Glasilo_DiZ-1-2009a by Društvo Družina in Življenje

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo - veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Glasilo, Letnik 8, št. 1, marec 2009, ISSN 1855-2110

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Jn 20,19-22

Slávi, moja duša, GOSPODA, vsa moja notranjost njegovo sveto ime. Slávi, moja duša, GOSPODA, ne pozabi nobenega dejanja njega, ki odpušča vso tvojo krivdo, ki ozdravlja vse tvoje bolezni, ki iz jame rešuje tvoje življenje, ki te krona z dobroto in usmiljenjem, Usmiljen in milostljiv je GOSPOD, počasen v jezi in bogat v dobroti. Z nami ne ravna po naših grehih, ne vrača nam po naših krivdah. Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna nad tistimi, ki se ga bojijo. Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva. Ps 103,1-4. 8. 10-12

kazalo

Slika na naslovnici: foto: Klemen Lajevec

UVODNIK NAGOVOR DiŽ NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA DELOVANJE DRUŠTVA Postati priča gospodovega vstajenja Vikend seminar v Ankaranu Molitev - moja priložnost HREPENENJA IN ISKANJA ŽIVETI S SVETIM PISMOM MOJ KOMENTAR DUHOVNA POBUDA PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA OSREDNJA TEMA: SVETOST HOJA ZA GOSPODOM IZ OČETOVEGA DNEVNIKA STARŠEVSTVO MOJA DRUŽINA KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA POSTNO PREMIŠLJEVANJE NAŠ POGOVOR IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI KRISTJAN V SODOBNEM SVETU VABILO K BRANJU ROMARSKO POHODNIŠTVO DAR ŽIVLJENJA MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

3 3 5 5 6 6 10 11 12 13 14 15 16 20 21 22 23 24 25 26 30 34 38 39 40 42 46

UVODNIK

PR I DI T E K VODI ( Iz 55,1) Pred leti me je nekdo vprašal, če je reka Sava v Krškem pitna. Kar začudil sem se, kako lahko pride komu sploh kaj takega na misel. Ne predstavljam si, kako žejen bi moral biti, da bi se odločil za požirek Save – v Krškem. Slišal sem, da so morali pred leti krški ribiči ribe, ki so jih v Savi ujeli, žive prinesti domov in jih dva do tri dni prečiščevati v čisti vodi v domači kadi, preden so postale užitne. Ob tem dogodku sem se prvič vprašal, zakaj je naša, nekoč bistra reka Sava, danes tako umazana. Odgovor je jasen: na njeni dolgi poti skozi našo lepo deželo so vanjo pritekle grde odplake in umazanije. Ko sem premišljeval o veri in o tem, kako težko je danes komu razložiti, kaj pomeni krščanstvo, odrešenje, Kristusovo učlovečenje, njegovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje, zakaj potrebujem Kristusa, ko imam pa »vsega dovolj«, ko nisem lačen ali žejen, niti nisem nag in osamljen …, sem ugotovil, da gre za podobnost s pitnostjo reke Save v Krškem. Le kaj imam v mislih? Trdim namreč, da je reka Sava še danes zelo pitna. Kje vendar, se bo kdo vprašal? Prav gotovo pri slapu Savica – pri izviru – tam vanjo še ni pritekla nobena umazanija oziroma odplaka. In kaj ima to skupnega z vero? Tudi naša vera je »pri izviru« zelo čista (sprejemljiva, zaželena, dobrodošla …) – brez primesi mnogih interpretacij in nepravilnosti tistih, ki so jo skozi stoletja »uradno« zastopali in si jo lastili. Nikakor nočem trditi, da je bilo vse slabo! Bog ne daj! Saj za mnoga današnja nesoglasja med kristjani in zaradi splošne odklonilnosti do vere niso krivi le »uradni« razlagalci nauka, pač pa so k temu veliko prispevali razni »-izmi« (racionalizem, materializem, komunizem, liberalizem …). Prav zaradi tega se moramo sami vedno vračati k izviru naše vere – v Gospodov objem – k osebnemu odnosu z njim, ki je naš Odrešenik in Gospod. Prav tako moramo k njemu voditi vse, ki ga iskreno iščejo in nam jih Gospod pošlje na pot, saj ima tudi danes vsak, ki Gospoda iskreno išče, priložnost, da pride k izviru, se tam odžeja – napije žive vode, vode, ki poživlja …

O tem premišljujem, ko razmišljam o poti svetosti, na katero smo vsi poklicani. Kako me nagovarja ta vzvišeni privilegij, ta vzvišena priložnost: postajati iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto … bolj svet, bolj podoben njemu, ki je za nas umrl in vstal! O tem pravi apostol Pavel: »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu –, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha« (2 Kor 3,18). In pri tem sploh ni pomembno kakšen je moj stan (poročen, neporočen, duhovniški ali redovniški …), kakšen je moj zemeljski rod, kdo so moji zemeljski starši …! Tudi ni tako težko (težko je le, če poskušamo z lastnimi močmi). Pomembno je zavedanje, da smo zaradi Jezusove daritve na križu v Očetovih očeh vsi, ki vanj verujemo, sveti. Na nas je le, da si prizadevamo (prispevamo svoj delež, ki je le v tem, da s Svetim Duhom, ki v nas deluje, sodelujemo), da »z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo«, kar pomeni, da z njim ohranjamo tesen stik in v moči Svetega Duha (ne s svojo močjo) hodimo z njim iz trenutka v trenutek. Vse drugo – naše posvečenje – je Očetova volja in njegovo delo v nas. V tej številki našega glasila smo o tem, kako kdo razume pot svetosti, kako kdo razume naše posvečenje oziroma posvečevanje, pisali zakonci in duhovnik. Upamo in želimo, da bi ta razmišljanja mnoge nagovorila in mnoge spodbudila k zavzetemu iskanju Gospodove volje in njegovega obličja, ki se nam na različne načine razodeva. Da bi Ga videli v svojih bližnjih, da bi mu hoteli in znali prisluhniti, da bi mu hoteli in znali slediti! Dani Siter, glavni urednik

Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke« (Jn 20,27)! V teh dneh se bolj kot sicer sprašujemo: »Kaj pa zame pomeni Jezusovo vstajenje od mrtvih? Ali ob tem obnemim in mi vzame sapo, ali gre vsa stvar neprizadeto mimo mene?« Brez dvoma tudi mi danes – tako kot nekoč Tomaž – potrebujemo otipljivo izkustvo Gospodovega vstajenja. Zadeti nas mora kot strela. Da bi vsi mi v teh svetih velikonočnih dneh doživeli osebno srečanje z Vstalim Kristusom, da bi vsi mi doživeli njegov dotik in bi izkusili njegovo vsepresegajočo ljubezen, da bi kot Tomaž tudi mi vsak dan znova rekli: »Moj Gospod in moj Bog!« in mu dovolili, da v nas zmaguje in nas dviguje iz grobov raznih strahov, nevere, malodušja in samozadostnosti. sodelavci DiŽ MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NEKAJ MISLI O MOLITVI A Place of Quiet Rest, Nancy Leigh DeMoss.

ČAS: Poskrbim, da sem »na samem« z Bogom. Brez jutranje molitve bi bilo moje delo neučinkovito. Postal bi slaboten in nemočen (Oswald J. Smith). BRANJE: Pozorno preberem in premišljujem dnevno Božjo besedo . Ko »govori« Sveto pismo, govori Bog (Sveti Avguštin). Božja beseda je kruh, je voda, je nasvet, je življenje. Je neprekosljiva in nadnaravna, vse zadovolji in vse izpolni. POSLUŠANJE: »Vstopim« v Božjo besedo. Moje branje naj bo molitev, naj bo zbrano, naj bo načrtno. Naj bo moj cilj, da Božja beseda izpolni moje srce in moje življenje in na ta način neguje (prehranjuje) moj zaupen in oseben odnos z Jezusom, ki je živa Božja Beseda. UČENJE: Naj Božja beseda vedno bolj postaja del mene. Ko berem Božjo besedo, je prav, da imam pri sebi zvezek in pisalo. Zapišem nova spoznanja, ki sem jih med branjem prejel; zapišem svoje misli, vprašanja, odgovore, …; naj to postanejo mejniki na poti moje duhovne rasti. SLAVLJENJE: Darujem Bogu »kadilno daritev« ljubečega srca. Slavljenje je izraz vere in dejanje človekove volje. Slavljenje poveličuje Boga in vedno zahteva človekovo sodelovanje. MOLITEV: Zahvalim se za pravico, ki jo imam, da smem govoriti z Bogom. Pogosto se dogaja, da ne molim, ker nisem obupan. Slabotna molitev je največkrat stvar ponosa, samozadostnosti, lenobe in pomanjkanja osebne discipline.

MOLITEV ZA NAŠE DRUŽINE Sveti Bog, naš ljubljeni Oče! Predte prinašamo vse naše družine. Milostno se ozri na njihove stiske, Gospod! Ozri se na fronte v naših družinah: Fronte med ženami in možmi … Fronte med starejšo in mlajšo generacijo … Fronte med snahami in taščami … Fronte med starši in otroki … Fronte med brati in sestrami … Tebi, Usmiljeni Oče jih izročamo. Tebe, Usmiljeni Sin, vabimo v njihovo sredo. Tebe, Usmiljeni Sveti Duh prosimo, da jih vodiš po poti ljubezni in odpuščanja. Amen.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MAREC 2009

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

ON MORA RASTI (Jn 3,30) Bolj ko premišljujem o moji poti svetosti, bolj mi je jasno, da pri tem ne gre za moje delo – gre le za moje sodelovanje z Božjo milostjo. Vse drugo – rast moje svetosti - je Božje delo ali kot pravi sam Jezus, ko citira starozaveznega pisca: »Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh« (Mt 21,42). Zanimivo pri tem je dejstvo, da je moja pot svetosti pravzaprav moja dolžnost in moja izbira. Gre namreč za to, da sem vsak trenutek pred izbiro – vsak trenutek dneva je stvar moje izbire. Tudi zdaj sem pred izbiro: ali naj premišljujem in pišem naprej, ali naj grem gledat TV. Tudi v trenutku, ko mi žena kaj reče, kar mi ni najbolj všeč, je pred menoj izbira: naj vzkipim in se umaknem za »okope užaljenosti in jeze« od koder jo »z vsemi topovi napadam«, ali pa jo poskušam razumeti in biti do nje pozoren in občutljiv (Saj moram pravzaprav priznati, da ne poznam vseh njenih vzgibov, vseh podrobnosti njenega notranjega počutja - ne vem, kaj je danes doživela, koga je srečala, s kom se je pogovarjala po telefonu, kaj jo je prizadelo …). Konec koncev me k pozornosti in občutljivosti do moje življenjske sopotnice zavezuje tudi moja poročna obljuba (Seveda, če sem mislil resno, ko sem rekel: »… obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči …«) ter misel, ki mi jo je že večkrat povedal moj dragi prijatelj, apostol Pavel: »Tako so tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe« (Ef 5,28). Priznam ali ne, Pavlovo šokantno naročilo me vznemirja. Kar naprej mi prihaja na misel, da bi moral Pavel zapisati podrobnejšo razlago teh besed. Pričakoval bi, da mi bo bolj natančno pojasnil, kdaj sem dolžan svojo ženo ljubiti. Pričakoval bi, da bo rekel, da sem jo dolžan ljubiti, ko si ona to zasluži, ko je do mene prijazna, pozorna, ko bo dobre volje, ustrežljiva in dobrosrčna … Pa tega nikjer ne zasledim. Šokantno in zoprno, kajne. Kar ukaže mi, naj jo ljubim takšno, kakršna je, pa čeprav je nerazpoložena, zaskrbljena, žalostna, utrujena in zaradi tega tudi sitna … In če se vrnem k svetosti, poskušam razumeti, da je rast moje svetosti v bistvu rast Kristusovega življenja v meni. Saj sem že tolikokrat sebi in drugim ponovil tisto definicijo kristjana, ki pravi: »Kristjan je tisti, ki dovoli, da Jezus po

svojem Svetem Duhu v njem živi in dela!« Če torej želim biti kristjan, moram Kristusu dovoliti, da v meni živi in dela. In svetost oziroma posvečevanje ni nič drugega kot nenehno dovoljevanje Kristusu, da v meni živi in dela – je nenehno odločanje za Kristusa. Da, nenehno zavedanje, da gre za trenutek moje izbire, nenehno zavedanje, da je odločitev na moji strani – jaz sam se želim svobodno odločiti za Jezusa. Sam to najbolje razumem, če v srcu nenehno zaznavam tiho molitev, če v srcu nenehno ponavljam besede kot na primer: »Gospod Jezus, tebi izročam vse svoje življenje – ta trenutek še posebej. Da, Gospod, prav ta trenutek ti dovoljujem, da ti v meni živiš in delaš, da ti v meni kraljuješ. Gospod, ne želim, da si v meni prisoten le kot gost, ki se ne sme premakniti iz fotelja v dnevni sobi. Želim, da si prisoten kot kralj, ki ima oblast in svobodo gibanja, kot kralj, ki izdaja jasne odredbe in ukaze. Zato te ta trenutek prosim, moj Gospod, da me, po svojem Svetem Duhu, po katerem si v meni dejansko prisoten, v to verujem, ti vodiš, da ti usmerjaš moje misli, besede in dejanja. Ta trenutek te prosim, da mi daš milost odpuščanja samemu sebi in osebi, ki me je prizadela. Ta trenutek te prosim, da mi pokažeš svojo voljo, da mi pomagaš pri odločitvi. Naj ta trenutek v sebi začutim močno željo po tvoji prisotnosti. Željo po tem, da bi ti služil, da bi bil ti moj kralj, moj Gospod in moj Odrešenik ...« Želim stopati po poti svetosti, vendar hkrati ugotavljam, da se tolikokrat spotaknem in padem, da tolikokrat klecnem pod težo vsakdanjih bremen, da me tolikokrat popade malodušje … In kaj sedaj? Naj odneham? Nikakor ne! Dejstvo je, da pot svetosti ni lahka. Dejstvo je, da je pot svetosti nadnaravna pot. Dejstvo je, da jo lahko prehodi le sam Gospod, Jezus Kristus. Zato se tudi danes ponovno odločam zate Gospod. Odločam se, da želim tudi danes v moči tvojega Svetega Duha stopati po poti svetosti. Pri tem pa ne računam na svojo dobroto in svojo moč, ki je ni, pač pa računam nate. Ti hodi z mojimi nogami, Gospod, ti govori in poslušaj po meni, ti ljubi in odpuščaj po meni, ti v meni rasti (Jn 3,30), meni pa daj, da se bom učil ponižnosti. Dani

ZAHVALA ZA POMOČ Z Božično številko glasila ste prejeli položnico, s katero smo vas prosili za vaš prostovoljni dar društvu – prosili smo vas za pomoč pri pokrivanju raznih stroškov, ki nastajajo pri delu našega društva oziroma pri našem poslanstvu. Zahvaljujemo se vam, ker ste mnogi našo prošnjo vzeli zares in ste nam darovali svoj prispevek. S tem ste pokazali svoj pripadnost in svojo podporo delu, ki ga opravljamo sodelavci DiŽ, ko se trudimo in na razne načine v raznih krajih po Sloveniji vabimo zakonce in starše na pot gradnje medsebojnih odnosov. Če drži trditev, da je družina obrambni zid države, smo vedno bolj prepričani, da le s skupnimi močmi lahko »gradimo ta zid«, da le s skupnimi močmi lahko utrjujemo temeljno vrednoto družbe in Cerkve – družino. Še naprej se bomo trudili, da bomo trdno stali na okopih večnih vrednot, med katerimi je prav gotovo družina visoko na lestvici. Vabimo vas, da se nam pri tem poslanstvu tudi v bodoče pridružite, da nas še naprej podpirate s svojimi molitvami in s svojimi darovi. Sodelavci DiŽ

MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA PRIČEVALSKI PARI

POSTATI PRIČA GOSPODOVEGA VSTAJENJA

»Cerkev danes potrebuje pričevalce«. Te in podobne besede večkrat slišimo in se morda sprašujemo, kaj pravzaprav pomenijo? Sam sem se z njimi prvič srečal davnega leta 1978 – kmalu po najini poroki. Po milosti Božji sva takrat spoznala brate in sestre v Kristusu, po katerih sva prejela spoznanje in zavedanje, da smo vsi kristjani poklicani, da postajamo Jezusove priče – »priče njegovega vstajenja« (Apd 1,22), da nam je vsem (ne le apostolom in njihovim naslednikom škofom in duhovnikom) zaupano Veliko naročilo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence, krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,18-20). To spoznanje in zavedanje je spremljalo veliko pričevanj o tem, da je Jezus danes »enako živ« kot je bil pred dva tisoč leti, da si On želi v meni in po meni delati in živeti, da je živa in dejavna tudi Božja beseda, ki jo Bog namenja vsakomur izmed nas, nas po njej osebno nagovarja: »Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). Vsa ta spoznanja, ki so naju takrat navdušila in opogumila za evangelizacijo, so kasneje pripomogla tudi k temu, da sva zmogla narediti korak v veri in iti za Gospodovim klicem.

Postati priča Gospodovega vstajenja je za vse nas velik izziv in k temu smo zares vsi povabljeni. Nekateri zakonci, ki smo že kdaj bili povabljeni v župnijo z namenom, da bi s svojim pričevanjem nagovorili zakonske pare, starše birmancev in prvoobhajancev ali celotno farno občestvo, ali pa smo bili povabljeni kot sodelavci pri misijonu, smo se v preteklem letu začeli občasno zbirati v Stični. Zavedamo se, da je pričevanje o našem osebnem izkustvu srečanja s Kristusom zahtevna in odgovorna naloga, zato se želimo za to ustrezno

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

usposobiti in pripraviti, da bomo, ko nas povabijo, vedeli, kaj je »razlog upanja, ki je v nas« (1 Pet 3,15). Na našem februarskem srečanju nas je najprej nagovorilo Štefanovo pričevanje in njegova mučeniška smrt, sicer pa smo veliko časa posvetili apostolu Pavlu in njegovemu razumevanju pričevanja. Pavla smo spremljali v odlomkih Apd 22 in Apd 26. V obeh odlomkih Pavel pripoveduje svojo zgodbo: kako je živel pred srečanjem s Kristusom, kako se je s Kristusom srečal (natančno pove,

MAREC 2009

DELOVANJE DRUŠTVA

VIKEND SEMINAR V ANKARANU marec 2009

kaj se je z njim zgodilo na poti v Damask) in kako se je njegovo življenje korenito spremenilo po srečanju s Kristusom. In prav temu pravimo OSEBNA ZGODBA SPREOBRNJENJA. Če sem se osebno srečal s Kristusom, imam tudi sam svojo osebno zgodno spreobrnjenja. Tudi sam lahko kot apostol Pavel povem, kako sem živel pred osebnim srečanjem s Kristusom (preden sem mu izrekel svoj osebni »DA!«), kako, kdaj in kje sem ga osebno srečal – kdaj sem jaz »padel s konja« (kaj me je nagovorilo: je bila to misel iz Svetega pisma, ali je bil to trenutek stiske, v katerem sem spoznal svojo nemoč in sem Kristusu odprl vrata svojega srca, ali je bilo to pričevanje kristjana, po katerem me je Jezus nagovoril …) in kako se je moje življenje po srečanju s Kristusom spremenilo.

Zopet je za nami prvi vikend seminar v letošnjem letu. Ne pretiravam, če rečem, da je bil v vseh pogledih lep. Vreme je bilo krasno, vzdušje med pari tudi, hotelske usluge na primernem nivoju … In se je dogajalo … Ostajajo lepi spomini na sprehode ob obali in mnogo iskrenih pogovorov med možem in ženo, spomini na pogovor z duhovnikom in čudovito sobotno mašo na Markovcu s škofovim nagovorom, spomini na nedeljsko mašo in dobrodušno Janezovo razmišljanje … Mnogi so bili prvič brez otrok in zato je bil to za mnoge zares »medeni vikend« ... Ko premišljujemo o tem, kaj se pravzaprav dogaja v srcu moža in žene, ki se odločita, da želita drug drugemu podariti 48 ur svojega dragocenega časa, ugotovimo, da gre pri vsej stvari za posebno odprtost. Dejansko vse, kar se z njima in v njuni okolici dogaja, spodbuja k tej nenavadni odprtosti. Prav zato je čas, ki ga zakonca preživita na seminarju, zelo dragocen in ga ne moremo primerjati z dopustom ali s časom, ki ga preživita »v brezdelju«. Vabimo zakonce, ki doslej še niso zbrali poguma za tako odločitev, da se preprosto odločijo in se za naslednji seminar, ki bo v mesecu oktobru (glej program na zadnji strani glasila), že sedaj prijavijo. Sodelavci DiŽ

Zakonce, ki se usposabljajo, da bi postali vedno bolj živi in pogumni Kristusovi pričevalci, priporočamo v molitev in v Božje varstvo, predvsem pa Boga prosimo, da bi bili vedno bolj ponižni Gospodovi služabniki, ki bodo v vsakem trenutku pripravljeni slediti vodstvu Duha. Dani

MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ANKARAN zloženka - vabilo Minilo je sedem let od najine poroke. Kakšni lepi spomini na tisti dan! Z vsem srcem, dušo in z vsem razumom sem rekla da. Še danes v meni vre vsa tista ljubezen. V prvih letih zakona je bilo potrebnega mnogo prilagajanja. V zadnjem letu pa so se stvari v najinem družinskem življenju začele zapletati. Moževa nenadna bolezen, hude stvari v moji osnovni družini, ob vsem tem skrb za drugega otroka- dojenčka, bližajoči se čas ponovnega nastopa službe. Pod težo tolikih bremen sem postajala malodušna, čutila sem osamljenost, zame ni bilo izhoda. Samo čakala sem, kdaj bo vsega konec. Po pogovoru s šefom sem se vračala domov in zamišljeno korakala po mestu. V tistem me znanka povabi na kavo. Samo na videz sva se poznali, nikoli se nisva zares pogovarjali. In sem kar prisedla, kar ni v moji navadi. Da me vabi na predavanje o odnosih med zakoncema, je rekla. Nisem imela moči in volje za kakršnokoli oporekanje, zato je padel moj da. Pa je nadaljevala: »Bi vidva hodila v zakonsko skupino?« Eh, zakaj pa ne, sem pomislila in spet rekla: da. Bila je zadovoljna. Nekaj sva še rekli in se poslovili. Tisti moj da je bila moja obljuba, ki mi ni dala miru. Kljub nejevolji sem se odpravila in šla na tisto predavanje. Seveda sem zaradi dojenčka - ga je bilo potrebno še nahraniti, malo zamudila. Tiho sem sedla na stol v zadnji vrsti. Znanka, ki me je povabila, me je z nasmeškom pozdravila takoj, ko me je zagledala. Poskušala sem slediti predavateljema. Komaj sem zbirala misli. Ob koncu predavanja mi je predavateljica potisnila v roko zloženko, ki je vabila na vikend konferenco za zakonce. Porinila sem jo v žep in šla. Doma sem jo odložila na polico, kjer je čakala name nekaj dni. Potem sem jo

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

vzela v roke. Še danes se živo spominjam fotografije na prvi strani: nasmejana mož in žena, objeta. »Kako dolgo midva že nisva bila tako sproščena in vesela drug ob drugem? Kje sva midva?« je kričalo v meni. To midva morava iti, se je oglašalo v meni, ko sem brala napisano. »No ja,« je rekel mož. »misliš, da bi to bilo v redu? Ne vem, če je to za naju.« Pa sem naju prijavila. In odjavila. Iz zloženke je vabil naslednji datum. Spet sva bila prijavljena in zopet odjavljena. Vse močneje me je vleklo in se v meni oglašalo, da morava iti. Tisti sklenjeni roki s poročnima prstanoma mi nista več dali miru. V tretje je uspelo. Ni šlo brez zapletov. A sva prispela! In to je bil za naju pravi blagoslov. Močan, trajen, takšen, ki življenje spremeni in te ne popusti. Tudi po petih letih ne. Samo naprej in naprej te vleče. V zakonski skupini sva že peto leto. Najin odnos iz dneva v dan in iz preizkušnje v preizkušnjo raste. Vedno bolj se zavedava resničnosti psalmistovih besed, ko pravi: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji« (Ps 127,1)«. Hvala Bogu za tisto zloženko, ki mi je segla v srce in me vedno znova vabila. Hvala Bogu, da sva končno našla pot. Anita

TEMELJNI VIKEND SEMINAR 17 let sva malo naprej, malo nazaj plezala na vrh gore. Včeraj sva pa v 55 minutah prispela nazaj v dolino. Bil je trd pristanek … Po čudovitem vikendu za zakonce sva prišla nazaj k družini. 48 ur sva prvič preživela brez otrok. Bilo je tako drugače, mirno, skoraj popolno. Imela sva čas samo zase.

MAREC 2009

DELOVANJE DRUŠTVA

Končno sva se pogovarjala, marsikaj tudi bolečega povedala, marsikaj odkrila. In odkrila sva čudovite stvari, ki nama pričajo, da se imava dovolj rada, da bova zmogla iti še na kakšno višjo goro, kot je bila prehojena.

Bilo je čudovito slišati pare, ki so pričali o tem, kako živimo. Kot bi midva govorila … Le da do zdaj najinih težav včasih preprosto nisva znala poimenovati in zato tudi ne razčistiti. Navdušujoče spoznanje

je bilo, da sva normalen par, ki se prepira, raziskuje, ljubi ... Vendar, do zdaj sva bila midva, na seminarju sva pa še spoznala, kako je, če nad nama ves čas po najini priprošnji bdi Ljubezen. Seminar je bil za naju nov začetek. Le da zdaj ne lebdiva kot pred 17 leti, ampak se pobirava po trdem pristanku. Tu sva, midva, najini zaželeni in ljubljeni otroci, vsak dan znova. Le še Nekoga morava spustiti k nam, pa nam bo lažje skupaj plezati na visoke vrhove. Med ponovno svečano poročno zaobljubo se nama je rodila nova nečakinja Pija. Sprejela sva jo kot znamenje novega rojstva, kot spomin in opomin tudi za najino na novo rastočo Ljubezen. In »Če je Bog z nama, kdo je zoper naju …« - nihče. Hvala Bogu za zakonce, ki so prepoznali in sprejeli klic, da s svojimi izkušnjami in močmi pomagajo zakoncem. Marija in Sandi Jereb iz Vrhnike

ROMANTIČNI VIKEND SEMINAR Vabimo vas na Vikend seminar za zakonce (vabljeni tudi tisti, ki to »uradno« (še) niste, pa se v skupnem življenju srečujete z enako dinamiko sobivanja kot poročeni!) z naslovom ZAKONCA NA SKUPNI POTI. Vikend seminar bo od petka, 16. oktobra, s pričetkom ob 17.00 uri, do nedelje, 18. oktobra 2009 (po kosilu), na Debelem rtiču pri Ankaranu. Namen seminarja: sebi in svojemu odnosu zakonca podarita 48 ur časa. (To je dragocena investicija v njun odnos: »Kakovosten partnerski odnos je temelj starševstva«, pravi psihologinja, Julija Pelc.). Seminar je sestavljen iz: predavanj – Zakonci zakoncem – in pogovorov med zakoncema (ni pogovorov v manjših skupinah!). Udeleženci imajo na voljo dovolj časa sprehode ob morju in kopanje v bazenu z ogrevano morsko vodo. Pustite se razvajati in si privoščite romantično doživetje! Privoščite ga tudi svojim bližnjim: bratom, sestram, sodelavcem, prijateljem, staršem, otrokom …! Podarite jim darilni bon – vikend paket. Več informacij na GSM: 041 770 200.

MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MOLITEV – MOJA PRILOŽNOST

MIR V OAZI MIRU

NADALJEVALNI SEMINAR

V Sahari življenja, ko se nam sredi vsakdanjih skrbi in obveznosti vedno bolj redki trenutki počitka zdijo le še kot fatamorgana, ki ne prinese pravega počitka in novih moči, človek zares zahrepeni po »oazi miru«. Ta misel se je pravkar potrdila skupini zakoncev, ki so se iz vseh koncev naše lepe dežele zbrali na Ljubelju – v Oazi miru. Povezala nas je želja, da v Ankaranu začeto delo nadaljujemo – da nadgradimo spoznanja, da se še bolj približamo drug drugemu in Bogu, da vsaj za kratek čas izklopimo svoje vsakdanje obveznosti in skrbi, da se vsaj za nekaj ur ustavimo drug ob drugem, se začutimo, drug drugemu pogledamo v oči ter se skupaj zazremo v isti Cilj in v veri skupaj prestopimo prag upanja. Povezala nas je molitev in prepričanje, da smo na pravi poti in da na tej poti nikakor nismo sami. Slabo vreme nas ni motilo, saj smo imeli več časa za medsebojne pogovore, za skupna iskanja Gospodovega obličja … Ne vemo, kaj je Gospod komu prišepnil, kako je koga nagovoril za nov korak v veri, za novo zvestobo in novo predanost. Vemo pa, da smo iz Oaze miru vsi odhajali okrepljeni in poživljeni – pripravljeni na nove izzive in da je vsak zase in vsak par posebej v svojem srcu sklenil novo prijateljstvo s samim seboj, s svojim sozakoncem in z Gospodom. Naj živi to prijateljstvo in naj rojeva bogate sadove!

INVESTIRALII SMO ČAS V ZANESLJIVE DELNICE Bilo je oktobra lani, ko sva se na seminarju v Ankaranu prvič bolj »od blizu« srečala z zakonci oziroma sodelavci gibanja Družina in Življenje. V njihovi družbi sva ponovno začutila mir in drug drugega – kot da sva po dolgem, napornem potovanju zopet prišla domov. Spoznala sva, da lahko stopava po poti življenja takšna kot sva, saj naju Bog prav takšna ljubi. Ker sva takrat začutila, da se iz tega studenca lahko hraniva in v tej smeri utirava pot tudi najinim štirim odraščajočim hčeram, sva se brez pomislekov odločila tudi za nadaljevalni seminar.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

LJUBELJ, MAREC 2009

Tokrat smo se zbrali na Ljubelju, v OAZI MIRU, kjer smo iskali in spoznavali Gospoda. Spoznavali smo molitev – moč molitve, predvsem kako vsak dan živeti v molitvi in iz nje. Bogatila so nas medsebojna pričevanja, svete maše, spoved, pesmi, naša srca pa so očiščevali tudi smeh in solze. Posebej me je nagovorila in spodbudila ideja o molitvi po skupnem namenu, v kateri se bomo vsak dan na daljavo srečevali vsi udeleženci tega srečanja: »Gospod podari nam milost, utrdi nas v veri in usliši našo molitev«. Pot v dolino je bila prijetna in mirna, saj smo vedeli, da smo ta vikend vložili v »zanesljive delnice«, ki jih v današnjem svetu noro primanjkuje. Hvala vsem. Bernarda in Milko

MAREC 2009

HREPENENJA IN ISKANJA

DUHOVNI BOJ

Kaj pravzaprav je duhovni boj? Ali sploh razumem to besedno zvezo? Kakšne misli se porajajo v moji glavi, ko kdo omeni duhovni boj? Si predstavljam fronto? Spomnim se na film »Tanka rdeča črta« ali »Gospodar prstanov« - 3. del … Da, duhovni boj je prav to. Fronta! Satan se bori, da bi me pridobil na svojo stran. On ve, da je premagan, ve, da je Jezus na križu umrl in ga je premagal s tem, ko je na križ nesel vse moje grehe, pretekle, sedanje in prihodnje ... Vsi, ki v Jezusa verujemo, smo z njim umrli in tudi vstali. Pa kljub temu satan ve, da sem krhek, da se dam zlahka zapeljati, da moje obljube ne držijo, da sem nemočen ... Zato me hoče čim dlje odriniti od Kristusa. Da bi bil daleč od njega, da se ne bi spominjal, kaj je Kristus storil zame, da ne bi nikoli več stopil pred Jezusovo obličje, da se ne bi nikoli več kesal svojih grehov, da bi bil venomer satanov suženj, ki ga uboga na prvo besedo, ko mu kaj predlaga. Nekdo je rekel takole: »Ko te Satan pokliče po telefonu in te nagovarja, da se razjeziš, da si sebičen, da si neubogljiv, da si nesramen, obrekljiv, da si požrešen, da si prevelik grešnik, da bi te imel Bog sploh še rad, takrat ni nujno, da ga poslušaš. Lahko »poklopiš slušalko« in svoje misli usmeriš na Jezusa, na njegovo veselje, ljubezen, odpuščanje, na njegovo sprejemanje, na to, da te je on ustvaril takšnega, kakršen si in te ima prav takega rad, da te on ne obsoja, marveč te išče, kot pastir izgubljeno ovco, se te veseli, kot Oče izgubljenega sina, da mu veliko – največ – pomeniš ...« Satan se z vsemi silami bori proti meni. Njegov sovražnik sem. Zakaj? Zato, ker sem rekel svoj odločni in osebni »DA!« Gospodu. Ker hočem pripadati Bogu! Ker sem se odločil, da mi on (satan) ne bo več gospodoval. Kdaj pa mi Satan še gospoduje? Ko se odločim, da sprejmem njegovo ponudbo. In kakšna je njegova ponudba? Jeza, nevoščljivost, zavist, prepir, nasprotovanja, ločitve, razprtije, hinavščina, ljubosumje, sebičnost, iskanje lastnih užitkov in pozabljanje na druge, lenoba, odvisnosti od: droge, alkohola, pornografije, cigaret, brezdelja, požrešnost, pohlep ... Zanimivo je od bliže pogledati, na kakšen način me satan mami s svojo ponudbo, kakšen je njegov »način dela«, kako se ga da prepoznati, kakšne so njegove zvijače, kakšna je njegova strategija ... Pravzaprav pa Sveto pismo pravi, da ga lahko prepoznajo tisti, ki imajo »zaradi svoje trajne drže izurjena čutila, da razlikujejo med dobrim in zlim« (Hebrejcem 5,14). Pomembno je torej vedeti, kaj o tem govori Božja beseda. Da, zares je pomembno – morda mnogo bolj kot si mislim. Če pozorno berem, kaj se je dogajalo z Jezusom v puščavi, ko ga je satan skušal, opazim, da ga je skušal s ponudbami, MAREC 2009

pri katerih sam takoj podležem. Kaj pa Jezus? Je s satanom razpravljal? Ne! Z njim se ni prerekal, niti ni z njim modroval, ampak je na njegovo (satanovo) ponudbo odgovarjal z Božjo besedo – s tem, kar je imel v srcu – s tem, kar je nosil zapisano na stenah svojega srca. O tem me jasno poučuje evangelist Matej v 4. poglavju. Pomembno pa je, da poznam tudi druge dele Svetega pisma, v katerih so zapisane obljube, ki so namenjene meni – obljube kot je: » ... ker je tisti, ki je v vas, večji od onega v svetu« (1 Janez 4,4). Pri vsem tem premišljevanju o duhovnem boju pa ne smem spregledati dejstva, da je Bog »dežuren« 24 ur na dan – 7 dni v tednu, vsak dan v mesecu, celo leto in venomer. Kakšen Kralj! Kralj, ki je vedno na razpolago, kralj, na katerega lahko vedno računam in se nanj zanesem! O tem nas poučuje tudi apostol Jakob, ko pravi: »Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil« (Jakob 4,7). Satana sam – z lastnimi močmi - ne morem pretentati. Ima večtisočletne izkušnje. Lahko pa vsak trenutek dneva vedno znova izročim Jezusu in ga vsak trenutek povabim, da v mojem življenju kraljuje. Satan je pred Jezusom nemočen – pred njim bo pobegnil (pred njim, ki kraljuje v nas in po nas). Kaj to praktično pomeni: podvrzite se Bogu? Gre za konkretne reči. To niso le puhle beseda, ki nimajo nobene vrednosti. To so besede, ki zahtevajo in nagovarjajo zrelega človeka. Samo zrel človek je sposoben izročanja – je sposoben premagati samega sebe – svojo sebičnost - in se podvreči Bogu. Kako to razumem? Podvreči se pomeni narediti, da je kdo v takem (podrejenem) odnosu do drugega, da je pripravljen upoštevati njegovo voljo, zahteve ... In kakšna je v tem primeru njegova (Božja) volja? Jo poznam? Kakšen je ta odnos – odnos, ko se prostovoljno odločim, da želim upoštevati voljo – zahteve – Boga? Je to odnos suženjstva? Ali je to odnos svobode? To je vprašanje, ki je vedno burilo duhove. In na to vprašanje ne more odgovoriti tisti, ki Boga ne pozna, tisti, ki nima izkustva osebnega srečanja z Bogom, tisti, ki ni stopil na »osebno pot proti Damasku« (Pavel: Apd 22 in Apd 26) – pot osebnega spreobrnjenja. Komu sem se torej pripravljen podrediti? Komu sem pripravljen prepustiti nadzor nad svojim življenjem? Mar tistemu, ki ga ne poznam, ali tistemu, ki ga poznam? Kaj moram torej storiti, da Boga spoznam? Ga sploh želim spoznati? Prvi papež, apostol Peter, me pri tem spodbuja: »Rastite pa v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Njemu slava zdaj in do dneva večnosti! Amen« (2 Peter 3,18).

Dani DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ŽIVETI S SVETIM PISMOM vedela, da moram o napisanem razmišljati. Takrat sem samo brala. In zdelo se mi je, da sem še bolj poučena. Ko sem se poročila, je v moj novi dom z menoj prišlo tudi moje Sveto pismo. In stalo je na polici med knjigami, saj sem večino vsebine, vsaj meni se je tako zdelo, že poznala. Ko sta bila rojena otroka smo kupili še Sveto pismo s slikami, pa Sveto pismo za mlade in še veliko otroških knjig s svetopisemsko vsebino. In skupaj z otrokoma smo brali ter ob slikah spoznavali očake in Jezusa. Ko sta otroka, tako kot otroci to počno, pri vsaki zgodbi vprašala: ''Mami zakaj pa je bilo tako?'' sem v sebi prvič začutila praznino in nerazumevanje Svetega pisma. Nekako sem ''znala'' odgovoriti, vsaj toliko, da sta bila otroka zadovoljna.

SVETO PISMO IN JAZ Že pred časom sem Andreji obljubila, da bom napisala nekaj o mojem prijateljevanju s Svetim pismom. Ko me je pred dnevi poklicala in spomnila na mojo obljubo sem imela v trenutku tisoč in en izgovor. Le kaj naj jaz napišem? Jaz, ki se vedno, ko poslušam druge in njihov odnos do Svetega pisma, počutim tako neznatno majhno. Jaz, ki sem velikokrat podobna zapuščeni njivi, polni plevela, kjer semena težko najdejo dovolj sonca in vlage, da bi zrasla in obrodila sad. Pa vendar, Gospod seje in seje. Je neizmerno potrpežljiv. In občutek, da mi je dal Sveto pismo, besede večnega življenja, je blagodejen. Kot vrv življenja, ki je vedno ob moji poti. In ko mi spodrsne, se primem ter hodim dalje. Ko sem bila otrok smo pri nas doma imeli Sveto pismo s slikami. Svetopisemske osebe sem tako spoznavala z branjem in gledanjem slik ter pri verouku in maši. Sama sebi sem se zdela zelo poučena, saj so me zgodbe svetopisemskih mož in žena zelo pritegnile in veliko sem si zapomnila. Vedno sem si želela ''ta pravo'' Sveto pismo. Pri mladinskem verouku smo imeli čudovitega kaplana. Nekoč je opazil mojo stisko in mi Sveto pismo preprosto podaril. To je bilo moje prvo Sveto pismo. Brala sem hitro, brez premisleka, veliko strani naenkrat. Takrat še nisem DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Z odraščanjem otrok, ko so bile moje stiske pri vzgoji vse večje, se je večala tudi potreba po poglabljanju duhovnosti, po notranjem miru, ki ga čutiš ob molitvi in poglobljenem branju Svetega pisma. Iskala sem pomoč, ker nisem vedela, kaj mi pravzaprav manjka. Z možem sva se pridružila DIŽ-ovcem. Začela sva skupaj moliti in obiskovati zakonsko skupino. Kupila sem novo Sveto pismo s komentarji. Poskrbela sem, da smo vsi v družini imeli vsak svoje Sveto pismo. Vsa so bila varno shranjena na polici. Sama sem tu in tam z veseljem prebrala nekaj poglavij. Z možem sva ga uporabljala pri ''domačih nalogah''. Spomnim se, da je na enem izmed seminarjev Vilma vprašala: »A vi berete Sveto pismo? A ga berete vsak dan? Naj dvignejo roko tisti, ki ga berejo vsak dan ... Pa tisti, ki ga berejo vsaj enkrat tedensko ... Pa tisti, ki ga berejo poredko«. In bilo mi je nerodno. Roko sem dvignila pri zadnji skupini, pa še to, kot da bi dvigovala veliko utež. Te Vilmine besede so me dobesedno sesule. In hkrati sem vedela: to je to. Že dvajset let me Gospod čaka na polici. Čaka, da Ga sprejmem in živim po Njem. Ko sem zvečer Sveto pismo naključno odprla sem prebrala prvi dve vrstici Psalma 18: »Ljubim te, Gospod, moja moč, Gospod, moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj; moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam, moj ščit, rog moje rešitve, moje zatočišče.« Vedela sem. Ničesar drugega ne potrebujem. Našla sem Izvir. Našla sem Zatočišče. Našla sem Prijatelja. Našla sem Tolažnika. Našla sem Upanje. Našla sem sebe! Postala sem drug človek. Tudi ljudje, ki jih srečujem so drugačni. Drugače jih vidim in sprejemam. Z možem sedaj vsako jutro skupaj bereva Sveto pismo, ki se je iz police preselilo na ''častno mesto''. Brez tega enostavno ne gre več. Poskušava si zapomniti kakšno vrstico in o njej čez dan razmišljati. Skupaj moliva in prebereva Besedo med nami. Pridejo dnevi, ko je moja molitev površna, ko je dnevni vrvež močnejši od volje. Toda zavedanje, da Gospod odpušča, mi daje moč. Hvala ti Gospod! Erika Novak

MAREC 2009

MOJ KOMENTAR

MALE BITKE – VELIKI PORAZI Veliko premišljujem o vlogi moža in očeta, ki mi je zaupana, o tem, kako to svoje življenjsko poslanstvo razumem, kako ga izpolnjujem oziroma kako se zavedam svoje odgovornosti, ki jo je apostol Pavel izrazil z besedami: »Možje, ljubite svoje žene …« (Ef 5,25) in »Očetje, ne grenite svojih otrok …« (Kol 3,21). Bolj ko o tem premišljujem, bolj mi je jasno, da se na tem »bojnem polju« dogajajo moje vsakodnevne bitke. Premišljujem tudi o tem, kako te bitke razumem, kako sem zanje opremljen in usposobljen, kakšno je moje znanje in moja notranja drža, kako razumem sovražnika ... Pavel jasno pravi: »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu ...« (Ef 6,11.12). Kako jasno in kako osvobajajoče: moj sovražnik torej ni moja žena in niso moji otroci! Pa vendar je v naših medsebojnih odnosih nenehna napetost, nenehna dinamika, ki od mene terja stalno pripravljenost. Kako sem zares pripravljen na svoje bitke? Kakšna je »moja bojna oprema«, s katero stopam na ta bojišča? Da, prav ste prebrali. Rekel sem »moja bojna oprema«. Zakaj? Zato ker sem si, kot vsak dobro misleči sodobnik, izbral »sodobno bojno opremo«, ki je v primerjavi z »Božjo bojno opremo«, o kateri govori Pavel, veliko bolj simpatična – moderna. Lahko bi rekel, da je ta tako opevana sodobna bojna oprema povsem zasenčila Pavlovo. Pa ne le zasenčila, pač pa jo je sodobnemu človeku prikazala kot nekaj nesimpatičnega, zastarelega, preživelega in neučinkovitega ... In kaj je sodobna bojna oprema? V mislih imam razna znanja sodobnih mislecev, psihologov in filozofov, »oblečena v privlačne ovitke priročnikov«, ki se v vsaki trafiki ali veleblagovnici prodajajo kot svetovne uspešnice: priročniki za obvladovanje stresa, priročniki za razumevanje človekovih notranjih stanj, priročniki za mirno sožitje med možem in ženo, priročniki za vzgojo zrelih in odgovornih osebnosti … Nikakor nočem reči, da je vse, kar vzamem v roke, slabo. Sploh ne! Sprašujem pa se, zakaj ob toliki poplavi tovrstne literature naši odnosi niso vedno boljši, zakaj v naših družinah vedno bolj šepa, zakaj toliko stisk in agonij, toliko ločitev, razočaranj, nerazumevanja …? Kaj je narobe? Moj odgovor: napačno definiran sovražnik, napačno izbrana bojna oprema in nikakršna usposobljenost za bitko. Iz malih bitk nastanejo veliki porazi. Še bolj žalostna od poraza pa MAREC 2009

so sprenevedanja in prikrivanja dejanskega stanja – laž. In to je danes med nami pogost pojav. Poglejte kakšno polemično oddajo na TV – sprenevedanje in laž na deseto potenco. Vse to se dogaja tudi v naših medsebojnih odnosih – tudi in žal najprej v družini: nisem se pripravljen soočiti z lastno nemočjo in nesposobnostjo, nočem in ne znam videti svojega deleža v bolečini sozakonca ali otroka, nisem sposoben sprejeti deleža lastne krivde, zato začnem opravičevati svoje početje, iščem somišljenike, ki me pri tem podpirajo in potrjujejo »moj prav«, somišljenike, ki prav tako opravičujejo svoje slabosti, krivdo zvračam na druge (kot nekoč Adam: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel« (1 Mz 3,12) …). Na vsak način hočem biti zmagovalec, čeprav se globoko v sebi zavedam, da sem poraženec … Ne zavedam pa se, kako pomembno je načelo pri reševanju sporov med možem in ženo, ki pravi: »Kjer eden zmaga, oba izgubita«. Pa še to: nobena stvar, ki je utemeljena na sprenevedanju in laži, ne more ostati skrita in prikrita, ne more obstati. Mar ni tako tudi v primeru vojne? Prepričan sem, da so vsi, ki zanetijo vojno, najprej poraženci v »majhnih bitkah«: poraženci v svojih domovih, poraženci v odnosih: mož – žena, starš – otrok ... Brez porazov v teh majhnih vsakodnevnih bitkah tudi velikih porazov, kot je v zadnjem času srce parajoč »Barbarin rov«, ne bi bilo. Kakšen poraz »zmagovalcev« in kako težko ga je priznati! Kako težko je priznati krivdo in izreči besedo: »Oprosti!« Kako težko je izbrisati barvo laži, s katero so »ofarbane generacije«! Zato, dragi prijatelji, najprej postanimo zmagovalci v na videz majhnih bitkah! Ali z drugimi besedami: dovolimo Kristusu, da v nas zaživi in v nas zmaguje, da v nas zmaguje njegova ljubezen, njegovo usmiljenje in njegovo odpuščanje – da, najprej v lastnem srcu (Dostojevski je rekel: »Največje bojišče je človekovo srce«). Da pa bomo to zmogli, vzemimo zares besede apostola Pavla: »Naš boj se ne bije proti krvi in mesu« in si nadenimo Božjo bojno opremo (Ef 6,13-18). Le tako opremljeni bomo mogli v bitkah stati in obstati. Dani

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Brez porazov v teh majhnih vsakodnevnih bitkah tudi velikih porazov, kot je v zadnjem času srce parajoč »Barbarin rov«, ne bi bilo. Kakšen poraz »zmagovalcev« in kako težko ga je priznati!

DUHOVNA POBUDA

MOJ ZAKON, MOJA PRILOŽNOST

Pri tem je pomembna moja odločitev, da se namreč grehov (pa naj bo to mojih ali pa grehov mojih bližnjih) ne oklepam, pač pa jih položim na Njegov križ, jih potopim v Njegovo kri, se jim odpovem.

Mojzesova knjiga me uči, kako je Bog ustvaril moža in ženo z namenom, da bi skupaj odsevala »bogupodobnost«. Že na začetku si je Bog zamislil, da bi bila združitev med možem in ženo pot večine ljudi na svetu, da bi bila to pot, po kateri naj bi hodili proti končnemu cilju – svetosti. Včasih sem mislila, da so k svetosti poklicani samo posebni ljudje, ki prejemajo posebne milosti in da prav zaradi izbranosti in posebnih milosti postanejo svetniki. Če beremo življenjepise svetnikov, se nam ta misel potrjuje. Ni potem normalno, da sebe ne vidimo na tej poti in se doživljamo daleč proč od teh idealov? Če pa nisem del tega sistema, del te poti, ki ji pravimo pot svetosti, se ni vredno truditi za nekaj, kar je tako oddaljeno od mojega vsakdana in mojih možnosti. Slutim, da danes večina kristjanov oziroma tistih, ki se imajo za kristjane, razmišlja na ta način in ostaja daleč od Božjega namena, za katerega smo bili ustvarjeni in poklicani. Pred nekaj leti sem prvič slišala, kaj pomeni besedica »svet« – kot jo pojmuje apostol Pavel in drugi pisci Nove zaveze. V pismu Rimljanom Pavel piše: »Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti«. Prav tako imenuje tudi brate v Korintu, Efezu in v Filipih. Iz njegovih besed razberemo, da Pavel te svoje »svete« poučuje o vsakdanjih stvareh kot so: medosebni spori, prešuštva, jeza, zavist … Zakaj bi sicer v pismu Galačanom omenjal sadove mesa, če jih ne bi med njimi opažal? Da, torej vsi ti, ki jih je Pavel imenoval »svete«, niso kaj dosti drugačni, kot smo ljudje današnjega časa. Očitno so imeli zelo podobne probleme, kot jih imamo mi danes. V pismu Efežanom se Pavel dotakne prav resnic in težav, ki jih je videl med zakonci tedanjega časa. Možem naroča, naj ljubijo svoje žene, kar pomeni, da je opazil pomanjkanje le-tega med možmi tedanjega časa, in ko opozarja žene, naj svoje može spoštujejo, jim to naroča prav zaradi tega, ker vidi, da je ženam to težko izpolnjevati. Sveto pismo namreč vedno opozarja na tiste stvari, ki jih je težko storiti, a so kljub temu potrebne, če hočemo normalno živeti. Torej živeti življenje in poklicanost k svetosti v zakonu je vedno bil in vedno bo velik izziv. Prav to doživljava tudi midva v najinem zakonu. Med nama je veliko trenutkov, ki jih ne bi mogla opredeliti kot najino pot k svetosti. Velikokrat se znajdeva v razpoloženju, ko se vidiva kot nemogoča, kot vse kaj vse drugega, kot bi si želela biti, nesposobna spremeniti sebe, svoje reakcije, svoja občutja. Od tega,

da bi lahko mislila, da sva na pravi poti svetosti, sva še zelo daleč. Pa vendar, o čem je torej pisal Pavel, ko svoje naslovnike nagovarja kot »svete«? So tudi oni živeli tako običajno življenje, kot ga živimo mi? So tudi oni doživljali to pot kot tisto težko pot posvečevanja? Nekdo je rekel, ko si enkrat poročen, si poročen in ni več ne ure, ne dneva, ne noči, ko ne bi vplivala drug na drugega, v dobrem ali slabem, če to hočeva ali ne. Da, to je najin izziv in prav ta nama je podarjen, da ga obrneva v dobro, da se obrusiva, da postajava vedno bolj to, za kar naju je Bog poslal na ta svet in tako izpolnjujeva svoje poslanstvo. Prav on, sveti Pavel, me namreč poučuje o tem, kako je pot svetosti prav hoja v veri in to v veri v Jezusa Kristusa, ki je umrl zaradi mojih konkretnih vsakodnevnih grehov. Ali je v tem torej moja rešitev? Ali ni prav pot svetosti pot odrešenja? Da, odrešenja in odreševanja iz mojih konkretnih grehov in situacij, mojih slabih navad, mojih slabih nagnjenj, moje slabe volje … »On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja,« (Rim 4,25) poudarja Sv. Pavel. Bog je naredil tisto, česar jaz ne zmorem. On je plačal kazen za moj greh in za vse grehe na tem svetu. Ali torej vzamem to dejstvo kot priložnost zame, ali verjamem, da je umrl tudi za moj dotični greh, ali verujem, da on lahko vstopi v mojo vsakdanjo, čisto vsakdanjo težavo? Da, moj Bog je tisti, ki želi moje aktivno sodelovanje. Ne pušča me samega, ne vriva se v moje svobodno odločanje; On je svojo nalogo opravil že pred 2000 leti, zdaj pa čaka in čaka, da mi podari svojo konkretno ljubezen, komaj čaka, da Ga povabim v svoj vsakdan. Ne samo takrat, ko mi uspe zmoliti, narediti dobro svojemu bližnjemu, ko mi uspe priti k sveti maši, pač pa tudi takrat in predvsem takrat, ko tako nujno potrebujem Njegov dotik, Njegovo ozdravljenje, Njegov usmiljeni pogled … Zato je prav, da mu svoje konkretne grehe vsak dan znova in znova izročam. Pri tem je pomembna moja odločitev, da se namreč grehov (pa naj bo to mojih ali pa grehov mojih bližnjih) ne oklepam, pač pa jih položim na Njegov križ, jih potopim v Njegovo kri, se jim odpovem. Potem šele lahko sprejmem odpuščanje, odrešitev in šele tako ima Jezusova smrt tudi zame konkreten pomen. Šele tako lahko Jezusova daritev na križu prinaša konkretno odrešenje, šele tako lahko doživljam Veliko noč v svojem vsakdanu. Le On je namreč moja pot svetosti. Le On je najino edino upanje. Vilma

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MAREC 2009

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

POKLICANOST ZAKONCEV K SVETOSTI Po drugem vatikanskem cerkvenem zboru je povsem jasno, da smo vsi kristjani poklicani k svetosti in da ni nobena poklicanost znotraj Cerkve privilegirana. Vsi smo poklicani, da se odpremo Božji ljubezni, jo sprejmemo in ji dopustimo, da naše življenje postane podobno življenju Jezusa Kristusa in da skupaj z njim živimo darujočo ljubezen med njim in Očetom ter do vsakega človeka in vsega stvarstva. To je temeljna poklicanost vsakega kristjana, torej tudi vsakega zakonskega para. S krstom namreč ne pripadamo več sebi, temveč Jezusu Kristusu, njegovi ljubezni, ljubezni med njim in Očetom. In kolikor bolj zavestno sprejmemo njegovo ljubezen, njegovo odrešenje in posvečenje v svoje konkretno življenje, toliko bolj postaja naše življenje polno, polno ljubezni in usmiljenja, torej sveto. Živeti zanj in z njim kot zakonca Ko kot zakonca spoznata in sprejmeta zastonjsko ljubezen Boga, ne moreta več reči, da vama je vseeno, kako bosta živela svoje življenje. V sebi začutita neizmerno željo, da bi hodila za Jezusom Kristusom, ki je za vaju dal življenje, da bi lahko tudi vidva živela v polnosti. Tedaj želita živeti svoje življenje z njim in zanj. Želita uresničiti Očetov načrt ljubezni, kot ga je uresničil Jezus. In šele takrat, ko v molitvi, po Božji besedi in obhajanju zakramentov spoznata, da je pravzaprav tudi njegova želja, da hodita za njim v zakonskem življenju, vesta, da sta na ta način resnično združena z njim in ne le drug z drugim. Tedaj razumeta in izkustveno vesta, da se po vama želi podarjati on sam in vajino zvezo posvečevati, da bosta zmogla v njem resnično ljubiti drug drugega in prinašati njegovo ljubezen v ta svet, ki jo je tako zelo žejen. S svojim vsakdanjim skupnim življenjem lahko torej posvečujeta drug drugega in razodevata temu svetu svetost življenja v Bogu. Poseben Božji klic v zakonsko življenje Apostol Pavel naroča kristjanom, da kdor se poroči, naj to stori »v Gospodu« (1 Kor 7,39). Vajino zakonsko življenje je tako odgovor na Božji klic. Je izbira, ki sta jo naredila pred Jezusom Kristusom in skupaj z njim. To osvobaja vajini srci strahu pred prihodnostjo. V globini srca vama daje gotovost, da vaju on, ki vaju je poklical na skupno pot življenja, ne bo nikoli pustil sama v vajini človeški slabotnosti. To je še posebej osvobajajoče v času kriz in preizkušenj, ki pridejo prej ali slej v vsakem zakonskem življenju. Če izkustveno vesta, da sta skupaj tudi zaradi poslušnosti Bogu in ne samo zato, ker sta mislila, da se imata res rada in sta se zato takrat odločila za zakon, bosta zmogla vztrajati v trajnem zavezujočem vzajemnem odnosu tudi v težkih časih in doseči tisto, k čemur sta poklicana – polnost življenja, svetost. Posebna sredstva zakoncev na poti k svetosti Kot zakonca imata na poti k svetosti, torej na poti medsebojnega posvečevanja, na razpolago tudi sredstva, ki jih drugi nimajo, npr.: a) vzajemni osebni MAREC 2009

odnos, ki vključuje vsakdanji dialog, zavzeto poslušanje, iskreno podeljevanje vsega živetega, skupno odločanje, podrejanje drug drugemu v Kristusu, iskanje vedno globlje enosti v njem, medsebojno spravo; b) spolni odnosi, ki predpostavljajo medsebojno darujočo ljubezen, nežnost, spoštovanje in pozornost do drugega; c) zakonska molitev, v katero sta oba vključena z vsem, kar sta; ki odseva vajino vsakodnevno življenje ter poglablja vajin vzajemni osebni odnos v Kristusu in vaju vodi v polnejše življenje v njem in z njim, da tako postajata živa evharistija sredi tega sveta (Comunità di Caresto). Pričevanja zakoncev »Vedno bolj spoznavam, kako mi je odločitev za zakonsko življenje prinesla svobodo. Nič več se namreč ne sprašujem, čemu in komu naj posvetim svoje življenje. Vem, moj mož mi je dan po Božji ljubezni. Moja skrb je sedaj samo ta, da poglabljam svojo ljubezen do njega in da skupaj izgrajujeva drug drugega po vsem, kar pride v teku vsakdanjega življenja,« pravi Marta. »Prepričan sem«, trdi Matej, »da me je Bog sam spodbujal, da sem stopil na pot zakonskega življenja. In sedaj me vsak dan spodbuja, naj mu zaupam in verjamem, da je v tem ključ najinega veselja.« »To zaupanje v Boga,« poudarjata Miha in Monika, »naju vedno znova spodbuja, da greva naprej.« Tina pričuje: »Dobro je zaupati v tistega, ki nama želi najboljše, v Boga. Ne posega v najino življenje samo v izrednih trenutkih, temveč je navzoč tudi v vsakdanjim življenju. To naju spodbuja, da si vsak dan vzameva čas za to, da odkrivava drug v drugem Njegovo navzočnost in tudi drug drugemu.« Marta zaključuje: »Nikoli, ko ponovim svoj ‘Tukaj sem’ Bogu v možu, nisem razočarana. V sebi čutim globoko varnost, saj vem, da me Gospod ne bo razočaral, pa čeprav čutim v sebi strah in negotovost.« p. Ivan Platovnjak DJ Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremlejvalec društva Družina in Življenje.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SVETOST

O SVETOSTI NEKOLIKO DRUGAČE Priznam - nekatere zadeve v okviru delovanja mame Cerkve mi gredo pošteno na živce. Ena izmed njih je vsa ta hrup okoli svetnikov: svetniški kandidati, beatifikacija, kanonizacija, čudež na priprošnjo svetniškega kandidata, vodja postopka, lokalni in apostolski del postopka, tiskanje molitvic za promocijo svežega svetnika ... Meni je vse to tako nenaravno, vsiljeno, zbirokratizirano, hladno. Sprašujem se: ali bo svetnik zaradi vseh teh formalnosti bolj svet, ker mu pripravljamo vstopnico za ložo z boljšim razgledom nad Božjim kraljestvom? Bomo mi verniki tu spodaj prej dosegli svetost, če se bomo zgledovali po njegovem življenju, ga posnemali? Kaj sploh pomeni svetost? Pokukam v SSKJ, ki pravi takole: • lastnost, značilnost česa, kar ima za koga zelo veliko vrednost zaradi svoje povezanosti s čim zelo cenjenim, ljubljenim; • lastnost, stanje človeka, ki je zaradi popolnosti vreden češčenja; • lastnost, značilnost človeka, ki v najvišji meri obvladuje negativna nagnjenja in si prizadeva delati dobro; • naslov za najvišjega cerkvenega dostojanstvenika. Prvo alinejo bi lahko prevedel takole: “značilnost nečesa, kar ima za kristjane veliko vrednost zaradi svoje povezanosti z Bogom”. Torej se to uporablja za predmete, si mislim. Jaz ne želim biti predmet, niti potem ko me pokopljejo ne, gremo naprej. Druga alineja mi pravi, da je svetnik tisti, ki je zaradi svoje popolnosti vreden češčenja. Mene so učili, da je krepost ponižnost. To se mi zdi nekoliko domišljavo. Popoln je vendar samo Bog. Gremo naprej. Tretja alineja govori o obvladovanju negativnih nagnjenj. Pa naštejmo jih nekaj: napuh, hinavstvo, boječnost, lakomnost, zavist, jeza, mesenost, požrešnost, lenoba. Sliši se zanimivo, to so res stvari, s katerimi bi rad enkrat za vselej opravil. Ampak, če dobro pomislim, sem to že večkrat poizkusil in obstal zaradi svoje človeške nemoči. Ne, to ne bo delovalo. Gremo naprej. Naslov za najvišjega dostojanstvenika? Raje ne komentiram. Kaj naj torej počnem s to svetostjo? Zakaj si naj jo sploh želim? In se vrnem z mislijo na svetnike in kandidate za svetniško službo: saj v resnici niso bili popolni v tem enciklopedičnem smislu ... Njihova svetost je v tem, da so se zavedali Boga mnogo bolj, kot se ga zavedamo mi. In želeli so si Boga bolj, kot si ga želim jaz. Želja, to je to! To je edina točka, v kateri jih lahko posnemam! Moram si zaželeti Boga tako močno, da bom mislil samo še nanj. Svoje misli hočem usmeriti nanj, hočem ga osvojiti kot fant ljubljeno dekle! Toda komaj to napišem, že so moje misli pri službenih problemih in vzgojnih težavah in moje želje že skicirajo prostornejšo hišo, z vseh strani obdano s travniki in DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

sadovnjakom in moj um premleva kreditne variante in taktizira s cenami parcel v času gospodarske krize. Hkrati me prevzema strah pred finančno prihodnostjo, pretresajo me zgodbe o neozdravljivih boleznih in v trebuhu me že stiska ob misli na prihajajoča pubertetniška leta mojih treh princesk. Boj se torej bije proti moji mesenosti, ki želi zase vso pozornost. Moja zemeljska podoba želi prevladati nad Božjo podobo. Vem, da sem v tem boju nemočen, če zavestno ne kličem na pomoč Božje milosti. Glede tega mi Bog zagotovo pomaga, saj je njegova največja želja moja svetost, kot rad pove oče James Manjackal. Če bi Bog človeka naredil brez svobodne volje, bi bili vsi svetniki. A tudi v tej svobodi obstaja pot - in zato je prav, da poznamo naše svetnike, da nas opogumljajo s svojim zgledom. Še sreča, da od časa do časa okusim sladkost Božjega načrta. Tako kot včeraj zvečer, ko sva z ženo še z zadnjimi močmi dneva vendarle, čeprav rutinsko, predelala “domačo nalogo” iz zakonske skupine. In sva po tistem, ko je že kazalo na poraz duha, izmenjala nekaj misli o najinem zakonu, odprla najini srci, se drug drugemu potožila v vsej svoji iskrenosti in pozneje v postelji še zmolila k Očetu. Danes zjutraj je bil ženin poljub čisto drugačen ... dišal je po Božjem načrtu. Svetost torej ni vojaški čin. Ni dosežek. Ni diploma. Svetost je želja po zbližanju z Bogom, ki me prevzame tako močno, da vsako stvar delam tako, da gre po Božjem načrtu. Dlje kot sem z Bogom, bolj si ga želim, bolj se ga zavedam. V tem je božanskost te želje po Božjem: je navezanost, ki osrečuje in odrešuje. Svetnik je z Bogom zasvojena oseba in svetnik je srečna oseba. Srečna, razumete? Mitja Stantič

MAREC 2009

SVETOST

MOJA POT PROTI LUČI

Večkrat v življenju sem se že vprašala o Gospodovem namenu za mojo življenjsko pot in prav zato bi vam rada zaupala, kako sem se in se še borim z življenjem v svojem fizičnem telesu. Rodila sem se skoraj tri mesece prezgodaj z napako na desni nogi. Ker nisem bila cepljena po rednem programu, sem pri šestih mesecih zbolela za hudim oslovskim kašljem. Pravzaprav je bilo takih trenutkov, ko bi me Gospod lahko poklical k sebi, že na samem začetku moje poti kar nekaj. Prav to dejstvo me opominja na to, da me Gospod kliče na njegovo pot življenja, na njegovo – mojo pot k svetosti. Svojo vez z Bogom sem že od majhnega gojila z molitvijo. Preprosta otroška molitev se je v mladostništvu prelevila v pravo prerekanje: tisoč zakaj-ev sem dan za dnem izlivala pred Gospoda in v urah in urah pogovorov z Njim, iskala svoj smisel življenja. Za tista leta vem le-to, da sem iz teh molitev nevede izhajala močnejša in z novim upanjem za vsak dan sproti. Večkrat sem bila prepričana, da me takšno, kakršna sem, ne bo nihče maral. Vem, mladostniški kompleks, boste rekli, a kdor me pozna, ve, da je moj mož Matej z menoj vred dobil kar dosti prtljage. Pa vendar, ko sva se poročila, se mi je zdelo, da se je moje življenje vendarle umirilo in sem počasi začela vajeti jemati v svoje roke. Še sama ne vem kdaj sem ugotovila, da je moja molitev postala rutina. Za vse stvari sem našla čas: treba je poskrbeti za otroke, v gospodinjstvu je polno dela, pa mož je utrujen … Vem, tudi to je lahko molitev, saj se darujem za druge, a sama v srcu nisem delala tako. Svoj odnos z Bogom sem potisnila malo na stran. A Gospod ve katero nitko mora potegniti, da bo Petra prišla nazaj. Poslal mi je novo preizkušnjo in vedela sem, da sama ne zmorem skrbeti za potek mojega, ne kateregakoli drugega življenja. Tudi Gospod sam pravi: »Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en sam komolec« (Mt 6, 27)?

MAREC 2009

Tistega septembra, ko sem po hudi vrtoglavici in dvojnem vidu, dobila diagnozo možne multiple skleroze, sem skrušeno dojela, da me Gospod ZARES lahko pokliče k sebi kadarkoli hoče! Vidim, da sem bila do takrat v svoji veri in hoji za Njim precej mlačna. Enkrat je gospod vodil moje življenje, drugič sem ga s svojo skrbjo vodila sama. Miselnost tega sveta me je prevzela in pozabila sem na presežnost tega življenja, ki se nadaljuje v večnosti. Poklicana sem bila nazaj na pot svetosti. Danes vsak svoj dan pričnem s kratko molitvijo v neizmerni hvaležnosti, da še imam možnost skrbeti za družino in zase. Če se počutim slabše, me mož vedno bodri, naj bom usmerjena k Luči in upanju. Hkrati pa me znova in znova nagovarja Božja Beseda, ki pravi:« Žrtve in žgalne daritve za greh nisi hotel, a telo si mi pripravil« (Heb 10, 5b). Vsaka telesna bolečina, predvsem pa moja nemoč, so daritev Bogu za vse hudo, ki se godi na tem svetu in za ljudi, ki jih imam najraje. Tudi Pavel me opogumlja, ko pravi: »Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva« (Flp 3, 21). Prav vsakodnevno prebiranje Svetega pisma mi vliva pogum, veselje in moč, da lahko stopim v nov dan in se znova potrudim, da bom sledila Gospodovem načrtu za svoje življenje. Zelo sem mu hvaležna, da mi je na to mojo pot poslal moža Mateja, s katerim lahko delim svoje vzpone in padce in preko katerega me Gospod pogosto tudi nagovarja in hrabri. Slavim te Oče, ker si se milostno ozrl na svojo deklo in jo znova prerodil za večno življenje. Tako še imam upanje, da se ob NJEGOVEM PONOVNEM PRIHODU ZNAJDEM NA NJEGOVI DESNI strani (Mt 26, 34). Petra Berčan

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

SVETOST

SVETOST: ZELO OSEBNO, ZELO V POVOJIH

SVETOST ZAKONA

Pred nekaj dnevi me je Dani zaprosil, da napišem kaj o poklicanosti k svetosti oziroma o tem, kako jo živim. Ni problema, sem se hitro širokoustila po elektronski pošti, misleč, da je časa več kot dovolj, da me prešine kakšna zamisel. Pa je kar ni hotelo biti. Kajti oreh je trd. Trši, kot sem pričakovala. Teh nekaj dni je bilo dovolj, da sem ponižno spozna(va)la, kako daleč od svetosti sem še. Kaj svetost pravzaprav sploh je? Cela stran iztočnic, ki sem jih dobila skupaj s prošnjo, ni bila dovolj, da bi razsvetlila temo v meni. Saj ne, da besede ne bi razumela, le tako malo jo živim. Pa se tega nisem niti zavedala, kajti v obdobjih, ko sem na konju, se mi vedno zdi, da je moj odnos z Bogom bp., kot bi rekli zdravniki. In me odnese iz začrtane smeri. Najprej čisto malo, kot pri vožnji z avtom, kadar menjam radijski program. In stane me veliko truda, da vsak dan znova naravnavam smer. Kako neverjetno težko je včasih zmoliti desetko rožnega venca, ki sem jo v zahvalo za uslišanje obljubila za prav vsak dan do konca življenja! Leto dni sem zaobljubo vestno izpolnjevala, sedaj pa se mi včasih zdi, da bi lažje pretekla maraton in za desetko porabim celo četrt ure, ker kar ne gre. A se trudim, da bi ostala na poti svetosti prek molitve. Kot se moram potruditi takrat, ko na svoji koži preskušam nasvet, ki mi ga je dal spovednik, pa ga tako rada ponujam drugim: Ko si v največjih težavah, ko se najbolj spreš z ljubljeno osebo, se Bogu iskreno zahvali za te težave. Moj Bog, kako gre to težko z jezika, a še vedno je pomagalo, da sem zaplet uzrla v povsem drugi luči in mi je bilo dano vedeti, da se je moral zgoditi. Želja po svetosti mi pomaga, da se trudim sprejemati ljudi takšne, kot so. Da sprejemam tiste lastnosti pri svojih otrocih, ki mi niso všeč. Da se trudim odpustiti in prva spet poiskati stik, ko pride do prepira. Skušnjava svetosti je tudi pomislek, da ne bi pisala tako odkrito, ampak bi se zatekla v bolj filozofski opis. Kajti vedno imam pred očmi ljudi, ki berejo to izvrstno glasilo, pa jih poznam. Oziroma oni mene. (Kaj bodo pa rekli ...) Tak napuh je daleč od svetosti. In velik korak na poti k svetosti bom naredila, ko se bom naučila ljubiti sebe. Si odpustiti napake, se sprejeti z vsemi svojimi lastnostmi in slabostmi. Kajti šele, ko mi bo uspelo, da bom imela rada sebe, bom šele lahko uresničevala veliko zapoved ljubezni do bližnjega. Če jih ljubim tako, kot ljubim sebe, jih ljubim premalo. Ljubezen pa je bistvo svetosti, kajne?

Napisati o tem, kako si kot mož in žena prizadevava za svetost zakona, je za naju težka tema. Razmislek o tem, kaj sploh je svetost zakona, pa nama je zbistril pogled in prišla sva do zaključka, da je to pogled, kako izpolnjujeva svoje obljube Bogu in drug drugemu; kako rasteva kot mož in žena. V zakon naju je pripeljala ljubezen in Božja previdnost sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Nisem imela v načrtu, da se kmalu poročim, moj fant je bil štiri leta starejši, redkobeseden, a resnih in premišljenih misli. Oba sva že pred zakonom izgubila mami, kar naju je tudi zaznamovalo. Prva leta sva se privajala na nov skupen način življenja, začela sva graditi hišo, veliko hodila okrog in uživala zgodnja srednja leta. Sem pa tja je kaj »zaropotalo«, bolj v stilu kako to, da ne razume, kaj pričakujem in potrebujem, saj me ima vendar rad, čeprav mi tega skoraj nikoli ne pove. Vedno pogosteje sva se ustavljala ob namenu zakona, ustvarjanju zakonskega in družinskega občestva, pričakovanju otrok, številne so bile najine krize. A čas za naju sva si znala vzeti in to naju je povezovali in hrabrilo. Gospod je bdel nad nama, čeprav se tega nisva veliko zavedala. Vedno sva rada prihajala v najin dom in se veselila skupnega časa, čeprav potem ni bilo tako, kot sva pričakovala, a sva se zavedala, nama je veliko lepše, kot živeti sam. Po dolgih letih sem zanosila, veselju se je primešala skrb. Posloviti sva se morala od najinega prvega otroka, še preden sva se ga zares zavedala. Takrat je mož rekel, da morava verjeti in zaupati. Gospod je deloval in nama pomagal. Vzdržala sva in dočakala rojstvo najine hčere. Tisti kresni večer v porodnišnici sva začutila svetost najinega zakona.

Karolina

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MAREC 2009

SVETOST

Čez dve leti se nama je rodil sin. Gospod je obilno blagoslavljal napore preteklih let najinega zakona. Spoznala sva, da sva morala za otroke dozoreti. Nisva pa se zavedala, da je to trajen napor in naloga najinega skupnega življenja. Veselila sva se naših skupnih lepih trenutkov.

Služba in obveznosti so terjali svoje, pogosto si nisva znala vzeti čas za naju, vse bolj sva pozornosti posvečala otrokoma, službi in dnevni logistiki. Nekega dne sva po burnem pogovoru ugotovila, da morava kaj storiti tudi za naju in sva šla na delavnico gradiva najin zakon. Ogromno vzpodbud, še več misli o katerih do sedaj nisva nič konkretno razmišljala, še manj po njih ravnala. Spoznala sva, da naju tako Gospod usmerja, da morava neprestano graditi, to je pa težko. Veliko lažje se je skriti za izgovor, da ni časa, ali pa dati drugi zadevi prednost. Sprejemati drug drugega in znati tudi molčati in ne le kazati na napako drugega. Tega se je težko naučiti in uresničiti, zlasti, ko je beseda hitrejša, kot pa misel v srcu. Sprejemanje in poslušanje drug drugega, je podlaga za svetost zakona. Pred dvema letoma sem se srečala z resno boleznijo. Dolgotrajno zdravljenje mi je prineslo veliko duševnih padcev, obenem pa poseglo v naš način življenja. V tem času sem spoznala, da sem lahko Bogu hvaležna za ozdravitev in za poslano preizkušnjo. A Gospod je bdel nad nami, zlasti nad menoj. Preizkušnja je krepila najin zakon in bila kamenček k graditvi svetosti najinega zakona. Vem, da je mož ta čas težko preživljal. Danes se lažje veselim vsakega dne in manj obremenjujem z malenkostmi.

MAREC 2009

Včasih uspem, drugič spet ne, vse je spodbuda, če jo znava oba videti. Življenje z najstniki je zahtevno in terja posebno »šolanje«, potrebna sva vedno nove vzpodbude, da moreva vzdržati, da je to najino poslanstvo in smisel najinega zakona; a brez božje pomoči in blagoslova ne gre. A ker iščeva, tudi najdeva, božja milost vedno deluje. Velikokrat nam je lepo. Veva, da naju Bog kliče v svetost in od naju tudi pričakuje, da se zanjo prizadevava. Septembra sva se vključila v zakonsko skupino. Veseli naju, da je zaživela. Nov kamen k ustvarjanju svetosti najinega zakona, ki daje moč, sproščenost, nove poglede, nasvete in vzpodbude, da najdeva čas tudi za naju. Včasih kar ne gre. Čustva ponorijo, pričakovanja kaj mora storiti drugi so neskončna, misli o tem kaj je drugi naredil napak in sem popustil-a, me ni upošteval, mi storil krivico, kar kličejo po zadoščenju. Gospod pošlje pomiritev; včasih le rahel prebliskkako naj drugi ve, kako mi je, če mu ne povem? Misli so treznejše in pogovor steče. Marjana in Cene Avguštin, Reteška zakonska skupina

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

HOJA ZA GOSPODOM

SVOJE KOLENO UPOGIBAM PRED NJIM Le kdo med nami si ne želi živeti v povezanosti s seboj? Prava umetnost in radost bivanja! Morda tebi, draga sestra, dragi brat v Kristusu, to že uspeva, in upam, da bo nekoč uspelo tudi meni. Toda mnogokrat tako težko prepoznam, kaj se dogaja v meni, še težje pa to sprejmem in si dopustim, da obstoja. Po precej burnem obdobju duhovnega življenja sem nenadoma zaznala, da se v meni dogaja nekaj, kar me spravlja v nemir. Megla v duši je postajala vedno gostejša, mrak vedno vztrajnejši in noč vedno temnejša. Imela sem občutek, da gledam, pa čedalje manj vidim, da poslušam, pa slišim le glasove, ki me motijo v poslušanju. Bila sem vedno bolj zmedena, dokler nisem spoznala, da Boga ne doživljam več kot bližino in varnost, temveč kot neskončno, brezmejno oddaljenost … Gospod, kam si kar naenkrat izginil? Kako naj ti predam svoj nemir in nemoč, če imam občutek, da moje besede in prošnje odplavajo v prazno? … Odgovarjala mi je le gluha tišina in molk, ki je bolel. V meni je zazijala praznina. Zdelo se mi je, da je pred mano zmanjkalo poti, da se je vse zavilo v meglo in mrak. Počutila sem se izgubljeno. Podala sem se na duhovne vaje v tišino, da bi se tam vsaj malo umirila; da bi našla sebe, ki sem tavala v nemirnem iskanju; da bi vsaj za korak zmanjšala to neskončno razdaljo med seboj in Njim. Občutek, da me je pustil samo, me je spravljal v obup. Razum mi je dopovedoval, da je Bog umaknil le občutek bližine, Jezus pa je še vedno tu, z menoj. Toda srce ni hotelo verjeti, postalo je kot kamen, neobčutljivo in togo. Spremenilo se je v puščavo, suho in žejno, razbolelo in osamljeno. Ves čas duhovnih vaj se je v meni bil boj med zbežati ali pa vztrajati in ostati, kajti vse, kar sem doživljala, se mi je zdelo tako neresnično, mrtvo in negibno. Olajšanje je prineslo spoznanje, da sem padla v obdobje potrtosti, skozi katerega lahko korakam le v temini vere. Sledila so naporna nihanja iz tedna v teden. Če sem se v enem trudila sprejeti obdobje potrtosti in Božjega molka, sem se v naslednjem vsemu temu upirala in vpila, da to ni »fer«. Počutila sem se kot triletni otrok, ki se meče na tla in cepeta, ker hoče nekaj izsiliti. Ni bilo občutka njegove prisotnosti, pa se mi je zdelo, da manjka skala, na katero sem se doslej naslanjala. Strah me je ujel v svoje kremplje in verjela sem lažnivcu, ki me je prepričal, da me Bog ne mara. Pričela sem iskati svojo krivdo za umik občutka Božje bližine in se ob tem iskanju zaprla vase. Vsakdanji spremljevalec je postal občutek, da životarim, da del mene umira, da izgubljam smer in tudi pripravljenost za nadaljevanje poti. Vrtela sem se v začaranem krogu zmede, nemira in obupa. Niti ob prejemu obhajila se nisem mogla umiriti, saj sem doživljala, da Jezus neprestano izginja v nekem breznu mojega srca. Sama pa nisem

bila pripravljena pogledati vanj, niti nisem hotela vedeti, kaj se skriva v njem. Počasi sem zaslutila, da mi želi Jezus v tem obdobju suše in puščave, megle in mraka, nekaj pokazati; me nečesa naučiti. Toda namesto, da bi capljala za njim, kamor je želel, da grem, sem ga prepričevala, naj gre raje on z menoj. Seveda, tako bi šlo lažje in hitreje. Ta moja neučakanost in nepotrpežljivost! Spoznanje šibkosti moje vere me je presenetilo, toda videla sem, kako malo dejansko zmorem sama in kako hitro obupam. On pa se je vztrajno spuščal v brezno mojega srca, izginjal je v njem, me ravno tam grel in objemal. S potrpežljivostjo, ki jo zmore le on, je čakal, da sem zbrala pogum za soočenje s temo brezna. Težko sem si priznala, da sem to, kar sem tam zagledala, dejansko že dolgo časa slutila, celo vedela! Toda pred resnico sem si vztrajno zatiskala oči. Sv. Duh je prišepnil mojemu srcu, da najbolj od vsega potrebujem Gospodov objem v spovedi; naj neham bežati sama pred seboj in pred Njim, ki me edini more ozdraviti. Toda potrebovala sem občutek varnosti in sprejetosti, da sem se mu lahko odprla tam, kjer nisem mogla sprejeti sama sebe. Verjamem, da mi je on sam dal potrebnih moči, da sem mu zmogla priznati svojo hromost, mu izročiti svojo bedo in ga prositi, naj me ozdravi. Strmim in se čudim nad njegovo obzirnostjo, nad njegovim vztrajnim pritegovanjem k sebi, da bi ozdravil mojo hromost, ki si je nisem imela poguma priznati, čeprav sem nekje globoko v sebi že dolgo časa vedela, da bi se mu morala ravno tu odpreti. On, ki se nikoli ne vsiljuje, je potreboval moje dovoljenje, da sme seči v praznino srca. Je načrtovalec in uresničevalec načrta, je Zdravnik in zdravilo, obzirnost in nežnost. Moral me je pahniti v meglo in mrak ter umakniti občutek svoje bližine, da sem postala bolj pozorna nanj; na to, kar je želel storiti. Zdaj vem, da me ne more ozdraviti, če za to ne prosim. Brez moje prošnje mi ne more podariti tistega, kar sicer ve, da nujno potrebujem. Njegova želja in žeja po tem, da bi me ljubil in ozdravil, je veliko večja od mojega hrepenenja po njegovem dotiku in bližini. Moj beg pred njim je bil boleč tudi zanj. Šele moje priznanje hromosti je odprlo zapahe božje milosti … Vseeno mi je, če sem umazana od prahu, skloni se k meni in me dvigni. Dovolim ti, da sežeš v mojo praznino srca in me ozdraviš. Odžejajva drug drugega. Jaz tebe kot razbolela puščava srca, ki ti dovoli, da jo ljubiš, ti mene kot Ljubitelj, ki brezpogojno ljubi … Megla, mrak, moje tavanje in iskanje, vse je našlo smisel v blagem objemu njegove ljubezni, ko je v brezno mojega srca posvetil pramen svetlobe. Svoje koleno upogibam pred Njim, ki me res dobro pozna, in zna premagati moja upiranja. On je tisti, ki me vztrajno išče, pozna moje notranje boje, doživlja mojo izgubljenost in osamljenost, nemoč in utrujenost. Toda dokler ga v svoje občutke in čustva ne povabim, jih ne more preobraziti s svojo navzočnostjo. Vsaka puščava, vsak padec v greh je priložnost, da ga globlje srečam; da mu dovolim, da se me dotakne in me dvigne iz smrti mojega greha v življenje. Hvala, Gospod, ker me vabiš v odnos s teboj, me učiš zaupanja in me vzgajaš v zastonjskosti. O da bi ti zmogla nekoč zaupati tako, kot si Ti zaupal Očetu, zato te prosim: »Verujem! Pomagaj moji neveri!« (Mr 9, 24) Irena Zorko

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MAREC 2009

IZ OČETOVEGA DNEVNIKA POSTNI TORKOV VEČER Ura je odbila devet zvečer, pri nas pa je še vedno živo. Otroci bi morali biti že v postelji, a še vedno tekajo okrog in se cukajo. Igrače še niso pospravljene, pa čeprav sem povzdignil glas. Malo so se prestavili in to je vse. Moral bi že oddati članek za naslednjo številko, Dani že klicari, pošilja sporočila ... V trgovini sem pozabil plačati račun, moral bi ga včeraj. Utrujen sem še od nočne vožnje iz Češke in vse mi gre na živce. Ali bo kdaj konec tega? Ali bomo splavali iz tega tekanja, kričanja, hitenja, nervoze …? No, pa sem pred računalnikom in poskušam popraviti zamujeno. Sem že boljše volje in misli kar same lezejo na zaslon. A je tudi vas »srečala« kriza? Pri meni v trgovini je za polovico manj prometa kot prejšnja leta. Sam še ne morem dojeti, kaj to pomeni, vendar bo treba kar kmalu ukrepati. Še en dodaten moment v mozaiku tega dne. Kot da ni dovolj, da so otroci bolni, da inštrumenta v letalu niso pobarvali do potankosti, da tudi danes ni bilo prometa v trgovini, da sem utrujen, da je vse razmetano ... Gospod, v teh postnih dneh te spremljamo na tvojem križevem potu, na tej poti nedoumljivega trpljenja iz nedoumljive ljubezni do grešnega človeštva, do vsakega človeka, do mene. Hvala ti, Gospod, da si vztrajal do konca. Da si nam dal upanje tretjega dne. Zaradi tega verjamem, da bo iz te in nasploh vsake krize pot šla navzgor. Vendar samo s Teboj, Gospod. Ti, ki si bil za nas čisto na dnu, ki si bil sam in zapuščen od prijateljev, s katerimi si preživel tri leta in jih učil, Ti mi daješ to upanje in to vero. Gospod, prosim Te za moč, da bi tudi jaz vztrajal v preizkušnjah tega sveta. In da bi vztrajal v ljubezni do tebe, do svojih najbližjih, do sočloveka.

 MAŠKARE NA OBISKU PRI KOLIČKOVIH

SREDINO POSTNO JUTRO - PREMIŠLJEVANJE

»Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov!« (5 Mz 4,9) Kako bi mogel pozabiti stvari, kako bi mogel pozabiti nekaj tako pomembnega, kot je ljubezen Boga do nas ljudi?! Pa res ne izgine ljubezen iz mojega srca? MAREC 2009

 KOLIČKOVI OTROCI

Večkrat mi pridejo na misel besede našega nekdanjega kaplana, ki je dejal, da se premalo zavedamo odveze pri spovedi. Ko nam duhovnik da odvezo, se Bog naših grehov več ne spominja. »Jaz sem, jaz sem tisti, ki izbrisujem tvoje prestopke zaradi sebe in se ne spominjam tvojih grehov« (Iz 43,25). Kako odrešujoče! Greha, ki se ga pokesam in zanj naredim pokoro, pred Bogom ni več. Gospod, hvala ti za zakrament sprave! Pa vendar, kaj so videle moje oči, da bi se tega moral spominjati in o teh stvareh pripovedovati svojim sinovom in sinovom svojih sinov? Ko pogledam svojih zadnjih deset, petnajst let, bi lahko rekel, da sem nekaj dosegel: sem srečno poročen, imam dobro ženo, pet zdravih otrok, trgovino, s katero sem začel iz nič, dva kombija in še kaj, poznanstva in prijatelje doma in v tujini … Vendar Gospod, mar nisem vsak dan klical tvojega imena in prosil za tvoj blagoslov?! »Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš…« »GOSPOD je dal …, naj bo hvaljeno ime GOSPODOVO« (Job 1,21)! Toda tu nastaja krhka meja med dostojanstvenim preživetjem sebe in svojih otrok ter med imeti več in več ... Za kaj bom trošil svoj čas in moči? »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 7,21). Prosim te, Gospod, naj me ne premami, kar je vredno v očeh tega sveta, kar uničita rja in molj! Mar živimo za ta svet? Za ta svet se ne splača živeti in še manj rojevati otroke. Naš dom so nebesa in tja naj bo vselej usmerjen moj pogled. Gospod, prosim te, daj mi moči, pošlji mi svojega Svetega Duha, da bom lahko izpolnjeval tvojo voljo, da bom lahko pripovedoval svojim in svetu o velikih delih, ki jih vsak dan delaš zame. Ata Količek DRUŽINA IN ŽIVLJENJE JUNIJ 2008

STARŠEVSTVO

NAJINA PRIZADEVANJA ZA SVETOST V VSAKDANJI RABI Razmišljava o svetosti in se sprašujeva, kaj naj bi to sploh pomenilo. Seveda ne prvič. Pred leti ali celo desetletjem sva se to vsak zase in tu in tam mordatudi skupaj spraševala še bolj kot sedaj. Zakaj? Zato, ker z vsakim letom ali desetletjem življenja doživiva več trenutkov, ko sva na tak ali drugačen način preizkušena, in točno v teh situacijah še posebej doživljava Gospodovo prisotnost. Zato si upava razmišljati o svetosti kot o nečem, kar lahko vsakdo vpelje v vsakdanjo rabo: • Svetost za zjutraj, ko se skupaj peljeva v službo, naš najmlajši sin pa z nama v gimnazijo in skupaj molimo za najine otroke, za tiste, ki se nama priporočajo v molitev, ali pa sami vemo, da potrebujejo Božjo pomoč, pa tudi za nas, da bi vsak na svojem mestu – delovnem, v službi ali v šoli – skozi dan izpolnjevali Njegov načrt za nas. • Svetost za dan, ko se znajdem v situaciji, ko je težko, ko je potrebno opraviti veliko zahtevnega dela, včasih pa poleg tega prisluhniti stiski sodelavke ali sodelavca in poskusiti pokazati, kje je pravo upanje in rešitev. • Svetost za trenutke dneva, ko imava vsak svoje delo, urnik in prioritete in se je potrebno uskladiti za skupen odhod iz službe, za razporeditev dejavnosti v popoldnevu oziroma večeru – kaj bomo počeli, kaj opustili. In ko v tem tempu natančno veva, da je čas, ki ga nameniva delavniški sveti maši, podarjen, da je prav tako čas za molitev najboljša naložba, pogosto v takih trenutkih hodi okoli hudič in nama dopoveduje, da je pomembnejše vse kaj drugega. Oba čutiva, da je moč edino v Gospodu – in to ne le v besedi in razmišljanju, ampak če sva pogosto v bližini živega Boga in ga prejemava v evharističnem kruhu. Poleg evharistije najmočneje doživljava, kako naju posvečuje zakrament svete spovedi. Odprtost Gospodu naju odpira tudi drug

drugemu, hkrati pa so trenutki po sprejetju Božjega odpuščanja res nekako posvečujoči, kajti takrat

trenutki – dogodki, ko Bog na poseben način vstopa v naša življenja. Zato poskušava sama (in tudi otrokom

sva oba pripravljena sprejeti drug drugega popolnoma takega kot je, kot zastonjski dar od Gospoda – brez, da bi si želela drug drugega prilagajati po svojih željah.. Med seboj sva si namreč zelo različna, poleg tega pa sva iz svojih družin prinesla tudi vsak svojo – precej drugačno – dediščino. Vedno bolj ugotavljava, da pri iskanju skupnih mnenj, izhodišč, sklepov in načrtov ne gre toliko za kompromise, kot za neko rast v ponižnosti in poslušnosti, ko enkrat eden, drugič drugi sprejme stališče drugega. Pogosto šele kasneje, iz časovne oddaljenosti ugotavljava, da je bilo dobro slediti sozakoncu. V tistem trenutku, ko sem povsem na drugem bregu, pa to zmorem predvsem zato, ker vem, da mi je Gospod poslal takega moža ali ženo. Čutiva, da je to veliko lažje, če sva v Božji bližini ali, preprosto, če več moliva, bereva Božjo besedo in Gospoda prejemava v zakramentih. Ko najina prizadevanja rodijo sadove, meniva, da gre pri tem za svetost, saj sva ob tem v bližini Boga, ki je svet, zato se ob iskanju in uresničevanju Njegove volje tudi midva posvečujeva. Ob tej Božji bližini se tudi učiva in rasteva v odnosu do Boga in do vsega svetega. Tu čutiva, kako je pomembno imeti odnos do svetega. Najprej do Najsvetejšega, do Gospoda samega v zakramentu, da recimo nisva v pomislekih, ali je pred Njim potrebno poklekniti ali ne in podobno. Prav tako čutiva, da je za naju in za najino družino pomembno, da vemo, kaj je sveta evharistija, kaj pomenijo drugi sveti zakramenti od temeljnega svetega krsta naprej, da to niso le razlogi za proslavljanja in tradicionalno lepe stvari, ampak so

sva se trudila posredovati), da se na srečanje z Gospodom v zakramentu vedno pripraviva predvsem v srcu, potem pa tudi z zunanjostjo pokaževa, da je to za naju in za našo družino praznik. Tudi osebne praznike (rojstne dneve in godove) vedno, če je le mogoče, praznujemo z udeležbo pri sv.maši, da se za slavljenca Gospodu zahvalimo in ga priporočimo ter izročimo v Njegovo sveto varstvo. Otroke blagoslavljava z znamenjem svetega križa, ko so odhajali in še odhajajo od doma ali po svetu, da jih varuje Njegova sveta roka. Ko tako razmišljava o svetosti, nama na misel pride tudi odnos do svetega in Presvetega v govorjenju, pa tudi odnos do Bogu posvečenih oseb in do svete Cerkve. Vse to čutiva kot pot in rast v svetosti, najbolj pa zagotovo takrat, ko v najinem medsebojnem odnosu doživljava rast in utrjevanje ljubezni zaradi Gospodove ljubezni. Takrat ko se udejanjajo besede – zakon je kraj ljubezni in odpuščanja – takrat čutiva, da je Gospod z nama, da sva v »območju svetega«, kot bi rekel p. K. Geržan, in hvaležna sva, da naju Bog vodi po poti, ki pelje k svetosti – verujeva v to. Pri tem naju opogumlja Gospodova beseda po apostolu Petru, ko pravi: »Zato opašite ledja svojega razuma, trezni bodite, popolnoma naslonite upanje na milost, ki vam je prenesena v razodetju Jezusa Kristusa. Kot otroci poslušnosti se ne prilagajajte prejšnjim željam, ki ste jih imeli v svoji nevednosti, marveč bodite v vsem ravnanju tudi sami sveti, kakor je svet tisti, ki vas je poklical, saj je pisano: Bodite sveti, ker sem jaz svet« (1 Pet 1,13-16). Marija Halas

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MAREC 2009

MOJA DRUŽINA

MESTO BOŽJE BESEDE V NAŠI DRUŽINI Mogoče zveni kot oguljena fraza, vendar je res: v kakršnikoli življenjski situaciji se znajdem, mi Sveto pismo ponuja odgovore na vsa vprašanja, dvome, skrbi, veselje, srečo, težave … Ob prebiranju vrstic iz Svetega pisma se tako pomnoži moje veselje, se potrdi moje prepričanje, ublaži žalost, mine strah ... Zato ima Sveto pismo tudi v življenju naše družine posebno mesto, pa ne na polici, ampak v konkretnem življenju. Vsak dan med počitnicami, med šolskim letom pa ob vikendih, pri jutranji molitvi preberemo odlomek iz evangelija ali berila za tisti dan. Po kratkem premišljevanju vsak pove, kaj se ga je dotaknilo in kaj mu Gospod preko tega odlomka želi sporočiti. Vsak od nas naj bi povedal misel, ki mu je najbolj ostala v srcu. Mlajši otroci seveda povedo le obnovo Božje besede, večji v njej že najdejo sporočilo in jo znajo povezati s konkretno nalogo za tisti dan. Pomembno se nama zdi, da se otroci navadijo, da je Božja beseda enako pomembna kot vsakdanji kruh, da je brez nje naše življenje osiromašeno. Brez prave duhovne hrane pa težko uresničujemo življenjski načrt, ki ga ima Bog z nami. Pripovedi o Jezusovem otroštvu sva pogosto prebirala, ko sva se odločala za otroke, v času nosečnosti in rojstev najinih osmih otrok. Zato so nama ti odlomki še posebno blizu. Moč Božje besede je na naju delovala ob prebiranju teh odlomkov, nama dajala poguma: »Ne boj se, Marija …« (Lk 1,30), moči: »Moč Najvišjega te bo obsenčila« (Lk 1,35), veselja: »Moja duša poveličuje Gospoda!« (Lk 1,47). Vabila naju je k pogostemu srečevanju najinega še nerojenega otroka z Jezusom v svetem obhajilu: »Od veselja se je zganilo dete v njenem telesu« (Lk 1,41).

Ko sva bila v dvomih in sva se spraševala o pravilnosti najine odločitve, naju je vabila, naj slediva zvezdi, ki nama jo je v takih trenutkih na pot pošiljal Gospod (npr. pogovor z duhovnikom ipd.). Ob rojstvih najinih otrok sva se čutila zelo povezana z Božjo Materjo in jo vedno znova prosila, naj nama pomaga pri vzgoji najinih otrok, saj je tudi sama vzgajala Jezusa, »da je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in ljudeh« (Lk 2,52). Ko so prišle preizkušnje in so trije najini otroci odšli k Bogu že pred rojstvom, sva se tolažila s psalmom: »Celo ptica si najde dom, lastovka gnezdo zase, kamor položi svoje mladiče, pri tvojih oltarjih Gospod nad vojskami, moj Kralj in moj Bog. Da, en dan v tvojih dvorih je boljši kakor tisoč drugih; raje ostanem na pragu hiše svojega Boga, kakor da bi stanoval v šotorih krivičnosti« (Ps 84,4. 11.) Psalme imamo posebno radi in kar nekaj jih znamo zapeti tudi na pamet. Ob družinskih praznikih vedno molimo večernice iz molitvenega bogoslužja, godovnjak ali rojstnodnevnik pa ima v rokah prižgano krstno svečo; ob obletnici poroke pa gori poročna sveča. Zjutraj z dekleti – študentkami, če se le da, molimo hvalnice. V adventnem in božičnem času večkrat zaigramo božično igro izključno s svetopisemskim besedilom. Vloge menjamo, tako da vsi otroci znajo na pamet besedila za angela, Marijo, Jožefa, pastirje, Elizabeto. Ko v oktobru molimo rožni venec, posamezne desetke povezujemo z odlomki iz Svetega pisma, prav tako posamezne postaje križevega pota v postu. Tako Sveto pismo močno prepleta naše vsakdanje družinsko življenje in nam ponuja odgovore na življenjske izzive. Jožica Šuštar

MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA Na srečanju družin v Ljubljani 6. septembra 2008 so starši na delavnicah izoblikovali kar nekaj vprašanj, ki se nanašajo na vlogo staršev. Zaradi klenosti vprašanj, ki brez dvoma pestijo večje število staršev, in ne le udeležence srečanja, smo se dogovorili, da bom v nekaj naslednjih številkah revije poskušal odgovoriti na ta vprašanja. Tokrat odgovarjam na naslednje vprašanje, ki je zanimivo najbrž za večino staršev.

KAKO PREPOZNATI, DA JE Z OTROKOM KAJ NAROBE? Priznati moram, da je to zelo težko vprašanje, in sem se kar težko lotil pisanja odgovora. Pa vendar: prav zato, ker je težko, je vprašanje tembolj pomembno! Vem, zavedam se, da to vprašanje pesti mnoge starše. Srečujem starše, ki so pretirano zaskrbljeni, ki letajo naokoli in iščejo pomoč za svoje otroke – ki so v resnici popolnoma zdravi, normalni, nič ni narobe z njimi.

In ob tem se sprašujem, kdo dela otroku večjo škodo: tisti starši, ki vsekakor hočejo svojega otroka narediti za »nenormalnega«, ali tisti, ki nikakor nočejo videti, da je z otrokom nekaj narobe. Oboji delajo škodo!

starši včasih spregledamo. Seveda je smotrno take znake obravnavati previdno. Če, n. pr. otrok ponoči ne spi, stoka – in ugotovimo, da je prejšnji večer pojedel nekaj nezdravega, težko prebavljivega, še ne bomo zagnali panike. Toda: takšna težava je prehodna. Torej: otrok ima »pravico« do nekih slabih počutij, ki so zelo v mejah »normale«. Zato je smotrno prve zanke, ki jih otrok daje sicer resno sprejeti, pa malo spremljati, opazovati, otroku pomagati v okvirih svojega starševskega znanja. Če pa težave kljub takšni starševski pomoči vztrajajo – je že smotrno poiskati pomoč. Drug sklop znakov, s katerimi otrok sporoča, da je »nekaj narobe«, je njegov odnos do širšega okolja – prijateljev, sorodnikov … Umikanje pred njimi, izmikanje socialnemu stiku, beg v samoto … to so znaki, da je z otrokom nekaj narobe – pravzaprav v vseh starostnih stopnjah. Tretji sklop znakov je otrokov odnos do obveznosti, dolžnosti, vključno z osebno higieno. Če otrok kaže nezdrav odnos do teh vprašanj, je to znak za resen razmislek. Seveda velja v teh primerih prvi razmislek staršem samim, in njihovim vzgojnim prijemom. Starši naj se ob takšnih opažanjih najprej vprašajo, kako otroka vzgajajo za sprejemanje dolžnosti in odgovornosti. Za gotovo je nesmiselno »povečati pritiske«, ki pomenijo stopnjevanje enakih, istih vzgojnih prijemov – torej vzgojnih prijemov, ki že do sedaj niso dali rezultatov. Tak premislek zahteva tudi odločanje za spremembe vzgojnih prijemov.

Srečujem pa se tudi z otroki, ali celo niti ne z njimi, dobivam vprašanja (od zaskrbljenih sorodnikov, učiteljev, katehetov …), kako pomagati otroku, s katerim je očitno nekaj narobe, starši pa tega nočejo videti … In ob tem se sprašujem, kdo dela otroku večjo škodo: tisti starši, ki vsekakor hočejo svojega otroka narediti za »nenormalnega«, ali tisti, ki nikakor nočejo videti, da je z otrokom nekaj narobe. Oboji delajo škodo! Prvo merilo za to, ali se otrok zdravo razvija, naj bo njegova odzivnost, stik, ki ga imajo starši z njim in otrok s starši. Otrok, ki ima dober stik s svojimi starši, bo na nek način sporočil, da je z njim nekaj narobe, da doživlja neko stisko – in starši bodo vedeli, da potrebuje pomoč. Seveda le redko otrok to sporoči naravnost. Pogosto Otrok, ki ima dober stik s svojimi starši, bo na celo zatrjuje, da »je z njim nek način sporočil, da je z njim nekaj narobe, vse v redu«, a pokaže, da v resnici le ni vse tako. To pa da doživlja neko stisko – in starši bodo vedeli, da pokaže na različne načine. potrebuje pomoč. Pri zelo majhnem, predšolskem otroku, otrok najpogosteje pokaže ne neke svoje resne Posebno področje sprejemanja dolžnosti je stiske s svojim telesom: motnje spanja, področje šolskih dolžnosti. Tu ne zadošča, motnje hranjenja, motnje izločanja, pogosta da se starši zanašajo le na svoja opažanja, »nedolžna« obolenja … To so znaki, ki jih ampak je potrebno, da zaupajo tudi učiteljem, DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MAREC 2009

POSTNO PREMIŠLJEVANJE in da so pripravljeni poslušati, sprejeti in upoštevati tudi morebitna opozorila, ki jih dobijo od učiteljev. Tu seveda prihaja tudi do konfliktnih situacij. Starši od učitelja lahko slišijo tudi opozorila, ki jim ne verjamejo – verjamejo temu, kar pove otrok. Pravimo, da je potrebno verjeti, zaupati otroku – in tudi jaz sam tako pravim. Toda, v primerih takšnega razhajanja je potrebna mera previdnosti! Kaj pa, če ima učitelj vendarle prav? In zato svetujem: v takšnih primerih se posvetujte s strokovnjakom. Saj ni potrebno, da takoj »odvlečete« otroka k psihologu – sami pa le stopite do njega in se posvetujte z njim, pomagal vam bo pri vašem odločanju! Prav gotovo bi takšne znake, s katerimi nam otrok sporoča, da je »nekaj narobe« lahko še dolgo naštevali – a naj bo to dovolj za razumevanje bistva. Potrebno pa je dodati še en kriterij, ki pa se mi zdi najpomembnejši! To je SPREMEMBA! Vsak otrok je svet zase, samostojna osebnost, nekoliko drugačen, poseben. In tako je tudi prav. In zato se vsak otrok odziva, obnaša, čustvuje … nekoliko drugače. Nekaj, kar bi bilo pri enem otroku lahko znak »motnje«, je pri drugem lahko normalno … Zato pa bodimo starši pozorni na spremembe. Če opazimo, da se je naš otrok kakorkoli spremenil v obnašanju, odzivanju, navadah, v komuniciranju z nami in okoljem, moramo postati na to pozorni. Seveda je treba tudi tu znati prepoznati nihanja v razpoloženju, ki so normalna. Recimo, razumljivo je, da je otrok pred testom nekoliko bolj napet, »živčen« … O spremembi torej govorimo, kadar je ta sprememba trajnejša. Je pa izjema: tudi zelo kratkotrajne spremembe v razpoloženju, razpoloženjska nihanja, ki so kratkotrajna, so lahko znak, da otrok rabi neko pomoč – če gre za nihanja »brez očitnih razlogov«, in so precej burna. Torej – res ni lahko prepoznati, kdaj otrok potrebuje pomoč. Zato je tembolj potrebno, da imamo z otrokom, ne glede na njegovo starost, čim boljši stik, da se z njim znamo pogovoriti, mu prisluhniti. In, da se tudi starša med seboj znata in zmoreta o tem pogovoriti, skupaj pretehtati znake, ki jih morebiti opažata, ali jih opaža eden od njiju bolj od drugega.

Bogdan Žorž

TRPLJENJE, KI SVETI V ŽIVLJENJE Le katero trpljenje pa sploh lahko sveti, ste se verjetno vprašali, ko ste prebrali gornji naslov. Kdo pa sploh še v današnjem času hoče poslušati o trpljenju? Kaj ne stremimo vsi k temu, da bi ga odpravili iz naših življenj, da bi izginil iz naših misli, da bi mu prepovedali vstop v naša srca? Bi človek lahko našel najmanjši razlog, da bi trpljenje sprejel, še posebej kot svetilko življenja? Težko verjamem, da bi se kaj takega zgodilo. Ali bolje povedano: zdi se mi nemogoče. Trpljenje pride. Ponavadi nenapovedano. Začutiš močno, srce parajočo bolečino, ki ti trga telo na dva dela. Ali pa blago, nerazumljivo tesnobno stanje, ki ti povzroča nemir in ti ne pusti več mirnega in neslišnega diha. Lahko bi rekla, da trpljenje vedno pride po enosmerni cesti. Obračanje na tej cesti ni možno. Hitrost premikanja je odvisna od vremenskih razmer (beri: naših misli) in prometa na cesti (beri: naše volje in aktivnosti). Na tej cesti je človek ponavadi sam. Brez sopotnikov v avtu. Le on in njegova razbolela duša. Nenadoma pa: lučka v daljavi. Sprejeti je treba, karkoli je že prišlo k meni, pomisliš. Ko pa neko odločitev sprejmeš, postane breme te odločitve mnogo lažje.

oni, še vedno gledam okoli in umikam pogled moledujočim očem. Zato, ker ... stoji ob tebi človek. Kako, se še vedno branim. Ravno sem prišla ven iz enega trpljenja, naj zdaj takoj stopim v drugega? Četudi ta boj ni moj boj? Tedaj jim bo odgovoril: “Resnično, povem vam: Kolikor niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.” (Mt 25,45). Navsezadnje spoznaš, da je trpljenje šola tvojega življenja. Luč na tvoji poti. Sveti z najsvetlejšo žarnico. Iz vsakega trpljenja prideš boljši, večji, sposobnejši, modrejši. To je neizogibno in v dobrobit vsega človeštva. “Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.” (Rim 8,18).

Pa potem? Potem se nekega jutra zbudiš in začutiš, da tvoja, še včeraj razbolela duša, ne boli več tako močno. Kdaj je minilo, se sprašuješ. Hvala Bogu, si zašepetaš in skušaš vse, kar te je bremenilo, pozabiti. In na koncu? Ko se življenje spet spravi v stare tirnice in človek lažje zadiha, potem se ponavadi k nam zateče prijatelj, znanec, sodelavec ... Težave ima. Trpi. Iz nemega pogleda vidiš moledovanje. Pomagaj! Tako vpijejo oči ljudi, s katerimi se srečujemo. Zakaj jaz? Mar ni nikogar drugega na tem svetu, da bi temu človeku pomagal? Je naša družba res tako sebična, da vidi le sama sebe, se sprašujem. Ampak ... družba - to si vendar ti. Jaz? Kako jaz, se sprašujem in se oziram okoli sebe. Tam je vse polno ljudi. Zakaj jaz in ne

MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Tanja Mlakar

NAŠ POGOVOR

dr.

ALOJZ REBULA ZA KRISTJANA JE »POZITIVNO MIŠLJENJE« SPREJEMANJE BOŽJE VOLJE

Verjetno ni Slovenca, ki ne pozna pisatelja, dr. Alojza Rebule. Osebno sem ga prvič »srečal« pred mnogimi leti, ko sem prebiral njegov roman Divji golob, zares pa sva se srečala jeseni 2001, ko sta se gospod Lojze in gospa Zora pridružila zakonski skupini v Loki pri Zidanem mostu in se spomladi 2002 udeležila seminarja (konferenca) Zakonca na skupni poti, ki je bil takrat v Celju pri svetem Jožefu. Po seminarju je gospod Lojze zapisal: »Sv. Jožef! Lepo je bilo, in ko se vračava na tisti zeleni hrib s spominom, postaja ta spomin vsak dan lepši. To je bilo kakor doživetje neke prakrščanske filije, ko se bratje v isti veri srečajo sredi sveta, ki ni Kristusov. Tu pa ljudje z apostolskim žarom govorijo o Edinopotrebnem. Pred njimi dvajset parov, ki v času skrunjenja ljubezni in spola še verjamejo v svetost zakona, v smisel življenja, v večno življenje. In v tistih dneh lepi trenutki pomenkov ob mizi, posebno pa večer pred slovesom. Kako lepo je bil zamišljen, od cerkvenega obreda, do intimne večerje! Še čutiva na svojih zapestjih štolo, s katero naju je blagi g. Niko (Rupnik, opomba: D. S.) pred oltarjem povezal v novo zvestobo.« Kljub temu, da danes slovite kot pokončen kristjan, ki ima svojo osebno vero – svoj oseben odnos z Vstalim Odrešenikom, vemo, da ste morali na poti iskanja prehoditi »puščavo dvomov«. Kaj vam danes pomeni vera, kako jo negujete - kako si vi prizadevate za svetost in kaj svetujete iskalcem? Vsaka vera je osebna, če je količkaj vera. Mojo je zaznamovalo nekaj objektivnih dejstev: na primer to, da sem prišel iz hudo razkristjanjenega okolja, da moja družina ni bila tradicionalno katoliška, da sem moral po gimnaziji v katoliškem zavodu tako rekoč popolnoma na novo priti do vere. DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Izhodišče mi je bil absurd, Nič, in to dvajset let, preden je postal na Slovenskem moda. Še danes se sprašujem, kako mi je mogla žena, ki se ni ukvarjala s filozofijo, nekega dne, ko sem v globoki krizi bral Camusovega Upornega človeka, tisto knjigo absurda iztrgati iz rok. Camus je, kot je znano, v svojem ateizmu videl edino pot iz življenjskega absurda v »uporu« proti usodi, in to z delom za blagor človeštva. No, to je pozitiven absurd, ki ni daleč od krščanstva, pri katerem bi bil Camus, ko ne bi bil mlad umrl, verjetno tudi pristal. Lahko bi navedel še druge momente, ki so mi pomagali h Kristusu: najprej na univerzi prijateljevanje z neomajnim kristjanom, kolegom Stanetom

JUNIJ MAREC 2008 2009

NAŠ POGOVOR Gabrovcem, romanje v Lurd z odkritjem rožnega venca, čisto »slučajen« obisk tržaške semeniške knjižnice, ki je potem za desetletje postala moj duhovni rudnik, prav tako »slučajno« srečanje na Tirolskem z bivšim tržaškim škofom Fogarjem, obiskovanje dr. Ukmarja … Vse to, a posebno trpljenje me je pripeljalo do tega, da že petdeset let lahko iz polnosti srca izrekam nicejsko veroizpoved s posebnim poudarkom na koncu, na večnem življenju. Toda pot k veri je pot v skrivnost. Ni mi lahko verovati. S to neznansko skrivnostjo se praktično spopadam vsak dan. Ni ga možnega dvoma o Bogu, o Kristusu, Svetem pismu, Cerkvi, čez katerega se ne bi moral prebijat, čeprav pravega potresa v svoji veri doslej hvala Bogu še nisem doživel. Zato sem tudi odprt vsem - seveda sprejemljivim - manifestacijam nadnaravnega, s katerimi se nam javlja Nevidno. Mojemu verovanju dobro dene. Nerad slišim, če kdo reče zviška: »Meni vsega tega ni treba, meni zadostuje vera.« A verovati v tem poganiziranem in sataniziranem svetu bo zmeraj težje. Zakaj ne bi šel v Lurd, če ga je Cerkev priznala? Pa v Medžugorje, čeprav ga še ni?

Tisti, ki poskušamo vsak dan brati Sveto pismo, skoraj ne moremo mimo vašega dela – prevedli ste večino Pavlovih pisem. Kako vas je to veliko delo nagovorilo oziroma kakšne sledove je pustilo v vas? Presunljivo sta me nagovorili obe zavezi. Stara zaveza na primer z Izaijem, z Jobom, z Visoko pesmijo, s Pridigarjem, s Psalmi. Nova zaveza v svoji celoti, začenši s Kristusovo besedo v štirih evangelijih, ki je pač neposredna beseda od Boga. Pavel iz Tarza, ta genij vere in besede, mi je slejkoprej več kot doživetje, mi je kratkomalo eden od dokazov za resničnost krščanstva. Pa tisti njegov edinstveni stil, ko da bi vulkan bruhal lavo in svetlobo obenem! Posebej občudujem njegovo zazrtost v Vstalega Kristusa. Pa kar je grškega v njem, njegovo racionalnost. Vzemite tiste besede: »Če Kristus ni vstal …« Posebej me očara njegova topla človeškost, njegov odnos do vseh tistih kristjanov

Sveti Avguštin pravi: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v Tebi.« Ko bi le spoznali resničen pomen teh besed! Tako pa se zdi, da »instant kultura« deluje tudi na področju vere – veliko ljudi misli, da gre tudi pri veri zgolj za »pritisk na gumb« in se takoj vse reši. Kaj mora človek storiti, da najde resničen mir srca? Pri veri z mehanizmom pritiskov res ni kaj. Na primer pri molitvi. Bog nas zmeraj usliši, pravijo teologi, a ne zmeraj v tem, kar mi želimo. Zase bi rekel, da imam vtis, da »mojih« prošenj ne uslišuje, tudi če gre za duhovne zadeve. Bolj me uslišuje, tako se mi zdi, angel varuh, če izgubim kakšno pisarijo. A že sem malce navajen na to, da božja ekonomija ni naša ... V čudeže verjamem,

Toda pot k veri je pot v skrivnost. Ni mi lahko verovati. S to neznansko skrivnostjo se praktično spopadam vsak dan. Ni ga možnega dvoma o Bogu, o Kristusu, Svetem pismu, Cerkvi, čez katerega se ne bi moral prebijat, čeprav pravega potresa v svoji veri doslej hvala Bogu še nisem doživel.

začenši z evangeljskimi. A zahtevati od Boga čudeže? Če si bolan, je normalno, da najprej greš k zdravniku, in šele potem prosiš za čudež. Vsekakor pa v Gospodu Bogu ne smeš videti svojega serviserja. Za mir srca bo pač najmočnejše pomirjevalo sprejemanje Božje volje. Pravkar sem prebral vojni dnevnik vojaka, ki je med prvo svetovno vojno doživel tri različne fronte, pa ni v tistem dnevniku enega samega upora proti Bogu: tisti vojak je bil namreč zaveden kristjan. Danes se govori o »pozitivnem mišljenju«, ki naj človeka v tem našem histeričnem času pomirja in uravnoveša. Ne vem, na čem more to pozitivnost utemeljiti človek brez Boga. Za kristjana pa »pozitivno mišljenje« ni nič drugega kot sprejemanje Božje volje. MAREC 2009

 GOSPOD ALOJZ REBULA Z ŽENO, ZORO TAVČAR

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE JUNIJ 2008

NAŠ POGOVOR ne znam predstavljati. Mi je edini resnični življenjski pristan, kakor mi kultura na primer ni. Danes veliko govorimo o potrošništvu, ki pritiska na nas, o krizi vrednot, bivanjski praznini, odsotnosti želje po znanju … Pa vendar ankete med mladimi kažejo, da v njih je želja po dobrih odnosih, razumevanju, dobri družini … Kaj nam, staršem in mladim svetujete, kako sredi hrupa vsakdana prepoznati vrednoto doma, zakona, družine …?

 VIKEND SEMINAR V CELJU

in kristjank, ki jih v svojih pismih imenoma pozdravlja. Za prevajalca je seveda Pavel posebna preizkušnja: ne gre mi iz spomina pasus iz Pisma Efežanom, ki mu je bilo posebej težko biti kos … Sicer pa Sveto pismo ostaja zame tudi velikansko literarno doživetje, večje kot Homer ali kot Shakespeare. Še najbližjega tisti navdihnjenji veličini vidim Danteja. Da sem iz Svetega pisma marsikaj povzel, bralcu mojih del ni težko opaziti. Vsebinsko, pa tudi (preko Claudela) stilno. V domovini in zunaj njenih meja uživate sloves književnika, publicista, literarnega kritika … Tisti, ki vas bolje poznamo, pa vemo, da ste tudi dober mož in oče. Kako je vas zaznamovala družina, iz katere izhajate, in kakšna vrednota je za vas vaša družina? Družina, iz katere izhajam, me je zaznamovala bolj z žalostjo kot z veseljem. Bili smo namreč razbita družina, ker je oče moral kot železničar službovati po Italiji. Božja

Sicer pa Sveto pismo ostaja zame tudi velikansko literarno doživetje, večje kot Homer ali kot Shakespeare.

Previdnost se m je tako rekoč , revanžirala z družino, katero sva z mojo predobro ženo ustvarila. Pravkar je žena posvetila svojo pesniško zbirko Žarenje takole: »Z nežnostjo Lojzetu za petdeset let ljubezni«. Družina mi je bila zatočišče in pokoj, čeprav bi se bil moral svojim otrokom bolj posvetiti, kakor sem se. Lastila se me je tudi druga močna ljubezen, literatura, za katero sem poleg poklicnega dela (profesor klasičnih jezikov) živel. Pa sploh kultura s stalnimi obveznostmi, predvsem s predavanji. Sam sebe si zunaj svoje družine DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Sam sem prepričan, da oče, mati, učitelj, profesor ne učijo toliko s svojim govorjenjem, kolikor s svojim življenjem: ne s tem, kar učijo, ampak s tem, kar so. Se pravi: najprej delaj na sebi, da boš imel kakšen uspeh na drugih. Kar pa se tiče potrošništva, v tem ne vidim kakšnega unikuma atomske dobe. Potrošništvo, se pravi pohlep po imetju in uživanju, je najprej v človeku. Po svoje je bil potrošniški že v votlinah.

Sam sebe si zunaj svoje družine ne znam predstavljati. Mi je edini resnični življenjski pristan, kakor mi kultura na primer ni.

Pesnik Vergilij v desetletjih pred Kristusom govori o »auri sacra fames«, o » prekleti lakoti po zlatu«. Pohlep po užitku in imetju je bil zmeraj v človeku. Samo da mu danes tehnična civilizacija daje možnosti, ki jih prejšnje dobe niso mogle dati. V bistvu nič novega pod istim potrošniškim soncem. Kako je z mladimi, ne vem. A o njih berem več slabega kot pozitivnega. Verjamem pa, da je v njih dosti plemenitih teženj: po pravičnosti (v šolskem razredu si najbolj želijo pravičnosti), ljubezni, poštene uspešnosti. V vrednote, kot so dom, zakon, družina, pa bodo najlaže verovali in se zanje trudili, če jih bodo prej doživeli doma. S tem ni rečeno, da bodo iz vsake dobre družine izšli samo vsestransko pozitivni ljudje. Mož in žena, ko se poročita, prevzameta nase tudi to tveganje. A verna starša spremlja zaupanje, da še tako nerodnega otroka Bog ne bo zapustil, če ga bo vztrajno spremljala njuna molitev. Za nas, Slovence, je večkrat značilna lepa fasada – radi dajemo vtis, kot da je vse v najlepšem redu - , pozabljamo pa na odnose. V DiŽ si prizadevamo za gradnjo dobrih medsebojnih odnosov, saj trdimo, da je vsak odnos med dvema osebama živ in zato potreben nenehne nege. Kaj po vašem mnenju vpliva na uspešno gradnjo – nego - medsebojnih odnosov (mož - žena, starši - otroci, pripadniki različnih generacij ali družbenih slojev …)?

JUNIJ MAREC 2008 2009

MAŠ POGOVOR Obstaja velika krepost, o kateri pa se neverjetno malo govori tudi s cerkvenih ambonov, namreč p o t r p e ž l j i v o s t. To je kompleksna krepost, ki predpostavlja na primer tudi ponižnost, srčnost, ljubezen. Med možem in ženo, naj se še tako rada imata, naj bosta celo do poznih let zaljubljena, pridejo momenti utrujenosti, malih nesporazumov, hipnih nataknjenosti. Takšne situacije lahko reši samo potrpljenje. Namesto potrpljenja bi lahko v večini primerov rekli tudi m o l č a n j e. Se pravi mala odpoved. Katero sožitje je možno brez odpovedi?

Obstaja velika krepost, o kateri pa se neverjetno malo govori tudi s cerkvenih ambonov, namreč p o t r p e ž l j i v o s t. To je kompleksna krepost, ki predpostavlja na primer tudi ponižnost, srčnost, ljubezen.

Kar pa se tiče ravnanja z otroki, raje ko da bi sam svetoval, bi opozoril na pravkar izšlo knjigo pri Ognjišču o starših svete Terezije iz Lisieuxa. Z vašo ženo, gospo Zoro Tavčar, sta že vrsto let člana zakonske skupine. Kako ocenjujete delo in pomen zakonskih skupin? Imate za tiste, ki kolebajo in se ne morejo odločiti za zakonsko skupino, kakšno spodbudno misel? Vrsta ovir - starost, zdravje, pomanjkanje avta, stalna kulturna zaposlenost, dvoživsko bivanje med Trstom in Slovenijo – nama ne dopušča, da bi Vašemu gibanju bližje sledila. Spodbudna misel? Vsaj meni se je v tem razkristjanjenem času ljubo srečati s kristjani; da se sploh vidimo, ko bi svet najraje zatajil krščansko ime. Torej družabnost? Zakaj pa ne, nekaj krščanske družabnosti?

 VIKEND SEMINAR V CELJU

kar je skoraj zginilo s sveta, se pravi tišino, kjer dve srci zaznata ob goreči sveči trenutek čistega ljubezenskega zlitja? Na koncu pa vas prosim, da opogumite še bralce našega glasila s kakšno lepo mislijo. Ne nehajmo se zahvaljevati Bogu za demokratično in neodvisno Slovenijo, brez katere tudi Gibanja za družino in njegovega glasila ne bi bilo.

Da doživiš nekaj, kar je skoraj zginilo s sveta, se pravi tišino, kjer dve srci zaznata ob goreči sveči trenutek čistega ljubezenskega zlitja?

Bila sta tudi na vikend seminarju (konferenci) v Celju pri svetem Jožefu. Kako ocenjujete tak način dela – tako obliko povezovanja zakoncev (nekateri pravijo, da je to polnjenje baterij, remont, inventura …)? Priporočate zakoncem, da se odločijo in se udeležijo takega vikend seminarja?

Prisrčna hvala gospod Lojze za vašo dobro volj in pripravljenost, za vse vaše misli, ki ste jih z nami podelili. Naj vaju z gospo Zoro in vse, ki jih nosita v srcu in izročata v Božje Usmiljeno srce, varuje On, ki ptice pod nebom živi, še mnoge dni. Pogovarjal sem se Dani Siter

Tisti vikend seminar pri Svetem Jožefu v Celju nama je ostal v prelepem spominu. Posebno večerna dvorana, kjer smo sedeli v nekakšni zaljubljeni zbranosti, sedeli v parih ob lastni mizi s prižgano svečo. Bilo je prelepo. Kako ne bi človek takšnega doživetja priporočal? Da doživiš nekaj, MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE JUNIJ 2008

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN ZAKONSKA SKUPINA

NOVA CERKEV

»Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: Veselite se.« (Flp 4,4) Tudi jaz sem vesel, da je zaživela zakonska skupina v naši župniji. To veselje je še toliko večje, ker smo že nekaj časa čutili potrebo po njej, jo skušali tudi ustanoviti, še posebej po misijonu, pa očitno še ni čas dozorel za to. Zdaj je tu in hvala Bogu zanjo! Vesel sem, da sem sam vključen v to skupino kot duhovni asistent. Vesel sem vloge, ki jo ima duhovnik v programu, po katerem se zbira in dela naša skupina. Pravijo, da že sama prisotnost duhovnika v skupini veliko pomeni. V začetku je bilo nekaj bojazni, če bom kos tej nalogi, pa je s časoma ta bojazen izginila v skupnem odkrivanju Božje bližine in Božje volje, ki se še posebej razodeva po Svetem pismu. Tako vedno bolj spoznavam, da v skupini več prejemam, kot pa sam dajem. Nadalje sem vesel, da se skupina srečuje v župnijskih prostorih. Tudi to ima svoj pomen. Vemo, da se nekatere skupine, ki delajo po drugih programih, zbirajo po domovih, kar ima gotovo tudi določene prednosti. Vendar pa cerkveni prostori že sami po sebi pomagajo, da je skupina vključena v župnijo in po njej v Cerkev. Morda tudi lažje doživimo, da je resnično Bog navzoč med zakonci, v njihovih družinah in med nami vsemi. To zagotovilo daje na poseben način tudi duhovnikova prisotnost. Sicer je skupina v nevarnosti, da zgubi stik z župnijo in ji postane edini cilj samo še prijetno druženje. Zavedam se, da so dobri in trdni zakoni in družine kakor kvas v župniji in v naši domovini. Čim več bo dobrih DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

zakoncev in družin, s toliko večjim optimizmom smemo zreti tudi v prihodnost. In če zmorem k temu tudi kaj sam prispevati, sem hvaležen Bogu. Alojzij Vicman, župnik V poplavi vsega, kar nudi današnji svet sva našla nekaj zase. Na srečanju zakonske skupine oz. druženju se čas ustavi, predava se spontanemu dialogu, ki naju popelje v svet razmišljanj, čutenja samega sebe, spoznavanje misli, ki se rojijo v najinih glavah v različnih momentih, ki jih prinašajo življenjske situacije. Po vsakem srečanju se še bolj zaveva kako pomemben je pogovor, poslušanje in medsebojno razumevanje. Cecilija in Marko Božnik Zakonska skupina nama pomeni srečanje sebi enakih, izmenjavo mnenj, izkušenj, hkrati pa nama daje moč vztrajanja na skupni poti. Vida in Ciril Deželak Zakonsko skupino obiskujeva že 4. leto in sva najmlajša zakonca v skupini. Kljub starostni razliki z večino člani, sva se s skupino zelo dobro ujela. Vsebine programa naju usmerjajo v razmišljanje o stvareh in odnosih, o katerih v hitrem tempu življenja ne bi razmišljala ali bi se jih le bežno »dotaknila«. Tako nama izpovedi izkušenj in spoznanj naših parov pomagajo pri reševanju težavic in problemov v življenju ter graditi najin odnos. Za najino

MAREC 2009

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN ljubezen in zaupanje ter za vzgojo najinih hčerkic se priporočava Svetemu Duhu, ki nama je tudi nakazal potrebo po vključitvi v našo skupino. Irena in Blaž Jovan Sva starejša zakonca z odraslima hčerama, ki sta si že ustvarili svoji družini. Včasih sva si mislila, da ne sodiva v zakonsko skupino, saj naj bi po tolikih letih zakona že imela dovolj izkušenj. Pa vendar ni tako, še vedno najdeva kaj zase. V zakonsko skupino sva vključena četrto leto in se v njej dobro počutiva. Vida in Boris Kotnik

želiva prenesti izkustvo Boga v najinem življenju. In še nasvet za tiste, ki jih je zakonske skupine »strah«: Vsaj poskusite ...! JE MANJ NEVARNO KOT VOŽNJA Z AVTOM, pa po najinem mnenju ENAKO ALI CELO BOLJ POTREBNO. Sabina in Stanč Majcen Po desetih letih zakona sva začutila, da bi si želela za najino zvezo narediti še kaj več. Poiskala sva zakonsko skupino. Čutiva, da preko pogovora, spoznavanja Svetega pisma, poglabljava vero, odkrivava drug drugega, ter utrjujeva najin odnos. V zakonski skupini nama je najbolj všeč, ker drug drugega spodbujamo k dobremu, si zaupamo in dobimo potrditev, da si je v današnjem hitrem tempu življenja vredno oziroma potrebno načrtno vzeti čas drug za drugega in za družino. Poleg veselega druženja, nama je zakonska skupina postala opora v zakonu, kjer najdeva koristne smernice tudi za najino starševstvo. Prav tako pa naju na poseben način opominja, da je z nama Gospod, na katerega se lahko zaneseva.

Ko so naju vabili v zakonsko skupino, nisva bila oba enako navdušena. Zdaj sva precej enotnega mnenja, kaj prejemava od teh srečanj. Najin pogovor je postal bolj spoštljiv, prepiri pa »bolj kvalitetni« v smislu rasti najinega odnosa. Izmenjava izkušenj je prava bogatitev življenja. Ob vzpodbudi voditeljskega para sva počasi, a vedno pogosteje začela prebirati Sveto pismo. Tako nama Božja beseda Valentina in Andrej Tadina pomaga pri vsakodnevnih problemih. Ne gre za to, da jih je manj. Ko jih pogledava v luči Božje besede, postanejo Srečanja v zakonski skupini nama pomenijo prijateljsko bolj obvladljivi, postanejo izzivi in nove druženje, kjer se pogovarjamo o družini, vzgoji, priložnosti za najino rast. Ko je pred gradnji medsebojnih odnosov, vse pa temelji na naju prišel izziv, da pripraviva srečanje, odlomkih iz Svetega pisma. To nama pomaga pri sva se kar nekako ustrašila, pozneje najinem odnosu, pri gradnji edinosti, ki je včasih pa ugotovila, da ob pripravi tudi sama ni. Na srečanjih se največ prejmeva. Lahko rečeva, da je z včasih tudi sproščeno zakonsko skupino oziroma po njej nasmejimo ob kakšni najino življenje dobilo temi. »bolj poln Marta in Martin okus«. Tega Toman so deležni tudi ik pn žu , IJ  g.ALOJZ otroci, katerim IJA in  CECIL MARKO

Ž in

BLA

A

IREN

RIS

 VIDA in BO

in ARTA  M RTIN A M



A ENTIN  VAL J E ANDR

RIL  VIDA in CI

MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NA SABI

ANC in ST

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN PRAZNIK SVETE DRUŽINE 2008 - UTRINKI Bila je nedelja, 28. december 2008, praznik svete družine, ki ga je naša zakonska skupina ponovno praznovala malo drugače, vendar za nas že skoraj tradicionalno. Praznovanje smo začeli s sveto mašo ob 10.00 uri v naši cerkvi v Podutiku, kjer smo vsi aktivno sodelovali. S pomočjo drugih zakoncev, ki niso v naši zakonski skupini, smo jaslice »popestrili« s stvarmi iz vsakdana sodobne družine. Pripravili smo uvode v berila, evangelij in prošnje, pred blagoslovom otrok prebrali sestavek, ki nas je še posebno nagovoril in radi bi ga delili z vami: V človekovem srcu mora biti nekje zaprta podoba izgubljenega raja. Morda nekateri ne verjamejo več vanjo ali pa nikoli niso mogli odpreti tistih vrat, preveč kamenja se je navalilo pred nje. Napuh, lakomnost in nevoščljivost, sovraštvo, jeza in pohlep – toliko zemeljskega je, kar nas vleče v prepade, da sploh ne vidimo več, odkod prihaja luč. Srce smo zaklenili z varnostno ključavnico, da ne bi kdo vdrl k nam, kajti ko smo nazadnje pozabili zapreti vrata, so prišli nepoklicani in so nas ranili. Skoraj bi izkrvaveli. Odtlej skrbno zapiramo, ohraniti hočemo nekaj tistih kapelj krvi, ki dajejo življenje, živeti hočemo za vsako ceno, s takim zaprtim, mrzlim, odmrlim srcem, in se ne zavedamo, da smo umrli že tisti hip, ko smo se zaklenili. Podoba raja nam je ostala zastrta, nismo se rodili za življenje, ampak za smrt. Če pa ti je dano … (Iz knjige Marte Kmet, Učiteljica).

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Že lani smo bili s praznovanjem zelo zadovoljni, zato smo se tudi letos skupaj z našim gospodom župnikom Markom odpravili na skupno kosilo, kjer smo si izmenjali darila tako, da smo naredili tombolo in vsak, ki je prinesel darilo, je enega tudi odnesel. Ob odpiranju daril je vsak potegnil listič z mislijo, ki jo je podelil z vsemi. Med mislimi je bila tudi ta: En sam sončni žarek še ne osvetli Zemlje, a je kot prijazna beseda. Upanje, da bo posijalo sonce (R. Kerševan).

MAREC 2009

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN DRUŽINA IN ŽIVLJENJE »NA OBISKU« V LOGATCU

Po končanem kosilu smo odšli na čaj k Mateji, ki ima pred vhodom prav posebne jaslice narejene iz mini briketov. Verjetno so letos edine te vrste v naši deželici. V njenem stanovanju pa nas je čakalo presenečenje, saj jim je Jezus, Božje dete, prinesel darilo, ki je namenjeno tako mladim kot starim in prav slednji so imeli kmalu polne roke dela, saj so organizirali turnir v namiznem nogometu. Z nočjo smo se tudi mi razšli in si obljubili, da naslednje leto ponovimo cel dogodek in Tone je menda v gostilni že rezerviral termin, da ne bi bilo slučajno zasedeno. Za konec vam vsem želimo mirno in polno prijateljev leto 2009, in da bi doživeli čim več lepih trenutkov v družbi s prijatelji. Vsem iz naše skupine, ki niste mogli biti z nami, pa sporočamo, da Vas imamo radi. Zakonska skupina Podutik

Druga zakonska skupina v župniji Dolenji Logatec se sestaja že 9 let. Trenutno je v skupini 6 parov, bilo pa nas je tudi že 9. V povprečju smo poročeni od 12-21 let; tako so se v letih našega sestajanja najavljali otroci (sedaj pričakujemo 23-tega), zidali smo hiše, se uveljavljali na delovnih mestih in hkrati gradili svoj zakon tudi s pomočjo prijateljevanja v zakonski skupini. Že pred nekaj leti je postalo očitno, da si želimo spremembe pri delovanju skupine in smo v ta namen izvedli obsežno anketo med člani skupine in gospodom župnikom. Bili smo zelo kritični, pa vendar odprti in pripravljeni na kaj novega. Nekaj časa je minilo, skupina se je zmanjšala in zopet smo bili ujeti v rutino, predvsem pa ne preveč zadovoljni z »rezultati« naših srečanj. Teme na njih so bile preveč splošne, naši odzivi površinski in vse prevečkrat smo se vrteli okoli otrok. Postalo nam je očitno, da sami ne znamo iz ujetosti in tako je prišla ideja, da je potrebno za zdravljenje poiskati »specialista«! Midva z možem sva pred dvema letoma prišla navdušena iz Ankarana, kjer sva bila na temeljnem seminarju, ki sta ga vodila Dani in Vilma Siter. Če se išče pomoč na pravem naslovu, vse poteka zelo

MAREC 2009

hitro. Po pogovoru z Danijem, sta nam bila v goste poslana Erna in Tone Berčan iz Ljubljane, ki že vodita zakonsko skupino v okviru gibanja Družina in Življenje. Skozi gradivo sta nam predstavila način delovanja skupin v okviru gibanja. Vsem je bil blizu občutek, da smo našli, kar smo iskali. Všeč nam je tema Izboljšajva najin pogovor (to bi vsi radi, pa ne znamo začeti), všeč so nam vnaprej pripravljena srečanja (sedaj vodenje skupine ni »glavobol«, ki traja ves mesec), načrtovanje zmenkov (za vse drugo se prej najde čas), predvsem pa to, da je na srečanju govor o nama in najinem zakonu (otroci nam tako ali tako »ukradejo« skoraj ves čas). Erna in Tone, ki sta prišla k nam na srečanje v januarju, sta nam podarila veliko svojih izkušenj, nasvetov in priporočil. Kljub temu pa je večer minil kot med starimi prijatelji in v dokaz je tudi fotografija ob koncu srečanja. Zahvaljujemo se Erni in Tonetu za nesebično pomoč. Želimo si da bi naša skupina po tem programu dobro delala, da bi se veselili skupnih srečanj, predvsem pa, da bi bil Duh sredi med nami in v naših zakonih.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Helena in Marc Brand

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

VESNA IN MARKO ZEVNIK Vesna in Marko Zevnik sta stopila v vrste DiŽ-evcev pred nekaj leti. Na povabilo Irene sta se najprej udeležila vikend-seminarja za zakonce v Ankaranu, po seminarju pa sta se pridružila medžupnijski zakonski skupini, ki se že vrsto let srečuje v Celju. V skupini sta se hitro udomačila in ji začela dajati svoj pečat. Kmalu smo vsi veseli ugotovili, da smo bogatejši za še dve sorodni duši. Vse, ki se zadnja leta z njima redno srečujemo, bogati in nagovarja njuna iskrenost, pristnost in preprostost, obenem pa večkrat kar obnemimo ob njuni dobri volji in pripadnosti, ki jo vedno znova na razne načine dokazujeta. Veseli smo, da smemo skupaj z vama, draga Vesna in Marko, stopati po poti gradnje odnosov, za katere je vredno živeti. Povejta nam kaj o sebi: od kod prihajata, kakšni sta bili vajini matični družini, kaj v življenju delata oziroma kaj sta po poklicu? Marko: Sam bi se opredeli za Gorenjca, čeprav smo se v začtku šestdesetih zaradi službe, ki so jo starši tam dobili, iz Dobrepolja na Dolenjskem preselili na Jesenice. V družini sva bila dva sinova. Starša sta poskrbela za najino versko vzgojo in zakramente. Sicer pa sem kot priden socialistični mladec, ki se je v nekem trenutku celo včlanil v partijo, po birmi opustil vsakršno versko prakso in se od Cerkve oddaljil. Študiral sem geografijo in zgodovino in se po diplomi najprej zaposlil v Ljubljani, potem pa sva se z ženo preselila na Štajersko, kjer sem najprej delal na šoli v Slovenskih Konjicah, sedaj pa sem že vrsto let profesor na Gimnaziji Celje-Center. Vesna: Tudi sama prihajam iz čisto prave socialistične družine. Sem edinka. Oče je bil partijski funkcionar in je vedno imel svoj prav, mama je bila doma tiho. Lahko rečem, da smo doma živeli krščanske vrednote, kot so poštenje, delo …, vendar se v moji družini te vrednote niso DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

smatrale kot krščanske – bolj kot občečloveške. Krščanske vzgoje nisem bila deležna, niti zakramentov. Kasneje sem izvedela, da me je mama na željo stare matere nesla h krstu v svoj domači kraj na Kozjansko. Kot zanimivost bi omenila dogodek, ki se ga spominjam iz drugega razreda. V Vojniku so šli vsi moji sošolci po pouku k verouku in nekoč sem šla tudi jaz z njimi. Ko sem doma povedala, kje sem bila, je prišlo iz očetovih ust: »Ti pa tja ne boš hodila!« To je bila prepoved brez obrazložitve. Otroštvo sem torej preživela v takem okolju, na fakulteti pa sem se tistemu načinu življenja uprla – predvsem sem se uprla očetovim predstavam o mojem življenju, saj se mi je zdelo, da je oče želel v meni uresničiti svoje sanje. Dolenjec in Štajerka – zanimiva kombinacija. Kje in kako se je začela vajina skupna pot? Marko: Z Vesno sva se spoznala – dobesedno prvič videla – na faksu. Sam sem bil že proti koncu študija, ona pa šele na začetku. Neko popoldne sem se sprehajal po fakulteti in zagledal pred neko učilnico skupino študentk, med katerimi je bila tudi simpatična „skravžlana“ blondinka.

MAREC 2009

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Vesna: Takrat sem bila liberalno usmerjena in ko se je napovedala hčerka, sva se civilno poročila. Za tiste čase sva živela normalno, prepričana, da živiva vrednote, ki sva jih prinesla s seboj. Študija geografije in zgodovine nisem nadaljevala, pač pa sem se zaposlila v računovodstvu, kjer delam še danes. Kaj pa vajina družina? Vesna: Hčerka se nama je rodila približno pol leta po civilni poroki, sin pa se nam je pridružil pet let kasneje. V tistem času sva kupila parcelo in zgradila hišo, potem pa se je ponovila »moja zgodba«. Hči je šla v prvi razred in če je v našem kraju kdo šel v prvi razred, je šel tudi k verouku. Sama sem vedela, da svoje hčere ne smem tako zatreti, kot so starši mene. Pri vsej zgodbi je bilo najhuje to, da sem vedela, da moram najprej sama pri

Četudi bi vse spremembe (zakramente, cerkveno poroko, nova srečanja in spoznanja …) vzela zgolj kot formalnost, če ne bi vsega ponotranjila in zavestno povabila Boga v najin zakon in najine odnose, bi se vse to kmalu razblinilo – kot papir, ki ob prvem dežju razpade.

sebi razčistiti svoj odnos do očeta. Vedela sem, da sem dovolj stara, da lahko mislim po svoje – ne v skladu z očetovim mišljenjem. Odločila sem se. Šla sem k župniku in hčer vpisala k verouku. Povedala sem mu, da ni krščena. Župnik je bil razumevajoč in mi je rekel, da to ni ovira, da pa naj poskrbim za to, da bo hči prejela zakrament svetega krsta do obhajila. In se je zgodilo. Marko je bil do teh odločitev ravnodušen. Marko: Zdaj sta najina otroka že odrasla. Hči je končala študij mednarodnih odnosov in sedaj dela doktorat v tujini, sin pa študira multimedije.

Čeprav nisem razumela vsebine in globine maše, sem kljub vsemu čutila, kako svet je trenutek, ko gredo ljudje k obhajilu. Sama sem obsedela v klopi in čutila globok mir. Ko sem nekoč tako sedela v klopi in je skozi cerkveno okno name posijalo sonce, me je v trenutku navdala Božja milost in z njo prepričanje, da se ne bo zgodilo nič hudega, da bo vse v redu. S hčerko je bilo kasneje še zelo hudo, vendar sem bila po tistem spoznanju zelo mirna in sem zaupala. Njeno stanje se je sčasoma popravilo, potem je imel zdravstvene probleme še sin. Če smo morali hčer siliti, naj je, smo morali sinu hrano omejevati ... Kakor koli že je bilo, stvari so se počasi normalizirale. Vajina pot do praktičnega krščanskega življenja je zanimiva in nenavadna. Kako je osebno srečanje z Jezusom spremenilo vajini življenji? Vesna: Če sedaj pogledava nazaj, vidiva, da sva ob vseh teh problemih pozabila nase – med nama je bil prepad – bila sva vsak na svojem bregu. Celo tako daleč sva bila, da sva se dogovarjala o ločitvi. In potem sem nekega popoldneva rekla Marku: »Jaz nikamor ne grem! Ti pa naredi, kar hočeš!« Takrat sva ugotovila, da bova morala začeti graditi znova – na drugačnih temeljih. Odločila sem se za katehumenat – za sprejem zakramentov. Glede poroke pa je Marko malo kolebal in komentiral: »No ja, če hočeš, bomo pa še to opravili«. To me je zelo zabolelo, vendar rekla nisem nič. Potem je bil v naši fari misijon, ki sem se ga redno udeleževala. Spoznala sem Ireno. Marko: Misijona sem se tudi sam udeležil. Nagovori patra Lavriha in Marklja so se me dotaknili. Odločila sva se za prejem zakramenta sv. zakona. Pri spovedi sem župniku na koncu rekel, da v cerkev ne nameravam hoditi redno. Tudi kasneje, ko sva se po poroki udeležila seminarja za zakonce v Ankaranu, sem bil do maše še skeptičen. Nagovorila so me pričevanja, vendar pa se je resničen preobrat zgodil šele leto dni kasneje na romanju v Lurd

Je bila vajina ljubezen kdaj povabljena, da premaga težko življenjsko preizkušnjo? Marko: Najina družina je prestajala največjo preizkušnjo v času, ko je hči Andreja zbolela za anoreksijo. Takrat se je naše življenje močno spremenilo. Vsi smo si z vsemi močmi prizadevali, da bi to prebolela. Lahko rečem, da si je v relativno kratkem času – v dveh letih – opomogla. Sam sem bil ob Andrejini bolezni zelo črnogled – videl sem samo še konec. Na meni je viselo strašno breme – z Andrejo sva bila v nenehnem konfliktu. Zelo neobičajno, tudi zame, pa je v tistem času delovala Vesna. Bila je ob Andreji, ji posvečala veliko časa in se z njo pogovarjala … Vesna: Ob tem mi pride na misel naš takratni odnos do vere. Ko je šla naša hči k verouku, smo jo redno pošiljali k maši, medtem ko z njo nismo hodili. Zdelo se nam je, da je dovolj zrela in da zmore sama, medtem ko je bilo pri sinu drugače. Vsako nedeljo sem šla z njim k maši. Bila sem tam – redni nedeljnik brez zakramentov. In ko se je kasneje začela hčerina bolezen, je bila nedeljska maša zame velika uteha. Potrebovala sem jo – zame je postala nuja. Zdelo se mi je, da brez maše ne bi preživela tedna. MAREC 2009

 VESNA IN MARKO ZEVNIK S HČERKO ANDREJO

in po poteh Ignacija Lojolskega. Prepričan sem, da mora človek imeti nekega vzornika. Ignacij je postal moj vzornik. Ob njem sem začutil, da nisem izgubljen primer, da nisem edini, ki je vse svoje življenje živel v prepričanju, da ima svoj prav, da je sam pameten, moder in samemu sebi zadosti …

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Vesna: Ko sem se jaz zavestno odločila za krščanstvo, si je hči mislila, da je mamo spet nekaj pičilo. Ko pa je Marko doživel spreobrnjenje, kar je tudi mene presenetilo in sem bila nanj zaradi njegovega globokega doživljanja Božje bližine nekaj časa ljubosumna, hči tega ni mogla sprejeti. Dolgo sem se spraševala, zakaj. Jasno mi je postalo šele pred kratkim. Hči se je ob očetovem spreobrnjenju počutila ogroženo – ogrožen je bil njen način življenja. Začutila je, da bi morala tudi sama kaj spremeniti. Ni mogla razumeti, kako se lahko tak liberalec naenkrat spremeni. Spominjam se, da je rekla: »A zdaj se bomo pa šli neko družino, ki je prej dvajset let ni bilo?« Takrat sva ji povedala, da jo imava rada in da ji dajeva popolno pravico živeti tako, kot ona misli, da je prav, obenem pa sva jo prosila, naj razume, da imava tudi midva pravico živeti drugače, kot sva živela do takrat. Če prav razumem, sta oba dojela, da je prav ta vajin preobrat – ta vajin osebni odgovor na Božjo ponudbo – za vaju postal temelj vajinega novega odnosa? Vesna: Vsekakor. Četudi bi vse spremembe (zakramente, cerkveno poroko, nova srečanja in spoznanja …) vzela zgolj kot formalnost, če ne bi vsega ponotranjila in zavestno povabila Boga v najin zakon in najine odnose, bi se vse to kmalu razblinilo – kot papir, ki ob prvem dežju razpade. Odločila sva se, da bova gradila na drugih temeljih. Kupila sva nova prstana, ki jih sedaj redno nosiva. Prej ga ni nobeden. Kaj vama danes pomeni prijateljevanje in osebni odnos z Jezusom (molitev, branje Božje besede, občestvo bratov in sester v Kristusu, zakramenti …)?

Zakonska skupina me uči komunikacije. Vedno bolj spoznavam, kako je pomembno, da se učimo umetnosti pogovora.

in veseli. Počutim se doma – sprejet v družini enako mislečih. In potem sta se vključila sta se v zakonsko skupino. Marko: Najprej je bila zakonska skupina za naju vir, iz katerega sva črpala za najino duhovno rast - prejemala sva mnogo novih spoznanj o krščanstvu ter potrditev, da sva na pravi poti. Zelo me je nagovoril trikotnik: Bog, žena, jaz … Vesna: V zakonski skupini sva srečala vsaj tri pare iz naše župnije in tako sva se začela po njih vključevati v življenje župnije. Prej sva petnajst let živela v istem okolju in bila sama. Marko: Če sva se prej zapirala vase, sva se sedaj odpirala novo odkritim bratom in sestram in skupaj z njimi začela živeti to na novo odkrito dimenzijo – občestvo. Mene to nagovarja in bogati in k temu je veliko pripomogla naša zakonska skupina. Vesna: V zakonski skupini me nagovarja dejstvo, da sem med sebi enakimi, da nisem edina, ki ima take ali

Vesna: Moja osebna molitev je že zaživela, medtem ko najina vsakodnevno skupna molitev šepa – na tem področju se nekako še iščeva. Marko: Zanimivo je, da skupaj moliva v avtu. Ko greva na zakonsko skupino ali kam dlje, takrat obvezno moliva. Zadnje čase imam pri sebi rožni venec in to me spodbuja k pogostejši molitvi. Sicer pa mi je že prišlo v navado, da se vsak večer, preden zaspim, Bogu zahvalim za vse, kar sem čez dan prejel. Vesna: Lahko rečem, da nama veliko pomeni Sveto pismo. Menim, da se ga premalo poudarja v naši Cerkvi. Potrebno bi bilo bolj ozavestiti, da je Božja beseda živa, učinkovita, delujoča, vedno aktualna, praktično uporabna za vsak dan … Pri osebni duhovni rasti igrajo pomembno vlogo tudi duhovne vaje. Zadnja leta greva vsaj enkrat na leto – za en vikend – skupaj, če je mogoče, pa še vsak zase.

Trdim, da redno branje Božje besede človeku pomaga pri njegovi osebni duhovni rasti.

Marko: Vem, da sem še mlad kristjan, vendar sem nekako razočaran nad mlačnostjo velike večine tistih, ki se imajo za kristjane. Trdim, da redno branje Božje besede človeku pomaga pri njegovi osebni duhovni rasti. In ko srečam trdne kristjane, me občestvo z njimi močno nagovarja DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

 VESNA IN MARKO ZEVNIK S SINOM TOMAŽEM

drugačne probleme, ki dela take ali drugačne neumnosti, da se takšne stvari dogajajo vsem – torej sem normalna – počutim se varno. V zakonski skupini sem spoznala, da imamo vsi vzpone in padce, da se moramo vsi boriti za dobre odnose, da moramo vsi zavestno in hote graditi edinost, da nihče ni unikat, da bi se nekaj samo njemu dogajalo …

MAREC 2009

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI res nekaj več izkušenj iz življenja zakonskih skupin, poznava način dela in sva svoja spoznanja pripravljena deliti z drugimi. Poskušava le usmerjati pogovor po poti, ki jo poznava – paziva, da ne skrenemo z začrtane smeri. Marko: Predvsem pa meniva, da je najina dolžnost, da pare spodbujava, da se odločijo in kaj konkretnega naredijo zase in svoje zakone, za zakonsko skupino in njihovo župnijo. Ko se vračava s srečanja domov, sva vesela in veva, da se je nekaj lepega zgodilo, da smo nekaj lepega doživeli …

Marko: Zakonska skupina me uči komunikacije. Vedno bolj spoznavam, kako je pomembno, da se učimo umetnosti pogovora. Kaj pa romarsko pohodništvo? Vesna: Všeč mi je, da se med seboj povezujemo ljudje iz raznih krajev Slovenije. Zame je to velika obogatitev: hoja v naravo, pogovori med potjo, sveta maša v cerkvici na hribu … Pogrešam le malo več druženja po sveti maši. Marko: Tudi mene ta oblika povezovanja zelo nagovarja, saj v nas sprošča drugačno vzdušje. Sedenja in pogovora v zaprtem prostoru ne moremo primerjati z napori in pogovori v hribih, druženjem po maši ob sendviču … To je čisto nekaj drugega. Srečati prijatelje, ki jih dva ali tri mesece nisi videl - to je zame pravo veselje.

Menita, da ljudje, ki so bili na temeljnem vikendseminarju za zakonce, drugače dojemajo in sprejemajo dinamiko srečevanj v zakonski skupini, kot tisti, ki tega izkustva nimajo? Vesna: To je dejstvo. Na temeljnem seminarju le poslušamo. Če si samo poslušalec, se ne počutiš ogroženega. Veš, da ti ne bo treba drugim govoriti o sebi. Kar slišiš, se ti bolj usede. Si bolj sproščen. Opažava pa, da je zakonce zelo težko nagovoriti, da bi se odločili za seminar oziroma duhovne vaje.

Predvsem pa meniva, da je najina dolžnost, da pare spodbujava, da se odločijo in kaj konkretnega naredijo zase in svoje zakone, za zakonsko skupino in njihovo župnijo.

Sprejela sta izziv – postala sta voditeljski par. Kako razumeta vlogo voditeljskega para? Vesna: Najini matični skupini v Celju sva se pridružila med zadnjimi – po letu in pol njenega delovanja. V začetku je bila skupina večja, sedaj pa se je ustalila na petih oziroma šestih parih. Ko smo bili po letu ali dveh postavljeni pred izziv, da pomagamo pri nastajanju novih zakonskih skupin v naši dekaniji, nisva natančno vedela, kaj bo to potegnilo za seboj. Kot drugi sva tudi midva rekla »da« in se podala na pot sovodenja zakonske skupine na Frankolovem. Ta skupina je zelo raznolika in zanimiva. Iz nje je izšel še en voditeljski par, ki že vodi mlajšo zakonsko skupino. Nama ta skupina veliko pomeni in se ne počutiva kot voditeljski par, sva enaka med enakimi. Potem pa se je pojavila prošnja za vodenje zakonske skupine v Kotljah – to je že tretja. Resno sva se spraševala, če zmoreva še to? Saj gre za vsaj tri večere v mesecu. Prevladalo je spoznanje, da sva dolžna to, kar prejemava, dajati naprej. Sprejela sva še ta izziv. Skupino je na začetku obiskovalo šest parov, sedaj so ostali še štirje. Tudi pri tej skupini se počutiva enaka med enakimi. Imava MAREC 2009

Marko: Mislim, da je moški zelo pomemben faktor pri odločanju za zakonsko skupino ali duhovni seminar. Moške je treba nagovoriti z drugačnimi argumenti kot ženske. Vesna: Pa tudi to je problem, da se v družbi pogosto sliši: »V zakonski skupini se zbirajo taki, ki imajo probleme. Midva jih nimava, zato tam nimava kaj iskati.« Če me kdo vpraša, zakaj hodiva v zakonsko skupino, rečem: »Ker nama je tam lepo.« Da bi vama bilo vedno lepo v zakonski skupini in da bi bilo lepo tudi tistim, ki jim prinašata žarek Luči in novega upanja. Hvala za vajino služenje, hvala za vso razpoložljivost in hvala za ta pogovor. Naj vaju, Vesna in Marko, in vse, ki jih nosita pred Božje obličje, spremlja in varuje Vsemogočna Božja roka. Pogovarjal sem se Dani Siter

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KRISTJAN V SODOBNEM SVETU

KRISTJAN DANES Ker smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, smo poklicani k svetosti. Torej je naše posvečevanje v Božjem načrtu. Naši starši so bili z Bogom naši sostvarniki. Od njih smo prejeli telesne značilnosti, njihova vzgoja pa je oblikovala naš značaj. Če je ta vzgoja temeljila na spoštovanju krščanskih vrednot, potem bo prizadevanje za svetost naš stil življenja. Naše posvečevanje se bo odražalo v družinskem in delovnem okolju. Na vseh področjih našega delovanja lahko črpamo moč iz prejetih svetih zakramentov, katerih Božja milost nam je vedno v zadostni meri na razpolago. S svojim življenjem tako lahko tudi v drugih vzbujamo žejo in lakoto po Gospodu. Če pravilno prisluhnemo Božjemu glasu, potem tudi v vsaki preizkušnji spoznamo sporočilo o tem, kaj je dobro za našo svetost in lažje pritrdimo na ''naj se zgodi tvoja volja''. Vzrok težav današnjega sveta je v grešnosti ljudi, ki povzroča brezzakonje, nered in upor ter slabi cerkev, ki je Kristusovo telo. Kristjani smo poklicani k svetosti, da bi svoje duhovno bogastvo delili drugim in se trudili za evangelizacijo, saj je vera najmočnejši zaklad ljudi na tem svetu.

Kot mož in žena si lahko prizadevava za svetost z nenehno gradnjo najinega odnosa. Le-ta lahko raste, če se medsebojno spoštujeva, si zaupava, si odpuščava, se podpirava, krepiva najini samopodobi … Sveti zakon je pot za posvetitev moža in žene. Kot starša moreva dosledno uresničevati poslanstvo starševstva s pravilno vzgojo otrok, dajanjem dobrega zgleda, požrtvovalnostjo, brezpogojnim sprejemanjem. Tudi odnos posameznika do dela je lahko pot do večnega življenja ali pogubljenja. Svoj poklic moramo skrbno izbrati in ga vestno opravljati na osnovi od Boga podarjenih sposobnosti. Jezusu smo lahko podobni, če ne obračamo svojega obličja od ubogih, če ne zlorabljamo svoj čas in denar za nepotrebne stvari, če sprejemamo svoje tegobe s potrpežljivostjo zavedajoč se, da jih bomo premagali z Jezusovo pomočjo in bodo na koncu prinesle blagoslov. Naša temeljna identiteta mora biti skladna z Božjo zamislijo; k njej se je treba vračati in jo udejanjati v življenju. Ljudje nasedajo posvetnemu, ker ne poznajo Božje besede. Prijateljstvo s svetom pa pomeni sovraštvo do Boga in Božjega. Kristjani moramo drugim pomagati ljubiti Boga. Ustvarjeni smo iz ljubezni in se moramo medsebojno podrejati drug drugemu in si služiti. Tudi kot možje in žene. Da bi zmogli vse preizkušnje, ki jih prinaša življenje, moramo biti prijatelji Kristusovega križa in trpljenja. Če sprejmemo karizmo trpljenja, potem bomo imeli veselje v srcu in bomo svoje trpljenje vedno darovali v določen namen. Le na tak način bomo rasli v veri. Božja beseda mora biti naša vsakodnevna hrana. V njej najdemo moč, oporo, s katero se lahko dvigamo nad tegobe vsakdanjika. Če prepustimo vodstvo svojega življenja Gospodu, bo deloval v naše dobro. Za takšen oseben odnos z Gospodom so potrebni osebna molitev in vsakodnevno branje Svetega Pisma, druženje s cerkvenim občestvom, služenje z razpoložljivimi darovi in talenti (posvečevanje dela) ter udeležba v svetih zakramentih ( sveta maša, spoved, obhajilo …). V trenutkih stiske pa nam je v oporo tudi sozakonec, otrok, brat ali sestra v Kristusu. Roman Zadravec

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MAREC 2009

VABILO K BRANJU Leo Buscaglia:

OČKA, MOJ OČE Hvalnica očetom

Elite izobraževanje, 2008, 114 strani z 12 fotografijami, format 130 x 193 mm, trda vezava, 22,00 € Očetovstvo je pojem, ki je v zadnjem desetletju čedalje pogosteje v uporabi in razmišljanju. Počasi se izriva miselnost, da oče zgolj materialno podpira družino, jo ob nedeljah pelje na izlet in če ima sina, z njim kdaj veselo brca žogo. Čedalje pogosteje razmišljamo, da lahko letimo samo objeti. Torej tudi vzgajamo lahko samo skupaj. Otroci se žarečih oči vržejo atiju v objem, ko se vrne iz službe. Strokovnjaki iščejo pozitivne strani vzgoje, pri kateri je prisoten tudi oče. In že odrasli otroci vrednotijo svoj odnos z očetom: koliko in kaj jim je zapustil oče, česa je »kriv« v njihovem življenju. Iščejo skupne točke in smer življenja, ki so jim ga začrtali prav očetje. In tako očetovstvo iz pojma postaja življenje, odgovorno starševstvo. Dobesedno hvalnico očetom pa je v svoji knjigi Očka, moj oče napisal Leo Buscaglia. V njej se sprehodi skozi življenje svojega očeta, od zgodnjih dni do

njegovega konca. Posameznim lastnostim svojega očeta preprosto nameni poglavje. Očeta vidi kot domoljuba, filozofa, moža, vzgojitelja ... Povsem preprosta pripoved o možu in očetu pa v svojem bistvu skriva lepoto družinskih odnosov, zdrav pogled na svet in na lepoto stvarstva. V vsaki misli lahko odkrijemo skrivnost Božjega načrta: »Človek, ki pomaga stvarem rasti, je blizu božjega smehljaja.« Avtor pred bralca razgrinja svoja občutja in spomine, ki so zaznamovali njegovo otroštvo in mladost: »Očkovo naročje je bilo kraljevsko območje: tu smo našli zavetje in mir kot nikjer drugje. Vedel sem, da je njegovo naročje vedno na voljo, če sem ga le potreboval.« Pričujoča knjiga je staršem svetel vzor zdrave človečnosti, ki svoja dejanja preverja ob Bogu. Le želimo si lahko, da bi tudi sami čutili: »Očka je že dolgo mrtev, toda na mojih hodnikih še vedno odmevajo njegovi koraki, njegov smeh in veseli zven njegovega glasu. Poseben sij žari iz spominov na posebne kraje in me sili, da se ustavim in si ga poskušam predstavljati takšnega, kot je bil.« Milena Žičkar Petan

http://www.diz.si

Vabimo vas, da obiščete našo spletno stran www.diz.si, kjer poskušamo vsem, ki so dnevno v stiku z internetom, predstaviti naše delo. Veseli bomo vsakega vašega odziva, mnenja, pobude ali predloga … Radi bomo odgovorili tudi na vaša morebitna vprašanja. Obiščite nas na spletu! MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ROMARSKO POHODNIŠTVO 1. romarski pohod: SV. PRIMOŽ NAD KAMNIKOM (826m)

VTISI Z DRUŽINSKEGA ROMANJA NA SVETI PRIMOŽ Romanje, ki smo ga imeli v nedeljo, 15. marca, je bilo nekaj nenavadnega. Popolnoma po naključju smo izbrali datum prvega župnijskega postnega romanja k tej cerkvi, ki leži na več kot 800 metrih nadmorske višine. Vsi skupaj smo bili presenečeni že ob prihodu na zbirno mesto, ko smo komaj našli parkirni prostor. Potem pa veliko število ljudi, ki so počasneje ali hitreje krenili v hrib. Naša skupinica romarjev se je kar izgubila v tej veliki množici, zato nam je bilo sprva mogoče celo žal, da smo izbrali ta datum. Nekaj podobnega smo doživeli pred leti, ko smo šli na Šmarno goro. Bila pa je bistvena razlika, kot je ugotovil eden naših romarjev. Če na Šmarni gori večina pohodnikov ni šla k sveti maši, je bilo tu ravno obratno. Romarska cerkev je bila res polna in to vzdušje naju je zelo prevzelo. Ob takih trenutkih spoznaš, da je živeti občestvo nekaj svetega, nekaj, kar te ponese v višave, nekaj, kar dela našo cerkev vesoljno. Ko skupaj pojemo na ves glas, ko se skupaj kesamo, molimo, se zahvaljujemo, prosimo ... Enkratno! To so trenutki, ko ni pomemben posameznik, družina ali društvo, temveč skupnost, ki veruje v Gospoda, ki veruje Vanj, ki je Luč, ki nam daje moč, da postanemo Božji otroci. Vesna in Marko ZEVNIK DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MAREC 2009

ROMARSKO POHODNIŠTVO NAPOVEDI IN POVABILA ZA ROMARSKE POHODE 2. romarski pohod: MENGORE (453m) V soboto, 9. maja, se bomo podali na drugi letošnji romarski pohod na Mengore (453 m) k romarski cerkvi Device Marije. Mengore je najbolj znana tolminska božja pot. Prva cerkvica na Mengorah je stala že leta 1480 kot utrdba pred Turki. Tu naj bi se zbirali voditelji tolminskega kmečkega punta leta 1713. Konec prve svetovne vojne je cerkev dočakala v ruševinah. Z obnovo cerkve so pričeli v letu 1928. Zbiranje: med 9.15 in 9.30 v Čiginju pri nekdanji gostilni Ušnik. Od tu se bomo odpeljali do parkirišča pri tovarni Tera in TST pred krajem Volče, od koder bomo ob 10.00 peš nadaljevali pot in si med potjo ogledali kapelice s postajami križevega pota, ki jih je v letu 2008 z mozaiki opremil pater Marko Ivan Rupnik. V cerkvi na vrhu bomo najprej imeli sveto mašo, po maši pa bo čas za prijetno druženje ob cerkvi. Pot ni težka in je primerna za vse pohodnike, stare in mlade. V popoldanskem času se bomo še lahko peljali po jezeru na Mostu na Soči z ladjo Lucijo.

3. romarski pohod: SVETI TOMAŽ nad VOJNIKOM (450m) Naš tretji letošnji romarski pohod bo v nedeljo, 14. junija, k sv. Tomažu pri Vojniku (450 m). Podružnična cerkev sv. Tomaža stoji na ruševinah vojniškega gradu na Tomaževem hribu nad Vojnikom, kjer je nekoč že stala grajska kapela. Prvič je omenjena v urbarju leta 1524. Čas zbiranja: med 8.30 in 9.00. Potek poti: Najprej si bomo ob poti ogledali cerkvico sv. Florijana, ki je najstarejša cerkev v župniji. Sezidana je bila v 1. polovici 15. stoletja. Leta 1453 je celjski grof Friderik II. pri njej ustanovil beneficij. Nato bomo po strmih stopnicah mimo treh kapel nadaljevali pot do cerkvice Marije Sedmih žalosti, ki si jo bomo prav tako ogledali, in od tam nadaljevali lahko pot proti cerkvi svetega Tomaža, kamor bomo prispeli okoli 11.30. Tam bomo najprej imeli sveto mašo, nato pa pri planinskem domu družabno srečanje. Pohod je primeren za vse pohodnike – tudi za otroke. POSEBNO OBVESTILO: Balonarsko društvo Vojnik poklanja dvema izžrebanima pohodnikoma (žrebanje bo na družabnem srečanju pri planinskem domu) enourni polet z balonom v vrednosti 200 EUR. Pridite in povabite še druge! Kot vedno, kadar se zberemo na romarskem pohodu, verjamemo, da bo tudi ta junijska nedelja lepa. POZOR – SPREMEMBA: V prejšnji številki glasila smo zapisali, da se bomo zbrali na parkirišču pri MERCATORJU, vendar sporočamo, da se bomo zbrali na makadamskem parkirišču – pri prvem semaforju desno (iz Celjske smeri) – nasproti pokopališča.

DVODNEVNO DRUŽENJE ROMARJEV – POHODNIKOV, STOL (2236 M) Obveščamo vse romarje – pohodnike, da smo za naše letošnje dvodnevno druženje izbrali najvišji vrh v Karavankah, Stol. Načrtujemo, da bi se zbrali v petek, 31. julija ob 15. uri, na parkirišču v bližini Valvasorjevega doma, kamor pridemo skozi vas Žirovnica (podrobnosti v naslednji številki glasila). Od tam bi se povzpeli do Prešernove koče, kjer bomo prenočili. Upamo, da bo z nami duhovnik in bomo lahko imeli pri križu v bližini koče sveto mašo. Naslednji dan se bomo zjutraj povzpeli na vrh Stola, od tam pa se bomo spustili v dolino. Tura je srednje zahtevna, primerna tudi za družine z otroki, ki že zmorejo sami prehoditi večino poti in imajo nekaj kondicije. V primeru slabega vremena naše planinsko druženje odpade. Naj bo ta informacija zgolj za to, da boste v svojih koledarjih rezervirali termin. Prav je, da povabite tudi svoje prijatelje, čeprav „niso v DiŽ”, in duhovne voditelje. Naj si vzamejo en dan in pol za oddih v hribih: „Lep je Božji svet, krasen je razgled, vse je krog in krog delo Božjih rok.” Informacije: Marija in Ivo Halas, GSM: 041 616 534; e-pošta: marija.halas@krka.biz. MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA

STEPIŠNIK EMANUEL 1. 10. 2008 se je rodil naš sonček Emanuel (kar pomeni »Bog z nami«). Družbo mu delajo sestrica Klara in bratca Luka in Vid. Da je bil (in je še) Bog resnično z nami, dokazuje srečen razplet rizične nosečnosti in rojstvo zdravega otročička. Bogu hvala! Mamica Damjana in ati Andrej iz Šmiklavža.

IZAK LENARČIČ Srečni Mamici Sabini in očku Frenku se je pridružil sinek Izak.

PIJA CUKJATI »Mami, rada bi sestrico!« »Anja, imaš dva brata, mene in atija.« »To ni fer! Vsi imajo sestrico, samo jaz ne.« Tak dvogovor je v naši družini trajal zadnja tri leta. Med tem se je rodila ena sestrična, dva bratranca, vsi naši prijatelji so povečali družine in – v vsaki družini sta bili dve sestri in en brat. Naša Anja pa je imela dva brata – sicer v igri in pri nagajivosti vedno skupaj, samo … Vsi imajo sestrico, ona pa ne. 7. marca zvečer se je zgodilo: teta Damjana je naši Anji »izpolnila željo« – rodila je malo Pijo, ki je prinesla s seboj na svet ogromno veselja svojim novopečenim staršem in, seveda, tudi sestrični AnjiPa ne le njim. Tudi svoji teti Mariji je mala Pija prinesla čudovito priložnost za nov začetek, saj se je rodila prav v trenutkih, ko sta si na seminarju za zakonce z možem ponovno obljubila zvestobo. Teta Marija DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MAREC 2009

DAR ŽIVLJENJA

GAL MAVREK Končno so se dogovorili za moje ime. Bratca Nikolaj in Timotej ter sestrica Rijana, ja, pa tudi ati Štefan in mami Renata so zame imeli vsak po 5 različnih imen – sedaj sem pa najraje kar »Galček malček«, kakor me je imenoval bratec Timotej.

ELIZABETA SITER Spodaj podpisana Elizabeta Siter prilagam svojo sliko kot dokaz, da sem 2.03. ob 20:13 končno ugodila želji mamice in atija, da se jima pridružim na tem svetu. Ker sem velika in močna punca, mi sedaj pravijo kar Elizabeta Velika. Upam, da bom vedno lahko vsaj tako zadovoljna z mamico in atijem, kot sta ona z menoj.

Vse nove in bodoče starše vabim, da na naslov anica.simonka@guest.arnes.si takoj po rojstvu pošljejo kratko notico in fotografijo. Naj se skupaj z vami veselimo tudi mi!

MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA ANAMARIJA VUGA Mami Mateji, tatu Mateju in bratcu Tobiju sem se 27. julija 2008 pridružila vesela in radovedna deklica. Starša sta me ob krstu priporočila naši Materi Mariji. Zdaj me zanima že vse, kaj dela mama pri štedilniku, s čim se igra bratec Tobija, kaj neki počne tata … Vse svoje bližnje razveseljujem z nasmehi in s svojo otroško prikupnostjo, za posladek pa ponoči lepo in mirno spim. Vse vas prav lepo pozdravljam ter vam želim vse dobro iz sončne Primorske.

AMBROŽ TOBIJA MALOVRH V petek, 6. 3. 2009 ob 23.59, sem prijokal na svet Ambrož Tobija Malovrh. Razveselil sem sestrici Agato in Manco ter očka inmamico. Star sem štirinajst dni in se odlično počutim. V družino sem prinesel obilo sreče in veselja ter Božjega blagoslova.

KRISTJAN MAKS KOSEC Letošnji marec je bil pri naši hiši poln hrepenenja in prišakovanja. Kakor zvončke je tudi mene 16. marca sonce zvabilo na plan in me položilo v naročje mamice Určke in očka Tonija, ki sta mi izbrala ime Kristjan Maks Kosec. Hvaležni smo za ta čudež in blagoslov.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MAREC 2009

VABILO K SODELOVANJU Med pomembnimi nalogami nas, staršev, je tudi skrb za urejanje »albuma lepih spominov«. Kaj mislimo s tem? Mislimo predvsem na to, da otroci s seboj na razne življenjske poti nosijo spomine iz otroštva. Prav je, da to niso le spomini na delo in učenje, pač pa tudi spomini na vesele trenutke iz otroštva, spomini na praznovanja, spomini polni smeha in dobre volje, spomini na družinsko toplino in medsebojno povezanost … Pogosto so prav taki spomini, ujeti v objektiv fotografskega aparata, najmočnejše orožje zoper razočaranja in padce, ki jih vsak človek doživlja. Pogosto se človek prav ob slikah spomni na svoje domače, obudi prijetne spomine in mu je lažje, ko se spomni, da je nekje nekdo, ki ga ima rad in ga sprejema tudi takrat, ko mu kaj spodleti, ko doživi neuspeh ... Ob tem razmišljanju je nastala zamisel o rubriki SLIKE GOVORIJO. Pomislili smo, da bi bilo gotovo za marsikoga zanimivo, ko bi na straneh našega glasila objavili razne fotografije naših družin: mislimo predvsem na fotografije, kjer družina kaj dela ali se igra - fotografije staršev in otrok skupaj pri delu ali pri igri, pri hoji v hribe, pri trgatvi ali pri kidanju snega … Prepričani smo, da slika pove več kot tisoč besed in marsikoga nagovori. Zato vas vabimo, da nam pošljete svoje slike. V kolikor nam boste poslali vaše slike, vam obljubljamo, da jih bomo skenirali za objavo v glasilu in vam jih vrnili po pošti. Če pa jih lahko skenirate sami oziroma jih že imate v elektronski obliki, pa jih pošljite na elektronski naslov oblikovalca glasila: igor.slavnik@gmail.com. Če želite, lahko ob sliki napišete tudi svoj komentar ali kratko zgodbico, ki naj pove, kdaj in kje je slika nastala in, če tako želite, tudi kdo je na njej. Za sodelovanje pri tej rubriki, se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo in vam želimo vse dobro. Sodelavci DiŽ

MAREC 2009

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES KAJ JE PADLO IZ SVETEGA PISMA?

Mali deček je listal po starem družinskem Svetem pismu. Kar prevzet je bil nad mnogimi bakrorezi in starimi, že skoraj zbledelimi listi. Naenkrat je nekaj padlo iz Svetega pisma. Deček se je sklonil in pobral predmet, ki je padel na tla. V rokah je držal velik star figov list, ki ga je nekdo položil v knjigo, da bi ga stisnil. »Mama, mama, poglej kaj sem našel,« je zakričal. »Kaj pa si našel, ljubček moj?« ga je mama nežno vprašala. Z velikim začudenjem je deček vzkliknil: "Mislim, da sem našel Adamove spodnjice!«

MRTVA CERKEV V manjši kraj je prišel novi župnik. Prvih nekaj dni je obiskoval vse župljane po njihovih domovih in jih vabil v cerkev. Prišla je nedelja in na župnikovo začudenje je bila cerkev skoraj prazna. In ker se župnik ni dal kar tako ugnati, je takoj naslednji dan v lokalnem časopisu objavil novico, ki je bila neke vrste parta oziroma vabilo na pogreb, v katerem je pisalo, da je dolžnost in da se spodobi, da se vsi farani dostojno poslovijo od mrtve Cerkve. »Pogreb drage pokojnice bo naslednjo nedeljo po dopoldanski sveti maši,« je še pisalo. Zmedeno in radovedno ljudstvo se je naslednjo nedeljo zares zbralo v polnem številu v cerkvi – prišli so »na pogreb«. Spredaj pred oltarjem je bila krsta, ki je bila okrašena z žalnimi šopki in svečami. Po pridigi je župnik stopil h krsti, odkril pokrov in povabil svoje farane naj pridejo in dajo svoje zadnje spoštovanje njihovi pokojni Cerkvi. Radovedni in nestrpni, da bi videli, kako izgleda truplo njihove mrtve Cerkve, so se farani v procesiji pomikali proti krsti. Ko je kdo prišel do krste, je še z večjo radovednostjo pogledal vanjo. Kako hitro je vsak umaknil svoj začudeni in z občutkom krivde zaznamovani obraz! Zakaj? Na dno krste je župnik namestil veliko ogledalo.

ADAM IN EVA STA IMELA POPOLN ZAKON. Adamu ni bilo treba poslušati, kdo vse je Evo prosil za roko, pa se je reva odločila zanj, Evi pa ni bilo treba poslušati, kako dobro je kuhala Adamova mama.

B a l o n a r s k i k l u b Vo j n i k Cesta talcev 3b 3 2 1 2 Vo j n i k Te l e f o n i n f a k s : 03 781 20 66 GSM: 041 630 892 h tt p : / / w w w. b a l o n i . n e t info@baloni.net DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

JUNIJ MAREC 2008 2009

CENIK OGLASNEGA PROSTORA V GLASILU DIŽ 1/8 (strani)

75 EUR

1/4 (strani)

150 EUR

1/2 (strani)

300 EUR

1/1 (stran)

600 EUR

Objava banerja na spletni strani

100 EUR/mesec

Vabilo: vsi bralci glasila DiŽ lahko pomagate pri izdajanju našega glasila (pokrivanje stroškov priprave, tiskanja, pošiljanja - poštnine …) Kako? Tako, da svoje prijatelje in znance, ki imajo kakršnokoli dejavnost (storitveno, gostinsko, trgovsko …), ali pa morda lastnike podjetij, kjer ste zaposleni, spodbudite, da objavijo svoj oglas v našem glasilu ali na naši spletni strani www.diz.si. Ko bodo objavili svoj oglas, ki ga bodo pri nas naročili in objavo plačali po izstavljenem računu in priloženem ceniku, nam bodo s tem pomagali pri plačevanju stroškov, ki nastajajo. Ker jih boste vi povabili, bo to posredno tudi vaša pomoč našemu društvu. Tako bomo lahko naše delo še naprej opravljali in bomo na ta način tudi glasilu zagotavljali obstoj (Tisti, ki ste bili na temeljnem seminarju, veste, kaj pomeni »juhica iz kamnov«.). Za vsakega donatorja oziroma sponzorja, ki ga boste vi pomagali pridobiti, da bo svoj oglas objavil v našem glasilu, vam bomo zelo hvaležni. Pa še to: zavedamo se, da nam bralci našega glasila zaupajo, zato smo prepričani, da bodo zaupali (vzeli zares) tudi tistim, ki bodo v našem glasilu oglaševali. Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavni in odgovorni urednik Dani Siter (dani@diz.si; telefon: 07/490 35 51; GSM: 041 770 200). Lektorica Urška Majcen (e-pošta: urskamajcen@gmail.com). Uredniki posameznik rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminar, Nadaljevalni seminar, dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-mail: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, janko.brumec@siol.net), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, tratar.miroslav@siol.net), Gregor Lotrič (Kristjani v javnosti, glotric@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, marija.halas@krka.biz), Mirko Klobučar (Vabilo k branju, mirkoklobucar@gmail.com), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (igor.slavnik@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: Klemen Lajevec, Benjamin Siter, Mitja Stantič, Štefko Količ, Marko Zevnik, Igor Podgajski, Andrej Golčnik, zakonci iz Podutika, Logatca in Nove cerkve, Dani Siter. Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na Transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 029820255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00-1-901, namen: prostovoljni dar. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo.

Program DiŽ za leto 2009 Dogodek

Prijave in informacije

Usposabljanje za voditeljske pare, 24. – 27. april 2009, Crikvenica, Life Center.

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

2. romarski pohod: sobota, 9. maj 2009, MENGORE, Sveta Marija pri Tolminu, zbiranje ob 9.30 pri stari gostilni UŠNIK, Čiginj 5a, odhod iz Volč ob 10. uri, ob 12.00 sv. maša na vrhu pri Marijini cerkvi.

Vida in Miran Lužnik: tel 05/3811606. Drago Štokelj: gsm: 041/648215; e-pošta: drago.stokelj@gmail.com

Temeljni vikend seminar - ZAKONCA NA SKUPNI POTI, 15. – 17. maj 2009, CELJE, Sveti Jožef

Zaključena skupina. Na voljo je še nekaj prostih mest. Informacije: Dani Siter: tel.: 07/490 35 51; GSM: 041 770 200; e-pošta: dani@diz.si

3. romarski pohod: nedelja, 14. junij 2009, SV. TOMAŽ nad Vojnikom; zbiranje ob 8.30 – 9.00 na makadamskem parkirišču – pri prvem semaforju desno (iz Celjske smeri) – nasproti pokopališča, odhod ob 9.00 mimo sv. Florijana in Device Marije; sv. maša ob 12.00 pri sv. Tomažu.

Ivan Zorko: gsm 041/809121; e-pošta: irena.zorko@siol.net. Ivo Halas: gsm 041/616534; e-pošta: marija.halas@krka.biz

DUHOVNI TEDEN ZA DRUŽINE, 07. – 14. avgust 2009; od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE.

Andreja in Janko Brumec: Gsm: 041/533279; e-pošta: janko.brumec@siol.net

Letno srečanje družin, 5. september 2009, Ljubljana, Šentvid, Zavod svetega Stanislava.

Tomaž Kržišnik: gsm: 041/550189; e-pošta: t.krzisnik@volja.net. Lojze Kokalj: gsm: 041/826577; e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 18. – 20. september 2009, Lovran.

Zaključena skupina.

Regijska srečanja voditeljskih parov, september 2009; srečanja bodo: Leskovec (škofija NM in župnije v Posavju), Celje (škofiji CE in MB), Veržej (škofija MS), Ljubljana (škofija LJ) in Koper (škofija KP).

O srečanjih bodo po elektronski pošti oz. s pisnim vabilom obveščeni vsi voditeljski pari in duh. asistenti.

Temeljni vikend seminar - ZAKONCA NA SKUPNI POTI, 16. – 18. oktober 2009, ANKARAN, Debeli rtič.

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07/4921674; gsm: 041/684320; e-pošta: boom@siol.net

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 06. – 08. november 2009, Crikvenica, Life Center.

Erika Novak: gsm: 041 459 666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si

VODITELJSKI PARI ! VABIMO VAS DA SE PRIJAVITE ZA SEMINAR, KI BO OD 24 DO 27. APRILA 2009 V CRIKVENICI.