Glasilo DiZ 4-12

Tema glasila: LETO VERE IN NOVA EVANGELIZACIJA Naš gost: MITJA MIVŠEK

»Zdaj je prišlo odrešenje, moč in kraljevanje našega Boga ter oblast njegovega Mesija, zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom. Toda oni so ga premagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti. Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih!«

Raz 12,10-11

Glasilo, letnik 11, št. 4, december 2012, ISSN 1855-2110

MOLITEV DRUŽINE Gospod, ti veš, da nimamo časa.

Oče in mati sta zaposlena.

Otroci prihajajo pozno domov.

Oče in mati sta utrujena in izžeta.

Otroci so žejni pozorne ljubezni in tolažbe.

Ni vse tako, kot bi moralo biti.

Morda res nismo lačni, slabo oblečeni ali brez doma.

Smo pa utrujeni, razočarani in razboleli.

Toda ti, Gospod, ti lahko naš vsakdan spremeniš.

V temnih dneh lahko s svetlobo tvoje luči zažari novo življenje.

Zaupamo, da lahko napolniš naš dom z veseljem, srečo in ljubeznijo, če ti le dovolimo vstopiti.

Vabimo te v našo družino, hočemo ti dati dom v njej.

Danes začenjamo delati prostore miru, sprave in odpuščanja, da ti pokažemo, da mislimo resno.

Nič in nihče nas ne bo ločil od tvoje ljubezni, Gospod.

Ena družina bomo.

Eno srce v Božjem srcu.

Pridi torej, Gospod, pridi v našo družino! (povzeto iz besedila Matere Terezije)

NAŠE POSLANSTVO:

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo – veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa.

Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Družina in Življenje

3

KAZALO 4

8

TEMA GLASILA: LETO VERE IN NOVA EVANGELIZACIJA NAŠ POGOVOR: Mitja Mivšek

14 PISMO P. PLATOVNJAKA: Kako evangeliyirata zakonca 16 DUHOVNA POBUDA 20 STARŠEVSTVO: Naša naloga je, da smo glasni 22 BITI TAŠČA/TAST 24 DELOVANJE DRUŠTVA 32 ZAKONSKI SKUPINI Kamnje in Črniče 34 VODITELJSKI PAR: Zakonca Zanjkovič

46 BESEDA ODGOVORNEGA UREDNIKA

BESEDA UREDNICE

Petra Berčan, urednica glasila

»Zahvaljujte se GOSPODU, kličite njegovo ime, oznanjajte med narodi njegova dela.« (Iz 12,4a) Stopili smo v adventni čas, ko kristjani pričakujemo rojstvo našega Gospoda. Prinaša nam upanje, da se bo ponovno sklonil k nam in se nas dotaknil tam, kjer smo najbolj ranljivi in človeški. Vsak od nas živi čisto svoje unikatno življenje in od nas samih je odvisno, kako Jezusu dopuščamo, da vstopa in deluje v našem življenju. Če mu dovolimo, da nas njegova – Božja beseda vsak dan zdravi, osvobaja in prečiščuje, potem lahko o Gospodovih delih pričujemo tudi drugim. To pa je navsezadnje najboljši način evangelizacije, saj ne temelji na znanju in teoretičnih teoloških spoznanjih, ampak je naše in nihče ne sme in ne more oporekati temu, kar je šlo skozi nas in se nas je dotaknilo.

To spoznanje, to doživetje nam Če pravzaprav je Bog dal, da ga damo naprej, da d o b r o drug drugega bogatimo, skratka, da oznanjamo Kristusa. pomislimo in smo Ker smo z oktobrom vstopili iskreni do sebe, vidimo, v leto vere, smo se odločili, da da nam Gospod daje se v tokratni številki glasila posvetimo prav vprašanju dovolj doživetij in evangelizacije. Znova so na dan spoznanj, da lahko o prišle vaše zanimive izkušnje, ki nas vse opogumljajo, da je njem govorimo prav govoriti tudi o duhovnih drugim. doživetjih. K pogovoru smo povabili Mitjo Mivška, ki je povsem običajen mož in oče, a ker je svoje življenje izročil Gospodu in želi hoditi z njim, nas vse spodbuja, da bi postali naravno nadnaravni.

Jesen je bila bogata s seminarji, ki so prinesli številne blagoslove. Če pravzaprav dobro pomislimo in smo iskreni do sebe, vidimo, da nam Gospod daje dovolj doživetij in spoznanj, da lahko o njem govorimo drugim. Prav bi bilo, da bi to lahko počeli brez sramu in zadržkov.

Tokrat zaključujem z željo, da se boste v teh prazničnih dneh znali zahvaljevati Gospodu za vse, kar je že storil v vašem življenju, in da bi s tem veseljem okužili tudi koga okoli sebe!

Božjega miru in blagoslova v letu 2013 vam želim, Petra Berčan

Družina in Življenje

4

LETO VERE IN NOVA EVANGELIZACIJA

KOGA NAJPREJ EVANGELIZIRATI? SEBE! »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13) Lahko rečem, da še nisem kristjan. Če bi bil kristjan, bi bil pripravljen dati življenje za svoje sovražnike, ne samo za svoje prijatelje! Jezus je dal življenje za vse, predvsem za »ta črne ovce«, bolj kot za tiste »ta bolj čiste«. Med tiste prve spadam tudi sam. Na žalost ali pa tudi ne. Greh je po svoje tudi milost, tako kot smrt, saj dobita svetost in življenje prav zaradi greha in smrti pravi pomen in smisel. Da ne bo pomote, greh je smrt in vsi smo že občutili trpljenje, kadar smo bili v grehu.

Angleški biolog Richard Dawkins se je s svojimi dokumentarci v zadnjih letih odločil načrtno prebujati in reševati ljudi pred »zablodo« vere.

Religija je po njegovo dejanje obupa zaradi strahu pred nesmislom, ki je hočeš nočeš neizbežni del tega sveta. Tisti, ki se s tem ne zmorejo sprijazniti, se pač zatečejo k imaginarnemu Bogu, ki jim pomaga preživeti. Priznam, tudi mene je strah nesmisla.

Če bi se prav potrudil, bi se med iluzijo nesmisla in iluzijo smisla celo lažje odločil za nesmisel, saj imam več stvarnih in merljivih dokazov za to, saj se nihče, ki umre, ne vrne, da bi pričal o posmrtnem življenju.

Videl sem negibna telesa mrtvih ljudi, ki zelo jasno sporočajo, da smrt obstaja, ne dajo pa niti trohice uvida v to, kaj se zgodi z dušo po smrti. Grob je grob.

Ni potrebno veliko modrovati, vsakemu je jasno, da

Družina in Življenje

5

je grob nesporni konec in pika!

Ob tem pa se ne morem znebiti misli, ki jo je Alojz Rebula izrekel na moškem zajtrku: »Um se upira razlagi, da je celotno stvarstvo in s tem tudi vsak posameznik le rezultat naključnega vrtinčenja atomov.« Moje srce, instinkt in celo razum mi govorijo, da smisel mora biti in da ga je mogoče najti. Sem človek, ki tako kot ostali hrepeni po zadovoljivem in trajnem odgovoru na vprašanji, zakaj trpljenje in v čem je smisel življenja. Kako mi lahko razum tako govori, če pa ta minljivi svet ne ponuja nikakršnih dokazov, da obstaja tudi neminljivi del? Težko vprašanje, a prejel sem milost in vem za odgovor! Podobno, kot je izjavila Milada Kalezić, Borštnikova nagrajenka: »Ne spadam več med tiste, ki verjamejo, ampak med tiste, ki vedo.« Od kod pa, boste vprašali. Vse, kar lahko naredim, je, da s prstom pokažem navzgor, od koder prihaja spoznanje, ki ga ni mogoče ovreči, zanikati ali kakorkoli potvoriti. Milost spoznanja se preprosto zgodi in pika. Ne morem pomagati, žarnica zasveti in takrat se življenje spremeni. Bog me ima preveč rad, da bi me pustil umreti.

Moj odnos do Boga ni razumski, je pa razumen!

Apostol Pavel je zapisal: »Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite« (1 Tes 5,21). Stvarnik nas je ustvaril kot razmišljajoča bitja in ne kot ovce, ki bodo sledile raznovrstnim zablodam, če uporabim Dawkinsovo izrazoslovje. Moj odnos do Boga seveda ni razumski, je pa razumen! Saj tudi odpuščati ni razumsko, je pa razumno, mar ne? V egoističnem svetu bi bilo najbolj razumsko biti sebičen, a delati to, kar me bo na koncu pripeljalo do osebnega propada, najbrž ni razumno. Ali pač?

Dawkins v enem svojih posnetkov navaja študijo, ki naj bi pokazala, da je zelo malo razlik med verujočimi in neverujočimi anketiranci, saj oboji enako grešimo.

Razlika je v tem, da se verujoči za svoja dejanja še dodatno obsojamo in grenimo (peče nas vest). Vsi imamo določeno predstavo, kako naj bi izgledal dober kristjan, a dejstvo je, da verujoči nismo sami po sebi (zato, ker verujemo) bolj pametni, bolj pošteni ali kaj več vredni kot tisti, ki ne verujejo.

Včasih se vprašam, ali bi marsovci, če bi danes prišli obiskat ta svet, prepoznali nas kristjane (če bi npr. prišli ravno takrat, ko ne bi bilo nikogar v cerkvi). Ali bi nas prepoznali na ulici, v množici, službi, doma?

Bi se videla razlika in po čem? Ali nam ni Jezus dal nove zapovedi, po kateri je pravzaprav Nova zaveza dobila ime? »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Kako bomo pripravljeni dati življenje, če niti ne ljubimo drug drugega?

Novo evangelizacijo bom pričel pri sebi

Potem je tukaj še ta nevarna knjiga, ki ji pravimo Sveto pismo. Kako mi Sveto pismo pomaga živeti?

Ne pomaga mi! To je podobno, kot če bi vprašali, kako mi Življenje pomaga živeti? Življenje je ali pa ga ni, ne more mi pomagati živeti. Brez Njegove besede ni življenja – je samo životarjenje. Tudi brez Svetega pisma bi preživel, ampak: ali je smisel samo v tem, da preživim? Kaj ni moj namen, da bi zaživel? Ali ni moj namen, da bi osebno začutil Gospodovo večno zaljubljenost vame, saj me je vendar ustvaril, da bi bil trajno srečen? Zagotovo! Zato bom govoril vsem narodom: Gospod je Ljubezen. Bog je odpuščanje.

Kyrios je Življenje. To je vesela novica – kerigma, ki je srčika nove evangelizacije. Bolj preprosto povedati se najbrž ne da. Ali kdo potrebuje še prevod? Pridi in poglej. Nemogoče je, da bi se prepustil malodušju, strahu in dvomu, če se zavedam vesele novice. Soli je sicer neznansko malo, a jedi daje okus. Ne spreminja jedi, le okus ji daje. Osebno se srečati z Ljubeznijo ne spremeni samega sveta, le smisel mu daje. Ne bom se zadovoljil z neslano hrano. Ne bom se samo preživljal, hočem zaživeti! Na vsakem koraku bom oznanjal to veselo novico, ko bom srečal srečne ali nesrečne ljudi. Že sveti Dominik je rekel: »Govorim z Bogom ali o Bogu, vse drugo je nepomembno.« Novo evangelizacijo bom začel pri sebi! Na voljo imam ljubezen Očeta in skušnjave hudiča. Za kaj se bom odločil, če želim živeti? Po krvi Jezusa Kristusa sem že odrešen, sam pa se vsak dan znova odločam za Življenje ali za smrt.

Kaj pa lahko storiš ti, ki to bereš? Odgovor ponuja Jezus po evangelistu Luku: »Vrni se domov in pripoveduj, kaj vse ti je storil Bog« (Lk 8,39). Le kakšna bi lahko bila boljša evangelizacija kot ta, da upoštevam napotke evangelista?

Bojan

Družina in Življenje

6

MOJ GOSPOD IN MOJ BOG! »Če smo izgubili pogled, usmerjen k večnemu, hrepenenje po polnosti Božjega, ki nas presega; če smo zadovoljni in samozadostni v sedanjem bivanjskem trenutku – potem smo izgubili srčiko naše vere! Živimo v času, ko Ljubezen ni ljubljena; ko je v srcu ponovno potrebno obujati hrepenenje po Resnici in ji odpreti prostor v sedanji življenjski trenutek!« To so besede, ki sem jih pred 15 leti slišal iz ust moža, v katerem sem prepoznal Gospodovo srce. Besede, ki niso zvenele očitajoče, ampak so bile izgovorjene na način, v katerem si nedvoumno začutil neustavljivo željo, da bi izkustvo Jezusove bližine zares začutili tisti, katerim so bile namenjene. Žar tega trenutka tudi danes živo ostaja pred menoj in v meni budi željo po polnosti življenja v Bogu, budi vero, upanje in ljubezen.

Teh besed si ni bilo potrebno zapisati v noben zvezek ali se truditi, da bi si jih zapomnil – človeškemu srcu je namreč resnica domača in ostaja v njem nezmotljivo zapisana.

Kako pomemben je tak trenutek resnice zame kot moža in očeta v najinem zakonu! Obujen spomin na trenutek milosti z menoj vstopi v nov dan; v moj odnos do žene, v moj odnos do otrok, do dela v službi in doma. Vse te odnose prečiščuje s hotenjem

mizo: lahko sem z mislijo že pri reševanju problema v službi in moje noge skoraj ne dohajajo misli v nenehnem hitenju, lahko pa si rečem »Gospod, hvala ti za to kavo, ki jo po moji lepi ženi postavljaš predme. Hvala ti za dar zdravja, da skodelico lahko ponesem k ustom in okušam vsebino …« Veliko ima vsak dan takih »kavnih trenutkov« in s tem priložnosti za odločitev. Danes vem, kako pomembne so te male odločitve. Določajo, kam bo usmerjen moj pogled in s tem moje srce! Če vzamem primer iz dragega mi odlomka Mt 14,22–33: ali gledam vihar na jezeru in se v neveri potapljam ali pa na njegovo besedo stopim iz čolna na gladino in s pogledom uprtim vanj zmorem hoditi po vodi. Tukaj želim poudariti: s pogledom uprtim vanj! Z drugim se mi ni treba ukvarjati – pot do Jezusa je potem le posledica tega prvega. »Hoje po vodi« se je sicer čudovito

»živeti napor v ljubezni« v njegovi realnosti. Edinost v najinem odnosu z ženo v luči večnosti dobi svoj poln smisel in naju napolnjuje z mirom in veseljem, trenutek nerazumevanja nama v luči večnosti na široko ponuja odprta vrata odpuščanja, volje za premagovanje egoizma in zagledanosti v »svoj popek« (svoj prav). Pogled, uprt v večnost, krepi in dviga mejo najine potrpežljivosti do otrok, drug do drugega in nenazadnje do sebe. Ali ni v ritmu materializiranega vsakdana odločitev za »kljub vsemu hočem ljubiti« nujen pogoj za prepoznavanje velikih Božjih darov v trenutkih slehernega dneva?

Od kod raste vera skozi konkretne dogodke dneva?

Ali ne skozi mojo odločitev, kakšen bo moj pogled na skodelico kave, ki jo zjutraj žena postavi na

spominjati, vendar se tega običajno zavemo šele, ko je vihar mimo, ko smo na varnem ob njem. Kaj pa stori Jezus, ko Peter v odlomku bolj gleda okoliščine kot Gospoda? »… takoj je stegnil roko, ga prijel …« Ko ti nekdo, na kogar se zaneseš, v preizkušnji poda roko, se počutiš veliko bolj varnega. Ali ni v tem smislu eden velikih darov zakramenta sv. zakona za današnji čas tudi ta, da z roko v roki stopava »iz čolna na pot vere« s pogledom uprtim v Jezusa?

Skušnjava, ki želi vstopati na mesto resnice, pa je v tem, da bi tako hitro zasluge rad pripisoval sebi (lahko je biti general po bitki, a ne?). Pa nič zato. Vem, da me Gospod ljubi in bo pač dopustil, da bom ob naslednji priliki »malo moker«, preden se bom ponovno zavedel realnosti, od kod prihajam in kam grem.

Lojze

Družina in Življenje

7

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

LJUBEČI OBČUTEK Vir: Dennis Rainey: Trenutki za naju Poljublja naj me s poljubi svojih ust!

Saj je tvoja ljubezen opojnejša od vina. (Vp 1,2) Ko sva z Barbaro skupaj snovala knjigo Ponovno »prižgati« romantiko, sem nekega dne v Googlov iskalnik vpisal besedo romantika. Kaj pravite, koliko strani je bilo med prvimi desetimi namenjenih poročenim parom? Ena sama!

Tudi vas prešine misel, da je postala romantika za poročene nekaj »nevarnega«? Je res, kar je nekoč izjavila humoristka Minnie Pearl: »Poročiti se je podobno kot stopiti v kad z vročo vodo. Ko se človek navadi, voda ni več tako vroča.« Verjemite, ni treba, da je tako! Ne trdim, da za romantiko v zakonu ni ovir. So, pa še kakšne ovire so – še posebej sedaj, v teh razburkanih in stresnih časih. Vendar, ali se nisva poročila zato, da bi postala drug drugemu najboljša prijatelja in intimna tovariša, ne pa nadzornika prometa? To pa vsekakor terja od mene/naju, da skupaj preživljava čas – biti skupaj!

Koliko je bilo napetosti med nama, ko sva imela najine urnike polne obveznosti in so otroci zahtevali svoje! Lahko si predstavljate, kaj zahteva šest otrok, kakšne so njihove dnevne in tedenske potrebe …

Ob neštetih obveznostih sva spoznala, da morava čas za naju – da se vsaj malo odmakneva od vsega dogajanja – načrtovati, ga dati v tedenski urnik,

VAJIN POGOVOR Kaj bi morala vidva storiti, da bi vsak teden (en večer v tednu) našla trenutke za naju?

drugače ga ne bo. Iskreno vam rečem, če ne bi imela tega rednega časa zase – te najine stične točke, bi se najin zakon kmalu »razredčil« in bi midva ostala le še dva zelo zaposlena posameznika, ki nenehno delata vsak svoj posel. Z drugimi besedami: vsak od naju bi sicer obstajal kot posameznik, ne bi pa imela med seboj nič skupnega – drug z drugim ne bi delila življenja, bila bi tujca v isti hiši.

Ko so bili najini otroci še majhni, sva morala, če sva želela imeti trenutke zase, najeti varuško, ali pa sva najin skupni čas načrtovala v poznih večernih urah kar doma – potem, ko so šli otroci že v posteljo.

Včasih sva doma pripravila vzdušje lepe restavracije: rožice, svečke in poseben pogrinjek. Ko sva končno sedla k večerji, ki sva jo skupaj pripravila, sva se posvetila samo drug drugemu.

Dragi zakonci, nikar ne dovolite, da se romantika izmuzne iz vašega življenja oziroma odnosa.

Zavedajte se, da romantika ni odvisna od dolgosti vajinega odnosa, pač pa izključno in samo od pripravljenosti vašega srca in vztrajne želje, da ne boste nikoli dovolili, da bi pritiski življenja pod seboj pomendrali vajino medsebojno naklonjenost in ljubezen.

VAJINA MOLITEV Prosita Gospoda, naj vama da inovativnega duha in ustvarjalnih idej ter vama pomaga vztrajati, da bosta zmogla »ogenj v vajinem družinskem ognjišču« ohranjati živ.

Družina in Življenje

8

NAŠ POGOVOR

DA BI POSTALI NARAVNO NADNARAVNI! Tokrat smo k pogovoru povabili Mitjo Mivška, ki je povsem običajen mož in oče. Veselo Kristusovo oznanilo je pred leti skupaj z mladimi ljudem podajal na uličnem misijonu. Spregovoril je o svojem pogledu na novo evangelizacijo in nas tako s svojimi izkušnjami spodbuja, da bi bil vsak pripravljen vedno in povsod na naraven, nevsiljiv način spregovoriti o Bogu in njegovi ljubezni.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavite?

Sem Mitja Mivšek, doma iz okolice Kranja, star 38 let. Zelo sem vesel, da sem poročen s Špelo, ki me je sprejela takega, kot sem. Ker verjamem, da lepota ozdravlja, naj povem, da je tako lepa, da sem

Vsako zdravo jezero ima pritok in odtok in tako je tudi z vero: jo prejemamo in jo posredujemo naprej. Sveti Duh prihaja k nam kristjanom na poti k bolečemu in zlomljenemu svetu. vedno bolj zdrav. Imava 3 super otroke (7, 4 in 2 leti), za katere sva se kar namatrala, v moje veliko zadovoljstvo! Delam v grafični industriji, kjer skrbim za prodajo na tujih trgih in imam krasne sodelavce.

Apostol Pavel pravi v Pismu Rimljanom, da je vera iz oznanila, oznanilo pa je po Božji besedi. Kako vi to razumete?

Vsi smo vero prejeli zato, ker so bili okrog nas ljudje, ki so nam bili pripravljeni o

njej govoriti. In tako gre iz roda v rod. Sveto pismo je Božje in človeško delo obenem in Bog je tako dober, da je te besede napolnil s svojim Svetim Duhom, ki je še kako živ. Zato te besede tečejo v nas kot živa stvar in prinašajo s seboj ozdravljenje in vse ostale dobre stvari. Kot tempeljski vrelec pri Ezekielu: voda izvira izpod oltarja, to je kraja daritve. In to je Jezus na križu. Vedno globlja je in kamorkoli pride, vse oživi. Ko se to zgodi v nas, je naravna reakcija, da jo želimo posredovati naprej. Ne samo naravna, ampak nujna, saj se voda, če se ustavi, usmradi. Vsako zdravo jezero ima pritok in odtok in tako je tudi z vero: jo prejemamo in jo posredujemo naprej. Sveti Duh prihaja k nam kristjanom na poti k bolečemu in zlomljenemu svetu.

Menite, da je današnji vernik evangeliziran? Kaj to sploh pomeni oziroma kdaj je po vašem mnenju nekdo evangeliziran?

Družina in Življenje

9

Kakor kdo. Kjer se imajo kristjani radi in skupaj iščejo Boga, Bog deluje.

Zdi se, da ima Bog res rad vse in blagoslavlja vse.

Zato se ne smemo deliti na boljše in slabše. Za naše škofe in duhovnike se rad zahvaljujem, ker so v nekem trenutku odgovorili na Božji klic in mu ostali zvesti ne glede na vse. In Bog še vedno prihaja k nam tudi po njih. Moramo pa moliti za njihovo tolažbo, ker so včasih utrujeni od boja in neuspehov.

Razočaran idealist pa je v nevarnosti, da podleže cinizmu. Pri evangelizaciji gre predvsem za sočutje: temelj je sočutje Boga, ki je iz ljubezni do nas postal človek, potem pa za naše sočutje do njega in do ljudi. »Ljubezen ni ljubljena,« je ponavljal sveti Frančišek. Bog je veliko boljši, kot si mislimo, in ko zaslutimo njegovo lepoto, moč, resnico, je naravno, da jo želimo posredovati vsem, ki tega še niso okusili. Dobre novice potujejo hitro.

Spomnim se, ko sem pri 14. letih dobil brata, je oče klical svojo mamo, da jo obvesti o srečnem dogodku.

Medtem ko je iskal telefonske številke ostalih sorodnikov, je zazvonil telefon. Bila je ena od tet, ki je vsa navdušena čestitala za dojenčka. Ko jo je vprašal, kako za božjo voljo je izvedela za rojstvo, mu je odgovorila, da jo je klicala mama in da je tudi ona že klicala dve drugi teti in ju obvestila o srečnem dogodku. Tako je oče samo še sedel pri telefonu in naslednjo uro sprejemal klic za klicem! Ja, dobre novice se širijo hitro in evangelij pomeni »dobra novica«. Osnova pa je res sočutje: večino svojega delovnega časa npr. ne morem oznanjati na glas, večkrat pa v stranišču poberem papirnato brisačo s tal, ki jo je nekdo pred menoj slabo zatlačil v koš za smeti, in ob tem rečem: »Jezus, iz ljubezni do tebe za enega mojih sodelavcev, ki v tem trenutku najbolj potrebuje tvoje usmiljenje.« In tako Bog dela njegovo in moje srce bolj odprto za Svetega Duha.

Mi naredimo kar lahko, Bog pa naredi vse, česar mi ne moremo.

Kaj je nova evangelizacija in na čem temelji?

Nova evangelizacija ni predvsem ulični misijon, je pa tudi to. Gre za proces. Z oznanjevanjem evangelija

Ja, dobre novice se širijo hitro in evangelij pomeni »dobra novica«. je tako kot z otroki: zanje skrbimo od rojstva pa do 18. leta starosti in so v tem času vzponi in padci.

Tudi spreobrnjeni ljudje imajo vzpone in padce, vero lahko izgubijo in jo spet najdejo. Če potrpimo in vztrajamo z odraščajočimi otroki, moramo podobno razmišljati pri delu za spreobrnjenje ljudi. Ves čas pa se moramo zavedati, da ne gre na eni strani za nas »dobre« in njih »slabe«. Vsi ljudje so v osnovi dobri in zlo je samo zajedavec.

Svet je torej dober, v njem pa se bije resničen boj med dobrim in zlim, med Božjim duhom in hudim duhom. Sovražnik je torej hudobec, ne ljudje, zato je prav, da nismo naivni in da poznamo njegove taktike. In to razumevanje nam pomaga, da se zavedamo, da pri novi evangelizaciji Sveti Duh govori Svetemu Duhu: meni daje prava spoznanja in besede, sogovorniku pa odpira srce za Boga.

Zato so najboljši misijonarji vedno tisti, ki imajo veliko srce za sočloveka in ne nujno tisti, ki znajo imenitno govoriti ali ki po službeni dolžnosti opravljajo pastoralne naloge. Vsi smo poklicani, da sodelujemo v tej »igri«, edini pravilo je, da smo dobri in da delimo igrače! Enako kot za vse druge stvari v življenju tudi tukaj velja, da več kot

Družina in Življenje

10

stvar, vendar ne more odrešiti, kot lahko odreši samo Bog. C.S. Lewis v Zgodbah iz Narnije pravi o levu (simbolu Kristusa): »Ni ukročen, vendar je dober.« Naš Bog ni ukročen skupek prijaznih idej, je pa dober. Bog je Bog za Božjo voljo!

Klic k evangelizaciji nas torej sili, da sami odkrijemo ali poglobimo odnos z Bogom.

Zato je misijonar prvi prejemnik Božjih darov in ta proces vedno spreminja najprej njega.

Veliko bi bilo treba reči o evangelizaciji kot procesu od prvega oznanila pa do vključitve novih vernikov v župnije (kar vključuje tudi prenovo župnije), to delaš, boljši si. Kdo včasih ugovarja češ, da gre samo za čustva in trenutno navdušenje in da je vse skupaj lahko celo nevarno v smislu, da lahko brez vidnih rezultatov (spreobrnjenj) postanemo zagrenjeni. In zato raje sploh ne poskusijo. Jaz pa raje poskušam vse življenje, pa četudi se Bogu odpre samo eden, kot da sploh ne poskušam in se tako Bogu ne odpre nihče.

Kaj torej pomeni biti živ kristjan?

Sam osebno nikoli ne bi bil živ kristjan, če bi bila Cerkev samo skupina ljudi s podobnimi nazori in vrednotami. Imel sem to srečo, da sem srečal ljudi, ki so (o) Bogu govorili tako, kot da živi sedaj in tukaj. Ko Bog postane zame živ, kot je npr. živa ob meni moja žena, potem je vse drugače in predvsem veliko bolj preprosto. Z njim se lahko neprestano pogovarjam. Kdorkoli pa Boga slavi v Duhu in resnici, je privlačen ne da bi se zavedal, ker ljudi privlači Božja navzočnost. Zato nove evangelizacije brez izkušnje in praznovanja živega Boga ne bo oziroma bo samo novo širjenje prijaznosti in lepih misli. Prijaznost je sicer lepa

Bi si pa predvsem želel, da bi se zbirali vsi verni (tudi škofje!) za čas molitve in pričakovanja Svetega Duha brez časovnih omejitev, pa naj traja 3 mesece ali 5 let.

Vsi ljudje so v osnovi dobri in zlo je samo zajedavec.

Svet je torej dober, v njem pa se bije resničen boj med dobrim in zlim, med Božjim duhom in hudim duhom.

Sovražnik je torej hudobec, ne ljudje. ključno pa je to, da je Bog »zaradi nas in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes in se utelesil« in da podobna pot čaka nas, če hočemo iskreno stopiti do naših sodobnikov.

Imate izkušnjo uličnega misijona. Nam lahko zaupate kaj o tej vaši izkušnji?

Gre bolj za neke vrste trening. Tako ostajaš v kondiciji, da si pripravljen vedno in povsod na naraven način spregovoriti o Bogu. Spomnim se, da sem v Ljubljani na Nebotičniku s prijateljem pil kavo, ko sem pri sosednji mizi slišal 4 študente strojništva govoriti o tem, da so znanstveniki stehtali umirajočega človeka tik pred in tik po smrti in ugotovili, da gre za nekaj gramov razlike.

Prisedel sem in rekel, da me pa to res zanima in če lahko ponovijo. Čudil sem se z njimi, zmajeval z glavo, potem pa rekel: »Torej je res!« Vsi so debelo gledali, jaz pa sem medtem veselo razlagal zgodovino odrešenja. Sedeli smo dobro uro in imeli hitri tečaj katehumenata. Ne vem, kaj je bilo z njimi kasneje, še vedno pa večkrat molim zanje.

Družina in Življenje

11

Vesel sem, da se zadnje čase veliko govori o novi evangelizaciji. Ne pove pa se, kako. Bistveno pri vsem je, da se počutimo varne. Varni pa smo takrat, ko smo ljubljeni. In če vemo, da nas ima Bog rad in so okrog nas ljudje, ki nas imajo radi, potem je lažje stopiti ven in spregovoriti o Bogu. V tem primeru ob morebitni slabi izkušnji kdo od kolegov stopi do nas, nas prime čez rame in reče: »Si pa res naletel na mino. Pridi, greva sedaj na 'ta kratkega', da se pomiriva, drug teden pa nadaljujeva«. Zato je npr. tečaj Alfa tako primerno orodje za nas, navadne kristjane, da skupaj evangeliziramo.

Kristjan, ki je sam, je kristjan v nevarnosti.

V starih časih niso bili cerkveni predstojniki zaman zadržani do kristjana, ki je izrazil željo po samotarskem življenju. Zakaj? Preprosto zato, ker v tem primeru ne bi bilo ob njem nikogar, ki bi ga dvignil, če bi padel. Torej ne gre toliko za ulični misijon kot za prenovo vsega življenja Cerkve tako, da bo evangelizacija skupna in naravna stvar. In privilegiran kraj za oznanjevanje je gotovo vsaka župnija, kjer se novega vernika najlažje sprejme in vključi v občestvo. Veste, postati moramo naravno nadnaravni. Božje življenje moramo znati posredovati na najbolj naraven način. V prejšnji službi, kjer smo imeli dolge hodnike in smo zaradi narave dela veliko nalog opravili kar tam, sem imel sodelavca Boža, ki je bil precej nastrojen proti veri.

Kadarkoli me je poklical od daleč, sem pogledal gor, razširil roke in rekel: »Bog?« Jezil se je, češ »Ni Bog, ampak jaz, Božo!« Obrnil sem se in rekel: »Ampak imata pa čisto podoben glas in ime!« In je bil prav zadovoljen. Kako ne, če pa je v resnici Božji sin. Za god sem mu po navadi prinesel čokolado in čez nekaj let ni bilo več nobenega sovraštva do vere.

Očitno pride prav tudi humor in dejstvo, da se ne jemljemo preveč resno.

Cerkev je letos oktobra razglasila leto vere. Menite, da lahko na ta način kristjani poglabljamo svojo vero oziroma utrjujemo svoj osebni odnos s Kristusom?

Cerkev je zame hkrati tempelj, družina, bolnica, šola in vojska. Mora biti vse to, če hoče živeti svoj poln odrešenjski potencial. Zato nisem prevelik pristaš raznih »let«, verjetno tudi zato, ker premalo razumem razloge zanje. Gre mi bolj za življenje vere, v smislu svetega Pavla »dober boj sem dobojeval, tek dopolnil, vero ohranil«. Pomembno je, kako bomo zaključevali in želim si, da bi bile naše zadnje besede »dopolnjeno je«. Če bo leto vere prispevalo k temu, da bomo verni živeli življenje vere, potem bom seveda vesel. Bi si pa predvsem želel, da bi se zbirali vsi verni (tudi škofje!) za čas molitve in pričakovanja Svetega Duha brez časovnih omejitev, pa naj traja 3 mesece ali 5 let. Prepričan sem, da

Veste, narediti moramo prostor Bogu, da nas lahko preseneti in postati naravno nadnaravni. To pomeni, da nam nadnaravne zadeve Boga (milost, molitev, božja beseda, liturgija …) postanejo tako domače, da jih popolnoma naravno živimo in posredujemo okrog nas. bi bil sad skrušeno srce, medsebojna prošnja za odpuščanje, solze ozdravljenja in kot vedno v takih primerih neverjetna prenova, izkušnja živega Boga in neuničljiv ogenj za novo evangelizacijo.

Veste, narediti moramo prostor Bogu, da nas lahko preseneti in postati naravno nadnaravni. To pomeni, da nam nadnaravne zadeve Boga (milost, molitev, božja beseda, liturgija …) postanejo tako domače, da jih popolnoma naravno živimo in posredujemo okrog nas.

Smo sredi adventa, torej v pričakovanju rojstva našega Odrešenika. Bog, ki nas ljubi, se ponovno sklanja k nam in nam daje novo priložnost. Kaj moramo storiti, da ta priložnost ne bo šla mimo nas in kako jo boste izkoristili vi?

Predvsem uživam, ker je to vesel čas. In spet čakam, da bo Bog predrl nebesa in stopil dol med nas. Ker pa že govorimo o evangelizaciji, vabim vse bralce, da se od 19. do 21. 12. popoldan vsaj za eno urico pridružijo mladim iz večerne šole za evangelizacijo Abram, ki bodo pripravili žive jaslice sredi Ljubljane in vabili mimoidoče, da se za trenutek ustavijo, prižgejo svečo, na list napišejo svoje želje in prisluhnejo Božji besedi. Super zadeva, praznični čas je milostni čas in ljudje so odprti, tako da so bile s tem misijonom vedno same lepe izkušnje. Obenem pa si lahko privoščite še kozarec kuhanega vina! Za več informacij pokličite: 040 505 270.

Mitja, najlepša hvala za vse vaše poglede in izkušnje, ki današnjega kristjana ne pustijo praznega. Prav je, da se na ta način opogumljamo in prav poguma in moči Svetega Duha vam in vaši družini želimo tudi v prihodnje.

Pogovor sem pripravila Petra Berčan

Družina in Življenje

12

DIH

Srečal sem te v Padovi ob zrenju v presunljivo sliko, v polmraku bazilike.

Srečal sem te na hribu v Parizu, skrivnostno si sijal skozi barvite cerkvene vitraže.

Srečal sem te v Assisiju, globoko v tleh, ob grobu Frančiška Asiškega.

A najbolj si me presenetil med svetopisemskim branjem v cerkvici na Polskavi.

A kljub temu je tam občutek povezanosti in prisotnost absolutne tišine.

Tišine, polne vseh imen, vseh misli in dejanj in vsa se zlivajo v to enost, vseobsegajoč DIH.

Nič skrivnostnega, nič čudežnega ni bilo tam.

Le prisotnost topline, miru in občutka izpolnjenosti.

Preprostost kamnitih tal in belo popleskanih sten ne vzbuja izkušenj izjemnosti.

Nobene mističnosti ni v tem prostoru.

Medtem ko nizam vdihe in izdihe, je tvoj dih sapa, ki mi nariše prav poseben nasmešek v oči.

Ob odhodu so stene še vedno bele in tla kamnita, a nekaj je drugače.

Milan (Pesem je nastala kot zahvala za doživetje na mini svetopisemskem maratonu.)

Družina in Življenje

13

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

POLETJE DRUŽINE BUČAR Že leta 2009 smo si želeli iti na teden za družine v Veržeju, poleg tega pa tudi na morje v hotel Alan v Paklenici. Ko sem poklicala, da bi se prijavili, ni bilo več prostih mest za Veržej. Potem je vsako leto prišlo kaj vmes, da na ni uspelo iti. Letos smo ponovno poskusili. Prijavili smo se že januarja.

Takrat smo že vedeli, da bomo imeli v Veržeju novega družinskega člana, ki bo še zelo majhen (verjetno bo star manj kot mesec dni, ker sem imela rok 2. 7. 2012). Kljub vsemu smo se prijavili in prepustili v Božje roke odločitev, ali bomo lahko šli ali ne.

Ko sem 11. 7. 2012 okrog 22h zvečer rekla, da mislim, da bo treba iti v porodnišnico, mi je mož rekel: »Saj je že čas.« Že cel julij je namreč govoril, da se mora dojenček čim prej roditi, da bo star vsaj en mesec, ko bomo šli v Veržej. Jaz sem sicer vseeno upala, da bodo popadki prenehali. Noben od najinih otrok se namreč ni rodil ponoči. Oba sva si želela iti spat.

Tako je mož otroke odpeljal k tašči, jaz pa sem se šla stuširat. Ko je prišel domov, sva šla v porodnišnico.

Vozil je grozljivo hitro, čeprav sem mu jaz govorila, da se ne mudi tako zelo. Strah ga je namreč bilo zaradi prejšnjega poroda, ko sem prišla v porodnišnico 10 minut pred rojstvom Janeza. Vendar sva imela tokrat dovolj časa. Babica je naredila CTG in me pregledala.

Ob 23h je predrla mehur in ob 23.33 se je rodil naš četrti fant: Klemen. Njegov nebeški zavetnik ne bo papež Klemen, ampak Klemen Marija Dvoržak, ki goduje 23. 11. Ob večerih smo to poletje brali njegov življenjepis.

V Veržeju so bila zelo koristna predavanja o vzgoji.

Zavedala sva se, da delava napake pri vzgoji, vendar večinoma nisva vedela, kako jih popraviti. Tu sva dobila kar nekaj zelo koristnih nasvetov in idej, kako se lotiti določenih problemov. Seveda pa to ne pomeni, da sedaj nimava več težav pri vzgoji. Če bi morala v enem stavku povzeti, kaj je bilo zame najpomembneje v tem tednu, bi zapisala naslednji stavek: »Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo zbežal od vas.« (Jak 4,7) Podoben stavek v Svetem pismu se me je namreč že večkrat dotaknil, namreč: »Poberi se, satan.« (Mt 4,10) »Poberi se, satan! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je božje, ampak na to, kar je človeško.« ( Mr 8, 33) Ta stavek, ki sem ga slišala v Veržeju, pove podobno, a na poseben način – mene je namreč nagovoril v tem smislu, da je zelo pomembno, da naj se zopet

dosledno lotim molitve oz. Svetega pisma, kajti na ta način se bom vsak dan podvrgla Bogu, ki mi bom dal moč, da se bom uprla hudiču in mu rekla: »Poberi se od mene, satan.« Posledica tega pa bo, da bo hudič zbežal od mene. V Veržeju smo namreč naglas prebrali celo Jakobovo pismo.

Mislim, da smo Bogu lahko izredno hvaležni za letošnje poletje: rodil se nam je zdrav dojenček, poleg tega pa smo bili v Veržeju in na morju, kamor smo si želeli iti že leta 2009. družina Bučar

Družina in Življenje

14

PISMO P. IVANA PLATOVNJAKA

KAKO LAHKO EVANGELIZIRATA KOT ZAKONSKI PAR?

p. Ivan Platovnjak

V zadnjem času se v Cerkvi na Slovenskem veliko govori o novi evangelizaciji. Prav je, da se tudi vidva, draga zakonca, ustavita ob tem in se vprašata, kako moreta odgovoriti na spodbude naših škofov. Bl. Janez Pavel II. je že leta 1979 rekel, da je bodoča evangelizacija v veliki meri odvisna od domače Cerkve. To je potem še velikokrat ponovil. Kaj je želel s tem povedati? Je evangelizacija resnično tako zelo odvisna od vaju, draga zakonca, in vajine družine?

Za začetek je prav, da se zavedata, da sta bila že po krstu poklicana, da evangelizirata, tj. vodita druge k osebnemu odnosu z Jezusom Kristusom in v življenje v troedinem Bogu, v njem in iz njega. Toda kot zakonca nista le dva krščanska laika skupaj. Vidva sta »eno«. Vajina skupnost življenja in ljubezni je za Cerkev dar, zakrament.

Vajin zakon ponavzočuje notranje življenje Svete Trojice

V luči krščanskega razodetja je skupnost »moža in žene« mesto, kjer se na poseben način razodeva troedini Bog. Je odsev odnosov med osebami Svete trojice. Sveto pismo pravi, da je Bog ustvaril človeka kot moža in ženo po svoji podobi in sličnosti (1 Mz 1,26).

Troedini Bog je želel, da bi njegovo notranje življenje postalo model in vsebina človeštva, ki ga je ustvaril.

Sredi sveta je želel imeti »posebno znamenje« odnosov, ki jih živi v samem sebi. In to je vsaka zakonska skupnost, tudi vajina. Vajin zakon izvira prav iz Trojice, iz tega, kar je sama v sebi. Tako sta po Božjem načrtu in želji v svoji spolni različnosti

Za začetek je prav, da se zavedata, da sta bila že po krstu poklicana, da evangelizirata, tj. vodita druge k osebnemu odnosu z Jezusom Kristusom in v življenje v troedinem Bogu, v njem in iz njega.

»eno v različnosti«, »edinost dveh«. To sta zaradi vključenosti v dinamiko absolutne ljubezni, ki napravlja iz treh Božjih oseb enega Boga oz. omogoča, da so »eno v različnosti«.

Razlog stvarjenja zakonskega para in družine je torej predvsem v Božji želji, da bi človek bil deležen njegove notranje narave. Sposobnost ljubezni je odsev in podoba Boga, ki je Ljubezen. Izraža se tudi v zaročniškem, poročnem značaju vajinih teles, v vajini moškosti in ženskosti. Po tej zmožnosti izraziti ljubezen postaneta dar drug za drugega. Preko tega postajata osebi, osebnosti in uresničita smisel svojega bitja in življenja. V vajinih telesih sta kot mož in žena poklicana, da ne le bivata »drug ob drugem« ali »drug z drugim«, temveč da sta medsebojno »drug za drugega«; da slišita in odgovorita duhu, ki vaju tudi preko telesa kliče v ljubezen, v »edinost dveh«.

Vidva sta evangelij

Kot krščanska zakonca sta torej evangelij, vesela vest za vse (duhovnike, redovnike in redovnice, poročene in samske, verne in neverne …), oznanilo Božje identitete, istovetnosti. Nobena pridiga ne more tako nazorno prikazati bistva Boga kot vidva s svojim konkretnim življenjem in delovanjem.

Vsak poročen par dovolj nazorno govori, kaj želi Bog uresničiti v vsakem človeku: želi »ljubiti« vsakega človeka. Želi ga voditi v tisto veliko intimnost, po kateri sta kot zakonca v polnosti podoba Boga. To na poseben in nazoren način prikaže in razodene tudi Visoka pesem. Že s krstom sta bila vključena v ženitovanjsko zavezo Kristusa z njegovo Cerkvijo. V moči zakramenta zakona pa sta se med seboj povezala na neločljiv način in spominjata vse Božje ljudstvo, Cerkev na

Družina in Življenje

15

to, kar se je zgodilo na križu. Drug za drugega, za svoje otroke in za vse ljudi sta priči odrešenja in poveličanja, ki se po zakramentu zakona udejanja v vama in po vama.

Po zakramentu zakona sta svojevrstno krščansko občestvo v dvoje. Občestvo, ki ponavzočuje skrivnost Kristusovega učlovečenja in nove zaveze. Kot krščanska zakonca udejanjata normalne značilnosti vsake naravne zakonske ljubezni. Toda zakrament zakona, ki sta si ga podelila, ne le očiščuje in utrjuje vajino naravno zakonsko ljubezen, temveč ji daje zmožnost, da izražata temeljne krščanske vrednote ter ponavzočujeta odrešenjsko delovanje Boga po Jezusu Kristusu v moči Svetega Duha v Cerkvi in svetu.

Evangelizirajta s svojo »rodovitnostjo«

Kot zakonca evangelizirata tudi s svojo rodovitnostjo, ki pa ni le v rojstvu otrok, temveč v tem, da znaš kot mož pomagati rasti svoji ženi v njeni ženskosti, in obratno. Božje naročilo, da bodita »rodovitna« (1 Mz 1,28), je predvsem spodbuda, da bi postajala vedno bolj podobna troedinemu Bogu in bi ponavzočevala v svetu odnose, ki jih Bog sam živi v sebi. In tako

Bog se izraža tudi v zaročniškem, poročnem značaju vajinih teles, v vajini moškosti in ženskosti. Po tej zmožnosti izraziti ljubezen postaneta dar drug za drugega. kot trinitarična ljubezen ni zadržala zase veselja in ljubezni, temveč je ustvarila svet in človeka, s katerim je sklenila poročno zavezo po Jezusu Kristusu, sta tudi vidva kot zakonca povabljena, da delita svojo ljubezen in življenje ne le s svojimi otroki, temveč tudi z vsemi, ki so poslani na pot vajinega zakonskega in družinskega življenja. Poklicana sta, da se dejavno in odgovorno vključita v poslanstvo Cerkve (župnije, škofije …) z vsem, kar sta in kar vaju napravlja za globoko občestvo ljubezni in življenja.

Bog vaju po Cerkvi kliče, da preideta iz graditve osebnega odnosa s Kristusom le »zase« oz. »za vaju« v iskanje možnosti, kako pomagati vsem, s katerimi pleteta najrazličnejše vezi, da bi izkusili lepoto in rodovitnost odnosa z njim. Milost zakramenta zakona vama je dana tudi za to, da gradita most med Kristusom in vsemi osebami, ki jih srečujeta. Po vama se Kristus ljubeče sklanja k vsakemu človeku,

Toda zavedajta se, da lahko kot zakonca »opevata« lepoto in rodovitnost Božje ljubezni tudi preko svoje »nepopolne« ljubezni. se z njim sreča in zaživi na najbolj oseben način. To omogočata tudi s tem, ko potrpežljivo in vztrajno nosita v svojih telesih »ljubezen« ter preko srečanj z različnimi ljudmi (s sorodniki, sosedi, znanci, prijatelji, sodelavci, sokrajani …) pleteta mreže bratstva, prijateljstva in ljubezni ter tako izgrajujeta Cerkev in družbo.

Evangelizirata lahko tudi preko svoje nepopolnosti

Kot zakonski par, družina sta zakrament Cerkve za svet. Poklicana sta ponesti izrecno oznanilo zaveze v Jezusu Kristusu. Po svoji naravi sta »v svetu« povezana tudi s tistimi, ki ne poznajo ali pa nočejo poznati Jezusa Kristusa. Sta znotraj mreže različnih odnosov. V svojih »naravnih odnosih« moreta širiti evangelij preko svojega zakonskega življenja v Kristusu, z njim in iz njega.

Morda se ob vsem tem čutita negotova. Ne čutita se dovolj močna in popolna za to poslanstvo. Razumem vaju v tej stiski. Toda zavedajta se, da lahko kot zakonca »opevata« lepoto in rodovitnost Božje ljubezni tudi preko svoje »nepopolne« ljubezni.

Svojim bratom in sestram namreč oznanjata, da samo v Jezusu Kristusu najdeta zmožnost za vedno bolj polno medsebojno sprejemanje, odpuščanje, spoštovanje in za vedno novo začenjanje in izgrajevanje medsebojnih odnosov. Vsak, tudi tako nepomemben vsakdanji medsebojni odnos med vama, je lahko oznanilo novosti evangelija, ki vama omogoča, da postajata vedno bolj eno v različnosti in živita Božjo ljubezen medsebojnega podarjanja in služenja.

Vedita, da Cerkev upravičeno gleda na vaju, draga zakonca, in vajino družino z upanjem, saj želi ostati zvesta Kristusu, ki jo je poklical, da oznanja evangelij. Ta je zapisan v DNK vsakega izmed vaju od vajinih prvih začetkov in kaže končni cilj vajinega zakonskega življenja. Veselita se tega zaupanja in z zaupanjem v Kristusa in Cerkev stopita vsak dan znova na pot evangeliziranja. Bodita to, kar sta, in bosta najbolj pristno evangelizirala. Uporabita pa vse pripomočke (zakramenti, Sveto pismo, molitev, zakonska skupina …), ki so vama ponujeni na tej poti. Kajti brez njih ne bo šlo. p. Ivan Platovnjak DJ

Družina in Življenje

16

DUHOVNA POBUDA

DAJATI, DA PREJMEŠ Ob koncu Nadaljevalnega vikend seminarja v Crikvenici me je nagovorila udeleženka: »Petnajst let sva poročena, redno hodiva v zakonsko skupino, na seminarje in razna predavanja, pa imam občutek, da stopicava na mestu in da ni nobene prave rasti v najinem odnosu.« Pomislim na najino duhovno rast in se vprašam, zakaj je tako počasna. Zavem se, da se duhovna rast ne zgodi na hitro, da ni »gnojil«, ki bi jo pospešila.

Pravijo, da mora vsak človek stopiti na vsako posamezno stopnico – preskakovanje ni mogoče.

Tudi uporabe dvigala pri duhovni rasti ni. Ko tako premišljujem, me preseneti spoznanje, da je najina duhovna rast povezana z dajanjem. Zavem se, kako prav je imel »gangster John«, ko nas je vabil, naj vendar odpremo oči srca in vidimo, kako nas Bog kliče, naj mu damo (darujemo za druge – za Božje kraljestvo) na razpolago svoj čas, talente in svoje imetje.

Kako težko je danes govoriti o darovanju časa, saj

Pomislim na najino duhovno rast in se vprašam, zakaj je tako počasna. Zavem se, da se duhovna rast ne zgodi na hitro, da ni »gnojil«, ki bi jo pospešila. nam ga povsod primanjkuje – nimamo ga zase, ne za družino, sozakonca, starše, prijatelje, župnijo.

Podobno je s talenti. V službi se največkrat razdamo do zadnje trohice moči. Pa še dvomimo vase in se sprašujemo, če sploh kaj znamo. Za povrh naj bi dajali še svoj denar? Kako? Saj komaj preživimo iz meseca v mesec! Kaj si pa mislijo?

Takih in podobnih pomislekov je veliko in mnogi so – gledano samo s človeškega vidika – upravičeni.

Tisti, ki smo okusili radost dajanja, pa vemo, kako resnične so Jezusove besede »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). Vemo, kako z veseljem spremljamo vse, v kar vlagamo svoj čas, talente in imetje.

Trinajsto leto vlagava ves najin čas, talente, imetje in moči v delo z zakonci in družinami. Včasih s kakega večernega predavanja (predstavljajte si, da je to nekje na Primorskem ali v Prekmurju) z zadnjimi trohicami moči prihajava domov, ko je polnoč že davno mimo. Ko tako premišljujem o nama, pomislim na mnoge čudovite zakonce, ki so se dali na razpolago – darujejo svoj čas, talente in imetje – in vodijo zakonsko skupino. Taki pogosto pripovedujejo, kako se jim je pomnožil čas, kako razvijajo nove talente (vodenje, izražanje misli in občutkov, razumevanje bolečin sočloveka, razumevanje Božje besede …), kako je kljub darovanju in razdajanju denarja pri hiši ravno prav za normalno preživetje. Pa ne leto.

Pripovedujejo, kako se je njihovo življenje spremenilo, kako sedaj zares živijo življenje »v obilju«, kako bogat je čas, ki ga »podarjajo sebi« (prej ga zase nikoli nista imela), kako dragocena so spoznanja Božje volje in svetopisemskih načel, kako močno vse to krepi njihove odnose, kako postajajo drug do drugega bolj strpni, kako se ponovno učijo pogovarjati, kako so

Družina in Življenje

17

umirjeni, kako tudi odnos do otrok naenkrat »steče«, kako imajo njihovi otroci veliko od tega, čeprav je bilo v začetku videti, kot da jim jemljejo še tisti čas, ki bi ga mogoče lahko preživeli skupaj … Pripovedujejo, kakšna sreča in zadoščenje je, da se je tudi po njihovi zaslugi povečalo razumevanje in ljubezen med pari, ki so jih sprva tako težko pregovorili za zakonsko skupino ali vikend seminar ... Ko to slišiva, še z večjo močjo in navdušenjem pričujeva o veliki Božji ljubezni, s katero nas ljubi.

Zato me še bolj prizadene, ko slišim, koliko je še med nami ločitev, koliko ranjenih otrok, ki ne izkušajo objema očeta in mamice ... Saj vendar vsak otrok za zdrav in normalen razvoj nujno potrebujejo oba!

Sv. Pavel nas v Pismu Efežanom opominja, da so časi hudi in naj hodimo modro. In še bolj jasno mi postane, kako nujna je danes pomoč slovenskim družinam in kako lahko vsak pomaga na svoj način.

Zato v imenu ranjenih, zavrženih in zapuščenih kličem NA POMOČ! Res so hudi časi, vendar ne tako hudi, da ne bi mogli nič dati. Imamo izkustva, ki jih lahko damo na razpolago Bogu in naj jih on uporabi za reševanje zakonov in družin, če je taka njegova volja. Glejte, tudi če sami hodite po kamnitih in trdih poteh, lahko pomagate. Če boste dajali, boste prejeli. Vse, kar dajemo za druge (čas, talente, imetje), vlagamo v večne delnice. Nekdo je rekel, da denarja ali česar koli drugega ne moremo vzeti s seboj na drugi svet, lahko pa ga »pošljemo naprej«.

Kako? Tako, da ga darujemo za druge. Če bomo svoj

Zato me še bolj prizadene, ko slišim, koliko je še med nami ločitev, koliko ranjenih otrok, ki ne izkušajo objema očeta in mamice ... Saj vendar vsak otrok za zdrav in normalen razvoj nujno potrebujejo oba!

čas, talente in imetje »pošiljali naprej« (darovali za druge), bo to naša investicija v večnost, ki nam bo prinesla veselje, mir in srečo in bo najbolj pospešila našo duhovno rast in rast najinega odnosa.

Hvaležna sem Bogu, da reka dajanja že teče po mnogih zakonskih skupinah. To je naš prispevek k novi evangelizaciji, ki je edina možnost za normalno preživetje našega naroda. Vsi smo povabljeni, da postanemo aktivni udje tega telesa, Cerkve, ki bo po tej poti doživelo prerojenje in bo prejelo novo Življenje. Izkustva, ki so nam darovana, smo dolžni prenašati naprej v vse pore naše družbe, saj le tako lahko pričakujemo prenovljeno družbo, v kateri se bodo mogli rojevati in ustvarjati naši zanamci.

Vilma

BOŽIČNO VOŠČILO

N

aj se veselijo nebesa, zemlja naj se raduje, naj vriska » od veselja polje in vse, kar je na njem, pred Gospodom, ker prihaja!« (Ps 96,11a,12a,13a)

Advent je čas pričakovanja! Pa vendar se vedno znova zavedamo,

da časi niso lahki in da marsikdo med nami zaskrbljeno gleda v prihodnost. Naj vas opogumlja dejstvo, da imamo kristjani velik razlog za pravo veselje. Pravzaprav vam želimo, da bi si znali kar malo »zavriskati« in s svojim veseljem okužiti še bližnjega, saj prihaja Gospod, ki prinaša odgovor za vse naše potrebe. Naj vam novorojeno Božje dete prinese moč LJUBEZNI, da boste tudi sami z ljubeznijo živeli in jo razdajali!

Hvala,

dragi naši zvesti bralci, dobrotniki in podporniki za vašo zvestobo in naj vas Gospod blagoslavlja tudi v prihajajočem letu 2013.

Hvaležni sodelavci DiŽ-a

Družina in Življenje

18

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

OHRANJATI ZAVEZO

Trojna vrvica se ne pretrga hitro. Prd 4,12

Sodobna družba še vedno trpi zaradi bolezni, ki jo je povzročila »jaz generacija«. Ta je okužila zavezo, ki jo med seboj in z Bogom sklepata mož in žena.

Zaradi te okužbe sebičnež, to je: »jaz-meni-zame« osebek, pravi: »Ko in kakor dolgo zakon služi meni in mojim potrebam, sem zraven! Ko pa me zakon več ne osrečuje in se je potrebno preveč truditi, ko se pojavijo nepričakovane stiske in težave, ki povzročijo še dodatne pritiske, odidem in me ni.« Nekateri odidejo fizično, drugi odidejo samo čustveno – se preprosto umaknejo iz igre.

Vendar pa je res naslednje: tisti, ki odidejo oziroma se umaknejo iz igre, so pozabili tri temeljne resnice o njihovi obljubi (izročitvi), ki so jo na poročni dan izrekli drug drugemu: • Zakon je zaveza, ki je sklenjena med tremi osebami in ne le med dvema. Na najin poročni dan sem stopil v zavezo ne le z Barbaro pač pa tudi z mojim Bogom. Najin zakon ni le pogodba, pač pa je sveta vrvica, ki jo sestavljajo tri niti, ki se ne pretrgajo hitro.

• Zakonske obljube od naju zahtevajo odpuščanje.

Noben zakon ni večen sprehod skozi polje marjetic.

Vedno se pojavljajo neizpolnjena pričakovanja, slabe odločitve, težave z napetim urnikom in denarjem ter mnogi drugi nepričakovani pritiski, ki lahko naš odnos tako razburkajo, da pomislimo,

da se bo zdaj zdaj razletel na koščke. Vendar se moramo zavedati, da so, kadar pridejo bolečine in razočaranja, najprej na preizkušnji predvsem najine obljube, ki od naju zahtevajo odpuščanje.

In vse to nima nič opraviti z »neobveznimi izbirnimi vsebinami najinega odnosa«. Gre za normalno »dihanje najinega odnosa« – njegovo življenje in preživetje.

• Zakonske obljube so trajne. Ko pritiski življenja postanejo hudi in neizprosni in ko ves svet (kultura, v kateri živimo) kriči, naj gledamo samo nase in naj se ne oziramo na drugega – naj pozabimo na svoje obljube, takrat moramo zakričati: »NE!« (Ali kot rečejo naši otroci: »Pogovorita se!«) Zakonca, ki se razideta, morda začasno res zmanjšata težke pritiske, vendar vam zagotavljam, da razbit zakon in družina v veliki večini primerov slej ko prej pomeni še večje pritiske in bolečine, ki trajajo do konca življenja. Da naredimo, kar vemo, da je v določenem trenutku prav, potrebujemo pogum.

Ko torej ostajava zvesta drug drugemu, najin odnos postaja najino živo pričevanje Božje zvestobe in moči zaveze, ki sva jo drug z drugim sklenila na poročni dan.

Vir: Dennis Rainey: Trenutki za naju

VAJIN POGOVOR Premišljujta o razbitih zakonih vajinih znancev ali prijateljev. Kakšno vlogo je pri njihovi ločitvi igrala sebičnost enega ali drugega ali obeh?

VAJINA MOLITEV Molita, da bi znala ljubiti, kot ljubi Bog, odpuščati, kot odpušča Bog, in vztrajati, kot vztraja Bog.

Družina in Življenje

19

KJER JE LJUBEZEN, JE ŽIVLJENJE! Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca. (2 Kor 9,7)

Dragi naši dobrotniki in podporniki glasila!

Veseli smo, ko nam pripovedujete, kako se razveselite našega/vašega glasila, kako ga z veseljem prebirate – nekateri pravite, da ga berete od začetka do konca. Je res zanimivo in je lepo. Predvsem pa je polno upanja, veselja in optimizma, kar danes svet okoli nas, ki je večkrat tako turoben, žalosten in brez upanja, najbolj potrebuje. Zato smo najprej hvaležni vsem, ki nam glasilo pomagate oblikovati s svojimi prispevki, pričevanji, vtisi, mislimi, molitvami … Hvala vam, da to že vsa leta zvesto delate in za to ne prejemate nobene nagrade ali plačila. Res je, da smo najbolj vpleteni pred izidom glasila več dni zapored pokonci do poznih ur, da nam črke že plešejo pred očmi. Vendar ko imamo glasilo v rokah, je pozabljen ves trud in napor. Naj še naprej naše/vaše glasilo prinaša žarke veselja in optimizma – naj bo to naš prispevek upanja.

Kot veste, naše glasilo še vedno izhaja brezplačno.

Mnogi se nam čudijo, kako je to v teh časih sploh mogoče. Ne vemo, vendar smo prepričani, da je Bogu všeč naše delo, saj nam po vaših molitvah in prostovoljnih prispevkih še vedno stoji ob strani, čeprav se stroški ne nižajo – kvečjemu naraščajo. Prav zato smo vsi sodelavci DiŽ (ne le tisti, ki pripravljamo glasilo) vsem vam, dragi naši POZOR: Spodnji plačilni nalog je le vzorec, ki nam pomaga, da pravi plačilni nalog pravilno izpolnimo.

V

dobrotniki, iz srca hvaležni za vse vaše molitve in darove. Hvaležni smo vam, da se zavedate, da je vsak evro pomoči dobrodošel. Nekateri ste želeli, da vam predlagamo višino daru za glasilo. Tako smo izračunali stroške tiskanja, oblikovanja in poštnine ter ugotovili, da bi vse pokrili, če bi vsak prejemnik glasila letno prispeval dar v vrednosti 12 €. Sicer pa želimo ponovno poudariti, da ne želimo nikomur odtegniti prejemanja glasila. Nasprotno, prosimo vas, da tudi če ne zmorete niti evra daru, še naprej ostanete prejemniki našega glasila. Zakaj? Mnogi ste le po tej poti obveščeni, kaj delamo, in le na ta način veste, kako lahko za nas molite. Je kaj več vredno od molitve?

Zato še enkrat iskrena hvala, da nam pomagate prinašati Upanje in Ljubezen v naše odnose – še posebej v naše družine, da lahko vsi rastemo v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa (2 Pet 3,18)! Še naprej vas vabimo, da nas podpirate s svojimi molitvami in darujete, kakor ste se v srcu namenili – z veseljem in prepričanjem, da podpirate veliko delo, delo, po katerem Bog ponovno vstopa v naše družine, v naše pogovore in v naše medsebojne odnose. Kjer je Bog, tam so veselje, sreča in Luč.

Hvaležni sodelavci DiŽ

Z

O

R

E

C

Družina in Življenje

20

STARŠEVSTVO

NAŠA NALOGA JE, DA SMO GLASNI! Začela bom z dejstvom, za katerim stojim, a se ga vseeno včasih ne zavedam popolnoma. Če bi se ga, bi bilo moje življenje neoporečno. Želim preprosto povedati, da Bog je, da Jezus tudi danes hodi med

nami. Razlog, da ga ne spoznamo, je popolnoma preprost. Nimamo časa zanj. Ne vzamemo si ga, ne zdi se nam pomembno, ali pa si ga, vendar se velikokrat ne zavedamo v polnosti, kdo je, in vse povezano z njim jemljemo kot vsakdanjo „folkloro.“ Nočem moralizirati v tem zapisu. Povedala bom le, da je tudi naše družinsko življenje velikokrat folklora, navada, način. Tako obisk nedeljske maše, večerna molitev, molitev pred jedjo na žalost velikokrat izzvenijo kot stvar navade. In to se trudimo v naši družini spremeniti.

Trudimo se za iskren pogovor z njim.

Prav on nam je namreč letos namenil posebno milost, saj smo preko preizkušnje prišli, hvala Bogu vsa družina, do spoznanja in osebnega občutka njegovega dotika. Kaj vse smo doživeli prav zaradi tega, ker imamo v družini bolezen! Dobesedno smo čutili njegovo prisotnost. Uslišane so bile prošnje za izboljšanje. Preko molitve smo ob dr. Nemehu, ki pravi, da ima tako močno vero, da Jezus uresničuje njegove molitve, ponovno spoznali, da nam Bog ne želi slabega. Kot piše v Svetem pismu, nam on daje možnost, da trkamo in se nam bo odprlo, prosimo in se nam bo dalo.

Biti sprejet med prostovoljce, posebne ljudi, ki so

prav tako preko posebnih preizkušenj spoznali njega, njegovo usmiljenje, njegovo ljubezen, je res posebna milost. Spoznati ljudi, ki nesebično darujejo z argumentom: „Jezus nam je dal novo priložnost, da lahko pomagamo drugim.“ In nadaljujejo: „Bistvo našega bivanja je pomagati drugim.“ Naša naloga je to vero, spoznanje, resnico, pravo bistvo pravilno umestiti v naš vsakdanjik. Kako torej v današnjem razburkanem svetu živeti po veri? Kako biti glasen?

Osebno se trudim, da tarnanje nad bolečinami preusmerjam v prošnjo k Sv. Duhu, ki ga, mimogrede, absolutno premalokrat povabimo v svoje življenje, in ga prosim, da mi pomaga bolečino prenesti. Sveti Duh je postal moj priprošnjik ob nezadovoljstvu v službi, doma, ob prepiru z možem, otroki, s prijatelji, z znanci. V mojem besednem zakladu je velikokrat slišati „hvala Bogu“, „ljubi Bog“, „Jezus Marija“ ...

Pozdrav „Bog daj“ je stalnica v pozdravu, bodisi na cesti, med telefonskim pogovorom, ob srečanju, obiskih. Čeprav te gledajo malce čudno, če se v trgovini z znancem, prijateljem pozdraviš s temi besedami, je prav to bistveno. Ne sramujemo se uporabljati njegovega imena v svojem vsakdanjiku.

Na tak način ga vabimo k sebi, ga imamo ob sebi in ga nevsiljivo posredujemo ljudem okoli nas.

Tudi otrokom se trudim dati pravo bistvo. Ne toliko količine, ampak naj bo to, kar damo, iskreno. Jutranja molitev veliko lepše izzveni in daje drugačen občutek, če vanjo vpletemo tudi zahvalo, prošnjo, svoje besede. Veliko lepše je slišati molitev otroka, ki razmišlja, kaj bo povedal Jezusu v zahvalo, kaj ga bo prosil, kot da bi le drdral naučene stavke. Velikokrat tako zjutraj med vožnjo v šolo in službo izvem, kaj se bo v šoli dogajalo, saj otroka prosita njega za pomoč pri testu, spraševanju ... Jasno jima je, da ON je, zato se brez sramu obračata nanj. In zelo hvaležna sem Bogu, kadar slišim, da se mu znata tudi zahvaliti.

Veliko nam še manjka, da bomo vzpostavili pravi stik z njim, a trudili se bomo, da bo on, njegovo ime, njegov nauk prisoten v našem življenju vedno bolj in bolj.

Nadvse si želimo, da nas prime za roko in vodi, saj, verjamemo ali ne, Jezus tudi danes hodi med nami.

Lidija Zupanič

Družina in Življenje

21

BITI TAŠČA/TAST

NAŠA DOLŽNOST JE, DA NAM JE DOBRO V zadnjem času sem večkrat slišala o vstopanju v leto vere, v katerem naj bi poglobili in izboljšali svoj osebni odnos z Bogom. Prav tako večkrat slišimo nagovarjanje k izboljšanju medgeneracijskega sožitja ali sreče. Oboje velja tudi za naju, tasta in taščo.

Kopico žlahtnega razmišljanja na to temo sem pred kratkim slišala od p. Karla Gržana. Rekel je, da je najprej potrebno dobro poskrbeti zase. Naša dolžnost je, da nam je dobro. P. Gržan pravi, da se zakon zadovoljstva skriva v zapovedi Jezusa »Ljubi Boga!« Ko ljubimo Boga, se ne le postavimo predenj, ampak se mu pustimo tudi ljubiti. Tako se notranje osončimo. Potem nam bo dobro, saj se na Boga lahko zanesemo.

Misel DOBRO POSKRBETI ZASE mi je bila včasih že blizu, a sem bila v njej malce osamljena, ko sem zagovarjala, da mora mami biti dobro, da bo lahko njena družina zadovoljna. Morda bo kdo rekel, da je to egoizem. Morda tudi je. Sama sem razmišljala, zdaj pa si upam tudi zapisati, npr.: Če sem zdrava, zadovoljna, bom lahko delala in skrbela (prispevala svoj del) za družino. Zato je potrebno, da se čim prej pozdravim, če zbolim. Tako so naši otroci vedeli, da mami (seveda je za ostale družinske člane veljalo enako) ne kuha kosila in ne opravlja gospodinjskih del, če je bolna, ker se pač zdravi. Ali če mami boli glava, se po hiši čim manj ropoče. In nekoč je moža zvečer po prihodu z dela na vratih sprejel napis: Tišina!

Mami boli glava! Ni bil narejen po mojem naročilu, ampak ga je hčerka naredila samoiniciativno. Nočem reči, da je edino tako dobro in da je vedno mogoče.

So izjeme pri zelo majhnih otrocih in odsotnosti drugih odraslih, neodložljivem delu in še čem, a če je le mogoče, je vredno kaj spremeniti.

Nekateri pravijo, da moraš biti za takšno ravnanje flegmatik. Sama ne vem, kaj moraš biti. A takoj mi pridejo na misel izmučene, bolne matere, žene, ki npr. kljub visoki temperaturi in vsem ostalim znakom bolezni in utrujenosti »lezejo« in delajo, da bi se v družini čim manj odražala njihova bolezen.

Ker je v takšnem stanju težko delati in ker morda po tihem pričakujejo sočutje in pomoč in ker le-teh od nikoder ni, postanejo/mo tudi sitne. Saj poznate to.

In se vprašam, kaj je boljše: postati flegmatik (saj mame običajno niso) ali delati in se prepustiti sitnosti, ker težko delamo. Prvo ni lahko, drugo ni prijetno. A po mojih opažanjih je pri vsem tem težava, da je takrat,

ko sami ne delamo, npr. ko sem kot mama, tašča bolna, v hiši nekaj drugače in da je gledati to brez godrnjanja morda najtežje. Na primer: kako otroci kuhajo, kako mož zmore naenkrat le lupiti krompir in ne sočasno še nadzorovati, kaj počnejo otroci; ali poprositi ta mlade, da kaj postorijo namesto nas. In biti, ko bo tisto postorjeno, čeprav morda drugače kot bi postorili mi (ali kaj manj pomembnega sploh ne bo), navzven in tudi v svojem srcu hvaležni. Ni enostavno!

Ni enostavno, a kot sama izkušam, je v sopotništvu z Njim (v sveti maši, v branju Svetega pisma, v zakramentih, v molitvi) neprimerno lažje. Je torej vredno najprej ljubiti Boga (Jezus je vedel, kaj govori) in on naj me ljubi in me z ljubeznijo predeluje in preoblikuje v mojih mislih, besedah in dejanjih.

Sabina

Družina in Življenje

22

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

ČUDOVITE SPOVEDI Zgodilo se je, da je bil duhovnik poklican k starejši bolnici, da bi ji prinesel sveto obhajilo. Kakor vedno jo je prej vprašal, če želi tudi sveto spoved in če ima kaj grehov. Takrat pa je postala ogorčena in užaljena. Da bi ona imela grehe? Tega pa že ne! Vedno živi pošteno in nima grehov! *** Drug primer: Nekdo je rekel dobri, verni in pobožni ženi, ko sta se pogovarjala o spovedi: »Saj vi pa nimate nič grehov?« Žena pa se je naredila užaljeno in rekla, da samo majhni otroci, ki še nimajo spoznanja, in umsko prizadeti ne grešijo. »Za kakšno me torej imate? Vsak normalen človek greši.« Torej so bili na seminarju v Crikvenici, ki je potekal od 23. do 25. novembra 2012, vsi udeleženci normalni, ker so ves čas prihajali k sveti spovedi. Tokrat sem bil že šestič kot spovednik na seminarju, ki ga vodita zakonca Siter. Na prejšnjih sem nekajkrat

imel čas, da sem poslušal predavanja, vmes pa je bilo tudi nekaj spovedi. Tokrat pa so se začele spovedi že prvi večer, v soboto ves dan, med nočnim čaščenjem skoraj do polnoči, v nedeljo že zjutraj pred zajtrkom in še skoraj do svete maše.

Spoznavam, da je osebna sveta spoved ponovno cenjena in vrednotena. Znova sem dobil potrditev, da je spoved iz oči v oči lepša, kar si vedno želim, kakor pa za rešetkami. Pri vsem tem sem imel čudovite pogovore z vsakim posebej. Čutil sem, kako Sveti Duh deluje in izžareva svojo moč in kako se gradi Božje kraljestvo. Če je kdo izpovedal svojo stisko, sem skušal prisluhniti in pomagati. Morda mi kdaj ni uspelo dati pravih besed in nasvetov. Naj mi oprostijo!

K sreči mi ni bilo treba voziti domov. Vendar sem odhajal nekoliko utrujen. Toda to je bila blažena, radostna, vesela utrujenost, polna hvaležnosti in zadovoljstva, celo navdušenja ob vsem, kar sem doživel.

Veselim se tako velikega števila družin z več otroki, ki so polne vere, veselja, ljubezni do življenja, in vseh navzočih otrok, ki so pridni, veseli in pojejo med sveto mašo ter sodelujejo z vsemi mogočimi glasbenimi inštrumenti. Pri vsakem naslednjem vikendu jih je več.

Sploh me ne zanima, kaj nam prinašajo mediji in kako se mnogi zaskrbljeni pogovarjajo. Ko vidim to množico družin in bodočih družin od vseh prisotnih otrok, vem, da je to svetla prihodnost slovenske Cerkve in našega naroda, kar bo dalo svoj prispevek tudi za prihodnost vsega sveta.

Brat Klemen Verdev, kapucin

Družina in Življenje

23

V KAJ VLAGAMO DENAR? Dnevno lahko poslušamo zgodbe o tem, kaj se dogaja v podjetjih. Žalostne zgodbe, ki so marsikdaj dolgoročna posledica tega, da se je gledalo predvsem na dobiček in malo ali nič na človeka, delavca. Na drugi strani pa svetle zgodbe iz podjetji in skupnosti, kjer so vodilni zavestno dajali prednost človeku. Veliki poveljniki vojske v zgodovini so vedeli, da za uspeh na bojišču kaj malo koristi težko in izpopolnjeno orožje, če niso prej dvignili morale med vojaki.

Kristjani, župnije, skupnosti nismo podjetje. In hvala Bogu, da nam ne gre tako dobro, da bi to začeli postajati! Denar pa je tudi pomembna pastoralna »snov«, ki lahko ostane samo predmet, lahko pa začne – kot vse, kar je snovnega v človeških rokah – preraščati v simbol. Ko se duhovniki skupaj s sodelavci trudimo za obnovo objektov in prostorov, še kako čutimo, da zbiranje denarja ni le nujno sredstvo. Lahko tudi povezuje ljudi. V kamnu, ometu, tehniki je lahko trajen odtis odnosa, osebe, ljubezni.

Tudi osebni denar duhovnikov, ki delujemo po župnijah, občutim kot dobroto ljudi. Poseben občutek je, da si stalno odvisen od te dobrote. V vsakdanjih potrebah doživljam in preberem konkretne dotike Božje previdnosti preko ljudi.

Osebni denar duhovnika je tudi znamenje odgovornosti vernikov in duhovnika samega. Med nami so kar velike razlike, nekateri duhovniki težko shajajo, drugi nimajo težav. Osebno sem velikokrat doživel, kako se je Bog z menoj prav »pohecal«.

Bil sem v dilemi, ali naj nekaj denarja dam za neko konkretno potrebo ali ne. Potem sem se odločil in tvegal. Potem pa sem dobil dar, ki je bil očiten odgovor na moje »tveganje«. Vedno seveda ne gre tako gladko in samodejno. Podobno doživljajo mnogi očetje in matere v družinah.

Hvaležen sem Daniju, ki me je nekoč spomnil na možnost, da lahko zakoncem tudi mi, duhovniki, ponudimo Darilni bon za udeležbo na vikend seminarju za zakonce kot spodbudo in pomoč. Za mnoge predstavlja obisk seminarja poleg časovnega tudi nelahek finančni zalogaj. Kakšno veselje je videti zakonce, ki se vračajo spremenjeni, veseli, navdušeni, pomirjeni.

Rad bi spodbudil duhovnike, da po svojih močeh tvegajo tudi to pot in zakoncem ponudijo ta »simbol«. Obrnite se na Danija (041 770 200) in z veseljem vam bo posredoval Darilni (vrednostni)

bon za zakonski par iz vaše župnije, ki bi se rad odločil za obisk vikend seminarja. Marsikdaj je ta konkretna spodbuda jeziček na tehtnici, ko se je treba odločiti, premagati strahove in se prijaviti na seminar (duhovne vaje). Jasno, da pri tem ne gre za nobeno zlorabo »dobrote« ali za prisilo. Udeležba enega para iz župnije na seminarju lahko sproži neverjetno rodovitno verigo blagoslova. Že apostol Pavel je okusil vrednost osebnega dela, konkretne pomoči pri njegovem misijonskem delovanju. Na teh temeljih je zgrajena Cerkev.

Gradimo in pletimo te dragocene vezi prav v našem kriznem času.

Rafko Klemenčič

Družina in Življenje

24

DELOVANJE DRUŠTVA

ODGOVORNI SMO ZA ŽIVLJENJA LJUDI Pred leti, ko še ni bilo motornih žag, je v podjetju, ki je podiralo drevesa, iskal službo sekalca močan mladenič. Prvi dan je bil najboljši in tudi drugi dan je še vodil. Tretji dan pa so ga nekateri že prehiteli. Ko so ga na koncu poskusnega tedna, ko zaradi slabega rezultata ni bil sprejet v službo, vprašali, zakaj je njegov tedenski rezultat tako slab, je mladenič razočaran ugotovil, da prav zaradi tega, ker si ni vzel časa za brušenje sekire.

Regijska srečanja za voditeljske pare in duhovne asistente

so neke vrste brušenje sekire. Na regijskih srečanjih najprej dovolimo, da v nas »zareže oster dvorezen meč«, ki je Božja beseda (Heb 4,12). Tokrat nas je nagovorila prilika o vinogradniku, trti in mladiki. Znova smo ozavestili dejstvo, da je vinogradnik nebeški Oče, ki skrbno neguje trto in obrezuje mladike. Nadalje smo ponovno spoznavali, da nobena mladika (to smo mi, kristjani) ne more preživeti in roditi sadu, če ne ostane (živi) na trti. Trta je Kristus, ki je Življenje in iz katerega vsaka mladika prejema hrano za življenje.

Sad, ki naj bi ga mladike rodile, pa je sad, ki ostane – to so duše tistih, ki jih mi pripeljemo h Kristusu, da jih On (p)oživi – jih ohrani za večnost.

V drugem delu našega srečanja smo spregovorili o priložnosti, ki jo imamo kristjani po svoji poklicanosti.

Kristus nas je namreč izvolil in postavil, da gremo in obrodimo sad, ki ostane (Jn 15,16). Premišljevali smo o tem, kaj dela našo zakonsko skupino (ZS) živo in kaj jo dela suho.

Voditeljski pari so pripovedovali o: • raznih srečanjih, ki jih povezujejo in utrjujejo prijateljstva v ZS, • razlikah med posameznimi pari v skupini – predvsem je bila izpostavljena razlika med pari, ki so se odločili, da bodo šli vsako leto vsaj enkrat na duhovne vaje (vikend seminar), in tistimi, ki tega izkustva nimajo, • tem, kako je dobro, da je duhovnik na srečanjih prisoten oziroma da pari čutijo podporo domačega duhovnika, • štiripartitni zavezi, ki jo voditeljski par sklene z: Bogom, s samim seboj, z zakonci v ZS in s svojimi otroki (sedaj že vsi voditeljski pari vemo, da ves napor in čas, ki ga vložimo v pripravo in vodenje srečanja ZS, najbolj koristi nam in našim

otrokom, saj postajamo boljši možje in žene ter boljši starši), • tem, kako pari postajajo vedno bolj domači s Svetim pismom, kako ga mnogi posamezniki in pari vedno bolj uporabljajo kot vsakdanje vodilo v svojem življenju, • tem, kako mnogi pari spoznavajo pomen rednega prejemanja zakramentov – še posebej je bil izpostavljen pomen redne spovedi in pogostejšega prejemanja obhajila.

Tako kot neuspešnemu mlademu sekaču, ki si ni vzel časa za brušenje sekire, se lahko zgodi tudi nam, voditeljskim parom, če si ne vzamemo časa za naše »duhovno brušenje« – za naše druženje v občestvu bratov in sester, ki hrepenimo po Božjem dotiku, po Gospodovem obiskanju ... Kaj hitro lahko ves naš trud ostane »praznih rok«, saj Gospod sam pravi: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji; če GOSPOD ne varuje mesta, zaman bedi tisti, ki straži« (Ps 127,1–2).

Zato vabimo vse voditeljske pare in duhovne asistente, da že sedaj rezervirate datum v 2. polovici januarja 2013, ko bomo imeli že 19. Regijsko srečanje.

Družina in Življenje

25

DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINAR V CELJU KOLIKO DUHOVNEGA BOGASTVA IN ISKRENE PREDANOSTI NA ENEM MESTU!

Za nami je čudovit vikend seminar v Celju, kjer smo pod okriljem varuha družin sv. Jožefa tudi mi, sodobni Jožefi in Marije, obnavljali svojo zavezo drug z drugim in z Bogom.

Kako lepo je bilo videti in spremljati toliko mladih parov, ki so sprejeli pomembno odločitev, da želijo takoj na začetku svoje skupne življenjske poti svoj odnos in gradnjo medsebojne edinosti zavestno in odločno postaviti na trdne temelje.

Zanimivo je dejstvo, da je bilo med dvajsetimi pari, ki so se vikend seminarja NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU udeležili, več kot polovica obdarovancev – prejeli so darilni bon; nekateri so ga prejeli za poročno darilo, drugi za obletnico poroke ali drug jubilej. Med pari je bil tudi par, ki se je šele pred enim tednom poročil in se je že udeležil vikend seminarja – dobila sta poročno darilo, in ker še nista nameravala takoj odpotovati na medeni teden, sta se soglasno odločila za »medeni vikend«. Iskrene čestitke vsem letošnjim mladoporočencem, ki ste se seminarja udeležili.

Udeleženci so o svojih vtisih zapisali: • Zelo sem vesela, da nama je Bog poslal dobrotnike in da sva se tega seminarja udeležila (Silvija).

• Ta vikend seminar je za naju prelomnica na najini skupni poti (Tadej).

• Zame je ta seminar močna in realna spodbuda za hojo v dvoje v današnjem času. Je izkušnja, ki te posrka in ob kateri ne moreš ostati ravnodušen (Tadeja).

• Seminar je bil zanimiv, konkreten in realen, še posebej pa so mi bila všeč pričevanja (Andrej).

• Zelo mi je bilo všeč. Odločila sva se, da si bova enkrat tedensko vzela dve uri časa za zmenek, obenem pa se bova trudila za skupno molitev (Draga).

• Čudovita popotnica na začetku najine skupne

poti! Zagotovo je to eno najlepših poročnih daril, kar sva jih prejela (Nina).

• Čas samo za naju sem že zelo potrebovala, zato sem bila vesela, ko je mož sam predlagal, da greva. Za naju je seminar nekaj novega in navdihujočega (Urška).

• Seminar je kot »zajemalka hladne vode za vrat dremajočemu« – v trenutku te prebudi in zbistri.

Zakonci, ki smo v svojem zakonu malo zadremali, smo tako spet budni, čuječi in na preži (Klemen).

Vikend seminar za zakonce

NEPOZABNI TRENUTKI ZA NAJU

Vabimo vaju na »duhovno-romantični vikend seminar« za zakonce. Nadgradita in utrdita vajin zakon, spoznajta ter na novo doživita drug drugega!

1. termin: 8. do 10. februar 2013, Ankaran, Debeli rtič Info/prijave: Turistična agencija BooM Krško, tel.: 07/492 16 74; gsm: 041/ 684 320 e-pošta: boom@siol.net ALI 2. termin: 1. do 3. marec 2013, Celje, sv. Jožef Info/prijave: www.diz.si/prijavnica

Družina in Življenje

26

DELOVANJE DRUŠTVA

TEMELJNI VIKEND SEMINAR V ANKARANU REKORDNA UDELEŽBA NA VIKEND SEMINARJU

Vikend seminar je presegel vsa pričakovanja Minuli vikend smo zakonci, zbrani iz vseh vetrov naše ljubljene dežele (bilo nas je več kot 70 parov), skoraj do zadnjega kotička napolnili kapacitete Mladinskega zdravilišča Debeli rtič pri Ankaranu – tako sobe v dveh hotelih kakor tudi veliko predavalnico.

Veseli nas dejstvo, da zanimanje za seminarje iz leta v leto narašča. Več kot očitno je, da želijo tisti, ki so sami doživeli izkustvo vikend seminarja Nepozabni trenutki za naju, to svoje doživetje deliti z drugimi.

Tako se vse bolj dogaja, da vikend seminar postaja za mnoge najlepše darilo (v mislih imam darilni bon), ki ga lahko starši podarimo svojim poročenim otrokom, bratje ali sestre svojim bratom in sestram, prijateljem, sodelavcem, sosedom pa tudi otroci staršem … Da je vikend seminar tudi čudovito darilo poročne priče paru, ki praznuje peto, deseto, srebrno … obletnico poroke, pa tudi že mnogi vedo.

Seveda pa obstaja še en vidik, ki je med vsemi zgoraj naštetimi najpomembnejši: zakonca drug drugemu podarita 48 ur časa: »Tvoj/tvoja sem. Ta dva dneva želim pripadati samo tebi; skupaj s teboj želim prevetriti najin odnos in dovoliti, da vanj vstopi nova svežina, da se najin odnos prepoji z novim življenjem in novim upanjem, da bova zmogla z novimi močmi skupaj in naprej graditi najin dom.« Nekaj izjav udeležencev vikend seminarja: • Zelo koristno in spodbudno! Čudovita popotnica za naprej! Škoda, da z ženo nisva že prej hodila na take seminarje (Slavko).

• Seminar bo zagotovo koristil najini družini. Če bomo zaživeli vsaj eno odločitev, je seminar dosegel svoj namen (Tanja).

• Prvič po več letih sva šla sama (brez otrok) za cel vikend od doma. Za naju je bil seminar zelo prijetna in poučna izkušnja, predvsem pa spodbuda, da se bova vsak dan bolj trudila udejanjati tisti »DA, sprejmem tebe …« (Metka).

• Seminar priporočam vsem vernim in nevernim parom, ki so pripravljeni živeti zvesto in skupaj do konca svojih dni (Jožko).

• Zelo sem ganjena nad vsebino seminarja, saj nisem pričakovala, da bo tako lepo. Vse je bilo zelo pozitivno (Milica).

NA SEMINARJU NAS JE POVEZOVALA VEZ PRESEŽNEGA

Za nama je čudovit vikend, preživet v dvoje, obogaten z doslej najlepšim, zelo koristnim in najgloblje doživetim seminarjem.

Ob veliki hvaležnosti drug drugemu za sprejeto skupno odločitev o udeležbi sva doživljala trenutke veselja, globoke medsebojne povezanosti in zavedanja, da se je za dober odnos potrebno truditi in ga vsak dan znova graditi. V času, ki je bil namenjen samo nama, sva želela prisluhniti glasu srca, ki opozarja tudi na najine šibkosti in izzive za nadaljnje osebno, duhovno, zakonsko in družinsko rast.

Opogumilo naju je spoznanje, da v svetu, ki izgublja orientacijo in katerega vedno bolj zaznamuje kriza vrednot, še obstajajo ljudje, ki se s svojim življenjem in zgledom trudijo in nesebično razdajajo za nama sorodne vrednote in prioritete.

Lepo je bilo v družbi nepoznanih ljudi, med katerimi je bila vez nečesa presežnega, sicer nevidnega in neoprijemljivega, pa vendar globoko občutenega.

Nagovorila naju je dediščina ljubezni, ki je visoko na lestvici najinih vrednot in katero resnično želiva prenesti na otroke. Doživetja, ki sva jih doma delila z otrokoma, so več kot upravičila najino odsotnost.

Odločena sva hoditi po eni poti, iskati resnico, ki vodi v pravo, iskreno in brezpogojno ljubezen. Za to pa potrebujeva notranjo okrepitev in vire novih moči za življenje v teh težkih časih, ko smo vedno znova priče razpadanju vrednot.

Z željo, da bi plamen luči svetil v naših družinah in se mogočno širil navzven, se iskreno zahvaljujeva organizatorjem seminarja, vsem pričevalcem in duhovnemu vodji ter sporočava, da se vidimo na nadaljevalnem seminarju.

Hvala, da ste bili svoja vedenja, doživljanja in izkušnje pripravljeni deliti z nami in nas duhovno obogatiti.

Tanja in Elvis

Družina in Življenje

27

Kot zakonca sva se od 9. do 11. 11. 2012 prvič udeležila seminarja za zakonske pare, ki ga že nekaj let vodita naša soseda Dani in Vilma Siter. Razlog za udeležbo je bilo njuno darilo ob najini zlati poroki, ki sva jo obhajala 1. 4. 2012. Vikend je bil čudovit in nepozaben. Preprosto, to moraš doživeti, da lahko verjameš. Ostaja nama v prelepem spominu. Domov sva prišla bogatejša, tako v novih spoznanjih in razumevanju drug drugega in drugih parov, kot tudi v novih medsebojnih poznanstvih. Bil je to za naju dragocen čas, namenjen samo nama. Hvala Bogu za lepo duhovno izkustvo in hvala zakoncema Siter tako za povabilo kot za izvedbo čudovitega programa. Štefka in Franci Vakselj

PODARILA SVA SI OBLETNICO

Hvala našemu Bogu, da je navdihnil zakonca Siter, ki nam s pomočjo sodelavcev DiŽ-a vedno znova podarjajo nove poglede in nova spoznanja ter nas usmerjajo po poti za Gospodom.

Na Temeljni vikend seminar sva se prijavila že drugič. Ko sva bila pred leti prvič, je bilo zelo lepo.

Veliko sva sicer morala narediti na sebi, zato je bila prva noč zelo dolga, vendar pa nama je seminar spremenil življenje. Naredila sva nekaj zaključkov, kaj bova morala spremeniti, kako dalje, kaj delava narobe ... Predvsem pa nama je bilo v zadoščenje, da nisva v težavah osamljena.

Ko sva prvič odhajala s seminarja, sva se kmalu začela zavedati, da nama vsi zastavljeni načrti ne uspevajo najbolje ter da potrebujeva pomoč.

Spoznala sva, da seminar ni obveznost in breme, pač pa privilegij, ki nam zopet povrne voljo in nas utiri na pravo pot. Od tedaj naprej to spoznanje dosledno upoštevava in se vsako leto vsaj dvakrat

ali trikrat udeleživa kakšnega seminarja oziroma duhovnega vikenda. Sva tudi člana zakonske skupine in še bi se kaj našlo.

Ker imava na prvi Temeljni vikend seminar v Ankaranu lepe spomine, sva si ga sedaj podarila za obletnico najine poroke. In če je bilo prvič čudovito, je bilo sedaj prečudovito. Prišla sva z drugačnim predznanjem, vendar z isto vnemo kot prvič. Vsebina seminarja nama je bila znana, vendar sva sedaj pobirala tisto, kar prvič nisva osvojila. Prva noč je bila popolnoma drugačna kot prvič, saj sva ugotovila, da potrebujeva dosti manj »popravkov«, kot sva jih potrebovala prvič. Tako sva toliko bolj uživala in se popolnoma sprostila ter se predala programu seminarja, ki je vsebinsko tako bogat. Najlepši je bil drugi popoldan in večer, saj sva ponovno podoživela svojo poroko v zares enkratni družbi. Mogoče še kdaj prideva na ta temeljni seminar, vendar pa z gotovostjo trdiva, da bova redno obiskovala druge – nadaljevalne – seminarje (nekaj terminov, ki so nama znani, sva si že rezervirala).

Sicer pa Temeljni vikend seminar priporo­ čava vsakemu paru, naj bo poročen ali še ne, naj ima otroke ali ne. Ko bi pred dvajsetimi leti, ko sva se spoznala, vedela, da nama bo šlo v življenju veliko lažje, če bova obiskala takšen seminar, bi, tako sva danes prepričana, naredila marsikaj drugače. Danes se zavedava, da za Boga ni nikoli prepozno in tudi za nas ni nikoli prepozno. Zato toplo priporočava vsem, da se seminarja udeležijo in s tem veliko naredijo zase, za družino in za vse človeštvo. Le na ta način bomo gradili, kot je med drugim lepo prikazano tudi na seminarju, »dediščino, ki ostane«.

Sonja in Andrej

Družina in Življenje

28

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR V CRIKVENICI 1 V CRIKVENICI SMO SE RAZVAJALI!

Ker je človek odnosno bitje, je hrepenenje po ljubezni, sprejetosti, varnosti, prijatelju … nekaj, kar je vanj položeno. V odnosih se človek potrjuje in oblikuje – postaja zares človek, spoznava samega sebe in sočloveka. Odnosi človeka gradijo in bogatijo, lahko pa ga tudi ranijo in prizadenejo.

Kadar so nam darovani trenutki z ljudmi, ki jih imamo radi in ob katerih se počutimo varne, ljubljene in sprejete, smo srečni.

Saj vemo, da sreča izhaja iz glagola srečati. Za srečanje pa sta potrebna vsaj dva.

Na srečanju (Nadaljevalni vikend seminar) v Crikvenici nas je bilo veliko (glej skupinsko sliko) – otroci in starši, mlajši in starejši zakonci, celo dedki in babice. Čas, ki smo ga smeli preživeti drug z drugim in drug ob drugem, je bil za vse nas privilegij. Uživali smo od prvega do zadnjega trenutka.

Imeli smo nebeško vreme (zrak 25, morje 21 stopinj). Pa saj ni čudno, ko pa je bila tema Nadaljevalnega seminarja Božje kraljestvo je med vami (Lk 17,21).

In prav ta téma nas je zelo nagovorila. Spraševali smo se, zakaj neki je Jezus toliko govoril o Božjem kraljestvu, ko je pa danes le-to od nas tako oddaljeno – kot da gre za neko povsem neznano deželo, o kateri nič ne vemo in o kateri nihče ne govori … Kmalu smo ugotovili, da Božje kraljestvo pomeni vse to, po čemer vsak človek tako hrepeni – hrepeni po veselju, miru in pravičnosti (Rim 14,17). Najbolj in najhitreje v Božje kraljestvo vstopijo tisti, ki z Bogom sklenejo zavezo, saj Bog nikoli ne vstopa v noben odnos brez zaveze. On je iniciator zaveze – on določa pogoje, mi, ljudje, pa Božje pogoje sprejmemo in se jih držimo. Zaveza je namreč trdna in nepreklicna in zavezuje oba partnerja. Ker pa zaveze ni brez žrtve, je žrtev, ki je zavezo podpisala s svojo krvjo, Božji Maziljenec, Jezus Kristus.

Možje in žene smo drug z drugim obnovili svojo zavezo. Brat Klemen, ki je bil ves čas dežurni »čistilec«, je čudovito opravil svoje delo, animatorke (manekenke) in animator so vestno izpolnili zaupano jim nalogo … Smeha in dobre volje je bilo obilo, hrana

in namestitev čudovita … Vsi udeleženci smo sklenili, da se drugo leto spet vidimo (nekateri že spomladi, ko bomo zopet obnavljali Teologijo telesa Janeza Pavla II., drugi pa jeseni, ko nas bo Gospod zopet nagovoril z novo témo).

Dani

Družina in Življenje

29

NADALJEVALNI VIKEND SEMINAR V CRIKVENICI 2 BOŽJE KRALJESTVO MED VAMI

Danes smo se z družino vrnili z Nadaljevalnega vikend seminarja v Crikvenici. Bila sva drugič na nadaljevalnem seminarju tokrat z naslovom Božje kraljestvo je med vami.

Tokrat sem sklenil majhno zavezo, da bom še isti dan strnil vtise in jih delil. Tako kot je rekel Dani: če ne napišeš takoj, se pozabi. Kot sem pozabil lani, ko sva bila prvič.

Ampak lani nisem sklenil zaveze.

Ta vikend pa sem jo.

Na nekatere obljube me bo spet spomnil naš poštar, ko bo prinesel pismo čez kak mesec. Kako dobra zamisel! Mogoče pa bo vsemu skupaj sledilo, da ne bom več v tako veselem pričakovanju pošte, ker bom ugotovil, da sem si zadal pretežko zavezo. “Pa kaj mi je bilo tega treba. Ah, danes se mi pa res ne da … Saj mi nič ne manjka.” Ampak resnično – brez žrtve ni čudeža! In ta zaveza, ki sem jo sklenil s seboj in z Bogom BO prinesla čudež.

Zaupam v Gospoda, ki mi daje moč, da bom zmogel to žrtev. Molim, da bo seme, ki je bilo posejano ta vikend, obrodilo sadove. Ta konec tedna nama je vlil dodatnega olja, da bova lažje premagovala pasti in ovire, ki naju čakajo v današnjem svetu. Za čudovito izkušnjo je poskrbelo tudi lepo vreme, predvsem pa dobri ljudje in njihova pričevanja. Ta seminar je res dober način, kako osvežiti in vzdrževati zakon v dobri kondiciji.

Priporočam vsem. Se splača!

Primož

ZAVEZA

Zaveza je še ena izmed praktičnih stvari, ki bo nama pomagala, da

vztrajava. In prav na vsakem seminarju, ki sva se ga udeležila, sva našla vsaj eno praktično stvar, ki sva jo vpeljala v najin odnos in vsakdanje življenje.

Seminar jemljeva, če se izraziva v športnem žargonu, kot redne priprave med naporno sezono, kjer si tekme tako na domačem kot tujem ali nevtralnem terenu sledijo druga za drugo. Zakonca Siter pa nas kot trenerja pripravljata na hud tempo, in to tako, da nismo obremenjeni s pritiskom stalnega zmagovanja, ampak nas opremita z orožjem, da bo nagrada v nebeškem kraljestvu velika. Še posebej pa sva hvaležna za nedeljsko molitev, ko je bilo delovanje Svetega Duha tako močno, da sva imela občutek, da nismo več na morju, ampak najmanj na Triglavu. Naj vaše delo Bog še naprej blagoslavlja!

Darja in Ivo

NAJINA OBLJUBA

Zaveza.

Obljuba.

Molitev.

Ljudje, ki molijo. Pesem.

Veselje in radost. Mir, ki ga čutiš. Prvo pismo, ki ga pišeš sebi. Sonce. Molitev pred najsvetejšim ... same čudovite stvari, čudoviti spomini.

Na Nadaljevalni vikend seminar se rada vračava, saj vedno znova dobiva potrditev, da je vredno vztrajati v zakonu in da je zakon potrditev ljubezni med nama. Vsakdanji dogodki nas morda včasih zapeljejo v drugačne misli, na seminarju pa dobiš novo injekcijo moči za reševanje težav med zakoncema in v družini. Tudi tokrat je bila ta injekcija močna, polna navdiha za naju. Kako čudovit je občutek, da smo vsi na isti poti,

kjer se srečujemo s podobnimi težavami, pa vendar smo vsi ljubljeni princi in princeske!

Marija in Sandi Jereb

MOJA ZAVEZA IN ADVENTNI ČAS

Že 39. leto me Bog po Cerkvi z adventnim časom pripravlja na Jezusov drugi prihod. Priznam pa, da se tega vsako leto ne zavedam v polnosti in v obsegu resničnosti, ki jo Jezusov ponovni prihod pomeni za moje življenje.

Družina in Življenje

30

Ob knjigi Razodetja, ki jo te dni beremo v Božji besedi, me ob napovedi njegovega drugega prihoda kdaj objame prava groza.

Kmalu po nastopu groze pa nastopi tudi spoznanje odrešenja, zmage.

Dobro nas Cerkev pripravlja na advent, ko se s pričakovanjem pripravljamo na praznovanje prvega prihoda Jezusa Kristusa.

Ko se pripravljamo na ta prihod oziroma na praznovanje letega, pa se duhovno, hote ali nehote, pripravljamo na njegov drugi prihod. Božja pedagogika.

Vsako leto imam kakšen načrt za adventni čas. Tudi letos si ga še oblikujem, z Božjo pomočjo, seveda.

Skušam prisluhniti šepetajočemu, vabečemu Božjemu povabilu, da se za njegov prihod pripravim in oblečem najlepša oblačila: oblačilo čistosti, ki mi ga daje zakrament svete

spovedi, oblačilo usmiljenja, darovanja, za katerega dobim moč in tkanino pri sveti evharistiji, oblačilo ljubezni in pozornosti, ki jo iščem v redni osebni, zakonski in družinski molitvi, oblačilo vere in zaupanja, ki mi daje stanovitnost – krono, ki je znamenje, da sem sodedinja Božjega kraljestva, in jo najdem v branju vsakodnevne Božje besede.

Na duhovnih vajah sem z Bogom podpisala pogodbo o tem, kaj bom v adventu naredila za boljši odnos z Bogom in možem. Ta pogodba je podpisana z mojim imenom in mi bo pred božičem poslana po pošti. Želim si, da bi te zaveze ne prelomila.

Vabim te, da tudi ti skupaj z njim narediš načrt in podpišeš pogodbo – z enim samim členom. Ta naj bo zate dosegljiv, po drugi strani pa

Nadaljevalni vikend seminar Vikend seminar na temo »Božje kraljestvo je med vami« bomo izvedli ponovno spomladi, in sicer: 15. do 17. marec 2013, Crikvenica, Life Center Info/prijave: na spletni strani www.diz.si/prijavnica ALI 12. do 14. 4. 2013, Crikvenica, Life Center Info/prijave: na spletni strani www.diz.si/prijavnica Tisti, ki nimate možnosti internetne prijave, se lahko na Nadaljevalne vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (ga. Erika).

Prosimo, kličite med 16.00 in 20.00 uro. Hvala.

ne preskromen za Kralja kraljev.

Skupaj se bomo pripravljali na njegov prihod. Si z nami?

Katarina

NAJINA DUHOVNA HRANA

Hvala Bogu, da nama je bilo tudi tokrat dano, da sva se udeležila vikend seminarja na temo Božje kraljestvo je med vami.

Vsako leto nama ob tem seminarju ponovno zasveti luč, ki naju razžari in ogreje. Preden sva se prvič udeležila tega seminarja, sva poslušala najine prijatelje, kako z žarom govorijo o tem seminarju.

Ko sva se odločila in šla prvič na seminar za zakonce, sva bila vzhičena. Nisva mogla verjeti, da je mogoče, da sva postala druga človeka. Od takrat se bolj trudiva živeti najin zakon v zavedni povezanosti z Bogom.

Sedaj trdiva, da vsaj enkrat na leto potrebujeva to duhovno hrano, potrebujeva novo svečo, da se prižge v nama in vnovič zažari.

Letošnja tema naju je nagovorila predvsem v tem smislu, da zakonska zveza ni le pogodba med dvema partnerjema, ampak je v tej zavezi Bog. Zakon je svet in nedotakljiv, seveda pa ga tudi zakonca morata vzdrževati in napajati iz vodnjaka žive vode.

Hvala vsem za vse!

Dušan in Marjetka

Družina in Življenje

31

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKA SKUPINA SEŽANA »Če se nekdo trudi za dobro, mu ne bom jemal poguma, vztrajal bom z njim v dobrem.« Kako smo začeli? Čisto slučajno je seme vzpodbude ob nekem druženju navrgel g. Ivan Maslo, takrat župnik v Sežani. Trajalo je nekaj časa, da je pognala kal.

Končno sta vajeti v roke vzela Meta in Jožko Fajdiga in sprožila povabila na prvo srečanje. Za duhovnega spremljevalca smo povabili medse g. Andreja Sedeja (sedaj že pokojnega), ki je takrat kaplanoval v Sežani.

Bilo je ravno okrog Miklavža. Tudi tema razmišljanja se je nanašala na praznike v družini. Od tistih začetkov je preteklo že več kot dvajset let.

Koliko nas je in kje smo? Od vsega začetka smo vključeni štirje pari. V toliko letih se marsikaj spremeni. Tako se je tudi naše občestvo spreminjalo in se še. Ena odselitev, počasi pa nova vključevanja, ki so nastala na pobude in predloge udeležencev.

Trenutno sodeluje v zakonski skupini šest parov. Štirje so iz imenovane župnije, dva pa iz soseske.

Lahko rečem, da smo stalnica pod varstvom sv.

Martina, župnijskega zavetnika.

Kaj delamo in kako? Po abecednem redu ali po razpoložljivem času določen par pripravi temo po lastni presoji in izbiri. Razmišljanja se nanašajo na odlomke Svetega pisma, pomembne dneve v cerkvenem koledarju, vzgojo, odnose med zakoncema, praznovanja v družini, aktualnosti v družbi in še kaj.

Pri iskanju tematike se poslužujemo tednika Družina, priloge Naša družina, revije Vzgoja, literature p. Vitala Vidra, Boža Rustje, p. Karla Gržana, psihoterapevta Bogdana Žorža, bolj spretni brskajo še kje drugje.

Vsak začetek in konec srečanja obogatimo z molitvijo in blagoslovom našega duhovnega spremljevalca.

Seveda ostane nekaj časa za klepetanje, usklajevanje, načrtovanje zadolžitev v okviru cerkvenega in družinskega občestva in okušanje slastnih drobtinic in kapljic. Taka so naša mesečna srečanja. Letna srečanja zaključimo s sveto mašo v eni izmed naših lepih cerkvic, kamor se podamo peš ali pa z avtomobili.

Seveda tudi zaključek ne bi bil zaključek, če ne bi bilo podaljšanega druženja ob mizici pogrni se.

Naši duhovni spremljevalci. Po odhodu g. Andreja v Izolo nas je pod duhovno okrilje sprejel g. Jožko Bric, ki je več let župnikoval v Sežani. Sedaj pa nekaj let našo ladjico spremlja g. Sandi Skapin. Občasno se nam pridruži tudi kdo od bogoslovcev, ki je ob vikendih na pripravah v župniji.

Najina razmišljanja: »Če se nekdo trudi za dobro, mu ne bom jemal poguma, vztrajal bom z njim v dobrem.«Tako kot ni nič na tem svetu enostavno, tudi sodelovanje v zakonski skupini ni. Prva skrb so vedno otroci, ki morajo biti »porihtani«, če starši gredo na srečanje, pa tudi zakonca rabita svoj čas v prilagajanju in sprejemanju drugačnosti. Se navaditi poslušati, se vključiti v pogovor, premagati »100 bavbavov«. Z leti se stvari spreminjajo, problemi postajajo večji in težji, a pri tem spoznavaš, da je druženje v zakonski skupini bogastvo z Božjim blagoslovom in ti pomaga biti v trojstvu z Bogom.

Marjeta in Branko

Družina in Življenje

32

NAŠE ZAKONSKE SKUPINE

ZAKONSKI SKUPINI IZ ŽUPNIJ KAMNJE IN ČRNIČE NA VIPAVSKEM Obe župniji ležita sredi Vipavske doline in imata skupnega župnika gospoda Rafka Klemenčiča, ki z veliko mero elana, optimizma in vdanega služenja animira in duhovno vodi številne skupine v obeh župnijah. Kmalu po prevzemu župnij pred dvema letoma in po obisku Vilme in Danija Siterja se nas je sedemnajst zakonskih parov prav z njegovo podporo odločilo, da se vključimo v zakonsko skupino z namenom, da bi bolj polno in veselo živeli svoj zakonski poklic. Glede na tako številčnost smo oblikovali dve zakonski skupini. Po dobrem letu prehojene poti smo prišli do skupnega spoznanja, da je težave, ki se v zakonu pojavljajo, v skupinah lažje reševati. Ustvarili smo zares prijateljsko ozračje in ugotavljamo, da je tudi na področju komunikacije, ki je največkrat med zakoncema velik problem, že narejen napredek. Odločeni smo, da bomo komaj dobro začeto delo pogumno nadaljevali, kar je garancija za gradnjo trdnejših zakonskih vezi.

Zavedamo se, da naj tej poti nismo sami, skupaj z nami stopa tretji – Bog. Večer ob srečanju zakonske skupine mi kot duhovniku pomeni sprostitev. Ni se mi treba pripravljati kot na druga srečanja. Preprosto sem tam, srkam in dajem, se učim, okušam Božje delovanje skozi življenje in ne le skozi abstraktno teorijo. Zlata vredni so voditeljski pari, ki poskrbijo za vodenje in vse ostalo. Vesel

sem sproščenega vzdušja v obeh skupinah. Hkrati pa se ne ustrašimo tudi resnih vprašanj in globine.

Danes zelo potrebujemo oboje, pristno povezovanje in globlje odgovore na to, kar doživljamo sredi vsakdanjega življenja.

Rafko Klemenčič Po napornih dnevih, polnih obveznosti in skrbi, se ti včasih zgodi, da ti za svojega zakonca zmanjka moči za pogovor, nasmeh, ljubezen. Vse to odnos krha, rani in pripelje do sporov in težkih besed. In prav v zakonski skupini lahko spoznaš, da je to nekaj povsem normalnega in kako lahko na padcih, ki so neizbežni v zakonu, rasteš in se spreminjaš v odnosu do zakonca in svoje družine. V vsaki temi odkriješ svoje osebne pomanjkljivosti, napake in jih v pogovoru z zakoncem še globlje raziščeš.

Midva sva v dveh letih najinega sodelovanja v zakonskih skupinah doživela in spoznala veliko lepega ter z vero, upanjem in ljubeznijo obogatila najin odnos. Vodilo vsemu pa je to, kar večkrat rada pozabiva: Bog naju je združil, ker nama želi dobro in naju ljubi. Blagoslovil naju je s štirimi otroki in veliko talenti. Dal nama je načrt za najino pot, Božjo besedo, katerega morava iz dneva v dan prebirati, spoštovati in se izročati v njegovo varstvo. Njegova ljubezen je brezpogojna!

David in Katarina Ipavec

Družina in Življenje

33

Že ko sva se pred petnajstimi leti poročila, sva razmišljala o vključitvi v zakonsko skupino oziroma o ustanovitvi le-te v naši župniji, a pravega zagona za to ni bilo. Tako sva lani, ko je gospod župnik dal pobudo za ustanovitev zakonske skupine v župniji, bila oba za to, da se vključiva.

Spoznala sva, da sva petnajst let životarila ter dala prednost skrbi za otroke in organizaciji vsakodnevnega življenja, ne pa najinemu odnosu.

Zakonska skupina nama je na začetku bila potrditev, da nisva edina, ki želiva vzgajati in živeti v krščanskem duhu in da so okoli naju tudi podobno misleči. Zdaj pa naju zakonska skupina vzpodbuja in izziva, da razmišljava, ozaveščava ter delava na najinem odnosu, da skušava res živeti zakrament svetega zakona.

Počasi stopava stopnico za stopnico višje in odkrivava pravo darovanje za drugega s še večjo vključitvijo Boga v najin odnos.

Urška in Janez Capuder Zakonska skupina deluje že drugo leto. Na vseh srečanjih je z nami tudi župnik Rafko Klemenčič. Z možem sva se že prej večkrat pogovarjala in si želela, da bi tudi v naši župniji imeli zakonsko skupino.

V zakonsko skupino greva zelo rada in nama je v veliko pomoč pri najinem zakonu, še posebej v teh časih, ko imava zelo malo časa drug za drugega. Teme, ki jih obravnavamo v skupini, nama zelo pomagajo pri premagovanju vsakdanjih težav in preizkušenj ter naju utrjujejo v veri. Poleg tega pa nama pomeni skupina tudi neke vrste druženje. Na srečanjih se sprostiva in čutiva, da resnično delava nekaj dobrega za najin zakon, čutiva se še bolj povezana z Bogom in domov odhajava polna nove energije za najino poslanstvo, ki ga je nama Bog zaupal: biti dober zakonec in dober oče oz. dobra mati.

Andreja in Benjamin Winkler Nama je zakonska skupina kot en pripomoček, orodje, s katerim si pomagava dograjevati najin odnos.

Veliko nama pomeni to, da je vse skupaj preprosto, domače in tudi varno, da lahko spregovoriva, če nama gre ali pa tudi ne. Ugotovila sva, da najbolj odrešuje, ko stvari, ki bolijo, damo v besedo in se o njih pogovorimo.

Urška in Simon Sluga Ko sva pred petimi leti začela v zakonski skupini v Ajdovščini, sva bila prepričana, da je že vse zamujeno, saj je bilo takrat za nama že 32 let zakona. Pred

dvema letoma sva se kot voditeljski par vključila v zakonsko skupino Kamnje. Danes lahko rečeva, da je to za naju privilegij in blagoslov. Privilegij, ker sva v zakonskih skupinah našla prijateljsko zavetje in blagoslov, kajti z Božjo pomočjo lažje kljubujeva preizkušnjam in viharjem v družini. V teh letih prijetnega druženja in izmenjavanja izkušenj sva se naučila, da se je možno in potrebno vedno znova spreminjati, dograjevati najin odnos in iskati nove poti v zakonu ter biti na razpolago v služenju mladim družinam, ki začenjajo novo pot v domačem okolju.

Irena in Niko Ličen Sva Julijana in Tomaž Bric iz Malovš, župnija Črniče, zakonska skupina Kamnje. Poročena sva 20 let.

Imava 4 otroke: Blaža (19 let), Tino (16 let), Janjo (13 let) in Žana (10 let). V zakonski skupini sva drugo leto in nama je zelo všeč. Pri domačih nalogah spoznavava drug drugega na drugačen način in s tem gradiva najin odnos. Letos oktobra sva bila na vikend seminarju v Crikvenici. Ne veva, če znava z besedami opisati, kako je bilo, a gotovo vsakemu paru priporočava tak vikend, kjer doživiš veliko pozitivne energije in seveda Božjega blagoslova. Posebna zahvala gre našemu župniku Rafku in seveda Vilmi in Daniju. Hvala, ker naju imata rada.

Julijana in Tomaž Bric

Družina in Življenje

34

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

ZAKONCA ZANJKOVIČ Zakonca Zanjkovič živita v Pristavi v župniji Ljutomer in sta starša Neže in Matija. Že štiri leta sta voditeljski par v zakonski skupini Bakovci, od ustanovitve pa sta člana prve zakonske skupine Razkrižje. V letu vere se pridružujeta izjavi Matere Terezije, ki pravi, da nismo ustvarjeni delati velikih reči, ampak majhne z veliko ljubeznijo. Verujeta, ker jima je življenje brez vere nesmiselno.

Zanimiv občutek je pokrižati se na Baščaršiji pred porcijo čevapčičev, v službi pred polno jedilnico otrok. privlačnost že kot srednješolca, saj sta Tanja in moja sestra bili sošolki v gimnaziji in sva se zato večkrat srečala. Sva starša dveh otrok, 11-letne Neže in 9-letnega Matija.

V katero zakonsko skupino sta vključena in v kateri sta voditeljski par?

Sva člana dveh zakonskih skupin. Od ustanovitve naprej obiskujeva srečanje skupine na Razkrižju in sva 4 leta voditeljski par v Bakovcih.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavita? (Od kod prihajata, kakšni sta bili vajini matični družini, kaj v življenju delata oziroma kaj sta po poklicu, kako sta se spoznala, koliko otrok imata?)

Vstopili smo v leto vere, v katerem naj bi verniki odkrili in poglobili potrebo po ponovnem odkritju vere. Kako sta umeščena v smernice leta vere z vsem svojim delom in prizadevanji (delovanje Prihajava iz Pristave. To je vas v bližini Ljutomera. v zakonski skupini, v župniji, družini, Najini družini sta v osnovi krščanski. Jaz sicer izhajam službi)? iz družine, kjer se je redno molilo, obiskovalo sveto mašo, prejemalo zakramente … Tanja pa izhaja iz družine, ki ji je omogočala obisk verouka, prejemanje zakramentov, vendar pa se pri njih ni redno molilo in obiskovalo svete maše. Po poklicu sva učitelja.

Jaz poučujem fiziko, Tanja matematiko. Preden sva na fakulteti postala fant in dekle sva začutila

Zagotovo nas nagovarja vsaka nedeljska maša, kjer se o tem vedno tako ali drugače sliši. Če nismo spodbujeni preko slušnega kanala, smo pa preko vidnega (plakat) ali govornega in miselnega.

To, da Cerkev v nekem letu posebno pozornost posveti določenemu dogodku oziroma namenu, ne more ostati neopaženo. V letu evharističnega kongresa, smo se ljudje skozi celo leto posebej posvečali tej temi. Nekateri bolj, drugi manj zavedno.

Bolj, ko je človek vpleten oziroma večkrat in z več strani nagovorjen, več ostane. V letu evharističnega kongresa sva se udeležila čudovitih duhovnih vaj, kongresa … Od takrat je maša in evharistija veliko bolj sveta. Je bolj ozaveščena, bolj osebna in je vedno globlje dogajanje.

Meniva, da bo v tem letu, ki je razglašeno za leto vere, podobno. Zagotovo nas nagovarja vsaka nedeljska maša, kjer se o tem vedno tako ali drugače sliši. Če nismo spodbujeni preko slušnega kanala, smo pa preko vidnega (plakat) ali govornega in miselnega, medtem ko izpovedujemo vero in o besedah, ki

Družina in Življenje

35

tudi tvoja drža (obisk maše, zakonske skupine, cerkvene pevske vaje …), zavzemanje stališč, skratka zavedanje, da je greh tudi nekaj dobrega opustiti in ne samo slabega storiti. Zato se trudiva, da je vera središče dogajanja v družini. Verujeva, ker je življenje brez vere nesmiselno. In ker je tako, nama vera pomeni vse, zato jo poglabljava s pomočjo Svetega Duha preko vseh že omenjenih dejavnosti. Kot zakonca pričujeva za Gospoda tako, da skušava živeti, kot je zapovedal, ob napakah to priznati, jih popraviti. Torej z besedami in zgledom. Kar otroci vidijo in slišijo, tudi naprej nosijo.

Slovenski katoličan vse bolj postaja »izbirni vernik«.

Odloča o tem, kaj bo jih govorimo, tehtneje premišljujemo. V bakovski zakonski skupini smo govorili o tem, da je prav, da se pred jedjo pokrižamo. Osebno sem to vzel kot osnovni izziv. In deluje. Zanimiv občutek je pokrižati se na Baščaršiji pred porcijo čevapčičev, v službi pred polno jedilnico otrok. V zakonski na Razkrižju smo začeli s prebiranjem Katekizma. S tem in branjem hvalnic bo naša družina nadaljevala vse leto. Sicer pa se priključujeva izjavi Matere Terezije ki je rekla, da nismo ustvarjeni delati velikih reči, ampak majhne z veliko ljubezni.

Sveti Pavel piše: »S srcem namreč verujemo – z usti pa izpovedujemo vero … (Rim 10,10). Zakaj verujeta? Kaj vama pomeni vera, kako poglabljata svoje versko znanje? Kako kot zakonca pričujeta za Gospoda? Kako spodbujata otroke, da bi pričevali za Gospoda?

veroval in česa ne, h katerim obredom in zakramentom bo pristopal in h katerim ne. Ob prihajajočem adventnem času bo v Usta razumem kot vsa naša komunikacijska marsikateri družini na prihod Odrešenika sredstva. Zato ni važno samo, kaj govoriš, ampak spominjal le adventni venček. Kaj bo za vas pomembno v adventnem času, česa se boste veselili?

Zato ni važno samo, kaj govoriš, ampak tudi tvoja drža (obisk maše, zakonske skupine, cerkvene pevske vaje …), zavzemanje stališč, skratka zavedanje, da je greh tudi nekaj dobrega opustiti in ne samo slabega storiti.

Trdno upamo, da nismo »izbirni verniki«. Že res, da se nama občasno porajajo dvomi, vendar iskreno iščeva resnico in s tem svoj križ. Ker smo v letu vere, bomo v adventnem času več razmišljali o veri v Jezusa Kristusa, za katerega verjamemo, da je Božji sin, in se veselili njegovega rojstva.

Najlepša hvala za vajine besede, predvsem pa za zgled, ki ga dajeta našim bralcem.

Pripravila Cvetka in Oton Bogdan

Družina in Življenje

36

VABILO NA DUHOVNI VIKEND ZA ZAKONCE V IGNACIJEVEM DOMU Ignacijev dom duhovnosti pri sv. Jožefu v Ljubljani vabi na duhovni vikend za zakonce z naslovom Verujta in bosta živela

od 1. do 3. marca 2013 in od 7. do 9. junija 2013.

Skupaj bosta odkrivala, kako je vera v Boga ključ polnosti vajinega zakonskega življenja in spodbuda, da gresta naprej.

Dragi zakonci, povabljeni ste, da sami pridete na duhovne vaje in si tako resnično povsem podarite ves svoj čas in moči, ki vam jih daje Bog na pot vašega skupnega življenja. Če si želi kakšen zakonski par vzeti čas zase v molitvi, ob Božji besedi, v medsebojnem pogovoru in pogovoru s kakšnim patrom v Ignacijevem domu, je vedno dobrodošel tudi izven teh razpisanih terminov. Vedno se najde prostor med tednom, pa tudi ob koncu tedna je pogosto prosta kakšna soba. V našem domu je vedno toliko Božjega miru, čeprav je sredi mesta, da si lahko naberete novih duhovnih osvežitev za nadaljnjo zakonsko pot.

Informacije in prijave pri Sonji Pungertnik vsak delovni dan od 8.00 do 14.00 na telefonski številki 051 613 374 ali po e-poti na naslovu ignacijevdom@gmail.com.

Več informacij o Ignacijevem domu duhovnosti in različnih ponudbah na spletni strani: www.ignacijevdom.si

RAUTER

www.rauter.si

soUSTVARJAMO info@rauter.si

VAREN DOM! tel.: 03 781 21 40

Družina in Življenje

37

NOVOLETNO ROMANJE V MEDŽUGORJE Od sobote zjutraj, 29.12. 2012, do torka, 01.01. 2013, zvečer Prijave: na el. naslov: romanje.medzugorje@gmail.com telefon: 041 487 210 Tanja (podrobnejše informacije po prijavi)

Vabljeni še posebej samski, osamljeni, mladi in vsi tisti, ki bi želeli preživeti prihod

novega leta nekoliko drugače!

www.diz.si

Družina in Življenje

38

ROMARSKO POHODNIŠTVO

ROMARSKI POHOD NA KUM Za letošnji zadnji romarski pohod je bil izbran dolenjski vrh Kum. V soboto, 17. novembra, smo se iz Vipavske doline že zgodaj odpravili na pot, da bi prišli pravočasno na zbirno mesto v Podkumu. Sivo in megleno jutro se je med potjo spremenilo v lep sončen jesenski dan. Zaradi pričakovanega velikega obiska pohoda smo ob prihodu na zbirno mesto bili kar malo razočarani, saj so nas pričakali le trije pohodniki. Med čakanjem na druge pohodnike smo si Vipavci vzeli še čas za ogled tamkajšnje cerkve, posvečene sv. Juriju.

Zbralo se nas je dvanajst in skupaj smo se odpeljali do Malega Kuma. V naši družbi smo bili zelo veseli male Nadje in Katjuše, ki sta znižali starostno povprečje. Že na začetku poti smo se slikali pred kapelico sv. Neže in se podali na pot. Hodili smo po bolj strmi gozdni poti, postlani z odpadlim listjem.

Naša najmlajša udeleženka nam je med potjo prepevala pesmice, ki se jih je naučila v vrtcu. Kmalu smo prispeli do kapelice, kjer naj bi po legendi sv.

Neži odsekali glavo. Med prijetnim klepetom in spoznavanjem drug drugega nas je pot vodila mimo

kapelice sv. Jošta do vrha Kuma. Dekleti sta pridno vodili našo druščino, mi pa smo počasi sopihali za njima. Pod vrhom smo najprej zagledali RTVoddajnik, nato pa božjepotno cerkev sv. Neže ter planinski dom, v dolini pod cerkvico pa romarsko kapelo, posvečeno sv. Joštu. Na vrhu Kuma je pihal mrzel veter, zato smo pohiteli v planinski dom na toplo.

Najprej smo se v planinskem domu okrepčali, nato pa smo si ogledali okolico. V dolinah se je zadrževala megla, vrhovi gora pa so bili obsijali s soncem.

Naš pogled je segal od Triglava preko Kamniških Alp do Pohorja in Nanosa na primorski strani. S temi lepimi vtisi o naši deželi smo vstopili v cerkev sv. Neže, kjer je zlatomašnik g. Ciril Mrzel za nas daroval sveto mašo. Med pridigo nam je povedal nekaj dogodkov iz svojega 20-letnega bivanja in službovanja v tej župniji.

Na koncu maše smo se ob oltarju še fotografirali in poslovili od družine z otroki. Ostali smo skupaj z g. župnikom odšli v dom na enolončnico, kjer smo lahko še malo poklepetali in se nasmejali.

Veseli smo se nato odpravili do naših avtomobilov, si segli v roke z željo, da se še srečamo, in odšli vsak v svojo smer. Mi smo se proti domu odpravili po daljši poti preko Radeč, Rimskih Toplic in Celja. Čeprav nas je bilo na pohodu malo, smo bili zadovoljni, da smo se po enoletnem premoru ponovno odzvali vabilu na pohod.

Hvala vsem, ki se trudijo, da tudi ta oblika druženja družin in prijateljev še vedno poteka, saj s tem lahko obogatimo tudi svoje odnose.

Dragotin Štokelj

Družina in Življenje

39

DAN, KI GA JE NAREDIL GOSPOD Že dalj časa sva se z Robijem pogovarjala, da bi bilo lepo enkrat mahniti jo na Kum, da obudiva zanimive spomine, ki naju vežejo na ta hrib. Pa najdem na DiŽ-evi spletni strani v napovedniku dogodkov vabilo na zadnji romarski pohod na zasavski Triglav. To povem Robiju, ki je bil seveda takoj za stvar.

Odločitev je padla. Povabila sva še člane zakonske skupine. Vsi razen ene družinice so imeli že druge obveznosti. Edinim, ki naj bi šli z nami, pa je zbolela najmlajša hčerkica. Tako smo vseeno v soboto zjutraj napolnili nahrbtnike in se odpravili v neznano. Te poti, ki je bila na spletni strani opisana, namreč nismo poznali, smo pa upali, da kljub naši zamudi še ujamemo skupino, ki je na našo srečo tudi malo zamujala. Morava priznati, da sva pričakovala malo večjo udeležbo, saj se nas je zbralo poleg

naju z malima dvema še štirje pari. Nastal je prvi problem, ko je naša Katjuša (11 let) ugotovila, da na pohodu ne bo nič otroške družbe. Pričakovala je znane obraze otrok iz naše zakonske skupine – majcen nesporazum. Za njo je potegnila še mlajša, 4-letna Nadja, tako da smo se komaj spravili v pogon in vzeli pot pod noge. Bilo pa je vseeno potrebno precej motiviranja in spodbujanja, da smo zmogli ubirati korak za korakom v hrib. Bližje kot smo bili cilju, bolj je naša slaba volja plahnela in midva sva lahko začela uživati v krasni družbi v prekrasnem jesenskem dnevu.

Na poti smo malo postali ob kapelici sv. Neže. Po dobri uri hoda s postanki smo zagledali še cerkev sv. Neže. Potem je sledil tisti prekrasni občutek, ko prideš na vrh in se pred teboj razprostre brezmejna lepota Božjega stvarstva. Od tod se res vidi pol Slovenije: od Triglava, prek Snežnika do Gorjancev in na drugi strani od sotelskega hribovja, Pohorja, Savinjskih do Kamniških Alp. Tudi punci sta strašansko uživali. Seveda tudi v praznjenju svojih nahrbtnikov in na igralih.

Zatem smo s sveto mašo počastili našega Gospoda in se mu zahvalili za ta prelepi kraj, za prečudovit dan in sveti Neži izročili naše, zakonce, družine. Naši sopohodniki so se po maši šli še malo okrepčat v planinski dom, mi pa smo jo polni veselja in energije mahnili nazaj v dolino. Tudi punci sta nazadnje priznali, da smo preživeli en krasen dan. Dan, ki ga je naredil Gospod.

Robi, Mojca, Katjuša in Nadja

Družina in Življenje

40

NAPOVEDNIK

ROMARSKI POHODI 2013 Dragi prijatelji, družine, zakonci, posamezniki in zmerno količino hoje v posameznem dnevu in še posebej tisti, ki vas mika, da bi kdaj kam peš seveda prenočitvijo v planinski koči.

Predloge pošljite kar na e-mail: marija.halas@krka. poromali!

Naši romarski pohodi so v tem letu, ki se izteka, bili zares lepi. Prvi je bil na Veselo Goro nad Šentrupertom s čudovitim križevim potom, drugi v maju na Gornje Poljane nad Loškim Potokom k sv.

Andreju apostolu, poletni Julijci nam niso uspeli, v septembru smo romali na Roglo in se z Gospodom srečali v cerkvi Jezusove spremenitve na gori, zadnje, novembrsko romanje pa nas je vodilo k sv. Neži na Kum, od koder je bilo tiste sobote videti zares velik del naše lepe domovine.

Tudi v letu 2013 načrtujemo vsaj 4 romarske pohode na kraje naše Slovenije in morda nam uspe poleti iti nekoliko višje za 2 dni. Tokrat objavljamo samo termine, cilji pa še niso določeni. Eden od razlogov je tudi ta, da vas, dragi prijatelji pohodniki, romarji in tisti, ki to še boste, povabimo, da se aktivno vključite v ta naš način druženja tudi s svojimi predlogi in morda s pomočjo pri organizaciji katerega od pohodov. Ni potrebno zelo veliko, je pa seveda nujno, da je v župniji, kamor gremo, domači g. župnik seznanjen s tem, da je posebej povabljen k sodelovanju. Enako velja za zakonsko skupino, če jo v tistem kraju imajo, da se le-ta po svojih možnostih udeleži romanja, svetuje morda najboljšo traso poti, če pa kdaj pripravi še kakšno presenečenje, je pa to še dodatno veselje za vse.

Povabljeni ste vsi, da posredujete svoje predloge za romanja. To naj bodo pešpoti, po možnosti na višje ležeče kraje – lahko so cilji tudi kapelice ali pa cerkev kje v bližini. Hoje naj bi bilo v eno smer približno do 2 uri. Seveda bomo poskušali zbrati take kraje, kjer z DiŽ še nikoli ali pa že dolgo nismo bili.

Za poletni dvodnevni romarski pohod pridejo v poštev Julijci, Karavanke ali Kamniške – zopet z

biz ali ivan.halas@krka.biz ali pa na siter.dani@ gmail.com. Predlogi naj pridejo za prva dva pohoda vsaj do konca januarja 2013, za poletnega do konca junija 2013, za jesenske pa do sredine avgusta 2013.

Letos smo na majskem romanju v cerkvi sv. Andreja slišali, kako je ta apostol povabil Simona, ki je postal Peter »pridi in poglej« in ga pripeljal h Gospodu.

Tako tudi vas vabimo, da ste Andreji in sami pridete in povabite svoje in še koga. Kadar romamo po naši lepi domovini, vložimo nekaj napora v to, da pridemo na vrh in se pri sv. maši Gospodu zahvalimo in doživimo, kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj.

Na teh romanjih tudi preizkušamo svojo vztrajnost, kar smo že večkrat poudarili in vedno znova si moramo to ponavljati. Res je, da je včasih težko iti od doma, ampak le redko se zgodi, da bi bilo komu, ki je šel na romarski pohod, žal časa in napora.

Sedaj pa še termini, ki poskušajo biti usklajeni z ostalimi aktivnostmi DiŽ v 2013: • pohod – sobota, 23. marec 2013 – postni s križevim potom • pohod – sobota, 18. maj 2013 – po možnosti Marijina božja pot (ni pa nujno) • poletni dvodnevni v gore – predvidoma v avgustu • pohod – sobota, 28. september 2013 • pohod – sobota, 16. november 2013 Povabljeni k sodelovanju in na romarske pohode.

Hvala vsem, ki ste že do sedaj veliko prispevali k temu, da nam je na vrhovih, manjših ali večjih, vedno znova lepo.

Romarsko-pohodniška druščina

Družina in Življenje

41

PRIPOROČAMO V BRANJE Jacques Philippe: Išči mir in mu sledi; Založba Emanuel, 2010 Avtorjeva predstavitev knjige

Živimo v času nemira in zaskrbljenosti. Ta težnja, ki je očitna v vsakdanjem življenju naših sodobnikov, se pogosto kaže tudi v krščanskem in duhovnem življenju: naše iskanje Boga, svetosti, služenja bližnjim je pogosto prav tako nemirno in polno skrbi – in ne zaupljivo in umirjeno, kot bi moralo biti, če bi bili res kakor otroci, kot zahteva evangelij.

Vendar je za nas bistveno, da spoznamo, kako je popotovanje k Bogu in k popolnosti bistveno učinkovitejše in krajše, tudi bistveno lažje, ko se človek postopno nauči v vseh okoliščinah ohraniti globok mir srca. Tedaj namreč postane poslušen Svetemu Duhu, Bog pa po svoji milosti v njem naredi bistveno več, kot bi zmogel sam.

To bomo poskušali pojasniti z razmišljanji v prvem delu knjige. Potem bomo pregledali več različnih

razmer, v katerih se pogosto znajdemo, in skušali razložiti, kako se z njimi lahko srečamo v luči evangelija, tako da ohranimo notranji mir.

Duhovni učitelji so se v cerkvenem izročilu pogosto lotevali tega nauka. Tretji del obsega izbor besedil avtorjev iz različnih obdobij, ki omenjajo in ponazarjajo različne prej omenjene teme. (J. Philippe, str. 7, 8)

Marko Ivan Rupnik: Umetnost življenja; Družina, 2012 Založnik o knjigi

Ali je mogoče živeti duhovno in hkrati drugače, kot narekujejo zadnje reklame, živeti tako, da se notranjost razkriva tudi navzven?

P. Marko Ivan Rupnik na to vprašanje odgovarja pritrdilno. Kdor živi iz Duha, to tudi izžareva.

Ljubezen se namreč ne more izpolniti le v mislih, v abstraktnosti, ampak nujno nagovarja, vključuje in preobraža snovni, telesni svet. Način, kako bivamo v prostoru, se oblačimo, prehranjujemo, izobražujemo, uporabljamo domišljijo, delamo, doživljamo uspehe in padce …, vse to začne razodevati novo življenje, odrešeno človeškost. Vera postane moč lepote,

duhovnost modrosti, sijaj brez sence. Kot zapiše pisec, smo poklicani »pokazati, da je naša vera osvobajajoča sila, sila ljubezni, ki spreminja vsako podrobnost in celoto v harmonijo lepote«.

Alessandro D'Avenia: Bela kot mleko, rdeča kot kri; Družina, 2011 Založnik o knjigi

Leo je prav tak šestnajstletnik kakor drugi: rad preživlja čas na internetu, igra nogomet in je na skrivaj zaljubljen v Beatrice. Obiskuje klasično gimnazijo, kjer dobi novega profesorja za filozofijo, ki učencev ne uči le šolske snovi, ampak tudi, kako naj živijo polno. Ko Leo izve, da ima Beatrice levkemijo, se sooči s trpljenjem. Pogledati mora na dno samega sebe in preseči bolečino – odrasti.

Bela kot mleko, rdeča kot kri je roman o življenju in smrti, o ljubezni in prijateljstvu, o sanjah in o tem, kako lahko sanje uresničimo. Poln je prizorov iz šolskih učilnic, z nogometnih tekem, dogodkov

v povezavi z sms-i in s spletnimi stranmi. Hkrati pa je njegovo sporočilo globoko, kot je lahko globok le smisel življenja.

Izbor knjig: PN

Družina in Življenje

42

MOLITEV ZA NOVO LETO

V tem novem letu bi rad molil, Gospod, ves, kar sem, in z vsem, kar sem; Tebi bi rad ves pripadal, da na tej začasni poti ne bi bil nikogaršnji.

Rad bi molil tako, da bi čutil Tvoj objem, da bi vsako delo delal s Teboj, da bi s svojimi očmi v vsem zrl Tebe, da bi v zvokih sveta slišal Tvoj glas, Te z rokami v stvareh otipal in z nogami vedno znova našel pot k Tebi.

Rad bi molil tako, da bi s svojim dihanjem Tebe vdihoval, s svojim počitkom bil postelja zate, s svojim čutenjem Tvoje rane celil in s svojim razumom Tvoje razodetje dojemal.

V tem letu bi rad tako molil za ljudi, da bi jih ljubil in jim zaupal, da jih ne bi pohujševal, ampak blagoslavljal, da bi jim pripravljal veselje in ne jezo, da bi opazil solze, ne grehov, v njihovem delu in rasti verjel v Tvoj navdih,

v njih klitju pa že videl drevesa in sadove.

V tem letu bi rad v sebi molil tako, da bi v besedi sebe izrekal in v dejanjih sebe dajal, rad bi z molitvijo prinašal mir, rad bi iz hrepenenja delal resnico, rad bi iz kruha gnetel ljubezen.

V molitvi Ti želim ostati zvest tudi tedaj, ko bom v zemlji osamljeno gorčično zrno, ko Te bom moral ljubiti in častiti v senci križa, ko bom ostal brez sanj in svojih utrdb, ko bom moral sprejemati uslišanja, za katera Te nisem prosil.

In še tako bi rad molil, da bi lahko v molitvi plesal in se igral, se radoval v občudovanju vsega, kar nam daješ, verjel, da je dobro, da si nas skupaj zbral, in čutil, kako se nas veseliš in ostajaš z nami. (p. Pavle Jakop)

Družina in Življenje

43

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

DEDEK, KOLIKO LET PA IMAŠ?

Nekega večera se je vnuk pogovarjal o aktualnih zadevah s svojim dedkom in ga naenkrat vprašal: »Dedek, koliko let pa imaš?« Dedek je odgovoril: »Naj pomislim malo.

• Rodil sem se pred televizijo, cepivom proti otroški paralizi, fotokopirnim strojem, kontaktnimi lečami in kontracepcijskimi tabletami.

• Ni bilo še radarja, kreditne kartice, laserskih žarkov in rolerjev. Niso še izumili klimatske naprave, pralnega stroja ali sušilnega stroja (obleke so preprosto izobesili na svež zrak).

• Človek še ni stopil na Luno in niso še obstajala reaktivna letala. Poročila sva se s tvojo babico in živela skupaj. V vsaki družini sta bila očka in mama.

• Beseda »gay«je bila spoštovanja vredna angleška beseda, ki je pomenila veselega, prešernega, zadovoljnega človeka in ne homoseksualca. O lezbijkah sploh nismo slišali, fantje pa niso nosili uhanov.

• Rodil sem se pred računalnikom, dvojnim univerzitetnim študijem in skupinsko terapijo. Ljudje niso stalno hodili na preglede, temveč kvečjemu, ko jih je zdravnik poslal na pregled krvi ali seča.

• Do 25. leta starosti sem vsakega policista ali moškega naslavljal z gospod in vsako žensko z gospa ali gospodična. Če je v mojih časih gospa stopila na avtobus ali tramvaj, so otroci in mladi pohiteli, da bi ji dali mesto, če pa je bila noseča, so jo pospremili do sedeža.

• Na stopnicah je ženskam bila prepuščena stran ob ograji; one so prve stopile v dvigalo in prve ven ter so jim vedno primaknili stol. Moški ni nikoli pozdravil ženske, ne da bi vstal, če je sedel, in to storil vsakič, ko je ženska vstala, pa četudi za trenutek. Moški so odpirali vrata avtomobila ali katera koli druga vrata in so ženskam pomagali sleči plašč.

• V mojih časih devištvo ni povzročalo raka in dekleta so predstavljala krepost družine in čistost za svoje može.

• Naše življenje je krojilo deset zapovedi, trezen um, spoštovanje starejših in veljavnih zakonov ter se izpolnjevalo v plodnem sožitju in odgovorni

svobodi. Naučili so nas, da razlikujemo med dobrim in slabim ter da smo odgovorni za svoja dejanja in njihove posledice.

• Nismo poznali brezžičnega telefona, da o mobilnih telefonih sploh ne govorim. Nismo slišali za stereo posnetke, UKV-radio, kasete, CDje, DVD-je, elektronske pisalne stroje, računala (ne mehanska, ne prenosna).

• Ure smo ročno navijali vsak dan. Nič ni bilo digitalno, niti ure in gospodinjski aparati niso imeli svetlečih prikazovalnikov. In če že govorimo o strojih: ni bilo bankomatov, mikrovalovnih pečic ali radijskih budilk. Da o videorekorderjih in video kamerah sploh ne govorimo.

• Ni bilo instant barvnih fotografij, ampak samo črno bele in za razvijanje in razmnoževanje slik je bilo potrebno vsaj tri dni.

Barvnih fotografij tudi ni bilo.

• Če je na kakem izdelku pisalo Made in Japan, je to pomenilo, da je slabe kakovosti, in ni bilo izdelkov z napisom Made in Korea, ali Made in Taiwan ali Made in Thailand, sploh pa ne Made in China.

• V mojih časih je trava bilo nekaj, kar smo kosili in ne kadili.

• Mi smo bili še zadnji, ki smo bili prepričani, da ženska potrebuje moža, da bi imela otroka.

Sedaj pa mi povej, koliko misliš, da sem star?« »Ja, dedek. Več kot dvesto let!?« je odgovoril vnuk. »Ne, dragi moj, samo petdeset!« Vir: internet

Družina in Življenje

44

KLEMEN BUČAR

DAR ŽIVLJENJA

Sem Klemen. 11. 7. 2012 sem se pridružil trem bratcem in eni sestrici družine Bučar. To je slika, ki smo jo naredili na morju, ko sem bil star 6 tednov.

SREČKO HABE

V naši družini se veselimo novega člana Srečka, rojenega 13. 10. Je dvanajsti otrok in sonček vsem. »Joka manj, kot so jokale Angela, Elizabeta ali Jordana,« že moško ugotavlja Johan. Starejše pa bi ga rade odnesle s seboj, ko se odpravljajo v svet, vendar si bodo morale omisliti svojega. Srečka mama in ata ne dasta. Želimo mu modrosti, zdravja, delavnosti in Božjega blagoslova.

Družina Habe

IZA RESMAN

Letos je naš oči za god dobil prav posebno darilo. 28. oktobra, ko goduje sv. Simon, se nam je pridružila mala Iza. Zelo sta se je razveselila tudi bratec Jan in sestrica Neža.

Hvaležni Resmani

Družina in Življenje

45

FLORIJAN KERIN

Po treh letih zakona nama je 1. oktobra Bog podaril sina Florijana, ki je tehtal 3950 g ter v višino meril 55 cm. Želiva si, da bi se najinemu Florijanu v prihodnje pridružila še sestrica ali bratec.

Lep pozdrav, Andreja in Rok

RAFAEL RABAK

18. 10. 2012 se je rodil naš angel, Rafael.

Z velikim veseljem so ga pričakali: Domen, Marjetka, Gabriel in Mihael. Hvaležni smo Bogu za prečudoviti dar življenja.

Mama Leonida in tata Nevio

AVGUST FIČUR

Danes je dan, ki ga dal je Gospod ... To sta si mrmrala mama Tatjana in papa Pavel, ko je 26. novembra v našo družino prišel Avgust. Veselijo se ga še sestrica Zofija ter bratca Gašper in Jakob.

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Oh, te tašče, e-pošta: sabina.majcen@ simbio.si), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: tratar.miroslav@siol.net), Petra Novak (Priporočamo v branje, e-pošta: druzina.novak@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka. biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: cvetka.bogdan@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: družina Mivšek, družina Zanjkovič, Matej Nastran, Slavko Štern, Aleš Čerin, Zvone Podvinski, Tomaž Munih in Dani Siter.

Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3000 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 029820255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-901, namen: prostovoljni dar. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-02102009. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

46

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

ZAJEZIMO CUNAMI! Še vedno mi je živo pred očmi posnetek japonske obale, ko jo je pred dobrim letom prizadel cunami. Nič ni obstalo na svojem mestu: avtomobili, tovornjaki, ladje, hiše – vse je voda odnašala in za seboj puščala razdejanje.

Ste že kdaj pomislili, da se pred našimi očmi dogaja cunami in v naših življenjih in odnosih pušča razdejanje? Ste pomislili, da je ta cunami zastrašujoči val potrošništva, individualizma in liberalizma, ki podira in uničuje vse tiste vrednote, ki so bile našim prednikom (in so še danes marsikomu izmed nas) svete? In katere so te vrednote? To so: svetost življenja, družina, vera, zvestoba enemu možu/ ženi, domovina, materni jezik, narodove korenine in kultura, odnos do znanja, napredka, imetja, svoboda govora, poštenost, iskrenost, odgovornost … Sam čutim, da so te in druge vrednote, ki jih nisem omenil, resnično ogrožene.

Kako ta cunami zajeziti?

Pokojni in blaženi papež Janez Pavel II. nas je vedno znova spodbujal: »Ne bojte se odpreti vrata Kristusu!« Kako razumem njegovo sporočilo?

Odpreti vrata Kristusu zame pomeni dovoliti mu, da je on po svojem Svetem Duhu, ki ga je izlil v moje srce (Rim 5,5), prisoten v vsakem trenutku mojega življenja. Se lepo sliši, kajne?

Lepo se sliši, vendar se moram vprašati, kako jaz to v praksi uresničujem, kaj to zame konkretno pomeni.

Odgovor poznam: vsako jutro, ko se zbudim in je moj »dan še mlad«, za nekaj trenutkov zaprem telesne oči in »odprem oči srca« ter rečem: »Moj dragi Jezus! Hvala ti za ta novi dan. Danes hočem s teboj hoditi po stezah tega dne, danes ti dovoljujem, da prečiščuješ moje misli, bdiš nad mojimi besedami, me vodiš pri vseh odločitvah in uravnavaš moja dejanja. Danes želim biti tvoje orodje, zato te prosim, uporabi moje roke in moje noge in po meni prinašaj vsem, ki jih bom srečal, svojo ljubezen in svoj mir.« To je moja jutranja zaveza z mojim Gospodom – na ta način sklenem z njim dnevno pogodbo o medsebojnem sodelovanju. Prosim ga, naj me čez dan na to zavezo večkrat spomni in mi jo pomaga uresničevati. Tako ga pooblastim, da je on vir moje moči, da on varuje najino zavezo, da on po meni pristopa k ljudem, ki jih srečujem, in jim prinaša žarek novega upanja.

Hvaležen sem Bogu za številne može in žene, ki jih pogosto srečujem in se nam pridružujejo na tej poti; hvaležen, da se tudi oni začenjajo vedno bolj

Dani Siter, odgovorni urednik glasila, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

zavedati, da morajo, vsak zase in skupaj kot zakonski par, sklepati te čudovite in odrešilne zaveze z Bogom.

Hvalim Boga, da te čudovite može in žene srečujem v mnogih zakonskih skupinah, da nas je dobri Bog pripeljal na skupno pot odrešenja, da lahko na tej poti drug drugega spodbujamo, se opogumljamo, utrjujemo v veri in si med seboj pomagamo …

Dobremu Bogu sem hvaležen za vsak zakonski par, ki zbere toliko poguma in se odloči ter naredi ta odločilni korak, se pridruži zakonski skupini ali se udeleži vikend seminarja in začne aktivno delo na svojem odnosu – začne aktivno graditi lepši jutri zase in za svoje otroke. Hvaležen sem Bogu, da zadnje čase preko naše spletne strani (www.diz.si) prejemamo vse več pisem zakoncev, ki se želijo vključiti v katero naših zakonskih skupin. Razveselim se vsake take pobude oziroma prošnje ali vprašanja.

Zato tudi vas, drage bralke in spoštovani bralci, vabim: »Pridite in se tudi vi sami prepričajte!

Pridružite se nam! Kaj če je zakonska skupina tudi za vaju prostor/okolje, ki sta ga že dolgo iskala in pogrešala?! Kaj če je zakonski vikend seminar tudi za vaju odskočna deska za poživitev in osvežitev vajinega odnosa!?« Vsi zakonci, ki so se doslej Temeljnega vikend seminarja udeležili, pa naj so bili poročeni manj kot mesec ali več kot petdeset let, se strinjajo in pravijo: »Tega se z besedami ne da opisati! To morate preprosto doživeti!« Zaradi velikega interesa (jesenski termini obeh seminarjev, temeljnega in nadaljevalnega, so bili vsi polni) v tej božični številki glasila objavljamo vse termine vikend seminarjev za naslednje leto in vas vabimo, da svojo sobo v hotelu ali duhovnem centru čim prej rezervirate. Člani in sodelavci Družine in Življenja smo prepričani, da če bomo svoje medsebojne odnose nenehno negovali tako, da se bomo družili z Jezusom (Apd 4,13), in jih prečiščevali v luči Njegove besede (1 Jn 1,7), lahko upamo, da bomo v moči Božjega Duha zajezili zgoraj omenjeni uničujoči cunami. Naj bo v letu vere to naša odločitev in naš prispevek k novi evangelizaciji.

Dani

Program DiŽ za leto 2013 Št. Dogodek 1. Regijska srečanja za voditeljske pare, januar/februar 2013, srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Veržej (Škofija MS), Koper (Škofija KP), Ljubljana (Škofija LJ) in Celje (Škofija CE in MB) 2. Vikend seminar za zakonske pare Nepozabni trenutki za naju, 8.–10. februar 2013, Ankaran, Debeli rtič 3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

Informacije in prijave Dani Siter, tel.: 07/490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: siter.dani@gmail.com

Turistična agencija BooM Krško, tel.: 07/492 16 74; gsm: 041/ 684 320; e-pošta: boom@siol.net Vikend seminar za zakonske pare Nepozabni trenutki za www.diz.si/prijavnica naju, 1.–3. marec 2013, Celje, sv. Jožef Nadaljevalni vikend seminar Božje kraljestvo je med www.diz.si/prijavnica vami, 15.–17. marec 2013, Crikvenica, Life Center Romarski pohod s križevim potom, 23. marec 2013 Ivo in Marija HALAS, gsm: 041/616 534 POMEMBNO OPOZORILO: Vsaj teden prej bodo na www.diz.si objavljene podrobnosti.

Nadaljevalni vikend seminar Božje kraljestvo je med www.diz.si/prijavnica vami, 12.–14. april 2013, Crikvenica, Life Center Nadaljevalni vikend seminar Teologija telesa Janeza www.diz.si/prijavnica Pavla II., 19.–21. april 2013, Crikvenica, Life Center erika@diz.si Počitnice za družine, 23.–29. junij 2013, Life Center, Crikvenica. V prijetnem okolju hotela Life Center bomo preživeli nekaj dni oddiha: lepa plaža, dobra hrana, udobne sobe, ugodna cena … Program (neobvezno): druženje, pogovor, molitev, petje … Vabimo vas, da se zaradi omejenih kapacitet čim prej prijavite!

Duhovni teden za družine, 2.–9. avgust 2013, Veržej Andreja in Janko Brumec, gsm: 070/863 693; e-pošta: janko.brumec@siol.net Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, milan.knep@rkc.si 13.–15. september 2013, Lovran pri Opatiji (Župnija LJ –Moste + izven – sprejmejo zunanjih 5–7 parov) Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 11.–13. www.diz.si/prijavnica oktober 2013, Celje, sv. Jožef Vikend seminar Nepozabni trenutki za naju, 25.–27.

Turistična agencija BooM Krško, oktober 2013, Ankaran, Debeli rtič tel.: 07/492 16 74; gsm: 041/ 684 320 e-pošta: boom@siol.net Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, www.diz.si/prijavnica 8.–10. november 2013, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, www.diz.si/prijavnica 22.–24. november 2013, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar Živeti danes v môči Duha, www.diz.si/prijavnica 29. november–1. december 2013, Life Center, Crikvenica

OBVESTILO: Tisti, ki nimate možnosti internetne prijave, se lahko na vikend seminarje prijavite po telefonu: 041/459 666 (ga.

Erika). Prosimo, kličite med 16.00 in 20.00 uro. Hvala.

OPOMBE: Točka 7: V preteklih letih smo že večkrat odkrivali zaklade Teologije telesa Janeza Pavla II. in vedno znova spoznavali, da vstopamo v »preddverje« velike skrivnosti, ki prinaša odgovore na temeljna vprašanja človeka tretjega tisočletja. Prav zaradi velikega bogastva, ki ga prinaša Teologija telesa Janeza Pavla II., smo se odločili, da bomo to témo vsako leto vsaj enkrat uvrstili na naš program. Vabimo vse tiste zakonce, ki se s to temo še niste srečali ali pa ste o tem že premišljevali in želite svoje védenje o Teologiji telesa osvežiti in ponovno poživiti, da se čim prej prijavite na ta seminar.

Točka 10, 13, 14 in 15: Téma seminarja Živeti danes v môči Duha bo osvetlila oziroma odgovorila na pogosta vprašanja kristjanov, ki se zavedajo, da je danes, ko se na poti duhovnega zorenja večkrat borimo z mlini na veter, težko živeti pravo krščansko življenje, da je sodobni kristjan izpostavljen premnogim napadom in skušnjavam hudega. Sprašujejo se, kako sredi življenjskih pretresov zdržati in ohraniti vero, kako priti do cilja, da bi lahko nekoč s Pavlom rekli: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7). Kot vsi nadaljevalni seminarji je tudi ta seminar namenjen zakoncem, ki se redno udeležujejo Nadaljevalnih vikend seminarjev in želijo v svoji osebni duhovni rasti narediti naslednji korak.

d Viken

nce

zako a z r na

semi

Vabimo vaju na »duhovno-romantični vikend seminar« za zakonce. Nadgradita in utrdita vajin zakon, spoznajta ter na novo doživita drug drugega!

8. do 10. februar 2013 Ankaran, Debeli rtič Info/prijave: BooM Krško, tel.:07/492 16 74; gsm: 041/ 684 320, e-pošta: boom@siol.net ALI 1. do 3. marec 2013 Celje, sv. Jožef Info/prijave: na spletni strani www.diz.si/prijavnica