POGLAVJE 1 1 V dvanajstem letu vladanja Nabuhodonozorja, ki je vladal v Ninivah, velikem mestu; v dneh Arfaksada, ki je vladal Medijcem v Ekbatanu, 2 In zgradil v Ecbatanu obzidje okoli okrog iz kamnov, klesanih v širino treh in šest komolcev v dolžino, ter naredil višino zidu sedemdeset komolcev in širino petdeset komolcev: 3 In postavi njegove stolpe na njegova vrata, visoke sto komolcev, in široke v temelju šestdeset komolcev. 4 In naredil je njegova vrata, in sicer vrata, ki so bila dvignjena do višine sedemdeset komolcev in njihova širina je bila štirideset komolcev, za odhod njegovih mogočnih čet in za postavitev njegovih pešcev. 5 Tudi v tistih dneh se je kralj Nabuhodonosor vojskoval s kraljem Arfaksadom v veliki ravnini, ki je ravnina v mejah Ragaua. 6 In k njemu so prišli vsi, ki so prebivali v hribovju, in vsi, ki so živeli ob Evfratu, Tigrisu in Hidaspesu, in ravnina Arioha, kralja Elimejcev, in zelo številni narodi Kelodovih sinov so se zbrali. v bitko. 7 Nato je Nabuhodonosor, kralj Asircev, poslal vsem, ki so prebivali v Perziji, in vsem, ki so prebivali na zahodu, in tistim, ki so prebivali v Kilikiji, in Damasku, in Libanu, in Antilibanu, in vsem, ki so prebivali ob morski obali, 8 In tistim med narodi, ki so bili od Karmela in Galaada, višje Galileje in velike nižine Esdrelom, 9 In vsem, ki so bili v Samariji in njenih mestih ter onkraj Jordana do Jeruzalema, Betane, Chelusa in Kadesa in Egiptovske reke, Taphnesa in Ramesseja in vse dežele Gesem, 10 Dokler ne pridete onkraj Tanisa in Memfisa in do vseh prebivalcev Egipta, dokler ne pridete do meja Etiopije. 11 Toda vsi prebivalci dežele so zanemarili zapoved Nabuhodonozorja, kralja Asircev, niti niso šli z njim v bitko; kajti niso se ga bali: da, bil je pred njimi kot en človek in od sebe so poslali njegove veleposlanike brez učinka in sramotno. 12 Zato je bil Nabuhodonozor zelo jezen na vso to deželo in je prisegel pri svojem prestolu in kraljestvu, da se bo zagotovo maščeval nad vsemi tistimi obalami Kilikije, Damaska in Sirije in da bo z mečem pobil vse prebivalce deželo Moab in sinove Amonove in vso Judejo in vse, kar je bilo v Egiptu, dokler ne pridete do meja obeh morij. 13 Potem je v sedemnajstem letu s svojo močjo korakal v bojnem redu proti kralju Arfaksadu in zmagal v njegovi bitki: kajti premagal je vso Arfaksadovo moč in vse njegove konjenike in vse njegove vozove, 14 In postal je gospodar svojih mest in prišel v Ekbatan ter zavzel stolpe in opustošil njihove ulice ter spremenil njihovo lepoto v sramoto. 15 Ujel je tudi Arfaksada v gorah Ragaua in ga zadel s svojimi puščicami ter ga tisti dan popolnoma uničil. 16 Tako se je pozneje vrnil v Ninive, tako on kot vsa njegova družba različnih narodov, ki je bila zelo velika
množica vojakov, in tam se je oddahnil ter gostil, tako on kot njegova vojska, sto dvajset dni. POGLAVJE 2 1 In v osemnajstem letu, dvaindvajseti dan prvega meseca, se je govorilo v hiši Nabuhodonosorja, kralja Asircev, da naj se, kot je rekel, maščuje po vsej zemlji. 2 Tako je poklical k sebi vse svoje uradnike in vse svoje plemiče ter jim sporočil svoj skrivni nasvet in s svojimi usti sklenil prizadetost vse zemlje. 3 Nato so sklenili uničiti vsako meso, ki ni ubogalo zapovedi njegovih ust. 4 In ko je končal svoje posvetovanje, je Nabuhodonosor, asirski kralj, poklical Holoferna, poveljnika svoje vojske, ki je bil poleg njega, in mu rekel. 5 Tako pravi veliki kralj, gospodar vse zemlje: Glej, odšel boš izpred mojega obličja in s seboj vzel može, ki zaupajo v svojo moč, sto dvajset tisoč pešcev; in število konj z njihovimi jezdeci dvanajst tisoč. 6 In šel boš proti vsej zahodni deželi, ker niso ubogali moje zapovedi. 7 In izjavil boš, da mi pripravljajo zemljo in vodo: kajti šel bom v svoji jezi zoper njih in bom pokril celotno obličje zemlje z nogami svoje vojske in jih dal v plen njim: 8 Tako bodo njihovi pobiti napolnili njihove doline in potoke in bo reka napolnjena z njihovimi mrtvimi, dokler se ne bo razlila. 9 In ujetnike jih bom vodil do skrajnih delov zemlje. 10 Zato boš šel naprej. in vzemi mi vnaprej vso njihovo mejo; in če se ti bodo vdali, mi jih boš pridržal do dneva njihove kazni. 11 Tistim, ki se upirajo, pa naj jim tvoje oko ne prizanese; ampak daj jih v zakol in jih pleni, kamorkoli prideš. 12 Kajti, kakor živim in z močjo svojega kraljestva, kar koli sem govoril, bom storil s svojo roko. 13 In pazi, da ne prestopiš nobene od zapovedi svojega gospoda, temveč jih v celoti izpolni, kot sem ti zapovedal, in jih ne odlašaj. 14 Tedaj je Holofern odšel izpred svojega gospodarja in poklical vse guvernerje in stotnike ter častnike asurske vojske; 15 In zbral je izbrane može za boj, kot mu je zapovedal njegov gospodar, do sto dvajset tisoč in dvanajst tisoč lokostrelcev na konjih; 16 In razporedil jih je, kakor je velika vojska odrejena za vojno. 17 In vzel je kamele in osle za njihove vozove, zelo veliko; in ovce in voli in koze brez števila za njihovo oskrbo: 18 In veliko živil za vsakega moškega v vojski in zelo veliko zlata in srebra iz kraljeve hiše. 19 Nato je odšel z vso svojo močjo, da bi šel pred kralja Nabuhodonosorja na potovanju in pokril vse površje zemlje proti zahodu z njihovimi bojnimi vozovi, konjeniki in njihovimi izbranimi pešci.
20 Veliko število različnih dežel je prišlo z njimi kakor kobilice in kakor pesek zemlje: kajti množici ni bilo števila. 21 In odšli so iz Niniv tridnevnega potovanja proti planjavi Bectileth in se utaborili iz Bectiletha blizu gore, ki je na levi strani zgornje Kilikije. 22 Nato je vzel vso svojo vojsko, svoje pešce, konjenike in bojne vozove ter od tam odšel v gorovje; 23 In uničil Phud in Lud ter oplenil vse Rassesove sinove in Izraelove sinove, ki so bili proti puščavi na jugu dežele Chellians. 24 Nato je šel čez Evfrat in šel skozi Mezopotamijo ter uničil vsa visoka mesta, ki so bila ob reki Arbonaj, dokler ne pridete do morja. 25 In zasedel je meje Kilikije in pobil vse, ki so se mu upirali, ter prišel do Jafetovih meja, ki so bile proti jugu, proti Arabiji. 26 Obkrožil je tudi vse Madianove sinove in požgal njihova prebivališča ter uničil njihove staje za ovce. 27 Potem se je v času žetve pšenice spustil v Damaščansko nižino in požgal vsa njihova polja ter uničil njihove črede in črede, oplenil je tudi njihova mesta in popolnoma opustošil njihove dežele ter pobil vse njihove mladeniče z ostrina meča. 28 Zato je strah in groza pred njim zajela vse prebivalce morskih obal, ki so bili v Sidonu in Tirusu, in tiste, ki so prebivali v Suru in Ocini, in vse, ki so prebivali v Jemnaanu; in prebivalci Azota in Askalona so se ga zelo bali. POGLAVJE 3 1 Poslali so torej k njemu veleposlanike, da bi se dogovorili o miru, rekoč: 2 Glej, služabniki Nabuhodonozorja, velikega kralja, ležimo pred teboj; uporabi nas, kakor je dobro v tvojih očeh. 3 Glej, naše hiše in vsi naši kraji in vsa naša pšenična polja in črede in črede in vsa bivališča naših šotorov ležijo pred tvojim obličjem; uporabljaj jih, kakor hočeš. 4 Glej, tudi naša mesta in njihovi prebivalci so tvoji služabniki; pridi in ravnaj z njimi, kakor se ti zdi dobro. 5 Možje so torej prišli k Holofernu in mu povedali na ta način. 6 Nato se je spustil proti morski obali, tako on kot njegova vojska, in postavil garnizije v visokih mestih ter iz njih vzel izbrane može za pomoč. 7 Tako so jih oni in vsa okolica sprejeli z venci, s plesi in z bobni. 8 Vendar je podrl njihove meje in posekal njihove nasade: kajti ukazal je uničiti vse bogove dežele, da morajo vsi narodi častiti samo Nabuhodonosorja in da ga morajo vsi jeziki in plemena klicati kot boga. 9 Prišel je tudi proti Ezdraelonu blizu Judeje, čez veliko Judejsko ožino. 10 In utaboril se je med Gebo in Skitopolom in tam ostal cel mesec, da je lahko zbral vse vozove svoje vojske.
POGLAVJE 4 1 Izraelovi sinovi, ki so prebivali v Judeji, so slišali vse, kar je Holofern, glavni poveljnik Nabuhodonozorja, kralja Asircev, storil narodom, in na kakšen način je uničil vse njihove templje in jih uničil. 2 Zato so se ga zelo bali in so bili vznemirjeni za Jeruzalem in za tempelj Gospoda, svojega Boga. 3 Kajti pravkar so se vrnili iz ujetništva in vse judejsko ljudstvo je bilo nedavno zbrano skupaj: in posode, oltar in hiša so bili posvečeni po oskrunjenju. 4 Zato so poslali v vse meje Samarije in v vasi in v Bethoron, in Belmen, in Jeriho, in v Chobo in Esoro in v dolino Salem: 5 In vnaprej so si zavzeli vse vrhove visokih gora in utrdili vasi, ki so bile v njih, ter nabrali živila za oskrbo v vojni: kajti njihova polja so bila pozno požeta. 6 Tudi veliki duhovnik Joacim, ki je bil tiste dni v Jeruzalemu, je pisal prebivalcem v Betuliji in Betomesthamu, ki je nasproti Ezdraelonu proti odprtemu polju, blizu Dothaima, 7 Zapovedal jim je, naj čuvajo prehode v hribovju: kajti mimo njih je bil vhod v Judejo in jih je bilo lahko ustaviti, ki bi prišli gor, ker je bil prehod raven, za največ dva človeka. 8 In Izraelovi sinovi so storili, kakor jim je zapovedal veliki duhovnik Joakim, s starešinami vsega Izraelovega ljudstva, ki je prebivalo v Jeruzalemu. 9 Tedaj so vsi Izraelci vpili k Bogu z veliko gorečnostjo in z veliko gorečnostjo so ponižali svoje duše: 10 Oba, njihove žene in njihovi otroci, njihova živina in vsak tujec in najemnik in njihovi služabniki, kupljeni z denarjem, so si na ledja položili raševino. 11 Tako so vsi možje in žene in majhni otroci in prebivalci Jeruzalema padli pred templjem in posuli pepel na svoje glave ter razgrnili raševino pred Gospodovim obličjem; tudi raševino so pogrnili okoli oltarja, 12 In so vsi enoglasno resno vpili k Izraelovemu Bogu, naj ne bo dal njihovih otrok v plen in njihovih žena v plen, mest njihove dediščine v uničenje in svetišča v oskrunjenje in sramotenje ter da se narodi veselijo. 13 Tako je Bog uslišal njihove molitve in se ozrl na njihove stiske: kajti ljudstvo se je veliko dni postilo po vsej Judeji in Jeruzalemu pred svetiščem Gospoda Vsemogočnega. 14 In veliki duhovnik Joacim in vsi duhovniki, ki so stali pred Gospodom, in tisti, ki so služili Gospodu, so imeli svoja ledja opasana z raševino in so darovali vsakodnevne žgalne daritve z zaobljubami in brezplačnimi darovi ljudstva, 15 In imeli so pepel na svojih mitrah in so vpili h Gospodu z vso svojo močjo, da bo milostno pogledal na vso Izraelovo hišo. POGLAVJE 5 1 Potem je bilo Holofernu, poveljniku asurske vojske, oznanjeno, da so se Izraelovi sinovi pripravili na vojno in zaprli prehode v hribovju ter utrdili vse vrhove
visokih hribov in imeli postavil ovire v šampanjskih državah: 2 Zaradi tega se je zelo razjezil in je poklical vse moabske kneze in Amonove poveljnike in vse upravitelje morske obale, 3 In rekel jim je: »Povejte mi zdaj, hanaanski sinovi, kdo je to ljudstvo, ki prebiva v hribovju, in katera so mesta, ki jih naseljujejo, in kakšna je množica njihove vojske in kje je njihova oblast in moč ter kateri kralj je postavljen nad njimi ali poveljnik njihove vojske; 4 In zakaj so se bolj kot vsi prebivalci zahoda odločili, da me ne bodo prišli srečat. 5 Tedaj je Ahior, poveljnik vseh Amonovih sinov, rekel: »Naj zdaj moj gospod sliši besedo iz ust svojega služabnika in oznanil ti bom resnico o tem ljudstvu, ki prebiva blizu tebe in poseljuje hribovja. : in iz ust tvojega služabnika ne bo prišla laž. 6 To ljudstvo izvira iz Kaldejcev: 7 In dotlej so bivali v Mezopotamiji, ker niso hoteli slediti bogovom svojih očetov, ki so bili v deželi Kaldeji. 8 Kajti zapustili so pot svojih prednikov in častili Boga nebes, Boga, ki so ga poznali; zato so jih vrgli izpred svojih bogov in zbežali v Mezopotamijo ter tam bivali veliko dni. 9 Nato jim je njihov Bog ukazal, naj zapustijo kraj, kjer so bivali, in odidejo v kanaansko deželo: kjer so prebivali in se obogatili z zlatom in srebrom ter z zelo veliko živino. 10 Ko pa je lakota zajela vso kanaansko deželo, so odšli v Egipt in tam ostali kot tujec, dokler so se hranili, in postali so tam velika množica, tako da nihče ni mogel prešteti njihovega naroda. 11 Zato se je egiptovski kralj dvignil proti njim in z njimi ravnal zvijačno ter jih ponižal z delom v opeki in jih naredil za sužnje. 12 Tedaj so vpili k svojemu Bogu in ta je udaril vso egiptovsko deželo z neozdravljivimi kugami: tako so jih Egipčani vrgli izpred svojih oči. 13 In Bog je pred njimi posušil Rdeče morje, 14 In jih pripeljal na goro Sina in Cades-Barne ter pregnal vse, ki so prebivali v puščavi. 15 Tako so se naselili v deželi Amorejcev in s svojo močjo so uničili vse Esebone in prestopili Jordan in zasedli vse gorovje. 16 In izgnali so pred seboj Kanaance, Ferezijce, Jebusejce in Sihemejce in vse Gergesejce in v tej deželi so prebivali veliko dni. 17 In čeprav niso grešili pred svojim Bogom, so uspevali, ker je bil Bog, ki sovraži krivico, z njimi. 18 Ko pa so odšli s poti, ki jim jo je določil, so bili uničeni v mnogih zelo hudih bitkah in so bili odvedeni v ujetništvo v deželo, ki ni bila njihova, in tempelj njihovega Boga je bil porušen, njihova mesta pa so bila porušena. zavzeli sovražniki. 19 Zdaj pa so se vrnili k svojemu Bogu in prišli iz krajev, kjer so bili razkropljeni, in so zasedli Jeruzalem, kjer je njihovo svetišče, in sedijo v hribovju; kajti bilo je pusto. 20 Zdaj torej, moj gospod in guverner, če je kakšna napaka zoper to ljudstvo in grešijo proti svojemu Bogu,
upoštevajmo, da bo to njihova poguba, in pojdimo gor in jih bomo premagali. 21 Če pa v njihovem narodu ni krivice, naj gre moj gospod zdaj mimo, da jih njihov Gospod ne bi branil in bi bil njihov Bog zanje in bi postali sramota pred vsem svetom. 22 In ko je Ahior končal te besede, je vse ljudstvo, ki je stalo okrog šotora, mrmralo in Holofernovi poglavarji in vsi, ki so prebivali ob morju in v Moabu, so govorili, da naj ga ubije. 23 Kajti, pravijo, ne bomo se bali obličja Izraelovih sinov: kajti, glej, to je ljudstvo, ki nima ne moči ne moči za močno bitko 24 Zdaj torej, gospod Holofernes, šli bomo gor in postali bodo plen, ki jih bo požrla vsa tvoja vojska. POGLAVJE 6 1 In ko je nemir ljudi, ki so bili okoli sveta, ponehal, je Holofernes, poveljnik asurske vojske, rekel Ahiorju in vsem Moabcem pred vso družbo drugih narodov: 2 In kdo ste vi, Achior, in Efraimovi najemniki, da ste danes prerokovali zoper nas in rekli, da se ne smemo vojskovati z Izraelovim ljudstvom, ker jih bo njihov Bog branil? in kdo je Bog razen Nabuhodonozorja? 3 Poslal bo svojo moč in jih bo uničil s površja zemlje in njihov Bog jih ne bo rešil; mi, njegovi služabniki, pa jih bomo uničili kot enega človeka; ker ne morejo vzdrževati moči naših konj. 4 Kajti z njimi jih bomo teptali in njihove gore bodo pijane z njihovo krvjo in njihova polja bodo napolnjena z njihovimi mrtvimi trupli in njihove stopinje ne bodo mogle obstati pred nami, kajti popolnoma bodo propadle, pravi kralj Nabuhodonozor, gospodar vse zemlje, saj je rekel: Nobena od mojih besed ne bo zaman. 5 In ti, Ahior, Amonov najemnik, ki si govoril te besede na dan svoje krivice, od tega dne ne boš več videl mojega obraza, dokler se ne maščujem temu narodu, ki je prišel iz Egipta. 6 In takrat bo meč moje vojske in množice tistih, ki mi služijo, šel skozi tvoje boke in padel boš med njihovimi pobitimi, ko se vrnem. 7 Zdaj te bodo torej moji služabniki pripeljali nazaj v hribovje in te namestili v enem izmed mest prehodov: 8 In ne boš poginil, dokler ne boš uničen z njimi. 9 In če se v svojem umu prepričuješ, da bodo ujeti, naj ti ne pade obraz: to sem povedal in nobena od mojih besed ne bo zaman. 10 Nato je Holofern ukazal svojim služabnikom, ki so čakali v njegovem šotoru, naj vzamejo Ahiorja in ga pripeljejo v Betulijo ter ga predajo v roke Izraelovih sinov. 11 Tako so ga njegovi služabniki vzeli in ga odpeljali iz taborišča v planjavo, in šli so iz srede ravnine v hribovje in prišli do vodnjakov, ki so bili pod Betulijo. 12 In ko so jih mestni možje zagledali, so vzeli orožje in odšli iz mesta na vrh hriba; in vsak, ki je uporabljal pračo, jih je zadržal, da bi prišli gor, tako da so vanje metali kamenje.
13 Ko so kljub temu skrivaj prišli pod hrib, so zvezali Ahiorja in ga vrgli dol ter ga pustili ob vznožju hriba in se vrnili k svojemu gospodarju. 14 Toda Izraelci so se spustili iz svojega mesta in prišli k njemu ter ga odvezali in pripeljali v Betulijo ter ga predstavili mestnim upraviteljem. 15 To so bili v tistih dneh Ozias, Mihajev sin, iz Simeonovega rodu, in Chabris, Gothonielov sin, in Charmis, Melchielov sin. 16 In sklicali so vse starešine mesta in vsa njihova mladina in njihove ženske so stekle skupaj na zboru in Ahiorja so postavili sredi vsega svojega ljudstva. Nato ga je Ozias vprašal, kaj se je zgodilo. 17 In odgovoril je in jim razglasil besede Holofernovega zbora in vse besede, ki jih je govoril sredi asurjskih knezov, in vse, kar je Holofern ponosno govoril proti Izraelovi hiši. 18 Tedaj je ljudstvo padlo na tla in častilo Boga ter vpilo k Bogu. govoriti, 19 O Gospod Bog nebes, poglej njihov ponos in usmili se nizkotnosti našega naroda ter poglej v obraz tistih, ki so danes posvečeni tebi. 20 Nato so potolažili Ahiorja in ga zelo pohvalili. 21 In Ozias ga je odpeljal iz skupščine v svojo hišo in pripravil pogostitev za starešine; in klicali so Izraelovega Boga vso tisto noč na pomoč. POGLAVJE 7 1 Naslednji dan je Holofern ukazal vsej svoji vojski in vsemu svojemu ljudstvu, ki je prišlo, da bi prevzelo njegovo vlogo, naj umaknejo svoj tabor proti Betuliji, naj vnaprej zavzamejo vzpone v hribovju in se vojskovajo proti Izraelovim sinovom. . 2 Tedaj so njihovi močni možje tistega dne odstranili svoje tabore in vojska vojakov je bila stosedemdeset tisoč pešcev in dvanajst tisoč konjenikov, poleg prtljage, in drugih mož, ki so bili peš med njimi, zelo velika množica . 3 In utaborili so se v dolini blizu Betulije ob vodnjaku in se razširili po širini čez Dothaim do Belmaima in po dolžini od Betulije do Cynamona, ki je nasproti Esdraelonu. 4 Ko so Izraelovi sinovi videli njihovo množico, so bili zelo vznemirjeni in so rekli vsak svojemu bližnjemu: Zdaj bodo ti ljudje obliznili površje zemlje; kajti ne visoke gore, ne doline, ne hribi ne morejo nositi njihove teže. 5 Nato je vsak prijel svoje bojno orožje in ko so zakurili ogenj na svojih stolpih, so ostali in bedeli vso tisto noč. 6 Toda drugi dan je Holofern pripeljal vse svoje konjenike pred očmi Izraelovih sinov, ki so bili v Betuliji, 7 In ogledal si je prehode do mesta in prišel do izvirov njihovih voda ter jih zavzel in nad njimi postavil garnizije vojaških mož, sam pa se je odpravil proti svojemu ljudstvu. 8 Tedaj so prišli k njemu vsi poglavarji Ezavovih sinov in vsi upravitelji moabskega ljudstva in poveljniki morske obale in rekli:
9 Naj zdaj naš gospod sliši besedo, da ne bo poraza v tvoji vojski. 10 Kajti to ljudstvo Izraelovih sinov se ne zanaša na svoje sulice, ampak na višino gora, kjer prebivajo, ker ni lahko priti na vrhove njihovih gora. 11 Zdaj torej, moj gospod, ne boj se proti njim v bojnih vrstah in niti en mož iz tvojega ljudstva ne bo padel. 12 Ostani v svojem taboru in varuj vse može svoje vojske, tvoji služabniki pa naj dobijo v svoje roke studenec vode, ki izvira iz podnožja gore. 13 Kajti vsi prebivalci Betulije imajo tam vodo; tako jih bo žeja pomorila in zapustili bodo svoje mesto, mi in naše ljudstvo pa se bomo povzpeli na vrhove bližnjih gora in se utaborili na njih, da bi pazili, da kdo ne bi šel iz mesta. 14 Tako bodo oni in njihove žene in njihovi otroci požrti z ognjem in preden bo nadnje prišel meč, bodo strmoglavljeni na ulicah, kjer prebivajo. 15 Tako jim boš dal slabo plačilo; ker so se uprli in te niso mirno srečali. 16 In te besede so bile všeč Holofernu in vsem njegovim služabnikom, in ukazal je storiti, kot so rekli. 17 Tako je tabor Amonovih sinov odšel in z njimi pet tisoč Asircev in se utaborili v dolini ter zavzeli vode in vodne izvire Izraelovih sinov. 18 Tedaj so šli Ezavovi sinovi gor z Amonovimi sinovi in se utaborili v hribovju nasproti Dothaimu; in poslali so jih nekaj proti jugu in proti vzhodu proti Ekrebelu, ki je blizu Husija, to je ob potoku Mochmur; in preostala asirska vojska se je utaborila v ravnini in pokrila površje vse dežele; in njihovi šotori in vozovi so bili postavljeni pred zelo veliko množico. 19 Tedaj so Izraelovi sinovi vpili h Gospodu, svojemu Bogu, ker jim je odpovedalo srce, kajti vsi njihovi sovražniki so jih obkrožili in ni bilo možnosti, da bi pobegnili izpred njih. 20 Tako je ostala vsa asurska četa okoli njih, tako njihovi pešci, bojni vozovi in konjeniki, trideset in štiri dni, tako da so vse njihove posode z vodo izneverile vse prebivalce Betulije. 21 In vodnjaki so bili izpraznjeni in en dan niso imeli vode, da bi se nasitili; saj so jim dajali piti po meri. 22 Zato so bili njihovi majhni otroci brez srca in njihove žene in mladeniči so omedlevali od žeje in padali na ulicah mesta in ob prehodih vrat in v njih ni bilo več moči. 23 Tedaj se je vse ljudstvo zbralo k Oziju in k mestnemu poglavarju, mladeniči, ženske in otroci, in vpili z močnim glasom ter rekli pred vsemi starešinami: 24 Bog naj bo sodnik med nami in vami: kajti naredili ste nam veliko škodo, ker niste zahtevali miru od Asurjevih sinov. 25 Kajti zdaj nimamo pomočnika; toda Bog nas je prodal v njihove roke, da bi bili pred njimi vrženi v žejo in veliko pogubo. 26 Zdaj jih torej pokliči k sebi in izroči vse mesto v plen Holofernovemu ljudstvu in vsej njegovi vojski. 27 Kajti bolje nam je, da jim postanemo plen, kakor da umremo od žeje: kajti njegovi služabniki bomo, da bodo
naše duše živele in ne bodo videle smrti naših otrok pred svojimi očmi, ne naših žena ne naši otroci umreti. 28 Za priče zoper vas imamo nebo in zemljo ter našega Boga in Gospoda naših očetov, ki nas kaznuje po naših grehih in grehih naših očetov, da ne stori tako, kot smo rekli danes. 29 Tedaj je sredi zbora nastal velik jok; in vpili so h Gospodu Bogu z močnim glasom. 30 Tedaj jim je Ozija rekel: »Bratje, bodite pogumni, potrpimo še pet dni, v katerih bo Gospod, naš Bog, obrnil svoje usmiljenje k nam; saj nas ne bo popolnoma zapustil. 31 In če ti dnevi minejo in nam ne bo pomoči, bom storil po tvoji besedi. 32 In razkropil je ljudstvo, vsakega po svoje; in šli so do obzidja in stolpov svojega mesta ter poslali ženske in otroke v njihove hiše; in bili so zelo poniženi v mestu. POGLAVJE 8 1 Sedaj, v tistem času je to slišala Judita, ki je bila hči Merarija, sina Oksa, sina Jožefa, sina Ozela, sina Elcija, sina Ananija, sina Gedeona, sina Rafaima , sin Acito, sin Eliu, sin Eliab, sin Nathanael, sin Samael, sin Salasadal, sin Izraelov. 2 In Manase je bil njen mož, iz njenega plemena in sorodstva, ki je umrl v žetvi ječmena. 3 Kajti ko je stal in nadzoroval tiste, ki so vezali snope na polju, mu je na glavo prišla vročina, padel je na posteljo in umrl v mestu Betulija; in pokopali so ga z njegovimi očeti na polju med Dothaimom in Balamom. . 4 Judita je bila torej vdova v svoji hiši tri leta in štiri mesece. 5 Naredila si je šotor na strehi svoje hiše in si na ledja nadela raševino in oblekla svojo vdovsko obleko. 6 In postila se je vse dni svojega vdovstva, razen predvečerov sobot, sobot, predvečerov mlaja in mlaja ter praznikov in slovesnih dni Izraelove hiše. 7 Bila je tudi lepega videza in zelo lepa na pogled; njen mož Manase ji je zapustil zlato in srebro, hlapce in dekle, živino in posestva; in ostala je pri njih. 8 In nihče ji ni dal slabe besede; saj se je Boga zelo bala. 9 Ko je zdaj slišala hudobne besede ljudstva proti guvernerju, da so omedleli zaradi pomanjkanja vode; kajti Judita je slišala vse besede, ki jim jih je govoril Ozias, in da je prisegel, da bo po petih dneh izročil mesto Asircem; 10 Potem je poslala svojo strežajnico, ki je imela vlado nad vsem, kar je imela, da pokliče Oziasa, Chabrisa in Charmisa, starešine mesta. 11 In prišli so k njej in rekla jim je: Poslušajte me zdaj, o vi, vladarji prebivalcev Betulije: kajti vaše besede, ki ste jih danes govorili pred ljudstvom, niso pravilne, kar zadeva to prisego, ki ste jo dali in izrekli med Bogom in vami, in obljubili smo, da bomo mesto predali našim sovražnikom, razen če se v teh dneh Gospod obrne, da vam pomaga. 12 In zdaj, kdo ste vi, ki ste danes skušali Boga in stojite namesto Boga med človeškimi otroki?
13 Zdaj pa preizkusite Gospoda vsemogočnega, vendar ne boste nikoli ničesar izvedeli. 14 Kajti ne morete najti globine človekovega srca, niti ne morete zaznati stvari, ki jih misli; kako potem lahko iščete Boga, ki je ustvaril vse te stvari, in spoznate njegov um ali doumete njegov namen? Ne, bratje moji, ne dražite Gospoda, našega Boga, v jezo. 15 Kajti če nam ne bo pomagal v teh petih dneh, ima moč, da nas brani, kadar hoče, tudi vsak dan, ali pa nas uniči pred našimi sovražniki. 16 Ne zavezuj nasvetov Gospoda, našega Boga, kajti Bog ni kakor človek, da bi bil ogrožen; tudi ni kakor sin človekov, da bi omahoval. 17 Zato čakajmo na njegovo rešitev in ga kličimo, da nam pomaga, in slišal bo naš glas, če mu bo všeč. 18 Kajti v našem času ni bilo nobenega, niti ga ni zdaj v teh dneh, ne plemena, ne družine, ne ljudstva, ne mesta med nami, ki bi častilo bogove, narejene z rokami, kot je bilo prej. 19 Zaradi tega so bili naši očetje izročeni meču in v plen in so močno padli pred našimi sovražniki. 20 Toda ne poznamo nobenega drugega boga, zato verjamemo, da ne bo zaničeval nas, niti katerega koli našega naroda. 21 Kajti če se bomo tako prijeli, bo vsa Judeja opustošena in naše svetišče bo razdejano; in zahteval bo njegovo oskrunjenje iz naših ust. 22 In pokol naših bratov in ujetništvo dežele in opustošenje naše dediščine bo obrnil na naše glave med pogani, kjer koli že bomo v suženjstvu; in bomo v žalitev in v sramoto vsem, ki nas posedujejo. 23 Kajti naše suženjstvo ne bo usmerjeno v milost, ampak Gospod, naš Bog, ga bo spremenil v nečast. 24 Zdaj torej, o bratje, pokažimo zgled našim bratom, ker so njihova srca odvisna od nas in svetišče, hiša in oltar počivajo na nas. 25 Poleg tega se zahvaljujmo Gospodu, svojemu Bogu, ki nas preizkuša, kakor je preizkušal naše očete. 26 Spomnite se, kaj je storil Abrahamu in kako je sodil Izaku in kaj se je zgodilo Jakobu v Mezopotamiji v Siriji, ko je pasel ovce Labana, brata svoje matere. 27 Kajti ni nas preizkusil v ognju, kakor je njih, da bi preizkusil njihova srca, niti se nam ni maščeval; ampak Gospod biča tiste, ki se mu približajo, da bi jih opominjal. 28 Tedaj ji je Ozias rekel: Vse, kar si govorila, si povedala z dobrim srcem in nihče ne more nasprotovati tvojim besedam. 29 Kajti to ni prvi dan, ko se je pokazala tvoja modrost; toda od začetka tvojih dni je vse ljudstvo poznalo tvojo razumnost, ker je naravnanost tvojega srca dobra. 30 Toda ljudstvo je bilo zelo žejno in nas je prisililo, da smo jim storili, kot smo rekli, in da smo si prisegli, ki je ne bomo prelomili. 31 Zato zdaj moli za nas, ker si pobožna žena in Gospod nam bo poslal dež, da napolni naše vodnjake, in ne bomo več omedlele. 32 Nato jim je Judita rekla: Poslušajte me in naredila bom nekaj, kar bo šlo skozi vse rodove za otroke našega naroda.
33 To noč boste stali pri vratih in jaz bom šel ven s svojo strežajnico: in v dneh, ko ste obljubili, da boste izročili mesto našim sovražnikom, bo Gospod obiskal Izraela po moji roki. 34 Toda ne sprašujte o mojem dejanju: kajti tega vam ne bom razglasil, dokler se stvari, ki jih delam, ne dokončajo. 35 Nato so ji Ozija in knezi rekli: Pojdi v miru in Gospod Bog naj bo pred teboj, da se maščuje našim sovražnikom. 36 Tako so se vrnili iz šotora in odšli v svoje oddelke. POGLAVJE 9 1 Judita je padla na obraz in si posula glavo s pepelom ter odkrila raševino, s katero je bila oblečena; in o času, ko je bilo tistega večera darovano kadilo v Jeruzalemu v hiši Gospodove, je Judita zavpila z močnim glasom in rekla: 2 O Gospod, Bog mojega očeta Simeona, ki si mu dal meč, da bi se maščeval nad tujci, ki je razrahljal pas dekle, da bi jo oskrunil, in odkril stegno v njeno sramoto, in oskrunil njeno devištvo v njeno sramoto; saj si rekel: Ne bo tako; in vendar so to storili: 3 Zato si njihove vladarje dal ubiti, tako da so svojo posteljo pobarvali s krvjo, zavedeni, in udarili služabnike z njihovimi gospodi in gospode na njihovih prestolih; 4 In dal si njihove žene v plen in njihove hčere v ujetništvo in ves njihov plen razdelil med svoje drage otroke; ki so bili ganjeni s tvojo gorečnostjo in so se gnusili onesnaženju svoje krvi in so te klicali na pomoč: O Bog, o moj Bog, usliši tudi mene vdovo. 5 Kajti naredil si ne samo te stvari, ampak tudi stvari, ki so izpadle prej in ki so sledile pozneje; razmišljal si o stvareh, ki so zdaj in o tem, kar pride. 6 Da, stvari, ki si jih določil, so bile pripravljene in so rekle: Glej, tukaj smo, kajti vse tvoje poti so pripravljene in tvoje sodbe so v tvojem predznanju. 7 Kajti, glej, Asirci so pomnoženi v svoji moči; vzvišeni so s konjem in človekom; hvalijo se z močjo svojih pešcev; zaupajo v ščit in sulico, lok in pračo; in ne veš, da si ti Gospod, ki lomiš bitke: Gospod je tvoje ime. 8 Vrzi njihovo moč v svoji moči in podrli njihovo moč v svoji jezi; kajti nameravali so oskruniti tvoje svetišče in oskruniti tabernakelj, kjer počiva tvoje slavno ime, in z mečem podrti rog tvojega oltarja. 9 Poglej njihov ponos in pošlji svojo jezo na njihove glave; daj v mojo roko, ki sem vdova, moč, ki sem jo spočel. 10 S prevaro mojih ustnic udari hlapca s knezom in kneza s hlapcem; z roko ženske uniči njihovo veličastnost. 11 Kajti tvoja moč ne stoji v množici ne tvoja moč v močnih možeh: kajti ti si Bog prizadetih, pomočnik zatiranih, podpiraš šibke, zaščitnik zapuščenih, rešitelj tistih, ki so brez upanja. . 12 Prosim te, prosim te, o Bog mojega očeta in Bog dediščine Izraelove, Gospod nebes in zemlje, Stvarnik voda, kralj vsakega bitja, usliši mojo molitev:
13 In naredi moj govor in prevaro za njihovo rano in udarec, ki so načrtovali krute stvari proti tvoji zavezi in tvoji posvečeni hiši in proti vrhu Siona in proti hiši lastnine tvojih otrok. 14 In naredi, da vsak narod in pleme prizna, da si ti Bog vse moči in moči in da nihče drug ne varuje Izraelovega ljudstva razen tebe. POGLAVJE 10 1 Potem ko je prenehala klicati k Izraelovemu Bogu in je končala vse te besede. 2 Vstala je, kjer je padla, in poklicala svojo dekle ter odšla v hišo, v kateri je bivala ob sobotah in ob praznikih, 3 In slekla raševino, ki jo je imela na sebi, in slekla oblačila svojega vdovstva, in si vse telo umila z vodo ter se namazala z dragocenim mazilom in si spletla lase na glavi ter si nadela gumo. in si nadela svoja oblačila veselja, v katera je bila oblečena v življenju svojega moža Manaseja. 4 In vzela je sandale na noge in si nataknila svoje zapestnice, svoje verižice, svoje prstane in svoje uhane in vse svoje okraske in se pogumno okrasila, da bi mamila oči vseh ljudi, ki bi jo videli. 5 Nato je dala svoji služkinji steklenico vina in vrč olja ter napolnila vrečko s praženim žitom in kepami fig ter s finim kruhom; zato je vse te stvari zložila skupaj in jih položila nase. 6 Tako so odšli do vrat mesta Betulija in tam našli Ozija in starešine mesta, Chabrisa in Charmisa. 7 In ko so jo videli, da je njen obraz spremenjen in njena obleka spremenjena, so se zelo čudili njeni lepoti in ji rekli. 8 Bog, Bog naših očetov, naj ti da milost in izpolni tvoje podvige v slavo sinov Izraelovih in v povišanje Jeruzalema. Nato so častili Boga. 9 In rekla jim je: »Ukažite, naj se mi odprejo mestna vrata, da grem lahko izpolnit stvari, o katerih ste govorili z menoj. Zato so ukazali mladeničem, naj ji odprejo, kakor je rekla. 10 In ko so to storili, je Judita odšla ven, ona in njena dekla z njo; in možje mesta so pazili nanjo, dokler ni šla z gore in dokler ni šla čez dolino in je ni mogla več videti. 11 Tako so šli naravnost naprej v dolino in srečala jo je prva straža Asircev, 12 In jo vzel in jo vprašal: Iz katerega ljudstva si? in od kod prihajaš ti? in kam greš? In rekla je: Hebrejka sem in bežim pred njimi, kajti dani vam bodo, da jih požrete. 13 In prihajam pred Holoferna, poveljnika vaše vojske, da oznanim besede resnice; in pokazal mu bom pot, po kateri bo šel in osvojil vse hribovje, ne da bi izgubil truplo ali življenje katerega koli od svojih mož. 14 Ko so možje slišali njene besede in zagledali njen obraz, so se zelo čudili njeni lepoti in ji rekli: 15 Rešil si svoje življenje s tem, da si hitel priti dol pred navzočnost našega gospoda: zdaj torej pridi v njegov šotor in nekateri od nas te bodo vodili, dokler te ne izročijo njegovim rokam.
16 In ko boš stal pred njim, se ne boj v svojem srcu, ampak mu povej po svoji besedi; in lepo te bo prosil. 17 Nato so izmed njih izbrali sto mož, ki so spremljali njo in njeno služkinjo; in pripeljali so jo v Holofernov šotor. 18 Tedaj je nastal zbor po vsem taborišču: kajti med šotori se je slišalo o njenem prihodu in prihajali so okoli nje, ko je stala zunaj Holofernovega šotora, dokler mu niso povedali zanjo. 19 In čudili so se njeni lepoti in občudovali Izraelove sinove zaradi nje in vsak je rekel svojemu bližnjemu: Kdo bi zaničeval to ljudstvo, ki ima med seboj take ženske? gotovo ni dobro, da ostane en človek izmed njih, ki bi, ko bi bil izpuščen, zavedel vso zemljo. 20 Tisti, ki so ležali blizu Holoferna, so odšli ven in vsi njegovi služabniki ter jo pripeljali v šotor. 21 Zdaj je Holofernes počival na svoji postelji pod baldahinom, ki je bil tkan s škrlatom, zlatom, smaragdi in dragimi kamni. 22 Tako so mu jo pokazali; in prišel je pred svoj šotor s srebrnimi svetilkami, ki so šle pred njim. 23 In ko je Judita prišla pred njega in njegove služabnike, so se vsi čudili lepoti njenega obraza; in padla je na obraz in se mu poklonila. Njegovi služabniki so jo vzeli. POGLAVJE 11 1 Tedaj ji je Holofern rekel: Žena, tolaži se, ne boj se v svojem srcu: kajti nikoli nisem prizadel nikogar, ki je bil pripravljen služiti Nabuhodonosorju, kralju vse zemlje. 2 Zdaj torej, če tvoje ljudstvo, ki prebiva v gorah, ne bi razsvetlilo z menoj, ne bi dvignil svojega kopja proti njim: toda sami so si to storili. 3 Zdaj pa mi povej, zakaj si pobegnil pred njimi in prišel k nam: kajti prišel si po zaščito; bodi tolažen, živel boš to noč in pozneje: 4 Kajti nihče te ne bo ranil, temveč bo dobro ravnal s teboj, kakor to storijo služabniki kralja Nabuhodonosorja, mojega gospoda. 5 Nato mu je Judita rekla: Sprejmi besede svojega služabnika in pusti, da tvoja dekla govori v tvoji navzočnosti, in svojemu gospodu to noč ne bom razglasila laži. 6 In če boš sledil besedam svoje dekle, bo Bog poskrbel, da se bo stvar popolnoma uresničila mimo tebe; in moj gospod ne bo spodletel svojim namenom. 7 Kakor živi Nabuhodonosor, kralj vse zemlje, in kakor živi njegova moč, ki te je poslal v oporo vsemu živemu bitju: kajti po tebi mu ne bodo služili samo ljudje, ampak tudi poljske živali in živina, in ptice neba bodo živele s tvojo močjo pod Nabuhodonosorjem in vso njegovo hišo. 8 Kajti slišali smo o tvoji modrosti in tvojih usmeritvah in po vsej zemlji se glasi, da si edini odličen v vsem kraljestvu in mogočen v znanju ter čudovit v bojnih podvigih. 9 Kar zadeva zadevo, o kateri je Achior govoril v tvojem svetu, smo slišali njegove besede; kajti možje iz Betulije so ga rešili, in razglasil jim je vse, kar ti je govoril.
10 Zato, o gospod in guverner, ne spoštuj njegove besede; toda položi to v svoje srce, kajti resnica je: kajti naš narod ne bo kaznovan, niti meč jih ne more premagati, če ne grešijo zoper svojega Boga. 11 In zdaj, da moj gospodar ne bo poražen in onemogočen svojega namena, je nadnje sedaj padla celo smrt in njihov greh jih je prevzel, s čimer bodo svojega Boga izzvali v jezo, kadar koli bodo storili, kar ni primerno. Končano: 12 Kajti njihova hrana jim primanjkuje in vsa njihova voda je pičla, zato so se odločili, da bodo položili roke na svojo živino in nameravali zaužiti vse tiste stvari, ki jim jih je Bog po svojih zakonih prepovedal jesti: 13 In so sklenjeni porabiti prvine desetin vina in olja, ki so jih posvetili in prihranili za duhovnike, ki služijo v Jeruzalemu pred obličjem našega Boga; katerih stvari se nobenemu od ljudi ne sme niti dotikati z rokami. 14 Nekatere so namreč poslali v Jeruzalem, ker so tudi oni, ki tam prebivajo, storili podobno, da bi jim prinesli dovoljenje senata. 15 Zdaj, ko jim bodo sporočili, bodo to nemudoma storili in dani vam bodo v uničenje še isti dan. 16 Zato sem jaz, tvoja dekla, vem vse to, bežala pred njihovo navzočnostjo; in Bog me je poslal, da delam stvari s teboj, nad katerimi bo osupnila vsa zemlja in kdorkoli bo to slišal. 17 Kajti tvoj služabnik je veren in služi nebeškemu Bogu dan in noč: zdaj torej, moj gospod, bom ostal pri tebi in tvoj služabnik bo šel ponoči v dolino in bom molil k Bogu, in on mi bodo povedali, ko bodo storili svoje grehe: 18 In prišel bom in ti to pokazal: potem boš šel z vso svojo vojsko in nihče izmed njih ne bo, ki bi se ti uprl. 19 In vodil te bom skozi sredi Judeje, dokler ne prideš pred Jeruzalem; in sredi njega bom postavil tvoj prestol; in ti jih boš gnal kot ovce, ki nimajo pastirja, in pes ti ne bo niti odprl ust: kajti te stvari so mi bile povedane po mojem predznanju in oznanjene so mi bile in poslan sem, da povem ti. 20 Nato so njene besede ugajale Holofernu in vsem njegovim služabnikom; in čudili so se njeni modrosti in rekli: 21 Takšne ženske ni od enega konca zemlje do drugega zaradi lepote obraza in modrosti besed. 22 Enako ji je rekel Holofern. Bog je dobro storil, da te je poslal pred ljudstvo, da bi bila moč v naših rokah in poguba nad tistimi, ki brezbrižno gledajo na mojega gospoda. 23 In zdaj si hkrati lep na svojem obrazu in duhovit v svojih besedah: zagotovo, če boš delal, kot si rekel, bo tvoj Bog moj Bog in prebival boš v hiši kralja Nabuhodonosorja in boš znan po vsem zemlja. POGLAVJE 12 1 Nato je ukazal, naj jo pripeljejo tja, kjer je bil postavljen njegov krožnik; in naročil, naj ji pripravljajo njegove jedi in naj pije njegovo vino.
2 In Judith je rekla: Ne bom jedla od tega, da ne bo zamere; vendar bo zame oskrbljeno s stvarmi, ki sem jih prinesel. 3 Tedaj ji je Holofernes rekel: »Če bo tvoja oskrba spodletela, kako naj ti damo podobno?« kajti iz tvojega naroda ni nikogar z nami. 4 Nato mu je Judita rekla: Kakor živi tvoja duša, moj gospod, tvoja dekla ne bo porabila tega, kar imam, preden bo Gospod z mojo roko opravil stvari, ki jih je določil. 5 Nato so jo Holofernovi služabniki pripeljali v šotor in spala je do polnoči, vstala pa je proti jutranji straži, 6 In poslal k Holofernu, prihranil: Naj moj gospod zdaj ukaže, naj gre tvoja dekla v molitev. 7 Tedaj je Holofern svojemu stražarju ukazal, naj je ne zadržijo: tako je ostala v taboru tri dni, ponoči pa je odšla v dolino Betulije in se ob taboru umila v vodnjaku. 8 In ko je prišla ven, je rotila Gospoda, Izraelovega Boga, naj ji usmeri pot k vstajenju otrok njenega ljudstva. 9 Tako je prišla čista in ostala v šotoru, dokler ni zvečer jedla svojega mesa. 10 In četrti dan je Holofern pripravil pogostitev samo za svoje služabnike in ni poklical nobenega od uradnikov na gostijo. 11 Potem je rekel Bagoasu, evnuhu, ki je skrbel za vse, kar je imel, »Pojdi zdaj in prepričaj to Hebrejko, ki je s teboj, naj pride k nam ter jej in pij z nami. 12 Kajti, glej, sramota bo za nas, če bomo tako žensko izpustili, ne da bi imela njeno družbo; kajti če je ne pritegnemo k sebi, se nam bo zasmehovala. 13 Tedaj je Bagoas odšel od Holoferna in prišel k njej ter rekel: Naj se ta lepa deklica ne boji priti k mojemu gospodu in biti počaščena v njegovi navzočnosti ter piti vino in se veseliti z nami in biti naredila ta dan kot ena od asirskih hčera, ki služi v Nabuhodonosorjevi hiši. 14 Nato mu je Judita rekla: »Kdo sem zdaj jaz, da nasprotujem svojemu gospodu?« Vsekakor bom hitro storil, kar bo njemu všeč, in to bo moje veselje do dneva moje smrti. 15 Tako je vstala in se opremila s svojimi oblačili in vso svojo žensko opravo, njena služkinja pa je šla in ji položila mehke kože na tla nasproti Holoferna, ki jih je prejela od Bagoasa za vsakodnevno uporabo, da je lahko sedela in jesti na njih. 16 Zdaj, ko je Judita vstopila in sedla, je bilo Holofernovo srce navdušeno nad njo, njegov um je bil ganjen in zelo si je želel njene družbe; kajti čakal je nekaj časa, da jo je prevaral od dne, ko jo je videl. 17 Tedaj ji je Holofern rekel: »Pij zdaj in se veseli z nami. 18 Judita je torej rekla: Zdaj bom pila, moj gospod, ker je moje življenje danes v meni poveličano bolj kot vse dni, odkar sem se rodil. 19 Nato je vzela, jedla in pila pred njim, kar je pripravila njena dekla. 20 In Holofern je bil nad njo zelo navdušen in je popil več vina, kot ga je popil kadar koli v enem dnevu, odkar se je rodil.
POGLAVJE 13 1 Ko se je zvečerilo, so njegovi služabniki pohiteli oditi in Bagoas je zaprl svoj šotor zunaj ter odpustil natakarje izpred navzočnosti svojega gospoda; in odšli so v svoje postelje: kajti vsi so bili utrujeni, ker je bila pojedina dolga. 2 In Judita je ostala sama v šotoru, Holofern pa je ležal sam na svoji postelji, kajti bil je poln vina. 3 Judita je svoji služkinji naročila, naj stoji zunaj spalnice in jo čaka. prihajala naprej, kot je delala vsak dan: ker je rekla, da bo šla naprej k svojim molitvam, in je govorila z Bagoasom v skladu z istim namenom. 4 Tako so vsi odšli ven in v spalnici ni ostal nihče, ne majhen ne velik. Nato je Judita stala ob njegovi postelji in rekla v svojem srcu: Gospod, Bog vse moči, poglej to darilo na dela mojih rok za povišanje Jeruzalema. 5 Kajti zdaj je čas, da pomagaš svoji dediščini in izvršiš svoje podvige v uničenje sovražnikov, ki so se dvignili proti nam. 6 Nato je prišla do stebra postelje, ki je bil ob Holofernovem vzglavju, in od tam snela njegovo obleko, 7 In pristopil je k njegovi postelji, ga prijel za lase na glavi in rekel: »Okrepi me, o Gospod, Izraelov Bog, ta dan! 8 In z vso silo ga je dvakrat udarila po vratu in mu vzela glavo. 9 In strmoglavil njegovo telo s postelje ter s stebrov podrl baldahin; in kmalu zatem je odšla in dala Holofernu njegovo glavo svoji služkinji; 10 In dala ga je v svojo vrečko z mesom; tako sta šla skupaj po svoji navadi k molitvi; in ko sta šla mimo tabora, sta obkrožila dolino in se povzpela na goro Betulije ter prišla do njenih vrat. 11 Nato je Judita od daleč rekla stražarjem pri vratih: Odprite, odprite zdaj vrata: Bog, naš Bog, je z nami, da pokaže svojo moč še v Jeruzalemu in svoje sile proti sovražniku, kakor je že opravljeno ta dan. 12 Ko so možje iz njenega mesta slišali njen glas, so pohiteli do mestnih vrat in poklicali starešine mesta. 13 In potem so stekli vsi skupaj, tako majhni kot veliki, kajti čudno se jim je zdelo, da je prišla: zato so odprli vrata in jih sprejeli ter zakurili ogenj za luč in stali okrog njih. 14 Tedaj jim je rekla z močnim glasom: Hvalite, hvalite Boga, hvalite Boga, pravim, ker ni vzel svojega usmiljenja Izraelovi hiši, ampak je to noč po mojih rokah uničil naše sovražnike. 15 Tako je vzela glavo iz vreče in jo pokazala ter jim rekla, glej glavo Holoferna, poveljnika asurske vojske, in glej baldahin, v katerem je ležal v svojem pijančevanju; in Gospod ga je udaril z roko ženske. 16 Živi Gospod, ki me je varoval na moji poti, po kateri sem hodil, moj obraz ga je zapeljal v njegovo pogubo, pa vendar ni storil greha z menoj, da bi me oskrunil in osramotil. 17 Tedaj je bilo vse ljudstvo čudovito začudeno in se priklonilo ter častilo Boga in enoglasno reklo: Hvaljen bodi, o naš Bog, ki si danes uničil sovražnike svojega ljudstva.
18 Nato ji je Ozias rekel, O hči, blagoslovljena si od Najvišjega Boga nad vsemi ženskami na zemlji; in hvaljen bodi Gospod Bog, ki je ustvaril nebo in zemljo, ki te je usmeril k odsekanju glave glavarju naših sovražnikov. 19 Kajti to tvoje zaupanje ne bo izginilo iz srca ljudi, ki se večno spominjajo Božje moči. 20 In Bog te stvari obrne k tebi v večno hvalo, da te obišče v dobrih stvareh, ker nisi prizanesel svojemu življenju za stisko našega naroda, ampak si maščeval našo pogubo, hodiš po ravni poti pred našim Bogom. In vse ljudstvo je reklo; Tako bodi, tako bodi. POGLAVJE 14 1 Tedaj jim je Judita rekla: Poslušajte me zdaj, moji bratje, in vzemite to glavo ter jo obesite na najvišje mesto svojih zidov. 2 In takoj, ko bo nastopilo jutro in bo sonce vzšlo nad zemljo, vzemite vsak svoje orožje in pojdite vsi hrabri možje iz mesta ter postavite poveljnika nad njimi, kot da bi želeli pojdi dol na polje k straži Asircev; ampak ne pojdi dol. 3 Nato bodo vzeli svoje orožje in šli v svoj tabor ter dvignili poveljnike asurske vojske in tekli do Holofernovega šotora, a ga ne bodo našli; takrat jih bo prevzel strah in bodo bo zbežal pred tvojim obličjem. 4 Torej jih boste vi in vsi, ki prebivate na Izraelovi obali, zasledovali in jih med hojo premagali. 5 Toda preden storite te stvari, me pokličite Ahiorja Amonca, da bo videl in spoznal njega, ki je preziral Izraelovo hišo in ga je poslal k nam tako rekoč v smrt. 6 Nato so poklicali Ahiorja iz Ozijeve hiše; in ko je prišel in videl Holofernovo glavo v moški roki v zboru ljudstva, je padel na obraz in njegov duh je omahnil. 7 Toda ko so ga našli, je padel k Juditinim nogam, se ji poklonil in rekel: Blagoslovljena si v vseh Judovih tabernakljih in v vseh narodih, ki bodo osupli, ko bodo slišali tvoje ime. 8 Zdaj mi torej povej vse, kar si storil v teh dneh. Tedaj mu je Judita povedala sredi ljudstva vse, kar je storila od dneva, ko je šla ven, do tiste ure, ko jim je govorila. 9 In ko je nehala govoriti, je ljudstvo zavpilo z močnim glasom in naredilo vesel hrup v svojem mestu. 10 In ko je Achior videl vse, kar je storil Izraelov Bog, je močno veroval v Boga in obrezal meso svoje kožice ter bil pridružen Izraelovi hiši do današnjega dne. 11 In takoj ko se je zdanilo, so obesili Holofernovo glavo na steno in vsak je vzel svoje orožje ter v četah odšli do gorskih ožin. 12 Toda ko so jih Asirci zagledali, so poslali svojim voditeljem, ki so prišli k njihovim poveljnikom in tribunom ter k vsakemu od njihovih vladarjev. 13 Tako so prišli do Holofernovega šotora in mu, ki je skrbel za vse njegove stvari, rekli: Zbudi zdaj našega gospoda, kajti sužnji so se pogumno spustili proti nam v boj, da bi bili popolnoma uničeni. 14 Nato je vstopil Bagoas in potrkal na vrata šotora; ker je mislil, da je spal z Judith.
15 Ker pa se nihče ni oglasil, jih je odprl in šel v spalnico ter ga našel mrtvega na tleh in glavo so mu vzeli. 16 Zato je zavpil z močnim glasom, z jokom in zdihovanjem in močnim vpitjem in je raztrgal svoja oblačila. 17 Ko je šel v šotor, kjer je Judita bivala, in ko je ni našel, je skočil ven med ljudi in zavpil: 18 Ti sužnji so ravnali izdajalsko; ena žena iz Hebrejcev je osramotila hišo kralja Nabuhodonosorja: zakaj, glej, Holofern leži na tleh brez glave. 19 Ko so poveljniki asirske vojske slišali te besede, so si pretrgali plašče in njihove misli so bile čudovito vznemirjene, po taboru pa je nastal jok in zelo velik hrup. POGLAVJE 15 1 Ko so tisti, ki so bili v šotorih, slišali, so bili osupli nad tem, kar se je zgodilo. 2 In strah in trepet sta ju prevzela, tako da ni bilo človeka, ki bi si upal ostati v očeh svojega bližnjega, ampak vsi skupaj so planili ven in bežali v vse smeri ravnine in gorovja. 3 Tudi tisti, ki so se utaborili v gorah okoli Betulije, so zbežali. Tedaj so Izraelovi sinovi, vsi, ki so bili bojevniki med njimi, planili nadnje. 4 Nato je poslal Ozija v Betomastem, v Bebai, in Chobai, in Colo ter na vse izraelske obale, da bi povedali, kaj se je zgodilo, in da bi vsi planili na svoje sovražnike, da bi jih uničili. 5 Ko so Izraelovi sinovi to slišali, so vsi enotno napadli njih in jih pobili do Čobaja; enako tudi tisti, ki so prišli iz Jeruzalema in iz vsega gorovja, (kajti ljudje so jim povedali, kaj se je zgodilo). v taboru njihovih sovražnikov) in tisti, ki so bili v Galaadu in v Galileji, so jih lovili z velikim pobojem, dokler niso šli mimo Damaska in njegovih meja. 6 In ostanek, ki je prebival v Betuliji, je napadel Asurjev tabor in ga oplenil ter močno obogatel. 7 In Izraelovi sinovi, ki so se vrnili iz pokola, so imeli tisto, kar je ostalo; in vasi in mesta, ki so bila v gorah in na ravnini, so pridobila veliko plena, kajti množica je bila zelo velika. 8 Tedaj so prišli veliki duhovnik Joakim in starešine Izraelovih sinov, ki so prebivali v Jeruzalemu, da bi videli dobre stvari, ki jih je Bog razodel Izraelu, in da bi videli Judito ter jo pozdravili. 9 In ko so prišli k njej, so jo enodušno blagoslovili in ji rekli: Ti si povišanje Jeruzalema, ti si velika slava Izraela, ti si velika slava našega naroda. 10 Vse te stvari si storil s svojo roko: Izraelu si naredil veliko dobrega in Bog je s tem zadovoljen. Blagoslovljen bodi od Vsemogočnega Gospoda na veke. In vsi ljudje so rekli: Tako bodi. 11 In ljudje so plenili taborišče v tridesetih dneh: in dali so Juditi Holoferni njegov šotor, vso njegovo posodo, postelje in posode in vse njegove stvari: in ona je to vzela in položila na svojo mulo; in pripravila svoje vozove ter jih položila nanje.
12 Tedaj so stekle vse Izraelove žene, da bi jo videle, in jo blagoslovile ter zaplesale med njimi zanjo; ona pa je vzela veje v roko in jih dala tudi ženskam, ki so bile z njo. 13 Njej in njeni služkinji, ki je bila z njo, so dali venec iz oljk in šla je pred vsem ljudstvom v plesu in vodila vse ženske; vsi Izraelovi možje pa so ji sledili v svojih orožjih z venci in s pesmimi. v njihovih ustih. POGLAVJE 16 1 Nato je Judita začela peti to zahvalo po vsem Izraelu in vse ljudstvo je pelo za njo to pesem hvalnice. 2 In Judita je rekla: Začnite mojemu Bogu z bobni, pojte mojemu Gospodu s činelami; uglasite mu nov psalm; povzdignite ga in kličite njegovo ime. 3 Kajti Bog zlomi bitke, kajti med tabori sredi ljudstev me je rešil iz rok tistih, ki so me preganjali. 4 Assur je prišel iz gora s severa, prišel je z deset tisoči svoje vojske, katere množica je ustavila hudournike in njihovi konjeniki so prekrili hribe. 5 Hvalil se je, da bo požgal moje meje in pobil moje mladeniče z mečem ter potresel dojilje ob tla in naredil moje dojenčke za plen in moje device za plen. 6 Toda Vsemogočni Gospod jih je razočaral z roko ženske. 7 Kajti mogočni ni padel od mladeničev, niti ga niso udarili sinovi Titanov, niti visoki velikani niso naleteli nanj: toda Judita, Merarijeva hči, ga je oslabila z lepoto svojega obličja. 8 Kajti slekla je oblačilo svojega vdovstva za poveličanje zatiranih v Izraelu in si pomazila obraz z mazilom in zvezala svoje lase v kolo in vzela laneno oblačilo, da bi ga zavedla. 9 Njeni sandali so mu očarali oči, njena lepota mu je ujela um in šopek mu je šel skozi vrat. 10 Perzijci so pretreseni zaradi njene drznosti in Medijci so bili prestrašeni zaradi njene trdoživosti. 11 Tedaj so moji prizadeti kričali od veselja in moji slabotni so jokali na glas; vendar so bili začudeni: ti so povzdignili svoj glas, a so bili prevrnjeni. 12 Sinovi deklet so jih prebodli in jih ranili kot otroke beguncev: poginili so v bitki Gospodovi. 13 Zapel bom Gospodu novo pesem: O Gospod, ti si velik in slaven, čudovite moči in nepremagljiv. 14 Naj ti služijo vsa bitja: kajti ti si govoril in so bila ustvarjena, ti si poslal svojega duha in ta jih je ustvaril, in nikogar ni, ki bi se mogel upreti tvojemu glasu. 15 Kajti gore se bodo z vodami premaknile iz svojih temeljev, skale se bodo stopile kakor vosek pred tvojo navzočnostjo; vendar si usmiljen do tistih, ki se te bojijo. 16 Kajti vsaka daritev je premajhna za tvoj prijeten vonj in vsa tolšča ni dovolj za tvojo žgalno daritev; kdor pa se boji Gospoda, je vedno velik. 17 Gorje narodom, ki se dvignejo proti mojemu rodu! Gospod vsemogočni se jim bo maščeval na dan sodbe, ko bo dal ogenj in črve v njihovo meso; in čutili jih bodo in jokali večno.
18 Takoj ko so prišli v Jeruzalem, so častili Gospoda; in takoj ko je bilo ljudstvo očiščeno, so darovali svoje žgalne daritve, svoje zastonj daritve in svoje darove. 19 Judita je prav tako posvetila Gospodu vse Holofernove stvari, ki ji jih je dalo ljudstvo, in baldahin, ki ga je vzela iz njegove spalnice, darovala Gospodu. 20 Ljudstvo je torej še tri mesece gostilo v Jeruzalemu pred svetiščem in Judita je ostala z njimi. 21 Po tem času se je vsak vrnil k svoji lastni dediščini in Judita je odšla v Betulijo in ostala v svoji posesti ter bila v svojem času ugledna v vsej deželi. 22 In mnogi so jo želeli, toda nihče je ni poznal vse dni njenega življenja, potem ko je umrl njen mož Manáse in je bil pridan k svojemu ljudstvu. 23 Vendar je vedno bolj postajala v časti in se postarala v hiši svojega moža, stara je bila sto pet let, in osvobodila svojo dekle; tako je umrla v Betuliji; in pokopali so jo v votlini njenega moža Manaseja. 24 In Izraelova hiša jo je sedem dni objokovala; in preden je umrla, je svoje imetje razdelila vsem, ki so bili najbližji sorodniki Manaseja, njenega moža, in tistim, ki so bili najbližji iz njenega sorodstva. 25 In nikogar ni bilo, ki bi Izraelove sinove še bolj spravljal v strah v dneh Judite niti dolgo po njeni smrti.