Zebulun, šesti Jakobov in Lein sin. Izumitelj in filantrop. Kaj se je naučil zaradi zarote proti Jožefu.
1 Prepis Zebulunovih besed, ki jih je zapovedal svojim sinovom, preden je umrl v sto štirinajstem letu svojega življenja, dve leti po Jožefovi smrti.
2 In rekel jim je: Poslušajte me, vi, Zebulonovi sinovi, upoštevajte besede svojega očeta.
3 Jaz, Zebulun, sem se rodil kot dobro darilo svojim staršem.
4 Kajti ko sem se rodil, se je moj oče zelo povečal, tako v čredah kot v čredah, ko je imel svoj delež s prepletenimi palicami.
5 Ne zavedam se, da sem grešil vse svoje dni, razen v mislih.
6 Prav tako se še ne spomnim, da sem storil kakšno krivico, razen greha nevednosti, ki sem ga zagrešil zoper Jožefa; saj sem se zavezal s svojimi brati, da očetu ne bom povedal, kaj se je zgodilo.
7 Toda veliko dni sem na skrivaj jokal zaradi Jožefa, ker sem se bal svojih bratov, ker so se vsi strinjali, da mora biti umorjen, če kdo razkrije skrivnost.
8 Ko pa so ga hoteli umoriti, sem jih s solzami zaklinjal, naj ne bodo krivi tega greha.
9 Kajti Simeon in Gad sta prišla zoper Jožefa, da bi ga ubila, in on jima je s solzami rekel: Usmilite se me, bratje moji, usmilite se črevesja Jakoba, našega očeta: ne polagajte name svojih rok, da bi prelival nedolžno kri, kajti jaz sem ne grešil proti tebi.
10 In če sem res grešil, me kaznujte s kaznijo, bratje moji, vendar ne polagajte name svoje roke zaradi našega očeta Jakoba, 11 In ko je izrekel te besede in ob tem jokal, nisem mogel prenesti njegovega objokovanja in začel sem jokati, moja jetra so bila izlita in vsa snov mojega črevesja je bila razrahljana.
12 In jokala sem z Josephom in srce mi je zaigralo, sklepi mojega telesa so se tresli in nisem mogel stati.
13 In ko me je Joseph videl, kako jokam z njim, in tiste, ki prihajajo proti njemu, da bi ga ubili, je zbežal za menoj in jih rotil.
14 Toda medtem je Ruben vstal in rekel: »Dajmo, bratje moji, ne ubijmo ga, ampak vrzimo ga v eno od teh suhih jam, ki so jih izkopali naši očetje in niso našli vode.
15 Kajti zaradi tega razloga je Gospod prepovedal, da bi se v njih dvignila voda, da bi Jožef ostal obvarovan.
16 In tako so storili, dokler ga niso prodali Izmaelcem.
17 Kajti v njegovi ceni nisem imel deleža, otroci moji.
18 Toda Simeon in Gad ter šest drugih naših bratov so vzeli Jožefovo ceno in kupili sandale zase, za svoje žene in otroke, rekoč:
19 Ne bomo ga jedli, kajti to je cena krvi našega brata, toda zagotovo ga bomo teptali, ker je rekel, da bo kralj nad nami, in tako poglejmo, kaj se bo zgodilo z njegovimi sanjami.
20 Zato je v Mojzesovi postavi zapisano, da se vsakemu, ki ne bo obudil semena svojemu bratu, odveže sandalo in mu pljunejo v obraz.
21 In Jožefovi bratje niso želeli, da bi njihov brat živel, in Gospod jim je sprostil sandalo, ki so jo nosili proti svojemu bratu Jožefu.
22 Kajti ko so prišli v Egipt, so jih Jožefovi služabniki izpustili zunaj vrat in tako so se poklonili Jožefu po vzoru kralja faraona.
23 In ne samo, da so se mu poklonili, ampak so bili tudi popljuvani, tako da so takoj padli pred njim, in tako so bili prej osramočeni. Egipčani.
24 Kajti po tem so Egipčani slišali vse hudo, ki so ga storili Jožefu.
25 In ko je bil prodan, so moji bratje sedli k jedi in pijači.
26 Jaz pa zaradi usmiljenja do Jožefa nisem jedel, ampak sem opazoval jamo, ker se je Juda bal, da bi Simeon, Dan in Gad odhiteli in ga ubili.
27 Ko pa so videli, da ne jem, so me postavili, da ga čuvam, dokler ga niso prodali Izmaelcem.
28 In ko je Ruben prišel in slišal, da je bil Jožef, ko je bil odsoten, prodan, je raztrgal svoja oblačila in žalujoč rekel:
29 Kako naj gledam v obraz svojega očeta Jakoba? In vzel je denar in stekel za trgovci, a ker jih ni našel, se je vrnil žalosten.
30 Toda trgovci so zapustili široko cesto in korakali skozi Troglodite po bližnjici.
31 Toda Ruben je bil žalosten in tisti dan ni jedel.
32 Dan je torej prišel k njemu in rekel: Ne jokaj in ne žalosti; kajti našli smo, kar lahko rečemo očetu Jakobu.
33 Zakoljimo kozlička in vanj pomočimo Jožefov plašč; in ga pošljemo Jakobu, rekoč: Veš, ali je to suknja tvojega sina?
34 In tako so storili. Ko so ga prodajali, so namreč slekli z Jožefa njegov plašč in ga oblekli v oblačilo sužnja.
35 Zdaj je Simeon vzel plašč in ga ni hotel oddati, ker ga je hotel raztrgati z mečem, ker je bil jezen, da je Jožef živ in da ga ni ubil.
36 Potem smo vsi vstali in mu rekli: Če ne oddaš plašča, bomo našemu očetu rekli, da si sam storil to zlo v Izraelu.
37 In tako jim ga je dal in storili so, kakor je rekel Dan.
POGLAVJE 2
Spodbuja človeško sočutje in razumevanje do soljudi.
1 In zdaj, otroci, izpolnjujem Gospodove zapovedi in izkazujem usmiljenje do svojih bližnjih ter sočustvovanje do vseh, ne samo do ljudi, ampak tudi do zveri.
2 Zaradi vsega tega me je Gospod blagoslovil in ko so bili vsi moji bratje bolni, sem pobegnil brez bolezni, kajti Gospod pozna namene vsakega.
3 Imejte torej sočutje v svojih srcih, otroci moji, kajti kakor človek stori svojemu bližnjemu, tako bo Gospod storil njemu.
4 Kajti sinovi mojih bratov so zbolevali in umirali zaradi Jožefa, ker v svojih srcih niso izkazali usmiljenja; toda moji sinovi so ohranjeni brez bolezni, kot veste.
5 In ko sem bil v kanaanski deželi ob morski obali, sem ulovil ribe za svojega očeta Jakoba; in ko so se mnogi zadušili v morju, sem jaz ostal nepoškodovan.
6 Bil sem prvi, ki je naredil čoln za plovbo po morju, kajti Gospod mi je dal v njem razum in modrost.
7 In spustil sem krmilo za njim in raztegnil jadro na drugi pokončni kos lesa na sredini.
8 In plul sem z njim ob obali in lovil ribe za očetovo hišo, dokler nismo prišli v Egipt.
9 In zaradi sočutja sem svoj ulov delil z vsakim tujcem.
10 In če je bil človek tujec, ali bolan, ali star, sem skuhal ribe, jih dobro obdelal in jih ponudil vsem ljudem, kakor jih je vsak potreboval, z njimi žalosten in sočuten do njih.
11 Zato me je tudi Gospod nasitil z obilico rib pri lovljenju rib; kajti kdor deli z bližnjim, prejme mnogo več od Gospoda.
12 Pet let sem lovil ribe in jih dajal vsem, ki sem jih videl, in zadostovalo je za vso hišo mojega očeta.
13 In poleti sem lovil ribe, pozimi pa sem s svojimi brati pasel ovce.
14 Zdaj vam bom razglasil, kaj sem storil. 15 Videl sem moža, ki je bil pozimi golot v stiski, in se mu zasmilil ter sem na skrivaj ukradel obleko iz očetove hiše in jo dal tistemu, ki je bil v stiski.
16 Ali torej, moji otroci, iz tega, kar vam Bog naklanja, brez obotavljanja izkažite sočutje in usmiljenje vsem ljudem in dajte vsakemu človeku z dobrim srcem.
17 In če nimate sredstev, da bi dali tistemu, ki potrebuje, se mu usmilite v globokem usmiljenju.
18 Vem, da moja roka ni našla sredstva, da bi mu dala tisto, kar je potreboval, in hodil sem z njim objokan sedem stadij, in moje črevesje je hrepenelo po njem v sočutju.
19 Bodite torej tudi vi, moji otroci, usmiljeni do vsakega človeka, da bo tudi Gospod imel sočutje in usmiljenje do vas.
20 Kajti tudi v zadnjih dneh bo Bog poslal svoje usmiljenje na zemljo in povsod, kjer najde drobovje usmiljenja, prebiva v njem.
21 Kajti v kolikšni meri je človek usmiljen do svojih bližnjih, v isti meri je tudi Gospod do njega.
22 In ko smo šli v Egipt, Jožef ni imel nobene hudobije do nas.
23 Za katerega ste pozorni, se tudi vi, moji otroci, pohvalite brez hudobije in ljubite drug drugega; in ne zapišite si vsak svojega brata hudega.
24 Kajti to lomi enotnost in deli vse sorodstvo ter vznemirja dušo in obrablja obraz.
25 Opazujte torej vode in vedite, ko tečejo skupaj, pometajo po kamnih, drevesih, zemlji in drugih stvareh.
26 Če pa se razdelijo v mnogo potokov, jih zemlja pogoltne in izginejo.
27 Tako boste tudi vi, če boste razdeljeni. Ne bodite torej razdeljeni na dve glavi, kajti vse, kar je naredil Gospod, ima samo eno glavo in dve rameni, dve roki, dve nogi in vse preostale člene.
28 Kajti v pismu svojih očetov sem izvedel, da boste razdeljeni v Izraelu in da boste sledili dvema kraljema in delali vse gnusobe.
29 In vaši sovražniki vas bodo odpeljali v ujetništvo in med pogani boste hudobni, z mnogimi slabostmi in stiskami.
30 In po teh stvareh se boste spomnili Gospoda in se pokesali in usmilil se vas bo, kajti On je usmiljen in sočuten.
31 In človeškim sinovom ne pripisuje hudega, ker so meso in so zavedeni s svojimi hudobnimi dejanji.
32 In po teh stvareh vam bo vstal Gospod sam, luč pravičnosti, in vrnili se boste v svojo deželo.
33 In videli ga boste v Jeruzalemu zaradi njegovega imena.
34 In spet ga boste s hudobnostjo svojih del dražili v jezo,
35 In on vas bo zavrgel do konca.
36 In zdaj, otroci moji, ne žalujte, ker umiram, niti ne bodite potrti, ker prihajam svojemu koncu.
37 Kajti spet bom vstal sredi vas, kakor vladar sredi njegovih sinov; in veselil se bom sredi svojega rodu, kolikor jih bo spoštovalo Gospodovo postavo in zapovedi Zebuluna, svojega očeta.
38 Na brezbožne pa bo Gospod prinesel večni ogenj in jih uničil za vse generacije.
39 Zdaj pa hitim k svojemu počitku, kakor so tudi moji očetje.
40 Vi pa se bojte Gospoda, našega Boga, z vso svojo močjo vse dni svojega življenja.
41 In ko je to povedal, je zaspal v visoki starosti.
42 In njegovi sinovi so ga položili v leseno krsto. Potem so ga odnesli in pokopali v Hebronu pri njegovih očetih.