Glasilo_DiZ-3-2010a

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo - veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa.

Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Glasilo, Letnik 9, št. 3, september 2010, ISSN 1855-2110

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.

Jn 1,1–5

Kdo je Jezus zame?

Jezus je Beseda, ki se je učlovečila.

Jezus je Kruh življenja.

Jezus je Žrtev, ki se je za naše grehe darovala na križu.

Jezus je Daritev, darovana pri sveti maši za grehe sveta in za moje grehe.

Jezus je Beseda, ki jo moramo izgovoriti.

Jezus je Resnica, ki jo moramo povedati.

Jezus je Pot, po kateri moramo hoditi.

Jezus je Luč, ki jo moramo prižgati.

Jezus je Življenje, ki ga moramo živeti.

Jezus je Ljubezen, ki jo moramo ljubiti.

Jezus je Veselje, ki ga moramo deliti.

Jezus je Daritev, ki jo moramo darovati.

Jezus je Mir, ki ga moramo podariti.

Jezus je Kruh življenja, ki ga moramo jesti.

Jezus je Lačni, ki ga moramo nahraniti.

Jezus je Žejni, ki ga moramo napojiti.

Jezus je Goli, ki ga moramo obleči.

Jezus je Brezdomec, ki ga moramo sprejeti.

Jezus je Bolnik, ki ga moramo pozdraviti.

Jezus je Osamljenec, ki ga moramo ljubiti.

Jezus je Nezaželeni, ki ga moramo želeti.

Jezus je Gobavec, ki mu moramo umiti rane.

Jezus je Berač, ki se mu moramo nasmehniti.

Jezus je Pijanec, ki ga moramo poslušati.

Jezus je Prizadeti, ki ga moramo zaščititi.

Jezus je Ostareli, ki mu moramo postreči.

kazalo

Slika na naslovnici: foto: Katarina Podgajski

Zame – je Jezus moj Bog. Jezus je moj ženin.

Jezus je moje življenje.

Jezus je moja edina ljubezen.

Jezus je moje vse v vsem.

Jezus je vse, kar imam. Amen.

UVODNIK NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA DELOVANJE DRUŠTVA Veržej 2010 ESD v Šentvidu nad Ljubljano Vikend seminarji – Lovran PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA IZ TEME K LUČI Biti kristjan Iz teme v svetlobo Ljubljen od Boga Skozi tvoje – moje – najine oči NAŠ POGOVOR: Misijonar Danilo Lisjak ODGOVORNO STARŠEVSTVO: Poletni dan BITI TAŠČA/TAST: Oh, te tašče 3 GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI Sveto pismo me uči, kdo sem Svetopisemski maraton Sedem privilegijev branja Svetega pisma KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA DUHOVNA POBUDA: Hvaležna sem Bogu za Kristusov križ PRIPOROČAMO V BRANJE IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI: Sabina in Stanč Majcen ROMARSKO POHODNIŠTVO DAR ŽIVLJENJA MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

mati Terezija

3 4 5 5 12 14 16 18 18 19 20 21 22 26 27 28 28 29 30 31 33 34 35 40 43 44 46

UVODNIK

»BOG JE LUČ IN V NJEM NI NOBENE TEME« (1 Jn 1,5b) Počitnice so torej za nami. Pričel se je september in z njim nove šolske ter delovne obveznosti, ki so v marsikatero družino vnesle nekaj povsem novega.

Za mnoge se je pričelo tekanje od ene obveznosti do druge in vse prevečkrat ob tem trpijo prav naši najdražji in naši medsebojni odnosi. V tem hitenju se mi večkrat zdi, da postane sredi dneva tako, kot da bi nam nekdo ugasnil luč. In znajdemo se v temi in brcamo vsak v svojo smer in se počasi, potiho odtujujemo.

Kako težka je nato pot nazaj k luči, k Luči, v kateri ni nobene teme in ki nam prinaša rešitev! Ja, to vsi vemo, a kako presneto težko je v vsakdanjiku, v konkretni situaciji presekati to nit, ki nas vleče stran od te luči. Tema tokratnega glasila je prav slednje: iz teme k luči, k Luči, ki nam prinaša upanje, ki nas edina osvobaja, da v tem svetu sploh lahko normalno delujemo. Prav lepo je prebirati tokratna pričevanja, iz katerih kar sijeta dobrota in usmiljenje našega Gospoda, ki preko nas dela čudeže. Dobro je, da o teh čudežih in Gospodovem delovanju spregovorimo, da tako oznanjamo njegovo slavo in prinašamo upanje temu razbolelemu svetu. »Bodi pogumen!« (Tob 8,21) je bilo geslo letošnjih družinskih počitnic v Veržeju. Ja, prav s pogumom moramo začeti novo šolsko leto, s pogumom stopiti nazaj v razkrhan odnos, se s pogumom zazreti v oči prav tistemu, ki me je prizadel. Verjamem, da boste ob prebiranju vtisov letošnjih udeležencev začutili, kako pomembno je, da se opogumljamo skupaj, v skupnosti, kot ena velika družina. In kako lepo je biti v družbi enako

SEPTEMBER 2010

3

mislečih ljudi, da vsaj malo izgubimo občutek drugačnosti, ki nam jo riše ta svet. Prav zaradi nesprejetosti se nas zlahka polasti želja po begu, da bi se iz vsakdanjih obveznosti kar malo vrnili v »Veržej« (sinonim za nekaj lepega). Prav o različnih oblikah bega nam je preko zgodbe o Jonu spregovoril g. nadškof Turnšek na enodnevnem srečanju družin v Šentvidu nad Ljubljano. Kamorkoli že na tem svetu zbežimo, vedno nas najde on, ki je kakor neugasljiva lučka. O prinašanju Luči afriškim ljudem nam je spregovoril misijonar Danilo Lisjak, ki je z veselim oznanilom Kristusovega trpljenja in odrešenja povrnil upanje in dal smisel bivanju v revščini in bedi. Njegov vzpodbudne besede naj bodo nam vsem v pogum.

Da se radi med seboj opogumljamo, kaže dejstvo, da so to jesen že vsi termini za nadaljevalni vikend seminar polni. A priložnost za srečanje bo tudi na jesenskih regijskih srečanjih in naših romarskih pohodih, kjer se lahko ob lepotah našega stvarstva pogovarjamo o čisto vsakdanjih vzponih in padcih. Priložnost za srečevanje imamo tudi v naših zakonskih skupinah, v katerih se bomo začeli v teh jesenskih dneh ponovno srečevati.

Naj vabilo k prebiranju te številke glasila zaključim z mislijo matere Terezije, katere 100-letnico rojstva smo pred kratkim obhajali. Ta pravi: »Če bom kdaj svetnica, bom zagotovo svetnica »teme«. Nenehno bom manjkala v nebesih, da bom prižigala luč tistim, ki na zemlji živijo v temi.« Bodimo tudi mi pogumni Kristusovi pričevalci in prižigajmo Luč vsem, s katerimi se srečujemo na naši življenjski poti!

Petra Berčan

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

IZ SUŽNOSTI V

SVOBODO

Nagovoril me je stavek iz knjige Družina, kakršno ste si vedno želeli avtorja Garyja Chapmana: »Misel, da je vera »osebna« stvar in nekaj, o čemer se ne govori, ni nič manjša zmota kot ta, da so čustva osebna in se zato o njih ne pogovarja.« Avtor citata na svoji koži ni doživel te opredelitve glede vere oziroma duhovnosti. (Da ne bo pomote: pri veri, ki naj bi bila »osebna«, je bila vedno mišljena le krščanska vera; vse druge duhovnosti so imele prosto pot za svoj nemoten razvoj.) Mi, ki smo večino svojega življenja živeli v bivši Jugi in so nas na različne načine posiljevali z idejo (floskulo), da je vera »osebna« stvar in nekaj, o čemer se ne govori, pa smo jo doživeli in nas ima »vkleščene« še danes.

Spominjam se, kako sem se leta 1978 prvič srečal s skupino mladih kristjanov iz Amerike. Prišli so v Ljubljano, bivali v kampu na Ježici in vsak dan »evangelizirali« v parku Zvezda. Tam so sedeli na travi in ob spremljavi kitar prepevali duhovne pesmi. Mimoidoči so se ustavljali in s tistimi, ki so znali angleško, so mladi kmalu navezali pogovor o Bogu, o Jezusu in osebni veri vanj. Ko sem vse to opazoval, sem v sebi zaznal strah, povezan s prej omenjeno opredelitvijo, da je vera osebna stvar in se o njej ne govori. Bal sem se, da bo zdaj zdaj od kod prišla policija z nalogom za aretacijo, da nas bodo vse vlekli na sodišče, zasliševali in zaprli …

In bo kdo rekel: »Dani, to je preteklost, ki nima nobene zveze s sedanjostjo. Mi vendar živimo v mirni, svobodni in neodvisni demokratični družbi.« Moj odgovor: »Že že, pa tudi ne.« Zakaj ne? Poglejte, še danes je nam, vernim, nerodno govoriti o veri. Pa ne le v javnosti, celo v naših družinah ne govorimo o veri. Tudi mož in žena, najboljša prijatelja, dve najintimneje povezani osebi, redko spregovorita o veri oziroma o svojem odnosu z Bogom. Prepričan sem, da ima odsotnost pogovora o veri korenine v prej omenjeni soc-komunistični floskuli.

Mediji in trobilci idej preteklega režima, v katerem smo mnogi odraščali in bili deležni »svobodne vzgoje«, so nas poskušali povsod prepričati, da vera ni le »osebna« stvar, pač pa tudi nekaj zastarelega, nekaj, kar ne spada v naš čas, in tisti, ki vero zagovarjajo ali celo oznanjajo, niso moderni (beri: v naši družbi niso zaželeni). Ta pretekli režim (vprašanje je, če je res pretekli, če sedanji ni le njegova preobleka) se je s svojimi zavajanji tako spretno in zahrbtno zasidral v našo podzavest, da njegovega vpliva na naše mišljenje niti ne prepoznamo. Ne zavedamo se, da smo z opranimi možgani sužnji miselnosti, ki zavrača Boga in vse, kar je z njim povezano, miselnosti, ki zavrača avtoriteto absolutne Resnice in postavlja v ospredje »osebno resnico« posameznika, miselnosti potrošništva in uspeha.

Vem, da me boste hoteli potolažiti, da ni tako hudo, in mi boste želeli reči, da pretiravam. Pa vas vprašam: »Kdaj ste komu nazadnje pripovedovali o tem, kako vas je nagovoril odlomek iz Svetega pisma? Kdaj ste se s kom na cesti ali v trgovini ali ob kavici pogovarjali o Bogu, o vašem doživljanju Božje ljubezni, o upanju, ki ga tudi DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

sredi stiske najdete v Bogu, Kristusovem križu, njegovi smrti in vstajenju?« Opravičujem se vam, če ste ob teh vprašanjih v zadregi, saj sem večkrat tudi sam. Pa me zopet spodbudi Gary Chapman, ko pravi: »Ker sta v zakonu združena dva posameznika, ki si prizadevata razvijati intimnost, so njune individualne zaznave in izkušnje duhovne resničnosti nekaj, o čemer se je treba pogovarjati.« Se strinjam in podpišem. Še več – o veri se je treba redno pogovarjati tudi v družini. In zakaj se prav o veri v naših družinah tako malo govori? Mar ne tudi zaradi prej omenjene floskule?

Mar ne tudi zaradi tega, ker nas je strah, da bi se naši otroci v šoli »zagovorili«, da se doma pogovarjamo o Bogu, veri in Svetem pismu in bi se s tem pred sošolci in učitelji, ki bi »prilili še malo olja na ogenj«, osmešili?

To je to. S tem, ko molče sprejemamo vsiljene liberalne norme in načela, ki vodijo v smrt (Papež Janez Pavel II. govori o kulturi smrti), potrjujemo, da nas je še vedno strah biti drugačen, plavati proti toku.

Gary Chapman še dodaja: »Kadar odločno zavračamo, da bi se iz kakršnegakoli vzroka pogovarjali o svojih duhovnih zaznavah, brišemo s tem celoten vidik svoje človeškosti in omejujemo zakonsko intimnost.« Vem, da pri nas ne gre toliko za odločno zavračanje pogovora o duhovnih zadevah, pač pa se ob teh temah počutimo nelagodno, ker o tem nismo vajeni govoriti, ne obvladamo duhovne terminologije, niso nas učili in smo glede tega nevedni …; k verouku smo hodili »zaradi zakramentov in staršev«, izobraževanja odraslih o veri ni več … (v Slomškovih časih je bila nedeljska šola, danes je to le še lep spomin).

Mi, ki nas povezuje Družina in Življenje, si prizadevamo »graditi odnose, za katere je vredno živeti«; prizadevamo si za edinost med zakonci, z Bogom in edinost v naših družinah. Z vsemi programi (zakonske skupine, seminarji, duhovna srečanja in tedni duhovnosti) želimo pomagati zakoncem in staršem, da bi se osvobodili »vkleščenosti« (sužnosti) v vsiljene miselne vzorce in zaživeli pravo svobodo Božjih otrok in s Pavlom prosimo nebeškega Očeta, naj nas končno »iztrga iz oblasti teme in nas prestavi v kraljestvo svojega ljubljenega Sina« (Kol 1,13).

Zato vabim vse, ki to berete, da prosite nebeškega Očeta, naj vam po svoji milosti nakloni priložnost, da boste lahko z vašimi bližnjimi spregovorili o vaši veri, o vašem razumevanju Božje besede, zakramentih, še posebej o evharistiji … Kako pravite, da nimate s kom? Pa naj vam pomagam še z eno mislijo: »Preden govorimo človeku o Bogu, govorimo Bogu o človeku!« Z drugimi besedami: molimo (devetdnevnica – desetka rožnega venca na dan) za konkretnega človeka (ne za vse sorodnike naenkrat), naj Bog omehča in odpre njegovo/njeno srce in naj nam po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5), da modrost, da bomo govorili prave besede v pravem trenutku in na pravem mestu. Bodimo pozorni na priložnosti, in kot nam naroča prvi papež, »bodimo vselej vsakomur pripravljeni odgovoriti, če nas vpraša za razlog upanja, ki je v nas« (1 Pet 3,15).

Dani

4

SEPTEMBER 2010

DELOVANJE DRUŠTVA

veržej 2010 »Bodi pogumen!« (Tob 8,21)

Duhovni teden za družine, Veržej 6.–13. avgust 2010

VEČ KOT ODDIH Ko sta Janezova učenca vprašala Jezusa: »Rabi, kje stanuješ?«, jima je rekel: »Pridita in bosta videla.« (Jn 1,38–39) In to je največ, kar lahko na hitro tudi mi odgovorimo nekomu, ki nas vpraša o tem, kaj je duhovni teden za družine, kaj se tam dogaja, komu je namenjen. »Pridite in boste videli.« Stvar je treba preprosto doživeti.

Težko bi našli besede, s katerimi bi opisali, kakšni občutki nas prevevajo v petek zvečer, ko se prvič srečamo v Veržeju, in kako je mogoče, da so naši občutki v soboto zvečer in potem ves teden popolnoma drugačni. Kaj se je v nas spremenilo? Kako smo lahko vsi naenkrat postali kot ena velika družina? Kot bi se poznali že desetletja!

Od kod ta domačnost?

In prav to se dogaja vsako leto in se je zgodilo tudi letos.

Zopet smo se zbrali od blizu in daleč, nekaj »starih znancev« pa tudi veliko novih obrazov, katerim smo se prvič zazrli v oči. Iz trenutka v trenutek sta v nas rasli domačnost in toplina, iz trenutka v trenutek smo postajali bolj bratje in sestre med seboj, iz trenutka v trenutek smo v sebi čutili nevidno vez ljubezni, ki nas je povezovala v eno nerazdružljivo celoto … Vsako srečanje nas je razveselilo, vsak obraz, ki smo ga zjutraj zagledali pred SEPTEMBER 2010

5

seboj, vsak jok otroka je za vse nas iz trenutka v trenutek postajal nekaj normalnega – nekaj najlepšega. Veselili smo se življenja, veselili smo se izrečenih in neizrečenih izrazov spoštovanja in sprejemanja – nihče ni bil nikomur odveč. In vsi smo zares globoko v srcu čutili: »To nismo mi. To ni človeško delo. To je lahko samo Bog.« Zavedamo se, da sta naša povezanost in naše veselje, ki smo ju imeli privilegij doživljati letos v Veržeju, sad delovanja Božjega Duha v nas. Zavedamo se, da smo bili po Božji milosti vsi dovolj odprti za Boga, da je lahko v nas deloval, nas vzgajal, ozdravljal in osvobajal. Zavedamo se, da vsega tega ne bi mogli doživeti, če bi se vsi »kot pijanec plota« držali svojih starih vzorcev obnašanja, če bi vsak izmed nas vztrajal pri svojem, če ne bi odprli svojih src za novo življenje in novo upanje, ki nam ga hoče naš Gospod in Odrešenik vsak trenutek podariti.

Nekateri udeleženci so bili pripravljeni svoja doživetja podeliti z bralci našega glasila in so jih v pisni obliki posredovali uredništvu, za kar se jim iskreno zahvaljujemo.

V svojem imenu in v imenu vseh, ki se trudimo za pripravo srečanj in dogodkov, kot je bil Duhovni teden v Veržeju, se želim iskreno zahvaliti vsem sodelavcem, še zlasti pa gospodu Stanku Gerjolju, dekanu teološke fakultete DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA v Ljubljani, ki je znal in hotel svoj natrpani urnik tako prilagoditi, da je mogel biti cel teden z nami v Veržeju. Za nas zakonce in družine je njegov odnos dovolj zgovorno znamenje, ki nam jasno pove, kako gospod Gerjolj ceni družino in kako se zaveda, da z družino in po družini vse pade in vse živi. Temo, ki smo jo skupaj izbrali in se ji letos posvetili (Tobijeva knjiga), nam je znal gospod Gerjolj tako plastično predstaviti, da smo vsi še bolj zahrepeneli po hrani, ki jo za nas predstavlja Božja beseda. Vsi smo še bolj prepričani, da Sveto pismo ni le neko »sporočilo o dogodkih«, ki so se zgodili pred nekaj tisoč leti, pač pa je zares knjiga knjig in je Božja beseda ali z drugimi besedami – Sveto pismo je ljubezensko pismo Boga človeku, ki ga neizmerno ljubi.

Moja iskrena zahvala je namenjena tudi Martini in Mitju Stantiču, ki sta sprejela koordinacijo animatorjev in skupaj z njimi pripravila ne le lepo igro o Tobiju in Sari, pač pa tudi vrsto drugih dogodkov, ki so zadevali delo animatorjev oziroma njihov odnos do otrok. Prav tako se z veseljem spominjam drugega zakonskega para, ki se je tudi letos dal na razpolago za najmlajše. To sta Lili in Filip Tolar iz Železnikov. Lili in Filip, naj vajino dobroto in razpoložljivost Gospod blagoslavlja in naj vama nakloni obilo milosti, da bosta v vsakem trenutku mogla spoznavati njegovo dobroto in ljubezen, ki jo ima do vaju in vseh vajinih.

Iskrena zahvala tudi vsem prizadevnim animatorjem in naj tisto, kar smo si letos ob odhodu obljubili, velja. Če se prav spominjam, smo rekli: »Vidimo se naslednje leto!« Z veseljem vas bomo tudi drugo leto povabili medse, in če imate kateri med vami čas, ste povabljeni, da se nam pridružite tudi na seminarjih v Celju, Ankaranu, Crikvenici, na Ljubelju in še kje. Naša zahvala pa velja tudi osebju Marijanišča v Veržeju. Tudi tokrat ste nas prijazno sprejeli medse in smo tudi zaradi vas in domačnosti vašega doma mogli doživljati nedopovedljivo družinsko povezanost.

Hvala vam in Bog plačaj!

Duhovni teden v Veržeju je zares več kot oddih. Vsem nam, ki smo ga smeli doživeti, je popolnoma jasno, da z nobenim denarjem na svetu ne moremo plačati bogatih in osvobajajočih izkustev in notranje sreče, s katero smo odhajali na svoje domove. Prepričan sem, da vsak deli z menoj mnenje, ko pravim, da sem imel občutek, kot da smo z Jezusom na gori Tabor, kot da smo videli Jezusa poveličanega v naši sredi in ga doživeli v naših srcih.

Lahko to kdo kupi? Nemogoče. To lahko po Božji milosti samo doživiš. Zato že sedaj iskreno vabljeni na Duhovni teden za družine, ki ga bomo naslednje leto zopet pripravili v Veržeju.

Dani

BODI POGUMEN (Tob 8,21) Ker nam je bilo lansko leto v Veržeju všeč, smo se tudi letos prijavili na Duhovni teden za družine v Veržeju.

Preživeli smo bogat, pester, delaven pa tudi družaben in vesel ter duhovno bogat teden. »Bodi pogumen« je bil slogan in rdeča nit tega tedna, vzet iz Tobitove knjige. A če sem še tako pogumen, tako lepih in polnih trenutkov, ki smo jih tam doživeli, z besedami ne morem opisati. Vsakemu paru, ki išče, upa, dvomi in obupava, toplo želim takšnega duhovnega tedna.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

6

SEPTEMBER 2010

DELOVANJE DRUŠTVA Med nami je bil ves teden gospod Stanko Gerjolj, duhovnik, dekan in profesor na teološki fakulteti, in nam je na svež, vsaj meni neznan, a zelo zanimiv način predstavil Tobijevo knjigo. Že takoj v soboto: »Gospod Jezus, oprosti mi, ker sam poizkušam s svojimi močmi.« Povabimo ljubega Jezusa v svojo sredo, saj ničesar ne moremo brez njega, z njim pa, mirno se zanesimo, vse. Koliko zares poznamo Boga in njegove obljube, dragi zakonci, ko smo zlasti danes še tako preizkušeni ob miselnosti tega sveta? Berimo Sveto pismo, udeležujmo se molitvenih srečanj. Smo sposobni pokazati otrokom našo trdno, prepričljivo, garantirano vero v večno odpuščajočo Božjo ljubezen? Če jim tega ne zmoremo dati, zaman pričakujemo, da nam bodo otroci hvaležni za življenje, ker bodo spoznali, da so prišli na svet po zakonu ohranjanja vrst, odšli pa po resnici o minljivosti sveta. Tako ne morejo prerasti Darwinovega razvojnega nauka ter res nimajo vzroka za kako hvaležnost. Žal smo tudi starši preprosto velikokrat slepi, ne moremo osupniti nad Jezusovo modrostjo, nad njegovo pravičnostjo in odgovornostjo, s katero vodi vse nas in naše otroke.

Sposobnost pozabljanja je pomembnejša kot sposobnost spominjanja. Naša negodovanja in omalovaževanja do mladih ne dokažejo nič drugega kot naše nezaupanje v Božji odrešenjski načrt. Zato se zakonci mirno poenotimo v zahvalah za njegovo modrost.

Koliko smo res pripravljeni storiti za duhovno rast, koliko smo navezani na vse zemeljske dobrine? Se res zavedamo, da pride dan, ko odidemo? Pa je na svetu toliko lačnih … Izraelci dajejo desetino in muslimani tudi.

Jaz? Ne vprašaj me! Pa ti? Kakšen darovalec si? Vesel ali žalosten? Zakonci, obteženi z zahtevami tega sveta, tako težko molimo, kot da nas je svet prepričal, da obvladamo življenje ljudje. Le priznajmo, da življenje in smrt uravnava Bog, ki nas neskončno ljubi. On nam daje vse in od nas upravičeno pričakuje, kar zmoremo. Zato drug drugemu pomagajmo, si odpuščajmo, se skupno veselimo ter se zato v molitvi in darovanju zahvaljujmo našemu Stvarniku in Odrešeniku. Ne bodimo dvolični. Ali res mi zakonci s svojim življenjem molimo zgodi se tvoja volja in zaupamo v Božjo ljubezen, če preprečujemo spočetja novih Božjih podob? »Bodimo pogumni!« Če bi kristjani s svojim srcem začutili resnično odrešenje, bi vriskali in peli in razdajali imetje Bogu v hvalo in čast.

Dragi zakonci, da bi se zavedali, kako visoko nas je ljubi Bog uvrstil na lestvici svojih najljubših! Jaz verjamem, da v sam vrh. In kaj je o molitvi zapisal g. Stanko, naš predavatelj in duhovni spremljevalec? »Molitev je dejavnost, ki sodeluje pri reševanju težkih stisk in preprečuje zapiranje vase ter predajo obupu, hkrati pa zlasti s hvaležnostjo oziroma zahvaljevanjem omogoča komunikacijo, ki navidezno pasivno življenje starih staršev, dedkov in babic naredi zanimivo, pestro in smiselno tako njim kot tudi njihovim otrokom in tudi družinam. Ko otrokom prenehajo biti starši v neposrednem pomenu besede, svoje poslanstvo lahko transformirajo v angelsko službo in kot angeli še vedno nevsiljivo vstopajo v družine svojih otrok.« Ob večerih smo prebirali Prvo Janezovo pismo ter se čudili duhovni globini apostola Janeza. Vzemite Sveto pismo in omenjeno Janezovo pismo preberite še vi.

SEPTEMBER 2010

7

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA Pa je bilo v Veržeju tudi veselo. Kopanje v termah, jahanje konja s spremljevalcem, vožnja štirikolesnika, piknik, prijetno kramljanje, ogled filmov, masaža trdih mišic s čisto pravim maserjem in degustacija okusnih vin …

Vsem zakoncem iz srca priporočam, da se udeležijo takega tedna. Kajti to je zaklad, ob katerem lahko tudi otroci vidijo in izkusijo pravo krščansko življenje. Za vse to iskrena hvala vsem sodelavcem Družine in Življenja, ki so nam vsa ta doživetja pripravili, in vsem parom, s katerimi smo skupaj preživeli čudovit teden, vsem predavateljem in drugim, ki so se trudili, da nam je bilo lepo. Za konec pa še nasvet vsakemu bralcu: »Bodi pogumen!« Ciril Habe

Duhovni teden za družine v Veržeju Prvo srečanje, ki sva ga imela z Danijem in Vilmo že pred nekaj leti, naju neprestano nagovarja, da se morava udeležiti še naslednjega. Tako se je začelo s predavanjem, ki sta ga imela v naši župniji v Slivnici pri Mariboru. Bila sva neizmerno navdušena nad njunim pričevanjem, nad njuno predanostjo Bogu in vključevanjem Božje besede v vsakdanje življenje. Tega midva nisva znala in želela sva se naučiti dojemati Sveto pismo kot priročnik za življenje, kakor ga imenujeta Vilma in Dani. Vse do duhovnega tedna v Veržeju se v tem nisva najbolje znašla. Sedaj pa nama gre že veliko bolje.

Po temeljnem vikend seminarju za zakonske pare, ki sva se ga udeležila pred dvema letoma v Ankaranu, sva si zadala nekaj sklepov, ki jih želiva vnesti v najino življenje. Kako nama bo to uspelo, bova poročala na naslednjem srečanju.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

8

Tako sva v ponedeljek zjutraj pred odhodom v službo prebrala odlomek v Svetem pismu in ugotovila, da naju Božja beseda nagovarja ali bolje rečeno potrjuje na novi poti. Prebrala sva 2. poglavje Pisma Efežanom in oba podčrtala 13. vrstico, ki pravi: Sedaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni. Ali ni to sporočilo, ki sva ga prejela od Boga?!

Iskrena hvala tudi g. Stanku Gerjolju, ki nas je tako lepo vodil v delavnicah in nas izpopolnjeval v branju Svetega pisma. Obogatil je naše duše in na poseben način ponovno združil zakonce v Božjem kraljestvu. Njegove maše so imele poseben čar, saj je bilo čutiti Božjo roko, ki je objemala naše duše.

Z otroki smo preživeli nepozabne dneve v Veržeju, čeprav sta najina otroka šla v Veržej z občutkom strahu, češ »joj, pa tam ne bova nikogar poznala«. Ob slovesu pa se nista mogla ločiti od prijateljev.

Spoznali smo »novo družino«, tisto, ki je od Očeta in ne od sveta (1 Jn 2), in ob koncu naših duhovnih počitnic so naju nagovorile besede najinega sina Jana, ki je rekel: »Ne gremo še domov, ostanimo v Veržeju!« Manja, najina hči, pa se je poslovila z besedami: »Pisala bom božičku za sestrico ali bratca.« Karmen in Boris Jelčič

Naš dopust v Veržeju Kot družina smo do sedaj že bili na duhovnih srečanjih, vendar nikoli za cel teden. Ko sta nama člana naše zakonske skupine povedala, kam oni gredo, sva se oba takoj odločila, da bi to bilo za nas.

Seveda je bilo vprašanje, ali bo sploh še kaj prosto 14 dni pred pričetkom. Poslala sva elektronsko pismo in Bog je poskrbel, da nam je bilo dano eno prosto mesto.

Takoj smo se veselili dopusta v Veržeju, kjer bo Bog v središču našega družinskega življenja. Bilo smo v nekem posebnem

SEPTEMBER 2010

DELOVANJE DRUŠTVA

pričakovanju. Po prihodu v Veržej smo bili še nekoliko zadržani, vendar se je že drug dan vse spremenilo, saj smo takoj postali ena velika družina. V tem tednu smo doživeli toliko lepega, toliko čustev, toliko vsega, kar se na da opisati z besedami. Odklopili smo vsakdanji utrip življenja, službo, delo, ki nas vedno znova posrka na stranske poti, kjer vse preveč zapostavljamo našega dobrega Boga.

Hvala vsem, da ste našo družino predramili iz spanca.

Midva dobro veva, da je potrebno za zdravo telo ohranjati telesno kondicijo, vse preveč pa pozabljava na duhovno, ki ne pride kar sama po sebi. Ta teden nam je pripeljal Boga na različne načine in tako sva začutila pri sebi, da morava še veliko narediti. Po duhovnem tednu sva prijela v roke Sveto pismo in tudi knjige in knjižice, ki sva jih dobila v Veržeju. Odločila sva se, da bova poskušala ohraniti pravo mero duhovne kondicije.

Hvala še enkrat vsem, posebno pa še vam, delavci DiŽ-a, za vašo plemenitost in gospodu Gerjolju, ki je poskrbel, da je bilo predavanje zelo zanimivo in pestro ter da ste vsi skupaj vaše globoke misli delili z nami vsemi.

Ta teden nam je dal spodbudo za novo pot in za to, da bova, kot sta napisala Vilma in Dani, “prebirala več Svetega pisma (vsak dan vsaj eno poglavje) in naj nama molitev odpre srce in razum, da bova razumela, kaj nama hoče Gospod ta dan sporočiti za naše življenje”. Če ne prej se zopet vidimo prihodnje poletje v Veržeju.

Andrej in Sonja

SEPTEMBER 2010

9

Veržej 2010 – Družinski intervju družine Ažbe Prosim, da se najprej predstavite.

Tončka: Sem Tončka Ažbe, poročena sem 10 let in imam 3 otroke.

Tine: Sem Tine Ažbe – neverjetno, tudi jaz sem poročen že 10 let in imam tudi tri otroke.

Klara: Sem Klara Ažbe, stara sem 9 let.

David: Sem David, star sem 6 let.

Marija: Kmalu bom pokazala 2 prstka.

Kaj ti je bilo v Veržeju najlepše?

Tončka: Meni je bilo najlepše, da sva se s Tinetom še bolj povezala. Imela sva čas za pogovor, pa kljub temu otroci na teh počitnicah niso bili prav nič prikrajšani – nasprotno, v času najinih pogovorov so uživali na delavnicah in v vrtcu pri Lili in Filipu. Všeč mi je bil tudi dober program, kjer se je duhovnost prepletala z odnosi med zakonci, z družino in vzgojo. Všeč mi je bilo tudi večerno prebiranje Svetega pisma.

Tine: Jaz sem bil navdušen nad druščino, ki se je tam zbrala – predvsem nad odprtostjo in sproščenostjo. Tudi razmerje med duhovnim delom in počitniškimi popoldnevi se mi zdi ravno pravšnje. Seveda mi je pa najlepše to, kar po enem tednu poneseš domov.

Klara: Lepo mi je bilo, ko smo bili z animatorji, ko smo se zvečer z družino srečali in šli spat. Všeč mi je bilo na igralih v Šparu in v Banovcih na toboganu. Všeč mi je tudi bilo, ko smo obtičali v dvigalu in ko smo delali lonce.

David: Všeč mi je bilo, ko sva se igrala s Timom. Všeč mi je bilo kopanje v Banovcih, še posebej na toboganih.

Všeč mi je bilo, ko me je ati v igralnici učil biljard, ko smo šli v Špar na igrala, ko smo obtičali v dvigalu in sem potem

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA

videl strojnico dvigala in ko smo šli na sladoled. Lepo mi je bilo tudi z animatorji.

Katera delavnica ti je bila najbolj všeč?

Klara: Novinarska.

David: Športna, ko smo igrali nogomet.

Tončka in Tine: Najbolj sva uživala v kiparski delavnici pri gospodu Gerjolju.

V čem se Veržej razlikuje od počitnic na morju?

Tončka: Z Veržeja prideš duhovno bogatejši. Ljudje so bolj odprti in veseli – kot ena velika družina.

Tine: Razlika se meni zdi predvsem v tem, da imava več časa zase, saj je za otroke posebej pripravljen program.

Zelo všeč mi je tudi ta družba.

Klara: Spoznala sem dobro družbo. Imajo tudi boljše tobogane.

David: Da srečaš dobre prijatelje, da lahko sam letim na dvorišče in da so vroči bazeni v termah z boljšimi tobogani.

Prosti popoldnevi – kaj bi povedal o tem?

Tončka: Zelo mi ustreza, da smo sami kot družina. Zdi se mi tudi, da je popoldan odsev dobrega dopoldanskega vzdušja.

Tine: Zelo mi paše, da so prosti popoldnevi, da ni prenaporno.

Klara: Meni so bili zelo všeč. Vedno sem se veselila toboganov.

David: Tobogani so zakon!

Zakaj si šel v Veržej?

Tončka: Že lani mi je bilo zelo lepo. Tu se počutimo sprejeto, močno me prevzame odprtost družin. Dopade se mi tudi vodstvo Vilme in Danija.

Tine: V Veržej sem šel, da oplemenitimo odnose v družini.

Klara: Ker je tam dobro, ker imam tam prijatelje.

David: Ker dobiš lepe majice in se slikaš in ker je tam sveta maša.

Kakšen je tvoj odnos do družine po Veržeju?

Tončka: Nisem tako vzkipljiva. Tine me še bolj privlači, ker je bolj odločen. Ugotovila sem, da ko se s Tinetom objameva, otroci kar sami priletijo k nama.

Tine: Bolje vidim svojo vlogo očeta. Sem »bolj general« – bolj odločen in bolj sproščen. Videl sem tudi, da je Marija že kar velika in samostojna – da ji lahko že kaj dopovemo.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Klara: Dobro mi je bilo, ker smo bili veliko skupaj. Smo bolj prijazni, ati in mami se več ljubčkata, se še nista skregala, mami je manj huda in ati je bolj prijazen.

David: Imamo lepše srce. Ati in mami sta bolj otroška.

Kakšne sklepe si naredil?

Tončka: Da bi ustvarila dobro družinsko ozračje – odločnost in veselje!

Sklenila sem si zapomniti veliko lepih stavkov, ki so jih povedali g. Gerjolj, Dani in Vilma.

Eni izmed teh so: Otroka moraš včasih hitro postaviti na realna tla, da se zna kasneje v življenju tudi sam odločati.

Nauči se spominjati lepih trenutkov, ki si jih že doživel in ki jih še doživljaš, in si zbiraj zaklade. Treniraj sposobnost pozabljanja slabih stvari in odpuščaj. Če dejanja ljubezni delamo preračunljivo, bomo kaznovani, če jih delamo res zastonj, bomo nagrajeni – samo ne vemo kdaj.

Vsak dan znova preverjaj kakšen hočeš biti, da boš lahko dal odgovor Bogu.

In še in še ...

Tine: Lani sva s Tončko naredila naslednje sklepe: Povzdigniti glas še preden sem zares jezen.

Blagoslavljati tako v družini kot vse povprek.

Otroke opozarjati na tak način, ki dopušča nadaljevanje dialoga.

Poslušati otroka tudi v nepomembnih stvareh.

Vzgojiti otroka, da ne skače v besedo – ko pa se mu posvetiš, se mu posvetiš 100 %.

Dajati jasne zahteve (in to visoke), svoja pričakovanja pa zmanjšati.

S Tončko sva te točke napisala, postavila doma na vidno mesto in si rekla, da naslednje leto prideva po nove sklepe.

Letos pa sem ugotovil, da je sklepov dovolj še od lani, da pa se ne morem zanašati na lastne sposobnosti, ampak moram prositi za Božjo pomoč, da bi lahko te sklepe bolje uresničeval.

Klara: Sklenila sem, da se ne bom z nobenim skregala in da bom rajši hodila k sv. maši.

David: Sklenil sem, da bom delal dobre stvari in da se bom igral z Marijo.

Kaj bi povedal drugim, ki niso bili v Veržeju?

Tončka: Da se splača delati na odnosih med možem in ženo, kajti to je že pol vzgoje naših otrok. Poleg tega pa imaš v Veržeju občutek, da lahko čutiš predokus nebes.

Tine: Veržej moraš doživeti! Težko je vse opisati. Tistemu, ki še ni bil na tem Duhovnem tednu, bi povedal, da je v družini potem še lepše – so lepši odnosi. Pridite in postanite del te velike družine. Lepo boste sprejeti.

Klara: Se splača iti, ker je dobra družba in ker se tam navadiš lepih odnosov.

David: Tudi oni naj grejo in se zabavajo v Veržeju. Tam slišiš lepe stvari.

Marija: Jaa ... družina Ažbe

10

SEPTEMBER 2010

DELOVANJE DRUŠTVA ODLOČITVE Veržej. Kraj, kamor prineseš vse barvne odtenke svojega vsakdana; od svetlih do temnih. Kraj, kjer se tema spreminja v svetlobo, kjer sinergija vsega pozitivnega naboja v ljudeh ustvarja čudovito klimo sobivanja. Kraj, kjer Sveti Duh še posebej močno deluje.

In v ta kraj se mnogi z vsem veseljem vračamo, da si napolnimo baterije. Ampak to ni polnjenje baterij, kot to poskušamo na kakšnih zabavah, po katerih smo prazni in razočarani, ali pa na kakšnem dopustu, ko se v ponedeljek znajdeš v službi ves zmeden, utrujen in brez volje do dela. Verjamem, da mi bo vsak »veržejec« pritrdil, da ob povratku iz Veržeja človek nosi v sebi mnogo več.

Tudi letos smo se zbrali z vseh koncev Slovenije. Zbrali smo se v njegovem imenu.

Pa ne samo dva ali trije, ampak več kot sto in on je bil sredi med nami. Med nami je bil po Vilmi in Daniju, katera je tako bogato obdaril s svojo milostjo in talenti. Med nami je bil po g.

Gerjolju, po vseh, ki so skrbeli za nas, po vseh sto in nekaj, s katerimi sem delil dneve. Pa tudi po prekmurski pokrajini, ki se na poseben način zliva z milino prekmurske duše, katero sem od nekdaj občudoval. Bil je sredi med nami in delil milosti. In ena od teh milosti je tudi moč za odločitve. Odločitve o spremembah v svojem življenju, o hoji k svetlobi. Res je, velikokrat sprejemamo pozitivne odločitve.

Pa nas hudič, ki izrablja težo vsakdanjega življenja in našo slabost, prepogosto odvleče od njih.

Vilma je ob koncu Veržeja dejala, da je spoznala, koliko je še za postoriti, koliko dela nas čaka. Resnično, Veržej nam v mnogočem odpira oči, da spoznamo, kaj vse je potrebno spremeniti; v odnosu do moje družine, sorodnikov, sosedov, znancev, sodelavcev, ljudi, ki jih srečujem vsak dan … in predvsem do samega sebe. Ali nisem vse prevečkrat premalo strog do sebe? Ali nisem veliko bolj zahteven do okolice kot do sebe?

Ali se trudim, da po svoji vesti presojam lastne korake in dejanja? Ali se zavedam, da so mi meni najbližji dani v dar in ne v pokoro, kot se mi včasih zdi? In nenazadnje, ali se zavedam, da je vsaka moja odločitev za dobro tudi moja obveza? Je kot talent, ki ga ne smem zavreči.

Je milost, kajti brez nje bi se težko odločal za dobro.

In prav na tej točki se je ustavilo moje razmišljanje po koncu letošnjega Veržeja, ko sem vlekel skupaj svoje vtise. Že res, da

SEPTEMBER 2010

nam je Bog na razpolago v vsakem trenutku in na vsakem mestu, ampak zavreči odločitve tako bogatega tedna bi bilo preveč potratno.

In zato se trudim, da se vsak dan vsaj enkrat spomnim na Veržej in »zajamem iz napolnjenih vrčev«, kot smo rekli pred dvema letoma.

Pa če je to samo ena dobra misel, molitev kesanja po kakšnem slabem trenutku, samo ena prijazna beseda ženi … Veržejski vrči so veliki, zajemalka pa smo mi. V trajnosti pozitivnih sprememb se kaže veličina Veržeja. Če sem bil takoj po koncu »pijan« od vseh Veržejskih »dobrot«, pa sedaj, ko mesec dni po Veržeju sestavljam te vrstice, lahko rečem, da »pijanost« še drži. Zato vem, da smo pili in pijemo iz njegovega vrča.

Vsem, prav vsem, tudi tistim, ki še niso bili v Veržeju, želim, da bi svoje odločitve za dobro sprejemali z obilo Božjega blagoslova in milosti, da bi te svoje odločitve zmogli tudi uresničiti.

Kakor Tobija, ki tudi v največjih preizkušnjah ni omagal v svoji odločitvi za Gospoda. Skratka, kadar se odločiš za dobro BODI POGUMEN in to stori, vsak dan znova.

Jože Pečjak

11

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA

ENODNEVNO SREČANJE DRUŽIN V ŠENTVIDU NAD LJUBLJANO 4.september 2010 Med dogodke, ki so nas duhovno obogatili in nam dali novih moči na začetku šolskega in pastoralnega leta, sodi prav gotovo tudi Enodnevno srečanje družin, ki smo ga pripravili na prvo soboto v mesecu septembru.

Kot že nekaj let doslej smo se tudi tokrat zbrali v Zavodu svetega Stanislava v Ljubljani. Najprej smo otroke porazdelili v nekaj starostnih skupin: najmlajši so bili v vrtcu, kjer je zanje poskrbela prizadevna Lili s svojimi sodelavkami, drugi, malo starejši otroci pa so v spremstvu prizadevnih animatorjev »krožili« v treh delavnicah – likovni oziroma ustvarjalni, filmski in športni.

Ko so bili otroci razporejeni v omenjene skupine, smo se starši zbrali v glavni dvorani ter naše srečanje najprej z molitvijo izročili nebeškemu Očetu. Nato smo prisluhnili besedam mariborskega nadškofa pomočnika dr. Marjana Turnška. Gospod nadškof je najprej osvežil naš spomin na vsebino preteklega pastoralnega leta, ki je bilo posvečeno evharistiji, nato pa nam je predstavil starozavezno knjigo preroka Jona.

V njegovem razmišljanju o preroku Joni smo se vsi »našli«.

Prerok Jona je namreč bežal pred Bogom – »proč od Gospodovega obličja« (Jon 1,3) – misleč, da ga »Bog ne bo našel« in mu ne bo treba izpolniti naloge, ki mu je jo Bog želel zaupati. Skril se je celo na dno ladijskega trupa, da ga »Bog ne bi našel«.

Vsi mi kdaj bežimo pred odgovornostjo očeta ali matere, moža ali žene; vsi kdaj bežimo pred osebo, kateri bi morali reči oprosti, ker smo jo tako ali drugače prizadeli, pa to težko storimo; vsi kdaj bežimo pred raznimi nalogami, ki bi jih morali opraviti in z njimi odlašamo do zadnjega trenutka ter upamo, da se jim bomo lahko izognili; vsi kdaj tarnamo nad drugimi in celo nad Bogom in v njih iščemo krivdo za svoje neuspehe; vsi kdaj »bežimo pred samim seboj«, ker v nas ni pripravljenosti za spremembe – ne želimo se spremeniti, ker bi se morali soočiti s svojimi slabostmi in svojo nemočjo in bi morali to nemoč priznati, jo sprejeti in jo izročiti Bogu; vsi mi kdaj bežimo pred Bogom, ki nas vsak dan potrpežljivo čaka, da se mu bomo pridružili v osebnem pogovoru (molitvi) in prebiranju njegove besede (Svetega pisma); vsi mi kdaj bežimo pred Bogom, ki nas vabi na svojo gostijo, kjer se nam sam daje v hrano (evharistija) in nam želi hkrati zaupati pomembno poslanstvo – ponuja nam »službo« – želi, da bi bili njegove priče oziroma njegovi poslanci (Apd 1,8; 2 Kor 5,20).

Po skupnem kosilu smo se starši zopet srečali z gospodom nadškofom, ki je odgovarjal na naša vprašanja, nato pa smo naše druženje zaključili s sveto mašo, ki jo je z gospodom nadškofom sodaroval pater Ivan Platovnjak, ki nas je v pridigi nagovoril. Pri maši smo vsi sodelovali: otroci s petjem, prošnjami, prinašanjem darov, starši pa z uvodi v posamezne dele svete maše.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Tudi naše letošnje srečanje nam bo ostalo v lepem spominu, saj smo od njega odhajali veseli in polni novih spoznanj, ki jih bomo poskušali vsak v svojem okolju prenesti v življenje.

Dani

NEKAJ VTISOV UDELEŽENCEV Še vedno pod vtisom Enodnevnega srečanja družin se vsem, ki ste sodelovali pri pripravi srečanja, zahvaljujeva za trud in dobro voljo. Bilo je res zelo lepo. Posebej bi se rada zahvalila družini Petan, Vilmi, Mariji in Urški, ki ste s svojim prispevkom obogatili sveto mašo. Tokratno srečanje nama bo zares ostalo v lepem spominu. Gospod ima rad Družino in Življenje!

Anita in Rajko Res je bilo lepo, saj smo se zopet srečali ljudje, ki nosimo v sebi istega duha in po njem smo lahko bratje in sestre in to zares dobro dene nam vsem. Naj ostane Sveti Duh z nami vsemi do naslednjega srečanja. Mir in dobro.

Erna Tudi midva sva pod vtisom Enodnevnega srečanja družin v Šentvidu. Bilo je lepo. Prepričana sva, da sva bila deležna velikih milosti, in želiva, da bi jih delila v okolju, v katerem živiva. V spominu nama ostaja pristno srečanje bratov in sester, nadškofova drža svobode, preprostosti in svetosti ter neizmernen zaklad zakramenta sv. zakona.

Hvala vsem, ki ste sodelovali pri organizaciji. Bog naj vam povrne.

Daniela in Jan

12

SEPTEMBER 2010

DELOVANJE DRUŠTVA

ENODNEVNO SREČANJE DRUŽIN Bilo je prvo soboto v mesecu septembru. Zelo težko smo se odločili in odpravili od doma v Ljubljano na Enodnevno srečanje družin. Imeli smo polno izgovorov, da bi ja ostali doma: začetek novega šolskega leta, veliko dela v novi hiši, delavcev v njej ... Pa vendar smo že nekajkrat bili na ESD in vsakič, ko gremo domov, smo polni veselja, dobre volje, duhovno močnejši in tudi letos je bilo tako.

Predavatelj nadškof Turnšek nas je nagovoril z besedami iz Svetega pisma o preroku Jonu. Zelo se me je dotaknilo, ko je jasno razložil o pobegih, ki jih delam vsak dan znova; pobegi pred branjem Božje besede, pobegi pred tem, da si vzamem čas za družino, moža, da pomagam drugim ...

Jasno mi je ostal v spominu nasvet, da ko berem Božjo besedo in ob tem velikokrat hitim, tedaj naj me prevzame misel: saj je dovolj, saj ni potrebno pet minut, tudi tri je dovolj. Toda v tistem trenutku se odločim in berem še kakšno minuto več. Naj bo sedem minut tistih, ki jih posvetim Gospodu!

Zaključili smo s slovesno sveto mašo, ki jo je vodil gospod nadškof Turnšek.

Brigita in Jože

Osebno rasti in se izboljševati je pravzaprav namen, ki nam ga je “dahnil” ob spočetju. Gospod nadškof nam je v svojem nagovoru položil na srce fenomenalen recept, kako rasti: “Agere contra!” Vsakič, ko pride skušnjava, dolijmo še malo ljubezni. Vsakič, ko nam “kosmatinec” ponuja lahko pot, skrenimo na še nekoliko zahtevnejšo in strmejšo. On nam bo dal moči, da jo bomo zmogli, brez skrbi. On nas ne bo pustil samih. Zaupajmo! Bodimo pogumni! Velikokrat smo podobni preroku Jonu, ki ni hotel rasti, ampak se je želel le skriti pred njegovim (in svojim) namenom. Kako nezrelo in lahkomiselno. Kaj nam pa je? Kam mislimo, da lahko ubežimo? Velika riba nas bo v vsakem primeru izbljuvala nazaj. Nazaj k naši družini, nazaj k našemu sozakoncu, nazaj k našemu Očetu, ki nas ima tako rad. Zakaj se bojimo ljubezni? V ljubezni ni strahu. Po definiciji ga ne more biti. Naj se nam “zgodi” Božja beseda. Beseda, brez katere “ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi.” (Jn 1,3–5) Kajti “nihče svetilke, potem ko jo prižge, ne pokriva s posodo ali jo postavlja pod posteljo, ampak jo daje na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč.” (Lk 8,16) Bojan

ODMEV NA NAGOVOR G. NADŠKOFA TURNŠKA NA ENODNEVNEM SREČANJU DRUŽIN Neverjetno, kako dolgo pot imamo še pred sabo, mi kristjani! In kako zanimiva postaja ta pot. Spreminjati svet?

Spreobračati neverne? Niti ne! “Tudi Jezus ni spreobrnil vseh ljudi.” Ta dolga pot je namenjena spreminjanju nas samih. Če se zgražamo nad ljudmi, ki se zgražajo nad nami, pomeni, da še nismo zreli. Če obupujemo nad ljudmi, ki so obupali nad sabo, pomeni, da še nismo zreli. Biti nezrel pomeni, da ima Gospod še veliko dela z nami. Še veliko milosti ima namen naliti v te naše počene vaze. Kakšna ljubezen! Kakšna neverjetna potrpežljivost! Včasih se mi zdi, da on sedi v velikem naslonjaču in se nam smehlja ter nas opazuje, kako rastemo in se postavljamo na noge.

SEPTEMBER 2010

13

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DELOVANJE DRUŠTVA VIKEND SEMINARJI

LOVRAN

DA BI LJUBILI, KAKOR LJUBI BOG Kako »pogumen in neverjeten« naslov! Verjamem, da marsikdo misli, da si preveč upamo, ko se nadejamo, da bomo s svojimi – od Božjega odtujenimi – možgani dojeli, kaj pomenijo besede »da bi ljubili, kakor ljubi Bog«. Priznam, da je to res. Z ženo že dalj časa poskušava vstopati v »ozračje« te vzvišene resničnosti o Božji ljubezni, pa vedno znova ugotavljava, da sva preveč obtežena z zemeljskimi stvarnostmi, da sva preveč oddaljena od tistega, čemur Jezus pravi »od začetka pa ni bilo tako«. (Mt 19,8) Sprašujem se, kaj zame in za naju pomenita zemeljska obteženost in odtujenost, ki imata »predznak« – izvirni greh. Sprašujem se, kako miselnost kulture in časa, v katera sva vpeta, oblikuje moj (najin) odnos do zakona in družine in kako zaradi vseh teh zunanjih vplivov težko dojemava in verjameva besedam Janeza Pavla II., ki nas po svoji Teologiji telesa vedno znova vabi »nazaj v raj«. Zakaj se tako težko vživiva v »rajsko resničnost«? Zakaj tako težko verjameva, da je Božji načrt, ki ga ima z nama, da bi ljubila, kakor ljubi Bog? Kaj sploh pomeni ljubiti, kakor ljubi Bog? O teh in podobnih vprašanjih smo se zopet pogovarjali na našem nadaljevalnem seminarju v Lovranu. Čeprav smo o tem govorili že lani, smo vsi imeli občutek, da se s tem prvič srečujemo, kot da je vse novo … In prav ta občutek je dokaz, da o tej temi nikoli ne bomo dovolj govorili, da bo razmišljanje o Božji ljubezni in njegovem daru, ki smo ga sprejeli, »ko je Bog vdahnil v (Adamovo) obličje oživljajočega duha« (1 Mz 2,7), za nas vedno nekaj novega, nekaj presežnega. V prvem hipu pomislimo, da je ideal Božje ljubezni od naše vsakdanjosti preveč oddaljen, vendar vedno znova začutimo, da nas v najglobljem kotičku našega bitja močno nagovarja in vabi, naj ga iščemo in se mu približujemo.

Prav zaradi vsega omenjenega bomo s temo LJUBITI, KAKOR LJUBI BOG nadaljevali na vseh jesenskih nadaljevalnih seminarjih. Veseliva se ponovnega srečanja z mnogimi znanimi obrazi in vse, ki smo prijavljeni (nas je zelo veliko), po Marijini priprošnji izročava v Gospodovo usmiljeno srce.

Vilma in Dani

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

14

SEPTEMBER 2010

DELOVANJE DRUŠTVA

2010 V zavetju pastoralnega središča reške nadškofije Sjemenišno dobro v Lovranu je konec drugega tedna v septembru potekal že osmi duhovni vikend za zakonce župnije Svete družine Ljubljana Moste, ki ga je organiziral gospod župnik Milan Knep, že sedmič pa sta ga vodila zakonca Vilma in Dani Siter.

Resnica o ljubezni, naslovna tema vikenda, je bila nadaljevanje lani začete teme teologija telesa.

Poskušali smo »vstopiti« v nekatere vsebine, ki so spričo liberalizma in potrošništva marsikdaj popolnoma zakrite in nejasne, ter se posvečali moralnim vprašanjem, ki zadevajo spolnost.

Vznemirljiva vsebina revolucionarnega učenja o telesu in spolni ljubezni, ki jo je zgoščeno zapisal Janez Pavel II., je priložnost, da se kristjani otresemo vsiljene predstave o tej tako občutljivi temi in nam ter našim otrokom pomagamo na pot t. i. »spolne kontrarevolucije«, kot Teologijo telesa nekateri že poimenujejo.

Neznanje ni opravičilo. Zato je duhovni vikend, ki smo ga preživeli v Lovranu, spodbuda, da vzamemo v roke Teologijo telesa, se podučimo in v duhu tega nauka začnemo živeti. Le na tak način bomo pomagali sebi in svojim otrokom, da ne bomo več gledali na spolnost skozi popačena očala javnega mnenja in napačno privzgojenih vzorcev.

Eva in Matej Porenta

DUHOVNI VIKEND ZAKONCEV IZ ŽUPNIJE LJUBLJANA MOSTE Zakonci iz župnije Ljubljana Moste smo se na povabilo župnika Milana Knepa ponovno srečali na duhovnem vikendu v Lovranu, ki sta ga vodila Vilma in Dani. Tema letošnjega srečanje je bila RESNICA O LJUBEZNI. Že lani smo se srečali s teologijo telesa, letos smo s tem nadaljevali. Kako je o tem pomembno govoriti, se je razodevalo ves čas našega druženja; misli poslušalcev so "kar padale" v prostor.

"Graditi intimnost" je bila nit, ki se je vlekla skozi vse naše srečanje. Slišali smo, da je intima prostor, kjer se gradiva midva - najin odnos, najina prihodnost, pa tudi prihodnost najinih otrok. Nagovarjal je stavek: "izrekanje doživetega v družino". Koliko vsega, kar se mi dogaja v dnevu, prinesem, izrečem v svojo družino? Koliko tega izreče v družino otrok? Si upa ... želi ... povedati, kar se mu dogaja skozi dan?

Veselo oznanilo nas je spremljalo v teh dneh.

Priznali smo si, da se veselimo duhovne rasti v najinem odnosu. V iskrenosti pa so med nas prihajale tudi naše bolečine, pogosto tudi nemoč.

A prihajalo je tudi upanje in tolažba, da lahko vse, kar je v nas neznosno, preložimo na Božja ramena in prepustimo njegovemu usmiljenju.

Tanja SEPTEMBER 2010

15

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

Jezik nežnosti med zakonci –

jezik molitve V tem sestavku želim povabiti vas, dragi zakonci, da bi skušali ozavestiti svojo medsebojno nežnost, videti v njej čudoviti dar Božje nežnosti in dopustiti, da bi preko nje mogli častiti in slaviti Boga samega, ki je nežnost sama. Molitvena vaja ima več delov. Lahko jih uporabite tudi kot posamezne ali pa jih izvajate kar zaporedoma. Želim vam obilo blagoslova.

Ozaveščanje nežnosti v zakonskem odnosu Prisluhnita najprej skupaj Božji besedi, ki opisuje Božjo nežnost preko nežne ljubezni zaročenega oz. zakonskega para: Vp 1,2–4.

Začetek Visoke pesmi čudovito opisuje nežno ljubezen, v katero so vključeni vsi človeški čuti. Sedaj naj vsak zase poskuša ozavestiti, koliko je navzoča nežnost v njegovem zakonskem odnosu in na kakšen način se izraža: – Na kakšen način izražam svojo nežnost?

– Katere oblike nežnosti se najbolj poslužujem: v besedi, po gestah, po držah, po darilih, po času, ki ga namenim, po presenečenjih itd.?

– Koliko je navzoča nežnost v mojem odnosu do sebe, sozakonca, otrok, staršev, sorodnikov, sodelavcev, stvarstva itd.?Ali se čutim zaželenega, ljubljenega,

Samo zavzeto prizadevanje za medsebojno nežnost more vedno znova obnavljati in poglabljati vajino ljubezen tudi preko kriz in težav, ki jih prinaša vsakdanje življenje z vsemi svojimi obveznostmi.

spoštovanega? Kako to zaznavam?

– Če težko pokažem nežnost: kaj mi preprečuje, da bi bil nežen?

– Ali v svojih in sozakončevih znamenjih nežnosti prepoznavam nežnost Boga

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

16

samega? Kako, na kašen način, kdaj in kje?

– Ali se zmorem zavedati, da s svojo nežnostjo do sozakonca slavim in poveličujem Boga Nežnost, ki je navzoč v njem?

– Kako lahko svojo in vajino medsebojno nežnost spreminjata v molitev?

Poskušajta si medsebojno v vsej iskrenosti podeliti to, kar sta ugotovila vsak zase.

Poslušajta se z vso spoštljivostjo. Tako se bosta še globlje spoznala in se začela spoštovati v svoji različnosti.

Razmišljanje o nežnosti v zakonu Raziskave kažejo, da se začne zakonska vez krhati in postajati patološka, kadar: – ni več nežnosti med zakonci, – »delati« in »imeti« postane važnejše, kakor »biti«, »živeti«, – se zakonca ne čutita ljubljena drug od drugega in se med njima naredi led osamljenosti, enoličnosti, nenehnega maščevanja, odsotnosti Boga in molitve.

Samo zavzeto prizadevanje za medsebojno nežnost more vedno znova obnavljati in poglabljati vajino ljubezen tudi preko kriz in težav, ki jih prinaša vsakdanje življenje z vsemi svojimi obveznostmi.

Pristna nežnost omogoča zakoncema, da se moreta vedno znova izbrati in da imata moč za medsebojno darovanje in sprejemanje po vzoru Jezusa Kristusa do njiju in vsakega človeka.

SEPTEMBER 2010

PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA Jezus Kristus, ki je uresničenje Božje nežnosti na zemlji, more ozdravljati zakonski par vsega, kar jima preprečuje, da bi mogla rasti v medsebojni ljubezni.

Njegov Duh jima more dati moč, da moreta ljubiti drug drugega s tisto nežnostjo, s katero ju ljubi troedini Bog, Nežnost sama.

Potrebno je zavestno izbrati pot nežnosti in se zanjo odločati vsak trenutek življenja.

To jima bo pomagalo premagovati tudi neosnovano jezo, strah/tesnobo in pobitost/depresijo, kar bo vodilo k naslednjemu cilju: kdor se odloči za nežnost, se odpove temu, da bi ga vodila neosnovana jeza. Nežnost je po definiciji ljubeznivost, spoštovanje samega sebe in drugih, simpatija in empatija.

Kdor se odloči za nežnost, ne dopusti, da bi v njem prevladal strah/tesnoba. Nežnost je zaupanje v to, kar sem, in v to, kar lahko postanem. Je zaupanje v Boga, Nežnost in v njegovo previdnost.

Kdor se odloči za nežnost, se zmore upreti pobitosti/depresiji. Nežnost izvira iz zavedanja, da ima naše življenje neizmerno vrednost, ker je dar Boga, Ljubezni same, in da smo zaradi tega zmožni darovati in sprejemati ljubezen.

Bog, Nežnost, vabi vsakega moškega in žensko v »šolo nežnosti«. In ta je predvsem v tem, da se skupaj odpirata absolutni nežnosti troedinega Boga. Prav on je neizčrpen izvor vsake nežnosti za tistega, ki se mu prepusti in se od nje uči in sprejema moč za resnično in osvobajajočo nežnost do sebe in drugih. Po zakramentu zakona sta zakonca potopljena in prežeta z Božjo nežnostjo. Potrebno je le to, da se vsak dan znova zavesta milosti zakona in dopustita, da ju Božja nežnost prežema in jima da moč, da moreta tudi sama vedno bolj postajati drug drugemu živo znamenje dejanske Božje nežnosti. Tako je vse, kar se dogaja v njunem odnosu iz ljubeče nežnosti drug do drugega, znamenje Božje nežnosti in hkrati tudi slavljenje in češčenje Boga, ki je Nežnost sama.

Nežnost izvira iz zavedanja, da ima naše življenje neizmerno vrednost, ker je dar Boga, Ljubezni same, in da smo zaradi tega zmožni darovati in sprejemati ljubezen.

Osebna refleksija: – Kako odmeva v meni to razmišljanje o nežnosti?

– Se resnično želim odpreti Božji nežnosti in se odločiti zanjo v svojem odnosu? Kaj bi to pomenilo za moje/najino konkretno življenje?

– Katero obliko nežnosti želim še posebej razviti v svojem odnosu do sozakonca in katero obliko želim pomnožiti?

– Na kakšen način lahko svojo nežnost do sozakonca še bolj spreminjam v molitev?

Ko končata vsak svojo refleksijo, si poskusita to podeliti in najti skupne točke, kjer se bosta mogla zediniti in skupaj graditi svoje življenje na Nežnosti. p. Ivan Platovnjak DJ Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremlejvalec društva Družina in Življenje.

Po zakramentu zakona sta zakonca potopljena in prežeta z Božjo nežnostjo.

SEPTEMBER 2010

17

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

IZ TEME K LUČI

BIT I

K RI ST J A N

Sem otrok, ki je odraščal v mogoče malo revnejši družini v manjšem kraju, ki ni ne mesto ne vas. Stric je imel kmetijo in velikokrat sem tam pomagal. Zraven sta pomagala tudi moja dva mlajša brata in starejša sestra. Lahko bi rekel, da smo bili nekako tradicionalno katoliško usmerjeni – obiskovali smo verouk in nedeljske svete maše. K maši sta včasih šla tudi ati in mami, vendar pomembno je bilo, da smo mi dobili listek in opravili to obveznost. Po sveti birmi pa sem to obveznost opustil, saj v njej nisem videl smisla. Odraščal sem v družini, v kateri je oče imel težave z alkoholom, mati pa težave z duševnim zdravjem. Kot otrok sem bil tudi večkrat tepen in zaprt v klet, zato sem bil zelo vesel, ko sem končal osnovno šolo in odšel v srednjo šolo v Ljubljano. V začetku sem se šolal za peka in je bilo kar težavno, saj so nas gimnazijci poniževali. Živel sem v dijaškem domu na Viču. V tretjem letniku srednje šole pa je na moje življenje najbolj vplivala opearacija slepiča. V bolnišnici, kjer sem bil, sem se zavedel krhkosti življenja in sem se spraševal, zakaj sem na svetu. Začel sem živeti drugače, bolj polno, z veseljem do življenja. Začel sem sprejamati tudi priložnosti, ki so se mi ponudile iz okolja, in tako sem zagrabil idejo sestre, da grem z njo na oratorij. V naši župniji se je takrat oratorij šele začel oblikovati in živo se spomnim, kako me je bilo strah vstopiti v župnijske prostore, saj sem mislil, da bo naš kaplan z roko pokazal name in rekel: »Tebe pa še nisem videl v cerkvi.« Ampak se to ni zgodilo. Ko sem videl to veselje, spontanost animatorjev in kaplana, sem začutil nekaj, kar me je vleklo zraven. Postal sem animator, začel sem igrati kitaro v pevskem zboru in tako tudi občasno zahajal v cerkev. Kmalu zatem sem se v Stični pridružil Mladim za Kristusa in tam sem med molitvijo nad seboj začutil, da Bog je in da moram to njegovo ljubezen širiti naprej, ker je je za enega človeka preveč. Začel sem voditi duhovne tabore, se pogovarjati z Bogom in razmišljati o veri in svojem DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

odnosu z Bogom. Sam menim, da je bil njegov načrt, da me je spravil v bolnišnico, da sem se soočil s svojo ranljivostjo in sem sedaj v njegovi ekipi. Kot kristjan imam res srečo, saj imam vedno nekoga, ki mi je ob strani. Z vero sem začel lažje sprejemati svoje vsakdanje težave in dobil sem sprejetost in toplino, ki sta mi manjkali doma.

Biti sprejet, biti ljubljen je potreba vsakega človeka in vsak od nas se mora najprej zavedati, da ga ima Bog rad zato, ker je, in ne zato, kar počne. Potem moramo imeti radi sami sebe, se sprejeti take kot smo, saj smo taki edinstveni in neponovljivi. Šele potem, ko izpolnimo to dvoje, smo pripravljeni vstopati v odnose z drugimi ljudmi in s tem naredimo tudi topel, varen prostor za sorodnike, sodelavce, prijatelje, bodočega partnerja ali posvečeno življenje. Če namreč ne gojimo ljubezni do Boga in sebe, potem iščemo ljubezen, sprejetost, toplino pri drugem in smo lahko posesivni v tej ljubezni.

Pot me je vodila do fakultete za socialno delo, kjer sem sedaj absolvent. Tukaj se velikokrat znajdem v dilemi med biti kristjan in biti socialni delavec. Osebno se mi zdi, da se ti dve področji med seboj zelo dopolnjujeta, je pa res da si prideta navzkriž pri določenih perečih vprašanjih (splav, evtanazija, homoseksualnost ...). Velikokrat mi je tudi težko vstopati v pogovore o veri, saj mi je težko kot laiku zagovarjati stališča, ki jih je res težko razumeti in dokazati. Le kdo od vas lahko pokaže, kako rad ima starše, kako lahko dokaže, koliko je zaljubljen ali koliko mu pomeni najboljši prijatelj. Prav tako tudi težko dokažete, da Bog obstaja, pa sam v to sveto verjamem. Živel sem brez vere in živim z vero in moram reči, da mi je z vero veliko bolje, pa čeprav zaradi tega dobim kak čuden pogled, ko se izpostavim kot kristjan.

Prav je, da govorimo o težkih trenutkih, ko smo sami, osamljeni, prazni, se ne počutimo ljubljene, imamo težave v odnosih z ljudmi, dobimo slabo oceno. Ja, tudi meni se to dogaja. Zdi se mi pa pomembno, da imam ljudi, s katerim se lahko o tem pogovorim. Dati drugemu prostor, da izrazi to, kar nosi s sabo, to, kar mu leži na duši, v odnos prinese globino, prinese neko dodano vrednost, ki danes počasi izginja. Meni trenutno v življenju pomaga, da zaupam v Boga, in največ razmišljam o Markovem evangeliju, ko se Jezus ozre v mladeniča in ga vzljubi (Mr 10,17). Eden od teh mladeničev sem tudi jaz in Jezus me ima rad tako kot vsakega izmed vas. Zato vam polagam na srce, da prisluhnete sočloveku, si vzamete čas drug za drugega in poskušate graditi, ne pa rušiti. Samo skupaj nam lahko uspe.

Andrej Pivk

18

SEPTEMBER 2010

IZ TEME K LUČI

I Z T E ME V

SVETLO BO

25. 7. 2010 »Mami, danes imaš pa rok poroda! Ob kateri uri pa?« me vpraša Izak, ves navdušen, da bo končno dobil sestrico ali bratca. Z Lojzetom mu razloživa, da se dojenčki ne rodijo ob vnaprej določeni uri in da tudi ni nujno, da se rodijo točno na rok poroda.

Sicer si pa tudi sama želim, da bi bil porod že za mano.

Zadnje čase me skrbi mnogo stvari, na katere prej sploh nisem mislila. Ali bo otrok zdrav, kako bo potekal porod, ali bom dobila prijazno babico itd.

30. 7. 2010 Sem že pet dni čez rok poroda. Popadki me redno spremljajo, vendar se potem umirijo. Zjutraj me Luka žalostno pozdravi in reče: »Pa kdaj boš že rodila!« Tudi sama sem že naveličana čakanja. Štejem otrokove gibe in upam, da se bo vse skupaj srečno končalo. Te dneve gremo z otroki večkrat k sveti maši. To mi veliko pomeni.

Jezusu izročim svoje skrbi, probleme, želje; čutim kako se umirjam in Bogu sem neizmerno hvaležna za dar vere.

31. 7. 2010 Zjutraj me zbudijo popadki. Upam, da gre sedaj zares.

Zbudim še Lojza in odpraviva se v ljubljansko porodnišnico.

Po pregledu mi zdravnik ginekolog osorno reče, da bi pri četrtem otroku že lahko vedela, kdaj moram v porodnišnico.

Naroči me za ponedeljek in doda, da bom rodila z umetnimi popadki, ker je že toliko dni čez rok. V čakalnici me je čakal Lojz. Stisnila sem se k njemu in se zjokala. Počutila sem se ponižano, žalostno, razočarano. Ko sva se peljala domov, me v nekem trenutku prešine stavek iz Svetega pisma: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas.« (1 Tes 5,16–18). S solzami v očeh skušam SEPTEMBER 2010

19

slaviti Gospoda in se mu zahvaljevati. Želim zaupati, da on že ve, kaj je zame najbolje.

1. 8. 2010 Še vedno imam popadke, ki se čez čas umirijo. Postaja me strah, kako bo jutri, ko bom šla na pregled. Zvečer pri molitvi preberem odlomek iz Svetega pisma, kako Jezus nasiti pet tisoč mož (Mt 14,13–21). Jezusa prosim, da naredi čudež tudi pri meni, tako, kot ga je takrat.

2. 8. 2010 Ponoči me zbudijo popadki. Začnem gledati na uro, kako pogosti so. Komaj so se dobro začeli in že mi odteče plodovna voda. V strahu zbudim Lojza. Stvari so se potem odvijale s tako naglico, da sem rodila kar doma, še preden je prispela zdravstvena ekipa, ki jo je poklical Lojz. Sprva sem se prestrašila, ampak se je detetu tako mudilo na svet, da druge izbire nisem imela. Pa še odlično »zdravstveno« ekipo sem imela – Lojza, Jožico in Rudija.

Med porodom smo vsi zelo močno čutili Božjo navzočnost in zaupanje vanj.

Gospod je res storil čudež. Skrbel me je porod in razmere v porodnišnici – rodila pa sem doma in še zelo hitro!

Skrbelo me je za zdravje otroka – rodila sem čudovito, zdravo punčko Ano! Skrbela me je namestitev v ljubljanski porodnišnici – v danih razmerah sem pristala v kranjski porodnišnici, kjer sem bila z oskrbo zelo zadovoljna!

Skrbelo me je, da bom zaradi zlatenice dojenčka ostala dalj časa v porodnišnici (pri vseh do sedaj sem bila 5–9 dni) – tokrat sva bili odpuščeni domov že po dveh dneh!

Tako me je Gospod znova opomnil: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6,34) Petra DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

IZ TEME K LUČI

L JUBLJE N OD

BO GA

Prepričana sem, da nas ima Bog neizmerno rad. To svojo ljubezen pa nam kaže in podarja včasih na tako čudne načine, da res težko razumemo. Tako je bilo tudi lansko leto za veliko noč.

Začelo se je z gromozansko slabostjo in izostankom menstruacije. Temu je sledil paničen strah pred morebitno nosečnostjo. Zaskrbljenost se je kmalu izkazala za utemeljeno. Najprej dolgi pogovori z možem, kako je to sploh mogoče, saj sva naredila vse, kar zmoreva, da ne bi prišlo do tega. Najini življenjski načrti so v hipu zbledeli. Bog je imel svoje. Že velikokrat nama je dal jasno vedeti, da je Božji načrt neprimerno boljši od našega. Ja, samo sprejeti ga je treba. Ponavadi je to najtežje. Brez pomislekov sva se odločila, da sprejmeva tudi to novo življenje. Najbolj sva bila zaskrbljena zaradi moje kronične bolezni in morebitnega poslabšanja le-te. Zdravniki so mi zaradi nje namreč že po tretjem porodu odločno odsvetovali nosečnost. Njihovi očitki o moji neodgovornosti so mi večkrat zamajali zaupanje v pravilnost Božjega načrta. Spraševala sva se, kako si to najino situacijo zamišlja on? Stara sem toliko, da bi lahko bila babica.

Najstarejša Laura jih šteje dvajset, Viktorija je ravno zdaj prestopila prag polnoletnosti, Luka jih šteje šestnajst, Eva je prvošolka. Z nami pa sta že tri leta tudi rejenca Barbara z enajstimi in Boštjan s štirinajstimi leti, ki prav tako zahtevata veliko dodatne pozornosti. Vprašanja so se DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

kar vrstila, na odgovore pa je bilo potrebno potrpežljivo počakati. Najprej sva novico o prihajajočem dojenčku zaupala večjim otrokom, ki niso mogli skriti veselja in navdušenja, hkrati pa tudi zaskrbljenosti za moje in otrokovo zdravje. Na najino veliko začudenje sta tudi rejenca novico sprejela zelo pozitivno. V tem času smo se veliko pogovarjali in skupaj premagovali strahove in skrbi, ki so se nam porajali. Naša skupna družinska molitev je bila osredotočena predvsem na mamico in pričakovano dete.

Najbolj pomirjena sem bila po pogovoru z duhovnikom in prejetem bolniškem maziljenju.

Naše prošnje in molitve so bile uslišane konec novembra, ko sem brez posebnih težav rodila zdravega, krepkega fantka z imenom Amadej (kar v prevodu pomeni ljubljen od Boga). V našo že tako pisano in razgibano družino je prinesel obilo blagoslova, veselja, živahnosti in vsega lepega. Z veliko hvaležnostjo Bogu opažava, kako je ta raznolikost v starosti najinih otrok dobra in koristna za vse, saj lahko večjim otrokom zaupava mlajše in naju tako večkrat razbremenijo, sami pa si pridobivajo neprecenljive življenjske izkušnje. Drug od drugega se učimo, vzgajamo in dopolnjujemo.

Bog nas neskončno ljubi. To smo spoznali tudi sedaj, ko nam je tako nepričakovano podaril novo življenje. Zato pa trdno upamo in ga prosimo, da bi nam vedno stal ob strani. Naj vse naše stiske in težave osvetli z lučjo vere, upanja in ljubezni.

Darja Tratar

»O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!

V temi, ki me obdaja, TI VODI ME! Temna je noč in daleč sem od doma, TI VODI ME! Ne prosim, da bi v širne zrl daljave: Naj vidim pred seboj le za korak.« (kardinal John Henry Newman)

20

SEPTEMBER 2010

IZ TEME K LUČI

SKOZI TVOJE – MOJE – NA JINE Kako to uspe kateremu izmed vas, dragi možje, ne vem.

Vem pa, da sem se sam večkrat znašel v veliki stiski in pred nerešljivim vprašanjem: kako gledati na stvari »skozi najine oči«?

Pred kratkim sva skupaj zajtrkovala in se pogovarjala o običajnih vsakodnevnih stvareh. Ker sem pri naši hiši tisti, ki si vedno kaj novega izmisli, sem ženi ves navdušen predstavil idejo o tem, kako lepo bi bilo, ko bi za tri dni, tako na hitro, skočila v Medžugorje. Namesto njenega navdušenja nad mojo super idejo sem doživel hladen tuš: »Le kako ti lahko kaj takega pride na misel, saj naju nikoli ni doma. Jaz bi rada bila kakšen dan doma, da bi kaj naredila, kaj pospravila. Saj vidiš, kakšno je pri naši hiši. Povsod imajo bolj pospravljeno kot pri nas.« Da ne bi ostal dolžan, sem tako »stuširan« hitro potegnil in rekel: »Kako moreš ti vedno vse posploševati in reči, da nikoli nisva doma. Sam že cel mesec nisem šel od doma.« Kaj je sledilo? Kar je moralo – najin pogovor je zamrl.

Ostala sva vsak na svojem bregu. Nastopila je moreča tišina. Hodila sva drug mimo drugega in čakala, da bo drugi odnehal, začel podirati zid in graditi edinost.

Po določenem času sem res prvič poizkusil. Zdaj, ko je stvar že mimo, priznam, da ta moj prvi poizkus ni bil podiranje zidu, pač pa prej »metanje kamenja preko zidu«, saj zidu s svoje strani še nisem bil pripravljen podirati, pač pa sem ga le še utrjeval. Tudi to priznam, da so bile moje besede takrat zgolj opravičevanje mojega pogleda na vso stvar in obsojanje ženinega.

Minute so minevale in postajale vedno daljše, sam pa sem se počutil vedno slabše. Tišina me je preveč bolela.

Nisem je prenesel. Zaradi molka sem postajal turoben.

Vedel sem, da bi moral ženo sprejeti v njeni drugačnosti, pa nisem vedel kako. V srcu so mi začele odzvanjati misli apostola Pavla: »Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5,25). V meni je vse kričalo in sem se še vedno upiral: »Ja, seveda, saj vem, da bi bilo tako prav. Pa ne morem kar tako dovoliti, da me ona »povozi« s svojim posploševanjem! Saj tako nikamor ne pridemo!« V stiski sem molil in prosil Svetega Duha, naj mi pomaga vso stvar prav razumeti. In kot vedno, kadar sem »iskal Božje kraljstvo«, mi je bila tudi tokrat podarjena pomoč.

Kot na ekranu sem zagledal moža in ženo, ki sta stala v isti sobi in vsak skozi svoje okno opazovala pokrajino. Ko sta drug drugemu povedala, kaj sta videla, nista mogla verjeti, da lahko vidita isto stvar popolnoma drugače.

Sprva nisem razumel zakaj. Kmalu pa sem opazil bistveno

SEPTEMBER 2010

21

OČ I

razliko: žena je gledala skozi »zeleno« steklo, mož pa skozi »rdeče«.

Končno mi je bilo dano, da sem razumel tudi najino situacijo. Spoznal sem, da ima ona »drugače obarvan« pogled na isto stvar, kot ga imam jaz, da ona stvari drugače doživlja, drugače čuti, drugače sprejema …

Njo so v življenju oblikovale druge zgode in nezgode kot mene. Spoznal sem, da ima ona pravico videti in dojemati stvari drugače kot jaz. In končno sem spoznal tudi svojo poklicanost: ljubiti jo takšno, kakršna je, in ji dovoliti, da je takšna. In to spoznanje je postalo temelj za globoko obžalovanje moje sebičnosti in napake. Zid med nama se je sesul in lahko sem iskreno s skesanim srcem rekel: »Oprosti, ker te nisem poslušal in slišal! Oprosti, ker nisem znal in zmogel sprejeti tvojega drugačnega razmišljanja in doživljanja.« Ob vsem tem najinem piljenju in brušenju pa mi je bilo darovano še spoznanje, da se morava nenehno učiti in si prizadevati na stvari gledati »skozi najine oči«.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR

MISIJONAR

DA N IL O L I S JAK ZALJUBLJEN V AFRIŠKO DRUŽINO

Z misijonarjem Danilom Lisjakom se poznava iz časov srednje šole – nekoč sva namreč v Želimljah skupaj gulila šolske klopi. Ko se kdaj srečava, naju spomini kaj hitro popeljejo v tiste, danes jim pravim, zasanjane mladostne dni, ko smo vsi kipeli od mladostne vihravosti in je v nas žuborelo veselje nad življenjem. Dobro se spominjam, kako vzvišena se mi je kasneje zdela Danilova odločitev za misijone – darovati življenje za druge, dati se na razpolago ubogim, pozabiti nase in se izprazniti vseh ambicij po družini, imetju ali karieri. Prav tako mi vstajajo pred očmi trenutki, ko smo v medijih brali o nemirih v Ruandi in Burundiju, ko smo brali o tisočih mrtvih … Vedel sem, da podivjani vojaki tudi mojemu prijatelju ne bodo prizanašali. In sem zaklical k Očetu zanj! Da, bil je v življenjski nevarnosti, več kot tridesetkrat je prebolel malarijo … In še danes je priča – vesela in zadovoljna priča Kristusovega vstajenja in njegove nedoumljive ljubezni.

Tokrat sva se srečala na Rakovniku. Kako prijeten je bil najin pogovor! Tako sproščen!

Poln veselja in Božjega pridiha.

Prosim te, da se našim bralcem na kratko predstaviš, da jim poveš, od kod izhajaš in kakšna je bila tvoja družina?

Doma sem iz vasi Saksid pri Dornberku. Bilo nas je osem otrok, sedem nas je še sedaj živih. Smo v glavnem zdravi in poročeni. Jaz sem edini duhovni poklic v naši družini.

Lahko rečem, da sem imel lepo mladost. Takrat ni bil problem za poklice in odločitve, kaj bomo v življenju počeli. Kmečki fantje smo morali veliko delati, saj je šlo za preživetje. Velika družina je imela veliko rok. Pri nas DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

smo imeli dosti sadja, ki smo ga vsako poletje prodajali na tržnici v Selcah pri Crikvenici in v Kraljevici – cela poletja smo tam preživeli in prodajali sadje. Po pet nas je bilo iz družine. Ata je rekel: »Nobene štipendije ne rabimo.

Boste svobodni v življenju.« Prav tako smo vozili drva v Ljubljano in jih prodajali. V Ljubljani smo dobili stanovanje od neke družine, ki je živela v Nemčiji, in v njem so lahko stanovale moje sestre. Bilo nas je pet naenkrat na fakulteti.

To je bila pač kmečka družina. Vse smo si delili. Tam, v domači družini, je bil moj prvi noviciat.

22

SEPTEMBER 2010

NAŠ POGOVOR svojem življenju, si jih zapisujem ter jih nosim pod Kristusov križ. Povabljen sem, da celo svoje življenje od spočetja do danes »izkustveno povzamem v Kristusu«. Bil sem spočet, rojen, morda celo zavržen. In to ni kar tako. Nekdo me je hotel. Bog! In to šteje. In dejstvo, da me je Nekdo hotel (torej sem ljubljen), odtehta vse drugo. Sedaj sem odgovoren in se moram vprašati: kolikokrat sem bil zares ljubljen, kolikokrat osovražen in zavrnjen?

Razloži nam malo, kaj imaš v mislih, ko praviš, da je bil v tvoji domači družini tvoj prvi noviciat?

Prvi noviciat je vedno v družini. Ko vidiš od kod človek prihaja, pojdi in obišči njegovo družino. Bodi z njimi! Tudi v Afriki je tako. Kjerkoli. Živi z njimi vsaj en dan ali dva.

Pa čeprav v umazaniji in med komarji ... Spoznaj odnos.

Oče, mati, otroci – to je vsa dediščina, vsa nadgradnja.

Spominjam se, kako je ena redovnica, ki je trpela v samostanu, rekla: »To sem imela doma. Tu ne maram povprečja. Hočem nekaj več. Ko doživiš Boga, si radikalen.

Zato tu hočem radikalno življenje.« Pri nas so bili starši normalni, sodelovali so z župnikom Ata je in župnijo, gojili so pozitivne odnose, živeli s prazniki. Ko je bil čas za spoved, je šel najprej ata, za njim mama in potem vsi otroci. Tako se je živelo. Bili smo impregnirani s tem Duhom.

Najboljši sogovornik mojega očeta je bil župnik. Vedno je rad prišel k nam na obisk, čeprav nismo bili najbolj cenjeni. Jaz na primer nisem bil nikoli ministrant. Ko sem končal osemletko, se je pri nas prikazal župnik in je rekel: »Jutri so sprejemni izpiti v Vipavi. Zjutraj te pridem iskat in greva.« Jaz pa: »Kaj pa?« On pa mi je odgovoril: »V semenišče boš šel. Saj boš šel kajne?« In sem rekel: »Seveda bom šel. Če vi tako rečete, bom pa šel.« In sem šel (smeh – oba sva se pošteno nasmejala). Ja, to je bil en super gospod – Stanko Vrtovec. Imel je odlične kateheze. Še danes pravijo, da je vzgojil dobro generacijo.

Kako je z družino v Afriki? Družina je v Afriki vrednota, kajne? Ali družine v Afriki ostajajo skupaj?

rekel: »Nobene štipendije ne rabimo.

Boste svobodni v življenju.« V Afriki otroci povezujejo družine. Če ni otrok, ni družine in ni zakona – le-ta gre narazen. Cerkveni predpisi ne držijo. Če mož prej ne ve, ali je njegova žena plodna, ne bo šel z njo. Zato pa vsi začenjajo prej. Gre za nedozorelost.

Imajo pa radi življenje, se mu odpirajo. Rojevajo jih – da, tudi za revščino. Obenem pa so otroci znamenje preživetja – otroci starše preživijo. Kjer se imata zakonca rada, imata kopico otrok in so lahko zelo urejeni. Eden drugemu

Kje oziroma kdaj si vstopil v salezijanske vrste? Si bil že na Reki?

Ne. Na Reki nisem bil. Sem druga želimeljska generacija.

V času srednje šole in takoj po noviciatu sem moral v vojsko, in ko sem prišel nazaj, sem se priključil mlajši generaciji.

Koliko časa si pred odhodom v misijone deloval v Sloveniji?

Najprej sem bil pet let kaplan, tri leta na Rakovniku in nato še v Cerknici pri gospodu Jožetu Vidicu. Sicer sem hotel že prej iti v misijone, pa me predstojniki sprva še niso pustili. Naredili so vse, da bi me zadržali. Kot da bi bil prisoten nek strah.

Danes veliko govorimo o naših notranjih ranah. V mislih imam predvsem to skrivnost, da lahko Jezusa zdajle »za roko« popeljem v tisti trenutek, ko me je nekaj prizadelo, ko me je nekdo ranil oziroma pohabil in je na nek način na steni mojega srca zazijala globoka rana in vem, da je tam še zdaj globoka nezaceljena brazgotina. Kako ti razumeš potrebo po notranjem ozdravljenju?

Glej, za skrivnost križa gre. Križ je odrešenje, je center sveta. Križ nas je vse zaznamoval. Vsi Božji otroci smo tam. Jezus sam se je popolnoma izničil. Tam so bili vsi grehi sveta ožarjeni v skrivnosti križa in v velikonočni skrivnosti. Velikonočna zarja ni nobenega »črnega meteorja človeštva« (tako misijonar imenuje človekove slabosti, grehe, rane … op. pisca članka) pustila neobžarjenega.

Mi smo poklicani, da v svojem življenju iščemo te »črne meteorje«, četudi so petdeset let oddaljeni od nas.

Povabljen sem, da iščem te meteorje v sebi oziroma v SEPTEMBER 2010

23

pomagajo. Ko hčerka zraste in je stara pet ali šest let, ji mati na rame naloži svojega novorojenčka. Mati potem obdeluje polje, hčerka pa z malim hodi po vasi, morda celo nabira dračje za ogenj … Ko je otrok lačen in zajoka, ga dekletce odnese k materi, ta ga podoji, kjerkoli pač je, in stvar gre normalno naprej. Tako otroci pomagajo ustvarjati to veliko družino. V Burundiju je moški, ki nima vsaj sedem otrok, nesposoben in se ne more normalno vključiti v družbo sovrstnikov. V vaški gostilni ne more normalno piti piva ali kaj podobnega. Največji problem pa so nezakonske matere, ki imajo neurejeno življenje.

Tej neurejenosti marsikdaj botruje alkohol, pa neurejena zakonodaja … Predvsem je v raznih afriških deželah veliko nasilja nad ženskami. Ženska gre na polje delat (na polju v glavnem delajo le ženske) s seboj vzame hčerko, vojaki jih obkolijo, posilijo in pustijo včasih v zelo težkem stanju. In zato je 80 % aidsa in veliko jih zaradi te bolezni umira.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

NAŠ POGOVOR Kako je s poroko v Afriki? Kako je s pripravo na zakon?

tako se človeštvo pri njih ohranja naprej. Kljub pomankanju vsega pa živijo človeka vredno življenje.

Tako kot povsod je tudi v Afriki problem v tem, kako sta dva, ki se nameravata poročiti, dojela zakonsko življenje, kako sta se na življenje v dvoje pripravljala. Ne gre le za doto, ki jo mora fant plačati. Dejansko gre za garanje.

Kako pa je z vero? S kakšnimi težavami se ti kot misijonar, ki želi posredovati evangeljsko sporočilo, srečuješ?

V Afriki so ljudje večinoma nepismeni. Oni stvari ne razumejo, vendar po izkustvu Ko je bil čas za spoved, je šel najprej ata, za velikega trpljenja doživijo Kristusa globlje njim mama in potem vsi otroci. Tako se je kot mi. Pa tudi po izkustvu veselja stvari živelo. Bili smo impregnirani s tem Duhom. dobro dojemejo. Evangeljsko sporočilo jim govori bolj »na kožo« kot nam. Oni so povezani z zemljo. Nekatere Jezusove prilike so za njih bolj otipljive kot za nas. Ti ljudje živijo zunaj pod drevesi in tudi Jezus se je večkrat usedel pod drevo ali ob jezero in ljudem pripovedoval. Vse te prilike, npr. »Glejte ptice neba in rože na polju ...«, so njim zelo blizu, so zelo prvinske.

Boga torej dojamejo skozi lastna izkustva. Njim ni potrebno dosti razlagati. Ob vprašanju Zakaj moram jaz trpeti? nihče ne more bolje ovrednotiti afriškega trpljenja kot Jezus.

Skozi prizmo Jezusove ljubezni – ko nas je najbolj ljubil, je tudi vse izgubil – moramo gledati na afriškega človeka.

Afriški človek je tudi danes še vedno samo številka, ki jo vsi izkoriščajo. Zato oznanjati Kristusovo oznanilo ljudem v Afriki ni težko. Če mu je misijonar všeč, če mu veliko pomeni, je pripravljen z njim deliti prav vse. Naše pričevanje in zgled sta za njih najbolj pomembna.

Vam v misijonu še kdo pomaga ali je misionar pri oznanjevanju Kristusovega evangelija sam za vse?

Otrok je zares ogromno in nemogoče je vse narediti sam. Naša kateheza je zakramental. Mi imamo maše, se pripravljamo na vzpodbudne pridige, jim povemo kakšen vic in podeljujemo zakramente. Za vse ostalo imamo katehiste, ki imajo med drugim tudi pripravo za zakon. To imajo za vse, tudi za tiste, ki so že pred poroko skupaj živeli. Saj veste, milost je močnejša. Primitivni

Fant mora najprej sezidati hišo, kjer bosta živela – najprej štalca potem kravca. Nikdar ne smeta snaha in tašča prebivati skupaj pod eno streho – morajo živeti ločeno.

To je naravni zakon. Poleg hiše mora imeti fant vsaj pet ali šest panjev, ki jih mora dati v zameno za svojo bodočo ženo ter še vsaj eno ali dve kravi. Srečen oče, ki ima veliko deklet. S plačilom zanje je sposoben naprej preživljati družino. Nato sledijo pogovori ob prvi pijači in pogovori ob drugi pijači, pa mešetarjenje, kjer lahko tudi kakšen tretji posreduje. Zato se v marsikaterem primeru dva, ki naj bi prišla skupaj, prej sploh ne poznata. Neurejenost v Afriko vnaša predvsem televizija, javno mnenje, ki podpira koruzništvo, poveličuje bogastvo in ustvarja diferenciacijo. Protiutež temu je Bil sem spočet, rojen, morda celo zavržen. ljubezen in ne tisto, kar je moški plačal, kar In to ni kar tako. Nekdo me je hotel. Bog! je dal za doto. To jih skušamo učiti. Žena In to šteje. In dejstvo, da me je Nekdo hotel je tako slepa v svoji prvinskosti rojevanja (torej sem ljubljen), odtehta vse drugo. otrok, da sploh ne vidi svojih pravic. A le DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

24

SEPTEMBER 2010

NAŠ POGOVOR afriški človek je nepokvarjen, oni dojamejo s srcem, ne z glavo.

Kako je s poklici? Je to v smislu poklicanosti od zgoraj ali gre nekdo v poklic, tudi duhovniški, zgolj zaradi preživetja?

Tako

da bi morali močno osvetliti »svetla znamenja« v naši zgodovini. Saj vera je vendar odgovornost, odgovornost do Boga, ki nas je prvi ljubil. Danes ni več zdravih idealov.

Ideali, če to sploh so, so umetni: razne pop zvezde, igralci

kot povsod je tudi v Afriki problem v tem, kako sta dva, ki se nameravata poročiti, dojela zakonsko življenje, kako sta se na življenje v dvoje pripravljala.

Zdrava, krščanska družina, je biser. Ne samo v Afriki, pač pa povsod. Iz njih prihajajo otroci, ki se vključujejo v gibanja: skavtstvo, ministriranje, usposabljanje katehistov … To so zares svete družine, pravo upanje za vse.

Iz takih družin se je rodilo kar nekaj duhovniških poklicev.

Velik zgled jim je slovenski misijonar Knoblehar, ki je Afriko odprl Evropi in hkrati preprečeval trgovanje s sužnji. Zaradi njega smo tudi slovenski misionarji med njimi neverjetno prepoznavni. Kot sem že omenil, imajo Afričani po sami intuiciji zdrav in spoštljiv odnos do vsega, še posebej do življenja, do človeka. Afriška mati se 100 % identificira z

... Ne poznamo pa pravih idealov, idealov čiste ljubezni, kot je na primer Lojze Grozde. On je eno takih svetlih znamenj slovenskje zgodovine. Prepričan sem, da Bog še ni zapustil Slovenije. Tudi letošnji evharistični kongres je bil eno takšnih znamenj. Drugo takšno znamenje pa je družina. Družina je nekaj tako Božjega in tako svetega.

V njej je v živem človeku stkana Božja slava. Človek je tista osnovna celica, ki je ne more nihče zlomiti. In to je upanje za človeštvo, upanje tudi za slovenski narod. Daj vse v Božje roke, ker sam lahko pregoriš. Večkrat sam ob težkih vprašanjih molim: »Gospod, kamorkoli pridem, mi prosim daj, da bom ljudem kaj dobrega povedal, jih vzpodbudil, jim prinesel novo upanje.« In to bi moralo biti vodilo za vse, za laike in duhovnike.

Dragi miisijonar Danilo, zahvaljujem se ti za tvoje pričevanje. Hvala, da smo bili po tebi vsaj malo deležni življenja v Afriki oziroma v misijonih. Naj te Gospod še naprej spremlja in varuje pri tvojem poslanstvu.

Pogovarjal sem se: Dani Siter

V Afriki so ljudje večinoma nepismeni.

Oni stvari ne razumejo, vendar po izkustvu velikega trpljenja doživijo Kristusa globlje kot mi. vlogo matere. Punca že od malih nog ve, da bo njen glavni poklic biti mati. V to prvinskost biti mati biti oče nas je Bog najprej poklical. Moški pa imajo v glavi imeti veliko otrok.

Tako je urejenost v družini pogoj za zdrave poklice.

V Afriki so torej ljudje kljub bedi in revščini polni življenja in se močno zavedajo te prvinske identitete – biti oče in biti mati. Drevo slovenskega naroda pa kljub visokemu standardu pred našimi očmi propada.

Vsega imamo v obilju, nimamo pa jasnega spoznanja o naši identiteti. Kaj praviš ti na to?

Mi Slovenci imamo kot majhen narod neverjetno veliko znanstvenikov, izobražencev, mnogo dobrih, svetniških misijonarjev, a na žalost je komunistični sistem vse odpisal. Tako majhni smo in povrhu še ranjeni zaradi sistema. Tuja učenost nas bo uničila. Osebno sem prepričan, SEPTEMBER 2010

Prepričan sem, da Bog še ni zapustil Slovenije. Tudi letošnji evharistični kongres je bil eno takšnih znamenj.

Drugo takšno znamenje pa je družina.

25

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ODGOVORNO STARŠEVSTVO

POLETNI DAN

Po telefonu sem govorila s svojim srednjim sinčkom.

Telefoniral mi je v službo zato, da bi me vprašal, kdaj pridem domov. Kot običajno je sledilo še vprašanje, kdaj pride tata, čeprav ve, da prideva skupaj. Nekje na tihem mogoče upa, da bo kakšen od naju pa le danes prišel prej.

Počitnice so. Najmlajšega z možem vsako jutro ob šestih odneseva zavitega v rjuho v avto in ga odpeljeva sto metrov daleč v varstvo k moji mami, medtem ko so njegove veke še trdno zaprte, majhna glavica pa se še podi po kraljestvu sanj. (Hvala ti, Bog, za jutra, ko ga držim v objemu in na kratki poti opazujem njegov angelski obrazek.) Starejša dva imata ta privilegij, da lahko spita do onemoglosti, vendar ga bolj slabo izkoriščata in se navadno pridružita svojemu bratcu že po par urah. Dopoldne tako preživijo v našemu nekdanjemu domu pri starih starših. Tam jim ne manjka niti ljubezni niti hrane, igrač je več kot dovolj, pa še tiste, ki so, so v tem času popolnoma odveč.

Pomembno je, da ima vsak svoje kolo, da je pri hiši žoga in neizčrpen vir vode za igranje v pesku. Nekje pred četrto uro popoldne se z možem vrneva iz službe. Otroci naju navadno pričakajo, kot da se nismo videli najmanj dva tedna, in po nekaj skokih v objem in navalu poljubčkov jo vsi skupaj odrinemo v zavetje naše hiše. Ko sedemo za mizo k poznemu kosilu, zmolimo. Ob tem večkrat pride do nesoglasij, ker navadno eden od otrok pohiti z molitvijo, drugi pa se razjezi, da je danes res že on na vrsti. (Hvala ti, Bog, za »tasrednjega«, ki se tolikokrat s tako vnemo pridruži molitvi, da mi srce vzvalovi.) Ja, starši imamo res nenavaden dar, da s svojo prisotnostjo odpiramo vse ventilčke. Ob kosilu kakšno rečemo in doza starševske pozornosti je za starejša očitno zaenkrat že polna, saj se jima že mudi brcat žogo. Kateri od vaških fantov se tudi že pripelje poizvedovat, kje so naši. Naju seveda čaka še sto opravil, pri katerih naju obvezno spremlja najmlajši, ki kar žari, ker ima vsaj enega od naju samo zase. Vsak dan znova se dan prehitro povesi v noč. Večerno spravljanje spat traja celo večnost, saj bi se najini otroci zdaj, zvečer, ko sonce ne vleče več na igrišče in travnik in ko ni več DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

družbe vrstnikov, igrali v hiši, hkrati pa dobijo neverjeten dar govora. Kar naenkrat je milijon stvari, ki bi nama jih radi povedali, nujnih pogovorov, ki jih ne gre odlagati na stran, pogosto pa se najde igra, ki je nismo igrali že sto let. V primeru, da igranje zavrneva, ker je ura resnično že prepozna, sva seveda starša, ki se »nikoli nočeta igrati z mano« in »zmeraj samo obljubljata, potem pa se ne gremo«. Najinim otrokom se včasih godijo take krivice, da res ne vem, kako preživijo. Če večer mine brez prepirov, solz in reševanja težav, ki so se nabirale v teh njihovih glavicah cel dan, zvečer pa v varnemu objemu doma prihrumijo na svetlo kot hudournik, lahko zaploskava od veselja. »Pridi se stisnit k meni,« se velikokrat sliši iz treh postelj, ko so končno vsi trije spravljeni vsak pod svojo rjuho. Ker sva dva, otroci pa trije, moramo najprej določiti vrstni red. Da ne pozabim omeniti, da je včasih izrednega pomena, da nisi pri enem dlje kot pri drugem. Ne pa vedno. Takrat, ko pa se nihče od naju ne gre stiskat, ker sva enostavno preveč utrujena in morava v svojo posteljo, da si nabereva moči za nov delovni dan, se spremeniva v starša, ki se »nikoli ne prideta stisnit«. (Hvala ti, Bog, za najstarejšega, ki se trudi razumeti in katerega oči se v trenutkih, ko mu uspe, spremenijo v tolmun ljubezni.) In kot nalašč se je treba prav tisti dan pri molitvi zahvaliti Bogu za 25 stvari, prošenj je nekaj manj, z dolgimi vmesnimi premišljevanji in »čakaj, da nisem še kaj pozabil«. Otroci imajo pač brezskrbne počitnice, midva pa se boriva s težkimi vekami, ki kar same lezejo na oči. V mislih se obračam tja gor proti nebu s prošnjo, da ne bi ravno danes trajalo tako dolgo in hkrati prepričujem zaspane možgane, da se lahko veselim, ker hoče biti moj otrok v molitvi tako izčrpen. Potem nastopi tišina. Z možem uživava v nočnem miru, ki ga imava sedaj čisto zase in drug za drugega. Če nama ni uspelo zmoliti rožnega venca, dokler so bili otroci še budni (odkar sva se odločila, da si bova zanj vzela čas resnično vsak dan, ga večkrat zmoliva tudi v njihovi spalnici in jih povabiva k molitvi), storiva to sedaj. (Hvala ti Bog za moža, ki me ljubi, a ljubi tebe še bolj!) Desetka je obvezno rezervirana za te najine sinke s prošnjo, da bi vedno hodili po poti k Jezusu in bi nad njimi bedela predobra nebeška mati Marija. In v srcu se znova in znova rojevajo zahvale za te tri otroke in tistega, ki ga je nerojenega Bog poklical k sebi. Zahvale za to, da lahko jočejo, kričijo in se prepirajo, čeprav tudi midva dostikrat ob tem izgubljava živce. Zahvale za dom, posteljo, službo, varstvo, za to, da sva tu, in da imava drug drugega. Zahvale, ker je Bog z nama in naju v trenutkih, ko ne zmoreva več, pelje na skalo, ki je za naju previsoka (prim. Ps 61,3).

Alenka

26

SEPTEMBER 2010

BITI TAŠČA/TAST

OH, TE T A Š Č E 3 Tema te številke glasila je iz teme v luč. Zato sem tudi jaz pobrskala v to smer. In ni bilo potrebno dolgo iskati.

Ko sta dve skupnosti v naši hiši že nekaj časa složno »korakali« skupaj in sem jaz zadovoljno mislila, kako dobro nam gre, sem dobila nasprotno lekcijo. Z njo me je poučevala moja hči. Bistvo: še vedno jo jemljem pod svoj nadzor, zato mora ona vedno filtrirati, kaj sme reči in kaj ne, da jaz ne bi imela pripomb. Zelo hitro se mi zasmili njen mož, ona nikoli. Pa, da mi je narahlo o tem že govorila, ampak da jaz še vedno ne razumem.

Najraje bi ji bila rekla, da ona ne razume mojih pripomb in da ne mislim nič slabega. Ja, v meni je bila težnja, da bi ji zopet dopovedala nekaj, kar bi ji gotovo koristilo in bi lepše živela, in še in še dobrega (pametovanja) imam zanjo …

Toda, tokrat sem utihnila, še zdaj ne vem točno, ali zaradi užaljenosti ali je Sveti Duh ulovil trenutek moje odprtosti.

V mislih pa se mi je že naprej vrtelo: »Pa saj jaz vendar nisem takšna, no, ne želim biti …« Vroče mi je postajalo. »Ljubi Bog, pomagaj mi!« V sebi sem tehtala dobro in slabo in si priznala, da sem v podobni situaciji že marsikomu rekla, da je pač človeku potrebno verjeti, da res tako čuti. Tako torej, zdaj sem morala to dejstvo preslikati nase in ga v sebi še ponavljati. »Zakaj je ne slišim? Pa spoštljivost, na katero pogosto znam opominjati druge? Če je nekdo spoštljiv do mene, me nič ne boli. Niti spoštljiva nisem!« Predstavljala sem si sebe na hčerinem mestu, pri čemer bi bila v stalni »nevarnosti«, da bom kaj narobe rekla in me bo moja mama takoj popravila. »Ne, ona meni tega ni počela. Niti

tašča ne. Morda zato zdaj ne vem, kako se to čuti? Zato morda le ni tako hudo, če nekaj rečem. Glej ga zlomka, a ni to le opravičevanje mojega obnašanja?« Nisem pustila poti naprej. Res moram potegniti ročno zavoro. Saj ne smem biti več odgovorna za njena ravnanja, ne, ne smem (uboga jaz!). Ne, ni mi potrebno, aleluja!

In zakasnjen odmev v meni: lahko sem vesela, da mi je zmogla to naravnost povedati, da se ni izmikala, me za hrbtom obtoževala, mi svojo bolečino kazala z obnašanjem, ki bi ga jaz ne razumela in bi jo prav tako obtoževala. Vem, da je morala zbrati pogum, da sem jo končno slišala in pričela razmišljati. Hvala bi ji morala reči, pa ji nisem. Le zakaj ne? Ker se težko opravičim. Posebno svojim, tistim, za katere trdim, da jih imam najraje. To je zame boleča resnica. Upam, da mi je Stvarnik namenil še nekaj časa za lekcije, ki me bodo tudi tega naučile. Z njegovo pomočjo, seveda.

Ko zaključujem sestavek in ugotavljam, da je kratek, me prešine še nekaj. Kako mi ni težko pisati o sebi takrat, ko sem akter s prijetno vlogo, in kako drugače je tokrat. Spomnim pa se, da tudi grenka zdravila vračajo zdravje.

Sabina

//w

: http

.si

diz ww.

Vabimo vas, da obiščete našo spletno stran www.diz.si, kjer poskušamo vsem, ki so dnevno v stiku z internetom, predstaviti naše delo. Veseli bomo vsakega vašega odziva, mnenja, pobude ali predloga … Radi bomo odgovorili tudi na vaša morebitna vprašanja. Obiščite nas na spletu!

SEPTEMBER 2010

27

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

Sveto pismo me uči, kdo sem Mt 5,13 Mt 5,14 Jn 1,12 Jn 15,1.5 Jn 15,15 Jn 15,16 Apd 1,8 Rim 6,18 Rim 6,22 Rim 8,14–15 Rim 8,17 1 Kor 3,16; 6,19 1 Kor 6,17 1 Kor 12,27 2 Kor 5,17 2 Kor 5,18–19 Gal 3,26.28 Gal 4,6–7 Ef 1,1 Ef 2,10 Ef 2,19 Ef 3,1; 4,1 Ef 4,24 Flp 3,20 Kol 3,3 Kol 3,4 Kol 3,12 1 Tes 1,4 1 Tes 5,5 Heb 3,1 Heb 3,14 1 Pet 2,5 1 Pet 2,9–10 1 Pet 2,11 1 Pet 5,8 1 Jn 3,1–2 1 Jn 5,18 Ps 23; 100

Sem sol zemlje.

Sem luč sveta.

Sem Božji otrok (del njegove družine). (Glej tudi Rim 8,16).

Sem del vinske trte, »rokav« (veja) njegovega (Kristusovega) življenja.

Sem Kristusov prijatelj.

Sem izvoljen in od Kristusa določen, da zanj rodim sad.

Pričujem za Kristusa – sem njegova osebna priča.

Sem služabnik pravičnosti.

Sem Božji služabnik.

Sem Božji sin. (Lahko rečem, da je Bog moj »očka«). (Glej tudi Gal 3,26 in 4,6).

Sem Kristusov sodedič – z njim delim dediščino.

Sem tempelj (dom) Božji. Njegov Duh (njegovo življenje) prebiva v meni.

Sem pridružen Gospodu (z njim sem eno) in sem z njim enega duha.

Sem član (del) Kristusovega telesa. (Glej tudi Ef 5,30).

Sem nova stvar (nova oseba).

Sem spravljen z Bogom in imam službo sprave (sem Božji spravni zastopnik).

Sem Božji sin in eno s Kristusom.

Sem Božji sin in zaradi tega tudi njegov dedič.

Sem svet. (Glej tudi 1 Kor 1,2; Flp 1,1; Kol 1,2).

Sem Božja umetnina (ročni izdelek), ustvarjen v Kristusu (na novo rojen), da izvršujem njegovo delo, ki ga je zame že v naprej pripravil.

Sem sodržavljan Božjega ljudstva, ki je njegova družina.

Sem zapornik za Kristusa.

Sem svet in pravičen.

Sem državljan nebes, kjer že sedaj – v tem trenutku – sedim (Glej tudi Ef 2,6).

Sem s Kristusom skrit v Bogu.

Sem izraz Kristusovega življenja, kajti on je moje življenje.

Sem Božji izvoljenec, svet in ljubljen.

Sem od Boga izvoljen in ljubljen.

Sem sin luči in nikakor ne sin teme.

Sem sveti brat, deležen nebeškega klica.

Sem deležen Kristusa. Deležen sem njegovega življenja.

Sem eden od Božjih živih kamnov in z menoj Bog gradi (v Kristusu) duhovno zgradbo.

Sem izvoljeni rod, kraljevo duhovništvo, svet narod in njegovo pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjal njegova čudovita dela.

Sem priseljenec in tujec na tem svetu in sem tu le začasno.

Sem hudičev nasprotnik.

Sem Božji otrok. Kristusu bom podoben, ko se vrne.

Sem iz Boga rojen in zlo (hudič) se me ne more dotakniti.

Sem ovca njegove paše. Zatorej imam vse, kar potrebujem.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

28

SEPTEMBER 2010

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

ŽIVA BESEDA SVETOPISEMSKI MARATON 2010

Od 2. do 9. oktobra 2010 bo pri sv. Jožefu v Ljubljani ponovno potekal svetopisemski maraton. Osrednja dejavnost svetopisemskega maratona je nepretrgano, noč in dan in ves teden trajajoče branje Svetega pisma, ki bo letos v celoti potekalo v kapeli Duhovnega središča svetega Jožefa. Ob branju Božje besede bo čez teden predvidoma vztrajalo več kot 1000 bralcev, v tem času pa bo v Ljubljani in drugod po Sloveniji organizirano tudi veliko predavanj in pričevanj, povezanih s Svetim pismom. Tu bodo gostje iz različnih gibanj (tudi Družine in Življenja) in Cerkva pomagali širiti obzorja žive besede v vsakdanjem življenju. Posebej toplo povabljeni na začetno slovesnost z blagoslovom novega svetopisemskega središča pri sv. Jožefu (v katerem bo mogoče kupiti svetopisemsko literaturo različnih založnikov), ki bo v soboto, 2. 10. 2010, ob 18.30. Novo svetopisemsko središče bodo blagoslovili predstavniki različnih krščanskih Cerkva, čemur bo sledila skupna taizéjska molitev. Po molitvi se bo pričelo »maratonsko« branje Božje besede, kjer bodo bralci in poslušalci spoznavali globoka sporočila Svetega pisma, ki odmevajo od davnine do danes in se dotikajo vprašanj in problemov človeštva, aktualnih tudi v današnjem času.

Posebej toplo vabljeni tudi na zaključno prireditev svetopisemskega maratona, ki se bo v soboto, 9. oktobra, ob 17h začela na parkirišču za cerkvijo sv. Jožefa. Med drugim boste tam lahko slišali pričevanje o svetopisemski misijonski izkušnji misijonarja p. Mihe Drevenška, prireditev pa se bo zaključila s koncertom sodobne duhovne glasbe, kjer bo nastop skupin Stična band in Svetnik popestril dramski igralec Gregor Čušin s sodobno interpretacijo evangeljskih prilik.

Za spored spremljevalnih dogodkov med »maratonskim« tednom ter za druge informacije si oglejte spletno stran www.svetopisemskimaraton.si. Prijava na branje je možna preko razporeda branja, ki je na voljo v cerkvi sv. Jožefa na Poljanah ter preko e-pošte sp.maraton@gmail.com in telefona 041/539-077.

SEPTEMBER 2010

29

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

GOSPOD NAUČI NAS MOLITI

SEDEM PRIVILEGIJEV BRANJA SVETEGA PISMA Branje Svetega pisma je več kot prijetno preživljanje prostega časa. Pri marsikom postane dnevna navada in potreba, ki za vedno spremeni njegovo življenje. Božja beseda sama govori o mnogih privilegijih, ki jih imajo ljudje, ki jo redno prebirajo, in resnice, ki jih pri tem spoznavajo, premišljujejo v svojem srcu in jih udejanjajo v svojem življenju. Spodaj navajamo le sedem takih privilegijev, ki jih je v resnici še mnogo več. Ti privilegiji pripadajo tistim, ki branje Svetega pisma tako »udomačijo«, da postane njihov redni vsakodnevni življenjski spremljevalec. Vseh sedem omenjenih privilegijev je zapisanih v Psalmu 119, ki je čudovita hvalnica Božji besedi.

1. Sveto pismo nas varuje pred grehom: “Tvoj izrek hranim v svojem srcu, da ne bi grešil zoper tebe.” (vrstica 11) 2. Sveto pismo zmanjšuje težo bremena: “Moja duša toči solze od žalosti, vzdigni me s svojo besedo.” (vrstica 28) 3. Sveto pismo vodi naša pota: “Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.” (vrstica 105) 4. Sveto pismo nam prinaša veselje: “Tvoja pričevanja so moja dediščina na veke, kajti ta so veselje mojega srca.” (vrstica 111) 5. Sveto pismo nam daje razumnost: “Razkritje tvojih besed razsvetljuje, nevednim daje razumnost.” (vrstica 130).

6. Sveto pismo nam daje mir: “Velika je blaginja za tiste, ki ljubijo tvojo postavo, zanje ni nevarnosti, da bi se spotaknili.” (vrstica 165) 7. Sveto pismo nas pripelje nazaj iz zavožene poti k Bogu: “Zablodil sem, kakor izgubljena ovca: išči svojega služabnika, kajti nisem pozabil tvojih zapovedi.” (vrstica 176) Vir: internet

V prejšnji, poletni številki glasila je prišlo do neljube napake pri pretipkavanju članka z naslovom Naše vstajenje v rubriki Gospod, nauči nas moliti, ki ga je napisal g. Ivan Tomažič.

Do napake je prišlo v naslednji povedi: V tem trenutku je ČLOVEK (in ne Bog, kakor je zapisano v prejšnji številki) vzklil v novo stvarstvo, ki bo sprejeto v Božjo slavo ali zavrženo; povedano z besedami Svetega pisma: “Pšenica bo spravljena v žitnico, ljuljka pa sežgana.”

(Mt 13,30).

V uredništvu se za nastalo napako g. Tomažiču iskreno opravičujemo.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

30

SEPTEMBER 2010

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

SVOBODNA SVA, KER NAJU JE OSVOBODIL KRISTUS Ob vsej dirki v septembrskih dneh sem skoraj pozabila, da moram oddati članek.

Odločila sem se, da z vami podelim nekaj kratkih odlomkov iz svojega dnevnika in ga dopolnim z najinim današnjim pogledom na tisto obdobje.

November 2008 Dragi Jezus, za mano je dan, ko je bila po dolgem času naša družina zbrana v spalnici.

Otroci so z veseljem skakali in plezali po možu in mislim, da smo se vsi prijetno počutili. Vem, da je to tvoja milost. Prosim te, da bi nas nočno zbujanje našega malčka ne razsuvalo, da bi ga znali darovati za tiste, ki še bolj trpijo kot mi, in so osamljeni, bolni. Daj, da nas povezuje tvoja ljubezen, tvoj pogled drug na drugega, da bomo res v drugem znali prepoznati tisto, kar je dobro, kar gradi, kar rojeva življenje. Da bi znali tudi drug v drugem zaznati hibe in borbo s hibami. Ker vemo, da nikomur ni lahko, če je sam nereden, len, neurejen, nepotešen ...

Daj, da bi se tudi v teh stiskah znala približati drug drugemu in se ljubeče objeti, potolažiti ali drug drugega izročati v tvoje naročje.

Poslušala sem predavanje Alenke Rebula, ki me je zelo nagovorilo. Če je majhen otrok imel izkušnjo, da so ljudje kar vdirali v njegov čustveni svet in nato odšli, so za seboj pustili opustošenje. Ker je bil v nežnih letih ta vdor tako močan, so se porušile zdrave obrambe v njem. Vsak človek ima neko mejo: do tu druga oseba sme, od tu naprej pa ne. Če so otroku v otroštvu to porušili, mora vedno znova drugim (z veliko muke in napora) reči: »Ne, tega ne dovolim, oprosti, tu si šel čez rob.« Zadelo me je to spoznanje. Drugi vdirajo.

Včasih tudi mož. In spoznanje, da bo potrebno veliko napora (najprej uvida in nato molitve), da to ustavim. Še prej pa je bilo potrebno premagati veliko odpora, da sem si upala to priznati: da so drugi do mene lahko tudi vsiljivi, posesivni in da občasno vdirajo v moj osebni prostor. In da tudi jaz vdiram v prostor drugega, v njegovo svobodo. Da si tudi v imenu prijaznosti, ljubezni, pozornosti dovolim, da pridem, kadar želim in ne kadar si tudi mož tega želi.

SEPTEMBER 2010

Hvala ti, Gospod, da sva bila oba z možem zelo posesivna drug do drugega. Hvala ti, Gospod, za pretresljivo spoznanje tega. Za vse solze in vse bolečine. Hvala ti, da si mi pokazal, da ti želiš, da stojiva pokonci drug ob drugem, a se ne naslanjava drug na drugega. Obema so vdirali v čustveni prostor, zato rabiva veliko prostora in blagega sogovornika, da sva blaga in obzirna drug do drugega.

Podarite si srca, toda ne izročite jih drug drugemu v posest.

Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca.

In bodite skupaj, pa le ne pretesno: kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.

(Gibran, Prerok) Hvala ti, ker me prebujaš.

Hvala ti za moža. Hvala ti za otroke. Za naš topel dom, vse, kar v njem imamo. Hvala ti za tvoj blagoslov.

Gospod prosim te, da bi znala biti milina in nežnost, ljubezen in dobrota za svojega moža. Verjameš, da sem njegova najboljša izbira (sama včasih mislim, da nisem ravno najboljša ... ), zato te prosim, daj da se v meni prebudi ženska, ki bo slišala svojega moža, bila tenkočutna do njega. Hkrati te prosim, da se tudi v njem prebudi moški, ki si bo upal slišati bolečino svoje žene.

Začetek julija 2009 Gospod, za mano je zelo naporen dan. Ponoči se je čutil možev nemir, ker bi želel, da že končno rešim problem odprtosti za življenje s kontracepcijsko tableto. Ker tega nisem rešila in niti ne želim na tak način, je postal precej agresiven v besedi do mene.

Ko se je s kolesom odpeljal sam, sem ga začutila kot osamljenega fantka, ki bi rad, da je kdo z njim. Lahko sem bolj nežna in sočutna, na grobe besede in ob utrujenosti pa mu (še) ne morem odgovoriti prijazno. Verjetno ga to v njegovi osamljenosti zelo boli. »Želim si, da bi

31

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

bila z mano. Nočeš biti z mano.« Ta moževa bolečina globoko odmeva v meni.

10. 7. 2009 Nemir se nadaljuje in tudi velika oddaljenost.

Kot bi si v hipu postala tujca. Ob taki grobosti me postane strah. Ko sem iskala odgovor na te besedne napade, iskala mir, se umikala, je bil včasih napad besed tako hud, da me je bolelo vse telo, kot bi me kdo pretepel.

In potem pride Božja beseda: nebeško kraljestvo se je približalo. Otresite prah, kjer hiša ne sprejme vašega miru. Naj se mir povrne k vam. In v srcu je ostal mir. Večerna molitev me je umirila. »Nebeško kraljestvo se je približalo. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane. V katero koli mesto ali vas pridete, poizvedite, kdo je tam vreden, in ostanite tam, dokler ne odidete. Ko stopite v hišo, jo pozdravite. Če bo hiša vredna tega, naj pride nanjo vaš mir, če pa ne bo vredna, naj se vaš mir povrne k vam.

In če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše ali tistega mesta in si otresite prah z nog.« (Mt 10,7–14) Zelo me je nagovorila beseda »pozdravi z mirom«. In če je na drugi strani nemir, se potegni nazaj, da v srcu ohraniš mir. Ne drezaj v nemir. Sicer lahko do globin kasiram nemir drugih. Hvala ti, Jezus, za to izkušnjo. Hvala ti za izkušnjo, da lahko ob tvojem ljubečem pogledu ohranjam mir. Da se to da! Da se počutim precej sama, a ko čutim, da ljudje zame molijo, lahko zdržim. Zanimivo, da je bilo cel dan telo zelo utrujeno, sedaj pa je v njem mir. Hvala ti!

Otroci so na zanimiv način spremljali to najino temno obdobje iskanja novega ravnovesja, novega pogleda drug na drugega, dopuščanja svobode drug drugemu. Sin mi je en dan rekel: »Mami, imaš pa precej dela.« Hčerka pa mi je zjutraj prinesla narisano risbico, na kateri je bila napisana beseda ljubezen in napisani najini imeni. Midva na vrvici, na sredini pa srce. Potem je narisala roko, srce in drevo. Vsako stvar na svoj list.

Hvala ti, Gospod, da sem to opazila, da je zelo pozorna, kaj se dogaja med nama. Zvečer sem rekla, da zmolimo, da se bomo lepo imeli na dopustu, da se ne bomo kregali. Za atija in mamico, da bosta mirna. Čutim, da moram bolj moliti za moža. Včasih sem veliko.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

32

Julij 2009 Čutim, da je julij prelomen. Že lani je bil, prav tako predlani. Moram dati za mašo.

Mojca September 2010 Včeraj smo z otroki gledali fotografije z morja – letošnje in lanske. Na vseh fotografijah se vidita sreča in mir. Zelo radi se spominjamo tega obdobja. Zelo ljub nam je ta kraj na morju, kamor se vedno vračamo. Samo Gospod lahko po mesecih nemira in tudi prepirov pošlje mir in srečo, razumevanje in odprtost za drugačnost drugega. Zgornji odlomek vsebuje le nekaj besed, ki jih je Gospod uporabil za odpiranje najinega srca. Gospod je v svojih delih res domiseln. Pri nas precejkrat uporabi pesem (vsi namreč radi pojemo).

Poklonim vse, vse izročim k Jezusovim nogam, ljubezni moč, usmiljenje k Jezusovim nogam, kličem svet si, svet si, kličem svet si, svet si, sveti si, ti, Gospod.

Pesem je celo lansko leto odmevala iz najinih src, včasih tudi skozi solze. Danes pa prepevava: Pojte z menoj Gospodu vsi, večno slavite ga, zame je storil čudeže, enako bo storil za vas.

Ko sva žalostna, pa se zasliši sinov otroški glasek: Naj puščava ozeleni, od veselja vzklika, žari, srcu žalostnemu recite z Gospodom le brez strahu ... ali pa si najmlajši sin zaželi psalm Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Tako naju sedaj že otroci spominjajo, kje so izviri najinega upanja.

Da ne bi slučajno pozabila.  Verjamem, da je ta blagoslov prišel do nas tudi po vseh molitvah prijateljev. Hvala vam!

Mojca in Peter

SEPTEMBER 2010

DUHOVNA POBUDA

HVALEŽNA SEM BOGU ZA KRISTUSOV KRIŽ

Spominjam se zgodbe o sveti Heleni, ki sem jo slišala, ko sva z možem romala po Sveti deželi. Sveta Helena, mati cesarja Konstantina, ki je živela na prelomu tretjega in četrtega stoletja, se je odločila, da bo šla v Jeruzalem in tam poiskala križ, na katerem je Kristus za nas in naše odrešenje prelil svojo presveto kri. Ko je prišla v Jeruzalem, je zvedela, da je pod vznožjem Kalvarije jama, kamor so metali križe, na katerih so umirali kriminalci. Ko je prišla do t. i. Jame križev, ni mogla vedeti, kateri je Kristusov.

Ukazala je svojim podložnikom, naj vse križe znosijo iz jame. Ker je bilo križev veliko in ni mogel nihče vedeti, kateri je pravi, se je zgodil očitni čudež: med podložniki svete Helene je bil bolan mož, ki je ob dotiku nekega križa takoj ozdravel. Na ta način so ugotovili, na katerem križu je bilo razpeto Jezusovo telo.

Danes smo pri sveti maši prebirali berilo iz Četrte Mojzesove knjige. Zgodba pripoveduje o trdovratnih in upornih Izraelcih, ki so na poti skozi puščavo venomer godrnjali zoper Mojzesa in Boga in vedno hoteli stvari urejati po svoje. Potem je Bog poslal kače, da so jih pikale, in vsak, kogar je pičila kača, je umrl. Stiska jih je prisilila, da so ponovno iskali Boga in prosili so Mojzesa naj zanje posreduje pri Bogu. Mojzes jim je zares izprosil rešitev.

Po Božjem naročilu je naredil bronasto kačo in ljudstvu oznanil, da bo vsak, kdor bo pogledal kačo, obvarovan smrti. Kako preprosto in učinkovito je Božje delo!

Kar streslo me je ob misli, da tudi mene vsak dan »pikajo kače« sebičnosti, ko, tako kot nekoč izraelci, godrnjam in ne znam odnehati v prepiru, pač pa skušam uveljaviti svoj prav. Da, pikajo me kače uporništva, ko vem, da nekaj delam narobe, pa vseeno vztrajam pri svojem »prav«, ker je moj prav boljši kot možev.

Hvaležna sem Bogu, da je, tako kot nekoč Izraelcem, ki so v puščavi umirali od kačjih pikov, rešitev poslal tudi meni. Jezusov križ je tista rešitev, je tisto učinkovito znamenje, ki me rešuje, mi prinaša ozdravljenje in novo SEPTEMBER 2010

33

življenje. Gospod je že naredil svoje delo – na križu je zame prelil svojo kri in je tretji dan vstal od mrtvih, jaz pa sem vsak trenutek povabljena k sodelovanju. Vsak trenutek je trenutek moje odločitve. Odločiti se moram, ali bom dovolila, da bo Jezusov križ v mojem življenju učinkovit, ali se bo moč njegovega križa izvotlila zaradi moje upornosti in sebičnosti (1 Kor 1,17). Življenje v najinem zakonu je v marsičem in marsikdaj odvisno od mojih odločitev in mojega sodelovanja z odrešenjem, ki ga je Jezus zame pridobil na križu. Ko pride med nama z možem do bolečih trenutkov, ki so posledica brezbrižno izrečenih besed, ki ranijo, ali dejanj, ko ne čutim, da sem prav sprejeta in upoštevana, je vendarle odvisno od mene, kakšen odnos bom zavzela do tega, kar se z menoj in okoli mene dogaja. Poskušam razumeti, da napake, ki jih v naših odnosih delamo, lahko postanejo nepremostljive ovire za rast naših medsebojnih odnosov, lahko pa so priložnost, da na njih zgradimo novo in globljo edinost in medsebojno razumevanje. Preteklosti ne moremo izbrisati, lahko pa storjeno dejanje, ki nas je ranilo, odpustimo.

In prav odpuščanje je tisto, kar je na svojem križu za nas pridobil Jezus. Po križu sta tudi meni dani moč in možnost za odpuščanje – podarjena mi je nova priložnost za novo rast najinega razumevanja. Ko omenjam odpuščanje, ne mislim, da se ne bom nikoli več spomnila na dogodke in stvari, ki so me ranile in prizadele. Poskušam pa se zavedati, da lahko boleče spomine vedno znova izročim Jezusu, jih »pribijem na njegov križ« ter mu dovolim, da jih po dotiku s križem zdravi.

Zato ga danes, ko praznujemo povišanje svetega križa, še posebej prosim, naj mi da novo moč, da bom lahko danes naredila kaj dobrega. Da, Jezus je umrl za moje grehe in me kliče, naj hodim za njim tudi v umiranju sami sebi. Umirati sebi pa pomeni umirati v malih in ne v velikih rečeh. Na mnogo načinov lahko umiram sama sebi, še posebej v konkretnih situacijah v družinskem življenju.

Namesto, da to pričakujem od svojih domačih, sama z ljubeznijo počistim mizo, previjem ali nahranim otroka ... Sto in sto priložnosti imam vsak dan, da svoje delo spremenim v molitev. Kadar kaj naredim z ljubeznijo in ne z nerganjem, molim.

In prav v tem je moje vsakdanje upanje. Če hočem živeti krščansko življenje, iz katerega bodo v zdrave in pokončne osebnosti rasli moji otroci, vsak dan znova potrebujem novo upanje. Pri tem pa mi je nenehno na razpolago moč Kristusovega križa, ki v meni deluje po moji osebni veri, osebni odločitvi in me vabi k vsakodnevnemu spreobračanju in vsakodnevni hoji za Kristusom.

Vilma DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

PRIPOROČAMO V BRANJE

Mati Terezija:

PRIDI, BODI MOJA LUČ ZASEBNI SPISI »SVETNICE IZ KALKUTE« Založba: Družina in Novi svet, 2010 (400 strani) Terezija iz Kalkute je v Indiji naredila prve zaobljube leta 1931, večne pa leta1937.

Preživela je 18 let v šoli loretskih sester v Kalkuti kot učiteljica, pozneje kot ravnateljica.

10. septembra 1946 je mati Terezija med vožnjo z vlakom iz Kalkute v Darjeeling prejela »navdih«, ki ga je opisala kot »klic v klicu«. Jezus ji je razkril svoje bolečine »ker so ubogi zanemarjeni, ker ga ne poznajo in svoje hrepenenje – svojo žejo – po njihovi ljubezni.« Prosil jo je: »Mala moja, pridi, pridi, nesi me v luknje revežev. Pridi, bodi moja luč.

Sam ne morem iti, oni me ne poznajo, zato me nimajo radi. Ti pridi, pojdi mednje, nosi me s seboj; kako si želim, da bi vstopil v njihove luknje, v njihove temne, nesrečne domove.« Jezus jo je prosil, naj ustanovi »misijonarke ljubezni«, redovno skupnost, ki bi služila najbolj ubogim med ubogimi. Redovna skupnost je bila ustanovljena 7.

10. 1950.

razlika je v številu otrok; midva s Tonetom imava dva.

Jezus pa čaka, prosi, ljubi, se daje v hrano že preko šest milijard otrokom, ki ga ne poznajo, ki ga zaničujejo, ga ignorirajo, po njem pljuvajo, se mu posmehujejo, ga ubijajo.

Ali Jezusa res to še danes boli?

V času 21. stoletja je Terezijina pot nepredstavljiva za naša merila, zato je njeno delo Božje, saj jo je on poslal v čas kulture smrti, na katero sta s pokojnim papežem Janezom Pavlom II. nenehno opozarjala.

5. 9. 1997 se je končalo zemeljsko življenje matere Terezije iz Kalkute. Dva dni za tem jo je papež Janez Pavel II. takole opisal: »Živo se spominjam njene neznatne postave, ukrivljene pod težo let v službi najbolj ubogih med ubogimi, toda vedno polne neusahljive notranje energije, energije Kristusove ljubezni.« Le šest let po njeni smrti, 19. 10. 2003, je papež Janez Pavel II. na Trgu svetega Petra razglasil meter Terezijo iz Kalkute za blaženo. Branje te knjige nas opogumlja, da se tudi sami odzovemo Jezusovemu povabilu, da prinašamo luč temu svetu.

Erna

V knjigi Pridi bodi moja luč so zbrani njeni spisi, ki so bili ohranjeni kljub njenim nasprotovanjem. Mati Terezija je zahtevala, da se vsi njeni spisi uničijo. Poudarila je, da njeno življenje pripada smo Jezusu, njenemu edinemu ljubljenemu ženinu, ki ji je razkril svoje umiranje na križu. Z vzklikom »žejen sem« je bilo Tereziji razodeto, da Jezus ni želel vode za svoje telo, ampak je žejen ljubezni naših duš.

Njeni spisi so pretresljivi, saj od Jezusovih klicev »pridi bodi moja luč« in »žejen sem« do svoje smrti ni doživela nobenega mističnega srečanja z Gospodom.

To duhovno puščavo je živela iz spomina na srečanje z Jezusom celih 50 let. Življenje po veri je vzdržala iz vzgibov njene duše, ki je hrepenela po njenem ženinu – pridi (kot v Visoki pesmi ). Njena duša se je nasičevala iz evharistije, molitve in čaščenja Najsvetejšega.

Ko je stregla svojim ubogim, pa je Jezusa okušala in zrla v obličje, iz katerega je prejemala moč in tolažbo.

Vedno se je smejala in nam vsem naročala »podarite nasmeh vsakemu, ki ga srečate«, kajti vsi smo ne glede na vero, barvo kože, izobrazbo, zunanji videz Božji otroci, katere nas Oče ljubi z ljubeznijo, ki jo mi starši skušamo posredovati svojim otrokom. Velika

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

34

SEPTEMBER 2010

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN Na območju vipavske dekanije delujejo štiri zakonske skupine. V letu 2007 je pričela z delom zakonska skupina na Gočah, v letu 2008 sta pričeli z delom zakonski skupini v Ajdovščini in Budanjah, lansko leto pa na Planini. Značilno za vse skupine je, da so medžupnijske, v vsaki pa je tudi par iz druge dekanije. Naše delo spremljajo duhovniki g. Bogdan Saksida, g. Alojz Milharčič, g. Andrej Vovk in g. Sašo Mugerli. Zavedamo se, da brez njihove pripravljenosti podeliti svoj čas, znanje in prostor v župniščih skupine ne bi mogle delovati. Hvaležni smo, da nas je Bog združil v skupnem prizadevanju graditi odnose, za katere je vredno živeti.

ZAKONSKE SKUPINE VIPAVSKE DEKANIJE Nekaj misli zakoncev: Veseliva se vsakega srečanja. Na naših srečanjih ni ure, ampak imamo vsi čas. Čas drug za drugega, da skupaj z Božjo pomočjo pilimo in gradimo naše – najine odnose.

Ko sva se odločala, da postaneva voditeljski par, sem imela hude pomisleke, češ da nisva za vzgled. Mož pa me je opogumil z besedami, da popolni zakonci ne potrebujejo tega programa. Hvala Bogu za izkušnjo, da dobiva več kot dajeva.

Milena in Ivo, skupini Goče in Ajdovščina Zaradi ogromno obveznosti in hitrega tempa življenja sva velikokrat šla na skupino nepripravljena. Šla sva napeta in z občutkom, koliko stvari bi lahko tisti čas storila. Zakonska skupina nama je zelo koristila. Na skupini sva aktivno sodelovala in izvedela o izkušnjah drugih. Dobila sva veliko idej za najin zakon.

Po zakonski skupini sva se počutila sproščeno in tudi veselje do pogovora sva imela. Potrebno je bilo samo na silo pretrgati obveznosti in si vzeli čas za naju.

Mira in Jurij, skupina Ajdovščina Ob naših mesečnih srečanjih sva imela priložnost bolje spoznati sebe, sprejemati drug drugega, razmisliti o tem, kako pod okriljem Božje ljubezni izpopolniti najin odnos. Vse to v vedno zanimivi in nasmejani skupini.

Marjetka in Pavel, skupina Budanje Pred dvema letoma sva se udeležila začetnega tečaja na Debelem rtiču in prišla domov vsa navdušena. Ker sva vedela, da se železo kuje, ko je še vroče, sva se takoj vključila v DIŽ-evo zakonsko skupino v Budanjah, saj na Krasu, od koder sva doma, te možnosti na SEPTEMBER 2010

35

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN žalost nimava. V zakonski skupini se počutiva sprejeta, domače, skratka super. Z vsakega srečanja se vračava domov bogatejša z novimi spoznanji, čeprav nisva več mlada zakonca. Lepo je biti v družbi enako mislečih in lepo je imeti ob sebi duhovnega vodjo, ki ti zna pomagati v hoji za Gospodom.

Andreja in Sergij, skupina Budanje Zakonska skupina nama pomeni druženje sebi enakih, izmenjavo mnenj, izkušenj, hkrati pa nama daje moč, da osebno rasteva in bogativa najin zakon. Izmenjava izkušenj med zakonskimi pari nama v poplavi vsega, kar nudi današnji svet, daje pravo obogatitev življenja ter koristne smernice tudi za najino starševstvo.

Božja beseda pa nama pomaga, da vsakodnevni problemi zbledijo in jih tako lažje obvladujeva.

Upava si trditi, da je z vključevanjem v zakonsko skupino in druženjem z njenimi člani najino zakonsko življenje dobilo velik smisel, katerega želiva prenesti tudi na otroke.

Mojca in Ambrož, skupina Budanje Prihajava iz župnije Velike Žablje in sva zakonca z daljšim statusom. Imava tri fantje, ki počasi vzletajo iz gnezda. Oba sva delala v izmenah, zato med tednom nisva imela dovolj časa drug za drugega. Ko pa se ozirava nazaj, veva, da sva kar dobro vozila in se spopadala s preizkušnjami. Ker pa si želiva odnos še izboljšati in ga še bolj poglobiti, iščeva vedno nekaj novega in tako sva se odločila za novoustanovljeno zakonsko skupino na Planini, ki je tudi možev rojstni kraj. V skupini se počutiva sprejeta, tu se tudi bogativa z razmišljanji in drugačnostjo ostalih.

Zavedava pa se, da v vsak naš odnos mora vstopiti Nekdo, ki je popolnejši od nas in ki nam kaže pot na naših poteh. Jezus bodi z nami, ti nas vodi in blagoslavljaj.

Nevenka in Dušan, skupina Planina Po predavanju, ki sta ga imela zakonca Siter v našem kraju, sva se z možem odločila, da ponovno poskusiva v zakonski skupini.

Nagovorila naju je predstavitev skupne hoje in rasti v zakonu Vilme in Danija in sam namen društva Družina in Življenje.

Odločili so se še trije pari in tako smo z voditeljskim parom začeli z »izboljšavo najinega pogovora«. Prebijali smo se iz lekcije v lekcijo, midva sva bolj ali manj zavzeto uresničevala predstavljena načela, opravljala domače naloge posamezno in skupaj načrtovala randije.

Poskušala sva izboljšati najin pogovor, se trudila bolj poslušati drug drugega in razumeti, kaj želiva drug drugemu povedati.

Ni vedno uspelo. Morda sva kdaj naredila celo korak nazaj in se zopet zaprla pred drugim. Spoznala sva, da se morava neprestano truditi in si prizadevati ter da sva še kako ranljiva.

Neprestano se je potrebno učiti in truditi za jasno govorjenje, poslušanje in primeren odgovor. Dobro komunikacijo je potrebno negovati tudi v družini in drugod, kjer delujeva. Meni osebno se zdi najtežje uresničevanje razreševanja sporov oziroma zapiranje »tokovnega kroga«. Neprestano je potrebno pripravljati srce, se soočati v ljubezni in odpuščati.

Nama in vsem zakoncem, ki se trudijo in gradijo svoj zakon, želim globoko duhovno edinost med seboj in z Bogom.

Julijana, skupina Planina V naši zakonski skupini s pomočjo programa in Svetega pisma poglabljamo odnose med zakoncema. Delimo si izkušnje in se s tem bogatimo. Pari, ki se dobivamo, imamo zelo podobne probleme, čeprav imamo različno dolgo skupno življenjsko pot.

Slavka in Aleksander, skupina Planina Ko sva se pred dvema letoma vključila v zakonsko skupino v Ajdovščini in bolj po sili razmer pred letom dni prevzela vodenje zakonske skupine na Planini pri Ajdovščini, sva bila DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

prepričana, da je že vse zamujeno, saj je za nama že 35 let zakona. Danes lahko rečeva, da temu ni tako. V teh dveh letih prijetnega druženja in izmenjave izkušenj sva se naučila, da se je potrebno vedno spreminjati in iskati novih poti v zakonu ter biti na razpolago v služenju mladim družinam, ki začenjajo novo pot v domačem okolju.

Irena in Niko, skupini Ajdovščina in Planina Z zakonsko skupino sodelujeva že tretje leto. Začetek je bil zelo težek in negotovost naju je spremljala vsakič, ko sva se pripravljala na ta srečanja. Hvala Bogu sva se domov vedno vračala zadovoljna in polna lepih občutkov, da sva naredila nekaj za naju in najin odnos. Tudi v družini se to pozna, čeprav bi bilo za naju boljše, če bi to delala na začetku najine skupne poti. Hvala Bogu, da naju je vodil po tej poti, kjer spoznavava, da je za zakonski odnos treba tudi delati, saj brez naporov ni nič, kar je lepega.

Irena in Jože, skupina Goče Ko sva pomagala pri ustanavljanju prve zakonske skupine na Gočah, se nisva zavedala, v kaj se spuščava. Vedela sva le, da lahko izboljšava najin odnos po programu, ki nama je bil predstavljen na seminarju Vilme in Danija. V skupini, kjer smo bili že vsi pari na začetnem in nadaljevalnem seminarju, je vladalo sproščeno vzdušje in medsebojno zaupanje. Tudi, ko smo vodenje skupine prevzeli sami, smo se lepo znašli in tako delujemo že tretje leto. V tem času nas je zapustil en par, pridružila pa sta se nam dva nova, ki sta se že vključila v pripravo in vodenje srečanja.

Ko naju je Dani »motiviral«, da prevzameva vodenje skupine v Budanjah, sva to sprejela s strahom. Spraševala sva se, kaj lahko midva dava drugim zakoncem, ko pa imava sama toliko težav. Vodila naju je misel, da je morda to pot, na katero naju Bog vabi, da bova tudi midva rasla. Tako sva pristala v skupini v Budanjah.

Velikokrat sva se spraševala, kje se pozna najino delo v vsakdanjem življenju ob vseh padcih. Vsekakor pa sva se reševanja problemov lotila drugače kot pred leti, enkrat bolj uspešno, drugič manj. Spremljala naju je skica trikotnika med nama in Bogom in spoznanje, da bolj, ko bova bližje Bogu, si bova blizu tudi med seboj. Tako se je v našo družino vrnila skupna molitev ter dnevno prebiranje Svetega pisma.

Našemu Očetu sva neskončno hvaležna za vse prejete milosti, ki sva jih prejela ob podelitvi izkušenj vsakega zakonca posebej in skupine kot celote.

Slavka in Dragotin, skupini Goče in Budanje

36

SEPTEMBER 2010

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN

Zakonska skupina župnije Sv. Ana v Bakovcih se predstavi Lani sem kot župnik prišel v župnijo Sv. Ane v Bakovcih.

Mnogo zanimivega pastoralnega dogajanja me je nagovorilo in sem ga skušal ohraniti in poživljati. Opazil sem, da bi bilo koristno, če bi lahko kaj več naredili tudi za zakonce in družine. Ob poizvedovanju o uresničitvi te možnosti sem bil presenečen, da je bilo predhodno že veliko pobud in poskusov za ustanovitev zakonske skupine. Zazdelo se mi je, da je čas dozorel. Povabili smo zakonske pare iz zakonskih skupin v drugih župnijah (Sv. Jurij ob Ščavnici, Razkrižje, Beltinci), da so pri nedeljskih mašah predstavili svojo izkušnjo z zakonsko skupino.

Najbrž je bilo tudi njihovo pričevanje kamenček na tehtnici nekaterih, ki so se pozneje odločili, da se pridružijo nastajajoči zakonski skupini.

Zakonska skupina je dobra za tiste, ki so v njej, in za tiste, ki od zunaj opazujejo dogajanje, zbiranje pred srečanjem, sodelovanje pri maši, pričevanja, udeležbo na duhovnih vajah … Vendar se mi zdi, da je samo opazovanje premalo, zato se nikakor nočem zadovoljiti s tem, da je v župniji le ena zakonska skupina, ki povezuje šest parov.

Kaj pa postali zakonci? Vsak zakonski par ima pravico in bi mu želel omogočiti skupino, ki bi predstavljala prostor poživljanja njegove vere in zakonske ljubezni.

Pomislek, da je zakonska skupina na eni strani za tiste, ki so v krizi, ali na drugi strani za tiste, ki so nadpovprečno pobožni, je zgrešen. Program je namreč zastavljen tako, da lahko vsak od njega vzame tisto in toliko, kolikor presodi, da potrebuje zase in za odnos s sozakoncem ne da bi bil v posebnem »zakonskem razpoloženju«.

V zakonski skupini se kot duhovnik doživljam obogaten z izkušnjami, ki si jih med seboj podelimo ob branju svetopisemskih odlomkov, s pogledi na različna življenjska vprašanja ter tudi o graditvi medsebojnega odnosa, ki je bolj kakor od telesnosti odvisen od duhovne bližine in celostne harmonije odnosa. Ob tem bolj jasno razumevam, da me celibat v bistvu ne omejuje v ustvarjanju odnosov, ampak mi daje več priložnosti, da odnose gradim na mnogih drugih področjih medosebne komunikacije.

Skupini lahko dam predvsem pomoč pri ohranjanju prave smeri razumevanja in razlaganja svetopisemskih odlomkov ter tudi spodbudo za ohranjanje pravih vrednot in odločitve, ki smo jo izrekli ob življenjski odločitvi za stan duhovništva ali poročenosti.

Franc Zorec, župnik

Za vse to je verjetno kriva današnja narcistična kultura, ki nas uči, da ne smemo ničesar potlačiti, ničesar izriniti, da se moramo braniti, se uveljaviti, znati reči ne, misliti samo nase in tako krepiti svoj jaz, da so drugi krivi za našo mizerijo in se tako znebimo še slabe vesti. S tem naj bi dosegli samouresničitev in tako bili srečni. Psiholog Frankl pravi, da starši otroku dajo pri spočetju kromosome, ne vdihnejo pa mu duha.

Tako sreča ne pomeni biti prost od nečesa, ampak biti svoboden za nekaj. Da bi bila svobodna za zakon oziroma družino in bi ob tem po Božji milosti zaužila vsaj nekaj duhovne hrane, se udeležujeva srečanj zakonske skupine.

Voditeljski par Samo in Tanja Zanjkovič Vsebina oz. tema posameznega srečanja zakonske skupine nama daje nova spoznanja in naju nagovarja, kako naj Božjo besedo uresničujeva v skupnem življenju.

Tudi druženje z ostalimi zakonci in duhovnim voditeljem Francijem ter njihove spodbude in molitve nama pomagajo, da ostajava trdna in nemomajna na mnogokrat težki poti za Jezusom. Torej, na zakonski skupini prejemava mnogo dobrega, zato jo želiva še naprej obiskovati.

Hugo in Tadeja Maučec

V zakonski skupini se pravzaprav zbiramo možje in žene, ki smo si med seboj podelili zakrament svetega zakona.

Vedno bolj spoznavamo pomen zakramenta, ki je vidno znamenje nevidne milosti. In milost je zastonjski dar.

Ko govorimo o zakramentih, smo na področju duhovnega.

Za današnjega človeka pa je prav področje duhovnega težko sprejeti. Telesno in duševno plat človeka še nekako sprejemamo, težave pa nastopijo, ko želimo spregovoriti in spoznavati duhovno plat. Že modri Salomon se je spraševal: »Kdo bo torej prišel na sled nebeškim rečem?« SEPTEMBER 2010

37

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN

Če bi naju o zakonski skupini vprašali na začetku naše poti, bi rekla nič novega, pomeni nama le druženje in izmenjavanje izkušenj. Danes pa je drugače. Nikoli nisva pomislila, da bi kdaj hodila k zakonski skupini. Še težje se je za to odločil mož, je manj zgovoren, zadržan, sramežljiv in se takrat ni počutil dovolj močnega nastopiti pred skupino.

Vseeno sva poskusila in danes lahko rečeva, da je

zakonska skupina del najinega življenja.

Pri naju je šlo predvsem za poglobitev vere, novih spoznanj, razumevanja Svetega pisma.

Vsakič, ko odhajava domov s srečanja, sva bogatejša in nama Božja beseda še dolgo po tistem zveni v ušesih. Čeprav sva na začetku zakonske zveze, sva vesela, da lahko svoja videnja, spoznanja, misli deliva z drugimi.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Sedaj lahko brez skrbi rečeva, hvala Bogu za ta dar.

Da okrog naju živijo ljudje, ki razmišljajo približno enako kot midva. Upava, da bo to najino obiskovanje zakonske skupine obrodilo obilen sad. Predvsem pa sva vesela, da sva lahko v skupini takšna, kot sva, edinstvena in naju nihče ne skuša spremeniti. Marsikaj sva se že naučila in želiva to nadaljevati ob pomoči vseh zakoncev in voditeljskega para.

Včasih se pogovarjava in ugotoviva, da imajo drugi zakonci več izkušenj, več znanja. Midva se še učiva spoznavati Božjo voljo. Misliva, da je bila to, da sva v skupini, Božja volja in da skupina brez katerega izmed parov ne bi bi bila popolna. Smo celota!

Kot vsak par sva tudi midva prispevala svoj delež skupini, saj sva pripravljena sprejeti tudi vodenje posameznega srečanja. Največji prispevek vsakega para – tudi naju – pa je molitev drug za drugega, molitev za vse zakonce in njihove družine.

Anita in Branko Novak Zakonski skupini, ki deluje tudi v naši župniji, sva se pridružila letos. Veliko dobrega in vzpodbudnega sva spoznala ob sodelovanju z drugimi zakonskimi pari.

Verjameva, da ob pomoči in veri v Jezusa uspevava najti prave poti. Veliko nama pomenijo medsebojno spoštovanje, ljubezen, pomoč drug drugemu, odpuščanje, spodbuda, pohvala, razumevanje ... Vse to pa s ciljem živeti po veri in v moči Svetega Duha. Verjameva, da nama bo z Božjo pomočjo uspelo še naprej graditi zakon, ki bo trden in bo Bogu po volji.

38

SEPTEMBER 2010

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN

Zaključek zakonskih skupin dekanije Nova Cerkev

Jezus, hvaležna sva ti za našo zakonsko skupino. Blagoslovi zakonce in njihovo plemenitost ter poslanstvo.

Silva in Silvo Titan Naša zakonska skupina za naju pomeni malo večjo družino, v kateri so enako oziroma podobno misleči ljudje.

Sebe vidiva kot sestavni člen v tej verigi, vsi skupaj pa predstavljamo celoto. S svojimi razglabljanji, izkušnjami,

vprašanji in tudi duhovičenjem poskušava dati svoj prispevek našim skupnim srečanjem.

Anica in Lujs Lukač Zakonska skupina je kraj, kjer se srečujemo zakonci, katere družijo vera, upanje in ljubezen. V skupini si v sproščenem vzdušju izmenjujemo življenjske izkušnje.

Lepo je, če ti nekdo prisluhne in te razume. Pogovarjamo se o stvareh, o katerih se ljudje vse manj pogovarjajo.

Družba, v kateri živimo, namreč vse bolj odriva Boga in na prvo mesto postavlja človeka in materialne dobrine.

Naša skupina se trudi, da bi v naših družinah Bog bil še vedno na prvem mestu. Družita nas ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega.

Najin prispevek k zakonski skupini je ta, da svoje izkušnje, katerih se je v 19 letih zakona nabralo kar nekaj, deliva z drugimi zakonci. Če kdo iz tega lahko potegne nekaj dobrega zase, nama je to lahko v veselje in ponos. Ker zakoncem v naši skupini zaupava, o svojih izkušnjah govoriva brez zadržkov. Lepo je imeti prijatelje, ki te spoštujejo in ti zaupajo. Tudi to je najin prispevek k skupini.

Jožica in Franc Bencak SEPTEMBER 2010

39

Naša tradicija je, da leto druženja zaključimo s srečanjem družin vseh naših zakonskih skupin: tiste iz Vojnika, Nove Cerkve in starejše ter mlajše (glede na leto nastanka, ne starost članov) s Frankolovega.

Izbrali smo soboto po najbolj deževnem junijskem tednu. Že nekaj dni prej smo vneto brali vremenske napovedi, ugibali, kaj so meteorologi sporočali med vrsticami, gledali v oblake, mrzlično telefonarili med sabo in na hitro prestavili lokacijo z idilične planote vrh Lindeka na prav tako idiličen kraj poleg župnišča (s streho!) v Črešnjicah. Končna odločitev je bila, da srečanje bo, vreme pa smo v molitvi prepustili našemu Gospodu.

Poskrbel je za nas, seveda. Bil je prijeten popoldan.

Začel se je s sveto mašo, ki jo je daroval g. Vicman, naš dekan. Poleg ubranih pevcev, članov zakonskih skupin, so vneto prepevali naši najmlajši, malo pri mami, malo pri atu, malo pri sosedih, pa pod klopjo, malo v cerkvi, malo zunaj. Tudi na visokem stopnišču pred cerkvijo se da spremljati sveto mašo, hkrati podajati žogo dvoletniku in paziti, da ti ne pade po taistih stopnicah. Mašo so dopolnile naše osebne prošnje, porojene iz vsakdana zakoncev in staršev.

Niti najmanjšega dvoma ni bilo, kaj bomo počeli po maši. Smo sploh imeli izbiro v juniju 2010? Črešnjiški mladinci so tik pod Konjiško goro poleg župnišča naredili krasno nogometno igrišče, ki je postal dom naših mož in sinov v naslednjih urah. V veliko pohvalo jim je, da so v igro vključili tudi najmlajše. Nekateri so brcali žogo, drugi so bili nenameren živi zid, tretji igrali kar s položaja za očkovim vratom. Katera ekipa je zmagala, ne vem. Glede na njihove obraze, ko so preznojeni in lačni prišli z igrišča, so bili zmagovalci vsi. Žene smo poskrbele za malico in klepet. Oboje je bilo uspešno. Prijetno je deliti izkušnje z ljudmi, s katerimi te družijo skupne vrednote, saj takoj začutiš razumevanje in potrditev.

Pogovarjali smo se tudi o načrtovanju družine. Sklenili smo, da bomo jeseni na Frankolovem organizirali seminar o naravnem načrtovanju družine, ki ga izvaja Zavod iskreni.net, zavod za kulturo življenja.

Kar nasmejalo se mi je, ko sem po srečanju v zadnji številki Družine in Življenja prebrala mnogo člankov na to temo, ki so samo potrdili pravilnost naše odločitve.

Večerne meglice so zakrile bližnje vrhove, ko smo se počasi poslovili. Doma smo se zahvalili Bogu za prijatelje, za lep popoldan z njimi in še posebej za milost zakonskega ter družinskega življenja.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

SABINA IN S TA N Č MAJCEN Zakonca Sabina in Stanč Majcen živita v Socki. Letos sta obhajala 29. obletnico poroke in imata tri otroke. Vključena sta v tri zakonske skupine: Celje, Nova Cerkev in Rogatec. V dveh sta voditeljski par. Srečanja zakonskih skupin jima prinesejo veliko dobrega. Čutita, da ju to bolj povezuje z Bogom in je njun odnos bolj iskren.

Se lahko našim bralcem na kratko predstavita?

Sva Sabina in Stanč Majcen iz Socke v župniji Nova Cerkev. Živimo 1 km od moževih staršev v hiši, ki smo jo zgradili in se vanjo vselili pred 21 leti.

Sabina je zaposlena v Celju, jaz pa kot mizar delam doma. Sicer sva tudi prevzemnika kmetije mojih staršev, ki zase še vedno skrbita sama, delo na kmetiji (košnjo) pa opravimo skupaj. Sabinin oče je že pokojni, z mamo živi na kmetiji ena od sester z družino.

Prihajava iz podobnih, vernih, kmečkih družin.

V Sabinini družini je bilo pet otrok, pri nas pa šest. Iz obeh družin je nastalo deset novih.

Oba sva živela v razširjeni družini.

Najin začetek je dokaj nenavaden, in sicer je bila Stanču všeč moja sestra, a ko jo je šel na dan novega leta na Frankolovo iskat, je naletel name, ko sem šla domov od jutranje maše, se takoj pozanimal, če ima sestra že fanta in na moj odgovor, da ga že ima, dal ponudbo meni.

Ko nas je Dani Siter nagovarjal, da bi sčasoma prevzeli tudi kakšna vodenja, sva midva bila odločna, da nikoli ne bova vodila. Zarečen kruh sva najprej pričela jesti v domači župniji.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Takrat sem ravno odslužil vojaščino in zelo se mi je mudilo poiskati ženo. Ne bi bil rad ostal sam.

Tako ni bilo običajne zaljubljenosti na prvi pogled. Kmalu pa sva se že pogovarjala o tem, kako si predstavljava življenje. Predvsem Stanč je imel jasne cilje. Spoznavala sva, da imava podobne želje, se ob tem vedno bolj navezala eden na drugega in po dveh letih in pol sva se poročila. Od takrat je minilo že 29 let.

Kaj pa vajina družina, koliko otrok imata?

Imava tri otroke: Jana (28) je poročena že tri leta in z možem Mihom živita pri nas, Aljaž (21) se je poročil pred kratkim, z ženo Ano pa imata tudi že sedemmesečno Nežo, Špela (18) je na pragu študija za vzgojiteljico. Z nami pa živi še možev nečak Gregor (21), ki je bogoslovec.

Kako, zakaj in kdaj sta se znašla v zakonski skupini? V kateri zakonski skupini sta voditeljski par?

V zakonsko skupino naju je pravzaprav pripeljal misijon v naši župniji, kjer nas je p. Beno Lavrih povabil na duhovne vaje za zakonce v Stično. To so bila prve duhovne vaje za naju in resnično lepa izkušnja. Zakonsko skupino smo po misijonu želeli ustanoviti v domači župniji, vendar je začetno navdušenje

40

SEPTEMBER 2010

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI hitro kopnelo. Zato sva se pridružila zakonski skupini DIŽ-a v Celju. Ko nas je Dani Siter nagovarjal, da bi sčasoma prevzeli tudi kakšna vodenja, sva midva bila odločna, da nikoli ne bova vodila. Zarečen kruh sva najprej pričela jesti v domači župniji, kjer smo pred petimi leti skupaj z zakoncema Tadina in g.

Vicmanom zaorali ledino. Pred dobrim letom je nastala potreba po vodenju v novonastali zakonski skupini v Rogatcu. Čeprav sva se počutila negotova in v marsičem revna, sva na vzpodbudo Danija in v zaupanju v Svetega Duha šla.

in mu kaj potožim, mi je dovolj, da me samo posluša.

Ko se med seboj spremo, nastane »tema«. Ne vidimo resnice, mislimo, da smo ranjeni samo mi in rane v drugih niti ne opazimo. Kako kot zakonca premagujeta to temo?

Nama zelo poznana situacija in včasih kar ne moreva verjeti, ko se zopet ponovi. Mene vrže s tira, ko imam nekaj splanirano, pa se ne uresniči. Ker sem zelo neposreden pri

Dandanes je svet poln lakote: lakote po ljubezni in bližini, po tem, da ti nekdo prisluhne in te razume. Kako kot zakonca prepoznata to lakoto pri sebi in svojem sozakoncu?

Pri Stanču je tovrstno lakoto težje prepoznati, bolj jo slutim. Počasi se učim »njegovega jezika«, vzpodbujam ga, da mi pove, kako mu je. Sama običajno, če ni prevelike zaposlenosti, povem, kako se počutim. Tako npr. po zgledu mojih staršev, moža pač objamem, če tako čutim. Seveda se on odzove. Če mi je hudo

Oba zdaj ugotavljava, da če želiva po sporu res v miru živeti naprej, ne moreva nič pomesti pod preprogo, ampak si je potrebno vzeti čas za pogovor brez obsojanj. izražanju, hitro prizadenem. Potem porabim kar nekaj časa, da se umirim, predelam in pokažem, da nimam prav.

V prvih letih zakona sem bila hitro užaljena.

Ker je preveč bolelo, sem se navadila takoj glasno odreagirati in iti naprej.

Toda bolj kot grem v leta, bolj me zopet daje občutljivost.

Zato sem zelo hvaležna, da je vsebina naših srečanj gradnja najinega odnosa. Oba zdaj ugotavljava, da če želiva po sporu res v miru živeti naprej, ne moreva nič pomesti pod preprogo, ampak si je potrebno vzeti čas za pogovor brez obsojanj. Potem zmoreva priznati vsak svoj del, odložiti težo in razumeti drugega, seveda pa mora biti priprava »požegnana« od zgoraj.

K svetlemu delu najinega življenja štejeva vsa srečanja v zakonskih skupinah, iz katerih dobivava veliko dobrega.

Nasprotje teme je luč. Kaj je luč v vajinem življenju, kako vaju osvobaja in zdravi?

Luč v najinem življenju je Luč pisana z veliko. Želiva si, da bi močneje gorela. Zato se SEPTEMBER 2010

41

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

trudiva za skupno molitev, s katero izročava vse, s čemer se v življenju srečava, njemu.

Tako naju potem tudi problematični dogodki manj izčrpajo. Od kar sva v zakonski skupini, sva molitvi dodala branje Svetega pisma. K svetlemu delu najinega življenja štejeva vsa srečanja v zakonskih skupinah, iz katerih dobivava veliko dobrega. Zelo nama je dragocena enourna vožnja v Rogatec, ki je blagoslovljen čas za pogovor in molitev. Vsaj enkrat letno se udeleživa vikend konferenc DiŽ ali pa duhovnih vaj. Lepo nama je, ko ob sobotnih jutrih skupaj bereva kakšno dobro čtivo in se o tem pogovarjava. Zaradi vsega naštetega sva bolj povezana z Bogom, najin

Tako sva hvaležna Bogu, da, čeprav sva mnogokrat slaba zakonca in starša, blagoslavlja vse najine najmanjše napore.

odnos je bolj iskren. Zato si tudi čas za to jemljeva brez slabe vesti.

Luč v najinem življenju pa so tudi otroci, ki nekako brez strahu stopajo v življenje. Vidiva, da ob ustvarjanju lastnega načina življenja v glavnem nosijo »opremo«, ki sva jim jo včasih kar malo vsilila. Takrat sva se spraševala, ali jih smeva siliti npr. k maši (razen nedeljske, ki je samoumevna), spovedi, na kulturno prireditev, nudenju pomoči izven družine in sorodstva … Ponudil se nama je odgovor: če je otroku kdaj tudi proti njegovi volji potrebno poskrbeti za hrano, obleko, izobraževanje, zdravljenje, zakaj ne bi tudi za tisto, kar ga, po najinem, koristno oblikuje za življenje. Tako sva hvaležna Bogu, da, čeprav sva mnogokrat slaba zakonca in starša, blagoslavlja vse najine najmanjše napore.

Sabini in Stanču se zahvaljujeva za topel sprejem in pogovor. Naj vajino družino Bog tudi v bodoče obilo blagoslavlja.

Pogovor sva pripravila Oton in Cvetka Bogdan

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

42

SEPTEMBER 2010

ROMARSKO POHODNIŠTVO Jesenski romarski pohod na Soriško 2. oktobra 2010

planino

Soriška planina ni le smučarsko središče, ampak je tudi čudovita točka za planinski pohod oziroma romanje, če se le zavemo, da so vse te lepote Stvarnikovo darilo in se mu v molitvi, pesmi ali celo pri sv. maši za to tudi zahvalimo.

Tokratni pohod se bo začel z zbiranjem od 9h do 9.15 v Železnikih na parkirišču pred pošto. Od tam bomo z avtomobili sledili domačinom, ki poznajo pot čez Petrovo Brdo do parkirišča pod Litostrojsko kočo. Od tu pa začnemo hoditi na planino do vrha Možic, od koder se v ugodnih vremenskih razmerah odpira pogled, ki ga je po mnenju poznavalcev treba doživeti. Nazaj se lahko spustimo po isti poti ali pa po nekoliko daljši slikoviti mulatjeri do koče.

Kje bomo imeli sv. mašo, še ni povsem določeno, saj se moramo še uskladiti z duhovnikom, ki bo z nami. Vsekakor pa maša bo, če le ne bo kaj posebnega.

Pot ni zahtevna, je pa potrebno imeti pohodne čevlje, ustrezno obleko, malico in čaj v nahrbtniku ter veliko dobre volje. Otroci, ki lahko sami vztrajajo na poti 1–2 uri, bodo to zmogli, potrebno pa jih je vseeno hribom primerno varovati. Če nam bo čas dopuščal, si bomo lahko nazaj grede ogledali znamenito cerkvico Loretske Matere Božje v Suši.

Povabljeni smo, da si sredi jeseni vzamemo čas za vsaj nekaj hribovskega doživetja, predvsem pa za našo skupno pot, ki nam lahko pomaga, da se bomo še bolj podpirali na poteh, kamor nas Gospod pošilja vsak dan in včasih na njih doživljamo osamljenost. Skupaj hoditi in slaviti Gospoda pa je milost in na nas je, da v vsem hitenju najdemo čas tudi za to.

Romarsko-pohodniška druščina

romarski pohod na Kočevsko 20. novembra 2010 Zadnji letošnji, že nekoliko zimski romarski pohod bo 20. novembra na Kočevsko.

V mesecu, ko se še bolj pogosto spominjamo tistih, ki so že prestopili prag večnosti in zanje molimo, je morda prav, da poromamo v kraje, v katerih se je v naši novejši zgodovini dogajala drama, ki jo vsi bolj ali manj poznamo. To so kraji, ki z mogočnostjo gozdov in travnikov že sami po sebi romarja napolnjujejo z mirom pa tudi z vprašanji kam romam, kaj je cilj, ali sem pripravljen itd.

Križev pot Slovencev ob cesti h grobišču pod Krenom je razpotegnjen na razdalji 1200 m. Ponudi nam priložnost,

SEPTEMBER 2010

43

da se ob njem z molitvijo duhovno povežemo s trpečim Kristusom in žrtvami povojnih pobojev. Iz hrastovine ga je izdelal domači akademski kipar Stane Jarm kot dar za spravo. 21. junija 1998 ga je blagoslovil takratni beograjski nadškof dr. Franc Perko.

Naše romanje bo torej pot križevega pota. Če bo ugodno vreme, bo sv. maša v kapeli Božjega usmiljenja pod Krenom. Sledila bo pot nazaj.

Zbrali se bomo v soboto, 20. 11. 2010, ob 9.30 uri v Kočevju pred župnijsko cerkvijo sv. Jerneja (parkirajte v bližini, kjer bo prostor). Verjetno si bomo najprej ogledali župnijsko cerkev pod vodstvom g. župnika Toneta Gnidovca, nato se bomo z avtomobili odpeljali do izhodišča križevega pota in potem peš dalje.

Hoje bo v obe smeri 1 uro do 1 uro in pol – odvisno od dolžine molitve pri posameznih postajah . Če ne bo preveč snega, bi pot zmogli tudi otroški vozički. Sicer pa sta potrebni vremenu primerna obutev in obleka.

Malica bo iz nahrbtnika, lahko se bomo pa dogovorili in šli v Kočevju na topel čaj.

Povabite prijatelje, zakonce, družine in seveda svoje duhovnike.

Romarsko-pohodniška druščina DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA Življenje je dar, direktno od Boga dobili smo ga ... in prav za vsakega otročička smo Gospodu hvaležni!

LUKA DRAGONJA 23. julija 2010 se nam je rodil naš mali angelček Luka. Težko smo ga pričakovali in smo ga zelo veseli. Tako imamo sedaj kar tri fante. David (10 let) in Mark (8 let) sta že res velika brata in tudi že malo popazita na malega bratca. Hvaležni smo Bogu za blagoslov in zdravje.

Mami Urška in ati Bojan iz Krškega

ANA KOKALJ Moje ime je Ana. Rodila sem se 2. 8.

2010. Imam še bratca Luka in Izaka ter sestrico Emo. Pa seveda mamico in očka. Ponoči pridno spim, podnevi pa se zelo rada pocrkljam.

Pravijo mi, da sem pravi Božji žarek.

PATRIK KUZMA Našo družino je 5. avgusta dopolnil nov član Patrik.

Ker je naš topel dom napolnil še en član družine, je tega še posebno vesel starejši bratec Tobija.

OŽBEJ VALJAVEC Naša družinica se je 12. julija 2010 povečala še za enega korenjaka. Bratec Rožle je bil navdušen nad kompanjonom, starša pa srečna, ker sta lahko podarila življenje. Ožbeja smo krstili 12.septembra na mamičin rojstni dan, boter pa je bil Ožbejev stric Nejc ( Ožbej se je rodil ravno na njegov rojstni dan).

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

44

SEPTEMBER 2010

DAR ŽIVLJENJA TRINA PAULIČ Mamica in očka sta zelo ponosna name in na mojega bratca Reneja, še posebej pa sta vesela, da sem bila krščena med sveto mašo na veliki šmaren (15. 8. 2010), ko je bila prisotna velika množica vernih bratov in sester, ki so me z veseljem sprejeli medse. Ta velik blagoslov se je zgodil na Teznem v naši domači cerkvi, ki je posvečena svetima bratoma Cirilu in Metodu.

ŽAN KLANČAR V nedeljo, 29. 8. 2010, se nama je ob 4.25 zjutraj rodil fantek, ki sliši na ime Žan. Ta slika je nastala 10 ur po rojstvu najine štručke.

Sandra in Mitja Klančar

IRENEJ SITER Poslušajte, poslušajte! Javljam se vam s prestola naše družine.

Sem Irenej in sem star dober mesec dni. Da me mami, ati in sestrica Eli ne bi predolgo čakali, sem se odločil na svet pokukati že 14.8.2010. Če pa bi me poznali osebno, bi ob miru, ki ga širim v svoji družini videli, da mi ime zelo pristoji.

NEŽA MAJCEN To sem jaz – Neža iz Nove Cerkve. Takšna sem bila pri mojih štirih mesecih.

Zaradi mene mami Ana in ati Aljaž »delata« zdaj vsak dve šoli. Dobro jima gre….

ZALA ČERNIVEC ku ku ... Zala tu.

V petek 13. avgusta sem s svojim prihodom na svet razveselila mamico in očija.

Z vsakim dnem bolj radovedno opazujem svet okoli sebe.

Topel pozdrav, Zala SEPTEMBER 2010

45

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

SLEPCI IN SLON Nekoč je v neki vasi živelo šest slepcev. Nekega dne so jim vaščani povedali, da bo v vas prišel slon.

Ker niso imeli pojma, kakšen je slon, so rekli: »Četudi ga ne bomo mogli videti, kljub temu pojdimo tja in ga vsaj potipajmo.« Vsi so odšli na kraj, kjer je bil slon in vsak se ga je dotaknil. »Hej, slon je kot steber,« je rekel prvi mož, ki se je dotaknil slonove noge. »To ne bo držalo! Podoben je vrvi,« je rekel drugi mož, ki se je dotaknil slonovega repa. »Nikakor ne! Podoben je drevesni veji,« je zatrjeval tretji mož, ki se je dotaknil slonovega rilca. »Po moje je še najbolj podoben palmovemu listu,« je trdil četrti, ki se je dotaknil slonovega ušesa. »Mislim, da je podoben velikemu zidu,« je modroval peti mož, ki se je dotaknil slonovega trebuha. »Slon je kot vodovodna cev,« je rekel šesti, ko se je dotaknil slonovega okla.

Začeli so se prepirati, kakšen je slon, kajti vsakdo se je trdno oklepal svojega mnenja. Bili so že močno razburjeni, ko je mimo prišel modri starec in to videl. Ustavil se je pri njih in jih vprašal, o čem se prepirajo. Odgovorili so mu: »Ne moremo se zediniti, čemu je podoben slon.« Vsak je starcu povedal svojo trditev in starec jim je mirno pojasnil: »Vsi imate prav. Razlog, da vsak izmed vas trdi drugače, pa je v tem, da se je vsak izmed vas dotaknil drugega dela slona. Dejansko ima slon vse to, kar ste opisali.« »Uh,« so si vsi oddahnili in se nehali prepirati. Bili so veseli, da je imel vsakdo med njimi prav.

Nauk zgodbe nas uči, da ima vsak človek o določeni stvari le delno prav. Včasih resnico tudi mi opazimo in jo lahko sprejmemo, včasih pa ne, ker je resnica sestavljena iz večih plati, ki nas vedno ne prepričajo. Zato bi morali, če se nočemo prepirati kot slepci, znati reči: »Mogoče imaš pa ti svoje razloge, da tako misliš.« Če tako delamo, se ne zapletamo v prepire.

Vir: internet

KDO PRAVI, DA CERKEV NI ZA HECE Oglasi na župnijskih panojih (vsi so prepisani z resničnih župnijskih panojev).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------* Za vse, ki imate otroke, pa tega ne veste, imamo prostor, opremljen za otroke. * Skupina za ponovno pridobitev zaupanja vase se zbira ob četrtkih ob 19h. Prosim, vstopite pri zadnjih vratih. * V petek ob 19h bodo otroci z oratorija v župnijski avli uprizorili Shakespearovega Hamleta. Župljani ste vabljeni, da se udeležite te tragedije. * Drage gospe, ne pozabite na dobrodelni sejem! To je odličen način, da se znebite vseh tistih neuporabnih stvari, ki vam jemljejo prostor v stanovanju. Pripeljite svoje može. * Tema današnje kateheze: Jezus hodi po vodi. Jutrišnja kateheza: Iščemo Jezusa. * Zbor nadšestdesetletnikov za vse poletje preneha delovati, s hvaležnostjo vseh župljanov. * Župnijska košarkarska turneja se nadaljuje s tekmo v sredo zvečer. Pridite navijat za nas, ko bomo skušali premagati Kristusa Kralja. * Cena za udeležbo na seminarju o molitvi in postu vključuje vse obede. * Prosimo, da vaše darove položite v kuverto skupaj z rajnimi, za katere želite, da molimo. * V torek zvečer bo v župnijski avli večerja na osnovi fižola. Sledil bo koncert.

(Vir: internet) DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

46

SEPTEMBER 2010

ŽIVA BESEDA

Duhovno središče sv. Jožefa, Ljubljana- Poljane, od 2. do 9. oktobra 2010 NEPREKINJENO BRANJE SVETEGA PISMA - BEDENJE - MOLITEV - PREDAVANJE - DRUŽENJE - KONCERT

www.svetopisemskimaraton.si/ Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Petra Berčan (e-pošta: petra.bercan@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (e-pošta: dani@diz.si, telefon: 07/490 35 51, GSM: 041/770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (e-pošta: alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminarji, e-pošta: dani@ diz.si), Vilma Siter (Pobuda, e-pošta: vilma.siter@gmail.com), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-pošta: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, e-pošta: alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, e-pošta: janko.brumec@siol.net), Sabina Majcen (Iz življenja zakonskih skupin, e-pošta: sabina.majcen@simbio.si), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, e-pošta: marija.halas@krka.biz), Cvetka in Oton Bogdan (Voditeljski par se predstavi, e-pošta: cvetka.bogdan@gmail.com), oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (e-pošta: igor.slavnik@gmail.com).

Fotografije za to številko so prispevali: Klemen Lajevec, Marija Halas, Simona Osterc, Silvo Plavec, Lavra Hanov, družina Majcen, družina Berčan, družina Podgajski, zakonci iz dekanije Ajdovščina, zakonci svete Ane v Bakovcih in Dani Siter.

Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakoncev Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d. d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-901, namen: prostovoljni dar. Če se zgodi, da ta sklicna številka »ne prime«, napišite datum – na primer: 00-02102009.

Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

PROGRAM DiŽ ZA LETO 2010 Št. Dogodek

Informacije in prijave:

1

Regijska srečanja za voditeljske pare, september 2009; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP).

Dani Siter: tel.: 07/490 35 51; gsm: 041 770 200; e-pošta: dani@diz.si

2

Romarski pohod na Soriško planino, 2. oktobra 2010; zbiranje od 9 do 9:15 v Železnikih na parkirišču pred Pošto

Marija in Ivo Halas; gsm: 041/616 534

3

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 15.–17. oktober 2010; Crikvenica, Life Center.

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest. arnes.si ZASEDENO!

4

Nadaljevalni vikend seminar za zakonske pare, 22.-24. oktober 2010, Crikvenica, Life Center

Erika Novak: gsm: 041/459666; e-pošta: erika.novak@guest. arnes.si ZASEDENO!

5

Temeljni vikend seminar za zakonske pare, 05.–07. november 2010; Ankaran, Debeli rtič

Turistična agencija BooM, Krško, Tel.: 07/4921674; gsm: 041/684320; e-pošta: boom@siol.net

6

Romarski pohod na Kočevsko, 20.novembra 2010; zbiranje ob 9:30 uri pred župnijsko cerkvijo v Kočevju

Marija in Ivo Halas; gsm: 041/616 534

Dragi zakonci, drage družine!

V nedeljo, 10. oktobra 2010, smo vabljeni na lokalne volitve županov občin, članov občinskih svetov ter članov krajevnih in vaških skupnosti. Gotovo se vsi strinjamo, da nam ni vseeno, kdo odloča o pomembnih rečeh, kot je družina in v kakšno okolje oziroma skupnost bo naša družina vpeta. Naša velika odgovornost je v glavnem le ta, da gremo na volitve in po svoji vesti izpolnimo volilni listek. Naj nam bodo v opomin in vzpodbudo besede iz knjige Razodetja: »Vem za tvoja dela, da nisi ne mrzel ne vroč. O, ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust.« (Raz 3,15–16) Ne bodimo torej mlačni in izpolnimo našo državno ter krščansko dolžnost, da bo tokrat za spremembo drugače in bo volilna udeležba na račun nas kristjanov višja in da bomo globoko v sebi mirni z občutkom, da smo naredili vse, kar je v naši moči.

Ne bodimo kot reveži skriti za našimi zidovi, bodimo raje pogumni Kristusovi bojevniki, pojdimo na volitve in oddajmo svoj glas!

Uredništvo Diž