Glasilo april 15 by Društvo Družina in Življenje

Tema glasila: LJUBEZEN Naš gost: Milada Kalezić Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.

(Rim 5,8)

Glasilo, letnik 14, št. 1, april 2015, ISSN 1855-2110

PAVLOVA hVALNIcA LJUBEZNI (1 KOR 13)

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je

ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, takrat pa bom spoznal, kakor sem bil spoznan. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.

NAŠE POSLANSTVO: Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Družina in Življenje

KAZALO 1

TEMA GLASILA: LJUBEZEN

NAŠ POGOVOR: Milada Kalezić

10 PISMO P. PLATOVNJAKA: Bog je ljubeča ljubezen tudi v zakonskem življenju 12 DUHOVNA POBUDA 14 STARŠEVSTVO: Materinska ljubezen 18 DELOVANJE DRUŠTVA 29 ZAKONSKA SKUPINA PERTOČA 36 VODITELJSKI PAR: Zakonca Novak

9 ROMARSKO POHODNIŠTVO 10 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

BESEDA UREDNICE

Petra Berčan, urednica glasila

»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.« (Jn 13,35) Morda bo kdo ob besedi LJUBEZEN skomignil z rameni in si mislil: A že spet ta tema? Dejstvo je, da je to besedo medijska družba predvsem preko filmske industrije zelo zlorabila. Zato kar nekako pozabljamo, o kakšni Ljubezni je govoril Pavel (1 Kor 13), kakšno ljubezen je živel Jezus in s kakšno ljubeznijo nas ljubi Bog Oče. Tokrat bi se radi dotaknili prav tega – Ljubezni, Naše moči so po kateri namreč vsi omejene; radi bi neskončno hrepenimo. Lahko mirno rečem, da ljubili, pa to delamo s svojo je naša največja potreba močjo. In kar je najhuje, in želja v tem življenju LJUBITI in BITI LJUBLJEN. nobenega pravega učinka Tudi Jezus nam ob svojem in rezultata ni – saj veste, slovesu naroča, da nas da drugi govorijo drugačen bodo ljudje prepoznali, če se bomo ljubili med jezik ljubezni, kot seboj. Toda naše moči so ga govorim sam… omejene; radi bi ljubili, pa to delamo s svojo močjo. In kar je najhuje, nobenega pravega učinka in rezultata ni – saj veste, da drugi govorijo drugačen jezik ljubezni, kot ga govorim sam. Konkretno: možu lahko skuham še tako okusno kosilo in spečem sladico, a če ga ne bom pohvalila in potrdila v njegovem delu, bom še isto popoldne slabe volje. In moje prizadevanje se sprevrže v trmo, potem pa želim stvari urediti kar malo na silo, po svojih pravilih … Da je nenehno iskanje ljubezni in potrditve močno prisotno v življenju vsakogar, nam je zaupala igralka Milada Kalezić. Gospoda je iskala in dal se ji je najti šele pri njenih 49 letih, ko je prejela sveti krst. In od tedaj nenehno išče priložnosti, da vse svoje življenje izroča Gospodu. Tudi mnogi udeleženci vikend seminarjev pričujejo, da se splača vzeti čas za Boga in za bližnjega, še posebej sozakonca, saj vedno prejmemo neizmerno več, kot pa vložimo. Tako vas vabim, da pogumno stopate po svoji življenjski poti. V tem velikonočnem času pa vam želim, da bi se znali obračati Nanj vsak dan in ga prositi modrosti, da bi znali prav ljubiti sebe in svojega bližnjega.

Družina in Življenje

TEMA MESECA

KAR ŽELITE, DA BI DRUGI STORILI VAM … Nočne arije našega najmlajšega, ki so bile logična posledica vnetega ušesa, so mi omogočile nadvse zanimivo izkušnjo sobotnega dopoldneva v čakalnici dežurnega zdravnika v našem ljubkem, manjšem štajerskem mestecu. zdravnika! Modro sem sklenila, da bo pametno kar se da molčati in vzdrževati stike z ostalimi s pomočjo neverbalne komunikacije. Po dobri uri čakanja prisede bežni znanec (mož upokojene sodelavke) in podre moje sklepe o »silentiumu«.

Kako malo je potrebno …

Že ob prihodu pred zdravstveni dom vsi vemo, kaj pomeni, če na parkirišču ni urgentnega vozila – da so »zunaj«. In potem znan scenarij: po nenapisanem pravilu vstopimo »delno nerazpoloženi«, pozdravimo ostale akterje (torej čakajoče, ki so prispeli pred nami) in postavimo rutinsko vprašanje: »A so zunaj?« Potešeni z odgovorom (katerega smo že tako ali tako vedeli) še pobaramo: »Kdo pa je dežurni?« Zadovoljni ali ne se končno namestimo na prosti stol. Vsaj pri nas je tako. S sinom sva zgledno opravila prej opisani postopek in tako se je začelo čakanje – no, pa saj sva bila v temu opravilu namenjenemu prostoru. Po naravi sem precej zgovorna in rada vstopam v pogovore z bolj, manj ali neznanimi ljudmi. V letošnjem postu pa sem si zadala cilj, da se skušam izogibati (verbalnim) situacijam, v katerih bi hote ali nehote povzročala krivico oziroma po krivem sodila (torej: opravljanje in podobno – »se odpovem«). Ajoj, jaz pa v čakalnici dežurnega

Gospod Martin je najprej spravil v dobro voljo sina, ki je dodobra zdelan od vročine ždel v mojem naročju. Pohvalil ga je, kako strokovno upihne sveče po maši in kako pogumno gre sam po »križeka«. Nato mi je začel pripovedovati, kako krasno vreme imamo (pretekli teden mu je bilo všeč sončno in toplo vreme, danes mu je všeč, da je še malo »stisnilo«). Potem je govoril, kako sta z ženo kar v redu, da je hči srečno poročena, da ima krasne vnukinje – pravi užitek ga je bilo poslušati – nobenega jamranja o zdravju, nizki pokojnini, zoprnih »ta mladih«, nemogoči mladini – v vsem je videl dobre stvari. Takšen sogovornik me je seveda čisto prevzel in okužil s svojim pozitivnim gledanjem na svet, zato sva »predelala« še mojo stran. Popolnoma sem izgubila občutek, da čakam zdravnika že skoraj dve uri. Ljudje ob nama so se precej menjavali (eni so obupali in šli, drugi so skušali prevzgojiti bolniško osebje v ambulanti, tretji so iskali in skoraj našli rešitev za zdravstveni sistem v naši državi, tisti, ki so prišli samo na prevez, so svoje opravili in hitro odšli). Tako tudi moj sogovornik počasi vstane in pravi: »No, pa grem še jaz.« »A greste domov?« ga začudeno vprašam. »Ne,« je rekel. »Sem prišel na prevez. Ampak sem si že doma rekel, da si bom danes vzel čas in z nekom malo poklepetal, preden grem v ambulanto.« O, dragi moj Jezus, hvala ti za tole »lekcijo« ljubezni do soljudi! Jaz in moj jezik (ki po navadi drdra besede, preden se pripeljejo mimo možganov) skušava biti tiho, med tem ko bi s primerno, spodbudno, veselo, opogumljajočo besedo lahko drugim polepšala dan ali jih vsaj speljala na pot pozitivnih misli! Točno tako, kot je to v čakalnici ambulante dežurnega zdravnika v našem malem mestu to storil gospod Martin meni. Angelca

Družina in Življenje

TEMA MESECA

NAJIN POROČNI DAN – VIŠEK NAJINE LJUBEZNI? Ob omembi besede ljubezen se najprej spomniva na najin poročni dan, za katerega sva takrat mislila, da je »višek« najine ljubezni. Tudi Pismo Korinčanom, ki sva ga izbrala za ta dan (… ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ne misli nase … 1 Kor 13), opeva ljubezen, ki … vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane … (1 Kor 13). Pa je res tako? Verjetno ni nobenega dvoma o tem, da nas Gospod ljubi brezpogojno take, kot smo, z vsemi našimi plusi in minusi. Vedno nam ponuja svojo dlan, svoj objem, tolažbo. Gospod živi tudi v naši hiši in v naših srcih. Včasih se sicer spomnimo nanj samo zjutraj in zvečer ob molitvi, ki je kdaj tudi samo govorjenje na pamet, da lahko obkljukamo še to obveznost, preden gremo od doma oz. spat. Drugič pa je to bolj poglobljen pogovor z njim, ki vsebuje naše prošnje in zahvale za njegov dotik. Konkretno sva občutila njegovo ljubezen že v tem, da nama je podaril štiri zdrave, čudovite otroke, ki jih poskušava vzgajati v delovne, prijazne, spoštljive do ljudi, narave ter jih spodbujava, da ne pozabijo na Gospoda. Seveda pa je najin zgled tisti, ki največ pove

o tem, da midva tako čutiva in živiva. Tudi midva kot zakonca se morava včasih »resetirati na novo« in se spomniti, da je ljubezen močnejša od prepira, zamer, nesoglasij. V vsakodnevnem vrtincu službe, šole, krožkov, gospodinjskih opravil, obveznosti, naju včasih zanese v svet hitenja, nervoze, pričakovanj, ki so drugačna od želja sozakonca, otrok, nadrejenih in takrat doma »padejo« besede, ki bolijo, ranijo. Takrat beseda OPROSTI, objem in križ na čelu spet prinesejo v našo hišo mir in veselje. Želiva, da bi znala tako v najini družini kot zunaj nje postaviti Gospoda na prvo mesto. Obiskovanje svete maše in poglobljena molitev sta koraka v pravo smer – smer LJUBEZNI. Janez in Lidija

Družina in Življenje

NAŠ POGOVOR

»Gospod me na srečo ni izpustil.«

MILADA KALEZIĆ Milado Kalezić poznamo kot uspešno gledališko igralko. Med drugimi odmevnimi nagradami je prejela leta 2011 tudi Borštnikov prstan kot najvišje priznanje, ki ga lahko doživi igralec. Manj pa je znano, da je Milada tudi mama in da je bilo njeno srečanje z Bogom tako močno, da je korenito spremenila svoj pogled na svet. Gospod je zapolnil njeno najgloblje hrepenenje, ki je bilo položeno vanjo že od nekdaj … Pred kratkim (lani novembra) se je pridružila tudi ženam na ženskem zajtrku, nekaj več pa nam je zaupala v tokratnem pogovoru. Za začetek vas prosim, da se našim bralcem na kratko predstavite. Kaj je najbolj zaznamovalo vaše otroštvo, kaj odraščajoča leta in kako ste se odločili za poklic igralke? Rojena sem v Črni gori, v vasi Rova leta 1954. Ker je bil oče oficir JNA smo živeli v Sloveniji, nazadnje v Mariboru, kjer sem končala osnovno šolo in gimnazijo. V Ljubljani sem končala Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Zaposlila sem se v SLG Celje, od leta 2002 pa delam v mariborskem gledališču. Že kot otrok sem rada nastopala, recitirala in plesala. Rada sem tudi pisala pesmi in kratke zgodbe. Kako je Bog vstopil v vaše življenje? Odraščala sem v ateistični družini, tudi šola je bila taka, ampak že kot otrok sem si želela, da to ne bi bilo res. In res ni bilo, samo pot do te resnice je bila dolga in vijugasta. Iščite in boste našli. Seveda začneš iskati, ko te življenje pritisne in sam ne moreš razrešiti vsega, kar te doleti. Lahko rečem, da je bilo to iskanje res po kolenih in v solzah. Nisem si pa mislila, da bom kristjanka. Ker je mojo okolico nerviralo vse v zvezi z Bogom, sem se pogovarjala z njim sama in tega ni vedel nihče. Dvanajst let je trajalo: neznani stvarnik na nebu in jaz. Tega se seveda ne da dovolj prepričljivo povedati, ampak na kratko: leta 2003 mi je Bog podaril vero v Jezusa Kristusa, kar je bilo zame popolno presenečenje. Dala sem se krstiti v samostanu Ostrog v Črni gori, ki je v bližini moje rojstne vasi. Spomnili so se, da so me ob rojstvu hoteli

krstiti, pa je nekdo to preprečil. Gospod me na srečo ni izpustil. Vse življenje sem čutila njegovo prisotnost, ampak nisem vedela, da je to on, Jezus. Kot pravi Izaija: Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni. Ko sem vstopila v cerkev,

Družina in Življenje

Jurija, kjer je bila krščena tudi naša Klara Jesenka. Del moje družine je pravoslaven in del katoliški. Očenaš pred kosilom pa je za vse isti. Kako ste si v življenju postavljali prioritete? Gotovo je bilo težko krmariti med službenimi in družinskimi obveznostmi. Bi sedaj, ko se ozrete nazaj v svoje življenje, kaj spremenili oziroma odživeli drugače? Seveda se človeku, ko gleda nazaj, vedno zdi, da bi lahko bilo drugače. Ampak na koncu moraš sprejeti sem končno prišla domov. Nekaj let je trajalo, da je to novo liturgijsko življenje v Cerkvi očistilo mojo dušo in srce, da sem postala nova stvaritev. Poslanstvo našega društva Družina in Življenje je, da gradimo odnose, za katere je vredno živeti. Kakšno je vaše mnenje o pomenu odnosov v življenju? Odnosi v družini so seveda najvažnejši odnosi. Brez Boga ne moreš niti vedeti, kako pomembni so. Šele v veri vanj se je pokazalo, kako napačno sem živela, kakšni slabotnost in nemoč sta to bili. Jezus me je čakal v moji najbolj intimni zgodbi. Moj zakon je na žalost razpadel že pred mojim krstom. Kot mi je rekel nek menih: Kadar se to zgodi, je to rana od tukaj do nebeškega prestola. Potrebovala boš ogromno molitev, solza in potrpljenja, da se ta rana zaraste toliko, da boš lahko normalno živela. Danes imam z nekdanjim možem lep odnos, on je dober oče najini hčeri in dober

Odraščala sem v ateistični družini, tudi šola je bila taka, ampak že kot otrok sem si želela, da to ne bi bilo res. In res ni bilo, samo pot do te resnice je bila dolga in vijugasta. Iščite in boste našli.

dedek najini vnukinji. Ko sem srečala Jezusa, je bila seveda prva misel moja hči. Stara je bila 23 let in nisem je mogla prisiliti, da se da krstiti, kar sem si tako zelo želela. Ampak Bog je bil milosten. Nisem vedela, da jo bo njen fant, kmalu mož, popeljal na pot vere. Čez dve leti je bila krščena, poročila sta se v Piranu, v cerkvi sv.

Jezus me je čakal v moji najbolj intimni zgodbi. Moj zakon je na žalost razpadel že pred mojim krstom. Kot mi je rekel nek menih: Kadar se to zgodi, je to rana od tukaj do nebeškega prestola. svoje življenje tako, kot je, in ga izročati Bogu. Brez njega res ne moreš storiti ničesar. Lahko rečem samo to, da je bila kljub veliki ljubezni do gledališča in igranja zame družina vedno na prvem mestu. Tema tokratnega glasila je Ljubezen. Pa ne zgolj tista filmska ali površinska, temveč podarjajoča, zastonjska ljubezen. Zdi se mi, da je tudi v gledaliških predstavah vse napeljano na to hrepenenje po sprejetosti, po pravi sreči in ljubezni, toda take predstave nas velikokrat pustijo prazne. Kako vi kot igralka uresničujete svoje poslanstvo predvsem po tem, ko ste pravo Ljubezen izkusili? Ljubezen je tista sila, ki premika svet. Ima pa seveda ogromno oblik. Velikokrat sem igrala ženske, ki zelo ljubijo. Ofelijo v Hamletu, ki znori zaradi ljubezni, Medejo, ki ubija zaradi nje, Elviro v Don Juanu, ki zapusti samostan, Amalijo v Schillerjevih razbojnikih, ki umre zaradi svojega silnega ljubezenskega hrepenenja, pa še mnoge druge, ki niso ljubile tako usodno. Na prvem mestu je seveda materinska ljubezen, ki je zame tista najmočnejša. Na tistem prirodnem nivoju je ta edina, ki je brezpogojna. Šele ko začutiš ljubezen Boga, Jezusovo ljubezen, razumeš in čutiš, kakšna bi

Družina in Življenje

Skozi odnos z Bogom, preko molitve in cerkvenega, evharističnega življenja lahko razumeš, da najbolje pričuješ s svojim življenjem. To je seveda tudi najtežje. pravzaprav ljubezen morala biti. On je tisti, ki ti da moč, da lahko ljubiš po Božje, ne samo po človeško. Kako bi lahko naše bralce opogumili, da bi z večjim veseljem, žarom pričevali za Jezusa in pripovedovali o njegovem veselem oznanilu? Ali ste sami kdaj za pričevanje uporabili tudi svoj igralski talent? Skozi odnos z Bogom, preko molitve in cerkvenega, evharističnega življenja lahko razumeš, da najbolje pričuješ s svojim življenjem. To je seveda tudi najtežje. Je notranja borilna veščina, ki čisti vse slabo v tebi in daje Božjemu prostor. Lepo je govoriti in seveda tudi moramo govoriti o njem, saj hoče, da smo njegovi apostoli, a ljudje nas opazujejo, gledajo, kaj počnemo

in kako živimo. Ta borba traja do konca in ne sme nam biti žal ne truda ne časa. To je edino, kar šteje. Biti v njem, biti njegov, vsak trenutek! Saj je rekel: Jaz sem z vami do konca sveta. Gotovo ste v svoji karieri prebrali ogromno literarnih in ostalih del. Katera misel ali delo vam je še posebno pri srcu in bi jo lahko za konec podelili tudi z nami? Tega je res ogromno, svetovna književnost je velika zakladnica misli in občutij. Mogoče bi citirala srbsko književnico Isidoro Sekulić, ki jo trenutno berem: »Ne vpijem, Gospod, ne tolčem se po prsih, ne dvigujem rok pred prižgano svečo. Stojim v mračnem kotu cerkvice s stisnjenimi zobmi in pestmi, ker so to moji človeški znaki strašnega napora, da se premagam, da padem, da se drobno in mehko zmeljem. Ko bom postala drobna kot tvoj sivi, morski pesek, se bom še naprej trudila, Gospod, prišla bom, kamor sem se namenila, prišla bom k tebi. Pred teboj bom med zadnjimi, najbolj drobno zmletimi, megleno sivimi, obsojena da poniknem, ampak prišla bom k tebi, Bog, ker je to moja edina pot. (Beograd, 1940) Draga Milada, hvala, da ste si vzeli čas in bili pripravljeni del svojega življenja podeliti z nami. Tudi mi vam želimo, da se ne bi utrudili pri iskanju Gospoda in njegove volje ter s tem smisla samega življenja. Pogovor sem pripravila: Petra Berčan

Družina in Življenje

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

KAKŠEN ZGLED (LJUBEZNI) SVA? Pred časom mi je prijatelj, ki ga globoko cenim, rekel, da se verjetno midva z možem niti zavedava ne, koliko ljudem sva s svojim zgledom spremenila življenje na bolje. Če se ta uvodni stavek sliši kot lastna hvala, naj povem, da temu ni tako. Ravno nasprotno. V meni je povzročil pravi vihar. Ne spominjam se, kaj sem mu odgovorila, če sem mu sploh kaj. Spominjam pa se številnih vprašanj, ki so se porajala v meni: Je najin zgled iskren? Je najin odnos med nama res takšen, kakršnega ljudje opazijo? Če sva luč za druge, ali znava biti luč drug drugemu? Če druge spodbujava k dobrim medsebojnim odnosom, znava imeti midva res dober in ljubeč odnos drug do drugega? Če druge spodbujava k dobri medsebojni komunikaciji in sprotnemu reševanju sporov, znava to v praksi izvajati najprej sama? In še in še … Iskreno povedano, sem se kar naenkrat počutila izjemno slabotno in nepopolno, hkrati pa je na meni obviselo težko breme odgovornosti. Pred ljudmi in pred Bogom. In sklep, da bo v tej smeri potrebno veliko postoriti. Naslednje jutro sem imela možnost, da vse povem možu. Njegova reakcija je bila zelo podobna moji. Posledično naju je to potegnilo v dolg pogovor, ki nama je bil v tistem jutru prioriteta (hvala Bogu je najina narava dela takšna, da je bilo to mogoče). Naredila sva inventuro po dolgem in počez, kaj v najinem odnosu ni v redu, kaj spremeniti, kaj in kako izboljšati. Postni čas nama je bil še dodatna spodbuda za pozitivne spremembe, tudi vse tiste, ki so se nama zdele težke, neudobne, ne vpeljane … Kako nama gre? Seveda naju spet in spet spodnese. Se pa trudiva in sva v najinem odnosu v tem postnem času marsikaj po majhnih korakih uspela spremeniti na bolje. Dela na tem področju tako ali tako nikoli ne zmanjka. In seveda, Gospod je z nama. On naju usmerja in izgrajuje v medsebojni ljubezni. In ko ni vse tako, kot bi moralo biti, ob pravem času potrka na najino vest. Včasih tudi po prijateljih. Mojca

Družina in Življenje

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

BOG JE LJUBEČA LJUBEZEN TUDI V ZAKONSKEM ŽIVLJENJU

p. Ivan Platovnjak DJ

V meni odmevajo besede moža, ki je rekel nekako takole: »Mislil sem, da je dovolj, da ljubim svojo ženo. Toda sedaj vidim, da če je ne poslušam in slišim, je ta moja ljubezen gluha. Če je ne ljubim s konkretnimi besedami in dejanji, je moja ljubezen nema in hroma. Odslej se želim truditi za udejanjeno ljubezen, s katero me ljubi tudi Bog, v katerega verujem.« V tem premišljevanju želim predstaviti vam, dragi zakonci, to Božjo ljubezen, ki želi najti v vašem konkretnem zakonskem življenju možnost, da se vedno znova udejanja, tudi preko vaše nemoči, da bi tako ljubili, kot vas ljubi Bog sam.

Bog je ljubeča ljubezen Življenje Ignacija Lojolskega, ki je ustanovitelj reda, ki mu pripadam, se je drastično spremenilo leta 1521. Kot vojak je branil Pamplono pred Francozi. Med bojem mu je topovska krogla močno ranila nogo. Hudo poškodovan je okreval na gradu svoje družine v Loyoli. Tam je prestal dve zelo težki operaciji. Med večmesečnim zdravljenjem je imel veliko časa za premišljevanje o svojem življenju, ki ga je do takrat živel v iskanju svetne časti. Ignacij je znal zelo dobro opazovati. Njegova sposobnost za zavedanje tega, kar se dogaja v njem, je postala temeljni kamen za njegovo duhovno življenje. Ko je moral več mesecev ležati na bolniški postelji, je prosil za viteške romane, ki so bili takrat zelo popularni. Toda našli so le knjigo o Jezusovem življenju in zgodbe svetnikov. Zato je začel brati to. Te zgodbe so ga nagovarjale in spodbujale. Prav nasprotno pa je ostal prazen in nepotešen ob zgodbah o romantičnih ljubeznih in avanturah, ki si jih je obnavljal v svojem spominu. Postopoma se je v njem oblikovala podoba Boga, ki je ljubezen. To ni bila le ideja, filozofska ali svetopisemska. Ignacij je izkusil Boga kot zelo osebnega, aktivnega in dobrotljivega; Boga, ki je ljubeča ljubezen. Boga, ki vse ustvarja in nam vse podarja.

Božja ljubezen je brezpogojna. Ni nekaj, kar si lahko zaslužimo ali kupimo. On ne pravi: »Ljubil te bom, če se boš držal mojih zapovedi.« Ignacij je videl, kako ta podoba Boga, ki je dejaven v svoji ljubezni, vpliva na naš način življenja. Ker je neskončno dobrotljiv, ne moremo ostati ob tem indiferentni, nevtralni. Božja ljubezen nas vabi k velikodušnemu odgovoru, da bi tudi mi začeli ljubiti na njegov način, ne sami iz sebe, temveč skupaj z njim.

Vpliv naše podobe Boga na naše življenje Naša podoba Boga vpliva tudi na to, kako razumemo cilj svojega življenja. Če mislimo, da nas Bog ljubi samo takrat, ko delamo tako, kot on hoče, doživljamo svoje življenje kot nenehno preverjanje. Ves čas se moramo truditi, da ne naredimo nobene napake in da delamo vse prav. Če pa je Bog ljubeča ljubezen, postanemo svobodni, saj vemo, da nas ne bo nikoli zapustil. »Preko vseh stvari na tem svetu«, tudi vsega, kar vključuje zakonsko in družinsko življenje, se lahko bližamo Bogu in živimo njegovo ljubezen do nas in do vseh ljudi, še posebej do sozakonca. Ljubezen ne skuša in sili, ampak se podarja in vesela sodeluje z vsakim, ki jo sprejme in se ji preda. Naš svet je daleč od popolnosti. Pogosto tudi konkretno zakonsko življenje. Božja ljubezen to dopušča in nas vabi, da sodelujemo z njo v izgradnji Božjega kraljestva miru, pravičnosti in ljubezni tam, kjer smo, še posebej v zakonu in družini. Žal pogosto izrabljamo Božje darove in rušimo, uničujemo to kraljestvo. Toda Ljubezen, tudi

V meni odmevajo besede moža, ki je rekel nekako takole: »Mislil sem, da je dovolj, da ljubim svojo ženo. Toda sedaj vidim, da če je ne poslušam in slišim, je ta moja ljubezen gluha.

Družina in Življenje

takrat, ko jo križamo in popolnoma zavržemo, ne odneha ljubiti vsakega človeka in vsega sveta. V Jezusu Kristusu, v njegovem učenju, delovanju, življenju ter trpljenju, smrti in vstajenju jo lahko vidimo v vsej konkretnosti. Nikoli ne odneha zastonjsko ljubiti in omogočati življenja v polnosti. Jezus je s svojim vstajenjem dokončno pokazal, da ima vedno zadnjo besedo Božja ljubezen, njeno dejavno usmiljenje, odpuščanje, pravičnost in dobrotljiva naklonjenost do vsega in vsakega človeka. Kdor jo sprejme in z njo sodeluje, lahko postane v njej nova stvar, obleče Jezusa Kristusa ter živi in deluje v njegovem Duhu Ljubezni tam, kjer je, in z vsem, kar mu je bilo dano skozi življenje. Vsak sme biti to, kar je v svojem bistvu, Božja podoba, Božji otrok, Božji sin ali hči v Jezusu Kristusu.

Če mislimo, da nas Bog ljubi samo takrat, ko delamo tako, kot on hoče, doživljamo svoje življenje kot nenehno preverjanje. Odkrivanje te Božje ljubezni K spoznavanju in okušanju te Božje ljubezni nas vodi tudi prvi del Ignacijeve kontemplacije o njej in je zaključna molitev njegovih duhovnih vaj. V tej molitvi nas Ignacij vabi, da se zavemo vsega, kar nam je Bog dal: svojega življenja, družine, prijateljev, morda sozakonca ali bratov in sester v posvečenem življenju, svojih darov in vzgoje, svojega naroda in države, časa, v katerem živimo, svoje vere in Cerkve, ki ji pripadamo, odpuščenih grehov in obljub večnega življenja z Bogom. Bog ni zadovoljen le s tem, da nam daje darove. On daje samega sebe v Jezusu Kristusu, svojem Sinu. Jezus pa nam daje sebe v svojem življenju, trpljenju, smrti in nadaljuje darovanje s svojo navzočnostjo po vstajenju. Daje se nam po evharistiji, po kateri se nam povsem izroči. Mi postajamo njegove roke in noge, njegov glas v tem svetu in času. V zakonski zvezi pa je vsak zakonec poklican in poslan, da postane to na poseben način svojemu sozakoncu.

Mož in žena sta sodelavca Božje ljubezni Naš Bog ni daleč, deluje v tem stvarstvu in po njem, v Cerkvi in po njej, po vsakem kristjanu in po vsakem človeku, ki se nesebično preda tej darujoči ljubezni. Ignacij vidi Boga, ki je vedno delujoč, ki nenehno služi vsemu stvarstvu in vsem ljudem in želi, da bi vsak človek postal njegov sodelavec v tem služenju, ljubečem delovanju.

Bolj ko dopustimo, da smo obdarovani s to dejavno Božjo ljubeznijo, bolj lahko ljubimo v moči nje tudi sebe in druge. To velja tudi v zakonskemu življenju. Pogosto se ne zavedamo, da lahko dajemo samo to, kar smo prejeli. Že fizično ne moremo narediti ničesar, če nismo najprej obdarovani s hrano, tekočino, zrakom, svetlobo … Če se pustimo obdarovati, potem lahko tudi mi naredimo kaj dobrega. Toda sami iz sebe, iz zgolj svojih moči ne moremo ničesar storiti. Žal se tega pogosto ne zavedamo. Mislimo, da delamo sami iz sebe. Toda povsem drugače delamo, če se pri tem zavedamo, da samo sodelujemo, da samo dajemo to, s čimer smo obdarovani. To zavedanje nam daje hvaležnost, veselje in moč pri vsem, kar delamo, tudi takrat, ko drugi tega ne vidijo ali pa ne znajo ceniti. Delamo zato, ker želimo dati, kar nam naš Bog nenehno daje. Želimo mu postajati podobni. Še manj pa se zavedamo, da ne moremo ljubiti druge na konkreten način, če se najprej ne pustimo obdarovati z

Naš Bog ni daleč, deluje v tem stvarstvu in po njem, v Cerkvi in po njej, po vsakem kristjanu in po vsakem človeku, ki se nesebično preda tej darujoči ljubezni.

zastonjsko Božjo ljubeznijo. Ko pa jo sprejmemo v svoje življenje in delovanje, potem zmoremo preseči svojo sebičnost in strah zase in svojo prihodnost. Nošeni od te zastonjske ljubezni začnemo sprejemati in ljubiti sebe, ker vemo, da se smemo, ker smo v Božji ljubezni resnično ljubljeni in spoštovani. Prav tako pa začnemo s to Božjo ljubečo ljubeznijo sodelovati v ljubezni do drugih, še posebej sozakoncev, saj vidimo, da delamo samo tisto, kar Bog že dela v njihovem življenju, in da jih lahko ljubimo, ker nam on sam daje za to zgled in moč. p. Ivan Platovnjak DJ

Družina in Življenje

DUHOVNA POBUDA

OBSOJATI, POPRAVLJATI, LJUBITI …

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Pred kratkim mi je prijatelj pokazal, kako se obrezuje grmičevje, ki je bilo šele po mnogih letih rasti deležno strokovne obdelave. Zdelo se mi je, da je kar zadihalo in verjamem, da se bo šele sedaj lahko pravilno obnovilo in zacvetelo v pravi lepoti.

Ob tem sem razmišljala, kako prav pride izkušen učitelj, ki pride ob pravem času in mi da jasna navodila, kako naj to naredim, da ne naredim škode občutljivi, živi rastlini. Kako pomembna je vloga pravih učiteljev ali prijateljev, ki te usmerijo v eni ali drugi stvari! Zadnje čase me večkrat pokliče kakšna žena in mi potoži, kako bi rada, da bi njen mož več molil, več časa preživel z otroki, se udeležil te ali one stvari, ki bi mu gotovo koristila … Ob teh klicih zaznam njihovo iskreno skrb za družino, za otroke in seveda tudi za moža samega. Tudi sama se prav tako velikokrat srečujem

z željo, da bi pomagala možu k pravim odločitvam. Vsaj jaz sem prepričana, da bi bile prave. Vse lepo in prav do tu.

Največkrat pa mi spodleti v načinu pomoči, in ko se pogovarjam z drugimi ženami, vidim, da nisem osamljen primer. Ko bi rade tako pomagale, začnemo z »nasveti«, prigovarjanjem, sitnarjenjem ali celo manipulacijo in to počnemo kar naprej. Včasih si mislim, da ko bi on, moj mož namreč, ne jaz, dojel samo to ali ono in se vsaj malo spremenil, potem bi bilo pa veliko lepše in lažje živeti. Pa mi moj dragi pove, da ne verjame v tako lahke rešitve, ko bi spremenil samo to ali ono, ker »ljubezen nikoli ne mine«, in da bi sigurno našla še kaj, kar bi bilo potrebno popraviti. In če dobro premislim, ima zelo prav. Velik razkorak vidim prav v tem, da žene želimo možem dobro in

Včasih si mislim, da ko bi on, moj mož namreč, ne jaz, dojel samo to ali ono in se vsaj malo spremenil, potem bi bilo pa veliko lepše in lažje živeti. Pa mi moj dragi pove, da ne verjame v tako lahke rešitve, ko bi spremenil samo to ali ono, ker »ljubezen nikoli ne mine«, in da bi sigurno našla še kaj, kar bi bilo potrebno popraviti.

Družina in Življenje

da velikokrat tudi vidimo pravo rešitev, zatakne pa se nam v načinu, kako to izpeljati in najti pravi, konstruktiven način, ki bi možu dal veljavo, ga potrdil v tistem, kar dela dobro in mu dal peruti in novega upanja. To, da ga žena poboža, pa naj bo telesno ali s pohvalami, je zanj takšen blagoslov, da mu dejansko vlije novih moči, mu razjasni obraz in spodbudi v njem željo po tem, da bi delal tisto, kar je prav in dobro.

Moji – naši »popravki« Danes sem prebrala stavek v Janezovem evangeliju, za katerega nisem računala, da me bo dobesedno zadel: »Judje so spet pograbili kamenje, da bi ga kamnali.« V mislih sem

se spomnila mnogih kritik ali »popravkov«, ki jih mečemo v svoje najbližje in si zraven še mislimo, da to pa res ni nič hudega, velikokrat celo, da je to naše poslanstvo. V tej podobi, kako Judje mečejo kamenje v Jezusa, pa sem spoznala, da so mnogi načini, kako me, žene, sicer v veri, da delamo dobro, mečemo kamenje v svoje može. Saj oni vsako, tudi najmanjšo kritiko in vsak še tako dobronameren nasvet lahko doživijo kot obmetavanje s kamenjem. Ali je potem kaj čudnega, da se zapirajo v svoj svet in bežijo proč od »kamenja«? Ali kdaj pomislimo, da to, kar delamo svojemu možu, delamo tudi Jezusu? O, kako zelo potrebujem zakrament svete spovedi, ki je zame dejansko dar

ozdravljenja, ki mi omogoča, da dobim novih spodbud za nove začetke in te potrebujem vedno znova. Božja beseda me poučuje, da je Bog moj pomočnik, da je on tisti, ki daje modrost in prave rešitve, če se seveda družim in prijateljujem z njim. On me vodi k temu, da sem svojemu možu pomočnica na pravi način, s tem, da se stisnem k njemu, mu povem, da ga imam rada, da ga spoštujem in potrebujem njegovo pomoč. Če bo začutil, da to res delam iz dna srca in dna duše in da mu želim pripadati, ker verjamem v njega, mu bom na ta način dala tisto potrditev, ki mu bo pomagala postajati pravi mož in se bo lahko učil prav voditi najino družino in nas ljubiti. Vilma

Družina in Življenje

STARŠEVSTVO

MATERINSKA LJUBEZEN

Otrok, ki je bil 9 mesecev del tvojega telesa, s katerim si delila vsa svoja občutja, doživetja, dotike, hrano ... kako ga ne bi ljubila! Ljubila tega dojenčka, se veselila prvih nasmehov, z radostjo spremljala prve nadzorovane gibe, ga kratko malo občudovala. Materinska ljubezen je nedvomno dar. Podarjena nam je, kot otrok, ki smo ga nosile pod srcem. In vendar sem prepričana, da to ni dovolj. Mogoče sem bila ena od tistih trdosrčnic, ki tega ni bila sposobna tako sprejemati. In zato pravim, da je pomembno, celo zelo pomembno, kakšen odnos imamo do tega daru. Imela sem dva otroka. Ljubila

sem ju, a nisem razmišljala o tem, da je lahko ta ljubezen tudi drugačna, kot je bila moja. Dokler nisem tretjega otroka v nosečnosti izgubila.

Izgubiti otroka … Bog mi je naklonil to milost, da me je tako naučil resnično ljubiti svoje otroke. Po tej izgubi je moje

srce začelo biti drugače. Z novim pogledom sem se ozirala nazaj in ugotavljala, kako je bila moja ljubezen do otrok kot naložen obešalnik. Na to ljubezen sem najprej obesila samoumevnost, da imam otroke. Že takrat se je zašibila pod veliko težo. Dodala sem še svojo sebičnost, nepotrpežljivost, svojo pomembnost ... Ljubezen se je pod vso to navlako dušila. Toda potem ... Bog je vedel zakaj, kmalu sem spoznala tudi sama. Blagor vam, materam, ki vam ni bilo potrebno iti skozi take izkušnje! In vendar, Bogu se zahvaljujem z vsem srcem. Prvo spoznanje je bilo, da so otroci resnično Božji dar in nanje sem začela gledati z drugačnimi očmi. In nič več ni bilo tako težko kot poprej. Neprespane noči so dobile nov smisel, otroška nagajivost mi je dala nov zagon, neubogljivost izziv, da dajem še več. Odkrila sem ljubezen, ki je resnično potrpežljiva in dobrotljiva. Ljubezen, ki se požene otroku nasproti! In v tej ljubezni se mi zdi, da včasih tako globoko občutim svoje otroke, da lahko le pokleknem in se z vsem srcem zahvalim zanje, za preizkušnjo, za otroka, ki ga je vzel k sebi, za dar, da sem se naučila vzljubiti in ljubiti kot mati more. In v tej ljubezni ni prostora za strah. V njej sta le neprestano izročanje v Božje varstvo in veliko upanje. Saj, ne glede na vse, Bog vedno vse obrne v dobro! mama

Družina in Življenje

OH, TE TAŠČE

SO NAŠI OTROcI ZARES BREZPOGOJNO SPREJETI? Tokrat razmišljam o ljubezni matere in tudi očeta do odraslih otrok. O tisti ljubezni, ki se ji pravi brezpogojna. To pomeni, da ne postavim pogoja oziroma kakršnekoli izpolnitve za to, da imam otroka rada. Pa gotovo ima vsaka mama rada vsaj svojega otroka. Gotovo mu želi le dobro. Mislim si, da bi tako rekla vsaka mama. Da, o tem ni dvoma. A odnosi med starši in otroki ne kažejo takšne lahkotnosti ljubezni. K razmišljanju me vodijo večkrat slišane besede: da »ima mama raje mojega brata, sestro, da sem jaz zanjo na drugem mestu«, da »nikoli nisem za starše dovolj dober, dovolj pomemben, da bi mi namenili več časa«; in od staršev istih otrok slišano tarnanje, da so jim otroci naklonjeni le takrat, ko od njih kaj dobijo, sicer jim zanje ni mar, nekateri celo začasno prekinejo stike, čeprav so jim, po njihovo, vse dali, še preveč. Seveda ne poznam vseh ozadij. Čuti pa

se bolečina obojih, ki razjeda še širšo okolico. Kot starš odraslih otrok se sprašujem, kaj so ti starši otrokom »dajali«. Predvsem materialne dobrine, jim omogočili priti do čim več znanja, jim umikali prepreke in preizkušnje življenja? Ali so jim dajali čas, samega sebe v vsaj občasni polni pozornosti, jih vpletali v vsakdanje življenje in jim dopuščali soočati se z izzivi in priložnostmi življenja? So bili otroci od staršev brezpogojno sprejeti? In naprej … Kam sodi primerjanje otroka z drugim s težnjo, da bi oba imela najboljše lastnosti? Gotovo ne v brezpogojno ljubezen. Kam sodi zamera, čeprav samo v srcu, in odtegnitev kakšnih »bonitet«, če otrok reagira drugače od pričakovanega, npr. starše premalokrat obišče, ne živi istih vrednot kot starši? To je daleč od brezpogojne ljubezni. O tem sprašujem tudi sebe. Kaj sem, sva dajala otrokom, kaj jim dajem, dajeva? So otroci zame, za naju brezpogojno vredni? So Božji dar? Jih sprejemava, jim dopuščava biti to, kar so? Priznati moram, da je brezpogojna ljubezen morda lažja v času otroštva kot pa takrat, ko so otroci že odrasli in od njih pričakujemo

odgovorno ravnanje. A če se iskreno spomnim sebe, naju, ko sva bila mlada zakonca, mi kakšno tiho obsojanje mladih v trenutku izgine iz glave. Ko temu dodam še spomin, da sva bila v večini brezpogojno sprejeta od najinih staršev, vem, kakšna pot je prava. Ne gre za to, kot bi morda kdo mislil, da je potrebno dopuščati prav vsakršno ravnanje odraslih otrok do staršev. Gotovo je tu najprej izključeno nespoštljivo ravnanje. In seveda ni potrebno biti suženj oziroma le izpolnjevalec otrokovih želja. Gre za držo staršev, ob kateri otroku tudi v odrasli dobi ni potrebno igrati ne lagati za to, da bi ga starši imeli za dobrega. Otrok tudi v primeru, ko njegovo ravnanje ni dobro, ve, da ne bo obsojen s strani staršev, ampak bo zaradi staršev in njihove ljubezni lažje zopet stopil na dobro pot življenja. Ja, brezpogojna ljubezen je nadvse prijetna za tistega, ki jo doživlja, in izjemno dragocena za rast človeka in človečnosti. A nič manjše vrednosti nima za življenje tistega, ki jo zmore vsaj občasno dajati. Vem, da je v trenutkih, ko tudi meni to uspe, na delu Božja pomoč, moč Ljubezni. Sabina

Družina in Življenje

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

ZAKAJ SKRB ZA ODNOSE Na študiju zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani smo dobili teoretično znanje o odnosih, na terapevtskih treningih pa načine spoznavanja sebe in sočloveka. Študenti smo opravljali različne prakse, ki nam bodo koristile v novem poklicu. Organiziral sem si prakso v psihiatrični bolnišnici v Begunjah na Gorenjskem.

Imel sem razgovore s pacientkami in nato delal klinične ocene za psihiatrinjo, bil sem prisoten pri njenih razgovorih s pacientkami, pri skupinski vizitah … Pozitivno sem bil presenečen nad iskreno skrbjo celotnega zdravstvenega osebja za pacientke. Skrbno kombinirajo medikamentno in psihoterapevtsko zdravljenje. Ogromna večina težav (če ne celo kar vse), ki jih navajajo pacientke, izvirajo iz neurejenih odnosov, ki se gradijo in nalagajo več let. Pravzaprav mi je bilo kar grozljivo gledati, kako se ne-delo na sebi, ne-skrb za odnose z najbližjimi lahko konča. Manjši del ljudi išče pomoč v psihiatričnih bolnišnicah. Precej več jih išče pomiritev s tabletami, ki kratkoročno seveda pomagajo, vzroka težav, ki jih imamo vsi, pa ne odpravljajo.

Ljudje leta in leta garamo za materialne dobrine (ne samo za preživetje), skrbimo za otroke in še za sto drugih stvari, cena, ki jo plačujemo, pa je velika. Ko se zavemo, kam norimo in hitimo, je 10, 15 ali 20 let mimo. Pozabimo nase in na svoj zakon. Veselje do bivanja se utopi v dnevnih opravilih in zakonca se odtujita. Pogovor zamre, odnos se ohladi, priplazi se dolgočasje – in da čustveno sploh preživimo, imamo danes na razpolago ogromno pripomočkov za »odklop« od sebe in zakonca oz. partnerja: glavna hišna bogova sta televizija in računalnik, pretirano delo ali/ in pretirano ukvarjanje z otroki, hobiji, premožni pa si lahko še privoščijo mnogo potovanj. Kaj človeka odtujuje od sebe in od sočloveka, ve vsak najbolj zase! Možnost za graditev srečnega zakonskega odnosa je tudi obiskovanje zakonske skupine, ki jih je v Sloveniji približno 400. So odlična priložnost, da se člani lahko poglobimo vase in v najin odnos. In ko damo zraven še duhovno plat našega bivanja, potem drugače ne more biti, kot da je to osebna rast in zakonska zmaga – saj se v zakonskih skupinah pogovarjamo o zakonu, družini, Cerkvi in duhovnosti. Vsi si želimo biti srečni. Zato ni slučajno, da se je v moji raziskavi o zakonskih skupinah v Sloveniji pokazalo višje zadovoljstvo v zakonu in več soglasja med zakoncema, ki obiskujeta zakonsko skupino, od tistih, ki je ne obiskujejo. Pri svojem poklicnem delu s posamezniki, pari in družinami opažam, kako blagodejno vpliva na našo srečo in našo notranjo umiritev redno in stalno delo na sebi. Odrasli ljudje, naj bomo poročeni ali ne, to dolgujemo sebi in tudi svojim otrokom. Otroci nam bodo vedno hvaležni, da sta si starša vzela čas zase, da sta se pogovarjala, se imela rada in tako poskrbela za prijetno družinsko vzdušje. Vse to bomo lažje dosegali tudi z rednim obiskovanjem zakonske skupine. Janez Logar, Zakonski in družinski terapevt stažist Frančiškanski družinski inštitut

Družina in Življenje

Velikonočno voščilo »Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog.« (Apd 2,39)

ospod je ponovno vstal in znova pokazal, da sta življenje in ljubezen močnejša od smrti. Vstal je prav za vse, verne, neverne, dobre, slabe, žalostne in vesele ter nam prav zaradi tega vlil upanja, da ima Bog Oče vse niti v rokah. On bo poskrbel za širjenje veselega oznanila temu razbolelemu svetu prav po vseh nas, nepopolnih ljudeh. Mi mu moramo le odpreti svoje srce, da stopi vanj in preko njega v naše medsebojne odnose. Obenem se vam vsem iskreno zahvaljujemo, predvsem za zvestobo, darovano molitev in finančno podporo, saj bi se brez tega še težje borili in si prizadevali za dobro.

vala, dragi naši zvesti bralci, dobrotniki. Naj vas Gospod blagoslavlja ter po Svetem Duhu opogumlja za nove korake.

Hvaležni sodelavci DiŽ-a

VELIKONOČNO JUTRO

Dan se veliki poraja, vse nebo žari. Sonce z daljnega obzorja božji grob zlati. Križani iz njega vstal je; tih mu je korak, rane svete pa gore mu, ko v pšenici mak. V zgodnje jutro se razlega

src pobožnih vzklik: »Hvaljen bodi, Jezus Kristus, naš Odrešenik!« Po Gospodu posvečena je trpljenja pot, v križ njegov oči upira ves človeški rod. Poveličan gre pred nami,

z bleskom obsijan, na njegovi svetli poti ne zatone dan. V zgodnje jutro se razlega src pobožnih vzklik: »Hvaljen bodi Jezus Kristus, naš Odrešenik!« Ljubka Šorli (Vir: internet)

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

MOŠKI ZAJTRK V VERŽEJU –

z Alešem Čerinom V soboto, 7. marca 2015, smo se moški iz Prekmurja, Prlekije, Razkrižja, Štajerske in Koroške ponovno zbrali. To pot smo imeli v gosteh Aleša Čerina, s katerim se je pogovarjal Rajko Šimonka. S pomočjo zastavljenih vprašanj nam je Aleš razkril svoja doživljanja in razmišljanja o družini, službi, javnem življenju ter o svoji vlogi moškega kot očeta, moža, dedka, podjetnika, sodelavca, kristjana ... Seveda smo se navezali tudi na aktualno tematiko izenačitve istospolnih parov s heteroseksualnimi pari. Na to temo se je razvila živahna razprava, v kateri smo začutili, da je to spet ena od tistih situacij, v kateri moški ne smemo ostati pasivni, ampak moramo »skočiti ven«, se podučiti ter odločno odzvati. Naš odziv naj ne bo nestrpen, ampak umirjen ter argumentiran. Vsekakor pa moramo vso to zunanjo angažiranost prekvasiti z iskreno molitvijo. Po prvem delu našega zajtrka v Kovačičevi dvorani smo dogajanje preselili v jedilnico, kjer smo se okrepčali s poštenim zajtrkom in na ta način upravičili naziv našega druženja – moški zajtrk. Za uspešno izpeljano srečanje se poleg Svetemu Duhu zahvaljujemo moškim pevcem iz Beltincev za pevski uvod ter seveda Salezijanskemu zavodu Veržej za ponujene prostore in pripravljene obroke. Janez Bohanec

Družina in Življenje

Tradicionalni Ženski zajtrk v Pomurju

nas je okrepil telesno, duhovno in umsko … V soboto, 27. februarja 2015, se je kot del dejavnosti gibanja Družina in Življenje odvil tradicionalni Ženski zajtrk v Pomurju. Okrog 75 žena vseh stanov in starosti se nas je zbralo v Veržeju, da bi prisluhnile gostji ge. Metki Zevnik, ženstveni ženski, ženi, materi, babici, strokovni delavki na področju šolstva ter predsednici Združenja dedkov in babic Slovenije. Ga. Metka Zevnik prihaja iz Kranja, je srečno poročena že nekaj desetletij, mati treh odraslih otrok in babica šestim vnukom. Po izobrazbi je univerzitetna inženirka kemijske tehnologije. Veliko let je delovala v šolstvu, najprej kot profesorica, kasneje pa kot sooblikovalka izobraževalnih sistemov. Lansko leto je ustanovila Glas dedkov in babic – Združenje starih staršev Slovenije. Za začetek je povedala o sebi, da ni oseba, ki bi celo življenje delala eno in isto, še manj pa je oseba, ki bi samo gledala in čakala, da bi se kaj spremenilo. Njen karakter in ustvarjalnost sta jo privedla do tega, da je po desetletnem delu v kranjski industriji svoje delo nadaljevala kot profesorica slovenščine na klasični gimnaziji. Ta odločitev ji je odprla vrata za boljše poznavanje sistemov vzgoje in izobraževanja. To svoje poklicno potovanje je označila kot Božjo voljo, kajti v rani mladosti je bila prepričana, da bo postala modna oblikovalka. Finance v družini so ji ta poklic onemogočile, vendar ji danes življenje samo kaže, da jo je vseskozi vodil Nekdo. Tudi pri srečanju njenega moža. V povezavi s svojo trenutno funkcijo kot zagovornico pravic otrok in družbenega mesta dedkov in babic je

ga. Zevnik povedala, da se tekom let ni nikoli posebej ukvarjala z zakonodajo družine. Prvič je v stik s to problematiko prišla pred tremi leti, ko je prejela povabilo preko e-pošte za medijsko izpostavljanje glede tedaj na novo predlaganega družinskega zakonika. Povabilu se je pozitivno odzvala, saj je to bila samo še ena priložnost, da svoje izkušnje in znanje da v prakso. Tako je postala članica civilne iniciative, danes pa je del koalicije Za otroke gre!

V nadaljevanju je ga. Zevnik načela temo o teoriji spolov, ki stoji v ozadju novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Čeprav besedno zvezo “teorija spola” ali “gender” slišimo zelo pogosto, so udeleženke izrazile željo, da bi o tem rade izvedele kaj več. Predavateljica je nazorno podala osnovna prepričanja ideologije gender: 1. Ne rodimo se več kot moški in ženske, za spol se lahko odločimo sami. 2. Spola nista samo dva, ampak jih je več.

Družina in Življenje

3. Narava igra minimalno ali nično vlogo pri izgradnji spola – genitalije nam ničesar ne narekujejo. 4. Lahko se “odločite”, da niste ne moški ne ženska. 5. Tudi spolno usmerjenost si izberete sami. 6. Prepričanje, da je poroka samo med moškim in žensko, je zmotno. Po dvorani se je slišalo “mrmranje”, šepetanje, komentiranje, saj zgoraj omenjeno prepričanje nikakor ni v skladu z danim naravnim zakonom ali s človeško izkušnjo nasploh. Ga. Zevnik je zadnji del predavanja posvetila še posledicam novele zakona, kjer bodo najbolj trpeli otroci: istospolni pari bodo najemali revne ženske za rojevanje otrok (beri: otrok po naročilu). Orisala nam je zgodbo revne mame v Mehiki, ki se je za to dejanje odločila, da bi lahko šolala svoje otroke. “Otroka po naročilu” ne bo nikoli več videla, se ga nikoli dotaknila. Po predavalnici se je naenkrat osul plaz solz, saj vsaka ženska ve, pa naj bo mama ali ne, da je s tem dejanjem otroku odvzet nekdo, ki ga najbolj potrebuje: mama. Trgovina z otroki pa ni edini problem, nam je povedala ga. Zevnik. Z novelo je povezanih še več stvari. Ukazano bo, da se ne bodo več financirale šole, ki ne bodo izvajale učnih načrtov teorije spolov. Javni uslužbenci, ki po ugovoru vesti ne bodo želeli izvajati teh programov, bodo odpuščeni. Humanitarne in nevladne organizacije, ki v statutih in pri svojem delu ne bodo upoštevale državne ideologije spolov, bodo izključene iz državnih razpisov in diskriminirane. Kar je do danes veljajo za “normalno” družino (oče, mama, otrok), bo od sprejetja zakona veljajo kot širjenje sovražnega govora, ki bo predvideval sodne procese. Trpele bodo verske organizacije (omejena svoboda govora) in neplodni heteroseksualni pari, ki jim bo onemogočeno posvajanje iz Rusije, Makedonije in Ukrajine. Iz vseh teh držav je prepovedano dajati otroke v posvojitev homoseksualnim parom, saj to dejanje razumejo kot grob poseg v pravice otrok. Izjemno poučnemu predavanju je sledilo druženje ob obloženih mizah. Ženske smo se okrepile tako telesno, duhovno kot umsko. Spletle so se nove prijateljske vezi, obenem pa so se poglobile že obstoječe. Zahvaljujemo se gostji za pogumno pričevanje, ge. Jerici iz Križevec pri Ljutomeru pa za odlično izpeljan dogodek. Se že veselimo naslednjega zajtrka v novembru. Mojca Magdič

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

MOŠKI ZAJTRK – s Francijem Petkom

VEDNO DAŠ VSE OD SEBE

V mojih očeh velik mož, oče, geograf in Montessori pedagog Franci Petek – na kratko Frenk – nam je na zadnjem Moškem zajtrku pripovedoval, kako so njegovo življenje zaznamovali smučarski skoki, zato na vsako situacijo gleda prav skozi prizmo skokov. Pri smučarskih skokih pa ni taktiziranja. Na vrhu zaletišča si vedno sam, nad tabo je le Bog. In pred vsakim skokom upaš, da bo to tvoj najboljši skok v življenju. Vedno daš vse od sebe. Na zadnjo soboto v mesecu marcu se je v Ljubljani v dvorani Domus Medica zbralo kakih 150 mož iz vse Slovenije, da bi slišali, kako na življenje in predvsem na odgovornost moža in očeta gleda

Frenk Petek, nekdanji svetovni prvak v smučarskih skokih. Odraščal je v družini petih otrok – ima še enega brata in tri sestre. Zelo zgodaj so v letalski nesreči izgubili očeta, ki pa jih je na poseben način vedno spremljal, saj je bila mama odločna in je vzgojna bremena zmogla tudi sama. Predvsem je bilo pomembno dejstvo, da so bile pri njih vloge in odgovornosti jasne, bili so vajeni delati in skrbeti sami zase. Mama niti ni vedela, kdaj ima Franci treninge, niti mu ni nikoli rekla: »Glej, da bo v šoli vse v redu.« Vedel je, da mora za vse to poskrbeti sam. Ko je bil v srednji šoli že dober in perspektiven skakalec, je bil nekoč povabljen, da bi šel med božičnimi prazniki v tujino na priprave za novoletno turnejo. In ko je doma to povedal, je mama rekla: »Pri nas smo za božič doma!« Ker je vedel, da mami nima smisla prigovarjati, je to odločitev sporočil svojemu trenerju in ostal doma.

Frenkov pogled na vzgojo

Frenk je prepričan, da je zelo dobro, če se otrok ukvarja z resnim športom, saj je to najprej povezano z naravo in gibanjem, ki sta nujno potrebna za otrokov normalen psihofizični razvoj, obenem pa ga nauči samodiscipline in reda. Tako se mladostnik že v zgodnji dobi uči, da se je treba za dober rezultat potruditi in trdo delati ter da mu ni vse prineseno na krožniku. Žal imajo danes otroci preveč priložnosti za pametne telefone, tablice, računalnike in preko vseh teh pripomočkov in igric, ki so le navidezna resničnost, nimajo neposrednega stika s športom ali naravo. Zelo narobe pa je, da otroci ob tem celo mislijo, da je to, kar »delajo« (igranje in virtualni svet), zares njihovo delo ne pa zgolj izguba časa. Za nas starše predstavlja dejstvo, da so naši otroci izpostavljeni vsem tem zunanjim pritiskom, velik izziv, s katerim se bomo morali resneje spopasti. Za vse može je bilo zanimivo tudi slišati, da človek pri resnem športu – tako kot tudi v življenju – doživi več porazov kakor

Družina in Življenje

zmag in da se je zato dobro naučiti prenašati poraze. Sicer pa smo se s Frenkom več časa zadržali še pri njegovi sedanji poklicanosti in delu, ki ga opravlja. Pred nekaj leti je v Ameriki diplomiral in je sedaj z vsem srcem predan Montessori pedagog. Za to delo ga je navdušila sestra Eda, ki je v Sloveniji pomagala na noge kar nekaj Montessori vrtcem. Frenk je namreč direktor privatnega Motessori vrtca Gorenjska hiša otrok v Radovljici. Pripovedoval nam je o začetnici Montessori pedagogike Mariji Montessori (1870–1952) in razlagal, kaj pomenijo temeljna načela, po katerih delajo in ki otrokom dajo predvsem red, jih vzgajajo za mir in odgovornost ter jim pomagajo, da postajajo neodvisni in kreativni … Med glavna načela Montessori pedagogike vsekakor sodi spoštovanje otrokove osebnosti, ki jo morda najbolj ponazorita misli: »Otrok gradi človeka.« in z njo povezana: »Pomagaj mi da naredim sam!«

Vrednote, ki jih Frenk kot Montessori pedagog želi živeti in jih pomaga razvijati tudi otrokom, so: iskreno se veseliti uspeha drugega, biti delaven in ostajati preprost. Seveda so vse te vrednote odsev človekove osebnostne zrelosti in so povezane z vsemi odtenki življenja – tako pri smučarskih skokih kot pri katerem koli drugem opravilu oziroma odnosu. Da bi hoteli, zmogli in znali živeti te vrednote, v Montessori vrtcih in šolah vedno delajo s celo družino, ne le z otroki. Veščine in znanja pa tudi odnose, ki jih otroci pridobijo v vrtcu oziroma šoli, morajo živeti tudi doma – zato mora k temu venomer spodbujati in vzgajati cela družina. K temu zelo pripomorejo redne tedenske kateheze (ki niso klasičen verouk), kot je na primer za otroke prirejena Kateheza dobrega pastirja, in mnoge druge, ki so povezane z mašo, liturgijo, zgodbami iz Svetega pisma in podobno. V Montessori vrtcih in šolah vzgajajo po načelu »svobodna izbira dela« (otroci se ne igrajo, ampak delajo). Uporabljajo naravne

materiale in učijo otroke, kako uporabljati le-te. Vsak material imajo samo v enem kosu, in če ga že nekdo uporablja, mora drugi potrpežljivo počakati, da je stvar zanj na voljo. To je tudi učenje potrpežljivosti in delitve dobrin. Kako zelo potrebne so vse te veščine v današnjem času splošne razvajenosti in instant kulture! Sicer pa Frenk pove, da ga je srečanje z Montessori pedagogiko v marsičem pretreslo, saj je moral najprej sebi priznati, da je delal kar nekaj napak pri svoj domači vzgoji, obenem pa je sedaj začel z večjo pozornostjo gledati na potrebe ljudi okoli sebe – predvsem na ženo. Frenku se vsi, ki smo se v soboto zbrali na Moškem zajtrku, iskreno zahvaljujemo za njegovo pokončnost in načelnost, »zdravo kmečko logiko« in spodbude, ki nam jih je dal, ko je rekel, da težave v življenju niso zato, da bi nas zaustavile in bi se jih mi bali, pač pa da damo vse od sebe, jih premagamo in gremo veselo naproti dobrim ciljem. Dani

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINAR NA ROGLI

NEPOZABNI TRENUTKI NA ROGLI V dneh, ko se dogodki v naši družbi tako hitro in nepredvidljivo odvijajo v smer, s katero se mnogi med nami ne moremo strinjati, ko čas tudi odnosom v zakonu ni naklonjen, se je na Rogli zbralo 50 parov, da bi prisluhnili sporočilu Temeljnega vikend seminarja za zakonce z naslovom Nepozabni trenutki za naju. Kakšno veselje nas je navdajalo, ko smo videvali nasmejane in srečne obraze mož in žena, ki so si ponovno obljubili zvestobo »v sreči in nesreči, bolezni in zdravju …«! Nikomur ni niti na misel prišlo, da bi bilo potrebno pojem družina redefinirati, pač pa smo vsi izkustveno doživeli srečanje drug z drugim – žena z možem in mož z ženo – in v marsikom se je prebudila tista prva ljubezen oziroma je ponovno vzplamtela tista iskrica predanosti … To je upanje za naš narod! To je upanje za naše zanamce! Čeprav smo bili na Rogli na prvi spomladanski dan, je bilo še posebej ob večerih zelo zimsko. Ko smo opazovali udeležence, smo videli, kako se je ozračje med njimi iz trenutka v trenutek, iz ure v uro prijetno

Družina in Življenje

ogrevalo. Ponovno smo se prepričali, da so taka srečanja za nas, zakonce, zelo pomembna. Na takih srečanjih se mož in žena lahko pogovarjata o mnogih pomembnih življenjskih vprašanjih, se učita, kako se upirati toku kulture oziroma družbe, da bi tako lahko v večji polnosti izpolnila svoje poslanstvo – poslanstvo moža in žene oziroma očeta in matere.

Nekateri udeleženci so po seminarju strnili svoje vtise: Seminar je prava duhovna bomba. Dotaknil se je najbolj skritih kotičkov mojega srca. Hočem živeti po teh Navodilih. Moji vtisi so odlični. Bila je izjemna izkušnja. Skoraj prepričana sem bila, da je zakon, kot je najin, v redu in da tako mora biti. Seminar pa mi je odprl oči in mi dal nova navodila ter spoznanje, da so stvari lahko dosti lepše in boljše. Spoznal sem, da lahko v svojem odnosu do sozakonca in pri vlogi očeta veliko stvari spremenim na boljše. Predvsem sem na novo utrdil prepričanje, da s spremembami pri sebi najbolj koristim lastnemu počutju in samopodobi, kot zgled pa tudi drugim, zlasti otrokom. Na takem seminarju sem drugič. Po nekaj letih zakona vidim, da se spreminjam, pravzaprav se spreminjava oba. Teme, ki smo jih poslušali, so bile sicer iste kot prvič, a ker sem jaz drugačen, sem jih drugače dojel in po Božji previdnosti upam, da tudi bolje razumel. Seminar je dobro orodje, ki nama bo pomagalo reševati družinske stiske in probleme. Odhajava z lepimi občutki.

Družina in Življenje

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR VERŽEJ

MIDVA LUČ IN SOL … Za letošnji prvi Nadaljevalni seminar smo se zbrali v Veržeju in to prav na valentinovo, kot bi želeli tudi z izbiro datuma povedati, kako pomembno je, da se zakonci vedno znova usposabljamo za naše največje in najpomembnejše poslanstvo na tem svetu: naučiti se ljubiti, kot ljubi Bog. Preko premišljevanja o Jezusovem učnem programu, napisanem v blagrih, smo počasi vstopali v naš delež poslanstva, ki je v tem, da kot mož in žena postajava sol zemlje in luč sveta. V svetu, kjer se vedno bolj jasno in javno kaže tema, je še kako pomembno, da se ozaveščamo o svojem poslanstvu, se vpišemo v Jezusovo šolo, spoznavamo njegov učni program in prižigamo lučke povsod, kjer živimo.

Po končanem valentinovem vikendu so udeleženci seminarja zapisali svoje vtise: Srečanja na DiŽ-evih seminarjih naju navdajajo z velikim veseljem in optimizmom. Pari in družine, še posebej mlade, so res prava sol in luč slovenske zemlje. S tako oblikovanimi možmi in ženami nas ni treba biti strah za našo prihodnost, pa čeprav se je sekularizem tako globoko zarezal v naš družbo. (Roman in Štefka)

Hvaležna sem za ta dragoceni čas, ko smo lahko skupaj iskali, molili, se podpirali pred Gospodom. Naj nas vse opogumi, osrči, ozdravlja, krepi in posvečuje. (Breda in Roman) Bog ne kliče usposobljenih, pač pa usposablja poklicane. Vedno manj nas je mladih, ki odgovarjamo na ta klic v zakramentu zakona. In kdo, če ne mi, smo poslani, da osolimo to zemljo, da dediščino Božje ljubezni ponesemo naprej na naše otroke in preko njih na vse rodove. Kako? Da se pustimo poučiti, da smo kot luna, ki se postavi na pravo mesto in jo tako sonce osvetli, da sveti v temi. Oboroženi z molitvijo, postom, Božjo besedo in evharistijo. (Matej) Čudovito izkustvo seminarja, ko je bil Jezus ves čas prisoten med nami. Daje nam moč, da vstanemo in postanemo luč in sol, da si dovolimo začeti pričevati, se zahvaljevati in pomagati drugim. Daje nam vero in upanje, da Jezus po nas lahko spreminja svet, ga dela boljšega. (Igor in Anka)

VABILO NA POMLADANSKE IN JESENSKE NADALJEVALNE VIKEND SEMINARJE »Vi ste sol zemlje ... Vi ste luč sveta ...« (Mt 15,13– 14). So bile te Gospodove besede namenjene le posameznikom in skupinam, ki so živele v Jezusovem času, ali jih lahko tudi mi, ki se danes imenujemo kristjani, razumemo kot povabilo ali bolje rečeno kot klic na pomoč? Kakšen pomen imajo te besede za naju/ vaju, za nas zakonce, ki se iz dneva v dan srečujemo na duhovnem bojnem polju preživetja, kakšno poslanstvo nam želi Jezus dati in zakaj on niti malo ne dvomi, ko nas imenuje sol in luč? O izzivih, s katerimi se kristjani (zakonci) srečujemo, ko si prizadevamo, da bi danes izpolnjevali Jezusove besede, bomo spregovorili na Nadaljevalnem vikend seminarju z naslovom Midva, sol zemlje in luč sveta. Kot vsi nadaljevalni seminarji je tudi ta seminar namenjen zakoncem, ki so se že udeležili vikend seminarja za zakonce Nepozabni trenutki za naju in se redno udeležujejo Nadaljevalnih vikend seminarjev ter želijo za svojo osebno duhovno rast stopiti korak naprej.

Nadaljevalni seminar Midva, sol zemlje in luč sveta bo: 01.-03. maj 2015, LOVRAN, Dom pastoralnih susreta Še nekaj prostih mest v Lovranu! Nadaljevalni seminar Teologija telesa Janeza Pavla II. bo: 24.-26. april 2015, CRIKVENICA, Life Center JESENSKI TERMINI IN NOVA TEMA: V ljubezni ni strahu! 6.-8. november 2015, Crikvenica 20.-22. november 2015, Crikvenica 27.-29. november 2015, Crikvenica

Informacije in prijave: erika@diz.si ali mobi: 041 459 666; ker so kapacitete omejene, povpraševanje pa veliko, vas vabimo, da se prijavite čim prej!

Družina in Življenje

DELOVANJE DRUŠTVA

cRIKVENIcA

MIDVA, SOL ZEMLJE IN LUČ SVETA Na seminarju z naslovom Midva, sol zemlje in luč sveta, ki se je v nekoliko vetrovnem, pa vendar čudovitem sočnem vremenu odvijal v Crikvenici, smo govorili o različnih težavah, s katerimi se zakonci srečujemo v svojem družinskem življenju. Spraševali smo se: Sem odsev luči? Kako hoditi v luči v današnjem svetu? Seveda, raje kot v temi, ker se v temi nič ne vidi. Padeš, se udariš, boli. V Luči pa je vse prav, kajti luč je Bog in Bog je Luč. Z možem Nikom sva se na nadaljevalnem vikend seminarju za zakonce v Crikvenici od 6. do 8. marca 2015 predvsem učila brati in živeti Božjo besedo ter kako po njej postajati sol zemlje in luč sveta. Posebej dobro sem si zapomnila premišljevanje o soli. Ta je danes za nas nekaj samoumevnega, ker je tako poceni. V Jezusovem času pa je bila celo pokvarljiva. Tudi mi, ki bi danes morali v prenesenem pomenu biti sol, smo na žalost hitro »pokvarljivi«: ne odpuščamo, smo nepotrpežljivi, privoščljivi, obsojamo, opravljamo, smo mlačni, farizejski, varamo drug drugega, zaničujemo … Za premagovanje vseh teh pokvarjenih solnih kristalov pa moramo biti preudarni, kar je tudi izvorni pomen besede sol v grščini (halas). Preudarnost pa dosežem, če se redno opiram na pet stebrov: spoved, branje Božje besede, post, evharistija, molitev, in če smem, naj dodam še šesti steber: dobra dela. In to ne le tista dobra dela, ki mi v danem trenutku »pašejo«, pač moram delati dobro tudi takrat, kadar me boli, kadar se moram zaradi tega čemu odpovedati. Ker sem človek, grešen že po naravi, tudi jaz padem in ne svetim v Luči. Pogosto in kaj hitro me premotijo kakšne lažje stvari, ko ni treba nič misliti: listanje reklamnih revij, poslušanje radia, igranje igrice na mobitelu, kriminalne zgodbe na TV in v knjigi,

klepetanje s prijateljico, spanje … Ob tem kdaj rada pomagam ljudem in to se mi zdi že kar dovolj … za Boga pa zmanjka časa. Sveto pismo sameva na polici. Čisto tiho je. Jezus čaka dan za dnem, teden za tednom. Čaka! Upam in verjamem, da je dočakal. Zdaj, ko pišem ta članek, za katerega me je prosil Dani (hvala, Dani!), imam že vse dopoldne odprto knjigo vseh knjig. Ko sem zjutraj nekaj minut posvetila Bogu in njegovi besedi, sem se ves dan odlično počutila. Že večkrat sem v pogovoru s kom izjavila, da si želim bolj čutiti Boga oz. se pogovarjati z njim. Zdaj začenjam to doživljati. Na seminarju v Crikvenici sta nam Dani in Vilma tako lepo predstavila Božjo besedo, da mi je segla v dušo, in spoznala sem, da moram le odpreti Sveto pismo in poslušati Boga, kaj mi želi povedati. In vse to lahko dobim zastonj! Na seminarju me je spodbudila tudi misel, od kod nekaterim ljudem – npr. papežu Frančišku – takšna modrost. Odgovor je vendar na dlani: ker se takšni ljudje redno družijo z Jezusom, pri katerem črpajo moč zase in za druge. Saj nas je vendar on ustvaril in je zato pomembno, da mu posvetimo nekaj minut na dan. Z branjem Svetega pisma tudi midva kot zakonca postajava močnejša. Kot zakonca, ki se imata rada, predstavljava največjo grožnjo hudiču, ki bi naju s prepiri in nesoglasji v družini tako rad odtrgal od Boga, ki je najin vir moči. Če želiva biti del tiste peščice, ki smo v tem temnem svetu še sol zemlje in luč sveta, morava stopiti v učnih proces, ki je osnovan na blagrih. Blagor pomeni biti blagoslovljen, torej biti srečen. To pa lahko izhaja šele iz priznanja, da nismo kakor Bog. Gre za priznanje svojih napak in slabosti ter za prošnjo Bogu, naj me prečiščuje. Ta pot blagrov je zame pot ozdravljenja. Mojca Skvarča

Družina in Življenje

Ob zaključku seminarja Midva, sol zemlje in luč sveta so svoje vtise strnili še nekateri pari: Na tem seminarju zopet doživljam, kako Bog čudovito krmari naša življenja, če mu jih zares izročimo. Pred letom in pol je Jezus po seminarju Prenove v Duhu močno vstopil v moje življenje. Začutila sem, da nočem biti mlačen kristjan. Jezusa sem prosila, naj mi pomaga postati luč sveta (prav s temi besedami). In On me pripelje ravno na seminar za naslovom Midva, luč sveta … Tu sem sedaj izvedela, da je pot, na katero moram stopiti, pot blagrov. Sedaj imam kar nekaj materiala, da ga doma počasi predelam in vstopim v proces Jezusovega učenca. (Ksenija) Na Nadaljevalnem vikend seminarju sva z ženo prvič. Veliko spodbudnih besed in konkretnih dejanj sva slišala v teh dneh. Upam, da se ob letu osorej vrneva na podoben seminar in da bova takrat pričevala, kaj vse je Jezus storil za naju in najino družino. Hvala DiŽ-u

in sodelavcem za trud v dobrobit slovenskih družin.

(Martin) Vsakodnevno življenje in obveznosti, ki si jih naložimo sami ali dovolimo okolici, da nam jih naloži, nas odvračajo od zavedanja, da tukaj in sedaj nismo brez namena. Tukaj in sedaj smo zaradi tega, kar nas je izbral Bog in nam tudi dal naloge. Nič, kar naredimo kot zakonci, starši, kristjani, ni nepomembno. Smo zgled – biti moramo luč, sol zemlje. Pričati moramo, da je zakonska zveza tista, ki gradi okolje zdravih odnosov in pušča za seboj dobro dediščino. Seminarji, ki jih organizira DiŽ, nam pomagajo, da se zavedamo vrednosti in pomena luči, ki jo nosimo v sebi. Opominjajo in spodbujajo nas, da bi bili vedno luč tega sveta in sol zemlje.

(Slavica in Vinko)

Na tem seminarju sva si vzela čas zase, drug za drugega in za najino duhovno rast. Meniva, da bi moral vsak zakonski par vsaj enkrat v letu priti na ta duhovni odmik in si tu napolniti baterije. Hvaležna sva Daniju in Vilmi za njuno pričevanje in tudi vsem zakoncem za obogatitev ob njihovih pričevanjih. Trudila se bova, da bova sol zemlje in luč sveta najprej doma, v najini družini, najinim 6 otrokom. Zapomnila sva si, da naj vse blagoslavljava, vsem želiva dobro. Predvsem pa, da morava biti vesela zakonca, ne pogrebna, da bova znala krščanski zakon tako povzdigniti, da bodo tudi drugi zahrepeneli po njem. Crikvenica pa nama je všeč tudi zaradi čudovitega okolja: morja, lepih sprehodov, dobre hrane; je poceni in pravo razvajanje. Hvala vam za vse! (Lucija in Vasja)

Družina in Življenje

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

SAD ZRASTE IZ GLOBOKIH KORENIN, Rick Warren

“Na skali so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo.” (Lk 8,13) Spomladi trava tudi v južni Kaliforniji ozeleni, razne cvetlice vzcvetijo in vse je naenkrat tako lepo. Kakor hitro dež poneha, se zeleni griči spet odenejo v rjavo in sivo barvo. Zakaj? Trava nima globokih korenin. In ker trava ne seže globoko, ne pride do vode, ki je v izvirih globoko pod zemljo. Rastlina, ki je zasajena v plitvi zemlji in nima globokih korenin, lahko na začetku hitro zraste in je lepa, ampak žal to ne traja dolgo. Mnoge rastline se hitro posušijo, ker nimajo globokih korenin. Luka nam v svojem evangeliju pojasni, da so »na skali tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, ko jo slišijo, vendar ti nimajo korenine: nekaj časa verujejo, v trenutku preizkušnje pa odpadejo« (Lk 8,13). Večkrat se zgodi, da slišimo Gospodovo besedo, se hitro navdušimo, pa ji ne dovolimo, da bi nas spremenila.

VAJIN POGOVOR Kako bi morali spremeniti svoj urnik, da bi lahko preživeli več časa z Bogom? Katera duhovna izkustva so vas v življenju najbolj nagovorila in jim želite slediti? Zakaj nas je Bog ustvaril s potrebo po drugem?

Malo smo površni, malo čustveni in spontani, vendar si ne vzamemo dovolj časa, da bi se Gospodova beseda v nas potopila in naselila. Res želite biti takšni? Ne! Zagotovo želite biti globoka in ne plitka oseba. Želite biti nekdo, ki ima globoke duhovne korenine in je v času recesije, ki lahko traja nekaj let, še vedno rodoviten. Ko pridejo hudi vetrovi in se morate v krogu svojih bližnjih soočiti z boleznijo ali smrtjo, vas preizkušnje ne odpihnejo, ker imate globoke korenine. Kako lahko razvijete globoke duhovne korenine? Za to obstajata dve poti: vsakodnevno preživljanje časa z Bogom in tedensko srečevanje z vernimi brati in sestrami v mali skupini. Z Bogom morate preživeti določen čas dneva in morate preživljati čas z drugimi verniki. Če si ne vzamete vsak dan nekaj časa za Boga, boste presušili in vas bo, ko bodo prišli viharji, odneslo. Ne boste se jim mogli upirati. In ko ste z Bogom, poslušajte. Sedite mirno in bodite tiho. Prav tako morate, ko ste sami z Bogom, prebrati določen odlomek iz Svetega pisma in se z Gospodom o njem pogovarjati. Če radi stvari zapisujete, jih zapišite. Storite vse, kar je potrebno, da bo vaša pozornost usmerjena na Boga. Potrebujete pa tudi tedensko srečanje v mali skupini. Nihče nima popolnega pogleda na življenje. Vsakdo ima določene slepe pege. Ljudje v mali skupini lahko vidijo stvari v vašem življenju, ki jih vi sami ne vidite. Zato potrebujemo drug drugega. V malih skupinah se drug od drugega učimo, se med seboj spodbujamo in na ta način naše korenine prodrejo globoko. Vir: internet

Družina in Življenje

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKA SKUPINA PERTOČA Srebrn jubilej moje službe župnika na Pertoči je med drugim zaznamovala tudi ustanovitev zakonske skupine. Priprave na to so bile kar dolge, predolge. Več let sem na raznih srečanjih za starše govoril o koristnosti takšne skupine. Ljudje so prikimavali, se strinjali. Ko se mi je zdelo, da je napočil pravi čas, sem v cerkvi napovedal datum prvega srečanja. Stoli v veroučni učilnici so ostali prazni. Ob napovedani uri ni bilo nikogar! Počakal sem pol ure in pospravil »šila in kopita«. Prvi start ni uspel. Sledila je molitev in nadaljnji pogovori z duhovniki, ki so imeli več izkušenj s tega področja. Decembra 2012 smo imeli župnijski misijon. Povabili smo tudi zakonca Siter. Ob pestrem misijonskem dogajanju je bil njun večer deležen največje pozornosti. Takoj sem vedel, da se bo tokrat končno rodila tako želena zakonska skupina. In res! Ko sta Siterjeva ponudila vprašalnik, ga je izpolnilo precej prisotnih. Več kot trideset jih je izpolnilo tudi »prijavnico« za vključitev v skupino. Toda potem je spet sledila ohladitev. Bilo je pač vse skupaj sredi zime! 7. januarja 2013 so se prvega srečanja udeležil le štirje pari iz pertoške župnije. Sklenili smo »koalicijo« še s sosednjima župnijama, sprejeli voditeljski par, doživeli odhod dveh parov in pristali pri številki 5 (parov). Čeprav sta v skupini le dva para iz domače župnije, imajo naša srečanja pomembno vlogo v življenju župnijske skupnosti. Tu smo in ustvarjamo novo duhovno ozračje sredi našega dostikrat plitvega krščanstva. Pri nedeljskih oznanilih vedno napovem naše vsakokratno srečanje. To je neke vrste reklama za novo zakonsko skupino in upanje za vse druge pare in njihove družine, da nekdo trdo dela na tem področju in moli tudi za njihove zakone in družine. Ker je bila skupina rojena pozimi, ostaja trdoživa, odporna na vse oblike mraza in pozebe! Joško Vinkovič, župnik na Pertoči

V naši župniji Sv. Helene na Pertoči je bilo sredi decembra 2012 v okviru misijona srečanje z zakoncema Siter. Nagovorila sta nas z razmišljanjem o odnosih med zakoncema, o vzgoji ter pomenu povezovanja med podobno mislečimi zakonci. Predstavila sta se z lastno življenjsko zgodbo in poudarila, kako sta skozi svoje zakonsko in družinsko življenje izboljšala svoj odnos. Pripoved je tekla kot neverjetna in zelo zanimiva zgodba – kako se dva človeka prenovita in s tem izboljšata svoj odnos. Njuno zaključno povabilo je bilo zelo konkretno, izpolnili smo anketo o sodelovanju in nekaj najlažjega je bilo prepričati ženo Edito, ki je bila na tej predstavitvi odsotna zaradi službenih obveznosti, k vključitvi v novoustanovljeno zakonsko skupino Pertoča. Kot posameznika sva se udeleževala raznih strokovnih izobraževanj in službenih izpopolnjevanj, že dlje časa pa sva si želela tudi notranje okrepitve za življenje v teh zahtevnih časih. Tako smo se na novo priključili gibanju Družina in Življenje in ostali le trije zakonski pari pertoške župnije, s podporo župnika Jožeta Vinkoviča. Našo skupino sta prevzela v vodenje in pomoč pri vodenju dva zakonska para z večletnim delovanjem v zakonski skupini – Mihela in Davorin ter Melita in Herman. V župnijski učilnici in cerkvi se srečujemo vsak prvi ponedeljek v mesecu in ti večeri so nekaj posebnega. Takrat s svojimi

molitvami, branjem Svetega pisma, pesmijo, pogovori in razmišljanji o zakonu in družini delamo na svoji duhovni rasti. Izmenjava izkušenj naju z ženo konkretno bogati, sebičnost v zakonu izgublja na pomenu, kar je priložnost za bogatitev ljubezni v zakonskem odnosu med nama in v razmerju do obeh hčera, študentke in gimnazijke. V trgovinah se preskrbujemo z različnimi artikli in hrano, srečanja in doživetja v naši zakonski skupini pa so najina duhovna hrana. Neverjetno se sliši, a tudi dobrote ob naših skromnih zaključnih pogostitvah imajo kljub večerni uri blagodejen okus in vonj. Dogaja se nama neka vsakokratna mesečna prenova, ki jo bova gotovo poglobila, ko bova našla možnost za udeležbo na enem od duhovnih vikendov za zakonce. Voditeljska para nam podajata vsebine na način, da lažje razumeva Jezusove besede o Božjem kraljestvu, ki se nam danes zdi tako oddaljeno. Če pa si vsak dan prizadevamo za veselje, ljubezen, mir, molitev in hrepenimo po veri, je to naše najbogatejše svetišče. Namesto da bi iskala srečo kjerkoli drugje, si bova prizadevala, da nama ostane naklonjena in jo bova znala deliti tudi drugim, saj velja misel, da moraš biti srečen, da lahko osrečiš drugega, in le če osrečuješ, boš ostal srečen. Še naprej želiva graditi na najini obljubi in odnosu ter postajati eno med seboj in v veri do Boga. Ob tem za letos načrtujeva tudi romanje v Medžugorje, ki si ga

Družina in Življenje

želiva že več let, in s sodelovanjem v zakonski skupini bova sedaj to še lažje uresničila. Edita in Janko Durič V zakonsko skupino Pertoča sva se vključila čisto po naključju. Pri Sv. Juriju in na Pertoči je potekal misijon. Eno od pričevanj sta imela tudi zakonca Siter. Ker sva bila midva edini voditeljski par na Goričkem, sta naju prosila za pomoč. Spomniva se, da smo ta dan zelo lepo preživeli. Ljudje so bili navdušeni in so izpolnili kar mnogo anketnih listkov, ki so pokazali, da si želijo vstopa v zakonsko skupino. Bila sva vesela, da je v našem okolju nastala nova skupina. Vodenje sta prevzela Mihela in Davorin Zamuda. Svoje delo opravljata z veseljem. Vedno poskrbita, da vse poteka gladko. Nekaj najlepšega so ti prvi ponedeljki v mesecu, ko se zberemo v veroučni učilnici ob župniku. Pomaga nam razvozlati marsikatero uganko, kateri sami nismo kos. Vsi pari se potrudimo, ko pripravljamo gradivo in pogostitev. Postali smo že prava mala družina. Čeprav se dobimo samo enkrat na mesec, imava občutek, da smo zelo povezani. Radi smo skupaj in kar pozabimo na uro, zato se naša srečanja zavlečejo pozno v noč.

Hvaležna sva ljudem, ki so nama omogočili, da sva po nekem naključju oz. Božji previdnosti prišla v zakonsko skupino Pertoča, kjer se duhovno napolnjujeva. Melita in Herman Kisilak V zakonski skupini sva že od začetka, se pravi že drugo leto. Naša vsakomesečna srečanja so nama zelo všeč, saj si poleg gradiva, ki ga obdelamo, delimo izkušnje iz vsakodnevnega življenja. Zakonska skupina naju tudi vzpodbuja, da gradiva najin odnos. Rekla bi, da je zakonska skupina pravi blagoslov, ali drugače povedano kot »baterija«, ki jo napolniš vsak mesec, da lahko deluješ. Jože in Martina Perša V zakonsko skupino sva se vključila ob ustanovitvi na povabilo gospoda župnika. Smo skupina različno starih zakoncev in tako tudi različnih po skupnem življenju in izkušnjah. Midva sva najstarejša. Čeprav smo tako pestra skupina, se zelo dobro razumemo. Imamo različne izkušnje, ki si jih lahko izmenjujemo in se na ta način bogatimo. V pomoč so nam delovno gradivo, Božja beseda in skupna molitev. Vključitev v zakonske skupine bi posebej priporočala mlajšim zakoncem, saj

bodo tako lahko veliko naredili za svoj zakon. »Iz dobrih semen je zakonski kruh mehkejši in slajši.« Za prijetna srečanja se zahvaljujeva vsem udeležencem skupine in duhovnemu voditelju gospodu župniku Jožetu Vinkoviču. Alojz in Marjeta Zakonska skupina na Pertoči deluje že drugo leto. Bogu hvala, da sva lahko njena člana. To mesečno potovanje do Pertoče in druženje z zakonci je za naju nekaj izjemnega. Med vožnjo na Goričko in nazaj sva sama v avtu (kar je zelo redko) in se lahko res sproščeno pogovoriva o naju, najinem odnosu in naglas moliva. Naša druženja so polna pričevanj in osebnih izkušenj, takšnih in drugačnih, v katerih se hitro najdeš in vidiš, da nisi sam na tej poti. Lažje nam je, če se o težavah lahko pogovorimo odprto in le-te predamo v Kristusove roke. Blagoslovljeni smo, ker se naših srečanj redno udeležuje gospod župnik, ki nam pomaga pri razumevanju gradiva in sporočil Božje besede. Po navadi nas že z vprašanji spodbuja k razmišljanju o Bogu, premisleku o našem ravnanju in tem, ali smo dobri kristjani. Misliva, da ko zaznamo problem, smo že na poti k reševanju. Mihela in Davorin Zamuda

Družina in Življenje

PRIPOROČAMO V BRANJE Napolni srce Christopher West: Založba Družina, 2014 Založnik o knjigi: To je knjiga o hrepenenju. Vendar ne o tistem površnem, pač pa o našem najglobljem hrepenenju, ki nas žene, da iščemo nekoga, nekaj. Od kod prihaja praznina, ki jo čutimo v srcu? Kako jo lahko zapolnimo? Številni odgovor iščejo v spolnosti, ki z užitkom preglasi praznino. Morda v njej obstaja še nekaj globljega kot le užitek ali nadaljevanje vrste. Nekaj, kar razkriva pravi smisel našega življenja. Christopher West, priznani avtor knjig o teologiji telesa, je prepričan, da je treba Boga iskati povsod, tudi v pop kulturi in spolnosti. Ustvarjeni smo za srečo, naše srce to že ve. Hrepenenje ima svoj cilj. Sreča, po kateri hrepenimo, je sreča, ki nam jo hoče podariti Bog – za večno. Knjiga Napolni srce je most, po katerem nas spolnost in popularna kultura pripeljeta do odgovorov o cilju našega hrepenenja.

Pot nepopolnosti André Daigneault: Založba Emanuel, 2014 Založnik o knjigi: Je svetost namenjena le krepostnim in popolnim ljudem? Ali pa je nemara prek njihove ranjenosti in njihovih padcev dostopna tudi ubogim in grešnim? V priliki o svatbi Bog napolni slavnostno dvorano s tistimi, ki živijo na »križpotjih« – z odrinjenimi, šibkimi, z alkoholiki in mamilarji, ki se zavedajo svoje odvisnosti in se v vsej ponižnosti in resnici odprejo Božjemu usmiljenju. Otroškost, sestop v šibkost, zaupanje in predanost – to je pot, ki vodi v Božje kraljestvo. Avtor svoje razmišljanje prepleta z mislimi številnih drugih laiških in kleriških piscev iz sedanjosti in preteklosti. Seveda je med njimi na prav posebnem mestu svetnica male poti – sveta Terezija Deteta Jezusa.

JERCA IN ZRCALO Avtor: Iztok Jarc Jerco in zrcalo sem napisal, ker menim, da je čas, da se soočimo s sporočilom klasik. Učijo namreč, da je ženska pasivna in le čaka na svojega princa. Menda je čas, ko je to veljalo, če sploh je v resnici kdaj veljalo, dokončno minil. To je ena redkih zgodb, v kateri najpomembnejše vloge ne igra princ, pač pa dekle. Fantje imamo namreč ogromno likov, po katerih se zgledujemo, dekleta pa so z zgledi junakinj močno prikrajšana. Zato sem napisal pravljico, ki kaže na resnično nalogo novodobne Jerce, ki ne čaka samo na prinčevo rešitev. Sama se spopade z zmajem in njegovimi zvijačami. V knjigi sem izpostavil ' šibkost'', občutljivost ženskega srca, ki je v bistvu lahko prav izključna prednost. Med drugim je to empatija, ki uničuje množično zmoto in tako reši ves svet. Naročila: 041/543-940; cena je 16,90 €.

Družina in Življenje

DUHOVNE VAJE ZA ZAKONCE:

»KAKO SE POGOVARJATI, DA SE BOVA SLIŠALA?« Pogosto se zgodi, da mnogi zakonski pari, čeprav zelo hrepenijo drug po drugem, težko najdejo čas drug za drugega. Toda žal se tudi takrat, ko imajo ta čas, ne zmorejo resnično slišati. Kako se pogovarjati, da se bosta resnično slišala? Kakšna je pot od poslušanja do slišanja? Vama lahko pomaga tudi osebna vera? Datum: od 29. do 31. maja 2015 Voditelj: p. Ivan Platovnjak DJ

DUHOVNE VAJE ZA STAREJŠE ZAKONCE:

»V LJUBEZNI VSE VEČNO ŽIVI« Datum: od 16. do 19. aprila 2015 Voditelj: p. Vital Vider DJ

Informacije in prijave v tajništvu doma vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali kadarkoli po e-poti na naslovu: ignacijevdom@gmail.com.

V Ignacijevem domu je možno dobiti tudi samo nočitve z zajtrkom ali brez ali pa pol/celi penzion. Več na spletni strani: http://www.

ignacijevdom.si/hotelske-usluge/gostinska-ponudba/

Družina in Življenje

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

KDO? JAZ NAJ MOLIM? Z NJO? Jim in Susan Vogt Vir: internet Zakonci, ki doma redno skupaj molijo, imajo varnejše in trdnejše odnose. V nadaljevanju je nekaj vprašanj, ki nam bodo razjasnila, zakaj je zakonska molitev tako pomebna.

1. Zakaj naj bi me to sploh zanimalo? Odg.: Gotovo veste, da se danes loči med 46 in 48 % zakonov. Vendar, ali ste vedeli, da: je procent ločitev med zakonci, ki hodijo ob nedeljah skupaj k maši, le 20 %? je zakonska stabilnost še večja pri tistih zakoncih, ki doma skupaj molijo? Skupna molitev je lahko neke vrste proti-ločitveno zavarovanje, vendar se to sliši dokaj nerodno kajne. Lepo in prav je, če duhovniki, redovniki, redovnice in tisti pravi sveti ljudje molijo, ampak kaj pa ima to opraviti z normalnimi poročenimi ljudmi?

2. Pri nas hodimo vsako nedeljo k maši in vedno molimo pred jedjo. A ni to dovolj?

Odg.: To je čudovito, saj je vse, kar ste našteli (maša in molitve pred jedjo), pomembno in ima svojo vrednost, vendar pa se zelo razlikuje od zakonske molitve. Pri zakonski molitvi govorimo o posebni zakonski intimnosti in ranljivosti, ki se pojavi, ko se v prisotnosti moža oziroma žene Bogu odpiramo.

3. V redu, mogoče bi tudi midva to poizkusila, vendar ne veva, kako in kje začeti. Odg.: Ni napačne molitve. Lahko rečemo, da je že sama želja, da bi radi molili, molitev. Gotovo pa je dobro, če se takoj na začetku odločimo za nekaj zakonitosti: Primeren čas. Skoraj zagotovo sta oba zelo zaposlena. Saj to je danes splošno dejstvo, kajne. Prav zato je ključnega pomena, da se dogovorita za čas, ki bo za oba primeren. Ko sva z možem na začetku iskala primeren čas v dnevu, sva se končo odlčila, da bo to vsako jutro najina prva skupna stvar, ki jo bova naredila (to naj bi se zgodilo 15 minut preden se običajno zbudi prvi otrok). In ker je moj mož jutranji človek, jaz pa

njegovo pravo nasprotje, je on zadolžen, da me prebudi in mi reče, da je že čas. Dogovoriva se za primeren prostor. Pravzaprav je za molitev primeren vsak prostor, vendar pa je pomembno, da je pri roki tudi Sveto pismo oziroma duhovna knjiga, ki sva jo izbrala, da jo bova skupaj prebirala. Če je nered v vaši hiši nekaj vsakdanjega, se odločita za prostor, kjer bosta neredu vsaj za nekaj časa lahko »obrnila hrbet«. Osebno rada sedim pri oknu, ki mi nudi pogled na naravo ali vsaj na nebo in oblake. Če je tema, prižgeva luč pa tudi sveča ima svojo navdihujočo vrednost. Odločiva se, kako pogosto bova skupaj molila. Idealno je, če je to najina vsakodnevna praksa, saj smo vsi vajeni dnevnega ritma. V najinem primeru sva se uskladila na nižjem nivoju, vendar pa je bilo takrat to za naju sprejemljivo in uresničljivo. Dogovorila sva se za dneve med tednom, saj so bili v našem primeru vikendi bolj nepredvidljivi. Nedelja je pač nedelja in maša lahko nadomesti najino zakonsko molitev. Izjeme so bile v primeru bolezni, ali če je bil kdo od naju več dni

Družina in Življenje

odsoten, pa tudi v času moje nosečnosti (vsako nosečnost so namreč spremljale pogoste slabosti), ali pa so se dogajale nepričakovane motnje, kot je na primer jok otroka ... Vsekakor najina zakonska molitev ni nekaj popolnega, ampak čutiva, da ostajava in vztrajava pri najinih odločitvah, četudi se kdaj zdi, da nama uspe le malo več kot nič. Bogu je všeč naša pozornost, ne pa da se mi počutimo krive za nekaj, kar nismo sposobni oziroma ne moremo uresničiti.

4. Kaj morava torej storiti, ko končno le sedeva skupaj? Odg.: Obstaja mnogo načinov molitve – odvisno je, kakšen stil vam je všeč oziroma kakšne so vaše želje. Naj jih nekaj naštejem: Naučene molitve Premišljevanje o današnjem in jutrišnjem dnevu Branje Svetega pisma Vodena meditacija (če imava ustrezno knjigo) Pisanje molitvenega dnevnika Branje duhovno bogate knjige Rožni venec in brevir Premišljevanje o kaki duhovni temi Liturgične molitvene ure Molitev po svojih besedah Sedaj gornje načine razvrstita po vrsti od ena do deset in poiščita tiste, ki so obema blizu.

5. Saj nisva teologa. Kaj naj počneva s temi zgoraj naštetimi načini molitve? Odg.: Predvsem pa brez panike! Ko sva z možem nekaj časa iskala ustrezen način in poizkušala to in ono, sva spoznala, da mora biti najina skupna molitev, če želiva, da bo učinkovita, zelo preprosta. Končno sva se odločila za naslednje: Najinih pet lahkih korakov – dogovoriva se, da: eden poišče dnevni odlomek iz Svetega pisma, drugi začne molitev z besedami kot na primer: “Gospod, predte prihajava na začetku novega dne ...” Božjo besedo bereva naglas, po prebranem odlomku sva nekaj časa v tišini. (V tem času premišljujeva o prebranem odlomku, o napornem dnevu, ki je pred nama, in o tem, kako bova vse to zmogla ..., lahko si kakšne misli tudi zapiševa v svoj molitveni dnevnik). Sama se večkrat zalotim, kako v takih trenutkih sanjam z odprtimi očmi. Seveda na to nisem ponosna, vendar vam ne delam usluge in v ničemer ne koristim, če vam rečem, da je vse zaman, ko niste pri molitvi popolnoma zbrani. Včasih je vse, kar lahko položim pred Gospoda, moja nezbranost in se potolažim, da Boga slavim že s tem, ko se pri molitvi prikažem in vztrajam. Ob zaključku najine skupne molitve se vsak posebej obrneva

na Gospoda s prošnjo, ki se je v najinem srcu oblikovala v času tihe molitve oziroma premišljevanja.

6. Lahko preprosto še poenostavimo? Odg.: Ko naju zjutraj prebudi budilka (preden vstaneva iz postelje), se lahko primeva za roke in zmoliva kratko molitev, s katero nov dan posvetiva Bogu in ga izročiva v njegove roke ter ga prosiva, naj nama stoji ob strani, ko se bova morala soočati s težkimi situacijami, lahko pa se mu takoj zjutraj za kaj konkretnega zahvaliva. Podobno se lahko tudi zvečer, ko leževa v posteljo in ugasneva luč, primeva za roke in se Bogu zahvaliva za njegovo varstvo in vse, kar se je čez dan zgodilo.

7. Kaj pa če moj zakonec v nobenem primeru ne želi, da bi skupaj molila? Je sicer dober človek in vem, da sam zase moli, ampak se ne zgodi, da bi midva molila skupaj. Odg.: Zaradi tega si ne grenite življenja. Zakonska molitev je vsekakor dobra in zakonca vedno še bolj poveže, vendar je nad vsem Božja ljubezen, ki je večja kot vsaka oblika molitve. Drug za drugega molita na vajin način.

8. Kje lahko najdeva svetopisemske odlomke, ki jih berejo v vseh cerkvah po vsem svetu? In kje lahko najdeva duhovne knjige, ki so primerne za duhovno branje? Odg.: Vsakodnevne svetopisemske odlomke najdeta v knjižici, ki izhaja pri Družini in nosi naslov BESEDA MED NAMI. V glasilu DiŽ vedno objavljamo naslove knjig, ki so primerne za duhovno branje.

Družina in Življenje

USLIŠI ME ... Danes jočem pred Teboj, Gospod, zaradi svoje neodgovornosti: zaradi ljubezni, ki je nisem ljubil, zaradi dobrote, ki je nisem pomnožil, in zaradi velikodušnosti, ki je nisem sprejel. Jočem zaradi sanj, ki jih nisem uresničil, zaradi srečanj, ki jih nisem osrečil, zaradi mladosti, ker je nisem živel, zaradi milosti, ker je nisem prestregel, zaradi dvojine, ki je nisem priznal, in zaradi bližine, ker je nisem objel. O, koliko vonjev sreče sem zamudil, koliko lastovk pomladi prespal, koliko otroških pogledov spregledal in koliko rož v pijanosti poteptal. Zato mi dajaj moči, Gospod, da uresničim svoja hrepenenja! hrepenim po domovini resnice, ki bo použila vse laži, hrepenim po domovini poštenja, ki bo prerasla vse prevare, hrepenim po domovini zaupanja, ki bo razpihnila ves strah, hrepenim po domovini, poseljeni s pesmijo, ki bo pregnala vso osamljenost. In še hrepenim: po pogumnih in verujočih, po zaljubljenih v pravico, po norih na veselje in mir, po zasvojenih z zvestobo, po okuženih s spravo in gostoljubjem ... hrepenim po tem, da bi med vsemi temi bil tudi jaz! (p. Pavle Jakop OFM)

Družina in Življenje

voditeljski par se predstavi

ERIKA IN ZLATKO NOVAK Pravzaprav bi lahko rekli: »Kdo ne pozna Erike in Zlatka!« Pa vendar mnogi, ki ju zadnja leta srečujete na vikend seminarjih, sploh ne veste, da sta vsestransko aktivna (ne le pri DiŽ-u), da vodita več zakonskih skupin, pojeta pri zboru, sta odrasla skavta ... Prav zato smo ju povabili, da se nam v našem glasilu predstavita najprej in predvsem kot voditeljski par.

Povejta nam kaj o sebi. Kako bi opisala vajini matični družini? ZLATKO: Prihajam iz enostarševske družine. Ko sem bil star dve leti, sta se moja starša ločila. Od tistega trenutka dalje z mojim očetom nisem imel več stikov in tudi videla se nisva nikoli več. Tako je moja družina štela tri člane: mama, moja sedem let starejša polsestra in jaz. Da je družina preživela, je morala mama veliko delati. Zame je skrbela in me vzgajala sestra. Bila je zelo stroga, tudi kakšno zaušnico sem dobil. Mama je bila prav tako stroga. Bila pa je tudi zelo posesivna, gospodovalna, vedno je morala obveljati njena beseda, pa če je imela prav ali ne. To je pomenilo, da sem lahko samo poslušal in nisem smel imeti svojega mnenja. Zaradi tega sem se zaprl vase, nisem veliko govoril, skratka umolknil sem. To me je tudi zaznamovalo z nizko samopodobo. Vedno me je bilo strah, če sem se moral kje izpostaviti, kaj povedati. Velikokrat sem se spraševal, kaj bi bilo drugače, če bi bil oče v družini. Nisem imel lika očeta in to se mi pozna še danes. To mojo držo sem prinesel tudi v najin zakon. Moja mama je hodila k

maši samo ob nedeljah in praznikih. V osnovni šoli sem bil ministrant in sem rad zahajal v cerkev, v času srednje šole sem pod vplivom družbe to prakso za nekaj let opustil. To je bilo obdobje »izgubljenega sina«. Ko sem nekega dne kolesaril mimo župnišča, so se mladinci s kolesi odpravljali na Gorco pri Malečniku. Povabili so me zraven in izgubljeni sin se je vrnil. ERIKA: Rada se smejim in rada pojem. Pri skavtih so mi dali ime Smejoča sova. Običajno sem vključena v organizacijo kakšnih dogodkov, rada tudi kaj ' pokomandiram'', se pa trudim, da je moje komande čim manj. Prihajam iz družine, kjer smo bili oče, mama, sedem let mlajša sestra in jaz. Vrsto let je z nami živela tudi mamina mama, ki je s svojim vmešavanjem v zakon mojih staršev veliko doprinesla k temu, da sta se starša po 24 letih zakona ločila. K maši smo hodili ob nedeljah in velikih praznikih, družinske molitve nismo poznali. Vedno pa je bilo v moji mladosti veliko Božje milosti in moj angel varuh je poskrbel zame, me vodil in mi na pot pošiljal pravo družbo. Tako sem v sedmem razredu začela peti na koru in pri cerkvenem

ansamblu, takoj po osnovni šoli pa sem začela obiskovati mladinski verouk in se dejavno vključila v župnijsko življenje kot animatorka. Moj oče je bil alkoholik, mamica pa se je spopadala z različnimi strahovi in depresijami. Prepiri med mojima staršema so bili zelo pogosti in glasni. Po prepirih se mama včasih tudi po več dni ni pogovarjala z očetom. Stanovali smo v bloku in lahko si predstavljate, da je bilo življenje v našem stanovanju slišano tudi drugod. Že kot majhno deklico me je bilo zelo sram, ko sem na sebi čutila sočutne poglede sosedov. Seveda smo morali biti pred drugimi srečna družina. V strahu, da ne bi bila vzrok za prepire v družini, sem poskušala biti pridna in ubogljiva. Že v osnovni šoli pa sem sklenila, da se s svojim možem ne bom nikoli prepirala. In se tudi nisva, ker sem dobila zelo miroljubnega moža. Nam lahko zaupata, kako sta se spoznala oziroma kako je rastla vajina ljubezen? Poznava se od malega, saj je Zlatko živel v istem bloku kot moja teta. Ker je med nama šest let razlike, je kar nekaj časa trajalo, da sva začela zahajati v

Družina in Življenje

isto družbo. To je bil mladinski verouk. Imeli smo čudovitega kaplana, ki nas je znal privabiti s kolesarjenjem, pohodi, plesom, skupnimi praznovanji in srečanji, kjer smo se veliko pogovarjali. Tako je v nas rasla potreba po druženju in naša mladinska srečanja so bila res nekaj posebnega. Prosti čas pa smo večinoma preživeli na odbojkarskem igrišču. Najina ljubezen je rasla počasi, z dneva v dan. Pravzaprav niti ne veva, kdaj je bil tisti trenutek, ki bi ga imenovala začetek. Kar zgodilo se je, da sva se začela držati za roke, včasih sva se objela, hodila skupaj domov, se po dolgih mesecih prvič poljubila in se začela pogrešati. In od takrat sva neločljiva. Imava se zelo rada in si to večkrat poveva. Odraz najine ljubezni je tudi to, da veliko stvari počneva skupaj. Od pospravljanja, kuhanja, nakupovanja, do skupnega preživljanja prostega časa. Oba sva odrasla skavta, rada imava pohodništvo, tek na smučeh, kolesarjenje, petje v zboru. Seveda pa si vzameva čas tudi vsak zase. Zlatko veliko ur prebije na kolesu, ki je že od mladih let njegov najboljši prijatelj, jaz pa njegovo odsotnost izkoristim za branje knjig. V kakšnem spominu ohranjata vajin poročni dan? Po čem je bil za vaju nekaj posebnega? Če bo Bog dal, bova letos praznovala 30. obletnico poroke. Najina poroka je bila zelo skromna. Organizirala sva jo sama in zato sva bila zelo obremenjena, kako bo vse potekalo. V lepem spominu imava cerkveno poroko in našega župnika, ki smo ga vsi klicali stric. Poznal naju je od rojstva in se iskreno veselil z nama. Če sva iskrena, imava veliko lepše spomine na srebrno obletnico poroke, ko sva si ponovno obljubila zvestobo pri maši pod veliko oljko v Korintu, kamor smo romali po Pavlovih poteh. Tisti trenutki so bili res nepozabni. Prav tako je za naju nepozabna slovesna maša na Temeljnem seminarju v Ankaranu, ki sva se ga udeležila pred desetimi leti. Zadnje leto pa imava milost, da sva po ' službeni dolžnosti'' prisotna na vseh Temeljnih seminarjih in si lahko zakonske obljube večkrat ponoviva. To

so tisti najini trenutki, ki naju potrjujejo in poglabljajo najino ljubezen. Sta starša dveh odraslih otrok, Marka in Jasmine. Kako sta v času odraščanja vajinih otrok doživljala vajin starševski poklic in kako ga doživljata danes? Vse, kar sva vsak v svojem kovčku prinesla v zakon, se je odražalo na najinem odnosu in našem družinskem

življenju. Mamica je vse organizirala, za vse poskrbela, ati in otroka pa so ubogali. Bila sva stroga starša, saj sva bila sama deležna takšne vzgoje. Ko sta bila otroka majhna, smo uvedli urnik hišnih opravil in si tako porazdelili vsa dela v stanovanju. Ko se ozirava nazaj na to obdobje, bi seveda marsikaj spremenila. Kdo pa tega ne bi, kajne? Svojo starševsko vlogo sva vzela zelo resno, nisva se pa dovolj poučila.

Družina in Življenje

Poskušala sva popravljati napake svojih staršev, velikokrat z nepravimi pristopi. Predvsem je v najini vzgoji manjkala pohvala. Tega sva se zavedla zelo pozno. Pomembno se nama zdi, da se otrokoma opravičiva za najine nepravilne odločitve. In da o naših (pre) izkušnjah pričujeva. Otroka sta odrasla. Marko si s svojo izvoljenko že pripravlja lastno gnezdo, Jasmina je še pri naju. Kot starša veliko moliva za najina otroka in za njune bodoče zakonce. To je največ, kar lahko zanju narediva. Kako preprosto je, ko to spoznaš. Vsak dan znova se opominjava, da se ne smeva obremenjevati z njunim življenjem. Želiva si in upava, da se bosta otroka s svojima družinama rada vračala domov. Dejavna sta na mnogih področjih, tako v družbi kot tudi v Cerkvi. Kaj vaju žene, da se tako vsestransko razdajata (pevski zbor, odrasli skavti, ŽPS ...)? Bogu lahko služiš samo kot prostovoljec. Dobrodelnost je preprosto del mene. Ko vidim nekoga v stiski, vseeno kakšni, se v meni

vedno oglasi tisti drobni glasek … In pomagam. Seveda večkrat, ko se dela nabere čez glavo, tudi kaj potožim, predvsem doma, kjer lahko. Moj Zlato je vedno pripravljen za tolažbo. Včasih se pohvalim, da imam doma 80 kg čistega zlata. Dobesedno. Naju pa ta najina vsestranskost bogati in lepi so občutki, ko narediš kaj dobrega, ko nekomu pomagaš. Kateri dogodek ali znamenjeje je v vajinem srcu zapisan kot tisti najgloblji Božji dotik? Dvajset let najinega zakona sva preživela v ' mlačni idili''. Nama se je zdelo, da je najino življenje lepo. Saj je tudi bilo. Nisva se prepirala, otroka sta bila pridna, k maši smo hodili, tudi pri cerkvenem zboru sva pela, otroka sta bila pri skavtih. Toda ves čas sva vedela, da nekaj manjka. Potem pa se nama je ' zgodila najina Jasmina'', ki je čez noč postala uporniška najstnica. Črna oblačila, črni lasje, črni nohti, črno obrobljene oči, vse je bilo črno … In se je sesula najina hišica iz kart. Takrat sva se začela zavedati, da se brez pomoči ne bova izkopala iz te preizkušnje.

Pomoč sva samoumevno iskala v katoliških ustanovah. Najprej sva odšla na šest pogovorov v Frančiškanski družinski inštitut. Tam sva prvič po dvajsetih letih zakona odprla vsak svoj kovček, ki sva ga prinesla v zakon in ga začela prazniti. Tam so naju naučili spoznavati samega sebe, svojo vlogo v zakonskem odnosu, svojo vlogo starša. To so bila boleča spoznanja. Predvsem pa zdravilna. Naslednji korak k spreobrnjenju je bil vikend seminar v Ankaranu. Tam sva dobivala spoznanja in klofute. Veliko sva jokala, bile so to solze odrešenja. In ko se nama je pogled zjasnil, je bil tam Jezus s svojim križem. Zavedanje, da nama on pomaga nositi najin križ, je bilo tako osvobajajoče. Takrat sva se odločila vsak zase in skupaj, da bo Bog vedno na prestolu najinega življenja. Ta Božji dotik je bil začetek novega življenja. Vse se je potem zelo hitro odvijalo. Zlatko se je učil postajati glava družine, jaz pa sem se učila molčanja in poslušanja. Vsi smo začeli potovati v pravo smer. Po nekem seminarju sta se odločila za skupno molitev in branje Svetega pisma. Lahko opišeta, kako se k temu pripravita in kako vaju Božja beseda spremlja čez dan? Na začetku najine poti pri DiŽ-u nas je udeležence Nadaljevalnega seminarja v Crikvenici Vilma presenetila z vprašanjem, koliko nas bere Sveto pismo vsak dan. Vsi smo onemeli, morda se je dvignila ena ali dve roki. Pa je spraševala dalje, kdo bere Sveto pismo enkrat tedensko, pa enkrat mesečno … Pa ni bilo veliko rok, ki so se dvignile. To naju je zelo zadelo. Takrat sva sklenila zavezo, da bova vsako jutro skupaj molila in prebirala dnevno Božjo besedo. Tako od takrat vsako jutro najprej prebereva Božjo besedo, nato nagovor iz knjižice Beseda med nami in zmoliva hvalnice. Vsak od naju skupni molitvi doda še svoj molitveni namen. Večkrat si ponoviva kakšen stavek iz Svetega pisma, ki naju je nagovoril in o njem čez dan premišljujeva. Svetih pisem imava kar nekaj in so v vseh

Družina in Življenje

prostorih stanovanja. Tako lahko mimogrede malo pokukaš h Gospodu … Molitev je v zadnjih desetih letih postala najina potreba. Moliva ob različnih priložnostih; ko se pripravljava na srečanja zakonskih skupin, ko se pripravljava na pričevanja, med vožnjo. Velikokrat kdo izmed naju kar spontano začne moliti. Molitev v najinem življenju dela čudeže. Najine molitve so bile velikokrat (u)slišane. Bogu hvala. Veliko moliva tudi za druge, ki naju prosijo. Prav je, da si na ta način pomagamo. Zato jo vsem toplo priporočava. Prosite za molitveno podporo in jo nudite vsem, ki so pomoči potrebni. Zadnja leta sta z DiŽ-em tesno povezana – vodita več zakonskih skupin. Kako doživljata to svoje poslanstvo? So vama srečanje zakonske skupine in z njim povezane priprave kdaj v breme? Kar nekaj časa se je Dani trudil z nama, da sva privolila v sodelovanje. Pravijo, da ima strah velike oči. Zdaj se ob tem samo nasmehneva in opogumljava druge, ki oklevajo s podobnimi odločitvami. Lepo se počutiva med vsemi zakonci v različnih zakonskih skupinah. Toliko lepih misli, izkušenj, pričevanj, iskrenih in veselih srečanj, objemov, stiskov rok ... Ko se po srečanju katere od zakonskih skupin vračava domov, čutiva prijetno utrujenost in zadovoljstvo. Lepo nama je. Seveda so trenutki, ko pridejo skušnjave. Ali sva midva utrujena, brezvoljna, bolna ali pa začno tik pred začetkom skupine prihajati sporočila in odpovedi zakoncev. V takem primeru je najprej na vrsti jeza, včasih tudi kakšna nepremišljena beseda, potem pa se običajno nasmehneva, kaj zmoliva in vse se spelje, kot se mora. Ti, Erika, si zadnje leto polno zaposlena DiŽ-evka. Odgovarjaš na klice ljudi, ki jih zanima to in ono, nekateri se prijavljajo na seminarje, drugi samo poizvedujejo ... To so pa posebna doživetja. Večinoma ljudje, ki kličejo, potrebujejo samo splošne informacije, kako je na

seminarju, kdaj se začne, do kdaj traja, kako je z varstvom otrok … Vedno več pa je tudi takih, in Bogu hvala, da so, ki potrebujejo pogovor, da jih nekdo posluša, potolaži, jim da kakšen nasvet, smernico … Naučila sem se, da vedno prosim za pomoč Svetega Duha. Naj on vodi moje misli, da ne zabredejo v kritizerstvo ali obtoževanje. Naj on vodi moje besede, saj jaz ne vem, kaj nekdo na drugi strani telefonske zveze potrebuje, Bog pa ve. Koliko mi uspeva tolažiti in vlivati upanje, ne vem. Upam, da uspem v katerem srcu malo podrezati po žerjavici, da ne ugasne. Mogoče prižgem kakšen plamenček. Navadno se po takšnem pogovoru za trenutek umirim, pocukam Boga za rokav in rečem: ti si na potezi. Vera za vaju že dolgo ni več le tradicija, pač pa je živ

vsakodneven odnos z Bogom. Kaj v zvezi s tem priporočata našim bralcem? Nikoli ne nehajte moliti, saj molitev dela čudeže. Iščite, trkajte, prosite in vam bo dano z zvrhano ter dobro potlačeno mero. Naj vas spremlja zavedanje, da vam ni potrebno, da sami nosite svoj križ. Jezus je to za vas naredil že pred dva tisoč leti. Pa ne pozabite na Svetega Duha. Draga Erika in Zlatko! Hvala vama, da sta z nami, da sta nam razkrila tudi dragocene koščke v mozaiku vajinega plemenitega življenja. Naj vama dobri Bog poplača z vsemi blagoslovi za vse, kar dobrega storita. Bodita še naprej lučki, ki močno svetita, in naj bodo vajine molitve (u)slišane. Pogovor sem pripravil: Dani Siter

Družina in Življenje

DAR ŽIVLJENJA

IZA ŠUŠTERŠIČ V januarju se nam je pridružila Iza, ki pridno pančka v vozičku. Hvaležni in veseli Šušteršički

EVA RIHAR Na praznik drinskih mučenk, 15. decembra 2015, je v našo družino prišel še en velik čudež – naša mala Eva, ki je neizmerno razveselila sestre: Klaro (22), Zalo (18), Ano (15), Nežo (12) ter brata Gregorja (20) in Anžeta (9). Bogu hvaležna Janez in Danica Rihar

JULIJA KORPAR, 21. 12. 2015 Na božični večer smo domov prinesli najlepše darilo, ki smo ga izprosili pri mamici Mariji v Medžugorju. Mala Julija daje neizmerno veselje in povezanost celotni družini, najsrečnejša pa sta mami Janja in ati Damijan.

BENJAMIN BOKAL Še šestič nas je Bog obilno blagoslovil in nam podaril zaklad po imenu Benjamin. Klara, Filip Jan, Tobija, Luka, Matej, mami Martina in ati Jože pa smo Bogu nad vse hvaležni za novi čudež življenja.

Družina in Življenje

MAJA ZARNEC Sem Maja Zarnec, na svet sem prijokala 29. 11. 2014 in se pridružila svoji presrečni sestri Teji. Na ta dan je pradedek praznoval 90 let in tako sem bila njegovo najlepše darilo. Hvaležni smo Bogu in materi Mariji za dar življenja in srečen porod ter vsem za molitve. Družina ZARNEC

MIRJAM KRIŽMAN Pozdravljeni, moje ime je Mirjam. Atija Davida in mamico Ines sem razveselila s svojim prihodom 8. januarja. Imamo se super. Vedno sem nasmejana, saj sta ati in mami tako zabavna. Verjetno sta dobre volje tudi zato, ker jima pustim, da celo noč prespita. To za njiju z veseljem naredim, saj sem sama velika zaspanka. Ko pa pride kdo na obisk, se mu seveda posvetim in pokažem, kaj vse znam. Vsi so najbolj veseli mojega nasmeška. Pa saj se res lepo nasmejem, v kar se lahko prepričate tudi sami! Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: siter.dani@gmail.com, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: siter.dani@gmaail.com), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Alenka Brožič (Starševstvo, e-pošta: alenka.brozic@gmail.com), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina. majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija. halas@krka.biz). Fotografije za to številko so prispevali: Slavko Štern, Dani Siter, Grega Valič; Matjaž Meležič in Klemen Lajevec. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3500 izvodov. Glasilo je brezplačno, vendar smo veseli vsake vaše finančne pomoči. Pri izdajanju glasila nam lahko pomagate tako, da se odločite za podporno naročnino, ki jo nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati programe Društva Družina in Življenje, lahko svoj prostovoljni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-09042015. Za vsak vaš dar se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

MALO ZA ŠALO, ...

PA SE NASMEJMO OTROŠKIM IZJAVAM V soboto je ata zmagal na razstavi psov. *** Jaz nisem krščen, sem pa cepljen. *** V Rdečem križu se ženske in moški posvečajo ljubezni, nekateri brezplačno, nekateri pa vzamejo denar. *** Stric je odpeljal svinjo za hišo in jo zaklal skupaj z dedkom. *** Moja teta je šla na aerobiko. Drugi dan so jo roke tako bolele, da jih ni mogla dvigniti nad glavo. Prav tako noge. *** Konji so imeli okraske na glavah in na repih. Jezdeci prav tako. *** Pri nas imajo moški lahko samo eno ženo. To se imenuje monotonija. *** Pri nas doma ima vsak svojo sobo. Samo ata ne, on mora spati pri mami. *** Ne vem, koliko let imam. To se stalno spreminja. *** Ata je odrasel na vasi. On je videl živo kravo. *** Zelo sem se ustrašil, ko je zbolela mama. Mislil sem, da nam bo zdaj kuhal ata. *** Življenjsko zavarovanje je denar, ki ga dobi tisti, ki preživi smrtni slučaj. *** Krave ne smejo hitro teči, da ne bi polile mleka. *** Psi imajo radi vodo. Nekateri tako zelo, da v njej živijo. To so morski psi. *** Živalski vrt je super. Tam lahko vidimo tudi živali, ki jih sploh ni. *** V Franciji so nekoč kriminalce ubijali z želatino. *** Ribe se razmnožujejo tako, da nosijo iskre. *** Med tednom Bog živi v raju, v nedeljo pa pride v cerkev. Vir: internet

Družina in Življenje

... MALO ZARES

ŠOLA V LETIh 1981 IN 2011 



Peter in Marko se po šoli stepeta.

Mali Janko razbije šipo pri sosedih, zato ga 1981: Zberejo se firbci. Peter zmaga. Z Markom si njegov oče da čez koleno in ga našeška po riti. sežeta v roke in postaneta najboljša prijatelja. 2011: Pokličejo policijo, ki zasliši fanta in njune starše. Oba otroka morata skupaj s starši vse leto obiskovati program za preprečevanje nasilja.

 Roman je nemiren v razredu in moti ostale sošolce. 1981: Učiteljica ga pošlje k ravnatelju in ta mu da nekaj vzgojnih. Vrne se v razred, kjer potem mirno sedi in vsaj en teden ne moti pouka. Potem se lekcija ponovi. Čez nekaj let se spametuje in umiri ter postane cenjen kuhar. 2011: Romana pošljejo h psihiatru, ki mu predpiše pomirjevala. Romanovi starši začno dobivati dodatek za invalidnost, Roman pa potrdilo o trajni zmanjšani prištevnosti. Roman čez nekaj časa pristane na zaprtem oddelku psihiatrične klinike, od koder se več ne vrne.



1981: Janko je naslednjič bolj pazljiv, zraste v normalnega fanta in kasneje postane uspešen podjetnik. 2011: Jankovega očeta priprejo zaradi zlorabe otroka. Janka dajo v rejo, čez čas pristane v lokalni tolpi. Psiholog prepriča Jankovo sestro, da je bila v zgodnjem otroštvu zlorabljena tudi ona, in njun oče pristane za tri leta na Dobu v zaporu.

 Mihec da nekaj petard v prazno pločevinko in z njo razstreli mravljišče. 1981: Mravlje si zgradijo novo mravljišče … 2011: Pokličejo policijo, vojsko in protiteroristično enoto. Mihec je osumljen terorističnih nagnjenj. Pod drobnogled ga vzame varnostnoobveščevalna služba. Mihčev oče pristane na seznamu državnih sovražnikov in ne dobi več redne službe …



Francija boli glava in vzame nekaj aspirinov v Duško med igro pade in si odrgne kolena. šolo: Medtem ko joče, pride njegova učiteljica in ga 1981: Franci dobi od učiteljice kozarec vode, da lahko poboža ter objame v tolažbo. vzame tableto. 2011: Učiteljica pove šolskemu psihologu, ta ravnatelju in ta pokliče policijo. Francija zaslišujejo zaradi morebitnega posedovanja prepovedanih drog. Pri Franciju preiščejo hišo. Vsa vas še dolgo govori o tem, da Franci »je mamile«.

1981: Dušku je takoj bolje in nadaljuje z igro. 2011: Učiteljico obtožijo pedofilije. Vržejo jo iz službe in ji prisodijo tri leta zapora. Po pritožbi zadeva konča na evropskem sodišču. Duško pa mora pet let obiskovati terapevta.

Saj je morda preveč napihnjeno, a vse kaže, da gre družba res v to smer … Vir: internet

Družina in Življenje

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

LJUBEZEN NI »TRŽNO BLAGO« Ljubezen je nad zakoni in zapovedmi. Kdor zares ljubi, ne potrebuje zapovedi niti nadzora. Zares ljubiti pomeni odpovedati se sebi, žrtvovati sebe za drugega. Prav tu pa se vse začne in konča. Vprašanje, ki se mi ob tem poraja, je več kot umestno:»Koliko, če sploh, sem se zares pripravljen odpovedati samemu sebi, žtvovati na oltarju ljubezni svoje želje, potrebe, hrepenenja, sanje, lenobo, predstave, pričakovanja ... ?« Ljubezen ni tržno blago. Z ljubeznijo ne moremo trgovati – ni naprodaj niti je ne moremo kupiti. Če kdo misli, da lahko z denarjem ali bogastvom kupi ljubezen, se moti. Danes se srečujemo z »razprodajo ljubezni« (pornografija in trgovanje z belim blagom). Če rečemo bobu bob, gre pri tem za veliko prevaro, laž, zablodo in zavajanje, gre za ponesrečen nadomestek ljubezni in za nizkotno zadovoljevanje sebičnih želja, obenem pa za zanikanje in teptanje človekovega dostojanstva. Predvsem pa gre za popredmetenje osebe. Človek je oseba, ne pa predmet! Trženje s človekom, pa naj gre »zgolj za trženje s človekovim telesom«, je grobo kršenje človekovih pravic, teptanje in grozljivo ponižanje človekovega dostojanstva. Sprašujem se, kje so na tem področju borci za človekove pravice? Če so iskreni in se zanje iskreno zavzemajo, zakaj se temu ne uprejo? Ljubezen je svobodna ali pa ni ljubezen. Ljubezen je zastonjska in darovanjska ali pa ni ljubezen. Ne moremo reči: »Če boš tak ali tak, ali če boš to ali ono storila in se tako obnašala, kot je meni všeč, te bom pa ljubil.« Tako pogojevanje je zanikanje ljubezni, je skregano z logiko prave ljubezni in je izkrivljanje njenega bistva. Gre torej za prefinjeno manipulacijo, ki se podtalno, počasi in večkrat neopazno prikrade tudi v odnos med možem in ženo.

Ne manipulirajmo z ljubeznijo! In prav takšna manipulacija si pogosto nadene podobo »pričakujoče ljubezni«, ki danes postaja nekaj povsem normalnega, saj prav tako »ljubezen« z vseh strani podpihuje sodobna individualistična kultura. Večkrat se

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ v pasti pričakujoče ljubezni ujamem tudi sam. Če torej moja ljubezen predvsem pričakuje, ni prava ljubezen, pač pa je iluzija. Zakaj? S pričakovanjem – kaj bom dobil – postavljam sebe v središče, sem jaz pomemben, jaz imam pravico, da sem opažen, spoštovan, uslišan … In kaj sledi? Eno samo razočaranje – najprej nad ženo, ki me ni opazila, in končno tudi nad samim seboj, ker sem bil tak neumnež, da nisem prepoznal pasti. Razočaranje vodi v odtujenost, le-ta pa zamegli resnico o ljubezni in med nama nastane zid. Kolikokrat slišim žene tarnati: »Pričakovala sem več pozornosti z njegove strani. Pričakovala sem, da me bo poslušal, da bo opazil mojo stisko, da bo zaznal, da je z menoj nekaj narobe, da se želim pogovarjati, da ga potrebujem … Pričakovala sem, da bom na njegovi lestvici vrednot pred njegovo službo, hobijem ali televizijo … Pa nič.« Da ne bo pomote: ne mislim in nikakor ne trdim, da je »pričakujoča ljubezen« v zakonu rezervirana le za žene. Tudi mi, moški, znamo od svojih žena pričakovati:

Ljubezen je svobodna ali pa ni ljubezen. Ljubezen je zastonjska in darovanjska ali pa ni ljubezen. Ne moremo reči: »Če boš tak ali tak, ali če boš to ali ono storila in se tako obnašala, kot je meni všeč, te bom pa ljubil.« »Sem upal (pričakoval), da bo prepoznala mojo željo po spolnosti, da se bo bolj zanimala zame, da bo večkrat opazila moje uspehe in me za moje delo pohvalila, da bo šla kdaj z menoj na ribolov, da bo z menoj sanjala o novem avtomobilu, da bo tako kot jaz tudi ona hrepenela po novih doživetjih in avanturah, pa ji samo omenim križarjenje z ladjo, ki si ga že toliko let želim, pa povesi nos in se nimava več kaj pogovarjati …« Se

Družina in Življenje

strinjate, da je lahko pričakujoča ljubezen za odnos med možem in ženo zelo pogubna? Ko tako premišljujem o ljubezni in iščem njen ideal (ideal je zame nekaj, kar je visoko postavljeno in težko dosegljivo in za kar se je vredno truditi), me presunejo besede apostola Janeza, ki pravi: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8). In kdo sem jaz, da si sploh upam premišljevati, govoriti in karkoli soditi o ljubezni! Saj sploh nimam pravih besed, da bi o tem karkoli relevantnega povedal! Če namreč želim o določeni stvari zavzeti in izraziti svoje stališče, moram to stvar do potankosti poznati, preden o njej lahko sodim. Kaj torej? Lahko rečem, da vem, kaj je ljubezen? Upam trditi, da poznam Boga, ki je Ljubezen?

In sem spet nazaj – na začetku – pri sodobnem pojmovanju ljubezni. Ne morem, da se ne bi zgrozil ob misli, kako daleč od prave Ljubezni smo v svojih grešnih zablodah zašli. Na trgovanje z ljubeznijo sploh ne bi smeli niti pomisliti, saj je pojem »trgovanje« v svojem bistvu neskladen s pojmom »ljubezen«. Kako more kdo »trgovati« z Bogom?

In kaj nam povedo svetopisemski liki? Med devterokanoničnimi knjigami Svetega pisma najdemo Jeremijevo pismo, v katerem prerok svari Jude, preden jih odpeljejo v Babilonsko sužnost, naj ne nasedajo in ne verjamejo malikom, ki jih tam častijo: Takole opozarja: » … to niso bogovi, zato se jih ne bojte« (JerP 1,28). Jeremija z jasno besedo in jasnimi argumenti rojake opozarja na zmote in verske zablode, ki so razširjene v deželi, kamor bodo odpeljani. V nadaljevanju apokrifnih spisov beremo, kako so Babilonci vsak dan molili in častili malika Bela, ki je dnevno vsak dan »pogoltnil« veliko hrane in pijače, Danijel pa se je temu le smejal in je častil svojega Boga. Kralju Kiru je celo rekel: »Ne varaj se, kralj! Ta je namreč znotraj iz gline, zunaj iz brona, jedel in pil pa ni še nikoli« (DanD 4,7). Zaradi teh besed je bil vržen v levnjak. Čeprav se vam zdi, da poznate nadaljevanje zgodbe, vas vseeno vabim, da se potrudite in te spise preberete. Zelo zanimivo in poučno branje. In kaj ima z nami opraviti Jeremijev in Danijelov primer?

Tudi mi, Slovenci, smo kot nekoč Izraelci sužnji, le da se v svoji zaslepljenosti tega ne zavedamo. Ne zavedamo se, kako je naš um »vkovan« v verige potrošništva, hedonizma, laži in zavajanja peščice predrznežev in prevarantov, ki nas z vseh mogočih strani bombardirajo s svojimi idejami in krojijo naš vsakdan. In mi smo tisti sužnji, ki ponižno kimamo in ne znamo misliti s svojo glavo – ne ločimo zrnja od plev oziroma ne vemo, kdo v resnici smo. Imamo probleme z lastno identiteto. Pravimo, da bi lahko bili »Švicarji«, ne zavedamo pa se, da to nismo zato, ker nas je še vedno strah »bogov«, ki nas že desetletja ustrahujejo s prevarami, lažmi in zavajanjem, ali z drugimi besedami: te »tuje bogove« častimo in se jim klanjamo (na svobodnih volitvah se odločamo »po njihovo« – damo se hitro preslepiti), namesto da bi se še bolj oklenili našega Boga in ga kot ljubečega Očeta častili v svojih mislih, besedah in dejanjih.

Zavedajmo se, dragi prijatelji in bralci našega glasila, da je to, kar nam hočejo vsiliti s spremembo družinske zakonodaje, velika laž in prevara. Če bomo mi to sprejeli in dovolili, da se zgodi, kot nam trenutno vsiljujejo, bomo skupaj z njimi, ki so to brezbrižno izglasovali, postali grobarji slovenskega naroda. In tako, kot je nekoč rekel prerok Jeremija, tudi jaz pravim (pa se nimam za preroka): »Ne bojmo se reči bobu bob! Ne bojmo se živeti v skladu z resnico in jasno izraziti in povedati, kaj je resnica! Resnica nas bo osvobodila le, če ne bomo kimali lažem in prevaram!« Zavedajmo se, dragi prijatelji in bralci našega glasila, da je to, kar nam hočejo vsiliti s spremembo družinske zakonodaje, velika laž in prevara. Če bomo mi to sprejeli in dovolili, da se zgodi, kot nam trenutno vsiljujejo, bomo skupaj z njimi, ki so to brezbrižno izglasovali, postali grobarji slovenskega naroda. Jaz nikakor ne želim, da bi me moji vnuki ali pravnuki povezovali s smrtjo našega naroda. Zato se odločno zavzemam ZA ureditev vseh statusnih razmerij za istospolno usmerjene državljane naše domovine, vendar hkrati zahtevam, da se njihova vprašanja urejajo s posebnim zakonom. Zato se tudi odločno izrekam PROTI spremembam družinskega zakonika, ki zvezo moškega in ženske nadomešča z zvezo dveh odraslih oseb. Dani

Družina in Življenje

ROMARSKO POHODNIŠTVO

ROMARSKI POHOD NA JAMNIK (831 m) V nedeljo, 17. maja 2015, bomo poromali na Jamnik na Gorenjskem. Vendar bo ta romarski pohod malo drugačen od prejšnjih. Najprej se bomo ob 10.00 zbrali pri sveti maši na Brezjah, potem si bomo napolnili želodčke (nekateri boste našli kaj v popotni torbi, za druge pa bo verjetno kaj primernega tudi v bližnji restavraciji). Po kosilu se bomo odpravili proti Podnartu in naprej proti Kropi. V vasi Češnjica pri Kropi bo naše izhodišče, kjer se bomo zbrali predvidoma ob 14.00 uri in se od tam peš odpravili proti Jamniku. Po približno uri in pol zmerne hoje bomo prispeli do cerkvice svetega Primoža in Felicijana na Jamniku, od koder je čudovit razgled na vso Gorenjsko in okoliške vršace. V cerkvici bomo najprej skupaj zmolili litanije Matere Božje in šmarnice, nato se bomo odpravili nazaj v dolino. POZOR: Za starše z majhnimi otroki in za starejše osebe je olajševalna okoliščina to, da se do vrha pride z avtomobilom in potem po ravnem ostane le še 10–15 minut hoje. Primerno tudi za otroške vozičke.

KRATEK OPIS Vir internet: http://www.silcportal.si. Kljub svoji sorazmerno skromni višini 831 m ima Jamnik med slovenskimi razgledišči primat. Prijelo se ga je ime »balkon nad Gorenjsko«. Na vrh Jamnika, kjer stoji cerkev sv. Primoža in sv. Felicijana, je mogoče priti iz vasi Jamnik po lepi sprehajalni cesti, po kateri pa je vožnja dovoljena samo lastnikom zemljišč. Za cerkvijo, ki na koncu pristopne poti in travnega pomola stoji kot izjemno skladen poudarek lepi pokrajini, se širi osrednja gorenjska ravnica, ki jo obdaja Storžič in njegovo pogorje. Motiv, ki ga ponuja razgled z Jamnika, se pojavlja na naslovnih straneh knjig o Sloveniji in na znanih slovenskih razglednicah. Seveda pa nobena slika in fotografija ne premore zračnosti in razsežnosti tega gorenjskega prostora ter predvsem doživetij, ki jih je obiskovalec Jamnika deležen. Obiskovalca pri cerkvi na Jamniku nehote navda občutek, da bo zajel vso darežljivost narave in poletel nad dobravami in vasicami, globelmi in ostrimi grebeni ter vrhovi z neštetimi cerkvicami. Pomol, po katerem se bližamo Primožu, moli iz strmega, zaraščenega pobočja jeloviške planote. Vas Jamničanov – Jamnik stoji pod Jelovico na poševnem svetu travnatih strmin. Njihovi kozolci imajo zato frčalo, mostiček s strmine, da se v njej sploh lahko obdržijo. Te strmine so bile nekoč izvrstno signalno

kresišče pred turškimi vpadi, saj se je videlo po vsej Gorenjski. Poleg tega, da je Jamnik ena najlepših razglednih točk s pogledom po vsej Gorenjski, stoji na izpostavljeni legi zunaj naselja cerkev sv. Primoža in sv. Felicijana. Sredi naselja stoji baročna kapelica s kipom sv. Primoža in sv. Felicijana v hiši. Kapelica je poslikana in je iz druge polovice 19. stoletja.

O vseh podrobnostih (v primeru kakršnih koli sprememb ali slabega vremena) vas bomo obveščali preko naše spletne strani: www.diz.si. Sicer pa sta za informacije o poti odgovorna Marija in Ivo (041 616 534). Romarsko pohodniška druščina

Družina in Življenje

Program DiŽ za leto 2015 1. 2. 3. 4. 5

6. 7. 8. 9. 10.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 10.–12. april 2015, Beli Kamik, Njivice, otok Krk Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Teologija telesa Janeza Pavla II., 24.–26. april 2015, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Midva, sol zemlje in luč sveta, 1.–3. maj 2015, Dom pastoralnih susreta, Lovran Duhovni teden za družine, 7.–14. avgust 2015, Zavod Marianum, Veržej Regijska srečanja za voditeljske pare in duhovne asistente, september/oktober 2015, srečanja bodo: Krško (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Ljubljana (Škofija LJ), Koper (Škofija KP) in Veržej (Škofija MS) Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 9.–11. oktober 2015, Hotel Rogla na Rogli Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 23.–25. oktober 2015, Beli Kamik, Njivice, otok Krk Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 6.–8. november 2015, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 20.–22. november 2015, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce V ljubezni ni strahu, 27.–29. november 2015, Life Center, Crikvenica

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Prijave in informacije: erika@diz.si Info: info@diz.si in erika@diz.si

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2015, info: erika@diz.si

Točka 2: Zadnja leta so se mnogi pari že udeležili Nadaljevalnega vikend seminarja Teologija telesa Janeza Pavla II. Temu svetemu papežu, ki ga nekateri imenujejo tudi Papež družine, je dobri Bog po svojem Svetem Duhu na srce položil skrb in ljubezen do družine – še posebej do zakonske zveze, ki je »tripartitna« zaveza med možem, ženo in Bogom. In Janez Pavel II. je nam, zakoncem, v svoji Teologiji telesa predstavil našo temeljno poklicanost, ki je v tem, da bi se mi naučili ljubiti, kakor ljubi Bog. Prisrčno vabimo vse zakonce, ki se doslej še niste srečali s to globoko temo o ljubezni, ki se brezpogojno daruje (pa tudi tiste, ki želite svoje znanje o tem še poglobiti), da se nam pridružite konec aprila 2015 v Crikvenici. Točke 8, 9 in 10: »V ljubezni ni strahu« (1 Jn 4,18). Gotovo se mora vsakdo izmed nas kdaj spopadati s takšnim ali drugačnim strahom: strah nas je prihodnosti, strah za otroke, za zdravje, da nas ne bi doletela bolezen, smrt bližnjega, nesreča, vojna … Gospod želi, da bi mu bolj zaupali, da bi bili vedno v njegovi bližini, da bi se mi »spopolnili v ljubezni« … Ker nas ima rad, nas po svoji besedi nenehno spodbuja in kar 365-krat pravi: »Ne bojte se!« Z namenom, da bi vedno bolj spoznavali njegovo ljubezen, se veselili v njem in se učili klicati njegovo ime in bi tako utrjevali svoje zaupanje vanj, se bomo tudi tokrat zbrali na Nadaljevalnem vikend seminarju. OBVESTILO: Tisti, ki nimate možnosti prijave po spletni pošti, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (gospa Erika). Vse dodatne informacije in programi, ki niso vključeni v gornji seznam (romarski pohodi, moški in ženski zajtrki, razna predavanja, predstavitve …), bodo objavljeni na spletni strani www.diz.si. Veseli bomo, če nas boste kdaj »obiskali« tudi na spletu.

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti. Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo. Več informacij na telefon: 041 328 101.

Druuštvo Drružina in i Življjen

Graadimo odnoose, za kate re

je vredno n živeti

NEPOZABNII TREN UT U KI ZA NAJU

Draga

Anaa in Ja anko!

Vsak čllovek na po oseben naččin nosi svojje n ajdražje e v srcu. Tudi mi vaju, d Kerr želimo našše veselje o draga Ana in Janko. ob vajinem jubileju na pos eben naačin izrazitii,smo se da vvama poklonimo po od dločili, seb bno darilo ( (izkustvo), ki mu nekaater i pravijo drugi “romanttični odmik o “duhovni izziv”, ””, v bistvu pa p gre za vikend semiinar za zako once z naslovom NEPOZABNI TRENUT TKI ZA NAJU U, ki ga bossta skupaj dož d ivela. Semi p petk e nar bo o etka a, 4. d 10. o n do od ned nedelje elje 6. a , 12. aprapri ila 2la014 201 v h 5 vote hote lu B lueli K eBeliami Kam k vv Nj ik v ivic Z željo, draga Ana in Jank Njivah n icaha ot ana rok otok u Kr u Krk rku. u o, d da bi vajina ljubezen še e naprej cve etela in bi b ki vaju bil vajin odn u spremljam mo in imamo radi, še n nos za vse, naprej »nale ezlj iv«, vam a želimo ob razumevanjaa in kličemo bilo medsebojnega o ŠE NA MN NOGA SREČNA, ZDRAV VA IN ZADO OVOLJNA LE ETA! DARIILNI BO ON

»Ljubezen je potrpežljiva , dobrotljiva je ljub bezen, nii nevoščljiva, lju ubezen se ne p ponaša, se ne napihu a je, n ni brezobzirna,, ne išče s vojeg ga, ne da se razd dražiti, ne misli hudeg ga. Ne veseli se e krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, v se veruje, vse upa,, vse prestan ne. Ljubezen nikoli n k e mine.« (1 Kor 13,4 r ‐8)

Vajini

VEČ

E J N A J A V Z A R KOT

na ROG

H A C I V I J LI in v N

V življenju večkrat tarnam o: »Ko bi le prej to doživel! Ko bi imel prej takšno pa kot jo imam danes ...« Po met, dobne besede slišimo od parov, ki se prvič udeležij vikend seminarja za zako o nce: »Zakaj nisva že pred desetimi leti prišla! Marsik lahko v teh letih storila dr aj bi ugače.«

ravzaprav je za takšno odločitev (gremo pač »v neznano«) potreben pogum. Prijatelji, ki so to doživeli, nam sicer pripovedujejo, da je zadeva v redu, da se splača ... Pa vendar ostaja nek dvom, morda celo strah ali pa vsaj občutek neugodja, saj si ne moremo prav predstavljati, kaj se na seminarju dogaja. Večinoma so tisti, ki najbolj oklevajo, možje. Žene po navadi slutijo, da gre za nekaj dobrega, da bi njun odnos potreboval osvežitev oziroma poživitev ... poštovani bralci/bralke, vabimo vas, da v tej številki na strani 23–24 preberete nekaj misli, ki so jih po vikend seminarju na Rogli izrekli udeleženci (vsi so bili na takem seminarju prvič). Sicer pa v tem primeru zelo držijo Jezusove besede. Ko sta ga dva Janezova učenca vprašala, kje stanuje, jima je odgovoril: »Pridita in poglejta!« Tudi mi vas vabimo, da pridete in se sami prepričate, ali bo morda vikend seminar Nepozabni trenutki za naju res nepozaben tudi za vaju. Jesenska vikend seminarja bosta:

1. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 9. – 11. oktober 2015, Hotel Rogla na Rogli, 2. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 23. – 25. oktober 2015, Beli Kamik, Njivice, otok Krk. Že sedaj se lahko prijavite oziroma lahko prijavite katerega od vaših bližnjih (lahko jim podarite Darilni bon). Prijave in informacije: spletna stran http://www.diz.si/seminarji/temeljni-seminar - program seminarjev 2015, info: erika@diz.si.

Vljudno vabljeni! Kar korajžno!