»Gre preprosto za magičnost ustvarjalnega postopka«

Štefan Galič (1944 -1997) je v širšem slovenskemu kulturnem prostoru znan predvsem kot grafik, ki si je prislužil naziv najboljšega slovenskega lesorezca zadnje tretjine prejšnjega stoletja. Njegovi edinstveni lesorezi, zlasti seriji Zapisi in Fosili, so mu prinesli splošno prepoznavnost in nagrade. Celo v njegovem rodnem Prekmurju, kjer se je umetnostno formiral in kjer je delal in ustvarjal, poznajo njegovo delo bolj fragmentarno. Nekateri poznajo njegove slike, predvsem krajine, ki jih je slikal bolj zaradi nujnosti preživetja kakor iz umetniške potrebe, drugi vedo za njegovo grafično oblikovalsko delovanje, tretji spet ga poznajo kot zbiralca značk, razglednic, etnografskih predmetov, metuljev in raznih nenavadnih in oblikovno zanimivih predmetov. Ti dve razstavi s skupnim naslovom Drugačni Štefan Galič, ki nastajata v sodelovanju Mednarodnega grafičnega likovnega centra in Galerije-Muzeja Lendava, bosta Štefana Galiča predstavili v vsej njegovi umetniški in človeški širini, ter odstrli še eno tančico »s svetov Galičeve umetniške osebnosti«1 . Razstava v prostorih Galerije-Muzeja Lendava je rezultat evidentiranja Galičevega slikarskega opusa in bo zapolnila vrzel v strokovni obdelavi in interpretaciji Galičevega umetniškega opusa. Razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru se sicer osredotoča na Galičevo grafično produkcijo, vendar jo bo predstavila na drugačen način. Štefan Galič je v intervjuju z leta 1995 nakazal potrebo po drugačni predstavitvi svojih del: »Prav moja tehnika potrebuje tudi drugačno predstavitev, zlasti ko gre za proces izdelovanja matrice. … Les moram kiparsko obdelati, nekatere matrice tudi obojestransko, in bi jih že zato lahko razstavil kot objekte. Na razstavah je samo list, k njemu pa sodi tudi matrica. Lahko bi jih razstavljal povsem brez dodatne obdelave ali opreme. Vendar kaže dodatno razmisliti, kako bi jih vzpostavili, recimo kot objekt, kot razstavni predmet, likovno delo«.2 Galičeva prezgodnja smrt je povzročila, da je njegov opus ostal odprt za številne interpretacije in ugibanja. Tako je tudi ta razstava ena od možnih interpretacij. Z dodajanjem drobnih posebnosti iz umetnikovega življenja in dela, naj bi pomagala k razumevanju umetniškega razmišljanja, motivacije in ustvarjanja tega umetnika. Štefan Galič me je začel zanimati že na začetku mojega teoretskega delovanja na področju grafične umetnosti. Prve grafike, ki so me navdušile, so bile iz serije Fosili, sodile so torej že v njegovo zrelo obdobje. Njegovi listi so mi poslej večkrat prišli v roke in vsakič me je pritegnil drug vidik njegovega dela. Občudovala sem njegovo potrpežljivost, saj je tehnika lesoreza, ki jo je izbral, zamudna in zahteva poenostavitve, neprestano kontrolo na plošči in disciplino. Všeč mi je bila njegova obravnava prostora in barve, predvsem pa mi je bilo všeč to, da je znal iz tehnike lesoreza, ki svojem bistvu ne prenese napak na plošči, narediti tehniko, ki omogoča, da prav napaka postane izhodišče za nadaljnje raziskovanje in variiranje motiva. Kmalu mi je postalo jasno, da je Štefan Galič avtor, ki ga ni mogoče dati

v okvir ljubljanske grafične šole, saj je izbral popolnoma izviren prijem in razvoj v grafiki. Njegove prve umetniške izkušnje sicer res izhajajo iz načel in dela ljubljanske grafične šole, čeprav je umetnik sam vedno raje poudarjal pedagoški vpliv Marjana Pogačnika. Od estetike ljubljanske grafične šole Galiča loči odločno vztrajanje pri izbiri lesoreza kot izvirnega medija, ročno odtiskovanje, izrazita, včasih nenavadna barvitost in dopuščanje napake na matrici.

Med pregledovanem Galičeve grafične zapuščine, ki je, kljub njegovi prezgodnji smrti obsežna, se mi je začel razkrivati drugačen Galič. Umetnik ki je ustvarjal na panonski ravnini na robu Slovenije, je s svojim delom sporočal, da ga ne zanimajo hitro doseženi učinki, pač pa resno, vztrajno raziskovalno delo na matrici, tisto kar je označil za »magičnost ustvarjalnega postopka«. V tem je njegova drugačnost, posebnost, njegova samostojna umetniška drža. V Galičevem ateljeju, ki si ga je uredil v babičini hiši sredi Lendave, sem naletela na pravo pravcato Wunderkammer, resnični teater spomina. Galič je bil pozoren opazovalec življenja, ki ga je upodabljal, bil pa je tudi zbiratelj, arhivar in dokumentalist predmetov in dogodkov iz okolja, ki ga je določalo. Galičev atelje je prava domoznanska zbirka etnografskih predmetov, starin, umetnin, knjig in spominov. Naj omenim, da bi si Galičev atelje v Lendavi že zaradi značaja sobe čudes zaslužil več pozornosti oblasti, pristojnih za ohranjanje kulturne dediščine. Ta posebni prostor, ki se zdi, kot da ga je umetnik ravnokar samo za trenutek zapustil, pa je tudi simbol resnične identitete Štefana Galiča in veliki potencial kulturne identitete kraja.

Umetniški razvoj grafike Štefana Galiča je razmeroma pregleden, saj je čist in logičen, tako da njegov opus kaže jasno razvojno kontinuiteto. Njegova zgodnja dela, nastala na začetku sedemdesetih let, jasno govorijo o iskanju lastnega formalnega in tehničnega izraza. Zgodnje grafike so narejene v barvnih tehnikah litografije, linoreza, lesoreza ali pa so tehnike mešane. Lesorez je postal bolj pogost po letu 1975 in postal njegova ekskluzivna izrazna tehnika s serijo Violine. Zgodnja dela kažejo na to, da so umetnika zelo zaposlovali vsebinski in formalni problemi, barva pa takrat še ni imela enakega pomena. Galičeva grafična produkcija je zrasla iz realističnih osnov in se je sprva spogledovala z natančno določenim predmetnim svetom. V zgodnjih delih je prevladovala figuralika, ženski akt ali portret v čistih nosilnih barvah – zelena, modra, rdeča, rumena, vijolična – ki so bile odtisnjene zelo ploskovno. Na podoben način je obdeloval tudi pokrajine, realne ali sanjske, ki jih je skoraj zmeraj osrediščil z enim od vodilnih motivov, človeško figuro, metuljem, violino. Te zgodnje kompozicije tudi že jasno nakazujejo Galičevo zelo osebno razmerje do prostora. Ta je lahko prečiščen in samo nakazan ali bolj jasno razvit, vedno pa disciplinirano podrejen ploskovnim zakoni-

tostim grafičnega lista. V sedemdesetih letih je Galič predmete ali njihove fragmente razpostavljal v prostor tako, da je ne glede na uporabljeno tehniko matrico obdeloval z urezi in premiki, ki učinkujejo kot montaža posameznih polj v enoravninski, ali premaknjen kolaž (v litografijah je to manj izrazito). V tej ploskovni celoti kompozicija nastaja zadržano, z drobnimi napetostmi, komaj opaznimi ritmi in posameznimi oblikovnimi spleti. Discipliniranemu in nadzorovanemu delavnemu postopku dobro rabijo izbrane barve. Vsak list ima prevladujoč osnovni ton nosilne barve, oblike so obrisane in poudarjene z drugo barvo v ustreznem tonu. Že v zgodnjih delih je moč opaziti princip dvojnosti, ki je kasneje postal značilen za ves Galičev opus. Galičeva zgodnja dela kažejo vpliv nove figuralike3, občasno pridejo do izraza tudi nekatere pridobitve pop arta, ki pa jih ne uporablja dosledno in so večinoma bolj del aranžmaja. Po letu 1974 se je v center Galičeve likovne kompozicije naselila violina, hkrati z njo so se pojavili tudi razni simboli, kot so kletke, šahovnica, črke, številke idr, ki govorijo o človekovi ujetosti, omejenosti, razdvojenosti in minevanju; te vsebine so postale konstanta njegovega umetniškega razmišljanja. Novi elementi v njegovem ustvarjanju kažejo na premik v drugačno razumevanje časa in prostora. Začelo se je intenzivno čiščenje prostora z abstrahiranjem elementov in postopnim reduciranjem predmetnega sveta. Violina je bila Galičev najljubši inštrument in jo je v otroštvu tudi sam igral. Formalno gledano ima violina zelo razgibano obliko; izdelana je iz lesa, katerega struktura z letnicami, razpokami in drugimi »nepravilnostmi« je likovno zanimiva že sama po sebi, simbolno gledano pa violina pomeni tudi povezanost s prostorom iz katerega umetnik izhaja. Motiv violine je Galič obdeloval dobrih deset let (z krajšo cezuro, zaradi ciklusa Ujeti metulj). Temeljno obliko je razgrajeval, razbijal in sestavljal, multipliciral v celoti ali po delih, ga postavljal v razne medsebojne odnose in odnose z ozadjem, ga obravnaval v celoti ali v detajlu variiral barve in oblike, in ga po letu 1984 nadomestil z nedoločno praobliko v ciklusu Zapisi. V seriji Violine je lesorez dokončno postal privilegirani medij uresničevanja Galičevih likovnih zamisli. Odtlej je skrbno raziskoval značilnosti lesene matrice, njeno površinsko strukturo, barve, smeri poteka letnic, razmerja med njimi, debelino, naklone rasti. Zdi se, kot da je iskal idealno obliko, ki bi tej strukturni danosti omogočila lastno življenje. Zgodnjim Galičevim delom pisci pripisujejo spogledovanje z erotiko. Aleksander Bassin je v eseju Galičeve monografije iz leta 1997 zapisal, da je v seriji Violine »… vsebina kontemplativnega odnosa prišla do skrajnega narativno-emocionalnega izraza. Morebiti tudi do Galičevega najbolj intimnega, erotičnega,« najbolj erotična pa je po njegovem serija Velikih violin iz leta 1978. Zanimivost v Galičevem zgodnjem opusu je serija Metulji. Motiv se je pojavil v linorezu na začetku njegovega ustvarjanja (1973) in potem še dvakrat (1979 in 1982). Nedvomno je motiv navdahnila umetnikova velika zbirka metuljev, njihove čudovite oblike in barve. Mislim, da so prav barve metuljev navdihnile Galičevo barvno skalo.

Simbolno lahko motiv metulja interpretiramo na veliko načinov. Metulj je simbol preobrazbe, metulji so popotne duše, ki so se znebile mesenega oklepa, itd. Imajo ti pomeni kaj skupnega z Galičevim razumevanjem umetnosti? Po moje da. Že princip njegovega dela, ki se kaže v čiščenju slikovnega polja, razbremenitvi materialnega sveta, ustvarjanju novih oblik, to potrjuje. Morda lahko kaj doda k zgornji trditvi tudi to, da so prijatelji Galiču rekli Lepke, kar v madžarščini pomeni metulj. Vsekakor pa ta serija že kaže na umetnikov specifični pogled na naravo, njeno presenetljivo, vedno novo vizualno doživljanje, navdihujoče metamorfoze. Serija Zapisi je nekako logično nasledila Violine, ki so že nakazale premik k raziskovanju likovne vrednosti same strukture lesa. Stilizacija in abstrahiranje elementov, vrtanje v bogato teksturo lesa, variacije in modifikacije znotraj serije, vse to kaže na sistematično razgrajevanje vsebinskih impulzov in težnjo k čistejši, splošni arhetipski obliki. V tem smislu so Zapisi, ki se v svojih različicah čedalje bolj oddaljujejo od pojavne realnosti, vmesna postaja pred Fosili, v katerih ne moremo več govoriti o opazovanju narave ali prenosu detajlov. Ustvarjen je nekakšen občutek abstraktnosti, o katerem pa je sam Galič rekel, da gre za »abstraktno v najširšem pomenu«4, saj se je temu občutku približal z redukcijo predmetnosti. V Zapisih spregovorita narava in njena lastna zgodovina. Umetnikova intervencija v matrico se krči, pismenke in številke vse bolj nadomeščajo naravne značilnosti lesa. V ospredju zanimanja so razmerja med veliko formo – ploskvijo in detajlom – malimi oblikami na teh ploskvah. Zapisi so variante trikotniško zasnovane forme, ki se deli in ponovno sestavlja v prejšnjo obliko; pravokotna oblika občasno zamenja trikotniško. V poznih osemdesetih letih so se v Galičevem opusu pojavili Fosili; v njih se je popolnoma osredotočil na lik, ki izstopa pred nevtralnim ozadjem in ponazarja minevanje vsega organskega. Rdeča nit Galičevega dela je postalo razmerje med celoto in detajlom, kar je Lev Menaše dobro poimenoval razmerje med zunanjo in notranjo formo. Prva je prepoznavna od daleč, grajena z kombiniranjem geometriziranih likov v pregledno kompozicijo, druga pa je informelovska in jo odlikujejo »živahnost in duhovitost likovnega dogajanja, mrgolenje drobnih potez in barvnih točk, ki ustvarjajo samosvoj fantazijski mikrokozmos«5 . Novi sestavni element Galičevih del je postal prazen prostor oziroma belina, dela so postajala čedalje bolj monumentalna in brezčasna. Vsebinsko gledano Fosili in še bolj Fosil – Drevo prikličejo v spomin neko izginulo obliko življenja, nečesa, kar je bilo in kar se nam je ohranilo samo še kot sled. Spomin in opozorilo so, da je vse minljivo. V fosilu je nekaj prvobitno arhaičnega. Galič je to arhaičnost še poudaril s patinasto pozlato.

Galičevo grafično delovanje je bilo tehnično izredno virtuozno. Tehnična perfekcija ni bila umetnikov končni cilj, pač pa posledica popolnega obvladovanja grafičnega postopka. Postopek odtiskovanja je zastavil tako, da je z iste matrice, ki jo je obdelal v več

zaporednih fazah, odtisnil strogo odmerjeno število odtisov. Naklade ni mogel povečevati ali obnavljati. Pogosto je eksperimentiral tudi z uporabo raznih vrst in barv papirja (Fosili pogosto na črnem papirju). Rezultat je bila estetizirana izvedba, ki pa je ni moč povezati z dekorativnim kombiniranjem barvnih polj in oblik. Njegove likovne izpovedi imajo zanimive strukturne in pomenske odtenke, barvno in tonsko bogati lesorezi pa, ne glede na serijo, učinkujejo lirsko in intimistično. Največja Galičeva inspiracija je bila narava, njene organske in anorganske oblike nas kot dnevniški zapisi potovanj po notranjosti nagovarjajo z njegovih lesorezov in posameznih slik. Umetnikova osebna mitologija se v njegovih delih kaže tesno povezana s splošno mitologijo človeštva. Makrokozmos se v njegovih delih spreminja v arhetip, ganljivo pa se razkriva mikrokozmos umetnika, ki je odmaknjen in skrivnosten. Opus Štefana Galiča je drugačen in poseben in izraža umetnikovo temeljito prepričanje o tem, da lahko z barvnimi lesorezi izrazi vse in je pri tem sodoben, samosvoj in prepoznaven.

1 Janez Balažic: »Štefan Galič: 1944–1997«, Zbirka Monumenta Panonica, Murska Sobota 1997, spremna beseda na ovitku. 2 Janez Balažic: »Slikar in grafik Štefan Galič«, Likovne besede, št. 32., 33., 34., Ljubljana 1995. 3 Za Večer je Galič izjavil »Najbolj me zaposluje nova figuralika, zato jo skušam uveljaviti v novih grafikah. Ker sem v motiviki močno vezan na domači kraj Lendavo, ga skušam upodobiti na neki sodoben način.«, Večer, št. 269, letnik XXIX, Maribor 1973. 4 Janez Balažic: »Slikar in grafik Štefan Galič«, Likovne besede, št. 32., 33., 34., Ljubljana 1995. 5 Lev Menaše: »Princip presenečenja«, Delo, št. 295, Ljubljana 1996, str. 7.