Glasilo_DiZ-2-2010a

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo - veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa.

Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Glasilo, Letnik 9, št. 2, junij 2010, ISSN 1855-2110

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril! In Bog ju je blagoslovil ...

1 Mz 1,26–28a

Tobijeva in Sarina molitev na poročno noč »Slavljen si, Bog naših očetov, in slavljeno bodi tvoje ime v vseh prihodnjih rodovih!

Naj te slavijo nebesa in vse tvoje stvarstvo na veke!

Ti si ustvaril Adama in ustvaril si mu pomočnico in oporo, njegovo ženo Evo; iz niju je vzklilo seme ljudi.

Ti si rekel: »Ni dobro človeku samemu, naredimo mu pomočnico, ki mu bo podobna.« In zdaj si vzamem svojo sestro, ne zaradi nečistovanja, ampak iz resnice.

Izkaži usmiljenje meni in njej, daj, da skupaj doseževa starost.« Nato sta drug drugemu rekla: »Amen!« »Amen!«

»POT, KI VODI K SREČI JE TAKO OZKA, DA DVA PO NJEJ NE MORETA HODITI, ČE PREJ NE POSTANETA ENO«.

kazalo

Slika na naslovnici: DOMENICO ZAMPIERI, Izgon iz raja (1633)

UVODNIK 3 NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA 4 DELOVANJE DRUŠTVA 5 Evharistija in zakon - zahvaljevanje za Božja dela v zakonu in družini 5 Vikend seminar - (p)oživitev najinega odnosa 6 Temeljni vikend seminar v Celju 7 Nadaljevalni vikend seminar na Ljubelju 9 PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA 10 KRŠČANSKI POGLED NA SPOLNOST 12 Vznemirljivost zakramenta sv. zakona 12 Vznemirljivost zakona je v zvestobi in zavezi 13 O »predigri« nekoliko drugače 14 Živeti odgovorno in radodarno 15 40 posledic prešuštva 16 NAŠ POGOVOR: Pater Tadej Strehovec 18 KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA 22 ODGOVORNO STARŠEVSTVO: Kje se dobi dojenčka 24 IZ OČETOVEGA DNEVNIKA 25 BITI TAŠČA/TAST 26 KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA 27 GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI: Naše vstajenje 28 DUHOVNA POBUDA: Odrešujoča spoznanja Janeza Pavla II. 29 IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN 30 VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI: Dragica in Daniel Kolenko 34 ROMARSKO POHODNIŠTVO 38 DAR ŽIVLJENJA 43 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES 46

UVODNIK

»... OD ZAČETKA PA NI BILO TAKO.« (Mt 19,8b) Kakšen začetek je imel Jezus v mislih?

To je začetek samega stvarjenja, ko nas je Bog ustvaril kot moškega in žensko, vsakega s svojim telesom in spolnostjo, in kar je najlepše, ustvaril nas je po svoji podobnosti. V raju Adam in Eva še nista poznala ne greha ne strasti, ne poželenja ne popredmetenja drug drugega. Bila sta le popoln Božji dar drug drugemu. Kaj pa danes? Zaznamovani z izvirnim grehom se soočamo z veliko šibkostjo prav na področju našega pogleda na telesnost, na spolnost. Prihaja poletje in z njim vroče sonce, ko je veliko gole kože povsod naokrog, ko reklame in jumbo plakati kar kričijo, kako moramo biti suhi, brez gubic in celulita, zagoreli ... V nas pa kriči ta Božji odsev njegove podobe, ki nam sporoča, da je vse to laž. Prav zaradi tega, ker smo kristjani z vseh strani oblegani z napačnimi informacijami in pomanjkljivim znanjem na področju krščanskega pogleda na spolnost, smo se tokrat odločili, da si s pričevanji pomagamo prav tu – na tem zelo ranljivem in kočljivem področju, a za naše vsakdanje življenje še kako pomembni temi.

Prav vsa pričevanja so namenjena temu, da se med seboj bogatimo in opogumljamo, da nismo sami sredi vseh teh vprašanj. K razrešitvi le-teh sta veliko pripomogla tudi Vilma in Dani, ki sta na nadaljevalnih vikend seminarjih spregovorila prav o tem, da moramo biti veseli, da smo se kot zakonci na poročni dan zavezali drug drugemu, tako kot je Jezus na križu zavezal celo človeštvo s svojim Očetom. Prav o slednjem nam je spregovoril tudi frančiškan p. Tadej Strehovec, ki je poudarjal pomembnost pogleda na spolnost skozi perspektivo Jezusa Kristusa. Če sledimo Jezusu, so tudi naše odločitve in boji s skušnjavami na področju spolnosti jasnejši in lažji. Dotaknili smo se tudi vprašanja kontracepcije in nudizma, predvsem pa nas vzpodbuja, da o teh temah veliko govorimo. Zakonci so spregovorili o svojih izkušnjah in pogledu na intimnost v zakonu, dotaknili smo se tudi vprašanja razlage otroku, kako pridejo dojenčki nasvet. P. Ivan Tomažič pa nam je v svojem razmišljanju poskušal pojasniti, kaj se dogaja z našimi telesi po smrti, in se dotika skrivnosti naših poveličanih teles ob poslednjem času.

Naši pohodniki so obiskali Vrh nad Sveto Trojico nad Pivko in vrh Golice ter tako podali namig še kakšni družini, ki se bo v teh počitniških dneh odpravila na potep.

Sicer pa vam res želim, da bi si znali vzeti čas za oddih: na morju, v hribih, doma na vrtu za hišo, kjerkoli, samo da bi se znali veseliti lepot Božjega stvarstva, predvsem pa lepote, da smo ustvarjeni bo njegovi podobi. Morda se bo v teh poletnih dneh našel tudi čas za kakšno dobro knjigo na to temo, za skupen pogovor in predvsem za pogovor z našimi nadobudnimi otroki in mladostniki, ki jim vprašanj v zvezi s spolnostjo ne zmanjka. Ne bojmo se govoriti o teh temah, saj bomo le tako počasi razbijali mnenje današnjega časa in sistema, ki nas želi ujeti v svoje zanke potrošništva in to na račun razvrednotenja drug drugega.

Uspešno plavanje proti toku vam želim, v prihajajočih počitnicah pa lepega počitka vašim dušam in telesom!

Petra Berčan

ZAHVALA ZA PREJETE DAROVE S prejšnjo številko glasila ste prejeli prošnjo in položnico za pomoč pri izdaji glasila. Vsem, ki ste nam priskočili na pomoč s svojim darovi, se za vašo velikodušnost iskreno zahvaljujemo. Z doslej (v letu 2010) prejetimi prostovoljnimi prispevki bomo lahko pokrili stroške za dve številki glasila. Še naprej se priporočamo v molitev in skupaj z vami prosimo nebeškega Očeta, naj nas pri naših prizadevanjih za zvestobo, ljubezen in vero v naših družinah še naprej podpira in nam daje svojega Svetega Duha, da bomo Jezusove priče in bomo še naprej z besedo in zgledom oznanjali Božje kraljestvo.

Sodelavci DiŽ

JUNIJ 2010

3

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

MOJA IN TVOJA

IZBIRA

Vedno me je zanimalo, kako se počutijo »sodobne Eve«, ko vidijo, da se njihova telesa uporablja kot sredstvo za trženje ali kot tržno blago. Tudi če si ne prizadevamo, da bi takšne zlorabe opazili, preprosto ne moremo mimo njih – vidimo jih na obcestnih panojih, na avtobusnih postajališčih, TV-reklamah ali v časopisih in revijah.

Včasih »puhloglavi in neustvarjalni reklamni agentje« s pomočjo golih ženskih teles »prodajajo« kozmetične preparate (to bi morda v določenem pomenu imelo celo smisel), včasih pa tudi avtomobilske gume, računalnike ali pa celo hrano za mačke. V večini primerov tako reklamiranje presega vse meje dobrega okusa. Sicer pa je danes skoraj vse relativno in se mi zastavlja vprašanje: »Kje pa sploh je meja dobrega okusa?« Saj ima lahko vsak svoj okus, ali kot pravi pregovor »Vsake oči imajo svojega malarja«. Že že, ampak neka norma pa mora biti, kajne? Pa smo spet pri tem, o čemer sem že pisal: danes več ne poznamo absolutne resnice in zato tudi ne vemo več, katera je splošno veljavna norma dobrega okusa. »Od začetka pa ni bilo tako« (Mt 19,8). Sveto pismo nas uči, da je bil Adam ustvarjen iz »prahu zemlje«, Eva pa iz Adamovega rebra. Vsi se strinjamo, da je človeško rebro mnogo boljša »surovina« kot prah zemlje.

Zato je Eva »krona stvarstva« – najlepše, kar je Bog ustvaril. Vabim vas, da se v svoji domišljiji postavite pred največjo umetnino najslavnejšega slikarja vseh časov (Rembrandt, Da Vinci, Michelangelo, Goya …) in s spoštovanjem občudujete barvne in svetlobne odtenke njegove umetnine. Kakšna mojstrovina! Ne morete se načuditi, kajne?

Pokojni veliki papež Janez Pavel II. je o tem veliko razmišljal in učil (Teologija telesa). Rekel je, da smo to, kar je v Božjih očeh najbolj sveto in najlepše, v današnjem času najbolj zlorabili in najbolj razvrednotili: to sta človekova spolnost in človeško telo. Zelo me je nagovorila misel, da je človek edino ustvarjeno bitje oziroma edina ustvarjena stvar v vidnem svetu (celotnem vesolju), ki je ustvarjen po Božji podobi. Nobena druga stvar (bilka, žival ali kaka druga stvar) ne odseva Božje podobe, le človek. Zakaj? Zato, ker je Bog samo v človeka dihnil samega sebe – svojega Duha, Duha življenja. In samo zaradi tega je človek Bogu podoben, ker je v njem Božji Duh, ker je v njem ljubezen, ker je v njem Božje življenje. Prišel pa je trenutek, ki je Božje življenje izrinil iz človeka. To je trenutek, ko sta se naša prva starša odločila poslušati Satana, očeta laži. Pustila sta se zavesti in nista prepoznala prevare. In greh, ki je prvič »izrinil« Božje življenje iz človeka, ga izriva še danes. Še danes se za prevlado nad nami bori Božji nasprotnik, hudič. Še danes nas skuša na razne načine premamiti in zavesti. Prav zato pravimo, da živimo sredi bojnega polja, kjer se za nas borita dobro (Bog) in zlo (hudič).

Tako kot sta se skušnjavcu vdala naša prva prednika, se mu večkrat vdamo tudi mi – odločimo se za njegovo DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ponudbo. Da, prav vsak trenutek je pred nami (pred vsakim izmed nas) odločitev in izbira: se bomo odločili za Božjo ponudbo – dela oziroma sad Duha (ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje; Gal 5,22–23) ali pa se bomo odločili za hudičevo ponudbo – dela mesa (nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, jeza, častihlepnost, razprtije, strankarstvo, nevoščljivost, pijančevanje, žretje in kar je še takega; Gal 5,19–21).

V poletju, ki je pred nami, bomo, vsaj kar zadeva odnos do naših teles, večkrat pred izbiro. Ko bomo na morju ali na kakšnem bazenu, se bomo morali večkrat odločiti, kako bomo varovali naše oči. Bomo znali iz spoštovanja do Mojstra nad mojstri prečiščevati svoje poglede in se boriti zoper nečiste in razuzdane misli, ki nam jih bo poskušal vsiljevati oče laži? Se bomo varovali pred nevoščljivostjo, ko bomo videli, kako znajo nekateri dobro skrbeti za svoja telesa, mi pa smo se zaradi lenobe zapustili in smo si nabrali odvečne kilograme? Se bomo zmogli in znali upreti skušnjavam ljubosumnosti, jeze, pijančevanja, žretja in kar je še takega in bomo v svojem srcu negovali »sad Duha« (Gal 5,33–23)?

Sveti Duh, ki je Duh ljubezni in resnice, Duh moči – Božji Duh, nam je na razpolago. Predstavljam si, da je to neke vrste »vedno napolnjen akumulator«, ki »čaka, da se bom nanj priključil« in z njegovo močjo in pod njegovim vodstvom vozil med čermi skušnjav. In še to me navdaja z veseljem, da nas je sam Bog (Jezus Kristus, preden se je od svojih učencev poslovil) »opremil« s tem virom moči, ko je učencem rekel: »Ne bom vas zapustil sirot … prosil bom Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas« (Jn 14,16–18). Apostol Pavel kasneje pravi: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). In ta Božja ljubezen je Sveti Duh, je Božja moč, ki je od mrtvih obudila Jezusa, ki še danes dela znamenja in čudeže, če le verujemo.

Mi smo na potezi – vsak dan znova in vsak trenutek znova ter pred vsako odločitvijo (izbiro): bomo izbrali ponudbo mesa ali ponudbo Duha, se bomo hudiču upirali z lastnimi močmi ali pa se bomo za boj zoper zapeljevanje in skušnjave »opremili« in oborožili z Božjo močjo – s Svetim Duhom? Zato se naučimo moliti in klicati na pomoč Svetega Duha: »Jezus, napolnjuj me s svojim Svetim Duhom in po njem in z njegovo močjo prečiščuj moje misli, besede in dejanja. Po Svetem Duhu mi dajaj moč in modrost, da bom prepoznal hudičeve zvijače in se jim pravočasno uprl. Amen.« Dani

4

JUNIJ 2010

DELOVANJE DRUŠTVA ENODNEVNO SREČANJE DRUŽIN V ŠENTVIDU NAD LJUBLJANO

V soboto, 5. septembra 2009, je v Šentvidu nad Ljubljano potekalo enodnevno srečanje družin. Glavna tema in misel srečanja sta bili evharistija in družina. Pet parov iz murskosoboške škofije je pripravilo pričevanja na to temo, saj so se v tem letu udeležili duhovnih vaj s škofom Marjanom Turnškom, ki jim je na poseben način evharistijo tudi približal. Tokrat si lahko preberete še zadnje pričevanje, ki naj v vas utrdi vse, kar ste prejeli na evharističnem kongresu.

EVHARISTIJA IN ZAKON ZAHVALJEVANJE ZA BOŽJA DELA V ZAKONU IN DRUŽINI Jan: Star menih je novincem v samostanu razgrnil velik kos belega platna, na katerem je bila črna pika. Vprašal jih je: »Kaj vidite?« Vsi po vrsti so odgovorili: »Črno piko.« Star menih jih zaskrbljen vpraša: »Kako je mogoče, da nobeden ni opazil belega platna?« Evharistija grško pomeni zahvala. V njej prinašam Bogu Očetu vse stvarstvo. Kajti tudi ta trenutek on, Oče, še vedno dela, ustvarja. Če bi ne bilo tako, bi šlo vse v nič.

Zahvaljujem se mu za vse, kar dela dobrega, lepega in pravičnega. Vse dela iz ljubezni in z ljubeznijo, kajti on je ljubezen. Vse to moje zahvaljevanje Očetu se uresničuje po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu. Zahvaljevanje in slavljenje Boga je torej izraz notranje drže mojega srca.

Daniela: Po slavi sledi glavna mašna prošnja, kateri naj bi sledila kratka tišina. Moramo prositi, da bi se lahko z vsem srcem, vso dušo in vsemi močmi zahvaljevali troedinemu Bogu za svoj zakon in družino. Vsaka sveta maša nas usmeri predvsem v zahvaljevanje za sozakonca, otroke, sorodnike, prijatelje ... Zato je zelo pomembno, da se vsak dan Bogu zahvaliva in ga slaviva, da živiva drug za drugega in skupaj za Boga in Cerkev. Kajti Bog dela vse za to, da bi nas odrešil, in zelo tolažilna je misel, da mi samo so-delujemo, smo so-starši in prav je, da ga zato z veselim srcem častimo in se mu zahvaljujemo v vsaki, še tako težki in brezizhodni situaciji.

Jan: Svete maše ni brez duhovnika. Je pač ni … Kakršen koli že je. Edino po duhovniku se Jezus lomi zame, odpušča grehe. Edino po njem. Na začetku sv. maše duhovnik najprej poljubi oltar, ki predstavlja Kristusa – na eni strani trpečega, na drugi vstalega. Oboje je izraz Jezusove brezpogojne ljubezni do mene. Ko duhovnik na začetku sv. maše poljubi oltar, poljubi Kristusa. S tem dejanjem izrazi spoštovanje, ljubezen, darovanje in pripadnost Kristusu in Cerkvi. Poljub naj bi bil pristen, ne Judežev.

Daniela: Kaj pa mi zakonci? Se še kaj poljubljamo?

Kakšni so naši poljubi? Kaj vanje vlagamo in kaj z njimi sporočamo? Ali so naši poljubi takšni, kot naj bi bil duhovnikov? Čisti in brez laži? Najini poljubi so namenjeni Kristusu, saj ga kot zakonca v svetu tudi predstavljava. Sva drug drugemu daritveni oltar in duhovnika sredi življenja.

Kar koli počneva, ne more biti zunaj zakramenta in zunaj Kristusa. Zato poživimo poljubljanje v zakonu in mu dajmo notranjo vsebino ter na tak način slavimo Boga v svojih zakonih in družinah.

Jan: Nekateri začnejo hoditi k sv. maši, ko imajo resne težave (to ni slabo). Nekateri hodimo k sv. maši v glavnem prosit (tudi to ni slabo). Zgodba o belem platnu in črni JUNIJ 2010

5

piki pa naj nam pomaga, da se bomo zahvaljevali za vse tisto, kar imamo, pa dostikrat ne opazimo. Lansko leto smo se z družino po duhovnih vajah odpravili na morje.

Bivali smo v apartmaju. Lastnik je bil zelo siten. Vse ga je motilo. In sva imela priložnost razmišljati, kaj vse je belo platno. Belo platno so bili zadovoljni in zdravi otroci, čisto morje, lepa narava, podarjen čas, druženje s prijatelji ...

Res sva ugotovila, da so bile lastnikove reakcije le črna pika na belem platnu in da si ne smeva dovoliti, da bi pozornost preusmerila le na črno piko, kar se nama vse prevečkrat dogaja.

Daniela: Pri tej temi sta me nagovorili Božja naklonjenost in potrpežljivost z mano. Njegov tih in ljubeč pogled. Zelo me je potolažila misel, da sem pri vzgoji, ki mi dela toliko preglavic in skrbi, samo Gospodova so-delavka, da sem so-mati. V osebni molitvi sem se zahvalila tudi za najino zvestobo, kajti vedno bolj vidim, da zvestoba ni nekaj, kar je samo po sebi umevnega, kot sem včasih mislila, ampak je to velik dar, ki ga je treba negovati in se zanj vedno znova zahvaljevati.

Daniela in Jan Škrobar

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA

VIKEND SEMINAR –

(P)OŽIVITEV NAJINEGA ODNOSA Ko smo pred leti začeli govoriti o »teptanju temeljnih človeških vrednot«, med katere vsekakor sodi tudi družina, niti slutili nismo, da bomo prav mi tista generacija, ki bo morala svojim vnukom in pravnukom dajati odgovor, zakaj smo dopustili, da so nam ukradli družino. Nismo se dovolj zavedali, da moramo NUJNO nekaj storiti, da moramo NA OKOPE, da ne smemo dovoliti, da se to strašno razdejanje zgodi pred našimi očmi. Ja, dragi prijatelji, vem, prepričujem prepričane in v vas se pojavljajo tisti, meni dobro znani dvomi in odgovori: »Dragi Dani, kaj pa lahko mi storimo? Saj nismo politiki niti vladni funkcionarji, da bi lahko kaj storili, niti govorniki, da bi znali povedati, kaj nam leži na srcu ...« Vem, spoštovani bratje in sestre! Vem, da vam vse to in še marsikaj drugega roji po glavi.

Vem tudi to, da vam povzročam stiske, ko vas nagovarjam in vabim, da bi vsakdo med nami – tudi vi – lahko kaj storil v obrambo razpadanja naših družin. Zakaj? Zato, ker vem, da je vsakdo od Boga prejel svoje talente in svoje možnosti, da so

bili vsakomur darovani njegovi domači, sorodniki, prijatelji, sodelavci, sosedje, sofarani, znanci … njegov krog ljudi, s katerimi prihaja bolj ali manj vsak dan v stik.

Poglejte, vse to vem, pa vendar mi notranji glas ne da miru, saj sem osebno prepričan, da se kljub vsemu da marsikaj storiti. Ko se po vikend seminarju s solzami v očeh poslavljava od novih prijateljev, ki jih po Božji milosti in njegovem usmiljenju srečujeva in spoznavava, mi je vse jasno. Prišli so, ker jih je nekdo povabil, navdušil ali jim celo podaril darilni bon; ker jih je nekdo nagovoril, da so si vzeli čas in se drug drugemu posvetili – si podarili 48 ur; ker je nekdo zanje vztrajno molil in Boga prosil za prave besede in pravo priložnost. To in nič drugega. Ni treba biti govornik ali politik. Treba je imeti ljubezen in željo ter Boga prositi za blagoslov. In tisti nekdo, ki moli, prosi za blagoslov in na razne načine vabi, je lahko vsakdo izmed vas. Drži?

Konkretno: Vikend seminar za zakonce, ki bo novembra v Ankaranu, se že vztrajno »polni«. (V začetku junija je prijavljenih že 20 parov. Bogu hvala!) Na zadnji strani tega našega glasila je objavljen program DiŽ za leto 2010 in tam so objavljene telefonske številke in elektronski naslovi tistih, ki zbirajo prijave za posamezne dogodke.

Odločite se in pokličite! Pa ne čakajte predolgo, ker se bo zgodilo, da boste prepozni. Nastanitvene kapacitete so namreč omejene. Tisti, ki želite zakonskemu paru podariti darilni bon – plačati stroške vikend seminarja (za osebni praznik, obletnico poroke, poročno darilo, v zahvalo za prijateljstvo, starši svojim poročenim otrokom, otroci staršem ...), pokličite 041 770 200, drugi pokličite na Agencijo BooM

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

6

JUNIJ 2010

DELOVANJE DRUŠTVA VIKEND SEMINARJI

TEMELJNI VIKEND SEMINAR V CELJU

Natančno po letu dni smo se zakonci iz vse Slovenije zopet zbrali v prijaznem zavetju zavetnika družine svetega Jožefa v Celju. Tudi tokrat smo bili pisana druščina: nekateri so imeli »več zakonske kilometrine«, drugi so na to zanimivo in dinamično pot šele pred kratkim stopili, vsi pa smo se zbrali, da bi napolnili svoje baterije, ali kot je nekdo rekel, da bi presušene ležaje ponovno »namazali« in bi »vozovi naših odnosov« bolj gladko tekli naprej.

Nekaj mnenj udeležencev: Prišla sem z velikimi pričakovanji in upi, bilo pa je še mnogo bolje, kot sem upala. Všeč mi je poudarek na zidanju najinega odnosa na svetopisemskih načelih oziroma na Bogu. (Ida) Odlično, doživeto … Prvič v življenju sem Boga zares začutila. Z možem sva se povezala v eno in se odločila, da bova tudi v naprej delala kot eno. Hvaležna sem Bogu, da sva prišla, videla in zmagala. Bog vas živi! (Janja) Sedaj vem, kaj so bili klici, ki sem jih doživljal pred seminarjem. To je bilo trkanje Jezusa, kateremu sem odprl vrata svojega srca. Seminar priporočam vsaki družini, vsaki poročeni osebi. Sam sem doživel razodetje, srečanje s Svetim Duhom. Vikend seminar me je tako pritegnil in fasciniral kot še nobeden doslej. Niti 5 sekund nisem izpustil. (Jure) Kratko, a sladko. Nekatere stvari so dobile novo podobo (nov smisel). Zagotovo ste me nagovorili k bolj rednemu prebiranju Svetega pisma. (Sara) Nov veter, transfuzija, nova moč za najin zakon … Čudovito! (Ema) JUNIJ 2010

7

 Zakonci pred oltarjem svetega Jožefa, zavetnika družine

Veliko uporabnih in življenjskih vsebin, odlični »predavatelji« in konkretni primeri (10+). Poskrbljeno je bilo za varstvo otrok, tako da smo res lahko občutili delovanje Svetega Duha in razmišljali o našem poslanstvu. (Marjana) Bogu sem hvaležna, da sva se odločila priti na seminar, ker sva tukaj res začutila Božje delovanje v najinem življenju.

Resnično bogato duhovno izkustvo – Bog naju ljubi in želi biti z nama vsak trenutek najinega življenja. Bogu sem hvaležna za predane voditelje. (Irena) Veliko odličnih tem za najin pogovor, tako da je bil seminar kar prekratek. (Matevž) Neprecenljiv začetek – nova odločitev za življenje v zakonu s pomočjo Božje milosti. Rane so se s pomočjo Svetega Duha začele celiti. Hvala Bogu za tako iskrene in srčne voditelje. (Barbara) Odlično pripravljen seminar, ki je osvežil temelje najinega zakona, da ga bova sedaj z Božjo pomočjo še naprej gradila na »trdni skali« (Božja beseda, molitev, sveta maša). (Tomaž) To je nekaj, čemur se reče popolnost. Je nekaj čudovitega, kar se mi je zgodilo po osmih letih zakona. Kapo dol!

Hvala vam, iskrena hvala, za vsako izrečeno besedo, nasmeh pa tudi solzo. Od tod odhajava drugačna.

Prosim, da ostanemo povezani v molitvi, da bi mogla to drugačnost ohraniti tudi v našem vsakdanu – v naši realnosti. (Andreja) Dolgo sem si želela, da bi se lahko s svojim možem še enkrat poročila. In ta želja se mi je na tem seminarju DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA  »Vsak ima svojo rožico«

smo že doživeli in smo se drug ob drugem že kar »udomačili«. Hvaljen dobri Bog tudi za tega tvojega ponižnega služabnika.

Vabilo duhovnikom: Dragi duhovniki! Ko se vaši farani podajajo na pot novih duhovni doživetij, ste lepo povabljeni, da z njimi pridete tudi vi, da jih na tej poti spremljate. Lahko boste prisotni le kot opazovalci, lahko boste sodelovali kot spovedniki oziroma boste za nas darovali najsvetejšo daritev in nam vsem pomagali, da bomo »globinsko« prenovili naše poročne obljube in bomo obogateni z novimi spoznanji in izkustvi odhajali domov, kjer bomo »neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu … žareli kakor zvezde. (Flp 2,15). Zares bomo veseli vsakega duhovnika, ki se bo pridružil svojim zakoncem in jim bo s svojo prisotnostjo jasno pokazal, da so pred Bogom prav družine njegova velika skrb.

uresničila. Hvaležna sem Vsemogočnemu za to priložnost in za čudovite pričevalce. (Mojca) Resnično temeljna prenova najinega zakona, nova spoznanja, poučno, veselo, romantično … To je to!

(Boštjan)  Gospod Bogdan Saksida je vse prisotne povabil v cerkev

Še vabilo na temeljni vikend seminar v novembru: Z vsem srcem in vso iskrenostjo še posebej vabim tiste člane zakonskih skupin, ki na Temeljnem vikend seminarju še niste bili.

Pridite! Ne verjemite, dokler ne poizkusite sami! Osebna izkušnja velja več kot tisoče besed tistih, ki so to že izkusili. Lahko nam kdo o svojih doživetjih pripoveduje ure in ure. Če nečesa sami nismo izkusili, si še vedno ne znamo predstavljati, kako je v resnici. Zato lepo povabljeni, da se čim prej prijavite na naslednji Temeljni vikend seminar, ki bo od 5. do 7. novembra 2010 na Debelem rtiču pri Ankaranu.

In naj bo z vami in nad vami vsak trenutek Božji blagoslov.

Dani

Nekoč so »Dobri znanci« peli pesem Oj, Celje, ti mesto moje (mlajši se te pesmi ne spominjajo, saj je od takrat minilo že mnogo let). Ko sem jo kot otrok prepeval, niti slutil nisem, da bom več kot štirideset let kasneje v Celju smel doživeti tako lepe trenutke, kot so bili trenutki, ki smo jih skupaj preživljali udeleženci majskega vikend seminarja za zakonce. Bilo je nepozabno! Hvala vsem, ki ste zbrali pogum in ste se vikend seminarja udeležili. Še posebej pa sem se razveselil, ko me je prijatelj, duhovnik koprske škofije Bogdan Saksida, vprašal, če bi lahko prišel tudi on. »Seveda! Z velikim veseljem te vabim, da prideš, da si z nami, da za nas moliš, spoveduješ in mašuješ!« In je prišel.

Hvalim Boga zanj in za njegovo globoko vero in predanost Bogu.

Prav tako se vedno znova razveselim, ko nam svoj dragoceni čas nameni brat Marjan Gačnik, kapucin iz Celja. Kar nekaj takih skupnih trenutkov DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

 Vsak par je svojo zavezo obnovil in ponovno potrdil

8

JUNIJ 2010

DELOVANJE DRUŠTVA

Nadaljevalni Oaza miru in zaveze Ura je pet zjutraj. Boštjan pristavi vodo za kavo. Skozi spanje slišim, kako odpira kuhinjsko okno. In spet je tišina.

Odkar sva poročena, med delovnim tednom prakticira približno isti obred prebujanja. Odpre okno in posluša ptice, ko zunaj na vse mogoče načine slavijo, čivkajo, žgolijo, molijo. Pravi, da molče sodeluje pri njihovi molitvi. Potem prelista Sveto pismo.

Najde vrstice, ki so liturgično namenjene tistemu dnevu. Odkar sva bila lani na temeljnem vikend seminarju v Celju, se vedno bolj hraniva z besedo Boga. Navsezgodaj jo prebira Boštjan, kot se za moža, ki je duhovni vodja družine, spodobi. Potem kakšno vrstico odgrne še žena. Zvečer jo prebiramo skupaj. Kot družina.

V Trbovljah, kjer živimo, sva že dobro leto blagoslovljena z mlajšo župnijsko zakonsko skupino, ki deluje po pravilih društva Družina in življenje. Poleg tiste »medžupnijske« skupine, v kateri v okviru Najine poti rasteva in prijateljujeva že precej let. Na enem izmed srečanj sta dva zakonca nadvse pohvalila nadaljevalni seminar o teologiji telesa in tako sva tudi midva – kljub obveznostim z domačimi obnovitvenimi deli ter podobnimi skušnjavami – le prispela na prav isti seminar v Oazo miru.

V primerjavi s skalami tam okrog sva se tudi najvišja Božja ustvarjenca (prim. 1 Mz 1,27) kljub vsem centimetrom počutila prav majhna in nebogljena. Enako sva se počutila ob omembi tisočih strani zapisov Janeza Pavla II. o teologiji telesa. Vprašanje je, če bi se jih kdaj spravila brati, če nama jih ne bi v zakonski jezik »prevedla« Vilma in Dani. In vsi, ki so postavljali nova, iskrena in »nemogoča« vprašanja o marsičem. Hvala vsem in Svetemu Duhu, da nas je zbral od vsepovsod.

Da je krščanstvo mesena religija dotika, sluha, vida, okusa in da je hrana tudi nujno gibalo sveta, je na seminarju nagovorilo predvsem ženo. Mož se je prav tako videl v hrani kot gibalu sveta – le da v smislu zmernosti – zato pa ga je povsem prevzelo dejstvo, da zaveza pomeni, da si odslej (čim bolj) mrtev za sebe. Oba naju je nagovoril stavek, da tam, kjer sta mož in žena »eno v Kristusu«, življenje stopa v svet. Torej, ves dan od jutra do naslednjega jutra, bo po naju vstopalo življenje le, če bova eno v Kristusu. Potem bo lahko v naju in po nama kaj naredil tudi Sveti Duh, ki je tako lepo zraven. Hm, koliko dela še imava. Za zdaj pa lahko le prosiva: »Rabuni, da bi spregledal!« (Mr 10,51)

Darja in Boštjan Šneberger JUNIJ 2010

9

vikend seminar na LJUBELJU Naše doživetje Ljubelja Šele v petek dopoldne je Gospod ‘pripravil teren’ za naš odhod na Ljubelj. Izkazalo se je, da varstvo za otroke ni problem, da bo postelj dovolj in najpomembnejše – mož je dobil službo po mesecu čakanja in preizkušanja, koliko je v resnici trdna najina vera. Pa smo šli. Veseli in sproščeni.

Tema za naju ni bila nova. V spolnost, ki je v skladu z Božjim načrtom, naju je že pred poroko usmerjal najin spovednik g.

Tomc. Z zakonsko skupino smo bili na duhovnem vikendu, kjer nam je g. Zdešar pripravil razmišljanja o tem. Tudi knjiga Teologija telesa je v naši ‘knjižnici’ že kar nekaj časa. Zato vse slišano za naju ni bilo kakšno novo ‘revolucionarno’ odkritje.

In kaj je potem bilo na Ljubelju tisto, kar se nama je močno vtisnilo v spomin? Tisto, kar je, kot rečemo, dodana vrednost?

Tisto, kar naju vleče naprej v Crikvenico? To so srca, ki so kratek trenutek v večnosti utripala v istem ritmu. Srca, ki so se dvigovala h Gospodu s hvaležnostjo za prečudovit načrt za človeka. Srca, ki jih je stiskal strah za naše otroke. Srca, ki so klicala: ‘’Ostajamo zvesti Tvoji trdi besedi!’’ Srca, ki so ponižno prosila blagoslova. Srca, ki so bila za hip v polnosti združena drug z drugim. Kot bi moralo biti od začetka pa vse tja do konca časov.

Petra in Aleš Novak

P. S.: Med sestavljanjem vtisov z Ljubelja je naš Tobija vprašal: ‘’A lahko tudi jaz povem, kako sem se imel na Ljubelju?’’ In je povedal. 

Lepo. Sestavljali smo kocke. Za g. Pečnika sem nabral rožice, pa ga ni bilo. Smo jih dali na oltar tam, kjer imate zakonsko skupino. In risali smo. Pa barvali pobarvanke in brali Mavrično ribico in knjigo o živalih. Bili smo zunaj, pa barvice smo se igrali. Še bi šel na Ljubelj. S s. Blaženko, ki me je čuvala. Ko smo se pripeljali domov, sem Ljubelj pogrešal. Ko smo bili na Ljubelju, sem pa vrtec pogrešal.

Rad bi, da bi se g. Pečnik čim prej pozdravil.

Tobija Novak 4,5 let DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

Zakonci, vaša telesa lahko postanejo molitev Telo je velik Božji dar. Tega se žal pogosto ne zavedamo. Tudi zakonci ne. Toda kadar se tega zavedamo, postaja naše življenje bolj celovito in tudi naši odnosi. V tem članku želim ponuditi nekaj vaj, ki lahko zakoncem (in tudi drugim) pomagajo, da se zavejo obdarovanosti s telesom, svojim in svojega sozakonca in kako jim je preko njega zelo blizu Boga sam, kako se jim preko njega nenehno podarja in kako ga lahko preko njega tudi resnično slavijo in se mu darujejo v živo in sveto daritev (prim. Rim 12,1). Lahko si izberete posamezne vaje, lahko pa izvajate vse skupaj, le da v tem primeru potrebujete precej več časa kot eno uro.

Uvodna molitev

(Če molita zakonca sama, potem molita spodnjo molitev v dvojini. Če moliš sam, jo lahko moliš tudi v ednini. Seveda je najbolje, da napravita te molitvene vaje zakonca skupaj oz. po navodilih.)

Gospod, verujemo, da si tukaj med nami in v nas. Ti si nas načrtoval in ustvaril skupaj z našim telesom. Toda mi pogosto pozabljamo, da je to naše telo tvoj dar in ti zanj nismo hvaležni. Pogosto ga zanemarjamo in te v njem in z njim ne slavimo. Večkrat ga nismo spoštovali ali pa smo ga malikovali, popredmetili, skrčili na »zunanjost« ali na tržno blago.

Nebeški Oče, naš stvarnik in ljubitelj našega telesa, duše in duha, po tvojem Sinu Jezusu Kristusu te prosimo, pomagaj nam, da bi se v tej uri molitve znova zavedli lepote svojega telesa, ki je dar tvoje ljubezni, in da bi ga znali vključiti v svoje življenje, odnose in tudi v svojo vsakdanjo molitev. Mati Marija Brezmadežna. Tebi izročamo to našo molitev. Ti jo vodi in nas brani vsega, kar bi lahko preprečilo, da bi v njej mogli doseči to, za kar smo prosili po tvojem Sinu našega nebeškega Očeta. Amen.

Naše telo razkriva našo zgodovino, zgodbo …

Naše telo nas neizogibno povezuje z našo zgodovino. Je prvi dokument, ki nam pove, od kod prihajamo. Poveže nas z našimi starši, s starimi starši, z našim rodom in z vsem človeštvom. Osebna izkaznica ima za osnovo naše telo, obraz. V naslednji vaji bomo poskusili ozavestiti izvor in zgodbo našega telesa, življenja …

Vaja: Poskusite čim bolj pristno odgovoriti na naslednja vprašanja: - Gledam svoje telo in o njem razmišljam. Kateri telesni deli in gibi me spominjajo na moje starše in stare starše?

Kakšne občutke to prebuja v meni?

- Gledam telo svoje/ga žene/moža. Kateri njegovi telesni deli in gibi me spominjajo na njegove starše in stare starše? Kakšne občutke to prebuja v meni?

Poskušam se za nekaj časa ustaviti ob teh občutjih in vanje povabiti Jezusa. Prosim ga, da mi jih pomaga sprejeti takšna, kot so, in se z njimi veseliti tega, da sem prav takšen ljubljen in vreden ljubezni.

Počasi z držo ali gesto, ki najbolje izraža moja občutja, zaključim vajo.

Dobro je, da se po vaji zakonca pogovorita o tem, kar sta v vaji doživljala in spoznala.

Kakšno držo imam do svojega telesa?

Pomembno je spoznati čustva, ki jih prebuja v nas naše telo s svojimi različnimi deli. Malo ljudi povsem v vsej celoti sprejema svoje telo. Dobro je, da odkrijemo, katere dele telesa cenimo oz. kateri nam delajo še vedno težave. Zelo ozdravljajoče je, če se jih naučimo gledati in sprejemati tako, kot jih Bog sam, ki jih je ustvaril in jih nenehno ustvarja, neguje.

Prav je, da to podelite s svojim sozakoncem. To vam lahko pomaga, da se s tem delom počasi spravite. Ko odkrijete, da sozakonec ceni ta vaš del telesa oz. ga ne ocenjuje negativno, vam lahko to pomaga, da ga začnete gledati na nov način, na Božji način in ga sprejmete kot resnično Božji dar ljubezni. Bolj ko zmorete svoje telo sprejemati v vseh njegovih delih in razsežnostih, bolj bo vaša komunikacija postajala pristna v vseh odnosih, še posebej v zakonskih in tudi v odnosu do Boga. Kot ne morete priti drug do drugega brez telesa, tudi do Boga ne morete kar mimo telesa in njegovih občutij. Vsak pa je poklican, da najde svoj način, kako bo preko telesa izrazil svoj odnos do Boga. In tako tudi vsak zakonski par.

obraz

noge

vrat

lasje

gležnji

prsi

oči

teža/trebuh

boki

zobje

višina

stegna

hrbet

značilnost kože

način govorjenja

roke in dlani

nos

način gibanja

zadnjica

usta

drža telesa, postava

spolni organ

ušesa

način smejanja

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

10

JUNIJ 2010

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA Vaja: Z »A« označim dele telesa, ki so mi všeč in mi ugajajo. Z »B« označim tiste, s katerimi sem zadovoljen in mi ne povzročajo ne pozitivnih ne negativnih občutij.

S »C« označim tiste telesne dele, ki jih ne maram oz. s katerimi imam v tem času težave.

Zberem se in se zavem, da je Bog z menoj in v meni.

Prosim za milost Svetega Duha, da bi v njegovi moči mogel biti sedaj pred nebeškim Očetom Stvarnikom, ki me je ustvaril in me tudi sedaj ustvarja, neguje, ohranja in daje življenje. Prebiram vse tiste dele telesa, ki sem jih označil s črko »A« in ob vsakem delu v sebi vsaj trikrat počasi ponavljam: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen« (Ps 139,14) ali pa: »Zahvaljujem se ti za moj …, ker si ga čudovito ustvaril in ga nenehno ustvarjaš in neguješ.« Ob tem pustim, da v meni to odmeva in sprejemam občutja in čustva, ki so mi darovana. Naj se mi nikamor ne mudi.

Ko končam, grem pred Očeta Stvarnika z deli telesa, ki sem jih označil z »B«.

Na koncu pa grem predenj tudi z deli telesa, ki jih težko sprejemam in poskušam tudi ob njih v veri in zaupanju v ljubezen Očeta, ki je tudi te dele ustvaril in želi, da jih imam, ponavljati v sebi: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen« (Ps 139,14) ali pa: »Zahvaljujem se ti za moj …, ker si ga čudovito ustvaril in ga še vedno ustvarjaš in neguješ.« Poskušam v sebi ponavljati tako dolgo, da bom tudi ob njih začutil vsaj nekaj malega od tistega, kar sem občutil ob delih, ki sem jih označil z »A« ali »B«.

Na koncu poskušam ozavestiti, kaj mi je bilo darovano preko te vaje in kaj to pomeni za moj nadaljnji odnos s samim seboj, s sozakoncem, z bližnjimi in tudi z Bogom.

Zelo koristno je, če zakonca še nadaljujeta to vajo na naslednji način: Zakonski par se pogovori o tistih delih telesa, ki sta jih označila z »A«. Povesta si, kaj v tistih delih telesa še posebej cenita in kaj ju spodbuja, da jih tako ljubita.

Nato se pogovorita o tistih delih, ki sta jih označila z »B«.

Na koncu pa se pogovorita še o tistih, ki so dobile črko »C«. Ob njih skušata odgovoriti na naslednja vprašanja: Katere pomanjkljivosti čutita ob teh delih telesa? Kaj vaju moti na njih? Kaj so vama drugi rekli o teh delih telesa?

Kako ravnata z njimi? Kakšne so posledice vajinega negativnega odnosa do njih za vajino življenje in odnos med vama?

Poskusita se s kakšno držo ali gesto, ki najbolj izrazi to, kar čutita v sebi do Boga, zahvaliti za vse, kar vama je bilo v tej vaji darovano.

Telesna komunikacija Telo izraža osebo in preko njega moremo posredovati drugim svojo osebnost. Preko gest in čustev povemo drugim, kdo smo in kdo so oni za nas. Govorimo s telesom.

Omogoča nam, da lahko gremo iz naše notranjosti k drugim in se približamo njihovi notranjosti.

Pogovor, ki izključuje telesnost, tvega, da pride do navideznega odnosa (pomislimo na srečanja preko interneta, ki včasih vodijo tudi v zaljubljenost). V pogovoru JUNIJ 2010

11

je telesnost poroštvo za pravo dojemanje drugega in predstavo o njem ter tudi za pristno izražanje o sebi.

Naše telo je prežeto z našim duhom, razumnostjo, našo preteklostjo in vrednotami. Vsaka telesna gesta sporoča nekaj o nas. Oči so prvo sredstvo sporočanja, še posebej čustev. Tudi izraz obraza razkriva naša čustva: strah, skrb, jezo, notranje veselje, sprejemanje ali zavračanje.

Drža telesa govori o naši odprtosti ali zaprtosti do drugih, o želji po bližini ali pa po obrambi. Tudi način oblačenja izraža nas same, našo osebnost.

Naše telo je tudi temeljno sredstvo, preko katerega moremo stopiti v živ odnos z Bogom. Na to na žalost pogosto pozabljamo. Pogosto uporabljamo različne drže in geste, ne da bi se zavedali, kaj z njimi sporočamo Bogu oz. kaj bi mu želeli sporočiti. Prav je, da se skušamo kdaj tega globlje zavesti. In prav zakonci so še posebej povabljeni, da bi se učili, kako lahko preko različnih drž in gest, s katerim izkazujejo drug drugemu nežnost in ljubezen, izrazijo tudi hvaležnost in slavo Bogu, ki jim je dal in jim nenehno daje telo, da ga lahko v njem in po njem slavijo in se mu darujejo.

Vaja: Skušajte ozavestiti svoj način komuniciranja s telesom in kako razumete telesno komunikacijo sozakonca.

Najprej poskušajta vsak zase odgovoriti na ta vprašanja, potem pa si poskušajta to podeliti.

– Kakšno obliko telesne komunikacije uporabljam, kadar želim kaj sporočiti sozakoncu? Na kakšen način mu sporočam svoja čustva: veselje, jezo, strah, žalost itd.?

– Kako preko telesnih znamenj tvojega sozakonca (sobrata) spoznam, kaj doživlja?

– Kaj želim s svojim načinom oblačenja sporočiti sozakoncu in obratno?

– Kako uporabljam svoje telo v molitvi, v pogovoru z Bogom? Ali prihajam predenj tudi s svojim telesom in njegovo izrazno možnostjo ali pa tega nikoli ne vključim?

– Na kakšen način bi lahko skupaj s sozakoncem preko telesne drže slavila Boga, se mu zahvaljevala, ga prosila odpuščanja, ga prosila za nekaj, kar je za vaju zelo pomembno itd.?

– Ali lahko tudi v spolnem odnosu s svojim sozakoncem vidita navzočnost Boga, njegovo nežno in darujočo ljubezen? Se ti zdi, da bi lahko tudi vajin spolni odnos še bolj spremenila v molitev in bi tako postala v njem, ki vaju je združil in vaju želi zedinjevati, vedno bolj eno?

Kako bi lahko to udejanjila?

Po pogovoru, medsebojni podelitvi, poskušata skupaj ali vsak zase s telesno držo ali gesto izraziti Bogu to, kar čuti vsak izmed vaju.

V objemu skupaj zmolita očenaš in slavaočetu ter blagoslovita drug drugega.

Refleksija molitvene vaje. Poskusita si v vsej iskrenosti podeliti, kaj sta doživljala v teh vajah. Tako bosta lahko najbolj obogatila drug drugega in se učila sprejemati vajino različnost kot čudoviti Božji dar. p. Ivan Platovnjak DJ Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremlejvalec društva Družina in Življenje.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KRŠČANSKI POGLED NA SPOLNOST

VZNEMIRLJIVOST ZAKRAMENTA SV. ZAKONA Sodobni človek je nemiren in neučakan kot še nikoli.

Hrepeni in si prizadeva za lastno popolnost, ta pa se mu tako ali drugače sproti izmika. Tako je ves čas v konfliktu s samim seboj pa tudi v odnosu s sočlovekom in družbo.

Precenjuje telesnost in podcenjuje duhovnost. Zasvojen je z delom, s hitrostjo pa tudi z ljubeznijo raznih vzorcev.

Tudi ljubezen mu postaja porabniško blago, ki se sprevrača v svoje nasprotje – v sovraštvo.

Da bi osvežila vsebino oz. celostni pomen najine poročne obljube, sva se z velikim pričakovanjem udeležila nadaljevalnega seminarja za zakonce v Oazi miru na Ljubelju v času od 23. do 25. aprila. Z udeleženci seminarja sta se seveda trudila Vilma in Dani in nam predstavila razmišljanje o intimnosti med možem in ženo v okviru teme »vznemirljivost zakona je v zvestobi in zavezi«.

Tako smo se lotili skrivnosti obsežne Teologije telesa, kot poglobljenega odgovora papeža Janeza Pavla II. njegovemu predhodniku papežu Pavlu VI. v iskanju »popolne slike človeka«.

Ko se poročim z izbrano osebo, se ji zavežem v ljubezni in zvestobi za vse življenje. V tistem trenutku jo sprejmem kot osebo v celoti, z njenim trenutnim stanjem (značaj, izobrazba, navade, pogled na svet in življenje …), z vso njeno preteklostjo, njenim telesnim izgledom, dobrimi in slabimi lastnostmi. S poročno obljubo se odločim za svojo predanost tej osebi v sebe podarjajoči in življenje dajajoči ljubezni in zvestobi.

Tako ji postanem dokončno poročno darilo, pripravljen umirati sebi in živeti za njo.

To je ta vznemirljiva zaveza med nama in pred Bogom.

Je osrečujoča za naju, se je veseliva in zavedava. Za ohranjanje njene živosti je zanašanje na lastne moči premalo in se morava nujno oklepati moči od zgoraj, ki je bila izlita v najini srci po Sv. Duhu.

Mnoga svetopisemska besedila nam razodevajo skrivnost telesa, spolnosti in zakonske zveze. Krščanstvo je namreč telesna religija, saj se je naš Bog razodel z učlovečenjem po telesu Jezusa Kristusa.

Iz bogopodobnosti človeka izhaja njegova potreba po občestvu in večnem izmenjevanju ljubezni med njim in Bogom ter sočlovekom.

Razdajanje ljubezni pa mora biti življenje podarjajoče. Mož in žena sta tako drug drugemu nenehni vzajemni dar, poklicana, da postaneta eno telo in tudi z intimnostjo razodevata božjo skrivnost. Intimnost poleg telesnosti sestavljajo še miselna, čustvena, izkustvena in duhovna komponenta. Če zakonca vse te vplive ustrezno negujeva, je spolnost najvišja oblika najine komunikacije in situacija poročne obljube, ko sva najbližje Bogu. Dogajanje v spalnici je tako rezultat najinih medsebojnih odnosov.

O spolnosti po potrebi spregovoriva tudi svojim otrokom. Radovednejši so predvsem DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

mlajši, katerim je potrebno z občutkom razlagati postopek dogajanja v »deželi življenja«. Starejši otroci pa brez večjih težav sami pridobijo želene informacije, saj je žal javno življenje zelo prežeto z vzpodbujanjem spolnosti. Skušava pa jim pojasniti, da spolnost brez dosledne zvestobe in navzočnosti Boga ne osvobaja človeka, ampak je le orodje izkoriščanja in sužnosti ljudi ter popačenost pogledov na odnose med spoloma.

Rezultati permisivnega pristopa vzgoje ter prehajanja pobožnega v posvetno so v današnji družbi še kako očitni. Pogosto se s pomanjkljivim oblačenjem vzpodbuja erotično poželenje in išče spolno vznemirjenje onstran pristne ljubezni s poželjivim obnašanjem brez strahu za lastno degradacijo. V naši družini se seveda tovrstnemu nesramnemu izpostavljanju odločno upiramo kjerkoli smo oz. se gibljemo. Ne nasedamo in ne verjamemo temu, kar se v današnji družbi s poudarjanjem individuuma predstavlja kot »lepota«. Moralna razuzdanost in kultura smrti ogrožata zakon in družino. Zato si zakonci, združeni v sv. zakonu, moramo postavljati visoka merila za premagovanje medsebojne izoliranosti, razlik in zamer ter si nenehno prizadevati za edinost, odpuščanje in brezpogojno ljubezen.

Strahospoštovanje do Kristusa naredi zakon krščanski.

Kristus se je odpovedal sebi, bil vsem služabnik in se je daroval do konca. Zato nama mora biti najina vzajemna podrejenost samoumevna. Ustvarjeni smo za ljubezen in le z njo lahko preživimo kot duhovna bitja ter dosežemo večno srečo pri Bogu.

S tem seminarjem sva resnično osvežila najino razumevanje zakonskih obveznosti v luči Božje besede in se vrnila domov z mnogimi novimi spoznanji. Bogu sva hvaležna za vse to. Štefka in Roman

12

JUNIJ 2010

KRŠČANSKI POGLED NA SPOLNOST

VZNEMIRLJIVOST ZAKONA JE V ZVESTOBI IN ZAVEZI Spoznala sva se pred šestnajstimi leti, teče nama pa štirinajsto leto zakona. Na začetku najine skupne poti sva bila večkrat razočarana, kajti pričakovanja so bila prevelika in težko sva sprejemala najino različnost. Počasi sva spoznavala, da je lep odnos treba graditi vsak dan in da je sreča v dajanju, ne pa v prejemanju. Težko je bilo umirati samemu sebi, posebno v najmanjših vsakodnevnih stvareh.

Po zavezi, ki sva jo sklenila na poročni dan, danes čutiva, da naju obljuba veže in da si pripadava. Zato se počutiva varno. S poročno obljubo sva si predala življenje in svojo rodovitnost. Pred poroko sva se veliko pogovarjala tudi o spolnosti. Zavestno sva se odločila, da bova živela do poroke vzdržno in da bova uporabljala naravne metode načrtovanja družine. Včasih je bilo zelo težko. Priporočala sva se materi Mariji, ki je mati prave in čiste ljubezni.

K odločitvi za vzdržnost nama je pomagala tudi misel, kako bova svoje otroke vzgajala za čistost, če tega ne bova sama živela. Vzdržnost pred poroko nama je pomagala tudi v zakonu, ko so se pojavile preizkušnje – prva nosečnost je bila rizična in naslednji dve nosečnosti sta se končali s spontanim splavom.

Zakaj sva se odločila za naravno metodo? Naravna (Bilingsova) metoda urejanja rojstev je način življenja in je v skladu z Božjim načrtom. Poslužuje se naravnih zakonitosti ženinega telesa in spoštuje moža, ženo in tudi otroka, ki naj bi se spočel oz. rodil. Ob pravilni uporabi je tako učinkovita kot npr. kontracepcijske tablete.

Zavedala sva se, da je spolnost velik Božji dar, ki naj bi obogatil najino zvezo, ne pa oviral.

Otrok ne podeduje od svojih prednikov le telesnih in duševnih značilnosti, ampak tudi duha.

Kakšnega duha sva midva kot verna starša sposobna prenašati na otroka? Mladi so danes izpostavljeni različnim medijskim spolnim ponudbam in popačeni ljubezni. Sami nimajo moči, da bi se proti temu zavestno borili. Dobesedno siljeni so v prezgodnjo spolnost (reklame, mediji, vrstniki …) in mnogi, ki še niso poskusili, so zasmehovani in se čutijo manj vredne. Zato jih moramo opogumljati, da se upajo biti drugačni od svojih sovrstnikov. Bolje je, da otroku na vprašanja o spolnosti najprej odgovarjamo starši, kot pa da »resnico« sliši zunaj doma. Ne smemo zamuditi trenutka, ko je otrok odprt in čuti potrebo spregovoriti o spolnosti.

Odgovor naj bo primeren starosti, vedno preprost in naraven. Velika dragocenost za naju kot verna starša je, da v ta pogovor vključiva Boga kot stvarnika človeka in JUNIJ 2010

13

narave. Ker je Bog avtor spolnosti, je zato spolnost nekaj velikega in svetega. Naravno je, da bi oče odgovarjal sinu in mama hčerki. Vendar je vsak otrok drugačen in zato mu je potrebno pustiti svobodo, da se sam odloči, kateremu od staršev se bo zaupal. Važno je, da mu odgovorimo samo toliko, kolikor vpraša, in da je naš odgovor iskren, četudi nam je ob tem nerodno ali se ne čutimo dovolj sposobni. V majhnem otroku lahko začutimo izvirnega človeka. Z odraščanjem pa se pojavi občutek sramu, ki ga največkrat opazimo okrog petega leta starosti. Občutek sramu je potrebno spoštovati in upoštevati. Npr. ko se tušira, ne smemo vdirati v kopalnico. Prav tako tudi on potrka na vrata, če želi kaj od naju.

Kaj lahko starši v družbi, kjer je več resnic in je vse dovoljeno, lahko storimo? Ali bomo kar dopustili, da bo vzgojni program v šolah vsiljeval našim otrokom nekrščanske vrednote in jim prikazoval nenaravno za

naravno? Naša šola je javna in zato imamo katoliški starši dolžnost, da opozarjamo preko sveta staršev, sveta šole in podobnih organov vse do ministrstva na neustrezno vzgojo, ki uničuje krščanske vrednote in povzroča rane v dušah otrok.

Alenka in Slavko Pavlakovič

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KRŠČANSKI POGLED NA SPOLNOST

O »PREDIGRI« NEKOLIKO DRUGAČE Kateri prizori v filmih in kateri odlomki v knjigah nas najbolj razvnamejo? Govorim o tistih intimnih trenutkih, ko sta dva sama, ko skleneta roke, ko se dotakneta drug drugega, ko se poljubita, ko se objameta. Besede imajo takrat posebno moč, pogledi dobijo obliko, kar čutimo vonj, ki megli razum.

Intimnost v tem najbolj mesenem pomenu besede, natančneje v zakonski postelji, je nekaj čudovitega. Tisto, kar na filmskih platnih običajno preskočijo, je priprava na to božansko dogajanje med moškim in žensko. Ženske so tam vedno kar same od sebe razpoložene (ali to postanejo sumljivo hitro), možje so razumevajoči, odprti, občutljivi za žensko notranjost, za njena čustva in njeno življenje v tistem trenutku. Glasba iz ozadja hitro preglasi besede in ... ... in se zbudimo, mi, poročeni, v našem vsakdanjiku, kjer otročad kriči in nagaja, kjer se neplačane položnice nabirajo na koncu nagrmadenega kuhinjskega pulta, ko tetka s Krvavca obišče družino ravno takrat, ko imava z ženo nekaj dni relativnega miru. Pridejo pa tudi dnevi, ko kot po nekem čudežu vse teče kot po maslu ... in takrat bi lahko ... saj veste, o čem govorim ... pa se nekako ne zgodi kar samo od sebe.

Vicev na temo glavobola je veliko – resnica pa je ta, da je, tako za moža kot za ženo, pomembna predigra. Pa ne tista, ki jo imate sedaj v mislih! Veliko pomembnejša je »predigra«, ki razvnema srce ljubljene(ga) že veliko prej, kot to prikazujejo na filmskih platnih. Pri naju se, na primer, vse skupaj začne pri zajtrku.

Naloga je naslednja: od slabo prespane noči, vseh skrbi dneva in jutranjih nagajanj otrok obteženo ženo pripraviti do tega, da si bo do večera zaželela moje bližine.

Teorija ponuja naslednji recept za uspeh: dan moram posvetiti ženi tako, da se z njo pogovarjam v »njenem jeziku ljubezni«, da bo začutila, da je ljubljena. Pri moji ženi je jezik ljubezni »posvečen čas«. Torej predlagam izlet k morski obali – tam vem, da ji je zelo všeč. Toda njen pogled izpod čela, medtem ko zavzeto mesi testo, mi pravi, da je potrebno v soboto kljub vsemu narediti nekaj »koristnega«.

Torej moram ponudbo omejiti tako, da nama bo vzelo manj časa in da bo ta čas »koristen«. Če bi ji rekel: »Potrebujem novo srajco. Lahko bi šli po nakupih …«, bi vedela, da lažem (sovražim nakupovanja!). Zato med vrsticami predlagam: »Danes nimam nekega pametnega dela. Če kaj potrebuješ, lahko skočiva do trgovin. Jaz bi tam pogledal še nekaj za računalnik …« Ta ponudba je že bolj mamljiva. Ženskam vedno nekaj manjka v omari. Če ne njim, pa otrokom. Toda žena odgovori, da ima popoldne hčerka pevske vaje in da je dogovorjena, da ona pospremi tudi njeno sošolko. Šment, nekaj boljšega si moram domisliti. Pa pomijem in pospravim posodo, medtem ko žena pridno pripravlja kosilo. Blagoslov majhne kuhinje in jedilnice je v neizogibnem zbliževanju zaradi pomanjkanja prostora (zelo zaželeno) in v neskončnih priložnostih pogovora brez prisluškovanja otrok.

Mine kosilo, žena pospremi hčerko na vaje – vrneta se skupaj z glavobolom. Nič kaj obetavno. Da bi lahko imela malo miru, grem z otroki na krajši sprehod, potem jim preverim in po potrebi podmažem ali privijačim kolesa (da sam sebe prepričam, da me še vedno potrebujejo) ali namestim rolerje in odpravimo se na primerno mesto za kolesarjenje, rolanje … Najmlajšo je še potrebno učiti in vzpodbujati, starejši pa omejevati – dela imam dovolj. Čas hitro mine, domov se vrnemo glasni, razigrani, preznojeni, lačni, žejni, včasih premalo oblečeni … Žena je že pri opravkih. Ne upam si vprašati, kako je z glavobolom, toda zdi se, da gre na bolje. Sicer pa tudi nima več pravega smisla nekaj na silo predlagati, saj je ostalo premalo časa za organizirati varstvo. Proti večeru žena pogleda na uro: »Čez 15 minut je maša! Dragi, kaj bi jaz lahko …?« In me pogleda s tistim iskrenim pogledom, ob katerem ostanem vedno nemočen. In se dogovoriva, da bom tačas poskrbel, da otroci dokončajo večerjo, se oblečejo pižame in uredijo za spanje.

Ko se moja ljubezen vrne domov, smo sicer še vedno sredi večerje, samo več nereda je na mizi, tako da s skupnimi močmi pripraviva otroke do spanja.

V posteljo se zlekneva utrujena od dneva. Dan je bil res poln. Recepta o »posvečenem času« mi ni uspelo spraviti k življenju. Bo pa jutri nova priložnosti, si mislim. In ravno v tistem trenutku me preseneti njen nežen dotik …

Mitja Stantič

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

14

JUNIJ 2010

KRŠČANSKI POGLED NA SPOLNOST

ŽIVETI ODGOVORNO IN RADODARNO Dobro se še spominjam, kako sva se kot fant in dekle prvič pogovarjala o mojem ciklusu.

Andrej me je nekega dne na sprehodu vprašal, kaj sem delala prejšnji večer. Odgovorila sem mu, da sem brala knjigo. On je vrtal še naprej.

Malce obotavljajoče sem mu razkrila naslov: Načrtovanje družine z ovulacijsko metodo. Vse ga je zanimalo, jaz pa sem prvič v življenju nekomu govorila o svojem ciklusu ... In tisti večer sva sklenila, da bova s spolnimi odnosi počakala do poroke in da bova uporabljala naravno metodo načrtovanja družine. Iz knjige sem se naučila opazovanja sluzi, kar sem skrbno zapisovala.

Kmalu po tistem sem začela razmišljati o temi za diplomsko nalogo. Kot biologinjo me je zanimala rastlinska biotehnologija in fiziologija. Nekega dne pa me je med molitvijo prešinilo, da bi poskušala narediti kaj v povezavi z naravnimi metodami. Ob veliki podpori ginekologinj Mirjam Cvelbar in Milene Igličar sem mesec pred poroko zagovarjala diplomo o poznavanju in uporabi naravnih metod načrtovanja spočetja med ženskami v Sloveniji. Profesorji, ki so brali moje delo, so bili zelo zadržani in skeptični. Andrej mi je ves čas stal trdno ob strani in se ob tem tudi sam kar dobro seznanil z naravnimi metodami.

Tako opremljena s teoretičnim znanjem sva po poroki začela nabirati tudi prakso.

S prvim otrokom sva želela počakati. Po dobrem letu in pol sva začutila željo po starševstvu. Ko nama tri mesece ni uspelo priklicati novega življenja, sva bila že malce zaskrbljena ... in bogatejša za spoznanje, da življenje kljub vsemu daje Bog. Zelo sva mu hvaležna, da nama je (do sedaj) podaril štiri zdrave otroke.

V teh letih je opazovanje sluzi in merjenje temperature postalo vsakodnevna rutina.

Nikoli nisva razmišljala o kakšnem drugačnem načinu načrtovanja družine. Pot, ki sva jo izbrala, je bila najtežja po porodih in v času dojenja. Kljub polnemu dojenju vseh do starosti petih mesecev, se mi je že kmalu po koncu poporodne čišče pojavila sluz, ki je nakazovala možno vrnitev plodnosti. Hvaležna sem Andreju, da mi je zaupal in več mesecev potrpežljivo čakal na dvig temperature. Vedno sva si želela več otrok, a njihovih spočetij nisva hotela prepuščati naključju. Sposobnost podarjanja novega življenja poskušava živeti odgovorno in radodarno. Vsak mesec lahko izbirava med dvema možnostma.

JUNIJ 2010

Ko sem za diplomsko delo anketirala več kot 500 žensk, sem ugotavljala, da te zelo slabo poznajo svoj ciklus in tudi naravne metode, med katere so štele tudi prekinjen odnos in koledarsko metodo. Kljub temu da sta simptotermalna in Billingsova ovulacijska metoda zelo dobro raziskani in znanstveno utemeljeni, veliko ljudi in tudi »stroka« še zmeraj misli, da je tak način načrtovanja družin precej nezanesljiv. Najnovejše raziskave zanesljivosti simptotermalne metode kažejo, da je ob upoštevanju vseh pravil njena zanesljivost enaka uporabi kontracepcijskih tablet. Ta pa se doseže le, če se par pravilno nauči metode in je dovolj motiviran, da se drži pravil. Sama sem izkusila, da sem se na tečaju bolje naučila metode kot pa samo iz knjige. Zato sem zelo vesela, da se mi je pred enim letom uresničila dolgoletna želja, da sva se skupaj z Andrejem usposobila za svetovalca simptotermalne metode.

Ko se po desetih letih ozirava na skupaj prehojeno pot, ugotavljava, da sva si vzela premalo časa za telesno bližino. Ampak za to ni kriva vzdržnost v času plodnih dni, temveč sodoben tempo življenja, ki naju vleče narazen in pohlepno preži na čas, ki ga nameniva drug drugemu. Ob štirih majhnih otrocih si je zelo težko vzeti čas samo za naju. Zato morava biti zelo iznajdljiva in iskati priložnosti za majhne pozornosti prek dneva, v neplodnih dneh pa črtati kakšno »obveznost«. Vedno nama ne uspe, a ostaja hrepenenje in upanje, da bova naslednji mesec naredila »popravni izpit«.

Ana

15

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KRŠČANSKI POGLED NA SPOLNOST

40 POSLEDIC PREŠUŠTVA D ave B oehi Spominjam se, kako smo nekoč molili za nekoga, ki je varal svojo ženo. Med molitvijo so me močno zadele besede moža iz skupine, ki je molil: »Gospod, ti deluj v njegovem srcu, da bo manj mislil na svoje užitke, ki se jim predaja, in bolj na bolečino, ki jo povzroča.« To se mi je takrat zdelo prav. Zakonec, ki se ujame v prešuštvo in postane z njim zasvojen, živi le za trenutek užitka, sanjarjenja in razburjenja in se ne zmeni za posledice svojega dejanja.

Pred kratkim se je na moji mizi znašla seminarska naloga z naslovom 100 posledic prešuštvovanja, ki jo je napisal Philip Jay, študent teologije na Univerzi v Phoenixu. Seznam je neke vrste »dramilo« in njegovo sporočilo jasno pove, kako je nezvestoba razdiralna za zakonsko življenje. Spodaj je le izbor nekaterih posledic, ki jih v svoji seminarski nalogi navaja Jay.

Če se odločim za prešuštvovanje: Bo najprej na udaru moj prijateljski odnos z Bogom – le-ta se bo prelomil.

Od Boga bom moral iskati odpuščanje.

Sam bom trpel zaradi občutka krivde.

Nešteto ur bom porabil, da bom popravil storjeno napako.

Moja žena bo zaradi brazgotin te izdaje trpela nepopisne bolečine.

Nešteto ur in denarja bo porabila za svetovanje in tolažbo.

Njeno okrevanje bo dolgotrajno in boleče.

Njena bolečina me bo globoko prizadela in bo le še povečala moje osebno trpljenje in sramoto.

9. Najin odnos bo utrpel veliko škodo na področju zaupanja, prijateljstva in intimnosti.

10. Četudi bova skupaj, bova oba trpela veliko osamljenost.

11. Ugled najine družine bo utrpel veliko škodo.

12. Moji otroci bodo hudo razočarani in zmedeni.

13. Moji vnuki tega ne bodo mogli razumeti.

14. Moji prijatelji bodo razočarani in se bodo spraševali o tem, koliko mi sploh lahko zaupajo.

15. Moje mesto v Cerkvi bo ostalo prazno.

16. V očeh sosedov bo postalo moje pričevanje ničevo.

17. Moje pričevanje do mojih najbližjih sorodnikov bo izgubilo moč in pomen.

18. Moje pričevanje v očeh ženinih sorodnikov bo porušeno.

19. V Cerkvi morda nikoli več ne bom deležen zaupanja in vrednega mesta.

20. Med možmi sem cenjen kot dober mož, s prešuštvom bom vse to izgubil.

21. Bog me bo gotovo na svojstven način »poučil«, da moje ravnanje ni dobro.

22. Satan se bo tega mojega spodrsljaja veselil.

23. Satan se bo trudil dan in noč, da bi bila moja sramota vsem na očeh.

24. Moja žena bo lahko zahtevala ločitev.

25. Moji otroci bodo upravičeno nehali govoriti z menoj.

26. Najini skupni prijatelji se naju bodo začeli izogibati, ker jih bo sram v najini družbi, in končno bova izgubila njihovo prijateljstvo.

27. V srcih žena, ki mi zaupajo, bo moje dejanje povzročilo bolečino.

28. S svojim dejanjem bom ponižal ženo, s katero bom prešuštvoval.

29. Če je ta žena poročena, bo lahko njen mož storil kakšno hudo dejanje.

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

16

JUNIJ 2010

KRŠČANSKI POGLED NA SPOLNOST 30. Lahko se bo od nje ločil.

31. Lahko bo spočeto nezaželeno življenje.

32. Moje dejanje bo lahko sprožilo splav, ki je umor nedolžnega otroka.

33. Lahko se bo pojavila kakšna bolezen.

34. Moje zdravje bo načeto.

35. Tisti, ki nas, kristjane, opazujejo od zunaj, bodo mogli na podlagi mojega dejanja sklepati, da so vsi kristjani hinavci.

36. Lahko se bo zgodilo, da bom v službi začel šepati, ker mi partnerji oziroma sodelavci ne bodo več zaupali.

37. Moja vpliv se bo med tistimi, ki so mi bili do sedaj zaupani in sem jih ves čas uspešno vodil, občutno zmanjšal.

38. Moja gorečnost za vero in oznanjevanje bo utrpela veliko škodo in bo gotovo škodno vplivala na prijatelje – skoraj gotovo bodo mnogi odpadli od vere.

39. Prav gotovo bom moral svoje življenje začeti znova »sestavljati«.

40. Moj greh, ki ga bom s tem storil, bo vplival na štiri rodove mojih potomcev.

To je seznam, ki pomeni močno streznitev, kajne? Še bolj pa človeka strezni dejstvo, da mnogi ljudje vedo za zgoraj omenjene posledice prešuštvovanja, pa se kljub vsemu odločijo zanj. Zanje je njihova domišljija pomembnejša kot resničnost.

Bodite pozorni na dejstvo, da čeprav o tem grehu premišljuje moški, skoraj vse posledice enako veljajo v primeru, ko se za prešuštvo odloči žena. Največja prednost gornjega seznama je v tem, da ob branju poskušamo mi vsi spoznati, kako zelo potrebujemo določene varnostne mehanizme, ki nam pomagajo ohranjati našo zakonsko obljubo trdno. Če vem, kaj lahko prešuštvo povzroči meni in moji družini, bom pazil na svoje »begave« oči, čuval svoje misli in jih »ne bom puščal na pašo«, zavestno se bom izogibal okoliščinam, ki bi me lahko speljale na kriva pota. Domišljija tega pač ni vredna.

Vir: internet

Molitev moža za ženo Gospod, priznati moram, da je moja ljubezen tako majhna. Svojo ženo ljubim, kadar mi postreže, kadar me razvedri, kadar občudujem njeno privlačnost in lepoto. Ljubim otroke, ker me potrebujejo in so odvisni od mene. Rad imam svoje delo, kadar mi gre dobro od rok in mi koristi.

Gospod, prosim te, nauči me ljubiti. Ti si ljubezen, zato mi daj pogum, da bom premagal sebičnost in ljubil zares z vsem srcem. Daj, da bom mogel reči za svojo ženo: ljubim jo, ker je moja žena; ljubim jo, ker si mi jo dal ti, Gospod; ljubim jo, ker sva po poroki postala eno telo; ljubim jo, ker je tako dobra in potrpežljiva; ljubim jo, ker mi zna postreči z božjimi darovi in mi razkriva svet vrednot; ljubim jo, ker verujem v tebe, ki si ljubezen. (vir: internet)

Molitev žene za moža Gospod, svojega moža imam rada, ker me ljubi, me v družbi varuje in mi pomaga pri opravilih v družini. V njem najdem trdnost in dopolnilo same sebe.

Gospod, blagoslovi najin zakon. Naj se najina ljubezen po tvoji dobroti nenehno poglablja.

Posveti tudi najino telesno ljubezen. Želiva biti podoba Kristusa in Cerkve, ki sta si zvesta vse čase. Bodi blizu tistim, ki so se izneverili prvotni ljubezni.

Ozdravi jih. Združi, kar so ljudje ločili. Blagoslovi vse osamljene in vse poročene, blagoslovi tudi najine otroke in naju. (vir: internet) JUNIJ 2010

17

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR

PATER

TA DE J S TREHOVEC P. Tadej Strehovec zase pravi, da je v prvi vrsti človek in frančiškan, zraven pa še predavatelj moralne teologije in bioetike na teološki fakulteti, tajnik Komisije za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci ter avtor številnih člankov v katoliških časnikih in na internetu. Ker je v slovenskem prostoru eden prvih, ki je o spolnosti in moralnih vprašanjih v povezavi s to temo javno in jasno spregovoril, smo ga povabili, da kratke smernice poda tudi nam, bralcem glasila Družina in življenje.

Kako naj kristjan živi svojo spolnost, da bo živel v harmoniji s svojim notranjim svetom, vestjo, družbo in cerkvijo? Zakaj nas je v družbi strah biti drugačni in zakaj nas je strah govoriti o spolnosti? Kje je vzrok?

Dejstvo je, da smo kristjani intelektualno podhranjeni na tem področju. Mi preprosto ne poznamo ustreznih informacij, ki so sestavni del naše vere in ki se dotikajo tega tako zelo pomembnega področja v našem življenju. Tako je dejansko govor o spolnosti lahko zelo delikatna zadeva.

Ko se sam osebno lotevam pogovora o spolnosti ali ko predavam o teh stvareh, vedno pričnem z opravičilom.

Dejansko se opravičim ljudem, ker se s temi vprašanji vedno dotikamo osebnih izkustev. To je tema, ki odpira številna vprašanja, prebuja številne spomine, ki so lahko bodisi pozitivni bodisi negativni. Druga stvar, na katero radi pozabljamo, je gotovo ta, da katoličani razumemo katoliški pogled na spolnost kot govor neke institucije.

V bistvu pa katoliška cerkev oziroma teologija ponuja le enega izmed različnih možnih pogledov na spolnost in ta pogled je prizma, perspektiva, ki temelji v osebi Jezusa DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Kristusa. Če pogledamo na spolnost s perspektive Jezusa Kristusa, vemo, da spolnost ni samo telesni dogodek, ampak je to vedno tudi čustveni, duševni in duhovni dogodek. Prav zaradi tega smo kristjani povabljeni, da razmišljamo o spolnosti z vseh teh zornih kotov.

Potrebno je poudariti, da je spolnost za nas katoličane izrazito pozitivna, da je to Božji dar, da je dobra, ker človeka bogati. V teologiji danes velja, da je spolnost kraj, kjer človek najgloblje doživlja svojo osebno identiteto. To je način, kako lahko zakonca med seboj komunicirata, kako si lahko povesta, da se imata rada. Spolnost je kraj, kjer človek lahko tudi čustveno in duhovno ozdravi. Znano je, da lahko predvsem negativne izkušnje, ki jih prinašamo iz svojih družin, zakonca zdravita tudi preko spolnosti.

Spolnost je kraj odpuščanja, kjer si zakonca lahko odpustita napake, kjer se odločita naslednje: sprejemam te takšnega kot si in pripravljen sem s teboj narediti nadaljnje korake v življenju. Spolno dejanje je lahko krona, dokaz odpuščanja, sprave in novega začetka. Spolnost je s te katoliške perspektive lahko tudi kraj zahvaljevanja drug za drugega, predvsem pa je to lahko kraj molitve – to

18

JUNIJ 2010

NAŠ POGOVOR je sveti dogodek. Dejansko se dva zakonca, ki se drug vedno zdrava z vidika telesnega zdravja – to velja drugemu podarjata v ljubezni, na duhovni ravni srečujeta predvsem za ženske. Številne študije kažejo, da je umetna tudi z Bogom in včasih skupaj z Bogom soustvarjata kontracepcija vprašljiva. Drugo vprašanje je, ali umetna tudi dušo oziroma življenje novo spočetega otroka. V kontracepcija vedno spoštuje človeško življenje. Večina tem smislu je spolnost zares sveta. Zakonci me večkrat umetne kontracepcije ima abortivni učinek, se pravi, da vprašajo: »Kdaj pa mi pravzaprav molimo?« Vsako spolno se spočeto življenje splavi. To pa je proti temeljnemu dejanje, če se izvaja v okviru medsebojnega spoštovanja načelu naše vere, ki spoštuje življenje od spočetja do na primeren način, je to lahko svet, duhoven dogodek, naravne smrti. Nadalje je vprašanje, ali je sploh etično, kjer se zakonca srečata z Bogom. In temu lahko mirno da žena zaradi uravnavanja plodnosti poruši svoj naravni rečemo molitev. hormonski sistem. Cerkev poudarja tudi to, da je potrebno žensko spoštovati, kar vključuje tudi spoštovanje njenega Pomembno je, da se kristjani zavedamo te pozitivne razsežnosti Potrebno je poudariti, da je spolnost za nas, spolnosti. katoličane, izrazito pozitivna, da je to Božji Spolnost pa je lahko na drugi strani tudi dar, da je dobra, ker človeka bogati. kraj številnih prekletstev in številnih stisk, katerim je človek izpostavljen.

Sem spadajo spolne zlorabe, pedofilija, hormonskega ravnovesja. In če si žena sedaj ta hormonski zvodništvo in ta dejanja se kazensko preganja. V spolnosti sistem poruši zato, da je na voljo moškemu, je to sporno je človek najbolj ranljiv, najbolj izpostavljen tveganjem in z etičnega vidika. Prav v zvezi s kontracepcijo je potrebno slabim vplivom, ki lahko trajno zaznamujejo tega človeka. izhajati tudi iz samega odnosa med možem in ženo. Ali Zato je katoliški pogled na spolnost povezan z veliko kontracepcija v zakonu res krepi medsebojno ljubezen, ali mero previdnosti. Vedno je potrebno pomisliti na številne res krepi zvestobo med zakoncema? Zanimivo je, da se zlorabe, ne samo na telesni ravni (nezaželena nosečnost, število ločitev in same nezvestobe ni prav nič zmanjšalo, splav, spolno prenosljive bolezni), ampak tudi čustveni. odkar se je uvedla kontracepcija na družbeni ravni, ampak Problemi so v primeru razhoda, ko se pojavi občutek se je še povečalo. Prav tako se premalo zavedamo, da izrabe in nizkega samospoštovanja. Zato so ljudje, ki družba, ki uvede kontracepcijo, na dolgi rok ne preživi ali so izpostavljeni negativnim izkustvom, tudi bolj dovzetni pa ima velike demografske probleme. Ena takšnih družb in izpostavljeni toksičnim substancam, poseganju po je prav Slovenija, ki za takšno stanje ne krivi kontracepcije alkoholu, padanju v depresije in razmišljanju o samomoru in splava, ampak o tem raje molči. Pomembna stvar, kot tisti, ki živijo vzdržno življenje ali živijo urejeno spolno ki presoja kontracepcijo, je tudi duhovno življenje življenje. To dokazujejo tudi številne statistične študije. med zakoncema. Ali to dejansko krepi najin odnos, Zavedati se moramo torej te dvojnosti: če je spolnost na odnos do Boga ali ga ruši? Cerkev ima prav tukaj veliko eni strani lahko kraj molitve, je po drugi strani lahko to zadržanje, zato tega ne podpira. Alternativa so le naravne tudi kraj, kjer človek izgubi vero, ko se oddalji od Boga, metode. Te spoštujejo ženo, ne posegajo v hormonski župnije, molitve, verske prakse. Pomembno je, da se sistem, so zdravju neškodljive, brezplačne, lahko se jih kristjan seznani z vsemi temi pogledi na spolnost, da nauči vsak človek ob ustrezni dostopnosti do informacij, lahko premaga strah. krepijo medsebojni odnos med možem in ženo in našega Danes tudi med krščanskimi zakonci čedalje bolj prevladuje miselnost, da ni nič narobe, če poleg naravnih metod uravnavanja spočetja uporabljajo kontracepcijska sredstva. Zakaj Cerkev gleda na kontracepcijo kot na greh? Ali je res prav vsa kontracepcija greh (kondom, prekinjen spolni odnos)?

duhovnega življenja ne ogrožajo.

Greh je vse tisto, kar človeka oddaljuje od Boga. Abortivna kontracepcija, ki ne spoštuje človekovega življenja in odpira vrata pornografiji in prostituciji ter posledično krepi nezvestobo v zakonu in slabi vero, je greh in Cerkev tega ne more odobravati in priporočati v uporabo. Nasprotno, Cerkev poziva k temeljitemu premisleku in priporoča, naj se zakonci izobrazijo in zelo dobro seznanijo z naravnimi metodami.

Z vidika duhovnega življenja prav vsa kontracepcija ogroža človeka in njegov duhovni svet, torej odnos do Boga.

Prva stvar, o kateri je potrebno spregovoriti, so naravne metode. Opozoril bi rad, da smo tudi na tem področju v slovenskem prostoru močno podhranjeni. Vesel pa sem, da so se vendarle začele izobraževalne delavnice pod okriljem zavoda Iskreni.net in Vsako spolno dejanje, če se izvaja v okviru centra Betanija. Če se zakonski par kvalitetno pouči o naravnih metodah medsebojnega spoštovanja na primeren način, in če jih res dosledno izvaja, je je to lahko svet, duhoven dogodek, kjer se uspešnost le-teh zelo visoka. Ko zakonca srečata z Bogom. In temu lahko govorimo o kontracepciji, pa moramo mirno rečemo molitev. ponovno izhajati iz perspektive Jezusa Kristusa. Tudi tu smo kristjani povabljeni k dejanjem, ki so v skladu s hojo za Jezusom Vendar se moralna teža posameznih kontracepcijskih Kristusom in krepijo naš osebni, duhovni odnos z Jezusom, sredstev od vrste do vrste razlikuje. Eden od kriterijev nebeškim Očetom, naš odnos do župnijske skupnosti, je, ali gre za abortivno ali neabortivno kontracepcijsko do sozakonca in tudi našega zdravja. Prvo vprašanje, ki sredstvo. Če se kdaj zakonski par znajde v težki situaciji, si ga katoliška teologija postavlja, je, ali je kontracepcija JUNIJ 2010

19

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR je zaupan, da ga odgovorno živimo. Čistost moramo najprej razumeti kot pozitivno naravnanost človeka do spolnosti. Človek, ki želi živeti čistost, spolnost sprejema pozitivno. Drugo je izobrazba.

Katekizem katoliške cerkve (KKC) Z vidika duhovnega življenja prav vsa najprej postavlja dobro poznavanje samega sebe. Šele zatem je možno kontracepcija ogroža človeka in njegov govoriti o čistosti v pravem pomenu duhovni svet, odnos do Boga. besede. Čistost namreč pomeni uspelo integracijo človekove spolnosti takem primeru je to greh. Teža tega greha je torej lahko v njegovo življenje. To pa pomeni, da se zavedamo, kdo v specifičnih razmerah dosti manjša. Če pa gre za resno smo kot spolna bitja, kaj je spolnost, da jo obvladamo, zdravstveno indikacijo, uporaba neabortivne kontracepcije da se za ta dar spolnosti Bogu zahvaljujemo, skratka, da ni greh. To potrjuje stališče iz enciklike Humane Vitae se trudimo odgovorno živeti ta dar. Večkrat me študentje papeža Pavla VI. sprašujejo: »Kaj konkretno sedaj to pomeni, kako naj obvladamo svojo spolnost?« Odgovora ni treba iskati Kako sproščeno govoriti o spolnosti pri verouku, daleč, podaja nam ga KKC, ki pravi: doma v družini, na raznih sestankih s starši, zlasti Prvič: bodi zelo selektiven pri tem, kje se informiraš o pa pred birmo? spolnosti, kaj so dobre knjige, članki. Drugo sredstvo Najprej je dobro, če se čimbolj informiramo, kaj sploh za dosego čistosti je tudi telesni post. Obstaja notranja spolnost je, kako je biti moški, ženska, kateri so pozitivni povezava med telesnim postom, ko človek obvlada vidiki spolnosti, kakšni so dejavniki tveganja, možnosti samega sebe na telesnem področju, in sposobnostjo zlorabe. Drugo pa je preprosto spregovoriti o teh rečeh. obvladati samega sebe na področju spolnosti. Cerkev Treba se je naučiti dobro komunicirati. Tako kot se učimo na žalost na to kar malo pozablja in premalo spodbuja. Tu slovenščino na ravni matematike, književnosti, biologije, je še spraševanje vesti na podlagi 10 božjih zapovedih, tako se moramo učiti slovenščino na ravni spolnosti. To je ko smo popolnoma iskreni pred samim seboj. Tudi to za kristjana zelo velik izziv. Namreč, kje se sploh naučiti je zelo pomembno na tej poti čistosti. Nadalje krepost te govorice, kako osvojiti govor o teh temah? Eden od zmernosti na ravni gledanja, uživanja, prehrane. Če začetkov je preprosto ta, da poizkusimo. Stari Grki so človek osvoji zmernost, bo vsekakor lažje obvladal poznali pregovor: »Grki so zavzeli Trojo zato, ker so nagone, sile in čute v zvezi s spolnostjo. Zadnja stvar, ki to poizkusili!« In tako pozivam tudi vse zakonce, da to jo KKC priporoča, pa je molitev. Globoka osebna molitev, poizkusite. Začnita si postavljati vprašanja: »Kaj ti misliš, pogovor z Bogom človeka hitro vodi k potrebi po spovedi. čutiš o tem?« Pogovarjajta se in stvari, ki jih morda kje Ni največja tragedija na področju spolnosti ta, da človek prebereta, počasi ponotranjajta. Večkrat, ko doma o pade, največja tragedija je ta, da človek pade in več ne tem človek spregovori, lažje bo potem, ko bo priložnost, vstane. Prav zato je zakrament sprave tu vsakemu v spregovoril tudi v javnosti, pa v odnosu do svojih otrok, odrešenje in nam omogoča, da ponovno vstanemo. Tudi Jezus je trikrat padel pod križem, a je tudi trikrat vstal. In ta trikrat pomeni Obstaja notranja povezava med telesnim neskončnokrat. Tako imamo vedno postom, ko človek obvlada samega sebe na možnost, da ponovno vstanemo, da telesnem področju in sposobnostjo obvladati začnemo na novo. Prav ta odrešenjski vidik v krščanstvu je potrebno prenesti samega sebe na področju spolnosti. na spolno področje in je sestavni del teh sredstev za dosego čistosti v našem življenju.

Je pa to prav gotovo vseživljenjski projekt, v službi itn. To je tudi moja osebna izkušnja. Sprva sem ki se zaključi z odhodom v nebeško kraljestvo. težko govoril o tem pred srednješolci, študenti, pri verouku, a ko te predvsem mladi postavijo pred zid, je potrebno spregovoriti. In z vajo počasi najdeš tudi tiste besede, V današnji družbi je vse normalno in dopustno. Kako ki najbolje opišejo tvojo osebno zgodbo, razmišljanje in gledate na nudizem in nudistične plaže? Kako naj so razumljive tudi drugim. Sčasoma stvari lažje stečejo. se starša obnašata doma pred otroci ali na morju, Skrivnost je torej dokaj preprosta: najprej se je potrebno v savnah? dobro izobraziti, nato pa preprosto poizkusiti – najprej Vprašanje sramu, nudizma, naturizma se dotika ene med zakoncema, potem navzven. zelo pomembne vsebine na področju spolnosti, in to je vprašanje poželenja. Poželenje pomeni popredmetenje Tako malo slišimo in govorimo tudi o čistosti. Mnogi sočloveka za dosego lastnih ciljev. Govor o sramu, namreč mislijo samo na čistost pred zakonom ali pa zasebnosti, sramežljivosti je eden od načinov, kako se na celibat, večne zaobljube. Kako lahko zakonca živita človek brani pred popredmetenjem s strani drugega. čistost v zakonu? Kaj to konkretno pomeni?

Sramežljivost je torej pozitivna stvar, ki te istočasno Ko govorimo o čistosti v zakonu oz. o čistosti na splošno, varuje, da tudi ti drugega ne popredmetiš. Če se človek to ne pomeni, da ljudje bežimo stran od spolnosti, da je to vdaja poželenju, dejansko zlorablja bližnjega za svoje negativno. Ne! S katoliškega vidika, kot sem že omenil, sebične interese. Kar se tiče savn, nudizma, naturizma je je spolnost nekaj dobrega, pozitivnega. To je dar, ki nam potrebno povedati še sledeče: Katoliška cerkev tega nikoli ko nikakor ne more uporabljati naravnih metod, se je mogoče na subjektivni ravni v skrajnih primerih odločiti za neabortivna kontracepcijska sredstva. Vendar tudi v

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

20

JUNIJ 2010

NAŠ POGOVOR ni prepovedala. Kar izrecno odsvetuje, je pornografija, ki je posebna oblika popredmetenja osebe. Vprašanja, ki si jih moramo zastaviti, so, ali obisk takih krajev krepi naš občutek za sramežljivost, ali krepi naše duhovno življenje, ali take okoliščine v nas prebudijo veliko skušnjavo in začenjamo počasi popredmetiti drug drugega. Iz tega sledi, da moramo biti na tem področju zelo previdni. Zakonca se morata torej o teh stvareh zelo dobro pogovoriti in odločiti. Težko je jasno reči DA ali NE. Se je pa potrebno zavedati, da z obiskom takih krajev ogrozita svojo čistost.

Sprejeti je potrebno tudi dejstvo, da si odgovoren za čistost drugih ljudi, da ne pride do pohujšanja, da nisi ti tisti, ki druge izoveš k popredmetenju svojega telesa in posledično k poželenju. Katoličani smo poklicani k ovrednotenju sramežljivosti in se tega ne smemo sramovati.

Naša mladina dandanes sliši le razloge ZA spolne teh stvari bojimo, a ko vstopimo v katoliški vidik pogleda odnose. Kakšno alternativo za PROTI jim lahko na spolnost, je to zelo osvobajajoče. Takšen pogled na ponudimo starši in krščanski nauk?

Kako našim otrokom, mladini Tudi Jezus je trikrat padel pod križem, a predstaviti čistost in osvobajajočo spolnost, ki jo lahko živijo v svojem je tudi trikrat vstal. In ta trikrat pomeni življenju? neskončnokrat.

Naše mladine ni treba prepričevati.

Starši in kristjani smo poklicani, da v našo mladino, otroke položimo nek metodičen dvom v svet in družbo, kot ju je skonstruiral naš šolski in medijski sistem. Filozof Rene Girard je rekel, da smo kristjani ljudje, ki tulimo z volkovi, kar pomeni, da bomo vedno imeli nekako drugačen pogled na vse, tudi na spolnost. Mlade je potrebno spodbuditi, da začnejo gledati na spolnost z drugačne perspektive. Treba jim je omogočiti, da uvidijo, da spolnost ni samo telesni dogodek. To ni zgolj kemija, kar danes poudarja svet, ampak je tudi čustveni in duhovni dogodek. Spolnost ima na vseh teh treh področjih pozitivne in negativne posledice. Moja kritika šolskega sistema je, da premalo poudarja, kam lahko neodgovorna spolnost človeka pripelje. So mladi danes seznanjeni s tem, kaj pomeni prezgodnja spolnost za njihovo zdravje? Ne samo z vidika spolno prenosljivih bolezni, nezaželene nosečnosti, splava, postabortivnega sindroma, ampak tudi z vidika negativnih spominov na prejšnje zveze, občutka zlorabe, manjvrednosti, kako prezgodnja spolnost vpliva na kasnejšo zakonsko spolnost. Je res, da je potem bolje, da je manj nezvestobe ipd.? Raziskave jasno kažejo, da temu ni tako. Pari, ki se odločijo za čistost pred zakonom, dosegajo kasneje boljše rezultate na področju doživljanja lastne spolnosti, na področju vzgoje otrok, medsebojnega razumevanja in so si tudi bolj zvesti. Druga perspektiva, ki jo je treba podati mladim, pa je ta, da jim spolnost predstavimo kot nekaj pozitivnega, dobrega z vidika ohranjanja, poglabljanja odnosa z Bogom. Vsak človek, ki mu je vera vrednota, je povabljen, da sledi povabilu, ki ga Katoliška cerkev podaja. To pa je, da spolnost sprejme z veliko mero odgovornosti, da se na tem področju nenehno poučuje in izobražuje, da je kritičen in da ne verjame kar takoj na prvo besedo medijem in šoli.

Nam zaupate še kakšno vzpodbudno misel za zaključek?

spolnost človeka zavaruje pred številnimi problemi in stiskami v življenju in na drugi strani krepi njegov odnos z Bogom. Kot tretje verjamem, da omogoča kulturo življenja, o kateri je veliko govoril pokojni papež Janez Pavel II. Tega pogleda na spolnost se torej ne smemo bati, ampak se moramo veseliti in to pogumno prenašati na naše naslednje generacije.

Pater Tadej Strehovec, najlepše se vam zahvaljujemo za vaš čas, ki ste ga posvetili bralcem glasila Družina in Življenje. Gotovo je to tema, katere se je Cerkev začela šele dotikati. Zato vas bomo spremljali pri vašem delu in vas še kdaj povprašali za svet. Naj vas še naprej spremljata Božja milost in blagoslov.

Pogovor sva pripravila Petra in Matej Berčan

POZDRAV KREPOSTIM Sveta modrost zmede Satana in vse njegove hudobije.

Sveta in čista preprostost premaga vso modrost tega sveta in modrost mesa.

Sveto uboštvo stre vsak pohlep in skopost, pa tudi skrbi tega sveta.

Sveta ponižnost zlomi napuh in vse ljudi tega sveta in vse, kar je na svetu.

Sveta ljubezen prežene vse hudičeve in mesene skušnjave in vse čutne strahove.

Sveta pokorščina zatre vsa telesna in čutna hotenja in drži v mrtvenju svoje telo, da je pokorno duhu in poslušno svojemu bratu, in vsakega človeka naredi podrejenega vsem ljudem tega sveta, kolikor jim je dano od zgoraj od Gospoda.

Če kje veljajo Jezusove besede: Ne bojte se!, potem je to prav na področju spolnosti. Kristjani se velikokrat JUNIJ 2010

21

Sveti Frančišek Asiški DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA

TELO V VZGOJI V svetem pismu beremo, da je »GOSPOD Bog iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.« (1 Mz 2,7) In še naprej beremo: »Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram« (1 Mz 2,25). Seveda je ogromno razlag tega zelo zgoščenega besedila, pa vendar nobena razlaga ne more mimo dejstva, da je človek zares v po(po)lnosti človek samo s svojim telesom.

V preteklosti je bilo to pravzaprav samoumevno.

Nekako samoumevno je to pravzaprav v vseh kulturah, civilizacijah, v vseh verstvih.

Na prehodu iz srednjega v novi vek se je v krščanstvo vrinila neka miselnost, ki je telo označila kot »vir greha«, uveljavilo se je skrivanje vsega, kar je povezano s telesom, ne le spolnosti kot take. Sram je veliko starejši.

Ni se pojavil v srednjem veku, saj ga pozna že prva Mojzesova knjiga. V drugi polovici srednjega veka je pravzaprav prišlo do sprevrženja tega sramu. Če pazljivo beremo Sveto pismo, »sram«, o katerem govori, ne pomeni sramovanja (torej tudi nekako zaničevanja) svojega telesa, ampak veliko spoštovanje: moje telo je moje telo, ustvarjeno po Božji podobi in zato vredno spoštovanja, ne pa nespoštljivega razkazovanja. Srednji vek je to spoštljivost nadomestil z zaničevanjem.

Telo je postalo »tabu«, kar je pravzaprav že v osnovi nekrščansko, saj evangeljsko krščanstvo ne pozna tabujev.

No, potem je prišlo dvajseto stoletje s svojim »vrhuncem«, seksualno revolucijo, ki naj bi človeka osvobodila vseh tabujev. Pravzaprav je ta namen dober in ni nič v nasprotju s krščanstvom. Problem je v tem, da je skupaj s tabuji ta revolucija zavrgla tudi sram ali bolje, spoštovanje. Seveda ne moremo mimo dejstva, da tu ne gre več zgolj za seksualno revolucijo, pač pa tudi za surovi kapitalizem (vse, kar prinaša dobiček, je dobro) in slepi hedonizem – slepo hlastanje za užitkom.

Telo tako v drugi polovici dvajsetega stoletja postaja vse bolj tržno blago, stroj za užitek, tržna niša za ustvarjanje takšnih ali drugačnih dobičkov. Priča smo novemu paradoksu: seksualna revolucija ni prinesla osvoboditve človekovega telesa, kot je obljubljala, ampak novo razvrednotenje, ki je še večje, kot ga je ustvarila druga polovica srednjega veka.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

22

Danes srečujemo pozive k spoštljivejšemu odnosu do telesa že vsepovsod. Včasih se mi zdi celo malce zaskrbljujoče. Zazdi se mi, da znajo celo spoštljiveje govoriti o človekovem telesu pripadniki drugih prepričanj v naši kulturi, zlasti tisti, ki kličejo k večji povezanosti z naravo in ki pozivajo k spoštovanju »naravnih« zakonov. Kristjani se tega ne bi smeli bati, če vemo oz. verjamemo, da je za vso to naravo Bog, njen stvarnik.

V takšnem okolju, kjer na splošno prevladuje neprimeren, nespoštljiv odnos do telesa, je vzgoja telesnosti nekaj izjemno pomembnega.

Ker smo ob vsem, kar se je dogajalo z odnosom do telesa v zadnjih stoletjih in kar se še vedno dogaja, pravzaprav kar kot generacija izgubili nek spontan vzgojni pristop v pogledu telesnosti, je potrebno in bo v naslednjih desetletjih še vedno zelo potrebno, krščanski vzgoji telesnosti posvetiti veliko pozornost.

Vzgoja odnosa do telesa se začne že v obdobju dojenčka, ko je pomembna prav ta spoštljivost: dojenček vzpostavlja pomemben del odnosa z okoljem preko svojega telesa kot celote in to telo je kot celota prepuščeno negi staršev. Zelo pomembno je, da ta nega vključuje spoštljivost, o kateri sem govoril: nega dojenčka ni »tehnično« opravilo, ki ga je potrebno opraviti po vseh »tehnoloških« pravilih higiene, zaščite zdravja in kar bi še lahko dodajali malce v šali, malce zares, ampak je oblikovanje odnosa, ki se dogaja preko dojenčkovega telesa. Tudi dojenčkovo telo je potrebno spoštovati kot človeško telo, ki ni objekt občudovanja, razkazovanja.

Ta spoštljivost raste z otrokom, občutljiva pa postane, ko začnemo otroka učiti hranjenja, privajati na higienske navade, oblačenje, gibanje …

JUNIJ 2010

KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA Ob vključitvi v vrtec in kasneje v šolo pa se pojavi vedno več vprašanj, ki terjajo že načrtno vzgojo telesnosti. Tu bom nanizal le nekaj področij, ki zahtevajo skrbno vzgojo: Hrana. Naši otroci so izgubili zavedanje, da jemo zato, da živimo, da je hrana vir energije ter drugih potrebnih snovi za življenje. Hrana za večino pomeni zgolj nekak socialni običaj, navado. Zato je tudi toliko motenj hranjenja v našem času. Te so v zahodnem svetu najbolj razširjena psihosomatska motnja.

In strokovnjaki za motnje hranjenja vedo, da je pri vseh teh motnjah ključni problem prav prekinitev, izguba stika s svojim lastnim telesom. Zdravilo proti temu je prav to zavedanje, zakaj jemo. Do tega zavedanja pa pride človek s pomočjo občutka lakote. Seveda nimam pri tem v mislih lakote, ki pomeni stradanje in ogrožanje zdravja in življenja. Naši otroci dejansko ne poznajo občutka lakote – jejo pač, ko jim starši rečejo, da morajo jesti. Tudi če so kdaj lačni, tega ne prepoznajo kot lakoto, ampak »jih boli trebušček« ali pa so preprosto »sitni«. In tudi kadar jedo, ni pomembno hranjenje, ampak je pomembna reklama, propaganda. Vzgoja na tem področju je v našem času zahtevna: otroke je potrebno vzgajati tako, da znajo prepoznati lakoto in da vedo, kako jo potešijo. Z odraščanjem pa je pomembno vzgajati otroke v uživanju zdrave in raznovrstne hrane, namesto tega, kar nam ponuja reklama.

Oblačenje. Obleka je za človeka pomembna.

Je zaščita pred vremenskimi nevšečnostmi (mraz, vročina, mokrota …), je zaščita spoštovanja lastnega telesa pa tudi socialni – statusni znak (npr. uniforme, obredna oblačila …). Obleka je torej najtesneje povezana s telesom. V današnjem času pa je obleka kvečjemu še nekak namišljeni statusni znak (biti oblečen v obleko znanega, dragega modnega oblikovalca pomeni nekako »pripadnost višjemu razredu«). V resnici pa to ne drži! Z današnjim odnosom do oblačenja je človekovo telo povsem razvrednoteno na raven obešalnika, nekakega izložbenega objekta, s katerem se razkazuje družbeni standard, modni trendi … Medijski vplivi so tu izjemno močni, modni oblikovalci in izdelovalci oblačil potrošijo za reklamo in propagando več kot za proizvodnjo oblačil. Žal se slabi vzgojni vplivi tudi tu začnejo zelo zgodaj, saj se mlade mamice že do svojih dojenčkov pogosto obnašajo, kot da so izložbene lutke. Tu nas čaka trd oreh: vrniti zavedanje, da obleko potrebujemo za zaščito svojega telesa, ne pa za razkazovanje.

Zdravje. Pojem zdravja je najtesneje povezan s telesom. Ne le telesno zdravje, tudi duševno in duhovno zdravje sta tesno povezana s telesom. Ni le gola fraza star rek »Zdrav duh JUNIJ 2010

v zdravem telesu«. Tudi tu smo priča izgubi zavedanja, da s skrbjo za svoje telo skrbimo tudi za svoje zdravje, in menimo, da so za naše zdravje pač odgovorni zdravniki. Torej se bomo tu najprej morali prevzgojiti starši sami. Dokler bomo priče tako nenormalno veliki potrošnji zdravil, tekanju k zdravniku za vsak prehladek, dokler nič ne bomo naredili za krepitev telesne odpornosti svojega telesa, za kondicijo, tudi svojih lastnih otrok ne bomo vzgajali v tej smeri. In vendar bo ta preobrat potreben, saj vse kaže, da zdravstveni sistem pregoreva, da se bo vsak čas zrušil. Vzgoja za zdravje pomeni prav to: vzgojo v zavedanju, da je za svoje zdravje najprej odgovoren vsak človek sam, da je potrebno skrbeti za naše telo, ga ustrezno negovati, mu omogočati, da je v primerni telesni kondiciji in odporno proti različnim bolezenskim vplivom.

Spolnost. Kadar govorimo o telesu v vzgoji, običajno pomislimo le na spolnost. Danes je spolna vzgoja celo vključena v šolski sistem.

Toda, žal, kot velja za ostala področja, velja tudi za spolnost, da je ideja o spolni svobodi, ki bo ljudi osrečila, ena največjih zablod moderne dobe. Število stisk, ki so tako hude, da ljudje iščejo pomoč pri psihiatrih, psihologih, psihoterapevtih in podobnih strokovnjakih, naglo narašča. In svojevrsten paradoks v posmeh »spolnemu osvobajanju« je, da so med temi težavami izjemno visoko ravno težave na področju spolnosti. Niso potrebne nikakršne nove analize za spoznanje, da je spolna svoboda prinesla nasprotje od pričakovanega – več težav na področju spolnosti. Vprašanje je le, kdaj bo družba dozorela za to spoznanje. Naša uradna spolna vzgoja zaenkrat tega ne priznava, saj je praviloma omejena na poučevanje otrok o »varni spolnosti«. Krščanska spolna vzgoja bi morala iti krepko preko tega k vzgajanju otrok za zdravo spolnost. Takšna vzgoja se začne že zgodaj, ko je potrebno otroke zaščititi pred raznimi zlorabami in jih poučiti, kako naj svoje telo varujejo pred tistimi, ki ga kakorkoli želijo izkoristiti za svoje spolne užitke. Spolna vzgoja mora biti tudi naravnana tako, da ohranja neko skrivnostnost in z njo privlačnost. Sem sodi tudi neko varovanje pred prezgodnjo spolnostjo pa tudi prevzemanje odgovornosti zase, kamor sodi tudi to, da svojih intimnih delov telesa ne razkazujem, ne izzivam z njimi. Pa ne zato, ker bi se jih sramoval, ampak zato, ker jih tako zelo cenim, ker so mi tako pomembni in dragoceni, da bo imel do njih dostop le tisti, ki mi bo res dokazal, da je tega vreden.

Bogdan Žorž

23

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ODGOVORNO STARŠEVSTVO

KJE SE DOBI DOJENČKA Ko se je rodila Ana, je bil Jakob star komaj leto in pol. Premalo, da bi se čisto jasno zavedal, kaj se dogaja, v smislu, da bi ga zelo zanimalo, od kod se je ta dojenček vzel, kako je nastal ipd. Kar naenkrat je bil tu – mamica je sicer prej imela zelo velik trebuh in zdaj ga nima več in zdaj so vsi zelo zadovoljni, če dojenčico nežno poboža ter ji daje poljubčke – potem so tudi z njim vsi zelo prijazni. Si predstavljam, da je bilo tako nekako. Povsem možno je, da se tudi motim in da je bilo zavedanje veliko večje in mnogo bolj dodelano. Je pa dejstvo, da Jakob takrat še ni kaj dosti govoril, in ker ni ubesedil, sem zelo težko vedela, kakšna vprašanja se mu postavljajo ob tem in kako doživlja rojstvo sestrice.

A dobri dve leti kasneje je slika že precej drugačna.

Prijateljica rodi dojenčka, sestrična rodi dojenčka, moja sestra rodi dojenčico … V njegovi okolici kar nekaj dojenčkov, kar nekaj svežih mamic, Ana pa že dolgo ni več dojenčica, pač pa njegov kompanjon, s katerim že lahko ušpiči tudi kakšno neumnost. Tako sem končno doživela tudi to: »Mami, jaz bi tudi imel dojenčka. Takega, čisto majhnega. Kje se dobi dojenčka?« Aha, pa smo dočakali ta dan. Sem kar ponosna.

Kje se dobijo dojenčki?

Kako pomemben trenutek. Razložiti svojemu otroku skrivnost rojstva. Porod. Kolikor je bilo možno, sem ga plastično opisala s posebnim poudarkom, da je to zelo veličasten dogodek.

Molitev noseče matere

Gospod Jezus, ljubeče ti zaupam veselo novico in prijetno upanje, ki ga nosim skritega pod svojim srcem. Podelil si mi čudoviti dar življenje, ki utripa v meni. Hvaležna sem, da si me izbral za orodje svoje ljubezni. V tem veselem pričakovanju mi pomagaj, da bom nenehno povezana s teboj, ki si vir življenja in ljubezni. Vdana sem tvoji volji. Daj mi veliko materinsko srce. Že v naprej ti darujem vso srečo in vse skrbi za življenje, ki ga nosim pod svojim srcem, a ga še ne poznam. Varuj ga.

Marija, tudi ti si v veselju pričakovala otroka.

Posveti to moje pričakovanje s svojo priprošnjo pri Bogu. Izprosi mi srce, polno vere, ki jo bom posredovala svojim otrokom. Spremljaj moje veselo upanje, da bo sad mojega telesa napredoval v kreposti in svetosti v moje in tvoje veselje ter v slavo tvojega Sina. Tako naj se zgodi. (vir: internet) DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

24

JUNIJ 2010

IZ OČETOVEGA DNEVNIKA Natančno sem opisala, kje dojenček pride na svet, kako se razpira telo, da otrok lahko zdrsne na svet in kako velik je ta trenutek, kako je bil oče prisoten ob njegovem rojstvu in kako sva ga bila oba zelo vesela …

Prepričana sem, da je zelo pomembno, kakšen vtis o porodu dobi otrok, kako si ga predstavlja, s kakšno sliko gre v svet in s kakšnim pričakovanjem sam kasneje pričakuje svojega otroka.

Mislim, da je pomembno tudi, da porod predstavimo kot nekaj naravnega, kjer je medicinsko osebje sicer prisotno za primer nujne intervencije, sicer pa pusti, da teče v svojem ritmu. In si srčno želim, da tako tudi je v naših porodnišnicah.

Mislim, da je zelo pomembno, da je ženski omogočeno, da porod doživi kot enega viškov svojih moči in da ji ob tem vsi stojijo ob strani ter jo podpirajo. Prepričana sem, da je od tega ne nazadnje odvisno tudi njeno doživljanje materinstva. In tako si tudi zelo želim, da bi se čimveč žensk z veseljem in radostjo spominjalo celotnega svojega poroda. … In potem dojenčka pristavim k prsim, kjer pije mleko. To se jima je zdelo – Jakobu in Ani – blazno zabavno. »Hja, tako pride dojenček ven, kako pa pride noter?« Vprašanje, ki kmalu sledi.

Kako hvaležna sem za to blaženo nevednost otrok, za popolnoma prazno sliko in kako hvaležna sem, da mu to lahko sama prva povem, preden dobi popačeno sliko od kod drugod.

Verjamem sicer, da bodo te informacije terjale še dodatna pojasnila in samo upam lahko, da jih bo iskal pri domačem ognjišču. Vsega se tako ali tako ne da pojasniti in to sem Jakobu v njegovi radovednosti tudi povedala – da na koncu nimata zadnje besede oči in mamica, ampak je vse v Božjih rokah in je velika skrivnost.

In ko sem zadnjič v prsih čutila pritisk, podoben tistemu, ki nastane pred dojenjem, in sem to tudi povedala, je Jakob veselo zavpil: »Juhu, dojenčka bomo dobili.« In si samo želim, da bi tako pristno veselje ostalo do takrat, ko bo, če bo, zares še kdo potrkal na naša vrata.

B OŽJA B ESEDA IN R EKLAMA Pred skoraj desetimi leti sem delal pri vulkanizerju. Zelo sem si želel imeti parfum Ambi Pur za v avto, takega v steklenički, kot je bila takrat novost. Bil sem prepričan, da ga moram imeti, saj to enostavno sodi zraven zatemnjenih stekel in aluminijastih platišč.

Vse je govorilo za, samo žena je bila proti. Vsi sodelavci so že imeli parfum, samo jaz ne.

To me je mučilo dan za dnem. K sodelavcu sem hodil v avto vonjat, v trgovino izbirat vonj. To je trajalo nekaj mesecev in na koncu sem podlegel skušnjavi. Domov sem se pripeljal z vonjem vanilije.

Bil sem skoraj prepričan, da se bo tudi Mateja sprijaznila in ji bo navsezadnje še všeč, ko bo v avtu tako prijetno dišalo. Pa ni bilo tako. Bila je namreč noseča in med prvo vožnjo s to mojo tako zaželeno pridobitvijo ji je postalo slabo. Tako se meni tako prijeten vonj ni niti usedel v mojem avtu, ko je že moral romati v bratovega.

In čemu vas sedaj morim s tem osvežilcem? Ta zgodba me je pripeljala do spoznanja, kako nas reklama lahko prepriča, da nekaj nujno moramo imeti oziroma kakšno moč imajo reklame v našem življenju.

Pa se danes sprašujem, kako se kot kristjan trudim za reklamo o nečem tako vzvišenem, dragocenem, čudovitem, zdravilnem, odrešujočem, skratka nepogrešljivem, kot je Božja beseda. Kako jo znam kot tako sprejeti najprej sam, potem pa z njo navduševati sozakonca, svoje otroke in bližnje? Kako hitro znajo otroci na pamet marsikakšno neumno reklamo!

Kako pa je z Božjo besedo? Jo slišijo /slišimo/ beremo/ tolikokrat, da bi jo znali na pamet, da bi v nas zaživela, da bi jo lahko v življenju v konkretnih situacijah, ki jim je namenjena, uporabili?

O, pridi Sveti Duh in deluj! Uporabi me za Kristusovo pričo! Štefko Količ

Damijana Medved

JUNIJ 2010

25

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

BITI TAŠČA/TAST

OH, TE T A Š Č E 2 (nadaljevanje)

Pričeli smo z urejanjem stanovanja za hčerko in bodočega zeta. In hkrati z učenjem, kako prepuščati skrb, odločitve, a kljub temu pomagati. Ker sta izrazila željo, da naj bi to bilo le začasno »gnezdece«, smo se dogovorili, da bosta stroške opreme oz. stvari, ki jih bosta ob selitvi lahko vzela s seboj, pokrila sama, ostalo pa bo šlo iz najinega proračuna. Seveda pa sva izbiro materialov prepustila njima, saj sta opremljala stanovanje zase. Hčerka se je v tem času že preizkušala v skrbi za hrano delavcem, bodoči zet pa pri vseh ostalih opravilih. S tem sta dobivala občutek, da ustvarjata zase, da nekaj postaja njuno.

Marsikdaj v podobni situaciji opažam, da si vso skrb naložijo starši in kar kmalu že tudi tarnajo, da pač »morajo« narediti vse sami, saj ta mladi ne znajo, nimajo niti izkušenj, niti časa. Morda res ne znajo tako kot mi, s čimer pa ni rečeno, da je to, kar in kako delamo mi, edino dobro in pravilno. Tudi če ne sprejemajo najboljših odločitev, bodo preko le-teh in novih spoznanj zagotovo prihajali do vedno boljših in bolj preizkušenih. In ne nazadnje, kdaj pa bodo sicer znali za nas dovolj dobro narediti?

Kje je tista meja, ko bomo ugotovili, da že prav odločajo in delajo? Če bodo v starših, taščah in tastih prepoznali sopotnike, bodo

sami prihajali po nasvete, mnenja, pomoč.

Zdi se, da takšna oblika sožitja in podpore učinkuje bolj dolgoročno, vendar za mlade bolj koristno kot pa, da bi starši delali namesto njih.

Seveda terja od obeh generacij več napora, saj se oboji soočamo z novo situacijo, ki je doslej nismo bili vajeni.

Tako je bilo stanovanje v glavnem nared do njune poroke, čeprav ni bila vsa oprema nova in tudi nekaj manj pomembne je še manjkalo.

Minil je čudovit poročni dan. Začelo se je življenje v dvoje in v naši hiši sta nastali dve življenjski skupnosti. Po zaslugi vseh povabljencev sta mlada dva dobila v dar vse, kar sta potrebovala za začetek lastnega gospodinjstva. V prvem tednu je v zgornjem nadstropju že pral njuno perilo njun pralni stroj. Čeprav ni bil napolnjen, kolikor bi lahko bil, in sem si mislila, da je škoda vode in pralnega praška za samo nekaj kosov perila, sem misel hitro nadomestila z razmišljanjem, da bi bilo enako, če bi živela kjerkoli drugje.

Glede kosila sva jima ponudila, da po želji lahko jesta tudi pri nas, le da prej povesta.

In kar kmalu se je zgodilo, da se na kosilo nista »naročila«. Sicer ne kuhamo ravno »na tesno«, tisti dan pa je bilo na kosilu še nekaj

si

. iz

.d w

w

w //

:

p tt

h

Vabimo vas, da obiščete našo spletno stran www.diz.si, kjer poskušamo vsem, ki so dnevno v stiku z internetom, predstaviti naše delo. Veseli bomo vsakega vašega odziva, mnenja, pobude ali predloga … Radi bomo odgovorili tudi na vaša morebitna vprašanja. Obiščite nas na spletu!

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

26

JUNIJ 2010

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA nepredvidenih »gostov« in je ostalo bolj malo – le še za mlajšo hčerko, ki je bila v šoli. Prišli pa sta obe skupaj domov in obe lačni, zet naj bi prišel kasneje. Pičlo porcijo sem ponudila obema in ob tem opazila nelagodje.

Mlajša je takoj želela obrok deliti, pa je starejša odvrnila, da bo do večera že nekaj skuhala za oba, in odšla.

Ko sem to zgodbico podelila s kakšno taščo, mi je poočitala, češ: »Pa ji nisi naredila kaj drugega?

To pa ni materinsko!« Sama moje ravnodušnosti nisem čutila kot krivične. Mislim, da sva se v trenutku nelagodja obe spomnili dogovora, da je pač potrebno prej povedati. Nič hudega seveda ni, če ni povedala, nič hudega pa tudi ni, če zdaj kosila ni.

Hčerko bi bolj prizadela, če bi ji očitala, ker ni povedala, ali če bi ji na hitro nekaj pripravljala in zraven izdatno godrnjala, da moram delati zaradi njene brezbrižnosti. To bi bilo po moje precej manj pošteno, povzročilo pa bi tudi vsaj nekaj napetosti. Tako pa z njene strani ni bilo nobene užaljenosti, z moje pa ne obsojanja.

Iz dosedanjih izkušenj se je za pripravo kosil izoblikovalo nenapisano pravilo, ki pomeni, da gospodinjstvo, ki prvo prične pripravljati kosilo, to sporoči drugemu, ta pa pove, če kosilo potrebuje ali ne. Če se nihče ne javi, pomeni, da vsak poskrbi zase.

Tako sicer malokdaj vemo, kako bo s kosilom jutri, kljub temu pa se običajno zgodi, da je naslednji dan kosilo na eni ali drugi mizi za vse.

Sabina

MOJ SOZAKONEC NI MOJ SOVRAŽNIK Pismo bralca: Moje priznanje Ko sem bolan, se obnašam kot majhen otrok. Stokam in sitnarim. Vsake pol ure si merim temperaturo. Kot klada sedim pred televizorjem in od svoje žene pričakujem, da mi bo vsak trenutek na razpolago. Nikoli mi ni mar za njene načrte – ko sem bolan, je njena naloga, da me neguje.

Kaj pa se zgodi, ko se najini vlogi zamenjata, ko mora zaradi slabega počutja ali vrtoglavice ali vnetja sinusov ona ležati v postelji?

Tudi takrat se jaz obnašam kot razvajen otrok. Nergam, kuham mulo in srepo zrem vanjo. Kako si drzne biti bolna? Mar ne ve, koliko obveznosti imam ta teden in kakšni so moji načrti? Se mar ne zaveda, pod kakšnim pritiskom sem zaradi njenega stanja?

V nekem trenutku, ko se večer nagiba h koncu, me Bog opomni na mojo sebičnost in spoznam, da sem pred odločitvijo. Moram se za nekaj odločiti. Bom še naprej gledal na svojo ženo kot na svojega sovražnika ali pa bom spoznal in priznal, da mi jo je Bog podaril kot dragoceni dar in bom prenehal jadikovati, ker ima ta »dar« vročino in mi ne more skuhati večerje?

Odgovarja: Dave Boehi Mogoče se tega ne zavedam, vendar sem vsak trenutek, vsak dan pred podobnimi izbirami oziroma pred podobnimi odločitvami. Izbira (odločitev) je moja sredi prepira ali takrat, ko se moja žena ne odzove na moje romantične ideje in predloge, ali takrat, ko je na vrsti odločitev, kdo bo dal otroke v posteljo, ali takrat, ko si želim, da bi spekla meni najljubše piškote, ona pa raje v meni prebudi občutek krivde zaradi prevelike teže ali holesterola … Je moj sozakonec moj sovražnik ali je zame najboljši dar od Boga? Če ste bili na temeljnem seminarju za zakonce, ste gotovo slišali stavek, ki ga na takem seminarju vedno izrečejo: “Moj sozakonec ni moj sovražnik!« Prav ta misel je ena od ključnih misli vsakega seminarja za zakonce in vedno znova sem presenečen, koliko ljudi v vprašalniku na koncu seminarja omenja, kako jih je nagovoril prav ta stavek.

Nekdo je takole zapisal: »Naenkrat sva drug drugega videla v drugačni luči ... Ponovno sva se lahko skupaj izročila v Božje varstvo. Z novo močjo sva se ponovno lotila že dolgo časa nerešenega, tihega in zagonetnega spora. V naju je tlelo novo upanje, ki je napovedovalo nadaljevanje procesa odpuščanja in rast najinega na novo oživljenega odnosa. Zakaj? Zato, ker sem se naučil, da moja žena ni moj sovražnik.« Drugi mož je povedal: »Super! Končno vem, da moja žena ni moj sovražnik.

Spoznal sem, da sem šele skupaj z njo popoln mož – ona je namreč Božja upodobitev njegove ideje o tem, kaj meni primanjkuje v mojem življenju.

Nimam pravice prigovarjati glede nje, kajti ona je bila samo zame »po meri« ustvarjena. Bog me je namreč tako ljubil, da mi je dal Ivanko.”

Moj sozakonec torej ni moj sovražnik. Če se boste naučili gledati na vašega življenjskega sopotnika skozi »ta očala«, vam lahko zagotovim, da bo ta novi pogled spremenil vaš odnos do vašega zakona.

In to je izbira (odločitev), s katero se razvajeni otroci, kakršen sem tudi sam, srečujemo skoraj vsak dan. Gre namreč za načelo, ki spreminja življenja.

Vir: internet

JUNIJ 2010

27

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

NAŠE VSTAJENJE Pišem v dneh po Veliki noči in še z občutkom veselega odpeva “Aleluja” kot pozdrava v čast našemu vstalemu Zveličarju. Jezusovo vstajenje od mrtvih je največji in edinstveni dogodek na svetu. Je tudi božje sporočilo, da bomo tudi mi vstali in večno živeli. Sam Jezus je povedal: “Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.” (Jn 11,25–26) Da bomo telesno umrli, ni nobenega dvoma. In vendar bomo živeli, ker bomo v istem trenutku vstali v novo življenje. Kakšno bo to vstajenje? Saj dobro vemo, da naše telo po smrti razpade in čez nekaj časa od njega ne ostane niti sledu.

Kako bomo torej vstali in kdaj? Na splošno pojmujemo vstajenje od mrtvih kot obuditev mrtvih teles na poslednji sodni dan. Pa saj teh teles ni več! Mnenje o ponovnem oživetju umrlih teles je napačno povzeto iz besed preroka Ezekijela, ki je bil v 6. stoletju pred Kristusom z drugimi Izraelci deportiran v Babilonijo. Njegove besede pa se nanašajo na vrnitev Izraelcev iz izgnanstva. Tako piše: “Rekel mi je Gospod Bog: »Prerokuj in reci: Tako govori Gospod Bog: Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo!« (Ezk 37,12) Nam pa ni treba nikakor čakati na tako vstajenje mrtvih.

Vsak človek vstane v novo življenje v samem trenutku smrti. Dokaz za ta, lahko bi rekli neverjeten dogodek, nam nudi samo bistvo človeka, ki je duša in telo. Oboje je Bog ustvaril kot eno osebo z večnim ciljem. Brez enega od teh dveh elementov ni človeka. Njegova delitev na dušo in telo je Platonova filozofija. Ker sama duša ni človek, moramo reči, da je človek – tudi po smrti – duša in telo.

To je novo, duhovno telo po razpadu zemeljskega telesa.

Ker človek ostane kot oseba tudi po smrti, je to lahko le kot duša in telo. Saj duša spoznava le po telesu (na zemlji po možganih), vidi s telesom (z očmi), govori s telesom (z jezikom) itd. Je tako tudi po smrti? Saj v bistvu ne more biti drugače, ker sta duša in telo ena oseba. Brez telesa se duša ne bi mogla izražati, ne bi mogla dojemati. Bistvo angelov je drugačno, nam neznano.

O tej naši naravi nam pove marsikaj apostol Pavel v Pismu Korinčanom, kjer primerja nastanek novega telesa s pšeničnim zrnom in pravi: “Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. In to kar vseješ, ni telo, ki bo nastalo, ampak golo zrno, bodisi pšenice ali česa drugega. Bog pa mu da telo, vsakemu semenu lastno telo” (1 Kor 15,35). To je v primerjalnem pomenu nova bilka in nov klas, ki pomeni od mrtvih (mrtvo seme) vstalega človeka.

Apostol Pavel nadaljuje tako svojo razlago: “Seje se duševno, vstaja duhovno telo. Če obstaja duševno telo, obstaja tudi duhovno telo. Če obstaja duševno, obstaja tudi duhovno.” (1 Kor 15,44) (Duševno pomeni tostransko, namreč v območju naravnega življenja. Duhovno pa, kar zaživi v novem, duhovnem stanju.) V Drugem pismu Korinčanom pa pravi, nanašajoč se na človeško telo: “Če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna” (2 Kor 5,1–4) To je naše novo telo po smrti.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

V tem trenutku je Bog vzklil v novo stvarstvo, ki bo sprejeto v božjo slavo ali zavrženo; povedano z besedami Svetega pisma: “Pšenica bo spravljena v žitnico, ljuljka pa sežgana.” (Mt 13,30) To je naše resnično vstajenje od mrtvih, ki nas lahko razveseli in na katerega se moramo pripraviti.

Kdo ne bi rad srečal in spoznal po smrti svoje drage iz zemeljskega življenja? Ta možnost nam bo dana prav zato, ker bomo še vedno osebe z dušo in telesom.

Kaj pa Jezusovo vstajenje od mrtvih? Jezusovo vstajenje je vse to in še mnogo več. Jezus je vstal od mrtvih tudi s svojim zemeljskim poduhovljenim telesom. Prvič zato, ker je bilo njegovo telo povezano v isti božji osebi z božjo naravo. Drugič zato, ker imamo z Jezusovim vstajenjem od mrtvih z njegovim zemeljskim telesom neovrgljiv dokaz, da je res vstal od mrtvih in je naš Odrešenik. Jezus sam je to naznanil v pogovoru z Marto, sestro iz smrti obujenega Lazarja, z besedami: “Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.” (Jn 11,25–26) Torej je tudi naše vstajenje gotovo. Brez dvoma. Zato pravi tudi apostol Pavel: “Če obstaja duševno (tostransko) telo, obstaja tudi duhovno” (1 Kor 15,44), s katerim bomo vstali za večno življenje. Da nam za vstajenje ni treba čakati na poslednji dan, nam dokaže Jezus sam z odgovorom saducejcem (judovska stranka poleg farizejev), ki so zanikali vstajenje: “O vstajenju mrtvih pa, ali niste brali, kaj vam je rekel Bog, ki pravi: Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov. Ni pa Bog mrtvih, ampak živih.” (Mt 22,31). So torej pri Bogu kot žive osebe. Oseba pa je le duša in telo.

Kaj je pa Marijino vnebovzetje z dušo in telesom?

To je verska resnica, ki pa ne pove, kakšno telo je to bilo. Torej ni rečeno, da je bila Marija v nebesa vzeta z zemeljskim telesom. O tem tudi ni nobenega pričevanja.

Nasprotno, kristjani so od vsega začetka častili Marijin grob v Jeruzalemu na pobočju Oljske gore, nad katerim je cesar Teodosij dal v 4. stoletju sezidati cerkev, kjer je grob postal posebna kapela kot kripta, nad katero je bila cerkev nekajkrat na novo zgrajena. Arheolog, prof. Bagatti, ki je na licu mesta pretehtal vse podatke in znake, zatrjuje, da je bil Marijin grob češčen že v prvem stoletju.

Verska resnica, razglašena leta 1950, pove, da je bila Jezusova mati Marija vzeta v nebesa z dušo in telesom. To slavje kraljice nebes in zemlje praznujemo 15. avgusta. Ker je Marija podoba Cerkve, je tudi podoba vernih kristjanov, torej podoba tudi našega vstajenja od mrtvih. Tako je Velika noč tudi napoved našega vstajenja.

Ivan Tomažič

28

JUNIJ 2010

DUHOVNA POBUDA

Trditve in misli, ki me nagovarjajo, so plod iskanj in molitev velikega moža, našega pokojnega papeža Janeza Pavla II. Vedno, ko se ustavim ob njegovih mislih, me prevzame občudovanje in globoko spoštovanje do tega velikega misleca in Božjega moža.

O človeku in njegovi bogopodobnosti je zapisal čudovite reči, ki jih še dolgo ne bomo v celoti dojeli, ali kot je rekel njegov življenjepisec: »Teologija telesa Janeza Pavla II. je tempirana duhovna bomba, ki bo eksplodirala v 21. stoletju.« Zelo si želim, da bi se to kmalu zgodilo, saj vem, da bi spremenilo naš pogled na človeka, življenje, greh, odrešenje …

Janez Pavel II. govori o poročni (zakonski) ljubezni, ki je ljubezen popolne podaritve moža ženi in žene možu.

Ta popolna podaritev se izraža s telesom in po telesu.

Zato govori tudi o poročnem pomenu telesa, le-ta pa se kaže v sposobnosti telesa, da izraža ljubezen. In v tej popolni ljubezni oseba postane dar in s tem uresniči smisel svojega bivanja.

Kdor išče smisel svojega bivanja, pravi Janez Pavel II., ga more najti v svojem telesu, saj je vtisnjen v naše telo oziroma v našo spolnost. Prav tako jasno opredeljuje tudi Božji namen za človeka, ko naroča, da je človek poklican v življenje, da »ljubi kakor ljubi Bog«. To poslanstvo je zapisano v naše moško oziroma žensko telo. Bog je namreč naša telesa tako ustvaril, da že naš telesni ustroj narekuje podaritev – biti dar drug drugemu. Če se ozremo okoli sebe, vidimo, da je to res: ljubezen in spolnost sta osnovni gibali vsega oziroma dve najbolj zanimivi témi za staro in mlado. Nič človeka ne spremeni tako kot zaljubljenost. Ko je zaljubljen, je sposoben delati stvari, ki jih sicer ne bi niti poskusil – vse zaradi druge osebe, zaradi ljubezni, ki dela čudeže ... Pa vendar sta danes prav ljubezen in spolnost najbolj razvrednoteni in napačno razumljeni besedi.

V mladosti sem se navzela spoznanja, da sta spolnost in zaljubljenost greh. Razmišljati in govoriti o spolnosti in ljubezni je bila takrat tabu tema. Danes vem, da ta najbolj zgrešen pogled na telo, spolnost in ljubezen izvira iz manihejstva. Manihejci so namreč trdili, da je telo slabo, duh pa dober. In tako razmišljanje je bilo globoko zakoreninjeno v naš narod. Mnogi smo zrasli z idejo, da je telo, še posebej pa spolnost, ovira za duhovno rast.

Kako revolucionarno odrešujoča so zame spoznanja Janeza Pavla II., ki v svoji Teologiji telesa odpira in osvetljuje mnoga področja življenja, predvsem področje intimnosti v zakonu ter področje osebne poklicanosti v življenje. Še nikoli me besede o smislu življenja niso tako nagovorile in mi razjasnile mojo osebno poklicanost. V tej veliki skrivnosti, ki jo je Bog »na začetku« vpisal v naše telo, ko je v nas vdihnil svojega Duha (vdihnil je namreč JUNIJ 2010

29

samega sebe, ki je ljubezen), vidim novo upanje in možno rešitev za današnjega človeka. Kolikokrat se današnji človek izgublja in utaplja na poti iskanja smisla svojega bivanja in ga ne najde in ne najde … Zakaj? Sedaj vidim: išče v napačni smeri – išče v stvarstvu, ne pa v Stvarniku.

Brezplodno iskanje pa slej ko prej privede do razočaranja, obupa, depresije, zasvojenosti …

Pa mu ne bi bilo treba, saj Jezus pravi, da »na začetku namreč ni bilo tako«. Janez Pavel II. k temu dodaja: »Človek ne more najti samega sebe razen z odkritosrčno podaritvijo samega sebe.« Z drugimi besedami: »Kdo v resnici sem, lahko odkrijem samo, če ljubim, kakor ljubi Bog.« Prav to je Jezusova nova zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« Če imamo v mislih odnos med možem in ženo, opazimo, da je prav podaritev moža ženi in žene možu tista podarjajoča, sprejemajoča, pa tudi spreminjajoča daritev, h kateri nas je Oče na začetku poklical – »in bosta eno meso« (1 Mz 2,24). Danes vemo, kako včasih daleč zabredemo od te poklicanosti – od tega, kar je bilo »na začetku«.

Spominjam se, kako sem se pred kratkim opazovala, kako sprejemam in doživljam svojega moža, kako sva si v mnogih in pogosto zelo majhnih odtenkih življenja zelo različna, kako se moram večkrat zelo potruditi, da to njegovo različnost sprejmem kot Božji dar zame. Ko sem o tem premišljevala med sveto mašo, mi je pred obhajilom postalo jasno: za Jezusa je bilo telo tako pomembno, da nas je »ponižno srečal v telesu«. V svoji neskončni ljubezni do nas se hoče z nami celo zediniti v telesu.

Po svojem telesu in s svojim telesom želi biti prisoten v naju – isti Jezus v meni in v mojem možu. Ta Jezus, ki je samega sebe izničil, da bi se v polnosti daroval za nas, je sedaj pred nama kot evharistični Jezus, ki se nama daje v jed, da bi naju na nov, duhovni in telesni način zedinil v eno, da med nama ne bi bilo razdora, ločevanja oziroma odtujenosti.

Hvaležna sem Janezu Pavlu II. za vsa njegova osvobajajoča spoznanja. Slutim, da bodo ta spoznanja spremenila tok zgodovine, obenem pa temu velikemu človeku in Božjemu služabniku priporočam sebe in svoje bližnje, našo domovino in Evropo, ki se tako oddaljuje od vsega, kar je bilo »na začetku«. Vse, ki boste to razmišljanje prebirali, prosim, da se odločite in kmalu vzamete v roke knjigo Christopherja Westa, Teologija telesa za začetnike, ki je izšla tudi v slovenščini. Morda vam knjiga na začetku ne bo najbolj razumljiva, vendar vam zagotavljam, da, bolj ko jo boste prebirali in o njej premišljevali, bolj boste začutili veselje in svobodo, ljubezen in mir, ki presega vsak razum in ga svet ne more dati.

Vilma

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ZAKONSKA SKUPINA KOPER – SVETI

Zakonska skupina v župniji Koper – sv. Marko ima za sabo že 8 let srečevanj. Sestavlja jo 8 zakonskih parov iz domače in ostalih župnij z obalnega območja. Nekateri pari poleg tega sodelujejo tudi v svoji župnijski zakonski skupini ali pa so na drug način dejavni v domačih župnijah.

Naša srečanja ob bogatem programu, ki nas usmerja k razmišljanju in pogovoru o Božji besedi in najinemu odnosu, spremlja tudi župnik g. Jože Koren, ki nam pomaga odkrivati sporočilo Božje besede. Takšna mesečna druženja nas povezujejo, saj si ob tem zaupamo svoje življenjske izkušnje, s tem pa drug drugega bogatimo. Predvsem pa nas opogumlja spoznanje, da tako preizkušnje kot tudi mnogo lepega v življenju doživljajo tudi drugi in da nikoli nismo prepuščeni sami sebi.

Vedno lahko računamo na njegovo ljubezen.

Za naš skupni začetek pa sta “kriva” Vilma in Dani Siter, pravzaprav pa Klub krščanskih izobražencev Koper, ki ju je v letu 2001 povabil, da se nam predstavita.

Nagovorila sta nas z besedami, še bolj pa s svojim konkretnim zgledom in odločitvijo, da namesto običajnega družinskega življenja, kamor naj bi sodila predvsem skrb za ljubi kruhek in lastno družino, svoje delo posvetita delu z zakonci in družinami v okviru organizacije Družina in Življenje. Čeprav sta imela tedenski urnik že prepoln raznih predavanj in zakonskih srečanj po vsej Sloveniji, sta z veseljem sprejela 12 zakonskih parov pod svoje okrilje in nas na petih mesečnih srečanjih vodila skozi program, bogat z Božjo besedo, in nam odkrivala Božji

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

30

MARKO

načrt za najin zakon. Za konec je sledila še vikend konferenca v Celju, ki je bila duhovno bogat zaključek naših srečanj. Še posebej pa se nas je dotaknila sveta maša z obnovitvijo zakonskih obljub.

Ostala nam je želja, da ne ostanemo samo pri tem in da to lepo izkušnjo posredujemo tudi drugim. Ob spodbudi župnika g. Alojza Kržišnika, ki nam je zagotovil prostore v župnišču in vso potrebno duhovno podporo, smo v jeseni 2002 v malo zmanjšani zasedbi nadaljevali s srečanji po programu organizacije Družina in Življenje. Že naslednjo jesen smo povabili zakonce iz vse dekanije na srečanje v Ankaran, kjer sta Vilma in Dani predstavila program za zakonce in ga obogatila z lastnim pričevanjem.

Tako smo tisto jesen začeli s tremi zakonskimi skupinami, od katerih je imela vsaka po dva voditeljska para.

Ob naših srečanjih smo pošteno napolnili prostore župnišča, saj smo se po začetnem skupnem uvodu razdelili po skupinah in različnih prostorih, poleg tega pa so svoj kotiček dobili tudi naši otroci. Ob pomoči dobrih žena in deklet župnijske Karitas je bilo namreč poskrbljeno tudi za varstvo in animacijo naših otrok, s tem pa je bilo marsikateremu paru sploh omogočeno obiskovanje zakonske skupine. Srečanja smo skupaj z otroki zaključili z večerno molitvijo in družabnim delom. Da so bila ta srečanja všeč tudi otrokom, največ pove to, da so otroci pogosto

JUNIJ 2010

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN spraševali, kdaj bo spet naslednje srečanje. Otroci, ki so takrat še potrebovali varstvo, pa so v teh letih zrasli in sedaj že sami popazijo na mlajše bratce in sestrice.

Po nekaj letih se je nekaj zakonskih parov odločilo, da v domači župniji Bertoki ustanovijo svojo zakonsko skupino.

V naši skupini jih sicer pogrešamo, vendar je bila ta odločitev dobra, saj so s svojim pričevanjem in zgledom nagovorili nove zakonske pare, ki so se jim pridružili.

Njihova povezanost in prizadevanje za duhovno rast župnije pa je opazna tudi na drugih področjih v župniji in nam je vsem za zgled.

Naša letna srečanja običajno začnemo in zaključimo s sv.mašo. Pred leti pa smo za konec dodali še piknik in kopanje na Debelem rtiču, kar je seveda najbolj razveselilo naše otroke, zadnja leta pa zaključimo s skupnim druženjem z otroki ob sladoledu.

Letos spomladi smo poromali k romarski cerkvici Marije od zdravja v Strunjanu. Ob kratkih postankih smo na poti občudovali lep razgled na strunjansko in piransko cerkev, morje, klif ... G. Koren nas je pri maši zelo lepo nagovoril in spomnil na veliko odgovornost nas, “neprofesionalcev”, za družine in zakonce. Vzpodbujal nas je, naj tudi mi, tako kot Priscila in Aqvila, povabimo k sebi domov tiste, za katere menimo, da bi se nam lahko pridružili, in jim spregovorimo o naših izkušnjah. Osebno pričevanje je vedno najbolj učinkovito.

Ko se ozremo na ta leta, dostikrat izpostavimo, kako pomembno je, da se vsak par iz zakonske skupine udeleži vsaj enega vikend seminarja, saj to doživetje odločilno vpliva na željo po sodelovanju v zakonski skupini. Opažamo pa, da se naše pozitivne izkušnje tako prenesejo tudi na otroke, ki radi sodelujejo pri načrtovanju počitnic, ki vključujejo tudi duhovne počitnice za družine v Veržeju. Tudi zato smo letošnja srečanja začeli s skupnim dogovorom: • da se bomo bolj trudili za skupno družinsko molitev in se tudi povezovali v molitvi za skupen namen z drugimi družinami, • da bomo letos bolj pridni, kar se domačih nalog tiče, • da bomo tudi prihodnje leto poromali v Strunjan in povabili na romanje tudi druge družine, • da bomo sledili ponudbi v okviru programa Družina in Življenje in se vključevali tam, kjer bo le mogoče, • da bomo skupaj z g. župnikom razmislili o ideji za skupni vikend ali izlet naše zakonske skupine v Log pod Mangartom, ki bi obsegal tudi nam primeren program na duhovnem področju.

Eden od dogovorov je bil tudi ta, da bomo kot zakonska skupina pripravili adoracijo pred večerno sveto mašo v župniji sv. Marka v Kopru. Ker je bilo to ravno v postnem času, je nastal čudovit družinski križev pot, kjer smo sodelovali vsi iz skupine. Ob njem smo lahko zares doživljali padce in vstajanje skupaj z Jezusom prav skozi zakonsko in družinsko življenje.

Sodelovali smo tudi na predstavitvi vseh delujočih skupin v župniji ob župnijskem prazniku sv. Marka.

Marsikdo se je ustavil ob naši mizici, saj so jih pritegnile knjige zakoncev Cuidon in Sveto pismo Nove zaveze.

Ko tako leto za letom »predelujemo« lekcijo za lekcijo iz programa DIŽ, beremo o več ali manj domačih primerih iz zakonskega življenja, ki so se ali pa bi se skoraj lahko zgodili tudi nam, beremo svetopisemske odlomke, o katerih se potem razvije naše skupno razmišljanje in pogovor, JUNIJ 2010

31

pridemo vedno do istega zaključka. Beseda, zapisana pred 2000 leti, je tako živa, tolažilna in aktualna tudi za današnji čas, za naju …

Bog daj, da bi ves vloženi trud vsakega para posebej in vseh skupaj ob pomoči duhovnega voditelja obrodil bogate sadove in obilo Božjega blagoslova v naših družinah.

Zakonska skupina v župniji Koper – sv. Marko

ZAKONSKA SKUPINA ŽUPNIJE VELENJE – BL. ANTON MARTIN SLOMŠEK Naša zakonska skupina deluje že tretje leto. V njej se enkrat mesečno srečuje pet parov, katere druži želja po izboljšanju zakonskega in družinskega odnosa. Na naših srečanjih, ki so v župnijskem domu, je navzoč tudi gospod župnik Martin Dolamič - Konrad, ki naše pogovore in pričevanja bogati s svojimi razmišljanji. Za ves njegov trud smo mu iz srca hvaležni. Prav tako se zahvaljujemo Daniju in urednici Petri Berčan, ki sta nam omogočila predstavitev v tej številki glasila. Petri in njeni družini pa želimo obilo Božjega blagoslova ob rojstvu novega družinskega člana.

Martin Dolamič - Konrad, župnik Zakonska skupina v naši župniji deluje tretje leto.

Z veseljem se udeležujem srečanja skupine, saj ob bogastvu Božje besede, ki je osnova za graditev odnosa med zakoncema, bogatim in sam rastem ob pričevanjih zakoncev. Vsem parom skupine sem hvaležen za njihova iskrena pričevanja, saj ta bogatijo poslušalce in gradijo pristne prijateljske vezi. Hvaležen in vesel sem, da smem kot duhovni vodja biti spremljevalec na njihovi poti.

Simona in Simon Špital, voditeljski par Ko naju je pred skoraj tremi leti vprašal naš takrat novi gospod župnik, če bi bila pripravljena sodelovati kot voditeljski par zakonske skupine, nisva dosti razmišljala.

Zakaj ne? Ker sva že dlje časa čutila, da bi rada bogastvo, ki ga sama dobivava pri zakonski skupini, delila še s kom. Ker sva že na duhovnih vajah za zakonce večkrat zaslišala klic našega duhovnega voditelja: »Čas je že, da vse to, kar doživljate vi, prenesete še na koga!«, smo začeli. Najprej bolj plaho, previdno, nato pa vedno bolj odprto in sproščeno. Vesela sva, ko vidiva, da tudi drugim parom naša srečanja veliko pomenijo. Pa tudi naju srečanja spodbujajo, da se več pogovarjava, da več bereva Božjo besedo in se ob njej brusiva. Prepričana sva, da nama tudi to izkustvo vodenja zakonske skupine pomaga pri najini rasti v odnosu.

Andreja in Gvido Brunšek V zakonski skupini sva že tretjo leto, torej od njene ustanovitve. Srečujemo se enkrat mesečno in v tem času smo postali pravi prijatelji, saj nas naša različnost DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN bogati in dela izkušenejše. Naši otroci so različnih starosti, zato drug drugega bogatimo z izkušnjami, vzgojo, potrpežljivostjo in vsem, kar otroci prinašajo v naša zakonska občestva. S pomočjo Svetega pisma in gradiva Zakonca na skupni poti se poglabljamo, odkrivamo skrivnost boljših medsebojnih odnosov in pomembnosti pogovora med zakoncema. Ponovno odkrivamo, kako pomembno si je vzeti čas samo za naju (preko obveznega »randija«), predvsem pa kako povabiti Boga v najin zakon in mu dovoliti, da nam v vsakodnevnih težavah pomaga preko Svetega pisma. Najina želja je ohranjati skladen odnos v zakonu in postati boljša in strpnejša drug do drugega.

Irena in Danilo Friškovec Poročena sva dvajset let in pred to zakonsko skupino nisva bila člana še v nobeni. Imava dve hčeri in vseskozi se trudiva, da so v naši družini prisotni ljubezen, strpnost, odkritost, spoštovanje. Moč nama daje vera, kajti zavedava se, da nikoli nismo sami. Z nami je vedno on in njegova neizmerna ljubezen.

Da sva se priključila skupini, je bila predvsem Irenina želja, ki si je že nekaj časa želela, da bi tudi v naši župniji osnovali zakonsko skupino.

Danilo je sprva samo ustregel ženini želji, nato pa sva skupno ugotovila, da naju mesečna srečanja izpopolnjujejo, nama dajo nove teme za pogovor, da si zavestno vzameva čas za »randi«, čeprav sva to prakticirala že tudi prej … Meniva, da se je s članstvom v zakonski skupini najin odnos poglobil in obogatil.

Ana in Ivo Zadnik Ana: Najina pot v zakonsko skupino se je začela s predavanjem Vilme in Danija v Šaleku. V skupini se počutim dobro. Všeč mi je prebiranje Svetega pisma in naša razmišljanja ob tem.

Tudi domače naloge in randiji so dobra smernica za zakonca, vendar zaradi časovnih in drugih “pomembnosti” velikokrat to preskočiva. Čutim pripadnost skupini, saj so me člani ob težavah že podprli in tudi molili za naju. Boglonaj.

Ivo: Zame so bila srečanja nekaj novega in velika uganka. Radoveden sem bil, kako bo vse skupaj potekalo.

Vesel sem, da je voditeljski par dobro odigral svojo vlogo kljub našim trnovim zakonskim potem. Med nami se je zaradi podobnih usod zgradilo zaupanje in sočutje. Še naprej naju priporočam njemu.

Erika in Zlatko Novak Skupini sva se pridružila po prvem letu delovanja in se v njej dobro počutiva.

Všeč nama je način dela voditeljskega para, saj nas vse spodbuja, da se vključujemo v pogovor in z delitvijo svojih izkušenj iz zakonskega življenja bogatimo drug drugega. Sodelovanje v skupini v domačem kraju nama daje moč za delo z zakonskimi skupinami v drugih krajih, kjer pomagava kot voditeljski par. Skupna molitev, domače naloge, randiji in obiskovanje duhovnih vaj so pripomogli, da sva najin odnos poglobila in se začela sprejemati takšna, kot sva, v vsej svoji ranljivosti. V najin zakon sva povabila Boga, ki je vsa leta potrpežljivo čakal, da mu odpreva vrata.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Skupino sestavljamo: (od zgoraj navzdol) Simona in Simon, Andreja in Gvido, Irena in Danilo, Erika in Zlatko, Ana in Ivo ter župnik Martin.

32

JUNIJ 2010

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN smo ga brali in si različne odlomke tudi razlagali v luči zakonskega odnosa. Prav tako so nas bogatile izkušnje in razumevanje odlomkov članov v skupini. Mislim, da smo v tem letu oblikovali kamenčke, ki jih bomo pridno zlagali v mozaik naših odnosov in bomo poskrbeli, da bodo naši zakoni postajali in ostali svetišče, kjer bodo vedno prisotni ljubezen, mir, spoštovanje in molitev. Rada bi se zahvalila zakoncema Stanki in Mirku, ki sta s svojimi bogatimi izkušnjami pokazala, kako vredno se je truditi v zakonu in kako se spopadati s težavami, ki se v življenju skoraj vedno pojavijo. Zahvala velja tudi gospodu župniku Bernardu, ki nas

2. ZAKONSKA SKUPINA ŽUPNIJE SV. CIRILA IN METODA MARIBOR - TEZNO V jeseni 2009 je tezenski župnik Bernard Geršak povabil zakonske pare in tako je nastala nova zakonska skupina. V njo smo se vključili naslednji pari: Natalija in Matej, Igor in Simona, Ksenja in Matjaž, Lidija in Tomaž ter naša voditelja Stanka in Mirko Nidorfer. Tako smo pridno krmarili našo barko do konca srečanj v maju 2010.

Zakonci smo v tem letu šli skozi obdobje učenja in rasti. Naša srečanja so se odvijala mesečno. Čeprav smo se včasih težko vsi uskladili, smo prav vsi pokazali veliko volje in pripravljenosti. Stopili smo na pot, po kateri že hodimo, ampak se življenjskih

problemov lahko sedaj lotevamo tudi malo drugače. Gradivo Skupaj gradiva najin dom nas je vodilo skozi vsebine, kot so npr. premagovanje odtujenosti, ustvarjanje edinosti, sprejemanje svojega partnerja itn. S pomočjo teh srečanj in gradiva smo odkrivali sebe, naju in seveda Boga. V današnjem času, ko ni več moderno segati po knjigah, ko najdeš vse na internetu, se tudi kristjani vedno manj zatekamo k branju Svetega pisma. Čeprav je knjiga vseh knjig polna modrosti, človeškosti, tudi božjega, imamo sploh mladi do nje neke zadržke. Mogoče za to, ker nas niso nikoli učili, kako naj ga beremo. Pri naših srečanjih

je vzel pod svoje okrilje in nam nudi duhovno oskrbo. Prav tako hvala vsakemu posebej, ker smo skupaj doživeli veliko lepega, in si želim, da se v jeseni spet vidimo. Končala bi z besedami: “Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.” (Mt 18,20). Mir in dobro.

Lidija Kosar

POBUDA ZA ZAKONSKE SKUPINE Večkrat se v zakonskih skupinah sprašujete, kako oblikovati zadnje srečanje letnika. To, kar so storili zakonci iz Kuzme, Beltincev in Dobrovnika, je čudovit zgled za vse nas – čudovit skupni družinski zaključek leta. Dogovorili so se, da bodo imeli skupni družinski izlet, in ko so se zbrali, jih je bilo za en avtobus. Udeležili so se našega romarskega pohoda na Golico.

Bravo! Iskrene čestitke! Ta lep zgled nas vse nagovarja in vabi. Kako lepo bi bilo, ko bi se deset avtobusov iz raznih krajev Slovenije zbralo na enem mestu in bi iz njih pridrlo »staro in mlado« in bi se vsi zapodili po kakšnem (manj zahtevnem) pobočju proti vrhu! Vem, da bomo o tem premišljevali, in se že veselim naslednjega leta. Lahko bi se kar dogovorili – prva sobota v juniju je namenjena romarskemu pohodu – družinski izlet za staro in mlado – tudi za dedke in babice. (Nekaj nas je bilo celo na Golici!)

Dani

JUNIJ 2010

33

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

D R AG I C A I N DANIEL KOLENKO

Zakonca Dragica in Daniel Kolenko živita v Črenšovcih. Letos bosta obhajala 36 let poroke. Sta starša treh hčera, ki so poročene in imajo svoje družine. Nikoli nista načrtovala prihodnosti svojih otrok, kje in kako si naj ustvarjajo svoja ognjišča. Vendar je po božji previdnosti naneslo, da so vse tri ostale na Kolenkovi domačiji in rojeva se sedmi rod potomcev.

Sta voditeljski par zakonske skupine Črenšovci. Pravita, da je sodelovanje v zakonski skupini gotovo najuspešnejša oblika izpopolnjevanja za odgovoren poklic starševstva in sobivanja s sozakoncem. Vesta, da edinosti, ki jo danes živita, brez Kristusa ne bi mogla zgraditi.

Se lahko predstavita našim bralcem (od kod prihajata, kakšni sta bili vajini matični družini, kako sta se spoznala, s čim se ukvarjata)?

Daniel: Sva Daniel in Dragica Kolenko, prihajava iz Črenšovcev, iz rojstne župnije božjega služabnika Daniela Halasa.

Dom sva si zgradila na domačiji mojih staršev in očetovih prednikov. Moje korenine segajo v tradicionalno krščansko kmečko družino, ki je skozi več rodov bila močno povezana s Cerkvijo in vpeta v versko in župnijsko življenje v domačem kraju in drugod. Pokojni oče Franc je bil čez 40 let kantor in voditelj cerkvenega in posvetnega pevskega zbora v našem kraju. Duhovnika Žerdin Anton in Štefan sta mamina bratranca. Tudi očetov brat Ivan je bil duhovnik.

Pri njem sem preživljal svoje otroštvo od 8. leta pa vse do zaključka osnovne šole, ko sem odšel v semenišče.

Ker klica biti duhovnik v sebi nisem zaslišal, sem se po končani gimnaziji odločil za študij strojništva na strojni fakulteti. Vendar sem se po štirinajstih dneh bivanja v Ljubljani moral vrniti domov, saj nisem imel sredstev ne za študijske pripomočke ne za preživljanje. Moram povedati, da sem najstarejši sin od petih otrok iz očetovega drugega zakona. Očetu je prva žena umrla in mu zapustila dva sina. Tako nas je bilo vseh skupaj sedem otrok in stari DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

starši. Ker so nam po vojni odvzeli vse premoženje, je bilo življenje zelo težko in nisem mogel računati na pomoč s strani staršev. Ni mi preostalo drugega, kot da sem odšel na služenje vojaškega roka, nato pa se zaposlil v Konusu v Ljutomeru kot nabavno prodajni referent. Sledila je menjava službe, nazadnje pa sem bil do upokojitve samostojni podjetnik.

Večji del podjetniških obveznosti sem že odložil in počasi začenja z menoj v družino prihajati umirjenost in sproščenost.

Dragica: Jaz izhajam iz Beltincev. Svoje otroštvo sem preživljala v objemu mame Elizabete, očeta Avgusta, sester Marije, Anice in Margarete ter brata Avgusta in njihovih družin. Bila sem najmlajši otrok. Moj oče in mama sta se v Beltince priselila, zato se je tudi naša gostilna imenovala gostilna pri Štajercu. O veri v družini veliko nismo govorili. Živeli smo jo preko jutranje in večerne molitve, prek obredov in pomoči v cerkvi. Zelo rada sem hodila k verouku in iskala bližino sestre Evangeliste.

Gimnazijo sem obiskovala v Murski Soboti, nato pa sem študij ekonomije nadaljevala na VEKŠ-u v Mariboru. Kot ekonomist sem 18 let in pol opravljala dela referenta za splošna opravila.

34

JUNIJ 2010

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Že ob mojem rojstvu je bilo mamino in moje življenje v veliki nevarnosti. Po čudežni pomoči zdravnika ter starejše sestre in brata, ki sta darovala mami kri, sva ostali pri življenju.

Zdravje ni nikoli puhtelo iz mene. Kar precej bolezni se me je dotaknilo v otroštvu, mladosti in tudi pozneje. To me je zelo zaznamovalo. Ko sem opravila maturo, sem morala v bolnico na operacijo, čakala me je še terapija z obsevanjem. Takrat sem se prvič soočila z bojaznijo, da ne bom mogla opraviti svojega poslanstva žene in matere. Z Danielom sva se takrat že poznala dve leti in pričakovati je bilo, da bova vse bolj načrtovala najino prihodnost. Že v začetku sem imela v mislih, da če z nekom začnem hoditi, se bom z njim tudi poročila.

Nisem želela, da bi ga mogoče pozneje v življenju razočarala, zato sem tuhtala, kako naj najino zvezo prekinem na začetku najine poti. Ko je prišel k meni v bolnico na obisk z velikim šopkom rož in me objel z besedami polnimi sočutja in upanja, sem ga kar osorno zavrnila, da ne želim njegovih obiskov, naj kar pozabi na mene, saj ga nimam rada itd. Nekaj časa me je samo začudeno gledal in poslušal, potem pa rekel: »Draga moja, vem, da to ni res, kar govoriš. Vem, kaj te muči,vendar vedi, da te imam rad takšno, kakršna si. Zaupajva v Božjo pomoč in vse bo dobro. Samo tega ne reci, da te naj pustim.« Popustila sem. Danielova močna vera in zaupanje v Boga sta mi vedno dajala pogum. Ko se sedaj oziram v preteklost, vem, da je bila Božja volja tista, ki naju je pripeljala na skupno pot.

Po rojstvu tretje hčerke se je moje zdravstveno stanje spet poslabšalo. Tri leta po operaciji tumorja na hrbtenici sem delala štiri ure. Leta 1993 pa sem bila invalidsko upokojena za polni delovni čas. Spet je bila prelomnica v mojem življenju. Rada sem imela svoj poklic, zato mi je bilo zelo težko. Ko sem odhajala iz bolnice, je bil pred mano velik zid. Ko sem stopala po mostu čez reko Dravo, sem mislila, kaj mi še preostane. Pot me je vodila v mariborsko stolnico na Slomškov grob. V solzah sem Gospodu izlila svojo bolečino. Ne spomnim se, če sem sploh lahko molila.

Po dveh urah sem se znašla v Slomškovi knjigarni in prva knjiga, ki sem jo potegnila iz police, je bila Družina in smisel od Elizabete Lucas. Gospod se me je dotaknil in mi na tako otipljiv način pokazal mojo prihodnost.

Biti koristen v družini se mi danes zdi najlepša izpolnitev človeškega bivanja, ker imaš priložnost, da se lahko žrtvuješ v ljubezni. Res mi je ostalo več časa za družino.

Kaj pa vajina družina? Koliko otrok imata?

Oba: 28. marca 1975 se nama je rodila prva hčerka Elizabeta, čez dve leti hčerka Katja in čez šest let hčerka Marjetka. Dati otroku življenje in ga položiti v svet je najlepši trenutek v življenju moža in žene. Misliva, da so ljubezen, darovanje in žrtev največje skrivnosti vzgoje otrok. Kot starša sva se trudila, da so hčerke spoznale svoje lastno poslanstvo v krščanskem služenju bližnjim in Bogu, in sicer postati dobre žene in svoje poslanstvo darovati za dobrobit vseh. Vse so doštudirale, Betka je univerzitetni diplomirani ekonomist, Katja magistra farmacije, Marjetka pa univ. dipl. prof. biologije in kemije.

Danes so najine hčerke že poročene in imajo vsaka svojo družino. Z zeti Tomažem, Juretom in Danijelom, s šestimi vnukinjami Anamarijo, Barbaro, Nežo, Veroniko, Klaro, JUNIJ 2010

35

Katarino in vnukom Jakobom sva še dobila zraven deset otrok. Vse skupaj imava enako rada kot rodne otroke.

Nikoli nisva načrtovala prihodnosti svojih otrok, kje in kako si naj ustvarjajo svoja ognjišča. Vendar je po božji previdnosti tako naneslo, da so vse tri ostale na Kolenkovi

« DRAGA MOJA, VEM, DA TO NI RES KAR GOVORIŠ, VEM KAJ TE MUČI,VENDAR VEDI , DA TE IMAM RAD TAKŠNO KAKRŠNA SI , ZAUPAJVA V BOŽJO POMOČ IN VSE BO DOBRO. SAMO TEGA NE RECI, DA TE NAJ PUSTIM.«. domačiji in rojeva se sedmi rod potomcev.

Družine starejših hčerk živijo v svojih hišah, mlajša hčerka pa je s svojo družino pri naju. Nama in otrokom ni bilo tuje živeti v razširjenih družinah. Vsekakor pa zahteva tako življenje veliko potrpljenja drug z drugim, spoštovanja in razumevanja. Razmere jih kar potegnejo k solidarnosti in sodelovanju pri vsakodnevnih situacijah.

Kako danes gledata na vajino poroko – na zavezo (saj se spomnimo, da je zaveza daritev, žrtev, umiranje samemu sebi in življenje za tistega, s katerim stopam v zvezo), ki sta jo sklenila med seboj in Bogom? Se je vajin pogled na sam obred po vsem, kar sta slišala, kaj spremenil? Sta vesela, da sta se na tak način zavezala drug drugemu?

Oba: Ko po šestintridesetih letih gledava fotografije z najine poroke, priznava, da se takrat nisva v vsej polnosti zavedala, kaj je pomenil ta trenutek. Šele po srebrni poroki, ki sva jo obhajala na Svetih Višarjih, sva se v večji meri začela zavedati pomena zakramenta, ki sva ga podelila drug drugemu in najin odnos v polnosti odprla Jezusu Kristusu. Takrat je bil preroški trenutek, ko sva prebrala Božjo besedo in pred darovanjem prinesla na oltar pateno in kelih. Sedaj se še v polnosti zavedava, da sva si takrat na povsem nazoren način pokazala, da kot mož in žena odhajava v proces spremenjenja. V navezi jaz-ti-Gospod Jezus Kristus sva se vedno znova, dan za dnem, leto za letom spreminjala v užiten kruh drug za drugega. Življenje naju je izučilo, da egoistično in preračunljivo reševanje problemov na relaciji ti-jaz nikoli ne prinese dobrih rešitev.

Najina značaja sta bila na začetku najine poti zelo različna.

Edinosti, ki jo danes živiva, brez Kristusa ne bi mogla zgraditi.

Njegova milost je bila in je vedno z nama po molitvi, zakramentih, odpovedovanju samemu sebi, jemanju križev na svoja ramena in nesebični ljubezni. Kadar moliva dobiva razgled od zgoraj, z Božje perspektive. Oddaljiva se od samega sebe, najinega problema. Takrat vidiva vso situacijo z drugimi očmi in tako z zadevo lažje in bolje opraviva.

Vedno bolj sva prepričana, da naju je Bog poklical v zakonsko zvezo in da je najina zgodba del njegovega izvirnega načrta. Srečna in vesela sva, da naju ohranja v ljubezni in zvestobi drug drugemu in njemu. Čutiva, da sva potopljena v srce Kristusove skrivnosti.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI Kako živita vajino spolnost v vsakdanu? Kako vama to uspeva? S katerimi dilemami se srečujeta v spalnici?

Se zatečeta h Gospodu po pomoč?

Oba: Svojo spolnost živiva najinim letom in počutju primerno. Ko sva se poročila, sva bila v tem pogledu zelo nepoučena. Že prvo leto sem se obdarila s knjigo Ingrid Trobiš Z veseljem biti ženska. To je bil najin prvi pripomoček pri urejanju najinega intimnega življenja in

KOT STARŠA SVA SE TRUDILA, DA SVA HČERKAM POLEG MATERIALNIH DOBRIN ZA ŠTUDIJ, POSKUŠALA POSKRBETI, DA SO SPOZNALE SVOJE LASTNO POSLANSTVO V KRŠČANSKEM SLUŽENJU BLIŽNJIM IN BOGU, POSTATI DOBRE ŽENE IN SVOJE POSLANSTVO DAROVATI ZA DOBROBIT VSEH.. naravne metode merjenja temperature plodnih in neplodnih dni. Pri izražanju moške in ženske govorice telesa in priprave na združitev je bilo potrebno veliko pogovora, usklajevanja in razbijanja tabujev, kar ni bilo enostavno predvsem zaradi zaprtosti, zadržanosti in poželjivosti.

Kar nekaj stvari je bilo potrebno pribiti na križ. Ko sva se začela zatekati h Gospodu po pomoč, se je v najini spolni združitvi začela utelešati povsem druga oblika ljubezen, ki naju je in naju še bolj osrečuje.

NAJINA ZNAČAJA STA NA ZAČETKU NAJINE POTI BILA ZELO RAZLIČNA. EDINOSTI, KI JO DANES ŽIVIVA, BREZ KRISTUSA NE BI MOGLA ZGRADITI.

Kako o telesnosti govorita svojim otrokom? Kako jo predstavita majhnim otrokom, najstnikom, mladini, ki se pripravlja na skupno življenje? Kdo to predstavi: oče, mama, mama hčerki, oče sinu?

Dragica: To točko dnevnega reda je mož prepuščal meni.

Ti si ženska, ti se o tem pogovori z dekleti. Vsako obdobje je potrebovalo svoj pristop in razlago. Vzela sem si veliko časa za to, pa še vseeno mislim, da premalo. Pomembno

se mi zdi, da se v družini o tem starši odprto in temeljito pogovarjajo, da lahko otroci zaupajo staršem, starši pa otrokom. Kljub vsemu so dekleta z odgovornostjo sprejela posledice svojih odločitev. Moj poduk je bil namenjen tudi bodočim zetom.

Ko je prišel čas priprave otrok na skupno življenje, je bil moj prispevek še bolj poglobljeno molitveno življenje.

Povejta kaj o zakonski skupini, ki jo vodita. Kdaj se srečujete, kako potekajo srečanja, koliko članov ima, kdo je duhovni vodja, kako sta vidva oziroma celotna zakonska skupina vključeni oziroma pomagate v domači župniji?

Daniel: Ko smo pred leti v okviru tedna duhovnosti in kulture posvetili temo družini, sta nas s svojim predavanjem obogatila Vilma in Dani Siter. Župnik Ivan Krajnc je dal zeleno luč za ustanovitev zakonske skupine

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

36

JUNIJ 2010

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI znanje prenaša na najmlajše otroke pri svetopisemskih uricah.

Kaj bi na koncu sporočila našim bralcem?

in nas povabil k sodelovanju. V skupino smo vključeni štirje pari. Duhovni vodja je sedanji župnik gospod Štefan Grabar. Srečujemo se vsako tretjo nedeljo v mesecu.

PRI IZRAŽANJU MOŠKE IN ŽENSKE GOVORICE TELESA IN PRIPRAVE NA ZDRUŽITEV JE BILO POTREBNO VELIKO POGOVORA, USKLAJEVANJA IN RAZBIJANJA TABUJEV.

Dragici in Danielu se zahvaljujeva za pogovor. Hvala za topel sprejem in bogata spoznanja, ki sta nam jih razodela.

Vsako srečanje pa pripravi drugi par. Midva poskrbiva le za koordinacijo.

Vsi člani zakonske skupine smo vključeni v dejavno življenje župnije. Jože Duh je katehet in poučuje verouk, je voditelj misijonske skupine. Žena Helena je bralka beril, hčerki sodelujeta pri mladinski glasbeni skupini in sta animatorki, sin Aleš je ministrant. Štefan Hodnik pomaga pri »ofru« in opravlja mnoga druga tehnična dela okrog župnišča in cerkve, žena Erika je bralka beril. Bojan Ternar je predsednik cerkvenega pevskega zbora in skupaj z ženo Marijo aktivni pevec, sin Tadej in hčerka Lara sta aktivna pri skavtih, Lara pa še pri pevcih. Tudi člani najine družine so povezani s cerkvijo in domačo župnijo.

Katja je organistka in skupaj z možem Danijelom, ki obiskuje škofijsko orglarsko šolo, vodita starejši in mlajši pevski zbor. Marjetka je voditeljica skavtov, skupaj z možem Juretom sta aktivna tudi pri pevskem zboru, kjer pojeva tudi najstarejša hčerka Betka in jaz. Babica Dragica pa obiskuje četrti letnik teološke pastoralne šole in svoje JUNIJ 2010

Oba: Živimo v času, ki za prihodnost naših družin ni nič kaj obetaven.

Krščanskim zakoncem je težko plavati proti toku, če so sami.

Sodelovanje v zakonski skupini je gotovo najuspešnejša oblika izpopolnjevanja za odgovoren poklic starševstva in sobivanja s sozakoncem.

Biti mož in biti žena je najzahtevnejši poklic v življenju. Nikoli se ne bomo upokojili kot možje in žene, kot očetje ali matere. Dokler bomo živeli, nas bo ta poklic spremljal, zato je prav, da vanj vlagamo, da se za opravljanje odgovorne naloge sobivanja s sozakoncem in člani družine nenehno izpopolnjujemo v duhu božjega načela, ki pravi: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njegovi graditelji« (Ps 127,1), in da to prenašamo na mlade rodove.

Hvala, da nas v gibanju Družina in Življenje učite graditi odnose, za katere je vredno živeti.

Več nas bo, lažje bomo plavali proti toku časa.

37

Ko zvečer skupaj moliva za najine otroke, se spomniva vaju in vajinih uslišanih prošenj. Uživajta sadove in naj vajino družino še naprej spremlja Božji blagoslov.

Pogovor pripravila: Oton in Cvetka Bogdan  Zakonska skupina Črenšovci

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ROMARSKO POHODNIŠTVO

Z MARTINOM KRPANOM NA VRH

SVETE TROJICE

V soboto, 13. 3. 2010, se nas je štirideset romarjev zbralo v Pivki za odhod proti Sveti Trojici. Tokratno romanje je potekalo v krajih, kjer je pred 150 leti domoval slovenski književnik Fran Levstik. Kdo ne bi poznal zgodbe o Martinu Krpanu?

Zgodbo že, toda ko se je možak v neobičajni opravi – pravi pravcati Martin Krpan z Vrha pri Svet Trojici – pojavil z mesarico v rokah, s kijem čez rame, se otroške oči v hipu od navdušenja zaiskrijo in se starejšim na obraz zariše nostalgičen nasmeh, spomin na osnovnošolska leta. Menda se je junak ravno vračal z Dunaja, se v bližnji gostilni okrepčal, tam pustil na skrbi svojo izmučeno kobilico in slišal, da se odpravljamo proti njegovemu domu. Pa nas je poprosil, če ga lahko zapeljemo, da mu ne bo treba peš.

Malo ga je sicer skrbelo za kobilico, saj gostilničar dosti računa, slabo hrani – preživi pa vseeno. Tako smo se s Krpanom v družbi z avtomobili odpravili do izhodišča. Dan je bil lep in sonce je hitro tanjšalo snežno odejo, ki je kljubovala le v osojnih

stezicah pivških gozdov. Romanje je temeljilo na molitvi družinskega križevega pota – pivški župnik Marjan Škvarč je to lepo in globoko besedilo prevedel iz italijanščine in ga pripravil v obliki knjižice. Postaje nagovarjajo s težavami in preizkušnjami zakonskega in starševskega življenja in prav zato so besedila tega križevega pota tako zelo primerna za taka družinska romanja. Pot po občasno precej strmih stezicah so utirali izkušenejši domačini in drugi planinci, saj bi bila za otroško nogo polmetrska snežna odeja le prevelik zalogaj. Pod nogami je škrebljalo, pljuča je razvajal svež gozdni zrak, srca so napolnjevale molitve romarjev in tako smo – vsak s svojim »križem« – osvojili vrh Svete trojice in bili nagrajeni s prelepim razgledom Pivške kotline, Snežnika, Nanosa, Petelinjskega in Palškega presihajočega jezera.

Vrh je gol, le s travo obrasel. Podoben je velikanski seneni kopici ali lonici, zato so ljudje včasih tudi imenovali ta hrib Lonica. Odkar so sezidali na hribu romarsko cerkev sv. Trojice, gori

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

38

nihče več ni rekel drugače kot Sveta trojica. Visoka je 1106 m.

Kdaj so postavili na vrhu cerkev, ni znano, jo pa omenja že Valvasor v 17. stoletju. O tem priča tudi letnica 1672, ki je zapisana na enem izmed tamkajšnjih kamnov. Cerkev je spadala v slavensko župnijo, stala pa je nekoliko nižje od samega vrha.

Zidana je bila iz domačega kamna iz kamnoloma pod Osojnico, kamenje pa so na vrh vozili z voli. Bila je majhna in nizka, oltar pa je bil en sam. Na gori pri Sv. Trojici je bila znana božja pot, na katero so romali za praznik Svete Trojice. Zadnja maša pod staro streho je bila leta 1785. Kaplan Zabukovec

JUNIJ 2010

ROMARSKO POHODNIŠTVO navaja v knjigi Slavina (1910), da je cerkvena oblast ukinila shode zaradi mladostniškega razvrata na božji poti, cesar Jožef II. pa je dal ukiniti vse cerkve, ki niso rabile nedeljskemu bogoslužju. Trnjski cerkovnik je bil zadolžen, da je vsak konec tedna hodil v cerkev prižigat sveče. Ker pa se je tega dela naveličal, so sklenili cerkev uničiti. Poskusili so razdreti streho iz lesenih skodel, a ker je niso mogli razkopati, so jo po nasvetu domačega župnika zažgali.

Domnevno sta ogenj podtaknila domačina, ki sta kasneje zgorela v požaru v stanovanjski hiši v Kleniku, župnik pa je bil premeščen v Istro in je tam znorel. Oltar iz cerkve so prepeljali v cerkev v Slavini, del kamenja pa so porabili za gradnjo nove trnjske cerkve. Po osamosvojitvi Slovenije so se zopet začeli shodi s svetimi mašami, in sicer 2. maja na praznik dela in 3. nedeljo v septembru. Oblikoval se je odbor za obnovo svetišča. Prizadevni posamezniki so odstranili ruševine z objekta in njegove okolice. Lažji dostop do ruševin je omogočila tudi protipožarna preseka, ki je bila narejena na vrhu Svete trojice leta 2000. Z darovi vernikov in prostovoljnim delom mnogih posameznikov se je cerkev spravilo pod streho. 27. 9. 2009 je bila prvič po 224 letih sveta maša pod novo streho.

Maša je potekala v delno obnovljeni cerkvi – od burje oblikovani zameti v notranjosti, leseni hlodi vzdolž cerkve, namesto tlakov zemlja ... in kljub temu ali pa prav zaradi tega tisti občutek božjega, večnega, presežnega. Po preprosti in doživeti maši je gospod Jože Žužek, najbolj zaslužen za obnovitev cerkve Svete Trojice z Materjo Božjo na Sveti Trojici, vedoželjnim romarjem opisal obnovo cerkve.

Pot v dolino je bila, še posebej za otroke, doživetje zase.

Utrjena steza je bila spolzka, zato smo se na strmih delih bolj drsali kot hodili. Tudi tokrat, kot pravzaprav vedno na naših romarskih pohodih, domov odnašamo lepa doživetja, morda nova ali žlahtnejša prijateljstva, predvsem pa njegov blagoslov. Se vidimo na naslednjem romarskem pohodu Družine in Življenja!

Andreja in Marko Požar, Pivka, in Stantič Mitja, Komen P. S.: Andreji in Marku Požar se vsi romarji zahvaljujemo za organizacijo pohoda: od prisotnosti pravega Martina Krpana, g. Žužka kot poznavalca tega romarskega kraja, organizacije možnosti nakupa nove knjige obeh delov Martina Krpana do sponzorskih dobrot iz Pivke. Marko in Andreja sta se tudi dogovorila z g. župnikom Marjanom, ki mu gre velika zahvala, da je pripravil križev pot, ga vodil in daroval za nas in z nami sv. mašo. Bogu hvala najprej in tudi na koncu za lepo vreme in za vse prijazne in velikodušne primorske zakonce.

JUNIJ 2010

39

OSVAJALCI

GOLICE

 Belina na zeleni travi ni sneg – to so narcise

Ob dnevih, kot je bila prva junijska sobota, ko sva se odpravila na romarski pohod na Golico, se zavem, da je dobro zvečer misliti na jutro. Zakaj? Če ne drugega zaradi počitka, ki ga človek potrebuje, če želi premagati ovire in imeti dovolj moči za napore, ki so s premagovanjem ovir povezani.

Lahko rečem, da sva se dovolj zgodaj odpravila na pot, vendar je bila, kot je pri meni navada, noč kratka. V začetku sva se vozila v tišini, saj nekako nisva našla pravih besed, s katerimi bi drug drugemu povedala, kaj kdo čuti, kaj nosi v sebi, kakšna so najina pričakovanja in hrepenenja … Spominjam se, da so mi po glavi rojile razne misli. Premišljeval sem o prijatelju, čigar oče je zbolel za rakom in o prijateljici, ki se bori z istim nasprotnikom, o mladi mamici, ki je pravkar rodila in ne ve, če bo s sinčkom vse dobro … Kljub stiski, ki je v takih primerih ne moremo popisati z besedami, mi je bilo nekako toplo pri srcu, saj sem vedel, da je v obeh primerih vera v Božje usmiljenje in ljubezen velika in da smo med seboj povezani v močno verigo molitve. Ker sem prejšnji večer prebiral nek članek o neobnovljivih virih in napovedi o tem, kaj se nam bo (človeštvu) zgodilo, če bomo tako mačehovsko ravnali z naravnimi viri (nafta, voda, obdelovalna zemlja …), s kakšnimi težavami se bomo morali soočiti, sem nekaj teh misli podelil z Vilmo. Ob pogledu na prebujajoče se sončno jutro in na meglice, ki so tu in tam preprečevale sončnim žarkom vstop v doline, sva se Bogu zahvalila, da smemo še vedno uživati njegove lepote, da se smemo prevažati iz kraja v kraj, da smo siti in živimo v miru ... »Kako dolgo nam bo vse to še darovano?« sva se spraševala.

Najin pogovor se je prelil v molitev in Božja beseda, ki sva jo prebrala, naju je znova z vso močjo nagovorila: »Rotim te pri Bogu in Kristusu Jezusu … oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah … Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko učiteljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke« (2 Tim 4,1–4). Bila sva si edina, da je čas, ki ga je Pavel napovedoval, že nastopil, da danes mnogi »ne prenesejo več zdravega nauka« in »ušesa obračajo proč od resnice – zabredli so v bajke«. Torej smo mi, ki poznamo Resnico (vemo namreč, da je Jezus edina Pot, Resnica in Življenje; Jn 14,6), še DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ROMARSKO POHODNIŠTVO toliko bolj poklicani, da »oznanjujemo besedo ter vztrajamo v ugodnih in neugodnih okoliščinah«.

Ustavila sva se na bencinski črpalki, kjer so bili parkirani tovornjaki z lepimi novimi avtomobili. Spraševala sva se, kdo bo kupil te nove avtomobile: pozna Resnico ali ušesa obrača proč od nje, mu je kdo že »oznanil besedo«, pozna evangelij?

Planina pod Golico nas je pričakal gospod France Urbanija, duhovni pomočnik jeseniškega župnika, ki zase pravi, da gre na Triglav »kadar more in še kdaj vmes«. Sveta maša, ki sta jo za nas darovala duhovnika iz Prekmurja, je bila vrhunec dneva, saj smo se imeli vsi Bogu za kaj zahvaliti.

Ko smo se poslavljali, smo vedeli, da smo se za ta dan prav  Romarji – pohodniki so iz Prekmurja priromali z avtobusom odločili. V sebi smo čutili mir in veselje, naša srca so bila polna hvaležnosti Bogu za čudovito stvarstvo, predvsem pa za nova spoznanja in nove vezi prijateljstva, ki so se ta dan med nami še bolj okrepile.

Dani

Encijan – razkošje Božjega stvarstva 

V tem duhu sva prispela na Gorenjsko, kjer so naju v jutranjem soncu kipeče pozdravljale Karavanke in Alpe z očakom Triglavom na čelu. Po telefonu sem poklical prijatelja v upanju, da bo tudi on utegnil priti na romarski pohod, pa je imel žal drugačne načrte.

V vasi Planina pod Golico, kjer smo se zbrali, je bilo živahno in kmalu mi je postalo jasno, da ta dan ne bomo edini »osvajalci Golice«. Razveselil sem se znanih obrazov. Kako prijetno mi je bilo pri srcu in čutil sem hvaležnost za vsakogar, ki je vabilo na romarski pohod dal na svoj urnik. Priznam, da sem pogrešal »stalne romarje – pohodnike«, vendar vem, da so imeli objektivne razloge za svojo odsotnost.

Krenili smo navkreber. Najprej po ravnem delu – pot je bila lahka. Potem pa smo se začenjali vzpenjati … Tale Golica me je presenetila! Kar ni in ni hotelo biti kraja vzpenjanja. Po dobrih dveh urah smo kljub vsem naporom le prišli do koče, kjer je bilo kot v raju. Toplo sonce, krasen razgled – zadoščenje za vse napore na poti … Korajžni so šli na vrh Golice, manj korajžni pa smo ostali pri koči in uživali …

Pot v dolino je bila lepa. Občudovali smo z narcisami odeta pobočja, bistri potoček in mogočna drevesa … V vasi DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

 Blagodejni počitek

IZLET (ROMARSKI POHOD) ZAKONSKIH SKUPIN 5. 6. 2010, 22.15: Za nami je še en prečudovit dan, ko se je telo prijetno utrudilo, oči nagledale Božjega stvarstva, srce napolnilo s pristnimi odnosi ... S kotičkom očesa zrem proti postelji in moja volja se bori z mojimi željami … Pa saj je Dani rekel, da lahko pošljemo prispevek do jutri zvečer. Torej je zmagala želja po počitku.  Skupinska pri koči

40

JUNIJ 2010

ROMARSKO POHODNIŠTVO

6. 6. 2010, 21. 40: Pa naj vam danes razkrijem, kar še vedno napolnjuje moje misli in srce. Za zaključek naših druženj smo se zakonske skupine iz Prekmurja (Kuzma, Beltinci, Dobrovnik) odločile za skupen izlet na Golico, kamor je bil organiziran romarski pohod DiŽ-a. Zbralo se nas je za cel avtobus in tako smo začeli našo pot ob petih zjutraj iz Beltincev. Z nami sta potovala tudi župnik Ivan iz Kuzme ter beltinski kaplan Marjan. Že na avtobusu smo vedeli, da nas čaka čudoviti dan, saj nas je pozdravila nebeška zarja, kar je bilo pravi balzam za dušo po dolgem deževnem obdobju. Pot je hitro minila, čeprav smo prevozili skoraj celo Slovenijo. Ob devetih smo se pridružili ostali druščini, ki nas je že čakala na Planini pod Golico. Na začetku me je rahlo zaskrbelo, ko mi je štiri letni sin Gal dejal, da ne more več hoditi, pa smo komaj dobro začeli. Nekaj spodbudnih besed in malo pomoči, pa so tudi otroci dobili zagon. Vsak je ubral svoj tempo. Mi z majhnimi otroki smo ostali na repu. Vzponi niso bili mačji kašelj, a dobro da tega nismo vedeli. Pomagali smo si s pesmimi, dobro voljo in prijateljsko pomočjo. Še kaplan je okusil, kaj pomeni biti oče, saj je velik del poti premagal z Viktorijo na svojem hrbtu. Kljub naporom in neprestanemu Erikovemu spraševanju, če je še daleč, nas je napolnjevala dobra volja. Vsak nov korak nam je razgrnil čudovitost božjega stvarstva in mogočnost našega Boga. Ko pa smo prišli iz

gozda na jaso polno narcis, je bilo, kot da smo se dotaknili nebes. Ves trud je bil poplačan. Prijeten vonj, ki si ga lahko zaznal v zraku, se je mešal s čudovito modrino neba in Triglav s pobeljeno glavo si skoraj lahko prijel z dlanjo. Stvarnik, kako čudovit moraš biti še le ti, če ustvarjaš vse to? Vendar lepot ni bilo še konec. Nekateri bolj pri močeh smo pustili nahrbtnike pri koči in se podali čisto na vrh Golice, ki je na višini 1835 metrov. Tam pa se razprostira pogled na del Avstrije ob reki Dravi na eni strani ter prelepimi Alpami, kjer kraljuje Triglav, na drugi strani. Ko bi lahko ustavil čas in se naužil miru, tišine in svežine! Po spustu k ostali druščini, ki je dremuckala na toplem soncu ob koči, smo naredili eno sliko in odšli v dolino. Pot v dolino je bila še lepša. V dolini, kjer se je naša pot začela, se je tudi končala s sveto mašo, ki sta jo darovala naša duhovna voditelja. V nagovoru je g. kaplan povzel bistvo dogodivščine.

Vsi zazrti v isto smer in s skupnim ciljem lahko premagamo vse ovite.

Vsak napor se splača, saj se preko teh krepi naše telo, napolni duša in poglobijo se vezi med člani družine ter prijatelji. Vse to se je zgodilo tudi nam. V prijetnem vzdušju in z lepimi spomini smo prispeli domov. In kaj naj rečem drugega, kakor hvala Bogu in vsem, ki ste planinarili z nami. Še kdaj.

S kotičkom očesa zrem proti postelji in moja obljuba je izpolnjena.

JUNIJ 2010

Bojan in Sandra Vereš

41

RANA URA ZLATA URA Star rek pravi: »Rana ura zlata ura!« Ko nas je zjutraj ob 4.00 budilka prisilila, da smo vstali s tople postelje, se tega morda še nismo zavedali. Odpravili smo se proti Beltincem, kjer nas je že čakal avtobus. Na začetku vožnje proti Gorenjski smo pod vodstvom gospoda župnika iz Kuzme in kaplana iz Beltincev zmolili za varno vožnjo in prosili za blagoslov dneva, ki se je – in z njim tudi mi – prebujal. Po nekaj urah smo se pripeljali pod vznožje gorenjskega bisera – Golice. Tam sta nas že čakala Vilma in Dani.

Vsi smo si bili edini, da nas je zahtevnost poti kar malce presenetila, vendar pa smo ob medsebojnem bodrenju vsi prišli na cilj – do koče na Golici. Čudovito vreme nam je omogočilo prelep razgled na okoliške gore. Še posebej se nam je nasmihal naš Triglav in nikomur izmed nas ni bilo žal truda in napora, ki ga je moral vložiti, da je prispel na cilj. Nekateri med nami so se povzpeli še na vrh Golice, kar je pomenilo še dodatnih tričetrt ure hoje, drugi pa smo kar pri koči posedli po zelenicah, med seboj kramljali in uživali ob razgledu na čudovito stvarstvo. Pot v dolino je ob sproščenem kramljanju hitro minila.

Sledila je krasna sv. maša, ki sta jo darovala župnik in kaplan. Po skupinskem slikanju smo se odpravili nazaj proti Prekmurju, vendar smo

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ROMARSKO POHODNIŠTVO med potjo pozdravili še našo Marijo Pomagaj na Brezjah. Če se vrnem na začetek, vem, da v začetku omenjeni rek še vedno velja, saj je meni in moji družini ta »rana ura« prinesla dan, ki je vreden veliko več kot zlato, dan, ki smo ga preživeli skupaj kot družina, dan s prijatelji, ki se trudijo z Božjo pomočjo dati družini mesto, ki ji gre. Bogu sem hvaležen za vsa ta lepa doživetja in zelo si želim, da bi bilo takih blagoslovljenih dni še več.

Simon, Mihaela, Luka in Žiga

»Lep je božji svet, krasen je razgled, vse je krog in krog delo Božjih rok.«

Besede te lepe slavilne pesmi so mi odzvanjale v glavi, ko smo se po končanem romarskem pohodu na Golico vračali proti domu.

Modrina neba, belina narcis in zelena pobočja ... Z besedami ne morem opisati vseh lepot, ki smo jih bili deležni na ta – od Gospoda za nas pripravljen – dan. Čeprav je bila pot za nekatere med nami kar zahtevna, smo bili, ko smo prispeli do koče, poplačani za ves trud.

Od utrujenosti smo v objemu sonca poležali na klopicah, se okrepčali, pogovarjali ter se razgledovali po čudoviti pokrajini.

Ob dejstvu, da se je romarskega pohoda udeležil skoraj cel avtobus Prekmurcev, smo bili moj mož, sin in jaz veseli, da smo lahko »zastopali barve« Gorenjske. Pri maši v lepi cerkvici na Planini pod Golico smo bili vsi kot ena velika družina. Pozdravil nas je tudi »triglavski župnik« Urbanija, ki je tu duhovni pomočnik.

Zahvaljujeva se organizatorjem za lep romarski pohod in Bogu za čudovit dan.

Mojca in Janez Močnik

napovednik

Dvodnevni romarski pohod na Stol v petek in soboto, 23. in 24. julija 2010 V petek popoldne se bomo pripeljali do Valvasorjevega doma. V njegovi bližini bomo imeli v naravi sv. mašo ob 18. uri zvečer (močno upamo, da bo duhovnik lahko šel z nami).

V tem domu bomo tudi prenočili in se v soboto zjutraj zgodaj – ob 6. uri najkasneje – odpravili proti Stolu. To pa zato, da nam vsaj za vzpon ne bo preveč vroče. Hodili bomo v skladu z našimi zmožnostmi, se na vrhu odpočili in imeli kosilo iz nahrbtnikov ali pa tudi v Prešernovi koči, če bo kdo želel. Nato se bomo v miru vrnili v dolino do naših avtomobilov.

Tudi sobotni zajtrk na poti bo iz nahrbtnikov.

V Valvasorjevi koči moramo predhodno najaviti število nočitev, zato prosimo, da sporočite na telefonsko številko 041 616 534 (Marija Halas), koliko bi vas prespalo v petek, in sicer vsaj do ponedeljka, 19. julija.

Sama pot je opisana spodaj. Čeprav je opis z interneta, lahko po preizkusu rečemo, da kar drži. Za prav majhne otroke pot ni primerna, sicer pa sami najbolj veste, kakšni hodci so vaši otroci (ali pa vi ali pa mi).

Dostop do izhodišča:Z avtoceste Ljubljana–Jesenice se usmerimo na izvoz Vrba in cesti naprej sledimo v smeri Jesenic. Že kmalu pa se bo desno odcepila cesta v vas Žirovnica.

Usmerimo se na to cesto in ji nato sledimo skozi vas, za katero se za krajši čas strmeje vzpne in nas nato na mestu, kjer se asfalt konča, pripelje na križišče. Nadaljujemo levo v smeri Valvasorjevega doma in Potoške planine (naravnost Završnica).

Razmeroma dobro vzdrževana cesta nas nato pripelje do križišča, kjer nadaljujemo levo v smeri Potoške planine in Valvasorjevega doma. V naslednjem križišču pa se usmerimo na desno zgornjo cesto v smeri Valvasorjevega doma (levo Potoška planina). Tej cesti, ki nato postane nekoliko slabša, sledimo do parkirišča v bližini Valvasorjevega doma.

Opis poti:Od Valvasorjevega doma nadaljujemo desno v smeri Stola.

Pot nas sprva vodi skozi gozd in se le rahlo vzpenja proti vzhodu.

Po 15 minutah lahkotne hoje nas

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

42

pot pripelje iz gozda na Žirovniško planino, kjer je razpotje.

Nadaljujemo po desni spodnji poti v smeri »Stol – Zabreška pot« (levo Stol – Žirovniška pot). Pot gre za planino v gozd in nato z nekaj rahlimi vzponi in spusti preči pobočje Stola. Po približno 40 minutah hoje od izhodišča nas pot pripelje na naslednje razpotje, kjer nadaljujemo levo navzgor (desno navzdol Zabreška planina). Pot naprej se začne strmeje vzpenjati in nas po 20 minutah nadaljnje hoje pripelje na opuščeno staro planino, kjer opazimo propadajoč bivak.

Pot gre nato ponovno v gozd, ki pa iz koraka v korak postaja redkejši.

Višje razmeroma strma pot preide iz gozda na pobočja, poraščena z rušjem. Vse bolj razgledna pot nato zavije nekoliko v desno in nas hitro pripelje do Finžgarjeve skale. Pot, s katere se nam odpirajo razgledi na Gorenjsko in osrednje Karavanke, nas nato pripelje na neizrazit stranski greben Stola, kjer le ta zavije levo in se nato vzpne po vršnem pobočju Malega Stola. Tu že lepo vidimo Prešernovo kočo, katero dosežemo brez večjih težav.

Od koče nadaljujemo desno v smeri Stola po poti, ki nas po krajšem vzponu pripelje na vrh Malega Stola (2198 m).

V nadaljevanju se pot spusti na neizrazito sedelce med obema Stoloma, kjer je naslednje razpotje.

Nadaljujemo naravnost (desno Zelenica in Završnica) po poti, ki se strmeje vzpne in nas po nadaljnjih 10 minutah vzpona pripelje na najvišji vrh Karavank.

Valvasorjev dom–Žirovniška planina 15 minut, Žirovniška planina–Stara planina 45 minut, Stara planina– Prešernova koča 2 uri, Prešernova koča–Stol 20 minut.

Ob poti: Žirovniška planina (1200 m), Stara planina (1450 m), Prešernova koča na Stolu (2174 m), Mali Stol (2198 m)

JUNIJ 2010

Romarsko pohodniška druščina

DAR ŽIVLJENJA Dokler nam Bog podarja novo življenje, vemo, da nas ni zapustil.

Kako močna in resnična je ta trditev! Kako velika je Očetova dobrota do nas!

Dragi nebeški Oče! Zahvaljujemo se ti za tvojo neizrekljivo ljubezen, s katero nas ljubiš.

Zahvaljujemo se ti za nova življenja, ki nam jih podarjaš. Zahvaljujemo se ti za mamice in očete, ki so se odločili in se odločajo za veliko in odgovorno poslanstvo – starševstvo.

Zanje te prosimo, Oče, da bi hoteli, zmogli in znali vsak trenutek sprejemati ta čudoviti čudež – otroka – iz tvojih rok in bi ti bili hvaležni, da si jih izbral. Blagoslovi jih po priprošnji Jezusove in naše matere Marije in naj bodo tudi njihove oči, ko bodo gledali svoje otroke, venomer uprte vate. Predvsem pa te prosimo, dobri Oče, da bi medsebojna ljubezen očetov in mater rasla, da bi se otrok (in z njim vsi njihovi otroci) počutil varnega v objemu njune ljubezni.

MARIJA BERČAN V petek, 4. 6. 2010, sem s svojim prihodom prinesla blagoslov in mir temu svetu, predvsem pa svojim najbližjim. Sedaj imamo štiriperesno deteljico, ki razveseljuje vse po vrsti. Hvala za vso podporo, dragi prijatelji, saj smo vseskozi čutili Božje varstvo.

Veseli Berčančki treh generacij Na sliki: Rebeka, Lucija, Jakob in Marija v rokah in objemu srečne Erne in Toneta (babice in dedka).

Naši glavni urednici Petri iskreno čestitamo za rojstvo male Marije in se Bogu zahvaljujemo za njeno predanost materinstvu in delu za naše glasilo.

Draga Petra! Želimo ti veliko veselja, zdravja, dobre volje in Božjega blagoslova v krogu tvojih najdražjih, obenem pa upamo, da se nam boš pri pripravi naslednje številke spet pridružila.

Sooblikovalci glasila DiŽ

JUNIJ 2010

43

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA EMA DAOLIO V družino Daolio je 14. 5. 2010 prijokala še Ema. Bogu smo hvaležni zanjo mama Andreja in oče Sergij ter bratje Vid, Matija, Jurij in Urban ter sestre Julija, Lucija in Hana.

NEŽA RESMAN Letošnji velikonočni čas je bil v naši družini še posebno vesel. Na sončno pomladno jutro 7. aprila 2010 je na svet prijokala naša rdečelaska Neža. Hvaležni za dar življenja pojemo veselo alelujo!

Bratec Jan, mamica Ana in očka Simon

JAKOB ŠIFRER Jakob Šifrer se je rodil 19. 04. 2010. Bratca Bor in Matija sta ga z radovednostjo še isti dan prišla pogledat v porodnišnico. 6. junija pa smo našega Jakoba krstili v župniji Kranj Zlato polje.

JULIJAN GOLOB Lep pozdrav! Moje ime je Julijan in sem prav poseben fant. Na svet sem prišel 16. maja in od takrat naprej razveseljujem svojega očka in mamico, babici, dedka, tete in strica. Po nekaj tednih, preživetih v bolnišnici, sem zdaj končno doma in pripravljen na celodnevne in celonočne akcije.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

44

JUNIJ 2010

DAR ŽIVLJENJA

IZA LEBAR Sem Iza Lebar. S svojim prihodom na svet 9. 6. 2010 sem razveselila mamico Melito, atija Štefana in bratca Maia. Bratec Mai me ima zelo rad in je mamici in atiju pomagal pripraviti vse potrebno za moj prihod. Z velikim veseljem pa so se na moje rojstvo odzvali dedek, babici in vsi moji sorodniki. Naj vam zaupam, da sva s teto rojeni na isti dan in ni še nikoli bila obdarjena s tako lepim darilom. Svoje življenje izročam v Božje varstvo in vas vse lepo pozdravljam.

LOVRO ŠIMNIC Ime mi je Lovro Šimnic. Ker sta mami in oči zelo potrpežljiva, sta me najbolj težko pričakovala brata Matevž in Jakob. Konec aprila sem požegnal naš dom, sedaj pa že opazujem prve kresnice na našem vrtu. Takole pa izgledam, ko mi nagaja trebušček in me premaga spanec.

Družina Šimnic z Jesenic.

DAVID ŠČAVNIČAR Najinemu sončku je ime David.

Na svet je prijokal 20. marca in naju s tem neznansko osrečil. Za dar življenja sva hvaležna Bogu in Materi Mariji.

Mama Laura in ata Andrej.

DANIEL PURGER Naš Daniel se je rodil 17. 4. 2010 ob 20.30 in je tehtal 3,6 kg. Zelo lepo raste in se krepi. Vse dobro!

Simon, Mojca in Daniel JUNIJ 2010

45

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Majhen fantek s strahom stopi na tehtnico. Reče: »Pa saj to sploh ne boli. Le zakaj mama vedno zakriči, ko stopi nanjo?«

Voznik osebnega avtomobila vozi proti prehodu za pešce, ko nenadoma s strani zasliši glas: »Počakaj!« Res zmanjša hitrost, pred avto pa stopi nepreviden, zamišljen pešec Če voznik ne bi upošteval glasu, bi pešca podrl. Malo naprej, že zunaj naselja, voznik poveča hitrost, ko spet zasliši glas: »Zmanjšaj!« Uboga in zagleda na cestišču najprej žogo, za njo pa še otroka, ki jo je skušal ujeti. Ko se zbere in odpelje naprej, pa le vpraša nenavadnega nevidnega gosta: »Kdo si ti?« – »Tvoj angel varuh!« – »A tako,« reče voznik, »kje si pa bil, ko sem se ženil?«

Obrtnik se znajde pred nebeškimi vrati.

Ko mu jih sveti Peter odpre, se začne obrtnik pritoževati: »Zakaj sem moral umreti tako mlad? Saj jih imam komaj triintrideset!« Sveti Peter pogleda v register in odgovori: »Mislili smo, daje tvoj čas že napočil. Glede na ure, ki si jih zaračunal strankam, si star sto let!«

Župnik reče možakarju: »To je pa lepo, da spet prihajate v cerkev. Ali je morda zaradi mojih pridig?« Mož odgovori: »Ne, zaradi ženinih!«

Pastir s planine je prišel k spovedi. Župnik ga sprašuje: »Ali si pazil na cerkvene zapovedi?« Odgovori: »Nisem« – »Ali si pazil na božje zapovedi?« Zopet isti odgovor. Župnik: »Nesrečnež, ali sploh na nič ne paziš?« - »O ja, na krave, gospod župnik!«

»Mami, pred vrati pa dva stojita in pojeta.« – »Na, Janezek, tukaj imaš dva evra, pa jima daj!« – »Kateremu, mami? Eden je naš očka!«

Paradoks: V čem je bistvo zakonske zveze? Bistvo zakonske zveze je, da mož in žena s skupnimi močmi rešujeta skupne težave, ki jih ne bi bilo, če ne bi bila skupaj!

Trgovski potnik na vratih sprašuje: »Gospa, ali bi kupili spalno vrečo?« – »Ne, hvala. Z eno sem se že poročila!« Razlika: Kakšna je razlika med ženo in teroristom? S teroristom se lahko pogajaš.

Rešilec: – Ali je tam reševalna postaja? – Da. – Prosim, povejte, ali je človek, ki ob šestih zjutraj na ves glas navije trobento in spravi vse pokonci, duševno zdrav?

– Ne, ni. – Potem pa pošljite rešilca. – Na kateri naslov pa? – V vojašnico.

Telefon: Ali veš kakšna je razlika med telefonom in ženo? ¬– Ne, kakšna?

- V telefon vržeš kovanec in govoriš ... Ženi pa daš celo plačo pa še tiho moraš biti.

Babica se je pri frizerju ostrigla. Ko pride domov, se Janezek začudi: "Sedaj pa sploh ne izgledaš več kot stara gospa!" Babica ga vesela vpraša: "Kako pa?" "Kot star gospod!"

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

46

JUNIJ 2010

Ali veš zakaj se poročni prstan nosi na četrtem prstu – prstancu?

Legenda to pojasnjuje lepo in dokazljivo ...

Palca predstavljata starše.

Kazalca predstavljata tvoje brate in sestre (tudi prijatelje).

Sredinca predstavljata tebe samega.

Prstanca predstavljata tebe in partnerja.

Mezinca predstavljata otroke.

Sedaj skleni roki z dlanjo ob dlani, nato pa sredinca upogni tako, kot kaže slika:

Poskušaj razdvojiti palca (starši). Mirno ju lahko razdvojiš, saj s starši ne živiš večno Ponovno ju združi.

Poskušaj razdvojiti kazalca (brate, sestre in prijatelje). Lahko ju razpreš, saj vsi odidemo in imamo vsak svoje življenjske poti. Ponovno ju združi.

Poskušaj razdvojiti mezinca (tvoji otroci). Lahko ju razpreš, saj otroci rastejo in potem gredo svojo pot. Ponovno ju združi.

No, sedaj na koncu poskušaj razdvojiti prstance (tebe in partnerja). Presenečeno ugotoviš, da tega ne moreš storiti, saj sta partnerja vezana do zadnjega dne življenja.

Prav zaradi tega se poročni prstan nosi na tem prstu ...

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: glasilo.diz@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: glasilo.diz@gmail.com, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta:alenka. zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko. brumec@siol.net),Sabina Majcen (Biti tašča/tast, e-pošta:sabina.majcen@simbio.si), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta:cvetka.bogdan@gmail.com), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (igor.slavnik@gmail.com). Fotografije za to številko so prispevali: Klemen Lajevec, zakonca Zadravec, zakonca Pavlakovič, Marija Halas, Igor Podgajski, Dejan Baša, Marjan Bratina, družina Kolenko, družina Stantič in Dani Siter.

Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB, d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št.

00 1-901, namen: prostovoljni dar. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-02102009.

Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2010 Št. Dogodek

Informacije in prijave:

POZOR: Duhovni teden za družine,

09.-16. julij 2010, od petka do petka v VERŽEJU ODPADE!!!

Andreja in Janko Brumec: gsm: 070/863 693; e-pošta: janko.brumec@siol.net

Dvodnevni romarski pohod na Stol, petek in sobota, 23. in 24. julija 2010, zbiranje v petek med 17. in 18. uro pri Valvasorjevem domu

Do ponedeljka 19. 7. sporočite na tel. št.: 041/616 534 (Marija Halas) vašo prisotnost v primeru nočitve v Valvasorjevem domu

3

Duhovni teden za družine,

Andreja in Janko Brumec: gsm: 070/863 693; e-pošta: janko.brumec@siol.net

4

Enodnevno srečanje družin,

5

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 10.–12. september 2010, Lovran.

1 2

TERMIN JE ODPOVEDAN!

06.-13. avgust 2010; Od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE

4. september 2010, Ljubljana, Šentvid, Zavod svetega Stanislava

Regijska srečanja za voditeljske pare,

Tomaž Kržišnik: gsm: 041/550189; e-pošta: tomaz@diz.si Lojze Kokalj: gsm: 041/826577; e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si

Zaključena skupina

september 2009; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji: CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

Dani Siter: tel.: 07/490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: dani@diz.si

7

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare,

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si Prosim, kličite po 17.00 uri!

8

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare,

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest.arnes.si Prosim, kličite po 17.00 uri!

9

Temeljni vikend seminar za zakonske pare,

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07/4921674; gsm: 041/684320; e-pošta: boom@siol.net

6

15.-17. oktober 2010, Crikvenica, Life Center

22.-24. oktober 2010, Crikvenica, Life Center

05.-07. november 2010, ANKARAN, Debeli rtič

Sredi maja je bil na Švedskem 1. NORDIJSKI KONGRES DRUŽIN. Nagovoril nas je simbol kongresa – družina s tremi otroki.