Glasilo DiZ 3/2011 by Društvo Družina in Življenje

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo - veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Glasilo, Letnik 10, št. 3, september 2011, ISSN 1855-2110

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

»Resnično povem vam: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Mt 18,19–20

Molitev zoper zalezovanje hudega duha Sveti nadangel Mihael Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju, bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudobnega duha. Ukroti naj ga vsemogočni Bog, ponižno zato prosimo. In ti vodnik nebeške vojske, satana in druge hudobne duhove, ki hodijo po svetu v pogubo duš, z Božjo pomočjo v pekel pahni. Amen.

kazalo

UVODNIK NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA DELOVANJE DRUŠTVA Veržej Lovran PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA ZAKAJ V ZAKONSKO SKUPINO? Zakonska skupina Pritegnila jih bo Božja podoba NAŠ POGOVOR: Dr. Stanko Gerjolj ODGOVORNO STARŠEVSTVO: Najina zakonska skupina BITI TAŠČA/TAST: Oh, te tašče 7 GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI Kakšno masko ima pa vaš Bog? Preveč zakoreninjeno KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA Vas je kdaj pogrela mrzla juha? Živeti obljubo, dano za vedno DUHOVNA POBUDA: Obnova našega uma PRIPOROČAMO V BRANJE IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN Zakonska skupina Godovič Zaključno srečanje štajerskih zakonskih skupin VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI: Sara in Bojan Doljak ROMARSKO POHODNIŠTVO DAR ŽIVLJENJA MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

3 4 5 5 11 14 16 16 17 19 24 26 27 27 28 29 29 30 31 32 34 34 36 37 40 42 46

UVODNIK

»V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.« (1 Pt 5,5) Pričel se je »veseli« september, počitnic je nedvomno konec in pričelo se je polnjenje urnikov ter koledarjev z raznovrstnimi obveznostmi. Pri tem se je vsekakor dobro zateči po pomoč tudi k Svetemu Duhu, da nam pomaga v obilici ponudb izbrati tisto pravo za naju in najine otroke. Upam, da bomo v ta urnik vključili tudi srečanje zakonske skupine. Tokratno številko glasila smo posvetili prav slednji, da bi morda vsak še bolje razumel, čemu je srečevanje z drugimi zakonci tako dragoceno. Iz lastnih izkušenj tudi vem, da se je včasih srečanja zakonske skupine zelo težko udeležiti. Na površje pride cel kup izgovorov, ki nam jih ponuja »ta črni«, saj bi naredil vse, da ne bi šli. Včasih si morda mislimo, da nimamo kaj povedati, ali pa nam gre kdo v skupini še posebno na živce. Vse to in še marsikaj doživljamo v sebi, ko je potrebno iti na srečanje. Pomembno je, da se tega ne ustrašimo, da prosimo Gospoda za milost in »oblečemo ponižnost«, ki jo za gradnjo dobrih odnosov tako doma kot v skupinah še kako potrebujemo. Mislim, da se vsi strinjamo, da so zakonske skupine nujne za to, da se med seboj opogumljamo za borbo proti vzdušju današnjega časa. Predvsem, ker se lahko v naših medsebojnih težavah podpremo s skupno molitvijo, kar je v marsičem nenadomestljivo. Vesela sem, da ste se odzvali in na to temo veliko lepega in življenjskega napisali. Da je lepo, če se znamo med seboj družiti in si zaupati, je razvidno tudi iz slikovnega in besednega utripa letošnjega Veržeja. Tokratno geslo: »Izberi življenje, da boš živel …« (5 Mz 30,19) je zelo vabljivo, a izbrati življenje ni vedno lahko.

SEPTEMBER 2010

Potrebni so odrekanje, potrpežljivost, borba, a nagrada je bogato življenje že na tem svetu. Za take korake potrebujemo moč in pogum, ki ju lahko črpamo le iz Jezusove ljubezni in usmiljenja. V dopoldnevih so se udeleženci bogatili ob predavanjih dr. Stanka Gerjolja, ki smo ga povabili k tokratnemu pogovoru. Nekaj svojih bogatih izkušenj in razmišljanj je podelil tudi z nami vsemi. Povedal je veliko vzpodbudnih misli, med drugim tudi, čemu je srečevanje v zakonskih skupinah dobro in kaj je tista bistvena sestavina, ki zakoncema pomaga na poti k veri. Gotovo ste že slišali, da je beseda srečanje izpeljana iz besede sreča. Vsi smo radi srečni in navsezadnje smo za srečo tudi ustvarjeni. Zatorej je povsem normalno, da imamo željo po medsebojnem srečevanju in druženju. Tako vas vabim, da se udeležite jesenskih regijskih srečanj, kjer imamo priložnost, da si zaupamo, kaj se konkretno dogaja po naših zakonskih skupinah. Lahko se udeležite tudi katerega od seminarjev, ki jih Vilma in Dani za vse nas skrbno pripravljata. Priložnosti za srečanje bomo imeli tudi na naših romarskih pohodih, kjer se lahko ob lepotah našega stvarstva pogovarjamo o čisto vsakdanjih vzponih in padcih, željah in potrebah. Prepričana sem, da Gospod vsako naše prizadevanje in trud opazi in na dolgi rok povrne, zato ne obupajmo in pogumno stopimo na pot novega šolskega leta ter pridno obiskujmo naše zakonske skupine. Vse dobro na tej poti vam želim. Petra Berčan

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

VABILO NA SPREHOD Na kaj pomislimo, ko se ozremo okoli sebe? Kaj nam sporočata kultura in družba, s katero sobivamo na začetku tretjega tisočletja? Kakšne občutke vse to v nas sprošča: veselje, srečo, zadovoljstvo, upanje in veselo pričakovanje razvoja civilizacije in medsebojnih odnosov … ali pa je morda v nas strah pred prihodnostjo, strah pred širjenjem nasilja in kriminala, strah pred širjenjem islama in z njim povezanih sprememb družbene ureditve, strah pred uničevanjem in teptanjem vrednot, kot so: družina, domovina, delo, kruh, vera, svetost življenja …? Bojim se, da se v nas dogaja to drugo. Bojim se, da je vihar (vojne, samomorilski napadi, nasilje in umori, samomori, ločitve – razbite družine in za vedno zaznamovani zakonci in otroci, razne naravne katastrofe, afere in korupcija v družbi in Cerkvi, inflacija, padanje borznih indeksov, umiranje od lakote na eni in bahato sprenevedanje bogatih na drugi strani …), ki divja povsod naokoli, zastrašujoč in da ljudje več ne vedo, kje najti miren kotiček ali miren pristan zase oziroma za ladjo njihove družine. Marsikomu se zdi, da je popolnoma nezavarovan – brez »valobrana« oziroma zaščite pred razdiralnim cunamijem, da je povsod sama tema in ni prave luči, ki bi razblinila temo in pokazala, kje so rešilni jopiči … Pa kljub vsemu naštetemu mnogi brezbrižno drvijo v prepad. Sprašujem se, ali se res ne znajo ustaviti, se zazreti vase in premisliti, kaj se dogaja, kaj čaka nas in uboge malčke, ki se danes rojevajo, če bo šel razvoj s takim tempom naprej, ali pa se nočejo ustaviti, ker bi se morali sami spremeniti, ker bi morali v luči višje (absolutne) resnice sami presoditi svoja dejanja in svoje odnose in marsikdaj priznati svojo zmoto. Nagovarja me misel Richarda Rohra, ki pravi takole: »Še nobena civilizacija ni preživela, če se njeni starešine niso počutili dolžne mladim posredovati duhovnih darov. Je to zato, ker smo sebični, ali zato, ker sami nikoli nismo našli daru? Bojim se, da v veliki meri prav zaradi drugega razloga.« (Objavljeno na blogu Splendor veritas). Ja, prav to se dogaja – naša civilizacija drvi v prepad, ker »se njeni starešine niso počutili dolžne mladim posredovati duhovnih darov«. Skrbeli so (smo) samo za svoj žep in svoj blagor. Z naravo so (smo) delali kot svinja z mehom, živeli so (smo) v času, ko so (smo) se naučili uporabljati le grablje, pozabili pa so (smo) na vile, vzgojo otrok – mislim na vzgojo za vrednote – so (smo) prelagali na pleča ustanov, ki tega niso bile sposobne same obvladovati … In danes je, kar je: smo na robu prepada! Nekdo je na nekem blogu zapisal: »Preveč je učiteljev, ki delajo nekaj le zato, ker morajo.« Dodajam, da tudi mi prevečkrat delamo to, kar nam drugi vsiljujejo, in mislimo, da pač mora tako biti, kot nam ukažejo, da so oni plačani za to, da mislijo zase in za nas … Ne, ni treba, da je tako! Če vidimo, da slabo delajo, da je to, kar nam ukažejo (z zakonom) narobe, da je skregano z občečloveškimi normami in zdravo kmečko pametjo, smo se dolžni postaviti po robu. Dolžni smo kričati DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

in ne dovoliti, da nam krojijo usodo ljudje, ki nimajo spoštovanja do življenja, ki ne zagovarjajo vrednot, kot so: družina, spoštljivi odnosi mlajših do starejših, spoštljiv odnos do domovine, okolja, znanja, dela, vere ... In ko se sklicujejo na svobodo in pravice posameznika, bi morali mi glasno kričati, da prava svoboda ni v tem, da počnemo, kar hočemo, pač pa, da delamo to, kar je dobro in je skladno z resnico naše človeškosti. Za nameček pa je tu še vabilo na sprehod. »Kaj? Kakšno vabilo? Kdo me pa kam vabi? Saj mi poštar ni ničesar prinesel …« se v nas takoj oglasi ugovor. O, pa je. Že zdavnaj. Vabilo, ki ga imam v mislih, smo vsi mi že zdavnaj prejeli, pa smo se ga otepali in smo raje mislili, da ni za nas – hitro smo ga zaprli in nanj pozabili. Vem, kaj mislite: »Izpljuni že enkrat! Kaj bi rad povedal? Zakaj si tako skrivnosten?« Počasi, vam pravim. Pripravite se na šok. Vabilo, ki ga imam v mislih, je bilo izrečeno pred dva tisoč leti in ga je izrekel Jezus, ko je ponoči hodil po vodi in so se ga učenci, ki so se v čolnu mučili z veslanjem, da bi prišli na drugi breg jezera, zelo prestrašili. Tedaj je Peter rekel: »Gospod, če si res ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« (Mt 14,22–33) In Jezus ga je povabil: »Pridi!« In mi se zopet »bunimo«: »To je bilo takrat in je veljalo za Petra. Kaj ima to zveze z menoj?« Res nima nobene zveze z vami in z menoj? Mar nismo tudi mi sredi teme in ob naš čoln (naše življenje) butajo valovi? Mar Jezus ne vabi tudi mene in vas, naj stopiva iz »čolna lažne gotovosti« (ne pozabimo, Jezus ni v čolnu, pač pa na vodi) in naj »po vodi dogodkov in okoliščin«, ki nas hočejo potopiti in nam strežejo po življenju, pridemo k njemu? Ko se je Peter prepričal, da je res Jezus ta, ki ga vabi, je vzel vabilo zares in je stopil iz čolna ter nekaj časa hodil po vodi. Kaj pa jaz (in vi)? Verjemimo, da je »vabilo na sprehod po vodi« namenjeno vsakomur izmed nas – vsem, ki verujemo v ime Jezusa Kristusa. Verjemimo, da Jezus želi, da tudi mi – ZAZRTI VANJ – hodimo po vodi in se upiramo pritiskom, ki s tako težo pritiskajo na nas in nas hočejo potopiti. Pri tej hoji po vodi, pa je pomembno to, da so naše oči nenehno uprte vanj. Zakaj? Ko se je Peter začel ozirati v valove, ko ni bil več zazrt v Jezusa, se je začel potapljati. Dobrohoten nasvet: zakonska skupina je okolje, ki nam pomaga vedno bolj ostriti naš posluh za Jezusove besede in nam pomaga vedno bolj usmerjati naš pogled v Jezusa. Če še niste člani zakonske skupine, storite ta korak in se čim prej vključite v obstoječo ali pomagajte ustanoviti novo zakonsko skupino. Usmiljeni Jezus, hvala ti, da nas kličeš in vabiš k sebi. Vem, da sem le pri tebi popolnoma varen. Hvala, da ne obupuješ nad menoj, pač pa me vedno znova iščeš. Hvala, da si ti »luč sveta in da nihče, ki hodi s teboj, ne hodi v temi, pač pa ima luč življenja« (Jn 8,12). Razsvetli z lučjo življenja mojo pot in mi po svojem Duhu, ki si ga položil v moje srce, daj razumnost in pogum, da ne bom preslišal tvojega vabila in bom veselo hodil za teboj. Dani

SEPTEMBER 2010

DELOVANJE DRUŠTVA

počitnice v veržeju

VSE OD PARADAJZOV DO AMALEKA Naše prve družinske počitnice so se začele v marcu, ko sem se odločila, da gremo v avgustu v Veržej. Z DiŽ-evci, seveda. O tem čudu smo vedeli le to, da je fajn. In tako smo s polno naloženim avtomobilom v petek, 5. avgusta, parkirali pred Marijaniščem in – se predali. Komu? Daniju, Vilmi, animatorjem, Stanku in Njemu. Za nas, »prvoDiŽeke«, je bilo vse novo, ostali pa so se obnašali, kot da so že vse leto tam. Presenetljivo nam je bilo že to, da se zjutraj po zajtrku začne velik možak s kratko pristriženo brado sprehajati s kitaro po dvorišču in peti slavilne pesmi (tudi žabe imajo slavilno moč) ter da mu naenkrat sledi vse, kar je trenutno tam blizu. Animatorji (tisti vidni in oni iz ozadja) so poskrbeli, da smo bili nad vedno boljšo optiko apostola Pavla naravnost navdušeni. Če je do sedaj bilo vse tako zelo vidno in konkretno, se je s Stankom začela druga zgodba – ko se naenkrat znajdeš na odru, kjer igraš svojo vlogo, kot jo najbolje znaš (in te obmetavajo s paradižniki), ti za olajšanje Stanko ponudi prehod nazaj v varno mamino zavetje, v maternico. Pošteno povedano – počutila sem se kot eden izmed zadnjih v sprevodu, ki so za Mojzesom capljali čez puščavo – kam gremo, zakaj gremo in kako bo na koncu – hmmmm. A naj zveni še tako čudno – bolj sem se bližala labirintu (opala, sedemstopenjskemu), bolj so stvari sedale na svoje mesto, bolj sem bila odprta delovanju Svetega Duha, bolj so se milosti razlivale. Ko sva z možem eden za drugim na daritveni oltar zadnji dan položila vso najino dediščino (tisto, ki jo nosiva s seboj, in tisto, ki bo šla naprej) so bila čustva tako močna, da so solze milosti zapuščale oči in kapljale proti srcu. Da, Gospod, prav gotovo: VERUJEM in s seboj vzamem VERŽEJ. Torej, drage moje mame, pravočasno se odločite in prijavite svojo družino na Duhovni teden za družine 2012. Vse, kar potrebujete, je to, da veste, da je fajn.

Nekaj dni je že minilo, odkar smo prišli iz Veržeja, vendar mi še vedno v glavi igra pesem V gospodu je moja moč in kar noče prenehati. Ta melodija najbolje ponazarja občutke v meni. El Senyor! (Tomi)

Teden v Veržeju je bil posebno doživetje. S sabo sva odnesla besede modrosti in občutke ljubezni, prijateljstva in radosti. Kmalu po odhodu se je vsa družina strinjala, da se naslednje leto vrnemo.

Angelca Mlakar SEPTEMBER 2010

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

(Mateja)

DELOVANJE DRUŠTVA JAZ SEM SE ODLOČILA IN IZBRALA V preteklem letu sta se v naši župniji z Danijevim in Vilminim navdihom izoblikovali kar dve zakonski skupini. Obiskani sta bili 100 %. Ob navdušenju in zaradi želje po lepem dopustu in večji duhovnosti sem se z družino odločila preživeti teden za družine v Veržeju. Odpravili smo se z velikim veseljem in brez pričakovanj. Že ob prihodu so nas lepo sprejeli in spoznali smo toplino in domačnost. Vsako jutro smo najprej skupaj z otroki rajali, molili in slavili našega Boga. Nato so nam naši mladi animatorji uprizorili delček igre, ki so jo izpeljali do konca v celem tednu. Sledila je sv. maša, ki je bila še posebej bogato doživetje. Tudi maša skupaj z našimi otroki je bila nekaj posebnega. Nato smo se starši udeležili predavanj gospoda Stanka Gerjolja, ki nam je slikovito razlagal o Mojzesu. Letos je bila rdeča nit “Izberi življenje, da boš živel.” (5 Mz 30,19) Po Božjem navdihu izbirati življenje in ga bogato živeti je mogoče le, če nas vodi Sveto pismo, knjiga navodil za življenje. Lahko rečem, da sem gospodu Gerjolju zelo hvaležna za njegov dragoceni čas in vestno delo z nami, laiki. Po kosilu smo se zabavali po svoje, po večerji pa smo se bogatili ob branju in premišljevanju Božje besede. Naši pogovori in razmišljanja so bili ob spodbudah Danija in Vilme neponovljivi. Drug z drugim smo delili spomine, veselje, žalost, skratka naše življenje. Hvala našemu Gospodu, da nas ob takih priložnostih združi, nas nagovarja in skrbno spremlja s svojo besedo. Tako nam je ob premagovanju vsakdanjih skrbi in naporov lažje in življenje je duhovno bogatejše. Rada bi se zahvalila Lili in Filipu Tolar ter animatorjem, ki so čuvali in lepo skrbeli za naše najmlajše. Jaz sem se odločila in izbrala. Izberi tudi ti, da ti bo lažje in lepše. Suzana Susič

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

DUHOVNI TEDEN ZA DRUŽINE, VERŽEJ 2011

SEPTEMBER 2010

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

DUHOVNI TEDEN ZA DRUŽINE, VERŽEJ 2011 KAKO OPISATI NEPOPISNO? Pred takim vprašanjem se znajdem, ko hočem na papir prenesti občutke in notranje vzgibe, ki se me polastijo, ko se spomnim na Duhovni teden za družine v Veržeju. V času hitenja in hrupa, v času odtujenosti in iskanja samega sebe se drugi teden v avgustu sedaj menda že osem let zapored v malem kraju, v Veržeju ob Muri, zbere velika družina bratov in sester – majhnih in velikih, starejših in mlajših, suhih in malo manj suhih, resnih in manj resnih, izobraženih in malo manj izobraženih … Zberejo se, ker so slišali, da je v Veržeju fajn, ali ker so jim pripovedovali sorodniki ali prijatelji, ki so tako izkustvo družinske idile že dolgo iskali, in so radovedni, če je to to, ker … In res. Lepo sončno petkovo popoldne, mirna vožnja, ki otroke v večini uspava in glej ga šmenta: »Saj smo že tu. Saj to je to! A tu bomo? A je to hotel Marijanišče?« Recepcija, prijazen in nasmejan gospod (kasneje zvemo, da je to Marko) nas sprejme in nam da ključe od sobe … Ko iz avta nosimo prtljago, nas nek možak s sivo brado in rdečelasa gospa prijazno pozdravljata in nam izražata prisrčno dobrodošlico, z nekaterimi se objemata (očitno se že dolgo poznajo, si mislim) … Kmalu je na vrsti večerja. V jedilnici sedemo za mizo ter se počasi spoznavamo z nasmejanimi obrazi drugih članov velike družine in opazimo, da tudi njihovi otroci radi positnarijo (ne le naši – to je olajševalna okoliščina, si mislimo). Po okusni večerji sledi predstavitev v veliki in svetli dvorani. Ko starši predstavimo otroke in njihove animatorje in ti skupaj odidejo na dvorišče, kjer je veselo rajanje, ostanemo sami. Dani nam predstavi program celega tedna in »hišni red«. Ker je ura že pozna in veke od utrujenosti več ne zmorejo stati na svojem mestu, zmolimo kratko molitev, zapojemo »angelčka« in gremo k nočnemu počitku.

Spimo kot ubiti in se zjutraj zbudimo relativno zgodaj za poletni čas ter pred osmo že zajtrkujemo. Takoj po zajtrku se na prostranem dvorišču začne ringaraja, vesele pesmice namenjene otrokom, jutranja molitev in igra mladih animatorjev – tokrat so nam predstavili apostola Pavla in njegovo življenje. Po končani igri otroke, ki se razdelijo po starostnih skupinah, pustimo animatorjem, mi, starši, pa se zberemo v hišni kapeli in že prepevamo vstopno mašno pesem. Maša je živa, saj pri njej vsi sodelujemo s pesmijo, branjem psalmov, beril, prošenj, pa tudi kakšno naše osebno premišljevanje med pridigo se nikomur ne zdi nič nenavadnega. Vse je tako preprosto in tako normalno! Po maši se zberemo v dvorani, kjer nas prof. Gerjolj uvede v razmišljanje o liku Mojzesa. Vsem nam je zanimivo dejstvo, da more v Mojzesu vsakdo med nami prepoznati svoje osebnostne razvojne faze … Le kdo bi si mislil, da je lahko starodaven svetopisemski lik »uporaben« za današnji čas? In bolj ko se je naše druženje prevešalo v drugo polovico tedna, bolj smo razumeli, kako resnična in kako praktična je ta starodavna knjiga modrosti – Sveto pismo. (Zadnje čase jo tudi sam večkrat vzamem v roke. Poskusite še vi!) Dopoldneve smo pod mentorstvom prof. Gerjolja izkoristili za pogovor o vzgoji ter o svoji osebni duhovni poti (rasti), popoldneve pa smo kot družina večinoma preživeli v teh ali onih termah, ki jih v Prlekiji in Prekmurju ne manjka. Ko smo se vrnili nazaj v Marijanišče, so nogometni navdušenci igrali nogomet, nekateri pa smo se »vpisali v plesno šolo«, ki sta jo vodila mlad par s Primorske, Klavdija in Uroš. Skratka, našlo se je za vsakogar nekaj. Po večerji smo starši eno urico skupaj prebirali in premišljevali Pismo Efežanom, nekateri otroci so rajali na dvorišču, drugi, predvsem malčki, pa so ob gledanju risanke kar na dekah, ki so jih animatorji pogrnili na tla, zaspali. Nekako tako je potekalo naše vsakodnevno druženje. Iz dneva v dan so rasla naša prijateljstva in naša povezanost. Kot bi jo med nami – skozi naša srca – z zlato nitjo veselja pletla nevidna roka! Kot bi jo zapečatil neviden pečat ljubezni in sprejetosti! Že po dnevu ali dveh nismo bili več neznanci, pač pa otroci enega Očeta, popolnoma domači drug z drugim. Vedeli smo, da to ni človeško delo, da zaupanje, ki je raslo med nami, ni sad človeških naporov in modrovanja, pač pa je delo Najvišjega, ki nas nepopisno ljubi. Z velikim veseljem se bomo vedno radi vračali v Veržej, v kraj sožitja, miru in veselja. Z velikim veseljem upam sedaj tudi jaz povabiti vse, ki želite doživeti bratsko ljubezen in pristno veselje (še posebej so se tega navzeli naši otroci), da se nam drugo leto pridružite. Prepričali se boste, da so besede, ki so tu zapisane, le medel odsev lepote in življenjskih izkustev, ki smo jih bili deležni. Ati

SEPTEMBER 2010

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA GENERALNI SERVIS ODNOSOV “Izberi življenje, da boš živel” (5 Mz 30,19) Člani 2. zakonske skupine (Ogrizki, Jelčiči, Rozmani) z otroki smo se udeležili Duhovnega tedna za družine v Veržeju (5.–12. avgust 2011). Dani in Vilma Siter sta s sodelavci in animatorji odlično organizirala in vodila celotno dogajanje: od jutranjega zbiranja in otroške dramske igre o svetem Pavlu, vsakodnevne maše, do večernega branja Svetega pisma, pogovorov in molitev ob tem. Udeleženci (petindvajset družin z otroki) iz vse Slovenije smo navezali prisrčne stike, si ves čas izmenjavali izkušnje o odnosih in vzgoji, ob večerih zaplesali ali igrali nogomet. Ob prostih popoldnevih smo obiskovali bližnje kopališče v Banovcih ali šli na izlete po Prekmurju (cerkev v Turnišču, Ižakovci – otok ljubezni, mlin na Muri, Ocean Orchids, grad Grad ...). Vsakodnevne delavnice in mašo je vodil dr. Stanko Gerjolj, dekan ljubljanske Teološke fakultete in strokovnjak za geštaltpedagogiko, ki nas je vsak dan popeljal v zanimiv svet interpretacije svetopisemskih zgodb v luči sedanjega časa. Rdeča nit predavanj je bila Mojzesovo življenje in povezava na naše medosebne odnose. Prav tako je poskrbel za večerno spoved oziroma bolje – za osebne pogovore in svetovanje. Ker je bilo čez dan časa za debate premalo, smo jih najbolj neutrudni nadaljevali pri bifeju Štrk, nemalokrat pozno v noč. Verjameva, da smo vsi udeleženci po koncu tega čudovitega tedna duhovno prenovljeni in oboroženi za vsakodnevne spopade z Amalekom. Najbolj pogosta izjava ob ganljivem slovesu? “Se vidimo drugo leto!” Upamo, da se bo drugo leto še kakšna družina iz naše župnije opogumila za ta ‘generalni servis odnosov med zakoncema’. Tomi in Mateja Rozman

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

LOVRAN 2011

»Moja pot posvečenja« Svojo pot posvečevanja, kar je bila rdeča nit letošnjega, že devetega duhovnega vikenda za zakonce Svete družine Ljubljana Moste, smo tudi letos odkrivali v zavetju pastoralnega središča reške nadškofije Sjemenišno dobro v Lovranu konec drugega tedna v septembru. Duhovni vikend je organiziral gospod župnik Milan Knep, že osmič pa sta ga vodila zakonca Siter. Čudovito sončen in topel septembrski vikend je kar klical k lenarjenju na plaži, vendar smo se vsi iskreno in zagnano lotili razmišljanj, ki sta nam jih Vilma in Dani tudi letos podala na svoj sproščen, vendar poglobljen in iskren način. Da smo vsi poklicani k svetosti, je Božji načrt. Čeprav je greh duhovna smrt Božjega življenja v nas, je po Kristusu Bog »priskrbel« pot za vrnitev na pot svetosti. Potrebno je novo rojstvo, zavestna in osebna odločitev za pripadnost Bogu. V meni živi ranjen otrok. V meni ni samo to, kar se dogaja meni osebno, pač pa vse, kar se je v preteklosti dogajalo moji družini. Ozaveščanje, spoznavanje samega sebe, posebej zaradi negativnega dela nas samih, je najbolj zahtevno in boleče doživljenjsko delo. Sprejeti negativno čustvo in ga preživeti, ne pa po njem delovati, je delo ljubezni, ki izvira iz zaupanja Bogu. To je proces posvečevanja, ki je rezultat mojega sodelovanja z Božjo milostjo. Povabljena sem, da ranjenega otroka v sebi pripeljem h Kristusu, da ga ozdravi in osvobodi. Odločitev za rast vedno vsebuje možnost izbire med tveganjem in ugodjem, med neznanim in znanim. Moja dnevna odločitev in odgovornost je, da duhovno rastem. Vendar tega ne zmorem sama. Skušnjave vsakdanjega življenja mi zakrivajo pogled na pravi smisel življenja. V meni se bije nenehen boj med malim sebičnim otrokom in resnično osebnostjo in dušo, med temo in lučjo, negativnim in pozitivnim, zlom in Božjim, sebičnostjo in ljubeznijo. V boju med dobrim in zlom je najpomembnejše, da vem, kdo sem; sem Božji otrok. Zato si nadenem Božjo bojno opremo: resnico, pravičnost, evangelij miru, ščit vere, čelado odrešenja in meč Duha, ki je Božja beseda. Če vem, kje se skrivajo pasti in skušnjave v meni, v mojem sozakoncu, kje preti skušnjavec na mojega otroka, kako me družinska zgodovina ovira na poti k svetosti, potem je moja dolžnost, da si pred tem spoznanjem ne zatiskam oči in nisem do tega brezbrižna. Kako preprosto in varno se velikokrat

SEPTEMBER 2010

počutim v svojem malem svetu, ki sem si ga zgradila in kjer se zdi, da me zunanji viharji ne morejo doseči. Velikokrat se prepričujem, da je v mojem svetu vse lepo. Mimogrede preslišim in ne vidim očitnega. Ker je v mojem malem svetu navidez vse v najlepšem redu, pozabim, da sta greh brezbrižnosti in greh opustitve postala samoumevni del mojega vsakdana. Tako kot Petra, me Jezus vsak dan znova vabi, da stopim iz varnega zavetja čolna in hodim z njim po viharnem morju. Bog kliče običajne ljudi, da gredo po poti neobičajnega zaupanja. Na »sprehod po vodi« je povabljen vsak, ki hoče izkusiti več Božje moči in prisotnosti. Kako zelo se nas je dotaknila letošnja tema duhovnega vikenda, se je razkrilo pri refleksiji. Zdi se mi, da je vsak zelo osebno doživel klic na pot k svetosti. V soboto zvečer smo obnovili poročne zaobljube. Gospod župnik Milan Knep je za vsak par pripravil posebno prošnjo, molitev in blagoslov. Čeprav poročne zaobljube ponavljava vsako leto, me vedno znova preseneti, koliko čustvenega naboja in ganjenosti je v tistih kratkih trenutkih, ko si zopet obljubiva: še naprej hočem biti s teboj, še naprej bom s teboj vztrajala. V obnovitvi poročnih zaobljub se skriva močno sporočilo. Zato smo bili navdušeni nad predlogom enega od udeležencev, da bi obnova poročnih zaobljub postala stalna praksa v naših župnijah, ne samo za jubilante, temveč za vse pare. Eva

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA Deveto srečanje zakonskih parov župnije Ljubljana sv. Družina se je pod duhovnim vodstvom župnika g. Milana Knepa zbrala od 9. do 11. septembra v Domu duhovnih srečanj v Lovranu. Duhovni vikend sta tudi tokrat vodila Vilma in Dani, ki se predajata Svetemu Duhu, da po njiju lahko začuti človek »neskončno« razsežnost globin duha in srca. Doživeli smo izjemno srečanje, saj je bila tema Moja pot posvečenja nadgradnja na poti duhovnosti zakonskih parov, ki postajamo kot velika družina, ki čuti veselje in stiske vsakega udeleženca. Vsak nagovor je bil podan na podlagi Svetega pisma, od stvarjenja človeka po Božji podobi, padca prastaršev in posledic izvirnega greha do neskončnega hrepenenja Boga po svojih izgubljenih otrocih, ki je zato poslal svojega edinorojenega Sina Jezusa, ki je premagal temino zla na lesu križa s prelito krvjo in podvrgel satana k podnožju križa. Dotaknila se me je vrednota prelite Jezusove krvi, ki je vir za celjenje ran naših korenin in naših osebnih padcev. Vsa kateheza je dobila še posebno vrednost, ker je bila podana iz lastne izkušnje Boga predavateljev. V kapeli Srca Jezusovega smo si v soboto ponovno obljubili zvestobo poročnih obljub. Gospod pa nam je omogočil doživljanje njegovega odseva v lesketajočem morju in v obilnem zelenju vrta okoli doma. Veseli za novo duhovno izkušnjo smo se po popoldanskem nedeljskem kopanju v upanju, da se čez leto spet vidimo, poslovili. E. B.

NEKAJ MISLI, KI SO JIH IZREKLI UDELEŽENCI VIKEND SEMINARJA Poglobila sva »zazrtost« v Kristusa. Spoznala sva, da morava težave, stiske in rane potapljati v Kristusovo kri. Spoznal sem, kako potrebno je, da starša več moliva z otroki. Začenjam se zavedati, da je moja vera na veliki preizkušnji – v družbi in osebno. Pričevanja, ki smo jim bili te dni priča, naju bogatijo. Utrdila sem prepričanje, da mi Bog vsak dan daje svojega oživljajočega Duha. Spoznal sem, da Božji odsev večkrat iščem tam in takšnega, kot bi ga jaz rad videl, ne pa takšnega in tam, kot v resnici je. Trudil se bom, da ga bom iskal tam, kjer se mi ponuja – tudi in predvsem v ženi. Ko bi snovalci pastoralnih načrtov doživeli to, kar doživljamo mi, bi take duhovne vaje za zakonce postavili v središče vseh župnijskih pastoralnih programov. Opažam, da je v najinem odnosu premalo Svetega pisma in premalo molitve, saj je preveč stvari v življenju, na katere nimamo vpliva. Zato bova odslej več molila. Vse mi je všeč, obenem pa čutim, da bi morala več moliti in bolj brati Božjo besedo, če želim, da bi se najin odnos izboljšal. Sklenila sva, da bova k dosedanji molitvi dodala še eno desetko za najini družinski debli. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINAR ZA ZAKONCE VABILO Spoštovana zakonca! Vzemita si nekaj trenutkov zase in jih preživita na »romantičnem oziroma medenem vikendu«, kot nekateri imenujejo vikend seminar za zakonce, ki bo od 7. do 9. oktobra 2011 v Celju in od 4. do 6. novembra 2011 na Debelem rtiču pri Ankaranu. Do polne zasedbe je v Celju prostih še pet mest, v Ankaranu pa 12 (informacije in prijave na zadnji strani glasila). Pohitite s prijavami! Za sorodnike, prijatelje ali sodelavce še vedno lahko naročite darilni bon (plačate vse stroške seminarja in paru poklonite nepozaben vikend paket. Vse informacije dobite na telefonu 041 770 200).

SEPTEMBER 2010

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

Ljubiti pomeni sprejeti V nekaterih okoliščinah je težko sprejeti samega sebe. Morda si včasih želiš, da bi bil nekdo drug. Lahko se zgodi, da je (vsaj) nekaj v tebi, česar ne moreš zlahka sprejeti, kar te moti in kar te dela celo agresivnega. Kako nekaj povsem drugega je, če zmoreš sprejemati samega sebe in si celo sprejet od drugih. Ni to nekaj čudovitega? In če je ta drugi tvoj sozakonec. Kaj more biti še lepšega? Toda: je sploh mogoče, da bi povsem sprejel samega sebe in tudi sozakonca oz. bil sprejet od njega? Kako stopiti na to pot celovitejšega sprejemanja? Je nekdo, ki me povsem in vedno sprejema Kot vernik po Božji besedi vem, da me Bog sprejema prav v tistih okoliščinah, v katerih se nahajam. To ne pomeni, da me bo tam (kjer sem) pustil. Nasprotno, vabi me, da bi bil boljši, bolj srečen in bolj svoboden. Vendar pa me pred tem sprejema takšnega, kakršen sem. Niti moje slabosti niti krivde v nobenem trenutku ne povzročajo, da bi me Bog ne sprejel (Iz 49,15–16). Tudi prilika o usmiljenem očetu (Lk 15) mi to povsem jasno pove. Niti v enem trenutku ni oče pomislil, da bi ne sprejel izgubljenega sina. Ljubil ga je, ko je bil v njegovi hiši; ljubil ga je, ko se je odločil, da odide; ljubil ga je, ko je bil daleč, in ljubil ga je, ko se je vrnil. Takšen je moj Bog. Vedno me sprejema ne glede na okoliščine, v katerih sem.

Nisem jaz tisti, ki izbere Boga. On sam je tisti, ki me izbere (1 Kor 1,26–28). Še več. Bog je zvest, in ko nekoga sprejme, ga sprejme v celoti in za vedno (Rim 11, 29). Poklican sem, da v Kristusu in z njim sprejemam samega sebe

Ko prisluhnem sebi, ko spoznam svoje občutke in vrednost … ali se lahko sprejmem? Če tega ne storim, ostane zelo malo upanja, da bom lahko sprejel druge, tudi svojega sozakonca. Agresivnost, ki jo gojim proti sebi s tem, da se ne sprejemam, projiciram na druge. To nesprejemanje samega sebe povzroča pretirano občutljivost in frustriranost. Tega ni mogoče skrivati dalj časa. Prej ali slej silovito butne na dan kot para iz kotla, ki je pod pritiskom. Sprejeti samega sebe ni isto kot biti zadovoljen s samim seboj. Če bi bilo tako, bi nehal rasti. Lahko se zgodi, da je (vsaj) nekaj v tebi, česar ne moreš S tem bi zaustavil razvoj svoje osebnosti. Zares zdrava osebnost ni nikoli popolnoma zlahka sprejeti, kar te moti in kar te dela celo agresivnega. zadovoljna s tem, kjer se v določenem trenutku nahaja. Ve, da še vedno ni razvila vseh svojih zmožnosti in da Kristusova podoba v njej še Ko me prijatelj zapusti, se vedno pojavi skušnjava, da ga ni uresničena. To je tisto, kar je sv. Pavel čutil do sebe in zavržem. Juda je izdal Jezusa za denar celo potem, ko svoje krščanske skupnosti: »Otroci moji, ki vas ponovno je vrsto let užival njegovo prijateljstvo. Tik preden je bil rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus« na tem, da ga izda, mu je ob zadnji večerji Jezus v znak (Gal 4,19). prijateljstva opral noge. In celo v trenutku izdaje, ga je V tem smislu se vedno znova rojevam in se v rasti nagovoril: »Prijatelj …« (Mt 26,50). Bog Oče me ne bo izpopolnjujem. Vendar pa se ta proces lahko začne samo s nikoli nehal sprejemati in me klicati: »Prijatelj!« Ko Jezus sprejetjem samega sebe in to s sprejetjem sebe tam, kjer prihaja v Jeriho, ponovno vidim, kako Bog kaže svoje se ta trenutek nahajam. Če ne sprejmem tega, kar sem popolno sprejemanje javnega grešnika (Lk 19,5). Bog vedno želi biti z menoj. Ni važno, kaj sem storil in kako daleč sem zašel. Vedno Takšen je moj Bog. Vedno me sprejema ne glede na me sprejema. Isti dokaz Božjega sprejemanja okoliščine, v katerih sem.. mi nudi tista grešnica, ki je stopila v hišo bogatega farizeja, ki je bil povabil Jezusa k obedu. S solzami mu je oprala noge, jih »jaz-sedaj«, nimam kje začeti. Odhajam z igrišča življenja, obrisala s svojimi lasmi in poljubljala ter mazilila z oljem. še preden sem vanj stopil. Samega sebe diskvalificiram, Jezus je sprejel njeno dejanje, čeprav so jo vsi enodušno še preden se je igra začela. Če pa sprejmem resničnost v svojem srcu zavrnili (Lk 7,39). svojega »jaza-sedaj«, bom lahko postopoma uresničeval Kristusovo podobo v sebi in svoje temeljne vrednote. To pa zahteva od mene veliko potrpežljivosti s samim seboj DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA da se vprašaš: »Ali se morem do sozakonca obnašati s spoštovanjem in iskrenostjo, kot se do njega obnaša nebeški Oče?« Verjetno ti ni težko zaznati obnašanja sozakonca, ki te žali. Toda, ali lahko poveš, katere so tiste vrednote, ki se skrivajo v njegovem srcu in so še vedno ohranjene, četudi v obliki ostankov? Poznaš njegovo zgodbo in vse njegove boje, ki jih bije v sebi? Ko bolje spoznaš celostno zgodovino svojega sozakonca, ga boš lažje bolj potrpežljivo sprejemal. Ker Bog pozna tvojo in njegovo zgodovino, vaju sprejema z velikim potrpljenjem in te prosi, da bi ga tudi ti Sprejeti samega sebe ni isto kot biti zadovoljen s samim imel s svojim sozakoncem: »Bog pa, ki je hotel seboj. Če bi bilo tako, bi nehal rasti. S tem bi zaustavil pokazati svojo jezo in razodeti svojo mogočnost, razvoj svoje osebnosti.. je z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, že pripravljene za pogubljenje …« (Rim 9,22) »Pravi prijatelj je tisti, ki ve vse o tebi in te kljub temu tolažilnih besed: »Slabotnega v veri sprejemajte medse, sprejema.« (sv. Avguštin) Jezus je idealni vzornik za vse ne da bi presojali njegove pomisleke.« (Rim 14,1) Ali to: »Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili morem na isti način ravnati tudi s samim seboj? Čeprav med seboj istih misli, v skladu z Jezusom Kristusom.« sem slab, ali se lahko sprejmem, kakršen sem sedaj, ne (Rim 15,5) »Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi da bi se preziral in nenehno poniževal? Kristus sprejel vas.« (Rim 15,7) Jezus ti daje samega sebe, Gotovo bo na tej poti mnogo preizkušenj. Razumljivo da bi mogel tudi ti ljubiti sprejemajoč svojega sozakonca je, da me je pred tem strah. Ta pa znižuje raven mojega samozaupanja in sprejemanja samega sebe. Toda Bog je navdihnil sv. Jakoba, da me v takšnih okoliščinah Morda si želiš, da bi bil sozakonec boljši, bolj podpre z naslednjimi besedami: »Moji bratje, kadar sproščen, bolj ljubezniv, da nima slabih navad ... pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja To bi verjetno tudi on sam želel zase. stanovitnost. Za stanovitnost pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo.« (Jak 1,2–4) takšnega, kot je. Tako bo mogel po tebi in tvoji ljubezni Kot sozakonec si poklican, da ne sprejemaš le samega otipljivo izkusiti resničnost zastonjske in brezpogojne sebe, temveč tudi svojega sozakonca Božje ljubezni. Ljubiti druge, še posebej sozakonca, pomeni predvsem, Stopita na pot … da jih poslušaš in jih nato sprejmeš s potrpljenjem, in Pogosto je težko najti prostor in čas za to, da bi kot to takšne, kakršni so v tem trenutku. Morda si želiš, da zakonca zmogla še bolj celostno sprejeti samega sebe bi bil sozakonec boljši, bolj sproščen, bolj ljubezniv, da in drug drugega. Večkrat ne gre drugače, kot da se nima slabih navad ... To bi verjetno tudi on sam želel umakneta na samoten kraj, kot je to storil tudi Jezus. zase. Možno je celo, da sam sebe sovraži zaradi tega, In duhovne vaje so ena izmed možnosti, da naredita ta korak v globino. Poizkusita. Mnogi so že in niso bili razočarani. in ljubezni do sebe. V življenju, žal, večkrat odpovem prav v tem. Ali morem biti pozoren in potrpežljiv do samega sebe? »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen …« (1 Kor 13,4). Si želim sprejeti to Božjo ljubezen do mene in v njej in z njo tudi samega sebe? Ker sta življenje in vsakršen razvoj del Božjega kraljestva, je zanju značilen isti proces rasti, na katerega me opozarja Jezus: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu.« (Mt 13,31) V tej zvezi mi sv. Pavel nudi nekaj izjemno

Ljubiti druge, še posebej sozakonca, pomeni predvsem, da jih poslušaš in jih nato sprejmeš s potrpljenjem, in to takšne, kakršni so v tem trenutku.

p. Ivan Platovnjak DJ Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremlejvalec društva Družina in Življenje.

kar dela. Toda: ali ga moreš sprejeti takšnega, kakršen je sedaj, ne glede na njegovo obnašanje? To ne pomeni, da želiš, da bi vedno bil takšen oziroma da se mu ne da pomagati ali pa da od njega ni mogoče ničesar več pričakovati. Prav nasprotno: to, kar želiš, je, da se popolnoma osvobodi in v vsej polnosti razvije. Vendar pa je popolno sprejetje njegove osebe prvi in najbolj življenjski korak k izpolnitvi tvojih želja. Ko ga sprejmeš takšnega, kakršen je, prebujaš v njem neko popolnoma novo moč. Bog pričakuje, da sozakonca obravnavaš tako kot ga on sam, to je s stališča sprejemanja. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.« (Lk 6,36) Važno je, SEPTEMBER 2010

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ZAKAJ V ZAKONSKO SKUPINO?

ZAKONSKA SKUP INA Najina odločitev za sodelovanje v zakonski skupini ni bila težka. Pravzaprav se nama je zdela celo nekoliko samoumevna. Šolo za zakon sva z najinim poročnim dnem namreč prerasla in bila sva pripravljena za »pravo šolo«. Že v času najinega spoznavanja sva čutila potrebo, da bi najina – sprva precej neznana in zelo različna – svetova odkrivala in povezovala predvsem z odkritim pogovorom. Kmalu sva uvidela, da nama o vsakdanjih stvareh in doživljanjih ni težko govoriti. Tudi o pomembnejših vprašanjih sva si že izoblikovala skupna stališča in ugotavljala, da naju povezujejo in utrjujejo najine nadaljnje skupne korake. Nisva pa se zavedala, da je pred nama še široko polje različnih področij, o katerih še nisva spregovorila. Odstirati sva jih začela ravno v šoli za zakon, kjer sva tudi ob drugih parih spoznavala, s kakšnimi vprašanji, pričakovanji, strahovi se sooča vsak izmed nas. S poroko so se te teme ne le teoretično, pač pa predvsem praktično razširile preko odnosov do najinih tašč in tastov, razširjene družine in kmalu tudi do lastnih otrok. V iskanju ravnotežja med osebnimi željami in pričakovanji, družinskimi potrebami ter službenimi zahtevami sva veliko oporo vedno znova iskala (in mnogokrat tudi našla) v medsebojnem pogovoru: izražanju, poslušanju in upoštevanju najinih čutenj in misli. V zavedanju lastne šibkosti sva prepotrebne moči za odpuščanje, načrtovanje in novo začenjanje črpala tudi v molitvi in ob prejemanju zakramentov. Ob srečevanju v zakonski skupini pa sva (bila) potrjena, da je na tej poti lažje, če se med seboj tolažimo, si pomagamo in se opogumljamo. In to predvsem s tem, da si zaupamo, kako se lotevamo konfliktov, odprtih vprašanj, dvomov; kako se veselimo; kako rastemo. Ne z idejami, kako bi to moralo biti, ampak kako in kaj nam uspeva. A tudi v zakonski skupini večkrat naletiva na težave – marsikdaj so celo zelo podobne tistim doma. Opažava, da nismo dovolj osebni. Lažje je govoriti o drugih kot razgaliti sebe. Le zakaj bi zaupal lastne skrbi, če je lažje kritizirati sozakonca, taščo, težke čase in vzdihovati nad pomanjkanjem časa in nad otroki. Večkrat naju moti tudi olepševalno pripovedovanje ali posploševanje. Na žalost morava priznati, da se vse prevečkrat še vedno ukvarjava z našimi osebnostnimi razlikami in obremenjenostmi. Morda se včasih prav zaradi tega z rahlo nejevoljo odpravljava na srečanje zakonske skupine. Še malo težje je takrat, ko veva, da si nisva vzela dovolj časa za domačo nalogo in pripravo. Vendar kljub temu vztrajava in redno prihajava na srečanja, saj naju navadno – hvala Bogu – uvodna molitev umiri in pripravi za lažje sprejemanje najinih čutenj in naših besed. Mnogokrat z veliko hvaležnostjo in novimi spoznanji odhajava z naših srečanj, kar naju opogumlja na najinih vsakodnevnih poteh.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Seveda so »pridruženi člani« zakonske skupine tudi naši otroci. Ker se zakonci v naši skupini srečujemo v poznih večernih urah, lahko otroke midva pripraviva na spanje. Vendar se je izkazalo, da postanejo zelo vznemirjeni, če vedo, da greva midva od doma. Zato sva jim takrat, ko so bili še majhni, najin odhod na srečanje zakonske skupine raje kar zamolčala, da je bil njihov odhod v posteljo mirnejši za vse nas. Na srečanjih naše skupine se ob različnih priložnostih tudi malo pogostimo, zato sva nekega decembrskega večera vneto pripravljala pecivo, da ga bova odnesla na skupino. Otroci, ki so le nekaj dni pred tem pisali oz. risali pisma svetemu Miklavžu, so naju spraševali, če pripravljava malico za Miklavža. Tako so nama pomagali, da sva jih pretentala in varuški omogočila miren počitek. Sedaj pa otroci že prav dobro vedo, kdaj imava srečanje, saj se nekaj dni pred tem opominjava, da se morava pripraviti za skupino. Navadno ravno tisti večer najbolj vztrajno moledujejo, da bi se še malo pocrkljali in pogovarjali. Najprej z nežnostjo, potem pa z vse glasnejšimi prošnjami zavlačujejo z odhodom v posteljo in vztrajno sprašujejo, zakaj greva na zakonsko skupino. Poveva jim, da se tam pogovarjava, poslušava Božjo besedo, da se srečujeva tudi z drugimi zakonci, ki se tako kot midva učijo postajati boljši prijatelji in starši. »In kdaj vama bo to uspelo?«

SEPTEMBER 2010

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

PR ITEGNI LA JIH BO BOŽ J A POD OBA

Ste že kdaj ostrmeli nad lepoto kake pokrajine ali podobe? Morda je bil to sončni zahod, ali so bili oblaki, morda je bilo to cvetje, ki je krasilo balkon, ali čudoviti slap, morda so bili to mali mucki ali druga prikupna bitja … Zazdelo se vam je, kot da bi vas nekaj zaustavilo in posrkalo vase. Naenkrat se vam ni več nikamor mudilo. Le strmeli ste in se čudili … Vaja (zdajle v tem trenutku): poskušajte si predstavljati, da ste »odpotovali v čas« pred dva tisoč leti – natančneje v Galilejo, kjer se na vzpetini nad Genezareškim jezerom zbira velika množica ljudi. Radovednost vam ne da miru. Tudi vi želite od blizu videti, kaj se dogaja, zakaj ljudje tako trumoma hitijo proti skali, na kateri stoji človeška figura. Uspe vam priti tako blizu, da razločno slišite besede: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28) Naenkrat spoznate, da so besede namenjene vam, da ta mož, ki tako navdušeno in iskreno govori in vabi, vabi vas osebno. V srcu začutite vznemirjenje in radost, saj vas podoba, ki jo zrete pred seboj, pomirja in zdi se vam, da ne potrebujete nikogar in ničesar več … Dovolj je zreti v Njegovo podobo! Hej, ne berite naprej! Zdaj je na vrsti vaja! Kaj čakate? Zaprite že vendar oči in se z očmi srca zazrite v podobo moža, ki vas s skale nad Genezareškim jezerom vabi k sebi …! Dobro! Vam je uspelo? Kako ste se počutili? Koliko časa ste zdržali z zaprtimi očmi? Želite poskusiti še enkrat? Kar dajte, če želite! Ponovno zaprite oči in se v mislih ponovno podajte SEPTEMBER 2010

na pot. Jezusa lahko gledate tudi ob vodnjaku, ko Samarijanki razlaga o skrivnostih žive vode in molitve. Seveda je pri takih potovanjih v Jezusov čas treba najprej v Svetem pismu prebrati dotični odlomek. Na primer Samarijanka: Jn 4,1–42, Svatba v Kani galilejski: Jn 2,1–12 ... Če želimo ostrmeti nad Božjo podobo, moramo Boga »opazovati«, ga spoznavati, zreti vanj, poslušati njegove besede … Pa vendar obstaja še drugačno spoznavanje Božje podobe. Vas zanima? Berite naprej! Ko je Bog ustvaril vesolje, zemljo in nazadnje še človeka, je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,26–27). Ob tako znanem odlomku iz Svetega pisma ljudje reagirajo na več načinov: nekateri se vanj obregnejo rekoč: »Pa saj to so le pravljice. Kdo jim lahko danes še verjame.« Drugi gredo mimo in si mislijo: »Pač! To smo že slišali. Kaj je pri tem sploh pomembnega.« Spet drugi se ob odlomku ustavijo, in ko vidijo, da ne razumejo bistva, hitijo dalje … Katerim smo podobni ali bolje rečeno, katerim sem podoben jaz? Saj bo vsak zase Bogu dajal odgovor za svoje početje, kajne (Rim 14,10). Priznati moram, da sem o tem odlomku večkrat slišal veliko lepega, da sem prebral celo vrsto knjig, ki DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

so ta odlomek predstavljale po dolgem in počez, in da sem šele pred kratkim dojel bistvo, ki ga ta odlomek prinaša: človek, moški in ženska, sta ustvarjena po Božji podobi – skupaj sta Božja podoba. (Bodite pozorni: podoba ali slika ni original. Podoba le predstavlja original – ga naredi vidnega in prepoznavnega.) Vendar pa moški in ženska nista kar tako avtomatično Božja podoba. Izpolnjen mora biti en pogoj. In ta je, da sta eno (»… in bosta eno meso« 1 Mz 2,24), da je med njima edinost, da nista sprta in med seboj ločena, da med njima ni nerazumevanja, zavrženosti, jeze … Pri tem gre namreč za Božjo matematiko: 1 + 1 = 1. In boste rekli: »In kaj je pri tem tako pomembno? Kaj je tako vzvišeno, da se o tem splača izgubljati toliko besed in toliko časa?« Spoznal sem, kako velik privilegij imamo zakonci: pred našimi otroki in pred celim svetom smemo in smo k temu poklicani, da

ODSEVAMO BOŽJO PODOBO. Bog si je nas, zakonce, ki nas je po zakramentu svetega zakona povezal v eno, izbral, da bi po nas razodeval svetu svojo podobo, da bi ljudje, ki nas obdajajo in s katerimi se srečujemo doma, v službi, na ulici, v trgovini, v cerkvi …, spoznali, kakšen je Bog, da bi jih po naši ljubezni in po našem odpuščanju, po našem spoštovanju in sprejemanju »pritegnila Božja podoba« in bi se začeli spraševati o Bogu: kakšen je Bog, kako ga je mogoče spoznati, kako je mogoče z njim navezati tesnejši stik … Zakonca Don in Sally Meredith sta v svoji knjigi DVA … POSTANETA ENO zapisala: »Nič ni v življenju bolj tragičnega kot biti poročen in v svojem odnosu ne odsevati edinosti, ki je znamenje Božje podobe.« Žal se večina zakoncev (med njim sem večkrat tudi sam) ne zaveda, da si je Bog naš odnos tako zamislil, da bi mi – možje in žene – odsevali njegovo podobo.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Ko bi torej ljudje videli zakonski par, naj bi v njunem odnosu videli Boga. Ta vzvišeni poklic je skladen z Božjim načrtom: to je Božji načrt. Kako me to veseli! Zakaj? Zato, ker se mi ni treba več spraševati, kaj je Božji načrt za moje življenje. Zdaj vem: prizadevati si moram, da skupaj z ženo vsak dan znova skrbiva za najino edinost, da vsak dan znova skrbiva, da so med nama ljubezen, naklonjenost, odpuščanje, spoštovanje, sprejemanje …, da se nihče od naju ne počuti manjvrednega ali zavrnjenega, da drug za drugega dejavno skrbiva in se učiva drug drugega poslušati in si vedno bolj zaupati … Prej omenjena avtorja, Don in Sally Meredith, sta med drugim zapisala tudi naslednjo trditev: »Želeti si ljubiti je naravno, resnično ljubiti pa je nadnaravno.« Kaj to pomeni? To pomeni, da je iskrena skrb za edinost med menoj in ženo nekaj nadnaravnega, je nekaj, kar presega moje (najine) moči. Zato morava Bogu, ki je zakon ustvaril in ki naju je poklical in nama zaupal to odgovorno poslanstvo (odsevati Božjo podobo v svetu), dovoliti, da v naju in po nama udejanja skrb za edinost. Za Boga je edinost nekaj naravnega, za nas pa je nekaj nadnaravnega. Pavel nas pri tem spodbuja: »Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh.« (Ef 5,17–18) Le če bomo tako delali – če se bomo napolnjevali z Duhom –, bo ljudi, ki nas opazujejo in z nami sobivajo ter se izgubljajo v niču, malodušju in brezupu, pritegnila Božja podoba.

SEPTEMBER 2010

Dani

NAŠ POGOVOR

S TA N KO G ERG O L J Stanko Gerjolj je duhovnik in član Misijonske družbe – lazaristov. V življenju si je že od malih nog prizadeval narediti nekaj dobrega in tako ga je pot preko študija teologije vodila še v študij pedagogike in psihologije. Iz vseh teh ved je tudi doktoriral. Danes je redno zaposlen kot predavatelj na Teološki fakulteti, zelo rad pa dela tudi z mladimi, zakonci in posamezniki. Že drugo leto zapored se je z veseljem udeležil duhovnopočitniškega tedna v Veržeju. Tudi vsem nam je želel povedati nekaj spodbudnega. Nam lahko zaupate, kaj je Vaš osebni smisel življenja? Kako ste v življenju sledili klicu in poslanstvu, ki vam ga je namenil Gospod? Eden izmed trenutkov, ko razmišljam o klicu, je ta, da smo po nekem misijonu v domačem kraju pričeli moliti za duhovne poklice. To mi je bil nekakšen izziv, ki je zelo dobro sovpadal s kontekstom takratnih okoliščin, v katerih smo živeli. Tako sem si kot najstnik nekako želel, da bi iz svojega življenja naredil nekaj dobrega. Družbenopolitični kontekst je bil tak, da o kakšnih večjih spremembah v našem življenjskem prostoru nismo razmišljali. Bilo je tako rekoč nemogoče kaj spremeniti. Edino možnost, ki sem jo videl, je bila, da se usmerim v Cerkev. To sprenevedanje, da se moraš v enem kontekstu obnašati tako, v drugem pa ne, me je jezilo. Lazariste sem spoznal povsem slučajno. Ko je enkrat po misijonu misijonar vprašal, če bi šel kdo v duhovne poklice, sem se kar javil in rekel, da grem. Izkoristil sem torej trenutek in šel. SEPTEMBER 2010

Poleg tega se še iz otroških let spomnim veroučnih ur, kjer smo bili deležni nekakšne dobesedne interpretacije Svetega pisma. Toda pri sebi sem si mislil, da mora biti za tem še nekaj več. Ko pa sem v to smer začel spraševati župnika, mi je odgovoril, naj ne sprašujem preveč, ker to vodi v nevero. Vem, da je bilo to dobronamerno, a že takrat sem iskal neko simbolno globino likov v Svetem pismu. Jezilo me je, da mi o tem niso več povedali kateheti in duhovniki sami. Teološke razlage sem bil sicer deležen, a za življenje oprijemljivega je bilo zelo malo. Po študiju teologije v devetdesetih letih pa je na obisk prišel g. Jože Kopajnik, voditelj doma v Tinjah. Iskal je ljudi, ki bi se ukvarjali s pedagogiko, in me povabil na seminar. Tam mi je bilo všeč, ker je vse temeljilo na krščanstvu, a po drugi strani se mi je zdelo čisto preveč terapevtsko. Če se zame ne bi zavzel sam voditelj tega seminarja, me pot ne bi več vodila naprej v to smer. To mi je nato dalo podlago za podiplomski študij pedagogike in psihologije. Vsa znanja sem preizkušal v raznih skupinah, malo izzival z vprašanji DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR in izkustva delil s skupino prijateljev, marsikaj pa tudi med spanjem domislil. Z nekim svetopisemskim likom sem šel spat in ponoči se je marsikaj kar razpletlo. Ali ste kdaj, ko je prišla stiska, podvomili v Boga? Mnogi kristjani večkrat govorijo o puščavi, tudi

z zahtevnimi primeri, mi je pri tem v pomoč tisti del veroizpovedi, ki pravi, da je Jezus šel pred pekel. Iti pred pekel pomeni, da je potrebno spremljati nekoga do te bolečine, ki je na nek način zanj pekel. Tu nas Jezus povsod dojame. On gre z nami do pred pekla in nam tam pomaga vstati ter se obrniti nazaj, v sam pekel pa ne gre z nami. Zares imam kar nekaj izkušenj, ko se je z Jezusovo pomočjo človek izvil iz tega pred pekla. Na kakšen način lahko zakonca razsvetljujeta drug drugega na poti do osebne vere? Kdaj sozakonec naredi največ za odrešenje svojega moža/žene? Kaj svetujete, ali obstaja kakšen recept, ki bi ga zakonci lahko s pridom uporabili?

Pomembni so trije vidiki. Prvi je ta, da si kot starši ne zadamo prevelike naloge in obveznosti z željo, da bi evangelizirali naše otroke. Nekoč sem bil z birmanci in sem jih v kontekstu apatičnosti, malodušnosti do vsega vprašal: »Kaj si želite od staršev, da boste vi lahko zadovoljni?« In presenetil me je odgovor: »Zase naj poskrbijo, pa bomo mi čisto v redu.« Prepričan sem, da se apatičnost in nezadovoljstvo nas odraslih najprej odraža na mladih. Ni naloga staršev, da otrokom neprestano visijo za vratom, sami pa nemogoče živijo, se prepirajo. Še posebno, če se prepirata zaradi otroka, je bolje, da bi v tistem trenutku posvetila več pozornosti sebi, otrok se bo že znašel. Prvi pomemben poudarek je torej, da si zakonca znata vzeti čas zase. To konkretno pomeni, da si upata iti na duhovne vaje, da si upata že dovolj zgodaj preživeti kakšen dan brez otrok, da zaupata drug Ko se srečujem z zahtevnimi primeri, mi je drugemu. In to je drugi vidik: zaupanje. pri tem v pomoč tisti del veroizpovedi, ki Naj povem lep primer, kako je zaupanje pravi, da je Jezus šel pred pekel. Iti pred pekel med zakoncema pomembno. Bil sem na pomeni, da je potrebno spremljati nekoga do duhovnih vajah za družine, kjer je bilo precej dojenčkov. Že prvi večer mi je te bolečine, ki je na nek način zanj pekel. na uho prišlo pritoževanje mamic, kako morajo za vse same poskrbeti, kako možje tega ne znajo … Tako sem se z možmi zmenil, Mati Terezija jo je doživela. Se tudi vi kdaj znajdete da naj na teh duhovnih vajah oni naredijo vse, samo v situaciji, ko ne čutite Božje navzočnosti? Katera dojijo naj žene. Mamice so se vesele strinjale. Ko pa se misel vas takrat vodi, ko sami nimate konkretnih je oglasil prvi babyfon in je mož vstal, je z njim vstala odgovorov? tudi žena, češ, da on ne zna dobro poskrbeti za otroka. Včasih me kar malo skrbi, ker v svojem življenju nisem Zato smo sobe zaklenili, ključ pa so dobili samo očetje. nikoli izkusil kakšne prav posebno velike stiske. Vem, da Matere so priznale, da so bile to zanje najtežje duhovne je to odvisno tudi od individualnega pogleda na življenje, vaje. Vidite, ključna stvar je zaupanje. Otrok mora čutiti a kaj večjega res nisem doživel. Ker pa veliko delam na očeta in mamo! ravni svetovanja družinam, zakoncem, posameznikom in Tretji poudarek pa je, da Bog, Jezus in vera niso tabu jih spremljam, so bile te njihove izkušnje stisk v smislu teme v družini. V odnosu mož-žena so dovoljena vsa empatije veliko močnejše, kot pa moje osebne. Zares vprašanja in vsi odgovori. Tudi o Bogu se v odnosu ne nimam izkušnje s kakšnim daljšim obdobjem puščave. smemo pogovarjati samo na ravni tega, kar smo se naučili Mislim, da me Bog zelo dobro pozna in ve, da to ni zame pri verouku, ampak tako, kot čutimo, tako, kot mislimo. – vsaj tako upam. Zato tudi nimam izkušnje nekakšnega Dovoljeni so dvom, negotovost, nevera. Nenazadnje, če eksistencialnega dvoma v Boga. Normalno mi je, da Bog Tomaž ne bi izrazil svoje nevere, Jezus učencem ne bi obstaja, da se lahko z njim pogovarjam, molim, iščem mogel predstaviti te doživljajske ravni vere. In če so tudi te odgovore in mi je blizu. Zato sem mu zares hvaležen, ravni odprte medsebojne komunikacije dovoljene, potem da nimam te izkušnje dvoma vanj. Ko pa se srečujem je to priložnost, da globlje verujemo. Toda ne glede na DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

NAŠ POGOVOR vse, je ključnega pomena molitev: tako družinska, osebna, kot tudi molitev moža in žene, zakonska molitev. Vse tri ravni so pomembne. In ko gremo v življenju skozi bolj sušna obdobja, obstaja zlato pravilo, da imamo železni repertoar. To je nek sklop molitev (lahko so tudi otroške), nek minimum komunikacije z Bogom, ki ga potrebujemo takrat, ko nismo razpoloženi za molitev, ko ne znamo, a kljub temu molimo. To je kondicijski trening na duhovnem področju in je tako pomemben kot kondicijski trening v športu. Potrebno je vztrajati, tudi ko Boga morda ne rabim ali ne čutim. Pri razčiščevanju ran iz preteklosti, razumevanju sedanjosti in pogledu v prihodnost uporabljate metodo labirinta. Ali nam lahko kaj več poveste o tej metodi? Kaj predstavlja luč v sredini labirinta? Do te metode smo prišli preko mednarodnega projekta, v katerem sodeluje poleg Slovenije še šest držav in se imenuje »Re-Creation« oz. »Ponovno stvarjenje«. Dva poljska profesorja sta to metodo izpeljala zelo dobro, tako imamo kar nekaj slovenskih študentov, ki delajo diplomsko nalogo s pomočjo te metode. Uporabljajo jo z različnih zornih kotov, kot so zakonski odnosi, družinsko življenje, odnos moški-ženska, stiska v življenju, Jobova zgodba.

Tako vidimo, da nas življenje včasih pripelje zelo skupaj, včasih daleč, in če v to vključimo doživljanje, je dinamika te metode zelo močna. Ta metoda je že precej stara, saj najdemo motiv labirinta v mnogih cerkvah in ponazarja pot življenja. V krščanstvu je na sredini labirinta vedno nekaj Božjega, lahko je tudi Križani, torej stik z Bogom, lahko je tudi vprašanje. Ko enkrat stopim na to pot, potem me vodi s svojimi zakonitostmi in ni več pretvarjanja. Tako labirint sestavljajo naše osebne zgodbe. Bi nam lahko zaupali kakšen konkreten primer metode labirinta na svetopisemski osebi? To lahko ponazorimo z Mojzesovo zgodbo, ki smo jo obravnavali tudi letos v Veržeju. Recimo, da je v središču dinamike Mojzesova zgodba. Potem se lahko vprašamo: »Kakšen sem jaz kot Mojzes?, Kateri so tisti močni momenti v najinem zakonskem in družinskem življenju, momenti preizkušenj in stisk?« Na začetku se je pri Mojzesovi zgodbi potrebno vrniti v prenatalno obdobje. Mati ga je morala hitro zapustiti v veliki negotovosti. In ker je čutila to nevarnost, da če se bo rodil fant, potem bo njegovo življenje ogroženo, se tudi mi lahko vprašamo, kako je Mojzes to občutil v njenem telesu. Kar pomeni, da so šli zakonci nazaj v telesa svojih mater in se spraševali, kaj so iz tega obdobja odnesli. Razmišljali smo tudi, kako se jim zdi, da so to prenatalno obdobje doživljali njihovi otroci. Iz teh slik smo sestavili labirint in potem potovali mimo mnogih življenjskih zgodb. Tako opazimo, da nas velikokrat neka slika izzove na način, ki ga nismo pričakovali. To dinamiko torej omogoča labirint in nam pomaga v življenjskih situacijah. Kolikšen delež Mojzesa lahko “razvijemo” iz samega sebe? Kako si vlogo Mojzesa delita mož in žena, ko gre za skupne družinske odločitve? (Kdo naj stegne roko nad morjem, oče ali mati, ko pridemo do navidez brezizhodnega položaja?)

Gre za to, da labirint sam po sebi Nekoč sem bil z birmanci in sem jih v kontekstu nima slepih ulic. Labirint gre v apatičnosti, malodušnosti do vsega vprašal: središče in ven. Z vidika doživljanja »Kaj si želite od staršev, da boste vi lahko ima človek včasih občutek, da je zadovoljni?« In presenetil me je odgovor: »Zase že čisto blizu cilja, središča, potem pa ga pot pelje še daleč stran. Tudi naj poskrbijo, pa bomo mi čisto v redu.« vhod in izhod sta ista. Če izklopimo V odnosu mož-žena so dovoljena vsa vprašanja formalno kognitivno razmišljanje in vsi odgovori. in spremljamo to bližanje in oddaljevanje, je to odlična metoda, ki ponazarja odnose. Ne le naše medsebojne, ampak tudi Nek pregovor pravi, da za vsakim uspešnim moškim stoji z Bogom. Ko včasih mislimo, da smo že pri njem, nas kar močna ženska. Gotovo se ta logika in čutenje spreminjata, nekaj odtrga in oddalji. Potem so tu še pomožne metode, ampak za družino se mi zdi, da je mož oziroma oče tisti, ki se uporabljajo, npr ali gremo v labirint sami, skupaj z ki je poklican, da naredi odločilno potezo, odločilen korak. ženo/možem, grem najprej jaz, čez 10 minut sopotnik ipd. SEPTEMBER 2010

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR Res pa je, da je to velikokrat v realnosti bolj poteza žene kot moža. V takih primerih mož odigra vlogo Mojzesa tako, kot si zamisli žena. Nek motiv, motivacijo gotovo dobi pri ženi, da pa navzven izrazi neko odločilno potezo, je to bolj moževa vloga kot ženina. Poenostavljena romantika

se je to zapostavljalo, ko so očetje o vsem odločali, a je to velikokrat vodilo v nasilje. Opomnil bi še na to, da se vse podre takrat, ko pride vmes želja po konkuriranju med spoloma. V takih primerih velikokrat mož sprejema odločitve na področju, kjer jih ni sposoben, na področja, kjer bi jih moral, pa vstopa žena. Seveda Ko gremo v življenju skozi bolj sušna obdobja, se mož včasih odloči tako kot žena, a je to še vedno NJEGOVA obstaja zlato pravilo, da imamo železni odločitev. In ta ostane njegova, repertoar. To je nek sklop molitev (lahko so tudi če mu žena to dovoli, če pa otroške), nek minimum komunikacije z Bogom. žena želi biti močnejša od moža in stopi z njim v konkurenco, ga

pravi, da mož izbere ženo prvi, jo izvoli. V praksi pa je v večini primerov drugače, samo zaigrati mora, da si jo je izbral, v resnici skoraj vedno žena moža prva izbere. Neka odločitev, da sva za skupaj, navadno vedno pade prej pri ženski kot pri moškem. Navzven že, a z vidika notranjega čutenja se moški odloči vedno šele potem, ko se je pred tem odločila ženska. Na tej ravni bi rekel, da milost predpostavlja naravo, vse se prepleta in na to naravo smo z navadami, tradicijo precej vplivali. Zanimivo je že to, da ni Adam Eve zapeljal v greh, ampak Eva Adama. Že tukaj je bila iniciativa na ženski strani. Ni se branil sadeža, navsezadnje si ga je lahko želel tudi sam, a si ni upal narediti tega koraka. Na polju odnosov je preprosto v prednosti ženska in je tu tudi močnejša. To je preprosto dar narave! Močnejša je zato, ker nosi nerojeno življenje in povsem drugače komunicira in naveže stik z otrokom kot moški. Takih primerov je še veliko. Ko gre za odnose, bo moški vedno pomislil na to, ali se žena s tem strinja ali ne. Seveda so bili v zgodovini primeri, ko

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

tukaj pobije. Na koncu vse izpade tako, kakor da se je vse ona odločila in dejansko se je. Poudarjam, da je tako na področju odnosov in ne v sprejemanju odločitev v zunanjem svetu. Ko gre za odnose – če se malo pošalim – je dober mož tisti, ki zna prisluhniti svoji ženi in izpelje njene odločitve kot svoje odločitve. Dobra žena pa je tista, če iz tega ne dela kapitala in mu to tudi dovoli. Zelo pomembna je torej medsebojna komunikacija. Tisto, kar rani odnos, je konkurenčno razmišljanje, ali bo po moje ali po tvoje! Moramo se čutiti tako globoko, da se pri sprejemanju odločitev ne ogrožamo in ne povozimo. Moški se bo prej odprl, če si ženska tega ne bo prisvajala kot svoj uspeh in ko bo čutil, da v svoji odprtosti, ranljivosti ne bo izigran. Če želimo uspeh pripisati sebi, ga ne bo. In to velja za oba. Vlogo Mojzesa lahko torej igrava oba, le da je mož poklican, da utira pot in reče »gremo«, pri stiskah, pa sta oba tista, ki odločata. Če želim, da mi Mojzes (mož) najde vodo iz skale, moram izraziti željo, da sem lačen

SEPTEMBER 2010

NAŠ POGOVOR in žejen, sicer je brezpredmetno, da drugi udari po skali. je zakoncema, če sta vključena v zakonsko skupino. Če tega ne potrebujem, drugi Mojzesove vloge ne more Zanimivo bi bilo vedeti, koliko je ločenih zakoncev, ki odigrati. Drugič žena rabi dotik in ga mož kot Mojzes sodelujejo v kakršnihkoli skupinah. Prepričan sem, da mora iznajti in kdaj tudi ponoviti zgodbo. Če sva oba procentualno veliko manj kot tistih, ki ne sodelujejo v pripravljena stopiti v svoj ekstrem, mora eden stopiti v zakonskih skupinah. Zakaj hodim igrat nogomet, če lahko ekstrem potrebe, da drugi lahko odgovori na stisko, in drugič sem Če odprem svojo komunikacijo proti Bogu in jaz potreben pomoči, dotika, zato se me žena lahko dotakne. V sodobni prosim, molim, verujem, mi vera daje rešitev. civilizaciji obstaja rek, da sva se »razživela«, torej ni bilo priložnosti za te odrešujoče situacije, za Mojzesovo delovanje. Pričenja se novo šolsko leto in po naših župnijah so spet zaživele zakonske skupine. Nam lahko poveste kaj vzpodbudnega, da bi se lažje vključevali vanje? Z družinami in zakonci zelo rad delam. Vsaka težava, vsak konflikt, vse je rešljivo, če verujeta. V to sem vedno bolj prepričan. Na bolje se obrne takrat, ko se začuti, da verjameta v rešitev, in drugič, če vesta, da v tem nista sama, da je z njima Bog. Ko verujem in verjamem, bo tudi moje telo fizično spodbujalo optimizem. Obratno me lahko boli želodec. Telo se ne pusti ogoljufati. Če odprem svojo komunikacijo proti Bogu in prosim, molim, verujem, mi vera daje rešitev. In veliko lažje sam tečem, zakaj grem na aerobiko, če lahko sama telovadim? Zato, ker rabim skupino, ker rabim motivacijo. Skupina me motivira, da delam na sebi. Tudi če se pogovarjam o drugih ali pa sem preprosto tiho. Da, tudi če sem tiho, na nek način komuniciram, saj sem se odpovedal vsemu drugemu, kar bi počel, če se skupine ne bi udeležil. Zakonske skupine! Ne posvečajte se temu, da bi si podajali preveč informacij, saj jih navsezadnje niti ne moremo predelati. Pomembna je ta izpovedna komunikacija v skupini: da nekdo misli, čuti in moli z menoj. Zato je zakonska skupina v veliko pogledih neprecenljiva. Dr. Gerjolj, na koncu se vam v imenu vseh bralcev glasila iskreno zahvaljujem, da ste delček svojega obširnega znanja in razmišljanja podelili z nami. Upam, da se bomo še srečevali in z izkušnjami bogatili drug drugega. Bog vam povrni! Pogovor sem pripravila Petra Berčan

SEPTEMBER 2010

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ODGOVORNO STARŠEVSTVO

NAJINA ZAKONSKA SKUPINA Naša družina je običajna družina, čeprav za mnoge, v današnjem času, na žalost neobičajna, tercialna, staromodna, čudna. Vzgojeni v veri skušamo živeti po njenem »protokolu«. Udeležujemo se svete maše, z možem skrbiva, da bosta otroka prejela zakramente, molitev je del našega vsakdana. Otrokoma skušava dati res pravo bistvo, trudiva se za pomembne stvari v življenju. Tako se tudi televizija pri nas gleda redko, otroka se, hvala Bogu, že zavedata, kaj je lepo, kaj grdo, če je le mogoče, se skušamo o stvareh pogovoriti, ob vprašanjih najti odgovor. Lahko bi rekli, da nam nič ne manjka. Hvala Bogu! Naša družina pa ima tudi posebno milost (tako praviva danes!), večjo preizkušnjo, s katero sva se težko soočala. Otrokova bolezen, negotovost, strah, razočaranje, obup so v veliki meri prispevali k postopnemu odtujevanju. Zaradi preobremenjenosti z otrokom, tudi zaradi skrbi zanj, sem redko imela čas in razumevanje za moža. Mož pa se je ob bolečini, prizadetosti, nemoči prav tako zatekal v svoj svet, k delu. Ostajala sva vsak na svoji strani, vsak s svojo bolečino. Trudila sva se, več let, poskušala tudi s svetovanji, pravih, odločnih korakov pa vseeno nisva naredila. Bolečina in prizadetost sta ostajali, ob novih šokih otrokove bolezni pa se je vse še poglabljalo. Bili so dnevi, ko sva bila mnenja, da je najbolje nadaljevati življenjsko pot vsak zase. Nemoč naju je popolnoma odtujila, najina zakonska zveza nama je bila vse prej kot v ponos. Zavedala sva se, da nekaj morava storiti. Trpeli smo vsi, otrok zaradi svoje posebnosti, midva zaradi posebnosti otroka ter še dodatno zaradi prizadetosti, ki sva jo zadala drug drugemu. In prišla je priložnost, da sva se udeležila Temeljnega vikend seminarja v Ankaranu. Od prvih negotovih trenutkov sva najino udeležbo nadgradila z željo in strinjanjem, da se čim prej pridruživa zakonski skupini. Hvala Bogu, On je poskrbel, da se je to kmalu zgodilo. Obiskujeva zakonsko skupino zunaj domače župnije in rečeva lahko le to, da sva presenečena, s kakšnim razumevanjem in podporo sva bila sprejeta! Znanka mi je nedavno rekla: „A ni zanimivo, da kadar v službi dobimo nov program na računalniku, moramo imeti inštrukcije, ko mož dobi nov stroj, je nujno, da prebere vsaj navodila. Za zakonsko zvezo pa mislimo, da je rešeno vse s tem, če pred Bogom in pričami rečemo DA.“ Njeno argumentiranje, zakaj se z možem udeležujeta duhovnih vaj, hodita v zakonsko skupino, mi je dalo misliti in strinjala sem se z njo. Res je, z nami, zakonci, se ne ukvarja nihče, ni univerzalnega navodila, kako iti čez čeri, kako reagirati ob neobičajnih situacijah. Posvetujemo se običajno šele takrat, ko je že pozno, smo že ranjeni, prizadeti. In takrat je težko, zelo težko, mnogokrat na žalost že prepozno. Kaj torej storiti? So odgovori na vsa vprašanja res samo doma, med štirimi stenami? Sva zakonca tega sposobna? Mnogi bi prikimali, mnogi menijo, da ne potrebujejo nikogar, ki bi jim »solil« pamet. Midva pa praviva drugače. Misliva, da v določenih situacijah potrebuješ nekoga »tretjega«, ki ga vprašaš, poslušaš, sprejemaš, se z njim pogovarjaš, ga razumeš. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Čutiva, da nekam pripadava, da naju nekdo razume, da ima tudi kdo drug vprašanja, težave, zadrege. Zato zakonska skupina DA, ker je tam potrjevanje obljubljenega, ker je tam soočanje, ker gre za pogovor, razumevanje, sočustvovanje, zaupanje ... Naša družina je še posebej čutila zakonsko skupino kot veliko oporo v najhujših dneh stiske, negotovosti, strahu, upanja. Zakonska skupina je molila, zakonska skupina je poslušala, zakonska skupina je razumela, vzpodbujala, pomagala. In z zakonsko skupino sva delila svoja čustva ob milostih, ki smo jih prejeli. V zakonski skupini sva ob duhovnikovi navzočnosti deležna marsikatere razlage Svetega pisma, ki nama odkriva nova obzorja. Na mnoga vprašanja, nerazumevanja zapisanih besed v knjigi vseh knjig imava sedaj odgovor, razumeva. In Sveto pismo je stalnica na najini nočni omarici in trudila se bova, da bo temelj najinega življenja v bodoče. Hvaležna sva za zakonsko skupino, hvaležna Njemu za možnost, da lahko vsak mesec znova in znova vidiva znane obraze. Hvala, zakonska skupina, da si sprejela zakonca, ki bi kmalu začela hoditi vsak svojo pot, vsak s svojo bolečino in večnim vprašanjem zakaj?! L&A  Letošnje družinsko romanje v Medžugorje v zahvalo za prejete milosti!

SEPTEMBER 2010

ODGOVORNO STARŠEVSTVO

NI MALEGA ZLA V neki družini je prišlo do razprave, ali si bodo sposodili film iz videoteke ali ne. Oče je bil proti, ker je slišal, da je v filmu prisotno nasilje. Otroci so ga poskušali pregovoriti, češ, da je to samo en mali del filma. Drugače pa je film super, izreden in vsi govorijo, kako je odličen. Oče je trmasto vztrajal pri svojem. Naslednji dan so se otroci vrnili iz šole in pričakal jih je prijeten vonj kolača, ki ga imajo oni najraje. Oče jim je rekel: »Tako, otroci, da se vam odkupim, ker vam včeraj nisem pustil gledati filma. Spekel sem vam kolače, ki jih imate najraje. Delal sem jih po našem starem receptu, samo tokrat sem napravil manjšo spremembo. Veste, dodal sem manjšo količino sestavin iz kante za smeti. Ampak nič ne skrbite, to je tako majhen del, da ga sploh ne boste opazili. Verjemite mi, da je tako majhen del, da ne bo spremenil okusa kolaču.« Otroci so, seveda, odklonili kolače in razumeli sporočilo. NI MALEGA ZLA! Imate tako malo časa za vzgojo svojih otrok. Ne dopustite, da gre mimo vas! Vir: Book 20, 2011

VABILO NA DUHOVNE VAJE ZA ZAKONCE V IGNACIJEV DOM Duhovne vaje za zakonce z naslovom Pot v deželo drugega bodo v Ignacijevem domu duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani: 9.–11. decembra 2011 – p. Ivan Platovnjak s sodelavci 16.–18. marca 2012 – p. Ivan Platovnjak in p. Andrej Benda 8.–10. junija 2012 – p. Ivan Platovnjak s sodelavci Duhovne vaje so brez otroškega varstva. Informacije in prijave pri Sonji Pungertnik vsak delovni dan od 8. do 14. ure na telefonski številki 051 613 374 ali po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

SEPTEMBER 2010

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

BITI TAŠČA/TAST

OH, TE T A Š Č E 7 Rdeča nit te številke so sadovi dela zakonskih skupin. Tako se mi je utrnilo, da je tudi to moje pisanje pravzaprav posledica – sad najinega druženja v zakonski skupini. Upam le, da za bralce ni preveč utrujajoč. Sicer, obrnite list! Verjamem, da se v glavah nas, zakoncev, poraja ogromno razmišljanj. Vsakovrstnih. Ta razmišljanja si z drugimi morda najbolj iskreno podelimo na srečanjih zakonskih skupin. Ali druženjih družin. In ko smo nekajkrat razpredali naša doživljanja nas, še kot »ta mladih«, in se že hkrati spogledovali z nami kot s »ta starimi«, se je porodila ideja, da bi o tem tudi kaj zapisala. Ob vztrajni vzpodbudi (ve se, da ji je ime Dani) sem se opogumila in tako je nastala ta rubrika. Res je, da so to občutljive (lahko tudi zelo boleče) teme. Res pa je tudi, da vsak, ki stopi na pot skupnega življenja in pred tem ali pa čim prej po tem »zapusti« očeta in mater in se pridruži svoji, svojemu, lahko računa s tem (si to želi), da bo to nekoč podobno storil njegov sin, storila

njegova hči, njegov otrok, če mu bo seveda prej podarjen. In res je, kar midva sedaj že čutiva, da ta nekoč tako hitro pride, da je že skoraj tu, ko pomislimo nanj. Tako ni nikoli prehitro razmišljati o tem, kakšni želimo biti kot tašče, tasti. Ob vsem, kar življenje neizprosno terja od nas, je spotoma potrebna kar hitra šola. Da nismo na pragu »novega poklica« še čisto nepripravljeni. In kje dobiti »znanje«? Če gledam iz svojega zornega kota, vedno bolj ugotavljam, koliko dobrega sem za te situacije dobila od staršev. Zakaj npr. bolj, kot mi je sicer v navadi, pomislim, ko rečem besedo zetu? Zato, ker sem to doživljala pri svojem očetu. Zakaj ga zagovarjam? Ker je to delala moja mama. Pa ne, da bi hotela kot nekaj naučenega, ampak sem nezavedno povzela te vzorce. Čeprav je moj oče že pokojni, večkrat tako jasno slišim njegove besede, ki zvenijo spoštljivo, in »začuda« – tako so do njega pristopali vsi njegovi zetje in snaha. Ali pa, kako doživljam svojo snaho, ko se sama pokritizira, da ji kaj ne uspe; vidim jo tako, kot sem doživljala sebe ob svoji tašči, ki v takšnih primerih ni »pametovala«, me ni obsojala, ni od mene pričakovala več, kot sem zmogla. In koliko velja odkrita beseda, četudi izrečena iz tesnosti življenja, mi je dal občutiti tast. Seveda so bila od enih in drugih kdaj tudi neprijetna doživljanja. Tu mi je izziv, kako ravnati, da bi le-teh bilo za naše »ta mlade« čim manj. In delu ne vidim konca. Zato bom najbrž še pisala, saj s pisanjem najprej govorim sebi in potem morebiti še komu. Prebujati želim zavedanje, da se življenje (zame) ni pričelo z menoj, prav tako se z menoj ne bo končalo. Na isti ladji sem z mnogimi. Življenje je po njih priteklo do nas in po nas naprej do naših vnukov. Moj »prispevek« na tej poti bo nekega dne dokončan. »Odmev« mojih ravnanj pa se bo »slišal, slišal« v mojih otrocih, vnukih, želim, da v pravnukih. O slednjih ve le Gospod, ki sem ga sicer omenila na koncu, a če hočem, da bo do njih vse čim bolj znosno teklo, je prav, da ga vzamem s seboj že na začetku. Sabina

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

KAKŠNO MASKO IMA PA VAŠ BOG? Ko premišljujem o maskah, imam v mislih predvsem pustne maske, ki si jih za pusta »nataknemo«. Značilnost maske je, da skrije pravi obraz osebe, ki jo nosi, in tako oseba začasno postane nekdo drug – postane drugačna, kot je v resnici, postane neprepoznavna. In kaj naj bi to imelo veze z mojim (našim) Bogom? Pravzaprav naj je ne bi imelo kaj dosti, vendar se sprašujem, kako je v praksi. Kakšen je moj (vaš) Bog v mojih (vaših) očeh? Ga vidim takšnega, kot je v resnici, ali sem mu nadel masko? In če sem mu nadel masko, kakšna je ta maska? Kaj moram storiti, da bom »Bogu snel masko« in ga bom gledal takšnega, kot v resnici je? Zavedati se moramo, da bi se nam naš Bog zelo rad razodel, da si zelo želi, da bi ga mi osebno poznali – da se ga ne bi bali, da bi vedeli, kakšen v resnici je – da bi ga poznali »brez maske«, da ne bi mislili, da je strog tiran, ki z nebes mrko gleda in opazuje vsako našo kretnjo in samo čaka, kdaj nas bo lahko kaznoval. (Mar ni to maska, ki jo Bogu večkrat natikamo?) Ne!!! Daleč od tega! Naš Bog si želi, da bi mi vedeli, da je najprej ljubeči Oče, ki si srčno želi, da bi nas mogel čim večkrat stisniti k sebi in nam nežno šepetati: »Ti si moj ljubljeni sin/hči, nad teboj imam veselje.« Naš Bog si želi, da bi mi vedeli, da je vsemogočen in neskončno dober. Naš Bog si želi, da bi mi vedeli, da v svoji ljubezni hrepeni po naši bližini, hrepeni po vsaki minuti, ki bi jo mi lahko z njim preživeli, hrepeni po intimni zaupnosti z nami in želi, da bi mu mi v polnosti zaupali, da bi mu brez zadržkov in sramu razkrili vse naše misli, želje, grehe, strahove … Naš Bog si želi, da bi mi vedeli, da je on naš Zdravnik, ki pozna vse naše rane in bolečine, vse naše stiske in notranje boje, in želi, da bi mu mi zaupali, kot zaupamo zelo pozornemu zdravniku, in se v želji, da bi čim prej ozdraveli, ravnamo po njegovih navodilih … Naš Bog želi, da bi mi vedeli, da zanj ni banalna oziroma nepomembna nobena naša solza ... Ker smo vsi mi Božja mojstrovina – prihajamo iz Božje mojstrske delavnice (Pri tem se moramo zavedati, da naš Bog ne pozna »škartirane robe« – ne pozna »B-kvalitete«, saj nas je ustvaril po svoji podobi in sličnosti.), pri njem nikoli ne moremo biti nezaželeni ali zavrnjeni. Vedno, kadar se obrnemo k njemu, nas sprejme z odprtimi rokami in z veselim srcem … Torej je vse, kar o Bogu drugače mislimo, maska, ki mu jo po svojih predstavah natikamo na obraz. Če mislimo, da naš Bog česa ne zmore ali noče, če mislimo, da nas je zapustil, da mu ni mar, kaj se z nami dogaja, da ni vredno, da bi mu zaupali ali prihajali k njemu, da nas ne bi poslušal ali sprejel, da mu je vseeno, če mi trpimo ali nas je strah, se hudo motimo in našemu ljubemu Bogu delamo veliko krivico. Žal mu prevečkrat natikamo maske naših predstav. Zato se v tihi osebni molitvi danes obrnimo k našemu ljubečemu Bogu. Zagotovimo si miren prostor, kjer nas ne bo nihče motil, sedimo in vzemimo v roke beležko, svinčnik in Sveto pismo, zaprimo oči in recimo: »V imenu SEPTEMBER 2010

Očeta in Sina in Svetega Duha. Dragi Oče, glej, prihajam k tebi, da se ti najprej zahvalim za nov dan, za vse svoje drage (zahvalim se mu za svoje življenje in svojega življenjskega sopotnika, za družino, za vsakega otroka posebej, za vse, s katerimi delam ali z njimi prijateljujem, za sosede, prijatelje in znance …), obenem pa ti izročam vse, kar je v meni … (po svojih besedah mu povem, kaj je v meni: povem mu, da me skrbi za tega ali onega člana moje družine, povem mu, česa me je strah, kaj želim oziroma kaj ga prosim …; povem mu, da je v meni skrb za domovino in mu obenem zaupam, kaj mislim o tem ali onem svetnem ali cerkvenem voditelju in ga prosim, naj ga blagoslovi in mu da pravo modrost in razsodnost …; če je v meni neodpuščanje ali jeza zoper tega ali onega človeka, Očetu zaupam, kaj me jezi in zaradi česa sem prizadet ter ga prosim, naj mi on pomaga odpustiti in naj on zgladi moj spor …).« Ko pred Očetom izlijem svoje srce, ga prosim, naj mi on spregovori po svojem Svetem pismu. Odprem Sveto pismo (najbolje je, da odprem odlomek, ki se ta dan bere v vesoljni Cerkvi – pri tem lahko uporabim knjižico Beseda med nami, ki jo lahko naročim pri Družini). Po prebranem odlomku v tišini premišljujem besede, ki mi jih je za ta dan namenil Oče, in ga prosim, naj mi razodene, kaj besede pomenijo zame osebno in za trenutek, v katerem se nahajam. Moje »srečanje z Očetom« (bil sem pri njem na obisku) lahko zaključim z molitvijo očenaš, z desetko rožnega venca … Mnogim veliko pomeni, če svoje misli in spoznanja, ki so jih prejeli po prebranem odlomku, zapišejo. Ljubljeni oče, pomagaj nam, da bi vsak dan jasneje gledali tvoje ljubeče obličje in bi ti ne natikali mask naših predstav. Pomagaj nam, da bi ti vedno bolj zaupali in bi vedno raje prihajali k tebi. To te prosimo po tvojem Sinu in našem Gospodu Jezusu Kristusu. Amen.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

PREVEČ ZAKORENINJENO Pomisli na zavezo Najvišjega Sir 28,7 Srečal sem znanca, ki me je vprašal: »A z ženo še vedno nagovarjata zakonce in starše?« »Še vedno se trudiva, da bi jim povedala, da se ne splača kregati,« sem mu odgovoril. Pa je dejal: »To je pa težko delo. Jeza in prepir sta preveč zakoreninjena v ljudeh!« Modri Sirah me danes nagovarja: »Kako bo človek, ki kuha jezo zoper drugega človeka, pri Gospodu iskal ozdravljenja?” Kakšna resnica! Se vam ne zdi, da nenehno »iščemo ozdravljenje«? (Vprašanje je le, če ga iščemo pri Gospodu.) Mar ni to iskanje le naše prizadevanje za podaljšanje življenja tu na zemlji? Govorimo o zdravem načinu prehranjevanja, telesni aktivnosti, varovanju okolja … “Zdravje je naše največje bogastvo!” modrujemo in se trudimo, da bi sami pridelali čim več neoporečne hrane … Saj to sploh ni narobe! Narobe je le, da ne priznamo, da se v našem srcu istočasno dogaja še en proces: kuhamo jezo zoper drugega človeka ... Zakaj tega nočemo priznati? Ker nas okolje, v katerem živimo, na vsakem koraku prepričuje, da zdravje nima nobene zveze z odpuščanjem. In mi tem lažem verjamemo in se ne zavedamo, da mora biti za zdravje duše, duha, telesa in odnosov izpolnjen predpogoj – odpuščanje. Večkrat sem slišal, kako so ljudje, ki so odpustili sebi, svojim staršem, bratom, sestram – svojim bližnjim in Bogu, doživeli velika duševna in telesna ozdravljenja. Modri Sirah je zelo konkreten in sodoben: »Ne srdi se na bližnjega, jenjaj sovražiti, ne maraj za pogrešek, imej usmiljenje, odpusti krivico svojemu bližnjemu … tako bodo tudi tebi na tvojo prošnjo odpuščeni tvoji grehi.« Vsiljuje se mi misel, da živimo v »brezgrešnem« času. »Greha ni več,« pravijo. Oh, kakšna zmota! Zakaj? Poglejte, še nikoli ni toliko ljudi potrebovalo antidepresive kot danes. Mar odsotnost smisla bivanja in odsotnost upanja (brezup oziroma obup) ni bolezen? Pa še kakšna! Človeka popolnoma ohromi. Da, prav ste prebrali. Tak človek je hrom. Koliko hromih je danes med nami! Koliko je hromih odnosov in iz njih izhajajočih konfliktov in končno samomorov! Zato Gospod, daj, da se bom držal tvojih zapovedi in jih bom rad udejanjal v svojih odnosih. Dani Siter

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

VAS JE KDAJ »POGRELA MRZLA JUHA«? Pred dnevi sem gledal ponovitev oddaje o monogamnih oziroma poligamnih zvezah. Strokovnjaki, ki so v oddaji sodelovali, so očitno želeli gledalce prepričati, da živimo v času človekove velike svobode, v času, ko lahko vsak dela, kar hoče, da le zadovolji svoje potrebe po uživanju ... Neka gospa je pojasnjevala, kako je to urejeno pri živalih, druga je govorila o tem, da se z leti v zakonski postelji pojavi dolgčas, ki ga je treba tako ali drugače (z raznimi pripomočki ali dodatnimi »akterji« enega ali drugega spola) pregnati … Še bi lahko našteval razne umotvorbe … Včasih smo ob takih neumnostih rekli: »Da te nekam pritisne!« Najbolj me je pa pogrelo, ko so omenjali skrb za otroke in vsevprek zaključevali, kako je za otroka, ki živi v okolju, kjer starša nimata dobrega odnosa, kjer se pojavlja alkohol ali nasilje, najbolje, da gresta starša narazen, da otrok živi le pri enem staršu in podobno. Groza! Kako ozkogledno! Ker sem oddajo začel spremljati nekje na sredini, nisem vedel, da gre za ponovitev, zato sem takoj sedel za računalnik in napisal sledeče: »Sprašujete se, kaj je bolje: da otrok živi v zvezi, ki ni najboljša, ali v svobodni zvezi oziroma, da se starša ločita. Po moje gre za napačen pogled: zakaj ne bi več naredili za VZGOJO STARŠEV? Zakaj ne bi staršem pomagali, da se NAUČIJO PRAV KOMUNICIRATI, se sprejemati, si kazati pripadnost, se ljubiti … Tu mislim na GLAGOL: kaj narediti za drugega – aktivno, nesebično in darovanjsko ljubiti, AKCIJA “ZA LJUBEZEN”, ki naj bo brezpogojna: “Tudi če mi ti ne vračaš ljubezni, te hočem LJUBITI, ker sem se tako odločil in želim v tem rasti, želim na ta način graditi najin odnos.« Popolnoma sem prepričan, da v takem okolju lahko raste samo dober sad – dober, zdrav in odgovoren otrok. Hvala in vse dobro.« Naslednji dan sem dobil odgovor po elektronski pošti, kjer so iz uredništva pojasnili, da je šlo za ponovitev junijske oddaje ter da se mi zahvaljujejo za mnenje. Ob misli na to razčlovečenje in odtujenost od naravnega, dobrega in nenazadnje Božjega, mi še vedno požene kri po žilah. Sprašujem

SEPTEMBER 2010

se, od kod takšno sprenevedanje. Ali pa gre morda res za popolno slepoto srca in se uresničujejo besede prerokov, ki jih je Jezus ponovil: »Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli. Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil« (Mt 13,14–15)? Mar tisti, ki s pripravo in izvedbo zakonodaje krojijo usodo naše domovine in se imajo za odgovorne (zaposleni na ministrstvih, raznih vladnih in nevladnih ustanovah …), res ne vidijo drugega izhoda iz krize odnosa med možem in ženo, kot je ločitev? Saj vendar ne govorimo o kamnu ali žuželki, pač pa o človeku, ki je krona stvarstva, o človeku, ki je odnosno bitje – v naše bistvo je »vgrajena« potreba po odnosu – pa ne kakršnemkoli odnosu, pač pa odnosu ljubezni, sprejemanja, spoštovanja in vzajemne občutljivosti za spremembe. Tako razmišljanje me pripelje do zaključka, da se vse, kar se je dogajalo v Jezusovem času, dogaja še danes: žal je bolezen že tako napredovala, da nobena zdravila več ne pomagajo. Sprašujete, za kakšno bolezen gre? Jezus ji pravi: slepota (otopelost) srca. Pomislim, kako tragično je, da tisti, ki so zboleli za tovrstno slepoto, ne vidijo, da potrebujejo ozdravljenje … Mislijo, da vidijo, pa se ne zavedajo, da je to, kar »gledajo«, le privid – fatamorgana. Kaj pa jaz in ti, spoštovani bralec? Kako je z najinim »vidom«? Vidiva s srcem? Dovoliva Bogu, da naju spreobrača, uči in nama po svojem Svetem Duhu pomaga vedno bolj jasno gledati njegovo obličje? Usmiljeni Jezus, prosim te, (o)zdravi slepoto mojega srca. Ne daj, da spregledam znamenja, ki mi jih pošiljaš. Ne daj, da preslišim tvoj klic. Daj mi ponižno srce, ki bo doumelo in bo pripravljeno na spreobrnjenje. Sergej Bradač

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

Živeti obljubo, dano za vedno Star slovenski pregovor pravi, da se je luštno ženiti, težko pa je biti oženjen. Lahko tudi ob njem zapišemo, da gre za ljudsko modrost? Če gledamo na celotno populacijo in ne le na bodoče zakonce iz trdnih krščanskih družin, bo najbrž zgornja trditev še kako držala. Mladi si nataknejo zlata obročka zaradi zelo različnih razlogov; od romantičnih do »nujnih«, malo pa jih vstopa v zakon z zavestjo zrelih in odgovornih ljudi, ki se na dan najlepših sanj zavedajo, da se hude reči lahko zgodijo tudi njim in da se najbolj črni scenariji ne dogajajo samo drugim. Slovenija prednjači tako po številu ločitev kot po številu nezakonskih zvez; če je še stoletje nazaj morala nezakonska mati od hiše do hiše, če so še pred desetletji na vzhodu države ob rojstvu nezakonskega otroka nasuli koruzo, ki je vodila od porodničine hiše do domnevnega očeta, danes hvala Bogu ni več tako. Kar pa ne pomeni, da ni slabše. Nezakonski otroci in matere ne trpijo več sramote, a varnosti in ljubezni je med nami manj kot kdaj koli. Raziskave so potrdile, da imajo poročeni pari več otrok tudi zato, ker se ženske v trdnih zvezah počutijo varnejše in so bolj naklonjene materinstvu. Se spominjate lastnega otroštva, kako srečni ste bili, ker sta se imela mami in ati rada? Najbrž ne morete našteti iz svojega tedanjega okolja niti treh primerov, ko bi nekdo kar spakiral kovčke in odšel, kot rečemo. Danes je drugače. Danes je več denarja in manj sreče. Ne, ne govorim na pamet! Kaj ni zanimivo, da so v časih naših babic bili trdni celo zakoni, ki so bili vnaprej dogovorjeni s strani staršev mladoporočencev? Morda tudi zato, ker so bili sklenjeni krščansko in je bil med zakoncema Božji blagoslov. Med vsemi zakramenti je samo eden, ki ga ne podeli duhovnik, ampak ga podeli kristjan sam: zakrament svetega zakona. V Božjih očeh ima zakon tako posebno mesto, da zakrament prvenstveno ni namenjen družini, ampak zakoncema. Ki obljubita, da bosta za vedno skupaj, ne glede na okoliščine. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Se ob izreku te obljube sploh zavedamo, kaj obljubljamo? Najbrž nam gre skozi zavest preblisk, da bo na starost morda eden umrl prej kot drugi, a na poročni dan se zdi to skoraj grda misel za tako lep dogodek. Morda kdo še pomisli na bolezen, a tudi to vsiljivko odžene v najbolj oddaljen kotiček zavesti. Malokdo pa pomisli, da obljublja, da bo vztrajal tudi takrat, ko se bo drugi (in on sam!) spreminjal in spremenil. Ne le fizično in več kot enkrat. Imeti zakonca rad, ko zamenja vrstni red na lestvici vrednot, imeti ga rad, ko se želi odločiti povsem drugače, kot se odločam jaz, imeti ga rad, ko je utrujen in tečen – ali pa imeti ga rad, ko sem jaz takšen … Nekateri bi rekli, vidiš, to pa je umetnost. Vendar je to »umetnost« izključno zaradi Božjega blagoslova. Samo zato, ker nas On tako ljubi, da celo v naše zakone nenehno vstopa in odpira ter spreminja naša srca. Obljubo, dano za vedno, zmoremo uresničevati samo zato, ker jo je v našem imenu dal tudi On. žena

SEPTEMBER 2010

DUHOVNA POBUDA

OBNOVA NAŠEGA UMA »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, njemu všečno in popolno. (Rim 12,1–2) Gornje vrstice me večkrat nagovarjajo in jim moram nenehno posvečati pozornost. Pred kratkim sva imela z možem priložnost, da sva celo nedeljo preživela v čudoviti naravi – vzela sva si dan za prenovo najinih moči. Po dobrem zajtrku sva šla k sveti maši v bližnjo cerkev, po maši pa sva se napotila v Robanov kot. Čudovit sprehod, lahka pot, čarobna lepota naše lepe domovine ... Spominjam se, da je bilo že popoldne, ko sva še vedno hodila navkreber, saj se nama ni nikamor mudilo. Naenkrat sem začutila močno lakoto. Skoraj mi je zmanjkalo moči za premagovanje osnovnih naporov in komaj sva prišla do koče. Tam sva se okrepčala z ajdovimi žganci in kislim mlekom. Kako slastne so bile te preproste dobrote! Ko sem kasneje premišljevala o tem drobnem izkustvu, sem lahko izluščila zelo pomemben poduk. Telesna hrana, katere imamo pri nas sicer še dovolj in nam zaradi preobilja večkrat celo škodi, saj se premalo zavedamo njene prave vrednosti, je nujno potrebna za naše preživetje. Hvaležna sem Bogu, da živimo v svetu, kjer je zaenkrat še ne primanjkuje in si jo lahko vsakdo sam priskrbi. Težje pa je v svetu, kjer živimo, prepoznati potrebo in po duhovnem hranjenju in prenovi uma, kot nas opominja Pavel v Pismu Rimljanom. Ljudje verjamejo v svet, ki ga lahko zaznavamo s telesnimi čuti, težje pa verjamejo, da sta naša duša in naš duh prav tako potrebna rednega hranjenja, nege in pozornosti. Zakonske skupine, v katerih se zakonci mesečno srečujemo, se pogovarjamo, spodbujamo in si marsikaj zaupamo, nam pomagajo ozaveščati to potrebo, hkrati pa nas oskrbijo z duhovno hrano. Ko sva tisto nedeljo v Robanovem kotu opazovala lepoto narave, sva začutila veličino in popolnost njega, ki je vse to ustvaril in nam podaril. Da, polnost in popolnost, po tem tako močno hrepenimo! Ko pomislim nase, se zavem in priznam, da se to še posebej kaže v naših odnosih – želim si te polnosti, želim biti razumljena, želim, da bi me kdo (najprej mož) razumel v vsej moji enkratnosti in posebnosti, da bi me kdo (najprej mož) sprejel z vsem kar sem, da bi bili naši odnosi polni prijaznosti, sprejetosti, predanosti in vzajemne skrbi. Od kod ta želja? Je v meni zaradi tega, ker sem ustvarjena po Božji podobi, ki je popolna? Mogoče. Dejstvo je, da vsakdo med nami najprej zahrepeni po tem, da bi drugi imeli »popoln odnos« do njega, posledično pa bi tudi sam lahko vračal dobro z dobrim. Med čakanjem na dobro pobudo drugega pa se dogajajo razočaranja, prizadetosti, bolečine in zamere. Včeraj je bil praznik povišanja svetega križa, danes pa je praznik Žalostne Matere Božje. Kako prav sta mi prišla! SEPTEMBER 2010

Premišljujem o tem, kako smo podobni Izraelcem, ki tavajo skozi puščavo, kako tudi mi radi nergamo in tarnamo nad danimi življenjskimi situacijami, kako hitro nas kaj prizadene oziroma nas rani določena beseda, pogled, odnos ... Kot da so povsod okoli nas kače, ki nas pikajo. In pomislim, da je vsak greh, ki se mu predam, podoben kači, ki je Izraelcem vzela življenje. Zakaj? Zato, ker nam vzame zadovoljstvo, srečo in veselje, vzame nam Božje življenje. Kako močno si želim, da bi, ko zgrešim, zmogla pogledati na križ in bi me pogled Nanj rešil, mi dal ljubezen namesto slabe misli, mi pomagal sprejeti drugačnost drugega namesto obsodbe, mi pomagal stopiti na pot posvečevanja namesto na pot smrti! Postaja mi jasno, zakaj je praznik Žalostne Matere Božje takoj po prazniku povišanja svetega križa. Mati Božja je žalostna zaradi tega, ker jo je prizadelo trpljenje njenega Sina, kakor tudi nas najbolj prizadene trpljenje naših najbližjih. Še bolj pa jo prizadene dejstvo, da je njen Sin za mnoge zaman trpel, da je za mnoge trenutke, ko mi podležemo skušnjavam, zaman umrl. Vemo, da pogosto brezbrižno spregledamo dar odrešenja, ki ga je za nas zaslužil in nam ga ponuja njen Sin. Kaj hitro se zgodi, da se obnašamo kot ranjeni otroci, ki ne zmorejo ven iz lastne sebičnosti. Šele ko nas bolečina popolnoma ohromi, se vprašamo, kako naprej. Na priprošnjo Žalostne Matere Božje prosim Gospoda, da bi znala najprej sprejeti svojo lastno ranjenost in grešnost, ju v globokem kesanju prinesti h križu in ju položiti v Njegove rane. Pod križem se učim iz vsakodnevnih situacij, ki so mi »darovane« kot posebne priložnosti, v katerih se srečujem s svojo ranjenostjo in ranjenostjo svojih najbližjih. Obenem je to priložnost, da vse, kar doživljam, vedno znova prinašam pod njegov križ ter vse polagam v njegove rane, pri tem pa se sklicujem na besede Stare zaveze: »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,5) Bo to postala moja novozavezna resničnost? Bom priča takojšnemu ozdravljenju in izboljšanju naših medsebojnih odnosov? Ne vem, ne morem vedeti in ni treba, da vem. To je njegova skrb in njegov delež. Moj delež pa je, da zrem vanj, poslušam in premišljujem besede, ki mi jih pošilja, da se hranim po zakramentih, ki me prenavljajo in po katerih se prenavljam, ko iz grešnika postajam novi človek … Moja naloga je, da zrem v njegove ljubeče oči, ki mi govorijo in me vabijo: »Ne pojdi mimo mene v bolečini, gnevu in neodpuščanju. Tu sem, da te objamem. Pridi, nasloni se name, položi svoje ranjeno srce v moje prebodeno srce. Potem boš začutila, kako ti moj križ odjemlje težo greha, kak se sovraštvo spreminja v ljubezen, odpuščanje pa prenavlja in naredi za novega človeka.« Vem, ker sem to že večkrat izkusila, da je vredno hoditi po tej poti, da je to pot ozdravljenja, ki prinaša meni in mojim okrog mene novo življenje. Vilma DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

PRIPOROČAMO V BRANJE

Gereon Goldmann:

Frančiškan v SS-u Založba: Emanuel, 2009 (272 strani)

‘’V življenju, polnem knjig, še ena knjiga. A takšna, ki se mi je skoraj fizično prilepila. Že nekaj dni je ne morem dati iz rok. Knjiga, ki bi jo človek dal ateistu: »Poglej, kako se zna naš krščanski Bog vsemogočno pošaliti!« Gereon Goldmann, Frančiškan v SS. Ni roman. Je resnična zgodba. Berem. Od enega »Kako je to mogoče?« grem do drugega.’’ Zgornje vrstice je zapisal Alojz Rebula. V njih je povzel mnogo tistega, kar sem sama razmišljala in doživljala ob branju dnevnika neverjetnega Nemca, ki je bil kot frančiškanski bogoslovec vpoklican v nemško vojsko. Res, kako je mogoče, da človek prestane nečloveške napore, poniževanja, morije, ujetništva? Kako je mogoče, da ob vsem tem ne izgubi vere, ampak njegovo zaupanje v Gospoda iz dneva v dan raste? Kako je mogoče, da fizično izmučen človek neutrudno dela za reševanje duš? In kako je mogoče, da po takih pričevanjih še vedno ne verjamemo v moč molitve!? Karl Goldmann je po smrti svoje matere (bil je star osem let) dobil ‘duhovno mamo’, s. Solano. Zaobljubila se je, da bo molila zanj, dokler ne bo posvečen v duhovnika. Po njenem prepričanju naj bi se to zgodilo po dvajsetih letih. Ko je bil čas, je Karl postal frančiškanski bogoslovec. Ni pa se odločil za študij teologije, ki je bil pogoj za posvetitev v duhovnika. Dve leti je študiral filozofijo, potem pa je bil vpoklican v vermaht. Tudi v nemški vojski je bil odločen kristjan. Pogosto se je zapletal s častniki, saj je zaradi odlične jezuitske izobrazbe z lahkoto izpodbijal njihove poglede na krščanstvo in tedanje politično stanje. Ker svojih stališč ni in ni spremenil, so ga prestavili v SS. Tam je od samega Himmlerja dobil zagotovilo, da lahko v miru in svobodno živi svoje krščansko prepričanje. Kasneje ga je isti Himmler označil za nevrednega vojaške službe in ga poslal nazaj v vermaht. To ga je rešilo pred gotovo smrtjo v napadu na Leningrad. Goldmann je v letih vojskovanja vedno našel način, da se je izognil streljanju na sovražnika. Tako je po vrnitvi v vermaht postal bolničar. Preden je bil kot bolničar vpoklican na rusko fronto, je obiskal s. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Solano. Še vedno je imela trdno vero, da bo Karl postal duhovnik. »Sam papež mu bo spregledal neizpolnjevanje pogojev glede teološke izobrazbe,« je rekla. Karl ji ni verjel in ugovarjal, češ, da bi to bilo mogoče, če ne bi bilo vojne. S. Solana pa je v svoji preprostosti odgovorila, da ni nikjer v Svetem pismu zapisano, da Bog usliši molitve samo v času miru. ‘’Prismuknjena vera!’’ si je misli Goldmann, ko je odhajal od nje. Kot bolničar je na bojiščih v Rusiji, Franciji in Italiji reševal življenja in prinašal ranjencem Jezusa v evharistiji. Na fronti na Siciliji je škofa s pištolo prisilil, da mu je izročil hostije za umirajoče. Kot je napovedala s. Solana, je prišel tudi v Vatikan, do papeža. Prosil je za dovoljenje za posvetitev v duhovnika še pred koncem študija teologije. Pisno dovoljenje je kot po čudežu tudi dobil. Posvečen je bil v ujetništvu leta 1944. Kot duhovnik je v taboriščih neutrudno širil krščanstvo med ujetniki. Začel je s sv. mašami, katehezami, oblikoval molitvene skupine. Nacisti so zaradi tega nanj gledali kot na izdajalca, zato je bil na vojaškem sodišču obsojen na smrt … ‘’Most do Boga sta molitev in sveta evharistija,’’ je zapisal Goldmann. Verjamete ali ne? Knjiga Frančiškan v SS-u vam bo zagotovo utrdila vero v oboje! Petra

SEPTEMBER 2010

PRIPOROČAMO V BRANJE O AVTORJU Brian J. Gail je nekdanji univerzitetni in polprofesionalni športnik, oglaševalec z Avenije Madison, višji vodilni delavec, podjetnik in izvršni direktor. Trenutno je pedagog in pisec. Brian J. Gail je bil član številnih mestnih odborov v domači Filadelfiji, med drugim Državnega središča za posvojitve, Združenja William Booth, Semenišča Karla Boromejskega in združenja Regina Academy. Je mož in oče sedmih otrok in ima pet vnukov. Z ženo Joan M. Gail že štirideset let živita v Villanovi v Pensilvaniji.

Brian J. Gail:

BREZ OČETA (Fatherless)

Pred izidom pri Založbi Družina

KRATKA VSEBINA John Sweeney je mlad kaplan v Filadelfiji in se srečuje s problemi, ki mu jih zaupajo njegovi župljani, ko trčijo ob moralna vprašanja in dvome pri družbenem udejstvovanju, v službi in med rjuhami zakonskih spalnic. Finančni direktor enega najuglednejših farmacevtskih podjetij naleti na javnosti skrbno prikrite stranske učinke kontracepcijskih tabletk. Tržnik se sooča z etičnostjo oglaševanja televizijskega kanala, ki v ameriške domove prinaša sporne vsebine. Mama šestih otrok se poskuša približati odtujeni najstniški hčerki in se sprašuje, kako ob nerednih ciklih uravnavati spočetje otrok. John Sweeney stavi predvsem na širino in velikodušno rahlja napetost moralnih zahtev, a zaradi tega kot duhovnik doživi trenutek obupa in osebnega spreobrnjenja. Čas 80-ih, ko se v ZDA že kažejo uničujoči učinki spolne revolucije, potrebuje jasna načela. Roman je odlična iztočnica za premislek o lastnih stališčih in napeto branje za vsakega. Roman Brez očeta je prvi del »Ameriške tragedije v trilogiji«, sledita mu še romana Brez matere in Brez otrok, v katerih se zgodba o katoliški sodobni družbi nadaljuje.

MNENJA Izjemen roman Brez očeta je glasen ‘da’ očetovstvu ... zlasti duhovnemu očetovstvu. Vse nas opominja, da se moramo predati resnici, jo pogumno govoriti in to vedno početi z ljubeznijo. Thomas J. Olmsted, škof v Phoenixu Nekateri romani so vžgani v našo ameriško zavest, ker so zanetili družbeni sod smodnika, ki bi ga prej ali slej razneslo. Roman Brez očeta je morda prav tak roman. Za človeka, ki se sprašuje, zakaj je kulturo v zadnjih štiridesetih letih vrglo iz ovinka, je ta roman obvezno branje ... Brez očeta odkrito obravnava vzvišeno sveto kravo naše dobe ... To je leposlovje za naš čas; niti trenutek prezgodaj ... Christopher West, Inštitut teologije telesa Knjiga me je presenetila in je zame dramilo in streznitev. Nagovarja z vprašanji in utrjuje v prepričanju, da le prava Resnica zares osvobaja, poživlja, nasičuje in odrešuje. Priporočam jo pogumnim in pripravljenim na spremembe. Dani Siter, Družina in Življenje Vera, družina, kariera? Krhko ravnotežje, ki zahteva nenehno budnost, a tudi pogum in drznost, saj Bog od nas pričakuje zavzeto angažiranje. Katoliški roman, ki ga prebereš čez noč? Ameriška uspešnica Brez očeta je navdušujoče branje. Barbara Kastelec, Družina Brez očeta je eden najbolj osvežujočih romanov zadnjih let. Napeta zgodba, ki ti ne pusti odložiti knjige, se z neverjetno lahkotnostjo in prepričljivostjo podaja v pretresljive globine vesti sodobnega kristjana. Tilen Mlakar, Kul.si – Zavod za družino in kulturo življenja Ta roman me je dobesedno posrkal. Prvič sem se srečal z resnično poglobljeno literarno upodobitvijo problematike, ki jo redno srečujem pri svojem delu v družinski organizaciji iskreni.net. Igor Vovk, Zavod iskreni.net VEČ NA: http://fatherlessbook.com/

SEPTEMBER 2010

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN Zakonska skupina v Godoviču, ki leži na vzhodu koprske škofije (kraj, ne skupina, seveda!), spada med zelo mlade skupine, ki delajo po programu DiŽ, saj se je prvo uradno srečanje zgodilo šele januarja 2011. Skupina šteje 7 parov, v glavnem iz Godoviča pa tudi Postojne in Logatca. Zakonci so približno enake starosti, katerih povprečje se počasi nagiba proti štiridesetim pomladim. Skupina je zelo prijetna in v nekaj srečanjih sta se stkala pristno prijateljstvo in zaupanje, ki se bosta v bodoče prav gotovo še utrdila in obrodila, Bogdaj, obilo sadu. O tem, kako se skozi zakonsko skupino izboljšuje odnos možžena, so svoje misli strnili zakonci in gospod godoviški župnik. 

Župnijska cervev Svetega Urbana v Godoviču

Godoviška DiŽ-eva zakonska skupina Vse od začetka najine skupne poti je v naju zorela misel o zakonski skupini. Velikokrat sva o tej ideji razmišljala vendar poguma nisva našla. Vse spodbude s strani župnika, domačih in prijateljev niso zadostovale. Šele, ko nama je Bog malo pomagal s pogovornim večerom in predstavitvijo DiŽ-evih zakonskih skupin, sva se opogumila in zagrizla v to sočno jabolko. Na naše prvo srečanje sva se odpravila z mešanimi občutki. Misli o najinih problemih, ki jih prav gotovo drugi nimajo, so se nama neprestano motale po glavi. Že na prvem srečanju pa sva se ob spoznavanju drug drugega ter končni ugotovitvi, da nimava samo midva problemov in da smo si v naših razmišljanjih precej podobni, nekoliko sprostila. Na srečanja sva se vedno odpravila z veseljem. Kljub novorojenčku, ki naju je čakal doma, sva se skušala naših srečanj čim bolj redno in vestno udeleževati. Edini problem so nama v začetku predstavljali zmenki. Ob majhnih otrocih in vseh ostalih "motečih faktorjih" si nisva znala vzeti časa zase. No, ampak tudi tega sva se kmalu naučila in sedaj v tem naravnost uživava. (Tanja in Boris) V dvanajstih letih najine zakonske poti je bilo malo časa samo za naju in najin zakon. Bilo pa je veliko preizkušenj: zidava hiše, finančna stiska, menjava službe, selitev in rojstvo štirih otrok, ki so bili vedno na prvem mestu. Lahko rečeva, da sva v tem času zgolj petkrat imela čas samo zase in sva šla na lepše brez otrok, pa še takrat v strahu in skrbi, kako je z njimi. NAJIN ČAS pa sva čedalje bolj potrebovala. Tako sta lani konec leta prišla v našo župnijo zakonca Siter. Seveda je bila Damjana takoj za to, da ju greva poslušat, in prepričevala je tudi mene, jaz pa sem imel polno izgovorov. Damjana je vztrajala in skupaj sva šla na pogovorni večer. Po predavanju sva bila oba navdušena in se v tem navdušenju odločila, da vstopiva v novo zakonsko skupino, ki je nastala tisti večer. Mirko

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

je bil potem še v dvomih, da sva se prehitro odločila in da se ne bova mogla udeleževati srečanj, jaz pa sem le imela vero v to, da nama bo uspelo in da bo najin zakon prioriteta. Srečanja v zakonski skupini so dodatno vezivo v najinem zakonu, saj naju spoznanja, izkušnje in preizkušnje drugih zakoncev usmerjajo, da vidiva, če sva na pravi poti. Če pa kreneva s poti, veva, da nama bo prisotnost v zakonski skupini v pomoč. Srečanja so nama dala možnost za pogovor v skupini ter med nama, kar nama je najbolj manjkalo. To predvsem občutiva pri reševanju domačih nalog in zmenkih, kjer se res posvetiva drug drugemu in tako lažje gradiva edinost v zakonu in družini. Preden sva začela hoditi na srečanja, sva otrokom razložila, zakaj je dobro, da se jih udeležujeva. Morava reči, da so spoznali, da bo to pripomoglo k izboljšanju odnosov v naši družini. Zelo jih zanima, kam bova šla na zmenek in kaj se bo tam dogajalo, morava jim prav vse natanko poročati. V skupini je prisoten tudi naš g. župnik Bogdan Berce in nam podaja izkušnje njegovega zakona z BOGOM. Ugotavljamo, da se duhovnikovo zakonsko življenje nič kaj dosti ne razlikuje od zakona med možem in ženo. V obeh so preizkušnje, skušnjave, nezadovoljstvo, pa tudi radost, sreča in veselje. Omeniti morava tudi voditelja, to sta izkušena, prijazna in zanimiva zakonca Sara in Bojan iz Logatca, ki zavzeto, požrtvovalno in hudomušno vodita naša srečanja. Naj jima Bog povrne v dobro njunega zakona. (Damjana in Mirko) Zakonski skupini v Godoviču sva se priključila nekoliko kasneje. Preden sva se poročila, sva kar nekaj let obiskovala predzakonsko skupino v Ljubljani. Po nekaj letih najinega zakona sva občutila neko praznino, zato sva pričela iskati nove smernice na najini skupni poti. Kot v viharju sva se vrtela v začaranem krogu nezadostne

SEPTEMBER 2010

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN



Zakonska skupina (v nepopolni sestavi) ob kipu monsignorja Vinka Kobala (1928-2001), učitelja in prijatelja mladih

komunikacije in naveličanosti v monotonem vsakdanu. Željo po spremembi sva izrazila Sari in Bojanu, ki sta naju ob predhodnem soglasju ostalih parov povabila na srečanja zakonske skupine v Godoviču. Pogovori oziroma teme na srečanjih nama predstavljajo nek začetek in temelj za gradnjo najinega odnosa. Hkrati nama odpirajo obzorja za poglobljeno komunikacijo, ki jo v vsakodnevnem tempu življenja primanjkuje. (Mojca in Zlato) Zakonska skupina nama pomeni možnost povezovanja posameznikov/parov, ki se nahajajo v podobni življenjski situaciji. V zakonski skupini si torej izmenjujemo izkušnje ter "recepte in ideje", ki nam pomagajo, da ob vsakodnevnih specifičnih izzivih ohranjava medsebojno povezanost in mikavnost zakona. Želiva si tudi bolje spoznati pare in se z njimi prijateljsko povezati. Zakonska skupina nama pomaga že tako, da sva se minimalno enkrat na mesec "prisiljena" pogovarjati o naju. Ponavadi veliko več po skupini kot ob pripravi nanjo. Vzroki zakaj ne iti na zakonsko skupino so lahko tako objektivne kakor subjektivne narave; načeloma zelo pazljivo in selektivno izbirava dogodke/aktivnosti, katerih se nameravava udeleževati. Ko si enkrat notri, mora biti vzrok zares tehten, da izostaneš od skupine oziroma jo prenehaš obiskovati. Boštjan o skupni molitvi: Nekajkrat sva bil povabljena, da moliva v določen namen, vendar se to ni dogajalo v okviru zakonske oziroma kakšne druge povezane skupine. Zaradi slednjega dejstva verjetno tudi nisem konkretno začutil pozitivne moči takšnega načina molitve. Duhovnik predstavlja v zakonski skupini drugi pol bivanja (samskost) in zato njegov način doživljanja v posameznih primerih prinese potreben alternativni pogled na problematiko. Ker pa hkrati predstavlja in pojasnjuje tudi uradne poglede Cerkve na posamezne teme, lahko SEPTEMBER 2010

s tem vnese v skupino tudi določene napetosti. Za te pa se ponavadi izkaže, da postanejo odlično izhodišče za prodiranje v globino. Najini otroci vidijo zakonsko skupino predvsem kot možnost druženja z otroki ostalih zakoncev in posledično gledajo nanjo zelo pozitivno. Pogosto jih zanima vsebina pogovorov in ali se pogovarjamo tudi o njih. (Barbara in Boštjan) Župnija se zelo hitro spreminja iz statične podobe "župnik reče, župljani poslušajo ali naredijo" v novo živo, aktivno prepletanje skupin, njihovih idej, pogledov, delovanja itd. Če župnija odkriva svoje dobre in slabe plati delovanja s pomočjo ene ali več zakonskih skupin, je, mislim, najbližje uresničevanju družinske in župnijske pastorale. Ko sta nam lani ob obisku v župniji zakonca Vilma in Dani Siter pomagala do nove zakonske skupine in nam s pomočjo zakoncev Sare in Bojana ponudila roko, da gremo skupaj naprej, se nam je v našo župnijo zarisal nov obraz naših iskanj in srečevanj. Začenja se dvogovor zakonci-Gospod, ki bodo skupaj gradili novo hišo svojih odnosov in vživljanja v odnose vseh zakoncev župljanov. Morda sem v takem prepričanju tudi sam iskalec takšnega uresničevanja, vendar je samo ta pot z Gospodom in zagotovilo, da ne zidamo zaman. Njegova beseda ni vedno po našem okusu, je pa resnična, osvobajajoča in vedno polna ljubezni. Zakaj se potem odločamo za njegovo pot, ko nam vedno znova pravi: "Vsak naj vzame svoj križ in hodi za menoj"? Zakonci in zakonska skupina so torej stopili na to ladjo – Cerkev, ki je bolj gotova kot druge možnosti, in sem vesel, da jih smem spremljati na nemirnem morju odnosov in življenja. (župnik Bogdan)

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN Preden smo se podali poletnim dogodivščinam naproti, smo se člani zakonskih skupin Slovenska Bistrica, Lenart in Rače – Cirkovce še dogovorili za skupno srečanje z družinami ob uspešno zaključenem šolskem letu – tako za otroke kot starše – zakonce. Pridružil se nam je še gospod kaplan Damjan Mlinarič, ki vestno sodeluje v lenarški zakonski skupini. Poromali smo v Žetale na obisk h gospodu župniku Cirilu Čušu, ki je prav tako pred leti še kot kaplan v Lenartu spremljal tamkajšnjo zakonsko skupino. Nadvse prijazno nas je sprejel. Razkazal nam je obnovljene prostore za delo z mladimi in nato naše otroke sprostil in navdušil z igro namiznega nogometa. Potem pa je vse zbrane povabil v prav tako obnovljeno župnijsko cerkev sv. Mihaela, kjer je daroval sveto mašo. Tako smo si tega dne resnično dovolili okusiti goro v čisto svetopisemskem pomenu. Najprej v srečanju z Gospodom pri sveti maši in nato še z vzponom na Donačko goro, kjer smo lahko pokazali našo vztrajnost in pripravljenost za prenašanje vsakršnega napora, ki pa smo ga lahko tudi nekoliko občutili. Kajti duhovno okrepljeni smo se po maši podali proti Rudijevemu domu na Donački gori, od koder smo peš nadaljevali pot proti vrhu. Saj ni bila hudo naporna niti za starše, še manj pa za naše male nadebudneže, ki smo jih komaj dohajali. Na vrhu smo bili nagrajeni s prekrasnim razgledom na Podravje, haloške in kozanske griče, v daljavi se nam je nasmihalo zeleno Pohorje ter malo dlje proti zahodu savinjski vršaci. Še enkrat smo lahko občutili, kako nas Bog ljubi, ko nam je pripravil resnično zelo prijeten, jasen, topel dan. Po sestopu z Donačke gore smo naše druženje zaključili še s skupnim kosilom. Razšli smo se v veselju in zadovoljstvu nad novimi spoznanji in poznanstvi ter ugotovitvijo, kaj skupaj zmoremo. Med nami je ostala želja, da srečanja še večkrat ponovimo, saj s tem krepimo tudi naše sodelovanje in prijateljstva.

Zaključno skupno srečanje treh štajerskih zakonskih skupin

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

SARA IN BOJAN DOLJAK Sara in Bojan Doljak sta letos praznovala deseto obletnico poroke in imata dva otroka – Majo in Valentina. Sta člana zakonske skupine v Logatcu in voditeljski par v zakonskih skupinah Godovič in Zavratec. Pravita, da je tvorjenje dobrih in zdravih odnosov eden od smislov njunega življenja. Se lahko našim bralcem na kratko predstavita? Sva Sara in Bojan Doljak, živiva v Logatcu, oba pa izhajava s Primorske (Nove Gorice in Grgarja). Sara je pravnica, jaz pa farmacevt. Spoznala sva se že v srednji šoli, na fakulteti sva uradno postala par, na podiplomskem študiju pa sva se poročila (od tega je bilo letos okroglih 10 let). Izhajava iz dveh delavsko-učiteljsko-gospodinjsko-kmečkih družin, ki sta nama, hvala Bogu, za popotnico v življenje dali pravih in trajnih vrednot. Pobudo za skupno pot je dala žena in prav je tako, saj bi sicer še danes hodila v kino “le” kot prijatelja. Kaj pa vajina družina? Koliko otrok imata? Kaj vama pomenijo družina, zakon, vajin odnos? Imava 2 sončka: Majo (7) in Valentina (5,5). Človek, ki je bil ustvarjen po Božji podobi je bil ustvarjen kot odnosno bitje. Lahko bi celo rekla, da je tvorjenje dobrih in zdravih odnosov eden od smislov najinega življenja. Kako, zakaj in kdaj sta se znašla v zakonski skupini? Kaj vama pomeni zakonska skupina v današnjem času? Kako se pripravljata na srečanje vaše zakonske skupine? Kaj vam na srečanjih pomeni navzočnost duhovnika? SEPTEMBER 2010

To je pa prav lepo povedano, saj sva se v tej vlogi “znašla” bolj po naključju in se vseeno (vsaj misliva) kljub presenečenosti in neizkušenosti dokaj dobro znašla. Bilo je nekega decembrskega večera, ko sta naju Dani in Vilma povabila na njuno predavanje v Godovič, da bi na kratko opisala najino pot pred in po DiŽ-u. Bistvo najinega pričevanja je bilo to, da od Temeljnega vikend seminarja za zakonce in še nekaterih nadaljevalnih seminarjev v svojem zakonskem življenju pač nimava več problemov. Ne dobesedno, ampak v smislu, da jih ne vidiva več kot težave, ampak kot izzive in priložnosti. Za tem še vedno stojiva. Pravijo, da je vse v glavi, od tam do srca pa ni več kot 25 cm, mar ne? En teden po predavanju smo že imeli uvodno srečanje v dveh na novo ustanovljenih zakonskih skupinah v Godoviču in Zavratcu. Ker sva od prej tudi člana logaške zakonske skupine, ki sicer ne dela po DiŽ-evem programu, se nama zgodi, da sva v istem tednu na kar treh “sestankih”. Na srečanje se pripravljava s pogovori in prebiranjem knjig s “ta pravo” vsebino. Navzočnost duhovnika je pri vseh treh skupinah milost in blagoslov, za katerega sva Gospodu nadvse hvaležna. V pismu Tesaloničanom Pavel pravi »Neprenehoma molite« (1 Tes 5,17). V zakonski skupini se v različnih težavah pogosto podpiramo s skupno molitvijo, ki DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI je neprecenljive vrednosti. Kako vidva čutita moč te molitve? Ravno župnik v Godoviču, g. Bogdan Berce, je na enem od srečanj podal misel, da človek moli vsakokrat, “ko je v odnosu z Bogom”. Če si v neprestanem odnosu z njim, potem, po najinem mnenju, to predstavlja tisto neprestano molitev, ki jo omenja Pavel. Moč takšne (neverbalne) ali pa tudi verbalne molitve je neznansko velika. “Resnično, povem vam: Kdor bo rekel tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi

Lahko bi celo rekla, da je tvorjenje dobrih in zdravih odnosov eden od smislov najinega življenja. v morje‹ in ne bo dvomil v svojem srcu, temveč verjel, da se bo zgodilo, kar pravi, se mu bo zgodilo. Zato vam pravim: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo.” (Mr 11, 23–24) Kako na vajino vključenost v zakonsko skupino gledajo vajini otroci? Otroka sta še relativno majhna in ne veva točno, kako si predstavljata najino vključenost v zakonske skupine. Maja naju večkrat z nestrpnostjo vpraša: “Kdaj

Bistvo najinega pričevanja je bilo to, da od Temeljnega vikend seminarja za zakonce in še nekaterih nadaljevalnih seminarjev v svojem zakonskem življenju pač nimava več problemov.. bosta spet šla na tisti ›sestanek‹, da se bova midva spet lahko pazila pri sosedovih?” Tako sva midva brez skrbi, otroci pa vsi veseli, da se naju za par ur znebijo. Zakaj bi vključitev v zakonsko skupino priporočala drugim zakonskim parom? Zaradi treh razlogov: pogovora, dialoga in komunikacije. Če se človek nauči pogovarjati, izražati svoje strahove, skrbi, pretekle rane pa tudi veselje, pohvale, ponos, potem ima vsak odnos vse možnosti, da uspe. Zakonske skupine naj bi predstavljale tisti humus oz. plodna tla, kjer se teh spretnosti učimo. Pogovor je temelj in skala, na kateri lahko gradiva najin odnos in zaupanje. Na pesku namigovanj, ugibanj ter predvidevanj se bo vsak s trudom postavljen odnos prej ali slej sesul. Iskrenost in transparentnost, ko se ne bojimo priznati, da ne zmoremo in potrebujemo Božjo pomoč, je tista pot, po kateri nihče, ki jo izbere, ne konča slabo. Intervju pripravila: Cvetka in Oton Bogdan

Če se človek nauči pogovarjati, izražati svoje strahove, skrbi, pretekle rane pa tudi veselje, pohvale, ponos, potem ima vsak odnos vse možnosti, da uspe. Zakonske skupine naj bi predstavljale tisti humus oz. plodna tla, kjer se teh spretnosti učimo.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

ZAŠČITA PRED STRELO V POLETNIH MESECIH NE MINE NEVIHTA, DA MEDIJI NE BI POROČALI O POSLEDICAH UDARA STRELE. DEJSTVO JE, DA BI NAMEŠČENI SISTEMI ZAŠČITE PRED STRELO PREPREČILI MARSIKATERI POŽAR IN UNIČENJE ELEKTRONSKE OPREME V OBJEKTIH. Ena najsodobnejših protistrelnih zaščit je strelovod Prevectron francoskega proizvajalca Indelec, ki ga v Sloveniji zastopa podjetje Družina Stvarnik Rauter iz Nove Cerkve. Strelovod Prevectron predstavlja zadnjo generacijo aktivne zunanje strelovodne zaščite. Deluje na principu ionizacije zraka v svoji neposredni okolici. Sistem Prevectron rabi samo dva odvoda na ozemljilo v zemlji, zato ju lahko namestimo stran od lokacij, kjer se nahajajo ljudje, živali ali občutljiva elektronska oprema v zgradbi, medtem ko je pri klasičnem strelovodu praviloma potrebno narediti odvode na vsaki strani objekta. Bistvo Prevectrona je, da z akumulirano energijo v glavi odreagira hitreje od klasičnega strelovoda in s tem pokrije večje razdalje. Prevectron ščiti: TERME Laško, NLB Ljubljana, HTZ Velenje, Zdravstveni dom Vrhnika, GRAD Prem, GRAD Fužine, HIT Šentilj, BS PETROL Starine, MERCATOR Šmartno ob Paki, LAFARGE Trbovlje, ŽELEZARNA ŠTORE – KOVIS, BPE ORGANICA Vučja Vas, NIEROS METAL Slovenj Gradec, HOTEL KONGO Grosuplje, PUNTA Piran, ŽUPNIJSKI VRTEC Slov. Bistrica, HOFER Ljubljana, DARS Dragomelj, PLECNIKOVA GIMNAZIJA Ljubljana, TOTAL TV Domžale, Dubrovniški most, Letališce Skopje, Parlament Skopje in Beograd, Akropolis Grcija, Unseco Paris, Tower bridge London … stanovanjske hiše, kmetije, šole, vrtce, cerkve, gradove, sončne elektrarne … Prednosti strelovoda Prevectron: - uspešno prestal intenzivne preizkuse v naravnih – realnih razmerah na območjih Francije, Brazilije, Amerike, Japonske, Indonezije … - visoka zanesljivost in prilagodljivost, - veliko območje varovanja vseh vrst objektov in okolice, - zahteva 99 % manj prediranja v streho in s tem zmanjša tveganje vdora vode (samo 2 odvoda), - skrb za okolje (manj ostalih materialov, manjše onesnaževanje), - delovanje v vseh klimatskih razmerah z minimalnim vzdrževanjem, - eksluzivni image.

SEPTEMBER 2010

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ROMARSKO POHODNIŠTVO ROMARSKI POHOD NA

SLAVNIK, sobota, 22. oktober 2011

Pred nami je jesenski romarski pohod. Naš cilj je Primorski Triglav, kot mu hudomušno pravijo domačini. V resnici mu do pravega Triglava manjka kar nekaj dodatnih metrov. Torej, prav zares: naš cilj je Slavnik (1028 metrov nadmorske višine). Slavnik je razgledna gora, ki se dviga južno od Kozine in zahodno od Podgorja. Podgorje je vasica, ki je primerno izhodišče za vzpon na omenjeno goro. Na vrhu Slavnika se nahaja razgledna plošča, le nekaj korakov pod vrhom pa se nahaja Tumova koča na Slavniku, ki so jo odprli leta 1957. Ime koče je posvečeno Henriku Tumi, planincu, odvetniku in jezikoslovcu, ki je na tržaškem sodišču vseskozi z odločnostjo in vsej italijanski praksi navkljub uradoval izključno v slovenskem jeziku. Razgled s Slavnika pa je med lepšimi, saj ob

lepem vremenu vidimo Jadransko morje, italijanske Dolomite, kjer je najvišja Marmolada, del Karnijskih in Julijskih Alp, kjer izstopa Triglav in nato prek Karavank do Kamniških in Savinjskih Alp. V bližini pa se vidijo Golaki, Vremščica in malo bolj oddaljeni Snežnik. Sicer na Slavnik vodi več poti, a mi se bomo odpravili po lahki, položni markirani poti, ki je primerna prav za vsakega udeleženca: kratkohlačnike in starejše ljudi. Do vrha je po tej poti približno uro in 40 minut. Naš zbor bo ob 9. uri na označenem parkirišču v Podgorju, da bomo z vrha uživali razgled na Koper in okolico v dopoldanskem soncu. Na vrhu Slavnika se bomo okrepčali s priboljški iz nahrbtnika, lahko pa si bomo privoščili okusno joto v koči ali kakšno drugo specialiteto hiše.

Ob povratku s Slavnika se bomo z avtomobili zapeljali do cerkvice Marije Snežne, kjer bo ob 14. uri za nas in naše družine daroval sveto mašo gospod Božo Rustja, odgovorni urednik pri reviji Ognjišče. Vsi, ki bi se radi naužili primorskih lepot se po maši lahko zapeljete do bisera pod Kraškim robom: vasice Hrastovlje. Vas je mednarodno poznana po freskah v lokalni cerkvi, ki nosijo ime Mrtvaški ples.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

ROMARSKO POHODNIŠTVO

Dostop do izhodišča: Z avtoceste Ljubljana–Koper se usmerimo na izvoz Kozina. Cesti naprej sledimo proti Kopru do vasi Petrinje, kjer se usmerimo levo v smeri Podgorja. Cesta, ki se sprva strmo vzpne nas kmalu pripelje na naslednje križišče, kjer nadaljujemo levo. Naprej se peljemo do vasi Podgorje, kjer parkiramo na velikem parkirišču v bližini športnega igrišča. Dostop iz Kopra: Po stari cesti se peljemo proti Postojni in le malo za vasjo Črni Kal se ostro desno odcepi cesta proti vasi Podgorje. Tej cesti sledimo do velikega parkirišča v bližini športnega igrišča, ki se nahaja v vasi Podgorje. Opis poti: S parkirišča se vrnemo do glavne ceste, ki ji sledimo naprej v smeri vožnje. Po nekaj deset metrih pridemo do križišča, kjer nas lesene planinske oznake usmerijo levo mimo kapelice navzgor. Asfaltirani cesti nato sledimo do naslednjega križišča, pri katerem je postavljenih nekaj klopi. Tu nadaljujemo naravnost, a le nekaj metrov do mesta, kjer nas oznaka za lahko pot usmeri levo. Cesta nas nato pelje mimo zadnjih hiš v vasi in se iz asfaltne spremeni v makadamsko, ki je zaprta za promet. Cesta, ki se zložno vzpenja večinoma poteka skozi gozd tako, da v prvi uri hoje ni lepših razgledov. Nekoliko višje markirana pot za krajši čas zapusti cesto, a se ji po prvem ovinku ponovno priključi. Pot nas nato pripelje do table ob poti, ki nas obvesti, da smo vstopili v območje naravnega spomenika Slavnik. Po nadaljnjih nekaj korakih pa stopimo iz gozda na zložna vršna neporaščena pobočja Slavnika. Tu pred seboj že vidimo oddajnike, katerim se počasi začnemo približevati. Cesti naprej sledimo še nekaj minut, nato pa jo na mestu, kjer se markirana pot vzpne čez travnik proti koči, zapustimo. Od koče do vrha Slavnika je le še nekaj korakov.

ROMARSKA CERKEV MARIJE SNEŽNE NA GRADIŠCAH krasi vzpetino v župniji Podgorje, med vasmi Črnotiče in Praproče v občini Koper. Kraj je že v prazgodovini služil kot utrdba za varovanje pred sovražniki, od tod ime Gradišče ali Gradišce po domače. Sedanja cerkev Marije Snežne je bila najverjetneje zgrajena na mestu stare cerkve v času turških vpadov. Takrat so obnovili tudi staro gradišče z obzidjem, da je služilo svojemu namenu. Cerkev je bila obnovljena leta 1765. Po drugi svetovni vojni je bila cerkev zapuščena in oropana, še posebej po letu 1960, ko se tu ni več maševalo. Leta 1995 je bila cerkev obnovljena s pomočjo pridnih rok domačinov in ob velikodušni podpori dobrotnikov od blizu in daleč. O nastanku božjepotne cerkve Marije Snežne obstaja več legend. Najbolj razširjena se naslanja na legendo o zidavi bazilike Marije Velike ali Marije Snežne v Rimu iz četrtega stoletja. Tedaj naj bi na isto noč papež in bogati Rimljan sanjala, da jima je Marija naročila, naj zgradijo cerkev na kraju, kjer bo 5. avgusta zapadel sneg. Tako pravi tudi legenda o Gradišcah, da je tega dne ležal sneg na vzpetini, kjer so nato okoliški prebivalci zgradili cerkev na čast Mariji Snežni. Druga legenda pravi, da je Mati Božja potovala po podgorskem Krasu in se ustavila na lepi, utrjeni vzpetini, kjer naj bi se prikazala ljudem. V spomin na to naj bi ostal še danes viden odtis noge na kamnu na stezi sredi hriba. Tretja legenda pripoveduje o napadu turških konjenikov, ki so pridirjali pred cerkev, kjer so se skrivali domačini. Pred vrati cerkve naj bi se konj poveljnika nenadoma ustavil in se zasukal. Kopito naj bi se mu vdrlo v živo skalo. Odtis konjskega kopita v kamnu so ljudje nekoč občudovali nedaleč od vhoda v cerkev in se zahvaljevali Mariji za rešitev.

Romarskopohodniška druščina

SEPTEMBER 2010

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA

Življenje je dar, direktno od Boga dobili smo ga ... in prav za vsakega otročička smo Gospodu hvaležni!

EMA SITER Prišla sem na svet v težkem pričakovanju mamice Barbare in atija Timoteja, sestrice Elizabete in bratca Ireneja. Sedaj se vse vrti okoli tega, komu sem bolj podobna. Jaz pa pravim: »Jaz sem Ema in nihče ni jaz!«

JANEZ PAVEL KOLIČ Ko smo po 12 letih oddali vso opremo in oblekice za otročičke do dveh let, se nam je napovedal! Vsa teža nepričakovanega in vsi pomisleki so se razblinili ob Božji besedi, ki se je brala v berilu takoj naslednjega dne, ko sva spoznala, da je z nami. Takole se je glasila: “Vriskaj, vzklikaj, veseli in raduj se iz vsega srca! Ne boj se! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi. Veseli se nad teboj v radosti, nemi v svoji ljubezni.” (Sof 3,14;16b;17). Ali si ob teh besedah sploh še lahko zaskrbljen?! In še naslednji dan: “Vse dni, ki jih bo živel, naj bo zaželen Gospodu.” (1 Sam 1,28). Lahko sva se samo iz vsega srca pridružila tej Anini želji in se veselila. Še posebej lepo pa je bilo, da so se z nama novega člana veselili tudi ostali najini otroci: Lenart, Manca, Rok, Vid in Lucija. Si sploh lahko zamislite, koliko ljubezni in naročij je pričakalo našega Janeza Pavla, ko je 24. avgusta zagledal luč sveta?! Iz vsega srca sva hvaležna Gospodu za ta dar in vse opogumljajoče spremne besede.

Mami Mateja in ati Štefko

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

DAR ŽIVLJENJA

AJDA VEREŠ V sredo pred velikim šmarnom smo se razveselili težko pričakovane hčerkice Ajde. Najbolj sta je vesela bratec Gal in sestrica Zarja, ki mami Sandri in očetu Bojanu z veseljem pomagata pri čuvanju in previjanju. Srečna in hvaležna družina Vereš

LUCIJA SIMČIČ Matija (5,5), Maša (4) in Lucija, zdaj smo prava kompanija, saj se nam je 12. 4. 2011 rodila sestrica Lucija. Bogu hvaležna mamica Tjaša in tati Goran ter stric Sašo, ki je Lucijo krstil. Vipolže v Goriških brdih, 16. 6. 2011

SEPTEMBER 2010

DOMINIK SABADIN Naš Dominik iz Gažona pri Kopru je privekal na svet 20. julija 2011 in neizmerno razveselil bratca Benjamina in sestrico Tadejo pa tudi mamico in papaja. Bogu hvala za našega Dominika in naj vse spremlja Njegova ljubezen in dobrota. Tina in Aljoša

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA

MARIJA VUK Po priprošnji svetogorske Kraljice nama je dobri Bog 28. 12. 2010 podaril hčerkico Marijo. Na nedeljo Božjega usmiljenja je bila krščena v krstilnici koprske stolnice. Naša Marija je zelo pridna in že sedaj rada sodeluje pri sv. maši. Bogu smo hvaležni za ta čudež in blagoslov. Mamica Irma in tati Martin

IZA HORZELENBERG »Z veseljem in nestrpnim pričakovanjem sva dočakala rojstvo zale deklice. Hvala Bogu za ta dar! " Mami Petra in ati Matej “Skupaj se imamo prav fajn! " Iza

PETER KERIN Ime mi je Peter Kerin. Rodil sem se 4. 8. 2011 v Novem mestu in že takrat sem bil zelo velik fant. Od tistega dne pridno rastem, ponoči v glavnem spim, podnevi pa rad kravžljam in testiram mamičine in atijeve živčke, kar počnem tudi sedaj, ko ati piše prispevek za glasilo. Vsi trije se imamo zelo radi in uživamo zadnje poletne dni, ko lovimo tople sončne žarke. Lepo pozdravljam vse sodojenčke, s katerimi se skupaj predstavljamo na teh straneh.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

DAR ŽIVLJENJA NAJA NAGLIČ Ko sta se mamica Bojana in očka Davorin namenila preživeti miren nedeljski večer, sem se odločila, da je že čas, da pokukam na ta svet. Večer se je zavlekel v ponedeljkovo jutro, 8. septembra 2010, ko sem privriskala na dan s svojimi 49 cm in točno 3 kg. V desetih mesecih sem toliko napredovala, da me sedaj najdete že po celem stanovanju, zato vas prosim, da se, ko me obiščete, najprej ozrete na tla, saj nikoli ne veste, kje me boste srečali. Naja Naglič

TRISTAN ALEKSANDER BUNETIČ “Nasmeh neba na zemlji” ... za veselje in blagoslov mamici Petri in očku Sašu.

NEŽA MAUČEC Bog nama je podaril hčerkico Nežo. Vsem, ki ste molili zame in za Nežo, se iskreno zahvaljujeva in naj vam Bog poplača. mama Tadeja in ati Hugo

SEPTEMBER 2010

LENART PEVEC In odslej bosta na vsakem koraku dve mali nogici stopicali v srečo z nama … Saj se nama je v torek, 14. 6. 2011 pridružil Lenart. Robert in Milena

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Iz policijskih zapisnikov: • 17. oktobra zvečer je omara padla na gospo J. P. Gospa ni klicala medicinske pomoči, ker ni mogla prilesti izpod omare. • Oškodovanec se je pritoževal zaradi noža, zabodenega v nos. • Priča je zadnjič videla žrtev med padanjem iz petega nadstropja. • Obtoženi je uporabljal necenzurirane besede, vendar jih ni ciljal v oškodovanko, ampak mimo. • Obtoženi se je v temi zaletel v neki predmet, ki se je slačil. • Pajser, s katerim so bili vlomili v stanovanje, je spominjal na črko, katere v abecedi ni. • Na postelji je ležal oškodovanec. Narodnost: litvanska, vonj: vinjenega človeka, a razbit nos je bil podoben starogrškemu. Postava aziatska: široka ramena in ozki kolki. • Oškodovanec je vrgel vame sekiro. Ta je zadela moje čelo in odskočila od njega, potem pa se je zarila v nogo oškodovanca. • Potem ko se je vrnil s službenega potovanja, je državljan D. K. našel v svoji kopalnici nagega soseda in se je odločil končati njegovo življenje z neresničnim samomorom. • Zadržani prodajalec S. B. je udaril upokojenca R. J. s kosom mesa, v katerem so obtičali umetni zobje upokojenca. Vir: internet

Iz zavarovalniških zapiskov o prometnih nesrečah: • Oni je zapeljal levo, nato pa desno, potem spet levo, preden sem se lahko zaletel vanj. • Povozil sem nekega moškega. Priznal je, da se mu je to že enkrat zgodilo. • Moj avto je peljal naravnost, kar v ovinku na splošno povzroči zapuščanje cestišča. • Neki pešec je stekel proti meni in brez besed izginil pod mojim avtomobilom. • Še nikoli nisem pobegnil s kraja nesreče. Nasprotno: vedno so me morali odnesti. • Ko sem prišla domov, sem zapeljala na dvorišče napačne hiše in se zabila v drevo, ki ga doma nimamo. • Drugi avto se je zaletel v mojega, ne da bi me prej opozoril. • Zaletel sem se s parkiranim kamionom, ki je prihajal z druge strani. • Kamion se je zabil skozi moje stransko okno v obraz moje žene. • Neki tip je bil povsod po cesti in sem moral večkrat obrniti volan, preden sem ga zadel. • Videla sem počasno premikajočega se, žalostnega starega gospoda, ko se je odbil od havbe mojega avtomobila. • Telefonski drog se je približeval. Poskušala sem se mu odmakniti, ko se je nenadoma zadel v sprednji del mojega avtomobila. • Pešec se je zaletel vame in se spravil pod moj avto. • Vozil sem trideset let, ko sem zaspal za volanom in imel nesrečo. • Bila sem na poti k doktorju zaradi mojih zadnjičnih problemov, moje umetno koleno je popustilo in imela sem nesrečo. • Moj avtomobil je bil pravilno parkiran, ko je zadel v drugo vozilo. • Neviden avtomobil je prišel iz nikoder, zadel moj avtomobil in izginil. • Bil sem prepričan, da starec nikoli ne bo prišel na drugo stran ceste, ko sem zadel vanj. • Pešec ni vedel, v katero smer naj steče, zato sem zapeljal čezenj. • Posredni razlog moje nesreče je bil majhen tip v majhnem avtomobilu z velikimi usti. • Ves dan sem nakupovala rastline in sem bila na poti domov. Ko sem prišla do križišča je en grm padel predme in nisem videla drugega avtomobila. • Ko sem prišel do križišča, se je tam nenadno prikazal znak, ki se ni še nikoli prej tam prikazal. Nisem se mogel ustaviti, zato sem imel nesrečo. • Povedal sem policiji, da nisem bil poškodovan, vendar ko sem snel klobuk, sem opazil, da je bila moja lobanja počena. • Vrglo me je iz avtomobila, ko je ta zapustil cesto. Našlo me je nekaj psov v bližnjih smetnjakih. • Mislil sem, da je bilo okno spuščeno, ampak sem opazil, da je bilo dvignjeno, ko sem dal skozenj mojo glavo. Vir: internet

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SEPTEMBER 2010

VABILO NA SLAVNOSTNI KONCERT Mešani pevski zbor župnije Leskovec vabi v soboto, 29. oktobra 2011, ob 19. uri na Slavnostni koncert, ki bo v cerkvi Svetega križa v Podbočju. Izvajali bodo Mozartovo mojstrsko delo REQUIEM, ki slovi kot eno najbolj znanih vokalno-instrumentalnih del v zgodovini glasbene umetnosti. Leskovškim pevcem se bodo pridružili še pevci Mešanega pevskega zbora Konzervatorija za glasbo Jurij Slatkonja iz Novega mesta, 25-članski profesionalni orkester ter solisti: Marjetka Podgoršek Horžen, sopran, Mihaela Komočar, alt, Marjan Trček, tenor, Janko Volčanšek, bas. Koncertu bo dirigiral skladatelj, dirigent in ravnatelj Konservatorija za glasbo Jurij Slatkonja, Aleš Makovac. Vstopnice bodo na voljo uro pred predstavo. Vljudno vabljeni!

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: cvetka.bogdan@gmail.com), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (e-pošta: igor.slavnik@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: Klemen Lajevec, zakonca Doljak, zakonci iz Godoviča, družina Kokalj, Silvo Plavec, Jure Burjek, Luka Šušteršič, Igor Podgajski in Dani Siter. Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-901, namen: prostovoljni dar. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-02102009. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2011 Št. Dogodek

Informacije in prijave:

Regijska srečanja za voditeljske pare, september 2011; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Dani Siter: tel.: 07 490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: siter.dani@gmail.com

Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 7. - 9. oktober 2011, CELJE, sv. Jožef

Erika Novak: gsm: 041 459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 14.–16. oktober 2011, Crikvenica, Life Center

Erika Novak: gsm: 041 459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

Romarski pohod na Slavnik, sobota 22.10.2011; zbiranje ob 9. uri na parkirišču v Podgorju

Igor Podgajski, gsm: 031 770 029

Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 4.–6. november 2011, ANKARAN, Debeli rtič

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07 492 16 74; gsm: 041 684 320; e-pošta: boom@siol.net

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 25.–27. november 2011, Crikvenica, Life Center

Erika Novak: gsm: 041 459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

Misli udeležencev nadaljevalnega vikend seminarja • Tema naju je nagovorila, da bova morala več delati na sebi – na prepoznavanju osebne identitete. Če se ne oddaljujeva od Boga, so stvari na pravem mestu. • Spoznala sem, da brezbrižno puščava duha nerganja in duha televizije v najino družino. Temu bova naredila konec. • Ti vikendi so najin dopust. Teme so odlično izbrane. Ko bomo doma še enkrat pregledali zapiske, bomo šele spoznali, kaj smo v resnici doživeli. • Če nama ne bi bilo všeč, se teh vikendov ne bi udeleževala. Tokrat se sprašujem, kakšno dediščino sva svojim otrokom priskrbela za na pot življenja.