H Galičevi slikarski govorici

Vobsežni zapuščini prezgodaj umrlega akademskega slikarja in grafika Štefana Galiča (1944–1997) so se ohranile številne umetnine, med njimi tudi take, ki jih je snoval v »klasični« slikarski maniri. Glavnino slikarske zbirke sestavljajo dela, ki so ostala v njegovem ateljeju, v hiši na Spodnji ulici v Lendavi, in izbrane podobe, ki so pri vdovi Alenki in njunem sinu Árpádu. Seveda poznamo še nekatera druga dela, ki jih hrani Muzej-Galerija Lendava in jih je avtor zvečine napravil v času tradicionalnih lendavskih likovnih kolonij, nekaj kakovostnih slik hranijo tudi Pokrajinski muzej v Murski Soboti in zbiratelji. Štefan Galič se ni ukvarjal samo z grafiko, marveč je vseskozi tudi slikal. Jasno, da je mogoče pri tem pomisliti na njegov izrazito inovativni, introspektivni značaj, ki se kaže v vrsti likovnih praks, v katerih se je poskušal, a tudi v zavzeti, skorajda strastni zbirateljski vnemi. Ta se ni kazala samo v »zalezovanju« metuljev in njihove čarobne pojavnosti, temveč v razmerju do starin, do kuriozitet in njihove snovne raznoterosti, ki jo je slutljivo, iz cikla v cikel in iz dela v delo, odstiral do ontološkega in likovno izvirnega, zavezujočega bistva. Seveda so Galičevo ustvarjalnost velikokrat obravnavali, tudi v obsežnejših monografskih edicijah, kakršna je denimo monografija iz leta 19991 ali monografija Istvána Hagymása2 , ki je izšla pred dvema letoma. Pomenljivo je, da je v prvi Bassin slikam posvetil vsebinski premislek, da so »…nastajale še v sedemdesetih letih kot nekakšna spremljava izbrane motivike (zlasti iz sveta metuljev), izražene sicer že v grafiki (predvsem še v linorezu), potem pa je slikarstvo opustil«. Bolj kot vrednostni diskurz o likovnih razsežnostih Galičevega slikarstva se torej izrisuje mnenje, da je umetnik v slikarsko tehniko pravzaprav prevajal dosežke lastnega grafičnega raziskovanja v vzporednem mediju. To deloma drži, čeprav je treba upoštevati, da so te vrste projekcije v resnici vezane zgolj na motivno, ikonografsko prevajanje grafičnih ciklusov »violin« in »metuljev« v konvencionalno slikarsko maniro. V resnici je težko reči, na kateri točki je pri njem dokončno zmagala grafika, saj imajo zgodnja dela, zlasti številni akti in krajinski žanrski utrinki, močno izpovedno noto. Če govorimo o aktih in tu in tam portretu ali krajini, ni mogoče spregledati vešče podanih tonsko-ploskovnih in na temeljih barvnega realizma zastavljenih slik. Zanimivo pri aktih je, da se ob razvidnih potezah golega ženskega telesa, komajda izlušči kakšen bolj določen, prostorski element. In še več: domala pri nobenem aktu ne moremo prepoznati obraza portretiranke. To bi si kajpada lahko razlagali na več načinov in v tem morebiti prepoznali kakšno od latentnih psiholoških zaznamovanosti, vsekakor pa to kaže tudi na Galičevo zadržanost. Med zgodnjimi deli, ki jih ne kaže spregledati, je tudi Avtoportret (1965), slika, ki v konvencionalni zasnovi kaže poteze vase zagledanega mladega, a raziskujočega slikarja. V tem Galičevem ustvarjalnem obdobju so poleg aktov nastajali tudi krajinski pejsaži, motivi iz lendavskih goric ali pogledi na tedaj še zelo ruralno, denimo etnografsko zaznamovani prekmurski milje. Seveda ne moremo reči, da gre pri realistični, tonsko-ploskovni gradnji za posebno presežne umetnine, saj lahko v likovnem načinu prepoznamo črte slikarstva Antona Gojimirja

Kosa (1896–1973), oplajanje pri starejšem Galičevem rojaku Lajčiju Pandurju (1913–1973) ali vpliv Maksa Kavčiča (1909–1973), čigar barvna paleta in zlasti likovno podajanje sta v Galičevih refleksijah očitno našla zavezujočo razsežnost. Inventivnost, ki tako odločilno zaznamuje Galičev grafični opus, je mojster v slikarstvu najbolj pokazal v času, ko sta procesuirano nastajala ciklusa »violin« in »metuljev«. Poskusi, ki ustvarjalno korespondirajo z grafiko, prinašajo v likovnem pogledu številne uspešne uresničitve, ko se standardni »galičevski« motivi vzpostavljajo v emblematski, celo popartistični pojavnosti. Na eni strani se je torej v preverjanju s sočasno produkcijo ujel v trende sodobne umetnosti, a jih hkrati osmislil v edinstvenem prevajanju lastnega sveta. Pri slikanju je Galič zato uporabljal povsem nove tehnike nanašanja barve. Ne zgolj v akrilu, temveč v specifični rabi t. i. nanašanja air–brush oz. disperziranja barve je hote vzpostavil dvojnost slikovne ploskve, med monokromno ploskostjo, kakor jo pač v grafiki predstavlja nosilec, torej papir, in rafinirano reliefno strukturo nanosa, enakovredno grafičnemu odtisu barve. Tako je vzpostavil recimo imanentno dvojnost, ki zaznamuje ves njegov ustvarjalni koncept, kakor je rad sam poudarjal. Zanimiv odvod v okviru Galičeve slikarske produkcije so dela, ki jih je snoval okoli leta 1980 in se je z njimi na svojski način soočil z likovnimi principi hiperrealizma. Ustvarjalca, o katerem lahko trdimo, da je mojstrsko, veristično in kajpada ne zgolj v mimetičnem duhu, izjemno precizno prevajal naravno stanje stvari v likovno normo, je zaznamovalo okolje in zato smemo v njegovih fotorealističnih projekcijah industrijskih pejsažev prepoznati kritične, ekološko ozaveščajoče refleksije. Povsem drugačno smer razvoja si je nato Štefan Galič zastavil sam. V okviru lastne slikarske produkcije je še pred sredino sedemdesetih, v osemdesetih in deloma vse do prezgodnje smrti snoval serije razmeroma prepoznavnih, na kubistične, natančneje, na orfistične postulate naslonjene podobe. Pri tem se je kubističnemu fasetiranju, lomljenju svetlobe in prevajanju v ploskovne enote posvečal s subtilno gradnjo, ki se je pri njem normativizirala v svojsko »šrafirano« gradnjo s čopičem. S takim likovnim načinom je potlej ustvarjal številne krajinske, žanrsko slikovite motive, kdaj pa je z njim zaznamoval tudi kakšen portret. V tem žanru je naslikal vrsto sijajnih lendavskih vedut, ki med vsemi slikami najbolj izstopajo. Na to temo je Štefan Galič napravil številne variacije. Izstopajo tiste, ki značilno lendavsko veduto osrediščajo v svojsko oblo gmoto pred širokim panonskim horizontom. O njih in o vseh drugih pa smo globoko prepričani, da se jim popolnoma poda orfistična likovna recepcija, ki se z neponovljivim liričnim patosom scela uglašuje na zven, ki ga je tankočutno registriral, gradil in slikal véliki Štefan Galič.

1 Štefan Galič: 1944–1997, Murska Sobota (Zbirka Monumenta Pannonica, uredila Janez Balažic in Ludvik Sočič; spremni esej

Aleksander Bassin, intervju z umetnikom Janez Balažic) 1999. 2 István Hagymás: Zvezda Dolnje Lendave Štefan Galič, Lendava (samozaložba T. Galič) 2008.