Glasilo-4-2008a by Društvo Družina in Življenje

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Glasilo, Letnik 7, št. 4, december 2008, ISSN 1855-2110

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime. (Jn 1,9-12)

Stopite na prava pota, glejte in vprašajte po stezah starih časov: kje je pot k dobremu in pojdite po njej! Tako boste našli mir svoji duši! (Jeremija 6,16)

kazalo

Slika na naslovnici: Adventni venček, foto: Tomaž Leban

UVODNIK NAGOVOR DiŽ NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA DELOVANJE DRUŠTVA Zahvala Ankaran Možje se ne damo Crikvenica, nadaljevalni seminar Crikvenica, temeljna skupina ZAKONSKO ŽIVLJENJE BOŽIČNA DUHOVNA POBUDA MOJ KOMENTAR PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA LETO SVETEGA PAVLA GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI ŽIVETI S SVETIM PISMOM IZ OČETOVEGA DNEVNIKA MOJA DRUŽINA STARŠEVSTVO SPODBUDA DRUŽINAM KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA NAŠ POGOVOR IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI SVETOPISEMSKI MARATON ROMARSKO POHODNIŠTVO VABILO K BRANJU DAR ŽIVLJENJA MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

3 3 4 5 5 6 7 8 10 11 12 13 14 16 18 20 21 22 23 25 26 28 32 34 38 40 42 44 46

UVODNIK

dragi prijatelji v kristusu! ! Za kristjane se novo leto ne začne s številnimi zabavami, bliščem in veličastnimi ognjemeti, ki zameglijo naše misli, navidezno odpravijo vse skrbi, prikrijejo strahove in obup, za masko veselja skrijejo žalost. Prva adventna nedelja pride sicer slovesno, a tiho, brez zunanjega pompa, in nas s svojim mirom skoraj neopazno povabi, naj vstopimo v čas pričakovanja, »pospravljanja«, tišine. Vabi nas, da v tem obdobju še posebej goreče prisluhnemo Besedi, ki bo »postala meso in se naselila med nami«; da se še posebej goreče posvetimo molitvi in tako neutrudno iščemo stik z Očetom, ki je med nas poslal svojega Sina, našega Brata, Prijatelja in Odrešenika. Zato ni naključje, da smo božično številko glasila posvetili molitvi in delovanju Božje besede med nami. Statistični podatki nas opominjajo, da Slovenci nismo ljubitelji branja Svetega pisma. Kot bi ne verjeli, da je to pismo, ki nam ga piše naš Oče, pismo, prežarjeno z ljubeznijo, pismo, ki ne laže, pismo, ki navdihuje, pismo, ki tolaži, pismo, ki daje upanje, pismo ... pismo, ki ga tako pogosto pustimo ležati neodprtega. In se potem čudimo, zakaj ne poznamo njegove vsebine, zakaj ne vemo, kako močno, brezpogojno in za vedno nas ima Oče rad; čudimo se, ker ne vemo, kaj nam je obljubil in kaj namenil, kaj lahko zahtevamo od njega, kakšno dediščino nam je zapustil – seveda pod pogojem, da bomo izpolnjevali to, kar je v svojem pismu zapisal! Po statističnih podatkih Slovenci tudi nismo ljubitelji molitve, ki je pogovor z Bogom, našim Stvarnikom, Očetom, Knezom miru, Čudovitim svetovalcem ... Za takšno stanje bi lahko krivili zgodovino, katehete, ki so nam »zagrenili« otroško vero, učitelje, ki so nas učili o »resničnem« nastanku sveta, starše, ki se o tem niso hoteli ali znali pogovarjati z nami; lahko bi krivili tudi trenutek sedanjosti, ko zaradi obilja vsega – dela, materialnih dobrin, skrbi in strahov – ne najdemo časa, miru, da bi se zatekli k njemu, ki nas vedno čaka in vabi v svoje naročje. Izgovorov nam nikoli ne bi zmanjkalo. Toda ravno adventni čas nas je s svojo Besedo vabil drugam. Vlekel nas je iz sedanjosti in hotel, da se ozremo

v prihodnost. Pa ne v tisto, o kateri nam govorijo »vedeževalci« in »politiki«. Hotel je, da vidimo v prihodnost, ki nam je obljubljena, ker smo dediči Božjega kraljestva. A spet pod pogojem, da bomo izpolnjevali tisto, kar je zapisano v Očetovem pismu! K sodelovanju božične številke glasila smo povabili laike in strokovnjake, ki so vsak s svojega zornega kota povedali, kako Beseda deluje v njihovem, našem, tvojem, mojem življenju. Med prebiranjem prispevkov boste mogoče odkrili, da je vsak strah pred Besedo, ki je sicer ostrejša »kakor dvorezen meč«, popolnoma odveč. Mogoče boste tudi prišli do spoznanja, da je Božja beseda tisti »meč Duha«, ki nas navdihuje za hojo za Kristusom. A kako to doseči? Pot seveda za nikogar ni enostavna in od vsakega zahteva vsakodnevno odločitev, odrekanje. Odločitev, da mu namenimo vsaj stotinko dneva (14,4 minute!) in odrekanje razvadam, grehom, tistemu, kar v nas povzroča nemir. Skrbeti moramo za čisto srce ter svoje telo in duha nenehno napolnjevati in krepiti z »živo vodo«. Iskati moramo odkrit in prijateljski stik z Očetom, ga vabiti v svoj »dom«, postati glina v rokah njega, ki je »naš upodabljavec«, in mu pustiti, da tam tudi ostane, deluje. Dragi prijatelji! Želim vam, da bi vsi slovenski kristjani zmogli narediti ta korak v prihodnost, ki nam je obljubljena in o kateri nam Oče v svojem pismu piše takole: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21,1–4) Naj bo novo leto polno miru, dobrote in Božje navzočnosti!

Rojstvo Boga je bilo in je še vedno »znamenje, ki se mu nasprotuje« (Lk 2,34). Že pred 2000 leti in tudi danes ga številni niso sprejeli, čeprav se je naš Gospod rodil zato, da bi za nas umrl in vstal ter nam prinesel odrešenje in spravo z Očetom. To je in ostaja tista vzvišena skrivnost vere, tista nora Očetova ljubezen, ki ne neha ljubiti, ki ljubi in se razdaja do konca. Želimo vam, da bi v teh prazničnih dneh hoteli, znali in zmogli najti nekaj trenutkov tišine, v katerih bi s hvaležnostjo v srcu rekli: »Hvala, Oče, za tvojo brezmejno ljubezen. Hvala za vse milostne darove, ki jih iz dneva v dan prejemamo iz tvojih rok. Varuj in vodi nas še naprej, da bomo hodili po tvoji poti in bomo iz tvoje Besede in evharistije črpali moč, da bomo bolj in bolj postajali tvoji otroci – otroci in dediči Kralja vsega stvarstva.« sodelavci DiŽ DECEMBER 2008

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

BOŽJA BESEDA JE UČINKOVITA

Nekomu sem pred nekaj dnevi pripovedoval o vikend seminarju za zakonce in poskušal jasno opredeliti njegov smisel in pomen. Pa me je sogovornik vprašal, če načela, ki se jih učimo in jih črpamo iz Božje besede, delujejo. Navdušen sem vzkliknil: »Seveda delujejo! Le zares jih moramo vzeti in se jih držati.« Osebno sem trdno prepričan, da je Božja beseda učinkovita in dejavna. Njena učinkovitost sploh ni sporna. Božja beseda je v resnici Bog sam – Božji sin, Jezus Kristus je Božja Beseda, ki se je učlovečila med nami: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog (Jn 1,1).« Kako Bog sam ne bi bil učinkovit? Vseeno se mi poraja vprašanje, zakaj se meni tolikokrat »zalomi«, zakaj se mi večkrat zdi, da »stvar ne deluje«. Ko tako premišljujem, mi je kmalu podarjeno spoznanje. Zavem se, da mi je Bog v vsej svoji vsemogočnosti in brezpogojni ljubezni dal svobodno voljo. Pred mene je postavil izbiro – odločitev - in ta izbira je vedno aktualna. Sam se moram odločiti, ali bom v določenem trenutku izbral (se odločil) za Boga in pot, ki mi jo kaže Božja beseda, ali pa se bom odločil proti Bogu in bom raje šel po poti svojih sebičnih nagnjenj in želja. Zanimivo pri vsem tem je, da se v vsakem trenutku za nekaj »odločam – nekaj izbiram«. In šele sedaj mi postaja jasno, kaj je Jezus mislil, ko nas je rotil: »Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar – zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori« (Mr 13,35). DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Če se mi torej »zalomi«, je krivda na meni in moji napačni odločitvi. Če stvari ne tečejo tako, kot bi bilo prav, sem očitno spregledal tisti pregovor, ki pravi: »Kjer je Bog na prvem mestu, je vse drugo na pravem mestu!« S pregovorom se popolnoma strinjam, a vendar se sprašujem, kako naj bosta Bog in Božja beseda v mojem življenju vedno na prvem mestu. Spet se malo umirim in premišljujem. V tihi molitvi prosim Svetega Duha, naj me razsvetli in mi pomaga razumeti zame tako pomembna duhovna načela. In ker je Sveti Duh zvest, me hitro usliši in mi da novo pomembno spoznanje. Počasi začenjam razumeti, da je Božja beseda učinkovita in dejavna le takrat, ko ji jaz to omogočim, ko ji dovolim, da deluje v meni, me prečiščuje, prenavlja, poboljšuje, tolaži, opominja, zdravi, posvečuje, poučuje … Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o kristjanu, ki je sredi dopoldneva zabredel v težave. Takoj se je obrnil k Bogu in ga prosil, naj mu pomaga. Pa mu je Bog odgovoril: »Dragi moj, kako naj ti pomagam? Danes zjutraj se nisi oglasil pri meni. Zastonj sem te čakal.« Pa se je temu kristjanu popoldne spet nekaj »zalomilo« in je spet prisil Boga, naj mu pomaga, a Bog mu je spet odgovoril: »Poglej, tudi opoldne sem te zastonj čakal. Vsaj za nekaj trenutkov bi se lahko oglasil pri meni.« In ko je ta ubogi kristjan tudi zvečer potreboval Božjo pomoč, mu je Gospod še tretjič odgovoril: »Tudi takrat, ko se je zvečerilo, sem upal, da se mi boš kaj oglasil, pa te ni bilo na spregled.« Naj priznam ali ne, sem tudi sam marsikdaj podoben temu kristjanu. Od Boga vedno kaj pričakujem. Ta zgodba pa me uči, da se moram večkrat na dan »oglasiti« pri njem, vzeti v roke Sveto pismo, ki je njegova učinkovita in dejavna beseda, prebrati kratek odlomek in dovoliti, da prebrane besede padejo na »dobro zemljo«, da vzklijejo in v meni obrodijo sad. Če tako delam, imam veliko več možnosti, da bo Bog ostal na prvem mestu v življenju. Tako izbira, pred katero se bom znašel, sploh ne bo sporna. V teh svetih dneh, ko nebeškega Očeta prosimo, naj nam da milost, da se njegova Beseda ponovno in na nov način učloveči v nas in med nami, je pravi trenutek za novo in zrelo odločitev. Zato recimo: »Da, Gospod, hočem! Hočem, da je tvoja Beseda v meni dejavna! Hočem ti zaupati vsak trenutek svojega življenja! Hočem vsako misel, vsako izbiro in odločitev »presejati« skozi sito tvoje Besede! Danes ti ponovno dajem dovoljenje, da me po svoji Besedi spreminjaš, poživljaš in obnavljaš moje mišljenje! Hočem postajati vedno boljši. Naj me na tej novi poti spremljajo molitve vseh svetih, ki zame molijo in naj se vse dogaja v imenu Jezusa Kristusa, mojega Gospoda. Amen.« Dani

DECEMBER 2008

DELOVANJE DRUŠTVA

HVALEŽNI BOGU IN DOBROTNIKOM Konec leta je predvsem nova priložnost. In če si predstavljamo, da je ta priložnost zgradba, ki jo začenjamo na novo graditi, mora imeti močan temelj, ki je hvaležnost, hvaležnost za vse, kar smo smeli v zadnjem obdobju doživeti, prejeti, hvaležnost za nova spoznanja, nova srečanja, nove obraze … Če se potopim v razmišljanje o tej novi priložnosti, ne morem mimo veselja, ki me zajame ob dejstvu, da se v mojem srcu in naših medsebojnih odnosih ponovno rojeva Emanuel. Kako se boš, ljubi Božji otrok, počutil v »hlevčku« mojega srca? Ti bo lepo, ga mimogrede vprašam. In naenkrat se zavem, da je rojstvo Božjega deteta v meni garancija za moj obstoj in preživetje sredi »džungle stresov in obveznosti«, kot bi rekla prijateljica Katarina. Ali drugače rečeno, gre za »protipotresno gradnjo moje duhovne zgradbe«, ki temelji na hvaležnosti. Res je, da je jutrišnji dan v Božjih rokah, vendar je prav to, da je v Božjih rokah, največje zagotovilo in največja varnost – saj se še spominjamo tistega pregovora, ki pravi: »Vse je odvisno od tega, v čigavih rokah je kaj.« Zato velja zahvala najprej tebi, Nebeški Oče, za vse milosti in dobrote, ki smo jih v preteklem letu prejeli iz tvojih rok. Hvaležni smo ti za Svetega Duha, ki si ga položil v naša srca, po katerem nas vodiš in krepčaš, opominjaš in vzgajaš, tolažiš in zdraviš. Prosimo te, še naprej ostani in deluj v nas in po nas, da bomo tudi v prihodnje voljna glina v tvojih rokah, da boš ti iz nas lahko upodobil svoje priče, ki bodo mogle še naprej poveličevati tvoje sveto ime in k tebi vabiti vse, ki te iščejo. Tudi vam, dragi prijatelji, sodelavci, sponzorji in vsi, ki ste nam v tem letu stali ob strani, se želimo zahvaliti za vašo nesebično pomoč. Hvaležni smo vam, da ste nas bodrili in podpirali s svojimi molitvami, hvaležni za čas in delo, ki ste ga skupaj z nami vlagali v obnovo in ohranjanje »obrambnega zidu« države, kot imenujemo družino. Tako je posebna zahvala namenjena vsem prizadevnim sodelavcem DiŽ, kot so: neuničljiva in zvesta urednica našega glasila Urška in njen mož Sandi, brez čigar podpore tega dela ne bi mogla opravljati, oblikovalca Katarina in Igor (ki sta pred kratkim že četrtič postala starša in jima v imenu vseh čestitam), sedaj že bivši tehnični urednik Rajko, ki ga v vsem podpira žena Anita, naš predsednik Tomaž in njegova Milena, ki poskrbita, da glasilo pride do bralcev, pisci člankov, ki jih z veseljem prebiramo, prizadevna Martina in Mitja, ki urejata našo spletno stran, pridna Erika z Zlatkom, ki zbira prijave za razne seminarje, predavatelji na seminarjih: Mojca in Severin ter Petra in Lojze, mnogi pričevalci, ki ste vedno pripravljeni žrtvovati svoj čas za širjenje sporočila evangelija in ste v imenu Diž pričevali po raznih župnijah oziroma raznim skupinam poslušalcev. Seznam prizadevnih sodelavcev DiŽ s svojo vnemo za Gospoda bogatijo še: Andreja in Janko, ki zbirata prijave za Duhovni teden v Veržeju, Maruša in Tomaž, ki skrbita za stike z voditeljskimi pari in se razdajata za tradicionalno enodnevno srečanje družin, Sabina in Marjan, ki vskočita, kadar in kjer je potrebno, Irena in Ivan, Marija in Ivo ter Slavka in Dragotin, ki naš DECEMBER 2008

pogled na poseben način usmerjajo v višine – k Bogu, saj nas večkrat na leto vabijo na romarske pohode. Posebna zahvala pa velja vsem voditeljskim parom, ki se iz meseca v mesec trudijo in svoje moči in svoj čas nesebično delijo z drugimi, pomagajo zakoncem v številnih zakonskih skupinah na poti iskanja edinosti z Bogom in med seboj. Drage sestre in bratje, naj spregovorijo evangelistove besede: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 512). Na poseben način se želiva zahvaliti našemu duhovnemu spremljevalcu, patru Ivanu Platovnjaku, ki je potrpežljiv z nami in nam nesebično pomaga. Dragi Ivan! Naj te Gospod, ki te je izvolil, še naprej vodi in posvečuje, da boš mogel iz bogastva Duha, Besede in Evharistije še naprej opogumljati in voditi nas, ki se s teboj trudimo za rast Božjega kraljestva med nami. Zahvala velja tudi vsem duhovnikom, ki ste nam v tem letu pomagali in nas na razne načine spremljate, bodisi na seminarjih, bodisi v zakonskih skupinah, še zlasti pa: škofu Juriju Bizjaku, patru Miu Kekiču, bratu Marjanu Gačniku, Milanu Knepu, Lojzetu Kržišniku, Jožetu Korenu, Vladu Pečniku. Hvala tudi redovnicam, ki so nam vedno, ko smo jih potrebovali, priskočile na pomoč pri varovanju in animiranju otrok. Ob tem je posebna zahvala namenjena tudi vsem našim mladim animatorjem, brez katerih marsikaterega projekta ne bi mogli izpeljati. Zahvala tudi gospodu Bogdanu Žoržu za vse dobro seme, ki ga je v tem letu posejal v nas. Upamo, da bo kmalu in bogato obrodilo. Hvala tudi Radiu Ognjišče in vsem njegovim uslužbencem za prijazen sprejem in medijsko podporo. V svojem imenu in v imenu DiŽ se želiva zahvaliti tudi naši prizadevni Andreji Gantar, ki zna z nami potrpeti in z veseljem ureja vsa računovodska opravila. Tudi gospe Faniki in gospodu Tonetu, lastnikoma Tiskarne KOTIS, se iz srca zahvaljujemo za kvalitetno delo, prijazen in pošten odnos, potrpežljivost z nami in vso pomoč, ki jo od njih prejemamo. Bog naj še naprej blagoslavlja vajino delo. Z veliko hvaležnostjo se spominjava tudi vseh vas, drage sestre in bratje, ki ste nas v tem letu tudi materialno podprli in ste PRIJATELJI DRUŽINE in ŽIVLJENJA. Kdo ne bi bil prijatelj družine, saj vsi iz nje izhajamo in se vanjo vračamo! Kdo bi ne hotel biti Jezusov prijatelj, saj on je vstajenje in življenje (Jn 11,25)! Z Božjo in vašo pomočjo smo zmogli. Z Božjo in vašo pomočjo smo lahko uresničili začrtane programe. Tudi v letu, ki prihaja, bomo z Božjo in vašo pomočjo zmogli. Ostanimo povezani in bodimo vsi Prijatelji Družine in Življenja – Prijatelji DiŽ.

Hvaležna v imenu DiŽ, Vilma in Dani Siter

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA

VIKEND SEMINAR ZA ZAKONCE ANKARAN, OKTOBER 2008

Sončen vikend v oktobru, ki smo ga zakonci preživeli na Debelem rtiču, bo ostal za vedno zapisan na listih našega spomina. Zbralo se nas je šestdeset parov iz vse Slovenije. Bogu hvala zanje!

• • •

In zakaj ravno vikend seminar, se vedno znova sprašujem. Kaj je v njem tako privlačnega in tako osvežujočega? Odgovori na podobna vprašanja se kar sami ponujajo: •

•

• •

•

Vikend seminar je gotovo najlepše darilo (48 ur), ki ga zakonca podarita drug drugemu; je čas, ko se morda po dolgem času ponovno srečata in opazita; čas, ki ga morata od nekod »iztrgati«, ker ga med letom zaradi premnogih obveznosti enostavno ni … Kako bogato darilo! Vikend seminar je priložnost, ko se zakonca bolj posvetita samemu sebi – se zagledata vase ter na prehojeno pot in naredita »osebno in zakonsko inventuro«. Vikend seminar je marsikdaj prava življenjska prelomnica: »Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17)! Zaradi tega je Vikend seminar tudi priložnost za nov začetek, priložnost, sredi katere se večkrat zasliši besedica »Oprosti!« In če je izrečena iz srca, ustvari pogoje za novo odločitev, pogoje za: »Ljubim te!« Lahko rečemo, da Vikend seminar zakonca nagovori k ponovni medsebojni izročitvi, zato je obnovitev poročnih obljub pri slovesni sobotni večerni maši višek - praznik ljubezni. Sicer pa Vikend seminar zakoncema prinaša izkustvo notranjega miru in v njima poraja hvaležnost. V takem ozračju se drug drugemu v miru približata in se z roko v roki zahvalita Stvarniku za vse, kar prejemata iz njegovih rok. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Poleg vsega naštetega je Vikend seminar tudi priložnost za osebni pogovor (spoved) z duhovnikom (kdor želi). Na vikend seminarju se ne delimo v manjše skupine in ne izmenjujemo mnenj z drugimi. Na Vikend seminarju sledimo načelu: »Zakonci zakoncem« – vikend seminar vodijo zakonci sami. Tokrat se iskreno zahvaljujeva Petri in Lojzu Kokalj, ki sta s svojim pričevanjem obogatila naše druženje. Naj vaju in vse vajine dobri Bog blagoslavlja na vsakem koraku.

POZOR! Naslednji vikend seminar bo od 6. do 8. marca 2009 na Debelem rtiču pri Ankaranu. Prvih petnajst parov je že prijavljenih. Če se nam želite tudi vi pridružiti, pohitite s prijavami. Prijave in informacije sprejema Turistična agencija BooM, Krško (glej tabelo s programom na zadnji strani glasila). Dani

Sveti Duh naju je nagovoril, da napiševa svoje pričevanje ob udeležbi na temeljnem seminarju za zakonce, ki ga vodita Vilma in Dani Siter. Poročena sva trinajst let in to je bil najin prvi vikend, ki sva ga preživela sama brez otrok. Odločitev ni bila lahka, a želja po bolj kakovostnem odnosu se nama je zdela zelo pomembna. Seminar nama je bil pisan na kožo. Zasnovan je tako nevsiljivo, da se dotakne tudi moškega z močnim egom. Na tem seminarju sva se z možem pogovarjala o stvareh,

DECEMBER 2008

DELOVANJE DRUŠTVA

MOŽJE SE NE DAMO ki se jih prej nisva še nikoli. Opažava, da je seminar v najini srci posadil seme, ki je že začelo kaliti. Ne rečeva, da je najin zakon sedaj idealen, daleč od tega, toda seminar nama je pokazala pot, ki je nisva poznala. Predvsem želiva povedati, da so najini nesporazumi sedaj znosni. Ko se skregava, si ne obrneva hrbta in težav ne pometeva pod predpražnik. Po prepiru in kratkem premisleku si znava povedati oz. razložiti, zakaj je do nesporazuma sploh prišlo. Predvsem sva vesela, ker sva se začela poslušati in slišati eden drugega. Prenehala sva obsojati drug drugega za nastalo situacijo. Čutiva, da sva povezana bolj kot kdaj koli prej. Ob koncu želiva povabiti vse zakonce, ki čutijo željo, da bi poglobili svoj odnos s sozakoncem. Ta seminar je resnično Božji dar, samo sprejeti ga moramo. Hvala Bogu za take seminarje in za ljudi, ki so slišali in sprejeli njegov glas ter udejanjajo njegove nauke. Mir in blagoslov!

Brigita in Grega

DECEMBER 2008

Ja, tale jutranja moška družba je res nekaj posebnega! Saj vendar nismo pomehkuženi razvajenčki, da ne bi mogli kdaj pa kdaj navsezgodaj priti skupaj. In še lepo nam je. Takole začnemo naše druženje: najprej naredimo križ in povabimo Vsemogočnega Boga, naj se nam pridruži in naj vstopi med nas in v nas, naj nas po svojem Svetem Duhu vodi, opominja in poučuje ter nam daje moč in veselje, da bomo hoteli in zmogli postajati vedno bolj pravi in pokončni moški – vredni zaupanja žena in otrok. Molitvi sledi zajtrk – sveži (Pečjakovi) rogljički, čaj ali kavica, kadar pa kdo praznuje, pa tudi kaj boljšega. Telesnemu okrepčilu sledi duhovno okrepčilo: preberemo dnevno Božjo besedo in se nekaj časa o njej pogovarjamo. Drugi del našega srečanja je posvečen pogovoru o temi, ki je za može vedno aktualna: »Vloga moža in očeta v družini«. Druženje vedno zaključimo z molitvijo. Na zadnjem srečanju smo premišljevali o tem, da danes svet potrebuje može, ki: • niso naprodaj (niso podkupljivi), • so zvesti dani besedi (obljubi), • bolj cenijo značaj (odnose) kot bogastvo, • mislijo s svojo glavo in so pripravljeni kaj konkretnega narediti, • so večji od svojih poklicev, • ne oklevajo, ko se pojavi prava priložnost, • ohranijo svojo enkratnost (se ne “izgubijo” v množici), • so zvesti v malem in velikem, • ne delajo kompromisov s prevarami, • ostanejo zvesti prijatelji v stiskah in radostih, • ne rečejo, da nekaj počnejo zato, “ker to delajo vsi drugi ”, • se ne strinjajo z mislijo, da so zvijačnost, premetenost in trmoglavost edini pogoj za uspeh, • svojih ambicij in načrtov ne oblikujejo po svojih sebičnih željah, • se ne sramujejo in se ne bojijo resnice, tudi kadar so vsi drugi proti njej, in znajo glasno reči “ne”, tudi ko ves svet kriči “da”. Dani

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA

CRIKVENICA, NADALJEVALNI SEMINAR, november 2008 Jesen na morju? Čudovito! Tokrat se je na jesenskem nadaljevalnem seminarju, ki je imel naslov Molitev moja priložnost zbralo petinštirideset zakonskih parov iz vse Slovenije. O molitvi nismo le premišljevali in drug drugega spodbujali k njej, pač pa smo tudi zares molili. Navdihovale

polniš, če pa si prazen, prazniš tudi druge.« Prav je povedal. Vsi, ki se vsakodnevno brusimo v naših medsebojnih odnosih, to čutimo in vemo, da je res. Vemo, da smo včasih »prazni« in svojim bližnjim nimamo dati drugega kot svojo praznino. In v čem se kaže ta praznina? V tem, da

Molitev je ključ jutra in zapah večera. Mahatma Gandhi so nas besede apostola Pavla, ki nam je povedal, da ima vsak človek potrebo po notranjem miru – po miru s samim seboj, svojim bližnjim in svojim Bogom. In kdor hoče ta mir, ki presega vsak um, doseči, mora ravnati tako, kot mu narekuje Božja beseda: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Flp 4,6). Vsakdo je skušal zase razumeti, kaj zanj pomenijo besede »nič ne skrbite« in »ob vsaki priložnosti«. Pobuda, ki je vse udeležence seminarja vabila k odločitvi za vsakdanje osebno srečanje (osebna avdienca) z Gospodom (vsak dan »vrniti« mu vsaj eno stotino dneva ali dve – to je 14,4 oziroma 28,8 minut – molitev.), je naletela na dober odziv. Mislim, da je bilo že v Crikvenici kar nekaj zrelih odločitev in upam, da še niso povsem splahnele. Zakaj nadaljevalni seminar? Zakaj se vedno več ljudi odloča zanj? Osebno sem prepričan, da iz potrebe po umiritvi, potrebe po napolnitvi notranjih baterij … Pred dnevi sem slišal umetnika, ki je rekel nekako takole: »Če si sam poln, tudi druge

zmoremo le pričakovati od svojega bližnjega, nimamo mu pa česa dati. In ko tudi naš bližnji ne zmore, ker je tudi on prazen, smo razočarani nad njim in samim seboj … Prav zato, da bomo zmogli sredi hrušča in trušča našega časa vsak dan znova uresničevati svojo obljubo: »Jaz … sprejmem tebe ... in ti obljubim, da ti bom ostal zvest …«, moramo skrbeti za redno »polnjenje baterij«. Zato naj ne bo odveč vnovično vabilo tistim, ki še oklevate, ali bi šli ponovno na vikend seminar ali ne: Pridite konec marca na Ljubelj! V objemu mogočnih gora bomo zopet izročili svoja življenja in svoje družine Njemu, ki je za nas umrl in vstal in sedaj živi v vsakem izmed nas po svojem Svetem Duhu. Že danes, ko to berete, se lahko prijavite. Ne odlašajte s prijavami. Kapacitete so omejene in ponavadi kmalu zmanjka prostora. Pridite, vidimo se v Oazi miru!«

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Dani

Neskončno bogastvo zvezdnega sija je pokrilo najine misli in kakor v molitvi so tihe besede vetra potiskale robove morja na prodnato obrežje. Tisti trenutek se nama je zdelo kot morje prošenj, ki se dvigajo proti obali s penečimi valovi in iščejo svoje uslišanje. Objela sva se in pustila lasem, da dihajo s hladnim vetrom. V vonju borovih krošenj je zvezdnato nebo napolnilo najino notranjost in začutila sva enost in dokončnost svojega bitja, ki hrepeni po Njem. Ponovno naju je dosegel stik z Bogom. Vedela sva, da bo veter tudi v najinih srcih. Morda celo burja. In kakor je veter vznemiril morje in upognil krošnje borovcev, tako je tudi veter Božje ljubezni ponovno zanihal najini srci in ju upognil k Njemu. Slutila sva, da se bo zgodilo nekaj izjemnega. Nekaj, kar bo vznemirjalo in hkrati pomirjalo nas, zakonce. V molitvi se nas je dotaknil Jezus, ki je prišel, da bi srečal človeka v nas. Na morje navadno prihajamo, da na plažah poiščemo notranjo pomiritev, da se prepustimo božanju sončnih žarkov in objemu morja. Toda midva sva se prav posebej veselila, da se bova tudi letos na poseben način prepustila delovanju jesenskega morja. Namesto, da naju osveži in objame morska voda, naju je objel in osvežil Jezus; namesto, da naju bi božali sončni žarki, naju je božala Božja ljubezen, ki nama je na plažah Njegove milosti napolnila srce z skupno molitvijo, daritvijo, spravo, smehom in prelepim petjem. Prejela sva več, kot bi lahko dala. Ko sta se najini duši naužili lepot Stvarstva in ko naju je pošteno napihala

DECEMBER 2008

DELOVANJE DRUŠTVA burja, sva se z utrujenimi nogami in perutnicami v srcu odpravila v najino sobo v hotelu Life center. Prvi dan našega srečanja na nadaljevalnem seminarju zakoncev se je iztekel. V uvodni temi smo bili s pomočjo besed apostola Pavla nagovorjeni o izkustvu Njegove bližine. Odprla sva srci in prejela Gospodov mir. Pred spanjem sva še pokramljala z Jezusom in se mu zahvalila, da naju je pripeljal med te čudovite ljudi. Jutro je prineslo sonce in veter, kar nas je opomnilo o toploti Božje besede in viharnem delovanju molitve. In prav osrednja tema seminarja je bila moč molitve, ki človeku na skrivnosten način omogoča srečanje z Bogom. Vilma in Dani sta s svojimi pričevanji odpirala naša duhovna vrata. Odpirala sta tudi veliko vprašanj: zakaj je molitev v povezavi s človekovim notranjim bojem, kako v molitvi povzdigniti svojega duha k Bogu, kako globlje doseči oseben in živ odnos z Njim ... Zakonci smo povabljeni k aktivnemu odnosu v molitvi. Začutili smo Božjo ljubezen, ki se posebej zrcali v vsakem človeku, ker v njem prebiva Božji Duh, ki se po človeku tudi razodeva – tako kot so se razodevale misli v besedah pričevalcev. Tudi midva si vsak dan podarjava nekaj časa v skupni molitvi. Vsako jutro sprejmeva Jezusovo ponudbo in ga povabiva medse. Takrat se drug drugemu duhovno odpreva in notranje medsebojno ujameva. Čutiva, da je to najvišja vrednota poročenih in je pogoj za pristno ljubezen. V skupni molitvi se na zakonca razliva Božja milost in ju napolnjuje z blagoslovom. Ker sva si zelo različna, se na ta način najlažje razodevava drug drugemu in tako dostopava do Boga v Jezusovem imenu. Iz molitve se rodi ponižnost in požrtvovalna ljubezen. Vrhunec dneva in pravi pretres duha sva doživela zvečer, ko je pater Mio z molitvijo in polaganjem rok molil za ozdravljenje naših notranji ran, ki jih v najbolj skritih kotičkih src vsi nosimo iz ranega otroštva, mladostništva ali odraslosti. Kot bi hodil Jezus med nami in nas zdravil. Deležna sva bila posebne milosti, ki se naju dotika še danes. Jezus naju še naprej zdravi. Nedelja se je prebudila v soncu in veter je utihnil. Tudi midva sva bila pomirjena. Na najinih obrazih se je zarisal nasmeh. Jezus je te dni na poseben način vstopil v najin odnos. Prosila sva ga, naj bo on zmagovalec

v vseh bojih najinega skupnega življenja. Trdneje se ga bova oklenila, tako kot se ga je oklenil Pavel po veliki spremembi svojega življenja. Še zadnjič sva z roko v roki odšla do morja, ki nama je podarilo čudovit lesket sončnih iskric. Bilo je kot odsev Stvarnika. Ob odhodu sva v srcih odnesla sončne poglede in nasmejane obraze zakoncev, ki so se udeležili tega srečanja in od katerih sva veliko prejela. V ušesih nama še danes odzvanjajo čudovite pesmi »zakonskega moškega zbora« in petje vseh sodelujočih v zahvalnih molitvah. Spominjava se pogovorov z zakonci in skupnega druženja v obednici in predavalnici. Spominjava se zelo doživetih maš, ki sta jih darovala pater Mio in brat Marjan. Zelo rada se bova spominjala tudi poduhovljenih besed voditeljev. In humorja, ko se ti smeji srce. Hvala vam vsem. Pot najine in vaše molitve k Bogu je bil Jezus. On nas združuje v ljubezni.

je bilo velikokrat slišati. To vem, ker sem z dveletnim Kristjanom, kadar ni hotel biti tiho, stala pred vrati. Mene je najbolj ganila zgodba o moči molitve, ki jo je Dani povedal tako doživeto, da so mi stopile solze v oči in mi je od radosti vztrepetalo srce. Po njej sem dobila potrditev, kakšno moč ima molitev, in hvaležna sem Daniju, da nam jo je zaupal. Tanja De Faveri

Sonja in Dušan Horvat

Že spomladi sva se prijavila na nadaljevalno konferenco, a bolezen nama je zadnji hip preprečila odhod. Tudi sedaj sva imela nekaj težav, toda po Božji previdnosti sva le šla. Prijatelji so nama svetovali, naj otroke pustiva doma, in res sva vsakega »oddala« svojemu botru, kar se je izkazalo za zelo dobro. Tema duhovnega vikenda o molitvi je vedno aktualna. Posebej molitev zakoncev. To je najtežje izvedljiva molitev, hkrati pa verjetno tudi najbolj blagoslovljena, saj se prav te vrste molitve hudič najbolj boji in jo otežuje na vse načine. P. Mio je dejal, da ni dovolj, da se zanjo odločimo nekako takole: »Bova več skupaj molila …« Ne, morava se konkretno odločiti, kdaj! Odločiti se morava za uro – npr. od 22.00 do 22.15 vsak dan! Pustiti je treba špansko nadaljevanko, metlo v kuhinji, skočit izpod tuša … In vztrajati. Ob koncu tedna morava svojo dejavnost analizirati: 2x sva, 5x nisva. Zakaj? Kaj je bil vzrok? In z novim tednom začeti znova. Čez eno leto mu bomo morali poročati … Veselje in humor sta tudi Božja darova. Njun izraz je smeh in tega je bilo veliko. V jedilnici se je občasno slišal glasen smeh zdaj od te mize, zdaj od one ... pa tudi iz dvorane ga

DECEMBER 2008

Kot vedno, sva tudi tokrat doživela vesel in sproščen sprejem ... Čutila sva prisotnost Svetega Duha. Ta vikend sva darovala Bogu, da naju nagovori, nama nakloni notranji mir in naju nauči potrpežljivosti … Po vsakem premišljevanju, sva se sprehodila ob morju in se pogovarjala o naju. Sobotna večerna molitev za notranje ozdravljenje je temu duhovnemu vikendu dala »piko na i«. Bogu sva darovala vsa slaba občutja in notranje rane, ki so se na poteh življenja nakopičile oziroma smo jih podedovali od naših prednikov in jih prenašamo na svoje otroke. Super je bilo! Vidimo se naslednje leto v Crikvenici!

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Tjaša in Goran Simčič

DELOVANJE DRUŠTVA

Crikvenica,temeljna skupina, 28.11. do 30.11.2008

V petek smo po vseh obveznostih, ki jih ni bilo malo, odrinili proti Crikvenici. Potovali smo lepo, le proti Delnicam nas je presenetil sneg in malo upočasnil našo vožnjo. Ob prihodu na cilj smo se srečali s starimi prijatelji in se takoj počutili kot doma. Kot vedno sta Dani in Vilma skrbno načrtovala vikend in tudi tokrat ni bilo drugače. Vedno znova me nagovarja njuna pristnost in predanost Gospodu. V petek smo po večerni maši in uvodnem srečanju utrujeni zaspali.. V soboto smo zakorakali z jutranjo molitvijo, nato se je dan odvijal po urniku. Z Janom sva bila zelo vesela prostega popoldneva, ker sva lahko čas preživela z otroki. Vreme je bilo sicer slabo, a ravno v času, ki je bil namenjen družinam, nam je Gospod naklonil lepo vreme. V soboto smo tudi žene imele svoj popoldan. Dobile smo se ob lepo pogrnjeni mizi, kavi, čaju in prijetnem klepetu. Pogovarjale smo se o naravnem urejanju rojstev, poslušnosti možu, ranah, ki jih prinašamo v družino … Tako osvobajajoče deluje, ko vidim, da sem slišana in razumljena, ker doživljamo podobne stiske. Dogovorile smo se, da bi kakšen dan v prihodnje namenile

samo »ženskim« temam, z namenom, da bi bile boljše žene in mame. Jezus je bil v teh dneh res bogat s svojimi darovi. Vsi smo imeli priložnost za spoved in duhovni pogovor, vsak dan smo bili pri sveti maši, imeli smo celonočno češčenje najsvetejšega. Pater Ivan se nam je dal na razpolago. Hvala Jezusu zanj! Jezus je zdravil naše skrhane in ranjene duše in nam dal moč, da bi bili pričevalci v senci mnogih puščic, ki jih hudič v svoji gverilski vojni spušča na nas. Poklical nas je k zvestobi in ljubezni v majhnih, vsakdanjih stvareh in nas napolnil s svojim Duhom. Želim si, da bi me Jezus bil vesel in da bi kljub svojim slabostim in omejenostim obrodila sad in se mu dala na razpolago. Daniela

Ugotavljava, da si vedno teže »vzameva« vikend za takšna srečanja. Pa ne, ker ne bi hotela. Razlog je čisto enostaven – otroci so vsako leto starejši in v šoli imajo vedno več obveznosti, ki morajo velikokrat

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

počakati na vikend, pa še klavir je treba vaditi, pa ... Ampak nekako nam vedno uspe priti. Vsem. Naši otroci celo leto, že od odhoda iz Crikvenice, nestrpno čakajo ponovnega srečanja s svojimi prijatelji. Zlasti Kristina in Lara sta navdušeni, ker lahko varujeta najmlajše »sotrpine« (za matematiko seveda ni časa!), jih vozita naokoli in crkljata kot pravi mamici. Tudi Timotej vedno komaj čaka na te dneve, ker verjetno ve, da bodo to pravi dnevi »svobode« (Ti si res sulc, bi rekel Dani.). Čeprav naju pred prihodom še skrbi, kako se bodo izšle vse obveznosti, pa v srcih »slutiva«, da naju Bog hoče drugje, tam, »kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu«. Strah zmoreva položiti predenj in skupaj z njegovim blagoslovom se odpeljemo novim »izzivom« in »odločitvam« nasproti. Letos je bilo druženje še posebej pravi balzam za najini duši in srci. Začelo se je že nekaj dni pred odhodom, ko sva dobila »nalogo«, da do Crikvenice pripeljemo p. Ivana. Huh, le kako bodo otroci zdržali dolgo pot, ko ne bodo smeli preveč razposajeno žlobudrati, peti in kričati in sredi poti glasno nergati, kdaj bo že konec (midva pa

DECEMBER 2008

ZAKONSKO ŽIVLJENJE seveda ne bova smela povzdigniti glasu!)? A ves strah je bil odveč. Že na Jesenicah smo na pomoč priklicali vse angele varuhe, ko se nam je pridružil še p. Ivan, smo bili pa sploh dvojno blagoslovljeni! Čeprav je po poti sprva deževalo, pa snežilo, pa spet deževalo (Bog nam je na pot pripeljal težko naložen kamion, ki po razmočenih ovinkih ni dopuščal nestrpne in nevarne vožnje!), potem se je promet pri Reki še ustavil in je vsem postalo jasno, da bomo zamudili sveto mašo (Kako zamudili, ko pa smo imeli duhovnika s seboj?), smo začeli peti (tudi pater Ivan). Nič panike, nobene nestrpnosti, sama vdanost v Božji načrt. In kako prav je bilo tako, se je izkazalo čez pol ure, ko smo prispeli na cilj in ugotovili, da zamujajo vsi (razen treh družin). Srečanje se je začelo drugače od naših načrtov in še enkrat smo dobili potrditev, da se naši in Božji načrti ne skladajo vedno, če sploh kdaj. Veseli smo bili, da se kljub nevarnim razmeram na cesti nikomur ni nič zgodilo. Ker je bilo malo manj programa, sva lahko malo več časa posvetila sebi in druženju z otroki. Uživali smo ob skakanju po obalnih skalah in iskanju školjk in celo nekaj »žabic« nam je uspelo vreči. Tudi matematiko in ostalo domačo nalogo nam je uspelo narediti. Namesto klavirja smo vadili na bongo boben in jajček s peskom. Pa kaj, samo da je bilo Njemu v slavo, nam pa v veselje. Hvala Bogu ter Vilmi in Daniju za vse izkušnje, ki sva jih na takšnih srečanjih deležna. Naslednje leto, zadnji vikend v cerkvenem letu, se spet dobimo. Ob istem času, na istem mestu, v isti družbi. Pridružite se nam tudi tisti, ki vam letos ni »zneslo«, da bo še bolj prijetno! Urška P.S. Kaj pa pot nazaj? Spet je bil z nami p. Ivan. Med potjo smo izvedeli, da se je Metodi stanje poslabšalo in v skupni molitvi smo njo in njeno družino izročili v Božje naročje. V Ljubljani smo bili kot bi trenil. Po krajšem postanku pri svetem Jožefu smo se odpeljali na Gorenjsko. Mirni, brez občutka razočaranja, da nam česa ni uspelo, potolaženi, da je z nami vedno On – tudi in zlasti takrat, ko nas razžirajo strahovi in bolečine. Hvala Ti za to!

ABRAHAM V ZAKONU Vsi ljudje igramo različne vloge v svojem življenju ter smo v različnih življenjskih obdobjih in situacijah podobni različnim osebam (tudi svetopisemskim). Ob prebiranju knjige Živeti, delati, ljubiti Stanka Gerjolja (glej rubriko Vabimo k ...) mi je močno stopil pred oči en svetopisemski lik v povezavi z določenim obdobjem v mojem življenju: Abraham in moje trenutno zakonsko življenje.

Kot je Bog Abrahama pripeljal v Kanaan, kjer se je dobro počutil, je tudi naju z ženo Lidijo na začetku zakonskega in družinskega življenja pripeljal v »osrečujoči Kanaan« zakonskih odnosov. Tam sem tudi jaz Bogu postavljal oltarje z lepimi doživetji, občutki in spomini. A v deželi je nastala lakota: v zakonu oz. najinem partnerskem življenju je prihajalo do konfliktov, stisk in preizkušenj. Za razliko od Abrahama in Sare, ki sta se odločila oditi drugam (v Egipt - v anonimnost in pričakovano obilje), pa sva midva z Lidijo vztrajala (in seveda še vedno vztrajava) pri prepoznavanju in reševanju konfliktov v najinem zakonu. A dostikrat sem (podobno kot Abraham v tej situaciji) v trenutkih konfliktov pozabljal na Boga in poskušal situacijo reševati sam. Šele ko se je vse skupaj malo umirilo, sem se bil sposoben zavedati nenehne Božje bližine, ljubezni in skrbi za naju. Tako kot se Abraham ni bal za Saro, ampak zase, se tudi jaz velikokrat bolj bojim zase in poskrbim zase, ne pa za Lidijo. Zgodilo se je že, da sem tako močno doživljal utesnjenost in strah, da me bo življenje v neznosnih okoliščinah zakonskih prepirov, napetosti in konfliktov uničilo, da sem v izbruhu jeze Lidiji zabrusil, naj se vrne k svoji materi (oče je pred nekaj leti umrl) in tam tudi ostane. Abrahamov način reagiranja je (bil) prisoten tudi v meni. In kot je morda Abraham sanjaril, kaj vse bi imel, če ne bi imel žene (materialno, a najbrž tudi z vidika doživljanja svobode), se je tudi v mene že večkrat prikradla misel, koliko več časa bi imel, kaj vse bi lahko počel in koliko bolj svoboden bi bil, če ne bi bil poročen (nisem pa razmišljal o lastni materialni obogatitvi). Kot posledico Abrahamovega in Sarinega konfliktnega življenja je lahko razumeti tudi njuno nerodovitnost: najprej nerodovitnost odnosa in posledično tudi biološko nerodovitnost. Tudi jaz sem doživljal, da sva morala z Lidijo najprej prečistiti svoj odnos in se učiti zaupanja in predajanja v ljubezni drug drugemu, da sva postala tudi biološko rodovitna (oba sva si želela imeti otroka in se je zdela doba enega leta in pol, preden se je rodila Klara, zelo dolga. Tudi naslednje obdobje dveh let, do rojstva Mirijam, sem doživljal kot dobo ponovnega prečiščevanja odnosa in osebne rasti obeh).

Ker temeljne izzive, ki nas spremljajo vse življenje in vplivajo na naše vzorce vedenja, v največji meri prejmemo od staršev, sem si ob tem zaželel, da bi bolje spoznal vzorce vedenja in obnašanja svojih staršev, da bi čim manj ponavljal očetove napake in bi popravljal svoje vzorce ravnanja (ob določenih vzorcih vedenja svojih staršev pa sem že dolgo doživljal željo po lastnem drugačnem vedenju in ravnanju, zato se tudi trudim, da bi spoznano tudi živel). Podobno kot Abrahama, tudi mene Bog utrjuje v veri, ko me prepušča v situacije, kjer spoznavam popolno odvisnost od Njega in kjer me uči vedno globljega zaupanja. Posebno ob premišljevanju Abrahamovega življenja, ko mu je (človeško gledano) Božja obljuba izgledala neizvedljiva (nenehni konflikti s Saro in njuna nerodovitnost) in vse izgubljeno (»zatajitev Hagare in Izmaela, tudi nerazrešen spor z Izakom …), a je ob tem zaupal in nenehno rasel v veri, doživljam in spoznavam nenehno potrebo po gledanju »z Božjimi očmi«, po zaupanju Bogu, predanosti Njemu in sodelovanju z Njim. Ob prebiranju knjige in razmišljanju ob tem sem morda prvič resnično doživel, da Sveto pismo ni knjiga o brezgrešnih in popolnih ljudeh, ampak o ljudeh, ki so tudi hudo grešili, a jim je Bog ob iskreni komunikaciji z Njim vedno znova pomagal spoznati in priznati svoj greh ter se ga pokesati, ob tem pa jim je po zavezi (brezpogojnost odnosa) z odpuščanjem vedno omogočal nov začetek. Z Božjo pomočjo je človek sposoben sprejeti posledice lastnih dejanj (in tudi tujih) in spreminjati življenje – v še tako težkih in zahtevnih življenjskih razmerah je človek sposoben živeti, delati in ljubiti oz. se za to vzgajati.

DECEMBER 2008

Mirko Klobučar

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

BOŽIČNA DUHOVNA POBUDA Premišljujem, kako tečejo leta, življenje, kako rastejo otroci, se nam rojevajo vnuki ... Vse ima svoj tek, svojo začrtano pot. Ob misli, da je v življenju vsaj nekaj stalnic, na katere se lahko zanesem, sem nekako mirna. Pa me naenkrat predrami misel na prijateljico, mamico treh otrok, ki se bori za življenje, misel na mlada zakonca, ki se prav tako borita s smrtonosno boleznijo, misel na mnoge trpeče zakonce in njihove otroke, kjer vladajo nenaklonjenost in obup, odtujenost in misel na ločitev … Sprašujem se: »Le kaj je tista stalnica, ob kateri se sama umirim? Kaj bi lahko tudi njih ohrabrilo, jim vrnilo vero in upanje v smisel življenja in darovanja?«

Vem pa, da mi je s svojim rojstvom v hlevu (revščina) dokazal, da se je pripravljen roditi v vsaki moji in naši revščini, v mojih in naših slabostih in pomanjkljivostih.

Saj res, na koga ali kaj se zanašam, ko se vsak dan znova borim s svojimi pomanjkljivostmi in se vsako jutro zbujam s skrbmi? Da, nemočna sem, ko se vedno znova zalotim v dvomih, da bodo moje molitve uslišane, pa vendar v tej nemoči vse to vsak dan znova predajam v Božje roke in pričakujem ... Res ne vem, kako bi preživela, če ne bi imela Zatočišča, kamor se vsako jutro zatečem!

Podarjeno mi je vse življenje, da se naučim prepoznavati Božji glas, ki me osebno vabi na pot Življenja in mi govori po Božji besedi. To moje Zatočišče je Božja beseda. Večkrat si rečem: »Hvala Bogu, da poznam Boga, ki ne molči, ker ne more molčati, saj je Beseda«. »Poslušaj, Izrael!«, kar naprej ponavlja. In tudi: »Poslušaj, Vilma!« Izraelci niso poslušali in niso slišali. Kar naprej so hodili po krivih poteh. Bog pa jih je po svojih prerokih opominjal, preizkušal, jih vodil skozi izgnanstva … In še vedno niso slišali. Kdaj pa kdaj so za kratek čas stopili nazaj na pravo pot, pa spet zašli … »In kaj je v tem stalnega?« se sprašujem. Božja ljubezen, ki se nikoli ne naveliča vabiti nazaj na pravo pot. Podarjeno mi je vse življenje, da se naučim prepoznavati Božji glas, ki me osebno vabi na pot Življenja in mi govori po Božji besedi. Le-ta pa je učinkovita in dejavna. Večkrat zareže do živega in priznati moram, da močno zaboli, ko mi razodene greh, ki se je do tedaj neprepoznaven skrival v temi mojega srca. In ker je Božja beseda Luč, mi osvetli naslednji korak in mi pove, kaj moram storiti: greh najprej priznati sebi, nato Bogu, in če je treba, tudi svojemu bližnjemu. Sedaj imam priložnost, da se svojega greha pokesam. Na ta način mi Božja beseda dejavno pomaga, da se osvobodim vklenjenosti v napačne miselne vzorce, za katere sem vedno mislila, da so DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

pravi in da so problem le ljudje okrog mene. Za vse to pa je potreben pogum. Težko je priznati, da sem bila ali da sem v zmoti. Pri »sprejemanju in pospravljanju« takšnih zmot mi je v veliko pomoč prav ta čas, ko Jezus s svojim prihodom na svet pove, kam je pripravljen priti (hlev). Vesela sem, da poznam Očeta nebes in zemlje, da lahko v adventnem času v sebi in v konkretnih situacijah, ki me zadevajo, ustvarjam prostor pričakovanja. Kam in v kakšno situacijo bo prišlo Božje dete, še ne vem. Vem pa, da mi je s svojim rojstvom v hlevu (revščina) dokazal, da se je pripravljen roditi v vsaki moji in naši revščini, v mojih in naših slabostih in pomanjkljivostih. Čas pričakovanja zame torej pomeni čas budnosti in hrepenenja, čas vere, ki se kaže v tem, da vsako jutro pred Njegove noge prinašam svoje »hrome, kruljave, slepe in gluhe«. Takih poznam veliko in tudi sama sem med njimi. Očeta prosim, naj mi da jasen pogled, da bi znala videti njegovo delo, da bi znala prepoznavati Njegove posege v mojem življenju. Moj pogled vere občasno Čas pričakovanja prekrije megla dvoma, zame torej pomeni ko pomislim, da nobena čas budnosti in stvar ne pomaga in se hrepenenja, čas nič ne spreminja, pa vere, ki se kaže v mi Božja beseda, ki je stalna in jasna in ne bo tem, da vsako jutro nikoli prešla, spet vrne pred Njegove noge jasnost in me popelje prinašam svoje na pravo pot. Kako sem »hrome, kruljave, takrat vesela, da imam slepe in gluhe«. Božjo besedo, da jo lahko v vsakem trenutku vzamem v roke, se ob njej učim in spreminjam! In prav v tem vidim tisto stalnico, tisto Božjo ljubezen, ki ne neha vabiti, klicati in prositi, da se mi vsi zopet vrnemo na prava pota. Pa še na nekaj ne smemo pozabiti: starši smo. Kot je danes za nas, bo tudi jutri za naše otroke Božja beseda in Božja ljubezen stalnica. In mi smo poklicani, da jim jo posredujemo, da bodo tudi oni imeli v njej Zatočišče v trenutkih stisk in preizkušenj, da se bodo v svetu, kjer se vse spreminja in je nestalno, tudi oni znali trdno oprijeti te velike stalnice. Naj se Božja ljubezen, ki je Beseda in se bo v tem Božiču zopet utelesila, utelesi tudi v moji in v vaših družinah. »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mr 13,31). Vilma

Da, nemočna sem, ko se vedno znova zalotim v dvomih, da bodo moje molitve uslišane, pa vendar v tej nemoči vse to vsak dan znova predajam v Božje roke in pričakujem ... Res ne vem, kako bi preživela, če ne bi imela Zatočišča, kamor se vsako jutro zatečem!

DECEMBER 2008

MOJ KOMENTAR SE REČE MÈGLA, MEGLÁ ALI MêGLA? Če smo si kristjani v času predvolilnega boja oddahnili, ker katoliška Cerkev tokrat ni bila tema neskončnih polemiziranj o krivično pridobljenem bogastvu in navidezni moči, o državnem in družbenem sovražniku številka ena torej, pa se je kmalu po volitvah izkazalo, da so se motili vsi, ki so na glas razmišljali, da je slovenska politika končno naredila korak k zrelosti. Javnost je kmalu izvedela, da je bil v koalicijsko pogodbo vključen tudi člen, ki pravi, da bo odnose med državo in verskimi skupnostmi v Sloveniji treba redefinirati. Kaj ta izraz pravzaprav pomeni, je zelo »plastično« razložil novi šolski minister, dr. Igor Lukšič, ki je v televizijski oddaji Polemika rekel, da je bil to še najbolj nevtralen izraz, s katerim je nova vlada hotela zaobjeti tisto, kar se jim zdi, da v zakonu o odnosu med državo in verskimi skupnostmi ne deluje dobro. O nevtralnih pomenih besed bi lahko na dolgo in široko razpredali. Drži pa eno: ljudje besede različno razumemo in sprejemamo in se zato nanje tudi različno odzovemo. Da stilna zaznamovanost besed ni kar tako, me je pred nekaj meseci »podučil« naš Timotej. Nadobudni prvošolček je svoje sošolce, ki so očitno »prepočasi« reševali nalogo v matematičnem delovnem zvezku, spodbudil z besedami: »Dajmo, bučkoti, pohitite malo.« Prepričan, da ni naredil nič narobe, je bil neznansko presenečen, ko ga je učiteljica opozorila, da je bil do svojih sošolcev nesramen. Le zakaj, saj mamica njemu tudi reče bučko, pa to ni nič grdega! Seveda sva potem doma imela lekcijo na temo: Kaj pomeni beseda bučko, ki jo mamica reče meni, in kaj pomeni beseda bučko, če jo jaz rečem svojemu sošolcu. Ugotovila sva, da »ljubkovalni« bučko kaj hitro postane »žaljivi«, pa če to hočeš ali ne. Seveda je bila lekcija še toliko hujša za mene. Spoznala sem, kako se domnevno nedolžna beseda kaj hitro lahko sprevrže v svoje pravo nasprotje in kako moram zares vsaj dvakrat premisliti, kaj rečem, zlasti vpričo nedolžnih in nepokvarjenih otrok. Za »nevtralnim izrazom« se torej lahko skriva marsikaj, zlasti v politiki, zato ni čudno, da so se predstavniki katoliške Cerkve na novico o »redefiniciji odnosov« takoj odzvali. Zakaj se v takih primerih nikoli ne odzovejo tudi druge večje verske skupnosti, mi ni jasno. Tudi v polemičnih oddajah največkrat nastopajo le predstavniki katoliške Cerkve, da potem v javnosti vse izpade tako, kot da se samo oni »bojijo« za svoje pravice. Ki jih imajo očitno že tako preveč, saj ne plačujejo niti davkov na nepremičnine in dobička niti dohodnine, DECEMBER 2008

»vrnjen« jim je bil otok Bled, imajo svoje šole, sedaj pa še hočejo, da bi duhovniki, ki delujejo v zaporih in bolnišnicah, za svoje delo prejemali ustrezno plačilo, kot da ni dovolj, da so breme davkoplačevalcev (ki so v večini sicer katoličani!) že duhovniki v vojski in policiji. Po besedah dr. Lukšiča bi on za ta denar rajši zaposlil več zares strokovno usposobljenega kadra, čeprav naj bi za reševanje »težav« pri bolnikih zadostovali kar medicinske sestre in zdravniki, saj je treba zaupati njihovi strokovni usposobljenosti. Za nevtralnimi izrazi pa se nikakor ne skrivajo tisti, ki se kot pravi strokovnjaki odzivajo na vsebine člankov, objavljenih na različnih spletnih straneh. Velikokrat se sprašujem, od kod v ljudeh toliko gneva do vseh in vsega, da niso sposobni objektivnega, ali če hočete, nevtralnega pogleda na stvari in dogodke. In od kod jim toliko »strokovnega« znanja, da imajo za čisto vse svojo rešitev. Delno je gotovo kriva mentaliteta Slovencev, ki se radi pohvalimo, da se spoznamo na vse. Zakaj torej ne tudi na politiko ter finančno in moralno stanje v katoliški Cerkvi. Delno pa je kriva megla, ki se dviguje okoli naših politikov, kadar za nevtralnimi izrazi hočejo skriti prave probleme, ki se pojavljajo v družbi. Vprašanje, ali se prav reče mègla, meglá ali mêgla, torej sploh ni pomembno. O tem sva s prof. Toporišičem na izpitu debatirala že pred petnajstimi leti in zaključila, da se jezik, zlasti govorjeni, spreminja in ne oziraje se na pravila, vase sprejema nove besede, tudi takšne, ki zaradi govora sicer spremenijo samo naglasno mesto, njihov pomen pa ostane nespremenjen. Z uporabo nevtralnega izraza okoli sebe torej dvigujem meglo, pa naj se reče mègla, meglá ali mêgla. Bistven je pomen besede, tega pa naglasno mesto ne spremeni. In ta pomen je daleč od »nevtralnega«. Urška Willewaldt, glavna urednica

Z uporabo nevtralnega izraza okoli sebe torej dvigujem meglo, pa naj se reče mègla, meglá ali mêgla. Bistven je pomen besede, tega pa naglasno mesto ne spremeni. In ta pomen je daleč od »nevtralnega«.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

O nevtralnih pomenih besed bi lahko na dolgo in široko razpredali. Drži pa eno: ljudje besede različno razumemo in sprejemamo in se zato nanje tudi različno odzovemo.

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

Božja beseda v zakonu

Božja beseda omogoča življenje v Kristusovem Duhu V današnjem ritmu življenja je postalo že kar normalno, da smo polni najrazličnejših skrbi. Zdi se, da je nekaj narobe oz. da nam kar nekaj manjka, če jih nimamo. Skrb za to in ono, zase ali za druge, za bližnjo ali daljno prihodnost … Ta skrb lahko postane že kar moreča. Dokler hitimo sem in tja in si prizadevamo, da bi vse postorili, kar smo načrtovali (ali pa tudi ne), se niti ne zavedamo, kako polni skrbi smo. Če pa se slučajno ustavimo, tedaj se zavemo, da se pravzaprav ustavi samo naše telo, misli, ki jih ženejo različne skrbi, pa se ne ustavijo in nam ne dajo miru. In da bi imeli mir pred njimi, spet hitimo naprej. V to naše stanje zaskrbljenosti nam Jezus pravi: »Zato […] ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi! Vse to namreč iščejo narodi sveta. Vaš Oče vendar ve, da to potrebujete. Iščite njegovo kraljestvo in to vam bo navrženo« (Lk 12,29-31). Kako v naših ušesih in srcih zvenijo te Jezusove besede? Se nam zdijo verodostojne? Je to sploh možno? Ali ni takšno razmišljanje nerealno? Vabim vas, da bi se ustavili in tem Jezusovim besedam prisluhnili z zaupanjem. Morda bomo počasi odkrili njihovo resnično osvobajajočo moč.

Toda, ali ni velika razlika med tem, da za nekaj poskrbim in potem zaupam, da skrbi zame in za moje bližnje tudi Bog, in tem, da je vse odvisno od mene?

Kaj nam želi Jezus povedati? Morda nas želi naučiti razločevati med 'skrbeti' in 'poskrbeti'. Kakšna razlika je med tem dvojim? Gotovo moramo narediti vse, kar moremo, da poskrbimo za osnovne stvari, ki jih potrebujemo za svoje vsakdanje življenje in za življenje tistih, za katere smo odgovorni. Toda, ali ni velika razlika med tem, da za nekaj poskrbim in potem zaupam, da skrbi zame in za moje bližnje tudi Bog, in tem, da je vse odvisno od mene? Zelo osvobajajoče je, če sem zmožen sprejeti to, da nisem za vse odgovoren sam. Da napravim samo to, kar je v moji moči, nato pa se ustavim in svoje skrbi, ki se hočejo vedno znova razbohotiti in me spraviti v tesnobno hitenje in prizadevanje, prepustim Bogu, v zaupanju, da on skrbi zame in za moje bližnje.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Morda se nam zdi, da to ni odgovorno. A če se ozremo na svoje življenjske izkušnje, odkrijemo, da smo s svojimi pretiranimi skrbmi sebe in druge večkrat bolj zamorili, kot pa resnično pomagali. Kaj pa se je zgodilo, ko smo bili pripravljeni sprejeti, da lahko samo 'poskrbimo', ne moremo pa vsega napraviti sami in drugega obvarovati vseh nevarnosti in stisk? Zakaj govorim o tem, ko pa naj bi pisal o vlogi Svetega pisma v zakonu in družini? Preprosto zato, ker sem želel ob navedenem odlomku pokazati, kako nas lahko Bog po svoji besedi resnično osvobaja in nam omogoča način življenja, po katerem hrepenimo, ne zmoremo pa ga sami živeti. Bog, ki je naš Stvarnik in ljubeči Oče, dobro ve, da se sami pogosto ujamemo v logiko tega sveta in v življenje po duhu, ki ga ponuja ta svet in skušnjavec. Zato pa nam želi dajati svojega Duha in nas z njim naučiti načina razmišljanja (logike), ki omogoča življenje, po katerem hrepenimo sami in drugi ob nas. Seveda Duh ne more priti sam od sebe v nas, če se mu ne odpiramo in ga svobodno ne sprejemamo. Bog nas je ustvaril svobodne in nam zato tudi pušča svobodo. Ne želi nas prisiliti, da bi morali živeti po njegovem Duhu. Če torej želimo živeti v njegovem Duhu in po njegovi logiki, potem si moramo najti čas in prostor, kjer se mu bomo lahko bolj neposredno odprli in ga sprejeli. Na žalost ali pa na srečo smo tako ustvarjeni, da lahko v nas pride samo tisto, kar gledamo, poslušamo, jemo, vonjamo in tipamo. Ker smo svobodni, lahko izbiramo, kaj bomo spustili vase, sprejeli. Zato se lahko odločimo tudi za to, da si bomo vzeli čas, da bi z branjem in poslušanjem

Če torej želimo živeti v njegovem Duhu in po njegovi logiki, potem si moramo najti čas in prostor, kjer se mu bomo lahko bolj neposredno odprli in ga sprejeli.

JUNIJ DECEMBER 2008 2008

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA Božje besede vase sprejeli Božjega Duha. Ta se nam daje po Svetem pismu in prek vsega, kar nas obdaja, če smo se le naučili v vsem razbirati Božjo govorico. Tega pa se lahko počasi naučimo z zavzetim poslušanjem Božje besede, premišljevanjem o njej in v njej, dopuščanjem, da postopoma vstopa v globine našega srca, mišljenja in čutenja, in začne preoblikovati naš način razmišljanja, gledanja, čutenja, sklepanja in odločanja v Božji način.

Ostaja še vprašanje, kako to storiti. Veliko nam lahko pomaga že preprosto branje in poslušanje Božje besede. Nekatere je v tem letu zelo prevzel svetopisemski maraton v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, kjer se je bralo celotno Sveto pismo od začetka do konca. In že samo poslušanje jim je pomagalo, da so odkrili, kako je Božja beseda resnično učinkovita, če jo v veri poslušamo in sprejemamo (prim. Iz 55).

Dokler hitimo sem in tja in si prizadevamo, da bi vse postorili, kar smo načrtovali (ali pa tudi ne), se niti ne zavedamo, kako polni skrbi smo. Če pa se slučajno ustavimo, tedaj se zavemo, da se pravzaprav ustavi samo naše telo, misli, ki jih ženejo različne skrbi, pa se ne ustavijo in nam ne dajo miru. In da bi imeli mir pred njimi, spet hitimo naprej.

Za preprosto branje in poslušanje Božje besede lahko torej izberemo enega izmed evangelijev (ali drugih svetopisemskih knjig – bolje je začeti z novozaveznimi) in ga počasi prebiramo od začetka do konca in nato spet znova. Tako dobimo vedno bolj celostni pogled na to, kar nam Bog želi po njem povedati. Nato si izberemo drug evangelij ali katero drugo svetopisemsko knjigo. Lahko berete sami ali pa skupaj s sozakoncem in otroki. Če so otroci še manjši, lahko berete tudi svetopisemske zgodbe in skupaj gledate slike, ki predstavljajo tisto zgodbo ali sporočilo. Mogoče je dobiti tudi audio posnete svetopisemske knjige. Tako lahko poslušate Božjo besedo tudi v avtu, ko se vozite v službo itd.

Možnost molitvenega premišljevanja Božje besede: sam, s sozakoncem in tudi skupaj s starejšimi otroki Izberete si krajši odlomek (okrog 10 vrstic oz. zaključen odlomek), kot si sledijo v eni izmed svetopisemskih knjig, ki ste si jo izbrali, ali pa berilo ali evangelij iz dnevne Božje besede, ki se bere v dnevnem bogoslužju. Lahko berete sami ali pa s sozakoncem in tudi skupaj s starejšimi otroki. Poskušajte se najprej zavesti navzočnosti Boga in njegovega delovanja. Nato prosite za milost Svetega Duha, da vam odpre oči, ušesa in srce za Božjo besedo, ki jo boste prebrali. Počasi, na glas naj eden bere Božjo DECEMBER 2008

besedo, drugi pa poslušajo. Poslušajte z vso vero, ki jo premorete, saj je to beseda živega Boga, ki nas ljubi in nam želi posredovati samega sebe. Nato naj gre vsak zase v tišini znova skozi besedilo in si izbere vrstico, ki ga je nagovorila, se ga dotaknila. To potem prebere na glas, če ste skupaj s sozakoncem (in otroki). Potem gresta/e s to izbrano besedo spet vsak zase v tišino. Počasi jo dalj časa ponavljajte v sebi in dopustite, da prodira v vas, v vse pore vašega uma in srca, mišljenja in čutenja. Prosite za milost, da bi spoznali, kaj vam Bog preko nje pove o svojem odnosu do vas, kdo ste v njegovih očeh, kaj želi, da bi sprejeli in s čim naj bi odgovorili na njegovo ljubečo navzočnost v vašem življenju. Ta del lahko traja vsaj 10 minut. Če poslušate Božjo besedo skupaj s sozakoncem (in otroki), potem si drug drugemu povesta/e, kaj vam/a je bilo dano. Nato pa skupaj zaključita/e z molitvijo zahvale, slavljenja, prošnje, izročitve. Naj bo molitev odgovor na to, kar vam/a je bilo dano v premišljevanju. Na koncu lahko tudi molita/e drug za drugega in se blagoslovita/e. To vam/a bo pomagalo, da se bosta/e globlje zavedla/i, da je v vama/s troedini Bog in da bo sedaj on sam v vaju/vas nadaljeval svoje odrešenjsko in posvečevalno delo skozi dan. Če pa molite sami, potem naredite ta molitveni odgovor sami pred Bogom. To je nekaj predlogov. Vsekakor pa je res, da več ko je v nas ljubezni do Boga, bolj ustvarjalno je tudi naše poslušanje njegove Besede in iskanja možnosti, da bi bili z njim v vsem. In obratno. Želim vam, dragi zakonci in družine, obilo ustvarjalnosti pri poslušanju in preoblikovanju po Božji besedi. Lahko greste tudi na kakšno uvajanje v molitveno branje Božje besede (lectio divina) (npr.: www.lectiodivina.si) ali na vikend uvajanja v različna duhovna izkustva (npr.: http://jezuiti.rkc.si/?q=taxonomy/page/or/5 - Ignacijanski vikend). Lahko najdete tudi različne spletne strani, kjer so ponujene nekatere možnosti za branje Božje besede. Npr.: Pristan Duha (http://www.sacredspace.ie/si); Duhovna oaza(http://franciskani.rkc.si/oaza/).

Ker smo svobodni, lahko izbiramo, kaj bomo spustili vase, sprejeli. Zato se lahko odločimo tudi za to, da si bomo vzeli čas, da bi z branjem in poslušanjem Božje besede vase sprejeli Božjega Duha.

Želim vam, da bi se Božja besede mogla v čim večji meri naseliti v vas in med vami, da se bo mogel tako roditi in rojevati Božji Sin v vas in med vami ter uresničiti v vas svoje odrešenjsko poslanstvo. p. dr. Ivan Platovnjak Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremlejvalec društva Družina in Življenje. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE JUNIJ 2008

LETO SV.PAVLA

Apostol Pavel zakoncem:

S L AV I T E B O G A V SVOJEM TELESU! Leto apostola Pavla je izziv za vso Cerkev in vsakega posameznega kristjana. Tudi za družine in zakonce. Ob razglasitvi Pavlovega leta je papež Benedikt poudaril, da želi Cerkev svetu, ki je sit utrujajočega relativizma in vseh vrst manipulacij, ponuditi svež pogled na apostola Pavla kot pristnega iskalca Resnice. Skozi njegovo življenje in predvsem skozi njegova pisma se nam odkrivajo globine Božjega načrta odrešenja, predvsem ljubezni Boga do človeka, ki se je na najpopolnejši način razodela v Jezusu Kristusu. Zato je prav, da si v tem letu večkrat zastavimo vprašanje, koliko poznamo in koliko uporabljamo Pavlovo besedo kot navdihnjeno pot odkrivanja Boga, Božjega načrta in njegovega življenja v nas. Ob tem pogosto slišimo pripombe, da je Pavel sodobnemu človeku v marsikateri problematiki tuj in da so njegove misli večkrat težko razumljive. Tudi že v samem Svetem pismu najdemo namig, da Pavla ni vedno lahko razumeti. Tako opozarja apostol Peter, da se najdejo pri Pavlu »nekatere težkó umljive stvari, ki jih taki, ki niso poučeni, in so neutrjeni, zlorabljajo« (2 Pet 3,16). Vendar za to glavni razlog največkrat ni v neznanju in nerazumljivosti Pavlovega jezika, temveč prej v strahu pred ostrino njegovih besed. Odločilno za razumevanje katerega koli svetopisemskega odlomka namreč ni človekovo znanje in razgledanost, temveč pripravljenost spreobrniti se. Pogoj za pravilno razumevanje Svetega pisma je človekova temeljna pripravljenost sprejeti njegove besede kot resnični nagovor Boga, ki ga je ustvaril in v njem živi ter ga želi pripeljati do odkritja njegove prave podobe.

iz izkustva, da ga Bog ljubi in mu je Kristus podaril vse. Njegova vera izhaja iz izkustva, da ga Jezus Kristus ljubi povsem osebno. Tudi papež Benedikt poudarja, da Pavlova vera ni teorija, ni neko mnenje o Bogu, temveč gotovost, da Kristus ni umrl kar tako na splošno, marveč iz ljubezni do njega. Njegova vera je prevzetost od ljubezni Jezusa Kristusa, ki ga pretrese do najgloblje notranjosti in ga preobrazi. Spoznanje, da ga je Jezus ljubil od vekomaj in daroval zanj sam sebe (Gal 2,20), ga sili, da bi to veselje, ta evangelij, oznanil vsem ljudem. Kristus je zato izhodišče in cilj vsakega njegovega pisma. Ko se Pavel vedno znova sklicuje na prelomni milostni trenutek svojega življenja (prim. Gal 1,11-2,10; Flp 3,4-14; Rim 7,7.25; 1 Tim 1,12-17), želi tudi pri bralcih prebuditi vero in občutljivost, da bi z novimi očmi pogledali na svoje življenje in v njem odkrili sledove Božjega delovanja.

Če torej želimo razumeti Pavla, moramo tudi sami izhajati iz prelomnih trenutkov izkustva lastne vere in srečanja s Kristusom.

Pavel govori iz življenja v življenje

Oglejmo si dve izhodišči, ki jih moramo upoštevati pri branju Pavlovih pisem. Prvo je Pavlov osebno-izkustveni pristop, drugo pa različne potrebe in težave posameznih skupnosti, ki jim Pavel piše. Pavel v svojih pismih Jezusovega odrešenjskega dogodka in posledice, ki iz tega izhajajo za razumevanje Boga, Postave in življenja, ne predstavlja sistematično, to je kronološko in tematsko urejeno, temveč želi vedno znova razložiti nerazložljivo milost, ki jo je doživel ob srečanju z Vstalim pred Damaskom in je popolnoma spremenila njegovo življenje. Karkoli Pavel stori in zapiše, se dogaja

Prav zakonci ste še na poseben način poklicani, da na intenziven način živite zakramet telesa. Po njem se posvečujete in uresničujete svoje poslanstvo. Telo je vaš najmočnejši in najsvetejši skupni prostor, v katerem postajate s partnerjem vedno bolj »eno telo v Kristusu« (Rim 12,5) in po Božji podobi spreminjate obličje zemlje.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Doc. dr. Maksimilijan Matjaž

Prepoznati čudežnost lastnega življenja pomeni doživeti ljubljenosti od Kristusa in s tem odkriti smiselnost vseh posameznih dogodkov življenja. Če torej želimo razumeti Pavla, moramo tudi sami izhajati iz prelomnih trenutkov izkustva lastne vere in srečanja s Kristusom. Pavlovo oznanjevanje izhaja iz izkustva Milosti, zato ga brez osebnega izkustva Milosti ni mogoče resnično dojeti. Drugo pomembno izhodišče, ki ga je potrebno upoštevati pri branju Pavlovih pisem, pa so različna izkustva cerkvenih občestev. Večino pisem napiše Pavel kot odgovor na konkretne izzive in vprašanja, ki se porajajo v posameznih Cerkvah. Marsikdaj je zato potrebno najprej odkriti in razumeti okoliščine, v katerih so se kristjani takrat nahajali. Na prvi pogled se nam to zdi kot ovira pri razumevanju Pavlove misli, ker nam marsikatera okoliščina ostaja prikrita ali pa nam danes ni več razumljiva. Če vztrajamo pri branju, pa se nam počasi pokaže temeljni skupni imenovalec vseh izzivov, s katerimi se Pavel v pismih srečuje. V tem skupnem imenovalcu odkrijemo končno

DECEMBER 2008

LETO SV. PAVLA tudi lastno izkustvo in s tem vstop v globlje razumevanje Besede. Skupni imenovalec izzivov vseh skupnosti, na katere se Pavel obrača, je namreč vprašanje, kako živeti Kristusa, njegov evangelij in Božjo ljubezen, ki jo Pavel oznanja, v konkretnem vsakdanjem življenju, kako to novo izkustvo soočati z okoljem, z miselnostjo sveta, ki je v bistvu nasprotna evangeliju in oznanilu življenja, in kako živeti novost krščanskega etosa, ki ne temelji na preračunljivosti in tržni ekonomiji, ampak na oznanilu o Božji zvestobi, o nespameti križa, na veri, upanju in ljubezni. To je stalni izziv in naloga, s katero se mora soočiti vsaka krščanska generacija. Tudi sedanja!

Ob branju Pavlovih pisem, še posebej Prvega pisma Korinčanom, moremo končno spoznati, da ima zanj telo veliko širši pomen in da ne gre zgolj za meso in človekovo telo. Telo je zanj sinonim za vse konkretno – življenjsko, po katerem nam Bog govori in živi med nami.

Telo – temeljno izkustvo odnosa in odrešenja

Za Pavla je telo osnovni prostor, v katerem človek izkuša svojo obdarjenosti in človeško omejenost. Človek skozi telo zaznava sebe, svet okoli sebe in tudi Boga. Ničesar ne more dojeti mimo telesa, čeprav človek ni samo telo. Zdi se, da mu to včasih uhaja iz rok. Hrepenenje in napetosti, ki jih čuti v telesu, ga dramita, ga bodrita in plašita hkrati. To osnovno izkustvo, ki ga ima človek preko telesa, Pavel v svojih pismih vedno znova nagovarja. Človek po telesu izkuša greh, ko se iz predmeta hrepenenja in darovanja spremeni v predmet poželenja (Rim 1,24) ter izkuša radost in življenje, ko se v njem naseli Kristus in razodeva njegovo življenje (2 Kor 4,10). Telo je prostor boja med željami in dejanji: »… dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. […] Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih.« (Rim 7,18.22-23). Po

Odločilno za razumevanje katerega koli svetopisemskega odlomka namreč ni človekovo znanje in razgledanost, temveč pripravljenost spreobrniti se.

Skupni imenovalec izzivov vseh skupnosti, na katere se Pavel obrača, je namreč vprašanje, kako živeti Kristusa, njegov evangelij in Božjo ljubezen, ki jo Pavel oznanja, v konkretnem vsakdanjem življenju, kako to novo izkustvo soočati z okoljem, z miselnostjo sveta, ki je v bistvu nasprotna evangeliju in oznanilu življenja in kako živeti novost krščanskega etosa, ki ne temelji na preračunljivosti in tržni ekonomiji, ampak na oznanilu o Božji zvestobi, o nespameti križa, na veri, upanju in ljubezni. To je stalni izziv in naloga, s katero se mora soočiti vsaka krščanska generacija. Tudi sedanja!

DECEMBER 2008

telesu lahko človek tako zaničuje kot Karkoli Pavel stori poveličuje Boga (prim. in zapiše, se dogaja iz 1 Kor 6,20). izkustva, da ga Bog ljubi Ob branju Pavlovih in mu je Kristus podaril pisem, še posebej vse. Njegova vera izhaja Prvega pisma iz izkustva, da ga Jezus Korinčanom, moremo Kristus ljubi povsem končno spoznati, da osebno. ima zanj telo veliko širši pomen in da ne gre zgolj za meso in človekovo telo. Telo je zanj sinonim za vse konkretno – življenjsko, po katerem nam Bog govori in živi med nami. Telo je tako Cerkev, ki je nerazdeljena, ker je Kristus eden (1,10-13); telo je Kristusov križ, na katerem se je razodela Božja moč in modrost (1,18sl.); telesa vernikov so Kristusova telesa, tempelj Svetega Duha in zato ustvarjena za poveličevanje Boga (6,12-20); mož in žena sta eno telo, ustvarjena drug za drugega in se drug po drugem posvečujeta (7,1-16); tako poročen kot samski človek je poklican, da bi bil »svet po telesu in po duhu« (7,34); golo spoznanje napihuje in samo ljubezen, ki se kaže v odnosu do bližnjega, izgrajuje (8,1-13); po kruhu in kelihu smo deležni Kristusovega telesa (10,16); naj jemo ali pijemo, vse delajmo v Božjo slavo (10,31); tako moški kot ženska izvirata iz Boga (11,12) in po uživanju njegovega telesa in krvi v njegov spomin, postajamo novo telo (11,23-26); kakor ima telo več udov, tako ima tudi Cerkev mnogo darov in služb, vsi pa služijo eni Cerkvi (12,12-30); najodličnejši način služenja pa je ljubezen (13,1-13); končno je Kristus umrl in bil pokopan v telesu ter je v telesu vstal od mrtvih, da bodo po njem tudi naša telesa vstala (15,1-28); vstali bomo v lastnih, čeprav v spremenjenih, poveličanih telesih (15,35sl.); »kakor smo nosili podobo zemeljskega, bomo nosili tudi podobo nebeškega« (15,49).

Dr. Maksimilijan Matjaž Doc. dr. Maksimilijan Matjaž je doktor bibličnih ved. Zaposlen je na Teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je odgovoren za biblični študij Nove zaveze.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

Božja beseda v življenju in poslanstvu družine Ko Božji besedi zavestno prisluhnemo in ji dovolimo, da v nas vstopi, tudi deluje. Ta je, vsaj v zadnjih letih, močno vstopila in deluje v naši družini. Tako besede preroka postajajo med nami resnične: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal.« (Iz 55,10-11) Vrsta dogodkov zadnjih let imajo ozadje oziroma začetek v obljubah Božje besede. V teh dneh je minilo dve leti od naše selitve iz stanovanja v hišo. Preden smo se kupovanja hiše in selitve sploh resno lotili, je prišla večkrat zapored zanimiva spodbuda s strani prijateljev, naj se začnemo priporočati k sv. Jožefu, ki ga je Bog postavil za varuha in gospodarja Svete družine in božjega ekonoma za vso Cerkev (primerjaj Mt 1,18-25; 2,13-15.19-23). Za naju z ženo je bilo to novo odkritje in od takrat sva začela redno vsak večer moliti litanije sv. Jožefa in se priporočati njegovi priprošnji. Odgovor z Božje strani je prišel zelo hitro, saj sva v nekaj tednih našla primerno hišo za nakup in prav tako sva zelo hitro prodala stanovanje. Še pomladi nismo imeli ničesar oprijemljivega, v jeseni pa smo že bili na svojem. Tudi vse adaptacije in dodatni gradbeni posegi v hiši so bili zaključeni točno v enem letu. Bog je skrbel, da je vse teklo prav in ob pravem času: obrtniki, dobave materialov, pohištva in denar; vsemu smo se pogosto samo čudili. Ko se danes oziramo nazaj, smo Bogu neizmerno hvaležni, saj smo ob prihajajoči vedno večji negotovosti in finančni krizi, kot vse kaže, ujeli zadnji vlak. Sedaj bi bila za nas selitev v hišo nedosegljiva.

natančen pregled in po večkratnem preverjanju starih izvidov presenečena izjavila: »Ne vem, kaj se je zgodilo, vendar je z otrokom vse v redu.« Tako smo s pričakovanji dočakali otrokovo rojstvo. Večer prej smo imeli srečanje molitvene skupine, kjer smo brali Božjo besedo tistega dne – Mt 10,1-7 (Jezus pošlje dvanajstere). V skupini sem napovedal, da bo otrok, če bo fantek, dobil ime po enem od naštetih apostolov. Ko sem po srečanju prišel domov, sva se morala z ženo takoj odpraviti v porodnišnico in naslednje jutro se je rodil zdrav deček – Tadej. Vsi pregledi v porodnišnici so potrdili, da je Tadej popolnoma zdrav! Da Gospod bedi nad dečkom, se je v naslednjih mesecih večkrat zelo očitno pokazalo (sedaj je star že 16 mesecev) – namreč tako pridnega in nezahtevnega otroka do sedaj še nismo imeli, čeprav je ta že peti. Gospod vedno znova preseneča in želi, da živimo v zaupanju v Božjo previdnost. Pred kratkim se nam je nepričakovano pokvaril družinski avto. Okvara na motorju je bila tako velika, da ga ni bilo vredno popravljati. Tako smo dobesedno čez noč ostali brez avtomobila in denarja. Prihrankov nismo imeli, ker smo vse vložili v hišo, na nove kredite pri banki pa tudi ne moremo več računati, ker smo se zadolžili že ob nakupu hiše. Vendar je Gospod tudi tokrat poskrbel za nas, kakor obljublja v Psalmu 145,13b21. Poklical sem svoje starše in jim razložil naš problem.

Vzporedno s selitvijo se je začela odvijati druga zgodba, namreč na dan selitve smo ugotovili, da pričakujemo še enega družinskega člana (bila je sobota, 10. novembra, in rojstni dan hčerke Ane). Približno tri mesece pred tem smo v molitveni skupini dobili zanimivo Božjo besedo iz Psalma 128,1-4, ki je sovpadala z bližnjim praznikom Marijinega vnebovzetja in Besedo iz Lukovega evangelija: Lk 1,39-56 (predvsem je zanimiva 56. vrstica). Kot se je pokazalo kasneje, je bil Psalm 128 preroška napoved, saj je iz naše molitvene skupine zanosilo še pet žena. V šestem mesecu nosečnosti se je pri običajnem ultrazvočnem pregledu pojavil sum, da z otrokom, ki ga pričakujemo, ni vse v redu. Sum se je povečal tudi po neodvisnem pregledu drugega specialista. V naraščajoči negotovosti in strahu smo se doma odločili, da še isti dan problem predstavimo Jezusu, zato smo vsi odšli k sveti maši. Takoj po maši smo prosili duhovnika za zakrament bolniškega maziljenja za nosečo mamico in otroka, tako kot naroča Božja beseda (Jak 5,13-16). Še isti večer smo ugotovili, da je nemir med nami izginil. Kljub prigovarjanjem zdravnikov smo se odpovedali vsem nadaljnjim specialističnim pregledom in zaupali v Božjo previdnost. Pri naslednjem rednem ultrazvočnem pregledu v osmem mesecu je zdravnica opravila zelo DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2008

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

MOLITEV ZA VODITELJE DRŽAVE

Še isti dan sta me poklicala nazaj in mi sporočila, da jima je ravno tisti dan pretekla vezava denarja v banki in da mi ga lahko posodita. Nato me je čez dva dni poklicala sošolka, s katero se sicer redko slišiva po telefonu, in me med drugim tudi povprašala, kako nam gre. Ko je izvedela za naš problem, ji Gospod ni dal miru. Še isti dan me je še enkrat poklicala in ponudila, da nam posodi svoje prihranke. Tako smo v samo nekaj dneh dobili dovolj denarja za nakup drugega avtomobila. Izkušnja Božje ljubezni in naklonjenosti pa se ne izpolni v polnosti, dokler je ne deliš z drugimi (glej 2 Kor 9,6-15). Tako sva bila pred štirimi leti na vikend seminarju za zakonce nagovorjena (ob zgodbi o juhi iz kamnov), da bi tudi midva v domačem kraju (v Bohinjski Bistrici) ustanovila in vodila zakonsko skupino. Gospod župnik je bil nad predlogom takoj navdušen in naju je podprl. Naredila sva načrt in v skupino povabila mnoge zakonce v župniji. Vsakega posebej sva osebno nagovorila in povabila, zato je bil odziv na začetku kar dober, vendar se je navdušenje kasneje poleglo. Kljub vsemu nisva odnehala in sva vztrajala ter vabila tudi nove pare. V zaupanju v Božjo naklonjenost skupina živi in dobiva svojo podobo. Tako se pogosto spomnim odlomka, ki me vedno znova opogumi: »Zaupaj v Gospoda in delaj dobro, prebivaj v deželi in se pasi v zaupanju. Razveseljuj se v Gospodu, pa ti bo dal, kar želi tvoje srce. Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj, in On bo storil. Dal bo, da tvoja pravičnost zasije kakor luč, tvoja pravica kakor poldan. Bodi miren pred Gospodom, zaupaj se mu.« (Ps 37,3-7a) Janez Cerkovnik

Nebeški Oče, danes prihajamo predte, da bi te prosili odpuščanja in da bi iskali tvojo pomoč in smer, ki nam jo kažeš. Vemo, da tvoja Beseda govori: »Gorje njim, ki zlo imenujejo dobro!« Toda ravno to smo storili. Izgubili smo svoje duhovno ravnotežje in sprevrgli svoje vrednote. Priznavamo, da smo razvrednotili absolutno resnico tvoje Besede in to poimenovali »pluralizem«. Častili smo druge bogove in to poimenovali »odprtost za druge kulture«. Podpirali smo sprevrženost in to poimenovali »alternativa«. Izkoriščali smo uboge in to poimenovali »loterija«. Nagradili smo lenobo in to poimenovali »socialna skrb«. Ubijali smo svoje nerojene otroke in to poimenovali »pravica do odločitve«. Zanemarili smo vzgojo otrok in to poimenovali »spodbujanje samozavesti«. Zlorabili smo moč in to poimenovali »politika«. Poželeli smo si tujo lastnino in to poimenovali »ambicija« Onesnažili smo zrak z umazanostjo ter pornografijo in to poimenovali »svoboda izražanja«. Osmešili smo starodavne vrednote naših prednikov in to poimenovali »razsvetljenje«. Preišči nas, o Bog, in spoznaj danes naša srca, očisti nas vsakega greha in nas osvobodi. Vodi in blagoslovi te ljudi, ki si jih poslal, da nas vodijo po poti izpolnjevanja tvoje volje. To te prosimo v imenu tvojega Sina, našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, ki živi vekomaj. Amen. pastor Joe Wright

DECEMBER 2008

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ŽIVETI S SVETIM PISMOM Odkar sem sprejela vero v Jezusa in njegovo poslanstvo, si vsakodnevnega življenja brez Božje besede ne znam več predstavljati. Če prevedem v materialni svet, bi bilo življenje brez Božje besede kot če bi prenehala jesti. Posledica bi bila seveda smrt in prav taka je tudi duhovna smrt. Jezus sam je rekel, da je kruh življenja in kdor ga bo užival, bo vekomaj imel življenje. Torej, če hočem živeti, se moram hraniti – s kruhom iz nebes. Čudovito je imeti ob sebi moža, ki se zaveda pomembnosti povezanosti in odvisnosti od Boga in s tem od njegove Besede. Skupaj z njim sva kot starša dolžna poskrbeti, da zadovoljiva osnovne življenjske potrebe nama zaupanih otrok. Sem sodi seveda tudi hrana. Enako je tudi, ko gre za duhovno hrano, ki jo želiva deliti tudi z najinimi otroki. Vsak večer povabiva otroke, da se skupaj zberemo za mizo in poslušamo, kaj nam ima povedati naš nebeški Oče. Prepustimo se Božji Besedi, da deluje, da nas nagovori ter o njej tudi na glas razmišljamo; včasih se ob njej nasmejimo, včasih jo narišemo, včasih se ob njej porodijo tudi ideje za nove igre ali ob njej zapojemo. Zlasti kadar ima kateri nadobudnež posebno zanimive komentarje ali dobre ideje za slavljenje, se spomnim Jezusovih besed: »Kdor veruje vame,

bodo, kakor pravi pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« V takih trenutkih začutim posebno hvaležnost do Boga, ki me je s tem nagradil za vsa prizadevanja, ko sem njega predstavljala otrokom. Življenje naše družine pa se ne odvija le zvečer v varnem okolju ob molitvi, zato se čez dan pojavi veliko priložnosti, ko na plan privrejo naše slabosti in nemoči, ki niso vedno odvisne samo od nas. Preizkušnje kot posledica tega pa se najbolj pokažejo prav v družini. Ker Boga občutimo v lepih stvareh, za katere se mu zahvaljujemo, se tudi v preizkušnjah, v kakršnih se znajde en družinski član ali pa vsi, zatekamo po pomoč k Njemu in Njegovi Besedi. Predvsem se mi zdi pomembno, da Beseda ne ostane le prebrana, temveč jo znamo prenesti v življenje. Šele tedaj lahko občutimo njeno živo delovanje in se veselimo in zahvalimo Očetu za njegovo skrb. Kako lepo je videti otroka, ki je na primer v neko znanje vložil veliko truda, pa ni prepričan, da je bilo dovolj, se pa je pred preizkusom obrnil na Boga in je dosegel lep uspeh. Ko pove s ponosom, da mu je Bog pomagal, in celo doda, katere vrstice iz Svetega pisma se je v tistem trenutku spomnil, njegov obraz resnično sije!

Tudi sama se velikokrat znajdem sredi dvomov ali brez moči. V veliko pomoč mi je stavek: »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.« Šele ko slišim, ko se zavem, kaj mi Nebeški Oče ponuja, sem zmožna svojo nemoč prevrednotiti tako, da se zaradi nje ne počutim več slabo, ampak jo vzamem kot sestavni del svojega življenja in se začnem ozirati za izhodom in naukom, čemu je ta nemoč koristila. Kako lažje in lepše je življenje, če smo v stalnem pogovoru z našim Očetom. Ko mu v molitvi predajamo sebe in bližnje ter nato poslušamo njegov odgovor, ki nam ga sporoča po svoji Besedi. Karkoli ga vprašamo, za vsako stvar, za vsakega človeka bomo v Svetem Pismu vselej dobili pravi odgovor. Samo pripravljeni moramo biti, da nam odgovor morda ne bo vedno všeč. A Bog je Bog in on že ve, kaj je v nekem trenutku prav, kajne? Andreja Brumec

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2008

IZ OČETOVEGA DNEVNIKA Naša urednica mi je dala še eno možnost. Ne vem pa, ali je to kazen ali nagrada. No, po prejetih odzivih bi prej rekel, da gre v pozitivno smer. Je pa zame tudi odgovornost in hkrati čast, da boste spet brali dnevnik očeta Količka. Oktobrski popoldan. Dan, ki ga je naredil Gospod. Prečudovit je. Mogoče zadnjikrat letos letim s svojim Bonusom, preden ga razstavim in pospravim v garažo, kjer bo čakal na pomlad. Poletim v smeri 27 na domačem letališču Cerklje ob Krki in se usmerim proti Krškem. Čez 20 minut letim nad Celjem. Poskušam vzpostaviti zvezo z letališčem, vendar ni nobenega odgovora. Odpre se mi pogled na Celjsko kočo. Večkrat sem že slišal zanjo, vendar nisem vedel, kje točno stoji. Posnamem še nekaj fotografij in obrnem nazaj proti Podsredi in Pišecam, kjer stanujeta botra naših otrok. Poskušam ju priklicati po mobitelu, vendar neuspešno. Vsi delajo, kdo pa ima še čas za gledanje v zrak in letenje! Po uspešnem pristanku, ko pospravim še letalo, se odpravim domov, malo višji in s pogledom, uprtim v nebo. Gospod, hvala ti. Gospod, hvala ti za ta dan, ki je bil najbrž za večino ljudi tam doli le še eden v nizu meglenih dni, tu gori, bliže nebu, pa nepozaben. Gospod, hvala ti za mojo ženo, ki ima razumevanje za moje potrebe, ki so tako nenavadne. Novembrski torek. Budilka na mobitelu me prikliče iz spanca ob 5.10. Ob tem času se začne moj vsakdan. Ko se napravim in pridem malo k sebi, je ura pol šestih. Še bežen pogled na otroke, ki jih je za košarkaško ekipo, in seveda na trenerja (ženo), blagoslov od daleč in že sem

v naši novi pridobitvi, za katero bomo odplačevali še tri leta leasinga. Vozim se po poti do več kot 500 m višje ležečega kraja, kjer stanuje dijakinja, ki jo vsako jutro vozim v šolo v Brežice. Čas, ki ga preživim v kombiju, namenim molitvi. Najprej desetka … ki je Svetega Duha poslal. Molim jo že štiri leta, pa se mi zdi, da se vedno zgrešiva. S Svetim Duhom, namreč. Druga desetka je namenjena dušam v vicah in tretja, moja najljubša, … ki je oznanjal Božje kraljestvo in klical ljudi k spreobrnjenju. Lahko bi rekel tako kot Gregor Čušin, da je avto moja kapelica. Končno prispem do ovinka, kjer zagledam hišo, vendar ne gori nobena luč. Kaj so zaspali?! Ko zavijem na dvorišče, me šele prešine misel, da je danes vendar torek in nimajo predure. Oj, ti ... Vsaj malo bi mislil! Imel si pol ure časa, pa ti ni kapnilo! No, pa sem obrnil in nazaj v dolino. Ker sem imel čas, sem dodal še desetki … ki je na gori razodel svoje veličastvo in … ki je postavil sveto evharistijo. Spomnil sem se, da doma nimajo kruha za zajtrk, skočil mimogrede še v pekarno in za otroke kupil tople slanike, za ženo pa polnozrnato bombico. Ko sem vstopil v hišo, so se vsi razveselili svežega kruha in seveda mene. Tako lahko s Pavlom zaključim, da vse pripomore k dobremu. (Rim 8,28) Štefan

DECEMBER 2008

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MOJA DRUŽINA

NAŠI NAPORI IN UPORI

Bila je meglena oktobrska nedelja. Že prejšnji večer smo se dogovorili, da gremo zjutraj k maši in dopoldne na daljši planinski izlet. A že pri bujenju se je zapletlo. Nekaterim se ni ljubilo iz postelje, a sva vztrajala. Dan smo začeli s sveto mašo, pri kateri smo se Gospodu zahvalili za pretekli teden in ga prosili za njegovo varstvo in pomoč tudi za naprej. Ob prihodu domov so se začele razprave o tem, ali je smiselno kam iti, saj je zunaj megla in bo mogoče celo deževalo. Če že moramo kam, pojdimo popoldne na obisk, saj tako nikoli ne gremo nikamor, razen v hribe (pa celo poletje smo bili zasedeni z obiski!) in smo od tega že čisto izmučeni. Izveva tudi, da drugim ni treba nikamor, da jih starši pustijo delati, kar hočejo. Samo midva zahtevava, da je družina v nedeljo skupaj. Tako starejši trije preizkušajo najino vzdržljivost. Naštejejo precej tem za pogovore o tem, kaj je za nas kot družino in posameznika koristnejše, bolj zdravo, kaj od tega nas obogati, osreči, zadovolji. In nekdo iz ozadja mi šepne, zakaj sploh rinem v vse to. Na poti se bodo otroci tako ali tako samo upirali, kregali, po možnosti še stepli. Sami problemi. Vsega tega se lahko rešim, če otrokom pustim prižgati računalnik, sama pa se lahko uležem in malo spočijem, vzamem knjigo in kaj preberi. Mož naj počne kar hoče. Pomembno je, da sem jaz svobodna in neobremenjena. Ali pa pojdimo v kakšen nakupovalni center, tam se bodo otroci sprostili, ne pa v hribih. Ob teh mislih se kar stresem. Od kod prihajajo? Ali se skladajo z mojim poslanstvom žene in matere? Takoj jih preženem in grem s pozitivnimi mislimi in energijo naprej. Od doma se odpravimo v gosti megli. Ozračje je vse do prvega razpotja dokaj mirno. Fantje bi radi po strmi, nevarni poti. Samo da bi bili čim prej na cilju. Doseči neki cilj na čim hitrejši način, ne oziraje se na druge, mi prihaja na misel ob pogledu na naše tri upornike. Eva in Nika gresta brez besed po daljši, lepši poti, ki zahteva nekaj več časa in korakov. Midva stopiva za njima. Uporniki nekaj časa še stojijo na razpotju in čakajo. Kmalu spoznajo, da niso še dovolj »veliki« za samostojno pot. Ob sebi še vedno potrebujejo nekoga, DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ki jih spremlja in vodi. Tudi sama velikokrat mislim, kako sem samostojna in bom z lahkoto naredila vse sama, a vedno bolj spoznavam, da ob sebi rabim Nekoga, ki me stalno spremlja, spodbuja in usmerja, da ne zaidem. Miha prvi spozna, da nima smisla trmasto vztrajati, in se nam pridruži. Med pogovorom takoj pozabi na vse težave. Jaka in Luka zadaj nekaj šepetata. Kasneje se izkaže, da sta kovala bojni načrt, kako bosta napadla Niko in Evo, ker nista hoteli po strmi poti. Njun načrt je brez najine podpore propadel. Tudi naši človeški načrti, ki jih delamo brez Boga, prav hitro propadejo. Kot na poti skozi življenje srečujemo ljudi, ki nas opogumljajo, smo jih srečevali tudi mi. Povedali so nam, da se splača vztrajati. Že po dobri polovici poti smo spoznali, da je res. Skozi goste smreke je posijalo toplo sonce, ki bi ga v dolini tisti dan zaman čakali. Na vrhu pa nas je čakalo pravo presenečenje. Čudovit pogled. Pod nami se je razprostiralo megleno morje, iz katerega je tu in tam štrlel kak majhen otoček. V ozadju hribi. Nad nami temno modro nebo brez oblačka. Otroci so se pomirili. Pogled na čudovito delo Stvarnika je blagodejno vplival nanje. Jutranja jeza in godrnjanje sta izpuhtela, kot megla, ki nas je spremljala po poti. Videli so, da je za vse lepo treba vložiti nekaj napora in moči. Tudi midva sva vložila nekaj energije v to, da so se otroci umirili, a se je splačalo. Včasih je vlaganje energije v vzgojo naših upornih in trmastih otrok videti čisto brez smisla. Kasneje se izkaže, da je le obrodilo sadove. Treba je vztrajati z besedo, zgledom. Neprestano pa se moramo s prošnjami in molitvami obračati na našega Stvarnika, da nam pri tem pomaga. Nazaj v megleno morje se vračamo umirjeni in dobre

volje. Nika in Eva skrbno nabirata kamenčke, lišaje in druge gozdne plodove, ki jih bomo potrebovali pri izdelavi adventnega venčka in jaslic. Pripovedujeta, da komaj čakata adventni in božični čas, ko je vse bolj umirjeno in ko čakamo, da se bo tudi v naših srcih rodil Jezus. Res, kako čas hitro beži. Smo že na pragu adventa. Ali se bomo znali v tem času umiriti, pogledati vase, se pripraviti na rojstvo Odrešenika? Ali mu bomo v naših srcih pripravili prostor, da nas bo lahko objel s svojimi toplimi žarki in iz naše notranjosti pregnal vso meglo, ki se je nabrala? Vse je odvisno od nas, od naše pripravljenosti in odprtosti. Upanje ostaja. Zaupajmo in se mu prepustimo. Metka Štalec

DECEMBER 2008

STARŠEVSTVO

BOŽJA BESEDA – VODNIK ZA STARŠEVSTVO Ob sedemmesečnem Rožletu se najina pustolovščina »starševstvo« šele dobro začenja. Priznava, da imava v glavi neko idealno podobo o tem, kako biti dober oče in mama, da ne omenjam, kako se v vlogi staršev skriva še vrsta drugih poklicev: vzgojitelj, zdravnik, izumitelj, organizator, pavliha ..., ki jih odkrivava in hkrati morava kar čez noč obvladati. »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu« (Flp 4,6-7) se je glasila Božja beseda, ko sva se na začetku prve nosečnosti prebijala skozi bolečino ob izgubi male pikice in krmarila med pritiski okolice, ki je kar naprej spraševala, če že kaj načrtujeva, hkrati pa se skušala veseliti s prijatelji, ki so veseli razglašali, da bodo zibali. Nato se je zgodilo tudi nama! To, da sva se lahko ponovno veselila in da se nama je rodil zdrav otrok, je samo še en čudež v najini zbirki čudežev. »Pojte mu, igrajte mu, premišljajte o vseh njegovih čudovitih delih« (Ps 105,2), sva prebrala v Svetem pismu. In kako velika milost je, da se je rodil ravno v velikonočnem jutru. Ko sva se spraševala, kako bova kos novi nalogi, sva bila zopet okrepčana in potolažena: »Ne boj se, saj sem s teboj, nikar se plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom z desnico svoje pravičnosti« (Iz 41,10). Med nosečnostjo sva večkrat razglabljala o pogledih na vzgojo, o pomenu starševstva in kako si ga predstavljava. Vsakič sva zaključila, da je najpomembnejši zgled najinega odnosa in življenja v veri, saj bodo otroci vlekli vzporednice najprej na tej točki. Odločila sva se za stremljenje k Božji besedi, ki pravi: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,32). Ugotovila sva, da je najboljši »vodič z napotki za starševstvo« ravno Sveto pismo, kajti v njem vedno najdeva tisto, kar v konkretnem trenutku najbolj potrebujeva – besedo tolažbe, odločnosti ali vztrajnosti. Starša naj bi bila po zgledu Svetega pisma » ... kakor drevo, zasajeno ob potokih voda, ki daje svoj sad ob DECEMBER 2008

svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva« (Ps 1,3). Želiva si, da bi se vzgoja v naši družini zgledovala po pismu Filipljanom (2, 2-4), ki pravi: » ... dopolníte moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, ene duše in enega mišljenja. Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge.« Piše tudi, da je treba zaupati, vztrajati, biti v oporo in odpuščati, biti usmiljen najprej do sebe, lastnih napak, in na tak način gledati tudi na napake otrok ter jih sprejemati kot Oče v priliki o izgubljenem sinu. Zavedava se, da bo potrebna tudi kakšna konstruktivna kazen, da se bodo otroci čutili odgovorne za svoja dejanja in bili pripravljeni nositi posledice. »Očetje ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Flp 3,21) je odlomek, ki nama pomaga razumeti, zakaj so spodbujanje, besede potrditve in kompromisi pomembni pri otrokovem odkrivanju sveta in so dobra naložba pri osamosvajanju in odhodu iz domačega gnezda. Že danes se sprašujeva, kako naj se »zdravo« naveževa na otroke, da jim bova »pustila« oditi svojo pot brez občutkov krivde in seveda ob pravem

času. Najbrž bova morala ozavestiti tisti stavek, da so nam otroci posojeni in dani v oskrbo z namenom, da bodo znali na podlagi naše vzgoje kvalitetno živeti lastno življenje. Ker tudi midva včasih podleževa tržni miselnosti današnjega časa, naju včasih grize vprašanje, kje bova prejela povračilo za najino starševstvo. Vsekakor je za naju že vsak najmanjši Rožletov nasmeh velika nagrada, pa vendar nama tudi tu Sveto pismo prihaja nasproti s svojo modrostjo:»…in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih« (Lk 14,14). Urška Valjavec

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

STARŠEVSTVO

MED OBUPOM IN UPANJEM, DA BOŽJA BESEDA ŽIVI V NAŠI DRUŽINI Ko razmišljam o Božji besedi v svojem življenju, me spomin najprej odnese v otroška leta, ko mi je brat zvečer v postelji prebiral »ta rdeče« Sveto pismo v slikah. Priznam, da mi vsebina takrat še ni segla do srca, toda ob slikovitih barvnih podobah sem zelo uživala. A Gospod je takrat že začel delovati, kajti tudi kasneje sem to knjigo rada vzela v roke. Potem so prišla burna najstniška leta, ko mi je bilo prebiranje Svetega pisma zelo tuje, predvsem pa nerazumljivo, saj mi nihče ni jasno predstavil, kako se knjiga vseh knjig sploh bere. Božja previdnost je bila z menoj, saj sem po prejemu zakramenta svete birme postala redna bralka Božje besede v cerkvi, čeprav se s samo vsebino nisem preveč ukvarjala. In Gospod je kljub temu nevidno sejal …

Kako dragoceni so bili ti trenutki, spoznavam šele danes, ko sem srečno poročena in mati treh malih nadobudnežev! Takoj po poroki sem vedela in čutila, da je v naš družinski vsakdan treba vnesti molitev in živeti po Božjih navodilih, a vse je ostalo pri željah. Vsega skupaj se kar nisem znala lotiti. Sveto pismo mi je tudi po poroki ostajalo tuje in si z njim nisem znala praktično pomagati. Pa se me je Gospod znova usmilil in z menoj tudi moje družine. Z Matejem naju je poslal v Ankaran na vikend seminar za zakonce, kjer sem med drugim prvič jasno spoznala moč in poslanstvo Sv. Duha. Z njegovo prisotnostjo in s kančkom lastne vztrajnosti sem Sveto pismo začela DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

brati vsak dan. Sprva sem mrzlično iskala trenutke, tiste borne proste minute, da bi v miru in tišini prebirala Božjo besedo – a kaj, ko sem zjutraj preveč zaspana, zvečer preveč utrujena, vmes polno zaposlena … Pa sem se odločila, da bom SP prebirala kar tekom dopoldneva, na glas, pred vsemi otroki. Tako sem nekaj časa vztrajala, a vmes je bil vedno kdo lačen, žejen, polulan … In sem obupala ter zopet iskala samoto. Že naslednji dan me je presenetila šestletna Lucija, ki me je okrog poldneva vprašala: »Mami, a si danes že prebrala SP?« Pridružil se ji je še štiriletni Jakob, ki je vprašal:« Saj res, zakaj pa ti sploh moraš vsak dan brati SP?« Presenečena, da so vse skupaj sploh ugotovili, sem brž odgovorila, da mi Jezus tako pomaga, da sem manj tečna. Kaj kmalu sem začutila odgovornost svojega odgovora, saj mi je prvi trenutek, ko sem izgubila potrpljenje in začela vpiti, Jakob zaklical: »Mami, tečna si! Pojdi brat SP!« Uspelo mu je, da sem pri sebi pretrgala tok jeze in zato s prebiranjem Božje besede med njimi vztrajam še danes. Sicer pa ugotavljam, da nisem hotela opustiti le prebiranje SP. Želja ubrati lažjo pot, me nenehno zasleduje. Vsa prizadevanja imeti mirno skupno večerno molitev, sveto mašo, molitev rožnega venca se večkrat izjalovijo, ker ne gre vse po mojem scenariju. Mar res nihče od otrok ne začuti, kako sveta je molitev, je res tako težko sedeti 5 minut pri miru in poslušati drugega!? To so vendar preprosta pravila – moja pravila! In kako lepo jih je kršiti, saj potem mami nori … Pozabljam, da Gospod vedno deluje, tudi v šundru in otroški razposajenosti! Dokaz je Lucija, ki vsake toliko povsem sama da pobudo in moli naprej (tudi rožni venec); Jakob se veselo igra v peskovniku na svojem kopaču in prepeva: »Tisti večer, tisti davni večer, darovano je bilo Kristusovo telo, Kristusovo telo …«; in dveletna Rebeka med vzpenjanjem po stopnicah vzklika: »Oce nas v nebesih…«. Takrat me prešinejo Jezusove besede: »Resnično povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Lk 18, 17). Prav zaradi »odrasle mesenosti« vem, da si moram Božje kraljestvo prislužiti s potrpežljivostjo in zavedanjem, da Gospod seje in žanje, sama pa mu moram biti kot sejalka na razpolago v svoji družini. Tako znova vzklikam: Hvala ti Gospod, da si mi zaupal tako veliko in odgovorno vlogo, da sem lahko žena in mati in hvala, da nas vseskozi spremljaš in delaš po svoje! Petra Berčan

DECEMBER 2008

SPODBUDA DRUŽINAM

NAJ BO TUDI SODOBNA DRUŽINA PODOBNA SVETI DRUŽINI Jezus, učlovečena Božja beseda, se je rodil in največ časa preživel v družini. V njej je našel normalno človeško zavetje in iz nje je stopil na razpotja javnega življenja in delovanja. Tako je družino potrdil kot človeško nujnost. Morda nam je še v spominu kakšna podoba svete nazareške Družine, ki smo jo videli v naših starih domovih: sv. Jožef žaga, Marija prede, med obema pa stoji nakodrani Jezušček kot utelešeni vzor pridnega otroka. Modernejše slike Svete Družine utegnejo poudariti drugačne predstave. V nobenem primeru pa ni bistvena naša konkretna predstava o družinskem življenju pred dva tisoč leti, ampak dejstvo, da je Jezus sprejel družinsko življenje in ga tako potrdil v naravni in verski vsebini. Če je danes toliko in toliko nasprotujočih teženj, je za vse nas nevarno, da bi si zaradi neke modernosti življenjskih slogov uničili pogoje za zdravo sožitje v družbi. A družina je zagotovo takšen pogoj. Znani učenjak in Nobelov nagrajenec Konrad Lorenz, specialist za odnose med živimi bitji, je napisal knjigo o osmih smrtnih grehih civiliziranih ljudi. Enega izmed grehov poimenuje smrt toplote. Govori o tem, kako zaradi nesprejemanja, neposluha, medsebojnega ignoriranja izgubljamo prave stike. Tako se ohlaja tista srčna toplina, ki je nujna za preživetje. Lahko še tako napredujemo v medicini in pedagogiki, bo človek v družbi brez srca umiral zaradi čustvene puščave v sebi. Vedno znova poudarjajo resnico, da se otrok uči osnovnega življenjskega zaupanja v materinem naročju in ob očetovi rami. Družinski čustveni naboj je najboljša dota za otrokovo življenje. Takšno naravno vrednotenje družine verski vidik samo še poglablja. Družinsko ljubezen je Kristus sprejel in celo povzdignil v zakrament svoje navzočnosti; v zakrament svoje ljubezni do Cerkve. Le družina nas lahko reši pred vrnitvijo v barbarstvo. Žal si zamišljamo družino ničkolikokrat kot egoizem v dvoje ali kot idilo medsebojne zagledanosti, ki se prej ali slej prelevi v zdolgočaseno prozo ali celo tragiko, o kateri nam ostanejo le še besede cinizma. Družino je potrebno graditi na temeljih svetega, na vrednotah, ki tudi družino preraščajo, preprosto na Bogu. Družina ni neka absolutna celota, v kateri bi moral vsak sebe uveljavljati in dokazovati svojo vrednost. Družina je

DECEMBER 2008

skupnost oseb, katerih vsaka je že po naravi vredna in dragocena v Gospodovih očeh. Sveta Družina je vzor vsem našim družinam v tem, da gradijo svoje domove, svoja zavetja, svoje skupnosti na našem zadnjem domu in zadnjem zavetju – na Bogu. Odločitev za življenje in družino je tudi v odpiranju družin navzven, v povezovanju med seboj. Zato, drage družine, iščite možnosti, kako tudi drugim družinam pomagati k bolj kvalitetnemu družinskemu življenju. Vabim vas k čisto konkretnemu dejanju: izberite si eno družino iz svoje okolice, sorodstva ali poznanstva, za katero se vam zdi, da je odtujena sebi, Bogu in Cerkvi, in začnite zanjo vsak dan moliti, pojdite na obisk, po svojih močeh jim pomagajte v njihovih potrebah, bodite jim na razpolago za pogovor, povabite jih na družinska ali zakonska dogajanja v župniji ali drugje in jim tako odpirajte možnost, da se spet približajo pravemu viru življenja. Morda nam uspe pomagati rešiti kakšen zakon in družino pred bolečimi življenjskimi brodolomi. Bog se je za družino odločil že pri stvarjenju človeka po svoji podobi. Nato je to odločitev potrdil, ko je sam z učlovečenjem postal član Nazareške družine. Zato je prav, da se za družino ponovno zavestno odločimo tudi mi in kaj več storimo za njeno kvalitetno življenje. S tem bomo tudi največ storili za boljše življenje družbe, ki ji pripadamo. Zato vsem moja želja: • Družina, vrni si ponižnost! • Družina, vrni si vsakdanjo molitev! • Družina, vrni si čas zase! • Družina, vrni si krščanske vrednote! • Družina, vrni si vsakdanje pozornosti svojih članov! • Družina, vrni si krepost čistosti in zvestobe! • Družina, vrni si velikodušnost in veselje do življenja! • Družina, vrni si svetost! Prosimo za naše družine, da bi našle sebe, svoj obstoj v Bogu! Ervin Mozetič, postojnski župnik in dekan DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA

INTERESNE DEJAVNOSTI Na srečanju družin v Ljubljani 6. septembra letos so starši na delavnicah izoblikovali kar nekaj vprašanj, ki se nanašajo na vlogo staršev. Ker podobna vprašanja brez dvoma ne pestijo le staršev, ki so se udeležili srečanja, smo se dogovorili, da bom v nekaj naslednjih številkah revije na ta vprašanja poskušal odgovoriti. Tokrat odgovarjam na naslednje vprašanje, ki je vsaj posredno povezano tudi z bližajočimi se prazniki.

Smemo torej zaključiti, da interesne dejavnosti niso nekaj, kar samo na sebi moti družinsko življenje, ampak ga dopolnjuje.

Kako je z interesnimi dejavnostmi v družini? Vsak od družinskih članov ima neke svoje lastne interese, ki jih postavlja pred druge obveznosti, z utemeljitvijo, da to potrebuje zase. Lahko bi rekli, da so interesne dejavnosti v našem času postale moda, ki ji dajemo izjemno velik pomen – najbrž prevelik! Prav zato sem se odločil, da temu vprašanju posvetim nekoliko obširnejši odgovor. Interesne dejavnosti niso »izum« moderne dobe. Tako v pravljicah kot tudi v najstarejših zapisih, tudi v Svetem pismu, lahko beremo o dejavnostih, ki so jih ljudje opravljali izven družine in ki niso bile nujno povezane z obstojem družine. No, že tu moramo ločiti dve temeljni področji. Na eni strani so to dejavnosti, ki so bile, in so še vedno, namenjene zadovoljevanju človekovih duhovnih potreb. Tako beremo že v najstarejših delih Svetega pisma o molitvah, daritvah in drugih obredih, ki so jih opravljali Bogu na čast – ne v krogu družine, ampak sami zase ali pa v nekih stanovskih krogih (samo moški, samo ženske, samo določene skupine »izbrancev«). Ta tip »interesnih dejavnosti« ima v vsej zgodovini neko posebno vrednost, poseben status, in se praktično nikoli ne obravnava kot nekaj za družino motečega. Tako so se oblikovali verski obredi, pri katerih verski značaj ni vselej povsem

Domača opravila, družinske obveznosti, od pospravljanja, do priprave hrane ter urejanja doma in okolice, tudi sodijo med NUJNE INTERESNE DEJAVNOSTI. Tu bom postavil kar smelo trditev: Otrok, ki ga ne navajamo na vsa ta opravila, je vzgojno zanemarjen! jasen, pri katerih lahko včasih prepoznamo verske, duhovne vsebine in motive le kot en del, drug del pa predstavljajo neki drugi, bolj »zemeljski« interesi (druženje, pogovor, iskanje nekih osebnih potrditev …) DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Pravzaprav ni povsem jasno, kdaj so se začele pojavljati interesne dejavnosti v današnjem smislu. Morda bi lahko neko približno predstavo o tem procesu, ki pa zagotovo sodi v novejši čas, dobili ob pogledu na lov in ribolov. Oboje je bilo v zgodovini dejavnost za preživetje, pridobivanje hrane. Ko pa hrana, pridobljena z lovom in ribolovom, ni bila več nekaj nujnega za življenje, sta se začela pojavljati lov in ribolov kot »interesna dejavnost« v današnjem smislu. Vendar nekega gospodarskega pomena, pa tudi naravovarstvenega in še kakega, tu ne gre odrekati. Podobno je z glasbo in še s čim drugim! Smemo torej zaključiti, da interesne dejavnosti niso nekaj, kar samo na sebi moti družinsko življenje, ampak ga dopolnjuje. Se je pa pri tem vselej smotrno jasno in večkrat vprašati, katere so tiste potrebe, interesi, ki jih zadovoljujem s svojim vključevanjem v določeno dejavnost. V našem času je zelo smotrno razlikovati interesne dejavnosti pri otroku in interesne dejavnosti pri odraslih. Pri otroku so interesne dejavnosti tiste, ki v izdatni meri dopolnjujejo otrokovo vzgojo in izobraževanje, torej dopolnjujejo in nadgrajujejo vzgojno in izobraževalno delo družine in šole. Praksa kaže, da otroci, pri katerih starši menijo, da interesne dejavnosti niso pomembne, da je »pomembna le šola«, kaj kmalu začnejo popuščati tudi pri šolskem delu, vse manj se vključujejo v domače družinske obveznosti, vse bolj se pasivizirajo in zatekajo pred televizijske zaslone in računalnike, v poslušanje modne glasbe ter brezciljno vrstniško druženje. Interesne dejavnosti torej otroku koristijo na več načinov: utrjujejo ustvarjalnost, pospešujejo odkrivanje in razvoj lastnih sposobnosti, talentov; utrjujejo delovne navade, izboljšujejo otrokov odnos do sebe in splošen odnos do drugih ljudi … Že iz tega je razvidno, da interesne dejavnosti torej niso nekak »nadstandard« ali neka mašila za koristno izrabo prostega časa, pač pa veliko, veliko več!

DECEMBER 2008

KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA Seveda pa tudi tu lahko prihaja do vsaj dveh resnih vzgojnih napak. Prva napaka je preobremenjenost otroka. To se včasih dogaja pri otrocih v nižjih razredih osnovne šole, saj jim že šole same ponujajo obilo zanimivih in koristnih interesnih programov, poleg tega je teh programov veliko tudi izven šole (od glasbenih šol, do športnih klubov, skavtov …). Nikakor ne moremo reči, da je otrok »prikrajšan«, če ni vključen v vse te dejavnosti – skupaj z otrokom izberemo nekaj teh dejavnosti, toliko, da ni preveč! Druga napaka, ki je s prvo povezana, je, da otroka vključimo v razne dejavnosti – in ga zato »oprostimo« domačih opravil. Domača opravila, družinske obveznosti, od pospravljanja, do priprave hrane ter urejanja doma in okolice, tudi sodijo med NUJNE INTERESNE DEJAVNOSTI. Tu bom postavil kar smelo trditev: Otrok, ki ga ne navajamo na vsa ta opravila, je vzgojno zanemarjen! Iz tega izhaja obseg vključitve v interesne dejavnosti: otrok naj bo toliko vključen v interesne dejavnosti, da bo imel še dovolj časa za šolo. Nič hudega, če bo včasih na tesnem s časom – bo čas vsaj znal bolj smotrno izkoristiti za igro in razvedrilo, za družinske obveznosti in za zdravo družinsko druženje! Drugo vprašanje so interesne dejavnosti odraslih družinskih članov. Že iz vsega, kar sem napisal do sedaj, je razvidno, da tudi te dejavnosti niso le nekak »luksuz«, niso le neki egoistični privilegiji posameznika – seveda, dokler ne ogrožajo zdravih odnosov v družini. Poznamo zelo različne interesne dejavnosti odraslih: od takih, ki so izključno namenjene krepitvi psihofizične kondicije posameznika (rekreacija), pa takih, ki so kulturnoljubiteljskega značaja (pevski zbor, folklorna skupina, dramska skupina), do takih, ki pomenijo splošno družbeno korist (prostovoljno delo v Karitas ali drugih organizacijah, politično delovanje), in vse do takih, ki bi jim mirno lahko rekli »lažna interesna dejavnost« (druženje s prijatelji po lokalih ipd.). Pa se ustavimo najprej pri tisti skupini, ki sem jo označil za »lažno«. Za marsikoga bo ta izraz najbrž zelo hud, prehud – pa ga z veseljem ponovim! Gre za neke socialne navade, ki v bistvu nimajo resnejšega smisla, koristi, ne za posameznika, ne za družbo – gre zgolj za nekoristno »zapravljanje časa«. Tovrstne navade se običajno oblikujejo v mladosti pri ljudeh, ki se ne naučijo svojega časa dovolj smotrni organizirati. Problem nastane, ko si takšen posameznik ustvari družino. Pripravljen je sicer sprejeti družino – tej svoji razvadi pa se ni pripravljen odreči. Gre torej za vprašanje svobodne izbire: sem dovolj resen, odgovoren in odločen, da se zmorem odreči nekim svojim nekoristnim razvadam, da bi se lahko posvetil družini, ki sem si jo izbral? DECEMBER 2008

Gre torej za vprašanje svobodne izbire: sem dovolj resen, odgovoren in odločen, da se zmorem odreči nekim svojim nekoristnim razvadam, da bi se lahko posvetil družini, ki sem si jo izbral? Za vse druge oblike interesnih dejavnosti pa velja, da naj bodo področje družinskega dogovarjanja in usklajevanja. Srečal sem že zelo požrtvovalne sodelavce različnih organizacij, tudi Karitas, ki so si zaradi svoje požrtvovalnosti nakopali na glavo hudo jezo in zamere družinskih članov. Dobrodelnost, zaradi katere uničim lasno družino, pač ni in ne more biti zdrava dobrodelnost! Seveda pa sem srečal tudi sodelavce Karitas, ki ogromno svojega časa darujejo tej dobrodelni organizaciji – in jih pri tem podpira cela družina. Srečal sem pevce v pevskih zborih, ki ogromno časa preživijo na pevskih vajah in nastopih – in jih družine pri tem podpirajo, se veselijo njihovih uspehov, jih spremljajo na nastopih in imajo tudi sami nekaj od tega! Torej ni mogoče postaviti neke matematične formule, s katero bi se dalo izračunati, »koliko prostega časa pripada posamezniku v družini« za njegove osebne interesne dejavnosti. Odgovor je preprost – in obenem zelo težak. Vsak posameznik v družini si zase in za svoje interesne dejavnosti lahko »vzame« toliko časa, kolikor mu ga je družina pripravljena dati, darovati, hkrati pa zaradi tega pri ostalih družinskih članih ne sme priti do občutkov zapostavljenosti, ogroženosti, do občutkov, da so izkoriščani, odrinjeni v podrejeni položaj in podobno. Kadar imajo družinski člani občutek, da zaradi interesne dejavnosti »trpi družina«, je z dogovarjanjem o teh dejavnostih zagotovo nekaj resno narobe, in za to je odgovoren pač tisti, ki se s tako dejavnostjo ukvarja! Tudi interesne dejavnosti odraslih družinskih članov so torej lahko nekaj, kar družinsko življenje bogati, ga dopolnjuje – ali pa nekaj, kar ga uničuje. Kaj od tega bo v konkretni družini, je odvisno od zmožnosti za odprt pogovor in dogovor!

Za vse druge oblike interesnih dejavnosti pa velja, da naj bodo področje družinskega dogovarjanja in usklajevanja.

Bogdan Žorž Dr. Bogdan Žorž je psihoterapevt, predavatelj, pisec strokovnih publikacij. Staršem in mladostnikom pomaga reševati vzgojne probleme.

Vsak posameznik v družini si zase in za svoje interesne dejavnosti lahko »vzame« toliko časa, kolikor mu ga je družina pripravljena dati, darovati, hkrati pa zaradi tega pri ostalih družinskih članih ne sme priti do občutkov zapostavljenosti, ogroženosti, do občutkov, da so izkoriščani, odrinjeni v podrejeni položaj in podobno.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR Tokrat sem na klepet povabila doc. dr. Matjaža Ambrožiča, predavatelja cerkvene zgodovine na Teološki fakulteti. Govorila sva predvsem o odnosu katoličanov do Svetega pisma in molitve, pri tem odstrnila nekaj zgodovinskih okoliščin, ki so morda zaznamovale življenje sodobnih katoličanov, predvsem pa se ozrla na sedanji trenutek v slovenski Cerkvi, saj dr. Ambrožič rad poudari, da je sicer duhovnik – zgodovinar, ki vidi v preteklost, predvsem pa gleda v sedanjost in zre v prihodnost.

M AT J A Ž AMBROŽIČ

doc. dr. V zadnjem času so mediji objavili rezultate več raziskav o molitvi in odnosu do Svetega pisma, ki so bile narejene med kristjani po svetu in so pokazale nekaj presenetljivih dejstev. Tako smo lahko prebrali, da Slovenci zelo malo molimo in smo med krščanskimi narodi pristali na repu lestvice. Zelo zanimiv je tudi podatek, da med vsemi krščanskimi verniki ravno katoličani najmanj poznamo Sveto pismo in se ga najmanjkrat poslužujemo. Kje torej iskati vzroke za takšne rezultate? Rezultate teh raziskav bi težko komentiral, ker nisem bibilicist. Vsekakor pa drži, da ima vsak zgodovinski trenutek svoje korenine v nečem, iz česar je zrasel – v nekih vzrokih, predzgodovini. Vsak čas ima svoje otroke in v tem tudi današnji čas ni izjema. Mi smo torej odgovorni, da te zadeve, če seveda držijo, popravimo.

za današnji čas, saj ne gre samo za Besedo, ki je prišla iz Božjih ust po svetih piscih v preteklosti in za preteklost, ampak je izgovorjena za našo prihodnost. Božja beseda nas namreč vodi k Bogu in Bog je naša prihodnost, in če hočemo »priti v nebesa«, moramo za tem tudi stremeti. Naša prihodnost je eshatološka, je bivanje z Bogom. In prav del tega bivanja z Bogom doživljamo na poseben način pri bogoslužju svete maše, bodisi kot Kruh Božje besede, ki ga simbolizira ambon, in oltar, ki je stičiščna točka med nebom in zemljo, kjer Božja beseda tudi danes postaja Jezusovo Telo in Kri. Jezus Kristus je izgovorjena oz. učlovečena Božja Beseda. Najbolj popolno Božo Besedo je Bog izgovoril v svojem Sinu, ki je naš Odrešenik. Če torej hočemo to Božjo Besedo aktualizirati, moramo prihajati k virom Božje milosti, ki nam pritekajo po Božji besedi Svetega pisma in po učlovečeni Božji Besedi – Jezusu Kristusu, ki se nam daje v jed in nam je zato naročil obhajati daritev nove in večne zaveze.

Kje torej iskati vzroke? Je za to kriva naša zgodovina, naši duhovniki, verniki sami? Pa je dovolj že to, da vernik pride k maši? Jaz vidim problem nekje drugje, in sicer v splošni poplitvitvi življenja, do katerega je prišlo, ker smo poplitvili svojo vero. Ne smemo biti zgolj pasivni opazovalci. Otrokom in mladini Iz našega krščanskega življenja je namreč preveč izginila je potrebno razložiti, zakaj prihajamo k sveti maši, kaj je liturgična plat življenja – »bogočastje«, tam, kjer se naš njen namen in kaj je njena vsebina, zakaj je v določenih delih stalna, kot nekakšna čas ustavi, kjer človek ni ne v »fosilizirana večnost«. preteklosti in ne v prihodnosti, Človek je ustvarjen od Boga, in če je Bogu Uvesti jih je tudi potrebno v pač pa v »večnem sedaju«, podoben, kje mu je potem najbolj podoben? V svet krščanskih simbolov, s ki se dogaja pred Bogom. tem, da je duhovno bitje, sposobno ljubečih katerimi izražamo svojo vero Prepričan sem, da je prišel odnosov. Polnost našega sobivanja z Bogom v pri sveti maši in v vsakdanjem čas za oživitev liturgičnega življenju. Na neki način ravno nebesih bo ena sama duhovnost, zato sem tudi življenja, bogoslužja. Molitev Božja beseda in molitve sveti rekel, da je Bog naša prihodnost in da moramo je bogoslužje in sami vidimo, maši dajejo pestrost. Verjetno da se premalo moli. Morda so zanjo nekaj več narediti v naši sedanjosti. se premalo poglobimo v to molitvene oblike ponesrečeno »sveto dogajanje«. Tako tudi izbrane in jih kot take ne Božji besedi, ki jo slišimo, ne znamo na pravilen način posredovati otrokom. Tako tudi dovolimo vstopiti v srca. Vprašati se moramo, kakšna oni ne spoznajo, da je molitev velika vrednota, pa ne zaradi molitve same, pač pa zaradi odnosa, ki naj bi se njiva smo in kam pade seme Božje besede. Sveto pismo morda tudi premalokrat vzamemo v roke kot obliko molitve. z molitvijo vzpostavil med nami in Bogom. Druga stvar je sama daritev svete maše, kjer se na najbolj V življenju je tako, da si za stvari, ki jih imamo radi, vzvišen način dogaja naše druženje z Bogom – na osebni vzamemo čas, in vsak človek mora pri sebi urediti svoj ni občestveni ravni hkrati. Prav pri sveti maši bi morali iskati odnos do Boga, do duhovnosti. Brez kvantitete ne moremo korenine naše svetopisemske duhovnosti. V besednem pričakovati kvalitete. Danes vsi vsaj malo izobraženi ljudje bogoslužju nam Cerkev že stoletja dolgo ponuja za vsak vemo za Sveto pismo. Vprašanje je le, ali ga res jemljemo dan, za vsako nedeljo in različne praznike posebej izbrano kot pismo, ki nam ga je napisal Bog. Božjo besedo. Tu se mogoče lahko vprašamo, koliko duhovniki posredovano Božjo besedo znamo aktualizirati DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

JUNIJ DECEMBER 2008 2008

NAŠ POGOVOR Če se spet vrneva na začetno vprašanje. Zakaj drugim Na IV. lateranskem koncilu leta 1215 so laikom Sveto vejam krščanstva Sveto pismo pomeni toliko več kot pismo, z izjemo nekaterih knjig, enostavno prepovedali katoličanom? brati. Vprašanje je, če ta trditev res drži. Zanimivo bi bilo Pismenost v srednjem veku je bila seveda zelo nizka. videti, ali pravoslavni verniki zares več berejo Sveto Za branje Svetega pisma v latinščini, ki je bilo zapisana pismo. Evangeličani pa drugega tako nimajo, saj so v v gotici in je imela nenavadno okrajšane besede, je nekem zgodovinskem trenutku vse druge krščanske človek potreboval kar nekaj znanja. So pa bili ljudje z oblike pobožnosti opustili, okrnili število zakramentov, bistvenimi vsebinami Svetega pisma kar dobro seznanjeni na vizualni način – freske, mozaiki in barvasta okna so tudi maša za reformatorje ni imela imeli katehetski pomen. Ta »Biblia daritvenega značaja. Zanimivo je, pauperum« ali »Biblija ubogih«, kako so trdili, da si Sveto pismo Poglabljati se je treba v vsebino. torej nepismenih, je bila čudovita lahko vsak razlaga po svoje, in Ne smemo pozabiti, da je Bog ob vzporednica duhovnikovi razlagi zaradi tega zapadli v nenavaden stvarjenju človeku dal tudi pamet. najbolj pomembnih verskih resnic. absurd, saj so s številnimi komentarji Razum in vera se ne izključujeta. Freske primarno namreč prikazujejo o svetopisemskih knjigah priznali, svetopisemske prizore, šele da tudi sami potrebujejo neko vodilo sekundarno so upodabljale življenja pri njegovi interpretaciji. Bistveno je, svetnikov. ali po Svetem pismu tudi živimo, da za nas ni le neka črka na papirju. Človek mora verovati in življenjsko izkusiti, Slovenci smo bili z Dalmatinovim prevodom Svetega da tisto, kar piše v Svetem pismu, tudi drži, saj je knjiga pisma leta 1584 petnajsti narod, ki je dobil »svoje« življenja, iz življenja in za življenje. Pri veri ne gre toliko za Sveto pismo. Čeprav je bil Dalmatin protestant, razumevanje kot za zaupanje. Zaupati in verovati moramo, pa je bil njegov prevod zelo dober in so ga tudi v da nam Bog Sveto pismo daje kot svojo Modrost, od prve katoliških krogih uporabljali kar nekaj stoletij. Kako torej, da imamo Slovenci do te knjige tako mačehovski do zadnje besede. V nas pa prihaja do konflikta med »pametnostjo«, ko odnos? hočemo imeti vse razumsko razčiščeno, in modrostjo, ko Začetki prevodov v slovenski jezik so se seveda začeli že se moramo prepustiti Bogu in mu zaupati, da zapisano v v obdobju pokristjanjevanja, v 8. ali 9. stoletju. Takrat so Svetem pismu stoodstotno drži in da življenje proti tem med naše ljudi prihajali misijonarji iz Ogleja, Salzburga, vsebinam vodi v »samomor« oz. je bližnjica v greh, zlo. Irske in nekoliko kasneje z vzhoda. Sv. brata Ciril in Metod sta npr. liturgične knjige in dele Svetega pisma prevedla Kateri pa so zgodovinski trenutki, ki so zaznamovali v starocerkveno slovanščino. Misijonarji so za svoje zlasti katoliški pogled na Sveto pismo? uspešno delovanje morali prevesti molitve, spovedne Ne smemo pozabiti, da je Sveto pismo – Stara zaveza – obrazce, razlage osnovnih resnic krščanske vere ... Nekaj hebrejska knjiga – Jezus je govoril aramejsko … Sveto tega se je ohranilo do danes, npr. Brižinski spomeniki, pismo se torej porodi v judovstvu in kasneje doživi številne Rateški in Stiški rokopis, pa Čedadski in Starogorski ... prevode. Težišče krščanstva prvih stoletij je bilo v vzhodni Ne predstavljam si, da bi lahko oznanjali tuji misijonarji polovici Rimskega imperija, ki je bila prepojena z grškim brez takšnih pripomočkov tukajšnjim ljudem vero v njim jezikom in kulturo. Prevod Svetega pisma v grščino prinese razumljivem jeziku. prvi Cerkvi grško podobo. Prvo Sveto pismo v latinščini iz Tudi Trubar si je še kot katoliški duhovnik in pridigar za poznega 4. stoletja se imenuje Vulgata, ker je prevedeno svoje potrebe moral iz latinščine prevajati Sveto pismo za »vulgus«, ljudstvo. Pojavila se je velika nevarnost v in tega torej ni naredil šele leta 1555, ko je izdal Matejev samem razumevanju. Novi prevodi Svetega pisma so bili evangelij. Dalmatin je bil od Trubarja bolj izobražen in prevodi prevodov. Da bi ohranili verodostojnost originala, njegov prevod je bil zares zelo kvaliteten. Škof Hren je so si skozi stoletja prizadevali prevajati iz prvotnih jezikov Rim kar dvakrat prosil, naj mu Sveti sedež dovoli njegovo in tako vsebino čim bolj približati takratnim ljudem, ki pa uporabo. Med katoliškimi duhovniki je bilo nekaj poskusov prevajanja, so živeli zelo »nesvetopisemsko«. Cerkev je v visokem srednjem veku imela negativne vendar prvo katoliško Sveto pismo v slovenskem jeziku izkušnje s tistimi, ki so bili »izobraženi« in so Sveto pismo dobimo šele z Jurijem Japljem dvesto let kasneje. brali in razumeli v latinščini, pa so si ga vseeno po svoje Komu pa so bili ti prevodi v bistvu namenjeni? Preprosti razlagali, ker so to počeli mimo cerkvene tradicije oz. ljudje pri nas še dve stoletji in pol po Trubarju niso znali pristne razlage, ki jo posreduje cerkveno učiteljstvo. Tako brati, kar ni bilo nič nenavadnega. Brati in pisati so znali se je velikokrat zgodilo, da so ti ljudje zašli na kriva pota. le tisti, ki so imeli dovolj denarja za izobraževanje, in seveda duhovniki. Koliko je na razumevanje Svetega pisma pri ljudeh vplivala stopnja izobrazbe duhovnikov? Veliko. Že v Trubarjevem času so bili vsaj višji duhovniki izobraženi, vendar pa se žal niso ukvarjali z duhovništvom, podeljevanjem zakramentov, pač pa so uživali razne beneficije, materialne fonde, živeli so tudi renesančni način življenja. Tako so imeli takratni župniki »podizvajalce«, duhovnike vikarje, »duhovniški proletariat«, ki pa niso bili

Sveto pismo je vzeto iz našega življenja in nas vzpodbuja, hkrati pa tudi svari, tolaži. Zelo pomembno je, da se vernik v svetopisemskih likih prepozna, da začuti, kako govori o njem, o vseh nas. Zato je mogoče zelo pomembno, da si skupaj z otroki ogledate tudi kakšno animirano svetopisemsko zgodbo ali filme in se kasneje o vsebini pogovorite. DECEMBER 2008

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE JUNIJ 2008

NAŠ POGOVOR tako izobraženi. Šele tridentinski koncil je po letu 1563 zaukazal, da se organizirata študij in duhovna vzgoja za duhovnike v semeniščih. Pred tem so se kandidati za duhovništvo o teologiji podučili pri svojih arhidiakonih, bolj znanih župnikih, med študijskimi potovanji po Evropi. Za duhovnika pa ni dovolj samo razumevanje Svetega pisma. Potrebuje tudi določeno teološko znanje za razlago in oznanjevanje. In tukaj je bila narejena velika napaka, kajti duhovniki so se v Trubarjevem času bolj zanimali za »kruh in igre« posvetnega življenja, manj pa za evharistični Kruh, iz katerega raste duhovno življenje posameznika in cerkvenega občestva. Ker duhovniki torej sami niso živeli Božje besede, je tudi niso mogli prepričljivo oznanjati. Ljudje so potem šli po svoje in nadomestilo za Sveto pismo našli v raznih ljudskih pobožnostih, v pretiranem češčenju svetnikov in Marije. Na tak način so našli stik z Bogom. Šele s prihodom jezuitov, ki so skrbeli za izobraževanje, in kapucinov, ki so bili odlični pridigarji, se je stanje v naših krajih spremenilo na bolje. Božja beseda je prihajala med

Kaj pa zadnjih sto, petdeset let? Je mogoče vzroke za naš odnos do Svetega pisma iskati tudi v družbenih razmerah, ki so vladale pri nas, v številnih »poznavalcih« Svetega pisma, ki sicer vsebino poznajo do pikice natančno, hkrati pa niti ene vrstice še niso prebrali z vero, pa vendar vernike prepričujejo v pravilnost svoje razlage? Saj za to gre. Kristjani Sveto pismo beremo kot verniki. Za nas to besedilo ni kar tako ... Če do njega pristopamo kot do vsakega drugega posvetnega besedila, potem ga lahko razceframo na koščke. Podobno so delali tudi nekateri protestantski eksegeti v 18. in 19. stoletju. Verniki verujemo, da nam po Svetem pismu govori Bog, zato je naš pogled na zapisano Božjo besedo popolnoma drugačen. Brati ga moramo po istem ključu, kot je nastalo. Nastalo pa je po navdihnjenju, je delo Svetega Duha. Kadar gremo torej brati Sveto pismo, moramo Svetega Duha prositi za navdih, da bi nam dal razumeti globino zapisanega, primerno našemu času, osebni in družbeni ter življenjski situaciji. To je ključ in to je vse, kar človek potrebuje. Ni mu treba »razumeti«, ker veruje, da tako je. Človek s pomočjo Svetega pisma vzpostavi stik, notranjo komunikacijo z Bogom. Ni dovolj, da samo beremo. Pomembna je tudi priprava na branje. Božja beseda nam mora dati navdih za naše življenjsko ravnanje. Če bi ali ko bodo ljudje imeli izkušnjo, da jih Sveto pismo navdihuje, da so postali boljši kristjani, da imajo zaradi tega bolj odprte oči za potrebe bližnjega, da imajo večjo nujo po češčenju in zahvaljevanju, molitvi, potem bodo Božja »navodila« lažje prevedli v svoje vsakdanje življenje. Če tega prenosa v vsakdanje življenje ne naredimo, Sveto pismo ostaja samo sebi namen, kot beseda, ki je izgovorjena oziroma zapisana v prazno …

Verjetno se v tem tudi skriva odgovor na vprašanje, ali zares moram razumeti čisto vse, kar je zapisano, ali se moramo prepustiti svoji veri, temu toku, ki ga ljudi tudi preko dramatizacije (npr. Škofjeloški pasijon). vodi Sveti Duh, in stvari sprejemati takšne, kakršne so, ne pa se poglabljati v vsako vejico ali piko. Kdo pa je v tistih časih sploh imel možnost imeti Poglabljati se je treba v vsebino. Ne smemo pozabiti, da Sveto pismo doma? je Bog ob stvarjenju človeku dal tudi pamet. Razum in Župniki verjetno vsi, saj po župnijskih arhivih še danes vera se ne izključujeta. Mislim, da je Pascal rekel, da bo najdemo ohranjene izdaje Japljevega prevoda. Kmečke razum postal razum, ko bo spoznal, da obstajajo stvari, družine, iz katerih so izhajali duhovniki, so gotovo imele ki ga presegajo. Ko bo priznal svojo ponižnost, torej. kak izvod. Mama pesnika Franceta Prešerna, na primer, Tudi vera mora biti razumna. Razum nam pomaga se je šolala na Koroškem. Pisati in brati je znala v gotici in osvetljevati določene stvari s področja vere, kakor nam je otrokom, ki jih je tudi učila določene razumske stvari brati in pisati, Sveto pismo pomaga osvetljevati vera. zagotovo brala v nemščini Zahodna civilizacija je to Jaz vidim problem nekje drugje, in sicer v splošni ali slovenščini. dvoje preveč ločevala. poplitvitvi življenja, do katerega je prišlo, ker smo Ne smemo pozabiti, da so Danes moramo na razum poplitvili svojo vero. Iz našega krščanskega življenja v tistih časih izobraženi in vero gledati v povezavi. je namreč preveč izginila liturgična plat življenja – ljudje znali vsaj nemško in O tem je v okrožnici »Fides »bogočastje«, tam, kjer se naš čas ustavi, kjer človek latinsko, pogosto pa tudi et Ratio« (Vera in razum) italijansko in grško. Upam ni ne v preteklosti in ne v prihodnosti, pač pa v pisal tudi Janez Pavel II., si trditi, da so izobraženci »večnem sedaju«, ki se dogaja pred Bogom. ko je hotel pokazati, kam zaradi znanja jezikov imeli nas pripelje racionalizem, takrat celo več možnosti, da če v sebi nima etične so Sveto pismo prebirali v komponente, odgovornosti, zaveze. Če torej po Svetem različnih jezikih in tako prevode med seboj tudi primerjali. pismu doživimo ljubeč odnos, ki ga ima Bog do nas, ta Danes se mogoče preveč oklepamo samo slovenskega dar lahko vzamemo za svoj in ga lahko vračamo bližnjemu prevoda. in Bogu. In kot vemo, pri ljubezni vsak razum »odpove«. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

JUNIJ DECEMBER 2008 2008

NAŠ POGOVOR Ravno zato razum tolikokrat »odpove«, ko prebiramo Sveto pismo, ker je Sveto pismo kot Božje razodetje poseben Božji dar nam – Bog nam je v tej sveti knjigi torej napisal ljubeznivo pismo. Komu pa najpogosteje pišemo pismo? Tistemu, ki ga imamo radi. In Bog nas ima rad! Pa sva spet na začetku. Zakaj torej tako malo prebiramo Sveto pismo in molimo? Ali lahko to povežemo tudi z obiljem, ki ga imamo in zaradi katerega morda pozabljamo na Boga, ki tako postane »naš« spet šele v težkih trenutkih? Mogoče je težava tudi v naši bralni kulturi in sodobnih medijih, ki nadomeščajo knjige. Zagotovo pa je pomembno pogledati, kdaj pravzaprav človek čuti potrebo po starost otrok in se izogibati težkih besedil. Na voljo imamo »bogočastju« – ali je v njem nenehno prisotna, ali pa si vsa avdio in vizualna sredstva. Odličen pripomoček za Boga predstavlja v vlogi gasilca, ki pride takrat, ko je nekaj zgodnje uvajanje so risani filmi svetopisemskih zgodb. Otroci se tako seznanijo z bistvenim sporočilom posameznih že hudo narobe. Verjetno bi zgodb in vanje zasejemo bilo bolje, da bi s pomočjo zametke svetopisemske Božje besede svoje življenje Če torej po Svetem pismu doživimo ljubeč odnos, ki kulture, ki bo še kako uravnaval tako, da ne bi bilo ga ima Bog do nas, ta dar lahko vzamemo za svoj in pomembna v življenju, npr. potrebe po intervencijah. ga lahko vračamo bližnjemu in Bogu. In kot vemo, že v srednji šoli, ko se bodo Ljudje bi se morali držati pri ljubezni vsak razum »odpove«. Ravno zato razum pri slovenščini seznanili z določenega reda. Določen, tolikokrat »odpove«, ko prebiramo Sveto pismo, ker odlomki iz Svetega pisma. se pravi, boljši del dneva je Sveto pismo kot Božje razodetje poseben Božji Nekateri takrat morda prvič ali tedna, ko smo spočiti, bi dar nam – Bog nam je v tej sveti knjigi torej napisal slišijo zanj ali pa za to, da morali posvetiti Bogu. Ta čas ljubeznivo pismo. ima tudi neko literarno ni nikoli vržen proč! V njem je vrednost. skrita »atomska energija«, ki V družinah bi se morali nam daje moč za ure in ure napornega dela. Gre torej za vprašanje, ali smo sposobni o svetopisemskih pripovedih veliko pogovarjati. narediti iz nedelje nedeljo, Gospodu posvečen dan, kajti Svetopisemske pripovedi mlajšim ne smemo posredovati le tako bo to zares nam in našim družinam posvečen dan; pot pravljice ali mite, ampak kot tisto, kar se je resnično ali smo sposobni doma še enkrat prebrati nedeljsko Božjo zgodilo. Tudi Jezusove prilike so se verjetno res zgodile besedo in jo imeti za moto v prihajajočem tednu, hkrati pa oziroma se še vedno dogajajo. Sveto pismo je vzeto iz tudi čez teden prebirati Sveto pismo? Na kakšen načinu, našega življenja in nas vzpodbuja, hkrati pa tudi svari, niti ni tako pomembno. Bolj pomembno je, da začutiš, tolaži. Zelo pomembno je, da se vernik v svetopisemskih kako te Božja beseda nagovarja. Kdaj moremo prebrati likih prepozna, da začuti, kako govori o njem, o vseh nas. cel odlomek, poglavje, včasih pa je dovolj že ena vrstica, Zato je mogoče zelo pomembno, da si skupaj z otroki nekaj besed. In ob tem se moramo ustaviti. Treba pa ogledate tudi kakšno animirano svetopisemsko zgodbo ali filme in se kasneje o vsebini pogovorite. Danes je pripovedništvo v krizi. Včasih so stari starši ob večerih pripovedovali zgodbe, pravljice, obnove neke zgodbe. Če torej sam ne bereš Svetega pisma, ga ne moreš Danes pa je tako: če nečesa nimaš, ne moreš dati naprej. posredovati otroku v njemu razumljivi obliki. Če torej sam ne bereš Svetega pisma, ga ne moreš posredovati otroku v njemu razumljivi obliki. je brati celotno Sveto pismo in ne le nekih ekskluzivnih Zelo pomembna je tudi sporočilnost slike. V srednjem veku odlomkov, saj lahko potem tudi sami kaj hitro postanemo je bila ilustracija svetopisemskega dogodka freska, danes »izbirni« kristjani. Kdaj moramo prebrati tudi kaj, kar nam se pa mogoče premalo poslužujemo medijev, ki so nam ni povsem jasno. Enkrat se nam bo že »posvetilo«, če na voljo za posredovanje svetopisemskih vsebin. bomo seveda prosili Svetega Duha za razsvetljenje. K branju moramo nujno pristopiti s to prošnjo. Kakšno izkušnjo pa prinašate iz svoje družine? Kakšen nasvet bi lahko dali za uvajanje branja Svetega Imeli smo tisto rdeče Sveto pismo, ki je še danes zelo razširjeno – verjetno ravno zaradi slikovnega materiala, pisma v družinah? ki ga prinaša. Že Lampe je vedel, kako pomembna je za Dr. Frančišek Lampe je pred več kot 110 leti pri Mohorjevi preprostega človeka vizualizacija. družbi izdal Zgodbe Svetega pisma s čudovitimi bakrorezi, ki jih še danes srečujemo med ljudmi. Knjiga je bila zelo Pa drži trditev, da so včasih ljudje bolj brali Sveto dobro sprejeta in biblična zavest na ravni preprostih ljudi, pismo, da so bolje poznali njegovo vsebino? ki so takrat po večini že znali brati in pisati, se je na novo Bolj so poznali resnice vere. Sveto pismo so mogoče prebudila. Danes je zelo pomembno, kako kateheti pri verouku res bolj poznali, kajti v stari Avstriji ali stari Jugoslaviji je posredujejo svetopisemske vsebine. Paziti morajo na bil verouk del šolskega programa, kjer so se spoznavali z resnicami vere. Verouk so poučevali profesionalni DECEMBER 2008

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE JUNIJ 2008

kateheti, ki so imeli zelo široko znanje. Bili so duhovniki, vendar so študirali še kaj drugega in so poučevali izključno verouk. Poznam nekaj učbenikov iz tistega časa in moram reči, da so bili vsebinsko dobri, sistematični. Problem je nastal pod komunizmom, ki je na različne načine onemogočal katehezo. Že naši starši so imeli pomanjkljiv verouk, mi pa smo ga morda jemali premalo zares in po dveh pomanjkljivo katehiziranih generacijah slovenskih katoličanov so posledice tukaj … Ali torej na otrokov odnos do vere lahko vpliva tudi dejstvo, da verouka pogosto ne učijo duhovniki? Morda … Vendar pa se moramo najprej vprašati, koliko ur na teden sploh so otroci pri verouku. Eno samo šolsko uro! Pa še slabo uro tisti, ki redno obiskujejo sv. mašo. Iz povedanega sledi, da duhovniki žal ne moremo imeti pri tem odločujočega vpliva, ker se z otroki premalo srečujemo. Pomislite samo, koliko ur so z njimi učitelji! Verjetno celo več, kot starši. Na osnovnošolski ravni je zelo merodajno, ali katehet tisto, kar govori, tudi živi, ali je goreč kristjan, ali je hrana za otrokovo vero. Danes gorečnosti manjka vsem, duhovnikom in laikom, potem se pa čudimo, če se nihče v naši bližini ne »vžge«. Le kako naj se, če pa smo preveč posvetni? Zakaj pa smo preveč posvetni? (smeh) (smeh) Saj to je tisto! Pa sva spet na začetku najinega pogovora – ker smo iz svojega življenja preveč odgnali liturgično, bogoslužno komponento. Zato ljudje danes živimo tako neuravnoteženo in smo vsi po vrsti bolni – ker duhovni plati svojega življenja ne damo dihati. Človek je ustvarjen od Boga, in če je Bogu podoben, kje mu je potem najbolj podoben? V tem, da je duhovno bitje, sposobno ljubečih odnosov. Polnost našega sobivanja z Bogom v nebesih bo ena sama duhovnost, zato sem tudi rekel, da je Bog naša prihodnost in da moramo zanjo nekaj več narediti v naši sedanjosti. Verjetno nas vse čaka še veliko dela, če bomo hoteli živeti takšno prihodnost. Dr. Ambrožič, hvala za vse povedano in še veliko Božjega blagoslova pri vašem poslanstvu. Pogovarjala sem se Urška Willewaldt

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Naša zakonska skupina je pognala korenine pred petimi leti v Brestanici, po enem letu pa smo se preselili v Šentrupert, ker je bila večina parov iz naše župnije. Našo zakonsko skupino sta kar tri leta vodila Milena in Tomaž Petan. Skupna srečanja nama pomenijo druženje z enako mislečimi zakonci, hkrati pa smo postali tudi dobri prijatelji. Zato lahko na srečanju spregovoriva tudi o najinih težavah, skrbeh in dvomih, ki se pojavljajo v vsakdanjem družinskem življenju. Velikokrat najdeva rešitev v odlomkih iz Svetega pisma, ki jih prebiramo na srečanjih. Gospod župnik Jože Brečko nam je pri tem v veliko duhovno oporo. Trudiva se, da si vzameva čas za vsakdanji pogovor. Najin »randi« je včasih obisk koncerta, največkrat pa sva vesela že sprehoda v bližini doma, kjer se nama radi pridružijo tudi otroci. Domačo nalogo delava kar se da redno, saj naju naslednje srečanje opozarja, da z nalogo ne odlašava predolgo. Naše prvo skupno srečanje v letošnjem letu smo začeli s sveto mašo v cerkvi Sv. Duha na Vihru. Po njej smo imeli piknik z nogometno tekmo starši : otrokom. Končni izid je bil skoraj izenačen, saj je v ekipi otrok sodeloval tudi g. župnik. Najteže je bilo zadeti žogo, okrog katere se je motovililo par nog in veliko nogic. Ta mesec smo medse povabili tudi zanimivega gosta – Gregorja Čušina, ki nam je duhovito predstavil svoje družinsko življenje in svoj pogled na krščanstvo. Kasneje je v kulturnem domu za zbrane gledalce odigral svojo novo monodramo Pešec. Mlajši gledalci so se ob igri dobro nasmejali, starejši pa smo se lahko tudi zamislili nad samimi seboj. Bogu sva hvaležna, da lahko sodelujeva v zakonski skupini, ker nama pomaga graditi medsebojni odnos. Martina in Stane Krnc

ZAKONSKA SKUPINA

Začetek zakonske skupine seže v leto 2005. Septembra sta bila v Nebesih gostitelja prvega srečanja Stane in Martina Krnc, kamor sta prišla tudi Dani in Vilma Siter. Prvi dve leti sta nas z veliko požrtvovalnostjo vodila Milena in Tomaž Petan. Skupaj z njima smo na novo odkrivali Sveto pismo in Božja sporočila za vsakega izmed nas. Pri tem sta nam bila v veliko pomoč tudi tedanji župnik in dekan Mirko Simončič in njegov pomočnik Tone Maruša. Zakonska skupina v Šentrupertu je ob ustanovitvi štela deset parov, in sicer šest domačih ter po eden iz Tržišča, Brestanice, Stične in Gabrovke. Tako sestavljamo raznoliko družbo, ki si ima na srečanjih veliko povedati. Drug drugega bogatimo s svojimi doživetji in izkušnjami, saj smo poročeni od 5 do 21 let in imamo od dveh do sedem otrok – skupno 36 otrok. Za vsako srečanje se pripravi en zakonski par, ki srečanje tudi vodi. Spoznali smo, da je vodenje skupine še dodatna spodbuda za poglobitev odnosa med zakoncema. Povabilo za sodelovanje v zakonski skupini pred tremi leti je bila dobrodošla spodbuda, kajti potrebna sva bila ˝polnjenja baterij˝, ki so se začele po rojstvu dvojčkov zelo hitro ˝prazniti˝. Tako sva si uspela vsaj enkrat mesečno vzeti malo časa samo zase in za najin odnos. Čeprav sva že od vsega začetka dajala prednost zakonu in družini, sva ob vsakdanjem delu in skrbeh marsikdaj pozabila, da sva na prvem mestu midva in najin medsebojni odnos ter odnos z Bogom. Odkar sva vključena v zakonsko skupino, se tega mnogo bolje zavedava in se zato tudi bolj trudiva. V skupini se druživa s podobno mislečimi ljudmi, ki nama nudijo duhovno podporo. Vesela sva, da jih poznava, in hvaležna, da delijo z nama bogastvo svojih izkušenj. Bogu hvala, da nas je pripeljal skupaj. Tone in Anka Krnc Poročena sva trinajst let in imava tri otroke. Tempo življenja, kot ga narekuje današnja družba, nam krade dragoceni čas na račun družine. Vse premalo se ukvarjamo z otroki. Zakonci se med sabo pogovarjamo le še operativne zadeve kot so: kdo bo peljal otroke v glasbeno šolo, k verouku, kaj prinesti iz trgovine – pa še to po telefonu. Pozabljamo, kako pomemben je pristen pogovor, odmaknjen od vrveža. Kako pomirjajoče in povezujoče deluje pogovor oziroma poslušanje zakonca o njegovih občutkih, strahovih in radostih. Zato sva se pred nekaj leti pridružila

DECEMBER 2008

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN

ŠENTRUPERT

novonastali zakonski skupini, kjer ob prebiranju Božje besede spoznavama tudi drug drugega, najine želje in pričakovanja. Tudi doma si večkrat vzameva čas za pogovor in neverjetno je, kako to blagodejno vpliva tudi na otroke. Počutijo se pomirjene in varne, saj se imata ati in mami rada. Jožica in Janez Gole Zakon ni nekaj samo po sebi umevnega, temveč je Božji dar, ki ga je treba negovati in v njem vedno znova iskati smisel. Srečanje v zakonski skupini je tisto, ki nama pomaga, da lažje razumeva drug drugega, se zaustaviva in zamisliva, kaj delava prav in kaj narobe. Enkrat na mesec si vzameva čas za »randi« in takrat preživiva skupaj uro ali dve na sprehodu, obiščeva kakšno prireditev – skratka, posvetiva si nekaj časa, kar je ob današnjem tempu mnogokrat pravi balzam za dušo. Vedno imamo tudi domačo nalogo na temo, ki smo jo obravnavali na posameznem srečanju in ki naju skoraj prisili, da sedeva skupaj in se o določeni temi in svetopisemskih odlomkih pogovoriva. Včasih je temo težko začeti, vendar se potem navadno razvije dolg pogovor, ki ga sicer ne bi bilo. Mnogokrat pri predelovanju vsebin domače naloge ugotoviva, da kljub petnajstim letom skupnega življenja še vedno prihajava do novih spoznanj o drug drugem. Na srečanja naše zakonske skupine rada zahajava saj se srečujemo pari, s katerimi izmenjujemo različna mnenja in izkušnje o vzgoji naših mladostnikov, obujamo spomine na svoja mlada leta, mnogokrat pa se različnim prigodam tudi od srca nasmejimo. Včasih imamo tudi piknike in srečanja, ki ne potekajo po urniku, temveč jih preživimo skupaj z otroci ob različnih igrah, na pohodih … Jožica in Jože Jerovšek Vrednost zakonske skupine!

Zdi se mi, da ta kitica Gregorčičeve pesmi enkratno osvetljuje globino zakonske skupine, ki povezuje več družin, ki so v jedru Cerkev v malem. Ko se med vsemi člani skupine deli »kruh« ljubezni, dobrote, spoštovanja, medsebojnega sprejemanja, potrpežljivosti, razumevanja, učljivosti, bogatenja z Božjo Besedo, molitve, veselja, potem skupina raste, se medsebojno povezuje, bogati in v okolico izžareva pristno krščansko veselje. Če skupina v okolico izžareva to pristnost, postaja podobna prvim krščanskim skupnostim, o katerih je apostol zapisal: »Glejte, kako se ljubijo med seboj!« Le tako krščanstvo pa postaja tisti magnet, ki še druge ogreva in navdušuje za življenje po veri, pa tudi za vznik novih zakonskih skupin. Zato sem Bogu nadvse hvaležen, da smem skupaj s sobratom župnikom že tretje leto spremljati zakonsko skupino v Šentrupertu. Vse zgoraj omenjeno sem doživljal in še doživljam ob duhovnem spremljanju skupine ter se obenem ob njej tudi sam bogatim. Doživljam, kako se zakonski pari vedno bolj povezujejo med seboj; enako tudi njihovi otroci, ki imajo svoj program in jih povezuje predvsem medsebojna igra. Radi bi prenovili ta svet, ki je pod velikim vplivom kulture smrti, in ga navdušili za kulturo življenja. Ustanavljajmo, duhovno vodimo, evangelizirajmo zakonske skupine, da družine, Cerkve v malem, zasijejo v novi, privlačni luči. Svet se bo potem spreminjal … Na našo in na vse zakonske skupine in na vsako delo za družine, za njihovo svetost – kličem obilje Božjega blagoslova. Tone Maroša SDB, kpl

V eni od pesmi je Simon Gregorčič zapisal: Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili. DECEMBER 2008

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

MOJCA in SEVERIN MAFFI

Mojca in Severin izžarevata nek poseben mir in v njuni družbi je vedno prijetno. Njune besede so premišljene in ko spregovorita o svojem življenju, poslušalec začuti, da tisto, o čemer govorita, tudi zares živita, in da zaupata v Božji načrt, čeprav se vedno povsem ne sklada z njunim. S svojimi pričevanji sta se dotaknila že marsikoga in prepričana sem, da bosta nagovorila tudi bralce božične številke glasila. Prosim, če se bralcem na kratko predstavita. Mojca: Sva Mojca in Severin Maffi. Poročena sva 27 let in imava tri otroke. Prvega otroka imava v nebesih. Veronika je stara 18 let in je dijakinja zadnjega letnika škofijske gimnazije. Katarino sva dobila v zrelih letih in je stara 10 let. Bila sem četrti, zadnji otrok. V naši družini smo se imeli zelo lepo. V najlepšem spominu so mi ostala praznovanja. V srednji šoli in na fakulteti sem se oblikovala v skupini patra Miha Žužka v Logu pod Mangartom. Tam sem dobila temelje svoje osebne rasti. Pater Žužek nas je spodbujal, naj molimo za bodoče može in žene in jaz sem to tudi delala in s Severinom sem dobila Božji dar. Severin: Jaz sem doma iz Anhovega. Bili smo standardna štiričlanska delavska družina. Svoj svetovni nazor sem oblikoval in utrjeval v skupini Vinka Kobala, s katerim smo se oblikovali na taborjenjih, ki so bili predhodnica doma duhovnosti v Stržišču.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Kako sta se spoznala? Severin: Spoznala sva se v Ljubljani, v začetku študija. Po končanem šolanju sva tam tudi ostala, se zaposlila in ustvarila družino. Sva primer zakoncev, ki sva vse, kar imava, ustvarila sama, iz nič, in tako mogoče en lep primer za mlade, ki danes obupujejo, češ, da nimajo nič. Midva sva primer, da se lahko tudi iz nič začne nova družina. Mojca: Hodila sva šest let. Po petih letih, ko je Severin končal študij, sva se hotela poročiti. Severina je čakala še vojaščina, mene pa eno leto študija in domači so nama odsvetovali, da se vzameva. Na srečo je Severin vojsko služil v Ljubljani, tako da čakanje le ni bilo pretežko.

Potem je prišla poroka in načrtovanje družine ... Mojca: Pet let sva čakala na prvega otroka. Med nosečnostjo sva se zelo veselila in komaj sva čakala, da se rodi. V šestem mesecu sem zakrvavela. Severin me je odpeljal v bolnišnico. Že med potjo proti operacijski sobi mi je počil mehur in vsem je bilo jasno, da otrok ne bo preživel. Ležala sem v bolniški sobi in čutila otroka, kako se bori za življenje, sama pa mu nisem mogla pomagati. Spomnila sem se besed patra Žužka, da imamo pravico do krsta želja. Tako sem sinčka krstila za Tilna. V tistih trenutkih, ko sem doživljala smrt otroka, sem v polnosti doživela besede iz Mojzesove knjige o Abrahamovi daritvi Izaka. V tistem času možje niso smeli biti prisotni. Severin je prišel naslednji dan ... Severin: Vse je bilo tako nepričakovano. Spremljanje nosečnosti ni nakazovalo nobenih zapletov. Ginekologi so nama celo dovolili, da greva lahko z avtomobilom do

DECEMBER 2008

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Portoroža. Bilo je na praznik svetega Petra in Pavla. Ko sem Mojco oddal na urgenci, sem bil poln napetosti in začutil sem, da moram nekam ven. Kar odneslo me je k frančiškanom in do obhajila sem nepremično stal pri stebru pod korom. V meni je vrelo od vprašanj. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Telefonije v današnjem smislu še ni bilo ... Pomislil sem, da se lahko zgodi tudi najhujše in spraševal sem se, kaj bom rekel Mojci. Bil sem mlad, poln življenja, takrat se o takšnih stvareh nismo pogovarjali. Pri obhajilu me je prešinilo, da moram Mojco samo objeti, ji prisluhniti in ji stati ob strani. Tako sem tudi naredil in vedela je, da bom vedno ob njej. Mojca: Njegova opora mi je v tistem času ogromno pomagala. V pomoč pa so mi bile tudi besede moje mame, ki mi je zatrdila, da je vsaka mama, ki ima v nebesih otroka, na poseben način blagoslovljena.

Prepričana sva, da je molitev osnova za duhovno rast. Danes vsako jutro skupaj moliva. Ta molitev je kot nekak objem, ki ga s seboj nosiva cel dan in veva, da bova zvečer spet prišla skupaj in da preizkušnje čez dan ne bodo omajale najinega odnosa.

In potem se je rodila Veronika ... Mojca: Po devetih letih se nama je rodila Veronika. Med njeno nosečnostjo sem bila popolnoma mirna, čutila sem veliko zaupanje in prepričana sem bila, da bo vse v redu. To je bil res blagoslovljen čas.

Tudi na Katarino sta kar dolgo čakala.

Preizkušnje te kalijo in če jih predajaš Bogu, jih sprejemaš, dobivaš več, kot ti je bilo naloženo. Zato se splača delati samo dobro. Oba izhajata iz vernih družin. Kako sta vero prenesla in udejanjila v vajinem odnosu, družini, delovanju v Cerkvi? Severin: Sva praktična katoličana. Vero, ki sva jo prejela doma, sva v obdobju odraščanja in študija še poglobila. Že na začetku sva se dogovorila, da si bova povedala, če naju bo v odnosu kaj motilo. Po smrti prvega otroka sva začela iskati načine za skupno molitev, kraj, kjer bi lahko skupaj molila. Tako sva začela hoditi k jutranji maši k frančiškanom. Z rojstvom Veronike sva tudi njo začela vključevati v molitev, kasneje pa tudi Katarino. Seveda je bila molitev v različnih obdobjih različna. Veliko smo peli, tudi v cerkvenih zborih, na korih različnih župnij, ker nismo imeli stalne župnije. Tako otroka vesta, da je tudi petje način molitve. Prepričana sva, da je molitev osnova za duhovno rast. Danes vsako jutro skupaj moliva. Ta molitev je kot nekak objem, ki ga s seboj nosiva cel dan in veva, da bova zvečer spet prišla skupaj in da preizkušnje čez dan ne bodo omajale najinega odnosa.

Mojca, ti si zdravnica in v svojem poklicu se srečuješ s številnimi preizkušanimi bolniki. Kako kot zdravnica pričuješ, da si kristjan? Mojca: Zelo pomembno se mi zdi, da vsako jutro molim za dušno in telesno zdravje svojih pacientov, zlasti tistih, ki so v hujših stiskah, in teh ni malo. V zadnjem času opažam, koliko bolnikom pomeni, da okoli mojega vratu vidijo verižico s križem. Z menoj vzpostavijo čisto drug odnos. Pomembno se mi zdi, da človek tudi na zunaj pokaže svoje versko prepričanje. Tako se velikokrat zgodi, da se med nami razvijejo pogovori, ki so bolj odprti, zaupni.

Mojca: Veronika je bila stara deset let in midva sploh nisva več upala, da se nama bo rodil še kak otrok; nekako sva sprejela, da se Božji načrt očitno ne sklada z najinim. V Veroniki pa je ves čas tlela silna želja, da bi dobila bratca ali sestrico. Leta 1997 so v Mostah gostili kip Fatimske Marije romarice in župnik je otrokom pri verouku naročil, Severin, kako pa ti na svojem delovnem mestu naj na listek napišejo svoje prošnje. Veronikina prva lahko živiš svoje vrednote in jih prenašaš v in največja prošnja je bila ta. Zvečer mi je vsa žareča odnose s sodelavci? povedala, da se je dvakrat dotaknila Marijinega kipa in da bomo gotovo dobili dojenčka. Prestrašila sem se, kajti Severin: Prepričan sem, da konfrontacija ne obrodi sadov. Vlečejo samo zgledi. Trudim se, da delam pošteno. Ker moja vera ni bila tako globoka kot njena. sem nadzornik za izvajanje javnih naročil in porabo Severin: Na kaj takega javnih sredstev, je še nisva bila pripravljena ... toliko bolj pomembno, da Mojca: Čez dva meseca sem natančen, dosleden in Sva primer zakoncev, ki sva vse, kar imava, pa sem zares zanosila ... brezkompromisen, ko gre ustvarila sama, iz nič, in tako mogoče en lep Potrdilo, da gre resnično za za vprašanje prikrivanja primer za mlade, ki danes obupujejo, češ, da Božji poseg v našo družino, dejstev. nimajo nič. Midva sva primer, da se lahko sem dobila na božični dan, Kadar gre za vprašanje npr. tudi iz nič začne nova družina. ko smo peli pri uršulinkah kuratov v vojski, bolniških in mi je sedanja prednica, duhovnikov in podobno, s. Erika, hkrati z voščilom jasno povem, kaj si mislim, rekla, da je med mašo in ne pozabim izpostaviti, začutila, da bom spet mama. O nosečnosti namreč še da je to splošna evropska praksa in da si ljudje bodisi nikomur nisva povedala. Ko je Veronika izvedela novico, je v vojski, zaporih ali bolnišnicah zaslužijo takšno obliko stekla pred Marijino sliko in se ji na ves glas zahvalila. pomoči, pa čeprav samo za pogovor v trenutkih osame, ko jim je težko. DECEMBER 2008

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI V Cerkvi delujeta tudi kot pričevalca ...

razumevanje, zaupanje, spoštovanje. Kako sem torej osmislil svoje dejanje? Zaposlil sem se v svojem osnovnem Severin: Pri jezuitih že poklicu in sprejel dejstvo, vrsto let sodelujeva pri da je služba sredstvo za Utrjujejo naju tudi priprave na predavanja za pripravi na zakon. Veliko preživetje. govoriva o vrednotah. Med bodoče zakonce, potem priprave na srečanje Utrjujejo naju tudi priprave kandidati je več kot polovica ene zakonske skupine, pa za zakonsko na predavanja za bodoče parov, ki že prakticirajo skupino na Igu, kjer sva voditeljski par, zakonce, potem priprave skupno življenje, nekateri domače naloge, pričevanja. Nenehno lahko na srečanje ene zakonske že vrsto let. Skušava jim skupine, pa za zakonsko preverjava, če imava vrednote še vedno na povedati, kaj pomeni skupino na Igu, kjer sva sprejeti odgovornost, kaj pravih mestih. voditeljski par, domače pomenijo obljube, ki jih naloge, pričevanja. pri poroki izrečemo kar Nenehno lahko preverjava, če imava vrednote še vedno dvakrat, na matičnem uradu in v cerkvi. Ta najin DA je na pravih mestih. veliko močnejši od črnila na papirju. Poznava primere, ko se je po 30 letih skupnega življenja par odločil za cerkveno poroko.

Seveda so bili v življenju trenutki, ko sta začutila popolno praznino v odnosu ... Severin: Ko sem delal v vladi, sem bil zelo zaposlen in število besed med nama se je zelo zmanjšalo, reševala sva samo tehnične stvari. Nisva se prepirala, toda najin odnos ni imel življenja, bil je mrtev. Mojca: Severin me takrat sploh ni slišal. Ker je bil toliko zaposlen, se mu je takšen način življenja zdel čisto normalen. Domov je prihajal ob devetih, desetih zvečer. Za vse sem bila sama, samo prala sem in likala, skrbela za otroka. Skupaj smo šli k nedeljski maši, to pa je bilo tudi vse. Enkrat sem o tem hotela potožiti mami, pa me je postavila na trdna tla, ko mi je rekla, da morava to urediti sama s seboj in da se v najino življenje ne bo vtikala.

Na pripravi na zakon vedno poveva zgodbo o izgubi prvega otroka, ker ljudem hočeva povedati, da obstaja krst želja, o katerem nikjer ne slišijo, in da jim pokaževa, kako se spopasti s takšno izgubo. Takrat sem bila razočarana, saj se mi je zdelo, da me niti ona ne razume. Kasneje sem ji bila neskončno hvaležna. Če bi mi namreč pokazala vsaj kanček usmiljenja, bi na najin odnos padla senca ... Severin: Takrat sva sklenila, da si bova vedno vzela čas za pogovor, da prisluhneva drug drugemu. Seveda sem sprevidel, da takšno življenje ne vodi nikamor. Delo v vladi sem pustil.

Kako si sprejel takšno »žrtev« ... Severin: S človeškimi očmi gledano je šlo res za žrtev.

... in kako si osmislil svoje dejanje, mogoče tudi pred drugimi ljudmi? Severin: Na prvo mesto sva postavila družino ... Mojca: Za predavanja sva si uredila najino lestvico vrednot in na prvem mestu se je znašla družina ... Severin: Sledijo pa najin pogovor in najina skupna molitev. Družina je zatočišče, kjer se najdemo vsi člani, kjer dobimo DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Omenil si pričevanja. Kako takšno delo vpliva na vajino družino, vajin odnos? Severin: Zelo. Ko govoriš pred celim avditorijem, ko slišiš svoj glas, si ves čas na preizkušnji, ali to, kar govoriš, res tudi živiš. Pričuješ iz sebe. Vedno govoriva o svojih izkušnjah. Zgodi se, da pričujeva o čem, česar sama nisva doživela, vendar vedno poveva, da tista izkušnja ni najina, da pa poznava ljudi, ki so to izkusili.

Ali pričevanje poslušalce potegne za seboj? Je dovolj močna informacija? Severin: Pred kratkim sva bila na slovenski obali. Dvorana je bila polna ljudi različnih starosti in poklicev. Zelo pozorno

DECEMBER 2008

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI so poslušali najino predavanje in vprašanja, ki so sledila, so bila izjemno konstruktivna, kar je še en dokaz, da je takšen način evangelizacije potreben. Na pričevanja vedno pridejo ljudje, ki jih stvari zanimajo.

Zelo pomembno se mi zdi, da vsako jutro molim za dušno in telesno zdravje svojih pacientov, zlasti tistih, ki so v hujših stiskah, in teh ni malo. V zadnjem času opažam, koliko bolnikom pomeni, da okoli mojega vratu vidijo verižico s križem.

sogovornika. Pomoči jima ni treba iskati med »neznanci«. Dobro vesta, da bosta doma slišani, razumljeni in sprejeti. Veliko mi jih je že povedalo, da so to pri svojih otrocih zamudili, zato veva, da ravnava prav, da je to potrebno in da bi verjetno marsikdo naredil isto, če bi le vedel za ta način. Mojca: Midva sva za to slišala na konferenci pri Daniju in Vilmi. Severin: Ko se torej zvečer zbiramo in pripravljamo na molitev, si zaupamo takšne stvari in je vedno zelo zanimivo.

Kaj bi sporočila našim bralcem?

Pričevanje je k nam prišlo iz Amerike. Veliko ljudi ga ne more sprejeti. Med njimi so tudi duhovniki, ki se takšnega načina evangelizacije morda kar bojijo ... Mojca: To drži. Neki duhovnik mi je rekel, da svoje pričevanje lahko poveš le enkrat in konec. Severin: Češ, če se ista zgodba pričuje prevečkrat, potem to ni več pričevanje in se je treba umakniti, kar ne drži povsem. Mojca: Če pričuješ po župnijah, to še ne pomeni, da govoriš kar vsem povprek, ampak samo tistim, ki te pridejo poslušat. Na pripravi na zakon vedno poveva zgodbo o izgubi prvega otroka, ker ljudem hočeva povedati, da obstaja krst želja, o katerem nikjer ne slišijo, in da jim pokaževa, kako se spopasti s takšno izgubo.

Iz vajinih besed veje globoko zaupanje v Boga. Kako v naši družbi, ki je tako prepojena z nezaupanjem v vse in vsakogar, doseči takšno obliko zaupanja? Ali to človek prinese od doma? Je to posebna Božja milost? Mojca: Točno tako si to predstavljam. To te nenehno spremlja. Preizkušnje te kalijo in če jih predajaš Bogu, jih sprejemaš, dobivaš več, kot ti je bilo naloženo. Zato se splača delati samo dobro.

Mojca: Največje bogastvo je zaupanje v Božjo pomoč. Treba je slepo zaupati. Severin: Če se komu kaj hudega zgodi, je pomembno, da se zateče k Bogu po pomoč ali pa samo zato, da se mu potoži. Še boljše je, če ima tak par ob sebi tudi duhovnega spremljevalca, druge pare iz zakonske skupine, domačega župnika, ki mu lahko stojijo ob strani, molijo zanj, mu svetujejo ali pokažejo pravo pot. Če kak par v stiski noče takšne pomoči, potem je treba zanj moliti in mu pokazati, da si mu vedno na voljo, če bo le hotel. Skupna molitev med zakoncema in v družini preprečuje, da bi prišlo do hujših nesoglasij, ki bi peljali v razpad. Še danes se spominjava, kako nama je preizkušan zakonski par na poročni dan dejal, naj pred spanjem urediva vsa nesoglasja, in tega se tudi dosledno drživa. Če torej vse prepustiš Božji previdnosti, če slepo zaupaš vanjo, potem veš, da se nič ne more zgoditi. Pogovarjala se je: Urška Willewaldt

Če torej vse prepustiš Božji previdnosti, če slepo zaupaš vanjo, potem veš, da se nič ne more zgoditi.

Kako to zaupanje posredujeta hčerkama? Kakšno popotnico jima dajeta? Mojca: Čez dan smo zelo razkropljeni. Skupaj se dobimo šele v večernih urah. Čisto vsak večer si tako vzamemo vsaj 15 minut do pol ure. Zberemo se v Katarinini sobi, se pogovorimo, si povemo, kaj je bilo lepega, veselega; povemo si tudi, če nas je kaj prizadelo. To so zares samo naši trenutki. Potem mogoče preberemo odlomek iz Svetega pisma. Pred prazniki molitev osredotočimo na praznovanja. Severin: V službi sodelavcem velikokrat povem, da sva midva tista, h katerima se obe dekleti obračata po pomoč, kjer iščeta zaupnega DECEMBER 2008

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SVETOPISEMSKI MARATON

» Beseda v življenje « V nedeljo, 12. oktobra, se je v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani končal svetopisemski maraton z naslovom Beseda v življenje, ki je trajal ves teden, vse od nedelje, 5. oktobra. Istočasno z branjem, ki se je pričelo v Rimu in ki ga je začel papež Benedikt XVI., nadaljevali pa so ga številni politiki, kulturniki in filmske zvezde, med njimi tudi Roberto Benigni, je ljubljanski maraton otvoril ljubljanski nadškof Alojz Uran. Nadškofu Uranu so sledili častni gostje iz drugih krščanskih Cerkva in drugi bralci, med njimi evangeličanski duhovnik Geza Filo, Palestinec Wadie Kidess (bral je v arabščini), akademik dr. Jože Krašovec, predsednik Svetopisemske družbe Slovenije dr. Marijan Peklaj, za njimi pa dolga vrsta članov duhovnih gibanj in drugih, ki so v teh dneh želeli tudi na tak način počastiti Božjo besedo. V vsem tednu se je k branju prijavilo približno 800 bralcev, ki so »maratonsko« branje Božje besede doživeli v povsem novi obliki. Na svetopisemskem maratonu smo sodelovali tudi člani različnih zakonskih skupin, ki se v okolici Ljubljane srečujemo v okviru DiŽ-a. Ena naših bralk je bila tudi Sonja, ki je o svoji izkušnji povedala: »Rada bi podelila nekaj misli, ki se mi porajajo ob svetopisemskem maratonu. Ves teden, ko se je bralo, sem svetopisemski maraton doživljala kot nekaj novega, velikega, kot zelo dobro idejo, nekaj posebnega. Pritegnilo me je predvsem to, da je v maratonu sodelovalo toliko katoliških gibanj. Zaželela sem si, da bi lahko tudi sama sodelovala z branjem in poslušanjem. Želela sem okusiti Božjo besedo, ki je zame z branjem sebi in drugim postala še bolj živa, navzoča. Branje sem doživela kot v prvi skupnosti kristjanov, ko so se zbirali skupaj in so bili enih mislih ... Po drugi strani sem doživela resničnost odlomka iz Svetega pisma, ki pravi nekako takole: ... in odvil je zvitek in bral ... Božjo besedo sem doživela še bolj zares. Občutka skoraj ne znam opisati z besedami. Vem le to, da je sedaj, ko sem brala, moje doživljanje drugačno kakor pred tem, čeprav že kar nekaj časa zjutraj redno prebiram Božjo besedo. Če pomislim, da je vsak bralec doživel nekaj podobnega, je to ogromna obogatitev za mnoge. Tudi kot poslušalki se mi je zdel neznanski privilegij, da prideš v kapelo ali cerkev kadarkoli v tednu in poslušaš, kako ti Bog govori v srce. Hvaležna sem organizatorjem in Bogu, da sem vse to lahko doživela. Komaj čakam, da se bo maraton ponovil. Upam, da že naslednje leto, če ne prej. Takrat si bom gotovo poskušala vzeti več časa in sesti k Jezusovim nogam. Zdaj sem dojela, zakaj si je Marija v odlomku ob Marti izbrala del, ki ji ne bo odvzet. Presenečena sem bila, da lahko tako obsežno knjigo vseh knjig prebereš v dobrih petih dneh.« Iz mnogih podobnih odzivov smo videli, da je bil svetopisemski maraton izjemno bogata duhovna izkušnja za številne kristjane, zanimiv pa je bil tudi za neverne, saj je bil dogodek deležen precejšnje medijske pozornosti. Z maratonom so ob pomoči Jezuitske skupnosti pri sv. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Jožefu ter Svetopisemske družbe Slovenije stopila v ospredje tudi duhovna gibanja v slovenski katoliški cerkvi. Ob večerih se je namreč predstavilo kar 10 gibanj, ki so sodelovala pri organizaciji dogodka, v četrtek zvečer pa se je zgodil koncert sodobne krščanske glasbe, ki se ga je udeležilo veliko mladih. Svetopisemski maraton je imel tudi dobrodelni značaj, saj sem kot predstavnik Svetopisemske družbe in kot eden od koordinatorjev svetopisemskega maratona na zaključni prireditvi predstavil dobrodelno pobudo Sveta pisma za Filipine, s katero želijo Združene biblične družbe in Katoliška cerkev na svetovni ravni v treh letih zbrati pet milijonov Svetih pisem za revne družine na Filipinih. Benjamin Siter

Več kot dva meseca je, kar sem dobil vabilo na maraton. Saj veste: treningi, znojenje, trud, odpoved, vztrajnost, spraševanje o smislu, pa tudi užitek (nagrada) ob prihodu v cilj in doseganju zastavljenega cilja. Za koga tečem? Čemu? Kaj je vzrok, kaj je namen? Je to moja pot ali moj cilj? Je to preživljanje prostega časa ali način življenja? Kaj pa moje življenje, moje krščanstvo? Je to ležanje v senci (morda v blatu), plazenje, capljanje, hoja, tek na kratke proge ali maraton? Za koga tečem (če in ko tečem)? Čemu? Kaj (Kdo?) je vzrok mojega življenja, in kaj (Kdo?) je vzrok mojega krščanstva? Je to moja pot ali moj cilj? Je to preživljanje prostega časa ali način življenja? Je to Življenje samo? Pa se vrnimo k našemu maratonu. Čemu pišem o njem? Ali je bil kaj drugačen od ostalih maratonov? Kaj je bilo tako posebnega na njem? Bil je drugačen! Ni potekal v enem dnevu, ampak cel teden; celoten maraton je potekal na enem mestu, a hkrati v tako različnih krajih in časih; za

DECEMBER 2008

SVETOPISEMSKI MARATON udeležbo na njem ni bilo potrebno plačati štartnine; udeleženci so bili lahko popolni začetniki ali izkušeni »tekači«, vsak udeleženec je »odtekel« samo določeno etapo in ne ves maraton; nihče ni bil prvi in nihče zadnji (ni bilo zmagovalcev in poražencev); udeleženci nismo »tekli« zaradi zdravja, zaradi dokazovanja (sebi in/ali drugim), niti zaradi družbe, ampak smo v prvi vrsti »tekli« zaradi Njega, Boga, potem pa tudi zaradi sebe (svojega življenja) in vseh ljudi. To je bil svetopisemski maraton. V času maratona se je izmenično in nepretrgoma brala Božja beseda, 24 ur na dan, vseh sedem dni. Maraton so spremljali tudi različni dogodki, povezani s Svetim pismom: predstavitev gibanj in društev v Cerkvi na Slovenskem, predvajanje Filma o Jezusu, koncert sodobne duhovne glasbe, dobrodelni banket Svetopisemske družbe – Sveta pisma za Filipine, predstavitev projekta Lectio divina … Z Lidijo sva se udeležila maratona povsem nenadejano (ker sva imela blizu predavanja, sva potem zavila še k sv. Jožefu). Prišla pa sva ravno v trenutkih, ko se je zaključevalo branje Razodetja in smo začeli s ponovnim branjem Geneze – trenutki milosti. Skoraj povsem prazna cerkev (le nekaj bralcev, ki so poslušali in čakali na vrsto za branje), iz mikrofona pa se je skozi usta bralca širila Božja beseda. Kje so poslušalci, kje so množice, koga se dotakne ta glas, te besede, komu so namenjene, sem

razmišljal, predno sem tudi sam stopil za ambon. Ko pa sem začel prebirati prve besede, sem začel dobivati tudi odgovor: besede so namenjene Bogu, saj so Njegova čast in hvala. Namenjene pa so tudi meni in se me dotikajo! O, da bi tudi obrodile sad! Maraton, kjer ni množic, ni zmagovalcev, ni aplavzov. Je pa Beseda, ki daje moč, ki hrani in spreminja. Dobrodošli! Mirko Klobučar

SVETA PISMA ZA FILIPINE Cilj mednarodne dobrodelne pobude Sveta pisma za Filipine je revnim, pretežno katoliškim družinam na Filipinih podeliti pet milijonov Svetih pisem. Hkrati svetopisemske družbe v sodelovanju s Filipinsko škofovsko konferenco in po priporočilu kardinala Kasperja želimo med katoličani po vsem svetu okrepiti zavest o izjemnem pomenu karitativnega svetopisemskega udejstvovanja. Prepričani smo namreč, da ima Božja beseda moč za spreminjanje življenj in da se bodo lahko Filipinci s pomočjo prebiranja podarjenih Svetih pisem izvili iz krempljev korupcije in kriminalitete, v katerih so se znašli, kljub temu, da veljajo za edino krščansko deželo v tem delu sveta. Z dobrodelno pobudo Sveta pisma za Filipine imamo tako tudi katoličani v Sloveniji izjemno priložnost, da se odzovemo na klic krščanskega poslanstva na povsem drugem koncu sveta. BESEDE PODPORE DOBRODELNEMU PROJEKTU S STRANI KARDINALA WALTERJA KASPERJA: »Prepričan sem, da bo rastoča zavest o pomenu Božje besede pripomogla k prenovi duhovnega življenja med kristjani. V poslušnosti Božjemu naročilu, naj naredimo vse narode za Kristusove učence (prim. Mt 28, 19-20), moramo nenehno sejati seme Božje besede in ga uresničevati. Tako bodo lahko ljudje vseh generacij sledili Božjemu klicu, ki jih nagovarja po Jezusu Kristusu. Molim, da bi Božja beseda, ki daje življenje in rast krščanskemu klicu, navdihnila vse, ki je bodo deležni, k spreobrnjenju in svetosti. Zato z velikim veseljem in zaupanjem v Božji blagoslov podpiram to dobrodelno pobudo in upam na njen uspeh, »da bi se Gospodova beseda širila in poveličevala« (2 Tes 3,1). Več o dobrodelni pobudi Sveta pisma za Filipine si lahko preberete tudi na naših spletnih straneh www.biblija.net in www.drustvo-svds.si. Benjamin Siter DECEMBER 2008

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ROMARSKO POHODNIŠTVO Romarski pohod k Mariji presvetega rožnega venca na Stopno Bilo je na Martinovo soboto, 8. 11. 2008, ko smo se po kar nekaj deževnih dnevih v sončnem jutru začeli zbirati v Škocjanu na Dolenjskem. To je rojstni kraj velikega misijonarja in raziskovalca belega Nila v Afriki, dr. Ignacija Knobleharja. Za pohod smo izbrali na novo postavljeno »Knobleharjevo pot«, ki predstavlja nekaj spoznavanja lepot in posebnosti tega dela dolenjske pokrajine in romarja pripelje do svetišča Rožnovenske Matere Božje na Stopno. Med pohodniki je tudi tokrat bilo kar nekaj otrok - tistih najmlajših in tudi mladostnikov. Spotoma smo spoznavali znamenite Slovence iz teh krajev in tudi tisti del naše zgodovine, ki mu lahko rečemo žalostni del.

lahko doseže! Tudi Ignacij Knoblehar je z vztrajnostjo v svojem kratkem življenju dosegel neverjetne stvari in prepričani smo, da je že prispel do končnega cilja in prebiva v Božji slavi. V naslednjem letu pa, dragi romarski pohodniki, zopet na pot, da bomo še bolj in lažje razumeli, da smo tako ali tako na poti in da je naša domovina, naš cilj, tam, kjer je naš Gospod in nam je tam tudi prostor pripravil. Marija Halas

ROMANJE NA URŠLJO GORO NAD SLOVENJ GRADCEM (1699 m)

Na Stopnem je domači župnik Damjan Štih daroval sveto mašo v čast Mariji za naše družine. V uvodu nas je Dani Siter spomnil na tiste med nami, ki zelo trpijo in so preizkušeni, in na to, da je nam dano toliko darov iz Božjih rok, da se imamo za kaj zahvaljevati – bila je namreč sobota pred zahvalno nedeljo. Spomnil nas je tudi, da je vse, kar imamo, Njegov dar, in si sami nismo ustvarili ničesar, zato je prav, da v ponižnosti za vse prosimo. Tako smo sveto mašo doživeli kot Gospodovo daritev za nas in daritev, v katero je bil vsak povabljen, da vstopi s svojim darom. Po sveti maši smo bili povabljeni v zidanico pod Stopenskim hribom, kjer sta nas zakonca Milena in Franci Smrekar pogostila s kosilom; seveda se je na Martinovo soboto spodobilo poskusiti tudi dobrote, ki so jih pridelali pridni vinogradniki. Hvaležni smo jima za njuno povabilo. Pri kosilu smo prisluhnili pričevanju Erne in Toneta Berčan o njuni izkušnji pomena duhovnih vaj za zakonca. Tudi zapeli smo jih nekaj in večina romarjev je bila vesela, da so si vzeli čas zase, za svojo družino in za prijatelje. Pot je zahtevala nekaj vztrajnosti, a saj se cilj samo tako DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Star slovenski rek pravi, da gre v tretje rado in očitno to drži, kajti pohod na Uršljo goro smo načrtovali kar trikrat in šele zadnjič nam je zares uspelo priti na vrh. 27. septembra smo se zbrali v Slovenj Gradcu. Prišla nas je kar lepa druščina romarjev iz vse Slovenije, od majhnih do malo večjih. Skupaj smo se odpeljali do mesta, kjer so se nam pridružili člani koroške zakonske skupine. Od tam smo pot eni nadaljevali peš, nekaterim pa so noge posodili

DECEMBER 2008

starši. Vreme res ni bilo idealno, saj nam je lep razgled preprečila megla, a ker smo bili prava pohodniška druščina, nas tudi to ni motilo. Na vrhu smo v zavetju cerkve sv. Uršule imeli sveto mašo, kjer smo molili za vse slovenske družine, za zakonce, še posebno za tiste, ki so v stiski, za naše otroke ter mladino. Po maši smo okusili tudi toplo zavetje planinskega doma, ki stoji poleg romarske cerkve. Pot v dolino je bila prijetna, saj nas je obdajal občutek, da smo naredili nekaj dobrega za duše in telesa. Zapisal in naslikal Rafko Novak

“Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami.” Mt 1,23 Gotovo ste že kdaj prisostvovali krstu otroka in morda slišali, kako so starši otroku poleg njegovega imena in priimka dali tudi tako imenovano »vmesno« ime, ki je lahko ime katerega od starih očetov ali celo pradedov … Pri nekaterih narodih je teh vmesnih imen več, pri drugih manj; ponekod celo pet. Tudi dete Jezus je bil tak otrok. Bog mu je dal več imen, da bi nam približal njegov značaj in nam povedal, kdo sploh je Jezus in kakšen je namen njegovega prihoda na svet. Med Jezusovimi imeni ima še posebno mesto ime »Emanuel«, kar pomeni Bog z nami (Mt 1,23). Bog nam na ta način želi sporočiti, da je Jezus z nami vedno in povsod, saj je sam rekel: »Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil« (Heb 13,5). Mogoče ste se kdaj počutili zapuščenega, morda so vas zapustili vaši starši, ali vaš sozakonec, ali vaši otroci in vaši prijatelji. Morda se v tem trenutku počutite zapuščenega in je vaše pričakovanje božiča polno bolečine in žalosti. A dovolite, da vam posredujem zagotovilo Svetega pisma, ki pravi, da vas Bog ne bo nikoli zapustil. Vsi vas lahko zapustijo, Bog pa vas ne bo nikoli zapustil. Morda v tem trenutku v sebi ne čutite Božje prisotnosti, vendar to še ne pomeni, da Bog ni prisoten. On je z vami sedaj, v tem trenutku in do konca sveta (Mt 28,20). Bi bili presenečeni, če bi ugotovili, da Bog celo sovraži osamljenost in zapuščenost? Pa ne le sovraži, pač pa zelo dobro razume, kaj pomeni osamljenost. Ko nam Sveto pismo pripoveduje zgodbo o stvarjenju, pove, da je, potem, ko je ustvaril človeka, Bog rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18). Osamljenost ni stanje, ki bi bilo pridržano samo za vas ali za samske. Med nami je mnogo poročenih, ki doživljajo bolečo in strašno osamljenost in zapuščenost. Zakaj in od kod ta občutek osamljenosti in zapuščenosti? Zato, ker je Bog v vašo notranjost položil potrebo po odnosu – potrebo po nekom. Ne glede na to, koliko imate prijateljev, bo vaša osamljenost prisotna toliko časa, dokler se ne boste v polnosti povezali z Bogom. In sedaj vesela novica: zaradi Jezusovega rojstva lahko veste, da je Bog z vami in vam ni treba nikoli več obupovati in se bati osamljenost in zapuščenosti. Kadar je Bog blizu, je strah daleč. Ni vam treba več skrbeti in se na vse kriplje truditi; odveč je zaskrbljenost, kaj se bo zgodilo. Morda ne čutite, da je Bog z vami; morda se vam celo zdi, da ga ni na vsej Zemlji. A kot rečeno, njegova prisotnost v vašem življenju nima ničesar skupnega z vašimi občutki. Po Jezusovem rojstvu nam Bog sporoča: »Dajem ti upanje!« Če ste torej v teh božičnih praznikih osamljeni in se čutite zapuščenega, dovolite Jezusu, da v vašem srcu zapolni vse praznine – vso osamljenost in zapuščenost. Rick Warren

BOŽIČBOG Z NAMI

DECEMBER 2008

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VABILO K BRANJU V zimskem času ljudje mogoče najdemo več časa za branje ali obisk katerega od kulturnih hramov. Zlasti praznične in počitniške dni izkoristite za ogled razstav, gledaliških predstav, oper, muziklov itd. Do konca februarja so tako v Narodni galeriji v Ljubljani na ogled slovenski impresionisti, razstava, ki je vredna ogleda (za družine imajo popust); po Sloveniji »roma« družinski muzikal Moje pesmi, moje sanje v produkciji Prešernovega gledališča Kranj; v vseh slovenskih gledaliških in opernih hišah pa ponujajo pester izbor gledaliških, opernih, baletnih, plesnih ... predstav. Ali pa v roke vzemite kakšno dobro knjigo, mogoče tudi katero izmedspodaj predstavljenih. Skratka, prepustite se tudi takšnim užitkom in ne pozabite v svet lepega popeljati tudi svoje najdražje.

Msgr. Anthony Abela:

Nedeljski evangeliji po metodi lectio divina - leto B, Evangelij po Marku: advent 2008 – nedelja Kristusa Kralja 2009 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, 2008, 3 EUR. V času svetopisemskega maratona v Ljubljani je Svetopisemska družba Slovenije predstavila slovenski prevod knjige Nedeljski evangeliji po metodi lectio divina. Namenjena je skupinskemu ali individualnemu premišljanju nedeljskih evangelijev za bogoslužno leto B, ki se je začelo s prvo adventno nedeljo letos. Uvodno besedo h knjižici je napisal murskosoboški škof dr. Marijan Turnšek, ki je v uvodu knjižice zapisal takole: »Lectio divina (»božje branje«) je ena najbolj primernih poti za »hranjenje« z Božjo besedo in vernikovo pripravo na oznanjevanje in pričevanjsko življenje. Brez resničnega ponotranjenja svetopisemskega odlomka ni pravega oznanila. Kar ni osvojilo vernika samega, ne more preko njega osvojiti drugih. V liturgičnem cerkvenem letu B lahko poživimo ali spet uvedemo ta način v svoje osebno življenje ali tudi življenje različnih skupin kot redno obliko premišljevanja nedeljskih evangeljskih odlomkov pretežno iz Markovega evangelija. Pričujoča knjižica želi biti koristen pripomoček pri tem. Zato se lepo zahvaljujem Svetopisemski družbi

Stanko Gerjolj:

Živeti, delati, ljubiti Celjska Mohorjeva družba, 2006, 376 str., 34,00 EUR.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Slovenije, da ji je omogočila pot med bralce in molivce. … Vsem bralcem te knjižice, še bolj pa vsem, ki boste z njeno pomočjo vstopili v svet »božjega branja«, želim, da vas Božja beseda osvoji in da se ji pustite osvojiti!”« Lectio divina je dinamičen, življenjski pristop k branju Svetega pisma, ki sta ga priporočila papeža Janez Pavel II. in Benedikt XVI., izvira pa iz starodavne meniške tradicije. Omogoča zvesto in spoštljivo premišljevanje Božje besede, ki je obenem pristno in verodostojno. S pomočjo štirih korakov omogoča vsakemu kristjanu, da odkriva bogastvo resnice, ki ga prinaša Sveto pismo. Ti koraki pa so naslednji: 1. LECTIO Spoštljivo, molitveno branje svetopisemskega odlomka je temelj vseh nadaljnjih korakov. Začnem z molitvijo; prosim Svetega Duha, da bi me uvedel v vso resnico (Jn 16,13). Odlomek preberem pozorno in počasi, lahko tudi večkrat, da bi čim bolje sprejel njegovo vsebino. 2. MEDITATIO Premišljevanje poglablja moje razumevanje odlomka in mi pomaga pri odkrivanju njegovega bogastva. Uporabim voljo, spomin, razum in domišljijo; vživim se v odlomek. Sprašujem se, kaj mi želi Bog sporočiti zdaj, v tem trenutku. Prisluhnem obljubam in sprejmem izzive. 3. ORATIO Z molitvijo odgovarjam na luč, s katero Božja beseda osvetljuje moj življenjski slog. Tako prinašam pred Boga vse, kar se dogaja v mojem življenju in v življenju mojih bližnjih. Pri tem govorim in poslušam, poslušam in premišljujem – gre za pogovor z Bogom. 4. CONTEMPLATIO Kontemplacija je čas intimnega druženja z Bogom. Utihnem pred njim in ga povabim k sebi. Tu besede skorajda niso potrebne. Uživam v njegovi prisotnosti. Preprosto sem z njim in se prepustim njegovi ljubezni. Naj Gospod poživi mojo dušo. Prisluhnem, h kateremu konkretnemu dejanju me Bog nagovarja po tem premišljevanju. Benjamin Siter

Knjiga je svojstven, zanimiv komentar in razlaga treh starozaveznih knjig Svetega pisma (Prva in Druga Mojzesova knjiga ter Tobitova knjiga). Je zelo berljiva, polna inovativnih in drznih interpretacij; odstira plasti duše, ki jih ne poznamo oz. jih nočemo poznati, a se za našo osebnostno rast moramo srečati z njimi. Avtor dosledno izvaja vzgojna načela iz Svetega pisma, ki mu pomeni vir vse resnice o človeku, zato lahko iz njega črpa neizmeren zaklad smernic za vzgojo od začetka do konca življenja. V vsakem poglavju posebej razkriva neverjetno, železno logiko ponavljanja in grešnosti, ki se prenaša iz

DECEMBER 2008

VABILO K BRANJU roda v rod in ki je hkrati tako globoka in naravna. Njegova temeljna postavka je, da medgeneracijski in medosebni odnosi odrešujejo in da so zato tudi kraj, kjer se grešnost in trpljenje do konca zaostrita. V življenju povzročamo tako globoke bolečine, da jih ena sama generacija ne more preboleti in do konca predelati. »Nasprotno,« pravi avtor, »po senzibilnem in konkretnem svetopisemskem pripovedovanju se tovrstna hrana prebavlja najmanj štiri generacije. […] Čeprav pri povzročanju večgeneracijske bolečine sodeluje le prva generacija, jo naslednje generacije sprejemajo, trpijo in prenašajo. […]V veliki meri drži, da se na različnih področjih rodimo v »različne« generacije. Čeprav marsikaj ni preverljivo, obstaja velika verjetnost, da smo ali bomo na kakem področju kot predstavniki »prve« generacije povzročili rane in bolečino, ki jo bodo predelovale, reševale in celile naslednje tri generacije. […] Morda smo se na kakem področju rodili v »drugo« generacijo, kjer čutimo bolečino, a se proti njej borimo, ker nas je strah ponovitve. Zaradi prizadetosti postanemo morda nekomunikativni in se zapiramo vase, ali pa agresivni in napadalni. Verjetno smo na kakem drugem področju rojeni v »tretjo« generacijo, kjer sta večino težav prenesli že prvi dve generaciji. […] Na kakem področju pa brez dvoma »pademo« v četrto generacijo, kjer so »težave« že skoraj rešene in smo

Christopher West:

Teologija telesa za začetnike – Uvod v spolno revolucijo papeža Janeza Pavla II. Družina, 2008, 135 str., 16,00 EUR. »To nikakor ni namenjeno meni«, sem si mislil, ko sem knjigo videl v neki knjigarni. »Nimam se za začetnika na tem področju. Pa še papež piše o tem (oz. avtor knjige podaja bistvo njegovega učenja). Kaj pa on ve?!« Pa sem ob prigovarjanju nekaterih knjigo le vzel v roke in jo prebral. Kakšen pozitiven šok! Svetost telesa, svetost spolne podaritve zakoncev! A ta podaritev mora izražati isto svobodno, popolno, zvesto in rodovitno ljubezen, ki jo izraža Kristus. »Kakršna je spolnost, takšna sta zakon in družina. Kakršna bosta zakon in družina, takšna bo vsa civilizacija.« Kako resnično! A poslušajte dalje. »Božanska skrivnost, ki je bila od vekov skrita v Bogu, je, da je Bog občestvo ljubezni in da smo ustvarjeni, da bi bili deležni te izmenjave. Ta dvojna skrivnost je tisto, kar naše telo pomeni že od trenutka našega stvarjenja po lepoti in skrivnosti spolne različnosti ter našega klica, da postanemo »eno meso«. Spolna ljubezen postane na neki način zemeljska podoba notranjega življenja sv. Trojice.« Ali ste kdaj razmišljali o njej na tak način? Pa gre še dalje: »Združitev moškega in ženske je »velika skrivnost«, ki nas popelje v samo srce božjega načrta za vesolje.« Pa smo pri samem bistvu življenja, bistvu stvarjenja in bivanja! In pri smislu tega, da »smo telo«! DECEMBER 2008

jih sposobni dokončati.« (Gerjolj, 221-222) Avtor nas s pomočjo psihološke in simbolične interpretacije mnogokrat na zelo presenetljiv način sooča s svetopisemskimi liki, kakršnih nismo vajeni. Skupaj z njimi bomo marsikdaj v življenju začutili srečo in blagoslov enosti in celote sončne in senčne oz. nebeške in zemeljske strani v nas. Knjiga nas vabi, da te svetopisemske like odkrijemo v sebi (saj živijo v nas), jih sprejmemo, se poistovetimo z njimi (v dobrem in slabem), da se potem lahko spreminjamo. Napetosti med različnimi vidiki in dimenzijami naše osebnosti, ki jih ponazarjajo ti biblični liki, ter svojevrstna dinamika med njimi, pa se bodo najbrž nadaljevali vse do trenutka našega srečanja z Vstalim. Knjigo Vam zelo, zelo priporočam! Mirko Klobučar Kako drugače od večine drugih se tega vprašanja, teologije telesa, loteva papež Janez Pavel II. Izhaja iz človeške izkušnje (telo in samo telo je sposobno narediti vidno, kar je nevidno: kar je duhovno in božansko. Preko globoke povezanosti telesa in duše v vsakem izmed nas naše telo razodeva oz. »naredi vidno« nevidno stvarnost našega duha in je »znamenje« božje skrivnosti). Ne vsiljuje, ampak vabi. Ne sprašuje se, kako daleč lahko gre, da ne prekrši pravil, ampak se sprašuje: »Kakšna je resnica o spolnosti, ki me osvobaja, da lahko ljubim?« Skozi globoko premišljevanje Svetega pisma (zlasti Jezusovih besed) išče odgovore na dve univerzalni vprašanji: »Kaj pomeni biti človek?« in »Kako naj živim, da bom resnično srečen?« Pri prvem vprašanju razmišlja o človeški izkušnji spolne utelešenosti pred grehom, o naši izkušnji spolne utelešenosti, ki jo je prizadel greh, a jo je Kristus odrešil, in o naši izkušnji spolne utelešenosti v vstajenju. Pri drugem vprašanju pa premišljuje o dveh osnovnih krščanskih poklicanostih (neporočenost zaradi božjega kraljestva in krščanski zakon) in o vprašanju spolne morale. Vzemite knjigo v roke in jo preberite. Ne bo Vam žal! Življenje v skladu z resnico, da smo ustvarjeni kot moški in ženske, nas popelje v srce krščanskega življenja. Živimo podaritev drug drugemu, bodimo si dar, da bo iz zdravih družin rasla zdrava družba! Mirko Klobučar

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA Vse nove in bodoče starše vabim, da na naslov anica.simonka@guest.arnes.si takoj po rojstvu pošljejo kratko notico in fotografijo. Naj se skupaj z vami veselimo tudi mi!

BENJAMIN MAJER 26.septembra nam je s svojim rojstvom polepšal življenje še en fantek - Benjamin. Zelo sta se ga razveselila tudi bratca Timotej in Rudi. V našo družino smo ta velik Božji dar sprejeli z radostjo in hvaležnostjo. Mama Nataša in očka Danjel Majer iz Škocjana pri Kopru

NEŽA PODGAJSKI 5. novembra je na svet prijokala Neža, ki je v našo družino prinesla obilo ljubezni in sreče ter Božjega blagoslova. Da naši deklici ni dolgčas, z veseljem poskrbijo sestrci Ana in Kaja ter bratec Tim, mami Katarini in tatiju Igorju pa vsi skupaj lepšajo dneve. Hvaležna družina Podgajski iz Prad pri Kopru

LUKA DERIN Bog je prižgal lučko življenja v naši družini. V naše varstvo je zaupal malega "velikega" korenjaka Luko, ki je s 4.440g in 58cm privekal na svet 11. decembra 2008 in razveselil mamico Majo, očka Aljošo ter sestrice Saro,Tejo in Lano. Bog, hvala ti za ta veliki dar! Družina Derin iz Bertokov pri Kopru

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DECEMBER 2008

DAR ŽIVLJENJA

FLORIJAN SEDEJ Sem Florijan. Rodil sem se 28. 11. Mamica in ata sta me gotovo zelo vesela, saj me mami s samo srečo in ljubeznijo v očeh pestuje in hrani, ata pa me z žarečim ponosom nosi po stanovanju. Sestrica Anamarija in bratec Avguštin me nenehno objemata ter zalagata mojo posteljico z igračami. Čutim, da je moj prihod družini in njenim najbližjim še okrepil zaupanje v brezmejnost Božje ljubezni

TADEJ ERHARTIČ Sem Tadej, tretjerojeni fant v družini Erhartič. Mama pravi, da me že od spočetja dalje doživlja kot velik Božji dar, kar tudi pomeni moje ime. Pričakovanje mojega rojstva je bilo zelo veliko, še posebej nestrpna sta bila moja najboljša bratca Jakob (5 let) in David (2 leti), ki me zelo rada crkljata. Po štirih dneh zamude so nas poslali v porodnišnico, kjer so sklenili, da s porodom lahko počakamo še en dan. Ta dan sem podaril mami in atiju, da sta lahko imela zmenek ... Tako sem na svet pokukal 1. oktobra, na god sv. Terezije DJ, zato me včasih pokličejo kar Tadej DJ.

JANEZ STRAŠEK 4. 11. 2008 nas je s svojim prvim jokom razveselil Janez Strašek iz Škocjana. Sestrico Nežo in bratca Martina pa je osrečil s pogledom v njune oči. DECEMBER 2008

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Dva otroka v trebuhu se pogovarjata: »Ali verjameš v življenje po rojstvu?« »Seveda verjamem. Zagotovo obstaja nekaj po rojstvu. Morda sva sedaj tukaj zato, da se pripraviva na življenje po rojstvu.« »To je neumnost. Življenja po rojstvu ni! Le kako bi takšno življenje izgledalo?« »Ne vem točno, toda prepričan sem, da bo bolj svetlo in lahko bova hodila in jedla z lastnimi usti.« »Kakšna bedarija! Veš, da je nemogoče hoditi. In da bi jedla z lastnimi usti? To je noro! Za to imava vendar popkovino. Povem ti: po rojstvu ni življenja. »Vseeno sem prepričan, da je nekaj po rojstvu, nekaj precej drugačnega od tega, na kar sva navajena.« »Toda od tam se še nihče ni vrnil. Življenje se z rojstvom konča. Poleg tega pa življenje ni nič drugega kot obstoj v ozkem, temačnem okolju.« »No, ne vem natančno, kako izgleda življenje po rojstvu, toda v vsakem primeru bova srečala najino MAMO. Ona bo potem skrbela za naju.« »MAMO? Ti verjameš v MAMO? In kje naj bi po tvoje bila?« »Vsepovsod okoli naju, seveda. Zahvaljujoč njej sva živa. Brez nje sploh ne bi obstajala.« »Ne verjamem! MAME nisem nikoli videl, zato je jasno, da ne obstaja!« »Res je še nisva videla, toda kadar sva popolnoma tiho, jo lahko slišiva, kako poje in boža najin svet. Veš, prepričan sem, da se življenje z rojstvom pravzaprav šele začne.«

OTROŠKI AFORIZMI Z bratom sva danes pojedla cel kozarec marmelade. Zvečer bova dobila drisko ali pa batine! Ne razumem, zakaj je mama tako jezna, ker sem razbil vazo. Tako ali tako je bila kitajska in ne naša! Babica je odšla na oni svet. Sedaj imamo tudi mi nekoga v tujini! Mama in oče imata danes obletnico poroke. To vemo vsi, razen očeta. Z žogo smo zadeli sosedovo ženo. Sedaj je sosed naš glavni sponzor. Teta Eva je spet v drugem stanju. Njej je drugo stanje v bistvu prvo! Moja sestra je bila letos v šoli spet odlična –same petice. To mi dela zanalašč! Očeta sem vprašala, zakaj si on brije brado, mama pa noge. Rekel mi je, da se vsi brijejo tam, kamor jih gledajo.

SREDIŠČE SVETEGA PISMA ŠKATLICA Bilo je okoli božiča. Mala Tinka je izgubila dragoceni uhanček in oče se je zelo razjezil. Tinka je očeta hotela razveseliti, zato mu je na božično jutro podarila majhen zavoj. Oče je previdno odvil darilo in zagledal škatlico. Počasi jo je odprl in razočarano opazil, da je prazna. »Dala si mi prazno škatlico. Kakšno darilo pa je to?« je jezno zanergal. Dekličine oči so se orosile in z žalostjo v glasu je rekla: »Saj škatlica ni prazna. Do vrha sem jo napolnila s poljubi in nasmehi, da bi se tudi na tvoj utrujeni obraz prikradel prijazen nasmeh.«

Ste kdaj razmišljali, katero poglavje v Svetem pismu je najkrajše? To je Psalm 117. Ste kdaj razmišljali, katero poglavje v Svetem pismu je najdaljše? To je Psalm 119. Ste kdaj razmišljali, katero poglavje v Svetem pismu je točno na sredini? To je Psalm 118. Če natančno preštejemo vsa poglavja Svetega pisma, pridemo do zanimivih izračunov: Pred Psalmom 118 je 594 poglavij.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Za Psalmom 118 je 594 poglavij. Vseh poglavij skupaj je torej 1188. Čisto na sredini Svetega pisma je Psalm 118,8. In kaj nam Bog po tej vrstici sporoča? Bolje se je zatekati h GOSPODU kakor zaupati v človeka. Če torej ne poznaš Božjega načrta za svoje življenje, vstopi v središče Svetega pisma in vse ti bo jasno

DECEMBER 2008

KAKO VEŠ, DA ŽIVIŠ V LETU 2008

•

Za svojo tričlansko družino imaš 15 telefonskih številk. Otroka po mobitelu pokličeš na kosilo. Čez nekaj trenutkov iz njegove sobe dobiš elektronsko pošto, v kateri sprašuje, kaj je za kosilo. Že nekaj mesecev se po spletu pogovarjaš z nekom iz Avstralije, svojega soseda pa nisi videl že celo leto. Babica te prosi, če ji sliko novorojenega vnučka lahko pošlješ v jpg formatu, da si jo bo lahko dala na ohranjevalnik zaslona. Z avtom zapelješ v garažo in z mobitela pokličeš v hišo, da vidiš, če je kdo doma. Vsak televizijski oglas ima dodan spletni naslov. Kupiš računalnik, ki je čez pol leta zastarel in ga prodaš za polovično ceno. Če greš od dom slučajno brez mobitela, za katerega pred nekaj leti še slišal nisi, se jadrno vrneš ponj. Plačevanje z denarjem ti vzame več časa kot plačevanje s kreditno kartico.

•

• • • • • • • • •

V mikrovalovno pečico si ravnokar želel vtipkati svoje geslo. Počistiti jedilnico pomeni z zadnjega sedeža avtomobila odstraniti vrečke iz restavracije s hitro hrano. S svojo družino nisi v stiku, ker nimajo vsi elektronskih naslovov. Dostava naročenega blaga naslednji dan se ti zdi počasna. Jedilnico si preselil v sobo z računalnikom. Več šal prebereš po elektronski pošti, kot jih slišiš osebno od prijateljev. Odklopiš se z medmrežja in dobiš občutek, da te je zapustila ljubljena oseba. Še preden si zjutraj skuhaš kavo, prižgeš medmrežje. Zbudiš se sredi noči, greš na stranišče in preden zlezeš nazaj v posteljo, preveriš elektronsko pošto. Bereš tole besedilo. Še huje: poslal ga boš dalje!

Pa srečno v letu 2009!

SvetopiSemSka družba Slovenije Nedeljski evangeliji po metodi lectio divina

ectio divina

elij po Marku

the Sunday Gospel readings for Mark ptures and help you meet with our

d approach to reading the Holy Church. It provides an accessible way h truths of Scripture through reading, .

efore the Sunday Mass can have

ce of the Lord Jesus as you feed on

Holy

spirit and action to the Sunday Mass h community, both locally and globally, g the same passages of Scripture.

Leto B: Evangelij po Marku

to nd, helping you to be more receptive ers as Sunday Mass is celebrated. to pportunity to work on and with you life. daily your Word means for your hness of the passage so it becomes

lectio divina Nedeljski evangeliji po metodi

evangeliji

Lectio divina je življenjski pristop k branju Svetega pisma, ki ga priporoča tudi SŠK: »Slovenski škofje to delo … priporočajo v branje vsem, ki želijo ponotranjiti Božjo besedo in si pridobiti koristne nasvete pri poglabljanju osebnega odnosa do Svetega pisma.«

Cena: 3 €, količinski popusti za župnije

ing.org

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Dunajska 5, 1509 Ljubljana 01/430-62-40 • info@drustvo-svds.si www.lectiodivina.si

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Odgovorni urednik Dani Siter (siter.dani@siol.net; telefon: 07/490 35 51; GSM: 041 770 200). Glavna urednica in lektorica Urška Willewaldt (e-pošta: urska.willewaldt@siol.com). Uredniki posameznik rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminar, Nadaljevalni seminar, siter.dani@siol.net), Vilma Siter (Pobuda, vilma_siter@email.si), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-mail: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, alojzij.kokalj@guest.arnes. si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, janko.brumec@siol.net), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, tratar. miroslav@siol.net), Gregor Lotrič (Kristjani v javnosti, glotric@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, marija. halas@krka.biz), Mirko Klobučar (Vabilo k branju, mirkoklobucar@gmail.com), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (igor.slavnik@gmail.com). Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na Transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakonca Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00-1-901, namen: prostovoljni dar. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo.

Program DiŽ za leto 2009 Dogodek

Prijave in informacije

Regijska srečanja voditeljskih parov, januar in februar 2009; srečanja bodo: Leskovec (škofija NM in župnije v Posavju), Celje (škofiji CE in MB), Veržej (škofija MS), Ljubljana (škofija LJ) in Koper (škofija KP).

O srečanjih bodo po elektronski pošti oz. s pisnim vabilom obveščeni vsi voditeljski pari in duh. asistenti.

Temeljni vikend seminar - ZAKONCA NA SKUPNI POTI, 06. – 08. marec 2009, ANKARAN, Debeli rtič.

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07/4921674; gsm: 041/684320; e-pošta: boom@siol.net

1. romarski pohod: nedelja, 15. marec 2009, SV. PRIMOŽ NAD KAMNIKOM, zbiranje ob 9. – 9.30 na parkirnem prostoru pri Kalcitu, odhod ob 9.30; sv. maša ob 11.00 pri sv. Primožu.

Ivan Zorko: gsm 041/809121; e-pošta: irena.zorko@siol.net. Ivo Halas: gsm: 041/616534; e-pošta: marija.halas@krka.biz

Nadaljevalni seminar za zakonce, 27. – 29. marec 2009, Ljubelj, Oaza miru.

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

Usposabljanje za voditeljske pare, 24. – 27. april 2009, Crikvenica, Life Center.

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

2. romarski pohod: sobota, 9. maj 2009, MENGORE, Sveta Marija pri Tolminu, zbiranje ob 9.30 pri stari gostilni UŠNIK, Čiginj 5a, odhod iz Volč ob 10. uri, ob 12.00 sv. maša na vrhu pri Marijini cerkvi.

Vida in Miran Lužnik: tel 05/3811606. Drago Štokelj: gsm: 041/648215; e-pošta: drago.stokelj@gmail.com

3. romarski pohod: nedelja, 14. junij 2009, SV. TOMAŽ nad Vojnikom; zbiranje ob 8.30 – 9.00 na parkirišču ob glavni cesti pred trgovino MERCATOR, odhod ob 9.00 mimo sv. Florijana in Device Marije; sv. maša ob 12.00 pri sv. Tomažu.

Ivan Zorko: gsm 041/809121; e-pošta: irena.zorko@siol.net. Ivo Halas: gsm 041/616534; e-pošta: marija.halas@krka.biz

DUHOVNI TEDEN ZA DRUŽINE, 07. – 14. avgust 2009; od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE.

Andreja in Janko Brumec: Gsm: 041/533279; e-pošta: janko.brumec@siol.net

Letno srečanje družin, 5. september 2009, Ljubljana, Šentvid, Zavod svetega Stanislava.

Tomaž Kržišnik: gsm: 041/550189; e-pošta: t.krzisnik@volja.net. Lojze Kokalj: gsm: 041/826577; e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 18. – 20. september 2009, Lovran.

Zaključena skupina.

Regijska srečanja voditeljskih parov, september 2009; srečanja bodo: Leskovec (škofija NM in župnije v Posavju), Celje (škofiji CE in MB), Veržej (škofija MS), Ljubljana (škofija LJ) in Koper (škofija KP).

O srečanjih bodo po elektronski pošti oz. s pisnim vabilom obveščeni vsi voditeljski pari in duh. asistenti.

Temeljni vikend seminar - ZAKONCA NA SKUPNI POTI, 16. – 18. oktober 2009, ANKARAN, Debeli rtič.

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07/4921674; gsm: 041/684320; e-pošta: boom@siol.net

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 06. – 08. november 2009, Crikvenica, Life Center.

Erika Novak: gsm: 041 459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si