Diz Glasilo 7-15

Tema glasila: POČITNICE Naš gost: Zakonca NADA in MATJAŽ MALEŽIČ Šest dni opravljajte delo, sedmi dan pa je sobota, dan počitka s svetim shodom; ne opravljajte nobenega dela, to je počitek za GOSPODA, kjer koli prebivate.

(3 Mz 23,3)

Glasilo, letnik 14, št. 2, julij 2015, ISSN 1855-2110

Psalm 128 (127)

bLaGosLov boŽjiH častiLCev blagor vsakemu, ki se boji GosPoda, ki hodi po njegovih poteh. sadove truda svojih rok boš zares užival, blagor tebi, tebi bo dobro. tvoja žena bo kakor rodovitna trta sredi tvoje hiše; tvoji otroci bodo kakor oljčne mladike okrog tvoje mize.

Glej, tako bo blagoslovljen mož, ki se boji GosPoda. blagoslovi naj te GosPod s siona, da boš užival blaginjo jeruzalema vse dni svojega življenja, da boš videl svojih otrok otroke.

Mir nad izraelom!

NAŠE POSLANSTVO: Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Družina in Življenje

3

KAZALO 5

TEMA GLASILA: POČITNICE

6

NAŠ POGOVOR: NADA IN MATJAŽ MALEŽIČ

12 PISMO – Alojz Kačičnik 14 DUHOVNA POBUDA 16 STARŠEVSTVO: Pobeg od doma 19 DELOVANJE DRUŠTVA 22 OD SKUPINE DO SKUPINE ZA DOBRO DRUŽINE 30 ZAKONSKA SKUPINA SEVNICA 35 VODITELJSKI PAR: Zakonca Vanja in Marko KERBLER KOCUVAN

42 ROMARSKO POHODNIŠTVO 44 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

BESEDA UREDNICE

Petra Berčan, urednica glasila

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28) Verjamem, da počitnice čaka marsikdo – če ne kar vsak izmed nas!

Stavek naj se glasi: Kdo pa si ne želi oddahniti od tempa vsakdana, ki nas priganja od ene obveznosti do druge? Sama sem Bogu neizmerno hvaležna za nedelje, za to, da si počitek lahko privoščim že med tednom – nedelja je sedmi dan tedna, ko tudi Gospod »počiva«. Bog je namreč 6 dni delal, sedmi dan pa je počival – posvetil je soboto. Čas poletja in poletnih počitnic pa nam prinaša še drugačno priložnost, da se za malce dlje časa ustavimo in si telesno ter duhovno opomoremo.

Počitnice so lahko krasna priložnost, da malce več delamo na medsebojnih odnosih. Zakonca si lahko privoščita kakšen randi več, otroci so lahko deležni kakšne zgodbice iz našega življenja, predvsem pa si lahko s pogovorom zaupamo stvari, ki si jih sicer ne bi. Vsem nam ni dano, da bi vsako leto porabili tisoče evrov za dopust. Nekateri se moramo zadovoljiti z manjšimi in cenejšimi Če si boste utegnili variantami, drugi gredo vzeti čas in prebrati skupaj v hribe ali za dan ali dva na morje – in to storijo kakšen prispevek, boste z dvakrat ali trikrat v času veseljem ugotovili: »To se počitnic pa je ravno tako dogaja tudi meni, naši dobro. Bistveno je, da ne pozabimo na čas z Bogom družini, nama …!« – saj veste, Bog ne gre na počitnice, temveč nas pričakuje z odprtimi rokami, da nam lahko podari počitek v polnosti.

Tokratno številko glasila smo namenili prav razmišljanju o dopustu. Če si boste utegnili vzeti čas in prebrati kakšen prispevek, boste z veseljem ugotovili: »To se dogaja tudi meni, naši družini, nama …!« In prav to je namen vsega našega pisanja: da se opogumljamo in spodbujamo. K pogovoru smo povabili zakonca Nado in Matjaža Maležič, ki se še po 32 letih zakona veselita družbe drug drugega. Tudi zakonca Siter sta se ponovno podala na pot od skupine do skupine ter sejala blagoslov in veselje med naše družine. Najbolj razveseljivo pa je to, da iz glasila veje spoznanje, da nas Gospod iz vseh naših stisk in tegob vedno znova rešuje ter nam vrača z mirom in veseljem.

Tako vam želim, da bi si v teh mesecih res vzeli čas zase, za svoje bližnje in za Gospoda. Naj bodo počitnice »sanjske« ali pa doma v ležalniku, da bi le našli POČITEK svojemu telesu in duši.

Družina in Življenje

4

TEMA GLASILA: POČITNICE

koLektivni doPust v nebeŠkeM kraLjestvu Danes bi želela z vami deliti ekskluzivno novico, ki se je razpletla v splošno korist človeštva, še preden so jo izvohali slovenski mediji. Takšna pa ni bila več zanimiva za medije. Saj poznate tisto Adijevo pesem: »Če svet prijazen bi postal, le kdo bi cajt‘nge še bral?« Pa vendarle, vi pa jih, kajne?

No, da preidem k bistvu. V nebeškem kraljestvu so se že kar nekaj časa pogovarjali o tem, da bi res bil zadnji čas, da si končno enkrat privoščijo kolektivni dopust. Pač, vsi so utrujeni od tempa, tu in tam ima kdo že vsega polno kapo in bi res potreboval malo odklopa, dati na »off« … Seveda, nič ni dolgo skritega, kar se šušlja po hodnikih neskončnosti in vsa zadeva je prišla na ušesa svetemu Petru, in kar ve Peter – ve tudi Šef. Na neskončno veselje vseh, ki uradujejo v uradih večnosti, ni bilo nasprotovanja s strani nadrejenih.

Da naj se »sami odločijo«, je bilo rečeno.

Na oddelku svetega Krištofa so bili nemudoma vsi za to, da dopust izkoristijo za daljše potovanje z avtomobilom. Sicer so predvideli kakšen konflikt v času daljše vožnje, ampak so se zanašali na to, da bodo ob vsakem postanku imeli možnost prevetriti glave.

Mojzes in njegovi so dorekli, da vsekakor želijo daljše čezmorsko potovanje. Niti se niso veliko obremenjevali s končno destinacijo. Veliko so si obetali od poti same.

Angeli varuhi so soglasno sklenili, da želijo nekaj adrenalinskega. Najbolj so se nagibali k soteskanju.

Na oddelku svete Cecilije so že načrtovali poletno turnejo ogledov vseh najboljših glasbenih festivalov.

Sveti Blaž in njegovi uradniki so že rezervirali daljši odmor v klimatskem letovišču in baje so se nekaj dogovarjali, da bi počitnikovali skupaj z oddelkom svetega Jerneja. (V končni fazi je res imenitno, če si lahko vnaprej urediš lepo vreme!)

Vse skupaj je delovalo dokaj obetavno, dokler niso prišli do terminskega plana. Sveti Peter je namreč želel, da se uskladijo in da ljudem na Zemlji počasi namigne, da bodo nekaj časa »sami«. Na skupnem plenumu se je pojavilo vprašanje: Kdaj zapremo vse urade in začnemo s kolektivnim dopustom? S Krištofovega oddelka je prišla jasna pobuda, da v glavni sezoni že ne (saj vsi vemo za prometne kolapse, če pa še sv. Krištof zapre celotni oddelek – ajoj!). Konec junija tudi ne bo šlo, baje da potujejo Prijatelji Radia Ognjišče z več avtobusi na morje – delamo, brez nadaljnjega. Morda konec avgusta. Ta datum nikakor ni ustrezal angelom varuhom – takrat je kar nekaj oratorijev! Predlagali so kakšen vikend v septembru. Lepo vas prosim, čezmorsko potovanje v enem vikendu – povsem razumljivo, da se Mojzes in njegovi niso najbolj strinjali.

Na veliko srečo človeštva so vsi, ki so že prestopili prag večnosti, odložili človeška bremena, kot so sebičnost, jeza, nevoščljivost, zavist in podobna »prtljaga«, ki jo tu-zemšeki, še kar vlačimo s seboj. Ko so pogledali dol, v »solz dolino«, so sklenili, da preklicujejo idejo o nebeškem kolektivnem dopustu – v blagor vseh nas, ki smo utrujeni od tempa, ki imamo že vsega polno kapo in bi res potrebovali malo odklopa, dati na »off« …

Odpovedujejo zato, da bomo MI imeli možnost v dneh oddiha v (fizičnem in duševnem) miru razmišljati tudi o »rezervaciji, nakupu karte, vrsti prevoza in aranžmaju« tistega, kar nas čaka pri Očetu.

Angelca

Družina in Življenje

5

ZAHVALA ZA VAŠE DAROVE! H

vala vam, dragi prijatelji in bralci glasila DiŽ, za vašo zvestobo in podporo. Hvala, da ste se odzvali na našo pobudo in prošnjo za pomoč pri izdaji našega glasila in nam poslali vaše prostovoljne prispevke. Še posebej se zahvaljujemo tistim, ki ste darovali več, kot je bilo predlagano, saj ste s tem omogočili, da bodo lahko glasilo še naprej prejemali tisti, ki v danih okoliščinah ne morejo prispevati, glasilo pa vendar radi prejemajo in prebirajo.

Zaradi vaše dobrote sedaj ponovno vabimo vse, ki ste morda nameravali odjaviti prejemanje glasila DiŽ, da še naprej ostanete na seznamu prejemnikov, saj vemo, da večkrat za nas molite in nas blagoslavljate. Bog vam bodi za vse bogat plačnik. aša podpora je v skoraj tri in pol tisoč domov prinesla zakonska in družinska pričevanja, spodbude, plemenite in lepe misli, ideje o vzgoji in reševanju sporov, razne predloge, pričevanja vere in zaupanja, novo upanje …

Združimo se v molitvi, da ta posejana semena vzklijejo in za naš jutri rodijo bogate sadove edinosti, miru in zaupanja v Božjo previdnost.

Hvaležni sodelavci DiŽ

V

PočitniCe

TEMA MESECA Počitnice so se končno začele. Sedaj pa dva meseca doma, na morju, na počitnicah pri sorodnikih itd.

Zame so počitnice čas, da si »napolnim baterije«, da se sprostim ter uživam. To leto načrtujemo, da se bom preselil v novo sobo. Zaradi tega si bo ati vzel nekaj dni dopusta, da bova začela pripravljati sobo za beljenje ter ostalo. Čez počitnice bom odšel prespat tudi k sorodnikom in prijateljem, kjer je zmeraj fino. Seveda pa ne smem pozabiti na morje, kjer skupaj plavamo, lovimo ribe, se potapljamo in se igramo različne družabne igre. Seveda gremo tudi na izlete po mestih, kjer si pri nas hitro kdo umaže majico s sladoledom.

Zaradi tega zadnje čase ati bolj okleva pri plačilu, saj ve, kaj sledi.

Včasih se tudi kaj skregamo, ampak se vse hitro pozabi.

Mami želi, da gremo tudi kam v hribe. Kakšen smisel ima, da hodiš po bregu gor, če moraš potem z vrha spet nazaj dol?

Res pa je, da je kdaj razgled krasen in da se na poti veliko pogovarjamo. Želim si, da bi čez počitnice užival in se imel lepo.

Luka

Družina in Življenje

6

NAŠ POGOVOR NADA IN MATJAŽ MALEŽIČ

Zakon je čudovita »avantura«, za katero se je treba vedno znova truditi!

Tokrat smo k pogovoru povabili zakonski par. Lepo je namreč, če se lahko zakonci vsak s svojim načinom življenja v zakonu spodbujamo, bogatimo in opogumljamo.

S svojo energijo in žarom se še dandanes razdajata skavtom in zastonjsko delita svoje darove ljudem, ki jima pridejo naproti. Več pa sta nam zaupala v prispevku.

Za začetek vaju prosim, da se bralcem glasila DiŽ predstavita. Iz kakšnih družin prihajata, kakšne spomine imata nanje, kako sta vaju vajini matični družini zaznamovali …?

Sva Nada in Matjaž Maležič. V teh dneh dopolnjujeva 32 let srečnega, harmoničnega zakona, v katerem nama je bilo prizaneseno z medsebojnimi krizami in tudi sicer s kakšnimi večjimi težavami. Imava tri odrasle otroke in dobro leto starega vnuka. Oba imava, hvala Bogu, tudi še oba starša. Sicer pa prihajava iz družin z večjim številom otrok. Jaz, Nada, sem v Prekmurju v Gomilicah pri Turnišču odraščala v krogu enega brata in štirih sester, Matjaž pa v Ribnici na Dolenjskem v krogu dveh bratov in tudi štirih sester. Obe družini sta bili oz. sta še dejavno povezani z župnijo (ministriranje, pevski zbor, branje beril, članstvo v ŽPS, pomoč v župnišču …). To sva prenesla tudi naprej v najino družino. Sicer pa imava oba lepe spomine na otroštvo, ki sva ga preživljala vsak v svojem ljubečem ozračju doma. Matjaž ga je doživljal nekoliko dlje, saj je prišel v Ljubljano študirat, jaz pa sem domotožje po domačem zavetju občutila že po končani osnovni šoli, ko sem prišla v Ljubljano na srednjo vzgojiteljsko šolo. Lažje je bilo, ko sva se spoznala. Ko sva dokončala šolanje, se zaposlila in se poročila, sva ostala v Ljubljani. Dom sva si ustvarila v Novem Polju v Ljubljani, vključena pa sva v župnijo Sv. Tomaža Lj - Zadobrova. Službeno se oba ukvarjava z vzgojo. Jaz v vrtcu z vzgojo predšolskih otrok, Matjaž pa v sadni drevesnici z vzgojo sadnih sadik.

Matjaž je tudi ljubiteljski fotograf, ki nam s svojim talentom in tenkočutnostjo za videnje lepot stvarstva in osebnosti preko posnetih fotografij mnogokrat

odkriva drugim prezrte stvari in izvablja naše čudenje in občudovanje. Vestno fotografira in tudi objavi razne dogodke doma, v župniji, pri skavtih in še kje.

Kako sta se spoznala in kaj doživljata ob spominih na vajino poroko?

Matjaž: Spoznala sva se na sveti večer. Prijatelj iz študentskega doma, Prekmurec, me je povabil k polnočnici v Plečnikovo cerkev na Barje, kjer so imeli člani prekmurske veroučne študentske skupine najprej srečanje s pripravo na polnočnico. S sabo sem imel kitaro, zato sem z igranjem spremljal njihovo petje. Ko smo bili pri maši, sva z Nado stala skupaj. Po polnočnici in voščilih smo peš odšli proti Ljubljani. Z Nado sva šla skupaj, pogovarjala sva se, kako je pri katerem doma. Bilo je, kot da se poznava že dolgo in sva se celo prijela za roke ter tako hodila do Ljubljane. Od takrat naprej hodiva skupaj držeč se za roke. Na božič sem jo povabil k sveti maši pri frančiškanih, kjer sem jaz prepeval pri zboru sv. Cecilije.

Dobila sva se pod korom na prvem zmenku. Povabil sem jo tudi k prepevanju v zboru in k frančiškanski študentski skupini. Odzvala se je obema vabiloma, zato je bila poleg zmenkov to še dodatna priložnost za spoznavanje in skupaj preživet čas. To, da sem pel pri cerkvenem zboru, je bil tudi velik plus pri moji bodoči tašči, ki je že od svoje mladosti navdušena cerkvena pevka.  Nada: Na Barje sem prišla prej, in ko je Matjaž vstopil, je bilo, kot bi mi ga nevidni prst pokazal in dal znamenje, da

Družina in Življenje

7

je on tisti, na katerega sem čakala  in za katerega so bile namenjene moje vsakodnevne molitve. V najstniških letih sem namreč od mame dobila molitev »Dekle moli za bodočega fanta« in sem jo potem zares molila. Zato pravim, da mi je bil Matjaž v tistem svetem večeru podarjen kot dragocen božični dar. Tisti večer se je vse odvijalo tako, kot bi bilo že dolgo načrtovano, pa čeprav brez naju. Nenadno spoznanje ob snidenju, polnočnica … Še danes hranim zapis v obliki molitve v dnevniku, ki sem jo napisala po mojem prihodu domov v tisti sveti noči in v kateri sem se že takrat zahvalila za Matjaža in prosila za naju. Tudi podobica Marije, ki sem jo prilepila zraven, je še tam. Potem se je vse odvijalo po Božji milosti in naju zelo osrečevalo. Ljubljana je zame postala drugačno mesto.

V najinem spoznavanju nama je bilo vseskozi kar jasno, da sva si namenjena, da se bova po končanem šolanju poročila. Zelo kmalu, že v prvem letu, sva šla tudi na tečaj priprave na zakon, čeprav sva vedela, da se še ne moreva kmalu poročiti (študij, Matjaževa vojska). Veliko časa sva bila skupaj, hodila sva na Ljubljanski grad, po Ljubljani, Tivoliju, pozimi smučat in drsat. Pela sva pri »Cilki«, hodila sva k študentski skupini pri frančiškanih, ki jo je takrat vodil p. Pavle Jakop, ki naju je po treh letih in pol skupne hoje in Matjaževem prihodu od vojakov tudi poročil. Poročila sva se civilno v Ribnici, cerkvena poroka – tista prava – pa je bila v Marijini cerkvi na Novi Štifti pri Ribnici. Poročiti sva se želela, saj zaveza pred Bogom daje

Po vseh letih zakona naju spomin na poročni dan vedno znova osrečuje in sva drug drugemu hvaležna zanj, hvaležna, da imava tako lepe spomine. zakonu trdnost in blagoslov. Želela sva biti mož in žena.

Poročni dan je bil čudovit, ves sončen tako na zunaj kot tudi v najinih srcih. Po vseh letih zakona naju spomin na poročni dan vedno znova osrečuje in sva drug drugemu hvaležna zanj, hvaležna, da imava tako lepe spomine. Če bi opisovala vajino družino, kaj bi bilo tisto specifično za Maležiče, kdo ste pravzaprav Maležiči? Kakšna je vaša družinska identiteta oziroma kaj vas najbolj opredeljuje?

Opredeljuje nas prav gotovo to, da smo bili vsi člani naše družine skavti. Razen Anje, ki je skavtsko pot pred nekaj leti zaključila, smo ostali še aktivni. Tudi Blaževa žena Nina in Matičevo dekle Manca sta skavtinji. Veliko naših družinskih dogodkov, pogovorov in spominov je povezanih s skavtstvom. Za to, da smo imeli milost doživeti dejavno skavtstvo, tako najini otroci kot tudi midva, sva zares hvaležna Bogu.

Opredeljuje nas tudi to, da nam materialne stvari, ki veljajo za statusne, niso postavljene v ospredje. Zato počnemo tudi veliko stvari, ki so „zastonjske“. Otroke sva vedno učila, tudi s svojim zgledom, da je potrebno delati tudi kaj takega, za kar ne dobiš plačila v denarju, ampak je največje plačilo občutek, da si naredil nekaj dobrega za nekoga drugega.

Ena od stvari, ki nas opredeljuje, je prav gotovo ta, da smo radi skupaj. Sedaj, ko otroci odhajajo od doma, nam veliko pomeni, da se za kakšne posebne prilike ali kar tako dobimo skupaj. Nama tudi veliko pomeni, da se otroci med seboj in v razširjeni sestavi skupaj s svojimi partnerji zelo dobro razumejo, se radi in pogosto dobivajo, gredo skupaj na kakšen izlet ali prireditev.

Vajini otroci so …?

Najstarejša je Anja, potem sta še Blaž in Matic.

Imava jih zelo rada in sva ponosna nanje, na njihovo odgovornost, delo, odnos do ljudi, odnos do naju.

Spomini na čas, ki smo ga skupaj živeli kot družina, naju napolnjujejo s toplino, veseljem, hvaležnostjo. Fotografije, ki so nastale v tistem času, nas prikazujejo v hribih, na morju, pri skavtskih dogodkih, pri praznovanjih, pri prejemih zakramentov, pri obiskih pri babicah in dedkih in ostalih sorodnikih, prijateljih. Ni nama žal, da je ta čas minil, čeprav se nama zdi, da je šel prehitro. Otrok nisva nikoli »vezala« nase, pustila sva jim, da živijo s svojimi odločitvami, kdaj tudi napačnimi, da prevzemajo odgovornosti zanje in da najdejo svojo pot. Ob tem jih seveda nisva puščala samih, ampak sva jim stala ob strani. Vedno so čutili najino ljubezen, ki sva jim jo izkazovala, vedeli pa so, da sva si midva drug drugemu na prvem mestu. Tudi zato so zdaj, ko ostajava sama, razbremenjeni skrbi, kako bova nadaljevala najino življenje, saj vedo, da sva rada skupaj in nama je dobro. Nikoli nisva pred njimi skrivala najine medsebojne naklonjenosti, drobnih pozornosti in nežnosti. Vesela sva, ko jih zdaj vidiva tudi med njimi, v njihovih osebnih zvezah.

Vesela sva, da so vsi trije najini otroci našli njim namenjene ljubljene osebe, s katerimi želijo v življenju dajati in prejemati ljubezen – Anja z Andrejem, Blaž z

Družina in Življenje

8

Nino, Matic z Manco. Blaž in Nina sta že poročena in tudi že okušata lepoto starševstva ob sinu Urbanu.

Tudi njun poročni dan je bil čudovit, blagoslovljen in njima ter vsem nam ostaja v prijetnem spominu. Ob Urbanu doživljava novo dimenzijo najinega življenja in spoznavava, kako lepo je biti dedek in babica.

Vsem najinim otrokom želiva takšne zakone, kot svojega doživljava midva.

Kaj vama osebno pomeni vera v Boga? Kakšen je po vajinem mnenju vajin odnos do Boga, kako ga doživljata oziroma kaj Bog predstavlja v vajinem življenju?

Vera v Boga nama pomeni pomembno oporo v vsakdanjem življenju, saj preko molitve in zaupanja v Božjo previdnost in pomoč vsakodnevno izročava naju in vse najine drage v njegovo varstvo. Zato dneve začenjava in končujeva s skupno molitvijo in medsebojno podeljenim blagoslovom, z znamenjem križa z blagoslovljeno vodo.

Znamenje križa z blagoslovljeno vodo prejme pred spanjem in zjutraj pred najinim odhodom v službo tudi najmlajši sin, ki je zaenkrat še doma. Ostalim najinim dragim je namenjen blagoslov na daljavo, v mislih.

Vera je za naju dragocen dar, ki sva ga od Boga prejela preko najinih staršev in sva ga kot takega želela predati tudi najinim otrokom.

Vera nama je smernica pri odločitvah in pri prizadevanjih za ohranitev vrednot, pri gradnji odnosov ter vir veselja in hvaležnosti za premnoge milosti, ki so za naju odraz Božje ljubezni. Tudi najino medsebojno ljubezen dojemava kot odraz te ljubezni.

Bog je za naju dober in usmiljeni Oče, ki naju pozna, nama želi dobro in odpušča najine napake, nezvestobo do njega, mlačnost do izpolnjevanja njegovih zapovedi … in ki se ne naveliča čakati, da vstopiva v še tesnejši odnos z njim.

Pomembno mesto v najinem življenju ima tudi Božja mati Marija, posrednica in priprošnjica.

Kaj vama pomeni vajin zakon (vajin odnos)? Na katerem mestu vajine lestvice vrednot je in kaj storita, da ga na tem mestu ohranjata?

Najin zakon oz. najin medsebojni odnos je za naju najpomembnejši in ga dajeva na prvo mesto, zato se zanj tudi rada potrudiva. Že omenjena medsebojna molitev je pomemben delež pri tem. Pomembno se nama zdi, da si vsak dan vsaj enkrat poveva, da

Otrok nisva nikoli »vezala« nase, pustila sva jim, da živijo s svojimi odločitvami, kdaj tudi napačnimi, da prevzemajo odgovornosti zanje in da najdejo svojo pot. se imava rada, si izraziva nežne pozornosti in se ob jutranjem odhodu v službo ter ob prihodu domov v pozdrav objameva in poljubiva. Včasih se čez dan tudi pokličeva po telefonu ali si pošljeva sporočilo ali drug drugega razveseliva s kakšno majhno pozornostjo.

Tudi med delovnim tednom si, če je le možno, vzameva čas za naju ob popoldanski kavi ali čaju ter »jamb« igri s šestimi kockicami in hkratnim pomenkom o tem, kar sva čez dan preživela, o otrocih, načrtih, o naju. Tak način druženja naju spremlja že vrsto let, pa se ga ne naveličava in se ga vedno znova veseliva. Pomemben delež pri najini medsebojni povezanosti in ohranjanju naklonjenega odnosa so najine skupne prostovoljne dejavnosti, pri katerih sodelujeva in skupaj v družbi prijateljev in istočasno doživljava mnoga neprecenljiva doživetja, ki si jih lahko deliva, se o njih pogovarjava in naju oba bogatijo. Rada imava tudi skupno pohajanje v hribih in postanek pri Mariji Pomagaj na Brezjah, ko se vračava s tistega konca naše domovine. Ja, povezuje naju tudi ljubezen do najinih domačih in ljubezen do naše domovine.

Vsekakor pride tudi med nama kdaj do nesporazumov, užaljenosti in razdalje, vendar poskušava to še isti dan razrešiti, saj naju drugače preveč tišči in omejuje. Kot pravi Sveto pismo: „Naj sonce ne zaide nad vajino jezo.“ Lahko rečeva, da nama v 32 letih zakona to ni uspelo le nekajkrat.

Družina in Življenje

9

Prav tako je važno zavedanje, da sva drug drugemu najboljša žena oz. mož, da je Nada najboljša žena zame in da sem jaz najboljši mož zanjo.

Sta aktivna skavta, vključena sta v zakonsko skupino, sta prostovoljca zdaj tu zdaj tam, aktivna v domači župniji, sodelujeta pri raznih projektih … Kako vse to zmoreta? In še posebej: kako vaju bogati zakonska skupina in kaj konkretno od nje prejemata oziroma kaj ji dajeta?

Aktivna skavta sva v bratovščini odraslih skavtov Štepanja vas, kjer sva že 18 let. V tem času sva skupaj s skavtskimi prijatelji veliko prostega časa poleg medsebojnega druženja in duhovno bogatega doživljanja namenila tudi pomoči drugim in hkrati s tem dobila še več nazaj. Ob temu sva že neštetokrat doživela, da če vse, kar delaš, delaš z veseljem in s pravim namenom, ni težko. Če čutiš, da je to tisto, kar si sposoben narediti in se čutiš poklicanega, potem to storiš. Pri tem se medsebojno podpirava. Ravno pri skavtih je veliko možnosti za služenje (npr. vsakoletna pomoč na romanju bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezjah, pri slovesnosti v Kočevskem rogu, pri drugih večjih cerkvenih dogodkih, delitev luči miru iz Betlehema … ). Naša bratovščina je poleg mnogih drugih prostovoljnih pomoči dvakrat organizirala in izvedla dobrodelni koncert.

Pomembno se nama zdi, da sva aktivna tudi v domači župniji. Oba pojeva v župnijskem pevskem zboru.

Jaz, Matjaž, že vse od vključitve v župnijo pred 24 leti, pojem pa tudi pri MePZ Anton Foerster, kjer sem bil 10 let tudi predsednik. Nada pri župnijskem zboru poje zadnjih nekaj let. Pred tem je v župniji deset let vodila otroški pevski zbor, v katerem so prepevali tudi vsi trije najini otroci. Že nekaj let urejam župnijsko spletno stran in skrbim, da so vsa obvestila in aktualni dogodki, članki in fotografije sproti redno objavljeni.

Ko je bila v naši župniji pred 22 leti poleg starejše ustanovljena še mlajša zakonska skupina, sva se ji pridružila. Prej sva bila takoj po poroki v zakonski

skupini v župniji Marijinega oznanjenja pri frančiškanih v Ljubljani.

Sodelovanje v zakonski skupini nama je vsekakor pomagalo pri duhovni rasti in bogatilo najin zakonski odnos. Vseskozi nas je namreč spremljal duhovni voditelj, ki nam je dodatno osvetljeval prebrane besede iz Svetega pisma, ki smo jih prebirali, se o njih pogovarjali, jih poskušali razumeti. V pomoč so bile tudi vsebine, povezane z vzgojo otrok, o odnosih na različnih relacijah, zakonskih težavah in razreševanju ter še kaj. Pomembna je bila tudi naša medsebojna povezanost, delitev izkušenj in skupna doživetja. Ko so bili otroci manjši, je bilo to toliko pomembnejše.

Po odhodu Anje in Blaža od doma in zaradi drugačnega ritma najinega vsakdanjega življenja ter precejšnji spremembi aktualnosti vsebin ob prihodu novih mlajših zakonskih parov v zakonsko skupino sva ugotovila, da v njej zase nekako nisva več dobila toliko, kot bi želela. Tako to leto nisva vključena v zakonsko skupino, ozirava pa se po vključitvi v novo.

Ta številka našega glasila je posvečena dopustu oziroma počitnicam. Radi bi v vseh nas prebudili spoznanje o tem, da smo ustvarjeni po Božji podobi in da je Bog sam sedmi dan počival – v nas je vgradil cikel dela in počitka … Kako vidva razumeta dopust oziroma počitnice? Se ga veselita, aktivno načrtujeta, sta kdaj razočarana, ga jemljeta kot priložnost za vajino osebnostno in duhovno rast?

Dopust jemljeva kot čas, ki ga sedaj že brez otrok še dodatno posvetiva drug drugemu in si obenem odpočijeva od vsakodnevnega tempa življenja. Največ časa dopustujeva na morju, včasih pa pobegneva tudi v hribe. Pomemben del počitniških dni so tudi nekajdnevni tabori naše skavtske skupine, ki so vedno tudi duhovno zelo bogati. Seveda je z nama na počitnicah tudi Bog.  Kakšno je vajino sporočilo zakoncem?

Zakon je čudovita »avantura«, za katero se je treba vedno znova truditi!

Lepo je biti poročen, saj nam v zakramentu svetega zakona sam Bog ponuja zavezo in nas vabi, da skupaj z njim vsak dan znova živimo LJUBEZEN. Če to vzamemo zares, je marsikaj lažje. Za krepitev medsebojnega odnosa je pomembna skupna in redna molitev zakoncev, v družini z otroki pa tudi družinska molitev.

Predvsem pa si vsak dan z dejanji in z besedami povejte, da se imate radi.

Draga zakonca, hvala z vajino pričevanje. Želimo vama, da bi Gospod blagoslavljal vajin zakon in družino še naprej.

Pogovor sem pripravila: Petra Berčan

Družina in Življenje

10

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

BOG IMA VEDNO POZITIVEN ODGOVOR Ko nam stvari ne gredo po načrtih, zlahka izgubimo pogum. Toda naše srce naj se ne vznemirja, kajti Bog deluje v našem življenju tudi sredi bolečin in trpljenja.

Ko bo naslednjič tvoja „skromna koliba“ pogorela do tal, pomisli, da bi bilo lahko prav to znamenje Božje milosti, ki te obdaja.

Za vse negativne stvari si moramo reči: „Bog ima za to pozitiven odgovor!“

Ti praviš: „To je nemogoče!“ Bog pa pravi: „Vse je mogoče!“ (Lk 18,27) Ti praviš: „Jaz sem preutrujen.“ Bog pa pravi: „Jaz vam bom dal počitek!“ (Mt 11,28–30) Ti praviš: „Nihče več me ne ljubi.“ Bog pa pravi: „Jaz te ljubim!“ (Jn 3,16–34) Ti praviš: „Ne morem nadaljevati.“ Bog pa pravi: „Dovolj ti je moja milost!“ (Kor 12,9; Ps 91,15) Ti praviš: „Znašel sem se v brezizhodnem položaju.“ Bog pa pravi: „Jaz bom uravnaval tvoje steze!“ (Prg 3,5–6) Ti praviš: „Tega ne zmorem storiti.“ Bog pa pravi: „Vse zmoreš v meni, ki ti dajem moč!“ (Flp 4,13) Ti praviš: „Nisem sposoben.“ Bog pa pravi: „Ti si sposoben!“ (2 Kor 9,8) Ti praviš: „To nima vrednosti.“ Bog pa pravi: „Vse pripomore k dobremu!“ (Rim 8,28) Ti praviš: „Ne morem si odpustiti!“ Bog pa pravi: „Jaz ti odpuščam.“ (1 Jn 1,9; Rim 8,1) Ti praviš: „Tega ne obvladam.“ Bog pa pravi:«Jaz bom potešil vse vaše potrebe. (Mt 11,28) Ti praviš: „Bojim se!“ Bog pa pravi: „Jaz ti nisem dal duha boječnosti!“ (2 Tim 1,7) Ti praviš: „Pogosto sem zaskrbljen in razočaran.“ Bog pa pravi: „Vso svojo skrb položite VAME!“ (1 Pt 5,7) Ti praviš: „Nimam dovolj vere.“ Bog pa pravi: „Vsakemu sem dal mero vere.“ (Rim 12,3) Ti praviš: „Nisem dovolj pameten.“ Bog pa pravi: „Jaz ti dajem modrost.“ (1 Kor 1,30) Ti praviš: „Počutim se povsem sam.“ Bog pa pravi: „Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil!“ (Heb 13,5) Vir: internet

Družina in Življenje

11

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

Živjo, jeZus! Prišla sem te pozdravit. Lepo mi je klečati tu, pred oltarjem.

Z očmi božam tvojo naslikano podobo, ti pa si tih tam zadaj, za vratci tabernaklja. Lepo je pri tebi.

Pomirjaš me.

V tej tihoti se zdi svet tam zunaj nekje daleč. Najlepše je takrat, ko zmorem ta mir in tihoto vzeti s seboj. Ko se vračam v svet tam zunaj in te ne zapustim za vratci tabernaklja. Takrat te vidim vsepovsod. Takrat nisi le v tistih, ki sedijo ob meni in spremljajo tvoje spremenjenje.Takrat si v vsem, kar zajame pogled. Si v vsem, česar

se dotakne moj prst, povsod, do koder seže moj klic. In še dlje. Si v vsakomur, ki gre mimo mene ali diha z menoj trenutke življenja.

Takrat čutim Duha, ki ga pošiljaš. Ki veje med nami in prebuja ljubezen, tisto, kar je dobro, krepi in razkriva lepote, ki so v nas po tvoji podobi.

Takrat … So pa trenutki, ko klečim pred teboj, gledam, poslušam, a slišim le hrup svojih misli. Zrem v tvojo naslikano podobo, a vidim le skupek barv. Moja kolena ob tla pritiskajo skrbi, ki jih ne znam ali ne zmorem odložiti s svojih ramen. Hvala ti, Jezus. Hvala tudi

za te trenutke, ko te iščem, kjer si, pa te nikjer ne najdem. Hvala, ker si mi dal to milost, da vem, kje naj te iščem, tebe, nedoumljivo in najčudovitejšo skrivnost!

Alenka Brožič

Družina in Življenje

12

PISMO DUHOVNIKA

kaj sPLoH so PočitniCe? Kakšno neumno vprašanje, ko pa na počitnice oz. dopust komaj čakamo. Včasih kot otroci nestrpno odštevamo dneve do njihovega začetka. Zakaj? Ker imamo od njih velika pričakovanja. Želimo si spremembe v ritmu vsakdanjega življenja, manj stresa, novih nepozabnih doživetij, novih spoznanj in novih prijateljstev … In prav je tako.

Zgodi se tudi, da ob koncu oddiha ostanemo razočarani in prazni. Če se to zgodi večkrat, nas je pred vsakimi naslednjimi počitnicami ali dopustom lahko tudi strah.

V tem primeru moramo še bolj natančno premisliti, kaj potrebujemo in kaj pričakujemo, da bomo uresničili svoja pričakovanja. Takrat je pomembno, da si postavimo realna pričakovanja, kar pomeni, da morajo biti naše želje skladne z našimi zmožnostmi.

To je le nekaj poudarkov, ki me preletijo ob misli na počitniško-dopustniške dneve in so neke vrste izziv, za kaj se bom odločil in čemu bom dal prednost, da bo na koncu večje zadovoljstvo. Na to moram zelo paziti že kot posameznik, še pomembneje pa je pri zakoncih in družinah.

Kaj sploh pomeni beseda dopust?

Zdaj pa malo pomislimo, kaj beseda dopust ali počitnice sploh pomeni. V našem SSKJ-ju je za dopust navedeno, da je to dovoljena začasna prekinitev dela ali službe. Podobno je tudi v drugih jezikih: v nemščini bi naj bila beseda urlaub izpeljana iz besede Erlaubnis – dovoljenje. Podobno velja za angleško besedo leave – dovoljenje, privoljenje. Če hočemo prav razumeti ta pomen, se moramo vprašati, za kakšno dovoljenje gre. Gre za dovoljenje, da lahko nekje manjkamo, da lahko nekaj odpade, izpade. Tudi slovenščina gradi na tem pomenu, saj beseda dopust v sebi nosi sporočilo, da je nekaj dopuščeno, dovoljeno.

Dejansko gre za neko izjemo, za nek izpad ali za nekaj, kar je izpuščeno, izpraznjeno ali nezasedeno. Nekateri narodi dopust izrazijo kar s to besedo vacation, vacanze, ki izhaja iz latinske besede vacans – prazen, nezaseden. Kjer je tako, tam je praznina, vakuum.

In kaj se skriva za besedo počitnice? Z lahkoto vidimo, da gre za počitek, sprostitev, oddih. Če spet pogledamo v SSKJ, tam preberemo, da gre za čas med dvema šolskima letoma, polletjema, za čas, ko ni pouka ali predavanj.

Beseda se uporablja tudi za dopust ali oddih. Podobno

Alojz Kačičnik, župnik na Ponikvi

velja za hrvaško besedo odmor. Bolj zanimiva se mi zdi izpeljava nemške besede Ferien, ki označuje počitnice.

Navezuje se na latinsko besedo feriae s pomenom praznični dnevi, prazniki. Tudi angleška beseda holiday v prvi vrsti pomeni praznik, šele nato dan počitka, dopust ali počitnice. In hrvaški blagdan je praznik, ki je namenjen obredju, torej češčenju Boga.

In če izvorna pomena dopusta in počitnic povežemo med seboj, lahko sklepamo, da je osnovni razlog za dovoljenje za odsotnost od rednih stvari nekaj svetega, nekaj Božjega. Nekaj opustimo zato, da imamo čas za nekaj pomembnejšega, višjega. Izvorno je to povezano z bogoslužjem. To pravico sta nekoč zahtevala tudi Mojzes in Aron, ko sta faraona prosila, naj odpusti njuno ljudstvo iz Egipta: želela sta izposlovati, da bi jim omogočil izhod v puščavo, kjer bodo svojemu Bogu opravili daritve.

Faraonova polovična ponudba, da bi Izraelci smeli Boga častiti kar med Egipčani, ni zadoščala. Potrebno je bilo zapustiti vsakdanjost in stopiti v novo okolje in tam Bogu izročiti vse, kar so imeli (prim. zlasti 2 Mz 8,21–27 in 2 Mz 12,31–32).

Tudi v evangelijih večkrat zasledimo omembo, da se je Jezus umaknil iz vsakdanjega vrveža v samoto, najraje na

Družina in Življenje

13

goro, z namenom, da je tam molil (prim. Mt 14,22–23, Lk 6,12 …). Že začetek njegovega javnega delovanja govori o tem, da je bil v puščavi kar 40 dni in 40 noči (prim. Mt 4,1–2). To bivanje v puščavi je imelo poseben pomen, saj predstavlja neposredno pripravo na njegovo javno delovanje. Domnevamo, da je šlo za posebej intenziven odnos z Bogom Očetom, ki mu je tudi dal moč za boj zoper skušnjave hudega duha. Naj omenim še en primer, ko je Jezus naročil tudi drugim, naj si odpočijejo. To je bilo po tistem, ko je Jezus poslal apostole po dva in dva v bližnje vasi. Ko so se vrnili in mu o vsem poročali, jim je naročil: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6,31)

Kaj torej hočemo od dopusta?

V naših konkretnih razmerah smo navajeni na prekinitve delovnega ritma, saj imamo vsako leto enkrat ali večkrat čas dopustov in počitnic. Običajno ta čas vsaj delno uporabimo za domača opravila in za to, da nadoknadimo, kar smo zamudili ali se nam je nakopičilo v zadnjih mesecih.

En del pa prihranimo za sprostitev in popestritev našega življenja. In prav tu imamo veliko priložnosti, da posvetimo več pozornosti temu, kar v svojem jedru pomenijo besede dopust in počitnice. To je čas, ki omogoča zelo veliko, le vedeti moramo, kaj hočemo. Priložnosti je res veliko, od tega, da si zakonci in družinski člani velikokrat postavite cilj, da boste več časa preživeli drug z drugim oz. da si boste podarili več časa, odprli boste tudi teme, s katerimi se med letom enostavno nimate časa ukvarjati. Med počitnicami bodo prišle na vrsto knjige, ki so ostale zaprte na polici. To bo priložnost za obisk sorodnikov, znancev in prijateljev.

Izziv bo prehoditi zahtevno planinsko pot, osvojiti kakšen poseben vrh ali se pogosto sprehajati po bližnji travnati poti. Na morju boste lovili sončne žarke, blago senco in šum valov … Vse naenkrat seveda ne bo šlo. Zato moramo izbrati prednostni red in se odločiti, kaj bo prišlo na vrsto letos, kaj pa bomo prihrani za prihodnje leto.

In prav na tej točki bi se rad povrnil k razmisleku o tem, kaj sploh hoče biti naš dopust, naše počitnice?

Njegova vrednost je v tem, da nam dovoli odtrgati se od vsakdanjih obveznosti, da bi imeli več časa za tiste stvari,

ki so pomembne: najprej zase, za svoje bližnje in za Boga.

Sprostitev, ki nam jo ponuja dopust, zato v prvi vrsti ne pomeni čas ‘nedejavnosti’, pač pa čas, ko pogledamo nazaj in naredimo neke vrste pregled ali obračun, kaj je bilo dobrega ali slabega. To je čas, da se vprašamo, kaj je v moje življenje prinašalo pričakovane sadove in kaj je bilo takšnega, da moramo priznati, da smo ‘tekli’ v prazno.

Skratka, to je čas, da pogledamo na sadove svojega dela in da presodimo, kaj je vredno ohraniti, kaj opustiti in kaj spremeniti ali dodati.

Sedmi dan je Gospod posvetil Za pravilno razumevanje prostega časa nam je lahko v pomoč tudi apostolsko pismo Gospodov dan, ki ga je objavil sv. Janez Pavel II. V njem razmišlja predvsem o pomenu sedmega dne, ki je za kristjane nedelja, njegove spodbude pa so uporabne tudi v našem primeru. Janez Pavel II. za izhodišče postavlja svetopisemsko zgodbo o stvarjenju sveta, kjer Bog po opravljenem delu sedmi dan počiva in dodaja, da »Božji počitek sedmega dne ne namiguje na nedejavnega Boga, temveč poudarja polnost izvršene uresničitve. Hkrati pove, da se Bog nekako ustavi pred delom, ki je kot ‘zelo dobro’ (1 Mz 1,31) izšlo iz njegovih rok. Nato objame to delo s pogledom, ki je prežet z veselim odobravanjem« (tč. 11). Tu je izhodišče za hvaležnost za vse prejeto in hkrati spodbuda, da se Bogu zahvalimo za darove, ki smo jih od njega prejeli in ki smo jim tudi dali svoj pečat z našim sodelovanjem. Tako kot Bog, ki svoje delo blagoslovi, smo tudi mi poklicani k temu, da svoje delo in vse okrog nas blagoslavljamo (prim. tč. 13).

Ker naše delo ni tako ‘zelo dobro’, kot je delo Boga, je potrebno, da v miru pred seboj in pred Bogom ugotovimo tudi svoje pomanjkljivosti in napake ter naredimo načrt za naprej. Pri tem nam bo v korist molitev in premislek ob Svetem pismu, ob njem bo imel mesto iskren pogovor s sozakoncem, drugimi družinskimi člani, duhovnim voditeljem ali zaupnim prijateljem. Da se soočimo sami s seboj, potrebujemo čas in notranjo umiritev. V času počitnic in dopustov ga lažje razporejamo po svojih potrebah kot sicer, ne zamudimo te priložnosti.

Zelo pomembno je tudi to, da nas na naši duhovni poti nekdo spremlja in opazuje z določene razdalje, da česa ne bi prehitro prezrli ali se ob kakšni stvari predolgo zadrževali.

Pogovor o tem je nepogrešljiv. Tudi z duhovnim voditeljem in/ali spovednikom, saj bo on bolj neobremenjeno videl tvoje stanje in bosta skupaj lahko bolj zanesljivo iskala pot, po kateri bi bilo potrebno iti naprej. Tisti, ki želite še korak več, boste našli čas tudi za duhovne vaje.

In na koncu boste ugotovili, kako lepo je, ker je ostalo še toliko neizkoriščenih priložnosti za naslednji dopust, ko vam bo spet dovoljeno stopiti v tesnejši odnos s svojim Stvarnikom in z vsem njegovim stvarstvom.

Naj vas že danes in vse dni vašega življenja spremlja s svojimi blagoslovom.

Družina in Življenje

14

DUHOVNA POBUDA

NAŠE TRENUTNE OKOLIŠČINE SO NAŠA KATEDRALA Ko premišljujem o tem, kako lepo je samo pomisliti na počitek in se veseliti dni, ko lahko človek vsakodnevne obveznosti zamenja za čas, namenjen najbližjim, ko spet bolj zavestno lahko vidim svojega sopotnika ob sebi in se mu posvetim bolj kot navadno, mu prisluhnem, ko imava ponovno malo več časa, da se kaj pogovoriva …

O, kako si vsi želimo tega!

Vsi si želimo tega med počitnicami, vendar pa se je na tako doživetje potrebno že prej pripraviti, vsak pri

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

ono. Velikokrat pa o teh željah pozabimo povedati drug drugemu in samo pričakujemo, potem pa se razočarani potuhnemo vsak v svojo zamero. Tam pa ni več sonca in drug drugega gledamo samo skozi temine in sivine.

Odkar sem začela risati, vidim, kako zelo pomembne so tudi sivine in temine, vendar pa pravi pridih da sliki šele svetloba, ki pade na liste ali travo, in šele potem je slika dobra.

Tudi mi se velikokrat počutimo kot ujetniki temin in sivin samega sebe, mogoče še bolj sivin in temin svojih najbližjih. Kako dobrodošli so dnevi počitka, ko vsaj za nekaj časa izstopimo iz ujetništva vsakodnevnih obveznosti in

Spoznala sem, da kadar o nekom ne mislim dobro, pač pa slabo, kadar nekoga v mislih obtožujem, premlevam o krivicah, ki mi jih je kdo storil in pestujem ter pogrevam stare zamere in o njih vedno znova s kom celo govorim, dejansko ne širim blagega vonja, pač pa smrdeč vonj, ki zasmradi celo okolico. sebi. Ne da bi posebej hoteli, se nam dogaja, da si v mislih postavimo visoka pričakovanja in sanjamo, kaj vse bomo storili med počitnicami in kako si bomo vzeli čas za to in

prezaposlenosti. Včasih zadostuje že sprehod med njivami in polji, da se naužijemo svežine narave in pozabimo na vsakodnevne skrbi

ter dovolimo, da se mir naseli v srce.

Tako sva se s prijateljico nekega popoldneva odpravili na sprehod preko njiv in travnikov. Ko pa sva se vračali, naju je presenetil ne ravno prijeten vonj po gnoju, katerega so v času najinega sprehoda razlili po njivah. Ko sva šli mimo z gnojnico politih njiv, se je ta smrad prijel ne le najinih oblek, pač pa tudi las in celega telesa. Doma sem se morala stuširati in se preobleči od pet do glave.

Kakšen vonj širim?

Na to moje izkustvo sem pomislila, ko sem brala v 2. pismu Korinčanom 2,14–15, da smo mi, ki verujemo v Kristusa, blag Kristusov vonj. Nato sem razmišljala o naših medsebojnih odnosih, o dinamiki vsakdana v družinah, v razširjenih družinah, v vaseh in mestih.

Spoznala sem, da kadar o nekom ne mislim dobro, pač pa slabo, kadar nekoga v mislih obtožujem, premlevam o krivicah, ki mi jih je kdo storil in pestujem ter pogrevam stare zamere in o njih vedno znova s kom celo govorim, dejansko ne širim blagega vonja, pač pa smrdeč vonj, ki zasmradi celo okolico. To, da sem se stuširala in oprala obleke, je bilo odrešilno ne le zame, pač pa tudi za celo okolico. Naša dolžnost je torej, da se najprej naučimo prepoznati obtožbe, ki jih nosimo v sebi. Velikokrat se nam zgodi, da smo tako domači z obtožbami, ki so v nas, da nas niti ne motijo več.

Družina in Življenje

15

Zato smo poklicani k prečiščevanju svojih misli, čustev in odzivov. Pri tem pa potrebujemo pomoč Sv. Duha, ki nas vodi v pravo smer. V pomoč na tej poti prečiščevanja je zelo dobrodošla kakšna duhovna knjiga in pa predvsem Božja beseda.

Ko tako poskušam izbirati pravo smer in mi pri tem vedno pomaga prebiranje Božje besede, se ustavim ob Janezovem pismu, ki je prepredeno z mislijo o tem, da je Bog ljubezen. Ljubezen pa je tista luč, ki naše temine in sivine spreminja v pisano paleto barv življenja. Kako srečo imamo v družini, da se lahko vedno znova »operemo« s priznanjem svojih napak, da drug drugega prosimo za odpuščanje, se odločimo za sočutno in naklonjeno poslušanje in se učimo povedati tisto, kar nosimo v sebi. Seveda nam pri tem najbolj pomaga redna spoved, tista najboljša prečiščevalna in osvežilna kopel, ki našim odnosom prinaša ozdravljenje in novo upanje in nam tudi med počitnicami pride še kako prav.

V knjigi » V gulagu s Kristusom« beremo, kako se je zapornik, duhovnik, v hudih razmerah, v kakršnih se je znašel, odločil, da ne bo čakal na ugodnejše razmere, pač pa bo živel sedanji trenutek in bo ta trenutek napolnil z ljubeznijo.

Vse nas vabim, naj bo to naše geslo, ko vstopamo v počitniški čas.

Kaj pa takrat, ko bo težko? Takrat pa je prav, da vemo, da so naše vsakdanje situacije edinstvene priložnosti za naše zorenje, priložnosti, ki nas bodo lahko popeljale k večji svetosti. Z drugimi besedami: naše vsakodnevne okoliščine so tista katedrala, kjer lahko slavimo Boga.

ŽivLjenje Življenje je možnost, izkoristi jo. Življenje je dragoceno, skrbi zanj. Življenje je eno, ne izgubi ga. Življenje je lepo, občuduj ga. Življenje je izziv, sprejmi ga. Življenje je užitek, okušaj ga. Življenje je poslanstvo, izpolni ga. Življenje so sanje, uresniči jih. Življenje je igra, sodeluj v njej. Življenje je uganka, reši jo. Življenje je bogastvo, ohranjaj ga. Življenje je žaloigra, zaigraj jo. Življenje je dragoceno, ne uničuj ga. Življenje je žalost, premagaj jo. Življenje je ljubezen, uživaj jo. Življenje je obljuba, izpolni jo. Življenje je pesem, prepevaj jo. Življenje je boj, bojuj ga. Življenje je pustolovščina, tvegaj jo. Življenje je sreča, varuj jo. Življenje je dar, podari ga naprej. Življenje je življenje. izberi življenje!

Vir: internet

Družina in Življenje

16

STARŠEVSTVO

POBEG OD DOMA … … sredi tedna – delovnega tedna, sredi kupa obveznosti in skrbi … Hm, zame je to nekaj skoraj nedopustnega.

Pa vendar smo šli. Moj mož, najina najmlajša in jaz.

Na pobudo moža, seveda. On vedno najde kakšne res ugodne in nam sprejemljive variante za krajše odklope.

On glede dela in vseh drugih obveznosti, ki nas čakajo in počakajo, ko se vrnemo, nima večjih težav. Pri delu v lastni firmi je to sicer res mogoče, ni pa to v moji praksi.

In ko od tega odstopam, se ubadam s slabo vestjo.

Pa je spet mož tisti, ki ne dopušča dosti možnosti za razmišljanje, ugovarjanje, tarnanje. Najraje nas popelje v naravo, nekam, kjer lahko aktivira vse naše mišice z različnimi športnimi aktivnostmi. Zanimivo, da nazadnje vedno ugotovim, da se tako in drugače regeneriram in sem ob vrniti nazaj domov in na delo veliko bolj učinkovita. Na vse gledam s svetlejše plati.

Tudi tokrat sem v osrčju gora doživela duhovno in telesno regeneracijo. Čeprav smo bili fizično ves čas zelo aktivni (kolesarjenje, rolanje, hoja, plavanje …), telo čuti utrujenost, a je vendar ta utrujenost povsem drugačna od tiste, ki jo telo čuti ob monotonem vsakodnevnem delu za službo in dom. To je tista utrujenost, po kateri v bistvu naše telo kar kliče.

Začutila sem Božjo bližino …

Na nekaj metrih bliže nebu, v objemu gora mi je Gospod dal začutiti svojo bližino. V mojem srcu je bila neprestana hvalnica Božjemu stvarstvu in njegovim

lepotam. In hvaležnost ter zahvala, da smemo biti del vse te lepote. Da smemo uživati v tej lepoti. Da smemo zreti to lepoto. Da smemo poslušati najlepše skladbe v izvedbi ptic in spremljavi vetra, ki veje med drevesnimi vejami. Da po napornem kolesarskem vzponu uzremo pokrajino, kot bi si lahko predstavljala rajski vrt. In da ob vsem tem lahko svojega otroka navdušujem nad Stvarnikovimi lepotami ter mu govorim o njegovi neizmerni ljubezni do nas, ki jo srka vase z vsemi svojimi čutili.

In nazadnje, prevevala me je neizmerna hvaležnost za čas, ki smo ga namenili drug drugemu. Midva z možem najini najmlajši hčeri in drug drugemu. To je bil res posvečen čas, ko se lahko ustaviš. Ko lahko v miru počakaš, da tvoj mož oz. otrok nekaj pove do konca.

In konec koncev čas, ko tudi slišiš, razumeš in začutiš, kaj ti želi povedati. Ja, začutiš. Res, prav začutili smo drug drugega. In čas je res tekel počasneje. Imela sem občutek, kot da bi bili nekje na oddihu en teden, ne pa 3 dni.

In še nekaj … Že po prvem dnevu je slaba vest zaradi dopusta, ki ni bil ravno tisti planirani glavni dopust, zelo hitro izginila. Začutila sem, da je bilo prav, da smo šli.

Spoznanje, da je bila takšna Gospodova volja, me je popolnoma umirilo.

Ob prihodu domov sem Gospoda prosila, naj mojemu možu pomaga najti še kakšno takšno podobno ugodno ponudbo … in da naj ne čaka predolgo 

Mojca

Družina in Življenje

17

OH, TE TAŠČE

DOPUST S TAŠČO IN TASTOM Dopust! Tudi letos bomo del dopusta imeli skupen z družinama dveh najinih otrok. A bo zopet drugačen od tistih v preteklih letih.

Več nas bo na istem prostoru.

Ko so se začeli pogovori, je bilo pomembno to, da je bila odločitev o skupnem dopustu stvar otrok. Če bova midva zraven, pomeni, da je poskrbljeno za kuharijo (predvsem glavnega obroka). Če ne greva, bodo imeli manj gneče (pa morda še česa bolj neprijetnega). A kakorkoli se odločijo, bo nama prav. Odločili so se torej za gnečo s kuhano »južno«.

Razmišljam, kakšne priložnosti nam daje tako preživet dopust in kaj je potrebno, da bo res dopust. Številčno nas je toliko skupaj le ob nedeljah, dopust pa bo trajal teden dni.

Skupaj bomo morali doreči čas vsaj enega dnevnega obroka. Ja, tudi kaj bomo jedli, se bomo morali pogovoriti, saj je razumljivo, da ne more biti kuhano po želji vsakega posameznika, če naj bi tudi »gospodinjca« imela dopust. Mladi družini se bosta verjetno morali usklajevati, kaj bodo kdaj počeli, saj so njihovi otroci zelo navezani eden na drugega.

Najbrž bodo določili tudi istočasen odhod večjih otrok v posteljo. In še kaj …

Morda se zdi smešno takšno drobljenje, a ni, saj več kot je dorečenega, manj je neprijetnih presenečenj.

Prav je, da vemo, kaj nas čaka. Da smo toliko resnični, da vemo, da je takšen dopust drugačen od tistega v dvoje ali samo z lastno družino. Da vsak prevzame svoj delež odgovornosti (potrpežljivosti), da za nobenega ti dnevi ne bodo zoprni, ampak dopustniški.

Morda bi kakšna mama, tašča rekla, da to pač ni dopust, da kuhaš za osem, deset ljudi … In morda bi kakšna snaha ali zet rekel, da to pač ni dopust, da sta tašča in tast zraven. In imeli bi lahko tudi prav.

Moram reči, da se dopusta že veseliva. Če se ne bi, bi bilo prav, da v takšno varianto sploh ne bi privolila, toliko iskrenosti mora biti. Pomembno je tudi, da si ne domišljava, da morava sodelovati pri dopustu najinih odraslih otrok in da jim s tem, da gremo skupaj,

pomagava, ker drugače ne bi mogli iti. Če je kakšen plus zanje, že vedo.

In kaj so plusi takega dopusta, ki jih doživljava midva?

Več časa kot doma bova lahko posvetila vnukom. Več zgodb si bomo lahko povedali, se skupaj igrali, plavali, malicali na plaži. Več bo tudi priložnosti za pogovore z mladimi starši brez naglice, ki je sicer običajna.

In kljub temu da nas bo toliko skupaj na dopustu, bova imela tudi samo najin čas. To so zgodnja jutra ob morju (pa ne zato, ker drugače ni mogoče – to nama je všeč). Če je le priložnost, pa si dneve dopusta izboljšava z mašo, saj potem nisva odvisna le od najine moči in ljubezni. Seveda želim in upam, da bosta tudi mlada para našla čas samo zase.

Na prvi pogled ta dopust ne bo nič posebnega, a vem, da bo poseben v trenutkih, ko bomo začutili dragoceno posebnost drugega ob nas. Sicer pa bo posebno že to, da bomo samo v tem času stari toliko, kot bomo, v tem času imeli takšen izgled, takšne misli … Bog ve, koliko dopustov, takšnih ali drugačnih, je še pred nami, pred vami, zato naj bo že kar letošnji poseben, pa kjerkoli že bo.

Sabina

Družina in Življenje

18

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

GODILA MI JE POZORNOST MOŠKEGA, KI NI MOJ MOŽ

NJEGOV SANJSKI DOPUST

Bilo mi je všeč, da me je nagovoril. Želela sem se še več pogovarjati z njim. Že drugi dan se je začela oglašati moja vest. Spraševala sem se, kaj sem storila slabega, in si govorila, da se nič takega ni zgodilo. Opravičevala sem se s tem, da se tudi prijateljicam in sodelavkam to dogaja, kar odkrito priznavajo, v pogovorih pa se še zabavajo na ta račun in se spodbujajo.

V tistem času sem šla celo k spovedi in tam o tem molčala. Potem sem imela slabo vest še zaradi tega.

Tolažila sem se, da me Bog razume in prosila Jezusa za pomoč. Težilo me je, da nisem dobro opravila spovedi, a kaj, ko nisem niti sama vedela, v čem sem grešila. Potem je prišlo spoznanje. Godila mi je pozornost moškega, ki ni moj mož. Godila na način, ki ga ne bi želela razkriti svojemu možu, čeprav ob tem ni bila prisotna telesna privlačnost.

Bil pa je prijeten, nevsakdanji občutek. Želela sem si še več njegove pozornosti in potiho upala, da se moja želja čim prej izpolni. Torej sem grešila. S tem sem razčistila.

To, da sem rekla bobu bob, je razjasnilo moja čustva.

Dogajanje sem vzela kot opomin za svoj zakonski odnos. Mogoče je res minilo že preveč dni in tednov, ko se v zakonu ni nič posebnega dogajalo. Običajna, vsakodnevna naglica, dogodki, ki sem jih hotela podeliti z možem, a ni bilo prave priložnosti ali časa.

Sledil je sklep, da bom prekinila s to rutino in naredila nekaj samo za najin odnos, za naju. Za moža, ki ga ljubim. Nikakor ne bi hotela tega pokvariti in vendar – skušnjave so! Zopet sem šla k spovedi, tokrat pravi.

Pozornost tistega moškega ni več zasedala mojih misli, ostala je samo bleda sled. Pomembno je bilo le to, da mi je Bog pokazal pot, ki mi je prinesla mir in me opomnila, da zakonski odnos potrebuje stalno skrb, kot roža potrebuje vodo, da živi.

S.

On je mož in oče. V svojih predstavah bi sanjski dopust preživel nekje tik ob morju. Da vstane in v miru spije jutranjo kavo. Otroci se gredo kopat, ne da bi jih moral spremljati, ker jih ima ves čas lahko na očeh. Da ni treba hoditi s plaže več sto metrov, ko se je treba skriti pred opoldansko vročino, in se vračati nazaj, ko ta mine. Da ni treba ženi hiteti s kuhanjem in vsem ostalim pospravljanjem, ker želijo ujeti še pozno popoldne na plaži. Da ne bi na morju vsi hiteli z vsem, kar počnejo. Da ne bi bilo treba skrbeti za vsak evro …

Resničnost je drugačna. Že več let z družino preživlja morski del počitnic v istem kraju, ki je precej oddaljen od plaže, a je cenovno najugodnejši. Pod japonkami se tako vsak dan nabere par kilometrov prehojenih stez. Morje, ki je zjutraj bistro, se popoldne spogleduje z blatno lužo. Vstajanje, zajtrk, kopanje, kosilo, pospravljanje, kopanje, večerja, spanje … Isti ritem, leto za letom. In vendar pravi, da je bilo vredno.

Ceni to, da so bili vsa ta leta kot družina skupaj. Zadovoljen je, da ženi pomaga na dopustu pri njenih opravilih, čeprav se mora kdaj k temu prisiliti. Po toliko letih vidi bogastvo v času, ki so ga vsa ta leta preživljali skupaj na morju; kot družina, sami.

Med njima z ženo je zaradi okoliščin v tistih dneh manj intimnosti, a se mu zato zdi, da se zbližata na drugačen način. Da se je bilo vredno sprijazniti s tem, da dopust pač ni sanjski, a je kljub temu Božji dar povezovanja družine, še pove. Da to vidi sedaj. ‚Bog me je obdaril z družino, Bog me je obdaril z morjem (ki je zastonj) in z milostjo spoznanja, kaj je družina,‘ zaključi. z dovoljenjem zapisala A. B.

Družina in Življenje

19

DELOVANJE DRUŠTVA Seminar v Crikvenici

TEOLOGIJA TELESA JANEZA PAVLA II. Za naju vedno znova poseben izziv, kako v enem samem vikendu vsaj v obrisih predstaviti Teologijo telesa sv. Janeza Pavla II. Čeprav sva jo že velikokrat »slišala« in o njej poskušala spregovoriti tudi drugim, naju vedno znova na novo nagovarja.

Pogled svetega Janeza Pavla II. na človeka in na Boga je edinstven – osvobajajoč. Vsakič, ko poskušamo vstopiti v »preddverje« te povsem nove in tako veličastne podobe Boga in človeka, ko se poskušamo »zazreti« v raj in »vstopiti« v odnos Bog – človek (pred grehom), se nam po delčkih riše podoba Boga (Svete Trojice) oziroma njegove neprecenljive ljubezni do stvarstva (in predvsem do krone stvarstva – človeka).

Tudi na spomladanskem Nadaljevalnem vikend seminarju o Teologiji telesa smo parom, med katerimi so mnogi sami prebirali in študirali vse, kar je o tem napisanega v slovenskem (nekateri tudi v angleškem) jeziku, »skozi prizmo« svetega Janeza Pavl II. poskušali približati Boga, ki je Ljubezen, Boga, ki v svoji nedoumljivi ljubezni po svoji podobi ustvarjenemu človeku daje svobodno voljo, da se odloči zanj ali proti njemu, Boga, ki je pravičen in čigar beseda je sveta in je sam ne more »prelomiti«, Boga, ki nikoli ne neha iskati človeka, ki je zaradi greha od njega odpadel, Boga, ki je vedno bil, je in bo »življenje podarjajoče občestvo oseb«, Boga, ki nas vabi v občestvo z njim …

Vsi, ki smo se udeležili Nadaljevalnega vikend seminarja, smo med sabo čutili posebno Božjo prisotnost, poseben Božji dotik.

Kot da bi nam hotel Bog Oče reči: »Glej, ustvaril sem te po svoji podobi. Dal sem ti vzvišeno poslanstvo, da bi bil tudi ti, tako kot jaz, »življenje podarjajoče občestvo oseb«. Postavil sem te za krono stvarstva. Dal sem ti razum, voljo in čustva. Dal sem ti svobodno voljo ... Zaupaj mi, da sem ti vse podaril, ker te neizmerno ljubim ...« Verjamem, da je Bog sam tistim udeležencem seminarja, ki o tej temi prej niso kaj dosti razmišljali ali se o njej pogovarjali, vlil željo, da bi bolj vstopili, da bi se o tem še temeljiteje poučili, da bi imeli svoje moralne vrednote, še posebej tiste, ki so povezane z življenjem in spolnostjo, oblikovane v skladu z Božjimi merili …

Naj vas Bog dobro vodi skozi velike skrivnosti stvarjenja človeka in učlovečenja Boga, naj vas napolni s svojim mirom in veseljem, predvsem pa naj vam pomaga, da bi svoje zaupanje vanj, ki je Gospod vesolja, Stvarnik vsega, kar biva, Odrešenik in Oče, še okrepili in bi se v vas iz trenutka v trenutek porajalo novo upanje.

Dani

Družina in Življenje

20

DELOVANJE DRUŠTVA

NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU NJIVICE, APRIL 2015

Gotovo nas boli, ko slišimo in vidimo, da je razpadel še en zakon, da sta šla narazen sorodnika, prijatelja, sodelavca, sofarana … Pravzaprav nas boli že tedaj, ko vidimo ali opazimo, da paru ne gre in ne gre, da se vedno bolj oddaljujeta drug od drugega, da med njima ni več topline in nežnosti, ki smo je bili morda vajeni, da se pogovarjata le še o formalnostih: kdo bo katerega otroka kam peljal, kaj moramo kupiti, katera dela v hiši ali stanovanju bo kdo opravil …

In kaj storimo? Običajno nič ali pa zelo malo. Zagotovo pa se ob teh spoznanjih in opažanjih počutimo nemočne in v sebi premlevamo preveč znane floskule: »Kaj se bom pa vtikal? Saj to je njuna stvar.

Bosta že uredila, ko bo čas. Če ne bo šlo, bosta šla pa narazen. Saj ne bosta ne prva in ne zadnja …!« Priznam, da me tako razmišljanje kar pogreje, saj se mi zdi, da s tem, ko tako mislimo in sebe prepričujemo, da pač tako mora biti in da ni druge možnosti, pritrjujemo hudičevim zvijačam.

Sam sem namreč prepričan, da je prav zakonska zveza, kjer se mož in žena trudita za njun odnos, tista Božja utrdba, ki bo premagala zlo na svetu. Le ljubezen (še posebej ljubezen med možem in ženo, ljubezen, ki se daruje, je ljubeča in spoštljiva) lahko reši svet pred zlom in propadom.

Sicer pa drži tista kmečka logika, ki pravi: »Kar kdo seje, bo tudi žel!« (Da ne bo pomote – ta »kmečka logika« je zapisana v Svetem pismu: Gal 6,7.) Ali z drugimi besedami: Ne

hodi na vrt iskat paradižnika, če ga prej nisi posejal.

Tudi naš zakon je vrt, na katerega v določenem času (običajno to storimo na dan poroke – pred mnogimi pričami, Bogom …) slovesno posejemo naše poročne obljube: »Jaz …… sprejmem tebe ….. in ti obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči …« In kaj se potem dogaja s semeni, ki jih posejemo? Dobro vemo, kajne: treba jih je negovati, puliti plevel, okopavati, zalivati, zaščititi pred močnim soncem ali mrazom, morda kdaj poškropiti, da uničimo zajedavce …

Kaj pomeni negovati »semena«, ki sva jih »posejala na vrt najinega zakona«?

Prav gotovo to pomeni redno in skrbno spremljati »razvoj semena« in se vedno znova spraševati: »Kako visoko na lestvici najinih prioritet je najin odnos? Kako se počutiš ob meni? Sem do tebe dovolj prijazen/prijazna, pozoren/ pozorna, sočuten/sočutna? Ti

namenjam dovolj časa za pogovor, dovolj mojega srca? Si kaj želiš in mi ne upaš povedati, ker se bojiš, da te ne bom razumel/a oziroma te bom napačno razumel/a? Ti dajem dovolj jasno vedeti, da si zame prvi/a na svetu? Te znam pohvaliti za delo, ki ga opravljaš za naju oziroma za najino družino, ali vse to jemljem kot nekaj samo po sebi umevnega?« »Najin vrt« lahko marsikdaj preraste plevel naveličanosti, navajenosti, brezbrižnosti, prezaposlenosti, pomanjkanja časa, utrujenosti … Takrat, ko opaziva, da se nama to dogaja, morava hitro složno ukrepati, sicer ne moreva pričakovati, da bova mogla uživati sadove najine nekoč tako bogate setve.

Pri DiŽ-u predlagamo intenzivno puljenje takega in podobnega plevela in temu »puljenju in okopavanju« pravimo Temeljni vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju.

Dani

Družina in Življenje

21

Po zadnjem takem vikend seminarju, ki je bil v začetku aprila v Njivicah na otoku Krku, so udeleženci rekli: Naučila sva se, kaj je to biti ljubljen in kako ljubiti svojo ženo/moža.

Seminarja sem se udeležil zato, da sem ustregel ženi. Potem pa se me je zelo dotaknilo.

Predvsem izkušnje in napotki za boljši in srečnejši odnos.

Na seminar sem prišla z namenom, da si podariva nekaj časa in obudiva stik med nama. Odhajam

»začarana«. Zgodilo se je ravno tisto, do česar sem bila vedno skeptična. Zavestno sem Jezusu odprla vrata svojega srca in pot najinega zakona je v trenutku postala lažja.

Vidiš, da se kar pozabimo potruditi, da bi več gradili na samem sebi in na svojih družinah.

Bogu hvala, da obstajajo in živijo ljudje, ki jim ni vseeno za soljudi in se trudijo po Božjem vodstvu služiti v Gospodovem imenu.

Seminar je bil pika na i za najina prizadevanja v zadnjem letu. Imel sem se zelo lepo – verjamem, da moja žena tudi.

Seminar je v tem trenutku rešilna bilka za moj zakon. Nikoli ne bo dovolj zahvale Daniju in Vilmi, ki sta začutila, kaj potrebujeva. Božja previdnost je pokazala pot, po kateri morava.

Neverjetno čudovita izkušnja.

Prišla sem negotova, tudi v strahu, kaj in kako bo potekal vikend. Bilo je čudovito. Hvala vam za globoko izkušnjo.

vabiLo

Vabimo vas, da se prijavite na enega od dveh jesenskih Temeljnih vikend seminarjev Nepozabni trenutki za naju, ki bosta od 9. do 11. oktobra 2015 na Rogli in od 23. do 25. oktobra 2015 v Njivicah na otoku Krku. Že sedaj je za Roglo prijavljenih preko 30 parov, za Njivice pa preko 40.

POZOR: Ne pozabite, da lahko kateremu izmed svojih sorodnikov, prijateljev, sodelavce ali znancev podarite DARILNI BON (Plačate vikend paket za par: vikend seminar – vsi stroški seminarja in nastanitve v hotelu Rogla ali Beli Kamik v Njivicah na Krku).

Pohitite s prijavami. Kapacitete so omejene. Prijavite se lahko preko spletne prijavnice ali preko telefona: 041 459 666. Za dodatne informacije pišite na: erika@diz.si.

Družina in Življenje

22

VILMA IN DANI ŽE DRUGIČ NA POTI

„OD SKUPINE DO SKUPINE ZA DOBRO DRUŽINE“ Z Vilmo sva se tudi letos odločila in se podala na najin oziroma DiŽ-ev “slovenski Camino”. Že drugič sva romala po naši lepi Sloveniji, obiskovala zakonske skupine ter vse, ki so se želeli ob večerih srečati z nama in drugimi zakonci.

Letošnja pot „Od skupine do skupine za dobro družine“ je bila s 363 kilometri še za 109 kilometrov daljša kot lanska pot do Razkrižja, saj je naju – in vse spremljevalce, ki so se nama na njej pridružili – povedla vse do Kopra. Zaradi dolžine sva jo razdelila na tri etape.

Duhovni vidik najinega romanja

Naše življenje je pot in mi vsi smo popotniki, ki se iz večnosti “skozi čas in prostor” vračamo v večnost.

Apostol Pavel nas o tem pouči v pismu Efežanom, kjer pravi: “Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni« (Ef 1,3–4).

V teh vrsticah nam jasno razodene, kdo smo, od kod smo in kam smo namenjeni. Naša “časna in zemeljska” pot je osmišljena tedaj, ko na njej s hvaležnostjo in z veselim srcem sprejemamo vse in vsakogar kot dar Stvarnika, še več: kot dar Očeta, ki nas neizmerno ljubi in je za nas dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje (Jn 3,16).

Ko se odpravimo na večdnevno peš romanje, lahko pričakujemo, da bomo na poti marsikaj doživeli: grmenje, nevihto, močno sonce, žulje, utrujenost, žejo in lakoto, razne nevarnosti na poteh oziroma prometnih cestah, vzpone in spuste, dolge odseke brez hiš oziroma ljudi … In takšno je tudi naše življenje – pestro in zanimivo … – vedno polno izzivov. Vsak dan znova nam Gospodar življenja podarja “24 nepopisanih listov” (dan), ki jih lahko popišemo z veseljem in hvaležnostjo, ljubeznijo in darovanjem …, lahko pa jih popišemo tudi z nerganjem, slabo voljo, brezbrižnostjo, sebičnostjo ...

Odločitev je naša!

Med temeljna spoznanja, ki jih je na najinem romanju prejela Vilma, gotovo sodi spoznanje o žuljih: “Tudi ko se žulji pojavijo, ni treba nehati hoditi. Mogoče je hoditi

tudi z žulji! Moramo jih le primerno oskrbeti!” In res, mnogo “žuljev” doživimo v svojem življenju, mnogo stvari nam “ne paše” oziroma nas jezi in nam gre na živce, vendar … To so le žulji, ki jih je treba primerno “oskrbeti”. To so le preizkušnje, v katerih imamo na izbiro dvoje: se bomo odločili za veselje in hvaležnost ali za sebičnost in godrnjanje? Gospod pravi: »Veselite se vedno v Gospodu« (Flp 4,4)!

Tako kot se na poti pojavijo “naporni kilometri asfalta” in sonce na vso moč pripeka ali hodimo do kože premočeni in se oziramo, kdaj bomo prišli do zastavljenega cilja, se nam dogaja tudi v življenju: mnogo je “napornih kilometrov” v službi ali pri vzgoji otrok, večkrat smo “premočeni do kože” in se počutimo tako nemočne, saj so okoliščine krute in težavne, večkrat se “pot življenja strmo vzpenja”, nam pa zmanjkuje moči in se nam zdi, da bomo zdaj zdaj omagali … Na najinih letošnjih poteh je bilo kar nekaj težkih in napornih situacij, pa smo vendar vedno prispeli na cilj, slekli premočene cunje, se posušili in ogreli, kaj toplega popili …

Večerna srečanja z zakonci

Povsod sva se, čeprav večkrat zelo utrujena, po večerni maši srečala s člani zakonskih skupin pa tudi s tistimi, ki to (še) niso. Srečanja so bila prijetna in sproščena.

Govorili smo o pomenu seminarjev in zakonskih skupin, o gradnji odnosov ... pa tudi o tem, kako malo smo bili v naših družinah vzgajani za odnose, kako malo smo še posebej fantje znali prepoznavati in razumeti svoje občutke, uravnavati svoje želje, delati na sebi … Prav zato so seminarji in zakonske skupine tako pomembni, saj se v njih učimo spoznavati in sprejemati samega sebe ter svojega bližnjega – še posebej sozakonca; učimo se spoznavati Boga in smisel svojega bivanja.

Spregovorili smo o življenju v današnji kulturi, o življenju sredi „bojnega polja“ ...

Sicer pa sva v najinih večernih nagovorih vedno znova poudarjala, kako se je vredno truditi za dobre odnose v zakonu in družini, kako brez žrtve ni čudeža, kako je poklic očeta in matere doživljenjska poklicanost, ki jo moramo živeti iz dneva v dan, iz ure v uro ... Vse to pa od nas pogosto zahteva moči, ki nas presegajo, zato je nujno, da imamo redno vzpostavljeno „povezavo“ z živim virom moči – s Svetim Duhom in s podobno mislečimi zakonci, s katerimi se na tej poti medsebojno spodbujamo in opogumljamo.

Družina in Življenje

23

POPOTNIŠKI DNEVNIK POTI „OD SKUPINE DO SKUPINE ZA DOBRO DRUŽINE 2015“ 1. dan: ponedeljek, 8. junij:

Leskovec–Škocjan Iz domačega Leskovca naju je po jutranji sveti maši po razgretem asfaltu pot vodila preko Smednika in Zameškega do Dobrave pri Škocjanu, kjer sva bila v prijaznem domu Halasovih deležna prepotrebnega okrepčila in počitka. Na tej poti naju je spremljala sodelavka in prijateljica Erika. Po večerni maši v Šentjerneju je sledilo še srečanje z zakonci.

2. dan: torek, 9. junij:

Škocjan–Novo mesto

spremstvu Mirana in Andreja po Jakobovi poti odpravila ob Krki proti Prečni. Tam pa se nam je nekoliko zalomilo, saj smo nehote izbrali težjo planinsko plezalno pot. Kmalu smo se znašli med klini in zajlami, stisnjeni ob previsno steno in prepad … Hvala Bogu je bila to le izkušnja nekaj sto metrov. Od tam se je pot vila mimo prijaznih in lepih vasi Suhe krajine. Večerne sv. maše in srečanja v Žužemberku se je udeležilo veliko parov s Krke, iz Zagradca in Žužemberka. Za nas je maševal g. župnik iz Zagradca, Sašo Kovač.

4. dan: četrtek, 11. junij:

Žužemberk–Stična

Na pot smo se odpravili zgodaj in smo, ko je sonce začelo pripekati, že prispeli do prelepega Otočca. Hvaležni Bogu za čudovite naravne lepote smo popili „grajsko kavico“ in prebrali dnevno Božjo besedo. Ob prihodu v Novo mesto smo najprej obiskali Kapitelj, kjer nas je sprejel gospod Metelko, generalni vikar novomeške škofije, nato pa smo se napotili proti frančiškanom oziroma cerkvi svetega Lenarta. Večerne maše so se udeležili zakonci iz domačih zakonskih skupin ter iz Mirne Peči in Stopič. Po maši so pari spregovorili o tem, kaj jim pomeni zakonska skupina, in so tiste, ki še niso njeni člani, spodbudili, naj se opogumijo in se jim pridružijo.

3. dan: sreda, 10. junij:

Novo mesto–Žužemberk Ta dan je bila pot dolga in naporna pa tudi nekoliko nevarna. Prehodili smo 27,5 km. Zjutraj sva se v

Pri Mohorčičevih iz Zalisca pri Žužemberku sva prespala v “svojem stanovanju”. Zjutraj smo popili kavico in se odpeljali do izhodiščne točke, ki je bila pri cerkvi v Žužemberku.

Zbrala se je lepa skupina romarjev in že smo hodili proti Stični in čudovito dolenjsko pokrajino prepletali z molitvijo in slavljenjem. Molili smo za domovino, za naše družine, može in žene, otroke in starše ... Pozabili smo na žulje, vročino, žejo …, še posebej takrat, ko nama je sin Tobija poslal sporočilo, da je žena Marta rodila sina, ki so mu dali ime Lovro.

Enajstič sva postala dedek in babica. Tako smo v veselju in hvaležnosti po 25,5 km prispeli v Stično, kjer so se pri večerni maši zbrali zakonci iz Ivančne Gorice, Stične in Šentvida pri Stični. Pripravili so čudovit program, po maši pa lepo pogostitev.

Družina in Življenje

24

5. dan: petek, 12. junij:

Stična–Grosuplje

enajstih romarjev. Pot nas je najprej vodila v dolino proti Grosuplju, nato pa proti Magdalenski gori, kjer smo imeli daljši postanek. Nato smo hodili skozi vasi Repče, Pleše in Orle ter preko Golovca prispeli v Ljubljano. Prvo etapo romanja smo tako zaključili pri cerkvi Marijinega oznanjenja – pri frančiškanih na Tromostovju. Po maši, ki jo je za nas daroval pater Ambrož, sva najprej nagovorila zbrane, nato pa smo se ob prigrizku še zadržali v atriju samostana.

7. dan: sreda, 17. junij:

Ljubljana–Kranj - Šmartin

Po počitku v samostanu smo se prebudili v jasen sončen dan. Že ob 7. uri sva segla v roko Jožetu, ki nama je na poti iz Stične proti Polici pri Grosupljem delal družbo in kazal pot. Na Polici so nas pri Berčanovih postregli s pijačo in jedačo, sledila je prava popoldanska siesta, nato pa veselo presenečenje: na poti naju je že drugič obiskala hči Ana Marija z vnukom Oskarjem in vnukinjo Mio. Zvečer smo se s Petro in Matejem odpeljali v Grosuplje k sveti maši, kjer sva nagovorila veliko število vernikov, po maši pa smo se člani zakonskih skupin zbrali v učilnici in se kar dve uri pogovarjali o pomenu in vlogi zakonskih skupin, o dinamiki življenja v zakonu in družini, o vlogi krščanskih zakoncev v tem svetu ...

6. dan: sobota, 13. junij:

Grosuplje–Ljubljana

Aleš Čerin, ki dobro pozna pot od Police do Ljubljane, nama je predlagal, da bi šli po Jakobovi poti. In res, zjutraj naju je pred cerkvijo na Polici čakala skupina

(začetek druge etape poti) Po nekajdnevnem počitku sva se v sredo zjutraj pripeljala v Ljubljano, kjer sva nadaljevala s potjo izpred frančiškanske cerkve. Ker naju je na poti skozi Ljubljano nekoliko „opralo“ sva bila hvaležna za prijazen in topel dom Zupančičevih iz Šentvida, kjer sva lahko posušila premočena oblačila. V spremstvu Robija in Katerine sva nadaljevali pot do Smlednika, tam pa se nam je pridružilo še nekaj romarjev. Pozno popoldne smo po skoraj 32 km prispeli v Kranj - Šmartin. Po krajšem počitku in večerni sv. maši smo se z zakonci srečali v župnijski dvorani.

8. dan: četrtek, 18. junij:

Kranj - Šmartin–Gorenja vas V četrtek je deset romarjev sončno vreme spremljalo vso pot iz Kranja do Žabnice, kjer smo se ustavili pri župniku in prijatelju Simonu Fortuni. Nato nas je pot vodila skozi Škofjo Loko, kjer nas je pogostila ga. Ivanka, nadaljevali pa smo po Poljanski dolini s krajšima postankoma pri g. Ivanu Omanu in družini Robba. Tudi ta dan smo zaključili s sveto mašo v Gorenji vasi in s srečanjem z zakonci.

Družina in Življenje

25

9. dan: četrtek, 19. junij:

Gorenja vas–Zavratec

okolice, dan pa smo zaključili z družabnim srečanjem v župnišču.

11. dan: sobota, 21. junij:

Črni vrh–Vipava

Ko smo odhajali iz Gorenje vasi, nas je za na pot z romarskim blagoslovom “opremil” prijatelj Simon Fortuna, župnik iz Žabnice. Preden smo prispeli v Žiri, je začelo močno deževati, vendar smo bili vsi veseli, saj smo pri Pivkovih v Žireh doživeli prisrčen sprejem in pogostitev, delo pa je opravil tudi sušilni stroj. Pot smo nadaljevali v soncu, vendar nas je nekaj kilometrov pred Zavratcem spet “pralo” in v Zavratec smo prišli spet premočeni do kože. Pri Menegatijevih smo se malo okrepčali, nato pa sva si nabrala novih moči v domu Mirijam in Srečka Rejc. Pri večerni maši in srečanju po njej so se zbrali zakonci iz Logatca, Zavratca in okolice.

10. dan: petek, 20. junij:

Zavratec–Črni Vrh

Zgodaj zjutraj se je v Zavratcu zbralo kar dvajset romarjev. Na poti proti Godoviču smo srečevali prostrane planjave, gozdove, lepa travnata pobočja ...

Po bližnjicah, ki jih je poznal Srečko, smo mimo odtisov 220 milijonov let starih dinozavrovih sledi prispeli do Godoviča, kjer nas je vse prijazno pogostila Damjana.

V Godoviču so se nekateri romarji iz Zavratca obrnili proti domu, na novo pa sta se nam pridružila Lidija in Ciril Habe, ki sta nas vodila proti Črnemu Vrhu, do koder smo imeli še dobro uro in pol hoda. Zadnjo uro nas je spremljal močan „blagoslov“, saj je padalo kot za stavo in v Črni Vrh smo spet prišli premočeni do kože. Po večerni maši sva nagovorila zakonce iz Črnega Vrha in

Pri družini Habe, kjer smo prespali (pridružila sta se nam še Erika in Zlatko Novak), smo bili kot doma. Zjutraj so nas v Črnem Vrhu že čakali domači romarji, nekaj pa jih je prišlo tudi iz Vrhpolja. Najprej smo zmolili in se nato odpravili proti Colu, kjer so pri Korenovih vse romarje (bilo nas je kakih petnajst) izdatno pogostili, piko na i pa je dal še domači župnik g. Lojze Šinkovec, ki nam je pred spustom proti Vrhpolju podelil romarski blagoslov. Prijetna senčna pot je vodila strmo navzdol in v vrhpoljsko cerkev smo vstopili, ko so se začele nedeljske popoldanske litanije. Po končanih litanijah nas je pozdravil g. župnik Janez Kržišnik, ki nam je predstavil največji mozaik p. Marka Rupnika v Sloveniji. Nato smo se na kratko ustavili še pri Ireni in Jožetu Durn, mojih vzornikih (pred leti sta skupaj prehodila Camino – cca. 1000 km) in odšli k Mileni in Ivu Uršič v Manče, kjer smo se stuširali, preoblekli, spočili in najedli.

Pri večerni sv. maši v Logu pri Vipavi se je zbralo veliko zakoncev z Vipavskega in iz Goriških brd, Pivke, Ilirske Bistrice … Prisotne sva povabila, da se vsi dejavno podamo na pot spreminjanja sveta – zavedajoč se dejstva, da nihče ne more drugega spreminjati, pač pa lahko spreminja le samega sebe, če dovoli, da v njem in po njem deluje Bog ljubezni, ki edini lahko spreminja naša življenja in naše medsebojne odnose. Ob dobrotah in hladni pijači smo se še dolgo zadržali v sproščenem klepetu in se poslovili kot dobri prijatelji. Obljubili smo si, da se kmalu spet srečamo – morda že na katerem od jesenskih seminarjev. Tako sva zaključila še drugo etapo letošnje poti.

12. dan: četrtek, 25. junij:

Vipava–Kamnje (začetek tretje etape poti) V Vrhpolju se nas je zbralo okrog 20, gospod Janez Kržišnik pa nam je za začetek tretje etape poti podelil romarski blagoslov. Pot nas je najprej vodila mimo cerkve v Logu, preden smo prispeli v Ajdovščino, pa smo si v Šturjah ogledali še Terčeljev spomenik. Na kratko smo se ustavili tudi v Lični hiši v Ajdovščini, kjer sta nas sprejela in pogostila Polona in David Ličen. Po ogledu galerije smo se za kratek čas ustavili v cerkvi sv. Janeza Krstnika, nato pa smo se odpravili k Ireni in Niku Ličen, ki sta za vse romarje pripravila kosilo. Pot iz

Družina in Življenje

26

nagovorila vse prisotne. Sledilo je družabno srečanje, večer pa smo zaključili tako, da smo na grobu dragega prijatelja Bogdana Žorža prižgali svečko in zanj zmolili.

14. dan: sobota, 27. junij:

Dornberk–Komen

Ajdovščine nas je vodila v Vipavski Križ, kjer sta nas sprejela, nas pogostila in nam razkazala samostan brata Marjan in Gregor. Ob prihodu v Kamnje je v cerkvi že potekalo češčenje Najsvetejšega. Sledila je sv. maša za domovino, po maši pa najin nagovor, kjer sva poudarila pomen dnevnega osebnega srečanja z Bogom. Večer smo zaključili s piknikom in kresovanjem. Vsi smo bili deležni odlične jote in palačink.

13. dan: petek, 26. junij:

Kamnje–Dornberk

Zjutraj se je v Zaloščah ponovno zbralo veliko romarjev. Po blagoslovu, ki nam ga je podelil g. župnik Boštjan Toplikar, smo se odpravili proti Komnu. Najprej smo se povzpeli do Tabora, kjer se nam je pridružila tudi gospa Zdenka Žorž, žena pokojnega prijatelja Bogdana Žorža. Pot nas je nekaj časa vodila navkreber, na vrhu pa smo se ob izdatni malici za dobro uro ustavili v vasi Pedrovo. Po počitku smo se odpravili proti Komnu. Kakih pet kilometrov pred Komnom so nas pričakali prijatelji Stantičevi, Dornberčani pa so se poslovili. Tudi v Komnu sva po večerni sveti maši nagovorila prisotne in še posebej poudarila pomen blagoslavljanja, h kateremu smo vsi poklicani. Nekoč nas je John Pridmore, nekdanji londonski gangster, vprašal: »Bi radi spreminjali svet? Nič lažjega! Začnite vsak dan blagoslavljati svet okoli sebe!« In ko tako hodimo iz kraja v kraj, blagoslavljamo polja, gozdove, travnike, potoke in vse, ki tam prebivajo.

15. dan: nedelja, 28. junij:

Komen–Sežana Zjutraj se je pri cerkvi v Kamnjah zbrala lepa skupina romarjev in po blagoslovu smo odrinili proti Šempasu.

Na poti smo se dosti ustavljali, saj so se domačini med seboj poznali, in ko sva jim povedala, da sva prišla do njih peš iz Krškega, se jim je to zdelo skoraj nemogoče …

Z nami je hodil tudi župnik Rafko Klemenčič, katerega so bili njegovi farani še posebej veseli … V Črničah nas je v cerkvi pozdravil upokojeni župnik, gospod Lestan. Ko smo prišli v Šempas, nas je čakala prava gostija. Po kosilu nam je gospod župnik Jože Tomažič razkazal cerkev in novo župnišče ter nas pospremil del poti. Malo smo se ustavili še pri spomeniku bogoslovcu Emilu Keteju, ki je bil umorjen med drugo svetovno vojno, in prispeli do jezera Vogršček.

Tam se je ekipa romarjev zamenjala. Sprejeli so naju zakonci iz Dornberka in po dobrih petih kilometrih slikovitih gozdnih poti smo prispeli v Zalošče, vas pri Dornberku, kjer so nas pogostili Kovačičevi. Zvečer sva pri maši ponovno

Bila sva presenečena, saj se je tudi v Komnu zbrala večja skupina romarjev. Po kratki molitvi smo se

Družina in Življenje

27

podali na pot skozi prelepe kraške vasi. Ko smo prispeli do Krepelj blizu Dutovelj, kjer živita Elvis in Tanja z družino, nas je tam čakalo odlično okrepčilo. Romarji iz Komna so se nato obrnili proti domu, v Krepljah pa se je popoldne zbralo kakih dvajset novih romarjev in po Kosovelovi poti smo odšli proti Sežani. Do Sežane smo torej ta dan prehodili približno 25 kilometrov. Po maši sva zopet nagovorila vse zbrane. Sledil je družabni večer in večerja s člani zakonske skupine iz Sežane.

16. dan: ponedeljek, 29. junij:

Sežana–Kolomban

naprej ob cesti Ankaran–Koper proti Kopru. Hodili smo ob Luki Koper vse do cerkve sv. Ane in frančiškanskega samostana, kjer nas je sprejel pater Boris Markež, ki je za nas, prihajajoče romarje, vključil zvonove.

Popoldanski počitek in čudovito kosilo so za nas pripravili Bevkovi, nato pa smo po molitvi za družine v cerkvi sv. Ane krenili proti Markovcu.

Tam je bila ob zaključku romanja ob 19. uri sv. maša, ki jo je za nas daroval in nas z izbranimi besedami nagovoril škof, dr. Jurij Bizjak. Zadnjič sva nato udeležence nagovorila tudi midva. Maši je sledilo prijetno družabno srečanje, na katerem se je z nami zadržal tudi dragi škof Jurij.

Zahvala

Prenočila sva v župnišču v Sežani in po zajtrku smo se z Borisom, ki je prišel iz Ankarana, podali na pot proti Opčinam nad Trstom. Tam nas je v Marijanišču sprejel gospod Pohajač, zatem pa smo »preskočili hojo skozi Trst«, saj smo se nekaj nevarnih kilometrov poti po industrijskih conah mimo Trsta prepeljali.

Kljub temu smo ta dan prehodili petnajst kilometrov in zadnje kilometre iz Škofij po stari povezovalni poti med Škofijami in Hrvatini prehodili v družbi zakoncev iz Škofij in Ankarana. Tudi večer v Ankaranu smo zaključili s sveto mašo, nagovorom po njej in prijetnim družabnim srečanjem.

17. dan: torek, 30. junij:

Kolomban–Koper (Markovec)

Zadnji dan smo se zjutraj podali na pot iz Kolombana preko Hrvatinov in Norbedov do sv. Katarine in potem

Kako težko je najti besede, ki bi zmogle opisati vso najino globoko hvaležnost za prijatelje, ki ste naju spremljali na najinih poteh! Kako težko je opisati veselje, ki sva ga doživljala, ko sva vas smela objeti, pozdraviti in z vami podeliti delček najinega srca!

Bog ve, kako močno sva doživljala vašo domačnost in gostoljubje, kako močno sva doživljala vsak trenutek, ki smo ga smeli preživeti skupaj. Ali kot je rekel škof Jurij Bizjak pri zaključni sveti maši na Markovcu nad Koprom: “Življenje brez praznikov je kot dolga pot brez gostilne!” Na najini dolgi poti ni bilo gostiln. Bili pa ste vi, drage sestre in bratje, ki ste naju sprejeli v vaše domove in nama podarili sebe.

Koliko več je vse to vredno kot vsaka gostilna! Hvala vam! Naj vam dobri Bog povrne vsako vaše dobro delo, vsak vaš dar, ki sva ga smela uživati tako v hrani, pijači ali topli postelji.

Hvala vam tudi za ves vaš trud, ki ste ga vložili v to najino/naše romanje, za vsako mašo, ki smo jo smeli skupaj doživeti, za vsako dobroto, ki smo jo po maši skupaj uživali, za vsak trenutek časa, ki ste ga namenili promociji Družine in Življenja – pri tem mislim na pravi pomen družine – mislim na promocijo družine kot osnovne celice družbe, družine, za katero se je vredno potruditi in marsikaj žrtvovati, vztrajati in se zanjo boriti … Iskrena zahvala tudi vsem duhovnikom, ki so nam stali ob strani, za nas maševali in nam odprli župnišča in svoja srca. Naj vam Gospod milostno povrne!

Prepričana sva, da nas je na vseh poteh spremljal Gospod, zato se z veseljem ozirava na prehojenih 363 km. Na vsakem koraku sva čutila in izkušala uresničitev psalmistovih besed: »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje (in sestre) složno prebivajo skupaj« (Ps 133,1)!

Hvaležna Vilma in Dani

Družina in Življenje

28

NADALJEVALNI VIKEND SEMINARJI

LOVRAN

DELOVANJE DRUŠTVA

Laži in norčevanje lahko preslišimo, ne moremo jih pa tolerirati!

Nič hudega sluteč v avtu odprem radio in slišim norčevanje na račun zakonskega življenja (Zakaj so poročene žene debele, samske pa suhe?). Šala me zbode in pomislim, kako prefinjeno in “pod kolenom” poročeni na vsakem koraku prejemamo udarce, kako se ustvarja negativno javno mnenje o poročenosti, kako se ustvarja kult samskosti in koruzništva ...

In se vprašam, kdo plačuje te ljudi, ki smejo javno in brez sramu pljuvati po mojih svetinjah in vrednotah. Pa se zgrozim, saj mi je jasno, da so plačani iz davkoplačevalskega denarja. Kaj sem torej naredil, da se to danes dogaja? Pa veste, da je to napačno vprašanje? Moral bi se vprašati, česa nisem naredil, da se danes to dogaja? Zakaj nisem bolj zavzeto in z večjim veseljem uresničeval svojega življenjskega poslanstva kot dober mož, ki ženo spoštuje, ljubi, neguje, ji hoče in zna prisluhniti in je njen najboljši in zaupni prijatelj?

Ko nas je pred kratkim v DiŽ-evi pisarni v Krškem obiskal mlajši duhovnik in nam zaupal, kako je ob pregledovanju krstne knjige na svoji fari opazil drastičen upad porok po letu 1995, se nismo čudili. Ta mladi duhovnik se je spraševal, kako naj svoje mlade farane, za katere ve, da živijo “na koruzi”, spodbudi k poroki, kako naj jim razloži, da je človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, ustvarjen tudi za trdne in stabilne odnose, za kreativno in dinamično delo, ki ga lahko v polnosti skupaj živita dva, ki se v zakonu doživljenjsko, nepreklicno in zavzeto ljubita, spoštujeta in podarjata drug drugemu. Kako naj jim pove, da je le takšno življenje, ki je obenem polno adrenalina, tisti pravi, ne ravno preprost, pa vendar tako osrečujoč vseživljenjski izziv, ki ga mladi danes tako iščejo? Če bi znali vsi gledati na zakonsko življenje s tega zornega kota ter se veseliti izzivov, s katerimi se moramo danes zakonci srečevati, bi to bilo tudi za mlade nekaj privlačnega!

Da je temu res tako, so potrdili mnogi udeleženci Nadaljevalnih vikend seminarjev, ki imajo prav ta namen, da bi zakonci bolj ozaveščali svojo življenjsko poklicanost, da bi se vedno bolj zavedali dostojanstva poročenosti, da bi se med seboj spodbujali in si pomagali na tej poti.

Tako smo v Lovranu, slikovitem obmorskem mestecu v opatijski rivieri, pred nekaj dnevi zaključili zadnjega v nizu sedmih Nadaljevalnih vikend seminarjev za zakonce Midva, sol zemlje in luč sveta. Vsekakor bo ta seminar kot tudi vsi dosedanji Nadaljevalni seminarji vsem udeležencem ostal v lepem spominu, saj že samo morsko okolje v človeku budi veselje in hvaležnost za mnoge darove, ki jih v obilju prejemamo iz Stvarnikovih rok. Sicer pa je bilo tudi za dobro vzdušje in prijetno počutje v Domu pastoralnih srečanj lepo poskrbljeno, hrana odlična, sobe “s pogledom na more” …

Družina in Življenje

29

Takole so nekateri ob koncu seminarja strnili svoje vtise: nisem znala sama osmisliti. Za to sem res neizmerno hvaležna! Spet si drznem »skleniti tokokrog« in biti luč. Učim se od znotraj “soliti” svoje besede in svoja dejanja. Učim se sprejemati tudi svoje napake in dovoliti, da skozi te »razpoke« posije Njegova svetloba.”

Aljana

“V turbulencah tega sveta – zahteve staršev, otrok, službe, odgovornost do sodelavcev in do »preživeti«, medsosedski odnosi ... Vse to nas počasi speljuje na pot življenja, kjer je hoja za Kristusom naporna, prenaporna ... Posledice vsega tega so vidne v opuščanju obiska sv. maš, v zmanjševanju molitve doma ter v pomanjkljivi krščanski vzgoji otrok … Seminar mi je zopet pokazal »vrv«, katere se lahko oprimem, da vedno znova najdem pot »domov«. Razodel mi je pomen blagrov, ki jih s svojim znanjem in razmišljanjem doslej

“To so najine druge duhovne vaje v okviru Družine in Življenja.

Zopet je bilo polno in s polnimi jadri odhajava na razigrano morje življenja. Odločena sva, da rabiva brajdo – ki jo tudi fizično oblikujeva ob hiši – za najino polnejše življenje.

Verjamem, da bova našla del brajde v kratkem v kakšni zakonski skupini in da bova z nadaljnjimi udeležbami na podobnih seminarjih ostala svetilnik otrokoma, ki se počasi pripravljata na plovbo lastnega življenja. Bog vas živi vse, saj smo si tudi skozi aktivne odprte debate opora in zgled.”

N. N. “Vsa pričevanja so se me globoko dotaknila, me popeljala v premišljevanje, kje sem na svoji poti do Gospoda. Res bi rada znala živeti tako, da bom luč, najprej za svojega moža, za najine otroke, za svoje drage bližnje, da bi svoj odsev luči zaznala na njih. Se bom znala izogniti oviram, ki tako pogosto v

tem svetu ugašajo luč v nas? Pot v temi pa je strašna, temna, polna ovir, zank in je zelo nevarna. Luč, ki sem jo prižgala tukaj z vsemi zbranimi, bom negovala in jo skrbno čuvala, da ne ugasne prehitro.”

Albina “Tudi na tokratnem seminarju sem pridobil nova spoznanja, in to iz blagrov, katere sem večkrat bral, vendar jih nisem v celoti razumel.

Na seminarju pa je bila podana odlična razlaga posameznih blagrov, s primeri oz. s pričevanjem iz življenjskih izkušenj. Sedaj, ko sem dobil nov vpogled in razlago, bom lahko tudi sam s pomočjo Jezusa postopoma začel v svoje vsakdanje življenje in preizkušnje vnašati vrednote in sporočila blagrov.”

Janez “Veliko stvari je bilo, ki bodo v prihodnjih dneh in mesecih odmevale v meni. Izpostavil pa bi eno samo: Božje usmiljenje je neskončno večje od našega. V tem bi se morali čim bolj skušati približati Bogu. Teža nahrbtnika je taka, kot je, ne glede na to, ali se tega mi zavedamo ali ne. Hvala vam za vse posredovane izkušnje.”

Silvester

Družina in Življenje

30

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

SEVNIŠKA »MLAJŠA« ZAKONSKA SKUPINA V župniji Sevnica delujeta dve zakonski skupini. Tako imenovana starejša zakonska skupina je povezana že približno trideset let. Ko je nastala naša zakonska skupina, smo tako pridobili ime »mlajša« zakonska skupina. Za tiste čase je to kar veljalo, toda po dobrih petnajstih letih smo pridobili kar nekaj sivih las in si naložili kar nekaj križev. Še vedno pa smo »mlajša« zakonska skupina in to ime nam postaja vse bolj všeč.

Na pobudo tedanjega župnika Cirila Slapšaka smo se začeli srečevati in premišljevati o odnosih med zakoncema in zgledu, ki ga dajemo našim otrokom in svoji okolici.

Razgledanost in nasveti župnika Cirila so nam pomagali premagati marsikatero zakonsko težavo. Sprva se je srečevalo pet parov, nato pa so se nam pridružili še trije in v taki zasedbi vztrajamo že kar lep čas.

Morda je zanimivo, da nimamo para, ki bi mu rekli voditeljski par. Mesečna srečanja z določeno temo vedno vodi drug par. Vsak par enkrat prevzame odgovornost za temo, za povabilo na srečanje in tudi na ta način gradimo povezanost in pripadnost. S svojo duhovno mislijo naša srečanja vedno

spremlja naš župnik Vinko Štrucelj.

Predelali smo štiri letnike gradiva, ki sta ga skrbno pripravila Vilma in Dani Siter. Ob različnih temah ugotavljamo, da imamo sorodne poglede na vero, vzgojo, tudi življenje. Tako se utrjujemo v prepričanju, da ravnamo prav in skušamo vero živeti tudi navzven.

Naš zaščitni znak so postale tudi skupne počitnice za družine na Pohorju – tam počitnikujemo že od leta 1998. Vedno se nam pridružijo tudi druge družine in skupaj preživimo čudovit teden v naravi. Naših 28 otrok je vzelo te počitnice za svoje brezskrbno uživanje v naravi in v dobri družbi. Sedaj nekateri otroci že počasi

iščejo druge poti, saj so že odrasli ali pa bodo to v kratkem postali.

Kot skupina pogosto sodelujemo pri različnih dogodkih v župniji. Naši otroci so ministranti in ministrantke, malo starejši tudi animatorji in svoj prosti čas namenijo aktivnostim za otroke in

mlade v Salezijanskem mladinskem centru, kjer mlajša zakonska skupina predstavlja trden temelj in je v močno oporo mladim, ki vodijo programe.

Večina parov se je že udeležila tudi DiŽ-evih seminarjev. Na teh smo se napolnili z energijo in dobili elan, s katerim smo lažje nadaljevali naše življenjsko poslanstvo: biti oče, mati, sodelavec, prijatelj, župnijski sodelavec in animator. zakonci iz Sevnice

Družina in Življenje

31

PRIPOROČAMO V BRANJE Pesem za Nagasaki Paul Glynn, Družina (2015)

Založnik o knjigi: 9. avgusta 1945 ob 11.02 je bombnik B-29 odvrgel atomsko bombo na krščansko četrt Nagasakija, na Urakami. Opisi prič so strašni. Prava podoba pekla. Mrtvih je bilo brez števila. V univerzitetni bolnišnici, sedemsto metrov stran od epicentra, je umrlo 80 odstotkov osebja in bolnikov. Dr. Takashi Nagai je ranjen pohitel domov k ženi. Otroka sta bila že tretji dan s staro mamo na varnem v gorah. S težavo je v razvalinah in pepelu našel dom. Naletel je na zoglenelo truplo svoje žene. Pokleknil je in jokal. Nenadoma je skozi prah zagledal v njeni desni roki rožni venec …

Dr. Takashi Nagai, strokovnjak za radiologijo in spreobrnjenec iz šintoizma v katoliško vero, se je odločil, da bo pomagal številnim obupanim žrtvam jedrske eksplozije. Čeprav je vedel, da se izpostavlja smrtonosnemu sevanju, je z medicinskim znanjem služil žrtvam v opustošenem mestu. Zbolel je za radiacijsko boleznijo in kratek preostanek življenja preživel priklenjen na posteljo. Zaradi vere v Kristusa je sredi jedrskega opustošenja ohranil umirjeno srce, ni čutil zamere do nobenega človeka niti ni preklinjal Boga.

Dragulj v pesku Tessa Afshar, Družina (2015)

Založnik o knjigi: Izjemna lepota ima svojo ceno. To ceno je Rahába iz Jerihe plačala, ko jo je 15-letno njen oče, ki mu je popolnoma zaupala, prodal za prostitutko. Razočarana, a vendar odločena, da ji bo uspelo preživeti, se odloči, da ne bo nikoli več zaupala nobenemu moškemu.

A Bog je imel drugačne načrte. V njeno življenje je prišel Salmón, ugledni vodja Judovih plemen, človek časti in ponosa, sovražnik njenega ljudstva. Ali je lahko nekdanja kanaanska vlačuga primerna za ženo izraelskemu vodji? Ali lahko človek vere ljubi žensko, kakršna je ona?

Bitka za Jeriho je šele začetek. Resnična bitka za Rahábo se bo bíla v njenem srcu.

Roman temelji na resničnih dogodkih, ki so opisani v Svetem pismu: o bitki Izraelcev za mesto Jeriho, o tem, kako sta pri tem ključno vlogo odigrala vlačuga Rahába in veliki božji čudež. Stara zaveza razkriva, da se je Rahába po uničenju Jerihe za stalno naselila med Izraelci, v Novi zavezi se Rahábina sijajna usoda razkrije v Matejevem evangeliju: Rahába in Salmón sta zapisana v Jezusovem rodovniku.

Nebesa (ni)so hec p. James Martin, Družina (2015)

Založnik o knjigi: Jezuit James Martin nam v knjigi Nebesa (ni)so hec zagotavlja, da Bog želi, da bi okušali veselje, ohranjali smisel za sveti humor in se smejali življenjskim nesmislom ter svoji človeškosti. Vabi nas, da znova odkrijemo pomen humorja in smeha v vsakdanjem življenju ter sprejmemo temeljno resnico: vera vodi v veselje.

Sveti ljudje so veseli, pravi p. Martin in navaja številne primere zdravega humorja in prešernosti v svetopisemskih zgodbah ter v življenjih svetnikov in največjih duhovnih učiteljev. Razkriva nam, da so prilike pogosto smešne in da evangeliji prikazujejo Jezusa kot moža z otipljivim čutom za veselje in celo igrivost.

Knjiga Nebesa (ni)so hec bo spravila v smeh prav vsakogar, saj p. Martin piše o veselju, ki nam ga daje Bog. Humor in smeh imata pomembno mesto v duhovnem življenju.

Timothy M. Dolan, newyorški nadškof

Družina in Življenje

32

duHovni vikendi Za ZakonCe »sPoraZuMevanje s soZakonCeM in Z boGoM« v iGnaCijeveM doMu duHovnosti Ignacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovni vikend za zakonce z naslovom »Sporazumevanje s sozakoncem in z Bogom«.

Termini:

1) od 11. do 13. decembra 2015 2) od 11. do 13. marca 2016 Gotovo sta odnos in medsebojno sporazumevanje nekaj najpomembnejšega za zakonsko življenje. Pogosto, večkrat podzavestno, mnogi zakonci menijo: 1. Najboljši odnos lahko vzpostavita le sorodni duši. 2. V čudovitem odnosu mora biti veliko romantike. 3.

Zakonca, ki imata odličen odnos, znata zelo dobro reševati svoje težave.

4. Najboljši odnos zahteva skupne dejavnosti, ki zakonca za vedno povežejo. 5. Najboljše sporazumevanje je vedno umirjeno. 6. V odličnem sporazumevanju lahko damo duška vsem svojim čustvom. 7. Čudovit odnos ni povezan s spolnostjo. 8. Odnos postane odličen le, ko nam uspe spremeniti sozakonca.

Skupaj bomo odkrivali, kako graditi resnično odličen odnos in kakšno vlogo ima pri tem tudi sporazumevanje z Bogom.

Voditelja: p. Ivan Platovnjak DJ in p. Janez Poljanšek DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 16.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-pošti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Družina in Življenje

33

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

12 MISLI

PAPEŽA FRANČIŠKA O ŽIVLJENJU 1. Bog je tisti, ki daje življenje. Spoštujmo in ljubimo človeško življenje, še prav posebej tistega najbolj občutljivega v maternici.

2. Vsako življenje ima neprecenljivo vrednost. Celo tisti najbolj slabotni in najbolj ogroženi, bolni, starejši, nerojeni in ubogi so mojstrovina Božjega stvarjenja, ustvarjeni po njegovi podobi, določeni, da živijo večno in zaslužijo največje spoštovanje in upoštevanje.

3. Recimo “DA” za življenje in “NE” za smrt.

4. Vsak otrok, ki je obsojen, da se ne rodi, odseva obraz Jezusa Kristusa, odseva obraz Gospoda, ki je že prej, preden je bil rojen in takoj po rojstvu doživel človeško zavrnitev. In vsaka starejša oseba … tudi če je bolna, odseva Kristusov obraz. Te osebe ne morejo biti zavržene, kakor nam ‘kultura odpada’ sugerira.

5. Iz izkušenj nam je znano, da ljudje vse prepogosto ne izberejo življenja, ne sprejmejo »Evangelija življenja«, ampak dopuščajo, da jih vodi ideologija in način razmišljanja, ki blokira življenje, da se ga ne spoštuje, ker so ti ljudje uravnavani s sebičnostjo, z lastnimi interesi, z dobičkom, močjo in zadovoljstvom, a ne z ljubeznijo in skrbjo za dobrobit drugih. Kot rezultat tega se živega Boga zamenjuje z minljivimi človeškimi idoli, ki upijanjajo z bleskom svobode, a na koncu prinesejo nove oblike suženjstva in smrti.

6. Na žalost tisto, kar je odvrženo, niso samo hrana in odvečne stvari, temveč pogosto tudi sama človeška življenja, ki so zavržena kot “nepotrebna”. Že samo pomisliti je grozljivo na primer na otroke, ki so žrtve splava, ki ne bodo nikoli ugledali luči sveta; na otroke, ki jih izkoriščajo za vojskovanje, s katerimi hudo ravnajo in so ubiti v oboroženih spopadih; na otroke, ki jih celo kupujejo in prodajajo v tej strašni

obliki modernega suženjstva, ki je trgovina z ljudmi, kar je zločin proti človečnosti.

7. Človeško življenje se mora vedno braniti od spočetja dalje in kot dar od Boga, ki jamči bodočnost človeštva.

8. Žrtve te ‘kulture odpada’ so ravno najslabotnejša in najbolj ranljiva, krhka človeška bitja – nerojeni, najubožnejši, bolni in starejši, resnično prizadeti itd. – ki so v nevarnosti, da bodo ‘zavrženi’, izrinjeni iz sistema, ki mora biti učinkovit za vsako ceno. Nujno je treba dvigniti zavest vernih laikov, predvsem tistih, ki se ukvarjajo s politiko, da bi razmišljali evangeljsko in s socialnim naukom Cerkve ter dosledno delovali v dialogu in sodelovanju s tistimi, ki si v iskrenosti in intelektualnem poštenju delijo – če že ne tudi versko – vsaj podobno vizijo človeštva, družbe in njene etične posledice.

9. Poklicani smo doseči tiste, ki se nahajajo na eksistencialnih obrobjih naše družbe in pokazati določeno solidarnost z našimi najbolj ogroženimi brati in sestrami: ubogimi, invalidnimi, nerojenimi in bolnimi, migranti in begunci, starejšimi in mladimi, ki nimajo zaposlitve.

10. Pravica do življenja je osnovna človekova pravica.

Splav je uboj nekoga, ki se ne more sam braniti.

11. Zavedati se moramo, da ljudje ne morejo prejemati svetega obhajila, a istočasno nastopati ali govoriti proti zapovedim, še posebno, kadar gre za vprašanje o splavu, evtanaziji in drugih težkih kaznivih dejanjih proti življenju in družini. To se posebej tiče odgovornosti zakonodajalcev, upraviteljev in zdravstvenih delavcev.

12. Obvarovati moraš nerojenega otroka pred splavom, četudi te preganjajo, opravljajo, ti nastavljajo zanke, te vodijo pred sodišče ali te želijo ubiti.

Vir: www.ucatholic.com

Družina in Življenje

34

MOLITEV za naju Gospod!

Lepo je biti z nekom.

Lepo je z nekom deliti vse lepo in tudi hudo.

Daj nama, da bova stremela drug k drugemu, čutila drug drugega, ljubila drug drugega, a vendar dopusti, da ostaneva vsak sam svoj.

Pomagaj nama, da bova lahko kljubovala mrazu brezčutnega sveta.

Naj najina nežna ljubezen ne pozebe v ledenih jutrih ponavljajočega se vsakdana.

Ohranjaj naju pokončna, povezana med seboj in s teboj, da bova notranje rasla in še dolgo skupaj občudovala lepote tvojega stvarstva.

Amen.

Matjaž Maležič

Družina in Življenje

35

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

VANJA IN MARKO KERBLER KOCUVAN

Za začetek vaju prosim, da se nam na kratko predstavita.

Povejta kaj o vajinih rodnih družinah, kako sta ju doživljala, kako sta vaju zaznamovali.

Vanja: Z možem Markom sva poročena sedem let. Prihajava s Koroške, živiva v Dravogradu. Po poklicu sem farmacevtka in delam v lekarni, kjer se vsak dan srečujem z etično moralnimi dilemami.

Marko pa se ukvarja s finančnim in premoženjskim svetovanjem. V prostem času pleševa in izkoristiva proste dneve za kakšen izlet ali potovanje. Pred leti sva se veliko ukvarjala z mladimi v župniji, sedaj pa sva se bolj usmerila v zakonske skupine.

Izhajam iz štiričlanske družine.

Imam dve leti mlajšega brata Aleša. Oče in mati sta bila vajena v življenju trdo delati, saj oba prihajata iz vaškega okolja, kjer so

se preživljali s kmetijstvom. Na naju z bratom sta prenesla čut za odgovornost, delovne navade, vero v Boga. Za naju sta skrbela zelo lepo, po mojem mnenju kar pretirano. Precej smo se ozirali na druge, kaj bodo rekli, kaj si bodo mislili. Morda je bilo to še toliko bolj prisotno, ker smo živeli v majhnem stanovanju v bloku. In tako je bilo potrebno paziti, da sosedje ne bi kaj slišali. Že zelo zgodaj v otroštvu sem dojela, da denarja nimamo na pretek, da morata starša zanj zelo garati. Oče je poleg redne službe opravljal še druga priložnostna dela, kot je raznašanje časopisa, prodaja knjig, vlečnih vrvi ... Vse z namenom, da bi nam šlo boljše, da ne bi živeli v pomanjkanju. Redno smo hodili k nedeljski sveti maši, čeprav nisem vsega razumela in sem tja hodila bolj zaradi simpatije do ministrantov. V molitvi sem se zgledovala po starših, ki sta vsak

večer molila, vsak zase sicer in potiho, a ta podoba je zelo močno vtisnjena v moj spomin. Hvaležna sem očetu in mami, da sta me po svojih najboljših močeh vzgajala v veri in ljubezni.

Marko: Pri nas je bila vedno polna in glasna hiša. Poleg staršev imam še starejšega in mlajšega brata.

Med vsakim od nas je razlike pet let, ravno toliko, da v šoli nikoli nismo bili skupaj. Največ časa sem preživel z mlajšim bratom. In vsi projekti (od lumparij pa do resnih dogodkov) so bili najini skupni. Ta navezanost se je začela krhati po mojem odhodu v gimnazijo, še bolj pa ob njegovem odhodu v srednjo šolo. Starejši brat pa je bil vedno »spredaj«. Vse je dal prvi skozi in mi je bil neke vrste merilo: od odhoda v »ta veliko« šolo, potem gimnazijo, vozniški izpit, univerza, civilna vojska. Prav njemu se lahko zahvalim, da sem v srednjo šolo

Družina in Življenje

36

odšel v gimnazijo Želimlje. Zame je bil to velik preobrat v življenju. Čeprav je bilo sprva slovo od doma hudo, sem kasneje iz tega potegnil največ.

Naša glavna skupna dejavnost pa je bil župnija. Morda smo se kdaj tudi preveč razdajali, a čut za pomoč bližnjemu nam je blizu.

Vsi trije smo ministrirali od malih nog in kasneje eden za drugim prevzemali vodstveno vlogo ministrantov. Verjetno ne bi hodil s takšno zavzetostjo v cerkev, če ne bi ministriral. Hvaležen sem staršema za temelje vere, da sta me (po Čušinovo) pohabila in mi predstavila Boga.

Kako sta se spoznala in kako se je začela vajina skupna pot?

Vanja: Najina skupna pot je malce nenavadna. Čeprav sva sicer živela le 12 km drug od drugega, sva se spoznala na Portugalskem leta 2003. Imela sem cimro, ki je bila tudi moja sošolka na faksu, prijateljica in sedaj tudi poročna priča. In prav ona, ki je bila skavtinja tako kot Marko, me je povabila na njihovo odpravo na Portugalsko. Seveda

sem bila povabila zelo vesela, a pravzaprav do zadnjega nisem vedela, ali bom lahko odšla z njimi ali ne zaradi vseh izpitov in obveznosti.

A je Bog poskrbel, da je nekako le uspelo vse skupaj. Že na pripravah na tritedensko potovanje sem opazila Marka. Pri igri, kjer smo žrebali listke z opisom neznane osebe, sem še preden sem izžrebala listek, vedela, da bom izžrebala njega. In ko sem dobila opis: »Zelo rad kolesarim in imam še dva brata,« sem takoj vedela, da je to on, čeprav nisem vedela ničesar o njem .

Sicer pa se je najina skupna pot pričela z molitvijo. Starši so mi privzgojili verske navade in ljubezen do Boga.

Priznam pa, da sem tudi sama veliko iskala in se spraševala. Prav zaradi tega sem se udeleževala raznih srečanj za mlade.

Marko: Dodam lahko samo to, da so me doma, zlasti mama, vso mladost vzpodbujali, naj molim za svojo bodočo ženo. Spominjam se, da sem se tega nasveta držal, čeprav je bilo kdaj tudi ob vseh »neuspelih« zaljubljenostih težko

vztrajati. Prepričan sem, da mi je tudi ta molitev pripeljala Vanjo na pot.

Sicer najin začetek ni bil tako romantičen, kot se sliši: »Šla sta na izlet na Portugalsko in se zaljubila.« Po prihodu domov me je čakalo 8 mesecev negotovosti.

Vanja me ni želela spustiti blizu, dokler ni bila povsem prepričana, da me lahko. Šele takrat me je spustila v svojo »elipso«, kjer so ljudje, ki jim lahko zaupa. A ti meseci so bili lepi, nepozabni. Za Vanjo sem se moral iz dneva v dan boriti, ji dokazovati na tisoč in en način, da jo imam resnično rad in da želim biti in ostati z njo. Čeprav sem vsak drugi dan prišel domov s tesnobnim občutkom in vprašanjem: bo ali ne bo? A se je splačalo! In to fazo dvorjenja bi moral dati skozi vsak par. Sva mnenja, da gre danes parom prepogosto samo za telesen stik in ne toliko za notranjo, čustveno in duhovno povezanost.

Kakšno je vajino izkustvo osebnega srečanja z Bogom?

Vanja: V življenju sem doživela že več milostnih trenutkov, dotikov Božje bližine, a nikoli tako zelo konkretno kot pred enim letom. To izkustvo se ni zgodilo na kakšnih duhovnih vajah ali pa v cerkvi, pač pa sem to doživela na samem delovnem mestu v času dežurne službe. Prebirala sem knjigo z

Družina in Življenje

37

naslovom Iz ječe v slavljenje in po enem poglavju sem se odločila, da želim tudi jaz prositi Gospoda, da bi prejela krst v Svetem Duhu. Rekla sem si, da tako nimam kaj izgubiti, če poizkusim. Bila sem namreč v obdobju, ko sem močno iskala, ko je moja vera slabela, ko nisem videla pravega smisla, ko sem zaradi več stvari vpila k Bogu s svojim »Zakaj?«. In tako sem zmolila predpisano molitev in začelo se je dogajati.  Noro lepi občutki, neopisljivi ... Počutila sem se bliže Bogu. Najprej sem mislila, da je to le neka ‚fora‘, da to ni res, kar se mi to dogaja, ker si pač moj razum izmišljuje. Po nekaj minutah sem dojela, da mi to daje On, da zares moj Duh govori z Bogom. Tako zelo sem čutila njegovo prisotnost, da sem jokala. Bilo je res zelo lepo in sem neizmerno hvaležna Bogu za to izkustvo.

Marko: Svoje najlepše trenutke srečanja z njim sem doživljal kot animator ob otrocih, s katerimi »se je dogajalo«. Sam sem svojo birmo doživel nekaj let po svoji birmi na duhovnem vikendu kot animator. Še danes čutim, kako so tisti otroci resnično začutili Boga.

Nekateri med njimi so danes pravi pričevalci in za mnoge mlade pravi smerokaz do Boga. Njihova birma je bila takrat tudi moja birma. Zato me danes boli, ko naši »servisi za zakramente« pošiljajo otroke iz veroučnih klopi v glavnem brez izkustva Boga. Zato tudi čutim, da tu lahko pomagam in skušam kaj narediti. Prosim pa Boga, da kaže pravo pot.

Poseben dotik sem doživel pred kakšnim letom, ko sta bila v Sloveniji na obisku zakonca Turbitt in sva se srečanja udeležila tudi z Vanjo. Doživel sem krst v Duhu, ki ga opisuje Sveto pismo in bi ga lahko doživel vsak kristjan, če bi zanj prosil. Bila je močna in lepa izkušnja. Tisto leto je bilo za naju z Vanjo tudi duhovno najbolj bogato.

Priča sva bila tudi nekaj čudežem, nekateri se še odvijajo. Prvi čudež je bil gotovo dotik Svetega Duha

Vanje; spremljala sva tudi, kako je Bog obrnil življenja kar nekaj mladim za 180 stopinj, ki so danes živi pričevalci za Kristusa in Marijo; doživljala sva tudi, kako se je Bog dotaknil moje tašče in mame; naša družina je prejela dar odpuščanja in miru; bili smo tudi priča telesnemu ozdravljenju. Bogu hvala, da se nas dotika tako zelo konkretno, in istočasno prošnja, da bi bili tega vredni!

Odnos v zakonu je sveta stvar.

Kako ga vidva doživljata in kako ga negujeta?

Vanja: Že ko sva bila fant in punca, sva se pogovarjala o poroki. To sva si enostavno želela, saj sva čutila, da bova tako kronala najin odnos in uradno povabila tudi Boga medse.

Poročila sva se še kot absolventa, oba še brez službe. Moja izkušnja je, da imam Marka po poroki le še rajši in se z njim čutim še bolj povezana.

Marko: Želela sva si, da najin odnos izročiva njemu, ki nama daje dar življenja. Trdno verjameva, da naju je on ustvaril drug za drugega. In zame (lahko bi govoril v imenu obeh) je bila poroka najlepši, najbolj globok dogodek življenja. Ne spomnim se, da bi bil kdaj prej ali kasneje v življenju tako sproščen, tako predan in tako poln zaupanja.

Obkrožali so naju ljudje, ki sva si jih želela ob sebi, sveto mašo so nama pomagali oblikovati, kot sva si to

želela midva. Menda je bil tisti dan vremensko najslabši v poletju, a midva tega nisva opazila .

Vanja: S sklenitvijo zakona povabiš Boga v odnos. Tako nisi več sam, on ti daje oporo in je garancija za trajnost zakona. Tako kot pri hiši ne vidimo cementa, a drži hišo skupaj.

Elektrike ne vidimo, vidimo pa njen rezultat; ljubezni ne vidimo, vidimo pa nje dejanja. Enako je z Bogom, nihče ga še ni videl, vidna pa so njegova dejanja.

Pogovor v zakonu je res nujen.

Ni isto, ali ti nekaj poveš svoji sodelavki ali pa možu. Želiva si stvari predelati drugim z drugim.

Pa ne samo na osnovi neke površinske komunikacije, pač pa tako, da vključiva tudi svoja čutenja, doživljanja, občutke. Čeprav so to kdaj stvari, na katere nismo ponosni, je lažje, če si jih povemo. Že od prvega dne zakona sva se odločila, da ne bova zvečer zaspala, dokler ne bo med nama vse razčiščeno.

Marko: V ta del pred spanjem sodi tudi večerna molitev. Moliti se učiva. Nimava vsak dan enake želje po molitvi, tudi vedno ne veva, kako moliti: s svojimi besedami ali s tem ali onim obrazcem. Učiva se tudi prebirati in razmišljati ob Božji besedi. Rada bi, da naju nagovarja in nama tlakuje vsakdan. Kakor koli, v svojo sredo želiva vedno bolj vabiti Boga. Vedno znova

Družina in Življenje

38

Vodita in pomagata več zakonskim skupinam.

Kaj po vajinem mnenju naredi zakonsko skupino dobro?

spoznavava, da brez njega ni nič.

Ne odnosa in ne življenja!

Kdaj in kako sta se prvič srečala z DiŽ-em?

Vanja: Z DiŽ-em sva se prvič srečala pred tremi leti. Že nekaj časa sem v zakonu hrepenela po nekakšni nadgradnji, duhovni obnovi in tako sem brskala po eni od verskih revij in zasledila, da se bo odvijal Temeljni vikend seminar za zakonce. Sicer nisem imela predstave, kako naj bi to potekalo, a vedela sem, da je to nekaj, kar bo za naju oba in naju bo duhovno obogatilo. Tako sem Marku rekla, da želim, da greva, in sva šla.

Marko: Spominjam se, da smo domov že od mojih najstniških let prejemali DiŽ-evo revijo. Nikoli je nisem odprl, niti nisem vedel, zakaj bi jo. Pred kratkim mi je mama povedala, da sta takrat bila z očetom prijavljena na Temeljni vikend seminar, a sta se zadnji trenutek premislila. Po 15 letih sta na seminar le uspela priti. In vesela sva, da sva vsaj drobec k tej odločitvi prispevala tudi midva z Vanjo. Svoje izkušnje z Vilmo in Danijem pač nisva držala zase. O tem sva govorila, če sva le imela priložnost in so naju želeli poslušati (smeh). In tako smo najprej bratu in punci podarili vikend seminar, potem pa se je še mama odločila,

da očetu za 40. obletnico podari to razvajanje. No, za dva brata pa upava, da ju ta izkušnja še čaka.

V čem vidva vidita pomen in vlogo zakonske skupine?

Zakonska skupina ti da občutek varnosti, spoznavaš, da nisi sam.

Vidiš, da so tudi drugi pari ranljivi, da se soočajo s podobnimi, če ne enakimi izzivi kot midva. Drug od drugega se lahko učimo in drug drugemu veliko podarimo.

Vendar da zakonska skupina zori, je potreben čas. Vsaj midva nisva tako odprta človeka, da bi prišla na prvo ali drugo srečanje in že začela razlagati najgloblja čustva in opisovati prepirček, ki sva ga imela ob pripravi na zakonsko skupino.

Potrebujeva svoj čas, da se vživiva v skupino in se počutiva dovolj varno, da lahko odpreva najin notranji svet. Zavedava se, da so takšni tudi drugi. Zato tudi razumeva »izgovore« parov, ki jih vabiva v zakonske skupine. Prav zabavno je, da imajo vsi podobne pomisleke: »to je za vas, mlade, kaj pa se še lahko midva naučiva«, »midva pa že ne bova drugim razlagala najinih problemov«, »jaz bi že, on pa ni za tako« itd.

Prav DiŽ-evi seminarji so naju naučili, da zakonsko skupino potrebujemo praktično vsi pari, ne glede na starost in status.

Obiskujeva zakonski skupini v Velenju in v Slovenj Gradcu. Tu pomagava duhovnikom pri koordinaciji, sama pa se ne doživljava kot voditeljski par. Se učiva in veliko nama manjka, da se bova počutila dovolj podkovana za prevzem takšne odgovornosti.

Dobro zakonsko skupino naredi pristnost. Bodi to in takšen, kot si. Od začetka še morda lahko igraš, a slej ko prej pokažeš pravi jaz in prej kot se to zgodi, bolje je za naju in za celotno skupino. Sama sva tudi mnenja, da se je dobro pogovoriti, če te nekaj zmoti, in ne »kuhati« v sebi zamer.

Mogoče se sliši klišejsko, a če na vsakem srečanju ne bi vabili Boga v svojo sredo, gotovo ne bi preživeli.

Ravno Božja beseda je tista, ki nas uči, opogumlja in kaže pot.

Večkrat organizirata tudi kakšno neformalno srečanje za zakonce. Kakšno je na tem področju vajino izkustvo?

Pomagava, kolikor zmoreva in se čutiva poklicana. Zakonci potrebujemo medsebojno druženje. Pa ne samo družabna srečanja (teh je danes na vsakem koraku veliko), potrebujemo tudi srečanja, ki te napolnijo, ki ti dajo novih spoznanj in nenazadnje, ki te zbližajo med seboj in z Bogom.

Premalo se dotikamo resnih tem z zdravim pristopom. Lani smo prvič organizirali enodnevni seminar za zakonce. Na Koroškem nas je preko 40 parov. Misija nemogoče je, da bi vse povabili v Crikvenico.

Si pa želiva, da bi čim več parov doživelo vikend seminar z Vilmo in Danijem, ob Božji besedi. Na hladno januarsko nedeljo, ko tako ali tako

Družina in Življenje

39

nismo imeli veliko aktivnosti na razpolago, smo povabili družinsko terapevtko, poskrbeli za varstvo otrok in topel obrok – idealno okolje, da imamo lahko zakonci nekaj ur zase. Odzvalo se je 20 parov. Vtisi po srečanju so bili neverjetni in v vseh je vrela želja, da moramo takšne dogodke ponoviti.

Pomembno je, da zakonska skupina čuti duhovno podporo. Lepo je, če lahko zakonci delamo z roko v roki z duhovnikom, da lahko skupaj pretresamo ideje, povemo, kaj mislimo, izboljšujemo, si povemo tudi kritiko. Trenutno imamo na Koroškem v načrtu, da poleg rednih srečanj zakonskih skupin in omenjenega seminarja, na predlog naših duhovnikov, enkrat letno opravimo tudi duhovne vaje za zakonce (»Družinski potep«).

Seveda vsega tega ne more delati ena oseba ali en par ali en duhovnik.

Vsi skupaj pa smo dovolj močni, da lahko naredimo veliko!

Kakšno je vajino sporočilo zakoncem?

Kako dajati napotke, ko se sam počutiš nevrednega in tako majhnega?! Midva čutiva, da sva skupaj po Božji volji in ne veva točno, kam naju Bog kliče. Čutiva

pa njegovo bližino in ljubezen.

Zavedava se, da je bila najina najpomembnejša odločitev v življenju prav odločitev za sklenitev svetega zakona, torej odločitev za Boga. Prizadevava si, da ne bi minil dan brez najinega zahvaljevanja in prošnje Bogu. Druga odločitev, za katero misliva, da je pravilna, pa je odločitev za pogovor. Pogovarjati se o vsem in ne zatisniti očesa, dokler ni med nama vse razčiščeno.

Lani je prijatelju, sošolcu iz gimnazije, umrla žena na morju

med spanjem. Tudi mi ne vemo »ne dneva ne ure« (Mt 25,13) in vprašanje, ki si ga zakonci moramo nenehno postavljati, je: ali je v najinem odnosu v tem trenutku res vse v redu?

Mlada in tako zagnana … Hvala za vajino pričevanje in naj vajino delo Gospod v obilju blagoslavlja še naprej.

Pogovor sem pripravil Dani Siter

Družina in Življenje

40

DAR ŽIVLJENJA KLARA MUNIH „Dobila sem sestlico Klalico,“ je najpogostejši stavek starejše sestrice Pije, odkar je v našo družinico prišla najmlajša članica Klara. Bogu smo hvaležni za nov čudež življenja, ki je naši družini dal nov pomen.

Družina Munih

LOVRO SITER FILIP ROGELJ Bog nam je podaril tudi Filipa, ki se je pridružil dvema sestricama, Glorii in Hani, mamici Tadeji in atiju Petru. Takole naš fant razmišlja večkrat na dan. Res neskončna je ljubezen Božja.

Hvaležna Družina Rogelj

Končno sem postala velika sestrica, saj se mi je 10. junija pridružil bratec Lovro, ki se ga poleg mene veselita še mami Marta in ati Tobija.

Ko je kaj narobe, mu hitro poiščem dudo ali pa ga takole „pocartam“.

Lucija Siter

FLORINA KROPEC 10. aprila 2015 se nama je pridružila hčerka Florina. Je najlepše darilo, ki ga je nama podaril Gospod na priprošnjo Brezjanske Marije Pomagaj. srečna starša Katja in Urban Kropec

EMANUEL NIDORFER »Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.« (Iz 7,14) Bog je z nami in v mesecu aprilu smo s hvaležnostjo sprejeli še en njegov dar.

Mami Anja, ati Matej in veliki brat Irenej

Družina in Življenje

41

PAVEL OPRČKAL Bogu sva hvaležna za Pavla, ki se nama je pridružil 23. februarja 2015. ati Jernej in mami Špela Oprčkal (včasih Majcnova)

IZABELA BAŽEC 22. 12. 2014 se nama je rodil najin mali čudež, naša Izabela. Da je Bog svojo milostljivo roko položil na naju, sva izvedela ravno na seminarju DiŽ-a v Crikvenici na nedeljo Božjega usmiljenja.

Alma in Jakob Bažec

NEŽA ŽAGAR Po desetih letih čakanja in molitev sva dobila najino prvo.

Neža ji je ime, Bog ve, če se njen ženin tudi že ziba kje!

Tina in Andrej

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: siter.dani@gmail.com, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: siter.dani@gmaail.com), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Alenka Brožič (Starševstvo, e-pošta: alenka.brozic@gmail.com), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina. majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija. halas@krka.biz), Dani Siter (Voditeljski par se predstavi). Fotografije za to številko so prispevali: Vanja in Marko Kerbler Kocuvan, Slavko Štern, Matjaž Maležič, Bogdan Lozar, Jože Jagrič, Pavel Fičur, Dani Siter. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3500 izvodov.

Glasilo je brezplačno, vendar smo veseli vsake vaše finančne pomoči. Pri izdajanju glasila nam lahko pomagate tako, da se odločite za podporno naročnino, ki jo nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati programe Društva Družina in Življenje, lahko svoj prostovoljni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-09042015. Za vsak vaš dar se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

42

ROMARSKO POHODNIŠTVO

LEP JE BOŽJI SVET, KRASEN JE RAZGLED ...

Treba je »odklopiti«, iztrgati čas iz prenatrpanega vsakdana in ga nameniti zase, za obnovo svojih moči, za prijatelje, otroke, Boga …

Le naj kdo reče, da red, ki je vpisan v naravo, ni super ideja!

Počitek od dela je nujen in zelo grešimo, če mislimo, da bomo v nedeljo to in ono »podelali«, da bomo ne vem kaj pridobili … Zjutraj smo najprej na Brezjah obiskali Mamo. Maša je bila na prostem in vnukinje, ki so nama bile včeraj zaupane, so z veseljem sodelovale. Tudi ko smo šli kasneje pomolit k Marijini podobi, jih je zanimalo to in

ono in v zbranosti smo se dobremu Bogu in Mami Mariji skupaj zahvalili za vse prejete darove, ki smo jih deležni, za mamico, atija, vse žive in rajne dedke, pradedke, prababice in vse, ki so nam prišli na misel …

Sicer pa smo se po maši pred cerkvijo srečali romarji – pohodniki. Kar lepa druščina se je zbrala: domačini – Gorenjci, pa Štajerci, Dolenjci in celo predstavnika Prekmurja sta bila z nami. Dogovorili smo se, da se po kosilu, ki ga je organiziral vsak po svoje, ob določeni uri odpravimo proti izhodišču – to je vas Češnjica pri Kropi.

Tam sta nas čakala Marina in Slavko, ki sta nas skupaj s svojimi tremi otroki popeljala po gozdnih poteh proti Jamniku. Če smo nekateri mislili, da bo pot »sprehajalska«, smo se zmotili. Bila je kar naporna. Čudili smo se otrokom, koliko energije imajo! Deklice so postale gozdne vile, fantje pa škratje in lahko ugibate, kdo je koga lovil … Za njih je bila pot »mala malica«.

Ko smo prišli do cerkve, ki je posvečena sv. Primožu in Felicijanu, je sonce najmočneje sijalo. Bilo je kot v pravljici.

Zares bi težko našli besede, s katerimi bi opisali vse lepote, ki jih je mogoče videti s tega t. i. balkona Gorenjske. Vidi se zares daleč in človeku kar srce zaigra. Kot že večkrat doslej so se tudi včeraj v meni prebudila vprašanja, ki sem jih z nekom podelil: »Zakaj smo prav mi, Slovenci, obdarovani s takimi lepotami, zakaj je Bog prav nam podaril ta čudoviti »Raj pod Triglavom«? Kaj smo storili, da smo si to zaslužili?« Pa sem »v streznitev« dobil odgovor: »Mislim, da bi bilo bolj prav, ko bi se vprašali, kaj smo storili, da smo »izgubili Raj pod Triglavom«, da življenje v naši sicer lepi domovini postaja vedno težje in manj prijazno?!« Te besede še danes odzvanjajo v meni in se zares sprašujem, kaj lahko storimo, da bi bilo življenje v naši lepi domovini spet bolj prijazno, da bi bil zares sosed sosedu pravi mejak, kot nas v Zdravljici spodbuja Prešeren, da bi tudi našim vnukom in pravnukom in vsem, ki bodo še živeli

tod, zaigralo srce ob lepotah, ki nam jih je podaril Stvarnik.

Prepričan sem, da tudi tako prijetno druženje na romarskih poteh, ko se srečamo in objamemo prijatelji, ko skupaj premagamo nekaj kilometrov poti, ko se pogovarjamo o lepih rečeh in otroke peljemo proč od računalnikov in televizije, ko sebe in najmlajše usmerjamo k Bogu in v naših srcih prebujamo hvaležnost …, da tudi vse to pripomore k tkanju vezi prijateljstva in medsebojne povezanosti in tudi na ta način naši domovini »vračamo« košček dostojanstva – košček raja.

Dani

Družina in Življenje

43

NAPOVEDNIK

dvodnevni roMarski PoHod na kaMniŠko sedLo in k LurŠki Materi boŽji v kaMniŠki bistriCi 18. IN 19 AVGUSTA 2015 S parkirišča pred domom v Kamniški Bistrici bi odšli ob 15. uri – tako lahko z nekoliko predčasnim odhodom iz službe porabimo le en dan dopusta .

Pot nadaljujemo po sprva še asfaltirani cesti, ki nas po krajšem vzponu hitro pripelje v gozd.

Po nekaj minutah hoje pa nas planinske oznake za Kamniško sedlo usmerijo desno na strmo peš pot, ki nas nekoliko višje pripelje do zanimivega prehoda pod previsnimi pečinami. Še naprej strma pot nas nato pripelje do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer stopimo na cesto. Nadaljujemo levo in nato že po nekaj korakih ostro desno.

Razmeroma strma gozdna pot nas višje pripelje do kolovoza, kateremu sledimo nekaj deset metrov v desno, nato pa nas markacije usmerijo levo, kjer čez strm začetni vzpon strmina popusti. Naprej v rahlem prečnem vzponu prečimo razmeroma strma pobočja, za katerimi se nam z leve priključi pot z višjega izhodišča (Jermanca). Dobro označena in razmeroma strma pot, ki se še nekaj časa vzpenja skozi gozd, nas višje pripelje do prijetnega studenčka (v sušnih obdobjih presahne). Od studenčka sledi še kratek vzpon in pot nas pripelje do znanega počivališča Pri pastirjih, kjer stoji zasilni bivak.

Nadaljujemo naravnost po markirani poti, ki nato hitro preide iz gozda na prostran razgleden travnik. Za travnikom gre pot v pas rušja, kjer se ponovno začne strmeje vzpenjati. Pot, ki naprej poteka po vse bolj razglednem prisojnem pobočju, nas po dobri

uri hoje od Pastirjev pripelje do planinske koče na Kamniškem sedlu. S Kamniškega sedla se odpre čudovit pogled na glavni greben Kamniško-Savinjskih Alp, na dolino Kamniške Bistrice, Logarsko dolino in Ljubljansko kotlino. Seveda le, če bomo imeli srečo z vremenom, Predvideno trajanje poti: Dom v Kamniški Bistrici–Pri pastirjih 2:30, Pri pastirjih–Kamniška koča 1:15.

Skupaj torej 3–4 ure prvi dan.

V Kamniški koči na Kamniškem sedlu bomo prenočili, v torek pa bodo tisti, ki bodo imeli moč in pogum, odšli v zelo zgodnjih urah na turo na sosednja vrhova Brano ali Planjavo, ostali pa bomo v koči mirno zajtrkovali in se naužili vzdušja na 1864 m.

Ko se bomo zopet zbrali, se bomo spustili v dolino in imeli v kapelici v Bistrici sv. mašo. Če bo z nami na poti kakšen duhovnik, bomo imeli sv. mašo lahko tudi na Kamniškem sedlu v ponedeljek zvečer ali v torek dopoldne. O tem se bomo dogovorili.

Sama pot je srednje zahtevna, vzpon na Planjavo ali Brano pa seveda zahteven.

V vsakem primeru je potrebna planinska oprema – dobri čevlji, primerna obleka in tudi rezervna oblačila v nahrbtniku, vključno z vetrovko.

Pohodne palice bodo prišle zelo prav, v nahrbtniku pa je dobrodošlo nekaj vitaminske pijače in kakšen prigrizek za na pot.

Glede prenočišča je potrebno oz. zelo zaželeno, da ga rezervirate v Kamniški koči na Kamniškem sedlu na telefonski številki +386 51 611 367. Tam boste tudi izvedeli za ceno; če ste člani PZS, je seveda pol ceneje. Če vas torej mika prijeten hribovski odmik, vas vabimo, da se nam pridružite, da skupaj užijemo lepote našega stvarstva.

Romarsko pohodniška druščina

Družina in Življenje

44

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

NEDOUMLJIVO DOSTOJANSTVO ČLOVEKA Takole pravi pesem (napisana je v skladu z vsebino Psalmov 121 in 136):

»Hvali svojega Boga, saj večno On te ljubi. Glej, varuje vsak tvoj korak, On ne dremlje ne zaspi. Varno vodi tvojo pot, ko greš in ko prihajaš. Sedaj in vekomaj hvali svojega Boga!« Ob tem besedilu se v mislih oziram v zvezdnato nebo in prostrano vesolje in poskušam z razumom dojeti vsaj kanček tako vzvišene in nedoumljive veličine Boga, ki se je ozrl na »nizkost svoje dekle« in po njej v podobi učlovečenega Sina vstopil v čas in prostor, da bi meni in tebi dokazal svojo neizmerno in brezpogojno ljubezen. Sprašujem se: »Zakaj, Gospod? Kako je mogoče, da si ravno zaradi mene, uboge majhne smeti sredi prostranega vesolja, stopil iz brezčasja v ta omejeni čas in prostor in postal človek? Kako je mogoče, da si dovolil, da je tebe – Stvarnika, Gospoda vesolja, Očeta, Sina in Svetega Duha – križal tvoj, edini po tebi upodobljeni delček stvarstva, človek?« Ko sva z Vilmo pred kratkim pripešačila v Vrhpolje pri Vipavi in je gospod Janez Kržišnik romarjem razlagal pomen največjega mozaika patra Marka Rupnika v Sloveniji, me je zadelo. Nekako so se v mojem srcu »zložili koščki mojega osebnega mozaika vere«.

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Najprej sem pomislil na pojem zaveza. Rek nas uči »Bog v noben odnos ne vstopa brez zaveze!« Ob tej misli se je zopet pojavila kopica vprašanj: »Kaj sploh pomeni vstopiti v odnos skozi zavezo?

Mar ni bilo rečeno, da pri vsaki zavezi teče kri (prelivanje krvi, smrt, žrtev …), da gre pri vsaki zavezi za nekaj krvavega? Je zaveza res nujno povezana z življenjsko tekočino – s krvjo?« Odgovor sem prejel ob pogledu na Gospoda, ki s prebodeno roko rešuje iz vode dvomljivca Petra, hkrati pa na rani, ki je na njegovi prebodeni strani, iz katere je pritekla kri in voda, »visi« dvomljivec Tomaž.

In si rečem: »Seveda! Jasno! Oba dvomljivca se rojevata iz Kristusove

Tako malo vemo o vesolju ...

Ob tem pomislim tudi na svoje »raziskovanje vesolja« (prebral sem le nekaj malega in o vesolju vem zelo zelo malo) in na to, kako me nagovarjajo mašnikove besede, ko pri sveti maši moli nad darovi: »Hvaljen Bog, Gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh (to vino) …!« Morda se čudite, kakšno zvezo ima to z gornjim razmišljanjem o zavezi.

Pa vendar, ko pomislim na Gospoda vesolja, pomislim na neizmerno prostrano vesolje, na milijone in milijarde zvezd in galaksij, ki so milijarde svetlobnih let oddaljene od naše galaksije – Rimske ceste.

In ta veliki in mogočni Stvarnik, Gospod vesolja, na enem majcenem

To je zame največja skrivnost – Gospodu vesolja je mar zame. Gospod vesolja me ima zapisanega na svoji dlani. Gospod vesolja ve, kaj se z menoj dogaja – želi biti Sopotnik na poteh mojega življenja. prelite krvi (iz rane in prebodenega srca) – lahko bi rekli »iz zaveze«, ki temelji na krvi Božjega Sina. Tisti, ki je rojen iz zaveze – iz Kristusove prelite krvi (iz njegovih ran oziroma iz njegovega prebodenega srca), je prestopil prag Božjega kraljestva, je spoznal svojo pravo identiteto.

planetu ustvari bitje – osebo – po svoji podobi in mu za povrh da še svobodno voljo. In ta oseba – človek – se svobodno odloči proti Bogu, ga (Boga) dobesedno pohodi in zavrže – ga usmrti kot kriminalca. In ta v človeka noro zaljubljeni Bog še kar naprej govori: »Glej, stojim pri

Družina in Življenje

45

vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj (Raz 3,20, EKU).

Stvarnik in Bog prostranega vesolja stoji na pragu »mojega in tvojega vesolja« – na pragu mojega in tvojega srca. Še več: stoji na pragu mojega in tvojega trenutka – sedanjega trenutka.

In moj in tvoj sedanji trenutek je majcen planet, na katerega želi stopiti Gospod vesolja. Zanj noben trenutek ni banalen! Noben moj in tvoj občutek samote, razočaranja, zavrnitve, jeze, žalosti, stiske in trpljenja, veselja in hvaležnosti … zanj ni nepomemben.

In glejte, to je zame ta veliki čudež!

To je zame največja skrivnost – Gospodu vesolja je mar zame.

Gospod vesolja me ima zapisanega na svoji dlani. Gospod vesolja ve, kaj se z menoj dogaja – želi biti Sopotnik na poteh mojega življenja.

Gospod vesolja me vabi, naj ga sprejmem – danes in zdaj –, naj mu odprem vrata v ta trenutek in ta občutek, v to mojo konkretno situacijo.

Če zapisano povzamem: Stvarnik in Gospod prostranega vesolja – tudi moj in tvoj Stvarnik – vstopa v čas in prostor po zavezi, ki jo je z nami (s človekom) sklenil po življenju, trpljenju, smrti in vstajenju svojega Sina Jezusa Kristusa, ali z drugimi besedami: Gospod vesolja je vstopil v moj/tvoj čas in prostor po krvi svojega Sina Jezusa Kristusa, ki je bila zame/zate prelita v odpuščanje mojih/tvojih grehov.

Zato je biti kristjan – biti rojen iz Kristusove krvi oziroma njegovega srca, biti v zaveznem odnosu z Bogom – nekaj tako veličastnega in dostojanstvenega. O, da ne bi nikoli mislil, da je to le neko »članstvo« v neki organizaciji. Za Boga Očeta kri njegovega Sina, ki je bila prelita za nas, ni nekaj nevrednega, pač pa je najbolj dragocena vrednota v vesolju.

eee

Pobuda za poletje: Danes – zdaj – se odločiva (jaz in ti), da hočeva tega velikega in mogočnega, pa vendar neskončno ljubečega Gospoda vesolja povabiti za Sopotnika na stezah najinega poletja. Naj roma z

nama po vseh – tudi dopustniških – poteh! Naj naju spremlja v vsakem trenutku! Naj v nama vedno znova krepi zavedanje, da je on moj in tvoj Adonai (ADONAI je ‚Bog, ki skrbi‘)!

Naj nama da moči, da bova v srcu ohranjala mir in veselje, da bova zmogla verovati v njegovo zmago nad zlom, da se bova zmogla in znala upreti hudičevim zvijačam in bova ostala v tesnem stiku z njim.

eee

Molitev: »Hvala ti, Gospod vesolja.

Po tvoji dobroti smem bivati. Po tvoji dobroti smem biti s teboj v zavezi. Po tvoji dobroti bije moje srce in se skozenj pretaka kri. Po tvoji dobroti je moja kri združena s tvojo. Zato pridi, moj Gospod Jezus, moj Gospod vesolja! Pridi in preplavi moje srce z veseljem in hvaležnostjo! Pridi in napolni vsak kotiček mojega srca z upanjem in zavedanjem, da ti veš, kaj se z menoj in v meni dogaja! Pridi, moj Gospod vesolja, in mi pomagaj, da bom bolj zaupal, da si ti moj osebni Adonai. Amen!« Dani

Družina in Življenje

46

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

POSEBNA RAZPRODAJA  Nekje so nedavno odprli trgovino, v kateri so ženske lahko izbrale in kupile – moža.

Na vhodu so bila izobešena „navodila za uporabo“: Trgovino lahko obiščete SAMO ENKRAT! Trgovina ima 6 nadstropij in karakteristike moških se izboljšujejo, ko se povzpnete v višje nadstropje!

Lahko izberete kateregakoli moškega v nadstropju, na katerem se nahajate, ali pa se vzpnete v višje nadstropje.

Ne morete se vrniti v nadstropje nižje! Ženska se odloči obiskati trgovino, da bi si poiskala moža.

Na vratih prvega nadstropja piše: „TI MOŠKI IMAJO DELO.“ In ženska se odloči povzpeti se v naslednje nadstropje.

Na vratih drugega nadstropja piše: „TI MOŠKI IMAJO DELO IN IMAJO RADI OTROKE.“

In ženska se odloči povzpeti se v naslednje nadstropje.

Na vratih tretjega nadstropja piše: „TI MOŠKI IMAJO DELO, IMAJO RADI OTROKE IN SO NEVERJETNO LEPI.“ Vaau, pomisli ženska, a gre naprej.

Na vratih četrtega nadstropja piše: „TI MOŠKI IMAJO DELO, IMAJO RADI OTROKE, SO NEVERJETNO LEPI IN POMAGAJO PRI HIŠNIH OPRAVILIH.“ Neverjetno, pomisli ženska, težko se uprem, da ne vstopim, vendar nekaj me vleče dalje. In odide v naslednje nadstropje.

Na vratih petega nadstropja piše: „TI MOŠKI IMAJO DELO, IMAJO RADI OTROKE, SO NEVERJETNO LEPI, POMAGAJO PRI HIŠNIH OPRAVILIH IN ZELO SO ROMANTIČNI.“ Ženska se odloči vstopiti, ampak v zadnjem trenutku si premisli in odide v šesto nadstropje.

Na vratih šestega nadstropja piše: „STE OBISKOVALKA ŠT. 31.456.012.

V TEM NADSTROPJU NI MOŠKIH, TO NADSTROPJE OBSTAJA SAMO KOT DOKAZ, KAKO NEMOGOČE JE ZADOVOLJITI ŽENSKO! HVALA VAM, DA STE OBISKALI NAŠO TRGOVINO.» Na drugi strani ceste je še ena 6-nadstropna trgovina.

Tu lahko moški izberejo in kupijo svojo ženo!

V prvem nadstropju so: ŽENSKE, KI IMAJO RADE SEKS. V drugem nadstropju so: ŽENSKE, KI IMAJO RADE SEKS IN NE TEČNARIJO PREVEČ.

Višja nadstropja ŠE NIKOLI NISO BILA OBISKANA. Vir: internet

Družina in Življenje

47

vabiLo

na jesenske nadaLjevaLne vikend seMinarje »V ljubezni ni strahu« (1 Jn 4,18). Gotovo se mora vsakdo izmed nas kdaj spopadati s takšnim ali drugačnim strahom: strah nas je prihodnosti, strah za otroke, za zdravje, da nas ne bi doletela bolezen, smrt bližnjega, nesreča, vojna … Gospod želi, da bi mu bolj zaupali, da bi bili vedno v njegovi bližini, da bi se mi »spopolnili v ljubezni« … Ker nas ima rad, nas po svoji besedi nenehno spodbuja in kar 365-krat pravi: »Ne bojte se!« Z namenom, da bi vedno bolj spoznavali njegovo ljubezen, se veselili v njem in se učili klicati njegovo ime in tako utrjevali svoje zaupanje vanj, se bomo tudi tokrat zbrali na Nadaljevalnem vikend seminarju.

Kot vsi nadaljevalni seminarji so tudi jesenski seminarji namenjeni zakoncem, ki so se že udeležili vikend seminarja za zakonce Nepozabni trenutki za naju in se redno udeležujejo Nadaljevalnih vikend seminarjev ter želijo za svojo osebno duhovno rast stopiti korak naprej.

JESENSKI TERMINI IN NOVA TEMA: V ljubezni ni strahu!

• 6. – 8. november 2015, Crikvenica • 20. – 22. november 2015, Crikvenica • 27. – 29. november 2015, Crikvenica Informacije in prijave: erika@diz.si ali mobi: 041 459 666; ker so kapacitete omejene, povpraševanje pa veliko, vas vabimo, da se prijavite čim prej!

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti.

Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo.

Več informacij na telefon: 041 328 101.

Druuštvo Drružina in i Življjen

Graadimo odnoose, za kate re

je

je vredno n živeti

NEPOZABNII TREN UT U KI ZA NAJU

Draga

Anaa in Ja anko!

Vsak čllovek na po oseben naččin nosi svojje n ajdražje e v srcu. Tudi mi vaju, d Kerr želimo našše veselje o draga Ana in Janko. ob vajinem jubileju na pos eben naačin izrazitii,smo se da vvama poklonimo po od dločili, seb

bno darilo ( (izkustvo), ki mu nekaater i pravijo drugi “romanttični odmik o “duhovni izziv”, ””, v bistvu pa

p gre za vikend semiinar za zako once z naslovom NEPOZABNI TRENUT

TKI ZA NAJU U, ki ga bossta skupaj dož d ivela. Semi p petk e nar bo o etka a, 4. d 10. o n do od ned nedelje elje 6. a , 12. aprapri ila 2la014 201 v h 5 vote hote lu B lueli K eBeliami Kam k vv Nj ik v ivic Z željo, draga Ana in Jank Njivah n icaha ot ana rok otok u Kr u Krk rku. u o, d da bi vajina ljubezen še e naprej cve etela in bi b ki vaju bil vajin odn u spremljam mo in imamo radi, še n nos za vse, naprej »nale ezlj iv«, vam a želimo ob razumevanjaa in kličemo bilo medsebojnega o ŠE NA MN NOGA SREČNA, ZDRAV VA IN ZADO OVOLJNA LE ETA! DARIILNI BO ON

»Ljubezen je potrpežljiva , dobrotljiva je ljub bezen, nii nevoščljiva, lju ubezen se ne p ponaša, se ne napihu a je, n ni brezobzirna,, ne išče s vojeg ga, ne da se razd dražiti, ne misli hudeg ga. Ne veseli se e krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, v se veruje, vse upa,, vse

prestan ne. Ljubezen nikoli n k e mine.«

(1 Kor 13,4 r ‐8)

Vajini

Program diŽ za leto 2015 1.

Duhovni teden za družine, 7.–14. avgust 2015, Zavod Marianum, Prijave in informacije: erika@diz.si Veržej

2.

Dvodnevni romarski pohod na Kamniško sedlo in k Lurški Materi Halas (041 616 534) Božji v Kamniški Bistrici 18. in 19 avgusta 2015 Več na strani 43

3.

Regijska srečanja za voditeljske pare in duhovne asistente, Info: info@diz.si in erika@diz.si september/oktober 2015, srečanja bodo: Krško (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Ljubljana (Škofija LJ), Koper (Škofija KP) in Veržej (Škofija MS) Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 9.–11. Spletna stran www.diz.si, program oktober 2015, Hotel Rogla na Rogli seminarjev 2015, info: erika@diz.si

4.

5.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 23.–25. Spletna stran www.diz.si, program oktober 2015, Beli Kamik, Njivice, otok Krk seminarjev 2015, info: erika@diz.si

6.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 6.–8. Spletna stran www.diz.si, program november 2015, Life Center, Crikvenica seminarjev 2015, info: erika@diz.si

7.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 20.– Spletna stran www.diz.si, program 22. november 2015, Life Center, Crikvenica seminarjev 2015, info: erika@diz.si

8.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 27.– Spletna stran www.diz.si, program 29. november 2015, Life Center, Crikvenica seminarjev 2015, info: erika@diz.si

OPOMBE: Točke 6, 7 in 8: »V ljubezni ni strahu« (1 Jn 4,18). Gotovo se mora vsakdo izmed nas kdaj spopadati s takšnim ali drugačnim strahom: strah nas je prihodnosti, strah za otroke, za zdravje, da nas ne bi doletela bolezen, smrt bližnjega, nesreča, vojna … Gospod želi, da bi mu bolj zaupali, da bi bili vedno v njegovi bližini, da bi se mi »spopolnili v ljubezni« … Ker nas ima rad, nas po svoji besedi nenehno spodbuja in kar 365-krat pravi: »Ne bojte se!« Z namenom, da bi vedno bolj spoznavali njegovo ljubezen, se veselili v njem in se učili klicati njegovo ime in tako utrjevali svoje zaupanje vanj, se bomo tudi tokrat zbrali na Nadaljevalnem vikend seminarju.

OBVESTILO: Tisti, ki nimate možnosti prijave po spletni pošti, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (gospa Erika).

Vse dodatne informacije in programi, ki niso vključeni v gornji seznam (romarski pohodi, moški in ženski zajtrki, razna predavanja, predstavitve …), bodo objavljeni na spletni strani www.diz.si. Veseli bomo, če nas boste kdaj »obiskali« tudi na spletu.