Glasilo Diz 2-2012

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

Tema glasila: SLUŽENJE Naš gost: KIT IN DREW COONS Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.

Jn 13,34–35

Glasilo, letnik 11, št. 2, junij 2012, ISSN 1855-2110

MOLITEV

iSkal Sem Iskal sem MOČ in Bog mi je dal napore, ki so me naredili močnega.

Iskal sem MODROST in Bog mi je dal probleme, ki jih je bilo treba rešiti.

Iskal sem BOGASTVO in Bog mi je dal pamet in telo, da lahko delam.

Iskal sem POGUM in Bog mi je dal ovire, ki jih je bilo treba premagati.

Iskal sem LJUBEZEN in Bog mi je dal ljudi, ki jim je bilo treba pomagati.

Iskal sem DOBIČEK in Bog mi je dal priložnost.

NIČ NISEM DOBIL OD TISTEGA, KAR SEM ISKAL, A DOBIL SEM VSE, KAR SEM POTREBOVAL! (vir: internet)

NAŠE POSLANSTVO:

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa.

Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Družina in Življenje

3

BESEDA UREDNICE

KAZALO 4

TEMA GLASILA: SLUŽENJE

8

NAŠ POGOVOR: Zakonca Coons

14 PISMO P. PLATOVNJAKA: Hvaležnost omogoča služenje 16 DUHOVNA POBUDA 20 STARŠEVSTVO: Poletno branje 21 BITI TAŠČA/TAST 24 DELOVANJE DRUŠTVA 32 ZAKONSKA SKUPINA Ljubljana Zadobrova 34 VODITELJSKI PAR: Martina in Ivica Vulič

46 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

Petra Berčan, urednica glasila

»… temveč služite drug drugemu po ljubezni.« (Gal 5,13) Tokrat vas vabim, da si pred poletnim oddihom vzamete nekaj trenutkov in pomislite na besedo služenje. Vam v mislih odzvanja njen pozitiven ali negativen prizvok? Menim, da če želimo življenje živeti v vsej polnosti, moramo vzeti v zakup tudi to, da je potrebno v odnosu do drugih (zlasti najbližjih) drugemu tudi in predvsem služiti. Seveda ne v negativnem pomenu – biti služabnik, biti slabši ipd. – ampak služiti z ljubeznijo, ker drugemu želim dobro: da raste, da je svoboden, da mu je življenje z menoj v veselje.

Služimo lahko na različne načine, a najbolj plodovit je tisti, ki ga opravljamo najtežje. Sama na primer zelo težko odstopim od svojega »prav« in v takšnih trenutkih težko sprejmem nekoga v njegovi drugačnosti. Prav tako mi je težko služiti takrat, ko mi najbližji podrejo načrte, ko moram prisluhniti, namesto da bi govorila ... Vsega tega v svoji šibkosti in vsakdanjiku ne zmorem.

Zato mi je osebno neizmerno v pomoč Jezusov zgled, ki vliva upanje in pravi: »Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,45). In kako svobodno se počutim, kadar mi uspe služiti na njegov način!

Da ima vsak od nas svojo različico služenja v življenju, je razvidno iz vaših tokratnih prispevkov. Dobro je vedeti, da se nam vsem dogajajo podobne stvari, nove ideje pa so vedno dobrodošle. Tudi zakonca Coons, ki smo ju tokrat povabili k pogovoru, sta lepo zaupala, na kakšen način onadva razumeta služenje v zakonu in predvsem kako zelo sta si morala prisluhniti pri soočenju z dejstvom neplodnosti. Na Ljubelju se je z njima odvil seminar za vse pare, ki so nenamerno brez otrok. Vabim vas, da si njihovo pričevanje preberete, saj nas spodbuja k služenju drugim na način razumevanja in sočutja. Tudi vtisi z ostalih seminarjev so napisani iz srca in vaših doživetij.

Pred nami je torej poletje, čas, ko vsaj malo ob strani pustimo obveznosti. Želim vam, da bi ta čas koristno izkoristili tudi za služenje drug drugemu z ljubeznijo in v veselju, saj nam Gospod ob tem zagotavlja neizmerno svobodo, ki nam jo ta svet nikakor ne more ponuditi.

Lepe počitnice vam želim!

Družina in Življenje

4

SLUŽENJE

Služenje – prekletstvo ali blagoslov?

Ko je bil človek, Stvarnikova najbolj dragocena stvaritev, izgnan iz raja, je izgubil pravico do zastonjskega uživanja dobrin. Od trenutka, ko je napuh prevladal nad predanostjo in ljubeznijo, je postalo delo kazen in obveza za preživetje.

To bi lahko veljalo tudi za služenje.

Toda samo na prvi pogled.

V resnici sta lahko tako delo kakor služenje neskončno različna v svojih danostih. Oboje je lahko radostno ustvarjanje ali peklenska muka. Ob besedi služenje sem se najprej spomnila na mojo prvo »službo«.

Bila sem petletni otrok, ko mi je brat nagajivo omenil, da bom šla služit. »Seveda, ko bom velika,« sem malce negotovo pripomnila. »Tudi ti boš šel, saj vsi odrasli služijo!« »Toda ti boš šla že letos poleti. Mama in oče sta se pravkar zmenila s stricem Danilom iz Gorenj.« Strica Danila, očetovega sodelavca, smo imeli vsi otroci radi. Iz oddaljene vasice se je vozil do naše hiše s kolesom, potem pa sta z očetom skupaj odhajala z vlakom v službo. Njegovo vasico smo sicer večkrat opazovali. Bila je čudovito prilepljena na pobočje Gore in zdela se mi je strašno daleč. Občudovala sem strica, kako zmore s kolesom prevoziti tako razdaljo

pred službo in po njej. Mama mu je vedno postregla s čajem ali pa s kavo, če je bila pri hiši. »Da boš laže vozil,« je prijazno dodala.

Velikokrat sem šla na železniško postajo, da bi pričakala očeta in sodelavca. Prijela sta me za roke in stric mi je vedno kaj lepega rekel. Večkrat so se v žepih njegovega suknjiča znašle kake hruške ali slive in nekoč mi je prinesel v robec zavite gozdne jagode, ki jih do takrat še nisem poznala. Toda da bi šla služit k njim? Saj še družine nisem poznala!

Moja prva »služba« se je izkazala za prelepe počitnice, ki sem jih preživela na obširni kmetiji s prijaznimi domačimi otroki, ki so pridno delali, mene pa razvajali s sadjem, toplim mlekom in obilico hrane, ki je je bilo na kmetiji dovolj. Igrali smo se čudovite igre daleč od nevarne ceste, ki seka mojo vas na dve polovici, od nagajivega brata in zahtevnih sestric, ki so vedno kaj hotele od mene. Ko sem se vračala čez nekaj tednov domov, je bila na prtljažniku starega kolesa vreča krompirja in še mreža slastnih hrušk. »To pa je vaša pridna punčka zaslužila,« se je veselo nasmejal prijazni »delodajalec«.

O, tako služenje je precej podobno tistemu, kar sta Adam in Eva imela pred prvim grehom v raju. Žal pa delo ni vedno združeno z radostjo in služenje ne podobno pesmi mladega srca. Ko nekaj delaš z odporom, zaradi nuje ali pod prisilo, se lahko to spremeni v prekletstvo, nesrečo, bolečino. Če moraš nekomu služiti kakor suženj, ostaja sonce brez svetlobe in noči brez zvezd.

Služenje med zakoncema

Sama nisem vodilni tip človeka. Z večjim veseljem sledim ukazom, težko pa jih izrekam. To pa ni vselej dobro, niti zame niti za druge. Spominjam se, da je bil pokojni mož velikokrat skoraj nejevoljen, ker sem vse odločitve prepuščala njemu.

Družina in Življenje

5

je blagoslov in dar, ki osrečuje, dopolnjuje in daje pravi sok skupnemu življenju. Pričakovati, da bo vse po tvoje, grajati moža ali ženo za drobne napake in kar naprej pozabljati, da ima tudi ogromno dobrih lastnosti, je ubijanje nečesa velikega, kar sta začela z zakramentom. Ko napredujete v predanosti sopotniku, to ni ponižanje, temveč najmočnejša rast lastnih globin.

Kako občudujem prijateljice, ki imajo težko bolne može, pa jih s toliko ljubezni negujejo, razveseljujejo, se darujejo kakor nenehno poživljajoča luč! Kako sem srečna, ko me obišče kak par, ki ni več v rosni pomladi življenja, pa mi mož ponosno reče: »Poglejte mojo, mar ni vedno lepša?« In kako utrujajoči so zame obiski žena, za katere vem, da mi bodo samo »nakladale«, kako težak je njen »ta stari«. Tako milo je, ko k meni pridejo možje ali žene in me prosijo za kako idejo in pomoč, da bi ob kakem prazniku posebno razveselili svojo življenjsko ljubezen!

Odnosi med ljudmi postajajo vse bolj temni. Trdno sem prepričana, da je modro služenje, ki je prežeto z ljubeznijo, lahko močan vir svetlobe, oaza v puščavi brezčutnega potovanja, rast življenja in resnični blagoslov z neba. Pravilno služiti pomeni biti povezan s sabo, z bližnjim, biti ves prežet z Božjo bližino. Znati služiti s srcem pomeni znati biti srečen.

Včasih je šlo za drobne stvari: barvo zidu ali kakšen film si bova ogledala, celo lastno obleko sem si izbrala tako, da sem mu pokazala dve, ki sta mi bili všeč, in je moral on izbrati. Popuščala sem tudi pri pomembnih odločitvah, na primer, kje bova postavila dom in si sploh nisem upala dvakrat ponoviti, da si želim drugo možno lokacijo.

Z veliko bolečino sem opustila svoje največje veselje, igro v amaterskem gledališču, pevski zbor in še marsikaj drugega, ker je samo omenil, da mu ni prijetno, če ga ne čakam zvečer doma. Pustila sem službo, v kateri sem se krasno počutila, kar me je po njegovi smrti spravilo v neznosno stisko, saj je bilo iskati službo s tremi otroki, od katerih je bil najmlajši še dojenček, zahtevno in težka preizkušnja tudi za otroke, ki so zgubili hkrati očeta in materino prisotnost.

Služiti brezglavo in nerazumno ni niti dobro niti koristno.

Druga skrajnost je imeti vsako služenje za suženjstvo in neenakopravnost.

Omejila se bom samo na služenje med zakoncema, čeprav bi bilo čudovito spregovoriti o njegovih drugih oblikah, ki so mi bile v življenju ponujene (služenje otrokom, Cerkvi, družbi). Postreči možu z milino Marije, pomagati ženi s skrbnostjo Jožefa

Jožica Pizzoni

Družina in Življenje

6

SLUŽENJE

PRIVILEGIJ LJUBEČEGA SRCA Sina sem poslala po list, na katerem je prebral naslov Tema poletnega glasila – služenje. »Služenje smo imeli pri veroučnem testu,« je takoj komentiral. »Kaj pravi Jezus o služenju.« »In kaj pravi?« me je zanimal njegov odgovor. »Da je služenje ljubezen.« Ko sem v preteklih dneh razmišljala o tej temi, ki je tudi med nama z možem odprla kar nekaj (tudi burnih – hudi duh ne počiva!) vprašanj, sem v svojem življenju iskala kaj otipljivega, na kar bi lahko pokazala s prstom in rekla: »To je služenje.« In ko sem tako v mislih brskala po preteklih dneh, se mi je pred očmi zavrtel prizor izpred več tednov.

Začele so se šolske počitnice, in sicer s prepiri otrok, kdo bo prvi na računalniku ter pred prižgano televizijo, in nenehnim pritiskanjem na daljinca. Možu je prekipelo, ugasnil je televizijo in računalnik in ju do nadaljnjega prepovedal. Otroci so se seveda razburjali, a si preveč glasno vseeno niso upali izraziti svojih protestov, ker je bila atova odločnost zelo očitna. Televiziji se je odpovedal tudi sam. Proteste, da sedaj ni kaj početi, sva prekinila tako, da smo se šli družinsko igro. Brez prepira med otroki ni šlo, a prvi dan smo preživeli.

V naslednjih dneh se je v našo hišo naselil mir, kot ga nismo izkusili že par mesecev. Vsako jutro znova sem bila vesela, ko sem otroke zagledala ob raznih igrah, ki so že dlje časa samevale na policah. Med njimi ni bilo nobenega draženja, o vsem so se nekako sporazumeli in nobeden še pomislil ni na dolgčas, na prepovedano pa tudi (skoraj) ne. Z možem sva posvetila skupni

molitvi čas, ko še nisva bila zaspana in nisva drug drugega priganjala v posteljo. Pomagala sva si pri vseh opravilih in se presenečala z raznimi uslugami in drobnimi pozornostmi. Ko je mož brez moje vednosti opravil delo, ki ga navadno opravljam sama, so ob mojem presenečenju v njegovih očeh zažarele iskrice. Še ta trenutek vidim ta prizor, kako stoji tam med podboji vrat in na mojo hvaležnost odgovarja z ljubečim, iskrivim pogledom, žar njegovega obraza pa mi sporoča: »Ljubim te.« Ta njegova ljubezen me je preplavljala, dražila moje misli in čute, da sem iskala priložnosti, ko sem lahko tudi sama služila njemu, izvoljencu svojega srca. Sadove so želi tudi otroci. Pozornosti, poslušanja, uslug ni manjkalo, vsem nam je bilo enostavno lepo.

Služenje je privilegij ljubečega srca

Moja sreča v takih dneh ni kakšen vzhičen, kratkotrajen občutek, ampak sreča, ki je bila zasejana v mojo bit že pred leti, tisti trenutek, ko sem se ob možu zavedla, da je služenje privilegij ljubečega srca, ki ga ne skruni skrb za lastno korist. Občutek služenja je čudovit, a le, če je služenje iskren vzgib ljubezni, ki ne pričakuje povračila. Dolga leta sem živela v prepričanju, da mora moje služenje biti vsaj opaženo, če že ne vrnjeno, pohvaljeno. Takrat, ko zanemarjam čas,

Družina in Življenje

7

posvečen Bogu, ali pa je moja molitev površna, se od nekje prikrade senca starih pričakovanj. Če se temu pridruži še telesna utrujenost, moja šibkost pogosto slavi zmago. Takrat sem zagledana vase, v svoje opravljeno delo, s čakanjem na odziv pa v meni narašča jeza. Kadar pa je moja molitev zbrana, predvsem pa redna, me Gospod krepi in mi namenja obilo priložnosti, da v življenju sledim njegovemu zgledu. Kot pomočnika mi pošilja mojega moža. Velikokrat se zgodi, da me prav v trenutkih moje slabosti preseneti z dejanjem ljubezni, ob katerem se zavem, da sem podlegla svoji sebičnosti.

Izbira je moja: ali ponižno priznam svojo slabost in začnem znova ali vztrajam v svoji prepričanosti in ranjenosti. Nov začetek prinaša blagodejno olajšanje; tako dobro dene, posebno ko čutim ali vidim moževo razumevanje, medtem ko me vztrajanje vodi v temo nejevolje, prepirov, kjer sem vedno manj sposobna opaziti druge, kaj šele njihove potrebe. In dlje kot traja to sebično vztrajanje, težja je pot nazaj. Edino Bogu se lahko

Začele so se šolske počitnice, in sicer s prepiri otrok, kdo bo prvi na računalniku ter pred prižgano televizijo, in nenehnim pritiskanjem na daljinca. Možu je prekipelo, ugasnil je televizijo in računalnik …

zahvalim, da se z njegovo pomočjo učim priznavati in popravljati svoje slabosti. Da me vera in upanje vanj ženeta takrat, ko mi pojemata moč in volja, in da me opominjata takrat, ko zavijem na pot sebičnega samopomilovanja. Edino Bog. V njem sem postala boljši človek, v Bogu sem našla mir in moč, ki ga ta svet ne daje.

Ta trenutek se sprašujem le, kdaj bom imela toliko moči, da bom tistega mamona, ki smo ga obesili na steno dnevne sobe, kjer ves čas sporoča »Prižgi me«, snela s tistega mesta. (Tam bi vendar moralo viseti 10 Božjih zapovedi!) Velikokrat je namreč prav pobeg v tisti drugi svet tisti, ki krade čas, da sta služenje in uslužnost v naši družini spregledana in osamljena potisnjena v kot …

Alenka Brožič

Družina in Življenje

8

NAŠ POGOVOR

ZAKONCA KIT IN DREW COONS Srečati ljudi, kot sta Drew in Kit COONS, je privilegij, ki te zaznamuje in v tebi pusti sled upanja, veselja, miru, zaupanja v Božjo previdnost … Vodstvo DiŽ ju je povabilo v Slovenijo in veseli smo, da sta se povabilu rada odzvala ter sprejela odgovornost za vodenje dveh vikend seminarjev: na Ljubelju za pare, ki so nenamerno brez otrok, in v Crikvenici za voditeljske pare. Njuno razpoložljivost sem z veseljem izkoristila z namenom, da ju predstavim bralcem našega glasila.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavita? V kakšnih družinah sta rojena, kakšno vizijo sta imela v mladosti za svoje življenje in na kakšno pot vaju je povabil Gospod?

Drew: Moje ime je Andrew – Drew (Andrej) Coons in sem rojen v Alabami v ZDA. Ker sem bil dober v šoli, sem odšel študirat na tamkajšnjo univerzo, da bi postal inženir. Dobil sem priložnost, da sem delal na področju konstruiranja vesoljskih plovil.

Po dokončanem študiju sem se zaposlil kot strojni inženir in delal kar nekaj let za podjetje BSA, ki je veja nemškega podjetja. Skratka, imel sem dobro službo

in lepo kariero. A že med časom zaposlitve sva se z ženo pridružila organizaciji Family Life (ameriška različica Družina in Življenje), kjer sva dobila čudovito izkušnjo sodelovanja z ljudmi. Videla sva, kako Gospod med nami dela čudovite stvari. Zato sem pustil službo ter se z ženo v polnosti predal delu v organizaciji Family Life.

Kit: Moje ime je Katharine – Kit (Katarina) Coons in sem rojena v severnem delu Amerike v Minnesoti. Z Drewjem imava zelo drugačno izkušnjo odraščanja in vzgoje (to je pogojeno s tem, da je kultura in vzgoja v Severni Ameriki drugačna od tiste na južnem delu). Odraščala sem v družini, kjer smo bila tri dekleta. Z Drewjem sva se pravzaprav spoznala na misijonu v Afriki, kjer sva se zaljubila in po vrnitvi v Ameriko poročila ter zaživela v Severni Karolini.

Drew se je zaposlil kot inženir, vzporedno pa sva se pričela ukvarjati z zakonci, družinami in ustanavljati zakonske skupine. Tako sva živela približno 10 let.

Drew: Moj oče je umrl v prometni nesreči, ko mi je bilo 10 let. Tako je moja mama prevzela vzgojo mene, brata in sestre. Ko sem bil star 17 let, sem odšel študirat na univerzo in pravzaprav sem s tem odšel od doma. Domov sem prihajal le še na obisk.

Zato mi je bilo življenje s Kit v veliko veselje in bilo je prvič, da sem na enem mestu, v isti hiši živel tako dolgo – 18 let.

Kit: Jaz sem študirala v Minnesoti in se izučila za učiteljico razrednega pouka. Nikoli pa se nisem zaposlila v tej smeri. Res, da sem poučevala v času misijona v Afriki, a tam sem učila odrasle. Po poroki se pravzaprav nikoli nisem zaposlila kot učiteljica v šoli.

Drew: Kaj torej pomeni »dati življenje«? Bog nam s temi besedami želi reči: odpovej se sobotni nogometni tekmi, ki bo po televiziji, in pojdi z družino na piknik …

Družina in Življenje

9

Tema tokratnega glasila je služenje. Bi nam lahko konkretno zaupala, kako služita drug drugemu in kako razumeta pojem služiti drugemu?

Drew: Pismo Efežanom pravi možem: »Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.« (Ef 5,25) Krščanski možje to vemo, a se vseeno sprašujemo, kakšna ljubezen je to, kaj to pomeni meni kot možu. Mislim, da ni nobene dileme: možje smo pripravljeni dati svoje življenje za družino, če bi nas nekdo fizično napadel in nam grozil. Toda Bog pogosto tega ne zahteva od nas, to se zgodi dejansko zelo redko. Kaj torej pomeni »dati življenje«? Bog nam s temi besedami želi reči: odpovej se sobotni nogometni tekmi, ki bo po televiziji, in pojdi z družino na piknik; kliče nas, naj po napornem delavniku, ko bi najraje počivali, poskrbimo za otroke, da ima žena nekaj časa zase; poziva nas k temu, da se odpovemo svojim željam, da bi odšli s prijatelji na ribarjenje za ves dan, in gremo raje z družino na obisk k ženinim staršem.

Vidite, Bog nas poziva h konkretnim odpovedim svojim željam, da služimo svoji ženi oz. družini.

Seveda ne zahteva tega naenkrat, ampak počasi in korak za korakom. To je služenje, ki ga lahko dan za dnem možje udejanjamo v svoji družini.

Kit: Sveto pismo narekuje ženam, da svojim možem služimo tako, da jih spoštujemo (Ef 5,33b). Kaj pa za nas to konkretno pomeni? Na več načinov lahko kaj naredimo, a eden izmed pomembnejših je, da vse velike odločitve pustimo sprejemati možu. Lahko sicer povemo svoje mnenje, a končno odločitev prepustimo možu, četudi se čutimo zelo negotove, kako se bodo stvari iztekle. Na ta način ga opogumljamo in mu služimo. Seveda to ni vedno lahko narediti, a tudi možu ni lahko služiti ženi. Zato je tako pomembno, da smo povezani z Bogom, saj nam on daje moči za to, da lahko to udejanjimo.

Možu tudi veliko pomeni, če se kdaj uredimo smo zanj in ga »pocrkljamo« z drobnimi stvarmi: mu kaj dobrega skuhamo, spečemo, mu dovolimo, da se ob prihodu domov najprej spočije. Možje niso tako zelo zahtevni, kot žene ponavadi mislimo. So zadovoljni z malim, seveda pod pogojem, da čutijo naše spoštovanje, če vedo, da verjamemo vanj, in če se mu znamo zahvaliti za stvari, ki jih je naredil dobro. Naša

pohvala ga zelo opogumlja! Veste, žena je možu kot ogledalo, v katerem vidi svoj odsev. In kaj se zgodi, če ta odsev (žena) neprenehoma sporoča: »Poglej, kakšno je okrog hiše, boš že enkrat to naredil in z otroki tudi ne preživiš nič časa, nič mi ne pomagaš …!« Če mož sliši samo to, bo tako o sebi dejansko mislil in to ga ne bo opogumljalo. Če pa mu odsev odgovarja: »Hvaležna sem ti, ponosna sem nate, hvala, da si se včeraj postavil za našo družino …« je to vsekakor način, s katerim spoštujemo moža.

Drew: Kit ima prav. Moško srce si želi spoštovanja.

Saj veste, moški naredimo veliko stvari, da bi bili spoštovani: želimo voziti najhitreje, ujeti največjo ribo, splezati na najvišji vrh … vse samo zato, da bi bili spoštovani. Če pa me spoštuje moja žena, mi je to dovolj, in to ne glede na to, kako me sprejemajo

Kit: Možu tudi veliko pomeni, če se kdaj uredimo smo zanj in ga »pocrkljamo« z drobnimi stvarmi: mu kaj dobrega skuhamo, spečemo, mu dovolimo, da se ob prihodu domov najprej spočije. Možje niso tako zelo zahtevni, kot žene ponavadi mislimo. ljudje v okolici, službi. Ponavljam, če moža spoštuje njegova žena, se čuti vrednega in izpolnjenega.

Sredi aprila sta se na Ljubelju srečala z zakonci, ki so nenamerno brez otrok. Kako sta se vidva soočila z neplodnostjo in kaj vama je pomagalo iziti iz krize?

Kit: Mislim, da je neplodnost za zakonca zelo težka izkušnja, čeprav se mi zdi, da za ženo še nekoliko bolj. Bog je namreč v ženo vgradil željo po otrocih, ona je nosilka življenja. Način, kako iziti iz te krize je podoben, kot če se nam pripeti kakšna druga

Družina in Življenje

10

preizkušnja: ostanemo brez službe, zbolimo za rakom ali resno kronično boleznijo, doživimo prometno nesrečo ipd. Najprej si žalosten, razočaran in jezen.

Meni je pomagalo zavedanje, da ima Bog gotovo drugačne načrte z nama. Da ima višji namen, saj nenazadnje nas vse pošilja v svet, da smo njegovi ambasadorji, da govorimo drugim, kaj je naredil za nas. Seveda pa je bilo začetnih sedem dolgih let zelo težko: nov ciklus – novo upanje, konec ciklusa – ponovno razočaranje. Zelo sem hvaležna Drewju, da me je v tem času opogumljal, poslušal ter mi s tem pomagal.

Drew: Bog ima za vsakogar, za vsak par posebno darilo, posebno poslanstvo. Če bi imela na voljo izbirati to darilo, bi se gotovo odločila za otroke. In sva poskusila ter se trudila. Toda čez čas, po mnogih razočaranjih in veliki bolečini, sva spoznala, da nama Bog namenja drugačno darilo. Imela sva torej izbiro: ignorirati to njegovo darilo in vztrajati pri svojem ali

Kit: Verjameva, da naju Bog ni namerno kaznoval s tem, da ne moreva imeti otrok. Slabe stvari se pač dogajajo vsem, vernim in nevernim. pa ga sprejeti. Odločila sva se za njegov dar in ta dar je bil svoboda potovati, delati in služiti njemu povsod po svetu. To res ni bilo tisto, kar bi midva že v začetku izbrala, a videla sva, da je dobro, da je to v bistvu najin privilegij. Gospod včasih žrtvuje posameznike, da lahko pomaga mnogim ljudem. Tudi Jezus je bil žrtvovan za mnoge. Midva sva imela čas in voljo, da sva lahko pomagala mnogim družinam z otroki prav na račun tega, da sama otrok nisva imela. Zaradi najine razpoložljivosti so mnogi zakonci ostali skupaj in se niso ločili. Gospod je vedel, česar jaz nisem, in naredil bolje, kot bi lahko jaz sam.

Kit: Naj poudarim še nekaj. Verjameva, da naju Bog ni namerno kaznoval s tem, da ne moreva imeti

otrok. Slabe stvari se pač dogajajo vsem, vernim in nevernim. Midva nikakor ne čutiva, da sva kaznovana.

Bog stvari dovoli, da se zgodijo. Lahko bi izbrala jezo in maščevanje ter si s tem uničila življenje. Izbrala pa sva njegovo ponudbo in danes vidiva, da je bilo dobro. Veste, tudi midva sva šla skozi vse preiskave, bila sva na listi za posvojitev otrok, toda v nekem trenutku sem sprejela odločitev: dejstvo, da otrok morda ne bo, mi ne bo uničilo življenja. Tega ne smem dovoliti! In to smo naredili tudi na Ljubelju. Parom sva dala izziv, naj tudi sami sprejmejo odločitev, da jim dejstvo neplodnosti ne bo uničilo življenja, in jim iskreno želiva, da bi iz te preizkušnje izšli še boljši.

Kako naj pari, ki imamo otroke, stojimo ob strani parom, ki so soočeni s preizkušnjo neplodnosti?

Kit: To je podobno, kot če moraš potolažiti ženo, ki je pravkar izgubila moža ali obratno. Kaj torej storiš, kaj rečeš? Če si v bližini takega para, je najbolje, da ne govoriš nič, ker lahko hitro izrečeš kaj, kar bi par še bolj prizadelo. Preprosto ju spremljajte v njuni žalosti, bodite z njima in ju imejte radi. Ne trudite se pametovati. Lahko pa jima pomagate tako, da še bolj izboljšata njun zakon. In tu ste si res lahko v veliko pomoč, saj sta še vedno le zakonca, ki imata podobne probleme kot pari, ki imate otroke.

Naš pogovor se s tem ne zaključuje, saj bomo nadaljevanje objavili v prihodnji številki glasila.

Pogovarjala sem se Petra Berčan

Družina in Življenje

11

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

SLUŽENJE v naši družini Skupaj hodiva po isti poti že skoraj 25 let. V teh letih se je nabralo že skoraj za knjigo spominov, lepih in tistih, ki so naju naredili takšne, kot sva. Že na začetku najine poti sva se odločila, da bomo živeli skupaj s Tonetovimi starši, saj drugače sploh nismo mogli. Tone namreč izhaja iz kmečke družine in nekako je bilo pričakovati, da bova midva s kmetovanjem nadaljevala. Tako sva se kmalu srečala z besedo služiti, saj sva bila vzgojena, da je treba starše spoštovati z veliko začetnico in jih tudi ubogati. Je pa res, da so bili Tonetovi starši zelo odprti, saj so nama dovolili tudi drugačne poglede, ki sva jih midva imela. O njih smo se pogovorili in nekako našli skupni jezik.

Tako sva začetke najine poti bolj usmerila v odnos služenja drug drugemu in skupnemu dobremu. Že res, da sva prinesla v najino gnezdo vsak svoj prav, a kmalu sva spoznala, da če bova vztrajala pri svojih manj lepih vrlinah, naju in tudi našega doma to ne bo pripeljalo daleč. Tako sva že na začetku manj zavedno, kasneje pa vedno bolj z vsem čutom odgovornosti začela sprejemati drug drugega in najin odnos je prerasel tisti občutek, da nekomu kar naprej služim.

Priznam, da se je kdaj zgodilo, da sem si kot ženka naložila preveč bremena (to se mi še vedno dogaja, saj želim vsakemu ustreči) in si nisem nikoli dovolila, da bi se med dnevom morda malo počila. Sčasoma pa sem prišla do spoznanja, da je tudi počitek potreben tako za telo kot duha. Zgodi se, da si znava oba v trenutku nemoči poiskati nekaj trenutkov zase. Gotovo je k temu pripomogel najin odnos, saj ga že od samega začetka gojiva in delava na tem, da sva drug drugemu potrebna. Veva, da kot celota, kot eno delujeva veliko bolje kot posameznika. Morda se sliši čudno, ampak tudi Tone kdaj pa kdaj zalije rože, jaz pa grem z njim v gozd podirat drevesa ali pa v kamnolom. Ker naju še vedno povezujejo besede, ki sva si jih na poročni dan izrekla (danes jih seveda veliko bolje razumeva), da si bova blizu v sreči in nesreči, bolezni in zdravju ter da se bova spoštovala in ljubila vse dni najinega življenja, nama ni težko.

Tako sva vzgajala in še vzgajava tudi najine tri otroke.

Morda bolj z dejanji kot z besedami. Koliko nama je uspelo, bo gotovo pokazal čas, a zdi se nama, da sva jim tisto osnovno, ljubiti, verovati in upati, nekako vsadila v srce. Kolikokrat je bilo potrebno ne samo z besedo, temveč tudi z dejanji dokazati, da lahko drug drugemu naredimo ta svet prijaznejši in še doto za večnost si s tem nabiramo. Že res, da si včasih želiva, da bi jim bila privzgojila še več, a vesela sva ob spoznanju, da sva se trudila po svojih najboljših močeh. Morda sva bila včasih preveč zaščitniška, lahko bi rekla, da sva jim morda preveč popuščala, preveč stvari naredila namesto njih … A pridejo trenutki, ko vidiš, da si spoštovan, ko začutiš, da te

imajo otroci radi in da jim dom in družina pomenita veliko. Vedno smo si med sabo govorili, da si moramo pomagati, da moramo biti eno.

Zagotovo pa je, da najin odnos in najino gledanje na svet ne bi bila takšna, če bi bila sama. Kolikokrat nama v ušesih zveni: »Vse premorem v Njem, ki mi daje moč«. Veva, da sama ne bi zmogla, z Njim pa gre … Tudi zakonska srečanja naju bogatijo, naloge, ki jih opravljava pa v vsakdanjik prinašajo to, kar velikokrat neizmerno potrebujeva – biti dober sozakonec, znati odpuščati, služiti, ljubiti … Zagotovo bi bilo brez tega težje hoditi po poti življenja. Tudi družina bi bila drugačna in tega se dobro zavedava. Že res, da nama je blizu beseda služiti, ampak midva to jemljeva kot vrlino.

Kristjani imamo zagotovilo, da nismo sami. To moramo vzeti resno, saj bo tako življenje zagotovo veliko lepše. Nikakor ne bo lažje, bo pa pot, po kateri moramo in bomo še hodili, veliko lepša z Očetom, ki je tudi za mojo, tvojo pot dal svojega Sina na ta svet, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. S tem zagotovilom imamo zaklad, ki ga moramo ponesti v svoje življenje in življenje vseh, ki nas obdajajo.

Dragica in Tone Črešnar

Družina in Življenje

12

BOŽJI DAR ČLOVEKU (MOŽU) »Spregovoril sem »besedo stvarjenja« in po njej ustvaril nebesa in zemljo. Ko sem ustvaril človeka, sem ga izoblikoval iz prahu zemlje in v njegove nosnice vdihnil življenje. Tebe, žena, pa sem izoblikoval po tem, ko sem v človekove nosnice vdihnil Duha življenja, ker so tvoje nosnice preveč nežne. Dal sem, da je na človeka leglo trdno spanje, da sem mogel v miru in potrpežljivo upodabljati tebe. Možu sem dal trden spanec, da se ni mogel vmešavati v mojo ustvarjalnost. Oblikoval sem te iz posebne kosti. Izbral sem kost, ki varuje moževo življenje.

Izbral sem rebro, ki varuje njegovo srce in njegova pljuča in ga podpira, kar je prav tako namen tvojega življenja.« »Okoli te kosti sem te upodobil. Jaz sam sem tvoj upodabljavec.

Ustvaril sem te popolno in lepo. Tvoje danosti so podobne rebru: je močno, a hkrati nežno in krhko. Poklicana si torej, da varuješ najbolj nežen možev organ, njegovo srce. Njegovo srce je središče njegovega bitja, njegova pljuča pa vzdržujejo Duha življenja. Rebrna kletka se lahko vsa zlomi, preden dovoli, da se poškoduje srce. Zato si, žena, tudi ti povabljena, da tako podpiraš (varuješ) svojega moža, kot rebrna kletka podpira (varuje) srce.« »Nisem te vzel iz moževe noge, da bi mu bila podložna, niti iz njegove glave, da bi mu gospodovala. Vzel sem te iz njegove strani, da bi mu stala ob strani in bi mu bila vedno blizu. Ti si moj popolni angel. Ti si moja lepa mala deklica. Sedaj si odrasla, da bi bila čudovita žena odličnosti, da se moje oči spočijejo, ko zagledajo to odliko v tvojem srcu. Te tvoje oči: ne spreminjaj jih. In tvoje ustnice: kako ljubke so, ko se razpirajo v molitvi.

Kakšna popolnost je tvoj nos in kako nežen dotik zmorejo tvoje roke! Božal sem tvoj obraz, ko si globoko spala. Tvoje srce sem približal svojemu in ga držal ob njem. Od vsega, kar diha in živi, si mi ti najdražja – najbolj podobna meni.« »Adam je v svežem dnevu hodil ob meni, pa je bil kljub vsemu osamljen. Ni me mogel videti ali se me dotakniti.

Lahko me je le čutil. Prav zato sem vse, kar sem želel, da bi Adam delil in izkušal z menoj, oblikoval v tebi: svojo svetost, svojo moč, svojo čistost, svojo ljubezen, svojo varnost in svojo podporo. Zato si zame posebna, ker si moja podaljšana roka.« »Moški zrcali mojo podobo, ženska moja čustva. Skupaj odsevata mojo popolnost. Zato možje, dobro ravnajte s svojim ženami: ljubite jih, spoštujte jih, ker so krhke. Ko njih prizadenete, prizadenete mene. Karkoli storite njim, meni storite. Če se znašate nad njimi, poškodujete svoje srce, srce vašega Očeta in srce njihovega Očeta. Žene, podpirajte svoje može. V ponižnosti jim pokažite moč čustev, ki sem vam jo dal. V nežni tihoti jim pokažite svojo moč. V ljubezni jim pokažite, da ste rebro, ki je poklicano, da varuje njihovo notranjo moč.« Vir: internet

Družina in Življenje

13

SLUŽENJE „Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje.“ (Jn 15,13) Razmišljam, kako v najinem odnosu in družini ta resnica, po milosti Božji, postaja vedno bolj živa, kako počasi padajo z najinih oči koprene, ki so meglile pogled na te Jezusove besede.

Ko sva začela skupno pot, sva bila v veliki meri sebična, nezrela in nepripravljena za darovanje samega sebe v ljubezni. Drugače rečeno, breme dneva in delo za druge(ga) sva dojemala kot žrtev v negativnem smislu, kar je vodilo v izčrpanost in tiho jezo, občutek krivice in izkoriščanosti. Toda Jezus pravi: “Svoje življenje dam za ovce. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe.“ (Jn 10,15b,18a). Ko mi je Gospod v določenem trenutku odprl oči za to resnico, se je v meni začel spreminjati odnos do služenja. Vse moje delo je začelo dobivati drugačen smisel in svojo vrednost v Božjih, ne človeških očeh. Ker trenutno ne hodim v službo, saj skrbim za otroke, ostarele starše, dom in skupaj z Rudijem za kmetijo, sem mnogokrat, pa tudi še sedaj, zelo močno doživljala to breme dela, odgovornosti, pomanjkanja časa za razvedrilo in počitek. Vse pa je bilo začinjeno še z groznim občutkom brezvrednosti, ker ne hodim v službo, nimam »svojega« denarja ... Ja, duh tega sveta je silno močan in lahko se mu upremo le z Božjo močjo. Ko sva začela razumevati razliko med služenjem s »stisnjenimi ustnicami«in prostovoljnim darovanjem samega sebe, je to pomenilo, da stvari poskušava delati z ljubeznijo in vero, pa naj bodo še tako majhne. Mnogokrat nama ne uspe, še posebno se meni ti padci ponavljajo v obdobjih ali trenutkih, ko ne molim in sama čutim, da izpustim Jezusovo roko. Malček kaj hitro pade, če ga ne drži skrbna mamina ali močna očetova roka … Takrat sva res težavna zase in za okolico, otroci močno zaznavajo, kaj se dogaja, in njihove oči spet zasijejo, ko se pobotava med seboj in z Bogom. Od srca sva hvaležna Gospodu za njegovo usmiljenje in večno zvestobo, da nikoli ne obupa nad nama.

Zunanji okvir življenja pravzaprav ostaja isti, toda

smisel in vrednost dejanj, ki so narejena v ljubezni in za Boga, sta drugačna. To ne pomeni neko romantično navdušenje in plavanje v lepih občutkih, ampak je ta ljubezen še kako »krvava«. Včasih je služenje tako težko in notranje trpljenje tako veliko, da je edino, kar med delom zmoreva, le v ječanju klicati Jezusovo ime. Močno doživljava, da služenje zaobjema vse tri ravni človeškega bitja: telesno, duševno in duhovno. Slednje nama je v zadnjem času še posebej dragoceno. Molitev in darovano

trpljenje za nekoga, ki je v stiski, tudi v naju krepi vero, zaupanje, prijateljstvo z Bogom. Pomoč in spodbudo za služenje in krepitev Božjega pogleda na življenje črpava tudi iz knjig z duhovno vsebino – vedno bolj pri srcu sta nama p. Pij in seveda Devica Marija ter tudi ljudje, ki v današnjem času živijo in delajo v moči Sv. Duha. Tistim, ki so se osebno dotaknili najinih življenj po molitvi, pogovoru ali pričevanju, sva iz srca hvaležna za njihovo služenje in se veseliva nagrade, ki jih za vse dobro čaka v nebesih. Sicer pa – vse je milost! Slavi moja duša Gospoda, amen!

Joži in Rudi Bernik

Družina in Življenje

14

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

Hvaležnost omogoča služenje

p. Ivan Platovnjak

Vsak kristjan je poklican, da postaja podoben Jezusu Kristusu v njegovi služeči ljubezni: » … kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik, tako kot tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mr 10,26–28) K temu sta na poseben način po zakramentu zakona poklicana vidva, draga zakonca. Obstaja pa nevarnost, da pozabita, da vajin zakon ne more zoreti, če vedno znova ne odgovarjata na to poklicanost. Še slabše pa je, če to poklicanost razumeta enostransko in jo celo izrabljata v svojo korist.

V spominu mi ostaja neka poročena gospa, ki si je zadala nalogo, da vedno služi svojim najbližjim, možu in otrokom. Ob tem je postajala vedno bolj utrujena.

Ob nedeljah se je še posebej potrudila, da bi čim bolje pripravila kosilo, medtem ko so njen mož in otroci »počivali« ob televiziji. Ko jih je poklicala h kosilu, so hitro pojedli to, kar jim je pripravila, in takoj spet odšli. Med jedjo ni nihče omenil pripravljene hrane.

To jo je zelo bolelo. Ni vedela, kaj naj napravi. Vedela je, da tako ne gre naprej in da takšno služenje ne vodi nikamor. Zato se je neko nedeljo odločila za drugačno kosilo. Poklicala jih je kot običajno. Ko so prišli k mizi, so vsi ostrmeli. Nekaj časa so gledali krožnike, nekaj časa njo in niso vedeli, kaj naj si mislijo. Tedaj pa se

V spominu mi ostaja neka poročena gospa, ki si je zadala nalogo, da vedno služi svojim najbližjim, možu in otrokom. Ob tem je postajala vedno bolj utrujena. je ves jezen oglasil mož: »Kaj si pa ti misliš o nas, da smo krave?« Gospa je namreč zunaj natrgala nekaj trave in to dala na krožnike. Tedaj pa gospa vsa vesela pravi: »Krasno. Zdaj vsaj vem, da kaj vidite.

Prej sem mislila, da sploh ne opazite, da sem vam kdaj kaj pripravila za kosilo.« Po tem dogodku so

se skupaj pogovorili o njihovem nedeljskem kosilu.

Mož je bil takoj za to, da na vsakih štirinajst dni on pripravi nedeljsko kosilo. V pripravo je pritegnil tudi otroke. Tako so začeli resnično služiti drug drugemu in spoznavati, da nič ne nastane samo od sebe. Za vsem, kar so dobrega deležni, je v ozadju služenje nekoga.

Hvaležnost spodbuja služenje

Vsi smo odvisni drug od drugega. Še posebej kot zakonca potrebujeta drug drugega. Nobena sramota ni priznati, da potrebujeta medsebojno pomoč.

Mučno pa je videti, ko kdo izmed zakoncev tega ne prizna in ne zmore videti tega, česar je deležen, niti dati osnovnega človeškega odgovora na to, kar mu je darovano po služenju sozakonca.

Odgovor na dar služenja sozakonca je hvaležnost, ki se lahko izrazi s preprosto besedo »hvala«. »Hvala« je odgovor najboljšega v vaju, je znamenje vajine osnovne človeške kulture. Hvaležnost je tisto, kar gradi vajin zakon. Nehvaležnost pa ga siromaši, še več, celo ruši.

Kot človeka živita v neprestanem nastajanju in sta mnogo bolj to, kar še nista, kot to, kar sta že.

Za to, da bosta postala to, kar sta v Božjem načrtu, potrebujeta drug drugega in sta drug pred drugim dolžnika. Bilo bi zelo žalostno, če bi to zanikala.

Zakonec, ki nosi v sebi hvaležnost, je pozoren in opazi vse dobro. Zato najde vedno besede, ki gradijo mostove, ustvarjajo skupnost ter prinašajo mir in veselje. Nehvaležen zakonec pa ustvarja razdaljo in osamljenost.

Hvaležen zakonec omogoča sozakoncu, ki mu služi z nesebično ljubeznijo, da more v tej ljubezni vedno bolj rasti in odkrivati, kako je resnično največji dar Božje ljubezni prav zmožnost in moč za nenehno služenje, podarjanje sebe sozakoncu v vsem in z vsem, kar je in kar ima.

Družina in Življenje

15

Vsi smo odvisni drug od podarita Bogu v sozakoncu. Dar, ki ga podarita, prinaša zadovoljstvo in mir. Po hvaležnem človeku drugega. Še posebej kot Bog tako vedno bolj prebiva v svetu in more v njem zakonca potrebujeta drug drugega. uresničevati načrt odrešenja in posvečanja.

Nobena sramota ni priznati, da Pomembnost osebne/skupne potrebujeta medsebojno molitve in evharistije pomoč.

Vsekakor ni samo po sebi umevno zavedanje te Čudež hvaležnosti

Hvaležnost je najbolj jasno znamenje zavedanja, da vama je vse podarjeno. S tem priznavata tudi Bogu, da vse, kar zmoreta storiti dobrega drug drugemu, izhaja iz njega, iz njegove neizmerne dobrote in ljubezni. S hvaležnostjo priznavata, da sta dar drug drugemu in se s tem že podarjata drug drugemu in tudi Bogu samemu. Še več. Bog vaju čaka v sozakoncu, da odkrijeta svojo obdarovanost in vstopita v darujočo ljubezen, ki jo po zakramentu zakona v milosti Svetega Duha on izliva v vajini srci.

S hvaležnostjo postaneta v polnosti »lastnika« tega, kar vama Bog podarja, in to lahko podarjata drug drugemu v moči njegove darujoče ljubezni. Dokler tega ne opazita in v hvaležnosti ne priznata, da to resnično obstaja, živita tako, kot da tega sploh ni.

Takrat si lahko mislita, da sta reveža, da nimata ničesar, da sta za marsikaj prikrajšana. Toda to je pogosto znamenje slepote, nezmožnosti, da bi videla in priznala sebi in D(d)rugemu to, kar že obstaja.

Hvaležnost pa ozdravlja to slepoto in daje moč, da vedno bolje vidita vse drobne darove dobrote in sta za to neizmerno hvaležna. Sčasoma ne bo za vaju nič več samo po sebi umevno, vse bo postalo znamenje Božje in sozakončeve služeče ljubezni.

Prav tako lahko to, kar vama je dano, postane dar šele takrat, ko to v hvaležnosti sprejmeta in se

neizmerne obdarovanosti. Za to si je potrebno vzeti čas. In prav molitev vama želi omogočiti čas, ko se moreta globlje zavesti te obdarovanosti in jo tudi priznati v zahvali Bogu in v njem tudi drug drugemu. Še posebej je primerna molitev eksamna, ozaveščanje dneva ali pregled dneva pod vidikom obdarovanosti.

Tudi obhajanje evharistije vama želi omogočiti, da bi se vedno bolj zavedala, kako čudovit dar Boga sta drug drugemu, v njem in po njem. Kristus je namreč prišel na svet, da bi nam razodel Očetovo ljubezen in kako je vse, kar je in obstaja, dar njegove služeče ljubezni.

V evharistiji nenehno uresničuje zahvaljevanje Očetu. V njej povzema zahvalni odgovor stvarstva in človeštva (tudi vajin) Bogu, ko se mu daruje kot njegov prvorojenec. V njegovem telesu in krvi, ki ju smeta zaužiti, se vama znova daruje in vaju potrjuje v vajinem bivanju in izvoljenosti, da smeta in moreta v njem in skupaj z njim drug drugega ljubiti. Z vama je in ostaja ne samo po tej nebeški hrani, temveč

Hvaležnost je tisto, kar gradi vajin zakon. Nehvaležnost pa ga siromaši, še več, celo ruši. po vsem, kar sta in moreta podariti drug drugemu.

Z vama je tudi v vsem, kar delata in ustvarjata, ko jesta in pijeta, ko počivata in spita. V vsem in po vsem je on z vama. In bolj ko se tega zavedata in v hvaležnosti priznavata, bolj je lahko med vama dejavno navzoč.

Pred vama, draga zakonca, so poletni meseci, ko bo tudi čas za dopust, počitnice. Vzemita si čas drug za drugega in poskušajta še bolj gojiti med vama hvaležnost, da bo lahko tako Božja ljubezen vedno bolj prebivala v vama in med vama. Morda vama lahko pri tem pomaga tudi kakšen duhovni vikend za zakonce ali daljše duhovne vaje. Izkoristita možnosti, ki so vama dane. Ne bo vama žal. p. Ivan Platovnjak DJ

Družina in Življenje

16

DUHOVNA POBUDA

USPOSABLJANJE ZA DELO SLUŽENJA Ko sem pred časom z vnukinjami gledala risanko o zlatolaski, sem se spomnila na svoje otroštvo, ko še ni bilo v navadi, da bi bili otroci deležni toliko pozornosti, pohval in pravljic kot danes. Pa vendar sem se ob tem spomnila tudi na dogodek, ob katerem se še danes dobro počutim.

Ko sem bila še majhna deklica, me je nekoč mož moje birmanske botre imenoval zlatolaska. Kako blagodejna je bila takrat zame ta beseda! Kako močno sled veselja in sreče je zarisala v moje srce! Še danes, po toliko letih, mi je prijetno pri srcu, ko se tega spominjam. In ob tem pomislim, kako veliko poslanstvo imajo dobre in prave pravljice v otrokovem življenju.

Ko se je med možem in mano zgodil »kratek stik«, je hotel on najin prepir čisto po moško (razumsko) razčleniti, na hitro porazdeliti krivdo in odgovornost ter ga zaključiti z odpuščanjem. Pri meni žal to ne gre tako hitro.

Potrebujem odmik in čas. In ko sva tako nemočna iskala rešitev, se je v meni nenadoma pojavila odrešilna misel in razumela sem, kaj se z menoj dejansko dogaja. Spoznala sem, da se v trenutku, ko ne morem iz vrtinca slabih misli in obtoževanj, počutim kot kraljična v začaranem stolpu,

Ko se je med možem in mano zgodil »kratek stik«, je hotel on najin prepir čisto po moško (razumsko) razčleniti, na hitro porazdeliti krivdo in odgovornost ter ga zaključiti z odpuščanjem. Pri meni žal to ne gre tako hitro. Potrebujem odmik. iz katerega ne more sama. Ta kraljična potrebuje princa (kraljeviča, viteza), ki bi se potrudil in jo poiskal ter rešil iz začaranega stolpa. In to sem mojemu dragemu možu takoj povedala. Razumel je in spoznal, da je on na potezi in me mora rešiti. Med nama se to večkrat dogaja – večkrat me mora reševati iz začaranega stolpa. Le v pravljici se zgodi, da princ reši princeso enkrat za vselej.

Podobno je z našim odnosom do Odrešenika. Jezus Kristus je enkrat za vselej umrl za naše grehe, vendar smo zaradi svoje grešnosti in ranjenosti ta dar odrešenja sposobni doživljati le po delčkih. K »odreševanju po koščkih« pa smo na poseben način poklicani možje in žene.

Vesela sem, ko me iz začaranega stolpa mož reši z objemom in s tem, da me sprejme takšno, kakršna sem, in tam, kjer v tistem trenutku sem. Zgodi pa se, da se

kdaj moj mož znajde v vlogi začaranega žabca, ki za svoje »odrešenje«, da zopet postane kraljevič, ki ve, kakšno je njegovo pravo poslanstvo, potrebuje kraljičin poljub.

Ob teh prispodobah ugotavljam, da je življenje lažje, če človek ve, kakšno je njegovo poslanstvo oziroma kakšna je njegova vloga v življenju. Če pomislim na naše starševstvo, je naša vloga v tem, da kažemo našim otrokom pravo pot. Pa ne le otrokom, pač pa vsem, s katerimi živimo v ožji in širši družini, in končno vsem, s katerimi nam je dano sobivati in negovati odnose. Jezus nam je zaupal poslanstvo: smo luč in sol družbe, v kateri živimo. Da tega ne bi pozabili, je prav, da drug drugega spodbujamo in drug drugemu pomagamo ter skupaj postajamo to, za kar smo bili poklicani. V Pismu Efežanom nam Pavel naroča: »Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru …, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti«. Mar ni prav to naša želja, da bi ohranili edinost Duha v naših družinah? In kaj je »vez miru«? Pavel nas bodri, naj se za to usposabljamo, ali z drugimi besedami: naj se naučimo služiti drug drugemu.

Sodobna kultura skoraj več ne pozna pojma služenje.

Morali se ga bomo na novo naučiti in spoznavati v konkretnih življenjskih primerih. Človek je po naravi sebičen. Vedno najprej pomisli nase. Če kaj ni v sozvočju z njim oziroma njegovim mnenjem, je to že priložnost za slabe misli, obtožbe, grde besede, neprijaznost, ogovarjanje … In to ne vodi k edinosti ne k spoznanju Božjega Sina, pač pa k razprtijam, ločitvam in trpljenju.

Ker smo kristjani poklicani, da bi drug drugemu služili, se moramo najprej učiti odpovedati slabim mislim in jih zamenjevati s pozitivnimi (za moža, snaho, hčer, sina, taščo …), godrnjanje in opravljanje zamenjevati z besedami spodbude in tolažbe, obtožbe zamenjevati s pripravljenostjo za pomoč.

Vemo pa, da je učenje in usposabljanje za služenje trdo delo, zato je pred nami naporen trening. Družina, ožja in širša, nam ponuja veliko »delavnic« usposabljanja za služenje. To je vseživljenjsko učenje in je edini način, da tudi naši otroci, vnuki, sosedje, sodelavci in vsi mi dospemo do sreče, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti. Pri tem pa naj nihče ne misli, da imam v mislih služenje, ki bi bilo nekakšno podrejeno, podcenjeno ali drugorazredno delo, pač pa mislim na služenje, ki je Ljubezen, ljubezen, ki nas vse vzdržuje pri življenju, ki vse spreminja in nam daje moč.

Vilma

Družina in Življenje

17

KREPOSTI,

KI PREŽENEJO NAPAKE Kjer sta ljubezen in modrost, tam ni ne strahu ne nevednosti.

Kjer sta potrpežljivost in ponižnost, tam ni jeze ne vznemirjenja.

Kjer je uboštvo skupaj z veseljem, tam ni ne pohlepnosti ne skoposti.

Kjer sta spokojnost in premišljevanje, tam ni ne zaskrbljenosti ne raztresenosti.

Kjer je strah Gospodov, ki varuje njegov dom, tam sovražnik ne najde prostora za vstop.

Kjer sta usmiljenje in obzirnost, tam ni ne razsipnosti in ne trdosrčnosti. sveti Frančišek

Družina in Življenje

18

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

15 kljuČev Za uSpešen Zakon Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji. (Psalm 127,1) 1. ključ: Eden od temeljev trajnega zakona je PREDANOST drug drugemu in svojemu odnosu – predanost temu, da najin zakon deluje.

Generacijo ali dve nazaj so bili zakoni nekaj stabilnega in o tako pogostih ločitvah, kot jih poznamo danes, ni bilo govora. Prepričani smo, da je bilo to zaradi tega, ker so bili ljudje, ki so vstopali v zakon, bolj predani drug drugemu in trajnosti odnosa.

Ločitev ne bi smela biti opcija! Zagotovo so situacije v življenju, ko je prisotno nasilje in nezvestoba, ki ju nikakor ne bi smeli tolerirati. Ne trdimo, da bi delovalo v vsakem primeru, vendar če bi upoštevali razločevanje, ki je omenjeno v drugem ključu, takih zlorab ne bi mogli najti.

2. ključ: Eden od najpomembnejših ključev do uspešnega zakona je IZBIRA PRAVEGA SOZAKONCA.

Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepostavnost?

Kakšno občestvo ima luč s temo? Kakšno je soglasje med Kristusom in Beliárjem? Kaj imata skupnega verujoči in neverujoči? V čem se Božje svetišče strinja z maliki? Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. (2 Kor 6,14–16) Mladi se ujamejo v romantične zanke in telesno privlačnost in ne premislijo, ali bo objekt njihove telesne privlačnosti pripomogel ali zavrl njihov duhovni razvoj. Temelji za to življenjsko izbiro bi morali biti že mnogo prej položeni. Samo zato, ker se nekdo v nekoga »zaljubi«, še ne pomeni, da bo oseba, ki jo »ljubimo«, tudi dober zakonec.

Hormonom mora gospodovati razum. Bog nas je ustvaril za izbiro. Pravzaprav so naša življenja rezultat naših izbir.

Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel. To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, bo od Duha žel večno življenje (Gal 6,7–8).

3. ključ: Svarilo mladim: OSTANITE ČISTI PRED ZAKONOM!

Vaš zakon bo imel več možnosti, da zares uspe, če boste to svarilo vzeli zares. Mladim, ki se danes odločajo za čistost pred zakonom, moramo zaploskati.

Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim. Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje; vse to je nespodobno. Rajši se posvečajte zahvaljevanju!

Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu (Ef 5,3–5).

4. ključ: Zakonski par bi moral dovolj zgodaj v svojem odnosu SPREJETI BOŽJI NAČRT ZA SVOJO DRUŽINO.

Naj bo Kristus glava vajine družine in naj bo mož njen duhovni voditelj. Ljubeči mož ni nikoli nasilen ali gospodovalen. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa (Ef 5,22–23).

5. ključ: NE ZADRŽUJTE LJUBEZNI IN NAKLONJENOSTI oziroma je ne uporabljajte kot orožje, s katerim bi želeli doseči svoje. Bog sam je dal jasna navodila glede telesne ljubezni med možem in ženo.

Mož naj ženi izpolni dolžnost, prav tako tudi žena možu. Žena nima oblasti nad svojim telesom, marveč mož, enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, marveč žena. Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda za nekaj časa, in sicer sporazumno, da se bosta lahko posvetila molitvi.

Potem pa bodita spet skupaj, da vaju zaradi vajinega pomanjkljivega samoobvladovanja ne bi skušal satan. (1 Kor 7,3–5)

Družina in Življenje

19

6. ključ: POSLUŠAJTA DRUG DRUGEGA.

Naj bodo vse smeri vajine komunikacije odprte.

Malo je stvari, ki zakonu tako škodijo kot zavrnitev zakonca oziroma, če se eden od zakoncev noče pogovarjati o težavah. Če le moreta, vedno vse skupaj rešujta. Če vama ne gre, ne odlašajta, pač pa se čim prej obrnita po pomoč h krščanskemu zakonskemu svetovalcu.

7. ključ: NE ZAPOSTAVLJAJ SVOJEGA SOZAKONCA, medtem ko vzgajaš svoje otroke.

Ko bodo otroci odšli od doma, bosta potrebovala drug drugega. Zakonca morata med seboj graditi ljubeč odnos, medtem ko otroci odraščajo.

8. ključ: Probleme lahko povzroči tudi denar, zato SE DOGOVORITA, KAKO BOSTA UPRAVLJALA Z DENARJEM.

Včasih gre za obojestranski napor pri upravljanju z denarjem, včasih pa je eden od zakoncev bolj sposoben za upravljanje z družinskimi financami.

Drugi zakonec se mora temu, ki ima to sposobnost, podvreči in ukloniti.

9. ključ: SKRBITA ZA SVOJE ZDRAVJE, da bosta lahko dolgo uživala drug ob drugem in v svojem odnosu.

Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? (1 Kor 3,16)

10. ključ: DAJTA DRUG DRUGEMU DOVOLJ PROSTORA ZA OSEBNOSTNO RAST

in za osebne (ne)naklonjenosti. Eden je športnik, drugi pravo nasprotje. Ni nujno, da si vedno vse delita.

11. ključ: NAUČITE SE IN BODITE PRIPRAVLJENI REČI »OPROSTI«,

kadar ste se zmotili in niste imeli prav. Pazite, da boste zares mislili, ko boste to besedo izrekli, in potrudite se, da bodo na vas vidne spremembe in izboljšave.

12. ključ: BODITE PRIPRAVLJENI ODPUSTITI, kadar vas je zakonec prizadel.

Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov (Mt 6,14–15).

13. ključ: Napnite vse sile in TAKO UREDITE STVARI, DA BO ŽENA IN MATI DOMA,

ko bodo otroci odraščali. Zaposlena mati z majhnim otrokom v resnici opravlja dve službi s polnim delovnim časom. Zaposlena žena in mati ob koncu dneva nima ne časa ne moči, da bi se posvečala svojemu možu.

Tako bodo mogle vzgajati mlade žene, da bodo ljubile svoje može, svoje otroke, da bodo razumne, spodobne, dobre hišne gospodinje, da bodo ubogale svoje može. Tako Božje besede ne bodo preklinjali (Tit 2,4–5).

14. ključ: Kot starša SPODBUJAJTA IN PODPIRAJTA DRUG DRUGEGA PRI VZGOJI VAJINIH OTROK.

Zakonca, ki jima na tem področju ne uspe, sebi in svojim otrokom povzročata veliko trpljenje.

15. ključ: Visoko cenite svojega zakonca in VEDNO POZITIVNO GOVORITE O NJEM/NJEJ PRED SVOJIMI PRIJATELJI IN SORODNIKI.

Družina in Življenje

20

STARŠEVSTVO

POLETNO BRANJE Pred nekaj leti, ko so bili otroci že tako veliki, da sem si na poletnem dopustu na plaži lahko privoščila branje, sem za knjižničnim pultom med novostmi zagledala nekaj romanov. Že nekaj let mi ni uspelo najti dovolj časa za branje, takrat, ko sem ga našla, pa sem imela v rokah navadno kakšno knjigo o vzgoji, odnosih ali kaj z versko tematiko.

V mladosti sem knjige dobesedno »požirala«, vse, kar mi je prišlo pod roke, sem prebrala od prve do zadnje vrstice. Kot odraščajoča mladostnica sem se našla seveda tudi v raznih ljubezenskih romanih in skupaj z glavnimi junakinjami sanjarila o sanjski ljubezni (ki jo sedaj imam, a je malo drugačna, kot sem si takrat predstavljala). »Na morju pa lahko pošljem možgane malo na pašo,« sem si rekla in s knjižne police vzela enega novejših ljubezenskih romanov menda priljubljene ameriške avtorice.

Previdnost pri izbiri poletnega branja prav gotovo ne bo odveč in prav tako ne bo odveč, če malo pokukaš, kaj prebira tvoja odraščajoča hči.

Zgodba se je odvijala pred več sto leti na gradu, napisana pa je bila seveda tako, da bi to bilo lahko kadarkoli. Spoznam junakinjo in junaka, ki pa se ne zaljubita, kot sem se jaz in verjetno še marsikdo pod tem soncem, ampak si najprej poželita drug drugega (govorim o čisto goli poželjivosti – brez kakšne ljubezenske kemije, nerodnih besed, rdečih lic) in ustrežeta tej svoji poželjivosti. Zadovoljita torej svojo telesno potrebo, zaradi česar se nenadoma zaljubita za vse večne čase. Saj mogoče še ne bi bilo tako hudo, če ne bi bil ta spolni odnos, ki ni bil samo eden, tako do potankosti opisan, da bi roman sodil med knjige s spolno vsebino. O kakšnem služenju, razen lastnim telesnim potrebam, v tej knjigi ne bi mogli govoriti. Zgodba sama je bila sicer napisana tekoče, lahko berljivo in moja neumnost je bila dovolj velika, da nisem ostala samo pri tem romanu, ampak sem jih prebrala še nekaj. Tisti del, kjer je bila opisana spolnost, sem preskočila, a to ni bila rešitev.

Kot bi na široko odprla vrata hudemu duhu, so se mi prizori iz teh knjig, posebno intimni, začeli vedno pogosteje vsiljevati v misli in njihov vpliv je vstopal

v moj odnos z možem. Med obiskom knjižnice me je nekaj kar vleklo med tiste police, čeprav sem se zavedala škodljivega vpliva, praznine in puhlosti, ki jo take knjige ponujajo. Nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja. Rešila me je spoved. Spovednik mi je kar malce jezno zabrusil, naj vendar neham prebirati take neumnosti (je že Bog vedel, da sem rabila tako »brco«). Po Božji milosti sem s spovedjo dobila dovolj volje, da sem se poslovila od romanov, ki jih navadno opisujejo kot »iskrive«, »romantične« (romantika je prav tako kot kultura drugačna, kot je bila nekoč) zgodbe, polne zapletov, ki vodijo do popolne ljubezni.

Ta moj bralni spodrsljaj me je veliko naučil.

Draga moja, bodi previdna pri tem, kaj prebiraš. Prav tako, kot nam po Svetem pismu govori sam Bog in kot lahko življenjepisi svetnikov krepijo in dajejo zgled tvoji veri in kreposti, obstaja danes veliko literature, po kateri lahko v tvoje življenje vstopa hudi duh. Previdnost pri izbiri poletnega branja prav gotovo ne bo odveč in prav tako ne bo odveč, če malo pokukaš, kaj prebira tvoja odraščajoča hči.

Janja N.

Družina in Življenje

21

BITI TAŠČA/TAST

To je past dam – daj! Čeprav živita družini v ločenih gospodinjstvih pod isto streho, se iz povsem praktičnih razlogov dogaja, da imajo njuni člani skupno kosilo. Zlasti še, če oba mlajša zakonca hodita v službo, starša pa sta že upokojena. Bolj običajno je, da kosilo vsaj med tednom kuha mama, tašča. Starša bi, če bi bila sama, imela kosilo opoldne, a se temu odpovesta in imajo skupno kosilo, ko se mlada družina vrne domov. Lep primer »služenja«. A tokrat hočem povedati še nekaj drugega, in sicer kako je lahko v služenju skrito uveljavljanje najine volje kot mame, očeta, tašče, tasta ali vsaj poskušanje le-tega.

Pogovarjala sem se z gospodinjo, saj so možje običajno pri tem manj vključeni.

Rekla je, da je sita vsakodnevnega čakanja, da pride mlada družina domov. Ne more se lotiti drugega dela in tudi kuhinja je ves čas nepospravljena. Predlagala sem ji, naj onadva pojesta naprej, zanje pa naj pusti kosilo na štedilniku. Odvrnila je, da to tudi naredita, če je hrana takšna, da počaka. A kuhinjo lahko pospravi šele, ko se najedo vsi. »Pa jim odnesite kosilo v njihovo stanovanje in si ga bodo vzeli, ko bodo prišli, ter si sami pomili posodo,« sem ji predlagala. »Že, ampak skleda, v kateri sem mešala solato, je že mastna, zato se v njej lahko še enkrat zmeša solata. Tako pa bi umazali še eno.« Ooh! Ugotovila sem, da to ni tisti resnični problem, ki ji poraja nezadovoljstvo. Saj se, po njeno, ne da nič spremeniti. In v slogu, da je pri vsakem takšnem sodelovanju nekaj dobrega in tudi kaj slabega, sem hotela zaključiti pogovor.

A se je odprla in povedala, da ni potrebno, da je tako. Saj bi ta mladi, ki imajo premični delovni čas, lahko hodili v službo bolj zgodaj in bi bili bolj zgodaj doma. Kako je pa bilo včasih! Saj smo tudi otroke spravili v varstvo, v šolo in bili ob 6. uri v službi. Tu je resnična njena težava. Tu jo čevelj žuli, se mi je zasvitalo. Nisem ji oporekala njihove pridnosti in požrtvovalnosti. Odvrnila sem ji, da tudi sama sedaj koristim premični delovni čas in zato razumem mlade, da delajo enako. Tako z manj pritiska postorijo jutranje obveznosti družine.

Pa se je zaslišalo, da ta mladi sploh ne vedo, kaj vse jim starša omogočata: kuhata, če je potrebno gresta tudi po otroke, jih peljeta k obšolskim dejavnostim in še kaj postorita zanje. Zopet moj predlog, naj jima povesta, da ne zmoreta toliko.

Ali naj jim preprosto manj nudita. »Ne, saj ne gre za to. Saj midva to rada opraviva. Kako tudi ne, če sva doma. Le, da se ta mlada ne zavedata.« In razmišljala sem, s čim naj bi ta mlada pokazala,

da »se zavedata«. Najbrž s tem, da bi naredila tako, kot bi želela starša. Tu je vir njenega, njunega nezadovoljstva. Ni po njeno, njuno. Sicer bi naredila zanje vse, da bi se le oni vedli, kot mislita, da je prav.

To je past dam – daj! Ne le za mojo sogovornico, temveč za vse nas, ki živimo skupaj z družino svojega otroka. Želimo jim čim več ponuditi, a zato tudi pričakujemo. Saj ne česa materialnega. Le, da živijo tako, kot mi mislimo, da je prav, dobro. Nekako »nevidno«, daljinsko jih hočemo »upravljati«, čeprav se tega ne zavedamo.

Praznik binkošti je lahko v nas utrdil zavedanje, da smo nekoč pri birmi prejeli Svetega Duha. Pokličemo ga, ko pridemo do situacij, ko delamo za dobro cele hiše, a je kljub temu v nas odmev nezadovoljstva.

Morda nas bo Sveti Duh razsvetlil, da nam prav naše »upravljanje« prinaša nezadovoljstvo. Če opustimo vzrok, bo najbrž izginila tudi posledica.

Sabina

Družina in Življenje

22

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

NOČEM SE BOJEVATI Z MLINI NA VETER Pred več kot osmimi leti sem med rekreativnim tekom in smučanjem opažala, da ne čutim desne noge. Zavedala sem se, da v stopalu in mečih ne čutim ničesar, nisem pa vedela, kaj je narobe. Vse to sem jemala kot prehodno težavo, povezano s stresno službo in hitrim tempom življenja, ki sem ga takrat živela, zato sem prvič zaradi tovrstnih težav obiskala zdravnika konec leta 2010.

Ko sem izvedela, da imam MS, se je moj svet obrnil na glavo. Občutila sem veliko praznino in otopelost.

Ko so mi postavili diagnozo, sem namreč imela uspešno samostojno odvetniško kariero, pričela sem z doktorskim študijem na pravni fakulteti, imela moža in dva otroka v starosti 6 in 5 let.

Kmalu po diagnozi mi je nevrologinja priporočala zdravljenje z imunoregulatornimi zdravili, ker lahko vsak izgubljeni dan vpliva na mojo prihodnost, in popolnoma sem jim zaupala. Zdravljenje je postalo del moje vsakdanje rutine kakor umivanje zob. Ko se navadiš na dajanje injekcij, postane to čisto preprost opravek.

V prvih nekaj dneh, tednih in mesecih po postavitvi diagnoze sem potrebovala veliko poguma in sprva sem se vedla, kot da se me MS ne tiče, vendar sem v zadnjih devetih mesecih doživela dva hujša zagona bolezni in se je bilo potrebno ustaviti. Človek že zelo veliko naredi, ko se tega zave ... in samo takšna

pot je pot, ki te dela srečnega, kajti umetnost je, če se znaš veseliti vsakega dne posebej ter gledati in videti ... Ko se tega zaveš, lahko stopiš korak naprej in začne se učenje, da znaš potem še tako živeti ...

In tako kot pravite, vsakokrat, ko ti uspe zaustaviti korak in videti lepoto mavrice, ki se razprostira nad tabo, ko znaš poslušati melodijo dežnih kapljic, škripanje korakov po snežni odeji, ko se zaveš, kako pomembno vlogo ne nazadnje ima v našem življenjskem procesu mraz, kaj ti lahko prinese srečanje z vsakim posameznikom posebej in kaj vsak trenutek, ki ga živimo ... Ja, potem je življenje lepo.

Na srečo opravljam tak poklic, da je moje delo vezano na uporabo sodobne tehnologije in veliko pisnega dela opravim lahko kar s kavča v dnevni sobi.

Stranke naročam na posvete ob določenih dnevih v tednu, največ težav predstavljajo le dolge vožnje do sodišč po vsej državi, saj imam veliko strank tudi na Primorskem in Štajerskem. Najprej nisem mogla sprejeti resnice, pozneje pa sem s podporo družine počasi začela sprejemati dejstvo, da je postala ta bolezen neizogiben del mojega življenja. Moji prijatelji so se lepo odzvali – ponudili so mi podporo in mi resnično pomagali prebiti se skozi težke čase.

Morda je v tem skrito, da dojamem, kaj je bistveno.

Ne to, da sem hitra ali celo hitrejša od drugih, ampak to, kako znam biti v odnosih povezana z drugimi, si olajšati življenje in se življenja, tudi če je v marsičem okrnjeno, veseliti.

Družina in Življenje

23

Upočasniti življenje?

Na zadnjem pregledu v maju mi je nevrologinja rekla, da moram zmanjšati obseg dela, več počivati in življenje prilagoditi, da bom z MS zmogla. Upočasniti se! Ob vsem tem se sprašujem, zakaj bi morala ostati na vsak način tako zelo hitra, kot sem bila.

Da se dokazujem sebi in drugim, da vse to zmorem, da sem hitrejša in boljša od drugih? V ospredju je človek sam, ki je junak, ki veliko zmore. Pa je to pomembno samo zanj ali še za koga drugega? Morda pa je ta izkušnja, ki jo imam, ko moram upočasniti svoje življenje, koristna. Morda je v tem skrito, da dojamem, kaj je bistveno. Ne to, da sem hitra ali celo hitrejša od drugih, ampak to, kako znam biti v odnosih povezana z drugimi, si olajšati življenje in se življenja, tudi če je v marsičem okrnjeno, veseliti.

Tudi tega se moram učiti, da sem bolj počasna. Ne prav lahka naloga v mojem poklicu, v katerem je tako pomembna tekmovalnost: kdo bo hitrejši, boljši … In spomnim se zaključnega stavka Metke Klevišar, ki ga je zapisala v eni izmed svojih kolumn: »Ali razumete, zakaj so invalidi nujno potrebni kot korektiv te družbe?« V zadnjih mesecih se srečujem z ljudmi, ki se navdušujejo nad mojo bolečino in govorijo, kako lepo je sprejemati trpljenje. So ljudje, ki pridejo samo na obisk in pobegnejo pred dejstvom, da so jutri lahko oni na mojem mestu. So tudi taki, ki sprašujejo, kakšen greh sem naredila, da me je Bog kaznoval s trpljenjem. In so ljudje, dva ali trije, ki so prišli, da vzamejo delček trpljenja nase. Brez obtoževanja, da sem kužna, da sem od Boga kaznovana, da je moje trpljenje grdo in neestetsko in da jih moja stiska obremenjuje. Sami so, kot Simon, brez obtoževanja, samopoveličevanja, samohvale pobrali kos križa in ga nemo pomagajo nositi.

Kako torej naprej …

Želim si lahko veliko, pričakujem že manj, zahtevam najmanj. Nekaj posebnega je občutek, ki ga občutim, ko sem sama s seboj v pogovoru z Bogom. Ta občutek naj bi uravnaval trenutne želje in lakoto do življenja. Žal pa si ta občutek jasnim šele skozi pot življenja in izkušnje. Kar je nekomu lahko dosegljivo, je meni težko.

Spoznala sem, da ni vredno v življenju venomer hoditi po robu gora, kjer po tolikih neuspešnih sestopih ugotavljam,

da se bojujem z mlini na veter. Velikokrat je bolj modro sestopiti, ko so še možnosti za to in preden padem v prepad. Ne smem od življenja kar naprej pričakovati nekaj, česar mi ne more nakloniti. Preveč bi se utrudila od neuslišanih želja, se skrhala in otopila od trmastih zahtev brez uslišanja in odmeva.

Počutila bi se nemočno, od življenja zavrženo. Ko za trenutek opustim postavljanje pogojev življenju, spregledam, kaj se mi ponuja ta hip. Šele tedaj lahko vidim, kako raznolik in pisan je vrt življenja. Kako, da ga nisem opazila že prej?

Vsak izmed nas ima svojo nalogo, ki je naložena prav njemu. In to vedno bolj slutim in živim. Za popotnico v življenje nisem prejela niti natančnih navodil za izpolnitev naloge, kaj še, da bi imela zagotovilo, da jo bom sposobna izpolniti. Tako se zdi. Toda zagotovilo je v stalnem odnosu z Njim, ki nam da piti, ko smo utrujeni in obteženi.

Sara

Družina in Življenje

24

DELOVANJE DRUŠTVA

MALINSKA NA KRKU Z možem sva se seminarja udeležila po dobroti najinih sorodnikov, ki so mojemu možu darovali bon ob njegovem osebnem prazniku. Da je bilo praznovanje toliko lepše, je Bog posegel vmes in lokacijo seminarja ˝preselil˝ v Malinsko. Je že Bog hotel, da bi se imeli še bolj lepo kot sicer.

Nagovarjal me je že sam naslov seminarja: Moja pot posvečevanja. Velikokrat sem že premišljevala o tem, kako jaz živim svojo pot posvečevanja. Seminar me je utrdil v tem, da sem kot žena in mama odgovorna ne samo za svojo svetost in zveličanje, ampak v prvi vrsti tudi za pot svetosti svojega moža in svojih otrok ter nato tudi ostalih ljudi, ki vstopajo v moje življenje. Zato ne morem biti dejavna kristjanka znotraj same sebe

samo zase, ampak je moja naloga biti nenehno aktivna v moji celotni družini. Nekoč bom Bogu dajala odgovor za svetost celotne moje družine, za vsakega člana posebej. Zato mi jih je Gospod zaupal in podaril.

Ker ta pot v današnjem času ni enostavna in velikokrat zelo težka, ko moraš odmisliti in premagati svojo sebičnost, me je zelo nagovoril govor Danija in Vilme o naši bojni opremi: »Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda.« (Ef 6,14–17) S takšno bojno opremo moram braniti sebe in svojo družino. Moja največja napaka in tudi greh pa je, da se v boju s pasivnostjo in umikom predajam obupu in užaljenosti. Pozabljam, da se v boju ne smem predati in odložiti svoje ˝bojne opreme˝, četudi sem ranjena. Tudi Kristus je bil ranjen v boju za nas – na križu. Iz ljubezni do nas se je bojeval do konca in zmagal. Zato se tudi jaz ne smem predati. Jezus je moj zdravitelj, on lahko ozdravi vse moje rane. Ob vsem tem pa se ne smem žalostiti. Vsak premagan boj, vsaka še tako majhna zmaga je korak bližje k moji ali naši svetosti, zato bi se morala nenehno veseliti.

Bogu sem hvaležna za ta čudoviti vikend!

Mirijam Rejc

Družina in Življenje

25

DELOVANJE DRUŠTVA

CRIKVENICA z zakoncema Coons Crikvenica v naju še kar odmeva. Morda, ker nama je bila od Boga posebej namenjena. Zakaj? Ker je prav ta vikend Marjana imela prosto. Še lažje sva se odločila, ker je bilo poskrbljeno za varstvo otrok.

Napovedovali so slabo vreme, ampak že prvi pogled s hribov na morje nas je očaral in se dotaknil srca. Srca pa se naju je dotaknilo tudi pričevanje zakoncev Coons.

Menila sva, da imava v lastni družini že tako dovolj skrbi in se s kakšnim dodatnimi aktivnostmi kot zakonca zunaj zakonske skupine nisva ukvarjala.

Posebno sam sem imel težave s kakšnim pričevanjem, ker sem hotel, da bo vse perfektno pripravljeno in dodelano, da bom ja povedal tisto, kar menim, da bi morali poslušalci slišati. Kit in Drew pa sta naju povabila iz območja udobja in zaprtosti v svoj krog. Najprej se naju je dotaknila enačba Bog + domača naloga = čudež. Ta naju je namreč izzivala z vprašanjema, kje sta najina vera in zaupanje v Boga ter koliko midva dopuščava Bogu, da preko naju spregovori drugim in po naju dela čudeže. Gre za veliko odgovornost, ki jo imava, saj se Bog po najinem pričevanju dotika tistih, ki naju poslušajo, in spreminja njihova življenja. Ugotovila sva, da najina pričevanja ne morejo biti iz najine moči, ampak mora najino pričevanje izhajati iz tega, kar je Bog v najinem življenju in zakonu že naredil, in sloneti na Božji besedi.

Hvaležna sva Bogu, da se nama je zgodila Crikvenica, kjer sva spoznala, v koliko najinih zgodbah se naju je

dotaknil, in za možnost, da sva imela prostor in čas, da sva se zahvalila drug drugemu.

Bog! Hvala za animatorje, morje, barke in galebe, ki ostajajo v spominu najinih dveh hčerk.

Marjana in Tomaž Bric

Družina in Življenje

26

DELOVANJE DRUŠTVA

NENAMERNO BREZ OTROK – SEMINAR NA LJUBELJU O poti, ki jo prehodijo pari, ki se soočajo z neplodnostjo, o posledicah, ki jih ta preizkušnja vnaša v odnos med zakoncema, o novem upanju in poslanstvu, ki ga lahko pari najdejo, sta na seminarju na Ljubelju spregovorila zakonca Kit in Drew Coons, člana organizacije Family Life. Zakonca Coons, ki sta se na svoji življenjski poti osebno soočila z izkušnjo neplodnosti, sta prišla v Slovenijo na povabilo gibanja Družina in Življenje.

Na podlagi svojih izkušenj in izkušenj pri delu z mnogimi pari sta Coonsova na seminarju spregovorila o bolečinah in obupu, ki preveva par, ko iz meseca v mesec pričakuje zanositev, a do te žal ne pride.

Nenehno izmenjujoče se pričakovanje in razočaranje, upanje in obup je za zakonca, ki se morata s tem srečevati, bridka preizkušnja. Hkrati pa se tak par nenehno srečuje še z mnogimi pomembnimi odločitvami: koliko in katere medicinske postopke lahko sprejmeta, kdaj je pravi čas, da se za tako ali drugačno pot odločita, kdaj je čas, da se ustavita …

Nenehen pogovor in iskanje stika s samim seboj in z drugim je zanju izredno velikega pomena.

Zakonca Coons sta na seminarju odprla in nakazala tudi mnogokrat skrite vidike soočanja z neplodnostjo: kako (po)iskati novo upanje in smisel življenja brez

Zakonca Coons sta na seminarju odprla in nakazala tudi mnogokrat skrite vidike soočanja z neplodnostjo: kako (po)iskati novo upanje in smisel življenja brez otrok, kako in kje najti moč za vztrajanje. otrok, kako in kje najti moč za vztrajanje na skupni življenjski poti, kje iskati in najti novo poslanstvo ...

Pari, ki smo se seminarja udeležili, smo hvaležni za te nove in pomembne izkušnje, hvaležni, da smo bili nekaj časa skupaj in smo lahko spregovorili in drug z drugim podelili svoje občutke, hvaležni, da smo se počutili razumljene, sprejete in povezane. Zakonca Coons sta nas s svojimi izkušnjami, pričevanji in z znanjem, ki sta ga na poti hrepenenja po otroku pridobila, z izjemno tenkočutnostjo popeljala v ta občutljivi svet, ki je naša realnost. Pomagala sta nam prepoznavati, kaj se v nas zares dogaja, kaj doživljamo in po čem hrepenimo.

Soočenje z neplodnostjo

Pari, ki nam ni dano imeti rodnih otrok, moramo biti v prvi vrsti pozorni na to, da gradimo najin odnos. Še vedno sva skupaj, še vedno sva močna, pomembno je, da se poslušava, sprejemava in podpirava.

Najhujši sovražnik nama lahko postane iskanje krivde ali krivca. Neplodnost je najina preizkušnja in nesmiselno je, da se obtožujeva ali oddaljujeva, tudi če medicina dokaže, kdo od naju biološko otrok ne more imeti. To je preizkušnja, ki je doletela naju, in če eden od naju ne more imeti otrok, jih ne moreva imeti oba.

Družina in Življenje

27

Kako si torej lahko pomagava?

Ponovno se ob tem lahko vprašava, kaj je namen najinega zakona, najinega odnosa. Le to, da bi imela otroke? Zagotovo ne! V prvi vrsti je namen najinega zakona, da živiva kvalitetno in radostno zakonsko življenje.

Ko poiščeva nov smisel najini skupni poti, ko zaživiva življenje v vsej njegovi polnosti, ko zgradiva trden odnos med nama (kar ne pomeni odnos brez konfliktov, da se razumemo), bova veselje in povezanost izžarevala tudi navzven in s tem nagovarjala druge.

Starši, ki rodijo svoje rodne otroke, že za kuhinjsko mizo opazujejo svoj naraščaj in svoj sad, ki ga puščajo svetu. Midva pa morava v miru poiskati novo poslanstvo za najin zakon – pa naj bo to pot posvojitve, rejništva, darovanja za druge v prostovoljnem ali karitativnem delu, darovanje svojega časa za lepši svet ali karkoli, kar midva kot par začutiva, da želiva podeliti in darovati.

Zakonci, ki se soočamo z neplodnostjo, smo postavljeni pred niz težkih in pomembnih odločitev: kako daleč bova šla v medicinskih postopkih, kako dolgo bova raziskovala in upala; kaj bova storila, če biološka zanositev ne bo mogoča; ali se bova postavila v vrsto za posvojitev – bo to doma ali v tujini; kdaj in kako bova s svojo preizkušnjo seznanila svoje sorodnike, prijatelje; komu, kdaj in na kakšen način ali sploh bova povedala, kaj se nama dogaja … Koliko bova zadržala zase in koliko podelila z drugimi … Nenehno tehtanje in odločanje, ki zna biti zelo naporno za vsakega od naju in tudi za najin odnos. Pomembno je, da se ne prehitevava in si vzameva čas. Čas, da v miru premisliva, kje sva, čas, da začutiva sebe in drug drugega, čas, da bolečina zaboli in počasi izzveni …

V odločanju ni potrebno, da sva sama. Lahko si poiščeva duhovnega voditelja, ki nama bo pomagal razločevati na poti pomembnih odločitev. Lahko pogumno spregovoriva s katerim od prijateljev ali sorodnikov, ki mu zaupava in veva, da naju bo pripravljen poslušati, lahko se vključiva v skupino parov, ki se soočajo s podobno preizkušnjo. Včasih je smiselno poiskati tudi strokovno pomoč zakonskega terapevta, ki nama pomaga prečistiti temelje najinega zakona.

Predvsem se v ničemer ne prehitevajva! Soočanje z neplodnostjo je dolgotrajen proces. Včasih se nama že zazdi, da sva se soočila in sprijaznila, a je le pogled na otroka na igrišču dovolj, da se znova prebudijo vsa čutenja žalosti, nemira, potrtosti … Dovolimo si tudi takšne trenutke in si dovolimo odžalovati pot, po kateri sva tako zelo hrepenela, pa nanjo nikoli ne bova mogla stopiti.

Najhujši sovražnik nama lahko postane iskanje krivde ali krivca. Neplodnost je najina preizkušnja in nesmiselno je, da se obtožujeva ali oddaljujeva.

Ni pa potrebno, da ves čas gledava le to, kar nama ni dano. Lahko se zazreva tudi v novo pot upanja, pa kakršnakoli ta pot je za naju. Morda bo v najinem domu nekoč le odmeval smeh otrok, ki bodo prišli k nama iz družine, ki zanj ne bo mogla poskrbeti.

Morda bo to smeh otrok, ki jih bova vzela v varstvo, da bova prijateljema omogočila večer v dvoje. Morda otrok v najinem domu ne bo, bodo pa našli prostor pri nama osamljeni in žalostni, ki se bodo prišli pogret v toplino najinih src, morda bova delila topel

Družina in Življenje

28

obrok na ulici … Možnosti je toliko, kolikor jih sama vidiva in se jim želiva odpreti!

Seminar Nenamerno brez otrok je bil prvi tovrstni seminar za pare, ki se soočamo z izkušnjo

Včasih se nama že zazdi, da sva se soočila in sprijaznila, a je le pogled na otroka na igrišču dovolj, da se znova prebudijo vsa čutenja žalosti, nemira, potrtosti … Dovolimo si tudi takšne trenutke.

neplodnosti v Sloveniji. Pogosto je to za par »prostor«, kjer doživljamo občutke sramu in zavrženosti, zato o tem zelo težko spregovorimo.

Prav zato želimo spodbuditi pare, ki, tako kot mi, ki smo se omenjenega seminarja udeležili, te stiske doživljate, da se med seboj tesneje povežemo in se na naših poteh podpiramo. Zavedamo se, da naša pot ni le pot obupa in nemoči, pač pa lahko postane tudi pot upanja in radosti, ko smo obogateni z novimi spoznanji in ko odkrijemo nove vidike rodovitnosti v zakonu!

Za več informacij o možnosti povezovanja lahko kliknete na povezavo http://www.diz.si ali pišete na naslov siter.dani@gmail.com.

JSD

ZANESLO NAJU JE NA MALTO Pred skoraj dva tisoč leti je apostola Pavla »zaneslo na Malto« (Apd 27,26) in podobno se je v letošnjem maju zgodilo tudi nama. Midva nisva doživela brodoloma kot Pavel na poti v Rim, pač pa sta naju tja povabila zakonca Charmaine in Leslie Caruana, najina nova prijatelja, ki, podobno kot midva v Sloveniji, na Malti skrbita za gradnjo trdnih odnosov med zakonci in za ohranitev družine kot temeljne celice družbe in Cerkve.

Informacija, da se tudi na Malti zakonci med seboj srečujejo, naju je razveselila, saj sva najprej pomislila, da je njihovo delo podobno našemu. Vedela sva, da je Malta katoliška dežela, nisva pa tam nikogar poznala. Sam (Dani) sem bil nekoč na Malti – udeležil sem se nekega mednarodnega kongresa, vendar podrobnosti o življenju Maltežanov nisem poznal.

Znano mi je bilo le to, da gre za relativno majhen, a gosto naseljen otok, po površini enak občini Krško,



Romarska cerkev Ta Pino, otok Gozo

prebivalcev ima pa skoraj 400.000, ki zadnje čase pretežno živijo od turizma.

Za zakonca Caruana sva prvič slišala lani jeseni.

Takrat sva z njima izmenjala nekaj elektronskih pisem, potem pa je vse utihnilo. Po letošnjem zadnjem majskem seminarju (v spomladanskem roku so se vrstili eden za drugim) sva si želela vsaj za kak teden zamenjati vsakdanje okolje. Že sva mislila brez cilja nekam odpotovati, ko sva prejela povabilo



Pričevanje po binkoštni maši v Rabatu na Malti

Družina in Življenje

29



Na obzidju mesta Mdina

z Malte. Charmaine in Leslie sta naju povabila, naj prideva in jim (njima, večji skupini zakoncev in njihovemu duhovnemu voditelju) predstaviva delo DiŽ v Sloveniji. Z veseljem sva vabilo sprejela in šla.

Na letališču sta naju pričakala in prisrčno sprejela najina nova prijatelja in nama v letoviškem mestu Bugibba, ki leži ob morju na severovzhodnem delu Malte, dala na razpolago njuno »rezervno« stanovanje. Dopoldneve, ko sta bila Charmaine in Leslie v službi, sva izkoristila za oglede znamenitosti Malte, večere pa sva večinoma preživljala v družbi novih prijateljev.

Tako sva se seznanila s skupino »BelonGroup«, ki jo vodita Charmaine in Leslie. Gre za skupino zakoncev, ki pomagajo mladim pri pripravi na zakon in mlajšim parom, ki želijo okrepiti svoje odnose in jih postaviti na trden temelj vere. Imajo mesečna srečanja, ne poznajo pa dela v zakonskih skupinah in vikend seminarjev.

Ko sva jim o tem več pripovedovala, so z zanimanjem prisluhnili in želeli te oblike dela z zakonci bolje spoznati. Dogovorili smo se, da jim bomo pomagali, da bodo že jeseni začeli z dvema zakonskima skupinama, predvsem pa naju veseli, da se bosta letos novembra dva para iz Malte (kot opazovalca) udeležila našega



Glavna ulica v Valletti



Večerja pri Veroniki in Petru

vikend seminarja v Ankaranu. Radi bi videli, kako to pri nas poteka, da bodo lahko nekaj podobnega spomladi naslednje leto pripravili pri njih na Malti. Bogu hvala!

Kot DiŽ v Sloveniji ima tudi skupina BelonGroup na Malti močno podporo Cerkve. Njihov nadškof Paul Cremona je zanje rekel, da so delo Svetega Duha in da Bog po njih Malti pošilja nove »apostole Pavle«.

Kot pri nas v Sloveniji tudi na Malti zares potrebujejo nove oznanjevalce in pričevalce. Tudi pri njih so se začeli ostri napadi na Cerkev, sprejet je bil zakon o ločitvah, nedavna anketa je pokazala, da 42 % Maltežanov »nima nič proti« istospolnim porokam itd.

Zakonce na Malti in njihova prizadevanja za ohranitev družine kot vrednote priporočava v molitev. Naj jim njihov apostol Pavel, ki ga je nekoč »zaneslo na Malto« (Apd 27,26), znova izprosi obilo moči in predanosti, da se bodo zopet z vsemi močmi oklenili Jezusa Kristusa, Odrešenika. Enako prosiva za vse nas, da bi si tudi mi vneto »prizadevali za pravičnost, pravo pobožnost, za vero, ljubezen, stanovitnost in krotkost« (1 Tim 6,11).

Vilma in Dani

 S Charmaine, Leslijem in Danielom v Marsaxlokku

Družina in Življenje

30

DELOVANJE DRUŠTVA

Vikend seminar za zakonce Potekal je v Crikvenici od 4. do 6. maja 2012. Zbralo se nas je 13 parov. Nekaj več kot odraslih je bilo tudi otrok. Bili smo zelo živahna skupina. Za veselo razpoloženje so poskrbeli otroci, ki so sodelovali pri skupnih molitvah in mašah.

Pri delu skupine sta nas zakonca Siter znala pritegniti k sodelovanju. V skupini smo bili pari z več izkušnjami (poročeni že več kot 30 let), pari, ki so poročeni okrog 20 let, mlade družine in tudi taki, ki družin še nimajo.

Vsi smo prišli zato, da izboljšamo kvaliteto naših odnosov med možem in ženo, med starši in otroki in s tem kvaliteto našega življenja.

Pogovarjali smo se o absolutni resnici, ki je dejstvo in je mi ne moremo spremeniti. Jezus je pot, resnica in življenje. Samo ta resnica nas bo osvobodila. Svet zapolnimo z dobro novico, ker bo drugače na to mesto prišla slaba. Božji načrt je, da bi našli smisel življenja.

Govorili smo o Teologiji telesa, katehezah Janeza Pavla II. o človeški ljubezni, ki jih je imel ob sredinih avdiencah. Danes živimo v času bivanjske praznine. Človek svet in odnose doživlja preko svojega telesa.

Telo in spolnost imata osrednje mesto v Božjem načrtu. Govorili smo o človeku kot podobi Boga.

Vilma me je presenetila z izjavo, da vsak par piše svoj evangelij in mnogi okrog nas berejo samo »naš« evangelij in nobenega drugega. Zato imava kot mož in žena veliko odgovornost, kaj odsevava drugim. Vsi hrepenimo po pravi ljubezni in ne po nadomestkih.

Ljubezen je gonilo sveta. Glavni smisel bivanja je klic po ljubezni, to je iskanje drug drugega. V pogovoru sva zakonca odgovorila na vprašanje, kakšen dar sva drug drugemu. Razlika med moškim in žensko je dejstvo in jo je treba upoštevati pri graditvi odnosov. Ženska je iniciativna, mož je duhovni vodja. Zaradi greha pa razlike med spoloma velikokrat postanejo vir velikih napetosti, sporov in ločevanja. Žena naj svoje ideje preverja pri možu in vedno išče najino realnost. Bistveno za dobre odnose je, da si večino stvari zakonca poenotita, da sta oba za isto stvar.

Spolnost je priložnost za najino posvečevanje

Veliko smo govorili o zakonu in spolnosti. Krepost je sprejeti moža, ženo z vsemi lastnostmi, ki jih ima. To smo drug drugemu obljubili pri zakonskih zaobljubah za vse življenje. Spolnost pa je priložnost za najino posvečevanje. Skupna miza, skupne skrbi in skupna postelja. Potrebe mojega sozakonca mi povedo, ali sem na pravi poti v najinem odnosu. Zakonca si morava podeliti celostno podobo osebe in ne le telo pri spolni združitvi. Celostna podoba osebe pa pomeni podeliti razumski nivo, skupne aktivnosti, čustveni nivo, skupno telesno in duhovno govorico. Pri najinem pogovoru, ki je sledil predavanju, sem odgovorila Francetu, za kaj sem mu hvaležna.

Tudi France mi je dal priznanje hvaležnosti.

Dotaknili smo se različnih vrednot, od vzdržnosti, naravnih metod urejanja rojstev in ne nazadnje zakona kot zakramenta do moči zakramenta sprave. Kako mladim posredovati navdušenje za zakrament zakona in kako jim posredovati absolutno resnico?

Naštela sem samo nekaj misli, ki sta jih Dani in Vilma posredovala in so se nas dotaknile. Ni nas bilo treba spodbujati, da smo si med seboj podelili svoje izkušnje in mnenje ter se spet zavedali, koliko nam je dano preko žene/moža in za kaj vse smo lahko hvaležni Bogu. Preprost kapucin brat Klemen je daroval svete maše in z nami delil lepoto verne duše.

Zase lahko rečem, da sem odhajala domov z bolj jasnim obzorjem in z zavedanjem, da mi je dano veliko bogastvo, ker imam vero, moža, družino in se lahko učim živeti pravo resnico. Boga bom vedno znova prosila za najine otroke, da bodo spoznali prave sopotnike v življenju in pravo pot ter po njej srečno hodili.

Dani in Vilma, veselo oznanilo sta nam prinesla in želim, da bi veselo novico prinašala tudi drugim parom.

Milka in France

Družina in Življenje

31

»Od začetka pa ni bilo tako« To je bil Jezusov odgovor na vprašanje farizejev, ali sme mož odsloviti svojo ženo. Kako pa je torej bilo na začetku, kakšen je prvinski Božji načrt, zakaj smo ustvarjeni tako, kot smo, in zakaj danes živimo v tako hudem pomanjkanju zakonske edinosti in povezanosti z našim Stvarnikom? Na ta vprašanja smo s pomočjo Teologije telesa pokojnega papeža Janeza Pavla II. iskali odgovore na Nadaljevalnem vikend seminarju v Crikvenici v prvem majskem vikendu.

V spominu nama je ostala primerjava našega življenja z vožnjo avtomobila. Večina se nas vozi s premalo napolnjenimi ali celo praznimi zračnicami. Ker jih še nikoli nismo ustrezno napolnili, je naša vožnja bolj ali manj nelagodna, močno občutimo že vsako manjšo luknjo na cesti. A s tem se običajno sploh ne obremenjujemo. Verjamemo, da tako pač mora biti.

Niti ne razmišljamo, da bi pnevmatike napolnili in si s tem poleg večjega udobja povečali tudi možnosti varnega prihoda na želeni cilj. Namesto da bi živeli na način, ki je dober za nas in ga je za nas pripravil Bog, hočemo ljudje določati, kaj je prav. Da bi zmogli živeti na njegov način, si moramo natakniti duhovna očala.

In tako smo si po Daniju in Vilmi s papeževim »evangelijem telesa« bistrili naše poglede na skrivnost zakona in spolnost ter spoznavali našo poklicanost v ta čudoviti Božji načrt ljubezni. Da bi se naučili ljubiti, kakor ljubi Bog, imamo pomoč v zakramentih, ki so vidna znamenja nevidne Božje milosti. In posebno (verjetno največje) vidno znamenje Božje milosti je pravzaprav naše telo, ki je tempelj Svetega Duha. Zemeljski sveti zakon je priprava na nebeškega, na združitev z našim Stvarnikom. Zakonska molitev ni omejena samo na molitev zakoncev, kot jo običajno izražamo v obliki besednega pogovora z Bogom, ampak je čista, brezpogojna telesna združitev med možem in ženo Bogu zelo všečna daritev, mogočna molitev in celo majhen predokus nebes …

Ob iztekajočih se trenutkih našega druženja je

nekdo hudomušno povprašal o »garanciji« oz. življenjski dobi vikend seminarja. Skupaj smo ugotovili, da vzdrževanje zakonskega odnosa nujno potrebuje vsaj en letni servis v obliki duhovnih vaj. Če ponovno uporabiva primerjavo z avtomobilom: tudi vsak avtomobil potrebuje redni servis, res pa je, da so nekateri bolj nagnjeni k okvaram. Poleg rednih menjav motornih tekočin je ob servisu pomembna tudi kvaliteta rezervnih delov (originali in ne cenene kopije), saj takšni lahko zdržijo tudi do konca življenjske dobe avtomobila. No, vsekakor je marsikaj odvisno od načina vožnje. Zato se trudiva najino vožnjo predajati Božji navigaciji s hvaležnostjo, da se najini »gumidifekti« vedno lahko »zaflikajo« z Njegovim orodjem.

Jana in Miha

Družina in Življenje

32

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKA SKUPINA LJUBLJANA ZADOBROVA Zakonska skupina Zadobrova deluje dve leti. V njej se zbiramo štirje zakonski pari in septembra se nam bosta pridružila še dva. Smo različno stari, kar je veliko bogastvo za delovanje skupine. Do sedaj smo bili zelo plodoviti in smo dobili dva nova člana. Vsi se strinjamo, da srečanja bogatijo naše zakonsko življenje in utrjujejo pot, ki vodi k Bogu.

To so skupine, ki so jedro, seme nove evangelizacije.

Danes je težko živeti po evangeliju. Velikokrat se mnoge kristjane zaradi tega poloti strah. Zakonske skupine so prostor, kjer se med seboj opogumljamo na poti, po kateri hodimo. Zavedamo se, da smo grešni, in prav to nam včasih vzame pogum, da bi oznanjali evangelij. Včasih nam kdo lahko očita: »Ti, ki hodiš v cerkev, pa delaš tako, govoriš tako, živiš tako!« Bog nam je dal poslanstvo, duhovniku na svoj način in nam ostalim na svojega. To, da nam Bog da poslanstvo in nam naroča, naj se ne bojimo, kaže, kako nas Bog ceni, ljubi, razume in upošteva.

Razume našo negotovost, zato nam pravi: Ne boj se, saj sem s teboj. Prav pri teh vprašanjih in osebnih pričevanjih utrjujemo našo vero in pot. Vsa srečanja zakonskih skupin so naše oznanilo, zastavlja pa se vprašanje, kaj naj oznanjamo in kako naj oznanjamo.

Mislim, da je drugim treba oznanjati to, kar smo sami doživeli v osebnem srečanju s Kristusom.

Drugim povejmo o svojem navdušenju, svoji veri, upanju in ljubezni. Za ljudi bomo prepričljivi samo,

če bodo spoznali, da to, kar njim posredujemo, tudi resnično mislimo in res živimo. Tisti, ki zares živi evangelij in ki zares živi v Božji bližini, samo tisti je zares drugačen, samo tisti zares privlači in pritegne druge in samo tisti zares pričuje o Božji navzočnosti.

In samo tisti zares spreminja svet in Cerkev.

Na vrsti smo mi, da najprej v sebi prepoznamo duhovno lakoto in žejo. Potreba po čezmernem uživanju hrane, nakupovanju, da morata biti vedno prižgana radio, televizija, da se vedno mora nekaj dogajati in podobno – vse to in še marsikaj drugega kaže na duhovno revščino ljudi današnjega časa in priznajmo, včasih tudi našo, ter na strah pred samoto, v kateri lahko spregovori Bog. Ali se Boga bojimo?

Včasih je ob petkih zvečer, ko si utrujen in se te poloti lenoba, težko iti od toplega doma na srečanje skupine. Zavest, da nas Bog pošilja, nam daje pogum.

Vzdignimo glavo. Eno življenje imamo. Modrost je dobro ga živeti. Dobro delati. Pričati. Vztrajati.

Zdenka Bašić ***** Kaj še reči o zakonskih skupinah, ko pa je bilo že toliko rečenega? Težka naloga. Kot član zakonske skupine sem pred leti imel priložnost napisati nekaj besed za DiŽ, kot »polovica« voditeljskega para pa ne. Kakšna je pravzaprav razlika? Ne velika, le nabralo se je nekaj novih izkušenj. Dobrih seveda.

Smo nekoliko posebna skupina, saj smo mladi in starejši skupaj in večina nismo iz te župnije. Ravno to je dober pokazatelj, kaj pomeni resnična želja »prekvasiti« svoj zakon z vero: to, da zakonske skupine ni v lastni župniji, ni nobena ovira. Nikomur se ni težko zvečer v mrzlih dneh odpraviti od toplega doma v drugo župnijo in skupaj z ostalimi slaviti Gospoda. In to je dobro. Smo starejši in mlajši, taki, ki pričakujemo vnuke, in taki z majhnimi otroki. Po tem smo še »posebej posebni«: oboji imajo kaj za povedati. Res nenavadno za današnji čas, ko se ljudje

Družina & Življenje

33

nenehno delijo oz. grupirajo po nekem kriteriju, zlasti po starosti. Nekdo se bo zagotovo vprašal, ali so smiselne take raznolike, medgeneracijske skupine. Če smo tukaj zaradi Kristusa Jezusa – so. Kristus je eden, v njem smo vsi eno. Kot je rekel apostol Pavel: »Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« Le kje smo še lahko v takšni meri »eno«?

Kje še so lahko različne generacije tako »eno« kot tukaj? Kje se še lahko premaga medgeneracijski prepad tako kot tukaj? V Kristusu je vse možno, če je le on na prvem mestu. Skupaj smo, odprti smo, podpiramo drug drugega in se v luči Božje besede pogovarjamo o svojih zakonih in poskušamo vanje vnesti Božjo ljubezen. Zato tistim, ki so že v skupinah, želimo, naj se še bolj odprejo Gospodu. Tistim, ki niso člani nobene skupine, pa pravimo – pridite, Gospod vas bo vesel! Naj povem na koncu, da so bosta naši mali zakonski skupini (štirje pari) na jesen pridružila še dva para. Vsi smo tega veseli, hvala Gospodu za to darilo.

Vlado Bašić ***** Zakonsko skupino v Zadobrovi sva začela obiskovati, ker sva se hotela bolj vključiti v novo župnijo. No, najino vključevanje preko zakonske skupine ni ravno uspelo, saj je iz župnije trenutno samo en par, vendar sva kljub temu vesela, da lahko sodelujeva v tej skupini. Zlasti nama je všeč, da smo po zakonskem stažu zelo različni, ker to odpira čisto nova obzorja.

Midva govoriva o tem, kako je lahko včasih naporno sobivati s starši, zakonci z daljšim stažem pa povejo, kako je včasih težko sprejemati voljo odraslih otrok.

Izkušnje drugih bogatijo in hkrati pomirjajo, saj tako veva, da se nam vsem dogajajo podobne reči. Poleg tega se nama zdi pomembno, da se srečujemo zakonci, ki podobno mislimo, saj v današnjem času pride prav vsaka beseda podpore.

Ana in Matjaž Česen ***** Petra in Gašper Ložar v letošnjem letu praznujeva 4. obletnico poroke in sva v maju postala starša najinega prvorojenca. Že v času priprave na zakon sva veliko razmišljala o graditvi najinega odnosa po poroki v zakonski skupini, zato sva se vključila v zakonsko skupino. Mesečna srečanja zakonske skupine nama dajejo veliko duhovne in življenjske moči, da zmoreva biti zakonca, kakršna si želiva biti v vsakdanjem življenju. Veva, da je skupina prostor, kjer lahko zaupava skrbi, težave in dobiva koristne nasvete od drugih parov, saj nama njihove izkušnje pomagajo preseči najino gledanje in nama dajo nove smernice za razmišljanje o življenjskih situacijah, v katerih se znajdeva. Zakonska skupina nama daje tudi duhovno spodbudo ter utrjuje in gradi najin

medsebojni odnos. Preko skupine spoznavava, kako Gospod deluje s svojo močjo in besedo. Splača se vztrajati, saj preko povezanosti s skupino, povezanosti med nama in povezanosti z Bogom midva postajava boljša človeka, boljši mož, boljša žena. Hvaležna sva, da sva lahko člana zakonske skupine, in hvaležna za našo skupino, kjer smeva biti to, kar sva.

Petra in Gašper Ložar ***** Poročena sva več kot dvajset let in sva starša dveh odraslih sinov. V župnijo smo se priselili pred šestimi leti. V prejšnji župniji sva bila člana zakonske skupine 15 let, tako da nama je ta oblika dela dobro poznana in nama že od začetka veliko pomeni.

V prejšnji župniji smo se s sodelujočimi pari res zbližali in skupaj doživeli veliko lepega, a smo se po letih druženja razselili na različne konce domovine, tako da se srečamo le še občasno. V novi župniji sva zato iskala priložnost za vključitev v novo zakonsko skupino in ta se je ponudila predlani, ko se nas je nabralo dovolj parov, Zdenka in Vlado pa sta se prijazno ponudila za voditelja. Kaj nama pomenijo naša srečanja? Predvsem obogatitev duhovnega in zakonskega življenja. Ob tematskih večerih, ki potekajo po pripravljenem gradivu, je vedno dovolj priložnosti za pogovor o duhovnih, teoloških, včasih tudi filozofskih temah, po drugi strani pa tudi za izmenjavo izkušenj iz zakonskega in družinskega življenja, za skupno veselje ob radostnih dogodkih ter tudi za besede spodbude, kadar so potrebne.

Posebnost naše skupine je raznolikost po letih, saj sodelujemo dva para z nekaj leti zakonskega staža in dva, ki ga štejeta že v desetletjih. Kljub temu smo se v dveh letih že dobro ujeli, večkrat se slišimo in vidimo tudi poleg rednih srečanj in že načrtujemo nadaljevanje našega dela po počitnicah. Naša pričakovanja za ta čas so še toliko večja, saj smo prav te dni izvedeli še za dva para, ki se nam želita pridružiti. Iskreno ju bomo veseli.

Ida in Bogdan

Družina in Življenje

34

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

MARTINA IN IVICA VULIČ Zakonca Martina in Ivica Vulič živita v Ozeljanu pri Novi Gorici. Sta voditeljski par v zakonski skupini župnije Šempas. Zakonska skupina jima je odprla oči, da obstajajo še večje globine, ki jih sedaj skupaj raziskujeta, saj človek ne more hrepeneti po nečem, za kar ne ve, da obstaja.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavita?

Martina: Sva Martina in Ivica Vulič iz Ozeljana pri Novi Gorici. Poročena sva 15 let in imava tri angelčke: Jakoba (8 let), Klaro (5 let) in Veroniko (3 leta). Prihajam iz verne delavske družine in sem edinka. Zaposlena sem za polovični delovni čas v računovodstvu. Poučujem tudi verouk v domači župniji.

Ivica: Moji starši prihajajo iz Dalmacije, imam še mlajšo sestro. Jaz sem bil rojen v Sloveniji. Do svojega 30. leta sem bil profesionalni športnik, trenutno pa delam v zavarovalništvu. Doma sem prejel krščanske vrednote, vera pa je bila malo zatrta predvsem zaradi državne službe mojega očeta.

Ampak Bog vedno trka in skupaj z mojo ženo sta odprla vrata in prinesla blagoslov.

V kateri zakonski skupini sta člana oz. voditeljski par? Kaj vama pomeni zakonska skupina?

Martina: Sva voditeljski par v drugi zakonski skupini župnije Šempas. Takoj, ko sva izvedela, da se bo v župniji ustanovila zakonska skupina, sva bila navdušena in sva se z veseljem pridružila.

Takrat sva bila že namenjena na Temeljni vikend seminar za zakonce v Ankaran, za katerega sta

Vedno sem si govoril, da imava dober zakon.

Zakonska skupina mi je odprla oči, da obstajajo še večje globine in sedaj jih skupaj raziskujeva. naju navdušila dva zakonska para. In sva šla. In tudi doživela! To je to, sva si bila enotna. Pravi blagoslov za najin zakon! Odprle so se nama popolnoma nove dimenzije. Bila sva presenečena, kaj vse še lahko narediva iz najinega odnosa. In delava, gradiva, včasih se kaj sesuje. Nič zato, popraviva in gradiva naprej. Zelo pomembno je to, da sva spoznala, kako lahko popravljava skupaj.

Ivica: Vedno sem si govoril, da imava dober zakon.

Zakonska skupina mi je odprla oči, da obstajajo še večje globine in sedaj jih skupaj raziskujeva.

Dejansko ne moreš hrepeneti po nečem, za kar ne veš, da obstaja.

Brez »služenja« si je težko predstavljati kakršen koli odnos. Kakšna čustva se prebudijo v vama ob besedi služenje oz. služiti? Zakaj je tako težko služiti? Kakšna drža vama je bliže: gospodovalna, vodenje ali drža služenja in ponižnosti?

Martina: Ker se trudim biti dobra žena in mama, mi je beseda služenje pri srcu. Gotovo imam svoje želje, katerim tudi prisluhnem, vendar mislim, da občutim več veselja, ko razveselim moža ali otroke. Vloženi trud je enak zadovoljstvu. Ko služim možu, se lahko veseliva oba. Ko služim sebi, s kom se lahko veselim?

Imam pa jasno postavljeno mejo, kaj je še služenje, kaj pa je lahko že razvajanje (mislim tisto v slabem pomenu).

Ivica: Menim, da je velik blagoslov, če ob služenju čutiš zadovoljstvo, srečo in samouresničitev. Jaz sem do tega spoznanja prišel z osebnim izkustvom.

Zato lahko trdim, da je največje osebno zadovoljstvo,

Družina in Življenje

35

zahvaljevanje)? Knjiga razodetja nas opominja, da Gospodu ni nič skrito: »Vem za tvoja dela, za tvojo ljubezen, za tvojo vero, za tvoje služenje in za tvojo stanovitnost.« (Raz 2,19)

če s služenjem osrečuješ druge. Nobena pridobljena materialna dobrina nima tako velikega in dolgoročnega vpliva na duhovno in osebnostno zadovoljstvo.

Kako konkretno služita drug drugemu,

Martina: Omenim naj Temeljni vikend seminar v Ankaranu, ki je, kar se Svetega pisma tiče, prelomnica v mojem življenju. Do takrat je Sveto pismo doma le krasilo polico. Po seminarju pa sem si vanj vpisala zgovorne besede voditelja: »Sveto pismo. Prioriteta in avtoriteta!« Od takrat redno, vsako jutro preberem citat iz Svetega pisma. Malo, a redno! Odkrila sem novo obliko molitve. Sicer pa imam rada slavilno molitev, najbolj tisto tiho, skrito v naravi, kjer si sam s svojim Stvarnikom.

Ivica: V zadnjem času redno zjutraj in zvečer prebereva odlomek iz Svetega pisma. Poleg jutranje in večerne molitve je bil to zame velik korak. Namesto televizije vzeti si čas za Božjo besedo. Sedaj pa je tako, da težko zaspim, če ne preberem vsaj enega odlomka iz Svetega pisma.

otrokom, staršem, sodelavcem in kakšen Bliža se poletje in z njim čas počitnic in zgled jim dajeta? dopustov. Kako bosta besedo »služenje« Martina: Kot žena in mama vem, kakšna je moja vloga udejanjala v tem času? v družini. Najprej sem jaz tista, ki moram poskrbeti za toplino, izkazovati ljubezen in pozornost možu in otrokom. Mama naredi dom. Torej poskrbim za gospodinjska opravila. Pri tem seveda prosim za pomoč moža in otroke, vsakega po svojih zmožnostih. S tem jim pokažem, da jim zaupam, da bom potem imela več časa za njih ter končno, da otrokom privzgojim delovne navade. Mislim, da bi jim naredila veliko krivico, če jih kot mama ne bi naučila, da si je v življenju potrebno pomagati. Še nekaj se mi zdi zelo pomembno za ženo: znati pohvaliti moža.

Tega se še učim, saj sem iz svoje družine prinesla določene vzorce vedenja, ki …

Ivica: Servant leader – ta angleški izraz mi je zelo pri srcu. Nedavno sta nama ga posredovala zakonca Stantič in verjamem, da je to načelo zelo pomembno za očeta v družini. Torej, tudi če služim, sem lahko glava družine. A ni to skregano z logiko copatarstva v Sloveniji?

Kako služita Gospodu (molitev, slavljenje,

V zadnjem času redno zjutraj in zvečer prebereva odlomek iz Svetega pisma. Poleg jutranje in večerne molitve je bil to zame velik korak. Namesto televizije vzeti si čas za Božjo besedo.

Martina: Počitnice so lahko za družino pravi blagoslov. Ker sva oba zaposlena, bodo otroci nekaj časa tudi v varstvu. Organizacijo počitnic sem kot vedno prepustila možu, ki je najboljši organizator.

Sicer pa upam, da bom lahko čim bolj sproščeno preživljala skupne dni in se prepustila tudi lenarjenju, kadar bo to potrebno za zadovoljstvo cele družine.

Pod pritiskom vsakodnevnih obveznostih na to kar rada pozabim.

Ivica: Dopust je čas sprostitve in posvečenega časa družini. Zame pomeni čas, ko se v celoti podredim otrokom in ženi, ker sem med letom velikokrat z mislimi v službi.

Intervju sva pripravila Cvetka in Oton Bogdan

Družina in Življenje

36

ZakonSki Skupini iZ kamenj in ČrniČ na vipavSkem na ZakljuČnem pikniku Sedemnajst zakonskih parov iz dveh zakonskih skupin iz župnij Kamnje in Črniče na Vipavskem smo v mesecu juniju zaključili prvo leto naših srečevanj na temo komunikacija. Z veseljem ugotavljamo, da obravnavano temo že uspešno, seveda z malimi koraki in veliko dobre volje, prenašamo v prakso

naših zakonskih odnosov. Skupino doživljamo kot srečanje zakonskih parov s podobnimi težavami, ki pa jih je v prijateljskem vzdušju lažje reševati.

Veliko optimizma nam vliva tudi naš duhovni vodja gospod župnik Rafko Klemenčič. Prvo nedeljo v juniju smo se kljub neobetavni vremenski napovedi zbrali v Kamnjah na skupnem pikniku, seveda tokrat v številčnejši zasedbi skupaj z našimi otroki. Ob dobrotah, družabnih igrah, ogledu filma Življenje je lepo in v veselem razpoloženju je nedeljsko popoldne kar prehitro minilo. Čez poletje se bomo ob prvih sobotah skupaj z ostalimi zakonskimi skupinami iz Vipavske doline srečevali pri mašah za družine v božjepotni cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi. Enotni smo bili, da naše delo jeseni s polno paro nadaljujemo.

Niko Ličen Foto: Marija Bratina

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti.

Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo.

Več informacij na telefon: 041 770 200.

Društvo Družina in Življ Gradimo odnose, za kat

enje

ere je vredno živeti

NEPOZABNI TRENUTKI

Draga

ZA NAJU

Marija in Janez!

Vsak človek na poseben način v srcu nosi svoje bliž jne - tako tudi mi vaju, drag Ker vaju imamo radi, smo a Marija in Janez. se ob obletnici vajine por oke odločili, da vama pod Zakaj je to darilo posebn arimo posebno darilo. o? Posebno je zato, ker je to izkustvo, ki mu nek izziv”, drugi “romantični ateri pravijo “duhovni vikend”, v bistvu pa gre za vikend seminar za zak NEPOZABNI TRENUTKI once z naslovom ZA NAJU, ki ga bosta drug ob drugem in drug z drug Seminar bo od petka, 09. im skupaj doživela. do nedelje, 11. novemb ra 2012 na Debelem rtič Draga Marija in Janez, želim u pri Ankaranu. o si, da bi še naprej žive la v medsebojnem spoštov delila notranji mir, ki ni anju in drug z drugim od tega sveta, da bi bila še naprej vesela in zdra vajinih življenjskih poteh va, predvsem pa naj vaju še naprej spremlja Božji na blagoslov. Še na mnoga »Ljubezen je potrpežljiv srečna leta! a, dobrotljiva je ljube zen, nevo

ni ščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napih ni brezobzirna, ne išče uje, svojega, ne da se razdr ne misli hudega. Ne ažiti, veseli se krivice, vesel i pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikol i ne mine.« (1 Kor 13,4-8)

Vsi vajini

DAR ILN I BON

Družina in Življenje

37

VABILO

vabilo na DuHovni vikenD Za ZakonCe v iGnaCijevem Domu Ignacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovni vikend za zakonce z naslovom »Verujta in bosta živela« od 7. do 9. decembra 2012.

Skupaj bosta odkrivala, kako sta vera in zaupanje v Boga ključ polnosti vajinega zakonskega življenja in spodbuda, da gresta naprej.

Dragi zakonci, povabljeni ste, da sami pridete na duhovne vaje in si tako resnično povsem podarite ves svoj čas in moči, ki vam jih daje Bog na pot vašega skupnega življenja. Če si želi kakšen zakonski par vzeti čas zase v molitvi, ob Božji besedi, v medsebojnem pogovoru in pogovoru s kakšnim patrom v Ignacijevem domu, je vedno dobrodošel tudi zunaj razpisanih terminov. Vedno se najde med tednom prostor in tudi ob koncu tedna je pogosto prosta kakšna soba. V našem domu je vedno toliko Božjega miru, čeprav je sredi mesta, da si lahko naberete novih duhovnih osvežitev za nadaljnjo zakonsko pot.

Informacije in prijave vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali po e-poti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Več informacij o Ignacijevem domu duhovnosti in različnih ponudbah na spletni strani: www.ignacijevdom.si

Družina in Življenje

38

ti si moje poslanstvo in moj poklic Če bi lahko, bi te vsako jutro zbujal s kavico in blagoslovom in opeval vse počez, ker obstajaš, prišel bi k tebi vsak večer in ti zapel uspavanko ter povedal najlepšo pravljico za mirne sanje. Če bi lahko, bi bil pozimi plašč zate, ki bi te ovijal in šepetal tople besede, pomladi pa bi zate postal dišeči cvet, poln medu in vonja po lepoti. Če bi lahko, bi šel vsako poletje s tabo na počitnice in ti v senci prebiral najlepše knjige, na jesen pa bi ti natrgal vse sladke sadeže, da bi te oskrbel za nerodovitne in grenke noči. Če bi lahko, bi ti odvzel vse križe in preprečil bolezni in ti kot reka naplavljal veselje in zdravje, pripeljal bi ti najbolj ljubljene in pogrešane, da bi preganjali tvojo samoto in strah. Če bi lahko, bi ti posredoval vsa vedenja in vsa spoznanja, prinesel bi ti darove umetnosti in duhovnosti in ti v zlati skrinjici podaril Boga, ki bi te varoval in ti polnil življenje. Če bi lahko! Žal vsega tega ne zmorem!

Lahko pa te nežno objamem in poljubim, lahko pa ti odpustim in ti pomagam, lahko zaupam vate in verjamem v tvojo ljubezen.

To bo moje poslanstvo in moj poklic zate! (p. Pavle Jakop)

Družina in Življenje

39

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

VARUJMO DANO BESEDO Dennis Rainey

Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje! (Marko 10,9) Raziskave so potrdile, da gre danes dve tretjini zakonov narazen zaradi manjših konfliktov.

To preprosto pomeni, da ni prišlo do nekega smrtnega udarca zakonski zvezi, kot je to lahko nezvestoba ali fizično nasilje. Bolj gre za to, da določen par v svojem odnosu nekako nakopiči dovolj nesoglasij ter nestrinjanja in začne v danem trenutku verjeti, da je najboljše zdravilo za premnoge glavobole, ki tak odnos spremljajo, ločitev. Če poznate zakonce, ki doživljajo take krize, jih spodbudite, naj se ne nehajo boriti za svoj odnos.

Prosite jih, naj ne odnehajo in naj znova poskusijo, naj poiščejo pomoč od zunaj, če sami ne znajo in ne zmorejo urediti zadev. Recite jim, da je najboljši zakon, ki ga bodo kadar koli doživeli, ta, v katerem so sedaj.

Pred kratkim sem prejel elektronsko sporočilo, ki mi ga je poslal poslušalec radijske oddaje, v kateri sem sodeloval. Piše, da so ga besede, ki jih je slišal, zelo prevzele. Z ženo sta bila ločena in on je bil na tem,

PREDLOG ZA VAJIN POGOVOR

Poznata par, ki ima težave v odnosu in je morda na tem, da svoj odnos prekine iz ločitvijo? Pogovarjajta se o tem, kaj lahko vidva naredita, da bi jima pomagala.

da se znova poroči. Po poslušanju naše oddaje ni bil prepričan, da bo njegova odločitev prava. To njegovo sporočilo mi ni dalo miru. Nekajkrat sem ga prebral in se končno odločil, da tega moža pokličem. Vprašal sem ga: »Povejte mi, prosim, ali obstaja še kakšna možnost, da se s svojo bivšo ženo spravita, preden se odločite in se poročite z drugo?« Rekel sem mu: »Poglejte, tudi če se sedaj poročite z drugo ženo, boste navsezadnje še vedno poročeni z nepopolno osebo. Hočem reči, da gre za menjavo ene nepopolne osebe za drugo nepopolno osebo. V vašem primeru pa morate vedeti, da boste v vaš nov odnos vi prinesli s seboj vso vašo »ločitveno prtljago«.

Imel sem priložnost govoriti z raziskovalcem, ki se je ukvarjal z ločitveno problematiko. Povedal mi je, da imajo pari, ki lahko potrdijo, da je približno 20 odstotkov njihovega odnosa v redu (zadovoljivo), 90 odstotkov možnosti, da svoj odnos v dveh letih izboljšajo, če se za to skupaj odločijo, naredijo načrt in se ga držijo, če se za svoj odnos vztrajno trudijo in borijo, če prehitro ne vržejo puške v koruzo.

VAJINA MOLITEV Molita za vse zakonce, ki jih poznata in imajo težave v svojem odnosu.

Družina in Življenje

40

ROMARSKO POHODNIŠTVO

v Šentrupert na Dolenjskem in na Veselo Goro 24. marca letos smo na prvi romarski pohod šli na Dolenjsko. Srečali smo se ob čudoviti, mogočni gotski cerkvi sv. Ruperta v Šentrupertu. Tu nas je sprejel gospod Anton Maroša, kaplan v tej župniji, in nas z uvodno molitvijo za družine uvedel v romanje.

Kratko nam je tudi predstavil lepote župnijske cerkve.

Nato smo v lepem pomladnem sončnem dnevu zakorakali skozi Šentrupert proti križevemu potu, ki je postavljen v obliki kapelic za vsako postajo.

Zaključi se s kapelo božjega groba. Pri posameznih postajah smo molili križev pot, najmlajši seveda na svoj način s prekipevanjem veselja in življenja samega. Glavnino udeležencev so sestavljale družine iz domače župnije, nekaj pa nas je bilo tudi od »zunaj« in smo tako vsaj delno pokrili Slovenijo.

Blizu kapele Božjega groba je mogočna romarska cerkev sv. Frančiška Ksaverija, kjer smo imeli sv. mašo, ki jo je daroval g. Maroša za družine in še posebej za hčerko ene domačih družin, ki se bori z levkemijo. Vsi smo molili zanjo.

Po sv. maši nam je član župnijskega sveta in ključar te romarske cerkve predstavil njene lepote in pokazal tudi stransko kapelo, kjer sta pokopana dva duhovnika iz te župnije, kaplan in župnik, ki sta bila žrtvi komunistične revolucije, in bogoslovec, ki je bil ubit takrat kot Lojze Grozde – tudi žrtev revolucije.

Zdi se, da o tistih časih vemo premalo in zato tudi sedanjosti ne znamo postaviti na pravo mesto.

Po sv. maši so domači zakonci pripravili pred cerkvijo pravo »fešto« vsega dobrega in v prijetnem klepetu smo zaključili romanje ter se zopet iz enega čudovitega slovenskega kraja z lepimi vtisi vrnili na svoje domove.

Na tem mestu moramo izreči veliko zahvalo Tonetu in Anki Krnc, ki sta motivirala domače zakonce, da so prišli in tudi vse pripravili ter seveda gospodu Antonu Maroši, ki je z nami romal in daroval sv. mašo.

Marija in Ivan

Družina in Življenje

41

ROMARSKO POHODNIŠTVO

Po Andrejevih stopinjah Majska jutra so lepa, vendar je bilo to sobotno jutro nekaj posebnega. Nekateri smo se zgodaj odpravili na pot, saj smo imeli do izhodiščne točke celi dve uri vožnje.

Ko smo se vozili po naši lepi deželi in oči ter srce odpirali njenim opojnim čarom, smo opazili, koliko ljudi je sončna majska sobota zvabila na plano.

Nekateri so šli na srečanje starodobnikov, drugi s kolesi na razne ture, svoja tekmovanja in srečanja so imeli gasilci, lovci, ljubitelji planin ...

In pomislili smo na pripadnost: komu (čemu) človek namenja svoj čas, denar, moči ...? Tistemu oziroma tisti stvari ali dejavnosti, ki mu veliko pomeni – ki ji je pripaden.

Tudi mi, ki smo se zbrali ob robu Loške doline, smo prišli zaradi svojevrstne pripadnosti. Spraševali smo se, kaj nas povezuje, kaj nas žene, da radi preživljamo čas drug z drugim, da se tako razveselimo znanega obraza, stiska roke, objema, otroškega smeha in medsebojnega zaupanja. Odgovor nam je bil darovan: povezuje nas pristna in prava Ljubezen (ne kakršenkoli nadomestek za ljubezen, ki nam jih vsiljuje današnja kultura): »Ljubezen, ki je potrpežljiva in dobrotljiva, ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4–7).

Prav to Ljubezen smo izkustveno doživljali romarji – pohodniki, ki smo se zbrali ob apostolu Andreju,

zavetniku podružnične cerkve na Gornjih Poljanah, ki nas je povabil, naj mu sledimo, naj, kot je nekoč on povabil svojega brata Petra in ga predstavil Jezusu, tudi danes mi (po)vabimo svoje sorodnike, prijatelje, sodelavce, sosede in znance, naj se srečajo z Jezusom, ki je Pot, Resnica in Življenje (Jn 14,6) in naj preizkusijo, če njegove trditve držijo. Nas so prepričale in ni nam žal.

Vsem organizatorjem sobotnega romarskega pohoda – zakoncem, članom zakonskih skupin župnije Stari trg pri Ložu – se za ves trud in številčno udeležbo iskreno zahvaljujemo in vas vabimo, da se nam pridružite tudi v prihodnje.

Romarsko-pohodniška druščina

Družina in Življenje

42

NAPOVEDNIK

DvoDnevna poletna romarSka tura Dvodnevna poletna romarska tura bo v avgustu, predvidoma v drugi polovici. Veliko je namreč odvisno od vremena. Šli bi v Julijce, in sicer na Črno prst, kjer bi prespali in imeli zvečer tudi sv. mašo, če nam bo dano, da bo z nami kateri od duhovnikov. Naslednji dan bomo šli čez Rodico na Vogel (1923 m) in potem še peš do hotela na Voglu, v dolino pa najverjetneje z gondolo. Načrtovano je, da bomo šli sredi tedna, ker je ob koncih tedna prevelika gneča.

Celoten in natančen opis ter čas ture bomo objavili na spletni strani DiŽ vsaj 3 dni oziroma en teden pred pohodom. Takrat se tudi javite, da bomo približno vedeli, koliko bo udeležencev zaradi rezervacije prenočišč v koči.

Ta tura je primerna tudi za otroke, ki so sposobni samostojne hoje v hribe – starši morate presoditi sami za svoje otroke.

V upanju, da nam bo letos uspelo, vas romarsko-pohodniška druščina vabi v gore!

Marija in Ivan (tel: 041 616 534)

prvi letošnji jeSenSki poHoD na roGlo, k Cerkvi jeZuSove Spremenitve na Gori V letu 2010 blagoslovljena cerkev na Rogli na 1518 m nadmorske višine, ki spada v župnijo sv. Kunigunde na Gorenju nad Zrečami, je eden redkih primerov vlaganja gospodarstva v sakralne objekte.

Cerkev je nastala po arhitekturni zamisli arhitektke Vere Klepej Turnšek na zemljišču, ki ga je podarila družina Pikl, s tem pa so uresničili že desetletja staro zamisel o postavitvi cerkve na Rogli in tako v okviru podjetja Unior, d. d., program Turizem, obstoječi turistični ponudbi dodali novo kvaliteto.

V cerkvi so trije zvonovi v čast sv. Petru, zavetniku kovačev, sv. Roku, zavetniku kmetov in pastirjev, in sv. Barbari, zavetnici rudarjev.

Vsi trije zvonovi so povezani s pohorskim življenjem in delom, pa naj je to delo obrtniško, kmečko ali industrijsko. Cerkev krasijo tudi orgle, izdelane pod mojstrstvom gospoda Toneta Škrabla, in oltar, ki ga je izdelal umetnostni kovač Milan Očko. Cerkev bo krasil tudi mozaik, ki ga pripravlja pater Marko Rupnik.

Romali bomo v soboto, 15. septembra 2012.

Izhodišče bo dom zakoncev Dragice in Toneta Črešnar. Ob 9. uri se dobimo pri njih, potem pa se bodo tisti, ki težje hodijo (so še premajhni), lahko še nekaj kilometrov peljali, ostali pa bi šli peš do cilja. Daljša pot bo približno 2,5 ure zmerne hoje v eno smer. Na Rogli bomo imeli sv. mašo okoli 12. ure. Dragica je pot do Črešnarjevih opisala tako: »Pot lahko pogledate tudi na naši spletni strani: kamnolom-cresnar.com, sicer pa se iz Zreč peljete 2 km proti Rogli, pri hotelu pod Roglo zavijete levo proti Skomarju in po 2 km naletite na desni strani na skupino hiš. Peljete se mimo njih in pri modri hiši na levi zavijete desno v hrib, na kar vas tudi opozarja tabla Črešnar, Zajdenšek. Po 150 m ste pri nas.« Tako pravita Dragica in Tone, katerima se pridružuje ostala pohodniška druščina, ki vas toplo vabi na prelepo Roglo.

Družina in Življenje

43

PRIPOROČAMO V BRANJE Eva Herman

prinCip noetove barke.

Zakaj moramo rešiti Družino?

Eva Herman je uspešna nemška novinarka. Ko je postala mati, se je umaknila iz poklicnega življenja.

Ker je mnogi niso razumeli, se je odločila napisati knjigo Evin princip, v kateri je opisala, kako jo je materinstvo spremenilo kot žensko.

V knjigi Princip Noetove barke avtorica svoje razmišljanje razširi na družino. Poskuša opredeliti njeno današnjo krizo in išče razloge, zakaj se družine kot skupnosti, ki temelji na ljubezni, sočutju, solidarnosti, darovanju, ne ceni več. Spregovori o identiteti moškega in ženske, otrocih in mladostnikih, družini kot zastarelem modelu, državnih poskusih z izobraževanjem in vzgojo, splošni družinski politiki ter o skoraj pozabljeni kreposti – solidarnosti (povzeto po A. Pirnat).

Velja poudariti, da se avtorica osredotoča predvsem na nemško družbo, ki je ne gre v polnosti enačiti s slovensko. Je pa njena poglobljena analiza dejanskega stanja družin v Nemčiji v marsičem poučna. Razširja

pogled na feminizem, ki je močno spremenil dojemanje vlog moškega in ženske in s tem spremenil celotni kulturni in politični prostor; poudarja dejstvo, da vladajoče in gospodarske sile manipulirajo z objektivno resnico in svoja prepričanja spretno zavijajo v ''znanstveno dokazano'' ter tako izigravajo osnovne pravice staršev do vzgoje, ki so (smo) jo dolžni sami določati in izbirati; opozarja, da moramo najti izgubljeno vrednoto solidarnosti in razviti sposobnost odgovornega ravnanja s sočlovekom, ki zahteva večjo občutljivost za druge in postavljanje medsebojnih odnosov pred (gospodarske) koristi.

Naša prihodnost je odvisna od tega, ali bomo družino ponovno postavili v središče. Zato – Slovenci, zgradimo Noetovo barko za naše družine! Da bomo varno pluli skozi načrte, ki želijo uničiti temelje življenja.

Christopher West

Dobra noviCa o SpolnoSti in Zakonu. oDkrita vprašanja in oDGovori o katoliškem uČenju.

Christopher West, ameriški poklicni predavatelj in pisec številnih knjig o teologiji telesa, je dober poznavalec 129 govorov, ki jih je Janez Pavel II. imel na to temo. Pri nas smo leta 2008 dobili prvi prevod Westove knjige Teologija telesa za začetnike, v kateri nas je popeljal v zahtevno papeževo misel.

Knjiga je odprla mnogo še nenačetih tem in s tem povezanih razprav. Leta 2010 ji je sledila Dobra novica o spolnosti in zakonu, ki utemeljuje katoliško moralo glede telesa in spolnosti preko konkretnih vprašanj in odgovorov.

Preko devetih poglavij nas avtor vodi do odgovorov na vprašanja, ki se marsikomu zastavljajo. Spregovori o cerkveni avtoriteti, osnovah cerkvene poroke, čistosti zunaj zakona in v zakonu, o kontracepciji in umetni oploditvi. Odgovarja tudi na vprašanja o (danes še kako pereči temi) istospolnih nagnjenjih. V zadnjem poglavju se spopade še z vprašanji celibata

in spolnosti, ki ju marsikdaj dojemamo kot nasprotujoča in nezdružljiva pola. Če se vam porajajo vprašanja kot: Zakaj je tako razširjeno mnenje, da ima Cerkev negativen odnos do spolnosti? Zakaj se Cerkev sploh ukvarja z mojo spalnico? Zakaj bi morale ženske poslušati, kaj glede zakona pravi Sveto pismo, če je pa tako poniževalno do njih (žene, bodite podrejene svojim možem)?

Kaj pomeni čistost? In kakšen smisel ima potrdilo, da si poročen? V čem je razlika med kontracepcijo in naravnim načrtovanjem družine? … potem vzemite v roke Dobro novico o spolnosti in zakonu.

Verjamem, da boste v njej našli marsikateri odgovor, ki bo pomiril duha in nastavil stopničko, ki vodi k še večji iskrenosti in enosti v odnosu.

Petra N.

Družina in Življenje

44

DAR ŽIVLJENJA EMA POREDOŠ

AJDA IN SOFIA

JERNEJA ŠEBENIK

MATEJ OKORN

Sem Ema Poredoš. Na svet sem pokukala 24. januarja in s tem neizmerno osrečila mamico Janjo in atija Janeza. Sem pravi sonček tudi ostalim domačim.

Na začetku leta (9. januarja) sem kot Božji dar prišla na svet in zelo razveselila svoji dve starejši sestrici Martino in Katjo ter bratce Matevža, Jakoba, Klemena in Simona. Vsi me imajo zelo radi in me »crkljajo« ter vozijo na sprehode. Imela pa sem to čast, da me je krstil sam škof, dr. Anton Jamnik. Krščena sem bila skupaj s Tadejem Kvaternikom, ki je s svojim prihodom razveselil svojih osem sestric in bratcev.

V letu, ko praznujeva 40 let skupnega zakonskega življenja, je najin vnuk Filip dobil še sestrico Ajdo in sestrično Sofio, ki sta njemu in nam vsem v veliko veselje, ker lepo in hitro rasteta.

Lep pozdrav iz Bele krajine!

Ivanka in Jože Maljevič

Ati Miran in mami Helena sta Bogu neizmerno hvaležna za čudež življenja, vsem bližnjim in prijateljem v zakonski skupini pa za moč molitve.

Družina in Življenje

45

EMA KORAŽIJA

Za mamina in očkova ušesa najlepši je zvok, ko prvič po rojstvu zajoka otrok.

Srce starševsko jima sreča prevzema, ko prvikrat svojo hčerko objema.

Teh čustev opisati nihče ne zna, ker le v dnu srca se čutiti jih da.

LUCIJA KLARA SLUGA

Mladi par Urška in Simon Sluga iz zakonske skupine Kamnje na Vipavskem sta z veseljem sprejela novo družinsko članico Lucijo Klaro (2 meseca). Ta se je pridružila Filipu (6 let), Piji (5 let) in Galu (2 leti in pol).

Sem Ema Koražija in sem zelo srčkana mala deklica, ki tu pa tam mamici in atiju malo ponagajam in jima s tem malce skrajšam njun ˝lepotni˝ spanec.

Naslednje jutro se jima samo malce nasmehnem in malo lepše pogledam in že je vse oproščeno : ) Hvaležna mami in ati ter sestrice Anamarie, Lucija, Klara in Sara

LENART BROŽIČ

KLARA URŠIČ

Niki, Karin in Tini se je v maju pridružila težko pričakovana sestrica Klara.

Ponosni očka Uroš je tako dobil svojo peto princesko vključno z ženo Klavdijo.

Pred dobrimi sedmimi meseci, ko smo slavili Odrešenikovo rojstvo, je tudi naša družina prejela poseben dar, našega malega Jezuščka, Lenarta. Po tej ljubezni in dobrote polni poti je Božje dete na poseben način vstopilo k nam in nam prineslo svoj blagoslov.

Lenart je razveselil starša Romana in Alenko ter bratce Vida, Lovra in Štefana.

Družina in Življenje

46

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

Ko služimo, postajamo Ljubezen Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Kaj je služenje? Pravo služenje je Ljubezen. Ko služimo, je Ljubezen v nas živa – dejavna. Ko služimo, nismo preračunljivi – dajemo in ne pričakujemo povračila. Služenje ni služenje, če ni brezpogojno. V služenju se pooseblja Ljubezen.

Bolj ko premišljujem o služenju, bolj sem prepričan, da je to nekaj nadnaravnega – nekaj Božjega, lastnost, ki presega človeka. Če hočem zares služiti sočloveku, moram v sebi sprostiti Božjega Duha – Duha Ljubezni in Življenja, ki je tudi Duh služenja.

Temu Duhu služenja moram dovoliti, da on po meni ponuja roko pomoči potrebnim, da on po meni govori besede tolažbe in miru, da on po meni izkazuje ljubezen in usmiljenje, da on po meni preživlja čas z mojimi bližnjimi – šele tedaj bo ta čas zares posvečeni čas. Žal se večkrat obnašam, kot bi ne razumel, da avtomobil ne more nikamor brez goriva. Pa se vendar dobro zavedam (dejstvo je, da se tega vsi

Pravimo, da mora ljubezen med možem in ženo iz začetne zaljubljenosti prerasti v odločitev – torej je prava ljubezen odločitev. Podobno je tudi služenje odločitev. dobro zavedamo), da s praznim rezervoarjem ne morem na pot. Najprej moram poskrbeti za gorivo.

Tudi moje krščansko življenje, služenje in delovanje tako razumem. Prav tako preprosto je: brez »energenta« (Sveti Duh) ne morem krščansko živeti – sploh pa ne morem služiti drugemu. Brez Svetega Duha moje misli besede in dejanja, ki jih opravljam, »niso posvečene«. Zakaj? Ker je Sveti Duh »dar Boga najvišjega, ljubezen, ogenj, živi vir in posvečevalec vseh stvari« (iz molitve O pridi Stvarnik, Sveti Duh).

Morda se kdo tem mojim besedam čudi in mi želi ugovarjati: »Saj smo vendar že pri krstu in pri birmi prejeli Svetega Duha … In redno ga prejemamo pri

zakramentih ...« Tega nisem nikoli zanikal. Res je, smo ga prejeli in ga prejemamo. Vendar se kljub vsemu venomer sprašujem, kje je Sveti Duh, ki ga prejemam pri zakramentih, in kaj dela? Mu sploh dovolim, da v meni in po meni deluje? Ga vprašam za nasvet, ko ne vem, kako naj se odločim? Sem mu sploh pripravljen prisluhniti? Poznam njegov glas?

Je morda kje v globini mojega srca zaprt – kot jetnik v temnici? Sem mu »zavezal oči«, da ne vidi, kaj jaz delam? Sem mu »zatisnil ušesa«, da ne sliši, kaj govorim? Sem »prekinil dostop« do mojih možganov, da ne bi slučajno videl, o čem premišljujem, kaj gledam? Ko so nekoč Judje vprašali Janeza Krstnika o Jezusu, je rekel: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30). Mar to ne velja za vse nas? Ko je posoda polna, ne moreš vanjo vlivati nečesa novega. Če sem jaz poln samega sebe, ni »prostora« za Svetega Duha. Kako preprosto, pa vendar tako težko!

Pravimo, da mora ljubezen med možem in ženo iz začetne zaljubljenosti prerasti v odločitev – torej je prava ljubezen odločitev. Podobno je tudi služenje odločitev. Pa ne odločitev iz prisile, potem to ni služenje, pač pa suženjstvo, ampak prava svobodna odločitev: »Odločim se, da ti hočem pomagati, da hočem biti s teboj in ob tebi. Ne zato, ker od tebe nekaj pričakujem, pač pa zato, ker te ljubim.« Kot je nekoč rekel Jezus, ki se je odločil, da bo za nas dal svoje življenje: »Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe« (Jn 10,18).

Pred nami je poletje. Počitnice in dopust – enkratna priložnost za služenje. Zagotovo imamo več časa na razpolago drug za drugega kot med letom. In na pragu poletja me vabi srce: »Se boš v tem času odločil za služenje lastnim sebičnim potrebam ali za služenje svojim bližnjim, ki jim največ pomeni tvoj čas in tvoja pozornost?« Ob mnogih ponudbah sveta in kulture, ki nas obdaja, odgovor ni lahek, je pa pomemben. V sebi ga mora najti vsak sam.

Družina in Življenje

47

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Domislice veroukarjev: Kateri je najpomembnejši trenutek svete maše?

Ko ministranti vstopijo in pozvonijo.

Kdo vodi župnijsko občestvo?

Duhovnik z Jezusom v cerkvi.

Oh te ženske!

Nek teolog trdi, da v nebesih ni nobene ženske, saj v Svetem pismu piše: ''Ko je Jagnje odtrgalo sedmi pečat, je v nebesih za kake pol ure nastala tišina.'' (Raz 8,1) Pravijo, da se je Jezus po vstajenju najprej prikazal ženam zato, da bi se novica hitreje razširila.

Janez XXIII. (papež med letoma 1958 in 1963) je imel velik smisel za humor.

Ko je bil še nuncij v Parizu, je na neki uradni večerji poleg njega sedela ženska z neprimerno globokim dekoltejem.

Na koncu so postregli jabolka. Kardinal Roncalli je vzel jabolko in ga ponudil sosedi. ''Ne, hvala,'' ga je zavrnila. ''Vzemite, prosim vas,'' je vztrajal kardinal. ''Zakaj pa?'' ''Ker je Eva šele potem, ko je pojedla jabolko, spoznala, da je gola.''

Škof sprašuje bodoče birmance: ''Kaj je rekel Gospod, ko je ustanovil zakrament svetega krsta?'' vpraša prvega. ''Rekel je: Krstim te v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,'' odgovori vprašani. ''Zelo dobro! Kaj pa je rekel naš Gospod, ko je ustanovil sveto evharistijo?'' se škof obrne na drugega birmanca. ''Rekel je: Vzemite in jejte, to je moje telo; vzemite in pijte, to je moja kri,'' se glasi odgovor. ''Odlično!'' je navdušen škof. ''In kaj je Gospod rekel, ko je ustanovil sveti zakon?'' vpraša Janezka. ''Že vem! To je bilo takrat, ko je rekel: Moj Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!''

Svetopisemski citati Mamo najstniški sin spravi čisto ob živce. Da bi sina spametovala, se odloči za naslednjo kazen: ''Od zdaj naprej se s tabo pogovarjam samo še v svetopisemskih citatih!''

Naslednje jutro sin noče vstati. Ko mama vidi, da bo zamudil šolo, odpre vrata in zakliče: ''Vstani in hodi!'' (Lk 5,23) Sin se samo obrne v postelji in odvrne: ''Moja ura še ni prišla.'' (Jn 2,4) Vir: Bog ima smisel za humor. Uredili Jana Podjavoršek, Katarina Šimenc.

Založba Emanuel, 2011.

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio. si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: cvetka.bogdan@gmail.com), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (e-pošta: igor.slavnik@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: družina Berčan, Igor Podgajski in Dani Siter.

Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3000 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 029820255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-901, namen: prostovoljni dar. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-02102009. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

48

proGram Diž ZA LETO 2012 Št. Dogodek

Informacije in prijave

1

Duhovni teden za družine, 3.–10. avgust 2012, od petka do petka v Veržeju, Marijanišče POLNO! Vse razpoložljive kapacitete (razen šotorov) so zasedene!

Andreja in Janko Brumec gsm: 070/863 693; e-pošta: janko.brumec@siol.net

2

Dvodnevna poletna romarska tura, druga polovica avgusta 2012, Črna prst–Rodica–Vogel

Marija Halas NUJNO glej spletno stran Diž, kjer bodo teden dni prej objavljeni vsi podatki in možnost prijave!

3

Jesenski romarski pohod na Roglo, 15. september 2012, odhod ob 9. uri s kmetije Črešnar

Marija Halas gsm: 041 616 534

4

Regijska srečanja za voditeljske pare, september 2012; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Dani Siter tel.: 07/490 35 gsm: 041 770 200; e-pošta: siter.dani@gmail.com

5

Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 5.–7. oktober 2012, Celje, sv. Jožef POLNO! Vse razpoložljive kapacitete so zasedene!

Erika Novak gsm: 041/459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

6

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare: Božje kraljestvo je med vami (Lk 17,21), 19.–21. oktober 2012, Crikvenica, Life Center

Erika Novak gsm: 041/459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

7

Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 9.–11. november 2012, Ankaran, Debeli rtič

Turistična agencija BooM, Krško tel.: 07/492 16 74; gsm: 041/684 320; e-pošta: boom@siol.net

8

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare: Božje kraljestvo je med vami (Lk 17,21), 23.–25. november 2012, Crikvenica, Life Center

Erika Novak gsm: 041/459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si