Glasilo diz 2013/2

Tema glasila: VZGOJA Naš gost: dr. KAREL GRŽAN Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja. Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti.

Heb 12,5a-6a,11

Glasilo, letnik 12, št. 2, junij 2013, ISSN 1855-2110

Vzemi Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin in razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem.

Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam.

Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji volji.

Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča. (sv. Ignacij Lojolski)

NAŠE POSLANSTVO: Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa.

Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Družina in Življenje

3

KAZALO 4

TEMA GLASILA: VZGOJA

6

NAŠ POGOVOR: dr. Karel Gržan

12 PISMO P. PLATOVNJAKA: Bodita izbirčna 14 DUHOVNA POBUDA 18 STARŠEVSTVO: Oh, vzgoja 19 DELOVANJE DRUŠTVA 30 ZAKONSKA SKUPINA Kuzma - Cankova 34 VODITELJSKI PAR: Zakonca Ipavec

46 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

BESEDA UREDNICE

Petra Berčan, urednica glasila

»Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.« (Heb 12,6a) Vsi, ki smo bili po Božji milosti obdarjeni z otroki, nam je pojem vzgoje gotovo blizu. Starši se pogosto sprašujemo, kako bi lahko še bolje vzgajali in stali ob strani našim otrokom. Vendar vas tokrat vabim, da malo pogledamo tudi na svojo vzgojo (samovzgojo), vzgojo z Božje perspektive. V nekem trenutku svojega življenja (nekje s polnoletnostjo) človek misli, da je njegova vzgoja zaključena. Pa vendar nas danes družba, mediji in kultura nekako prikrito vzgajajo. S čutili slišimo, vidimo, otipamo in vsrkavamo veliko impulzov, ki nas nehote oziroma nevede oblikujejo (pomislimo na vse filme, reklame, okrogle mize, radio, internet, ki se jih vsakodnevno Pomembno je, da poslužujemo). Zoper to se ne moremo boriti ali se ne postanemo temu popolnoma izogniti, mlačni in brezbrižni, temveč pomembno pa je, kako se s svobodno voljo do vsega da se v moči Božje besede tega, kar nas zaznamuje, in ljubezni borimo zoper vse, opredelimo. Tokrat smo k pogovoru povabili p. Karla kar nam ta svet tako ceneno Gržana, ki nas vse, ne samo ponuja. starše, zelo spodbuja, da se med seboj ozaveščamo in opogumljamo, pa naj gre za vzgojo naših otrok ali nas samih. Pomembno je, da ne postanemo mlačni in brezbrižni, temveč da se v moči Božje besede in ljubezni borimo zoper vse, kar nam ta svet tako ceneno ponuja.

Da bi se torej vsaj malo opogumili na tej poti življenja, smo tokratno številko glasila namenili prav temu. Z vsem napisanim se bogatimo in si vračamo veselje do tega, da živimo vrednote, ki so nam pomembne. Upam, da nam bo laže razumeti, da je vzgoja zapleten proces, ki poteka na vseh ravneh naših odnosov: med zakoncema, z otroki, v zakonskih skupinah, v župniji, službi in ne nazadnje tudi v odnosu z Bogom.

Pred nami so počitnice, ko končno vsaj malo zadihamo, si oddahnemo od vsega tekanja … Želim vam, da bi vzeli v roke kakšno dobro knjigo, vedno vam jih ponujamo v branje tudi v glasilu, ali pa se podajte v naravo, v bogato Božje stvarstvo in napolnite svojega duha in telo z novo močjo. Predvsem pa upam, da bomo znali uživati v družbi drug drugega, v družbi svojih najdražjih. Spustimo medse tudi Božjo bližino!

Prijetne počitnice vam želim!

Družina in Življenje

4

TEMA MESECA: VZGOJA

BOŽJA VZGOJA JE POLNA PRESENEČENJ Želja, da bi posvetila več pozornosti najinemu odnosu, je dozorela ob branju intervjuja z zakoncema Siter v reviji Božje okolje. Kmalu sva ju imela možnost slišati na predavanju v bližini. Mož, ki je bil do takrat precej zadržan do sodelovanja v zakonski skupini, je po tem predavanju začel spreminjati mnenje. Ni šlo ravno hitro, dolgo pa tudi ni trajalo, da smo z nekaj »zagretimi« pari začeli s srečanji.

Zagrizli smo v prve lekcije gradiva za zakonske skupine. Duhovnik nam je bil v naši začetniški zmedenosti in učenju v veliko pomoč in spodbudo.

Nihče od nas ni bil vajen družiti se na tak način in začetki so terjali (vsaj od naju) precej priprav, dobre volje in pripravljenosti za sprejemanje mnenj, pogledov in vodenja drugih. Pričakovanja so bila precej velika in gotovo je bilo to dodatno breme. Čeprav nas ni bilo veliko in smo se zbrali s skupno željo, med nami ni preskočila tista iskra, ki daje pravi zalet. Odšel je en par, ga nadomestil drugi, pa odšel tudi ta … Prišli smo do točke, ko bi morali zaplavati globlje, a smo obstali na istem mestu. Trajalo je nekaj let, preden smo dokončno dvignili roke in se poslovili.

Niti slovesa ni bilo pravega. Enostavno smo izzveneli.

Zelo živi so še tisti časi. Večkrat se je zgodilo, da sva na srečanje prišla tako sprta, da ni manjkalo veliko, da bi ostala doma. Razlog za spor je bil navadno vprašanje, zakaj sploh morava tja. Svoj lonček je gotovo dodal še hudi duh, kateremu ni ravno v veselje, da počnemo stvari, ki nas zbližujejo z Bogom. Vedno je prevladala ugotovitev, da sva bila vendar med pobudniki, kar terja od naju določeno odgovornost in ne moreva kar »zmanjkati«. Potem je tam pod klopjo ena roka poiskala drugo, prepletli so se prsti ali pa sem začutila nogo, ki se je pritisnila ob mojo, in v moževih očeh prebrala spravljiv pogled.

Ravno odgovornost do skupine je bila tista, ki naju je vsakega posebej učila rasti kot kristjana. Pridružila sta se ji ponižnost in odkrivanje dejstva, da ne moreva imeti v vsem prav. Sprejemati druge in videti jih z Jezusovimi očmi zna biti pošastno težko. A ravno zato, ker je to tako težko, je plačilo za vložen trud toliko večje. Ta spoznanja so naju kar pošteno presenečala.

Največje presenečenje pa je bilo, da je skupina v najin odnos in zakon prinesla veliko, čeprav ni zaživela tako, kot sva si želela. Zato sva Bogu neizmerno hvaležna prav za vsako izkušnjo in trenutke z ljudmi, ki nama jih je takrat poslal na pot. Najina osebna rast je prinesla korenite spremembe v najino življenje. (Ne domišljava si, da sva nekje v božjih višavah – čaka naju še zelo strma in dolga pot.) Po razpadu naše zakonske skupine je preteklo slabo leto, preden sva se priključila drugi. V tem času sva se oba počutila kot ribi na suhem. Želja, ki se je spremenila v obveznost, je sedaj postala nuja. Zakonska skupina nama je tako manjkala, da sva bila več kot vesela povabila k sodelovanju v drugi. Najina vztrajnost je bila obilno poplačana, saj naju je Gospod blagoslovil s skupino, v kateri sva popolnoma sprejeta in se v njej počutiva odlično. Pa ne misliva, da se je najino učenje končalo.

Bog naju je v prvi skupini naučil hoditi, saj sva se prej le spotikala. Do tega, da bi znala teči, pa sva še vedno daleč. Tebi, za katerega sem opisala najino izkušnjo, pa želim v svojem in moževem imenu reči tole: Naj ti ne bo odveč kakršna koli dejavnost, ki spodbuja k rasti in h krepitvi odnosa z ljubljeno osebo. Verjemi, Gospod nas preseneča s svojimi blagoslovi po ljudeh in na krajih, kjer to morda najmanj pričakujemo.

Nada

Družina in Življenje

5

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

OBZIDJE MOLITVE Ko so naši sovražniki slišali, da nam je stvar znana in da je Bog uničil njihov načrt, smo se spet vsi vrnili na obzidje, vsak na svoje delo.

(Neh 4,9) Po neki radijski oddaji, v kateri sem sodeloval in govoril o pomenu zakonske molitve (upam, da se, dragi bralci, zavedate pomena zakonske molitve, saj je za uspeh zakona nujno potrebna), sem prejel pismo nekega moža, ki je o tem govoril na nov način.

Njegovo razmišljanje je bilo globoko in opogumljajoče.

Takole je zapisal: Ko sem odraščal, smo živeli v majhni montažni hiši, kjer se je vse slišalo. Tako je bilo nemogoče, da mi, otroci, ne bi slišali, kako sta starša vsak večer, preden sta šla v posteljo, naglas molila. Kar privadil sem se na to, da sem večer za večerom poslušal njune prošnje in zahvale, ki sta jih na kolenih ob postelji za vsakogar izmed nas prinašala k Bogu.

Ko sem se pred leti sam srečeval z nekaterimi starševskimi izzivi in prijemi ter jih primerjal s prijemi mojih staršev, se mi je v mislih pojavila slika: videl sem, da je starševstvo kot nekakšen zid, v katerega vgrajujemo kamne, ki jih sami izbiramo. Nekateri kamni so takšni, kot so jih uporabljali naši starši, drugi se od njih bistveno razlikujejo – sami se odločimo za drugačne kamne. Ker so kamni raznih oblik, med

njimi nastajajo luknje in vrzeli. Konec koncev noben zid, sestavljen iz različnih kamnov, ni popoln.

In tu »vstopi« molitev. Molitve, kot so bile tiste, ki sta jih moja starša zvesto pošiljala proti nebu, so »malta« med kamni, ki jih vzidavamo. Ko mi, možje in žene (starši), molimo, Bog sam izpolni vrzeli v zidu našega odnosa in starševstva in tako tak zid postaja močnejši.

Ta gospod je imel prav. Ni popolnih staršev. Nihče med nami nima popolne strategije o zakonu in o vzgoji – take, ki bi v vsakem trenutku in vseh okoliščinah delovala in bi bila »varna pred incidenti«. Imamo pa molitev in imamo Boga. In ko se mi, možje in žene (starši), ponižamo pred Bogom, tedaj se sprosti Božja moč, ki stori več kot katerakoli po človeško izpiljena in toplo priporočena zakonska ali starševska strategija.

Torej, dragi možje in žene, dragi starši! Ko gradite svoj zid vašega zakona oziroma vzgoje, poskrbite, da boste vrzeli zapolnili z molitvijo. In bodite pozorni na to, kako bo Bog sam poskrbel za varnost, kako bo Bog sam odgnal vaše nasprotnike.

VAJIN POGOVOR

VAJINA MOLITEV

Pogovarjajta se o pomenu vajine skupne molitve. Morda že imata izkustvo in se spominjata sprememb, ki jih je Bog prinesel v vajino življenje, ko sta skupaj molila.

Molita, da bi hotela, znala in zmogla najti čas in način za vajino skupno molitev ter da bi se znala skupaj nasloniti na mogočno Božjo roko, ki more vaju in vajino družino obvarovati hudega.

Družina in Življenje

6

POJTE SVETE PESMI, SAJ USTVARJAJO V GLAVI FREKVENCO, KI ODGANJA MOČ TEME!

NAŠ POGOVOR

dr. KAREL GRŽAN Tokrat smo k pogovoru povabili dr. Karla Gržana. Rodil se je v Celju in po končani srednji šoli stopil v red kapucinov ter bil leta 1985 posvečen v duhovnika. Po opravljenem magisteriju je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral s področja literarnih ved. Poleg opravljanja poklica se aktivno ukvarjanja s problematiko zasvojenosti in je avtor številnih knjig za otroke in odrasle. Ker je prava mala zakladnica znanja in izkušenj, smo ga povprašali nekaj o njegovem pogledu na sodobno vzgojo.

Čeprav ste vsem bolj ali manj znani, vas vseeno prosim, da se nam najprej na kratko predstavite. Kaj je bilo tisto poglavitno v vašem življenju in kaj vas je najbolj oblikovalo?

Kaj me je gnalo? Gnala me je poklicanost. Verjamem, da nas Bog v nekem trenutku pogleda z izjemno ljubeznijo in nas prevzame, da se odločimo za čisto svojsko pot.

Pravijo, da je naš Bog ljubosumni Bog. To pomeni, da pri njem ni plagiatov, ni splošnosti, ni vseenosti, ampak je vedno znova izvirnost, osebna avantura, ki jo razbiraš v poklicanosti, preko katere si pritegnjen na čisto svojsko pot. Neizmerna milost je, če lahko v krogu najbližjih to pot razbereš in jo sprejmeš. Milost je, da te ne potisnejo v neko splošno dobrost, ampak dopustijo izvirno posebnost in osebnost, da te v njej prepoznajo kot vrednega in prav zato zanimivo dragocenega. Sam sem imel starše, ki so me v tem prepoznali. Ne bom rekel, da so z lahkoto dopustili moje osebne posebnosti, seveda

so tu izključene posebnosti, ki bi kršile osnovna načela pravičnosti, spoštljivosti, odgovornosti. Mislim na tisto, v čemer si vendarle drugačen, drug in kar je za starše včasih vznemirjajoče, saj ti vendarle želijo splošno dobro, da bi uspel. Tu so moji starši izkazali neverjeten pogum in so mi stali ob strani ter me imeli radi v tej moji posebnosti, ki se je posledično lahko oblikovala v osebnost. Hvaležen in ponosen sem, da lahko živim to svojo svojskost z radostjo. Drugače se sprašujem, če bi lahko bil radosten ali bi morda bil še vedno nedozoreli pubertetnik, ki bi se upiral in protestiral, predvsem pa ne bi užival in vstopal v življenje v tej božanski poklicanosti. Na drugem mestu pa je seveda tisti, ki je v ozadju vsega in brez katerega ne najdeš lastne identitete, saj je tvoja osebna identiteta, bit tesno povezana z bitjem Boga samega. Dokler ne ujameš tega božanskega utripa v čutenje svojega srca in duha, si v neskladju. Že sveti Avguštin pravi, da je nemirno naše srce, dokler ne odkrije utripa Božje ljubezni. In ko ga odkriješ in se mu prepustiš, dejansko odkriješ, da si našel samega sebe, svoj izvor, svojo radost, enega odličnega sopotnika. Bog želi našo dokončno odrešitev in uresničitev.

Kot vemo, so danes otroci že zelo zgodaj izpostavljeni vzgoji »od zunaj« (vrtci, šole, vrstniki, mediji, internet, ulica). Kakšno vlogo kljub omenjenim vplivom od zunaj še vedno nosimo starši oziroma kaj lahko starši naredimo, ko želimo otroku privzgojiti vrednote, kot so delavnost, poštenost, vera ipd.?

Starši imate privilegij, ki se mu reče živi stik, živi dotik. Moč preživetja, vsaj v kriznih časih, je v izkustvu sočutja, dotika, bližine. To živost odnosa bi morali starši ljubosumno ohranjati. Tu v ozadju je božanski vzorec. Tudi Bog želi, da smo z njim v dotiku, zato ohranja svojo prisotnost med nami v evharistiji in ne zgolj kot informacijo, kot besedo.

On hoče živost odnosa. Zato je božanskost poslanstva staršev ravno v ohranjanju te živosti dotika. To pa pomeni, da je ob vseh obvezujočih zadevah, ki nas vežejo

Družina in Življenje

7

na preživetje, pomembno nenehno opominjati družbo, da nas ne sme okrniti ali preutruditi za živost tega stika.

Zame je silno problematično to, da v interesu ekonomije družba odvzame enega ali oba starša v celodnevni zmogljivosti. Sicer ti dopustijo za dom tiste jutranje urice, ko lahko postoriš za otroke in dom tisto najnujnejše, in še ves utrujen, zaspan, s polno glavo misli na delo, ki te čaka, začneš nov dan. Potem pa te ves dan izčrpavajo, seveda z vmesnim odmorom, ki pa po samih analizah ni odmor, če veš, da te čaka še nadaljnja porcija dela.

Potem prideš domov miselno in čustveno preutrujen in želiš samo še »odklop«. Družbena ponudba, da daš možgane na izklop, pomeni vklop elektronskih medijev,

Družbena ponudba, da daš možgane na izklop, pomeni vklop elektronskih medijev, za katere pa premalo vemo, da samo dokončno vzdražijo in utrudijo naš nevronski sistem, in tako zaključimo dan povsem izčrpani ter s slabo vestjo, da za družino nismo storili ničesar. za katere pa premalo vemo, da samo dokončno vzdražijo in utrudijo naš nevronski sistem, in tako zaključimo dan povsem izčrpani ter s slabo vestjo, da za družino nismo storili ničesar.

Kaj lahko starši konkretno naredimo?

Naš čas kliče k ozaveščanju dejstev življenja. Ne k revoluciji, ampak k evoluciji, ki je v tem, da dejstva življenja, ki jih moramo sprejeti, ozavestimo, sprejmemo in usmerimo s kritično maso ljudi. Tudi vaše gibanje DiŽ ponuja v slovenskem prostoru določeno kritično maso ljudi. Tako lahko skupaj povzdignemo glas za umestitev vloge staršev v družbene vpetosti, v tiste pozicije, ki bodo družini omogočale solidno, človeka vredno družinsko preživetje. To pomeni, da je potrebno ozavestiti, da ima starš sicer res 8-urni delavnik, ki pa naj bo v enem kosu in ne z vmesnimi odmori raztegnjen na 12 ur. In tudi otrok ima (vsaj po končani osnovni šoli) pravico do samo osem urnega delavnika ter do prostih sobot in nedelj. Kar je več, veste, je od hudega in je slaboumno. To poudarja že dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki je v slovenskem prostoru namerno preslišana. Potrebno se bo zavzeti za tiste temeljne pravice, da ne bomo životarili s slabo vestjo, ničesar pa storili. Služenje kapitalu je usmerjeno v to, da imajo mogočneži tega sveta neko korist, vendar ne na račun zajedanja v temeljno korist malega človeka, družine in posameznika, ki je po Bogu poklican

k uresničitvi temeljne poklicanosti. Ta pa ni v služenju ekonomiji, ampak je v gradnji odnosov, ki jih je Bog položil v strukturo naše biti. In če tega ne uresničujemo, dušimo samega sebe, s tem pa civilizacijo, ki ji pripadamo.

Torej, na področju evolucije bo potrebno pogumno in s samozavestjo vsaj ozaveščati drug drugega.

Če dobro pomislimo, se vsakomur zdi, da je vzgoja nekje ob doseženi polnoletnosti zaključena. Pa vendar nas družba, mediji, internet … še vedno vzgajajo. Iz nas želijo narediti dobre in vodljive potrošnike. V bistvu iz nas v marsikaterem primeru delajo odvisnike. Kako se proti tej neskončni ponudbi in potrošniški miselnosti boriti?

Družba z nami večinoma manipulira. Vzgajajo nas odnos do Boga in medosebni odnosi. To moramo zelo ločiti.

Tudi izobraževanje v šoli. Pomislimo, kje nas ocenjujejo – tam, kjer nas bodo nekoč ekonomsko potrebovali in izrabili. Dejansko se je t. i. izobraževanje skrčilo samo za ekonomsko produktivnost. Izobraževanje oziroma oblikovanje osebnosti, ki bi bilo nujno, pa je prepuščeno kar nekomu. Pravijo, da ste za to odgovorni starši. Starši pa so mnogokrat eksistenčno ogroženi in zato miselno okupirani v shemo preživetja in v ohranjanje tistega minimalnega dostojanstva. Kdo torej staršem pri vzgoji pomaga? Šola se je skrčila samo na profitabilna področja usposabljanja in zato smo tako rekoč pri pomoči s te strani izviseli. Starši in otroci imate pravico za vzgojo. In ker družba temu ni naklonjena, imate priložnost vsaj s strani skupnosti, kakršna je oblikovana v vašem gibanju.

In ne nazadnje vsi imamo priložnost za vzgojo s strani Boga po njegovi besedi in po moči njegove bližine. To ugotavlja tudi sodobna znanost kvantne fizike. Najbolj vplivamo drug na drugega s svojo dejanskostjo. In Bog nam v evharistiji s svojo dejanskostjo temeljno preoblikuje strukturo naše biti. Oblikuje nas celostno.

Potrebno bo torej celostno oblikovanje in rast osebnosti za radost bivanja, za odnose, za spoštljivost, odgovornost, pravičnost, za vztrajnost pri doseganju ciljev. Tako smo nagrajeni z naravnimi hormoni sreče – endorfini, ne pa da mladi danes iščejo in pridobivajo zadetke na problematične načine, ki jih ponuja zahodna civilizacija, saj ne poznajo naravnih pridobivanj radosti, s katerimi nas je v ljubezni obdaril Bog.

Imate tudi veliko izkušenj z odvisniki. Kako sploh nekdo postane odvisnik oziroma kako naj se on in njegovi bližnji borijo?

Kaj naj mladostnik stori, da ne bi postal odvisnik?

Boj proti odvisnosti je ponovno postavljen na stran vzgoje, a naj pri tem starši ne dobijo slabe vesti.

Vendarle je potrebno nekatere stvari ozavestiti in zanimivo, da določene vsebine in vrednote dobimo iz

Družina in Življenje

8

Samo skromen človek je lahko srečen in zadovoljen človek. zakladnice tradicije. Sam sem se dolgo spraševal, zakaj so v preteklosti tako poudarjali vrednote skromnosti, potrpežljivosti, vztrajnosti za dosego ciljev, in sedaj ugotavljam da preprosto zato, ker je lahko samo skromen človek srečen in zadovoljen človek. Človek, ki ima vedno vse takoj, ne mora biti srečen človek, pravzaprav prav takemu hitro vse postane brez veze. Človek, ki mu je dozirana določena stvar na pravi način in ob pravem času ter po pravem naporu, pa je naravno nagrajen s hormoni sreče. Nevroznanost ugotavlja, da naši možgani iščejo zadetek, in če ne dobijo »naravnih« zadetkov, razvajen otrok išče nekaj novega, močnejšega in to izven teh naravnih poti, kar bi lahko dobil spontano.

Nam lahko zaupate, kaj to konkretno pomeni?

Nekoč me je obiskala neka družina. S seboj so prinesli malico in starša sta poleg sendvičev iz košare vzela tudi majonezo. Otroci so bili čisto navdušeni. Starša pa sta mi razkrila preprosto modrost, ki je ne neham občudovati.

Rekla sta takole: »Midva želiva, da najine otroke nenehno nekaj osrečuje. Zato imamo majonezo samo enkrat na dva meseca pri hiši, da se lahko najini otroci razveselijo majoneze.« Imeti neprestano pri hiši poln hladilnik, ne vem koliko namazov, klobasic, sirov, da bodo otroci srečni, pomeni, da vzgajamo otroke, ki bodo vedno iskali nekaj več v problematičnih zadetkih in ne v naravnih.

V času zime pač jemo kislo zelje in repo. Vem, da to ni

najboljše, a je potem toliko večji zadetek, ko poskusimo spomladanski regrat, kaj šele svežo spomladansko solato. To so tisti naravni zadetki, na katere smo bili že tisočletja usklajeni in mi te navajenosti, na katero je sedaj naš genom vezan, ne moremo umetno z interesi trgovine preusmeriti. Če je rekel Rousseau nazaj k naravi, je sedaj pomembno iti nazaj k naravnosti in mnogo laže bomo ohranjali to naravno zadovoljstvo, ne da bi se tako ali drugače zadevali. Temeljni razlog za povečano privlačnost odvisnosti se mi zdi izguba vrednot skromnosti, potrpežljivosti, vztrajnosti. Torej tistih vrednot, ki so bile nekdaj postavljene visoko, in to zato, da bi bili srečni. Bog želi, da smo srečni. Ne gre za to, da mi trpimo, ampak da najdemo model, po katerem se bomo vsak dan na novo nečesa ob pravem času vzradostili.

Kakšno vlogo igra v človekovem življenju vera v Božjo ljubezen in usmiljenje?

Kako sploh danes govoriti o Bogu in o veri, čeprav se zdi, da ves svet drvi proč od vsega Božjega, da je vsaka duhovna ponudba enakovredna? Mi pa vemo, da temu ni tako.

Dokazljivo in merljivo je izkustvo lastnega človeka. Vse je v zakonitostih. Tudi otrok do določenih let vero sprejema, izkuša, potem pa mora vse postaviti na preizkus. Tudi p.

Rupnik pravi, da se mi ukvarjamo z mladinsko pastoralo predvsem s teoretičnimi poizkusi približevanja Boga, a vse to je tja do 28. leta neuspešno. Potem pa se zopet odpre iskanje tistega več, ko tudi v branju in teoriji iščeš. Prej, v mladostništvu, pa je vse bolj na doživljajski ravni. Drugače pogosto pravim, da bi v Sloveniji postavili še na desetine hipermarketov, kajti človek mora do konca preizkusiti, kaj ga izpolnjuje. Ko bomo uvozili še ne vem kakšne trgovine in proizvode, ki ponujajo dodano vrednost, bomo morda spoznali, da ta dodana vrednost ni v snovi, ampak v globini duha, v medsebojnem odnosu in v odnosu do Boga. Duhovno ravnovesje omogoči čustveno ravnovesje. Ljubezen do Boga prebudi v nas ravnovesje duha in ravnovesje duha omogoči to zagonetnost čustvovanja. Brez te podpore Boga je uravnovesiti čustvovanje čista iluzija. Bog je naravna potreba, da zmoremo urediti svoje čustvovanje, ko nas zanese. Naj vam zaupam lastno izkustvo. Mene je v zadnjih treh mesecih tako čustveno metalo, pa se nisem zaljubil, doživljal sem pravo življenjsko šolo, in če ne bi imel Boga, bi skrahiral. Bog nas dejansko drži s svojo ljubeznijo

Družina in Življenje

9

Imeti neprestano pri hiši poln hladilnik, ne vem koliko namazov, klobasic, sirov, da bodo otroci srečni, pomeni, da vzgajamo otroke, ki bodo vedno iskali nekaj več v problematičnih zadetkih in ne v naravnih. pokonci.

Kako torej sodobnemu človeku približati Boga, da bi zanj postal privlačen?

Boga se da približati ljudem samo na lastnem izkustvu. Človek je lahko samemu sebi največji eksperiment.

Preprosto: tisti trenutek, ko kličeš Boga za Očeta, ko se mu odpreš, ko dopustiš, da postane Bog tvoj osebni sopotnik – Jaz sem, ki sem, Jaz hočem vstopiti, večerjati, doživljati s teboj, zato, da sem tvoj božanski sopotnik. Ko torej doživiš to milino Boga, veš, da brez njega ne moreš živeti. Ne iz teorije, ampak iz temeljne, eksistenčne potrebe, tiste nujne dopolnitve. Tudi Jezus pravi, da Boga sicer ne vidiš, ampak brez njega je tvoja »juha« plehka, kajti on je kakor sol, kakor kvas, ki daje polnilo vsemu, kar doživljaš. Ničesar ne odvzame, ampak vsemu doda polnost, vrednost, po kateri hrepeniš in je ne najdeš, dokler ga ne srečaš.

Pri nas smo bili tradicionalno verni, osebno verna je bila samo babica. Sam sem Boga začutil, ko sem ga v stiski klical in se je v meni prebudila prisotnost. To je težko opisati, ampak ta prisotnost ni abstraktna, temveč po čudežnih, čudovitih znamenjih tudi otipljiva.

ob Božji besedi daje Gospod velika, čudežna, konkretna znamenja. Predvsem pa je potrebno v preizkušnji, stiski klicati Božje ime in čim več peti svete pesmi, saj ustvarjajo v glavi frekvenco, ki odganja moč teme. Če povzamem: kličite Jezusovo ime in čim več pojte!

Kako torej razumeti preizkušnje, ki nas doletijo v življenju?

Pridejo seveda tudi obdobja krize, ki pa jih želim po toliko letih prepoznati kot izziv in poriv za nadaljnjo priložnost življenja. Seveda, ko se dogodi kriza, je ni lahko prepoznati, ampak po toliko letih že dojameš Boga v njegovem početju vznemirjene ljubezni, ki hoče nenehno rast, ki dopusti kratek počitek ali oddih, a le zato, da bi bolje nadaljevali v dogodku, ki se mu reče medosebni odnos, in to v neštetih odtenkih: odnos človek–Bog, človek–stvarstvo, človek–sočlovek, starš–otrok, zakonski odnos, prijateljski odnos. Vse je v priložnosti. Ker smo neprenehoma usmerjeni, da bi nam bilo dobro in samo

Pogosto pravim, da bi lahko v Sloveniji postavili še na desetine hipermarketov, kajti človek mora do konca preizkusiti, kaj ga izpolnjuje. dobro, pozabljamo, da je pomembno to, da je dobro v rasti, ne pa v dokončnosti. Dokončnost bo v območju presežnosti, pa še tam ne brez nadaljnjega spoznavanja o dobrem.

Lahko našim bralcem zaupate kaj spodbudnega? Bližajo se počitnice in morda bomo kot družina namenili več časa našim medsebojnim odnosom.

Vemo, da nas Bog na razne načine vzgaja in da je njegova vzgoja včasih težka (Heb 12). Kako vi dojemate Božjo vzgojo oziroma Družite se z vsem, kar prebuja sveto v vas, svetlo s čarom, ki ga je Bog položil v stvarstvo. Ni potrebno potovati daleč kako jo izkušate v svojem življenju?

Bog računa to, kar računate tudi starši. Ko nekaj otrok zmore, tudi mora. In ko jaz zmorem narediti korak naprej, ga tudi moram. In v zadnjem obdobju sem tudi sam moral narediti korak naprej. Jaz bi se sicer zelo rad udobno parkiral v neko ustaljenost in bi si naredil mala nebesa na parkirišču tega zemeljskega življenja.

Razumete? Kar tukaj en piknik, ostanimo tukaj Jezus, fino nam je (kot na gori spremenjenja), ampak to preprosto ne gre. Ko v nekem odnosu dorastemo za korak naprej, moramo naprej. In ko se to godi, je lahko sila naporno.

Sam tega ne zmorem, zato imam tako duhovnega očeta kot duhovno mamo – to je duhovnega svetovalca, ki mora biti tesno povezan z Bogom in ne sme biti družinski prijatelj, čustveno preveč povezan s teboj. Obenem pa ne zmorem brez tega živega stika z Gospodom. Veste,

– v Sloveniji so na kup dane lepote, ki so en sam velik odsev lepote Božje pozornosti. Očitno Bog želi, da smo srečni. Zato nam ponuja v odsevu svoje ljubezni tako razkošje. In družite se med seboj. Izberite si najboljše, da vam ne bo potrebno govoriti samo o površnih stvareh, ampak boste lahko pletli zgodbe svoje notranje resničnosti. Predvsem pa si brez obveznosti vzemite čas za svoje najbližje. Naj bo to čas oddiha, ko ni nič bolj pomembnega kot to, da ste. Biti v sočutju Božjega srca in utripu tistih, ki so vam blizu.

P. Karel v imenu gibanja DiŽ se vam zahvaljujem, da ste z nami podelili misli o vzgoji in o tem, da je za človeka najbolj osrečujoče, ko se preda Njegovi bližini in ljubezni.

Pogovarjala sem se Petra Berčan

Družina in Življenje

10

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

NAKLJUČIJ NI Na vsako stvar v življenju lahko pogledaš z dveh strani.

Spoznaš, da v vsem je Božja roka …

Ali se pretvarjaš, da Boga sploh ni.

Kako včasih strahopetno, na vso moč zatiskamo oči, da bi ne videli dokazov jasnih, ki On jih okrog nas deli.

Da bi pokazal nam … naključij ni.

Da vse vesolje je nekoč bilo ena sama drobna pika, da v naši majhni atmosferi, nadpovprečna vsebnost je kisika.

Da v davni že prajuhi so nastala med organskimi molekulami trenja, kar preko tisočev razvojnih vrst vodilo je do našega življenja.

Se to zgodilo je naključno?

Da drobno že srce zarodka pri tednih treh začenja delovati, da celica brez vsakega problema, uspe več deset tisoč genov brati.

Da levkociti brez najmanjših dvomov odstranijo snovi telesu tuje, da 7,000,000,000,000,000,000,000,000,000 vseh atomov, ki naše tvorijo telo, se razporedi na točna mesta …

Gre za naključje?

Da ljubezen lahko zvesta preživi najtežje boje, da prijateljem iskrenim zaupal bi življenje svoje.

Da dolge noči neprespane skrbno mati ob otroku bdi, da slaba vest nas muči, ko nekaj se narobe zdi …

To res lahko le gola so naključja?

Da skozi zgodovino so ljudje za vero bili pripravljeni umreti, da stotine že ateističnih ljudi odloči kot kristjani se živeti.

Da dolga že stoletja Biblija je knjiga najbolj brana, da smiselnost življenja v krščanstvu je iskana.

A to seveda so naključja …?

Poglejmo končno zdaj resnici v oči; Bog je, naključij ni.

Veruj.

Kristina Štern

Družina in Življenje

11

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

ŽIVLJENJE Z BOŽJO BESDO Kot mlada študentka in še kasneje, dokler nisem imela lastne družine, sem o vzgoji razmišljala le v povezavi z otroki, družino. Imela sem svoje lastne predstave, podprte seveda s knjigami na temo vzgoje, in tudi pri študiju sem slišala nekaj v tej smeri. Videla sem napake drugih in bila prepričana, da jih ne bom ponavljala.

Načinov vzgajanja otrok, preverjanja stališč drug drugega sva se z možem, takrat še fantom, dotaknila tudi v medsebojnih pogovorih. Bila sva mnenja, da bova s skupnimi močmi zmogla, in veselila sva se najinih prihajajočih otrok.

Obdarjena sva s tremi krasnimi hčerkami, od katerih je prva že v razcvetu pubertete, srednja na pragu in zadnja, stara 8 let, ki od blizu spremlja odraščanje drugih dveh sester. Z možem sva bila vzgojena v veri in molitev je vseskozi prisotna v naši družini.

Velikokrat sva se v molitvi priporočala Bogu, da naju usmerja v življenju in pri odločitvah.

Postopoma sva preko otrok, vključitve v zakonsko skupino, osebnih preizkušenj in vsakdanjih doživetij pričela poglabljati najin skupni odnos z Bogom in knjiga vseh knjig – Sveto pismo je postala stalna in živa članica naše družine.

In če sva se včasih spraševala, zakaj ne znava, kako ne zmoreva, zakaj ne gre, se sedaj sprašujeva, kako sva bila lahko tako slepa in gluha. Božja beseda je bila vedno tu in v njej najdeva vse: dragocene nasvete, nujne napotke, obliže za ranjeno dušo, hvalnico življenju, ljubezen, zaupanje, moč. Danes veva, da pojem vzgoje ne pomeni le vzgoje otrok. Predvsem je to tudi osebna rast, kako zmoreva sebe in otroke preko različnih vsakdanjih dogodkov in preko ponudbe različnih medijev, ki nas na prefinjen način vedno znova poskušajo po »navidezno« lažji poti pripeljati do cilja, obvarovati in jih naučiti, da notranji mir, zadovoljstvo in srečo najdemo drugje. Učimo se zaupati, pogovarjati, iskati odgovore skupaj. S svojim zgledom molitve, branjem Božje besede in življenjem po Jezusovem nauku jim poskušava privzgojiti vrednote, ki osrečujejo.

Neprecenljiv je občutek, ko vidiš, da je zasejano seme vzklilo, in čeprav otroci kot mlade rastline še potrebujejo oporo, tudi že sami iščejo odgovore. Na najino veselje tudi kdaj v Svetem pismu.

Črpava iz Božje moči Še pomembneje se nama zdi, da sva se naučila

dajati prostor drug drugemu, se sprejemati, ko nama reakcije drugega niso všeč. In zelo pogosto se nama dogaja, da v vsakdanjem hitenju, ko enemu nekoliko zmanjka energije in moči za vsakodnevno ukvarjanje z »velikimi« problemi najinih najstnic in še otroškimi težavami zadnje, drugi prinese nov pogled, svežino in nato lahko skupaj poiščemo rešitve.

Božja beseda je tista moč, iz katere črpava, čeprav morda kdaj česa ne razumeva, morda kdaj premalo zaupava, ne vidiva, pozabiva, da nisva sama, da naju Jezus pravzaprav vedno opominja »tukaj sem, z vami sem«.

Zdi se nama, da s sprejemanjem drug drugega vseskozi vzgajava sebe, gradiva najin odnos, preko tega vzgajava otroke in otroci naju. In vse bolj sva hvaležna Gospodu, da nas spremlja, blagoslavlja, da je z nami. Želiva si, da bi otroke naučila videti Božjo ljubezen, zaupati se njemu, podarjati in sprejemati vsakdanji kruh, ki nam ga daje. Z njim bo v življenju vse dobro in prav. In veliko razlogov je, da ga vsak dan slavimo in živimo z njim. »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Romana Šalamun

Družina in Življenje

12

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

BODITA IZBIRČNA! p. Ivan Platovnjak DJ

V današnjem času je večina ljudi precej pozornih na to, s čim se hranijo. Zavedajo se, da ni vseeno, kaj jedo in pijejo. Zato se radi odpovedo vsemu, kar jim škoduje ali ogroža njihovo zdravje.

Malo ljudi pa se zaveda, da tudi ni vseeno, kaj poslušajo, berejo, gledajo … Kajti vsaka misel, beseda in podoba, ki jo človek sprejme vase, je kot hrana in pijača. Da, vsaka misel, beseda in podoba vpliva na človeka in ga oblikuje. Pogosto se hitro opazi ta vpliv. Kajti to, kar človek bere in gleda, posluša in premišljuje, počasi postaja. Pa če to hoče ali noče priznati.

Kako pa gledata na to vidva, draga zakonca? Morda se povsem strinjata. Morda si mislita, da malo pretiravam. Vsekakor je prav, da zavzameta tudi glede tega neko stališče. Vabim vaju, da se ob tem ustavita. Preverita v zgodbi svojega življenja, kako na vaju vpliva to, kar sprejemata vase. Veliko laže bosta spoznala in si priznala resnico o tem, če bosta prosila za milost Svetega Duha. Le v njegovi luči lahko res vidimo in si priznamo celo tisto, kar si je kar težko priznati. Z njim bosta mogla napraviti korak naprej k svobodi, ki jo daje, in začela izbirati to, kar vama bo pomagalo polneje živeti vajino zakonsko ljubezen.

Časopisi, revije, knjige …

Se kdaj vprašata, koliko in s čim hranita svoj um in čutenja? Se hranita s površnimi in napihnjenimi novicami, ki vaju povsem pritegnejo in prevzamejo vso vajino pozornost, razmišljanje in pogovore? Toda vse to kmalu zgubi svojo pomembnost. Vidva pa ostaneta prazna. Ali pa se hranita z globljimi mislimi, ki jih najdeta v dobrih časopisih, revijah ali knjigah, ki vaju notranje bogatijo in gradijo ter vama omogočajo razviti med vama pogovor, ki vaju še bolj izgrajuje in poveže?

Rada segajta tudi po knjigah, ki predstavljajo različne svetnike in pričevalce človečnosti in živete vere.

Različne podobe, dogodki in prizori iz njihovega življenja vaju bodo navdihovali in omogočali razvijati duhovno ustvarjalnost. Še posebej pa rada segajta po Svetem pismu, kajti v njem je beseda, ki omogoča resnično življenje v izobilju: »Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil

rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust.« (Iz 55,10–11)

Radio, televizija, spletne strani …

V sedanjem času se cele generacije hranijo z radijsko, televizijsko in spletno domišljijo, ki je prepogosto

Se kdaj vprašata, koliko in s čim hranita svoj um in čutenja? Se hranita s površnimi in napihnjenimi novicami, ki vaju povsem pritegnejo in prevzamejo vso vajino pozornost, razmišljanje in pogovore? predvsem čustvena, mesena … Ali še zmoreta biti v tišini drug ob drugem? Mora vedno biti prižgan radio ali televizija?

Se kdaj ustavita in si upata priznati, kako to vpliva na vajine pogovore, na sprejemanje drug drugega in vajinih bližnjih? Poskusita narediti preizkus. Oglejta si en večer dober film ali dobro oddajo. Drugi večer pa si oglejta kakšen film z vprašljivo kvaliteto. Nato pa si tretji večer vzemita čas za medsebojni pogovor in si v vsej iskrenosti med seboj podelita to, kar sta zaznala kot vpliv filma, ki sta si ga ogledala. Potem pa presodita sama: je vseeno, kaj gledata, ali pa je bolje,

Družina in Življenje

13

Poskusita narediti preizkus.

Oglejta si en večer dober film ali dobro oddajo. Drugi večer pa si oglejta kakšen film z vprašljivo kvaliteto. Nato pa si tretji večer vzemita čas za medsebojni pogovor in si v vsej iskrenosti med seboj podelita to, kar sta zaznala kot vpliv filma, ki sta si ga ogledala.

vikend, kaj šele večdnevne duhovne vaje?

Potrebujeta čas, ko se smeta ustaviti brez občutkov krivde. V dneh duhovnih vaj sta povabljena, da gresta na »drug« kraj, da izstopita iz vsakdanjega utripa življenja. Zakaj? Tako bosta lahko vstopila v duhovno ustvarjalen molk.

Potrebujeta čas poslušanja. Na duhovnih vajah se ustavita ravno zato, da bi poslušala in slišala.

Koga? Jezusa Kristusa in Svetega Duha, po katerem je on sam živo in dejavno navzoč v Svetem pismu, bogoslužju, voditelju ter po vseh udeleženih in v vsem, kar se dogaja v teh dneh. V tem času želi Jezus spregovoriti vsakemu na najbolj oseben način. Če postaneta eno samo veliko uho, bosta zmogla slišati tiho in nevsiljivo govorico troedinega Boga; v njem pa tudi sebe in sozakonca.

Potrebujeta čas duhovnega pogovora. Duhovne vaje vama želijo omogočiti tudi čas, ko se bosta vadila drug drugega poslušati in slišati v vsej spoštljivosti in dobrohotnosti ter deliti drug z drugim tisto, kar nosita najgloblje v sebi. To vama bo omogočilo, da bosta

Se zavedata, koliko vama lahko pomaga že en duhovni vikend, kaj šele večdnevne duhovne vaje? da sta izbirčna ter poslušata in gledata samo tisto, kar je res kvalitetno, in vesta, da vaju bo povezovalo in izgrajevalo.

Telesne vaje, duhovne vaje …

Danes se mnogi bolj zavedajo potreb telesa in duševnosti. To je resnično dobro. Ni jim žal, da večino svojega časa porabijo za to, da zadovoljijo njune potrebe. Ob tem pa pozabijo, da je v njih tudi duh.

Duh je žal potisnjen, zasut, neizpolnjen, podhranjen.

Hranijo ga z vsem, kar ga ne more izpolniti in zadovoljiti. Obnašajo se, kot da niso duhovna bitja, kot da Sveti Duh ne prebiva v njih. Duhovnost želijo nadomestili s čudovitimi idejami, mislimi, vedenjem.

Poznamo pregovor: zdrav duh v zdravem telesu. P. Roblek rad poudarja, da »vaje duha vključujejo in uporabljalo vse telesne in duševne sposobnosti.

Nobenih duhovnih vaj ne moremo delati brez uporabe in sodelovanja obeh: telesa in duše. Koliko bolj sta pripravljena: odpočita, sproščena in razpoložljiva, toliko bolj ju lahko uporabi Božji Duh. Važno je, da Božja beseda, ki je živa in polna Svetega Duha, najde zrahljano zemljo: telo in dušo, da lahko v molitvi prebudi v nas Duha in rodi duhovne sadove.« Se zavedata, koliko vama lahko pomaga že en duhovni

mogla postajati eno v vsej medsebojni različnosti.

Vedno bolj bosta spoznavala, kako resnično dragocen dar sta drug drugemu in kako vaju Bog prav preko tega obilno blagoslavlja in posvečuje.

Potrebujeta čas duhovne prenove za nadaljnje življenje. Ti dnevi vama želijo omogočiti celostno spreobrnjenje, prenovo in preobrazbo, da bosta vsakdanja opravila lahko izvrševala v novem duhu, Kristusovem Duhu. V tem času bosta imela možnost, da dasta na pravo mesto vse, kar sta in kar imata, tako da ne bo več v središču našega življenja vajin sebični jaz, temveč Jezus Kristus in njegov Duh. Draga zakonca! Bodita izbirčna. Ne sprejmita vsega, kar vama ponuja svet okoli vaju. Ne sprejmita vsake misli, besede, podobe … Da. Bodita izbirčna. Svobodna sta. Ne pustita se zato zasužnjiti. V svobodi, ki vama je dana, izbirajta tisto, kar vama lahko omogoči, da ne bosta v svojem zakonu životarila, temveč da ga bosta resnično živela v vsej polnosti. Naštel sem vama samo nekaj možnosti, ki vama lahko pomagajo.

Sama lahko odkrijeta še marsikaj drugega. Naj vama pri tem pomaga Sveti Duh, ki je dan vsakemu, ki zanj prosi. (Lk 11,13)

Družina in Življenje

14

DUHOVNA POBUDA

ŽIVLJENJE, NAJBOLJŠA ŠOLA Učenje je v življenju izjemna dobrina in privilegij. Ob vseh prebranih in preštudiranih knjigah nam življenje samo ponuja najbolj avtentične »učne ure«.

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

V zadnjem mesecu in pol se nama je zgodilo toliko pomembnih stvari. Skoraj preveč za nekaj zaporednih tednov. Nujno sva potrebovala odklop. In se je zgodilo.

Za 5 dni sva odletela v Španijo. Za naju potovanje nikoli ni le odklop, pač pa zanimiva učna ura.

Na letališču v Valenciji naju je čakala prva lekcija. Ker skoraj nikoli ne bereva navodil, nisva vedela, da ima podjetje, ki izposoja avtomobile, svojo poslovalnico 2 km proč od letališča, zato tudi nisva vedela, da imajo za svoje stranke organiziran minibus. Lekcija je bila draga, saj sva za taksi, ki naju je peljal le 2 km, plačala 20 €. Nauk zgodbe: beri navodila, če nočeš plačati previsoke cene. Čeprav je bil čas v Španiji čudovit, saj sva doživela veliko lepega, se naužila lepih razgledov, ogledov, srečanj ... vseeno ni bilo vse tako, kot sva si predstavljala in želela. Ves čas potovanja me je spremljala misel, ki sem jo prebrala v mali knjižici o nenavadni mistikinji mali Arabki: »Bodi zadovoljna z vsem!« Jaz pa sem se kar naprej srečevala z izzivi: hotel ni bil na pravi lokaciji, avtocesta, ki jo je izbral Dani, je bila druga in ne tista, za katero sem jaz mislila, da bi bila najboljša … In tako sem na vsakem koraku prepoznavala, koliko nezadovoljstva se skriva v meni. Pa mi ni manjkalo nič bistvenega, nič življenjsko pomembnega! Ko pa se nezadovoljstvo priplazi v odnos, se le-ta več ne gradi, pač pa se začne životarjenje – in to celo na oddihu.

Pa vendar je Gospod z menoj (nama) potrpežljiv in usmiljen. Vedno me čaka in vzgaja. Mene tako, tebe, spoštovani bralec, drugače. Vsak dan znova mi nudi novo življenjsko lekcijo, ki mi jo predstavi po vsakdanjih življenjskih okoliščinah in po svoji besedi. Jaz sem le povabljena, da njegovo delo v sebi prepoznam in mu pozorno prisluhnem.

na tako otipljiv način potovati z menoj, da me je pripravljen spremljati s svojimi navodili za življenje, da lahko besedo življenja berem kjerkoli – v hotelu ob avtocesti, v parku ali pa na dolgih poteh, medtem ko se voziva z avtom. Kako otipljiva in neprecenljiva se mi je tokrat razodevala Božja ljubezen!

Ko premišljujem o Njegovi vzgoji, mi pride na misel, kako v eni od lekcij govori o tem, da moramo ljubiti celo svoje sovražnike in ne le svojih najbližjih. Tudi papež Frančišek nas v teh dneh v eni jutranji homiliji o tem opominja, ko pravi, da je ljubezen do sovražnikov

Gospod je pripravljen potovati z menoj Tako sem tudi v hotelih v Španiji odpirala Božjo besedo in se mu zahvaljevala, da je pripravljen

Ko pa se v nezadovoljstvo priplazi v odnos, se le-ta več ne gradi, pač pa se začne životarjenje – in to celo na oddihu. zahtevno delo. In tedaj se zavem, da je zame ljubiti svoje najbližje večkrat zahtevno delo. Dolgotrajen študij in številne knjige, ki sem jih o odnosih prebrala, mi niso prinesle življenjske modrosti in me niso usposobile, da bi znala s svojimi bližnjimi živeti tako, kot mi naroča moj Gospod Jezus Kristus. On edini me lahko nauči brezpogojno ljubiti in spoštovati druge, jim izkazovati dobroto in usmiljenje tako, kot sem tega sama deležna od njega. Moja sreča se torej skriva v tem, da živim za druge in jim služim ter se nenehno učim umirati svoji sebičnosti in svojemu egoizmu.

Umiranje sebi pa je vedno bilo težko in vedno bo.

Danes je življenje mnogo lagodnejše od življenja, ki so ga poznali naši predniki. Vendar pa ne gre le za lagodnost, pač pa so se z lagodnostjo med nas priplazile tudi razvajenost, nepripravljenost na borbo, brezciljnost in brezvoljnost, ki so glavne ovire za velike podvige. Naši predniki so bili vajeni trdega dela in

Družina in Življenje

15

odpovedovanja in so znali potrpeti v težkih situacijah, veliko poti so morali v vsakem vremenu prehoditi peš, bili so lačni, žejni, utrujeni …

Kaj pa danes?

Vse mora biti na dosegu roke in to zdaj. Kako daleč smo prišli v služenju sebi in svojim potrebam! Vse, kar doživljamo v telesu, pa se nehote prenaša tudi na duhovno. Telo nikoli ne laže. Med nami so se razrasli mlačnost, povprečnost, dolgočasje in apatičnost. To pa nikogar ne nagovarja in ne navdihuje. Jezus sam pravi, da bo mlačnega izpljunil. Zdi se mi, da je v pomehkuženih telesih lahko le mlačna vera.

Je morda vse to preveč resno razmišljanje zame in za vse nas? Moram priznati, da bi se sama tem mislim najraje izognila. Zahtevajo namreč spreobrnjenje.

Tako kot vsaka vzgoja. Prav zato pa nobena vzgoja

ni nekaj mlačnega ali lahkega. Prava vzgoja vodi v spreobrnjenje, to pa edino prinaša novo upanje. Pri tem sploh ni pomembno, kako velika grešnica sem, kako težak je moj značaj, kako sem obremenjena s svojo preteklostjo … Pomembno je, da se trudim in si prizadevam slišati tih Gospodov šepet, ki me vabi na pravo pot. Tako počasi ozaveščam, kaj pomeni dopustiti Gospodu, da me vzgaja, slediti njegovim navodilom. Spoznavam, da je to najbolj varna in prava pot, čeprav je v določenih trenutkih naporna. Če bom vztrajno prebirala »navodila za življenje« in se trudila po njih živeti, bom vedno bolj postajala Jezusova učenka in mi ne bo treba plačevati previsoke cene.

O, Gospod, bodi mi (nam) milosten in daj mi (nam) milost spreobrnjenja! Prosim te še za gorečnost!

Naj se me tvoje opozorilo zares dotakne, da me ne izpljuneš zaradi mlačnosti!

Vilma

DAJALI SO IZ LASTNEGA NAGIBA Vedno znova nas preseneča resničnost psalmistovih besed: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji« (Ps 127,1).

Verjamemo, da Gospod »zida to hišo« (DiŽ), saj je praktično brez reklame (le od ust do ust) vedno večje zanimanje za naše programe. Bogu smo za to milost zelo hvaležni. Hvaležni pa smo tudi vam, spoštovane bralke in bralci našega glasila – dragi naši sodelavci, da nas podpirate s svojimi molitvam in nekateri med vami tudi s svojimi mesečnimi oziroma občasnimi prostovoljnimi prispevki (nekateri redno prispevate svoj dar za glasilo).

Kako veseli smo vsakega vašega daru! Vedno bolj se zavedamo, da vsak evro šteje. Boglonaj za vsak dar!

Pred dnevi smo pri maši brali berilo, v katerem apostol Pavel pred Korinčani hvali Makedonce: »Preko svojih moči so dajali iz lastnega nagiba in so z mnogimi prošnjami nas prosili milosti, da bi se smeli udeležiti podpiranja svetih.« (2 Kor 5,4–5) Ob teh Pavlovih mislih naj vam povemo, da kot nekoč Pavel tudi mi večkrat hvalimo vas, naše dobrotnike – »naše botre«, saj vedno znova povsod oznanjamo, da je DiŽ Božje delo in delo tistih, ki nas pri tem podpirajo s svojimi molitvami in darovi. Bog ve, koliko zakonov je ta čas na novo zaživelo, koliko mož in žena je našlo osebno vero v Kristusa, koliko otrok ima ob sebi oba starša ... Ste že kdaj na to pomislili in se Bogu zahvalili, da je tudi vas izvolil, da na svoj način sodelujete pri Božjem delu? Pa se mu skupaj z nami v tem trenutku zahvalite in recite: »Gospod, hvala ti, da si me poklical, da smem tudi jaz sodelovati pri tem velikem poslanstvu. Pomagaj mi, da bom tako kot nekoč Makedonci mogel še naprej podpirati svete pri širjenju evangelija in reševanju duš za nebesa. Slava Očetu in Sinu … Amen.« Naj nas vse pri tem še naprej opogumljajo besede svetega Frančiška Asiškega, ki je pred koncem svojega zemeljskega življenja dejal: »Bratje, bratje! Začnimo znova služiti Gospodu. Doslej smo malo ali nič naredili.«

Družina in Življenje

16

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

KO RESNIČNOST RAZPRŠI UTVARE Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo … Veselite se v upanju, potrpite v stiski … Rim 12,10–12 Mnogi se poročimo z utvaro, da navdušenje in čarobnost mlade in nove ljubezni nikoli ne bo minila.

Potem se na neki točki naše skupne življenjske oziroma zakonske poti »zbudimo iz sna« in spoznamo, da je resničnost nekaj povsem drugega, kot smo pričakovali. Na tej točki vstopimo v fazo razočarane ljubezni.

Prepričana sem, da moremo odgovor na skrivnostno vprašanje, kako se srečati z neizogibnimi razočaranji v zakonu, najti v preprosti besedici: predanost.

Biti predan pomeni odločiti se in prijeti svojega sozakonca za roko in iti skupaj z njim – z roko v roki – skozi življenjske okoliščine (radosti in stiske), ki ti (nama) jih je Bog namenil oziroma jih je dovolil, ter globoko v srcu verjeti, da boš na drugi strani (stisk in preizkušenj) našel globljo ljubezen in trdnejši odnos, kot si ga imel kadarkoli prej.

Včasih prebiti se »skozi fazo razočarane ljubezni« pomeni preprosto ponovno si izpovedati ljubezen s pomočjo poročnih obljub. To se je zgodilo paru, ki se je udeležil seminarja za zakonce NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU. V času, ko sta se seminarja udeležila, sta bila sredi težkih preizkušenj. Takole sta zapisala:

VAJIN POGOVOR V čem se vajin zakon razlikuje od tega, kar sta pričakovala? Poiščita svoje poročne obljube in jih ob prižgani poročni sveči drug drugemu ponovno izpovejta. Naj bo to slovesen dogodek – lahko ga obogatita s posebno večerjo, ki jo pripravita, ko so otroci že v postelji.

Po boleči ločitvi in prav tako boleči ponovni združitvi je imela obnovitev poročnih obljub na seminarju za zakonce za naju izjemen in globok pomen. Oba sva tako močno jokala, da sva komaj zdržala do konca. Že več kot leto dni nisva nosila prstanov in mislila sva, da za naju ni več pomoči in upanja. Ko smo na seminarju obnovili poročne obljube, nama je to pomagalo, da sva zopet našla drug drugega. Smešno, kako je mogoče, da lahko preproste poročne obljube po 19 letih zakona pomenijo veliko več, kot so pomenile na sam poročni dan.

V drugih okoliščinah je predanost »notranji odgovor« oziroma notranja pomoč, ki se je okleneš, ker veš, da je tako prav, kljub temu da občutki govorijo drugače.

Najina zaveza je najina predanost Bogu in drug drugemu in je srce tega, kar ostane, ko resničnost razprši utvare, s katerimi mnogi stopijo v zakon.

Na poročni dan smo stali pred Bogom in smo njemu in drug drugemu v njegovi prisotnosti obljubili, da si bomo »ostali zvesti v sreči in nesreči«. Če sedaj v tem trenutku zrete nesreči v oči, imate pred seboj izbiro: boste ostali zvesti dani obljubi?

VAJINA MOLITEV V molitvi prosita Boga, naj vama da moč, da bosta zmogla vztrajati skupaj ne glede na takšne ali drugačne okoliščine in stiske, ki se lahko v vajinem odnosu pojavijo.

Družina in Življenje

17

NASVETI OTROKA STARŠEM • NE razvajajte me, saj dobro vem, da ne morem imeti vsega, kar želim. Samo preizkušam vas.

• NE bojte se biti strogi. To mi je všeč. Takoj vem, kaj smem in česa ne.

• NE bodite grobi z mano, sicer bom mislil, da se samo s silo kaj doseže. Rad bom upošteval nasvet.

• NE bodite nedosledni. Zaradi tega sem negotov in se izogibam vsaki obveznosti.

• NE nasedajte mojemu izzivanju, kadar govorim in delam vse samo zato, da vas razžalostim. Na ta način bi lahko dosegel kakšno »zmago«.

• NE bodite preveč žalostni, kadar vam rečem, da vas sovražim. Ne mislim resno, samo želim, da bi vam bilo žal zaradi tistega, kar ste mi naredili.

• NE podcenjujte me. Zaradi tega bom igral »velikega šefa«.

• NE delajte stvari, ki jih lahko opravim sam. Zaradi tega se počutim kot dojenček, utegnil pa bi vas imeti za svoje služabnike.

• Naj moje razvade NE pritegnejo vaše pozornosti. To me samo vzpodbuja, da nadaljujem z njimi.

• NE opozarjajte me pred drugimi. Bolj pazljiv bom, če se boste z menoj pogovorili na štiri oči.

• NE razpravljajte o mojem obnašanju med prepirom. Ne vem zakaj, ampak takrat slabo slišim in ni mi do sodelovanja. Naredite, kar mislite, da je potrebno, toda pogovorimo se kasneje, v miru.

• NE pridigajte mi! Bili bi presenečeni, če bi vedeli, kako dobro vem, kaj je prav in kaj narobe.

• NE dajajte mi občutka, da so moje napake grehi. Moram se naučiti delati napake, ne da bi pri tem občutil krivdo.

• NE pridigajte mi kar naprej, sicer se bom moral narediti gluhega.

• NE zahtevajte pojasnil za moje obnašanje.Včasih res ne vem, zakaj sem to storil.

• NE precenjujte me. Če me je strah posledic, se utegnem tudi zlagati.

• NE pozabite, da rad eksperimentiram. Tako se učim, vas pa prosim, da ste potrpežljivi.

• NE varujte me pred posledicami. Na izkušnjah se učim.

• NE bodite preveč pozorni, kadar sem lažje bolan. Lahko bi začel uživati v bolezni, če bi začutil, da mi posvečate več pozornosti.

• NE zavračajte me, ko želim odgovore na vprašanja. Sicer bom moral spraševati in poiskati informacije drugje.

• NE govorite mi, da ste idealni in nezmotljivi. S takimi je težko živeti.

• NE skrbite, če preživimo malo časa skupaj. Važno je, kako ga preživimo.

• NIKAR naj moje bojazni ne postanejo vaša tesnoba. Še bolj bom prestrašen. Pokažite mi, da ste hrabri.

• NE pozabite, da ne morem odrasti brez veliko razumevanja in podpore; graja mi nikoli ne uide, zaslužena pohvala pa.

• BODITE moji prijatelji, pa bom tudi jaz vaš. Učite me z zgledom, ne s kritiko.

• IN poleg vsega, zelo vas imam rad, imejte tudi vi mene ...

(Vir: internet)

Družina in Življenje

18

STARŠEVSTVO

OH, VZGOJA! Šola za starševstvo se začne, ko postaneš starš. Prej si morda prebral celo kakšno knjigo ali dve, poslušal predavanje, kar bo prišlo zelo prav, vendar se prava šola začne šele, ko se rodi tvoj »privatni učitelj«. Midva z možem sicer nisva psihoterapevta ali kaj podobnega, imava pa pet privat učiteljev, ki se zelo trudijo, da bi se midva dobro izšolala. Morda vam najine izkušnje pridejo kaj prav.

Prvi otrok je kot učni material. Učimo se ob njem. Prvo leto ga le občudujemo, nad vsako novo stvarjo smo navdušeni, morda tudi nad »fresko«, ki jo je umetniško naslikal na steno v dnevni sobi. Če bo to pri treh letih še vedno počel, pa nam verjetno ne bo več prav. Kmalu je treba začeti postavljati omejitve. Tako kot sadjar vzgaja drevo (ga obrezuje, gnoji, zaliva), je tudi otroka potrebno »obrezovati«, da bo to drevo rodilo dobre, debele plodove in ne majhnih in piškavih.

Meje Otrok meje potrebuje in si jih tudi želi, ker se tako počuti varnega. Jih bo pa seveda vztrajno preizkušal, kako trdne so. Zato se je dobro odločiti, katere stvari so v naši družini bolj pomembne in pri katerih lahko malo pogledamo skozi prste ... Vsaka družina se o tem sama odloči. Ko se pa za nekaj odločiš, se je tega treba držati.

Ukrep Najboljše orodje za »obrezovanje« je ukrep. Če otroku 100-krat rečem: »Pospravi igrače!« nazadnje pa to naredim sama, sem ga naučila: »Saj samo teži. Itak bo potem ona pospravila!« Slediti mora ukrep. Npr.: »Če ne bo pospravljeno, ko pride kazalec na uri semle, ne dobiš sladoleda.« Ali bolj spodbudno: »Ko BOŠ pospravil, DOBIŠ sladoled!« Na prvi pogled ni razlike, učinek pa je precej boljši. Se je pa tega treba potem držati. Če bo dobil sladoled, preden bo pospravil, sem se mu pravzaprav zlagala in na mojo besedo se ne more zanesti. Pravzaprav je najzahtevnejša stvar pri vzgoji premisliti in dati dober ukrep. Da bo ukrep dober, mora: 1. biti povezan z nedopustnim dejanjem, logična posledica (Npr.: če si stresel smeti, jih moraš pomesti.), 2. boleti mora otroka in ne naju (Če za kazen otroci ne bodo smeli k babici za prespat, bova tudi midva ostala brez randija.), 3. biti mora kmalu za dejanjem, ker drugače revež ne bo več vedel, zakaj je kaznovan,

4. biti mora izvedljiv. (Če na avtocesti sredi Italije zagrozim, da bo šel ven in peš naprej ... ne bo šlo.)

Pri tem zelo prav pride, če prosim Svetega Duha za pomoč. Kakšne pametne stvari se tipček spomni!

Doslednost Zelo pomembno je, da sem pri zagroženem ukrepu dosleden. Otroci so kot radarji in si veliko bolj zapomnijo kot mi. Da se nam ne zgodi kot prijateljici, ki ji je štiriletnica na besede: »Če ne ... bo sledil ukrep!« rekla: »Ah, mami, saj ga še nikoli ni bilo!« Enotnost Pred otroki morava biti enotna. Tudi če se ne strinjava.

Se bova že kasneje zmenila. Ko mož dela na računalniku in reče JA za stvar, ki je sploh ni dobro registriral, po možnosti pa je otrok prišel še k njemu vprašat, ker sem jaz prej rekla NE, sva ga naučila: »Za take stvari se splača vprašat očija!« Moj mož zdaj ve, da mora najprej vprašat: »Kaj je pa mami rekla?« Odkar sva videla (hvala bogu »pri sosedovih«), kakšen postane 16-letnik, če starša ne držita skupaj, se rajši ugrizneva v jezik, ko drugi vzgaja drugače, kot bi vzgajal sam, in se zmeniva kasneje ...

Trening Pri nas zadnje čase veliko treniramo. Če ima skakalec v daljino preslab odriv, mora več trenirati, da ga bo izboljšal. Logično. Prav tako je nama z možem logično, da če otrok za domače opravilo, ki ti vzame deset minut, porabi ves popoldan, potrebuje več treninga, da bo rezultat izboljšal. Otrokom ta logika sicer ni preveč všeč, zaleže pa po navadi že samo obljuba, da bo lahko še jutri treniral ...

Dobro je premisliti, v koga želiva otroka vzgojiti: v osebo, ki bo verjela, da je središče sveta in mu je treba v vsem ustreči, ali v odgovornega odraslega, ki se bo znal med tistim, kar je »fajn«, in tistim, kar je prav, odločiti za prav. Ta človek bo vendar čez nekaj let skrbel za naše gospodarstvo, morda politiko, odločal pa se bo tako, kot je bil vzgojen.

Moj pokojni tast je večkrat rekel: »Tako pomembno stvar, kot je vzgoja otrok, pa ženskam prepuščamo!« Po eni strani šovinistična izjava, pa vendar modra. Vzgoja je zahteven življenjski projekt. In zahteva oba starša. Dobra novica pa je, da bova otrokom ogromno dala že s tem, če se imava midva rada. Če bodo rasli v okolju, kjer se oči in mami spoštujeta. Pa verjetno si bodo najine hčerke želele najti takega moža, kot je oči ... Čeprav mojega moža to skrbi, ker pravi, da tako dobrih ne delajo več.

Katarina Lajevec

Družina in Življenje

19

DELOVANJE DRUŠTVA NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR V CRIKVENICI – MAREC 2013

ŠLI SMO KAR SKUPAJ …

Letos sva se z možem že šesto leto zapored udeležila seminarja za zakonce pod okriljem DiŽ-a. Ves čas pa je v meni nekaj kljuvalo. Saj ne, da najini trije fantje kot vsa leta doslej ne bi imeli krasnega varstva pri moji mami, to sploh ne. Ampak tisti občutek, da sva z otroki relativno malo časa skupaj. Oba sva v službah, med tednom je še cel kup obveznosti, poleg tega imava tudi kar nekaj časa samo zase, ko hodiva na skupno rekreacijo. Najini fantje pa hitro rastejo.

Kako lepo bi bilo, ko bi tudi oni začutili to veselje, to sproščenost, iskrenost, gorečnost in Božjo bližino, ki je je na takšnih srečanjih res v izobilju! Kaj ni najina starševska naloga tudi ta, da jim pokaževa te stvari?

Fantje (Samo 11 let, Grega 9 let in Tine 5 let) so bili navdušeni, ko sem jim povedala, da sva se z atijem odločila, da gredo letos z nama. Majdi in Jožetu, s katerima smo se večkrat skupaj peljali na duhovni vikend, sem povedala in obrazložila našo odločitev.

Majda mi je nato rekla, da je tudi sama prišla do

istega zaključka in da bi tudi onadva letos s seboj vzela mlajša dva fanta.

Skrbi, ki sem jih imela prej, da bodo lahko otroci moteči, sitni, stalno lačni in žejni, da midva ne bova imela časa zase, za pogovor, za miren sprehod, so

odpadle v hipu, ko smo dobili na recepciji hotela dva ključa za dve sobi. Samo je prevzel enega, midva drugega. Kako topel občutek sem imela, ko sem jih gledala, ko so po uvodni predstavitvi Danija in Vilme odkorakali v spremstvu animatorjev v igralnico! Ali med vsakodnevno sveto mašo, ko je Grega, čeprav ni bil nikoli prej ministrant, na lastno željo ministriral.

Ali pa ko sem gledala njegov nasmeh na obrazu, ki ga je imel, stoječ ob oltarju poleg duhovnikov patra Janeza in patra Marka. Pa njegove besede: „Mami, a si videla, da sem duhovniku podal kelih?“ In Samova na glas izrečena prošnja za nas starše med sveto mašo!

In potem njihova vprašanja, kako to, da je bila maša tako kratka. Pa je bila čisto običajno dolga, le malo drugačna. Z več petja ob spremljavi Danijeve kitare, nazornimi pridigami, ki so segale resnično do srca, pričevanji, osebnimi prošnjami ... Fantom se je tudi zelo dobro zdelo, ko so dvakrat po obrokih brisali mize, skupaj z drugimi odnašali posodo, v igralnici igrali

Družina in Življenje

20

ročni nogomet, šli z animatorji na igrala ob morju ...

Midva pa sva imela čas zase in za Boga. Šla sva v globino najinega odnosa, ponovno sem začutila, kaj mi pomeni mož, kako važen je zakon kot zakrament. Da nisva sama v stiski, da imava njega, na katerega lahko vedno računava. Na predavanjih, ki sta jih imela Vilma in Dani, smo spoznavali in se učili, kako pomembno je, da v današnjem težkem času ohranimo gorečnost, veselje in da razpihamo meglo, ki se je razbohotila med nami kristjani. Meni osebno je bilo tudi zelo všeč ločeno srečanje za žene in može. Ko smo žene, sedeče v krogu pod varnim Vilminim okriljem, spoznavale, da smo me tiste, ki smo dolžne naše može spoštovati

in spodbujati ... Z zelo redkimi izjemami smo ugotovile, da moramo še naprej vztrajati na naši poti tudi v smislu dajanja pobud in idej za takšne duhovne seminarje, ker so nam potem naši možje za to hvaležni, čeprav v začetku ne sprejemajo tega s takšnim veseljem kot me. Sama sem pri tem potrdila občutek, da je to, kar delam, pravilno, da pa moram to početi na spoštljiv način. Možu odkrito povedati, da to enostavno potrebujem za svoje življenje, da lahko funkcioniram kot žena, mama ... In da mi to, da greva na takšno srečanje skupaj kot zakonca, največ pomeni, mi da občutek največje sreče in v meni ponovno razgori plamen ljubezni do njega. Poleg tega se v teh trenutkih milosti, ko se preprosto začuti, da je z nama Bog, lahko odpreva eden drugemu v iskrenem pogovoru. Privoščiva pa si tudi povsem zemeljske užitke, kot je kavica v mestu, na sončku ob morju ...

Med vožnjo domov sva po molitvi desetke rožnega venca fante vprašala, kako bi ocenili letošnje duhovne vaje, pa so rekli, da je bila čista desetka. To pomeni, da bodo najbrž šli z nama tudi naslednje leto ... Ob tej priložnosti izrekam globoko zahvalo vsem, ki so prispevali k temu, da smo se tako lepo imeli: najprej ge. Eriki za prijave, dodatne prijave in njeno prijaznost po telefonu, Daniju in Vilmi za ves njun trud, gorečnost, veselje ob oznanjevanju, duhovnikoma p. lazaristu g.

Janezu in p. kapucinu g. Marku za čudovite maše in duhovno spremstvo ter seveda našemu Gospodu, ki je ves čas bdel nad nami.

Mojca Hribar

DELOVANJE DRUŠTVA NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR V CRIKVENICI – april 2013

SKRIVNOST OHRANJANJA SVEŽINE ODNOSA MED MOŽEM IN ŽENO Ob toliko pozabljenih obljubah, ki jih na poročni dan možje damo svojim ženam in žene svojim možem (za povrh se pod svojo obljubo še podpišemo in poleg nas se podpišejo še priče in matičar in duhovnik), se skoraj zagotovo vsi sprašujemo, kako je to mogoče, ali obstaja drugačna pot, ali obstaja način – zagotovilo, ki bi nam zakoncem pomagalo, da bi mogli drug ob drugem vztrajati, drug drugega spoštovati in ljubiti.

Vesel sem, da poznam pozitiven odgovor na to težko in pomembno vprašanje, da poznam pot in način, ki meni/nama oziroma nam zakoncem lahko pomaga negovati in ohranjati besede poročne obljube sveže in trdne. Vesel sem, da mi je bila ta skrivnost razkrita, da iz trenutka v trenutek jasneje vidim (da ne bo pomote – vidim z očmi srca) njen pomen.

O tem je tekla beseda na Nadaljevalnem vikend seminarju v Crikvenici, kjer se nas je zbralo lepo število mož in žena ter otrok. Zbrali smo se možje in žene, ki se poskušamo zavedati vrednot družine in zakona in poskušamo sredi sveta, ki v mnogih ozirih tepta naše svetinje (tepta vrednote družine, starševstva, vere, zvestobe, spoštovanja v družini …), ne le preživeti, pač pa živeti v miru in medsebojni predanosti in povezanosti mož in žen, staršev in otrok. Ko smo iskali odgovore na gornja vprašanja,

Družina in Življenje

21

nismo mogli mimo dejstva, da nas naš Bog vabi v ZAVEZNI ODNOS. In kaj je zavezni odnos? Gre za odnos, ki ga mož in žena skleneta pred Bogom in z Bogom. To pomeni, da Bogu dovolita, da on postane tista močna vez med njima, da on s svojo ljubeznijo poveže njuni srci in njuni življenji v eno, da on s svojo krvjo, ki je bila na križu prelita, očiščuje in varuje njune korake, njune načrte in odločitve, da jima on daje moč sredi preizkušenj in jima kaže pot sredi stisk in teme, ki se na njuni poti pojavi ... Razmišljanje o zaveznem odnosu, po katerem vstopamo v Božje kraljestvo, nas je pripeljalo do osupljivih zaključkov, med katerimi naj omenim le nekatere: Bog vstopa v odnos s človekom le po zavezi, in kjer je zaveza, je žrtev, kjer je žrtev, pa teče kri … V zavezo z Bogom torej vstopamo po krvi Božjega jagnjeta, s katero smo bili odrešeni in odkupljeni (1 Kor 6,20), in o tem pravi apostol Janez v Razodetju: »To so tisti, ki so prišli iz velike stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Jagnjetovo krvjo« (Raz 7,14).

Dragi Jezus, Jagnje Božje! Pomagaj nam, zakoncem in staršem, da bi vsak dan znova svoja srca in svoje

odnose »belili s tvojo krvjo«, da bi vsak dan znova svoje odnose prečiščevali in utrjevali z ljubeznijo, ki je vez popolnosti (Kol 3,14), ter da bi vsak dan znova hoteli, zmogli in znali drug drugega spoštovati, ljubiti in sprejemati takšne, kot smo – skupaj z vsemi našimi slabostmi in nemočmi vred. Le tako bodo naše obljube, ki smo jih drug drugemu dali na poročni dan, ostajale sveže in trdne.

Dani

Družina in Življenje

22

DELOVANJE DRUŠTVA NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR V CRIKVENICI – TEOLOGIJA TELESA PO JANEZU PAVLU II.

SPOZNATI PRAVO DOSTOJANSTVO TELESA POMENI SPOZNATI SMISEL BIVANJA

Razumeti dostojanstvo telesa pomeni razumeti smisel bivanja. Človeško telo je v sodobni zahodni kulturi oropano vzvišenega dostojanstva, ki mu ga je namenil Stvarnik. Ko nas je Bog ponižno srečal v telesu (In Beseda je meso postala!), je telesu zopet vrnil izgubljeno dostojanstvo, vendar je to ponovno pridobljeno dostojanstvo »modrim in razumnim«, ki običajno na telo in svet gledajo zgolj s telesnimi očmi, pogosto prikrito.

Kako visoko Božja stvariteljska moč presega naše umevanje! Kako čudovito smo ustvarjeni! Kakšna umetnina smo! Zakaj? Ker smo ustvarjeni po Božji podobi. Ker smo ustvarjeni po podobi Boga, ki je sam v sebi ljubezen sama, po podobi Boga, ki ljubi, ki je življenje podarjajoče občestvo oseb (Sveta trojica) in je v svoji troedinosti nedeljiv … Ne more, da se ne bi popolnoma podarjal in da ne bi popolnoma sprejemal … Tudi mi, ki smo njegova podoba (»… moškega in žensko je ustvaril« 1 Mz 1,27), smo njegov odsev v vidnem svetu, smo ustvarjeni za podarjanje in sprejemanje, za ljubezen in občestvo – za odnose, ki nas gradijo in bogatijo in izpolnjujejo … Zato lahko vemo, da je v nas položeno hrepenenje po ljubezni: da bi ljubili in bili ljubljeni. In če hočemo zares razumeti smisel svojega bivanja, moramo v ponižnosti spoznavati, kaj pomeni »ljubiti, kakor ljubi Bog«.

O vsem tem, o poročnem pomenu telesa, o pomenu in našem doživljanju zakramentov, ki so vidna znamenja nevidne Božje moči in prisotnosti v našem življenju, o mistični poroki in še marsičem je v luči Teologije telesa

Janeza Pavla II. potekal naš Nadaljevalni seminar v Crikvenici. Udeleženci seminarja smo s spoštovanjem in ponižnostjo premišljevali o pomenu Jezusovih besed: »To je moje telo, ki se daje za vas.« (Lk 22,19) Mnogi so/smo spoznavali svoje skromno poznavanje predmetne tematike, večkrat zelo izkrivljeno gledanje na človekovo telo in na naš odnos do telesa, v katerem in po katerem vse doživljamo (veselje, žalost, strah, vero in odnos do Boga, sebe, svojega sozakonca ter okolje, v katerem nam je darovano bivati …), in sklenili, da bomo o tem več premišljevali in se več pogovarjali.

Usmiljeni Gospod Jezus, ti, ki vse delaš novo in si si ob dopolnitvi časov nadel človeško telo, da bi nam postal enak, da bi v polnosti razumel naše stiske, ti nam pomagaj, da bomo na svoja telesa in telesa vseh, ki nam jih pošiljaš na pot življenja, gledali s spoštovanjem, da ne bi nikoli zlorabljali tega dragocenega daru – tega templja, ki si ga izbral za svoje domovanje, da bi se (mi in tudi ti) v njem dobro počutili.

Hvala ti, dragi Oče, za dar telesa!

Dani

Družina in Življenje

23

SKRIVNOST »TELESNEGA DELA« NAŠEGA ZAKONA Že cel teden je minil od našega seminarja v Crikvenici, kjer smo se skupaj z voditeljema poglobili v skrivnost »telesnega dela« našega zakona, vendar o vsebini, občutkih, srečanjih in prelepem vikendu, ki sva ga preživela z otroki, še kar razmišljam.

Teologija telesa Janeza Pavla II. me nikakor ni pustila ravnodušne. Odnos do najinih različnih teles, ki sta ustvarjeni po Božji podobi in se dopolnjujeta, daje slutiti, da je Bog potem, ko je ustvaril moža in ženo, da bi ob njem hodila, želel njuno popolno, zvesto in svobodno podaritev. Bog je želel, da spolnost med možem in ženo postane molitev.

Morda še misel s seminarja, ki jasno razodeva Božji namen za zakon. »Zakonska ljubezen postaja nova oblika čaščenja, ki se rodi v človeških srcih in se usmerja k Bogu z govorico telesa.« Hvaležna sem za blaženega Janeza Pavla II., ki je tako jasno spregovoril o temi, o kateri se je bodisi šušljalo, ko smo kot mladi

potrebovali smernice, bodisi se je skrajno prostaško govorilo. Hvala voditeljem seminarja, ki Teologijo telesa tako spoštljivo prinašajo med zakonce.

Martina

VELIK BOŽJI DAR Bilo je krasno. Kako odrešujoče je iti v globino z mislijo Janeza Pavla II., ki vse postavi na pravo mesto. Kako osvobajajoče je slišati jasno besedo in si ponovno zbistriti pogled. Hvala voditeljem za način podaje teme in vodenje po Besedi, z besedo in pričevanjem.

Hvala vsem čudovitim ljudem, ki so se udeležili seminarja, predvsem pa p. Pavlu in p. Janezu za evharistijo. Vse je bil res en velik Božji dar, katerega moč naj nam pomaga spoznanja, sklepe in zaveze s tega seminarja živeti v vsakdanjosti.

Monika

Družina in Življenje

24

DiŽ-EV TEKTONSKI PREMIK

NJIVICE NAMESTO ANKARANA diz.si oziroma na telefon: 041 571 799.

Darilni bon

vrveža in raznih motilcev zbranosti …). In tako nas je pot pripeljala na otok Krk – v kraj Njivice, ki je le 7 km oddaljen od krškega mostu.

V Njivicah smo našli čudovit in dovolj prostoren hotel BELI KAMIK, ki je od morja oddaljen kakih 150 metrov in leži sredi gozda. Prav zaradi tega je v okolici mnogo lepih sprehajalnih poti. Hotel nudi odlično hrano, sobe so čiste in lepo urejene, kopalnice prenovljene, postelje udobne, vsaka soba ima svoj balkon, od koder je lep pogled na morje … (to sva z ženo najprej sama preizkusila). Povrhu vsega pa je tudi cena sprejemljiva in bo tako vikend seminar za par – lahko rečemo »all inclusive« (vse všteto) – stal manj kot 200 €. Hvala Bogu tudi za to, da je hotel BELI KAMIK dovolj prostoren, saj ima skoraj 400 dvoposteljnih sob, kar trenutno presega naše zahteve.

Verjetno ste že slišali, da smo 10 let trajajoč poslovni odnos med DiŽ-em in RK Slovenije (Mladinsko zdravilišče Ankaran) prekinili. Vzrok? Previsoka cena. Če je bila v začetku (1993) to najboljša ponudba na slovenskem morju, sedaj gotovo ni bila več, saj sta bili že samo nastanitev in prehrana skoraj 300 €/vikend/par (s tem denarjem organizator, DiŽ, ni imel pokritega nobenega stroška – le-teh pa niti ni tako malo). Za DiŽ in zakonske pare, ki se naših seminarjev udeležujejo, je postala ta cena Prijave na seminar absolutno nesprejemljiva.

Sicer pa je, ko to pišemo (konec Iskali smo primernejšo ponudbo, pa je, verjemite, niti na slovenski obali niti v Istri nismo našli. Primernejša ponudba pa ni le primernejša in sprejemljivejša cena, pač pa tudi primerna nastanitev, hrana, okolica hotela (umaknjenost od

junija), za seminar, ki bo od 25.– 27. oktobra, prijavljenih že skoraj 60 parov. Za prijave imamo še 4 mesece časa. Če se želite na vikend seminar v Njivicah sami prijaviti ali če želite komu od vaših bližnjih podariti Darilni bon, se lahko prijavite na mail: www.diz. si/prijavnica ali na mail: milena@

Zanimivo je dejstvo, da se vse več ljudi odloča za Darilni bon. Svojim bližnjim (otrokom, staršem, bratom ali sestram, prijateljem, sosedom, sodelavcem, župljanom …) želijo ob raznih slovesnih priložnostih (obletnica poroke, rojstni dan, rojstvo otroka oziroma zgolj kot pozornost ali znak zahvale …) podariti nekaj prijetnega in nepozabnega. In prav imajo.

Ko razmišljam, zakaj se to tako pogosto dogaja, mi pride na misel, da imamo materialnih dobrin marsikje že dovolj, nimamo pa časa, ki bi ga posvetili drug drugemu. Ko pa nekomu podarimo Darilni bon – ko svoje bližnje pošljemo na vikend seminar za zakonce, jim ne podarimo le lepo izkustvo v prijetnem kraju v družbi prijetnih ljudi, pač pa predvsem čas za srečanje s samim seboj, čas za srečanje s svojim sozakoncem in z Bogom; podarimo jim čas za napolnitev baterij, čas za nove načrte in novo moč, ki jo pri vsakodnevnih naporih potrebujemo.

V mnogih primerih zakonca na vikend seminarju ponovno najdeta

Družina in Življenje

25

drug drugega, med njima ponovno vzplamti iskrica ljubezni. Kjer je Ljubezen, tam je Življenje (»Bog je ljubezen«, 1 Jn 4,8). Zgodi pa se še nekaj. Večkrat bi jim mi radi povedali, kako bi bil njihov odnos še lepši in boljši, pa ne vemo, kaj reči in kako. Ko pošljemo par na vikend seminar, tam slišita marsikaj (morda prav tisto), kar bi mi radi povedali, pa se bojimo, da ne bomo našli pravih besed. V primeru Darilnega bona se takim zadregam elegantno izognemo.

Saj res, od kod sploh zadrege in zakaj?

Pogosto smo kot otroci – preprosto se nam ne da. Sicer pa niti ne vemo (če nimamo nobenega podobnega izkustva), kaj se na seminarju dogaja. Strah nas je, da nas bo kdo kaj spraševal o našem odnosu, da bomo morali komu pripovedovati o sebi in svojem odnosu do sozakonca in otrok … »Kaj pa koga briga, kaj se z menoj oziroma v

naši družini dogaja,« rečemo in ostanemo raje doma.

In pogosto starši ali bratje in sestre oziroma prijatelji mislimo: »Saj res, kaj ju bom pa silil. Najbolje je, da se ne vmešavam v njune zadeve.

Saj me ne bi poslušala!« Je res, pa ni res! Zakaj? Poglejte, danes nas je treba marsikdaj najprej kam »poriniti«, potem ko se razblinijo »bavbavi«, nam je pa zadeva všeč in spoznamo, da smo prav to iskali. Zato se nikar ne bojte svojim

bližnjim podariti Darilnega bona za vikend seminar. Verjemite, da jim bo všeč. Vedno se za vsakega kaj najde. Konec koncev je pa to priložnost, da človek na oseben način sreča in najde Boga in se zanj začne novo upanje in novo življenje.

Več informacij preberite na povezavi: http://www.diz.si/ seminarji/temeljni-seminar V imenu sodelavcev DiŽ

VABI NAS JOŽEFOV HRIB V Celju pri sv. Jožefu smo za vas od 11.–13. oktobra zopet pripravili vikend seminar za zakonce NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU. Nekateri so se že prijavili, je pa v tem trenutku še nekaj mest prostih. Ker se kapacitete Doma sv. Jožefa omejene (imajo le 25 dvoposteljnih sob) in se po navadi hitro zapolnijo, se nam zdi prav, da vas na to pravočasno opozorimo in obenem povabimo, da s prijavami pohitite. Spomladanskega seminarja v Celju se je udeležilo skoraj 40 parov, in ker se vsi niso pravočasno prijavili, so morali iskati prenočišče po celjskih in okoliških hotelih (Laško, Prebold, Dobrna …), kar je stroške vikend paketa povečalo skoraj za 30–40 %. Sicer je cena vikend seminarja v Celju 160 € (zajeti vsi stroški za oba udeleženca).

Več informacij preberite na povezavi: http://www.diz.si/seminarji/ temeljni-seminar Sodelavci DiŽ

Družina in Življenje

26

MOŠKI ZAJTRK

NI VSAKA ODLOČITEV VREDNA, DA BI SE IMENOVALA MOŠKA ODLOČITEV Temeljno sporočilo tokratnega Moškega zajtrka je gotovo ODLOČITEV PO MOŠKO. No, pa smo tam! Kaj to sploh pomeni? Kaj danes pomeni nekaj narediti po moško? Katere odločitve so »moške odločitve«? Je udariti po mizi in izsiliti svoj prav po moško?

Saj to niti ni tako težko. Potrebno je pokazati le malo več fizične moči, povišati glas, izreči kakšno grožnjo in že se te vsi bojijo. Cilj je navidezno dosežen. Vendar to ni po moško. Po moško zame pomeni boriti se na bojišču srca – boriti se proti lastni sebičnosti, predsodkom, fiksnim idejam, strahu, kaj bodo drugi rekli ...

Na Moškem zajtrku smo slišali pričevanje mladega moža in očeta Samuela Lufija, ki je zase, za nego (gradnjo) svojega odnosa z ženo in v dobro svoje mlade družinice sprejel temeljno življenjsko odločitev, ki je v očeh povprečnega današnjega moškega nekaj nerazumljivega oziroma najtežjega. Verjamem, da smo ga pri tej odločitvi vsi prisotni občudovali, hkrati pa verjamem, da si je pri sebi marsikdo mislil, da je to zanj pretežko, da tega pač ne bi zmogel. In katero odločitev je mladi Samuel sprejel? To, da želi Bogu dati prvo mesto v svojem življenju, da želi vsak dan skupaj z ženo nekaj časa brati Sveto pismo in skupaj z njo moliti: zase in za svoj odnos, za svojega otroka, prijatelje, sorodnike, sodelavce in znance, za domovino, mir v svetu, ljudi, ki so v stiskah, preizkušnjah in raznih nevarnostih … Priznal je, da je tudi zanj to zelo težko, saj bi bile mnoge stvari (obveznosti v službi, razni hobiji, ležerno brezdelje ob televiziji in

podobno) v večini primerov mnogo lažje in zanje ne bi bil potreben poseben napor. Zato upam, da sem prav razumel Samuela, če razumem, da »po moško« pomeni nekaj, za kar so potrebni napor, vztrajnost in odrekanje. Moški zna analizirati stanje, presoditi, kaj je pomembno in kaj ne, narediti načrt in se za dosego najpomembnejšega cilja manj pomembnim stvarem odreči.

Samuela je s svojimi bogatimi izkušnjami slikovito dopolnil ameriški veleposlanik v Sloveniji gospod Joseph Mussomeli. Vsi smo mu z navdušenjem prisluhnili, ko nam je povedal, da se je, preden je zjutraj zapustil spalnico, ozrl na reprodukcijo znane Rembrandtove slike (slika, ki sem jo izbral za naslovnico tega članka), ki jo imata z ženo na steni, s tremi osrednjimi moškimi figurami, s katerimi je slavni Rembrandt uprizoril vrnitev izgubljenega sina (Lk 15,11–32). Tri figure so: Oče, v katerem lahko vidimo usmiljenje in odpuščanje (brezpogojno in popolno), mlajši sin, ki je zapravil očetovo premoženje, doživel popolno ponižanje in spoznal pomen ponižnosti, in njegov starejši brat, ki je bil zvest v služenju in je zase pričakoval hvaležnost. Te temeljne moške kreposti so danes prav tako pomembne, kot so bile v vseh obdobjih človeške zgodovine, in je zato prav, da jih v sebi negujemo. To so: usmiljenje, odpuščanje, ponižnost in zvesto služenje.

Generalni tajnik Svetopisemske družbe Slovenije Matjaž Črnivec nas je povabil h konkretni odločitvi, ki nosi naslov: BEREM BESEDO. Gre za 30-dnevno

Družina in Življenje

27

njem. Žene smo z nasmeški in komentarji spremljale to njihovo vnemo. Na naslednjem srečanju je bila zaključna tema spet Moški zajtrk in strašno resni dogovori v zvezi s tem. Tokrat smo žene začele že malo bolj resno komentirati, da si bomo pa me tisti dan privoščile vsaj kosilo.

Od nekje se je pojavila tudi misel, da bi lahko Vilma organizirala kaj podobnega za ženske.

Prišel je veliki dan. Moj ljubi je prejšnji večer šel ob primerni uri v posteljo (hm, navadno ga ne skrbi toliko), da mu zjutraj ne bi nagajala zaspanost. Jutro akcijo branja izbranih odlomkov je minilo hitro. »Če je šel na zajtrk, bo za Svetega pisma, ki ji sledi, če se kosilo menda že doma,« sem razmišljala in skuhala tako odločimo, akcija 100-dnevnega branja Svetega za vse.

Pojedli smo, ura je tekla, moža od nikoder. pisma. Izbrani odlomki so za nekoga, ki ni vešč branja Svetega pisma, prijazen uvod v Sveto pismo, saj so Sredi popoldneva se je vendarle pojavil. Kljub dobrim odlomki lahko razumljivi in prinašajo veselo oznanilo, namenom si nisem mogla kaj, da ne bi pripomnila: ki so ga prvi učenci oznanjali vsem, ki so jih bili »Ti pa nisi imel samo zajtrka, ampak kar zajtrk s kosilom.« Prišel je namreč strašno dobre volje, kar me pripravljeni poslušati. je malce zbodlo. In začuda ga moja pripomba ni prav Moška odločitev je torej lahko konkretna. Vsi nič ganila. Kmalu sem ob njegovem pripovedovanju o udeleženci Moškega zajtrka smo prejeli kartonček z tem, kako je bilo, izvedela zakaj. Menda ne razmišljam omenjenimi odlomki. Zato se lahko danes odločimo, samo jaz tako, saj so na poti domov z ostalimi možmi da bomo 30 dni vztrajali in skupaj z ženo brali razpravljali tudi o tem, kako jih bodo doma pričakale predlagane odlomke iz Svetega pisma in bomo za njihove žene. »Gotovo si ti začel,« mi je spet ponagajal trdnost te odločitve (zaveze) sami skrbeli – mi, možje, moj jezik. (Postavi, Gospod, stražo k mojim ustom! seveda. Ker pa vem, da ta odločitev ni lahka, saj jo Ps 141,3) Izvedela sem, da sploh ne, komentiral naj ovira in hoče preprečiti njeno uresničitev mnogo bi celo med zadnjimi. To je povedal z nekakšnim predsodkov in idej, ki smo se jih na naših življenjskih zadovoljstvom. Iz njegovega pogleda je velo pravo poteh navzeli, ponovno trdim, da gre za ODLOČITEV, olajšanje. Ugotovitev, da nimaš samo ti žene, ki ji ki je ZA MOŠKE (ne za fantiče, ki so nedorasli težkim kar ni prav, če se imaš lepo tudi brez nje, mora biti nalogam). res zanimiva. Krona moških razmišljanj pa je bilo Dragi gospodje, možje in fantje, upam, da bo na spoznanje, da je to pač v naravi ženske. Popolnoma naslednjem Moškem zajtrku lahko kdo med nami me je razorožil. Kako naj vendar kuham ljubosumje pripovedoval, kako je ta odločitev spremenila in in užaljenost ob takšnem razumevanju. Vse tiste požlahtnila njegovo življenje, predvsem pa okrepila negativne misli, ki se vedno prikradejo kot pohlepen odnose v njegovi družini. tat, so se razblinile, kot bi jih nikoli ne bilo.

Dani Zvečer sem legla v posteljo z mislijo, da čeprav ne MOŠKI ZAJTRK PO ŽENSKO sodim med žene, ki nesebično sprejemajo trenutke, ki si jih mož vzame samo zase, je kar prav, da imajo Do Moškega zajtrka je bilo več kot mesec dni, ko moški nekaj čisto svojega. Na primer Moški zajtrk. se je nekaj naših vrlih mož že vneto dogovarjalo o V. H.

Družina in Življenje

28

DELOVANJE DRUŠTVA SEMINAR ZA ZAKONCE: NENAMERNO BREZ OTROK

ODPRI SE ŽIVLJENJU! Od petka, 7. 6., do nedelje, 9. 6. 2013, smo se pari zbrali na seminarju z naslovom Nenamerno brez otrok. Pomenljiv naslov, ki že sam vse pove? Da in ne. Tako kot je odvisno, ali je teniški lopar v rokah Novaka Đokovića ali v rokah nekoga, ki lopar prvič drži, so tudi stvari, ki doletijo človeka v življenju, različno vredne in pomembne. (duhovnem, socialnem itd.)

Zakonca Siter sta nam pripravila nekaj spodbud, povzetih iz knjige zakoncev Eggerichs Ljubezen in spoštovanje. Slehernega izmed nas sta tudi povabila, naj ozavesti svoj osebni odnos z Bogom. Vsak mora namreč v sebi najprej prepoznati stisko in jo nato izročiti Gospodu.

Okleniti se moramo Božje besede, da bo ta pozitivno delovala v našem življenju. Navzoči na seminarju

Na seminarju, ki je potekal v Domu duhovnih vaj v Logarski dolini, smo se pari najprej bogatili med seboj.

Ob poslušanju izkušenj vsakega para ter gostov, ki so z nami delili svoje življenjske izkušnje, smo udeleženci rasli v spoznanju, kako dragoceni pričevalci svetosti zakonskega življenja smo pari brez otrok.

Sestra Štefka Logar, ki nas je prijazno sprejela v svoj dom, nas je že prvi dan nagovorila s svojimi bogatimi izkušnjami. Spodbudila nas je, naj pustimo, da Bog vstopi v naše življenje in tam deluje.

Ni namreč pomembno, kaj nam manjka, ampak kaj imamo. Z vidika Cerkve je o neplodnosti spregovoril pater Tadej Strehovec, ki nas je spomnil na številne

zglede iz Svetega pisma. Zaharija in Elizabeta sta vzor, ki ju Katoliška cerkev časti, vendar ne ker sta v poznih letih dobila sina, ampak ker sta ostala kljub preizkušnji skupaj in sta rasla v ljubezni. Poklic zakoncev je namreč tudi eden od duhovnih poklicev. Kristjani živimo v prepričanju, da je Bog naš oče in naš prijatelj ne glede na to, v kakšni situaciji smo. Pater Tadej Strehovec nas je opomnil, da imamo neplodni pari dolžnost, da poiščemo vzroke svoje neplodnosti in nato primerne rešitve, ki bodo v skladu z našo vero. V prvi vrsti pa moramo krepiti našo vero, se ne zapirati v žalost, ampak spremeniti našo bolečino v blagoslov, moliti, odpuščati sebi in drugim, predvsem pa postati rodovitni tudi na drugih področjih

smo imeli obenem tudi možnost prisluhniti pričevanju dveh zakonskih parov, ki sta šla skozi izkušnjo neplodnosti. Pričevanje teh zakoncev nam je vsem prineslo novih spodbud ter nam okrepilo vero in zaupanje v Božjo previdnost in vsemogočnost.

Zakonci se moramo odpreti življenju in dovoliti Bogu, da vstopi v naš vsakdan in naredi v nas preskok iz glave, torej razumskih ovir, v srce. Vsi smo namreč pred izbiro, na katero mesto bomo postavili Boga. Midva sva poklicana, da ga postaviva na prvo mesto v najinem življenju, kajti že star slovenski pregovor pravi: kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.

Mateja in Tomaž

Družina in Življenje

29

DELOVANJE DRUŠTVA SREČANJE Z ZAKONCEMA EGGERICHS

LJUBEZEN IN SPOŠTOVANJE Srečanje z zakoncema Eggerichs, ki je bilo v dvorani Domus Medica, je bilo nekaj izjemnega. Dejstvo, da se nas je zbralo več kot 630, pove, da je tema zelo aktualna in za vse, ki vsak dan znova poskušamo graditi odnose, za katere je vredno živeti, več kot primerna in potrebna.

Da, sporočilo zakoncev Eggerichs nas je močno nagovorilo.

In kot je rekla gospa Sara, je sporočilo zares učinkovito le, če ga vzamemo zares, če ga hočemo udejanjati, če se ga oklenemo, če o njem premišljujemo, če dovolimo, da postane del nas. Za mnoge je bilo sporočilo, ki so ga slišali, gotovo novo odkritje. Vsi vemo, da o ljubezni prepevajo ptički na strehah in vejah – o tem se zares veliko govori. Manj pa govorimo o spoštovanju. Ljubezenski izlivi take ali drugačne vrste so nekaj običajnega – lahko bi rekli kar vsakdanjega (hm, tudi o tem bi se dalo govoriti, kakšni so ti ljubezenski izlivi, koliko je v njih iskrenosti, koliko sprenevedanja …), da pa bi kdo govoril o spoštovanju ali da bi se kdaj zgodilo, da bi žena možu napisala ljubezensko

pismo, v katerem bi mu sporočala, kako ga spoštuje in kako ceni vsak trenutek, ko je z njim in se zanj zahvaljuje Bogu, ki ji ga je podaril prav takšnega, kot je, ker ona prav takšnega potrebuje za svojo duhovno rast … Hm, o tem pa redko slišimo. Če sploh?!

In prav to je temeljno sporočilo zakoncev Eggerichs: v žene je Bog po naravi »vgradil« veliko potrebo po ljubezni in tudi sposobnost, da ljubijo, medtem ko je v može »vgradil« veliko potrebo po spoštovanju in sposobnost, da morejo spoštovati.

Tako se žene v svoji temeljni potrebi in sposobnosti dobro razumejo in prav tako se med seboj razumejo možje. Žal pa je v odnosu med možem in ženo tega razumevanja večkrat absolutno premalo – in pride do razočaranja, prizadetosti in odtujenosti. O tem, kako premagati prizadetost, razočaranje in odtujenost nam odgovor zopet ponuja naš Stvarnik, ki možem in ženam jasno in natančno pove, kakšna je njihova temeljna naloga: »Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža« (Ef

5,33). Če bi bila nam, možem, po naravi dana brezpogojna AGAPE LJUBEZEN, bi ne bilo potrebno še dodatno navodilo oziroma zapoved, tako pa nam Bog zapoveduje, da moramo svoje žene tako ljubiti, kakor sebe.

In če bi bilo ženam po naravi dano zares brezpogojno spoštovati svojega moža, bi ne bila potrebna dodatna zapoved: žena pa naj spoštuje moža.

Vsekakor je sporočilo, ki ga danes »strokovnjaki (sociologi, psihologi, terapevti …) odkrivajo«, Bog pa ga je po apostolu Pavlu zapisal že pred 2000 leti za vse nas, ki vemo, kako se iz dneva v dan trudimo živeti v edinosti in potrpežljivo prenašati drug drugega, zelo uporabno in koristno in je vredno, da o njem premišljujemo in se o njem veliko pogovarjamo.

Hvala Sara in Emerson, da sta nam dala »kost za glodanje«, da sta nam dala orodje, ki je učinkovito in se ga bomo v prihodnje učili uporabljati.

Vem, da bomo o tem še veliko govorili. Želimo vama obilo blagoslova na vajini poti in da bi še mnogim prinesla Luč in novo Upanje.

Zahvaljujemo se prevajalki Barbari Telzerow za dober prevod, obenem pa se zahvaljujemo tudi mladi pianistki Lari Jagrič za čudovito izveden klavirski nastop.

Iskrena zahvala pa velja tudi Zavodu Zaživi življenje, da so nam, Družini in Življenju, zakonca Eggerichs za en večer »odstopili«. Bog vas živi še naprej!

Dani

Družina in Življenje

30

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE ZAKONSKA SKUPINA KUZMA – CANKOVA

BIL SEM POVABLJEN, SEDAJ VABIM SAM Ko so me v župniji, ki sem jo prevzel, člani zakonske skupine povabili, naj se udeležim njihovega srečanja, sem bil nekoliko v zadregi, kaj naj počnem med ljudmi, ki se bodo gotovo pogovarjali o svojih vsakdanjih družinskih izzivih, morebiti o kašnem problemu. A sem bil prijetno presenečen, ko so se zbrali kot ena družina. Središče njihovih srečanj je Bog, moč za življenje Božja beseda, hrana, v moči katere živijo in druge podpirajo, pa molitev. Iz zakonske skupine, ki me je povabila, da jih spremljam in mi ponudila svojo molitveno podporo, so nastale zakonske skupine v večjih župnijah.

Zakonski pari, ki so se srečevali, so namreč prihajali iz različnih župnij. Njihova navdušenost in molitev je pomagala drugim zakoncem, da so želeli razmišljati o tem, da bi imeli zakonsko skupino v svoji domači župniji.

Po nekaj letih sem tudi sam prišel v novo župnijo, v kateri zakonske skupine ni bilo. Ker sem prišel v župnijo v letu

družine, sem začel nagovarjati in vabiti zakonce, da bi ustanovili zakonsko skupino. Tudi pare, ki so se poročali, sem povabil, naj se vključijo v skupino. Večina se jih je odzvala in že nekaj let vztrajajo. Od sodelovanja v zakonski skupini so naredili korak naprej in vsak je v župniji našel svoje mesto. Tako so na različne načine vključeni v

Družina in Življenje

31

življenje župnije. Po več letih mojega sodelovanja z zakonci se ne počutim nelagodno, ampak sem z vsemi povezan predvsem v molitvi. Bog nas zbira in povezuje.

Molim za vse, ki se pripravljajo na zakonsko življenje, in za vse, ki nimajo moči, poguma ali ne vidijo smisla, zakaj bi se cerkveno poročili. Bog danes v slovenski Cerkvi na poseben način govori po zakonskih skupinah.

Ivan Kranjec, župnik

V skupini nas je devet parov iz treh različnih župnij. Z delom smo začeli pred petimi leti na pobudo g. župnika Ivana Kranjca. Začetne korake sta nam pomagala narediti Milena in Matej Zavec. V njuni družbi je bilo zelo prijetno. Seznanili smo se s Svetim pismom in se iz meseca v mesec bolj zavzeto vključevali v delo. Ko pa sta Milena in Matej postala starša mali Katarini, sva njuno vlogo prevzela midva.

Nama zakonska skupina pomeni kraj, kjer rasteva v najinem odnosu. Učiva se ljubiti in spoštovati drug drugega in preko skupne molitve izročava Bogu najine prošnje in zahvale.

Vidiva, da nisva sama in da imajo tudi ostali pari določene krize in težave. Naš duhovni vodja nam je v zelo veliko pomoč. Brez njega bi zlahka zabredli na nepravo pot.

Hvaležna sva ljudem, ki organizirajo vikend seminarje za zakonce, saj si na teh seminarjih redno polniva baterije.

Melita in Herman Kisilak

V zakonski skupini sva tri leta. Sva najstarejši par po letih zakona, saj sva poročena že 30 let. V skupini se počutiva zelo dobro in sprejeto, čeprav prihajamo iz različnih župnij. Hvaležna sva voditeljskemu paru in vsem ostalim članom za iskrenost v pogovorih. Drug drugega bogatimo s svojimi življenjskimi izkušnjami ter tako duhovno rastemo. S pomočjo Svetega pisma in gradiva, ki je pripravljeno za posamezno srečanje, spoznavamo pomen zakonskega življenja. Na teh srečanjih večkrat izveva marsikaj novega oziroma tudi obnoviva, kar sva morda že pozabila. Prisotnost našega g. župnika nama veliko pomeni. Vedno znova naju nagovarja njegova razlaga svetopisemskih odlomkov ter njegove mnoge spodbude, s katerimi nas vabi k skupni duhovni rasti. Srečanja naše zakonske skupine nama pomagajo, da svojo krščansko poklicanost še bolj dejavno živiva in tudi v svoje okolje prinašava veselje, ki ga prejemava ob Kristusu.

Marjeta in Branko Car

Sva zakonca Marija in Franc Majc iz Doliča v župniji Kuzma. Hvaležna sva za Božjo milost, da sva spoznala ljudi, ki so naju navdušili za vključitev v zakonsko skupino. Ta nama veliko pomeni, kajti iz nje črpava moč za težke preizkušnje in se trudiva graditi in rasti v najinem odnosu oz. zakonu. Prav tu sva spoznala, kako je vse lažje z Božjo navzočnostjo in prosiva Boga, da nama pomaga nositi bremena. Zavedava se, da ko rasteva v najinem odnosu, to neposredno prenašava na druge okrog naju z medsebojnim spoštovanjem, ljubeznijo in povezanostjo. Živeti po evangeliju je največje oznanjevanje evangelija oz. vere.

Marija in Franc Majc

Sva Lidija in Jože Santl iz Matjaševec v župniji Kuzma.

V zakonsko skupino sva se vključila na pobudo župnika in sedanjega dekana Ivana Kranjca. Na začetku sva zelo težko našla čas za obisk zakonske skupine, sedaj pa komaj čakava na mesečno srečanje. Zgladila sva tudi nekatera nesoglasja in postala bolj potrpežljiva drug do drugega in do svojih treh otrok. Sedaj lažje prenašava Božjo besedo v najino vsakdanje življenje in s svojim zgledom učiva tudi najine otroke, kar pa včasih ni lahko. Dobra vzgoja otrok je za naju največje bogastvo in zakonska srečanja nama dajejo moč in zadovoljstvo. Z Božjo pomočjo in zakonsko skupino lahko premagamo vse ovire današnjega časa.

Lidija in Jože Santl

Sva Stanko in Vera Gjureč, poročena 25 let, iz župnije Kuzma. Letos marca sva se udeležila vikend seminarja v Celju z naslovom Nepozabni trenutki za naju. Ta je pustil velik pečat v najinem življenju. Tam sva slišala pričevanja ostalih udeležencev, ki so bila naravnost čudežna za naš razum, a so ti pričevalci to doživeli. Sama se trudiva čim več časa posvetiti drug drugemu in otrokom. Veliko nama pomenijo hvalnice in zahvaljevanje Bogu očetu za vse darove. Začela sva brati Sveto pismo in premišljevati oziroma razumeti, kaj nam Bog želi povedati. Vsi, ki še niste bili na Temeljnem vikend seminarju, se kar odločite. Ne bo vam žal, sklenili boste nova prijateljstva, spoznali sebe, druge udeležence in voditelje seminarja. Čim prej se prijavite.

Najino vodilo za vsakdanje življenje je: GOSPOD JE MOJ PASTIR, NIČ MI NE MANJKA, NA ZELENIH PAŠNIKIH MI DAJE LEŽIŠČA, K VODAM POČITKA ME VODI. (Ps 23,1–2) Vera in Stanko

Družina in Življenje

32

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE IDRIJSKE KRNICE

Zaključno srečanje dveh zakonskih skupin V nedeljo, 2. junija 2013, smo člani zakonskih skupin iz župnij Kamnje in Črniče zaključili šolsko leto s skupnim druženjem. Zjutraj smo se zbrali pri sveti maši v Skriljah. Zahvalili smo se za vsa doživetja, veselja in žalosti, ki smo jih bili deležni v preteklem šolskem letu ter izročili Gospodu počitniške dneve, ki so pred nami.

Nedeljsko popoldne smo izkoristili za ogled cerkve sv.

Florjana v Idrijskih Krnicah in veselo druženje ob pripravljenih dobrotah. Občudovali smo mozaika p. Marka Ivana Rupnika.

Na zunanji steni cerkve je mozaik sv. Florijana, zavetnika gasilcev, ki nagnjen proti dolini varuje hiše in domove ter ljudi, ki prihajajo in odhajajo v cerkev. V prezbiteriju cerkve umetnik upodablja objem

sv. Joahima in sv. Ane ter Marijo z Jezusom ob križu. Gospa Martina nam je povedala veliko zanimivega o gradnji cerkve, ustvarjanju in pomenu podob mozaika. Gospod Rafko, katerega ideja je bila, da obiščemo to cerkvico, nam je razložil pomen Božjega načrta. Bog je blagoslovil sv. Joahima in sv. Ano z ljubeznijo in iz te ljubezni se je rodila Božja Mati, po kateri je stopil v svet Odrešenik vsega človeštva. Zato je zakonska ljubezen sveta in Božja. Ogled cerkve smo zaključili s prošnjo, ki je z zlatimi črkami napisana na mozaiku: »Sveta Joahim in Ana, prosita za može in žene.« Na koncu smo si ogledali lepote narave in obiskali dve bližnji kmetiji, kjer so naši otroci še posebej uživali. Bilo je res lepo in nepozabno. Hvala Bogu, da nam je podaril tako lepo nedeljo!

Veseli udeleženci zaključnega srečanja

MIRNA PEČ ŽIVI

„Je danes jutri?“ me je v nedeljo, 16.

6. 2013, vprašala skoraj že štiriletna Ema. Njene zvedave, še malo zaspane očke so hotele vedeti, ali je končno dočakala dan, ko gremo skupaj s prijatelji v hribe ...

Vse se je začelo v adventnem času, ko smo v župnijo Mirna Peč povabili zakonca Siter. Predstavila sta nam gibanje Družina in Življenje. S svojo preprostostjo, veseljem in življenjsko realnostjo sta nas prepričala. Tako sta že v januarju 2013 nastali dve zakonski skupini. Mlajša, ki združuje zakonce, poročene do 20 let, šteje 6 parov. Vodita jo zakonca Sabina in Jernej Dogenik iz Novega mesta.

In starejša, ki združuje zakonce, poročene nad 20 let, in šteje 7 parov. Vodita jo zakonca Marija in Ivan Halas iz Škocjana. Duhovno vodstvo obeh skupin je prevzel domači župnik g. Janez Rihtaršič.

Vsem voditeljem se iskreno zahvaljujemo.

Zbiramo se na rednih mesečnih srečanjih. Pogovarjamo se ob vnaprej pripravljenem gradivu.

Skupaj molimo in beremo Božjo besedo. Ob zaključku srečanja ne

Družina in Življenje

33

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE Prišel je čas množičnih dopustov in počitnikovanj. S šolskim letom, ki se zaključuje, se tudi sami oziramo nazaj na prehojeno pot. Lahko smo zadovoljni, kar pa ne pomeni, da ni pred nami še veliko načrtov, želja po spremembi. Osvojili smo en vrh Ratitovca in razgled je res lep. Prav tako smo s prvim letom delovanja zakonskih skupin osvojili en vrh v

duhovnem življenju. Tudi od tu je lep razgled na nove vrhove. Z Božjo pomočjo in vodenjem Svetega Duha verjamemo, da nam uspe osvojiti tudi njih.

Ja, danes je jutri, če ta jutri pomeni poseči po novih ciljih, ki vodijo k našemu skupnemu Cilju. Zato akcija, gremo!

Darja Kastelic

ZAKLJUČNI IZLET ZAKONSKE SKUPINE RADENCI II V OLIMJE

pozabimo na agape. Vsi smo veseli teh srečanj, saj potrebujemo nova znanja, medsebojno druženje in podporo. V občestvu lahko rastejo in se utrjujejo naši odnosi. Če gledamo z očmi današnjega potrošnika, lahko enostavno rečemo, da se “splača“. Splača se vzeti si čas drug za drugega, splača se slišano in naučeno uporabiti v vsakdanjem življenju, splača se truditi za odnose, za katere je vredno živeti.

V juniju je g. župnik povabil na Ratitovec obe skupini z vsemi družinskimi člani. Do vrha smo prišli eni z malo večjimi koraki, drugi z malo manjšimi. Vzpon ni nemogoč niti za dvoletnike. Res pa zelo prav pride in je v veliko pomoč nahrbtnik za nošenje otrok. Ratitovec ima več vrhov, mi smo osvojili Gladki vrh. Pod njim je v poletnih mesecih oskrbovan planinski dom – Krekova koča. Nato smo se čez Dražgoše odpeljali na župnikov rojstni dom.

Ko smo napolnili naše želodčke z vsemi dobrotami, smo vedeli, da je padel še en stereotip o Gorenjcih.

Seveda ni šlo brez harmonike in ubranega petja.

Kot se spodobi, smo se udeleženci »Življenjske učilnice za medsebojne odnose« tretjo junijsko nedeljo ob zaključku učnega leta odpravili na končni izlet. Tako smo zakonci druge zakonske skupine Radenci s svojimi družinami in pod strokovno organizacijsko taktirko Mihele in Davorina najprej poromali k Čenstohovski Materi Božji v Kostrivnico. Po božjem obedu in blagoslovu smo se v vročem dopoldnevu osvežili z mineralno slatino Kraljevega vrelca (ki izvira iz keltskih časov) v Dreveniškem potoku v Sp. Kostrivnici pod Bočem in se telesno okrepčali z okusnim golažem v hladu gornjega nadstropja velikega kozolca toplar, kar je svojevrstna atrakcija, ki nam jo je pripravila Mihelina teta Nežika in domačini.

Polnih želodcev smo se ustavili na sladoledu na Jelenovem grebenu, kjer so otroci s koruzo nahranili trop košut. Ogledali smo si minoritski samostan Olimje pod vodstvom prijaznega patra, ki nam je orisal zgodovino samostana in razkazal staro zeliščno lekarno. Po obilnem kosilu smo imeli postanek na golf igrišču, kjer smo se naučili osnovne veščine igranja golfa pod strokovnim vodstvom Mihelinega

očeta. Čutili smo lahko, kako uživa in da to rad deli z drugimi.

Na avtobusu smo ob spremljavi kitaristke Jane prepevali nabožne pesmi in tudi nekaj malega zmolili.

Duhovno prekvašeni in mladostno prevetreni bomo lažje še naprej gradili medsebojne odnose.

Vsej DiŽ-evi družini obilo blagoslova v počitniških in dopustniških dneh!

Vtisi: Družina Paluc - Zamuda: »Palucovi smo uživali na izletu. Otroka kar ne moreta pozabiti skupne vožnje. Veseli smo, da smo dan preživeli lepo.« Družina Benkovič: »Po dveh prespanih nočeh še vedno zbiramo občutke prekrasno doživete nedelje. Božja volja je hotela, da smo se izleta udeležili vsi pari, čeprav prihajamo z vseh vetrov.

Družina Ros: »Taka doživetja nam/mi dajejo moč in veselje, ki sta še kako pomembna za prebijanje skozi običajen vsakdan, ki prinaša svojo težo dneva.« Družina Zamuda: »Bog je bil z nami, hvala vsem za čudovite trenutke.« Zakonska skupina Radenci II

Družina in Življenje

34

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

KATARINA IN DAVID IPAVEC Katarina in David Ipavec živita v Gojačah v župniji Črniče. Poročena sta 15 let in sta starša štirih otrok. Sta voditeljski par v zakonski skupini Kamnje – Črniče. Pravita, da zakonska skupina prispeva h koraku naprej v vsakdanjem odnosu. Vzgaja in vodi ju Božja beseda, ki je kažipot za vsakogar, ki jo bere in udejanja.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavita?

David: Sva David in Katarina Ipavec iz Gojač v župniji Črniče. Katarina se je primožila na moj dom iz bližnje vasi Malovše, tako da ob poroki ni bilo nikakršnih problemov pri iskanju potrdil iz druge župnije. Gospod Aleksander Lestan nas je spremljal od sv. krsta dalje.

Oba prihajava iz družin, kjer smo štirje otroci, zato nam druženj nikoli ne zmanjka.

Katarina: Starši so naju oba vzgajali za krščansko življenje. Pri nas je bila bolj prisotna družinska molitev, obiski raznih pobožnosti (litanij, romanj), za kar se moram posebej zahvaliti svoji mami. Ona je bila in še vedno je srce vere naše družine.

David: Jaz sem mizar, samostojni podjetnik. Nadaljujem tradicijo svojega očeta in sem pred šestnajstimi leti prevzel njegovo delavnico. Katarina je že dvajset let javna uslužbenka in dela na Upravni enoti Ajdovščina.

Ob delu se za sprostitev oba rada ukvarjava z glasbo.

Jaz sem organist v župniji že od leta 1984, Katarina pa sodeluje v župnijskem mešanem pevskem zboru in vodi otroško-mladinski pevski zbor že vrsto let. Jaz igram tudi v glasbeni skupini.

Katarina: Ja, glasba je bila tista, ki naju je združila. Leta 1982 je prišel v našo župnijo p. Paskal (sedaj službuje v Medžugorju), ki je začel učiti orgle. Sestavil je tudi otroški pevski zbor. Vsi smo igrali in prepevali, tega človek ne more pozabiti. Takrat sva se tudi midva spoznala, postala prijatelja in kasneje tudi fant in dekle. Letos, prav na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, sva praznovala 15. obletnico poroke.

David: V zakonu so se nama rodili štirje otroci (nadaljujeva tradicijo svojih staršev): Tina (14 let), Nina (10 let), Ana (7 let) in Luka (4 leta). Prav posebej moram poudariti, da se nama je na osmo obletnico poroke rodila Ana, istega dne pa praznujemo tudi obletnico krsta Tine in Luka.

V katero zakonsko skupino sta vključena in v kateri sta voditeljski par? Kaj vama pomeni zakonska skupina?

Katarina: Pred tremi leti sva bila na Temeljnem vikend

seminarju društva Družina in Življenje v Ankaranu in še isto šolsko leto sva bila povabljena, da se vključiva v zakonsko skupino v Šempasu. Z veseljem sva sprejela povabilo zakoncev Vulić in sedaj končujeva tretji letnik. Pred dvema letoma naju je gospod Rafko Klemenčič zaprosil, da bi sprejela vlogo voditeljskega para za zakonsko skupino v župnijah Kamnje in Črniče. Bila sva malo negotova, a hvala Bogu sva sprejela in to nama veliko pomeni. Ko sodeluješ v skupini kot zakonski par, včasih preletiš določene stvari oziroma »prešpricaš«. Kot voditeljski par pa se moraš pripraviti na srečanje in to pomeni, da moraš »odriniti na globoko«.

David: V zakonski skupini spoznaš stvari, ki jih sam nikoli ne bi našel. Vsako srečanje je nekaj posebnega, ti nekaj da, te obogati. Srečanje z isto mislečimi zakonskimi pari ti da zagona in moči, da nisi sam v tem negotovem, čudnem svetu, ki drvi samo za materialnimi dobrinami in užitki. Posebej pomembne so domače naloge in randiji. Ko je človek primoran nekaj narediti, se laže odloči in si vzame čas za zakonca. Lahko bi rekel, da te motivira, da narediš korak naprej v vsakdanjem odnosu.

Družina in Življenje

35

Vsi, ki smo bili po Božji milosti obdarjeni z otroki, nam je pojem vzgoje gotovo blizu. Če se osredotočimo na našo vzgojo – ali se kot odrasli osebi še pustita vzgajati?

Katarina: Po navadi je laže vzgajati druge kot sebe.

Radi bi spremenili druge in ne sebe. Mislim, da se včasih premalo pustimo vzgajati, bodisi od svojih otrok, zakonca, bližnjih bodisi prijateljev. Na tem mora človek veliko delati in prositi Svetega Duha za modrost. Če se naše srce umiri in je pripravljeno prisluhniti vsemu stvarstvu okrog nas, se lahko vzgaja prav z vsakim pogledom in glasom.

David: V zakonu se človek večkrat težko podredi in upošteva mnenja zakonca, a brez odpovedi in spoštovanja ne gre.

Kako na vaju vplivajo drobne, na videz nepomembne stvari, ki do nas pridejo preko medijev? Kako se s tem soočata in na podlagi česa se odločata za pravo izbiro?

Katarina: Priznati moram, da mediji ne vplivajo veliko

na naju. Spomnim se, da smo bili naročeni na dnevni časopis, ko sem bila na porodniškem dopustu za Ano. Iz dneva v dan sem ta časopis prebirala in ugotovila, da ni primeren za družine niti po vsebini niti po fotografijah. Z Davidom sva se pogovorila in ga odjavila. Pomembno je, da imata zakonca skupne vrednote in cilje, saj je potem laže odločati o stvareh, ki se nam ponujajo iz vseh današnjih medijev. Večkrat se tudi z otroci pogovoriva, kaj je dobro za nas in kaj nas lahko zasužnji.

David: V tem času, ko imajo mediji veliko vlogo, je res težko otroku, včasih tudi sebi dopovedati, kaj je dobro in kaj ne.

Kako oziroma po čem spoznavata, da vaju Gospod vzgaja? Ali dovolita Bogu, da vaju vzgaja preko Božje besede, preko zakonca, ki je Božji dar?

Katarina: Gospod naju vzgaja po dobrih in slabih dogodkih v življenju. V vsakem moramo videti Božji blagoslov. Vsaka preizkušnja, ki jo sprejmeš brez tarnanja in godrnjanja, je svetel kamenček v mozaiku življenja, čeprav je grenka. Gospod nas vzgaja po vrednotah, ki jih živimo: ljubezen, zvestoba, zaupanje, poštenje, mir, vera, dobrota … Te vrednote so nam položene v srce in nas vodijo v vseh odnosih.

Velikokrat se učiva in vzgajava tudi po najinih otrocih.

V nedolžnih otroških očeh spoznaš marsikaj, prav tako tudi v trmoglavljenju najstnika. Božja beseda je tista, ki naju vodi in vzgaja. To je kažipot za vsakogar, ki jo bere in udejanja.

David: Preden sva bila vključena

v zakonski skupini, nisva toliko razmišljala o vzgajanju oziroma sprejemanju drug drugega. Sedaj sva spoznala, da zakonec resnično vpliva na samopodobo sozakonca. Če sprejmeš zakonca kot Božji dar z vsemi pomanjkljivostmi in napakami, se zaveš, da ti ga je Bog podaril, ker ti želi najboljše.

V odlomku iz Pisma Kološanom 3,13 je vse zajeto: »Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte.« To sta dve pomembni vzgojni načeli zakona.

Kako se vidva usposabljata za vzgojo vajinih otrok? Kakšne literature se poslužujeta? Ali napotke iščeta tudi v Svetem pismu? Kakšne vrednote jim želita privzgojiti?

Katarina: Najboljša vzgoja za otroke so naši dobri

zgledi. Umirjenost, pripravljenost prisluhniti drug drugemu, zaupanje in ljubezen. To so temelji, na katerih lahko gradiš otrokovo osebnost. Starši včasih od otroka pričakujemo to, kar si mi želimo. Ne zavedamo se, da je otrok svoja osebnost, ki se oblikuje v našem okolju in čaka potrditve. Knjiga Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem (Scott in Jayne Cuidon) je edinstvena in mi je dala veliko novih spoznanj. Rada preberem knjige (ena zelo dobrih je Vzgoja za vrednote) in članke Bogdana Žorža, Viljema Ščuke, Roberta Friškovca. Na radiu Ognjišče večkrat prisluhnem oddajam Karla Gržana in Christiana Gostečnika o vzgoji v družini.

David: Ja, tudi v Svetem pismu skušava dobiti napotke.

Otrokom pomagava pri veroučnih nalogah, da jim pokaževa, da je Sveto pismo najboljši priročnik v življenju ter da je to knjiga, ki jo moraš uporabljati, brati, podčrtovati besede, ki te nagovorijo, in ne knjiga, ki sodi le za okras na polico. Omeniti moram tudi knjigo, lahko bi rekel priročnik za zakon, Ljubezen in spoštovanje dr. Emersona Eggerichsa.

Katarina: Želiva jim privzgojiti vrednote vere, upanja in ljubezni, kot jih je napisal apostol Pavel v Pismu Korinčanom. Želiva, da bi bila to najina dediščina, ki bo ostala tudi v bodočih rodovih. Zavedava pa se, da to ni lahka naloga, a verujeva, da nama bo Bog pomagal.

Najlepša hvala za vajine besede, predvsem pa za zgled, ki ga dajeta našim bralcem.

Intervju sva pripravila Cvetka in Oton Bogdan

Družina in Življenje

36

Usposabljanje za voditelje skupin, duhovne spremljevalce, župnijske sodelavce …

EDINSTVENI, UNIVERZITETNO PRIZNAN ŠTUDIJSKI PROGRAM DUHOVNO IZPOPOLNJEVANJE NA TEOLOŠKI FAKULTETI. Pred nami, kristjani, je temeljni cilj slovenskega pastoralnega načrta: »Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni.« (PIP 59) Vsi smo povabljeni, da iščemo, kako odgovoriti na pet prednostnih pastoralnih izzivov, ki iz tega cilja izvirajo: vrnitev k izvirom, vzgoja za poklicanost in poslanstvo, ustvarjanje živih občestev, krepitev duha sočutja in pravičnosti, stopiti na pot odpuščanja in sprave (PIP 61-102).

Morda se ob tem občasno čutimo nemočni. Morda ne vemo, kje bi se lahko bolje usposobili za to, ali kam bi koga usmerili, ki bi se rad celostno pripravil za aktiven odgovor na te izzive. Morda skupaj s sestavljavci pastoralnega načrta čutimo, da Cerkev na Slovenskem resnično potrebuje več ljudi, ki bodo

usposobljeni za osebno spremljanje, za spremljanje in vodenje skupin ter za duhovno spremljanje posameznikov. Kako to doseči?

Teološka fakulteta je na te potrebe odgovorila s študijskim programom Duhovno izpopolnjevanje.

Program je univerzitetno priznan. Obsega deset predmetov, 40 kreditnih točk (ECTS) in se izvaja dve leti. V njem sodeluje trinajst profesoric in profesorjev Teološke fakultete: red. prof. dr. J. Krašovec, red. prof. dr. S. Gerjolj CM, red. prof. dr. B. Kolar SDB, red. prof. dr. J. Muhovič, izr. prof. dr. S. Kranjc OFMConv, izr. prof. dr. M. Matjaž, doc. dr. B. Dolenc, doc. dr.

M. J. Osredkar OFM, doc. dr. I. Platovnjak DJ, doc. dr. E. Prijatelj OSU, doc. dr. M. Špelič OFM, doc. dr.

T. Večko OSU, višja znanstvena sodelavka dr. I. Avsenik Nabergoj.

Pri programu sodelujejo tudi drugi zunanji sodelavci, med njimi prof. M. I. Rupnik.

Predavanja bodo enkrat tedensko, in sicer ob sredah od 16.30 do 20.45. Ob tem sta v vsakem študijskem letu po dogovoru z udeleženci dve dvodnevni teoretično-izkustveni srečanji. Program se izvaja na Teološki fakulteti v Ljubljani, Poljanska cesta 4. Predavanja se bodo začela oktobra 2013.

K vpisu v študijski program so vabljeni vsi, ki želijo: poživiti teološko-duhovno znanje in delo z ljudmi, strokovno okrepiti delo pričevanja v veri, odkrivati srčiko nove evangelizacije in pastoralne prenove v Cerkvi na Slovenskem, bolj celostno odgovoriti na pastoralne izzive, postati osebni duhovni spremljevalec in voditelj skupin (molitvenih, bibličnih, zakonskih ipd.). V program se lahko vpišejo tisti, ki so končali programe prve stopnje Teološke fakultete, in diplomantke in diplomanti prve stopnje z drugih področij. Število slušateljev je omejeno. Vpis traja do 1. septembra 2013.

Dodatne informacije so na spletni strani Teološke fakultete: http://www.teof.uni-lj. si/?viewPage=194, kjer si lahko ogledate tudi predstavitveni film, in pri Ivanu Platovnjaku DJ, GSM: 051/613–373, e-naslov: ivan.platovnjak@rkc. si. Različne odmeve na ta program lahko najdete na spletnih straneh (npr.: http://audio.ognjisce.si/ oddaje/Utrip_Cerkve_na_Slovenskem; utrip 2013 06 04).

Ivan Platovnjak

Družina in Življenje

37

AKCIJA – ZDAJ JE ČAS! Dragi in spoštovani DiŽ-evi prijatelji!

V prejšnji številki glasila smo vas obvestili, da je DiŽ postal »Društvo v javnem interesu«, kar pomeni, da smo pridobili dovoljenje, da smemo zbirati 0,5% dohodnine od posameznikov, ki so nam naklonjeni in so nam pripravljeni na ta način pomagati. Tako smo vas enkrat že prosili, da bi nam pri našem delu na ta način pomagali, da bi nam namenili 0,5% dohodnine. Verjamemo, da veste, da je to pravica, ki jo ima vsak zaposleni, da 0,5 % dohodnine razporeja po svoje. Torej se vi svobodno odločite, komu želite ta del dohodnine nameniti. Če vi s podpisom obrazca na davčnem uradu (ZAHTEVA za namenitev dela dohodnine za donacije) teh sredstev ne namenite nobeni dobrodelni organizaciji (Društvo v javnem interesu), pomeni, da ta sredstva ne prejmete vi, pač pa ostanejo državi in jih ona po svoje razporeja (Kako in komu je drugo vprašanje …?).

POMEMBNO: Vsak izpolnjeni zahtevek (obrazec) je potrebno poslati na pristojni Davčni urad in kdor želi, lahko to stori. Da pa vsak posameznik s tem ne bi imel dodatnih sitnosti ter zaradi boljše preglednosti, smo se v DiŽ-u odločili, da bomo vse izpolnjene zahtevke zbirali na enem naslovu – zbirala jih bo ga. Martina Vulič, Ozeljan 25, 5261 Šempas, jih razporejala in jih pošiljala na pristojne Davčne urade. Davčni obrazec lahko najdete in ga sami natisnete na naši spletni strani http://www.diz.si/novice/cas-je-za-akcijo.

V kolikor boste imeli dodatna vprašanja, se obrnite na katerega od regijskih koordinatorjev (http://www.diz.si/ sodelavci/regijski-koordinatorji) in vam bo z veseljem pomagal. Sicer pa lahko pokličete tudi na gsm: 041 770 200 (Dani Siter) ali pišete na mail: info@diz.si.

Hvala vam za vso dosedanjo podporo našemu delu. Zelo bomo veseli, če boste to našo prošnjo tudi tokrat vzeli zares.

Kot veste, se obseg našega dela nenehno povečuje, zato bi tudi ta sredstva, ki bi jih pridobili po tej poti, koristno porabili za naše poslanstvo. Naj vas dobri Bog še naprej obilno blagoslavlja in vodi po poteh življenja.

Hvaležni sodelavci DiŽ

Že sprejemamo prošnje za študijsko leto 2012/2013 Želiš bivati v domu, kjer študentje študirajo, se družijo in si pomagajo med seboj, se sprostijo v telovadnici, skupaj ustvarjajo in ob večerih (sami ali z gosti) debatirajo o aktualnih temah? V Študentskem domu Janeza F. Gnidovca že sprejemamo prošnje za bivanje v študijskem letu 2013/2014.

Vabljeni, da nas osebno obiščete in se še sami prepričate o življenju v našem domu. Na voljo smo vam vsak ponedeljek in torek popoldan. Oglasite se nam na 031 708 313 ali na studentski.dom@stanislav.si ali kliknite jfg.stanislav.si.

Družina in Življenje

38

ROMARSKO POHODNIŠTVO POHOD NA VREMŠČICO

Kako lepo domovino si nam podaril, Gospod!

Obudi v nas hvaležnost!

18. maja, na soboto pred binkoštno nedeljo, smo zjutraj občudovali modrino neba, čudovito sonce in jutro, ki ga v preteklem dnevu niti slutiti nisi mogel. In to jutro nas je nekatere navdalo z radostnim pričakovanjem, da se nas bo morda zbralo tam v Pivki toliko, da se bomo komaj prešteli. Šli smo na pot. Dlje smo se vozili proti Primorski, več oblakov je šlo za nami. Morda zaradi oblakov, morda zaradi česa drugega – navdušenje le ni bilo tako obsežno in zopet se je zbrala skupinica, lahko bi rekli kar apostolska. Veseli smo bili drug drugega in kljub oblakom smo pogumno stopali po lepi gozdni poti. Dani je del poti imel celo skrajšano obliko kateheze o slovenskem pastoralnem načrtu, in sicer »Kaj je bistvo moje osebne vere? Ljubezen, po kateri hrepeni vsak človek in to hrepenenje lahko v polnosti izpolni šele Bog s svojo navzočnostjo v nas.«Tako ne vem, kdaj je minila pot, in cerkvica sv. Urbana je bila pred nami. Tam sta nas že čakala dva domača duhovnika, gospod Zdenko Štrukelj, župnik v Košani, in gospod Marjan Škvarč, župnik v Pivki.

Po obisku vrha Vremščice – oblaki so dvignili svoj plašč toliko, da smo z vrha videli vse, kar se z Vremščice lahko vidi, od morja do bližnjih in daljnih vršacev na vse strani – smo se vrnili v zavetje obnovljenega svetišča sv. Urbana in tam smo se srečali z Gospodom v sveti maši za naše družine.

Tudi prijateljsko druženje po maši in na poti v dolino je bilo veselo in še sonce nas je na čase spremljalo. Preden smo se razšli, smo v dolini še zmolili Gospodu v zahvalo.

Res nas ni bilo veliko, bilo pa je tako domače, tako preprosto, kot je preprost in enostaven Gospod, če mu mi dovolimo in odpremo svoje srce.

Marija in Ivan

Družina in Življenje

39

ROMARSKO POHODNIŠTVO

NAPOVEDNIK Dvodnevna poletna romarska tura bo v avgustu, predvidoma v prvi polovici – veliko je odvisno od vremena. Poskusili bomo z isto varianto kot lani, ker takrat ni uspela. Šli bomo v Julijce, in sicer na Črno prst, kjer bi imeli zvečer sv. mašo in prespali. Če nam bo dano, bo z nami kateri od duhovnikov.

Naslednji dan bomo šli čez Rodico na Vogel (1923 m) in potem še peš do hotela na Voglu, v dolino pa najverjetneje z gondolo.

Pohod načrtujemo sredi tedna, ker je ob koncih tedna prevelika gneča.

Prvi dan se bomo zbrali od 8.30 do 9.00 ure v Bohinjski Bistrici na parkirišču pred apartmaji Resa blizu Zoisovega gradu.

Tisti, ki boste šli s primorske strani, pa bo verjetno vaše izhodišče Stržišče. Iz Bohinja gremo torej ob 9. uri proti Črni prsti. Pot traja približno 4 ure. Hoja je srednje naporna, a lepa. Trajanje poti je

odvisno tudi od postankov. Upamo, da bomo na Črni prsti imeli sv. mašo okoli 6. ure popoldne, potem pa počitek v koči Zorka Jelinčiča. Prenočišča je potrebno rezervirati, zato takoj, ko bomo imeli datum, sporočite udeležbo na tel. 041 616 534 (Marija), in sicer koliko vas bo prenočevalo zvečer v koči. Cena za osebo je s planinsko izkaznico, če ste člani, polovična. Na skupnih ležiščih je nočitev za osebo 16 € oz. 20 € v manjši sobi in 24 € v sobi za 2 osebi (to so polne cene).

Naslednji dan bomo odrinili zgodaj (ob 6. uri) s Črne prsti proti Rodici in potem proti Voglu.

Ta pot je po grebenu, kar pomeni, da bomo ves čas na dovolj veliki višini z nekaj manjšimi spusti in vzponi ter da bomo tudi na soncu, zato ne pozabite na zaščito – tako, ki jo pač potrebujete. Je pa to tudi pot res lepih razgledov in možnosti za občudovanje Božjega stvarstva.

Tisti, ki boste prišli s primorske strani, se boste tudi vrnili proti Primorski, tisti, ki bomo šli proti Voglu, se bomo pa v dolino spustili z gondolo. Do avtomobilov

na izhodišču poti bi šli z avtomobili, ki bi jih že prvi dan zjutraj nekaj prepeljali v Ukanc.

Ta romarski pohod je primeren tudi za otroke, ki so že nekoliko večji in popolnoma samostojno hodijo ter so pripravljeni upoštevati navodila staršev. Potrebna je namreč previdnost, ker bomo v hribih in je razposajenost lahko nevarna.

Sicer pa je potrebna planinska obutev, nekaj malice in zajtrk v nahrbtniku pa seveda voda ali čaj. V kočah je vedno možno dobiti hrano in pijačo. Priporočljive so tudi pohodne palice.

Ostale podrobnosti in čas bomo vsaj 3 dni do enega tedna pred pohodom objavili na spletni strani DiŽ.

Takrat se tudi javite, da bomo približno vedeli glede prenočišč v koči.

V upanju, da nam bo letos uspelo, vas romarskopohodniška druščina vabi v gore.

Marija in Ivan (tel: 041 616 534)

Družina in Življenje

40

MOLITEV ZAKONSKEGA OBČESTVA Dobri Bog, hvala, ker nas imaš rad.

Hvala, ker si nas poklical in združil v tvojem imenu v tem zakonskem občestvu.

Hvala za zakrament zakona, za gotovost, da nismo nikoli sami, da si ti vedno z nami, da pomnožiš naše veselje, da pomagaš v preizkušnjah, da si poln usmiljenja.

Hvala, da se nam daješ na razpolago vsak trenutek za osebni pogovor – za molitev.

Hvala, da te lahko najdemo v Božji besedi – Svetem pismu, evharistiji, adoraciji, zakramentih.

Hvala, da te lahko najdemo v svojem zakoncu, otrocih, prijateljih, mimoidočih.

Nauči nas darovanja brez obžalovanja, nauči nas iskrenosti brez obsojanja, nauči nas prijaznosti in pozornosti.

Daj nam pogum, da priznamo napake in pomagaj nam pri odpuščanju.

Vodi nas, Gospod, po pravi poti.

Pošlji Sv. Duha, da napolni naša srca z ljubeznijo.

Naj rastemo v ljubezni do tebe, dobri Bog, do svojega moža/žene, otrok in vseh ljudi.

Ti blagoslavljaj nas in naše družine, da bomo s svojim življenjem govorili o tebi.

Amen.

Darja Kastelic

Družina in Življenje

41

PRIPOROČAMO V BRANJE Thierry Bizot: ANONIMNI KATOLIK Založba Emanuel, 2013 Založnik o knjigi: Znani televizijski producent se na vabilo sinovega razrednika udeleži predavanja iz verske vzgoje za odrasle … in si ob odhodu priseže, da je bilo to prvič in zadnjič. Ko se stopnjujejo težave v zakonu in mu posel splava po vodi, se vrne na srečanje v upanju, da bo našel odgovore. Tam doživi pretresljivo spoznanje …

Založnik o avtorju: Thierry Bizot, rojen leta 1962 v Milanu, je francoski televizijski producent in scenarist. Anonimni katolik je njegov četrti roman. Po resnični zgodbi, ki jo opisuje z obilo humorja, je bil posnet tudi film

Silvano Fausti: PRILOŽNOST ALI SKUŠNJAVA Založba Družina, 2000 Založnik o knjigi: Kako naj današnji človek, prepuščen lastni presoji in rešen zavezujočih norm, razlikuje dobro od zla, to, kar ga vodi v domovino njegovega hrepenenja, od tistega, kar ga vodi v tragični brodolom?

Razločevati in se odločati je umetnost in kot taka tudi določena tehnika.

Nauči se je lahko vsak, ki si prizadeva in vadi.

Iz vsebine: Razločevanje Vstopi v svojo notranjost Opazuj se Razpoznaj se Odločaj sam

Anselm Grün: VISOKA UMETNOST STARANJA Celjska Mohorjeva družba, 2010 Založnik o knjigi: Priljubljeni pisec duhovne literature, predavatelj in duhovni spremljevalec, benediktinski pater Anselm Grün je v knjigi strnil misli o človeka vrednem doživljanju starosti v vseh njenih razsežnostih. Razmišljanje o staranju je vedno tudi razmišljanje o življenju. Obstajajo osnovna pravila umetnosti staranja, ki veljajo za vsakogar. Sem spadajo dejanja sprejemanja, odpovedovanja in preseganja samega sebe. Kdor se želi naučiti te umetnosti, se mora v teh vrlinah starosti uriti. A pri vseh splošnih pravilih mora končno vsak sam najti svojo čisto osebno pot. Sam se mora odločiti, kakšen odnos bo imel do svojega staranja, do tega, kar ga prizadeva od zunaj, do bolezni, do izkušenj izgube in lastnih meja.

Izbor knjig Petra N.

Družina in Življenje

42

DAR ŽIVLJENJA JONA SITER Pri nas smo zopet bogatejši za novo življenje. Povili smo krepkega fantiča, ki smo mu dali ime po preroku Joni. Tako se sedaj malega živahneža veselimo: mami Barbara in ati Timotej, sestrica Elizabeta (4), bratec Irenej (avgusta bo 3) in sestrica Ema (1,5).

MATIJA ANŽE MAVREK Sem Matija Anže. S svojim prihodom sem razveselil edino princesko v družini Mavrek, to je sestrico Rijano, ter tri brate: Nikolaja, Timoteja in Gala Gabriela. Vesel sem, ker se kar skregajo, kdo me bo vozil z vozičkom in kdo me bo razvajal v naročju. Zares je lepo, ko veš, da si sprejet in ljubljen.

DOMINIK KUZMA Sredi maja, natančneje 13. maja, je dobri Bog našo družino obilno blagoslovil s tretjerojencem Dominikom.

Hvaležna bratca Tobija in Patrik ter mami Jana in ati Leon

FRANJO VUK 2. junija ob 17.09, ko se je po celem svetu molilo Najsvetejše, se je nam, Vukcem, rodil naš Franjo. Zahvaljujemo se Bogu za novo življenje in vsem, ki ste molili za nas. Družbe se je posebej razveselila sestrica Marija, ki ga že sprejme v svojo posteljico. Mir in dobro.

Družina in Življenje

43

MONIKA ŠTIGL To je naša Monika. Na praznik fatimske Matere Božje, 13. maja 2013, nam jo je dobri Bog zaupal kot nedonošeno deklico. Monika že deli prve nasmeške sestricam Jani, Emi, Neži, bratcu Jakobu ter mami Alenki in atiju Petru.

Hvaležni smo za vse uslišane molitve.

Družina Štigl

SAMO ANTOLIČ Letos marca je bilo leto dni od tega, ko nama je Bog v tretje podaril otroka.

Ljubezen dan za dnem dela čudeže, zato – hvaležni slavimo življenje!

Tatjana in Tomaž, sestrici Metka in Tina

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: info@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: info@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t. krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: cvetka.bogdan@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali:družina Berčan, družina Šalamun, družina Ipavec, Klemen Lajevec, Tamino Petelinšek, Slavko Štern, Aleš Čerin in Dani Siter. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3000 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Kdor nam želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov.

Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, NLB d.d., Podružnica SA-PO, Poslovalnica Grič – Krško, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, SWIFT: LJBASI2X, koda namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. Če se zgodi, da referenca »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-04072013. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

44

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

NEZAKONSKI OTROK ALI PRAVI SIN?

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Ko premišljujem o vzgoji, najprej pomislim na svoja otroška leta. Kakšna je bila moja vzgoja, kdo me je vzgajal in kako? Kot nezakonski otrok sem prva tri leta preživel z mamo in staro mamo, naslednja tri malo pri eni teti, malo pri drugi, nato slabo leto pri starejšem polbratu, ki je bil tedaj že poročen, pa spet nekaj časa pri teti, nato slabo leto pri očetu in njegovi družini, pa spet nekaj let ob mami, dve leti srednje šole pri salezijancih, potem …

Včasih se pošalim na svoj račun in rečem, da so si me malo podajali. Če pomislim na svoje otroštvo in se zamislim, da bi moral kateri od mojih otrok ali mojih vnukov preživljati takšno usodo, me stisne pri srcu.

Zakaj? Ker ni prijetno biti nezaželen in zapuščen, oropan ljubezni oseb, po katerih človek najbolj hrepeni in ki zanj pomenijo varnost, moč in samozavest.

Praznina, ki me je v otroštvu najbolj zaznamovala in je v mojem srcu pustila največji pečat, je bila odsotnost očeta – odsotnost heroja, ki za mladega fantiča pomeni vse. Čeprav nerad, moram priznati, da me ta praznina na poseben način spremlja celo življenje.

Kljub vsem »otroškim primanjkljajem« pa sem Bogu iz srca hvaležen za oba moja starša, tako za pokojno

mamo, kakor tudi za očeta, ki ga še danes z veseljem pokličem in obiščem in se z njim kaj pogovorim.

Ob vsej tej na videz negotovi in neobetavni dediščini pa sem danes vesel, da so me vsi, ki so me v življenju spremljali kot vzgojitelji, učili dobronamernosti, radodarnosti, spoštljivega odnosa do starejših, narave, lepe pesmi in slovenske besede, predvsem pa ljubezni

Nekatere odločitve imajo pač večjo težo kot druge – zahtevajo več, saj zahtevajo odpoved samemu sebi, umiranje sebičnim potrebam in željam ... Odločitve za poroko ne moremo primerjati z odločitvijo, ali naj grem danes v kino ali ne. in spoštovanja do Boga. Večkrat se sprašujem, kdo je tako goreče molil zame, da sem vse preizkušnje, ki so v otroštvu zarisale mojo pot, prestal in (p)ostal pokončen mož. Kot odgovor na ta vprašanja mi v zadnjem času večkrat na misel pride lik sv. Jožefa. In prav v zvezi z njim je imela moja Vilma pred leti zanimivo razodetje.

Dano ji je bilo spoznati, da je sveti Jožef kot krušni oče podarjen vsem otrokom brez očeta – torej tudi meni.

In če je temu tako, se ne čudim, da je bil razplet mojega življenja tako pester in bogat, da smem danes biti ponosen mož vrle žene, oče štirih otrok in dedek osmih vnukov. Hvala ti, sveti Jožef! Hvala za tvoje spremstvo v življenju, hvala za tvoje molitve in priprošnje. Saj si menda celo »kriv«, da sem živ.

Družina in Življenje

45

A vzgoja traja celo življenje …

Sicer razumem, da je vzgoja življenjski proces. Ne konča se, ko gre fant v srednjo šolo ali na faks, niti se ne konča z diplomo. Traja celo življenje. Zanimiva sprememba se sicer zgodi na pragu zrelosti – polnoletnost s seboj prinese pravico, da o tem, koga bom poslušal in koga ne, odločam sam. Žal se takrat malokdo zaveda (tudi jaz se nisem), da je samoodločanje velika odgovornost, in po navadi brez občutka krivde spregleda dolžnosti, ki so s svobodo in samostojnim odločanjem povezane. Svoje obnašanje običajno opravičuje z mislijo: saj danes vendar vsak človek sebi svobodno določa življenjska merila. In ponavlja se zgodba iz raja: biti kakor Bog. Vzgojni proces – priznam ali ne – se nadaljuje in vanj sem nezadržno vpet (celostna vzgoja). Vsa stvar lahko postane zanimiva, če vem, da smo ljudje drug drugemu podarjeni za vzgojitelje. Moji vzgojitelji so tako: moji otroci (moje snahe, zet) in moji vnuki, moji bratje in sestre, sodelavci, sosedje, prijatelji, župnik … Pomembno vlogo pri vzgoji imajo danes tudi mediji (javno mnenje), država s svojimi zakoni in določbami …

Vsekakor pa med moje najpomembnejše vzgojitelje sodi prav gotovo moja žena. In spet je tu vprašanje, komu dovolim, da me vzgaja. Čigavo besedo vzamem zares in na čigavo se požvižgam? Dovolim ženi, da me vzgaja? (Saj poznate pregovor, ki pravi: »Mož se ne rodi. Mož se naredi«. Z drugimi besedami to pomeni: kakršnega si naredila, takšnega imaš.)

Upoštevam ženine želje po ljubezni in bližini? Želim posta(ja)ti mož, ki svojo ženo ljubi, ji stoji ob strani in ji nudi varno zavetje? Ali me bolj vleče svet in njegove bleščeče ponudbe? Kako nedoraslo so zvenele besede zakonskega para, ki se je po desetih letih zakona ob štirih majhnih otrocih - ločeval. Nekaj mesecev pred ločitvijo sta govorila: »Še ne veva, kako se bova odločila.« Kako ne vesta?! Saj sta se vendar že pred desetimi leti odločila, ko sta drug drugemu obljubila, da si bosta ostala zvesta v sreči in nesreči! Nekatere odločitve imajo pač večjo težo kot druge – zahtevajo več, saj zahtevajo odpoved samemu sebi, umiranje sebičnim potrebam in željam ... Odločitve za poroko ne moremo primerjati z odločitvijo, ali naj grem danes v kino ali ne.

In vse to je vzgoja – vzgoja osebnosti. Slovar slovenskega knjižnega jezika namreč pravi, da je vzgoja duhovno in značajsko oblikovanje. Vedno sem pred izbiro.

Kako me lahko Bog vzgaja?

Za nas, ki se imenujemo kristjani, pa je tu še Božja – Očetova – vzgoja. V pismu Hebrejcem je zapisano: »Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi –, bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi« (Heb 12,8). Ob

tej misli se marsikomu najprej porajajo vprašanja, kot so: »Kje je Bog? Ne vidim ga. Če je kje, ga ne poznam.

Nisem ga še srečal. Kako me lahko Bog vzgaja?« Kdor si zastavlja taka in podobna vprašanja, prav razmišlja.

Telesnim očem je bistvo skrito. Pogled srca (vere) seže globlje: »Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici« (Jn 4,24). Bog je troedina oseba – Oče, Sin in Sveti Duh ali kot bi rekel Janez Pavel II.: »Bog je življenje podarjajoče občestvo oseb.« In mi, ljudje, smo ustvarjeni po Božji podobi: smo osebe in smo odnosna bitja, ustvarjeni za občestvo.

Bog nas želi upodobiti po svojem Sinu (2 Kor 3,18; 1 Jn 3,2) ali z drugimi besedami: želi nas tako vzgojiti, da bi se zavedali, kdo smo, da bi vedeli (izkustveno), da smo princi in princese – sinovi in hčere Kralja kraljev in Gospoda gospodov, da bi se zavedali svojega dostojanstva. Mi pa se žal tolikokrat počutimo, kot da smo »nezakonski otroci« (nezaželeni, zapuščeni in zavrženi).

Moj dragi Očka (Aba)! Moja velika želja in prošnja je, da bi hotel, zmogel in znal vsak dan znova ozaveščati svojo pripadnost tebi. Vem, da je tudi za to potrebna moja osebna odločitev. Zato te prosim, daj mi moči, da bom vsak dan znova segel po učbeniku življenja (Svetem pismu) in bom dovolil Vzgojitelju, tvojemu Svetemu Duhu, da me opominja, vzgaja, vodi moje misli, besede in dejanja … Moj spremljevalec, sveti Jožef, ti mi za to izprosi potrebnih milosti. Slava Očetu in Sinu … Amen.

Dani

Družina in Življenje

46

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES DEDEK IN VNUČEK Ded se je zelo postaral. Noge ga niso več nosile, oči komaj še videle in ušesa slabo slišala. Tudi zob skoraj ni imel več, kar je jedel, mu je padalo iz ust.

Zato ga snaha in sin nista hotela več pri mizi za kosilo, kositi je moral v kotu za pečjo.

Nekoč so mu prinesli v skodelici kosilo. Ko jo je hotel dvigniti, mu je padla iz rok in se razbila. Snaha ga je začela zmerjati, očitala mu je, da dela sámo škodo in da bo odslej jedel iz lesene sklede.

Nekoč sta sedela mož in žena doma in opazovala sinka, ki je nekaj delal iz kosa deske. Oče ga je vprašal: »Kaj delaš, sinko?« »Leseno skledo delam, očka, da bom dajal mami in tebi jesti iz nje, ko bosta stara.« Tolstoj Satanu je všeč, ko nekdo trdi, da je kristjan – in to tako dolgo, dokler ta človek tega, kar govori, ne živi. (neznani avtor)

ŽENE Zoran umre in pride v nebesa. Pred vhodom se moški in ženske ločijo. Moški gredo na desno. Tam je samo dvoje vrat. Pred prvimi vrati je neskončno dolga vrsta moških, ki čakajo, da se ta odprejo. Pred drugimi pa čaka samo starejši možiček. Zoran, ki je kot vedno iznajdljiv, se postavi za njim in ga vpraša: »Zakaj vsi ti tipi čakajo pred drugimi vrati?« Možiček mu razloži: »To so moški, ki so vse življenje pustili, da so jim žene ukazovale.« »A tako … Kdo pa čaka pri teh vratih?« »Ne vem. Žena mi je rekla, naj se postavim semkaj!«

VEČERJA Vsak večer, ko sta z ženo sedla k obedu, je mož, ki je bil zelo pobožen, zmolil blagoslovno molitev. Nekega petka zvečer pa je začel jesti brez molitve.

»Dragi, kako to, da nisi zmolil pred jedjo kot po navadi?« »Ljuba moja, ker znaš tako čudovito uporabljati ostanke, na tej mizi ne vidim nič takega, kar ta teden ne bi bilo že vsaj dvakrat ali trikrat blagoslovljeno.« (Vir: Bog ima smisel za humor)

Nekdo je poslušal malega fantiča, ko je molil: »Gospod, če me ne moreš poboljšati, si tega nikar ne ženi k srcu.

Veš, prav tak, kakršen sem, se imam zares dobro.«

Po krstnem obredu mlajšega brata je Janezek na zadnjem sedežu avtomobila celo pot domov jokal.

Oče ga je trikrat vprašal, kaj neki je narobe. Končno je fantič le odgovoril: »Veš, ati, v cerkvi je župnik kar naprej govoril, da si želi, da bi midva z malim bratcem rastla v krščanskem domu, jaz pa si le to želim, da bi smel ostati z vama z mamico.«

Mamica je pekla palačinke za svoja dva nadobudna sinova, Petra (5) in Tadeja (3). Kmalu je opazila, da se fantiča prepirata, kdo bo dobil prvo palačinko, in si je mislila, da je to pravi trenutek za moralno lekcijo: »Če bi Jezus sedel za mizo, bi rekel: 'Naj moj brat poje prvo palačinko, saj jaz lahko počakam.'« In takoj se Peter obrne k Tadeju in reče: »Ti bodi Jezus!«

Neki oče je bil na obali s svojimi otroki. Naenkrat priteče k njemu njegov štiriletni sinček, ga zgrabi za roko in vleče bliže k vodi, kjer v pesku leži mrtev galeb. »Ati, kaj se mu je pa zgodilo?« fantič vpraša očeta. »Veš, umrl je in je šel v nebesa,« se je glasil očetov odgovor. Fantič se je za trenutek zamisli, nato pa vprašal: »Ali ga je Bog vrgel nazaj dol?«

Žena je povabila prijatelje na večerjo. Ko so bili vsi zbrani pri mizi, se je obrnila k svoji šestletni hčerki in rekla: »Ljubica, bi ti zmolila za blagoslov?« »Ko pa ne vem, kaj naj rečem,« se je glasil hčerkin odgovor. »Ti kar to reci, kar si slišala svojo mamico reči,« je odgovorila mamica. In tako je hčerka naredila križ in rekla: »Ljubi Bog, le zakaj sem morala povabiti vse te ljudi na večerjo!«

Družina in Življenje

47

VABILO NA JESENSKE NADALJEVALNE SEMINARJE Naslov seminarja bo Živeti danes v môči Duha. S to témo želimo vstopiti v skrivnost poslanstva in delovanja Svetega Duha ter osvetliti in skupaj iskati odgovore na pogosta vprašanja mnogih kristjanov, ki želijo živeti avtentično krščansko življenje, pa se na poti duhovnega zorenja večkrat znajdejo pred raznimi ovirami in se jim zdi, da se borijo z mlini na veter, da se je vse nekam zagozdilo in se ne premakne nikamor … Dejstvo je, da je danes nam kristjanom težko živeti pravo krščansko življenje, saj smo sodobni kristjani izpostavljeni mnogim napadom hudega. Zato ni čudno, da se vsi sprašujemo, kako sredi življenjskih pretresov zdržati in ohraniti vero, kako priti do cilja, da bi mogli nekoč s Pavlom reči: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7).

Kot vsi Nadaljevalni seminarji so tudi letošnji jesenski Nadaljevalni seminarji Živeti danes v môči

Večkrat se zgodi, da ob slovesnem dogodku, ki ga praznujejo naši bližnji, ne vemo kaj podariti.

Lahko se odločite za Darilni bon, s katerim slavljencu ali slavljencema podarite nepozabno izkustvo.

Več informacij na telefon: 041 770 200.

Duha namenjeni zakoncem, ki se redno udeležujejo Nadaljevalnih vikend seminarjev in želijo v svoji osebni duhovni rasti narediti naslednji korak v veri. Ker se nekateri že prijavljate(jo), je sedaj pravi čas, da se odločite, kateri termin vam in vaši družini najbolj odgovarja, in se čim prej prijavite. Kot vedno tudi tokrat ne bomo imeli nobenih omejitev glede števila otrok.

Sami presodite, ali se želite bolj posvetiti drug drugemu in duhovni formaciji ali želite, da bo ta seminar doživetje za vso družino. Z nami bodo animatorji in duhovniki, bratje kapucini.

Jesenski termini seminarjev Živeti danes v môči Duha: 8.–10. november 2013, 22.–24. november 2013, 29. november–1. december 2013.

Informacije in prijave: www.diz.si/prijavnica oziroma erika@diz.si.

DruštvoDružina in Življen

je

Gradimo odnose, za kat ere je vredno živeti

NEPOZABNI TREN UTKI ZA NAJU

Draga

Ana in Janko!

Vsak človek na poseben na čin nosi svoje najdražje v srcu. Tudi mi vaju, draga Ker želimo naše veselje Ana in Janko. ob vajinem jubileju na pos eben način izraziti,smo poklonimo posebno da se odločili, da vama rilo (izkustvo), ki mu nek ateri pravijo “duhovni iz odmik”, v bistvu pa gre ziv”,drugi “romantični za vikend seminar za za konce z naslovomNEPO ZABNI TRENUTKI ZA NA ki ga bosta skupaj doživela JU, . Seminar bo od petka 25. do nedelje 27. oktobra 2013 v hotelu Be li Kamik v Njivicah na ot Z željo, draga Ana in Jan roku Krku. ko, da bi vajina ljubezen še naprej cvetela in bi bil va ki vaju spremljamo in ima jin odnos za vse, mo radi, še naprej »nale zljiv «, va ma želimo obilo medsebo razumevanja in kličemo ŠE jnega NA MNOGA SREČNA, ZD RAVA IN ZADOVOLJNA LE TA! DARILNI BON

»Ljubezen je potrpežljiv a, dobrotljiva je ljube zen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdr ažiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, vesel i pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikol i ne mine.«

(1 Kor 13,4-8)

Vajini

Program DiŽ za leto 2013 Št. Dogodek

Opombe, informacije in prijave

1. Dvodnevni romarski pohod: Črna prst – Rodica – Vogel, Več informacij bo objavljenih teden dni prva polovica avgusta 2013 pred pohodom na spletni strani Diž oziroma pokličite: Marija in Ivan Halas (041 616 534) 2. Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, milan.knep@rkc.si 13.–15. september 2013, Lovran pri Opatiji (Župnija LJ – Moste + izven; pohitite s prijavami - sprejmejo zunanjih 5–7 parov) 3. Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 11.–13. www.diz.si/prijavnica oktober 2013, Celje, sv. Jožef oziroma erika@diz.si 4. Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 25.–27. www.diz.si/prijavnica oktober 2013, Njivice, otok Krk, hotel Beli Kamik oziroma milena@diz.si ali na telefon: 041 571 799 5. Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, www.diz.si/prijavnica 8.–10. november 2013, Life Center, Crikvenica oziroma erika@diz.si 6. Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, www.diz.si/prijavnica 22.–24. november 2013, Life Center, Crikvenica oziroma erika@diz.si 7. Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, 29. www.diz.si/prijavnica november–1. december 2013, Life Center, Crikvenica oziroma erika@diz.si OBVESTILO: Tisti, ki nimate možnosti internetne prijave, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu. Vikend seminar v Njivicah na otoku Krku, 25.-27. oktober 2013: 041/571 799 (ga. Milena), Vikend seminar v Celju, 11.-13. oktober 2013 in vsi Nadaljevalni vikend seminarji: 041/459 666 (ga.

Erika, ki prosi, če lahko kličite med 16.00 in 20.00 uro). Hvala.