Popotovanj a Popotovanj Popotovanjaa
RAZVEDRILO
Popotovanja
Tadeja Milivojevi~ Nemani~
Hong Kong – neboti~niki, neboti~niki, neboti~niki Ob imenu Hong Kong se mi pred o~mi najprej poka`ejo moderni neboti~niki. Toliko jih je predvsem zaradi pomanjkanja prostora. @e kmalu po priklju~itvi Veliki Britaniji - 150 let nazaj - je mesto zato za~elo rasti bolj v vi{ino kot v {irino. In danes je Hong Kong betonska d`ungla, ki pono~i za`ari v tiso~erih raznobarvnih neonskih napisih.
Bolj kot v trgovinah sva midva u`ivala na tr`nicah. Ob ve~erih so se stojnice napolnile z ribami, raki in {koljkami. Stisko s prostorom sva za~utila `e ob pristanku z letalom, saj so se tik za pristajalno stezo dvigali 40 in ve~ nadstropni neboti~niki. Pristanek je bil zato prav stra{ljiv, saj sva imela ob~utek, da bo letalo vsaj enega od teh visokih ~udes skraj{alo za nekaj nadstropij. V ~asu, ko sva bila tam, so potekala zadnja dela na novem letali{~u, ki so ga zaradi premalo prostora postavili kar na umeten otok. Pa ni le letali{~e nenavadno postavljeno sredi stolpnic. S svojo zeleno barvo
42 revija Tabor
sredi ne{tetih neboti~nikov izstopa tudi ogromen hipodrom. Konjske dirke in seveda z njimi povezane stave so eden najbolj priljubljenih {portov. Na tekmah se dvakrat tedensko zbere vsaj 20.000 ljudi. Prakti~no vsi med njimi stavijo, saj so igre na sre~o v tem koncu sveta izredno priljubljene. S Tja`em sva stavila le enkrat - na d`okeja z nama doma~im priimkom: Nikoliæa, vendar je do cilja konj pritekel sam, njega pa je s hipodroma odpeljal re{ilni avtomobil. Pa~ nisva imela take sre~e kot mo`akar,
ki je teden pred nama iz pi~lih petih hokgkong{kih dolarjev dobil 18 milijonov. Kljub temu, da sama mest ne maram prav preve~, sem pred nekaterimi `elezobetonskimi velikani obstala odprtih ust in le ob~udovala drzne arhitektove zamisli. Seveda ves Hong Kong ni tak. @e ~e samo zatava{ pro~ od glavnih avenij, odkrije{ `alostne, grde in sive stavbe. In v eni izmed njih sva stanovala tudi midva. Pa da ne boste mislili, da je bil to kak majhen blok. To je bilo celo mesto. ^e si hotel iti okrog zgradbe, si potreboval dobrih 20 minut. Midva sva si za vsak slu~aj, da se ne bi preve~ izgubljala, pot raje napisala na list papirja. Najti sva morala pravi vhod, se odlo~iti za pravi hodnik, na koncu njega za pravo dvigalo, vmes prestopiti v drugo in na koncu hodnika za jeklenimi vrati je bil najin hotel~ek z dvanajstimi sobami. Glede na velikost stavbe sva pri~akovala tudi ustrezno veliko sobo pa sva se u{tela. Najina sobica je bila velika natan~no 2 krat 1,3 metra. Takoj za vrati se je za~ela postelja, ki je zapolnila ves preostali prostor. Vendar bi bilo
