Galič, ilustrator in grafični oblikovalec

Akademski slikar Štefan Galič nedvomno spada med največje sodobnike ljubljanske grafične šole, ki so se izobraževali in pozneje sami naredili korak do stopnje osebnega stila. Galič je svoj stil in tehniko dopolnjeval in izpilil do dovršenosti in v njej, v barvnem lesorezu, postal znan tudi zunaj slovenskih okvirov (Madžarska, Slovaška, Nemčija, Japonska). Pozneje je tehnični perfekcionizem izpopolnil še z estetičnim. Grafik, ki je bil tudi strasten zbiralec metuljev in starih keramičnih pa lesenih predmetov. Pri iskanju lastne grafične identitete so imeli metulji na njega odločilen, bržkone ontološki vpliv. Ne samo zaradi čudovitih oblik, ampak tudi zaradi barvnih odtenkov. In prav ta magičnost ustvarjanja in samega procesa je v njem vzbudila zanimanje tudi za veliko drugih slikarskih in kiparskih tehnik. V nekem intervjuju (Balažic) lahko preberemo: » … potrebujem naravo, da se sprehodim in da celo delam zunaj …«, tudi fizično delo, v vinogradu, oz. sadovnjaku in vrtu. Skratka po sledovih starih renesančnih mojstrov: od rezbarjenja pri izdelavi matric za odtis, do ročnega tiskanja ali z dobrim, starim industrijskim valjem … Bil je navezan na naravo in na živo okolje, zelo pa tudi na ljudsko tradicijo, katero je občudoval in zbiral od otroških let. Čeprav je izviral iz meščanske obrtniške družine, je rad iskal etnografske predmete, ki so v 60. letih povsem izginili ali pa se preselili na podstrešja kmečkih hiš. Bil je strasten zbiralec vrčev, pozneje tudi lesenega kmečkega orodja, vil, bran, pa orodja za rezanje in predelovanje grozdja, starih stiskalnic in vijakov. Sčasoma se je atelje napolnil s temi predmeti iz okolice Lendave in tudi iz madžarskega dela Goričkega. V morda edinem daljšem intervjuju o ateljeju in o miljeu govori takole: » Zame je to pomemben faktor, torej okolje v katerem delam,…«. Milje, brez katerega najbrž ne bi nastalo to, kar je. Ulises Carrión je 1975 leta knjigotvorce (Book Arts) označil za novo vejo umetnosti, ko se je spremenila tudi sama miselnost o ilustratorski dejavnosti. Teoretik mehiškega rodu namreč ne ločuje pisca knjige od avtorja ovitka oz. ilustratorja. Po njegovem delati knjigo ne pomeni drugega, kot razumeti strukturo, ki je del nečesa, kakor tudi razumeti elemente, ki sodijo v strukturo nečesa. Takšno razmišljanje imamo lahko tudi za izhodišče Galičevih idej o nastajanju knjige s prisotnostjo grafika oblikovalca, ki dojema ilustratorsko-interpretativno delo, kot estetsko nujo, hkrati pa »določa uvrščenost nastajajoče knjige v prostoru in času« (Carrión). Štefan Galič je ilustratorsko-oblikovalsko pot začel sredi sedemdesetih let pri knjižnih izdajah prekmurskih madžarskih avtorjev literatov, kot so Sándor Szúnyogh, József Varga, Lajos Bence, Zsuzsa Báti. Prve naslovnice in tudi notranje ilustracije (Szúnyogh S.: Halicanumi üzenet, 1975) so bile pod vplivom modernističnih teženj, sitotiski v črno-beli tehniki, s »temačno«, včasih izrecno intimno vsebino, npr. povečava ženske trepalnice (Naptár 78), ali celo zgornji del telesa v objemu (Halicanumi üzenet). Proti koncu desetletja – vzporedno z umetnikovo končno odločitvijo pri lesorezu – je Galič tudi oblikovanje podredil temu starodavnemu grafičnemu izrazu. Včasih je natisnil staro, od erozije izdolbeno, nezaščiteno

leseno strukturo, ne da bi se bil dotaknil zgornje strukture lesa (Bence L.: Szíves szívtelen, 1981) ali pa na črni podlagi globoko zeleno listnato podobo z značilno rastlinsko strukturo, kot presojno krilo metulja (Szúnyogh S.: Hóvágy, 1985). Na številnih knjigah – spet vzporedno z nastajajočim ciklom – violino v minimalističnem, malce grotesknem koloritu (svetlo rdeča), kakor tudi z nenavadnim črkovnim izrazom (Varga J. Élni, 1983). Enkrat – na željo samega pisca –je bila na ovitku reproducirana različica Galičeve grafike Počitek (Bence L.: Létlelet, 1989). Omeniti moramo tudi vlogo detajlov, ki so po Galičevi samointerpretaciji skorajda pomembnejši kot sama celota, grafični list. Iz poznejših let z začetka 90-tih so nastale naslovnice (Szúnyogh S.: Halikánumi rapszódia, 1991.; in Varga J.: Konokhit, 1992) iz majhnih grafik, zajetih v ciklu Zapisi in zadnjega velikega cikla, Fosili. Ne smemo pozabiti niti notranjih ilustracij knjig in edicij (zlasti Naptár in Muratáj), ki so tematsko navezani na etnografsko izročilo. V madžarskem koledarju (Naptár) so pri koledarskem delu v osemdesetih letih sledile risbe keramičnih posod in vezenin, značilnih za Hetés z močnim etnografskim značajem. Znamenita je 12-delna »serialna« upodobitev v Naptárju za leto 1981 na temo ujeti metulj. Njegove grafične opreme in naslovnice so predvsem simbolične, saj se bolj osredotočajo na diskurz oz. slogovne premike kot pa na samo vsebino tekstov. Madžarska književnost v Sloveniji, kljub polstoletni zgodovini ima danes vidne rezultate (sto avtorskih knjig, pesniških zbirk, domoznanskih in etnografskih izdaj). Če je oblikovni videz glavni akter prepoznavnosti izdelka, potem lahko potrdimo, da sta Galičevo oblikovalno-grafično delo in njegova umetnost veliko pripomogla h grafični podobi in prepoznavnosti.