalje. Presenečena nad lastno raztresenostjo, sem začela v drugo: »O, Jezus, blagoslovi me! Odpusti grehe moje.« In spet praznina. Težko opišem, kako zelo sem bila šokirana nad zavedanjem, da »ne gre« naprej. In ni šlo niti tretjič in četrtič in niti več kot dvajsetič ne. Nato je nastopila faza, ki jo opažam pri mojih otrocih – užaljenost in trma. Skoraj nejevoljna sem spraševala Očeta, kaj naj bi to pomenilo. Nič – tišina. Poskusila sem z Besedo med nami – pa ni

šlo. Stavki, odstavki, odlomki – vse je bilo sivo, brez pomena in brez občutenja … Iskreno priznam, da me je začelo skrbeti. In kakorkoli sem začela naslavljati skrb in bojazen ob tej molitveni nemoči na Jezusa, na Marijo, na svetnike – v glavi (in v srcu) se je vrtelo samo: »O, Jezus, blagoslovi me. Odpusti grehe moje.«

In začel se je porod … Pozno popoldne sem dobila dovoljenje zdravniškega osebja, da pokličem moža, da se mi pridruži. Skupaj sva odšla v porodni blok. Po znanem postopku je šel on v sobo, da se preobleče, jaz v sobo za porod. Porodničarka, zdravnica, ki je ves čas nosečnosti spremljala otroka in mene, je opravljala zadnje priprave na porod. V nekem trenutku, ko je plodovnica odtekla, me je široko pogledala in dejala: »Obrnil se je.« V svoji laičnosti sem vedela, da to nikakor ni dobro in dimenzija časa je nehala obstajati. Spominjam sem, da je z močnim glasom zaklicala, naj takoj pripravijo operacijsko sobo in pokličejo drugega dežurnega zdravnika. Meni so dali v podpis neke papirje in vsi so nekam stekli. Ostali smo sami: zdravnica, najin nerojeni otrok, jaz in moj Bog. Meni je v glavi začelo glasno doneti: »O, Jezus, blagoslovi me. Odpusti grehe moje.« Takrat je zdravnica obrnila pogled navzgor in jasno in glasno rekla: »Jaz nimam več kaj, če imaš še Ti kaj na zalogi – daj!«

Zrli sva si v oči, popolnoma brez besed. Ob prihodu druge zdravnice sta nekaj pomrmrali in slišala sem: »Ja, dajva.« Začutila sem bolečino na trebuhu, um ni dohajal. Po presoji moje zdravnice, sta se odločili za zunanji obrat otroka. V meni je zdaj že odmevalo: »O, Jezus, blagoslovi me. Odpusti grehe moje.« Naenkrat je postalo vse toplo – zrak, barva, počutje in spomnim se samo besed: »Glej ga, lumpa, obrnil se je nazaj.« Kar je pomenilo, da se je otrok postavil v prvotno, naravno lego za porod. S solzami olajšanja sem pričakala moža, ki je (še bolj zmeden kot jaz) prišel k meni. Njegovo prvo vprašanje je bilo, kaj delamo. V minuti ali dveh, ko se je preoblačil, je prišla medicinska sestra in ga obvestila, da se je porod zakomplicirali in da greva z otrokom na operacijo. Sedel je v tisti majhni sobici in čakal. Kako dolgo je sedel? Točno toliko, kot je trajala desetka rožnega venca na čast Svetemu Duhu. Trenutek za tem je vstopila ista sestra in ga mirno povabila k porodu, saj bilo vse popolnoma v redu. Dobro uro za tem sva imela v naročju najinega sina – rojenega po naravni poti, zdravega in izmoljenega. Le kako nisem prej doumela, da je bilo potrebno več desetkrat tisti dan izreči:»O, Jezus, blagoslovi me. Odpusti grehe moje?« Kako sem hvaležna, da Nekdo ve, do potankosti ve, kaj je najbolje zame! Angelca

Družina in Življenje

TEMELJNA VIKEND SEMINARJA

DELOVANJE DRUŠTVA

ROGLA Da zna biti jeseni na Rogli lepo in nepozabno, je med 9. in 11. oktobrom odkrivalo 37 zakonskih parov, ki so se udeležili seminarja Nepozabni trenutki za naju. Ste morda že slišali to šalo: »Mož in žena se pogovarjata, kam bi šla na seminar Nepozabni trenutki za naju. Mož ima raje morje in bi zato izbral Njivice, žena pa ima raje hribe in bi zato raje šla na Roglo. Na koncu oba nekoliko popustita in gresta na Roglo.« J Ne vemo povsem natančno, kako so se pari, ki so se letos zbrali na Rogli, odločali za prihod sem, vemo pa, da jim za odločitev ni bilo žal. Po koncu vikend seminarja Nepozabni trenutki za naju smo prejeli veliko izjemnih odzivov, ki govorijo sami zase.

Nekaj jih navajamo tu: Seminar je izpolnil in nadgradil moja pričakovanja. Res je, kar so rekli drugi pari: ponovno se zaljubiš! Vesela sem, da sedaj vem, da moja izbira moža ni bila slučaj. Da sva si poslana. Veselim se najine poti in rasti, ki še sledi. Ana A. Zelo lepo doživetje. Razlage in doživetja iz prakse v odnosih med možem in ženo. Stanko K. Vsebina tem vzeta iz realnosti za realnost! Vse bolj dojemam veličino Božje ljubezni … Andrej F. Zelo dober seminar, ki spodbuja h konkretnim dejanjem. Opogumlja in povečuje zavedanje o tem, kaj je zares pomembno v življenju. Jaka A.

Družina in Življenje

Bilo je boljše, kot sem pričakovala. Preživela sem lep vikend z možem, seveda z vašo pomočjo in spodbudo. Z veseljem bom ta seminar priporočila še drugim zakoncem oz. svojim otrokom. Vida U. Zelo sem vesel, da sem to doživel, čeprav sem malo okleval pred prihodom sem. Dobil pa sem veliko dozo Božje milosti in sem zelo vesel. Hvala! Miran P. Lepo, konkretno, ker je iz življenja. Ker je poskrbljeno za udobno bivanje. Ker so voditeljski pari pričevali z navdušenjem. Majda M. Odlične teme, zelo dobro predstavljene, odličen odnos, dovolj časa “za naju”; dober pristop k celemu vikendu – nič prisiljeno, občutek sproščenosti. Urška K. Po nekaj letih sva si spet privoščila par dni za dušo. Tokrat malo drugače, z voditelji laiki, 'navadnimi' ljudmi z enakimi težavami, izkušnjami, radostmi, kot jih živiva tudi midva sama. To je posebna, drugačna, dragocena, neprecenljiva izkušnja. Doživeta, nazorna, iskrena, prepričljiva pričevanja zakonskih parov, ki živijo v istem svetu, kot mi vsi, pa vendar uspejo v teh razmerah prepoznati tudi lepe trenutke, prave vrednote, pravi smisel, so nama velika motivacija in potrditev, da je vredno in tudi potrebno stalno, vsak trenutek, dan za dnem vlagati maksimalen napor v odprt, svoboden, spoštljiv, darežljiv, iskren, ljubeč odnos med nama in tudi v odnos do drugih, s katerimi si delimo teh nekaj trenutkov. In ko sva nagovorjena s pričevanji med naju povabila še Božjo bližino, sva tudi midva drug drugemu v očeh videla mir, navdušenje in zahvalo, da nama je dano živeti skupaj, v odnosu, v zakonu. Hvala vsem za doživetja tega vikenda. Zvone in Majda

DELOVANJE DRUŠTVA

NEPOZABNE NJIVICE Za seminar NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU sva izvedela od prijateljev, ki sta se ga udeležila lani in o njem povedala same lepe stvari. Že reklamni letak je napovedoval, da bova drug drugemu posvetila 48 ur ter ob vsebinah seminarja spoznavala, kako naj živiva kot mož in žena, se poučila o pasteh in ovirah, ki nama onemogočajo edinost, ter izvedela, kakšen načrt ima Bog za najin zakon … Tako je bila najina pot na Krk polna pričakovanja in radovednosti. Ob pričevanju treh zakonskih parov smo tudi ostali slušatelji prepoznali del naših družinskih zgodb, predstavljene pa so nam bile tudi usmeritve za »pravo pot«. Poglavitna sporočila, ki sva jih na tem seminarju slišala, so, da je zakon Božja

zamisel, da sva drug drugemu podarjena ter da skupaj otrokom predajava vrednote. In če sva se na Krk peljala prepričana, da imava v najini družini »stvari kolikor toliko urejene«, sva na seminarju in po njem dobila potrditev, da imava še kar nekaj priložnosti za izboljšavo. Kako? Z branjem Svetega pisma, molitvijo, s pogovorom in poslušanjem, z blagoslavljanjem … Hvaležna sva za čudovit seminar in DiŽevce, ki se razdajajo in pričujejo za nas. Upam, da bodo še »aktivni«, ko bova v zakon pospremila najine otroke, da jim bova lahko podarila tak nepozabni vikend. Lidija in Janez Čampa

Družina in Življenje

NADALJEVALNI VIKEND SEMINARJI V NOVEMBRU

DELOVANJE DRUŠTVA

CRIKVENICA 1 V Life centru v Crikvenici je med 6. in 8. novembrom potekal prvi od treh jesenskih Nadaljevalnih seminarjev, ki tokrat nosijo naslov »V ljubezni ni strahu«.

BITI NA SEMINARJU JE NAŠA PRIORITETA To, da sva bila na seminarjih, je ključnega pomena za naju in našo družino. Bili smo že precej »razštelani«. Vse skupaj je za nas kot znak, kažipot. Res sva čutila Božjega Duha. Toliko stavkov, misli mi je bilo položenih v srce, ki jih hočem premlevati, zadržati v sebi, pustiti da odmevajo in rastejo. Kot zrnje, ki je padlo v plodno zemljo. Od Crikvenice Bogu darujem zlati del svojega dneva, jutranji čas. Z vmesnimi padci. Počasi se učim, kako brati Sveto pismo. Po navadi se najprej umirim, povem Jezusu, kje sem, kako se počutim, se mu zahvalim, nato pa s prošnjo v srcu odprem Sveto pismo. Naključno. Rada bi se bolj znašla

Svetim pismom. Če bi želela napisati vse, bi bilo predolgo in bi zamudila službo. Kaj mi je najbolj »sedlo«? Bog skrbi za vse malenkosti. Hvaležna sem, da dobim prosto parkirno mesto. Bog, hvala ti, da si mi ga prihranil. Daruj Bogu svoj boljši del dneva: jutro. Zakonska obljuba je sveta. Drži se je, kot je Bog zvest v svojih obljubah. Poklic je tudi poklicanost. Delam z otroki. Pogosto vidim le sebe in svoj načrt. Ugotavljam, da jih le redko opazim. Premisli in odgovori, ne odreagiraj takoj. Počasi se mi svita, kaj je napuh. Bog očisti me mojega napuha, darujem ti ga. Vsak trenutek znova, ko ga opazim. Najini otroci so zelo hvaležni, da so smeli biti z nama in ostalimi na seminarju.

Bogdan se ni mogel načuditi, da otroci nič ne nagajajo, tudi večji fantje ne. Marija se mi zdi bolj pogumna, vesela, bolj samostojna. Daniel se je včeraj s tal samo postavil na nogice. Je v 17. mesecu in se veselimo, da bo končno shodil, morda čez kakšen mesec ... Vesela sem, da počasi napreduje. Počasi, zelo počasi, ampak opazno. Tako je. Vadimo se v potrpežljivosti in ljubezni. Včasih se mi njegovo počasno napredovanje zdi, kot da je obtičal ali kot neskončno čakanje. Enako kot moj zelo počasen napredek na poti k Bogu. Tudi jaz se pri svojih 40. letih učim prvih korakov »plesa«. Dobro, da sva bila na Rogli. Še enkrat bi šla na ta seminar. Končno sem jasno slišala, kaj je odgovornost žene. Še nikoli nisem tako jasno slišala teh tako bistvenih temeljnih stvari. Hvala za ljubezen, ki smo jo čutili preko vas. Nataša Arko

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

CRIKVENICA 2 Utrinki iz 2. termina Nadaljevalnega vikend seminarja »V ljubezni ni strahu« Sediva na obali, prebirava kamenčke in zreva nekam v daljavo. Vsak zase v tišini, pa vendar skupaj kot že dolgo ne. Prvič, odkar imava otroke, sva tako dolgo brez njih. Tri dni imava samo zase. Tako kot takrat, ko sva bila še sveže zaljubljena in sva mislila, da imava zase ves ljubi čas na svetu. »Tale bo za starejšega, tale za srednjega in tale za najmlajšega,« določim kamenčke, ki jih bova svojim fantom odnesla za darilo. Nak, še zdaleč niso navadni prodnati kamenčki z obale pri Crikvenici. To so posebni, čudežni kamenčki. Delujejo proti strahu. Ko jih bodo imeli pri sebi, se bodo spomnili, da jih imata ati in mami rada in da bo še vse dobro. Tako kot sva se ta konec tedna spet spomnila midva. Da v ljubezni ni strahu, ker je ljubezen tisto najvišje. Tisto naročje, kamor lahko vsak trenutek splezaš in veš, da bo še vse dobro. Bila sva prvič. In marsikaj je bilo za naju novega. Če je Temeljni vikend seminar poporočno razvajanje v dvoje in zrenje zgolj v partnerjeve oči, je Nadaljevalni seminar zrenje s partnerjem v isto smer. Pogled dvigneta v skupnost, v ljudi, s katerimi ju vežejo iste težave, iste vrednote in isti smisel bivanja. Še vedno imata tudi čas samo zase, a zaradi skupnosti so zajtrki, kosila in večerji polni smeha, pogovora in navezovanja novih stikov. Zaradi skupnosti so pogledi h Gospodu še bolj radostni in doživeti. Nadaljevalni seminar ni več ležanje pod palmo na obali. Nadaljevalni seminar je čas, ko sedeš v čoln in odrineš na globoko. Za mirno življenje v dvoje je včasih dovolj, da se znava ugrizniti v jezik. Za globoko zaupanje v predanosti in ljubezni za vse

življenje, na tem in onem svetu, pa se morava naučiti drug z drugim tudi moliti. Ne zato, ker sva kapitulirala v vojni lastnih hotenj in prizadevanj, ampak ker v hvaležnosti vsak dan znova polagava v Njegove roke sebe, naju in najine otroke. S to popotnico sva tisto čudovito jesensko nedeljo sedla v avto in odrinila na pot proti domu. Včasih, ko doma frči perje, ko se frekvence dvigajo do neba, ko se posoda noče in noče pomiti, ko ne vem, kje bi se lotila pometanja, ko me službeno delo zasipava z leve in desne … takrat si zaželim, da bi lahko pritisnila na pavzo. Moj svet in ljudje v njem pa nikoli ne obstojijo. Vendar lahko kadarkoli za nekaj trenutkov sedem na tisto obalo s čudežnimi kamenčki proti strahu. In tudi če ga ni ob meni, vem, da na tisti obali moj mož sedi poleg mene. Saška T. Ocvirk

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

CRIKVENICA 3

Med 27. in 29. novembrom je v Crikvenici potekal še zadnji letošnji jesenski Nadaljevalni vikend seminar »V ljubezni ni strahu«.

Pravijo, da je fotografija vredna več kot tisoč besed. In ja, vsega se z besedami nikakor ne da opisati. Še vedno pa so najboljše, kar imamo. In to je pogosto dovolj, da človek začuti sočloveka, da prav po besedah začuti, kar je začutil on

sam. Upamo, da boste po besedah udeležencev zadnjega letošnjega Nadaljevalnega seminarja V ljubezni ni strahu tudi vi začutili del tega, kar so na tem seminarju doživeli oni.

Nadaljevalni seminar je za najin zakon kot oaza, kjer vse ozeleni in se prebudi v življenje sredi puščave vsakdanjika. Seminar je čudovita stvar, zlasti ker sta prisotna sproščenost in smeh. To me najbolj pritegne, da se vsako leto znova odločim za udeležbo.

Ob pravem času na pravem mestu. Kot vedno. Prepletajoče med stanjem v svetu, državi in družini oziroma med zakoncema. Tema namreč. V času svetovnega strahu reševati strah med osebami, med možem in ženo je del rešitve. V ljubezni ni strahu pa je odgovor.

Marko

Tokrat me je zelo privlačil že sam naslov seminarja »V ljubezni ni strahu«. Večkrat se namreč sprašujem, kako iz začaranega kroga strahov, s katerimi sem prepojena. Tukaj sva dobila odgovor in sva za to Marja zelo hvaležna. Seveda pa sva poleg tega

Družina in Življenje

posrkala še veliko lepih citatov in modrosti. Spet odhajava domov napolnjena z lepim.

Mateja Hvala za nove načine in zglede, kako biti družinski oče v teh za družine tako prelomnih časih! Lepo je bilo srečati se z zakonci, z brati in sestrami, kristjani! Najina vraščenost v Kristusa je bila ponovno utrjena in potrjena. Vesela sva, da sva Kristusova! Vesela sva za vsak par/družino, ki je bila tu izpostavljena poučevanju in utrjevanju v Jezusovem nauku! Hvala Bogu za njegovo ljubezen, s katero nas je okrepil v Crikvenici!

Aleš Brskanje in praskanje po sebi, svoji notranjosti, intimnih odnosih z ženo, otroki, Bogom je težko in včasih tudi boleče, vendar odrešujoče. Pristaneš na realnih tleh, v svoji veličini, pa tudi grešnosti. Le tako sem potem sposoben vse to izročiti Bogu in z njegovo pomočjo pogumno stopati naprej. Milan Seminar je bil odličen. Z ženo sva se ga udeležila drugič in se bova še vrnila, saj si tu vedno napolniva baterije. Tudi otroci so vedno veseli druženja, saj tukaj spoznajo nove prijatelje.

Marjan Seminar je super, ker: imava možnost razmišljati o temah, ki se dotikajo najinega odnosa, ker sva lahko ves vikend tu »drug za drugega«, ker se prepletata Božja in naša človeška beseda,

ker znate tudi težke in resne stvari obrniti na pozitivno, se »pohecati« in s tem dajati upanje, ker je Bog še posebej navzoč pri maši in adoraciji, ker je priložnost za spoved, ker je vse odlično organizirano, ker nas je skupaj veliko, ki »podobno v srcu mislimo«, ker smo vsi skupaj izročeni v Božje naročje – z vajino molitvijo in z molitvijo nas in tistih, ki jim ta srečanja priporočamo. Martina

Družina in Življenje

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

»MLAJŠA« ZAKONSKA SKUPINA SMLEDNIK Naše ime pomeni bolj mlade, kot smo mi sami. Je pa res, da je naša skupina nastala kot druga v župniji Smlednik in si tako prisvojila mladostniško ime. Srečanja so običajno res precej »mladostniška« – zelo živahna, ideje in vprašanja se prepletajo, krešejo se različna mnenja, rešujemo dileme, ki se nam ob temah postavljajo. Kot pravi naš duhovni vodja, župnik Tomaž Nagode, smo tako »luštni« ... Imamo zelo sproščeno vzdušje, veseli smo drug drugega, zanima nas, kako so drugi pari preživeli mesec, kako je bilo na zmenku. Običajno si je v tem natrpanem urniku, ki ga doživljamo v vsakdanjiku, težko vzeti prosti večer, zorganizirati varstvo za otroke, ampak ko se srečamo, vemo, da je bilo vredno in da je to dobro za vsak zakonski par. Da smo dosegli takšno povezovalno klimo, je bil potreben določen niz dogodkov. Vsekakor najpomembnejša je molitev, tista na začetku srečanj in tista, ki nas mesečno spremlja, ko molimo drug za drugega. Pomagamo si, da se spomnimo Boga povabiti v zakonsko skupino, v odnos med zakoncema in v družino. Bogati odlomki iz Svetega pisma so zelo dobra popotnica vsem, tudi če si morda nismo

tako blizu s knjigo vseh knjig. Župnik Tomaž nas zelo lepo usmerja pri razumevanju Božje besede in nam pomaga odkrivati naše poslanstvo. Vsako srečanje pripravi drug par in takšno podarjanje drug drugemu nas bogati. Bolje pa se spoznavamo tudi na naših »izrednih« dogodkih, kot so npr. kakšen poletni izlet na morje, v hribe, piknik, ogled jaslic v božičnem času, morda samo kakšna večerja ... Prav letošnje poletje smo se imeli zelo lepo na preprostem pikniku v naravi, kjer smo se zbrali vsi z otroki.

Zakonci iz skupine so nam povedali V zakonski skupini se počutiva zelo dobro, zato tudi rada prihajava na naša srečanja, čeprav sva včasih utrujena od tedenskega dela in obveznosti. Všeč so nama teme, ki naju spodbujajo, da se pogovarjava o stvareh, o katerih se mogoče drugače ne bi. Vsak par pove svoje izkušnje in pogled na določeno temo in velikokrat se izkaže, da imamo zakonci podobne težave. Zelo dobrodošla sta mesečni zmenek in domača naloga, ki naju prisilita, da se o stvareh pogovarjava, hkrati pa z zmenkom ohranjava stik in vzdržujeva najin odnos tudi po romantični plati. Brez Boga pa seveda ne bi šlo. Prepričana sva, da naju je v to zakonsko skupino pripeljala Božja volja, saj sva kar nekaj časa iskala, kam bi se vključila.

Družina in Življenje

Bog pa je imel za naju načrt in naučila sva se, da mu zaupava in slediva. Zdenka in Robi Burja Pred leti smo se priselili v Smlednik in zares sva bila vesela, da sva se lahko pridružila zakonski skupini, ki se je ravno takrat oblikovala. Vsi v skupini, tako voditelja, duhovnik in člani, delujejo zelo odprto in sproščeno, kar nam omogoča iskren pogovor o predvidenih temah in nas samih. Vsako življenjsko obdobje ima mnogo pokrajin, ki jih vsak (s)pozna po svoje. Osebne zgodbe, različna obzorja in izkušnje nas združujejo in bogatijo. Hvaležna sva za nova spoznanja in lepe odnose. Lara in Jure Vertačnik Z vključitvijo v zakonsko skupino sva spoznala, da je lahko Sveto pismo odličen vodnik za srečno družinsko in zakonsko življenje. V njem najdeva odgovore na vprašanja ali v situacijah, ob katerih sama včasih ne veva, kako naprej. Vsakokrat se rada udeleživa naših srečanj, ker naju bogatijo in nama odpirajo nova obzorja krščanskega življenja. Naša zakonska skupina je za naju tudi prijetno druženje in izmenjava izkušenj, ki so nama marsikdaj v pomoč. Katja in Primož Stare Zakonska skupina, v katero sva se vključila pred štirimi leti, je bila priložnost za odkritje novih področij in spoznanj. Danes sva prepričana, da naju je Božja previdnost usmerila v zakonsko skupino, da začneva delati za odnos, za katerega upava, da se bo naprej samo še poglabljal. Zakonska skupina nama pomaga, da se iz obravnavanih tem veliko naučiva. Teme za pogovor nama pomagajo odkrivati najin notranji svet. Posebno pomembno pa se nama zdi, da sva se s pomočjo skupine naučila drug drugega poslušati in se več pogovarjati. Prepričana sva, da je zakon proces, ki lahko z leti postaja vse boljši. Po osemnajstih letih zakona postaja

najina ljubezen zrelejša, a še vedno s pridihom romantike. Najin odnos sva začela poglabljati tudi ob Bogu. Začela sva se udeleževati duhovnih vaj in seminarjev za zakonce. Z vključitvijo v zakonsko skupino sva spoznala tudi prijatelje, ki so podobno misleči in s katerimi so se stkale posebne vezi. Prepričana sva, da so dober zakon, lep odnos in družina Božja milost, za katero je potrebno prositi in se zanjo nenehno zahvaljevati. Mateja in Jani Jeraj Hvaležna sva za povabilo v zakonsko skupino, v kateri se počutiva vedno bolje. Po vsakem srečanju se domov vračava zelo dobre volje in obogatena z novimi spoznanji. Všeč nama je, da smo v zakonski skupini pari z različno dolgim zakonskim stažem, saj na tak način drug drugega še bolj bogatimo. Darija in Gregor Ovsenik Do zakonske skupine naju je pripeljal niz slučajnih dogodkov. Najprej se skupini sploh nisva mislila priključiti,

ker se nama niti ni zdelo ne vem kako potrebno. Čas pa je pokazal, da je bila odločitev več kot pravilna. Prepričana sva, da tisti slučajni dogodki, ki so naju pripeljali v skupino, niso samo slučaj, ampak Božja milost. Anja in Robi Rokavec Po temeljnem seminarju DiŽ v Ankaranu sva spoznala, kako pomembna je duhovna rast v zakonu in kako odgovoren je najin odnos v odnosu do Boga. Mož in žena drug drugemu pomagava v nebesa. Za to nalogo dobivava v zakonski skupini še več spodbude in se seznaniva z dobrimi izkušnjami od drugih parov, ki so nama velikokrat vzor za najino družinsko pot, za kar sva vsakemu paru zelo hvaležna. Zanimivo je, da nas je Bog pripeljal iz toliko različnih župnij v Smlednik. Za to je imel zagotovo nek poseben načrt oz. namen. Zavedava se, da je v današnjem času zelo težko ohranjati zakonske in družinske vrednote, zato nama naša mesečna srečanja dajejo upanje in navdih, da se splača truditi še naprej, in naju vsakič znova tudi naravnajo v pravo smer. Tina in Andrej Žagar

Družina in Življenje

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKA SKUPINA SUHA 2 NA STRMOLU Približno dve leti je minilo od ustanovitve zakonske skupine Suha 2. V tem času je nekaj parov nehalo prihajati na redna srečanja, zamenjali pa so jih novi. Kar nekaj časa smo se dogovarjali, da bi izvedli celodnevno druženje skupine. Ko smo se nekako le uskladili, da bi bilo to drugo soboto v septembru, sta malo pred tem dva para dobila vabilo na drug, skoraj obvezen dogodek. Ni nam preostalo drugega, kot da srečanje premaknemo za en dan in s tem žrtvujemo prisotnost župnika Matjaža. Saj veste, kako je z župniki ob nedeljah. Ker na spremenjeni termin ni bilo pravega odziva, sem za spodbudo sporočil, da nas je premalo. Ne, to pa ne! Vsule so se prijave članov skupine, zbrane z vseh vetrov. Prav se mi je zdelo, da druženje začnemo s sveto mašo. Če župnik ni mogel darovati maše na lokaciji srečanja, je pa skupina prišla k njemu

na Suho. Po maši smo župnika še malce zmotili za krajši pogovor pred cerkvijo, nato pa se je skupina v koloni avtomobilov odpeljala v kraje pod Krvavcem. V sproščenem pogovoru ob kosilu v obliki piknika smo se nasmejali raznim trikom s kartami. Nakar smo se razgibali ob ogledu bližnjih znamenitosti, in ker sta tam skrita dva geo zaklada, sem igro najprej predstavil skupini. Takoj so bili za to, da se podamo na lov. Pri gradu Strmol smo se spraševali, koliko zgodb se je odvilo za zidovi

tega starodavnega gradu. Eno izmed njih je povzel Drago Jančar v knjigi To noč sem jo videl. Priporočam jo v branje. V bližini manjšega jezerca smo našli iskani zaklad, po drugega pa smo se odpravili k ribnikom v Češnjevek. Tudi tam ni bilo težav z iskanjem. Pri obeh zakladih je bilo opravljenih nekaj menjav predmetov. Igra je zelo primerna za družine z otroki, saj so te menjave velika spodbuda in veselje. Več si lahko preberete in se prijavite na geochaching.com. Izbrana pot ni bila pretežka, saj jo je z lahkoto zmogel tudi voziček trimesečne Nežike, ki je bila najmlajša udeleženka. Še pred koncem leta se bo skupina povečala še za enega člana. Druženje smo zaključili z narodno pesmijo in željo, da nekaj podobnega kmalu ponovimo. Ivan Hudobivnik

Družina in Življenje

KatStik – prvi katoliški portal za samske 13. junija letos, točneje na god sv. Antona Padovanskega, zavetnika zaljubljencev, zaročencev in poročenih, je v Sloveniji začel obratovati prvi portal za samske katoličane. Spletna stran je nastala z enim samim namenom: samskim poenostaviti iskanje partnerja, s katerim bi lahko delili svojo vero, vrednote in ne nazadnje tudi življenje. Mnogi danes tarnajo, da resnih fantov in punc več ni. Portal katStik hoče dokazati ravno nasprotno. Dobri fantje in punce še obstajajo. Morda samo študirajo v kakšnem večjem mestu, morda so le zasedeni zaradi službe, morda živijo v kraju, za katerega še nisi slišal/a itd. S tega vidika je spletna stran katStik zelo dobra alternativa. Uporabnikom naenkrat da možnost spoznanja več sto vernih samskih, ki jih žene želja po resni zvezi, zakonu in družini. Omogoča jim navezovanje stikov s Slovenci tako doma kot v tujini, hkrati pa jih povezuje s samskimi katoličani iz desetih evropskih držav (Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Švica, Češka, Slovaška, Litva, Latvija in Madžarska). 22. oktobra, na god sv. Janeza Pavla II., se je portalu pridružila še Portugalska. Biti del tako velike mednarodne katoliške skupnosti res ni slaba izbira.

Člane samo spodbuja, da stojijo za svojimi načeli in prepričanji in da strmijo za tem, k čemur so bili od vekomaj poklicani: k ljubečemu in rodovitnemu odnosu z drugim človekom.

Več o nas si lahko preberete na https//:www.katstik. si ali pa nas poiščete na https://www.facebook.com/ katStik.si. Pišite nam na info@katstik.si in odgovorili bomo na vsa vaša vprašanja. Portal vodiva zaročenca (kmalu zakonca) Kristjan Belcl in Mojca Magdič

Izdelava parketa in oblog Smo družinsko podjetje iz Zavratca, ki se nahaja v občini Idrija. Jakobu in Romani delamo družbo še Žan, Lara, Blaž, Karin, Andraž, Aljaž, Maša, Žiga in Vid. Skupaj že 15 let gradimo našo malo proizvodnjo lesenih izdelkov. Ukvarjamo se z izdelavo lesnih talnih oblog in parketa iz evropskih lesov. V obliki klasičnega parketa, v intarzijah, burdurah in kmečkih podih dobijo naravne lastnosti lesa še posebno lepoto. Les spremljamo od njegove sečnje in razreza do sušenja in kvalitetne obdelave. Čar naših lesnih izdelkov pa lahko občudujete v marsikaterih domovih na Slovenskem, v tujini ali pa na Ljubljanskem gradu in gradu Snežnik. Veseli bomo vsakega vašega odziva, prav tako bomo z veseljem odgovorili na morebitna vaša vprašanja ali vam svetovali. Za dodatne informacije pa nas najdete tudi na facebook profilu.

PART, Izdelava parketa in oblog

Email: jakob.menegatti@gmail.com

Jakob Menegatti, s. p.

Tel. št. : +386 31 333 632

Zavratec 29, 1373 Rovte

Facebook: PART, Jakob Menegatti, s. p.

Družina in Življenje

Duhovni Vikendi Za Zakonce »SPORAZUMEVANJE S SOZAKONCEM IN Z BOGOM« v Ignacijevem domu duhovnosti Ignacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovni vikend za zakonce z naslovom »Sporazumevanje s sozakoncem in z Bogom«. Termini:

1) od 11. do 13. decembra 2015 2) od 11. do 13. marca 2016 Gotovo sta odnos in medsebojno sporazumevanje nekaj najpomembnejšega za zakonsko življenje. Pogosto, večkrat podzavestno, mnogi zakonci menijo: 1. Najboljši odnos lahko vzpostavita le sorodni duši. 2. V čudovitem odnosu mora biti veliko romantike. 3. Zakonca, ki imata odličen odnos, znata zelo dobro reševati svoje težave. 4. Najboljši odnos zahteva skupne dejavnosti, ki zakonca za vedno povežejo. 5. Najboljše sporazumevanje je vedno umirjeno. 6. V odličnem sporazumevanju lahko damo duška vsem svojim čustvom. 7. Čudovit odnos ni povezan s spolnostjo. 8. Odnos postane odličen le, ko nam uspe spremeniti sozakonca. Skupaj bomo odkrivali, kako graditi resnično odličen odnos in kakšno vlogo ima pri tem tudi sporazumevanje z Bogom. Voditelja: p. Ivan Platovnjak DJ in p. Janez Poljanšek DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 16.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Družina in Življenje

priporočamo v branje Prenovitev (Michael White, Tom Corcoran, Založba Emanuel, 2015) Prenovitev je zgodba o župniji iz ZDA. Avtorja knjige sta župnik in njegov laični sodelavec, ki zelo odkrito pripovedujeta o tem, kar se jima je dogajalo od dne, ko sta nastopila službo in razočarana odkrila, da je župnija na poti stalnega in gotovega upada. S knjigo avtorja želita prebuditi vernike, pritegniti izgubljene in narediti Cerkev pomembno. Pri tem pa prav nič ne prizanašata z opisom stanja vernikov in svojih zmotnih prepričanj ter nam postrežeta tako z vzponi kot padci, ki so jih doživeli. Načrtno sta začela stvari delati drugače. Postala sta zahtevna do cerkvenih ljudi in začela iskati izgubljene ... »Avtorja imata v svojem srcu očitno zelo veliko prostora za katoličane, ki niso več dejavni verniki. Ta skupina se v naši državi povečuje – to je žalostno dejstvo, ki zahteva našo pozornost in si zasluži, da se po svojih najboljših močeh potrudimo obrniti ta trend in jih pripeljati domov,« je njuno delo opisal newyorški nadškof, kardinal Timothy Dolan. V knjigi najdemo presenetljivo veliko vzporednic med našim in ameriškim okoljem, zlasti na področju cerkvene kulture, kot jo opišeta avtorja knjige. Do razsvetljenja, da s svojim načinom vodenja župnije zgolj podpirata trgovinsko religijo, sta prišla, ko so se župljani nekega postnega petkovega večera, ki sta jih prirejala za njih, začeli pritoževati nad brezplačno hrano, ki sta jo stregla. Spremeniti sta želela kulturo v župniji in iz zahtevnih potrošnikov, ki polnijo cerkvene klopi, hotela narediti rastoče učence. Kako jima je to uspelo, opisujeta tako: »Najina strateško najpomembnejša odločitev, ki sva jo kdajkoli sprejela, je bila, da greva ven in se intenzivno učiva od rastočih cerkva. Če želiš rasti, zakaj se ne bi učil od zdravih cerkva? Če želiš rasti, zakaj ne bi delal tega, kar delajo namerno rastoče, zdrave cerkve? Tudi če to pomeni obrniti se na … protestante!« Pri svojem raziskovanju protestantskih metod pa ostajata povsem katoliška in zvesta cerkvenemu učiteljstvu.

Novo upanje po splavu (Družina, 2015) Novo upanje po splavu je prva knjiga v Sloveniji, ki se tematike umetnega splava loteva z zelo različnih vidikov. Nastala je pod okriljem Zavoda ŽIV!M, ki v Sloveniji pretekla štiri leta vztrajno pričuje za lepoto in dostojanstvo vsakega človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. »Čeprav knjiga govori o posledicah splava, ni namenjena samo ljudem s podobno izkušnjo, ampak prav vsem, ker tabu temo umetne prekinitve nosečnosti in njenih posledic odpira Sloveniji in jo osvetljuje z različnih zornih kotov,« so zapisali na spletni strani Zavoda ŽIV!M. Izjemno jo torej dela način prenosa težke teme splava v javnost – to stori iskreno, a brez obsojanja. Knjigo bi lahko razdelili na dva dela. Prvi del sestavljajo strokovni prispevki različnih avtorjev. Terapevtski vidik dela s postabortivnimi osebami je predstavil terapevt Jani Jeriček, Polonca Sokol iz Zavoda Iskreni.net je v svojem prispevku spregovorila o dostojanstvu ženske, psihiater dr. Jožef Magdič je podal medicinski vidik s primeri iz njegove psihiatrične prakse, p. dr. Tadej Strehovec je prispeval obsežno analizo različnih raziskav iz tujine o trpljenju po umetnem splavu, upokojeni mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek pa teološki in duhovni pogled na greh splava in na grešnika. Že v tem delu je torej knjiga nekakšna zaključena celota, saj človeka in njegovo doživljanje pred, med in po splavu obravnava celostno – kot nekoga, ki ima telo, dušo in duha. Dejanje splava namreč izvira in pusti posledice na vseh treh ravneh človekovega doživljanja in obstoja, telesnega, duševnega in duhovnega. Zato morajo tudi rane, ki jih zada, biti deležne različnih pristopov do ozdravljenja. Drugi del knjige pa združuje resnične zgodbe slovenskih staršev z izkušnjo umetnega splava, ki na pretresljiv način opišejo doživljanje vseh oseb, vpletenih v to dogajanje: od mater, očetov, starih staršev splavljenih otrok, do odnosa zdravstvenega osebja in drugih. Meta

Družina in Življenje

PROŠNJA ZA NAJPOMEMBNEJŠE Če bi mi Bog kdaj dal na izbiro, da ga lahko prosim za karkoli na tem svetu, ga ne bi prosil najprej za mir, niti za bogastvo niti za vero vseh ljudi – poprosil bi ga za družine, za dobre, zdrave in vesele družine: da bi se vsak otrok lahko rodil v družini, da bi mladi lahko odraščali v družini, da bi odrasli lahko ustvarjali družine, da bi ostareli lahko umirali v družini. Le kaj je lepšega, kakor pa živeti v dobri družini, kjer imaš vedno koga, ki se nasmeji, te pocuka za brado ali lase, se ti obesi okoli vratu in ob njem preprosto veš, da se potrebujeta in da ne pripadaš le sebi. Le kje je lepše moliti kot v družini, moliti z očetom k nebeškemu Očetu, moliti z materjo k nebeški Materi, z brati in sestrami za brate in sestre sveta. Le kje se je lepše igrati kot v družini, kjer imaš že vse igrače in igralce doma, pa tudi zmage in zgube ostanejo pod domačo streho, kjer kljub porazom ne izpadeš iz lige, pa tudi kot asa te ne prodajo drugam. Le kje je lepše delati kot v družini, saj ti nikoli ni treba vsega storiti sam, vedno lahko narediš kaj namesto drugega in v družini lahko preživiš, četudi ne moreš nič več narediti. Le kje je lepše jokati kot v družini, kjer te vedno kdo objame z obljubo, da bo bolje, in te pripravi do tega, da se lahko nasmejiš že skozi solze. Bog, čeprav mi nisi dal te izbire, Te vseeno prosim za dobre družine; naj jih bo vsaj nekaj takšnih, naj jih bo čim več, naj bodo kar vse! Amen. (p. Pavle Jakop)

Družina in Življenje

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

TINA IN ANDREJ ŽAGAR Tokrat se nam bosta predstavila Tina in Andrej Žagar, zakonca, ki svoj čas redno podarjata Bogu in drug drugemu. Namenjata ga tudi vodenju zakonskih skupin. O času čakanja na otroka imata prav posebno zgodbo. Kakšna je zgodba vajine mladosti in kako vaju je oblikovala vajina matična družina? TINA: Prihajam iz dokaj tradicionalne krščanske družine. S starši in sestro smo živeli na vasi. V hiši sta živela tudi stara starša, ki sta me v predšolskem obdobju pazila, tako da sem bila veliko v njuni družbi. Starša sta hodila v službo, popoldanski čas pa smo preživljali skupaj. Ta čas je bil sicer napolnjen z običajnimi deli doma oz. na vasi, a kot otrok sem imela vedno veliko časa tudi za igro, za raziskovanje okrog doma, po gozdu, za vožnjo s kolesom, za prijateljice, igranje z mački in še marsikaj. Nekako normalno nam je bilo, da smo vsak dan najprej skupaj pojedli kosilo in se ob tem veliko pogovarjali. Spomnim se, da smo si ob obrokih vedno vzeli čas drug za drugega, da ni bilo občutka, da se nekam mudi, pa čeprav sta potem starša imela še veliko dela. Vsako leto smo skupaj preživljali dopust na morju in nato v hribih. Bilo je skromno, v prikolicah ali morda apartmajih in v hribih v kočah, a bili smo skupaj. Starša sta naju s sestro vzgajala v skladu s krščanskimi vrednotami, dokaj strogo, čeprav jaz te strogosti nisem tako občutila. Mladostna leta sem preživela na škofijski gimnaziji in to je bilo tudi obdobje, ko sem odkrila osebno vero in našla stik z Jezusom. Takrat mi je postalo jasno, kaj si želim v življenju. ANDREJ: Mi smo živeli v stanovanju in se vsak dan že pred šolo prepeljali k stari mami, ki živi blizu župnijske cerkve. Takoj po prvem obhajilu sem postal ministrant z vsakodnevnim

ministriranjem, ob koncu osnovne šole pa še pritrkovalec. Ob šoli sem v glasbeni šoli ob harmoniki, kasneje pa še klavirju in orglah zorel za organista in zborovodja, kar sem še danes. Pri nas se je vse spremenilo ob začetku moje srednje šole, ko se je ponesrečil mlajši brat Matija in iz prej najživahnejšega otroka postal 100-odstotni invalid. Precej stresno obdobje je bilo, ko mu je življenje nekaj mesecev viselo na nitki, vendar smo se v družini precej bolj povezali in tudi duhovno dozoreli. Kako sta se spoznala oziroma (o)svojila? Kdaj in kako sta spoznala, da sta za skupaj? TINA: Na koncu osnovne šole sem se priključila mladinskemu cerkvenemu pevskemu zboru, kjer je pela tudi moja starejša sestra. Čez nekaj let je k temu zboru prišel Andrej za zborovodjo. Veliko smo se družili, bolj sva se spoznavala in v nekem

trenutku je preskočila iskrica. Veliko sva se pogovarjala in ugotavljala, da

Družina in Življenje

imava podobne vrednote in podobne želje za življenje. Meni je bilo zelo všeč, ker je Andrej znal zrelo razmišljati in se tudi tako obnašati. Ob njem sem se počutila varno in lahko sem mu vse zaupala. Imela sva veliko zanimivih skupnih projektov, ki so bili na nek način tudi preizkušnje za najin odnos, kot npr. predolga hoja v hribe in nočno vračanje, popotovanje po grških otokih, obisk Kanade in ZDA, skupno prepevanje pri več zborih. Prebirala sva knjige, ki so govorile o odnosih, npr. p. Christiana

ANDREJ: Ker je bilo v moji župniji več organistov in zborovodij, zame ni bilo takoj dela, zato so me našli v Tinini župniji in to je bil moj prvi pevski zbor, ki ga še danes vodim, čeprav se vozim 25 minut daleč. Po 10 mesecih in dolgih počitniških pogovorih in sprehodih sva postala par. Pri Tini mi je bilo takoj všeč, ker lepo poje, ker jo zanima narava, rastline, živali, hribi in je sicer zelo dobro vedela, kaj si v življenju želi in kako naj bi zgledala družina. Tako razmišljanje mi je bilo v veliko osvežitev, ker se doma o takih načrtih nismo veliko pogovarjali. Dva tedna po začetku hoje v dvoje sva imela prvo veliko skupno potovanje. Šla sva na srečanje mladih s papežem v Parizu in po tistem sem že vedel, da mi bodoče žene ne bo več potrebno iskati. V Flp 3,12 apostol Pavel pravi, da je njega »osvojil Kristus«. Ko se tudi nam to zgodi, vemo in bolje razumemo apostola Pavla. Kako in kdaj je vaju »osvojil Kristus« in kako vaju še danes »osvaja«?

Gostečnika, Johna Graya, Garyja Chapmana, Vitala Vidra in še kaj. Po navadi sem se jaz potem hotela na široko o teh stvareh pogovarjati in spomnim se, kako je bil včasih Andrej že utrujen od vsega. Vsako leto sva med počitnicam odšla tudi na kakšen duhovni teden, npr. svetovno srečanje mladih s papežem. Ob vsem tem sva se tudi veliko prepirala, a to je bilo zelo koristno in dejansko potrebno za zorenje najinega odnosa.

TINA: Pri meni to ni bil nek dramatični trenutek, kot je to bilo pri apostolu Pavlu. Šlo je postopoma in počasi. V osnovnošolskem obdobju je bil zame Bog le tisti mož s prstom, ki »hudo kaznuje«, pred njim sem imela strah in spoštovanje. V najstniških letih sem intenzivno odkrivala svoja notranja hrepenenja po nečem večjem. Lahko rečem, da so bile dvojne duhovne vaje, ki smo jih imeli skupaj s sošolci, tiste, kjer me je Bog res osvojil. Posebej sem vedno čutila te “dvige in padce” v moji osebni veri. Zanimivo je, kako mi je bilo vedno težko iz teh blagoslovljenih trenutkov z Bogom (običajno je to bilo za konec tedna) skočiti nazaj v vsak dan. Sem čutila kar cmok v grlu oz.

pritisk na pljuča ... To je bilo že tam nekje pri 16 letih. ANDREJ: Tudi pri meni ni bilo naenkrat, vendar so me na pot osebne vere najbolj usmerjali stara mama, s katero sva že pred osnovno šolo prebirala zgodbe Svetega pisma, župnik Andrej Glavan ob večletnem vsakodnevnem ministriranju in duhovnih vajah v Bohinju, bratova huda nesreča, ki je našo družino čez

Tudi preizkušnja čakanja na otroke naju je vedno znova opominjala, kdo je vir vse moči in tolažbe. Brez Boga smo res povsem nemočni.

noč povsem spremenila, ter skupno iskanje in poglabljanje, ki sva ga imela s Tino pred in v zakonu. Tudi preizkušnja čakanja na otroke naju je vedno znova opominjala, kdo je vir vse moči in tolažbe. Brez Boga smo res povsem nemočni. Ker vem, da je vajin zakon vajina svetinja, ki jo nenehno negujeta, vaju prosim, da nam z nekaj besedami zaupata, kako negujeta (gradita) vajin odnos. TINA: Dve stvari se mi zdita zelo pomembni in osnovni za gradnjo medsebojnega odnosa. Prva je najin pogovor, tisti osnovni, vsakdanji ter osebni, poglobljeni, ki govori o najinih globljih doživetjih in čustvih. Pri nama je tako, da potrebujeva veliko vsakodnevnega pogovora, da se potem lahko odpreva tudi za bolj osebne teme. Glede na to, da imava sicer oba službi, ki nama jemljeta velik del običajnega dne, ob večerih pa je Andrej zaseden s pevskimi vajami, nama ostane nekaj popoldanskega časa, ko sva doma in običajno ob skupnem obroku predelava »tekoče« dogodke. Drugo pomembno pa je seveda skupna molitev. Včasih je bilo to jutranje prebiranje Božje

Družina in Življenje

besede, o kateri sva se ob zajtrku tudi pogovarjala – sicer bolj na kratko, ampak naju je potem to spremljalo skozi dan. Sedaj pa večkrat skupaj zmoliva zvečer. Če sva v molitvi povezana, sva si že tako bližje in pogovor veliko lažje steče. Eno brez drugega ne gre. Letos sva bila nadvse šokirana, ko sva na Šoli za starše slišala priporočila psihologinje mladim parom, naj se pogovarjajo pol ure na teden. Zdelo se nama je, da če bi se midva pogovarjala le pol ure na teden vsega skupaj, sploh ne bi vedela, kdo sva! Pristala bi vsaj na pol ure na dan! ANDREJ: Brez pogovora res ne gre, čeprav ni ravno moja prioriteta. Če si ne poveš povsem vsakdanjih in nepomembnih reči, se nekje v ozadju nabira neizgovorjeno in odtujuje. Moj pomemben jezik ljubezni je dotik. Zato se še vedno drživa za roke, se velikokrat objameva in poljubiva, preden greva narazen se pokrižava, ko prideva skupaj, se vsaj pobožava ... In pa Božja beseda, molitev in zakramenti. Najbolj povezana sva zagotovo takrat, ko nama uspe redno zjutraj prebrati dnevno Božjo besedo, zvečer skupaj zmoliti večerno molitev ter za prve petke opraviti sveto spoved.

skupino v Smledniku ter lani pomagala z vodenjem zakonske skupine v župniji Suha pri Škofji Loki. Najbolj naju je pritegnilo reševanje zakonskih izzivov s pomočjo Svetega pisma in izkušenj Cerkve. Spoznala sva, da ima Bog načrt za zakon, ki je že nekje zapisan, preizkušen in mu je treba le slediti. Spoznala sva tudi teologijo telesa, ki se najbolj nazorno živi ravno v zakonu. Navdušuje naju tudi velika skupnost podobno mislečih parov, ki naju navdihujejo s svojimi izkušnjami.

Zakonska skupina je za naju kot »welness«, kjer se najin zakon revitalizira. Tam lahko zaupno odloživa težave, dobiva nove ideje za poživitev in obnovitev zakona, se spomniva pomembnih odlomkov iz Sv. pisma, uživava v duhovnikovi razlagi, spoznavava družinsko življenje drugih parov, se sproščeno pogovarjava tako o duhovnosti kot o konkretnih življenjskih situacijah.

Sta predana člana zakonske skupine v Smledniku. Kaj vama pomeni zakonska skupina in kakšno vlogo lahko danes igra v življenju sodobnega zakonskega para?

zakonske skupine kot tista zdravilna tabletka, ki lahko pare, s tem pa tudi družine, ponovno zbližuje. Sodelujoči pari tega ne uspejo doseči po svojih močeh, ampak le če dovolijo, da v njihova življenja vstopi Bog – večni temelj in ustanovitelj zakonske zveze.

Skupaj se opogumljamo na pravi poti. Danes, ko se toliko parov odtujuje in ločuje, se nama zdijo

Če sva v molitvi povezana, sva si že tako bližje in pogovor veliko lažje steče. Kdaj in kako sta se srečala z DiŽ-em in kaj vaju je najbolj pritegnilo? SKUPAJ: Z DiŽ sva se prvič srečala leta 2005, ko sva šla na Temeljni vikend seminar v Ankaran. Tina je hotela, Andrej pa je sledil, potem sva pa oba postala navdušena. 2006 smo začeli s prvo zakonsko skupino v Smledniku, čez nekaj let sva kot voditeljski par začela še z drugo

SKUPAJ: Zakonske skupine ter vsakoletni nadaljevalni seminar DiŽ nama pomenijo korake na poti duhovne rasti, ki je nujna za zbliževanje v zakonu, trdnost družine in končno edinost z Bogom, ki nas čaka v nebesih.

To, kar sta zase prejemala v svoji matični zakonski skupini, sta bila pripravljena ponesti naprej – podeliti tudi z drugimi zakonskimi pari in sta odgovorno prevzela vlogo

Družina in Življenje

voditeljskega para. Kako se počutita v tej vlogi oziroma kako vodenje zakonske skupine bogati vajin odnos? SKUPAJ: V začetku nama je bilo kar nekako težko in neprijetno, temeljito sva se pripravljala na vsako srečanje, da bova nekako vodila in da bi bila pripravljena na vsa morebitna vprašanja. Potem sva pa spoznala, da nikakor ne moreva biti vsevedna vodja, ampak je bolj pomembno biti povezovalni par, ki zna postavljati vprašanja, vsem dati priložnost za vključitev v pogovor,

vzpostavljati zaupno sprejetost in varnost vsakega para pred kritiko ter predvsem omogočiti, da skupaj iščemo odgovore na življenjska vprašanja, jih odkrivamo v Božji besedi in jih poskušamo prestaviti v realno družinsko življenje. Vesela sva opazila, da se je ozračje v skupini počasi začelo spreminjati, postalo je bolj odprto in sproščeno. Tudi med zakonci se je čutila rast v odnosu in to smo vse bolj bili pripravljeni deliti drug z drugim. Sedaj se vsaj enkrat

letno dobimo na pikniku, včasih pa tudi na kakšnem izletu, pohodu, počitnicah ali kako drugače. Tudi sproščeno druženje nas povezuje in postali smo prijatelji. Bog vaju je pred dobrim letom blagoslovil z malim, a velikim zakladkom, Nežo. Kakšna je bila vajina pot čakanja, stiske, molitve? Kaj bi lahko iz vajinega izkustva povedala parom, ki hodijo podobno pot, doživljajo podobne preizkušnje?

Poroka 2004, zanositev 2014 in rojstvo Neže 2015. TINA: Ko sva še kot fant in dekle premlevala teme, povezane z zakonom in družino, sva se seveda pogovarjala tudi o otrocih. Bilo je zelo zanimivo: Andrej si je želel 5 otrok, jaz pa bi rada 3. Nekako sva si mislila, no, bova imela pa 4 ... Ha, ha, kot da bi jih lahko naročil, kolikor in kadar si jih želiš. Kmalu sva se soočila s problemom, da jih ni bilo. In jih kar dolgo, dolgo ni bilo. Veliko vprašanj

sva predelovala. Kakšno je potem najino poslanstvo? Spraševala sva se celo, ali je prav, da sva skupaj, da sva poročena ... Meni se je bilo velikokrat težko prebuditi v nov dan, saj ko sem odprla oči, sem se spomnila, kako prazno je pravzaprav najino življenje, ker ni otrok ... Pri vsem tem pa sva naletela na veliko vprašanj okolice, kot npr.: Kaj pa vidva čakata, leta tečejo; ali pa komentarji: Danes si »ta mladi« želijo najprej veliko materialnih dobrin, pa kariero, potem pa šele otroke ... Morda sem jaz bolj doživljala tovrstne obtožbe, saj sem kot ženska bolj občutljiva, tudi leta so pri ženski bolj kritična. Nekateri so mi celo »očitali«, kako uživam, ker sem cele dneve 'fraj', pa si niso znali predstavljati, kako boleče je priti domov, kjer te ne čaka otroški smeh ... Soočala sva se tudi s problemom, ali si ustvariti svoj dom ali ne, saj če bova sama, morda res ne potrebujeva svoje hiše, ki sva si jo zelo želela. V fazi odločanja o tem, so nama zelo pomagale izkušnje zakoncev s podobnimi težavami, ko smo se srečali na Ljubelju. SKUPAJ: Vsem, ki se soočajo s tem problemom, vsekakor svetujeva, da se morata kot zakonca zelo veliko pogovarjati. Dejansko vaju ne more nihče tako razumeti kot sozakonca eden drugega. Se je pa potrebno odpreti tudi drugim, podobno mislečim ljudem. Najti dobrega spovednika, ki te vodi skozi te težave. Vsekakor pa se morata odpreti Bogu in predenj nositi to svoje breme, da je lažje. Zelo dober nasvet pa sva slišala od Kit in Drewja na seminarju: »Kadar določena situacija preveč boli in se ti zdi, da je ne boš mogel prenesti, se ji izogni. Toliko moraš imeti rad sebe.« To se je navezovalo na situacije, kot so npr. vabila na krste ali rojstne dneve drugih otrok, ko v svoji stiski 'brez otrok' ne moreš biti iskreno vesel sreče drugih. Takšne situacije sva včasih doživljala tudi v cerkvi ali na seminarjih za zakonce, ko sva opazovala starše in njihove številne otroke in se ob njih počutila tako manjvredno ... Včasih je takšna lepa družinska idila prav bolela.

Družina in Življenje

Tega težkega obdobja zagotovo ne bi zmogla preživeti skupaj, če med nama ne bi bilo molitve, ki nama je pomagala ustvariti odnos z Bogom in med nama poglobiti odnosa. Velikokrat sva se lotila devetdnevnice, pa posta, romanj, priporočala sva se več svetnikom. Težko je, ker ne dobiš takoj odgovora, in so trenutki, ko se ti zdi, da je vse zaman. Spoznavala sva, da nisva sama in da morava zaupati Njemu, ki nama na pot pošilja različne ljudi, različna spoznanja. Duhovno sva se poglabljala ob dnevni Božji besedi, ob DiŽ-evih seminarjih, ob zakonskih

spodbujala spomniti se čim več ugodnosti, ki jih imamo ravno zato, ker smo brez otrok. Npr. da imamo več časa drug za drugega, da vsaj nismo samski in bi zakonca šele iskali, da lahko več potujemo in se ukvarjamo s hobiji, da lahko namenjamo več časa in denarja za druge, ki potrebujejo pomoč ali bi bili veseli našega dela npr. v župniji, skupnostih kot je DiŽ, Karitas in društvih. Zakonski odnos je za nas zakonce velik Božji dar in Bog naju je (oba) postavil za oskrbnika tega daru.

slišala, da smo zakonci odgovorni za sozakonca in njegovo pot v nebesa, sva se kar malo zamislila. To je res težka odgovornost, ampak po drugi strani imamo le v zakonu takšno pomoč sozakonca in takšno povezanost. To je velik privilegij! Bog je želel, da sta si mož in žena partnerja, ki si stojita ob strani in jih le v takšni skupnosti blagoslavlja. Ko gledava starejše zakonce, vidiva, kaj pomeni dober tim in zraven še ljubezen, ki je nepreračunljiva, se podarja in ne gleda nase ampak na drugega. To nama

Bog je želel, da sta si mož in žena partnerja, ki si stojita ob strani in jih le v takšni skupnosti blagoslavlja.

skupinah, ob vsakoletnih romanjih v Medžugorje ter drugih seminarjih. Seveda sva za to imela veliko več časa kot sicer zakonci, ki imajo takoj otroke. Imela sva veliko priložnosti za pogovor o vzgoji otrok, o najinih pogledih na to in pričakovanjih drug od drugega. Tako sedaj na otroka gledava čisto drugače, kot bi sicer. Še kako se zavedava, kakšen dar je, kako velik blagoslov nama pošilja On, kako zelo odgovorno nalogo imava, ko nama je bila dana možnost vzgajanja človeške duše. Nežo je vsak dan celotno obdobje nosečnosti spremljala najina skupna molitev rožnega venca, pa čeprav je bilo včasih res težko. Zanimivo je bilo, kako sva na koncu naredila še devetdnevnico za to, da bi bilo pri porodu vse v redu in da bi bila Neža zdrava, pa sva vmes spustila en dan in jo zato želela podaljšati za en dan, vendar je Neža ravno takrat prišla. Bog pa nama je sporočil, da kljub vsemu ni profesor matematike in da pri njem številke niso ključne ... ANDREJ: Zelo sem si zapomnil spodbude Kit in Drewja Coons, ko sta nas

Imata za bralce glasila DiŽ in njihove domače kakšen namig oziroma kakšno spodbudo, da bi hoteli, znali in zmogli ta dar še bolj ozaveščati in se zanj Bogu zahvaljevati? Najin zakon je sedaj star že dobrih 11 let, kot fant in dekle pa sva bila skupaj pred poroko 7 let. Bogu sva zelo hvaležna, da nama je poslal drug drugega in združil najini poti. Zavedava se, da nama je veliko lažje iti skupaj skozi življenje in preizkušnje, kot če bi bila sama. Ko sva

je vzor in želiva si, da bi nama z Božjo pomočjo uspelo graditi takšen odnos v prihodnosti. To bi rada posredovala tudi drugim. Zakonska zveza med možem in ženo je namreč temelj vsake družbe, osnova za zdravo družino in s tem za vzgojo otrok. Tina in Andrej, iskrena hvala za vajino odprtost in čas za ta pogovor. Ostanita še naprej svetel zgled Kristusove edinosti med tistimi, ki se ljubijo. Pogovor pripravil Dani Siter

Družina in Življenje

REGIJSKA SREČANJA

Bogu ne moreš preprečiti, da bi te ljubil To so spodbudne besede, ki so mnoge zelo nagovorile na regijskem srečanju za voditeljske pare in zastopnike zakonskih skupin, ki sta ga vodila Vilma in Dani Siter. Verjetno nista slučajno izbrala Božje besede iz Markovega evangelija (Mr 2,1–12), ki govori o tem, kako je Jezus ozdravil hromega, ki so ga iznajdljivo postavili predenj tako, da so odkrili streho in naredili odprtino ter skoznjo spustili posteljo, na kateri je ta ležal. Mar nismo vsi vsaj na kakšnem področju hromi? Mar ni čas, da tudi jaz in ti vstaneva iz cone udobja, vzameva svojo posteljo, ki je spomin na to, da sva ozdravljena, in greva naprej? A niso te, več kot 2000 let stare besede, aktualne tudi za današnji čas? Toda »hromost« radi skrivamo, ker ni popularna in se z vsemi sredstvi in močmi trdimo za to, da bi prekrili svoje slabosti, da bi vsaj navzven zgledali kar najbolje, če se le da idealno. Bojimo se ranljivosti in soočenja z njo, a dejstvo je, da je družina dom ranjenih src.

Že ljubeča prisotnost je infuzija upanja Jezus pa prav hrepeni po tem, da bi vse ozdravil. »Jezus ne zdravi le simptomov, pač pa po svojih ranah vstopi v naše rane in jih ozdravi. On to lahko stori, ker ima izkušnjo ranjenosti, zavrženosti, ločitve in zapuščenosti, izdajstva prijatelja, mučenja in ponižanja, izkustvo groba. Celo vstali Kristus na svojem telesu nosi znamenja ran. Zato smo tudi mi povabljeni, da smo ranljivi, da smo po svojih ranah solidarni in sočutni do ranjenih, da ranjenemu srcu ponudimo dom (moja družina, župnija, škofija

…).« Tako sta v gradivu za omenjeno srečanje zapisala Vilma in Dani, ki sta se navdušena vrnila s svetovnega srečanja družin v Filadelfiji. Vse navzoče sta spodbudila, da se ne skrivamo in zapiramo vase, saj se na ta način ne moremo dotakniti drugih src. Menita, da lahko ranjenim ljudem dajemo infuzijo upanja že s tem, ko smo ob njih ljubeče prisotni, ko smo promotorji dobrega, ki se skriva v vsakem izmed nas. Sama sta dala zgled že na začet-

ku srečanja, ko sta prav vsakega pozdravila z vedrim obrazom in toplim objemom ter molila za vse prisotne. Tudi tokrat jima je uspelo ustvariti zaupno vzdušje, kjer so posamezniki spregovorili o tem, kaj jih je navdušilo v odlomku, kjer Jezus ozdravi hromega. Tudi zakonske skupine so priviligiran kraj, kamor lahko vedno znova prinašamo sebe in sozakonca ter druge k ozdravljajočemu Jezusovemu dotiku ter tako postajamo tim. Poslanci ozdravljenja. »Pripovedujmo, kaj Bog dela v naših življenjih, kako vajin zakonski odnos oblikuje in gradi, zakaj se trudita graditi edinost in se iz dneva v dan prebijata skozi razne prepreke,« sta navduševala pare. Izpostavila sta resnico, da Bogu ne moremo preprečiti, da bi nas nehal ljubiti, pa če smo še tako bedni, majhni, grešni in četudi smo svoje življenje povsem zavozili. Navedeno sta osvetlila s primerom Ricka Warrena, pastorja, ki je na srečanju družin pripovedoval, kako so ga povabili, da bi 5000 zapornikom spregovoril o tej brezpogojni Kristusovi ljubezni. Iz žepa je potegnil bankovec za 50 dolarjev in povprašal, kdo bi ga želel imeti. S tem je pritegnil pozornost zapornikov, ki so drug za drugim stegovali roke in kričali: »Jaz, jaz, jaz bi ga želel imeti!« Nato je isti bankovec prepognil, ga vrgel na tla, pohodil, popljuval in spet vprašal, kdo bi ga želel imeti.

Družina in Življenje

Zaporniki so bili še vedno navdušeni na tem, da bi jim dal bankovec, četudi je ta zgledal povsem drugače kot na začetku. Rick Warren jim je nato dejal, da so oni tak poteptan bankovec, a da v Božjih očeh niso izgubili niti centa vrednosti.

5,22–23). Naj bo ljubezen naše poslanstvo. »Ljubezen je mogoča v konkretnih moških in ženskah, ki si prizadevajo, da bi konflikti ne bili zadnja beseda, ampak priložnost. Priložnost, da bi prosili za pomoč; priložnost, da bi se vprašali, v čem lahko postanemo boljši; priložnost, da bi odkrili Boga, ki je Bog z nami in ki nas nikoli ne zapusti.« To je tudi za otroke velika dediščina, najboljši nauk: »Delamo napake, da; imamo probleme, da; toda vemo, da te stvari niso odločilna resničnost. Vemo, da so napake, problemi in konflikti priložnost, da se drugim in Bogu približamo.« Tako sta v omenjenem gradivu povzela papeževe besede Vilma in Dani in dodala, da bomo tako lahko živo Sveto pismo, ki ga bodo naši bližnji prebirali vsak dan. Urša Černivec

Konflikti so priložnost Dejstvo je, da smo ustvarjeni iz Božje ljubezni, ki ne temelji na našem delu in prizadevanjih, ampak na tem, da nas je Bog izvolil, ustvaril in prvi ljubil. Zato smo povabljeni, da res sprejmemo Božjo ljubezen in se ji pustimo preoblikovati, da bomo postajali vedno bolj podobni Kristusu. To se bo kazalo v sadovih duha, ki so: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, kot je zapisano v Pismu Galačanom (Gal Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail. com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@ diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Alenka Brožič (Starševstvo, e-pošta: alenka.brozic@gmail.com), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Meta Halas (Priporočamo v branje, e-pošta: meta.halas@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Dani Siter (Voditeljski par se predstavi. Fotografije za to številko so prispevali: Benjamin Siter, Slavko Štern, zakonca Žagar, Sandi Koren, Klemen Lajevec, Mirko Nidorfer, p. Branko Petauer in Dani Siter. Grafična priprava in tisk: ART32 d.o.o., ŠPES, grafični studio Novo mesto. Naklada: 3500 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor nam želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-04042013. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

BENJAMIN PURGER

DAR ŽIVLJENJA

Danielu in Martinu se je 7. novembra 2015 pridružil bratec Benjamin. Zelo smo ga veseli! Družina Purger

LUKA BUČAR 27. 11. 2015 je Bog blagoslovil našo družino z rojstvom 6. dojenčka. Ime mu je Luka. Resnično, obilno naju je blagoslovil in naju silno namnožil (Heb 6,14) tako kot nama je Gospod obljubil pred poroko in sva citat napisala na poročno vabilo. Podaril nama je 5 fantkov (Gregorja, Krištofa, Janeza, Klemena in Luka) ter 1 deklico (Barbaro). Na fotografiji je Luka star en dan. Sarie in Robert Bučar

KAREL ŠNEBERGER Sestrica Tereza me pestuje, bratec Jožef mi riše viteze in zmaje, oči Boštjan me prenaša in mami Darja mi redno dostavlja hrano, jaz pa se za tako odlično postrežbo zahvaljujem z vsemi A-G-ji, kar jih premorem ... No, včasih tudi z Eeeeeeee … ;) Če prav vem, so mnogi vso nosečnost molili zame. Iz srca hvala! Bog je dober! A-G! Karel Šneberger

PETER MAJCEN 12. maja se nam je pridružil Peter in v naši družini je še pestreje. Bogu smo hvaležni za novo življenje ati Franc, mama Martina, bratca Janez in Martin ter sestrici Ana in Valentina.

MAJ PETERNELJ Naš novi član Maj je zelo navdušen nad sestrico Lili in bratcem Julijem. Kako bi ne bil, saj ga ob vsaki priložnosti stisneta in poljubčkata. Družina Peternelj

Družina in Življenje

ROMARSKO POHODNIŠTVO

ROMANJE K SV. MIKLAVŽU NA GORJANCIH Letošnja romanja smo zaključili v soboto, 12. 12., ko smo se povzpeli k zavetniku dobrote, zavetniku, ki je imel odprte oči in ušesa za čas, v katerem je živel – k svetemu Miklavžu. V tako poznem zimskem času nam je Gospod dal tudi lepo vreme, tako da smo lahko videli le za vzorec snega na vrhu. Seveda smo pričakovali vsaj nekaj avtomobilov romarjev v vasi Cerov Log, kjer je bilo izhodišče. Kot vedno upamo, da si boste, drage družine in pari ali posamezniki, morda le vzeli čas in šli na pot, na zrak in na romanje, kjer se vedno srečamo tudi z Gospodom v najsvetejši daritvi. Del romarjev, med katerimi je bil najmlajši 2-letni Irenej, smo pogumno stopili na pot in v dobrih dveh urah dosegli vrh, kjer se nam je pogled najprej odpočil pri križu, ki čaka vsakega popotnika, potem pa na prostranih košenicah, gorjanskih gozdovih in seveda na zvoniku romarske cerkvice. Del skupine je priromal z druge strani (iz Leskovca in Mirne Peči) in imel nekoliko krajšo pešpot, pomembno pa je, da smo se vsi združili v zahvalni in prošnji daritvi. Sv. mašo je za naše družine, za zdravo pamet v našem narodu in za duha poguma daroval kaplan iz Šentjerneja, Mitja Bulič. V besedi nas je tudi opogumil, da nas ne bi bilo strah biti priče Gospodove tudi in predvsem v časih, ki so težki. Dani Siter nam je položil na srce, naj kličemo na pomoč nebeško vojsko. Ta vojska so vsi, ki so v nebesih in delajo, samo dovoliti jim moramo, povabiti in prositi jih, naj za nas prosijo pri Bogu, ki ga gledajo. Po sveti maši in pritrkavanju gorjanskih zvonov smo v koči popili čaj, potem pa ob bližnji staji, ki jo imajo domačini za konje, zakurili ogenj in podprli tudi naša telesa, da smo lahko premagali pot v dolino. Bilo nas je 8 odraslih in 7 otrok in povprečna starost je bila zelo mladostna. Tudi to je optimizem in upanje in veselje, ki nam ga Gospod naklanja – če si le vzamemo čas ter odpremo oči in ušesa. Delo, ki nas je čakalo doma, smo v popoldanskem in večernem času naredili z veselim srcem in gotovo nikomur ni bilo žal – saj to poznate, samo odločiti se je treba. Na naslednjem pohodu se srečamo zgodaj spomladi v postnem času. Romarsko pohodniška druščina

Romarsko pohodniška druščina tel.: 041 616 534 - Marija

Kako lepo je bilo: topel dan, pa še ogenj je stric Jože zakuril. Malo smo pomalicali in se lepo imeli.

Družina in Življenje

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

S HVALEŽNOSTJO »POPISAN« DAN Premišljevati o tej dragoceni dobrini in o tem, kakšen oskrbnik te dobrine sem, je dokaj tvegano, saj vem, da bom moral, ko bom natančneje premislil in »pogledal« v svoje srce, na tem področju marsikaj spremeniti. Na svetovnem srečanju družin, ki je bilo septembra v Filadelfiji in sva se ga z Vilmo smela udeležiti, je papež Frančišek povedal, da ga je nekoč nek fantič vprašal, kaj je Bog delal, preden je ustvaril svet. Vprašanje je tudi papeža presenetilo, vendar je na hitro »vprašal Svetega Duha za nasvet« in fantiču odgovoril: »Preden je Bog ustvaril svet, je ljubil, saj je on sam Ljubezen. In ta Ljubezen med Očetom, Sinom in Svetim Duhom je od vekomaj tako mogočna in neustavljiva, da Bog ne more biti egoističen, pač pa mora to ljubezen izliti iz samega sebe in zato je ustvaril svet.« Sam večkrat pomislim, da smo tudi mi večni, saj v Svetem pismu piše, da nas je Bog »pred stvarjenjem sveta izvolil v njem (v Kristusu, op. pisca), da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,4). Z drugimi besedami lahko rečemo, da smo na poti »iz večnosti – skozi čas in prostor – v večnost«. Na zemljo – v ta čas in prostor – smo prišli iz večnosti in se v večnost po smrti vračamo. Ne glede na to, ali kdo to veruje ali ne, je dejstvo, smo ljudje prišli v ta »čas in prostor« z namenom. Pri Bogu namreč ni nič nenamenskega. Vse ima svoj namen. Vsaka ustvarjena stvar: galaksija, planet in vse stvari na njem – vsaka bilka, žival, skala in vsaka kapljica vode … – vse ima svoj namen. Prav s posebnim

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

namenom pa je Bog po svoji podobi ustvaril človeka, da bi ta človek (Bodimo pozorni, na vsako besedo: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« 1 Mz 1,27.) v vidnem svetu odseval njegovo podobo. Še prej pa je Bog zanj poskrbel – dal mu je primerno okolje za bivanje. Tudi o tem nam je spregovoril papež Frančišek: »Stvarstvo, ki ga je Bog ustvaril, je čudovito in v tem stvarstvu mi živimo – Bog je človeka postavil v edenski vrt. Žal smo včasih brezbrižni do stvarstva in ga uničujemo. Zakaj? V edenskem vrtu se je namreč zgodilo zavajanje hudiča, ki sta mu Adam in Eva nasedla. Prišlo je do razkola. Ljubezen, ki jo je Bog namenil človeku, je bila skoraj izgubljena. Greh Adama in Eve je povzročil notranjo razdeljenost. Prvemu grehu je sledil prvi bratomor in nato vojne, ki trajajo še danes. Ljubezen, lepota in resnica so v vojni z razkolom. Sredi vsega tega »bojnega polja« sedaj hodi človek in od njega je odvisno, kako se bo odločil oziroma katero pot bo izbral.«

Čas je dragocena dobrina … Ko premišljujem o času, o tej dragoceni dobrini, se sprašujem, kako sploh razumem čas. Kaj meni ta dar pomeni? Se sploh zavedam, da mi je čas podarjen, da mi je podarjen vsak nov dan, vsaka ura, minuta,

sekunda? Se sploh zavedam, da mi je podarjeno življenje, da me je Bog hotel imeti prav v tem času in v tem prostoru? Sicer lahko sanjam, kako bi bilo, ko bi se bil rodil pred dva tisoč leti v Palestini v Jezusovi soseščini in bi z njim skupaj preživljal otroštvo … Da, o tem lahko le sanjam, vendar se to ni zgodilo. Zgodilo se je čisto drugače. In Bog ve, zakaj sem se moral roditi prav zdaj, v drugi polovici 20. stoletja v Sloveniji. Vem tudi jaz? Ga kdaj vprašam? Poskušam spoznavati, kakšna sta Božji načrt in Božji namen za moje življenje? Zakaj me je poslal točno v ta čas in prostor? To premišljevanje o času, Božjem namenu in načrtu za moje življenje me nujno pripelje do naslednjega vprašanja: »Kašen pa je moj odnos do časa, ki mi je darovan? (Mimogrede: kako pravičen je Bog! Vsakemu človeku je odmeril enak paket: 24 ur na dan.) Mar nisem prav na področju upravljanja s časom sredi velike »vojne«? Mar nimam venomer občutka, da je prav čas – ta veliki Božji dar – danes najbolj oblegana in najbolj zaželena dobrina? Kot da bi hoteli ta Božji dar, ki mi ga Bog vsak dan znova podarja, ukrasti razni tatovi! Kdo so ti tatovi in zakaj je zanje ta dobrina – moj čas – tako zelo pomembna? Kako naj se teh vprašanj prav lotim? Pomagaj mi, Gospod! Spoznavam namreč, da je čas Božji dar in je dragocen – podoben

Družina in Življenje

diamantu, ki ni naprodaj. Ko bi bil naprodaj, bi človek celo življenje varčeval in bi si »kupil nekaj let časa«, da bi si podaljšal življenje na tem svetu. Pa je to žal nemogoče. Vedno znova sem presenečen, kako je o času – življenju in smrti – pisal naš poet France Prešeren: »Dolgost življenja našega je kratka. Kaj znancov je zasula že lopata! Odprte noč in dan so groba vrata; al dneva ne pove nobena pratka« (Sonet Memento mori). Pa da se vrnem k dragocenemu diamantu, ki ga vsakdo med nami vsak dan zastonj prejema iz rok Stvarnika oziroma Gospodarja časa. Vsak dan prejmem ta paket, v katerem je diamant – 24 ur časa. In Bog, ki mi ga daje, mi ga daje z brezpogojno ljubeznijo. Četudi se mu za ta veliki dar nikoli posebej ne zahvalim, mi ga on kljub vsemu podarja z enako ljubeznijo kot tistim, ki so mu zanj iz srca hvaležni in se mu ne nehajo zanj zahvaljevati. Kakšna veličina! Kako nedoumljiva ljubezen! Se lahko vsaj za trenutek (delček časa) ustavim in poskušam vsaj malo dojeti veličino te ljubezni? Saj res, zakaj si tako dober do mene, Gospod? Zakaj mi vsak dan znova daješ ta veliki dar, ko sem ti pa zanj tako poredkoma hvaležen?

zvezka). Kako to storim? Najprej ga razdelim na minute in ugotovim, da ima dan 1440 minut, in da »traja« stotina dneva slabih 15 minut. Sledi logično vprašanje: »Kako upravljam s posameznimi stotinami dneva? Čemu namenim prvo stotino dneva (ko zjutraj vstanem), čemu drugo, tretjo …?« In kot da slišim glas mojega Stvarnika, ki me sprašuje: »Katero stotino dneva boš pa meni namenil? Mi boš danes »privoščil« dve ali morda celo tri? Poglej, koliko jih še ostane zate!«

»Preden je Bog ustvaril svet, je ljubil, saj je on sam Ljubezen. In ta Ljubezen med Očetom, Sinom in Svetim Duhom je od vekomaj tako mogočna in neustavljiva, da Bog ne more biti egoističen, pač pa mora to ljubezen izliti iz samega sebe in zato je ustvaril svet.« (papež Frančišek) Kaj želiš, da z njim storim? Kako naj z njim dobro in odgovorno upravljam? Na misel mi pride podoba praznega 100-listnega zvezka in z njo vprašanje: »Je mar moj dan podoben praznemu 100-listnemu zvezku? Mar želiš, da na te prazne strani kaj napišem?« Odgovor je več kot očiten. Da! Moj Stvarnik – Gospodar časa – želi, da moj dan »razdelim« na 100 enakih delov (100 strani

Pred kratkim sem slišal razlago o tem, zakaj je bila Bogu Abelova daritev všeč, Kajnova pa ne. Ostrmel sem in se zamislil. V Svetem pismu piše, da je Abel Bogu daroval »prvine svoje drobnice«, Kajn pa mu je daroval le »del svojih pridelkov«. Ali z drugimi besedami: Abel je Bogu daroval najboljše, kar je imel, Kajn pa »kar nekaj«. Ko to premišljujem, se ne morem izogniti vprašanju:

»Kateri del tega velikega daru, ki ga vsak dan prejemam od Boga, sem mu pripravljen iz hvaležnosti »vrniti«? Prvino dneva ali »kar nekaj«? Kdaj sem se pripravljen v molitvi in ob branju njegove besede z njim srečati? Takrat, ko je »dan še mlad« – torej zjutraj, ko je še ves dan pred menoj (prvina dneva), čez dan ali preden grem spat«? Moja molitev: »Moj Gospod in moj Bog, zahvaljujem se ti za dragoceni dar, ki mi ga vsak dan znova s tako

nedoumljivo ljubeznijo podarjaš. Oprosti mi, ker sem se ti premalo zahvaljeval za vsak dan, vsako uro oziroma vsako minuto. Vem, da ni v moji moči, da bi svoje življenje za trenutek podaljšal, zato te prosim, daj mi moči in poguma, da bom znal biti boljši upravljavec tvojega časa, da ti bom znal in zmogel nameniti »prvino dneva« – kot psalmist, ki je zapisal: »GOSPOD, zjutraj poslušaj moj glas, zjutraj polagam predte molitev in čakam« (Ps 5,4). Prosim te, daj mi dar razumnosti in dar razločevanja, da bom mogel prepoznati, kateri kradljivci me hočejo oropati in mi vzeti tvoj veliki dar – čas – in se jim bom znal s tvojo (po)močjo upreti in moj »dnevni delovni zvezek« popisati s hvaležnostjo, veseljem, mirom in zaupanjem v tvojo neskončno ljubezen. Slava Očetu … Amen!«

Družina in Življenje

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

SKRIVNOST Praznovala sta zlato poroko. Obdana z otroki in vnuki sta sijala od sreče. Nekdo od navzočih je moža vprašal, v čem je skrivnost tako dolgega zakona in sreče v njem. Postaran gospod je za trenutek zaprl oči, kakor da bi hotel v spomin ujeti oddaljen spomin, nato pa začel pripovedovati. »Lucija, moja žena, je bila edina, s katero sem kadarkoli kam šel. Odraščal sem v sirotišnici in vse življenje sem trdo delal, da sem imel za preživetje. Nikoli nisem imel časa, da bi naokrog pohajal z dekleti, dokler me ni osvojila Lucija. Preden sem se sploh zavedal, kaj se dogaja, sem jo zasnubil. Oba sva bila tako mlada. Na dan poroke, ko je bil obred v cerkvi končan, me je Lucijin oče poklical na samo in mi v roke stisnil lepo zavito darilce. Rekel mi je: »Če boš vedno uporabljal to darilo, ne boš rabil drugega za srečen zakon.« Bil sem vznemirjen in jezil sem se, ker nikakor nisem mogel razvezati lepe mašne, ki je krasila zavitek. Ko mi je končno uspelo, sem začuden obstal: v škatli je bila velika zlata ura. Previdno sem jo dvignil in jo od blizu opazoval. Na številčnici sem poleg številk opazil vgraviran napis. Bila je to modra spodbuda, nalašč napisana na takem mestu, da bi jo lahko videl vsakokrat, ko bi pogledal na uro.« Starček se je skrivnostno nasmehnil in pokazal svojo staro uro. Na številčnici se je jasno videl vgraviran napis. In prav te besede so pomenile skrivnost srečnega zakona. Napisano je bilo: »Povej Luciji nekaj lepega!«

Povej kaj lepega osebi, ki jo imaš rad. Sedaj! Vir: internet

Družina in Življenje

VABILO Vabimo vas, da se prijavite na Temeljni vikend seminar Nepozabni trenutki za naju,

ki bo od 1. do 3. aprila 2016 na Rogli in od 8. do 10. aprila 2016 v Njivicah na otoku Krku. Na internetni strani pa so že objavljeni termini za jeseni 2016! POZOR: Ne pozabite, da lahko kateremu izmed svojih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali znancev podarite DARILNI BON (plačate vikend paket za par: vikend seminar – vsi stroški seminarja in nastanitve v hotelu Rogla ali Beli Kamik v Njivicah na Krku).

Pohitite s prijavami. Kapacitete so omejene. Prijavite se lahko preko spletne prijavnice ali preko telefona: 041 459 666. Za dodatne informacije pišite na: erika@diz.si.

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti. Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo. Več informacij na telefon: 041 328 101.

Druuštvo Drružina in i Življjen

Graadimo odnoose, za kate re

je vredno n živeti

NEPOZABNII TREN UT U KI ZA NAJU

Draga

Anaa in Ja anko!

Vsak čllovek na po oseben naččin nosi svojje n ajdražje e v srcu. Tudi mi vaju, d Kerr želimo našše veselje o draga Ana in Janko. ob vajinem jubileju na pos eben naačin izrazitii,smo se da vvama poklonimo po od dločili, seb bno darilo ( (izkustvo), ki mu nekaater i pravijo drugi “romanttični odmik o “duhovni izziv”, ””, v bistvu pa p gre za vikend semiinar za zako once z naslovom NEPOZABNI TRENUT TKI ZA NAJU U, ki ga bossta skupaj dož d ivela. Semi p petk e nar bo o etka a, 4. d 15. o n do od ned nedelje elje 6. a , 17. aprapri ila 2la014 201 v h 6 vote hote lu B lueli K eBeliami Kam k vv Nj ik v ivic Z željo, draga Ana in Jank Njivah n icaha ot ana rok otok u Kr u Krk rku. u o, d da bi vajina ljubezen še e naprej cve etela in bi b ki vaju bil vajin odn u spremljam mo in imamo radi, še n nos za vse, naprej »nale ezlj iv«, vam a želimo ob razumevanjaa in kličemo bilo medsebojnega o ŠE NA MN NOGA SREČNA, ZDRAV VA IN ZADO OVOLJNA LE ETA! DARIILNI BO ON

»Ljubezen je potrpežljiva , dobrotljiva je ljub bezen, nii nevoščljiva, lju ubezen se ne p ponaša, se ne napihu a je, n ni brezobzirna,, ne išče s vojeg ga, ne da se razd dražiti, ne misli hudeg ga. Ne veseli se e krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, v se veruje, vse upa,, vse prestan ne. Ljubezen nikoli n k e mine.« (1 Kor 13,4 r ‐8)

Vajini

Program DiŽ za leto 2016 Regijska srečanja za voditeljske pare in duhovne asistente, januar 2016, srečanja bodo: Krško (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Ljubljana (Škofija LJ), Koper (Škofija KP) in Veržej (Škofija MS). Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 19.–21. februar 2016, Zavod Marianum, Veržej

Info: info@diz.si in erika@diz.si

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Teologija telesa sv. Janeza Pavla II., 4.–6. marec 2016, Life Center, Crikvenica