Glasilo -Družina in Življenje 6/16 by Društvo Družina in Življenje

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

VESELJE V MEDSEBOJNIH ODNOSIH Naš pogovor: JANEZ CERAR »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«

(Flp 4,4-7)

Glasilo, letnik 15, št. 2, junij 2016, ISSN 1855-2110

»Vabim vsakega kristjana, kjerkoli že je, naj še danes obnovi svoje osebno srečanje z Jezusom Kristusom, ali se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče. Ni razloga, da bi kdo mislil, da to vabilo ni namenjeno njemu, kajti »nihče ni izključen od veselja, ki ga prinaša Gospod«. Kdor tvega, tega Gospod ne razočara. Kadar kdo stori majhen korak naproti Jezusu, odkrije, da je Jezus že pričakoval njegov prihod z odprtimi rokami.«

Papež Frančišek Veselje evangelija, 3

Družina in Življenje

KAZALO 4

BESEDA UREDNICE

VESELJE V MEDSEBOJNIH ODNOSIH NAŠ POGOVOR: JANEZ CERAR

Meta Halas, urednica glasila

»Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi.« (Rim 12,12)

eselje – je to nekaj, kar dobiš, kar imaš ali daš naprej? Zadnje dni se sprašujem, od kod res izvira. Če bi bila nekje na vogalu kakšna trgovinica z veseljem – kaj bi v njej prodajali?

ŽIVETI S SVETIM PISMOM: Izvir mojega veselja

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA: Veselje v življenju kristjanov

DUHOVNA POBUDA: Veselje kot lepotna preobrazba

STARŠEVSTVO: Nevidno veselje

10 DELOVANJE DRUŠTVA 11 ZAKONSKA SKUPINA NOVO MESTO 12 VODITELJSKI PAR: Zakonca Darja in Igor Jurinčič

13 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA: Kako »brez denarja« do pravega veselja?

Zagotovo bi police bile založene s stvarmi, ki nas vse osrečujejo: avtomobil za očka, novi čevlji za mamico, gugalnica za otroka, čokolada za vse … morda bi se v njej našel tudi kovček z denarjem ali celo lastna hišica z vrtičkom. In kakšna bi bila cena za te dobrine? Mislim, da bi na njih pogosto pisalo ZNIŽANO ali pa NORI POPUSTI ali pa bi bile praktično zastonj. Najbolj dragocene stvari, ki bi jih prodajali v tej moji namišljeni trgovinici, bi verjetno bile topel stisk roke … otroški smeh … ljubezniv pogled … dobre novice … srečanje s starim prijateljem … iskren pozdrav sosede … težko pričakovan telefonski klic … modre odločitve … objem moža in žene … morda poljubi? Prav gotovo bi pred takšno trgovinico bila dolga vrsta ljudi in vsi povprek bi naročali: »En kilogram zdravja, prosim.« »Dva litra znanja in tri zavojčke poguma.« »Jaz bi pa tale trden zakon z ljubeznijo in spoštovanjem. Mi ga lahko še zavijete?« Ampak tega se vendar ne da kupiti in priznajmo si, zaradi prodajanja poljubov bi takšno trgovinico hitro zaprli. Zato sem se z mislimi preselila v realnost. Veselje v naših odnosih … Da, prinesejo nam ga najrazličnejše stvari in dogodki. A hitro nam ga lahko kakšne druge stvari in dogodki tudi odnesejo. Sama sem za kratek čas izkusila, kako je živeti »brez veselja«, kljub temu da sem resnično imela vse lepo od zgoraj naštetega. Ko preprosto padeš v neko temno brezno, ki se mu reče depresija, in si želiš, da bi se lahko veselil. Takrat vidiš, da tudi veselje ni odvisno le od lepih stvari (čeprav spodbujajo njegovo rast) in da imaš lahko veliko ali pa »vse«, pa si nesrečen. In se zaveš, da ti nekaj pa le manjka. On, ki prinaša pravo veselje, tudi v trenutkih bede, pobitosti in trpljenja. Takrat veselje postane upanje in upanje veselje. Takrat je veselje kot darilo, za katerega veš, da ti ga je Nekdo skrbno izbral in pripravil in ga skriva, ker bi te rad presenetil. Super! Obožujem presenečenja! Ampak, Jezus, lahko malo pohitiš, prosim? In ko priplezaš iz brezna in si spet »stari ti«, si vesel že, samo da je konec. In nato ugotoviš, da ni res, da je manjkalo veselja, le prekrili so ga strah, zaskrbljenost, nemir … (Zato Jezus pravi: »Ne bojte se.«) Želite zdravilo za vse to? Preverjeno pomaga recept apostola Pavla, ki je zapisan zgoraj – brezplačno! Hvala za obisk.

Družina in Življenje

VESELJE V MEDSEBOJNIH ODNOSIH

ODPAKIRATI VESELJE Kar naprej poslušam pozive k večji okoljski osveščenosti in kako lahko vsi nekaj naredimo za dobrobit našega planeta. Sama sem začela s tem, da hodim v trgovino s pleteno košaro ali z vrečko iz blaga ter da prašek za pranje perila izdelujem sama. Opažam, da so izdelki, ki jih prinesem domov, v veliki večini pakirani in zapakirani v še in še ovitkov iz papirja ali plastike. Ne glede na to, kako zelo škodljivo in moteče je odvečno embaliranje, me le-to spominja na še in še mnogo oblik veselja, ki prežemajo naše življenje. Kot preteklo leto smo tudi letošnji maj v naši družini namenili skupni pripravi na prejem zakramenta prvega svetega obhajila. Lani smo veselje doživljali ob hčeri, letos ob sinu. Težko je opisati, kaj se dogaja v srcu očeta in matere, ko svojega otroka spremljaš na poti k oltarju. Midva sva neizmerno vesela, da se je najin sin pripravljal na prejem zakramenta prvega svetega obhajila v skupnosti, v bratstvu, skupaj s prijatelji in s sošolci. Skupaj so prihajali k šmarnicam, tam peli, molili in slavili Boga in Marijo (in seveda bili otroško razposajeni). Skoraj devetdeset tretješolcev je v dneh priprave bilo enotnih kot že dolgo ne. Vse to opazovati in doživljati je eno samo veliko veselje za starše in za župnijo. V tem veselju se skriva otroška, čista, iskrena in prvinska ljubezen do Jezusa, trdno prepričanje, da je on resnično najboljši brat in prijatelj … Hvala Bogu za to dimenzijo veselja. Prav posebna dimenzija veselja pa se vzpostavi, ko otrok prvič doživi odrešenjskost spovedi. Najin sin je stopil iz spovednice na vsa usta nasmejan … Ja, spet eno samo veselje in sreča, zavito v darilni papir odpuščanja. Je vaša, od Boga vam dana ušesa že kdaj oplazila pesem »Najlepši dar, presveti žar in sreča vsa si sveta hostija.

Ti moj zaklad in vir najslajših nad«? To prekrasno besedilo je najin sin prepeval, ko se je zjutraj, na dan prvega svetega obhajila, še v pižami prikazal na stopnišču. Veselje se je prepletlo s pričakovanjem, ki se je vztrajno dvigalo k vrhuncu. Milostni trenutki, ki smo jih doživljali ob prihodu v farno cerkev, so se razširjali kot milni mehurčki, kadar jih v lahnem poletnem vetriču pihneš skozi obroč. Naši otroci in zbrano občestvo smo živo čutili navzočnost Božjega. To radostno praznovanje smo nato ponesli na svoje domače praznovanje. Sorodniki in prijatelji so vsak s svojim nepogrešljivim delčkom prispevali in ustvarili mozaik Božjega veselja v druženju, pesmi, molitvi in čutenju drug drugega. Kako prijetno in dobro je, kjer v složnosti bratje so združeni! Tam Bog obljublja svoj blagoslov, večno veselje! Glede na zapisano želim poudariti, da biti vesel oziroma biti v veselju ni samo biti nasmejan – je mnogo več in mnogo globlje. Biti vesel kristjan pa je več kot »gledališka vloga«, ki jo igramo. Če želim oznanjati Gospoda, lahko to najprej naredim tako, da v odnosu do soljudi, do sebe, do narave iščem dobro in lepo – da sebe osvobodim zamer, nečimrnosti, sitnobe in brezbrižnosti. Kadar mi to uspe, je v mojem srcu prostor za veselje. In le-to drugi najlažje vidijo in čutijo. Da zaključim v veselju, vam postavim krajšo miselno nalogo: Kaj naznanja zvonjenje vseh zvonov v naši farni cerkvi sredi nedeljskega popoldneva? Želite namig za rešitev? Torej, namigi: mlad kaplan, nasmejan do ušes, z rahlo nagajivim pogledom, navdušen motorist, dirka Moto GP, zmaga Valentina Rossija. Bo šlo? Pa bodite veseli! Angelca

Družina in Življenje

VESELJE V MEDSEBOJNIH ODNOSIH

VESELJE V PREIZKUŠNJAH Preden sem se lotil pisanja, sem si vzel nekaj dni časa za razmišljanje. Po svoje je tema zanimiva in hvaležna. V našem življenju je dejansko množica razlogov za veselje, toda kljub temu mi pisanje nikakor ne gre od rok. Nato dobim izhodišča, v katerih je med drugim navedeno: »Pravega veselja nam ne morejo prinesti materialne dobrine, uspešna kariera ali zdravje …« Tukaj se ustavim. Načeloma je to res, nekaj samoumevnega, toda samo načeloma. Ko ostaneš brez zaposlitve, ko zboliš, to nenadoma postane še kako pomembno in ima velik vpliv tudi na medsebojne odnose. Za prvo izkušnjo dobro vem sam, za drugo žena. Veseliš se, ko najdeš primeren zaposlitveni oglas. Vesel si in upaš, da te bodo med množico kandidatov poklicali na razgovor. Misliš si, da ti bo mogoče uspelo, in boš končno po ne vem koliko poskusih le dobil zaposlitev, čeprav le za določen čas. Vesel si, da ti jo po treh mesecih ponovno podaljšajo. To je kruta resničnost današnjega časa. Ko okrevaš po operaciji, si vesel vsakega giba, vsakega koraka, kajti to ti daje upanje, da boš jutri naredil kakšen korak več in pojutrišnjem še več, da boš mogoče kmalu spet normalno hodil. Ta napredek pomeni veselje in hkrati upanje, da ozdraviš. Jutri je namreč nov dan, novo upanje, dan za novo veselje. To je misel, ki te vleče, drži pokonci. Vesel sem, če nama uspe priti na mesečno srečanje zakonske skupine in predhodno izpeljati zmenek. Iskreno priznam, da nama vedno ne uspe. Sem pa posebno vesel, če lahko izpadli zmenek nadomestiva naslednji mesec. Se zgodi, da večkrat zdravniški pregled v Valdoltri preoblikujeva v celodnevno zmenkovanje ob naši obali. To so najini trenutki miru, trenutki veselja, za katere je vredno živeti. Najini so tudi pozni večerni sprehodi, ko večina že spi, midva pa še pred spanjem prehodiva najin molitveni krog. Seveda, so vzponi, so padci. Ko si na vrhu, se z molitvijo zahvaljuješ Bogu. Ko padeš, z molitvijo prosiš, da se pobereš, da vstaneš in greš naprej. Pričakovanja naj ne bodo prevelika, je potem veselje večje. Pomembno je tudi, da se znaš razveseliti majhnih stvari in to veselje podeliti. Brez vere in veselja do življenja ne gre. To sta najina trdna sopotnika. Ivan Hudobivnik

Družina in Življenje

NAŠ POGOVOR

JANEZ CERAR K pogovoru sem tokrat povabila Janeza Cerarja, župnika v Novi in Stari Oselici, sicer po rodu iz majhne vasice Škrjančevo pri Radomljah. Študiral je v Ljubljani, noviciat opravil v Franciji, teološki študij končal v Kolumbiji in nato kot lazarist misijonaril v Argentini, Makedoniji, Boliviji in bil ravnatelj študentskega doma Vincencij na Taboru v Ljubljani. Pogovarjala sva se o njegovi življenjski poti, o Cerkvi na Slovenskem in o dveh Frančiških, ki ga še posebej nagovarjata. Janez, kakšni so tvoji spomini na otroštvo, na starše in svojo mladost? Kaj te je zaznamovalo v tem obdobju? Prihajam iz delavske družine, imam še dve mlajši sestri. Ker sta bila oče in mati zaposlena, smo otroci najprej obiskovali vrtec. V šolskih letih nas je pogosto varovala stara mama, ki je bila stroga ženska, medtem ko nas je stari ata bolj crkljal. Naša hiša je bila zbirališče vseh otrok – bilo nas je veliko – radi smo se družili, igrali. Stara mama nas je rada tudi zaposlila … Ravno takrat, ko je bila kakšna dobra zamisel za igro – pa je bilo treba pleti vrt. Najbolj me je zaznamoval realizem mojih staršev, lik moškega in ženske, očeta in matere. Ne bi jih rad idealiziral, toda res sta si rada vzela čas za nas, otroke, za obiske pri sorodnikih, za pogovor o lepih stvareh. Mamin nauk je bil predvsem, da je pomembno poslušati, sprejemati, biti spoštljiv, občudovati naravo. Mladost je minila v nekem takem mirnem vzdušju. Kako je bilo s tvojim razločevanjem klica za duhovništvo? Mislim, da sem eden od srečnežev, kar se tega tiče. Moj prvi spomin sega v četrto leto, domači pa se spominjajo še bolj nazaj, da se rekel, da bom duhovnik. To sem si vedno želel, zelo rad sem se tudi igral maševanje, zelo rad sem hodil ministrirat, tudi v obdobju pubertete, ko sem marsikakšno ušpičil. A cerkev mi je bila zelo prijeten kraj in pri Jezusu sem se počutil doma. Privlačile so me skrivnosti sv. maše, češčenja Najsvetejšega … Spomnim se, da naš župnik ni imel veliko smisla za zakristijo, jaz pa sem vedno rad ostal tam in zlagal mašne plašče. Zelo dobro pa se spomnim birme, aprila 1984. En dan pred birmo, ko je bil sprejem škofa Stanka Leniča in spraševanje, bi moral župnik škofu dati tudi prošnjo za malo

semenišče v Vipavi, a mi je rekel, da bo to zelo težko, ker mi škof ne bo verjel, saj sem bil edini od 74 birmancev, ki nisem naredil izpita. Učenje na pamet mi nikoli ni šlo … A potem mi je škof, ko sva se srečala v župnijski pisarni, rekel: »Ti si tisti, ki nisi naredil. Nič hudega, se boš že naučil.« Tako sem izgubil strah in takrat je med nama nastal poseben odnos. On je skrbel za nas tudi v Vipavi, meni pa je dal res velike smernice o tem, kako biti duhovnik. Med drugim mi je rekel tudi: »Ne boš se obremenjeval s tem, ali boš duhovnik ali ne, boš se pa zelo trudil, kako boš duhovnik.« In to se uresničuje.

Tudi norci imamo domovinsko pravico v Cerkvi. Kako si se potem odločil, da greš med lazariste? V drugem letniku v Vipavi sem začutil, da me Bog kliče v redovništvo. Najprej sem vsem pisal in vse tiste, ki so mi takoj odgovorili, mi peli hvalnice in me vabili, naj pridem takoj, sem dal na stran. Želel sem, da me prečistijo. Red

Družina in Življenje

lazaristov sem spoznal preko sošolca in želel sem si postati misijonar. Veliko sem molil, škof Lenič pa mi je svetoval, naj počakam z vstopom v red do konca srednje šole. Tako sem jeseni leta 1990 prišel v osrednjo hišo lazaristov na Taboru v Ljubljani. Veliko si prepotoval … Kolumbija, Argentina, Makedonija. Kakšno izkušnjo imaš s sprejemanjem drugih kultur, navad, ki se verjetno v mnogih pogledih razlikujejo od slovenskih? Neizmerno sem hvaležen očetu, ki ga je zanimal vsak človek, ki je bil kakšen fenomen. Moj oče je bil povsem preprost človek s srednješolsko izobrazbo, z veseljem je delal kot mizar. Zaposlen je bil v različnih službah in v zadnji je imel možnost, ko so različni ljudje prihajali v skladišče kupovat pohištvo, da je srečal zanimive ljudi, se z njimi zapletal v pogovor in doma z veseljem to delil z nami. Bil je z veseljem v stiku z ljudmi. Potem dejansko padejo meje, če v bližnjem najprej vidiš človeka. Mami sem pa neizmerno hvaležen za dar občudovanja. Vidim, kako je danes to potrebno in kako to na žalost izginja. »Lep in plemenit človek!« »Ah, čudovita roža!« Danes je vse samoumevno ali pa zdolgočaseno … S to držo sem jaz tudi šel v svet. To je res dar in sem veliko pridobil s tem. Za to sem res hvaležen.

sem hvaležen, da sem videl indijansko prisrčnost in to, kaj je naredila zlorabljena evropska kultura, kakšne so njene negativne posledice in kako je možno biti tudi v neevropski kulturi normalen. Mi pa mislimo, da mora biti vse tako, kot je pri nas. Šest let si bil ravnatelj študentskega doma Vincencij na Taboru v Ljubljani. Kaj ti je dalo to delo z mladimi? Kaj se ti zdi, da mladi danes potrebujejo, kaj pričakujejo od duhovnega vodje in od ravnatelja, česa se veselijo? Študentski dom Vincencij sem začel voditi kot ravnatelj, ko sem julija 2004 prišel iz Argentine. Skozi leto je nato stekla še zadnja faza priprav na obnovo študentskega doma. Meni kot ravnatelju je bila zaupana skrb, kam bomo preselili 82 mladih, kolikor jih je takrat bilo v domu.

Bil sem ravnatelj, to so potrebovali, ampak predvsem je pomembno, da imaš mlade rad.

Potem nisi imel težav s prilagajanjem? Ko sem prišel v Argentino, sem se zavedal, da velemesto nima 200.000 prebivalcev, ampak 17 milijonov, je množica ljudi. Velemesto prinaša s seboj lepe in manj lepe plati. Skupaj z brati Lazaristi sem deloval na

SS Z očetom Francetom Špeličem, januarja 2011

južnem delu velikega Buenos Airesa. Hvaležen sem za to izkušnjo. Na severu Argentine pa smo poleti in pozimi z misijonsko skupino odkrivali fantastične ljudi, uboge, kakršne hvali papež Frančišek in te učijo evangelija. Tam se srečaš z revščino, ki te bogati. V Kolumbiji sem imel priložnost videti obe strani: vladno in gverilsko. V Boliviji

Potem je leto minilo in poleti 2005 sem šel s skupino mladih na romanje. Dokler sem namreč bil ravnatelj, smo vsako poletje šli ali na Balkan ali v zahodno Evropo s kombiji malo spoznavat kraje, se družit, da smo utrdili vezi. Leta 2005 nas je šlo okoli 15 najprej v Lurd in nato v Santiago de Compostelo, po severni Španiji ter nazaj v Francijo v rojstni kraj sv. Vincencija in potem domov. Takrat je bil v tej skupini mladih tudi Peter Kerin, nečak misijonarja Toneta Kerina. S Petrom sva se poznala zelo dolgo (ko je bil Peter star dve leti, sem ga prvič videl), ker je bil njegov stric Jože moj sošolec. Peter je bil res Božji dar, plemenit, dober fant. Kjerkoli je bil on, je bilo zraven najmanj še deset mladih. Na tem romanju/izletu je neprestano pel »K tebi želim, moj Bog« in kmalu za tem smo razumeli, zakaj – en teden po vrnitvi domov je umrl zaradi kapi. Bila sva šoferja na tem romanju in zadnjo noč, ko so šli ostali z lazaristi še malo naokoli, sva midva umila kombija in pripravila prtljago za zgodnji odhod naslednje jutro. Ulegla sva se v spalne vreče tako, da sva glave staknila skupaj, in Peter mi je rekel: »Stari, kaj te muči?« »Peter, muči me ta obnova,« sem mu odvrnil. »Pravkar sem dobil sporočilo, da so že začeli postavljati oder. Kam bom jaz vas dal, ker vam že vseskozi govorim, da imam nekaj ogledano, pa nam nihče noče odpreti vrat? V paketu vas hočem nekam dati, ne dva po dva.« Samo gledal me je. Meni je šlo na jok. Takrat me je to močno stiskalo in sem mu rekel: »Veš, iskreno ti povem, jaz sploh nisem sposoben za ravnatelja. Nisem športnik, nisem organizator, ne znam sestankovati, ne znam se

Družina in Življenje

lepo vesti … samo rad vas imam, to je vse.« Peter pa vstane iz spalne vreče, me prime za roke in mi pravi: »Janez, ti si duhovnik. Ti nam daj Jezusa. Nič drugega ni pomembno.« Kako te je izkušnja Petrove smrti zaznamovala? On je bil prvi človek, ki sem ga pokopal in se hkrati zavedel, da je tam samo jama. Pero (tako sem ga vedno klical) je živ v nebesih in sem si ga izbral za drugega angela varuha, poleg tistega, ki sem ga dobil ob spočetju. Vseh mojih šest let v študentskem domu sem z mladimi preživel v prisrčnem odnosu. Bil sem ravnatelj, to so potrebovali, ampak predvsem je pomembno, da imaš mlade rad. V tvojem življenju sta pomembna tudi dva Frančiška. Spremljaš postopek za beatifikacijo Janeza Frančiška Gnidovca, osebno pa poznaš tudi papeža Frančiška. Kako so te izbrali za voditelja Gnidovčevega postopka? Ko sem odkrival lazariste, sem vzporedno odkrival tudi Janeza Gnidovca. Ko sem bil v Vipavi, sem med drugim pripravljal duhovne večere. Tako sem na lastno pest

Pri Gnidovcu me pritegne to, da se je on pustil Jezusu oblikovati do konca. povabil takrat že upokojenega beograjskega nadškofa Turka, katerega je škof Gnidovec ne povabil, ampak dobesedno odpeljal v Makedonijo. Tako je takrat škof Turk prišel predavat v Vipavo o Gnidovcu in me povsem prevzel. Ko sem se leta 2004 vrnil iz Argentine, sem predstojniku Lojzetu Gajšku nekega dne rekel: »Kadar je v letnici 4 ali 9, je za Gnidovca en kup velikih obletnic … Leta 1919 je vstopil v misijonsko družbo, leta je bil 1924 posvečen, leta 1939 je umrl.« Najprej mi je samo prikimal, da je zanimivo, zvečer pa je prišel k meni v sobo in dejal: »Ti boš vicepostulator za Gnidovčev postopek.« Kaj te je pri Gnidovčevem življenju pritegnilo? Kot najstnika, srednješolca me je Gnidovec najprej pritegnil s tem, da je šel v misijone na Balkan. Pri 47 letih, ko sem šel skozi vse te faze v mojem življenju, pa me pritegne to, da se je on pustil Jezusu oblikovati do konca. Šele po smrti postaneš svetniški kandidat, šele takrat ti začnejo peti hvalnice. V zemeljskem življenju pa je bil Gnidovec nerazumljen. Doživel je vzpone in padce, razumevanje in nerazumevanje. Večina ga je imela za čudaka. To me je pritegnilo, ker sem tudi sam človek nasprotij. Zato me je Gnidovec privlačil, ker je živel takšne

SS Objem s papežem Frančiškom, oktobra 2015

ekstreme. Opravljal je dolge molitve pred Najsvetejšim, imel veliko razumevanja do tamkajšnjih kultur, do Albancev, Makedoncev, pomirjal spore, ure in ure poslušal, dejansko pa je bil trn v peti duhovnikom, ker se ni dal prijeti v nacionalizem. Najbolj pa jih je vznemirjal s tem, ko je bolje poznal ljudi od župnikov in je marsikakšen duhovnik debelo pogledal, ko ga je poimensko povprašal po kakšnem od njegovih župljanov. Očitali so mu, da se samo sprehaja naokoli. Bil je res pravi misijonar. Vedno me tudi prevzame njegov odziv na hudo krizo v škofiji leta 1926 in to, kar je nastalo, kot sad tega odziva. Hrvaške jezuite v Skopju in francoske lazariste v Bitoli je prosil, naj gredo ven iz svojih samostanov med ljudi kot dušni pastirji. Oboji so se odzvali z užaljenostjo in so zapustili škofijo. Vendar Gnidovca to ne potolče, ampak za Bitolo dobi začasne hrvaške vojaške duhovnike in Lojzeta Turka. V Skopju pa sam postane župnik. In začne zbirati mlade. V tej skupini mladih pa je neka Gonxa, Neža. Danes vemo, kdo je ta Neža (Mati Terezija). Neizmerno trpljenje in stiska sta poplačana z darom fantastične osebe, ki se je rodila iz tega, da Gnidovec ni odreagiral grobo in užaljeno, pač pa je enostavno molil in delal naprej. Ena lepa vrtnica po prehojeni poti trnja. S čim te nagovarjata ta dva Frančiška? Gnidovec je šel v kolektivni spomin albanskega vernega ljudstva. V srca preprostih ljudi, kjer živi še danes. Pri duhovnikih in v širšem prostoru pa je malo pozabljen ali razumljen le kot neki pobožnjakar. Vedno mi je bil izziv, kako ga predstaviti. Tudi norci imamo domovinsko pravico v Cerkvi. Lahko si v Cerkvi tudi normalen, človeški. Ni nujno vedno pozdraviti »hvaljen Jezus«, ampak da Jezusa raje poneseš v prijaznost, veselje, srečanje s človekom – ne pa v formalizme. In odkril sem, da v papežu Frančišku lahko berem Gnidovca. Kdo pa je bil Gnidovec? Frančišek! V drugem času, drugem obdobju, z drugimi značajskimi lastnostmi, ampak z veliko ljubeznijo do ubogih. Tudi za papeža danes velikokrat rečejo,

Družina in Življenje

naj bo raje papež in naj neha govoriti, kot so govorili za Gnidovca, da je sicer velik misijonar, ni pa škof. Tema tokratnega glasila je veselje v medsebojnih odnosih. Kristjan naj bi bil že po definiciji vesel, ker živi iz evangelija. Kaj manjka nam, Slovencem, da bi se znali veseliti ali da bi svoje veselje radi delili, ga izrazili in pokazali drugim? Slovani smo že nagnjeni h glodanju v medsebojnih odnosih. Drži misel Tomaša Špidlika, da germanski in romanski narodi jezo usmerijo na tujca, Slovani pa na brata. Vse to vpliva na stanje znotraj občestva. Sedaj, z nastopom papeža Frančiška, pa so postale ubesedene in on stalno ponavlja te izredne nevarnosti, ki uničujejo naše odnose. Na primer govorice – ne samo, da se norčujem iz brata ali njegovih napak, ampak da si jih tudi izmišljujem. To je atentat na človeško osebo. Potem klerikalizem, formalizmi. Pa duhovna posvetnost … Ta termin je izumil francoski teolog de Lubac v svoji knjigi

močan. Težki časi prihajajo za Cerkev na Slovenskem.« Mislim, da to, kar smo doživeli nekaj let nazaj, ko ni bilo pastirjev, pa mariborski finančni polom … to ni bilo še nič. Resnično težek čas je prav to, da pozabimo na Jezusa v evharistiji in potem nam vse to zunanje postane pomembnejše od živega Gospoda. Bolj so nam pomembne funkcije, časti, slava, sestanki in programiranje,

Resnično težek čas je prav to, da pozabimo na Jezusa v evharistiji in potem nam vse to zunanje postane pomembnejše od živega Gospoda.

ne zmoremo pa iti v globino. Tukaj je izredna priložnost za krščanske zakonce, starše in družine, ki so Cerkev v malem, da prinašajo Cerkvi na Slovenskem blagoslov. Da učijo nas, pastirje. Papež Frančišek v Veselju evangelija pove neko zelo dobro misel: »Pastir je včasih na čelu, da vodi, včasih je na sredi, da zbira in varuje, včasih pa mora hoditi tudi zadaj, kajti ljudstvo samo najde, izvoha, kje je pot, in da možnost pastirju, da posluša in se tako uči.« Pri vsaki sv. maši potopim v Jezusovo kri tudi prošnjo, da bi Frančišek obiskal Slovenijo. Tega si neizmerno želim,

Razmišljanje o Cerkvi, pomeni pa stanje, ko izrinem Jezusa in postavim sebe v središče. Cerkev postane bolna, ko se ukvarja sama s seboj. Frančišek jo je v svojem nagovoru za kardinale tik pred izvolitvijo primerjal s sključeno ženo v evangeliju, ki se ne more zravnati in usmeriti pogleda naprej, ampak vidi samo sebe in melje svoje težave. V Cerkvi lahko dobivamo ogromno spodbud, prirejamo veliko srečanj, delamo načrte in programe, a vse to je lahko strel v prazno, če temelj naših odnosov ni Kristus, ki prinaša veselje evangelija. Ali bi rad še kaj položil na srce vsem bralcem glasila, nam zakoncem? Ja, želim. Ko smo imeli leta 2012 lazaristi provincialni dan v Dobovi, sem ob sklepu tega dneva obiskal očeta Franceta Špeliča v brežiški bolnišnici. Pogovarjala sva se, se poslovila in na parkirišču, ko sem že vedel, da se na zemlji nikoli več ne bova srečala, je k meni prišla medicinska sestra in mi dejala, da me gospod, ki sem ga obiskal, kliče nazaj. Ko sem prišel nazaj, me je z obema rokama prijel za desno roko in mi rekel: »Janez, pripravi se in bodi

ker verujem, da nam bo Jezus preko Frančiška dal lepe trenutke, ko se bomo Slovenci spet (kot smo se leta 1996 ob obisku Janeza Pavla II.) prepoznali kot bratje in sestre, krščansko občestvo pa bo dobilo veselje biti z Jezusom. Janez, najlepša hvala za tvoje iskrene besede spodbude in za pomembno delo, ki ga opravljaš predvsem kot duhovnik, ki ljudem prinaša Jezusa. Naj te Jezus obilno blagoslavlja na tvoji življenjski poti še naprej! Pogovarjala sem se Meta Halas

Družina in Življenje

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

IZVIR MOJEGA VESELJA Utrinki zadnjih dni. Čudovito petje slavčkov za dobro jutro. Sproščen otroški tek z veliko mero vriskanja. Umirjeni starši ob pogledu na razposajene otroke. Zadovoljstvo zaradi sodelovanja v skupini. Prijaznost na obrazih. Prijeten, spodbuden pogovor. Mnogo potrpljenja. Prijateljski klepet ob kavici ali kozarcu vinca. Odsotna naglica. Odsoten nemir in vse, kar je s tem povezano. Kaj bi si

koliko različnih ljudi je Bog uporabil, da so pomagali vsak na svoj način, da sem preživela najhujše. Da sem lahko odrasla, da lahko danes delim to svoje veselje do življenja z ljudmi, ki me obdajajo – z možem, z najinimi otroki; na drugačen način pa tudi z mnogimi drugimi ljudmi, ki vstopajo v moje življenje. Zakaj imam tako rada to življenje? Predvsem iz hvaležnosti, ker me je

človek želel lepšega? Takih doživljanj nam tako zelo primanjkuje. Vse to poraja hvaležnost. Hvaležnost Bogu, da je vse to še vedno mogoče. Zavedanje vrednosti takih trenutkov, ki so drobni in iskani kot biseri. In taka hvaležnost prinaša tisto pristno, notranje veselje, ki ga človek ne more skriti, ki ga lahko da le Bog. Odkar vem, koliko sta morala moja starša pretrpeti zaradi bolezni, ki so jo odkrili pri meni kmalu po rojstvu, se veselim življenja. Še posebno pomembno spoznanje pa je zame bilo,

nekdo imel tako rad, da si je želel mojega rojstva. Da me je imel nekdo tako zelo rad, da se je bil pripravljen marsičemu odrekati samo, da bi mi lahko pomagal. Da si je Nekdo želel mene na tem svetu že davno, preden me je ustvaril v materinem telesu (»Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal …« Jer 1,5). Kaj ni to veličastno?! Čudovito! Kaj ni to kraljevski privilegij? Ne prinese tako zavedanje zaželenosti prekipevajočega veselja? Resnične globine veselja, ki ga

ne more kdorkoli kar tako izruvati iz moje notranjosti. Včasih pa vendarle pridejo trenutki v življenju, ko ne morem pokazati tega svojega notranjega veselja. Ko v ospredje stopijo žalost, morda jeza, občutek zapuščenosti, prevaranosti, obupa. Ko ne zmorem videti niti najdrobnejšega sončnega žarka. Kaj tedaj? Prepričana sem, da se to veselje ne bi nikoli več povrnilo, če bi bilo moje lastno. Lahko bi ga iskala, kakor ga išče danes vedno več ljudi v različnih nadomestkih: uživaštvu, hrani, pijači, razbrzdanosti … Dober občutek je, ko se v takih trenutkih notranje teme ali celo notranje smrti zavem ali mi pri tem celo kdo pomaga, da je temelj vsega mojega bitja vendarle v Bogu. Zgolj zato se mi veselje vrača. Kako dobro dene, če pride takrat mimo kakšen Elija (ki je prosil Boga, da vrne vdovinemu sinu življenje) v podobi moža, prijatelja, brata, sestre. Da dvigne mojo mrtvo dušo, da prosi v mojem imenu za pomoč Jezusa, ko sama tega ne zmorem. »Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno,« je rekel Jezus (Jn 16,24). Tudi ko sama ne zmorem, ko to stori nekdo drug zame, Jezus ve, za koga gre; ve, kaj bo storil, in storí. Začnem se spet polniti kot se polni kozarec z vodo. Šele ko sem napolnjena, lahko nalivam tudi drugim. S prijaznimi besedami, z opravičilom, če je potrebno, s potrditvami, s svojo angažiranostjo na način, kakršnega želi in razume oseba, ki ji je tisti trenutek namenjena moja pozornost. To je tisto, kar vrača življenje, budi hvaležnost in prebuja veselje. Z Jezusom je ta krog popoln. Pravo veselje je namreč v njem, ki pravi: »Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« (Lk 10,20) Andreja Brumec

Družina in Življenje

10 PRAKTIČNIH NAPOTKOV ZA DOBRE ODNOSE V ZAKONU “Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne.” Rim 12,16 1. Bodite PRIJAZNI! Nič ni namreč lepšega kot je prijazen pozdrav! 2. Pogosto se SMEJTE! Za mrk izraz na obrazu potrebujemo 72 mišic, za nasmeh pa le štirinajst. 3. Uporaba IMENA: Najlepša melodija za vsako uho je »melodija osebnega imena«! Zato premišljujte o tem, kako kličete svojo/ega ljubo/ega. 4. Radi POMAGAJTE! Ne dovolite, da vaš sozakonec vse nosi sam. Razdelite težo bremena! Naj bo vaša pomoč izdatnejša od tiste, ki jo prejemate! 5. Bodite SRČNI! Vaše govorjenje in vaše delo naj bosta vedno izraz popolnega veselja! Konec koncev bi bilo tako najbolj prikladno, kajne. 6. Bodite ZAINTERESIRANI! Če želimo biti empatični, moramo biti vključeni. Vprašajte svojega sozakonca, kako se počuti in kaj se z njim dogaja, nato pa z zanimanjem poslušajte. 7. Bodite VELIKODUŠNI s pohvalami in PREVIDNI z opomini oziroma kritiko! Ne nergajte in ne godrnjajte nad vašimi bližnjimi in ljubljenimi. 8. Bodite POZORNI na občutke. Začutite stisko svojega sozakonca. To ga bo opogumilo in v njegovih očeh boste pridobili. 9. Bodite RAZUMNI in PREMIŠLJENI, ko izražate svoje mnenje. Na vsako idejo (misel) lahko gledamo s treh zornih kotov: z vašega, sozakončevega in zornega kota resnice! Zato ne predpostavljajte! Raje dobro poslušajte in bodite odprti za pravo resnico. 10. Bodite DRUG DRUGEMU NA RAZPOLAGO. Najpomembnejša v življenju je naša identiteta v Kristusu, ki ji tesno sledi vprašanje, kaj smo pripravljeni storiti za druge. Zato bodimo drug drugemu zares na razpolago.

»Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« (Lk 6,43–45)

Družina in Življenje

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

VESELJE V ŽIVLJENJU KRISTJANOV Vsak človek hrepeni po tem, da bi bil srečen in vesel. Toda to ni zgolj naša želja, temveč je želja, ki jo je Bog Stvarnik položil v nas in jo on sam želi v nas. Veselje je resnični Božji dar. Bolj ko se pustimo obdarovati s tem čudovitim darom, več bo v nas pristnega veselja. O tem nam zelo jasno govori tudi Božja beseda.

Evangeljsko veselje V Novi zavezi najdemo veliko mest, ki govorijo o evangeljskem veselju. Za vsakega človeka je zelo koristno večkrat se ustaviti ob teh mestih in dopustiti se obdariti z evangeljskim veseljem in tudi sam najti resnične razloge veselja. Navedimo nekatere. Matejev evangelij primerja Božje kraljestvo, ki se je na zemlji začelo z Jezusovim učlovečenjem, z biserom in zakladom, skritem na njivi. Ko ju človek najde, od veselja nad tem gre in proda vse, kar ima, ter ga kupi. Janez Krstnik se razveseli prihoda Jezusa Kristusa že v telesu svoje matere (Lk 1,41–44). Kot ženinov prijatelj »se srčno veseli zaradi ženinovega glasu« (Jn 3,29). Ob rojstvu Odrešenika je angel pastirjem oznanil »veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,10).

Če se odpovedujemo iz ljubezni in se v njej tudi darujemo, našo odpoved in darovanje prežema iskreno veselje. Evangelista Luka in Janez pa govorita največ o veselju. Lukov evangelij je čudovita vest veselja. Veselje je pri njem vedno znova v ospredju. Vir veselja so tudi čudeži, spreobrnjenje in posebej vstajenje. Ves evangelij je en sam klic k veselju. Jezus daje svojim učencem delež tudi pri svojem veselju: »Ne veselite se nad tem, da so vam pokorni duhovi, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,20).

p. Ivan Platovnjak DJ

V Janezovem evangeliju so Jezusovi učenci že tu na zemlji deležni veselja vstalega Kristusa. Jokali in žalostni boste, »toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet. Tudi vi ste zdaj žalostni. Toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in veselja vam ne bo nihče vzel. […] Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno« (Jn 16,20–22.24). V Apostolskih delih pa vidimo, kako je prve kristjane prihod Svetega Duha tako prevzel, da »so bili polni veselja v Svetem Duhu« (Apd 13,52). Veselje je med sadovi Duha že na drugem mestu: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22). Še posebej je veselje v ospredju mnogih pisem apostola Pavla (Rimljanom, Korinčanom, Kološanom, Tesaloničanom). Njegovo Pismo Filipljanom je pismo o veselju v Gospodu. Skozi vse pismo vabi kristjane: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (Flp 2,2). Vsak človek je povabljen, da vstopi v veselje občestva s Kristusom skupaj z apostoli in vsemi vernimi: »To vam pišemo, da bi bilo naše veselje dopolnjeno« (1 Jn 1,4).

Viri veselja Kdor živi novo življenje, življenje nesebične odpovedujoče in darujoče se ljubezni, je že na zemlji deležen veselja vstalega Jezusa. To veselje, ki ga lahko vsak vernik občuti v globini srca tudi pri odpovedovanju, je predokus polnosti veselja v nebesih. Krščanska odpoved je namreč izraz in sad ljubezni do Kristusa in v njem do vsakega človeka in samega sebe. Če se odpovedujemo iz ljubezni in se v njej tudi darujemo, našo odpoved in darovanje prežema iskreno veselje. Čim večja je naša ljubezen, tem večja je naša moč za odpoved in darovanje. Sad odpovedi je naša resnična svoboda, iz katere se rojevata najgloblje veselje in mir. In postopoma vse naše življenje izžareva pristno krščansko veselje. Novost krščanskega veselja pa je predvsem v tem, da je lahko navzoče v nas tudi sredi trpljenja. Mnogo ljudi

Družina in Življenje

misli, da sta veselje in trpljenje nezdružljiva, toda kristjan je lahko vesel tudi v trpljenju. Gre za zdravo krščansko veselje, ki temelji na zedinjenju s trpečim in vstalim Jezusom Kristusom (Flp 4,13; Kol 1,24). Najgloblje veselje pa se v kristjanu rojeva iz izkustva odpuščanja grehov. To je Jezusov velikonočni dar po njegovi smrti za vsakega človeka. Zakrament sprave prinaša resnično duhovno vstajenje in veselje, saj nam je odvzeta teža greha in lahko živimo v svobodi Božjih otrok. Odpuščanja se še bolj veseli sam Bog, Dobri pastir, in z njim vsi izvoljeni v nebesih: »Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila. […] Prav tako bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja« (Lk 15,6–7). Namen Jezusovega prihoda na svet je bil in je prav v tem, da vsakemu človeku vrne dostojanstvo in srečo Božjih otrok ter ga spet pripelje v Očetov dom, v polnost veselja. Vir pristnega veselja je vedno znova obhajanje evharistije, osebna in skupna molitev, prebiranje in premišljevanje Božje besede, blagoslavljanje in zahvaljevanje. Seveda pa ne smemo pozabiti, da je v vsakdanjem življenju ogromno vsakdanjih dogodkov in srečanj, kjer smo lahko obdarovani z resničnim veseljem. Zakonca imata tako nešteto priložnosti, kako lahko razveselita drug drugega in se razveselita ob vedno novem zavedanju, kako je sozakonec čudovit Božji dar. Prav gojenje čuječnosti ali pa udejanjenje eksamna (ozaveščanja navzočnosti Boga v našem vsakdanjiku) je čudovit

Namen Jezusovega prihoda na svet je v tem, da vsakemu človeku vrne dostojanstvo in srečo Božjih otrok ter ga spet pripelje v Očetov dom, v polnost veselja. način, kako postajamo vedno bolj pozorni tudi na najmanjše stvari v vsakdanu in se zavedamo, da je vse, kar je lepo, dobro in resnično, čudovit Božji dar. Nič od tega se namreč ni zgodilo slučajno, temveč je v ozadju navzoča dobrota Boga samega tudi po naših bližnjih in vseh stvareh. Zavedanje tega je resnični vir veselja, ki nikoli ne mene. Za zaključek želim deliti z vami še en vir veselja. Skoraj vsako jutro grem na polurni sprehod na Ljubljanski grad in večkrat pri tem prav globoko doživljam neizmerno veselje, ko se zavem, kako neizmerno sem obdarovan. Pred kratkim sem doživljal na primer tole. Bilo je prav prijetno in sveže jutro. Jutranja svetloba je prežemala Ljubljano in tudi mene spodbujala, da se ji

odprem in dopustim, da mojo notranjost napolni luč veselja, miru in hvaležnosti Bogu, da lahko živim in uživam v vsem tem, kar me obdaja in mi je dano, darovano. Da, zopet mi je bil dan nov dan življenja. Preprosto mi je bil podarjen, ne da bi kar koli naredil. Ko sem stopal proti gradu, sem bil obdan tudi s čudovitim simfoničnim orkestrom najrazličnejših ptic, ki so s svojim petjem in žvrgolenjem slavile svojega Stvarnika ter tudi mene vabile, da se jim pridružim. Moja notranjost je bila vedno bolj polna pesmi hvaležnosti Bogu Stvarniku in Očetu za to, da sem, da živim, da smem živeti in preprosto okušati vse to. Vedno bolj sem se zavedal daru in čudeža življenja, ki mi je bil darovan pred leti po ljubezni mojega očeta in matere, v kateri ju je združila Božja ljubezen, ki je bila ob obhajanju zakramenta zakona po Duhu izlita v njuni srci in še vedno prebiva v njima in med njima.

Živim! Smem živeti! Smem bivati! Smem okušati življenje! Smem se zavedati te zastonjske obdarovanosti! Smem se veseliti in prepevati v svojem srcu od radosti življenja. V vsem, kar me obdaja in tudi v svojem telesu, smem okušati medsebojno darujočo ljubezen Svete trojice, Očeta in Sina in Svetega Duha. Njihovo čudovito in popolno harmonijo življenja drug za drugega. Popoln odnos ljubezni, kjer nihče ne misli nase in ne išče svojega, temveč vedno znova na drugega, ki se mu podarja in mu omogoča, da je in da se lahko daruje. Smem živeti v tej nedoumljivi medsebojni ljubezni med Očetom in Sinom in Duhom, se v njej gibati in preprosto obstajati. Te misli in čutenja so vedno bolj prežemali vso mojo notranjost. Z vsakim novim korakom, z vsakim novim dihom in utripom srca sem bil vedno bolj hvaležen in poln veselja, ki ga ta svet ne more dati, pa vendar mi je dan v tem svetu in sredi tega sveta, kjer sem obdan s svojimi brati jezuiti in tudi z mnogimi brati in sestrami v Jezusu Kristusu. Dragi zakonci, želim vam obilo blagoslova pri odkrivanju pristnega evangeljskega veselja in tudi virov, ki vam bodo omogočili, da bo v vas in med vama vedno bolj navzoče veselje, ki ne mine in ga ta svet ne more dati.

Družina in Življenje

DUHOVNA POBUDA

VESELJE KOT LEPOTNA PREOBRAZBA Papež Frančišek je lani na svetovnem srečanju družin v Filadelfiji dejal: »Bog je vso lepoto, dobroto in ljubezen podaril družini.« V meni še vedno odmevajo te njegove besede, ki kažejo na veliko globino. Obstaja pa nevarnost, da to globino spregledamo. Papež Frančišek je želel s to trditvijo pokazati, kaj je pravo veselje, ki se skriva v lepoti, dobroti in ljubezni. Sama vem, kako močno me nagovarja lepota, pa naj bo to lepota stvarstva, umetnine ali lepota osebe. Lahko rečem, da se me še posebej dotakne lepota, ki prihaja od znotraj – razveseli in razpoloži me lepota srca. Tudi letos sva na najini poti Od skupine do skupine za dobro družine doživela mnogo lepega: čudovito naravo, ki razodeva lepoto Stvarnika, pa tudi lepoto ljudi, s katerimi sva se srečevala.

Veselje ni vedno samo po sebi umevno Ko opazujem sebe, naše domače odnose in odnose med ljudmi, ki jih srečujem, opazim, da sta nasprotje veselja jeza in žalost. Ti pa nas naredita grde in nezadovoljne. Težko priznam, da sem tudi sama večkrat kazala čemeren in nezadovoljen obraz svojim najbližjim. Počasi spoznavam, kako so okrog jezne mame in jeznega očeta ljudje obremenjeni in kako slabo se počutijo. Večkrat se niti ne zavedamo, kako stvari, ki jih

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

nosimo v sebi, širimo okoli sebe, pa če to hočemo ali ne – podobno kot virus, ki ga prenašamo. Navadno se virusov bojimo, in če je le možno, naredimo vse, da bi se jim izognili. Kako pa je s širjenjem lastne nejevolje in nepredelane jeze? Se sploh zavedamo, da lahko tudi vse to kot

virus »vstopa« v življenja in odnose naših najbližjih ter jim ne greni le življenja, pač pa zavira vesel in veselja poln razvoj? Otroci, ki niti ne razumejo, kaj se v resnici dogaja, se radi »skrijejo za lastne ograje«, ki jim omogočijo preživetje, in se potem celo življenje ukvarjajo z vprašanjem,

Družina in Življenje

kako naj bi te rane pozdravili. Tako se je dogajalo nam in našim otrokom in tako bo tudi z našimi vnuki. Odkar je greh vstopil v ta svet, se ta zgodba ponavlja iz generacije v generacijo. Da, tudi starši so lahko del te zgodbe in moj zakonec in moji otroci ...

Kako priti do veselja in lepote kljub teži življenja? In mi bi se lahko tu ustavili in se prepustili žalovanju in obsojanju najprej sebe ali tistih najbližjih, se utapljali v raznih strahovih in bi nas zaznamovale obsodbe ter zamere. Greh pa bi se bohotil naprej v vsej svoji moči in uničeval cele generacije. Pa ni treba, da je tako. Saj poznamo edino pravo rešitev iz tega temačnega tunela: vsak mora prevzeti odgovornost zase in za svoje trenutno stanje, v katerem se je znašel.

Odkar sem odrasla oseba, sem sama odgovorna za svoj razvoj in predelovanje svoje preteklosti. Preteklost se je zgodila, ni pa treba, da ostajam jetnik svoje preteklosti. Ključ, ki lahko odklene kletko takšnega jetništva, ima vsak sam v svoji lastni svobodni volji. Najnovejše raziskave pravijo, da se vsi spomini in podatki, vse, kar smo v življenju doživeli, ne zapišejo le v naše možgane – v center za spomin, kot so dolgo mislili, pač pa v vsako celico našega telesa posebej. Zato so velikokrat tudi psihološke vede neuspešne pri zdravljenju težkih spominov.

Jezus, oseba, ki lahko ozdravi moj spomin Jezus je tista Luč, ki je prišla na svet in lahko posije v vsak trenutek moje zgodovine – v vsako mojo celico, jo

osvetli, pa tudi ozdravi in osvobodi. Vendar se vse to dogaja počasi, postopno in le z mojim zavestnim in vztrajnim sodelovanjem. Le jaz sama lahko dovolim Jezusu, da vstopi v moje strahove, zamere in bolezni. Samo on lahko spremeni mojo žalost v veselje, mojo zamero v odpuščanje, mojo jezo in obsodbe v blagoslov in sprejemanje drugega v njegovi drugačnosti. Da pa bi se to moglo zgoditi, moram redno delati na sebi, kar pomeni, spoznavati sebe in opazovati svoje reakcije. Človek je namreč edino bitje na svetu, ki lahko opazuje tok svojih misli. In ko pomislim na svojo preteklost, je nekako tako, kot bi gledal sebe v vzvratnem ogledalu. Lahko se odločim in pokličem Boga, naj se mi pridruži, me drži za roko in vodi pri vseh odločitvah. Lahko ga prosim, naj me, ko sama nisem sposobna narediti koraka, nosi v naročju …

Moje napake – nove priložnosti Priznanje lastne nemoči in grešnosti je vedno pravi začetek nove življenjske etape. In na začetku vsake nove etape je spoznanje, da je On tisti, ki zdravi mojo preteklost in riše poteze veselja in nasmeha na naše večkrat utrujene obraze. Na nas je le, da mu mi to dovolimo. Otroci so najbolj srečni takrat, ko smejo gledati lepe, vesele in zadovoljne obraze svojih mamic in očkov. Vabim vas, da si upamo biti veseli, zadovoljni in srečni starši pa tudi stari starši. Sveto pismo nas vabi: »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim14,17). In prav to nam kot Božjim otrokom pripada! To je naša dediščina! Na to dediščino se lahko sklicujemo in si jo prisvajamo z redno molitvijo, branjem Božje besede in rednim prejemanjem zakramentov.

Družina in Življenje

STARŠEVSTVO

NEVIDNO VESELJE Vsaka nova tema glasila je povod za premišljevanje o odnosih v moji družini. In vsakič znova spoznavam, koliko čudovitih priložnosti v življenju nam poklanja Bog. Tokrat me najprej spomni na knjigo Phila Bosmansa Ne pozabi na veselje. Že naslov me je vedno nagovarjal na poseben način. Začnem mleti o različnih dogodkih, razmišljam tudi o tem, kakšni specialisti znamo biti starši pri jemanju veselja otrokom. »Smo pozabili na veselje?« se vprašam, saj ravno med tem pisanjem poslušam cviljenje enega od otrok, ki ga draži drugi. Ko to, zadnja leta (pre)pogosto draženje preraste že v gnjavljenje, bi človek kar pobegnil. Možu medtem uspe pomiriti strasti, pa grem in povprašam malo o veselju v naši družini. Najstnika bi razveselil samo denar, izvem, drugi sploh ne šteka, kaj hočem, tretji pa pravi, da je kar nekaj veselja, a takrat, ko se z možem skregava, pride sama žalost. Za trenutek se mi odgovor zdi kot veliko breme. Vem zakaj. Ker v tistem hipu prevzamem vso odgovornost in pozabim na nebeškega pomočnika.

naravnani na veselje. Z vprašanjem, koliko je veselja v naši družini, nadaljujem pri možu. »Veliko,« ustreli kot iz topa in po premisleku čez trenutek še doda: »Nevidnega.« Temu se oba iz srca nasmejiva. Stanje torej ni tako brezupno, kot se zdi.

Veselje ima veliko obrazov Trenutno veselje je zelo odvisno od tega, v kakšnem razpoloženju nas najde, ko potrka na vrata. Jeseni sem nekega dne hitela pripravljati kosilo, ko sem prišla iz službe. Otrok je veselo prihitel, da mi nekaj pokaže, pa sem ga zavrnila, ker »nisem imela časa«. Drugi je komentiral, da saj itak nimam časa za nič in se samo še jezim. Tisti trenutek sem se zazrla vase in se vprašala, kdaj sem se komu v družini zadnjič nasmehnila, veselo sprejela otroka, moža ali novice, ki so mi jih prinašali. To

Najin odnos, razlog za veselje v družini Vesela sem otroške iskrenosti in modrosti, na katero odrasli včasih kar malo pozabimo. In kako prav ima! Takrat, ko najin odnos lepo teče, je drugačno vzdušje med vsemi. Več je sproščenosti, vse poteka bolj umirjeno in s tem smo vsi skupaj bolj

je bil čas, ko se s šolo spet začenja divji ritem hitenja, voženj v vse smeri poleg pospravljanja jesenskih pridelkov in priprave ozimnice, čas,

ko z možem postaneva lovca na proste minute, ki jih nameniva le drug drugemu. Moževo veselje me v takih trenutkih, ko sama nisem razpoložena, včasih jezi. Saj sva vendar eno in ni pošteno, da bi se veselil samo eden … Kako hitro zna hudi duh izkoristiti take priložnosti, da nas oropa občutkov, ki nas povezujejo. In tako osiromašeni smo bolj dojemljivi za napade na tisto globlje veselje. Tisto nevidno veselje, ki ga je čutiti. In vem, da ga čuti tudi tisti od otrok, ki bi ga razveselil samo denar (spet provocira …). V dneh, ko sva oba z možem bolj obremenjena, bi morala biti bolj pozorna. Si vzeti več časa za počitek v molitvi, izročiti bremena in skrbi Bogu. Pa ravno takrat rada pozabim na to. Rinem z glavo skozi zid in hočem vse sama. Pa gre veselje …

Veselje – nekaj, kar lahko dam Počitnice so tu in z njimi čas, ko bo avto popoldne parkiran pred hišo, ko bomo preizkusili nove loparje za badminton, preživeli teden na morju – zaenkrat še cela družina. Za začetek se odločim, da bom v svojo jutranjo molitev vključila prošnjo, da bi bila odprta za veselje. Za pomoč v prihodnosti kličem na pomoč Svetega Duha. Naj me kar pošteno dregne, če bi hotela spregledati vse, kjer in ko se lahko veselimo kot družina, kot zakonca, kot starša, tudi kot otroka. To je vendar ena od tistih naj stvari, ki jih lahko dam najdražjim. Alenka B.

Družina in Življenje

OH, TE TAŠČE

VESELJE, KI KREPI SRCE

Preljubo veselje, oj, kje si doma? Kje je res veselje doma? V meni ali v ravnanjih drugih do mene? Če razmišljam o veselju do najinih odraslih otrok, se sprašujem: »Se znava veseliti najinih odraslih otrok? Se znava z njimi veseliti?« Ja, že, ampak … Ta »strupeni« AMPAK. Nasploh mi prihaja na misel, da hitro pozabimo, kako velik dar so otroci. Koliko hrepenenja bi ostalo neizpolnjenega, če jih ne bi bila dobila? Zdaj so. Odrasli so, lep kos poti sva (lahko) hodila z njimi. Kako zdaj gledava nanje? Kot na tiste, ki jih morava še vedno usmerjati, popravljati, kritizirati? Ker sicer ne bodo prejeli nadvse pomembnih informacij za življenje. Sva jih vesela le takrat, ko živijo (beri: delajo, vzgajajo, preživljajo prosti čas) po najinih pričakovanjih? In če ne, ni čudno, da nisva vesela. Nekateri starši pravijo, da še vedno smejo otrokom reči vse, kar po njihovo ni prav. Sama menim, da jim lahko povemo toliko in na način, kot bi povedali kateremukoli odraslemu človeku, če seveda želimo biti v mejah spoštljivosti. Zato – ali zmoreva otroke videti kot sad najine in Božje ljubezni? Se zavedava, da je najina vzgoja do njih končana, da je v njej odigral pomembno vlogo najin zgled, ki je bil, kakršen je bil. Takrat je bil čas za »popravke«, zdaj pa je predvsem za to, da jih sprejmemo v njihovi resničnosti (kakor tudi sebe v svoji) in čutimo z njimi. V tem razmišljanju prihajam do zavedanja, da je res dobro, da znava iskati razloge za hvaležnost in veselje.

In da je pravzaprav to zdaj najino poslanstvo – biti hvaležna (v hvaležnosti pa je veselje) za to, da: so zmogli odrasti in prevzemajo odgovornosti, živijo z nama pod isto streho, nama pripeljejo v varstvo svoje otroke ali dopustijo, da prihajajo k nama, nama zmorejo povedati, kar jih v zvezi z nama žuli (kar je zelo pomembno za zdravje vseh), delijo svoje doživljanje z nama, se učijo iz življenja in lahko (ali manj lahko) bi naštevali še naprej. Kaj od naštetega bi lahko obrnili tudi drugače. (Veste, kam ciljam?) A zakaj bi, če nama navedeno ugotavljanje daje več razlogov za veselje, veselje pa krepi srce, okrepljeno srce pa lahko da več od sebe. Ne pravim, da je takšna drža lahka, tudi ni kar podarjena. Če nama ne gre preveč dobro od rok, pa smeva še in še za izboljšanje prositi Sv. Duha in smeva še in še moliti za otroke. Tega nama Bog ne daj pozabiti! In tudi tega ne, da sva otrokom še vedno zgled v vsem, tudi v tem, kako se veseliva. Sabina M.

Družina in Življenje

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

DOBER DAN, ŽIVLJENJE »Življenje, veliko, visoko, večno, kličem ti: Dober dan! In ti ponujam roko za srečno skupno vandranje kdovekam. Skozi solzenja, svetenja, zorenja, na severni in na južni tečaj, v dolino solz in na goro vstajenja in zmeraj znova k sebi nazaj.« Besede Toneta Pavčka iz pesmi Dober dan, življenje; za uvod v moje deljenje veselja z vami. Vandrajte k Jezusu tja in nazaj in ne »kdovekam«, je moje veselo sporočilo vam. Voljo do vsakega dneva v življenju in do prizadevanja za razumevanje v odnosih mi daje vera. Bogu sem hvaležna, da me je ob vseh težkih preizkušnjah popeljal na to zame, za našo družinico pravo pot. Jezus je prišel v našo družino pred leti, ko je prvorojenka sprejela sveto obhajilo: »Nihče ne prižge svetilke in jo postavi na skrito mesto ali celo pod monštranco, marveč na veliki svečnik, da bi lahko vsi, ki bi vstopili,

ugledali to razkošje.« (Luka 11,33) Hvaležna sem, ker mi je pokazal pravi kompas v vsem mojem iskanju v odnosih vse od počitka – relaksa, intelekta, sončnih počitnic in odiseja. Da me je v težkem trenutku spomnil, da obstaja, in da se nisem vdala, da sem se pobrala in šla naprej. Ni bilo potrebno veliko z njegove strani, a priznam, dolgo sem potrebovala, da sem ga slišala, da sem prepoznala njegova znamenja. Zazvonil je cerkveni zvon, poklical me je na pot preobrazbe in ne na pot selitve v izgubljeni, razdrti svet. Takrat se je moj partner iskreno veselil z menoj, da je dobil priložnost, da zaživimo v novem veselju. Seveda vse skupaj ne pride čez noč, tudi jaz sem potrebovala veliko moči od takrat, da sem se lahko ponovno veselila z njim. Od takrat je minilo že precej let in na pot nama je prinašal nove preizkušnje. Novo rojstvo in izgubo zaposlitve enega od naju. Zmoreva in znava se veseliti šele od trenutka, ko sva oba v sebi začutila, da sva odpustila drug drugemu za vse pretekle napake in grehe, ki sva jih storila drug drugemu. Po zadnji skupni spovedi sva se na poti nazaj

iskreno nasmejala drug drugemu. Oba čutiva, da sva si bližje in da drugače delujeva v odnosih, ampak šele od trenutka, ko sva se oba zavedla, da sva oba odgovorna za najina občutja, ravnanja. Z najinimi tremi sončki se vsak dan veseliva novih dogodivščin. Resnično verjamem, da se je potrebno in vredno truditi za veselje v vseh naših odnosih, saj se tisto, v kar vlagamo, množi in naj bo to vlaganje v niz drobnih biserov za na našo poletno ogrlico okoli vratu. Naj nam ogrlica z občutji odrešenjskega veselja nikoli ne pade z vratu. Pred nekaj dnevi sem slišala stavek, da ko pade dol veriga (»ketna«) na sestankih, je konec. Je brez smisla vztrajati še naprej. A naj vas prepričam v nasprotno. Moj zavzeti kolesar pravi, da je treba tudi verigo po določenih kilometrih zamenjati, pa četudi je ta še cela in uporabna. Sinček mi je po nesreči strgal tanko verižico s križcem z vratu. Zamenjala sem jo z debelejšo. Ta bo zdržala dlje. S pomočjo skavtinje, nas vseh, molitve, vere, upanja in ljubezni. Branka P.

Družina in Življenje

PRIPOROČAMO V BRANJE DUHOVNIK MED PROSTITUTKAMI (p. Jean-Philippe Chauveau, Emanuel, 2015) Podnevi zaporniški duhovnik, ponoči spovednik prostitutk … Francoski pater Jean-Philippe je eden izmed tistih oznanjevalcev vere, ki so svoje življenje posvetili ljudem z obrobja družbe. V pariškem Bulonjskem gozdu vsi poznajo njegov avtodom, ki vselej z odprtimi vrati sprejema moške in ženske, ‘prijatelje noči’. Prostorček miru in topline, pa tudi kapela na kolesih, v kateri se govori o dobroti, lepoti in resnici. Cena: 19,80 €

OBLIČJE USMILJENJA (Raniero Cantalamessa, Založba bratov kapucinov, 2016) Br. Raniero Cantalamessa razmišlja o Božjem usmiljenju: kako se je kazalo v zgodovini odrešenja, kako v Kristusu ter o načinih, kakor nam danes prihaja naproti po zakramentih Cerkve; ob tem pa o dolžnosti in delih usmiljenja, posebno o dolžnosti Cerkve in njenih služabnikov, ki so poklicani biti z grešniki usmiljeni, kakor je bil usmiljen Jezus. Cena: 7 €

Duhovne vaje za zakonce v Ignacijevem domu duhovnosti: od 30. 9. do 2. 10. 2016 – p. Viljem Lovše DJ in p. Janez Poljanšek DJ od 25. do 27. 11. 2016 (Z veseljem biti žena in mož) – p. Ivan Platovnjak DJ in p. Janez Poljanšek DJ Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 16.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Priprava na zakon ob koncu tedna

Zavod sv. Ignacija z Ignacijevim domom duhovnosti in MIC-em organizira pripravo na zakon, katere cilj je temeljitejša priprava na sprejem zakramenta zakona in življenja v njem. Priporočamo jo parom, ki se bodo poročili čez nekaj mesecev. Po končanih pripravah prejmejo pari potrdilo o udeležbi. V letu 2016 bodo predvidoma ob naslednjih vikendih: od 2. do 4. septembra, od 30. septembra do 2. oktobra, od 4. do 6. novembra, od 2. do 4. decembra. Termini se lahko ob premajhnem številu prijav združijo ali spremenijo. Prijave po telefonu: 031/362-739 (Lilijana Bole) vsako sredo od 10. do 12. ure. Po e-pošti se lahko prijavite na naslov: svjozef@gmail.com Več informacij: www.ignacijevdom.si

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

ROGLA – NEKAJ LEPEGA, KAR SE NAMA JE »MORALO« ZGODITI Kako lepo je, ko veš, da vlagaš v delnice, ki na »borzi življenja« ne nihajo – predvsem pa nikoli ne padejo! V te delnice, ki pomenijo naše medsebojne odnose, smo od 1. do 3. aprila na Rogli »vlagali« svoj čas, svoja iskanja in pričakovanja, želje in hrepenenja ter svoje upe. Zbrala se nas je lepa skupina parov iz vse Slovenije, ki smo bili poročeni od nekaj mesecev do 45 let. In bili smo ena velika družina, ki se veseli vsakega trenutka, ki ga sme preživeti skupaj. Obljubili smo si, da se še srečamo. Ob koncu vikend seminarja so zakonci povedali: Iskrene in sproščene zgodbe iz vsakdanjega življenja. Spoznal sem, kaj je zares pomembno v življenju: žena in družina. (Boštjan) Novi napotki za skupno življenje za naju in za najine otroke. Dober pobeg iz ponorelega sveta. Z ženo še nisva nikoli toliko storila za naju kot na tem seminarju. (Marko)

Prišla sva brez posebnih pričakovanj, dobila pa zelo veliko. Vsebinsko izjemno bogat vikend, super pričevanja parov, veliko iztočnic za globlji premislek in osebne spremembe. Čudovito organiziran sobotni večer. Hvala. (Urška) Seminar, za katerega v javnosti ne slišiš. Škoda! In potem seveda misliš, da kaj takega sploh ne obstaja. (Janez) Pred nama je še celo življenje in želiva si ustvariti srečno in blagoslovljeno družino, zato sem presrečna, da sva imela možnost biti na takem seminarju na začetku najine skupne poti. Dobila sva veliko namigov, ki nama bodo pri tem v pomoč. Svojega moža sedaj še bolj sprejemam kot Božji

dar in sem Bogu zanj neizmerno hvaležna. (Maja) Spodbudno, pozitivno in vredno obiska. Priporočil bi ga vsem zakoncem. (Ivan) Osebna pričevanja nagovarjajo in ti pomagajo na poti vsakodnevnih odločitev ZA: rast v veri, zaupljiv in potrpežljiv odnos do moža in otrok, širjenje veselja med ljudmi, ki nas obdajajo. (Marjana) Nekaj najboljšega, kar se mi je v življenju zgodilo! Prečudovito! Hvala. (Tina) Seminar mi je bil zelo všeč kljub dejstvu in miselnosti, da vse veš, samo vsega ne izvajaš v vsakdanjem življenju. Počutila sem se zelo lepo in dobila občutek pripadnosti eni veliki družini. (Manica) Seminar je bil zelo bogat na duhovnem in življenjskem področju. Lepo so bile prikazane pasti in preizkušnje, ki nas z vseh strani »napadajo«, ter primerna obramba. (Jože) Pričevanja parov so me navdušila, skoraj šokirala. Zelo dobro sem se počutila. Močno ste me nagovorili. (Andreja) Sem prijetno presenečen. Dobil sem veliko uporabnih napotkov, ki jih je vredno vnesti v življenje. (Bojan) Odmik od vsakdana. Bilo je nekaj lepega, kar se nama je »moralo« zgoditi. (Nataša) Dobro počutje, čas za naju, »poročna maša« in večerja za dva. Veliko pozornosti, lepo petje med mašo …, skratka veliko lepih doživetij. (Uroš)

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

SEMINAR V NJIVICAH – BOŽJI BLAGOSLOV ZA NAJIN ZAKON Pretekli konec tedna naju je Bog zopet obilno blagoslovil. Na ta način nama je zopet spregovoril: »Jaz sem zvest in še naprej uresničujem obljubo, ki sem vama jo dal.« Na najino poročno vabilo sva namreč zapisala misel iz Svetega pisma, ki je odločilno vplivala na to, da sem se poročila z Robertom. Nekega jutra, ko sva bila z Robertom še fant in dekle, mi je Bog spregovoril po naslednjih besedah, ki sem jih prebrala v Svetem pismu: »Resnično, obilno te bom blagoslovil in te silno namnožil.« (Heb 6,14 ). Čez manj kot tri mesece sva se zaročila in čez deset mesecev sva se poročila. Sedaj sva poročena že več kot petnajst let. Ni bilo v tem času vse romantično in brez težav. Imela sva tudi zelo velike krize, vendar Bog je bil zvest. Podaril nama je 6 zdravih otrok, hišo, ki je celo prevelika za našo družino (poleg najine spalnice in ogromne dnevne sobe s kuhinjo imamo še 7 sob). Ampak pomembnejši od teh in

še drugih vidnih darov so očem nevidni: ogromno duhovnih vaj in še druge duhovne hrane. Pa naj preidem k bistvu, o katerem sem pravzaprav začela pisati. Včeraj sva se vrnila s tridnevnega seminarja z naslovom Nepozabni trenutki za naju v Njivicah. Rada bi dala res vse pohvale Daniju in Vilmi za organizacijo. Hvala, da sta sledila Božjemu klicu in začela z delom za zakonce in družino. V teh treh dneh naju je res nagovorilo veliko stvari. Čeprav sva imela s seboj najmlajšega sina Luka, ki je star 4 mesece, sva izjemno veliko odnesla od seminarja. Za to se morava vsekakor zahvaliti tudi požrtvovalni varuški (glej fotografijo). V teh dneh sva veliko razmišljala in se pogovarjala o odnosih v naši družini. Spoznala sva ogromno napak, ki jih delava. Pravzaprav sva za veliko napak vedela že prej, ampak v teh dneh sva dobila marsikakšen recept za njihovo

popravljanje. Vsekakor sva sklenila, da se bova v svoji nemoči bolj obračala na Boga po pomoč. Nama pa je Bog razodel tudi zelo velik pomen odpuščanja. Tudi če nama je Bog podaril ta seminar samo zaradi včerajšnjega dne, se je izplačalo iti in sva mu zelo hvaležna za to. Ko sva prišla domov, sva namreč najprej objela vsakega otroka posebej, ga blagoslovila in mu povedala, da ga imava rada. Pri večerni molitvi sva se jim opravičila za vse napake v vzgoji, ki sva jih storila. Povedala sva jim tudi na kratko, kaj se je dogajalo v teh dneh, ko naju ni bilo. Tudi oni so povedali, kako so preživeli ta čas odsotnosti. Krona vsega tega pa je bil čudež: v času najine odsotnosti je pri nas pozvonil župnik. To se ni zgodilo še nikoli. Otroci so povedali, da naju ni doma. Izročil jim je kuverto. Bila sva popolnoma presenečena in ganjena ob odprtju vsebine: 200€ kot dar novomeške škofije ob rojstvu šestega otroka. Neverjetno! Ravno znesek za pokritje seminarja! Na spodnji fotografiji je še drugi del družine, ki je ostal doma. Sarie in Robert Bučar

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

ZAMENJAJMO »PLES STRAHU« ZA »PLES LJUBEZNI«! Vsi poročeni plešemo. O tem, kakšen ples plešemo, smo med 22. in 24. aprilom premišljevali v Crikvenici na Nadaljevalnem vikend seminarju za zakonce z naslovom V LJUBEZNI NI STRAHU. Spregovorili smo o »plesu strahu«, ki ga bolj ali manj brez večjih težav vsi obvladamo. Gre za »ples«, ki ga lahko »sprožijo« naše besede, pa tudi naš molk, naše geste, obrazna mimika … Skratka ni se nam treba posebej truditi in že se »vrtimo v krogu« bolečin, prizadetosti, želje po razumevanju, priznanju, zaznavanju, slišanosti …, podzavestnem reagiranju, vračanju udarcev … In če sta za ta ples »potrebna dva«, je za drugi ples, ki smo ga poimenovali »ples ljubezni«, potreben eden. Ta »eden« se lahko vsak trenutek odloči (vsekakor je omembe vredno dejstvo, da taka »odločitev« večkrat presega človeške moči in je zanjo potrebna Božja (po)moč) in »izstopi« iz plesa strahu in začne »korake« plesa ljubezni.

O vikend seminarju ste povedali: Zelo me je nagovorilo zavedanje, da Gospod vedno ve, kje sem/sva, v kateri situaciji in v kakšnem razpoloženju ali kraju se nahajam/nahajava. In to v meni/nama krepi zaupanje, da sem/sva vedno v Njegovem »namenu« in ljubečem objemu, ne glede na to, kaj se bo meni/nama/ najinim v življenju dogajalo. Irena Ples strahu: če se mu že ne morem upreti, lahko kadarkoli »izstopim« in pričnem ples ljubezni – sam se odločam o tem, ali bom nadaljeval ples strahu ali bom raje začel ples ljubezni. Sandi

Hvaležen sem, da imam priložnost, da se lahko udeležim takega seminarja (duhovnih vaj), ki nama daje moč in naju napolni za vsakdanje delo. Trudim se premagovati strahove, molim, se zahvaljujem, izročam v Gospodove roke. Upam, da bom večkrat lahko »izstopil« iz plesa strahu in zaplesal ples ljubezni. Marko Tema je bila zelo življenjska in nama je podala veliko smernic za najin odnos. Predvsem nama je bil všeč način, kako izstopiti iz plesa strahu in zaplesati ples ljubezni. Upava, da bova z Božjo pomočjo to lahko živela. Agata Tema je bila skrbno izbrana in dobro pripravljena, vreme slabo, hrana odlična. Zame je bilo glavno sporočilo seminarja: spustiti Boga (Jezusa) v srce. Bilo je luštno, zabavno, dobra družba, dobri voditelji, večer s plesom … Pa še to: tako globokih in resničnih pridig ne doživiš pogosto! Blaž Potrebno bo še veliko treninga. Sicer pa sva vesela, da sva na pravi poti, saj delava vse iz ljubezni in v ljubezni drug do drugega in do Boga. Hvala za mnoge izkušnje, ki jih z nami tako nesebično delite, in hvala za čudovite zglede in za upanje, da se da z ljubeznijo vse premagati. Simona Po tem seminarju, kjer sem tako čudovito »napolnila« svoje baterije, si želim, da bi do mojega moža, v moji družini in na mojem delovnem mestu svetila luč Božjega usmiljenja in njegove ljubezni. Greti Preoblikovanje plesa strahu v ples ljubezni je »rešitev«! In ta »preobrazba« je možna samo z Božjo pomočjo. Pomembno pri tem pa je, da se za prekinitev plesa strahu »vklopi« osebna odločitev in se za to prevzame osebna odgovornost. Marjan Super odmik od ponorelega sveta, približevanje Bogu, ženi in polnemu ter boljšemu življenju. Matjaž Priznati moram, da sem najin odnos jemala kot »samoumeven«, ga skušala v sodelovanju z možem izpopolnjevati in nadgrajevati. Za Jezusove besede sem bila bolj ali manj gluha – sploh ga nisem vabila v najin odnos. Na seminarju sem začutila, da je prav Jezus tisti glavni akter, ki nama lahko pomaga bolj polno živeti, le povabiti ga morava medse. Domov odhajava odprtih src za Jezusa. Barbara

Družina in Življenje

ODRINITE NA GLOBOKO IN VRZITE MREŽE (Lk 5,4) V začetku maja so se pri sv. Jožefu v Celju na duhovnem vikendu zbrali člani zakonskih skupin iz Železnikov, katerim se je pridružilo še nekaj »zunanjih parov«. Naše druženje je bilo veselo in živahno, saj so vsi prišli z otroki in tako smo v veselju in medsebojni naklonjenosti preživeli lep vikend. Lahko rečem, da smo kmalu »ujeli globoko Božjo frekvenco«, iz katere smo vsi črpali. Čeprav je bil naslov seminarja V ljubezni ni strahu, se zdi, kot da bi bile naslovne besede tega članka, ki jih je Jezus namenil apostolu Petru, za ta vikend bolj primerne. Zakaj? Ker smo zares odrinili na globoko, ker smo zares vrgli mreže, v katere nam je Bog dovolil ujeti »ribe iz globin« – dovolil nam je drug drugega in pa predvsem Njega samega gledati z očmi srca in vere. Sicer pa z Vilmo vedno bolj ugotavljava, da naju Gospod »razsipno« ljubi s tem, ko nama podarja tako čudovite brate in sestre. Nemogoče je najti ustrezne besede, s katerimi bi mogel opisati občutke notranjega veselja in sreče, ki me prevzamejo, ko smem objeti zdaj tega zdaj onega brata ali sestro, ko čutim tisto globoko povezanost, ki neznansko presega vse, kar mi more ponuditi ta svet – pa naj bo na tej ali oni zabavi, prireditvi, koncertu, športnem dogodku ... Z nekaterimi pari iz Železnikov se že dolgo nismo srečali, vendar smo drug ob drugem takoj spet začutili, da si smemo povsem zaupati, da smo si »v sorodu«, da imamo istega Brata in istega Očeta, ki nas vse neizmerno ljubi, da nas povezuje ista vez ljubezni – ista kri, ki je bila za nas in naše odrešenje prelita na križu. Seveda je o teh neslutenih globinah, ki jih lahko začutimo in spoznamo le v okolju, ki je prežeto z Božjim Duhom, nemogoče govoriti – to lahko v ponižnosti in v Duhu hvaležnosti le izkusimo. Dani

O seminarju so rekli: Veliko koristnih napotkov in pogledov na krščansko življenje, ki sta jih predavatelja črpala iz osebnih izkustev. Vsakdo je lahko dobil veliko dobrih idej za graditev mostov, še posebej do drugače mislečih. Fani in Lojze Vikend naju je obogatil in ponovno še bolj zbližal. Upava, da bo trajalo čim dlje! Tako pričevanje zakoncev danes družba nujno potrebuje. Sandra in Ivan Hvaležna sva, da ste za razlago svetopisemskega odlomka uporabili svoje lastne izkušnje, saj se tako odlomek zares »usede«. Všeč nama je širina, ki se zrcali v predstavljeni temi in ne le neko ozko gledanje in teoretiziranje. Tatjana in Andrej Hvaležna sem, da smo naše »antene« spet naravnali na Božje frekvence in da smo se zakonci povezali med seboj, ker nas vsakdan velikokrat razdvaja, če se zares ne potrudimo in odločimo drugače. Lucija Ponovno sva se utirila na pot h Kristusu. Martina Če so apostoli na binkoštni dan prejeli Svetega Duha v za nas nepredstavljivi meri (kot bi ga s cisterno pripeljali gasilci), ga mi očitno prejemamo po kapljicah in ena taka kapljica je tudi pravkar doživeti seminar. Janez Seminar je bil super – kot vsi do sedaj. Partnerski odnos je pač trd oreh (sploh tistih »ženskih« 20 %, ki jih mož ne razume in ne čuti tako kot jaz). S ponižnostjo greva naprej po Božjih poteh. Darinka Tema je bila odlično izbrana, prisotna v vsaki skupnosti in zvezi ter potrebna obravnave. Veliko se naju je dotaknilo. Spet so se nama odprla nova obzorja. Hvala vam za prejeto. Boga prosiva, da bi znala vsaj delček tega posredovati naprej. Mateja in Simon Hvaležna sva za trenutke, ki sva jih lahko posvetila drug drugemu in za Božjo navzočnost, ki nas je spremljala. Mira in Janez

Družina in Življenje

ROMANJE OD SKUPINE DO SKUPINE

JE HODITI PEŠ IZGUBA ČASA? Je hoditi peš res nekaj staromodnega, preživetega, nesodobnega? Kaj pa če je to nekaj zanimivega, čarobno lepega, navdihujočega? Prav to izkustvo, ki sva ga z ženo letos že tretjič doživela, želim podeliti z vami. Ko hodimo peš, imamo veliko časa za premišljevanje, pogovor z osebo, ki nas spremlja, čas za opazovanje samega sebe, okolice … Ko hodimo peš, se šele zavemo, kako lepa in raznolika je naša domovina in kako malo jo zares poznamo! Naš veliki pisatelj ji je zapel slavospev: »O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama … Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev …« (Ivan Cankar, Kurent)

Tiha želja še vedno tli: nekega dne bi rad šel v Santiago de Compostela! Prvič sem slišal osebno izpoved o romanju v špansko romarsko središče Santiago de Compostela iz ust dragega, sedaj že pokojnega prijatelja Bogdana Žorža. Bogdan je

znal tako slikovito pripovedovati o tej avanturi, ki sta jo z ženo Zdenko dvakrat skupaj doživela, da se je v meni začela prebujati želja, da bi se tudi sam (po možnosti skupaj z ženo) odpravil na to znamenito in več kot 830 km dolgo romarsko pešpot. Ker sem ugotovil, da kaj takega še dolgo ne bo mogoče (za ta podvig človek potrebuje vsaj mesec dni časa in tudi nekaj denarja), sem

pomislil, da bi midva morda lahko svoj »camino« (pot, romanje) našla kar Sloveniji. In rodila se je ideja, da bi lahko peš poromala od zakonske skupine do zakonske skupine in se z našimi dragimi zakonci srečala v njihovem domačem okolju. In se je zgodilo. V juniju 2014 sva prvič peš romala iz Leskovca do Razkrižja (254 km), lansko leto iz Leskovca do Kopra (363 km), letos pa sva romala iz Novega

Družina in Življenje

mesta preko Dolenjskih Toplic, Semiča, Podzemlja, Črnomlja, Vinice, Starega trga ob Kolpi, Kočevja, Ribnice, Nove vasi (Bloke), Velikih Lašč pa tja do Kureščka (nekaj več kot 200 km).

Najino romanje postaja »DiŽ-evo romanje«! Ko sva se v juniju 2014 prvič odpravila na pot, sva mislila, da bova iz kraja v kraj romala sama, vendar sva kmalu ugotovila, da temu ne bo tako. Na poti so se nama vsak dan pridruževali prijatelji, ki so želeli

hoditi z nama. Kako prijetno je, ko na poti nisi sam, ko te spremlja nekdo, ki je pripravljen s teboj prehoditi del poti (pol dneva, cel dan ali pa tudi dva ali več dni), se pogovarjati, moliti, nositi del bremena (pa ne tistega iz nahrbtnika) …

Priprave in aktivnosti pred romanjem Tako romanje pa zahteva ustrezne priprave, med katere najprej sodi telesna kondicija (letos sva imela manj časa in sva v zadnjem mesecu pred romanjem prehodila le kakih 70 km), priprava ustrezne obutve, oblačil, nahrbtnika in drugih osebnih potrebščin (pozor: kdor roma na grob svetega Jakoba v Santiago de Compostela, mora skrbno načrtovati vsak kos prtljage, saj nahrbtnik

ne sme biti težji od 7 kg za ženske in 9 kg za moške, medtem ko je pri našem – DiŽ-evem – romanju po Sloveniji to lažje – z avtomobilom se »za nami« prevaža naš kovček z osebno prtljago). Pomembna je tudi ustrezna priprava poti: »dnevna« razdalja (vedeti moramo, koliko hoje na dan zmoremo, kakšen bo teren, po katerem bomo hodili …), dogovor z lokalnimi soorganizatorji (poznajo lokalne poti, bližnjice, gozdne poti), ki so pripravljeni po večerni maši v njihovem domačem kraju organizirati srečanje z zakonci, pripraviti skromno pogostitev ... Najbolje je, kadar

to pripravi zakonska skupina. Njeni člani lahko na srečanje povabijo svoje prijatelje, sodelavce, sorodnike ... Tako se v kraju (župniji) širi dobra

novica o lepoti poročenosti, o pomenu in delovanju zakonske skupine …

Letošnje romanje iz Novega mesta do Kureščka Kot prejšnja leta sva tudi letos imela veliko priložnosti spoznavati lepoto naše domovine, lepoto, ki je drugačna od tiste, ki sva jo doživljala na Štajerskem, v Prekmurju, na Gorenjskem ali na Primorskem. Pozdravljali so naju dolenjski grički, posejani z vinogradi in zidanicami, zasanjana reka Krka, gozdovi, odmaknjene vasice, »trtje« (vinogradi) v Beli krajini, reka Lahinja in Kolpa, mogočni kočevski gozdovi (dežela medvedov) …; povsod pa so naju z odprtimi rokami sprejeli gostoljubni, blagi, plemeniti in dobri ljudje, ki so na široko odprli vrata svojih domov in svojih src. Na naših poteh smo se pogovarjali o družini, Bogu, veselju in stiskah, lepoti Božjega stvarstva, ki nam je v tako obilni meri darovano,

Družina in Življenje

hkrati pa smo našo drago domovino vsak dan znova »preletali z molitvijo«. Prosili smo za blagoslov naših otrok, vnukov, mož in žena, očetov in mamic, dedkov in babic, vodilnih v Cerkvi in družbi … Prosili smo, naj se Božje usmiljenje v obilju izliva na nas, da se bodo kdaj le uresničile Cankarjeve besede: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!«

zgodbe, ki jih delimo drug z drugim, zakladnica, ki je ne moremo najti na nobenem ekranu, niti na straneh časopisa ali revije. Ko smo v popoldanskih urah prihajali na cilj dnevne etape, srečali prijatelje, ki jih morda že dolgo nismo videli, si zazrli v oči, v katerih se je zalesketala solza veselja, si segli v roke in si podarili objem, smo v hipu pozabili na prehojene kilometre, žulje, bolečine … Začutili smo medsebojno povezanost – skupnost bratov in sester, ki jo povezuje nevidna vez Ljubezni. In bili smo srečni in hvaležni.

romalo še več. Zakaj pa ne! Lepo je, ker se spotoma marsikaj dogaja. Spotoma gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Spotoma može in žene spodbujamo, da se je vredno zavzemati za vrednoto družine, se boriti za dobre odnose, vztrajati na skupni poti, se boriti za posameznika, ki je lahko moj otrok ali zakonec … Spotoma drug drugemu prinašamo veselje, ki v nas prebuja novo upanje, prinaša mir in zavedanje, da ni vse tako črno, kot morda na prvi pogled zgleda …

Koliko stvari se spotoma dogaja!

Zahvala

Kam bomo romali drugo leto v tem trenutku ne vem. Morda nas bo

Hvala vsem, dragi prijatelji, ki ste letos romali z nama, odpirali svoja srca in svoje domove, nam postregli s hrano in pijačo …; hvala duhovni-

Si upam ljubiti in biti ljubljen? Večkrat sva se spraševala, če je ves ta napor vreden – sploh zdaj, ko nekdo v desetih minutah z avtom prevozi razdaljo, ki jo peš premagujemo cel dan. Pa sva kmalu spoznala, da je čas, ki ga romarji preživimo skupaj, neprecenljiv, da so besede in

kom, ki ste darovali sveto mašo za naše družine, hvala vsem, ki ste nas z molitvijo podpirali, vsem, ki ste se odločili za zakonsko skupino ali obisk vikend seminarja … Naj bo Bog z vami vsemi, tako kot je bil z nami, ko smo hodili iz kraja v kraj! Evangelist Luka je zapisal: »Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim (Apd 10,38). Dani

Družina in Življenje

STARŠI – ROPARJI IZKUŠENJ SVOJIH OTROK? V torek, 31. maja, je ob prazniku Občine Krško v dvorani v parku v Krškem potekalo predavanje izjemno zanimivega predavatelja, podjetnika, očeta štirih otrok, dedka, skavta, planinca in blogerja Aleša Čerina. Predavanje nosi nekoliko provokativen naslov Starši – roparji izkušenj svojih otrok. Na začetku nas je pozdravil predstavnik Občine Krško Andrej Sluga, ki je na svojstven način priznal, da gre še za kako aktualno tematiko. Dejal je, da se je kot oče treh otrok tudi sam potrudil, da bi bil lahko prisoten prav na tem dogodku. Na začetku predavanja je Aleš otroke primerjal z ladjo. Ta je najbolj varna v pristanišču in naši otroci so najbolj obvarovani, če so stalno pri nas doma. A ladja je narejena za plovbo po razburkanem morju in otroci so namenjeni, da odidejo v življenje. Kot mora ladja izpluti iz pristanišča, tako morajo otroci oditi v svet poln “viharjev in razburkanega morja” ter skušnjav, ki še nikoli niso bile tako velike. Ali v času od rojstva do odhoda v življenje pripravimo otroke na to, kar jih v resnici čaka, jim omogočimo izkušnje, jih dovolj opremimo z “mišicami”? Naše starševstvo je pogojeno s starševstvom, kakršnega smo bili deležni sami. Generacije naših staršev in starih staršev, ki so izhajale iz povojnega pomanjkanja, so se pogosto zavezale k temu, da bodo svojim otrokom »omogočile vse«. S tem pa so svoje otroke »obsodile« na življenje v coni udobja. Vendar ravno v tej coni udobja, ki je bila omogočena že nam, današnjim staršem, še toliko

bolj pa našim otrokom, se ne dogaja nič, kar bi nas pripravilo na srečanje z »valovi« življenja.

Šele cona bolečine je tista, kjer se prične »trening« za življenje Predavatelj je zanimivo in doživeto spregovoril, kako že od najrosnejših let starši »ropamo« svoje otroke izkušenj – izkušenj hoje, saj jih povsod in mnogo predolgo prevažamo z vo-

zički, marsikdo skuša svojega otroka obvarovati pred vsakim padcem. Otroke dandanes pogosto oropamo tudi izkušnje hrepenenja, saj dobijo, še preden si kaj zares zaželijo. Oropamo jih izkušnje napora, saj jim želimo olajšati delo, jim pomagati pri šolskih projektih ali pa jih preprosto povsod vozimo. S tem jih prikrajšamo za resnično zadovoljstvo. Oropamo jih tudi izkušnje kreativnosti, ko jim – po možnosti še preden si jih resnično zaželijo – dostavimo gotove izdelke, kot so npr. plastične hišice.

Ko otroci odraščajo, jih s tem, ko jim pomagamo pri temeljnih življenjskih korakih, kot je vpis v srednjo šolo ali celo na faks, ropamo izkušenj prevzemanja odgovornosti. Predavatelj pravi, da se dandanes starši gremo t. i. »curling« vzgojo, saj skušamo, podobno kot športniki pri curlingu, odstraniti vse ovire, ki bi se nemara lahko postavile na otrokovo pot. V končni fazi starši otroke oropamo za izkušnje občutenja meje, ki bi jim v

času otroštva dala gotovost in jim omogočila zdrav razvoj v samostojne osebnosti, ki znajo reči da tistemu, kar je dobro, in reči ne tistemu, kar je slabo. Skoraj petdeset prisotnih staršev in starih staršev se je ob zaključku predavanja z veseljem zadržalo v klepetu, da smo s predavateljem podelili tudi osebne izkušnje. Da je bila beseda bolj tekoča in sproščena je poskrbela izjemno dobra kapljica, ki jo je za dogodek prispevalo Vinarstvo Kerin, ki se mu na tem mestu iskreno zahvaljujemo. Benjamin Siter

Družina in Življenje

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKA SKUPINA NOVO MESTO Pravijo, da če želiš, da je delo dobro opravljeno, potem se ga loti sam. DiŽ-evo zakonsko skupino v Novem mestu sta leta 2014 ustanovila kar Vilma in Dani Siter, ki sta povezala takrat štiri mlade pare v lep pomladni pušeljc. Ker nismo takoj od začetka našli župnijskega doma, kjer bi se srečevali, smo se večinoma zbirali kar po domovih. Zakonska skupina pa je rasla – tako po številu zakonskih parov kot njihovega podmladka – in vrata (novomeškega župnišča, včasih pa tudi samostanske kleti) nam je odprl nasmejan frančiškanski pater Krizostom. Sedaj nas zakonsko skupino obiskuje 6 parov, povprečna starost skupaj z otroki pa se giblje nekje pri 18 letih. Zato sta Vilma in Dani po enem letu vodenja sklenila, da smo polnoletni in se lahko osamosvojimo. Tako vodenje srečanja sedaj prevzame vsakokrat eden od parov. Če bi zakonske skupine imele svoje geslo, bi si naša lahko izbrala: »Pripeljal nas je v ta kraj in nam dal to deželo, v kateri se cedita mleko in med.« (5 Mz 26,9).

Po poroki se nama je življenje precej spremenilo. Novo okolje, služba, otroci ... Vse to je kar naenkrat zapolnilo najin vsakdan in tako je večkrat zmanjkalo časa drug za drugega. Zavedala sva se, da ne smeva dopustiti, da bi naju vse te obveznosti odtujile. Čutila sva odgovornost za najin odnos, za najino družino. Zakonska skupina nama omogoča, da rasteva osebnostno, hkrati pa raste tudi najin odnos. Še več, razvija se tudi najino tesno prijateljstvo z Bogom. Mojca in Marko Midva sva se odločila, da obiskujeva zakonsko skupino zaradi tega, ker je

to ura, dve, ki sta rezervirani za naju, da sva skupaj in da deliva, izmenjujeva mnenja o najinem odnosu in vzgoji najinih treh hčera ter seveda, da opraviva zmenek z namenom. Z druženjem v zakonski skupini vedno znova dobiš potrditev, da se vsi starši, otroci, družine srečujemo z isto problematiko. Starši uporabljamo različne prijeme za vzgojo, razumevanje svojih otrok, pri tem pa ne smemo pozabiti na negovanje in krepitev najinega odnosa. Moramo se zavedati, da nas spremlja Bog, ki nam daje moč in upanje, da smo na pravi poti do uspeha kljub prenekaterim padcem. Naša zakonska skupina je mlada, z mladimi člani in majhnimi otroki. Veselim se druženja, saj vedno v skupini izžarevajo veselje, ljubezen in pozitivna energija do skupnosti, človeka in Boga. Manica in Gregor Zakonska skupina nama predstavlja prijetno okolje za izmenjavo mnenj, pogledov na zakonsko življenje, družino. Všeč nama je družba, tudi po koncu uradnega dela si imamo vedno še veliko za povedati. :-) Zakonska skupina pomeni tudi, da imava vsak mesec (vsaj teoretično :-)) zmenek. Kar je ob

Družina in Življenje

majhnem otroku, službah in vsemu ostalemu včasih »misija komajmogoče«. Vedno loviva zadnje minute za srečanje, a se je vedno vredno potruditi. Nina in Toni Srečanja zakonske skupine so za naju priložnost, da si resnično vzameva čas, ki ga nameniva drug drugemu. Veliko nama pomeni druženje, pogovor in delitev izkušenj s podobno mislečimi pari. S pogovorom utrjujeva najin odnos, se zavedava vsak svojih napak, se učiva potrpežljivosti v medsebojnem odnosu in pri vzgoji otrok ter tudi utrjujeva svoj odnos z Bogom. Učiva se tudi medsebojne komunikacije in tako lažje rešujeva vsakdanje konflikte. Milanka in Jernej Prvo zakonsko skupino sva začela obiskovati dva meseca po poroki, kar se nama je kot novima župljanoma viške župnije, poleg želje, da bi še naprej poglabljala najin odnos, zdela tudi izvrstna priložnost za spoznavanje in povezovanje z župljani. Takoj so naju sprejeli za svoja in le s težkim srcem sva se skoraj tri leta zatem preselila na Dolenjsko.

DiŽ-eva zakonska skupina, v katero sta naju povabila Dani in Vilma, nama je nato po nekaj letih spet prinesla želena izhodišča za gradnjo najinega odnosa, saj nama veliko pomeni skrbno načrtovan program in obvezni zmenki, da si vzameva čas samo za naju. Zelo naju v tej skupini veseli povezanost med nami, zakonci, saj se na srečanjih vedno tudi nasmejemo in se pogosto družimo tudi izven »uradnih ur«. Hvaležna sva tudi za prisotnost patra Krizostoma, ki smo ga vzeli čisto za svojega, čeprav prihajamo iz različnih župnij. Meta in Primož Sva mlada zakonca z navihanim enoletnikom. Za obiskovanje zakonske skupine sva se odločila, ker se zavedava, da je na zakonu potrebno delati. Seveda pa je najlepše deliti izkušnje in poslušati nasvete parov, ki so na podobni poti kot midva. Zakonsko skupino obiskujeva šele slabo leto, pa naju je že presenetilo kakšno vprašanje oziroma kakšna tema. Vsekakor so najini pogovori po

našem srečanju vedno zanimivi. Najbolj pa ceniva najine skupne trenutke ob »obveznih mesečnih zmenkih«. Takrat se še posebej zaveva, da najin zakon ne smejo biti le opravki. Minca in Rok Sem frančiškanski redovnik in duhovnik p. Krizostom. Pred 20 leti sem diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani z nalogo, ki je imela naslov Zakrament zakona, dar in skrivnost odrešenja. Tema okrog zakona in družine me je skozi študij teologije vedno privlačila, tudi zaradi tega, ker sam izhajam iz ranjene (beri: ločene) družine. Zato je vse skozi prisotna želja delati z družinami in zakonci. Večino duhovniških let sem tako preživel med drugim tudi z zakonskimi skupinami. Ena izmed njih je tudi ta, ki se sestaja pri nas v Novem mestu enkrat na mesec. Vedno sem z veseljem poleg in po svojih močeh sodelujem in dodam tisto, kar kot duhovnik lahko in moram. Vesel sem odprtosti, iskrenosti in medsebojne povezanosti zakonskih parov. Vsem želim, da bi jim naša mesečna druženja pomagala kakovostneje preživljati zakonsko in družinsko življenje in da bi postali navdušeni misijonarji drugim zakonskim parom, saj le take potrebuje naša domovina Slovenija. p. Krizostom

Družina in Življenje

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

MIRNOPEŠKI ZAKONCI OB ZAKLJUČKU PASTORALNEGA LETA Obiskali lepote Gorenjske Prvo junijsko nedeljo, 5. 6. 2016, se je po drugi nedeljski maši izpred mirnopeške farne cerkve odpeljal avtobus, poln dobro razpoloženih članov treh zakonskih skupin in njihovih družin. Na predlog gospoda župnika Janeza Rihtaršiča nas je pot vodila na Gorenjsko. V Lescah smo skupaj pojedli nedeljsko kosilo, potem pa pot nadaljevali do nordijskega centra v Planici. Kljub slabemu vremenu nas je tam očaral zmagoslavni duh, ki v višave in daljave nese slovenske smučarske orle. Izvedeli smo mnogo zanimivih dejstev iz zgodovine skakalnice pod Poncami, malo pa je manjkalo, da bi vsaj malo letalniškega duha občutili tudi sami; nameravali smo se namreč spustiti po jeklenici z velike skakalnice – letalnice, a nam je to preprečilo deževje. Prevzeti nad lepotami gora, ki obdajajo planiške skakalnice, in veličastnostjo tega kraja smo se odpravili v bližnjo Kranjsko Goro. Tam smo obiskali župnika Janeza Šimenca, nekdanjega župnika mirnopeške župnije. V farni cerkvi smo v čast Mariji Vnebovzeti zapeli znano Marija skoz´ življenje in se hvaležni za vse, kar smo v preteklem letu prejeli, in za prijetno preživeto nedeljsko popoldne odpravili domov proti Dolenjski. Zapisala: Nuša Fabjan Ker je bilo na izletu kar nekaj mladih zakoncev in tistih, ki enkrat to še bodo, smo Nušo Fabjan po tem povprašali še malo o njenem gledanju na zakonske skupine, na skupna srečanja … Je namreč hči staršev, ki sta v zakonski skupini, študentka in razmišlja tudi o zakonskem življenju nekoč v prihodnosti. Kaj ti pomeni to, da tvoja starša že nekaj let hodita v zakonsko skupino? Obiskovanje zakonske skupine vidim kot zdravo vzdrževanje zakona. Tako kot je potrebno vzdrževati naše domove in avtomobile, se mi zdi pametno in smiselno vzdrževati in hkrati tudi

nadgrajevati zakonski odnos. Ker pa za svoj zakon v zakonski skupini skrbita ravno osebi, v katerih zakonu sem zrasla in odrasla, sem lahko samo vesela in ponosna, da ta isti zakon ohranjata, vzdržujeta in nadgrajujeta. Kaj lahko druženje zakoncev in družin različnih generacij in podobnih pogledov ter hotenj doprinese v naša življenja, naše medsebojne odnose? Medsebojno druženje različnih generacij je vedno priložnost, da se iz izkušenj drugih ljudi naučimo, da se kostanja iz žerjavice ne jemlje z golimi rokami, da se pri tem ne opečemo. Druženje ljudi podobnih pogledov in interesov pa ustvarja ozračje, v katerem se vsak posameznik počuti domače, sproščeno in varno. Od takih druženj tako vsak odnese največ kar lahko, pogosto pa se v takih krogih spletejo poznanstva in prijateljstva za vse življenje – taki odnosi pa izjemno bogatijo naša življenja. Ali se ti zdi srečevanje zakoncev v zakonskih skupinah – gledano iz perspektive tvoje bodočnosti – pravi način za pomoč pri gradnji odnosa v zakonu? Vsekakor sem goreča zagovornica mnenja, da je vsaka preventiva boljša kot kurativa. Tega vodila se držim v večini odločitev in dejanj v svojem življenju. Zato se mi zdi srečevanje zakoncev, pa čeprav še sveže poročenih, konstruktivno in nadvse pozitivno ravnanje. Velika večina minljivih stvari v naša življenja pride skupaj z navodili za uporabo, tista najvrednejša – prijateljstva, partnerstva in starševstvo – pa pridejo brez tovrstnih navodil, zato menim, da je priporočilo in nasvet ljudi z izkušnjami pametno vsaj slišati, če ne tudi upoštevati. Če pa lahko zakonci svoje zakone negujejo in izboljšujejo v skupnosti enakomislečih zakoncev, se mi zdi to odličen način preživljanja enega večera v tednu (kolikor krat se pač skupine zakoncev srečujejo). Je pa veliko odvisno tudi od zakoncev samih. Če zakonska skupina obema pomeni nekaj pozitivnega in v njej vidita kompas na poti po uspešnem zakonu, je stvar enostavna, če pa bi v srečanjih zakonske skupine rad vztrajal le eden izmed zakoncev, pa se mi zdi bolj pomembno to, da najprej ugotovita, čemu sta se v imenu sreče drugega zakonca pripravljena odpovedati in na kakšen način sta se zanj pripravljena prilagoditi. Marija Halas

Družina in Življenje

TAKO MALO SEM TI DAL Tako malo sem ti dal, Gospod Jezus, ti pa si iz tega naredil toliko! Pred teboj sem ves neznaten, ti pa si me tako obogatil! Ni mi uspelo, da bi ti dal vse, kar bi bil rad dal, ni mi uspelo, da bi te ljubil, kakor sem hotel in sanjal. Malo sem ti dal, zares malo,

pa še to s pičlim zanosom in veseljem. Toda ti veš, da sem v to »malo« hotel položiti vse svoje srce. Ti vidiš dno mojega bitja in mojo željo, da bi ti dal veliko več. Ker spreminjaš mojo revščino v bogastvo in mojo praznino v polnost, sprejmi moj dar, kakršen pač je, sprejmi ga tudi za vse, kar ni, da bo v meni popolna predanost, tudi z vso mojo bedo, da bo tvoja suverena moč ljubezni znova vse prerodila. Amen.

Ignacio Larranaga (Srečanje)

Družina in Življenje

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

DARJA IN IGOR JURINČIČ Darja in Igor Jurinčič sta se med prvimi pridružila novi zakonski skupini, ki je na Markovcu nad Koprom s svojim delovanjem pričela skoraj že pred petnajstimi leti. Svoje znanje, izkušnje in moči sta bila vedno pripravljena deliti z vsemi, ki jima jih je Bog poslal na pot. Kakšna je bila vajina mladost oziroma iz kakšnih družin prihajata? Darja: Lahko rečem, da sem imela kar lepo otroštvo in mladost. Živeli smo v sedemčlanski razširjeni družini. Poleg mame in očeta ter še dveh sester in mene sta z nami živela še dedek in babica. Živeli smo na kmetiji, nihče od staršev namreč ni bil zaposlen. Tako smo bili veliko skupaj, saj smo morale vse tri hčerke vedno po svojih zmožnostih pomagati pri delu. Seveda se je tudi dogajalo, da zaradi obremenjenosti z delom otroci nismo dobili pričakovane pozornosti staršev. Nekoliko smo prišli

na svoj račun ob nedeljah, ki so bile dan počitka in smo bili skupaj v bolj sproščenem vzdušju, ko ni bilo delo na prvem mestu. Izhajam iz verne družine, za kar sem Bogu zelo hvaležna. Vsi skupaj smo šli vsako nedeljo k sveti maši. Spominjam se, da smo nekje do mojega desetega leta, dokler še nismo imeli avtomobila, hodili k maši peš dobre pol ure v vsako smer, ob vsakem vremenu in to nam je bilo povsem logično. Od jeseni do spomladi, ko so bili daljši večeri, smo vsak večer skupaj molili rožni venec. Drugače se ne spominjam, da bi skupaj molili. Oče in dedek sta redno pred jedjo potiho vsak zase zmolila, ostali pa ne. Nam otrokom pa je mama vedno rekla, ko smo šli spat, da zmolimo še večerno molitev. Družina mi je posredovala vero v Boga, vendar mi je bil Bog na podlagi verske vzgoje v družini nekje daleč in ne Nekdo, ki je z menoj tukaj in sedaj

in me ima neizmerno in brezpogojno rad. Igor: Odraščal sem v polkmečki družini skupaj s starejšo sestro, oče je bil zaposlen, mama pa je bila doma gospodinja. Vsi skupaj smo v »prostem času« pridelovali ogromne količine zelenjave s ciljem, da bi si nekoč ustvarili lasten dom, kar nam je po mnogih letih trdega dela tudi uspelo, in sedaj živimo pod skupno streho z mojo ostarelo in bolno mamo. Oče zaradi službe ni zahajal v cerkev, razen v rojstnem kraju ob vaških praznikih, bil pa je veren in nas je vedno spodbujal k obisku maše. Mama je redno hodila k maši. Večkrat sta bili pri nas dlje časa nastanjeni tudi obe stari mami, ki sta redno molili in prepevali cerkvene pesmi. Tako sta me tudi onidve potrjevali v veri, poleg dedka po mamini strani, ki je bil mežnar v domačem kraju. Ker smo v otroštvu živeli blizu cerkve, sem se kot ministrant pogosto udeleževal svete

Družina in Življenje

maše tudi med tednom ter porok in pogrebov v župniji. Tako so se mi Božja beseda in liki iz Svetega pisma vtisnili v spomin že v otroštvu. Ker s starši nismo hodili na dopust, sem svoje počitnice preživljal s sovrstniki na izletih in pohodih v gore ter na taborjenjih, ki jih je že v tistih časih zelo dovršeno organiziral naš župnik Jože Ličen. Polega tega je pustilo pomemben pečat v moji mladosti tudi druženje in poglabljanje vere v mladinski skupini. Ob teh župnijskih dejavnostih sva se že zgodaj spoznala in zbližala tudi z Darjo, saj sva bila iz iste župnije. Katere vrednote vajinih staršev so vaju najbolj zaznamovale in pospremile v življenje?

to pomeni za druge. Močno se me je dotaknila dobrodelnost staršev. Spominjam se številnih primerov, ko so bili pri nas doma sprejeti brezdomci in drugi ljudje v stiski. Vsakdo je bil sprejet s spoštovanjem, dobil hrano, večkrat tudi prenočišče. In v teh primerih so nam starši pojasnili, da po teh ljudeh prihaja k nam Jezus in da smo kot kristjani dolžni na ta način izpolnjevati Božjo voljo. Dodala pa bi še delavnost in odgovornost. Igor: Starša sta me naučila delavnosti, potrpežljivosti in vztrajnosti, tudi v zakonu. V njunem odnosu je marsikdaj zaškripalo in mama mi je v številnih pogovorih večkrat rekla, da je potrebno v zakonu marsikdaj potrpeti, si medsebojno odpuščati in iskati skupaj rešitve, ne pa se ob prvi težavi ločiti. To je bilo že tedaj prisotno in sem težave odraščanja otrok iz ločenih zakonov lahko spremljal v naši soseski. Naučila sta me tudi radodarnosti in skrbi za vse, ki so kakršne koli pomoči potrebni, ne glede na družbeni položaj, narodnost ali vernost. Tudi če jih je kdo od sosedov, sorodnikov ali prijateljev kdaj prizadel ali celo oškodoval, nista nikoli gojila do njih zamere ali prekinila stikov, le bolj previdna sta bila. Ob tem sem bil sam vedno bolj prepričan, da na koncu dobrota, resnica in pravica zmagajo. Sta starša štirim otrokom – trem fantom in eni deklici.

Darja: Staršem sem zelo hvaležna, da sta mi položila v zibelko vero. Če ne bi bila deležna te družinske verske vzgoje in podpore staršev pri rasti v veri, bi morda šle mimo mene tudi marsikatere druge možnosti poglabljanja vere kot na primer duhovne vaje in mladinska veroučna skupina. Naslednja vrednota, ki sta mi jo privzgojila starša in se mi zdi zelo pomembna v življenju, je poštenost. Če imaš to vrednoto globoko zasidrano v sebi, te težje premamijo različne skušnjave, ki se ti (ali ti jih drugi) ponujajo v današnjem času, češ: »Saj je vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano« ali v smislu »Znajdi se!«, pri čemer se ne oziraš na to, kaj

Otroci niso nekaj samo po sebi umevnega, ampak so resnično Božji dar. Kako gledata na svojo starševsko vlogo oziroma kaj je pri starševstvu najbolj vznemirljivega? Najina izkušnja v zvezi s starševstvom naju je utrdila v prepričanju, da otroci niso nekaj samo po sebi umevnega, ampak so resnično Božji dar. Bogu sva zelo hvaležna za dar materinstva in očetovstva. Preden sva postala starša sva se namreč soočala tudi z bolečim vprašanjem, kaj če ne bova imela otrok. Darja: Zaradi zdravstvenih težav sem prvič zanosila s posredovanjem medicine, a po naravni poti. To je bila rizična nosečnost z zapleti, še preden sem vedela, da sem noseča, zaradi česar sem bila že na samem začetku mesec in pol v bolnišnici. Nosečnost se je sicer predčasno, a srečno iztekla. Rodila sta se nama dvojčka Andraž in Gregor. Po približno treh letih sva z Igorjem začutila željo, da bi imela še enega otroka, a zaradi mojih zdravstvenih težav, ki so bile še vedno prisotne, nisem zanosila. Zapleti po zdravljenju pred

Družina in Življenje

prvo nosečnostjo so me odvračali od tega, da bi se ponovno odločila za zdravljenje, saj sem si ob dveh otrocih težko prestavljala, da bi ob morebitnih ponovnih zapletih morala biti dlje časa hospitalizirana v Ljubljani. Ko je prišel nepozabnega 11. 7. 1998 v Slovenijo karizmatični duhovnik Rufus Pereira, sem se odločila, da se udeležim srečanja z njim z namenom, da bom prosila za molitev, da bi lahko zanosila. Preden sem odšla od doma, so me kar presenetile besede, ki sem jih izrekla otrokoma: Ali naj danes prosim Jezusa, da bi dobili dojenčka? Tudi otroka sta si namreč želela, da bi imela še kakšnega bratca ali sestrico. A ko sem izrekla to vprašanje

pomembnih kamenčkov v mozaiku vere najinih otrok. Oba: S četrtim otrokom je Bog naju in najine fante tudi na poseben način obdaril. Že nekaj let pred rojstvom Sare sva začutila željo, da bi imela še enega otroka, a nisva imela poguma, ker se nama je zdelo, da sva prestara. V najin pomanjkljiv pogum pa je nekaj let kasneje posegel Bog. Predvsem pri Darji so se ob ugotovitvi, da v svojem 43. letu nosi pod srcem novo življenje, pojavili številni strahovi, med katerimi je bil najmočnejši strah, da bo z otrokom kaj narobe. A ko se je ta prvi šok polegel in smo izročili nosečnost in tega otročička v Božje varstvo, sta mir in veselje izrinila strahove. Nad

otrokoma, sem se teh besed ustrašila. Prešinila me je misel, da bo to povzročilo nezaupanje v Jezusa, če še vedno ne bom zanosila. A Jezus ni razočaral – aprila 1999 se nam je rodil Rok. Ko smo bili tisto poletje po Rokovem rojstvu v mariborski stolnici, sta Andraž in Gregor želela prižgati svečko. Ko sva ju vprašala, za kaj bi se s svečko želela zahvaliti Jezusu, je Andraž izstrelil kot iz topa: »Zato, ker smo dobili Roka!« In ob tem njegovem odgovoru sem dojela, da je bilo vprašanje otrokom, če naj prosim Jezusa za dojenčka, navdihnjeno od Svetega Duha, saj sem prepričana, da je tudi to eden od

rojstvom sestrice Sare so bili zelo navdušeni tudi njeni bratje. V našo družino je prinesla veliko veselja, živahnosti, morda kot edina deklica še eno novo dimenzijo. Pravi užitek nama je spremljati, kako so fantje navezani na svojo precej mlajšo sestro, s kakšno pozornostjo se ji posvečajo. Najbolj vznemirljivo pri starševstvu se nama zdi to, kako je vsak otrok svet zase, nekaj enkratnega. Da ni recepta, ki bi bil (enako) uporaben pri vseh otrocih. Da »govori« vsak otrok svoj jezik ljubezni in da je ljubezen (ne razvajanje!) najboljše vzgojno sredstvo, pri čemer morajo

otroci čutiti, da so ljubljeni. Da moraš vsakega otroka posebej začutiti. In da nas otroci sami učijo biti starši (in še marsičesa drugega). Zelo pomirjujoče se nama zdi spoznanje, da otroci ne potrebujejo popolnih staršev; da napake in krivice, ki

Najpomembnejše starševsko poslanstvo vidiva v posredovanju vere otrokom. jih starši naredimo, lahko v veliki meri popravimo, če se jih zavemo oziroma jih sprejmemo. Pri tem ima odrešujočo moč priznanje in obžalovanje storjene napake in iskreno opravičilo otrokom. Najpomembnejše starševsko poslanstvo vidiva v posredovanju vere otrokom. Za otroke si namreč najbolj želiva prav to, da bi otroci rastli v veri, v osebnem odnosu z Bogom in vero ohranili. Prepričana sva, da je vera najbogatejša dediščina, ki jo lahko v življenju dobijo. Zaupanje v Boga in v Božjo previdnost nama predstavlja največjo oporo v življenju in pot v večno srečo pri Bogu. Zato podpirava otroke v vsem, za kar meniva, da lahko prispeva k poglabljanju odnosa z Bogom. Vesela sva, da so vsi štirje otroci navdušeni skavti in da so se vsi trije fantje odločili za škofijsko gimnazijo v Vipavi, ker meniva, da je lažje rasti v pogumne kristjane v okolju, kjer je večina vrstnikov vernih. Po najinem mnenju je imela pomemben prispevek k dosedanji verski rasti otrok skupna družinska molitev, v katero smo vključevali tudi svoje prošnje in Bogu izročali naše vsakodnevne situacije ter zahvale za Božje posredovanje in delovanje v našem konkretnem življenju. Tako so otroci lahko na konkretnih primerih dobili izkustvo, da je Bog živ, da deluje in posreduje v našem življenju, da se vedno lahko zatečemo k njemu, da on lahko nekaj

Družina in Življenje

poročenemu možu nepotrebno, saj sem vendar Darji to pokazal, ko smo jo osvajal ter ji dokončno dokazal s poroko. A sedaj razumem, da je glede tega podobno kot z mojim stalnim pričakovanjem spoštovanja z Darjine strani. Kateri zakonec si ne bi tega stalno želel oziroma z leti vedno bolj? Darja: Pomembno se mi zdi, da drug drugemu poveva, kdaj se čutiva ljubljena, da drug drugega spomniva, kateri jezik ljubezni najbolj razumeva. Ravno tako je pri spoštovanju potrebno, da zakonec pove drugemu, kdaj nekaj dojema kot izraz spoštovanja in v kakšnih situacijah se ne počuti spoštovanega. Do teh spoznanj sva vzajemno prišla ravno preko srečanj zakonske skupine, še posebej v prejšnjem letu, ko smo v zakonski skupini obravnavali ravno to temo.

slabega obrne v dobro. V taki skupni molitvi smo dostikrat izvedeli od otrok kaj novega in včasih je postala molitev preplet skupnega pogovora med družinskimi člani in Bogom. Sprva se nama je zdela takšna molitev nezbrana, a kasneje nam je to še bolj približalo Boga, saj smo ob njej dojeli Boga kot našega družinskega člana. Zakonci se moramo danes morda bolj kot kdajkoli prej zavestno odločati – gre za dnevne odločitve – da hočemo vztrajati drug z drugim in dejavno uresničevati obljube, ki smo jih drug drugemu izrekli na poročni dan. Kako to vam uspeva? Ja, tudi sama sva v najinem zakonu doživljala, kako se je potrebno vedno znova odločati, da želiva vztrajati drug z drugim. Tudi v najinem zakonu so bila obdobja, ko sva se drug od drugega oddaljila, ko je kdo od naju celo podvomil v ljubezen med nama. Zavedava se, da ni najina zasluga, da sva vztrajala skupaj v teh 25 letih. Prepričana sva, da je to izključno zasluga Boga, ki sva ga povabila v najin zakon ob sklenitvi zakramenta svetega zakona. Ko se ozirava na skupaj prehojeno pot, vidiva njegovo spremljanje in varstvo. Ko se nisva zmogla sama približati drug

Prepričana sva, da bi bilo naše družinsko življenje na občutno nižji ravni, če ne bi bila vključena v zakonsko skupino, najin zakon pa morda celo v resni nevarnosti. drugemu, nama je Sveti Duh dal moč ter navdihnil besede ali način, preko katerega sva zmogla zopet graditi most drug do drugega. Vključenost v zakonski skupini, DiŽ-evi seminarji

za zakonce ter osebna povezanost z Bogom so imeli pomembno vlogo pri utrjevanju zavezanosti poročni obljubi. Po bolj turbulentnih časih najinega zakonskega odnosa, potem ko sva razrešila nekatere vzroke najinih ponavljajočih zapletov, ko sva se po vsaki odtujitvi, po kateri sva si podelila svoja notranja občutja, še bolj povezala, se danes bolj zavedava, da je najin odnos prioriteta. Te izkušnje so v nama vedno bolj krepile prepričanje, da nama je skupaj lahko zelo lepo, in če kdaj ne čutiva pravega zadovoljstva, veva, da to pomeni, da si morava znova prisluhniti in skupaj bolj dejavno graditi medsebojno povezanost in bližino. Ljubiti in spoštovati – to je sedaj vprašanje! Bog možem naroča, naj svoje žene ljubijo, ženam pa, naj svoje može spoštujejo (Ef 5,33)! Kaj za vaju pomeni zares ljubiti in kaj zares spoštovati? Igor: Izkazovati in izražati ljubezen se mi je morda zdelo kot mlademu

Nekdo je rekel, da je zakonska skupina »izobraževanje ob delu«. (Ljudje pravijo: »Človek se celo življenje uči.«) Kaj vama pomeni zakonska skupina? Zakonska skupina je imela in še vedno ima zelo spodbudno vlogo v najinem zakonskem odnosu. Predstavlja nama oporo in varno okolje, v katerem se redno mesečno srečamo zakonci s podobnimi izzivi

in vrednotami. Zelo malo je takšnih priložnosti, da bi se na taki globlji ravni pogovarjali z drugimi in o takih temah kot se v zakonski skupini. Spoznala sva, da le vztrajno delo na

Družina in Življenje

najinem odnosu z udejanjanjem načel, ki jih spoznavamo na srečanjih, resnično rojeva rezultate in družinsko zadovoljstvo. In mesečna srečanja naju na to spomnijo in k temu spodbujajo. S pomočjo različnih izkušenj drugih parov iz zakonske skupine pri vzgoji otrok se izpopolnjujeva v svoji starševski vlogi. V zakonski skupini dobivava spodbudo tudi za duhovno rast. Prepričana sva, da bi bilo naše družinsko življenje na občutno nižji ravni, če ne bi bila vključena v zakonsko skupino, najin zakon pa morda celo v resni nevarnosti. Najina udeležba na srečanjih zakonske skupine predstavlja tudi zgled najinim otrokom, da je potrebno delati na zakonskem odnosu. Na pomen zgodnjega vključevanja v zakonske skupine opozarjava tudi mlade pare v okviru tečaja priprave na zakon. Menita, da je zakonska skupina primerna oziroma dovolj konkretna oblika »samopomoči« za zakonce po načelu »zakonci zakoncem«? Na podlagi lastnih izkušenj sva prepričana, da je zakonska skupina zelo dobra oblika samopomoči. Vendar iz izkušenj veva, da je včasih

poleg zakonske skupine dobrodošla oziroma potrebna tudi strokovna pomoč. Kljub sodelovanju v dveh zakonskih skupinah kar nekaj let so se nama vztrajno ponavljali določeni zapleti v najinem odnosu z bolečimi občutji, ki jih sama nisva znala dolgoročno razrešiti. V zakonskih skupinah sva za te situacije sicer črpala moč, da sva lahko vztrajala, sicer bi morda obupala. Kaj se nama dogaja, sva spoznala šele med Darjinim študijem zakonskih in družinskih odnosov ter zakonske in družinske terapije na teološki fakulteti pred nekaj leti. Toda niti to ni zadoščalo, da bi lahko sama zmogla razrešiti najine težave. Do bistvenih in dolgoročnejših sprememb je prišlo šele, ko sva v procesu zakonske terapije razrešila globlje vzroke najinih zapletov, ki sva jih oba prinesla v zakon. Kaj svetujeta parom, ki oklevajo in nikakor ne zberejo dovolj moči, da bi se vključili v zakonsko skupino? Vsakemu paru toplo priporočava vključitev v zakonsko skupino. Misliva, da odvrača pare od vključitve v zakonsko skupino predvsem strah pred izpostavljanjem pred drugimi, pred razkrivanjem svojih pomanjkljivosti in težav, »pranjem umazanega perila« na skupini, vendar je ta strah odveč. Poudarila bi načelo, na katero v DiŽ-evih zakonskih skupinah večkrat spomnimo, da noben zakonec ne pove nič takega, kar bi lahko prizadelo sozakonca. Če je komu težko spregovoriti pred skupino, se ga v to ne sili. Nekateri zmotno mislijo, da je zakonska skupina namenjena le parom, ki imajo resnejše težave in potrebujejo pomoč. Namenjena je vsem zakoncem, ki želijo ustvarjati »dodano vrednost« v zakonskem oziroma družinskem ter duhovnem življenju. Sodelovanje na srečanjih, skupni pogovor para o obravnavani temi doma in redno prakticiranje

randijev zagotovo prispevajo k večji trdnosti zakonskega odnosa in k večji povezanosti med zakoncema. Vsekakor je to dobra investicija! Katera je po vajinem mnenju najpomembnejša vrlina voditeljskega para? Težko bi izpostavila najpomembnejšo vrlino. Vsekakor se nam zdita pomembni iskrenost in pristnost voditeljskega para, da znata vzpostaviti prisrčen osebni stik z vsakim udeležencem, da znata prisluhniti vsem parom v skupini, da molita za skupino. Bila naj bi zgled drugim v rednem udeleževanju na duhovnih vajah oz. seminarjih za zakonce ter opravljanju »domačih nalog« – pogovora v dvoje doma in v izvedbi randijev. Pri DiŽ-u se trudimo graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. To je v mnogih primerih zelo zahtevno in naporno opravilo – preprosto presega naše moči. Potrebujemo Božjo (po) moč. Kaj vama pomeni vera – osebni odnos z Bogom, molitev, evharistija, Sveto pismo ...? Velikokrat se skupaj sprašujeva, kako zmorejo ljudje iti skozi življenje brez vere. Sama si namreč življenja brez vere, brez povezanosti z Bogom ne moreva predstavljati. Seveda lahko črpamo le iz živega odnosa, zato moramo tudi odnos z Bogom, tako kakor zakonski odnos, negovati. Preko vsakodnevne molitve, branja in premišljevanja Božje besede ter evharistije ohranjava odnos z Bogom. Njemu vsakodnevno izročava in priporočava svoje najdražje, svoje delo, načrte, svoje skrbi. Zaupava mu, naj on vse vodi in ureja tako kot on ve, da je najbolje. In ko to zjutraj narediva, naju napolni nek mir in se lažje prepustiva izzivom dneva. Hvala vama Darja in Igor za vajine besede in zgled vere, upanja in ljubezni. Bog naj vaju še naprej obilno blagoslavlja. Intervju sem pripravil Dani Siter

Družina in Življenje

IZOBRAŽEVANJE ZA MANJ STRAN-METANJA ODNOSOV Naša družba je postala potrošniška, lahko bi jo imenovali tudi družba »stran-metanja«. Ko v veliki vnemi »za več materialnega« prekomerno odmetavamo dobrine, posvojimo tak način tudi za naše odnose – celo za odnose med zakoncema. Postali smo vse bolj nenaklonjeni zakonski zvezi, zakonci gredo hitro narazen in mnogo otrok zaradi tega trpi.

Za naše otroke in vnuke V zakonskem odnosu je treba delati in eden od preizkušenih načinov dela so zakonske skupine, ki jih imamo v Družini in Življenju po celi Sloveniji okoli 150. Še več bi jih bilo, pa nimamo dovolj voditeljskih parov, ki bi bili pripravljeni prevzeti vodenje. Nekatere zakonske skupine razpadejo – tudi zaradi slabega vodenja. Verjamemo, da je med več kot 1000 zakonskimi pari po naših skupinah dovolj zakoncev, ki želijo ‚dobro, ki so ga prejeli‘, predajati naprej. Zato ker želijo omogočiti dobre odnose tudi drugim zakonskim parom, želijo dobro otrokom, vnukom in celotni slovenski družbi. V 'Družini in Življenju' smo pripravili program za doseganje naše vizije 25.000 zakonskih parov do leta 2025. Eden do načinov za doseganje tega so kakovostna izobraževanja za voditeljske pare.

Konkretno izobraževanje Z dvodnevnim izobraževanjem z naslovom ‘Dajemo naprej!’, ki bo 24. in 25. septembra 2016 v Šentvidu nad Ljubljano, želimo doseči troje:

1. opogumiti voditeljske pare in jih povabiti v veliko zgodbo 'dajanja naprej', 2. dati praktična znanja in spretnosti za dobro vodenje zakonskih skupin, 3. graditi skupnost, ki si pomaga na poti gradnje dobrih odnosov med zakoncema in pri delitvi znanj. Izobraževanje bo potekalo NAMESTO jesenskih regijskih srečanj voditeljskih parov. Pripravljamo paleto navdihujočih predavanj z ljubljanskim pomožnim škofom Francem Šuštarjem, Drew in Kit Coons iz Family Life ZDA, Vilmo in Danijem Siterjem ter praktičnih in koristnih delavnic – izbirali boste lahko med kar desetimi različnimi temami, ki jih bodo vodili naši izkušeni voditeljski pari.

pripravlja poseben program, kjer bodo spregovorili o pogledu na svet, telo, spolnost in (nekoč) življenje v zakonu … Mladi bodo prenočili v Zavodu sv. Stanislava. V soboto zvečer bo priložnost za večerno druženje po domovih parov iz Ljubljane in okolice, imeli pa boste tudi možnost izbire drugih nastanitev. Za prehrano bo poskrbljeno (polni penzion), izobraževanje se bo začelo s prihodom v soboto ob 8.00 zjutraj, končalo pa se bo v nedeljo ob 14.00 s kosilom.

Povabita potencialne!

Vemo, da boste vi, dragi voditeljski pari, prišli, a tokrat vas prosimo, da se ozrete naokoli po svojih zakonskih skupinah in povabite še potencialne voditeljske pare. Povejte jim o veliki zgodbi in mnogi bodo prišli. Program za mlade in Pridružite se tej veliki zgodbi in se na druženje strani www.diz.si prijavite na izoZa vaše mlade (stare od 14 do braževanje. Za dodatna vprašanja 19 let) br. Marko Senica z ekipo pišite na benjamin@diz.si.

Naslovi delavnic: Kako se pripraviti in kako voditi srečanje zakonske skupine? Vloga duhovnika v zakonski skupini Zakaj, kaj, komu in kako naj zakonca 'dajeta naprej'? Kako voditi sebe in svoj družino? Sveto pismo v zakonu in v zakonski skupini? Najin odnos – predpogoj za dobro vodenje zakonske skupine Midva, služba, družba in … Družina in Življenje Naša zakonska skupina – nosilec nove evangelizacije Posebne zakonske skupine (new-agerji, starejši zakonci, vdove, zelo tradicionalni kristjani, koruzniki …) Simulacija srečanja zakonske skupine

Družina in Življenje

TEMA?

V ZAKONSKI Z GOSPO FEMINISTKO Predstavljajta si*, da sta vidva, draga zakonca, voditeljski par v lepo delujoči zakonski skupini štirih parov v starosti tam okoli 35 let, ki se že kakšno leto redno srečuje. Srečanja so lepo obiskana, zakonski pari se počasi odpirajo, začnejo se tvoriti prijateljske vezi. Tudi najbolj »trdovratni« molčečneži so že spregovorili. Župnik se lepo vključi in je vesel napredovanja skupine. Ker je v zakonski še dovolj prostora za nove pare, župnik oznani pri maši in pridružijo se še trije pari. Dva se že na prvem srečanju lepo vključita, pri tretjem pa se že na prvem srečanju vidi, da gospa »pri hiši nosi hlače«. Moža sploh ne pusti do besede, ne more se niti predstaviti. Gospa namreč predstavi sebe, svojo družino in na koncu pribije: »To je pa moj mož.« Gospa na prvem in na naslednjih srečanjih jasno, četudi med vrsticami, sporoča, da so moški pač »patriarhalne svinje« in da je ona doma že naredila red ... »Gospa feministka« na srečanjih stalno komentira izkušnje drugih zakoncev, pametuje, svetuje in spravlja »uboge, neosveščene ženske« v red. *Zgodba je popolnoma izmišljena in nima nobene povezave z realnostjo življenja v katerikoli zakonski skupini.

Pravila, pogovor na širi oči in v skupini, potem pa ven Vodenje zakonske skupine je mnogokrat precej enostavno. Večina ljudi ima namreč naraven občutek za soljudi, upošteva odnose med ljudmi in se potrudi prilagoditi pravilom, ki jih skupina določi (saj veste, onih zlatih pet pravil za delovanje v zakonski skupini: spoštovanje zakonca, pravica molčečnosti, odločitev obeh, načelo diskretnosti, pravica do lastnega mnenja – ni replik). Večina

se zlahka vključi v skupino ter prilagodi situacijam na srečanju. Vodenje takih ljudi ni zahtevno, mnogi tega sploh nimajo za vodenje. Včasih pa se v kakšni skupini najde človek, ki občutka za sočloveka nima in deluje pač v slogu »gospe feministke« iz zgornjega primera. Tako skrajnih primerov hvala Bogu ni veliko, so pa in voditeljski par se mora znati soočiti z njimi. Voditeljski par naj »gospo feministko« potrpežljivo in jasno opozarja na spoštovanje dogovorjenih pravil. V tem primeru seveda predvsem

na spoštovanje pravila 'pravice do lastnega mnenja'. Moža od gospe pa naj voditeljski par kljub 'pravici do molčečnosti', ki mu je seveda ne odreka, prijazno povabi k besedi. Morda se dolgo ne bo odzval, a pri tem naj bo voditeljski par vztrajen. K besedi naj vabi nežno in naj ne pritiska. Če »gospa feministka« ne bi nehala (kar se rado zgodi), je prav, da jo voditeljski par po srečanju ali kako drugače povabi na razgovor na štiri oči, ji še enkrat predstavi pravila in ji razloži, da tak način obnašanja vodi k razdorom v zakonski skupini in da vidva tega ne želita. Če »gospa feministka« na srečanjih še kar rovari, poučuje in »osvobaja ženske«, je prav, da voditeljski par na enem od naslednjih srečanj

povabi celotno skupino, da do takega obnašanja zavzame stališče. Če gospa feministka »ničesar ne razume« in ne upošteva, se jo povabi, da zapusti zakonsko skupino. Žal bo moral oditi tudi mož, ki ni nič kriv, a tako je v zakonskih skupinah (pravilo 'odločitev obeh'). S tako potezo, dajemo možu pravzaprav priložnost, da se sčasoma osvobodi in začne delovati v skladu z Ef 5,21–25.

Družina in Življenje

Kako bi pa Jezus? V Svetem pismu imamo kar jasno zapisano, kako postopati v takih – in seveda še hujših – primerih. Takole je zapisano: Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar. (Mt 18,15–17)

Odgovorna za trikotnik Voditeljski par je odgovoren za trikotnik 'posameznik – skupina – cilj'.

V zakonski skupini se mora torej dobro počutiti posameznik, skupina mora obstati, v njej mora biti dobra skupinska dinamika in tudi cilji morajo biti doseženi (= rast odnosa posameznik–Bog ter odnosa med zakoncema). Nobenemu od teh 'kotov trikotnika' voditeljski par ne sme dajati preveč pozornosti in nobenega ne sme zanemariti. V zgornjem – sicer izmišljenem, a možnem – primeru, bi »gospa feministka« brez ukrepanja voditeljskega para prav gotovo razbila skupino in zato tudi cilji ne bi bili doseženi. Ni smiselno torej, da bi voditeljski par dopustil, da se v skupini en posameznik počuti dobro, skupina pa

razpade. Še enkrat: voditeljski par skrbi za ravnotežje med vsemi tremi koti trikotnika 'posameznik – skupina – cilj'. O takih in podobnih primerih bomo – med drugimi temami – spregovorili tudi na izobraževanju za voditeljske pare »Dajemo naprej!«. Se vidimo 24. in 25. septembra letos v Šentvidu pri Ljubljani. Aleš Čerin

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Meta Halas (e-pošta: meta.halas@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka. zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, Voditeljski par se predstavi, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Alenka Brožič (Starševstvo, e-pošta: alenka.brozic@gmail.com), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij. kokalj@guest.arnes.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Meta Halas (Priporočamo v branje, Dar življenja, e-pošta: meta.halas@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz). Fotografije za to številko so prispevali: Benjamin Siter, Slavko Štern, Aleš Čerin, zakonca Jurinčič, Klemen Lajevec, Dani Siter. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3500 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor nam želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-07072016. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

ROMARSKO POHODNIŠTVO

POLETNI DVODNEVNI ROMARSKI POHOD K MARIJI SNEŽNI NA KREDARICI objavili na spletni strani DiŽ (kje je startno mesto, točno uro …) – razen vremena, ki nam bo vse skupaj narekovalo do zadnjega dne. Prenočišča je potrebno rezervirati, zato vas prosimo, da sami pokličete na Kredarico in si rezervirate posteljo – če bomo vzpon zaradi vremena odpovedali, boste seveda odpovedali tudi prenočišče. Sedaj pa nabirajmo kondicijo in položimo tudi to pot, to romanje družin ali posameznikov za družine po rokah matere Marije v Gospodove roke. Romarsko pohodniška druščina

Letos bomo poskušali usmeriti svoj korak proti visokim ali najvišjim vrhovom. Želimo si doseči kapelo Marije Snežne na Kredarici in komur bo kondicija dopuščala in bo imel dovolj veliko željo, se bo lahko povzpel še do Aljaževega stolpa na našem Triglavu. Seveda upamo, da bo z nami kateri od naših duhovnikov, ki bo daroval sv. mašo v kapeli na Kredarici, in upamo tudi ter prosimo Gospoda, da nam bo naklonil ugodne vremenske razmere. Na pot se bomo podali v nedeljo, 31. julija, zjutraj iz doline Krme ali Kota do Kredarice, si tam našli ležišče in proti večeru imeli sv.

mašo. V ponedeljek, 1. avgusta, zgodaj zjutraj, bi tisti, ki bi šli na vrh, naredili ta vzpon, se vrnili do Kredarice in potem bi skupaj romali v dolino. Seveda bomo podrobnosti najmanj en teden pred romanjem

Družina in Življenje

VOŠČILO

VILMA IN DANI PRAZNOVALA 120 LET V soboto, 21. maja, smo se sodelavci DiŽ srečali v Leničevem domu pri Kostanjevici na Krki, da bi praznovali lep jubilej Vilme in Danija, ki ga letos praznujeta – vsak 60, torej skupaj jima je Gospod naklonil že 120 let življenja. V zares lepem in mirnem objemu travnikov, gozda in dolenjske lepotice Krke smo se v sončni soboti zbirali prijatelji, naše družine in čutili smo, da se med nami plete bratska vez – vez, katere temelj je lahko le Jezus Kristus. Otroci so pod varstvom starejših otrok uživali zunaj, zakonci pa smo z Danijem in Vilmo sedli – lahko rečemo – k nogam Gospodovim. Skozi molitev, pesem in Božjo besedo smo poskušali iskati odgovore na vprašanja, ki se nam odpirajo na poti gibanja Družina in Življenje. Bilo je izpostavljenih nekaj problemov, hkrati pa tudi nakazanih več rešitev in spodbud za delo naprej. V tem razpoloženju smo Daniju in Vilmi tudi voščili, potem pa smo šli k pikniškemu kosilu, igram in živi glasbi ansambla Plus iz Prekmurja. Bil je res praznik tudi zato, ker čutimo, da sta Vilma in Dani naša, naša sestra in brat, ki hodita pred nami na poti za Gospodom. To ponižnost, odprtost do vseh nas in globoko vero v Božjo previdnost in vsemogočnost prenašata na vse nas.

Zato vama, draga Vilma in Dani, tudi v imenu vseh ustvarjalcev glasila in verjamemo, da tudi vseh zakoncev in prostovoljcev, ki so kakorkoli vključeni v DiŽ-evo družino, iskreno čestitamo! Želimo vama, da vama Gospod v svoji milosti nakloni veliko moči, duhovne in telesne, poguma in veselja v hoji za njim. Hvaležni smo Bogu, da vaju je izbral, vaju poslal in da sta rekla svoj »zgodi se« in šla. Naj na tej poti tudi naše glasilo pomeni kakšen oprijem vsem, ki se pomikamo po njej. Vsi ustvarjalci glasila DiŽ

Družina in Življenje

SEMINARJI NAS BOGATIJO

IZ MLAČNOSTI V GOREČNOST Ko gremo na rokometno, nogometno, kakšno drugo tekmo ali na rock koncert, cel stadion ali dvorana kipi od navdušenja. Ljudje navijajo, kričijo, sodelujejo s celim bitjem …

Kakšno pa je »navdušenje« med nami kristjani? Se strinjate, da gre včasih vse prej kot za navdušenje? Ko Jezus govori o mlačnosti, nas kar malo stisne. In res je, kar pravijo, da mlačen človek ne more nikogar navdušiti, medtem ko je pristno navdušenje, veselje in dobra volja nalezljivo. Če se hočemo boriti proti diktaturi relativizma (o tem govori papež Benedikt XVI.), ki hoče uničiti vrednoto družine, bomo morali vreči mreže globoko in zajeti pravo evangeljsko veselje in navdušenje – prav takšno, kakršnega so izžarevali prvi kristjani, za katere so ljudje govorili, da so ves svet »postavili na glavo« (Apd 17,6). Danes je svet okoli nas »narobe svet«, mi pa smo povabljeni, da vanj zopet vnesemo Božji red in Božje veselje.

O tem, kako premagati mlačnost, ki se je med nas zalezla in se »opremiti« z navdušenjem, bomo govorili na Nadaljevalnem seminarju Iz mlačnosti v gorečnost. In ne bodimo »mlačni«, ko se bo treba odločiti za vikend v dvoje in z Gospodom. Pridite, bomo skupaj zajemali iz neusahljivih studencev veselja in navdušenja!

Več o razpoložljivih terminih si lahko preberete na zadnji strani glasila. Na vikend seminarje se prijavite preko prijavnice na spletni strani www.diz.si (seminarji/razpored seminarjev). Za dodatne informacije pišite na erika@diz.si ali pokličite 041/459 666 (gospa Erika).Vse dodatne informacije (romarski pohodi, moški in ženski zajtrki, razna predavanja, predstavitve …), so objavljeni na spletni strani www.diz.si. Veseli bomo, če nas boste kdaj »obiskali« tudi na spletu!

Družina in Življenje

DAR ŽIVLJENJA LEON ŽORŽ Življenje je dar (mama, tata, Amalija, Amadej, Gaja, dojenček) direktno od Boga dobili smo ga, a dostikrat ne zavedamo se, da je to dar od Boga ... smo zvečer prepevali. Ta dar smo 25. 1. 2016 lahko prvič objeli. Bogu hvaležni, da ga objemamo in veselo »crtamo«. družina Žorž

SARA IN REBEKA BOŽNAR Na začetku pomladi (22. marca) sta našo družino razveselili dvojčici Sara in Rebeka. Sestrica Mirjam ju je bila izredno vesela, saj je do sedaj imela le dva bratca Tobija in Izaka. Mami in ati pa sva izredno hvaležna za ta dvojni čudež življenja in se Bogu zahvaljujeva za zdravje in blagoslov. družina Božnar

DRUŽINA OMEJC Hvaležna Bogu za najine tri otroke Jurija, Nežo in Oskarja se skupaj veselimo ob najini obletnici poroke. Ljubezen je najlepši dar, ki ga je Bog skril v srce. Miha in Andreja

Veselimo se vsakega življenja, ki nam je podarjeno! Še naprej nam pošiljajte fotografije z opisi vaših dojenčkov in malčkov na naslov: meta.halas@gmail.com.

Družina in Življenje

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

KAKO »BREZ DENARJA« DO PRAVEGA VESELJA?

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

V enem od dnevnih premišljevanj, ki jih beremo v Besedi med nami, je pisalo: »Drzno prosimo Gospoda, naj nas napolni s svojo navzočnostjo in spregovori našemu srcu. Tukaj bomo našli modrost za življenje. Tukaj bomo našli ozdravljenja srca. In tukaj bomo odkrili veselje in mir, ki ju lahko da samo Bog.« Česa si zares želimo? Če ste mi vsaj malo podobni, si tudi vi želite enako kot jaz: modrosti za življenje, ozdravljenja srca, veselja in miru.

Ponudba in povpraševanje Večkrat kdo pravi, da je resnični problem današnjega časa prevelika izbira (to velja predvsem za zahodni svet) – preveč stvari je na policah v trgovinah in večkrat smo zmedeni, ker ne vemo, kaj izbrati, koga poslušati (reklame, ki jih najdemo v poštnem nabiralniku ali vidimo na ekranu, prijatelje, ki so nekaj kupili in nas želijo prepričati, da je nekaj zares dobro …). Že ko kupujemo zobno pasto, se težko odločimo,

za zdravo, uspešno, srečno, izpolnjeno … življenje. Razne televizijske oddaje, internet, tablica, pametni telefon … O tem, kako pestra je »ponudba veselja«, raje ne bi izgubljal besed, pa vendar: mnoge veselice (žuri), tekme, koncerti, zborovanja, srečanja, potovanja, letovanja, tekmovanja, predstavitve tega ali onega … povsod nam ponujajo (prodajajo) »adrenalin«. »Da bi bili veseli in srečni,« pravijo. Pa smo res? Nas vse to zares osrečuje, nam prinaša trajno veselje in srečo?

Gostija ali fast food? Če pogledam vase, priznam, da me zgoraj opisano nikoli do konca ne

Bog nam je pripravljen vse dati v obilju, vendar je vse »zapakiral v svojega Sina«.

saj tiste, ki smo je bili vajeni, več ne najdemo, je pa drugih sto. Katera je prava? Podobno se nam dogaja, ko iščemo moder nasvet, veselje, mir … Zdi se, kot da nam za vsakim vogalom ponujajo »modre nasvete«. Na policah knjigarn je polno priročnikov

zadovolji. Ko ostanem sam, sem po vsaki taki »veselici« razočaran, prazen, malodušen ... Iščem več. Iščem nekaj močnejšega in trajnejšega, nekaj presežnega. Iščem mir, ki ga ta svet z vsem, kar ima, ne more dati. Iščem veselje, ki bi me preplavilo

od znotraj, veselje, ki bi v meni kraljevalo tudi ob »izgubah« (izguba službe, zdravja, dobrin ali dobrega imena, ljubljene osebe, raznih privilegijev …), veselje, ki bi me krepčalo in dvigovalo tudi takrat, ko bi – po človeško gledano – moral zmrzniti od sramu, osamljenosti ali strahu …

To ni nemogoče! Morda kdo misli: »Hej, Dani, ustavi se! Se ti ne zdi, da sanjaš?« Ne, ne bi rekel, da sanjam. Pred kratkim sem poslušal duhovnika, ki je rekel nekaj zelo spodbudnega, kar si bom za vedno zapomnil. Rekel je, da se je tudi takrat, ko sem bil jaz krščen, slišal glas iz nebes: »Ti si moj ljubljeni sin (hči), nad teboj imam veselje« (Mr 1,11). Mar ni to čudovito! Bog Oče se veseli tebe in mene! Pa ne le zaradi tega, ker je ponosen na svojo umetnino (sva delo njegovih rok). V pismu Rimljanom piše: »On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rim 8,32) V besedah »z njim vse podaril« vidim Božje zagotovilo – Očetovo obljubo. Bog nam je pripravljen vse dati v obilju, vendar je vse »zapakiral v svojega Sina«. In to »vse« je pravo veselje, pravi mir, prava sreča, prava modrost za življenje … Bog Oče ne želi, da mi pravo Življenje, pravo

Družina in Življenje

Resnico in pravo Pot iščemo v svetu, saj je sam za nas vse to »zapakiral« v svojega Sina (Jn 14,6). Svet je stvarstvo in mi smo stvarstvo. Mi pa v resnici hrepenimo po Stvarniku. Svet ne more dokončno zadovoljiti našega hrepenenja. Naše hrepenenje lahko zadovoljile Bog (Stvarnik) sam.

Pravega veselja ne moremo »kupiti« Pravo veselje je zastonjski Božji dar. Pravo veselje ni tržno blago – ni naprodaj. Ne moremo si ga zaslužiti ali ga kupiti. Bog sam nam ga je pripravljen dati v obilju, vendar želi, da pridemo k njemu in ga prosimo. Takole

ljubezen, je tisto pravo veselje, tisti pravi mir … Apostol Pavel vse to imenuje »sad Duha« (Gal 5,22–23). Sporoča nam in nas roti, naj že vendar dovolimo Svetemu Duhu, da v nas zaživi in deluje, naj mu dovolimo, da v nas proizvaja: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost, samoobvladanje«, saj je vse to naravni sad njegovega (ne našega) delovanja.

Kaj pomeni (pre)drzno prositi? Nekoč so bili berači nekaj vsakdanjega. Vedno je od kod prišel reven človek, ki je prosil za kos kruha. Danes

Spoznajmo, da sami ne moremo »proizvajati« pravega veselja, ljubezni in miru, in (pre) drzno prosimo Gospoda, naj nas obdari s svojo navzočnostjo. pravi: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko« (Iz 55,1). To »vino in mleko« je tista prava

je to redkost, saj poznamo »kralje ulice«, ki pa prosijo za kaj drugega. Pa vendar Bog želi, da ga prosimo, da smo berači. Zakaj? Pravijo, da zato, da bi mi v sebi prepoznali

svojo resnično potrebo. Ko je prišel k Jezusu slepi Bartimaj, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal« (Mr 10,51). Zato tudi mi, kot nas poučuje Beseda med nami, spoznajmo, da sami ne moremo »proizvajati« pravega veselja, ljubezni in miru, in (pre)drzno prosimo Gospoda, naj nas obdari (napolni) s svojo navzočnostjo – z njim samim, da bomo z njim in po njem mogli prejeti vse, kar potrebujemo za življenje tu na zemlji in za življenje, ki ga je za nas pripravil onstran vidnega in predstavljivega. Pravzaprav naj bo to naša vsakdanja prošnja (molitev): »Vsemogočni Bog, Gospod vesolja, prosim te, očisti me navlake sebičnosti, greha, nevere in nezaupanja in me napolni s svojo ljubečo navzočnostjo. V tem trenutku me napolni s svojim Svetim Duhom in mi po njem podari modrost, ki jo potrebujem pri današnjem delu, odnosih in odločitvah. Podari mi tudi pravo ljubezen, veselje in mir. Daj, da bom pretočen in čist kanal tvoje luči v tem svetu, da bo v meni in po meni tako svetila tvoja luč, da bodo ljudje videli moja dobra dela in slavili tebe, Oče, ki si v nebesih. Slava Očetu … Amen.«

Družina in Življenje

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

DOGOVOR Janez si je za birmo zelo želel dobiti motor. Vprašal je očeta, če mu to željo lahko uresniči. Oče ga prime okoli ramen in mu reče: »Predlagam tale dogovor. Če boš popravil ocene, večkrat šel k maši in ministriral ter si ostrigel lase, bom razmislil o motorju.« Po kakem mesecu se Janez spet opogumi in vpraša očeta, če bi za birmo lahko dobil motor. Oče ga spet prime okoli ramen in mu reče: »Zelo sem ponosen nate. Veliko si se učil, popravil ocene, redno hodil k maši in ministriral tudi med tednom, toda nisi se postrigel.« Janez je malo pomislil, nato pa odvrnil: »Veš, očka, sem razmišljal o tem in sem se spomnil, da je imel Samson dolge lase in Mojzes je imel dolge lase in Noe in tudi Jezus – vsi so imeli dolge lase …« Oče pa mu odvrne: »Res je, in kamorkoli so šli, so šli peš.«

ŽELJA Mož se sprehaja po francoski obali zatopljen v molitev in naenkrat naglas vzklikne: »Gospod, izpolni mi eno željo, prosim.« V trenutku nebo prekrijejo oblaki in mož zasliši glas kot iz groma: »Ker si se vedno trudil, da bi mi ostal zvest, ti bom izpolnil eno željo.« Mož odvrne: »O, Gospod, prosim, zgradi most med Evropo in Ameriko, ker bi rad videl New York pa veš, da se bojim letenja.« Bog mu odgovori: »Tvoja želja je zelo materialistična. Pomisli, kaj bi takšen most pomenil – ocean je mestoma izredno globok … Veš kakšna konstrukcija bi morala to biti? Koliko betona in železa v morju? Lahko bi sicer to storil, a težko razumem, da si želiš tako posvetno stvar. Pomisli še enkrat in si zaželi kaj, kar me bo počastilo.« Mož dolgo časa razmišlja in nato končno reče: »Gospod, potem pa si želim, da bi lahko razumel svojo ženo. Rad bi vedel, kaj čuti, o čem razmišlja, ko noče govoriti z mano, zakaj joka, kaj misli s tem, kadar reče »nič« in s čim bi jo lahko zares osrečil.« Po nekaj minutah mu Bog odvrne: »Koliko pasov bi rad imel na mostu?«

Družina in Življenje

Ne pozabite, da lahko kateremu izmed svojih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali znancev podarite DARILNI BON (plačate vikend paket za par, ki vključuje vse stroške seminarja in nastanitve v hotelu Rogla ali Beli Kamik v Njivicah na Krku).

Program DiŽ za leto 2016 1. 2. 3. 4.

6. 7. 8. 9.

Duhovni teden za družine, 1. termin, 29. julij do 5. avgust 2016, Zavod Marianum, Veržej; Še sprejemamo prijave. Še je nekaj prostih mest! Romarski pohod k Mariji Snežni na Kredarico, 31. julij – 1. avgust 2016. Duhovni teden za družine, 2. Termin, 5. – 12. avgust 2016, Zavod Marianum, Veržej; Še sprejemamo prijave. Še je nekaj prostih mest! Voditeljski pari POZOR! Dvodnevno srečanje za voditeljske pare Dajemo naprej! 24. in 25. september 2016, Ljubljana Šentvid, Škofovi zavodi – Škofijska gimnazija. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 30. september – 02. oktober 2016, Hotel Rogla na Rogli Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, Iz mlačnosti v gorečnost, 21. – 23. oktober 2016, Life Center, Crikvenica Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 28. – 30. oktober 2016, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, Iz mlačnosti v gorečnost, 11. – 23. november 2016, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce, Iz mlačnosti v gorečnost, 25. – 27. november 2016, Life Center, Crikvenica

OPOMBE: Za dodatne informacije pišite na erika@diz.si ali jo pokličite po telefonu 041/459 666 (gospa Erika). Vse dodatne informacije najdete na spletni strani www.diz.si.

Prijave in informacije: erika@diz.si Več info: 041 616 534 (Marija Halas) Prijave in informacije: erika@diz.si Prijavnica na: www.diz.si Informacije: stran 37 v glasilu ali na benjamin@diz.si. VSI SEMINARJI: Prijava preko spletne strani www.diz.si (seminarji/razpored seminarjev).