Zbornik PGD Šmartno - 130 let by Domen Merzel

Prostovoljno gasilsko društvo Šmartno pri Litiji

130 let

1884–2014

NAMEN IZDAJE BROŠURE Zbornik smo pripravili in izdali ob 130. obletnici obstoja in delovanja Prostovoljnega gasilskega društva Šmartno pri Litiji. Zamisel za obliko in vsebino, ki je predstavljena, izhaja iz želje članov po drugačni publikaciji in podrobnejši predstavitvi bogate dediščine društva. Posebna komisija je k sodelovanju povabila zunanje sodelavce, med katerimi sta lokalna zgodovinarja, rodoslovec in drugi ljubiteljski raziskovalci naše preteklosti. Zaradi usmerjenega raziskovanja, je del zgodovine ostal neodkrit in ni vključen v to publikacijo. Veliko o zgodovini društva v novejših obdobjih pa je bilo napisanega v starejših zbornikih. Med zbiranjem in pripravljanjem gradiva smo odkrili veliko novih podatkov in zanimivosti, ki jih objavljamo v tej publikaciji.

Prostovoljno gasilsko društvo Šmartno pri Litiji

130 let

1884–2014

DRUŠTVO DOBI PRAPOR V LETU 1888

Prvi prapor društva iz leta 1888 (motiv na naslovnici)

Prvi društveni prapor smo razvili leta 1888. Njegovo razvitje je bilo omenjeno v starem slovenskem časniku: »Lansko leto o priliki štiridesetletnice cesarjeve omislili smo si tudi lepo zastavo.« Slovenski narod, 26. januar 1889, številka 22

Botra prapora je bila baronica Wurzbach, doma iz graščine Schwarzenbach v Črnem Potoku. Na sprednji strani je upodobljena slika Sv. Florjana, ki gasi hišo. Na hrbtni strani je napis: »V spomin 40 let vladanja Nj vel cesarja Frana Josipa I.« Prapor ima zanimiv, masiven nosilni drog, ki ga na vrhu krasi unikatna medeninasta konica. V konici je v osrednjem delu upodobljena bakla, plamenica, pod njo gasilska čelada, za katero sta prekrižani gasilska sekirica in lestev. Prapor je viden na skupinski fotograﬁji članov društva leta 1935 (str. 34). Poleg prapora je v društvenem arhivu ohranjenih več trakov, ki so se na prapor pripenjali ob različnih priložnostih. Okrašeni so z različnimi ornamenti in zlatimi nitkami. Društvo bo prapor v prihodnosti restavriralo in poskrbelo, da dragoceno dediščino ohrani za mlajše rodove.

VSEBINA 5

Domen Merzel UVODNE BESEDE PREDSEDNIKA DRUŠTVA

Milan Izlakar NAGOVOR ŽUPANA

Jernej Kotar ZAČETKI GASILSTVA V NAŠEM KRAJU

Sonja Perme, Jože Sinigoj JURIJ ADLEŠIČ

Sonja Perme DRUŠTVO V OBDOBJU PRVE SVETOVNE VOJNE

Tadej Čopar GASILSKO DRUŠTVO V ŠMARTNEM PRI LITIJI MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA

Sonja Perme, Jože Sinigoj PISALI SO O NAS…

Peter Kračan NAŠA TEHNIČNA ZAPUŠČINA

Matevž Avsec ZADNJE DESETLETJE V NAŠEM DRUŠTVU

Domen Merzel NAČRTI ZA PRIHODNOST

SKUPINSKA FOTOGRAFIJA

ZAHVALA

Domen Merzel

UVODNE BESEDE PREDSEDNIKA DRUŠTVA

ekoč sem na internetu zasledil video posnetek iz sedemdesetih let, v katerem je eden izmed nastopajočih gasilcev rekel: »Pa če bi se stuket rodil, pa bi bil stuket gasilc!« Posnetek ima globlji pomen in če ga človek dojame, če ga razume, spozna, da biti gasilec ni hobi, ni interesna dejavnost, ni prostočasna aktivnost. Biti gasilec je čast, biti gasilec je ponos in biti gasilec je način življenja. Velikokrat slišimo, da smo gasilci ljudje, ki vstopamo tja, od koder drugi bežijo. Ko zaslišimo poziv, na svetu ni pomembnejše stvari, kakor to, kako najhitreje priti v gasilski dom in odhiteti na pomoč. Gasilstvo je v naši državi že od nekdaj cenjeno na različne načine, odvisno od obdobja in potrebe po gasilcih. Žalostno je, da se ljudje prisotnosti ali pa potrebe po gasilcih zavedo šele takrat, ko se jim kaj pripeti ali jih doletijo različne nesreče. Gasilci smo vedno pripravljeni pomagati in smo vedno prisotni, kadar je potrebno hitro in učinkovito ukrepati. Naš gospod župan je nekoč dejal, da smo gasilci v Šmartnem njegova vojska. Mogoče je to res, saj vojske že nekaj časa nismo videli posredovati v naših krajih. Pa naj tako tudi ostane. Tradicija organiziranega gasilstva v naših krajih sega v konec 19. stoletja. Naše društvo je najstarejše na območju naše občine in je bilo ustanovljeno kot 39. prostovoljno gasilsko društvo na Slovenskem. Društvo je vseskozi zgledno delovalo, saj je bilo velikokrat omenjeno v različnih publikacijah, o našem društvu obstajajo različni zapisi, dobro pa imamo ohranjen tudi bogat zgodovinski arhiv. Naši predniki so zaslužni, da naše društvo tudi po 130 letih še vedno skrbi za varnost našega kraja. V 130 letih se je marsikaj zgodilo. Zamenjalo se je veliko število članov, nabavljala in posodabljala se je oprema, zgradila sta se dva gasilska domova, opravljenih je bilo veliko

intervencij. V dolgem obdobju so člani društva držali skupaj in poskrbeli, da smo danes lahko vsi ponosni na njihovo in našo zgodovino ter naše društvo. Ob visokem jubileju smo se odločili izdati publikacijo, ki bi predstavila zgodovino gasilstva na našem območju, zgodovino našega društva in seveda delo v desetletnem obdobju. S pomočjo zunanjih sodelavcev smo se zakopali v arhive in odkrili marsikaj zanimivega. Odkrili smo celo to, da je bilo po vseh zgodovinskih arhivih gasilstvo na našem območju organizirano že pred ustanovitvijo našega društva. Organiziranost gasilstva in predvsem preventivni ukrepi za preprečevanje požarov segajo že v srednji vek. Pri raziskovanju zgodovine našega društva smo naleteli na kar precejšnjo težavo. V vseh arhivih, listinah in zapisih ni bilo dokumenta, ki bi dokazoval, da je bilo naše društvo ustanovljeno 1884. leta. Res je, da je bilo ob organizaciji in ustanovitvi društva potrebno opraviti veliko sestankov in pogovorov in to se je težko opravilo v pol leta, vendar zgodovinski zapisi kažejo na leto 1885 kot ustanovno leto. Pričevanja, da so se ustanovni člani morali zbrati že v letu 1884, da so lahko nabavili uniforme in potrebno opremo, ter v naslednjem letu uradno ustanovili društvo, ostanejo samo pričevanja in povzetki ustnih virov. Čeprav razen ustnih virov nismo našli zanesljivejših dokazov, zakaj je zadnjih 50 let naše društvo praznovalo okrogle obletnice prav na ta časovni interval, ostajamo pri letnici 1884. Pri tej letnici ostajamo tudi zaradi tega, ker nas je pri naših pripravah, zgodovinskih raziskavah in ugotovitvah prehitel čas. V letu 2014 tako praznujemo 130. obletnico ustanovitve in delovanja našega društva. Kot nalogo za prihodnje desetletje si bomo zadali temeljito raziskavo naše zgodovine in morda bomo po zaključku raziskav, prihodnjo, 140. obletnico praznovali šele čez enajst let. Na dilemo o letu ustanovitve ne gledamo kot na nekaj slabega ali kot nedoslednost naših prednikov. Veseli in ponosni smo, da o našem društvu obstaja veliko zgodovinskih zapisov in da bomo tudi s pomočjo lastnega zgodovinskega arhiva, v prihodnosti ugotovili pravo letnico ustanovitve našega društva in tako prihodnje rodove seznanili s pravimi zgodovinskimi dejstvi, podprtimi z ustreznimi viri. Ne glede na to, katerega leta je bilo društvo ustanovljeno, smo člani našega Prostovoljnega gasilskega društva Šmartno pri Litiji veliko naredili. Za ustanovitev in delovanje v preteklosti so zaslužni vsi bivši člani, za dejanja v prihodnosti pa bomo poskrbeli sedanji in bodoči. Vem, da vas je v naši sredini že precej, ki lahko izrečete trditev omenjeno v začetku, veliko takih pa se bo našemu društvu pridružilo v prihodnosti. Ob visokem jubileju in ob izdaji zbornika vsem najlepše čestitke in seveda iskrena zahvala za dosedanje in prihodnje sodelovanje. Na pomoč!

Milan Izlakar

NAGOVOR ŽUPANA

Sloveniji skoraj ni lokalne skupnosti brez gasilskega društva. Protipožarno usposabljanje mladih in vseh ostalih je zasluga marljivih gasilcev, ki pomembno delo opravljajo brezplačno, v duhu solidarnosti in pomoči sočloveku. Šmarsko gasilsko društvo je v svoji pestri zgodovini dokazalo, da razvoj kraja in družbeno dogajanje brez društva praktično ni mogoče. Vsi zgodovinski zapisi dokazujejo, da je bilo pred sto tridesetimi leti potrebno ustanoviti protipožarno društvo, saj je bila ob takratnem načinu gradnje požarna nevarnost zelo velika. Toda gasilci se ne ukvarjajo samo z gašenjem požarov. Pomembno je tudi njihovo delovanje na humanitarnem področju, saj je njihova pomoč ob naravnih nesrečah in vseh dogodkih, ki prizadenejo človeštvo, nenadomestljiva. Spoštovane gasilke in gasilci šmarskega gasilskega društva! Ob vaši častitljivi obletnici vam želim še veliko zdravja, gasilskih uspehov in naj se najde tudi čas za veselo druženje z nami, navadnimi občani.

Jernej Kotar

ZAČETKI GASILSTVA V NAŠEM KRAJU

ožari so spadali med tiste nesreče, ki so ljudi zelo pogosto prizadele in so zato močno krojile njihov vsakdan. Zlasti na udaru so bila strnjena naselja in nemalo je takšnih, ki so bila v svoji zgodovini večkrat povsem upepeljena. Zgodovinski viri nam o tovrstnih nesrečah v Šmartnem pred 19. stoletjem ne nudijo kaj dosti podatkov. Zaenkrat edini znani požar je izbruhnil proti koncu 16. stoletja, ko ga je strela zanetila na gradu Roje, ki je tedaj povsem pogorel, tako da ga poslej niso več obnovili. Nekoliko več podatkov pa je na voljo za bližnjo Litijo, kjer so izpričani kar trije veliki požari, in sicer v začetku 16. stoletja, nato pa še okoli leta 1614 in 1636. Tovrstnih nesreč nikakor ne gre izključevati v primeru Šmartnega, četudi jih viri ne navajajo, zlasti zato, ker je bila tu že takrat močno razvita kovaška obrt, kjer je rado prihajalo do požarov. Preden preidemo na prikaz okoliščin, ki so botrovale nastanku gasilskega društva v Šmartnem, je potrebno najprej podati grob oris kraja in njegovega razvoja v tem času. Šmartno je bilo že od nekdaj gospodarsko, šolsko in cerkveno središče širše okolice. Zlasti pomembna je šolska tradicija, ki sega že v 17. stoletje in ga uvršča med kraje z najstarejšim organiziranim šolstvom na Slovenskem. V domačem kraju izšolani obrtniki so po končanem izobraževanju razvijali lokalne obrti, kar se je nenazadnje odrazilo tudi v zavidljivi statistiki. Leta 1830 se je v šmarski katastrski občini, ki je tedaj obsegala Šmartno in Ustje, z obrtjo skupaj s poljedelstvom ukvarjala kar četrtina družin. Od skupno 44 obrtnikov so prednjačili krčmarji (19), sledili pa so jim kovači (5), kramarji (4), strojarji (3), dve družini pa sta se ukvarjali s čolnarstvom. Morda je še bolj izpoveden podatek, da je imelo Šmartno tedaj 108 hiš in 641 prebivalcev, oziroma skoraj enkrat toliko kot Litija, ki je tedaj premogla le 48 hiš. V središču naselja se že od njegovih začetkov nahaja cerkev sv. Martina, kjer je bil več stoleten sedež teritorialno velike župnije, kar je bilo v obravnavanem obdobju velikega pomena. Do druge polovice 19. stoletja so se v Šmartnem tako razvili vsi pogoji za nastanek društev, ki so začela na Slovenskem nastajati zlasti od začetka sedemdesetih letih tega stoletja dalje. V tem času je bila ustanovljena narodna čitalnica, poleg tega pa tudi pevski zbor in požarna bramba. Do povečane skrbi za požarno varnost je verjetno prišlo že sredi 19. stoletja, ko sta bili v Šmartnem ustanovljeni Knaﬂičeva usnjarna in lesno

podjetje Izgorškovih, saj je bila nevarnost izbruha požara precej visoka v tovrstnih industrijskih objektih. Ustno izročilo navaja, da naj bi lokalna gospoda na okoliških gradovih vedno imela v pripravljenosti nekaj krajanov, da so posredovali v primeru požara, vendar v drugih virih zaenkrat še ni bilo mogoče najti potrditve za to, vsekakor pa tega ne gre izključevati, saj so podobni primeri poznani iz drugih delov Slovenije. O naprednem razmišljanju Šmarčanov in Litijanov pa nenazadnje priča tudi visok delež za primer požara zavarovanih stanovanjskih in gospodarskih poslopij, saj je odstotek močno presegal dolenjsko povprečje. Iz časa pred ustanovitvijo gasilskega društva je znanih še nekaj zanimivih podatkov iz prve polovice 19. stoletja. Tedaj so namreč Šmarčani še vedno opažali, da so nekateri sokrajani z ognjem nemarno ravnali, kar je bilo nevarno zlasti zato, ker je bila večina hiš grajenih tako, da ni bila varna pred požari. Dodatne skrbi zaradi požarne varnosti pa so povzročale še navade ljudi, da so na predvečer in v nočeh pred velikimi prazniki vsi, tudi še tako revni prebivalci v lesenih kajžah, streljali v bližini hiš, to pa je bilo zelo nevarno početje zlasti v strnjenih naseljih kakršno je Šmartno. Okoliščine nastanka šmarskega gasilskega društva še vedno niso pojasnjene v vseh podrobnostih. Ponavadi je ustanovitvi takšnega društva botroval požar, ki so se mu hoteli ljudje v bodoče izogniti, vendar tega v primeru Šmartnega ni mogoče niti potrditi niti ovreči. Zaenkrat ostaja edino neizpodbitno dejstvo, da je bila požarna bramba uradno ustanovljena jeseni 1885, priprave nanjo pa so potekale že večji del tega leta. Novo ustanovljeno društvo je bilo prvič na preizkušnji že leta 1887, ko je izbruhnil velik požar na Pungrtu, ki je uničil domove Grilovih, Glažarjevih, Porentovih in Bognovčevih. Poleg posredovanja v primeru požarov je bila tedaj vloga gasilskih društev mnogo večja. Skrbela so namreč tudi za ohranjanje slovenske besede in krepitev narodne zavesti, poleg tega pa so vestno skrbela tudi za pestro kulturno dogajanje v svojih krajih.

Literatura: GOLEC, Boris: Litija – trg ob reki od srednjeveških začetkov do zatona savske plovbe sredi 19. stoletja, v: Kronika, letnik 59, številka 3, Ljubljana 2011, str. 453-488. KAČIČNIK GABRIČ, Alenka: Litija in Litijsko v prvi polovici 19. stoletja, v: Kronika, letnik 59, številka 3, Ljubljana 2011, str. 489-504. KOLAR, Nataša: Prispevek k zgodovini šolstva v Šmartnu pri Litiji med letoma 1800 in 1850, v: Kronika, letnik 59, številka 3, Ljubljana 2011, str. 515-524. PGD Šmartno pri Litiji, 120 let, 2004. VALVASOR, Johann Weichard: Die Ehre dess Hertzogtums Crain, III. Theil, Laibach 1689.

Sonja Perme, Jože Sinigoj

JURIJ ADLEŠIČ

ri zbiranju gradiva za zbornik smo se odločili, da bomo raziskali tudi biograﬁje posameznih ustanoviteljev, o katerih do sedaj ni bilo veliko napisanega. Z začetki organiziranega gasilstva v Šmartnem pri Litiji je neločljivo povezan Jurij Adlešič, prosvetni delavec, nadučitelj, ki je zaslužen za ustanovitev požarne brambe v Šmartnem pri Litiji. Rodil se je 4. februarja 1844 v Adlešičih, umrl pa 16. aprila 1930 v Krškem. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, učiteljišče pa v Gorici. Svojo prvo službo je nastopil kot učitelj in voditelj dekliške šole v Kamniku. Od tu je odšel za nadučitelja v Vipavo.1 Leta 1885 se je skupaj z družino preselil v Šmartno pri Litiji. Stanovali so v šmarski šoli, po domače Ljudska šola, Šmartno 19.2 Isto leto je bil glavni pobudnik pri ustanovitvi gasilskega društva in bil v njem aktiven do leta 1895, ko je odšel v Krško. Do svoje smrti leta 1930 je ostal častni član društva. V Krškem je služboval vse do svoje upokojitve. Skupaj z družino je stanoval v hiši št. 18. Tudi v tem kraju je bil deloven in aktiven. Dolgo vrsto let je bil namestnik pravdnika pri sodišču. To službo je opravljal brezplačno. Bil je tudi krški občinski odbornik, načelnik odbora za pomirjanje strank in član krajevnega šolskega sveta in nad trideset let član načelstva Okrajne posojilnice.3 Poučeval je polnih 43 let. S šolsko mladino je bil ljubezniv in so ga izredno spoštovali, tudi v našem kraju. Tudi v Šmartnem je kot plemenit človek in učitelj ostal v lepem spominu. V časopisu Slovenec je bila objavljena pisna zahvala ob njegovem odhodu na novo delovno mesto v Krško. V brošuri objavljamo prepis članka:

ZAHVALA »Podpisani izrekamo v imenu vseh součencev in součenk iz leta 1885 – 1887 odhajajočemu nadučitelju preč. gospodu Juriju Adlešič-u najiskrenejšo zahvalo za ves njegov obilni trud, ki ga je z nami imel pri poduku. Spoštovanje, s katerim se bodemo vedno vas, preblagi učitelj, spominjali naj Vam bode malo povračilo za Vašo ljubezen in prijaznost, ki ste nam jo učencem skazovali. Nebeški Učenik pa naj Vam povrne stotero vse dobrote ter Vas ohrani še mnogo let v blagor slovenske mladine. Mi pa kličemo s tužnim srcem: Z Bogom! ter želimo, da bi našli v novem kraju mnogo mnogo iz srca udanih učencev in Vas zvesto ljubečib občanov, kakor pri nas! Na svidenje! Bog daj! Šmartno pri Litiji, dne 20. oktobra 1895«4 Pod zahvalo so podpisani naslednji učenci: Kepa Dragutun, Rus Vilibald, Kepa Marija, Knaﬂič Emilija, Grum Ana in Pečar Frančiška. Njegova soproga je bila Lidvina (Ludovika) Albina Nastran, rojena v Kamniku, 13. aprila 1857. Poročila sta se 16. septembra 1872. Rodili so se jima trije otroci. Najstarejši sin Albin Alojzij je bil rojen 17. junija 1873 v Kamniku. Kasneje je živel v Ljubljani in služboval kot višji uradnik na deželnih železnicah. Datum njegove smrti ni znan.

Telegram o smrti Jurija Adlešiča, poslan gasilskemu društvu Šmartno.

Hči Cornelija se je rodila 31. avgusta 1881 v Vipavi in kmalu umrla, stara komaj dve leti (10. julij 1883). Drugi sin Teodor, rojen 17. septembra 1884 v Kamniku je služboval kot bančni poslovodja v Ljubljani. Umrl je v Ameriki, 5. maja 1946, kjer je bil bankir. Njegova žena je tragično preminula. V kroniki gasilskega društva se je v letu 1908 zapisalo: »Našli gospo Adlešič v Krki mrtvo ob pol 5 popoldan. Pogreb bil 20. t. m. tajnik društva je častnemu članu g. Adlešiču v Krškem izrazil sožalje v imenu društva.«5 O smrti Jurija Adlešiča je bilo obveščeno tudi Gasilsko društvo Šmartno. Pogreba v Krškem se je udeležila delegacija društva in bila omenjena v časniku Jutro.

Zahvala za sožalja ob smrti Jurija Adlešiča (Jutro, 23. april 1930, številka 93)

V arhivu društva se hrani veliko dokumentarnega gradiva, fotograﬁj, dopisov evidenc, v katerih je Jurij Adlešič omenjen. Poleg papirnatih arhivov se v društvu hranijo tudi predmeti povezani z njim. Shranjena sta meč in sekirica, s katerima se je Adlešič pojavljal na slavnostnih dogodkih. Opombe: 1 Jutro, 19. april 1930, številka 92, str. 5. 2 Status 1815 - 1890 župnije Šmartno. Nadškoﬁjski arhiv Ljubljana. 3 Prav tam. 4 Slovenec, 4. november 1895, številka 253. 5 Arhiv PGD Šmartno pri Litiji.

Meč in sekirica Jurija Adlešiča

Sonja Perme

DRUŠTVO V OBDOBJU PRVE SVETOVNE VOJNE 1914 – 1918

letošnjem letu se spominjamo stoletnice prve svetovne vojne, ki je močno zaznamovala slovenski prostor. Zahtevala je ogromne človeške in materialne žrtve. Posegla je v življenje ljudi in pustila sledi v skoraj vsaki slovenski družini. Čeprav so se pomembnejši vojni spopadi dogajali na omejenih in odmaknjenih bojiščih, je bilo prizadeto tudi zaledje. In ko je mir vendarle prišel, je prinesel padec monarhije, boj za meje, gradnjo nove države. Vojna, ki se je pred 100 leti zarezala v življenje vsake slovenske družine na Slovenskem, je za več desetletij šla v pozabo. Upanje ljudi, strah, hrepenenje, trpljenje in negotova prihodnost so ostali le spomini, največkrat le med štirimi stenami domačih ognjišč, nekatere pa najdemo v pismih, razglednicah, na fotograﬁjah. Svojo zgodbo nam povedo tudi ohranjeni predmeti in razni dokumenti v arhivih. Pomemben vir so kronike, ki so se ohranile v spomin na čas in ljudi, ki jih je zajela vojna vihra. Čeprav neposrednih prič ni več, spomin vztraja in vojno utemeljuje kot pomembno izkušnjo 20. stoletja. V letošnjem letu, ob obletnici, se vsega tega spominjamo in jo znova odkrivamo. Želimo jo približati mlajšim rodovom v spomin in opomin.

POŽARNA BRAMBA V OBDOBJU AVSTRO-OGRSKE IN DO PRVE SVETOVNE VOJNE Pravno urejanje požarnega varstva, praktične izkušnje prvih gasilskih društev, pripravljenost ljudi, da pomagajo ljudem v nesreči, organizacijska krepitev gasilstva, so prispevali k hitri rasti in ustanavljanju novih in novih požarnih obramb. Do prve svetovne vojne je bilo na Slovenskem ustanovljenih že nad 380 društev. Kljub zahtevi, da mora občina skrbeti za potrebno orodje in opremo, pa so bila društva slabo opremljena zlasti z brizgalnami in cevmi. Društvene kronike so polne podatkov, kako so člani zbirali denar za nakup orodja z raznimi zbiralnimi akcijami, veselicami, prireditvami in podporami ljudi, zlasti premožnejših, ki so tudi na zunaj kazali svojo naklonjenost do gasilcev s kumovanjem pri blagoslavljanju brizgaln, društvenih praporov, gasilskih shramb in domov. Potrebno je poudariti tudi takratni

zanos vseh članov gasilstva pri opravljanju svojega dela. Gasilci so hiteli na pomoč ne glede na svoje nacionalne ali druge politične poglede. Pripadati gasilstvu je pomenilo pomagati bližnjemu v nesreči. Večina članov v društvih je delovala v duhu gesla: »Bogu na čast, bližnjemu na pomoč!«1

DELOVANJE GASILSKEGA DRUŠTVA MED VOJNO Prva svetovna vojna je posegla tudi v gasilska društva. Večina jih je prenehala delovati. Ostalo je le nekaj ljudi, ki so reševali in gasili, ostali so bili vpoklicani med vojake. Ohranjene gasilske kronike poročajo o dejavnosti gasilcev v tistem času. V nedeljo, 28. junija 1914, na t.i. Vidov dan, se je v Sarajevu zgodil usodni atentat, v katerem sta umrla dedič avstrijske krone in nadvojvoda Franc Ferdinand ter njegova žena Soﬁja, vojvodinja Hohenberg. Ubit je bil človek, ki je nameraval preurediti Avstro-Ogrsko monarhijo, tako da bi južnoslovanske narode združil v ozemlje, ki bi dopuščalo še naprej prosto pot do Jadrana. Ta dogodek je zasukal zgodovino, saj je sprožil napad AvstroOgrske na Srbijo, ter posledično začetek prve svetovne vojne. Presenetljiva vest o atentatu se je bliskovito razširila po vsej deželi. Sprva ljudje niso mogli verjeti, da se je zgodilo nekaj hudega in si predstavljati, da je ta dan zadnja nedelja, ki je minila v miru in sproščenem vzdušju. Po vsej deželi so zvonili zvonovi in se vrstile maše zadušnice. V župniji Šmartno pri Litiji je ohranjena cerkvena kronika od leta 1895 do 1940, v kateri so zapisani vsi pomembnejši dogodki v času vojne v našem kraju. Takratni župnik je v njej zapisal: »6. julija je bila v dekanijski cerkvi v Šmartnem pri Litiji zadušnica za prestolonaslednika in soprogo ob navzočnosti uradov in župljanov.«2 V časopisu Slovenec je bila objavljena naslednja novica: »Vest o strašnem dogodku se je raznesla po Litiji in okolici že v nedeljo zvečer. Kakor povsod, je tudi tu ta novica pretresujoče vplivala. Vendar ljudje niso mogli verjeti, dokler jih ni drugo jutro posebna izdaja listov o tem prepričala. V ponedeljek zjutraj so že visele črne zastave po trgu. Slavje 25 letnice požarne brambe bi se imelo vršiti v nedeljo 5. julija3; še zdaj stoji vse polno mlajev po trgu in zato nudi trg še bolj žalostno sliko. Slavnost je seveda preložena...«4 Trupli pokojnega nadvojvode in vojvodinje so balzamirali in naredili posmrtni maski ter začasno položili na oder v sarajevski vladni palači. 29. junija ob 18. uri so krsti naložili na mrtvaška vozova in se odpravili na pot proti Metkoviću, od tam pa so 2. julija krsti prepeljali z ladjo v Trst. Krsti so postavili na mrtvaški oder, da bi se zbrana množica lahko od njiju poslovila. Potem so ju s posebnim vlakom odpeljali proti Dunaju.

O prevozu trupel sarajevskih žrtev mimo Litije ob udeležbi uradov, duhovščine, šolske mladine in zastopstev naših društev s tremi zastavami poroča časopis Slovenec: »Da se dostojno počasti rajni prestolonaslednik na zadnji poti po naši slovenski zemlji, sta županstvo Litija in Šmartno izdali v sredo oklic na občinstvo s pozivom, naj se v prazničnih oblekah zbere na kolodvoru v Litiji, in ko pride dvorni vlak mimo, naj ljudstvo poklekne in moli. Trgovcem in obrtnikom kakor tudi tovarnam se je razposlala okrožnica z vabilom, naj med tem časom, ko bo ljudstvo zbrano na kolodvoru, zapro trgovine in naj se povsod z delom preneha. Tudi se je odredilo, da šolski otroci z zastavo pridejo na kolodvor. V četrtek so ustavile tovarne delo od poldne do treh popoldne. Trgovine so bile zaprte od ene do treh. Velike množice ljudstva od blizu in daleč so v črnih oblekah prihajale na kolodvor. Litija sama se je takorekoč izpraznila... Deputacije društev z zastavami in v kroju… Med zvonenjem so se zbrali na kolodvoru: uradništvo, duhovščina, zastopniki občin in deputacije Orlov in Marijinih družb z zastavami ter zastopniki požarnih bramb in več odličnjakov. Posebno lep vtis so napravili otroci v špalirju, ki so metali cvetke proti vlaku…«5 Sarajevskemu atentatu je sledila vojna napoved in mobilizacija. Konec meseca julija 1914 so vpoklicali moške rojene med leti 1872 in 1893. Mobilizirali niso tistih, ki so opravljali pomembne službe za delovanje državne uprave, vojske in gospodarstva. »V petek, 31. pr. m.,6 zvečer se je raznesla novica, da je cesar odredil občno mobilizacijo, kar so jo razglasili po mestih in deželi z lepaki, ki so naznanili, da je treba odriniti v službovanje vsem, črni vojski zavezanim osebam, do 42 leta starosti in pa vsem mladeničem, ki so bili v tem letu potrjeni. Dalje so morali odriniti tudi vsi nadomestni rezervisti. Potegnjeni meč je dvignjen in namerjen sovražniku naše ljube domovine Avstrije. Miroljubnost in prizanesljivost našega vladarja nista našli odmeva pri zakletih sovražnikih našega cesarstva. Zato naj govori puška in meč…«7 Neposrednih virov o tem, kako so ljudje sprejeli začetek vojne mobilizacije, je malo. Znano pa je, da so vpoklicani možje in fantje med navdušenim petjem domoljubnih pesmi naslednjega dne na vozovih in z vlaki odpotovali proti Ljubljani. Lahko trdimo, da je bilo vzdušje nasploh zelo podobno v vseh mestih in vaseh po Sloveniji. Poleg veselja nad vojno, ki so si jo številni predstavljali kot veliko pustolovščino, in patriotskih čustev, je bilo gotovo občutiti tudi veliko strahu za življenje in zdravje svojih bližnjih pred negotovo prihodnostjo. V Ljubljani so najprej opravili zaprisego vojaštvu in prejeli blagoslov. Po tem so jih odpeljali na zbirna mesta, kjer so jih oblekli v uniforme, jim dodelili opremo, nato pa so začeli z vojaškimi vajami. Proti koncu meseca

avgusta leta 1914 pa so jih že odpeljali na daljna bojišča, najprej v Galicijo in na Balkan. Vojna je posegla tudi v vrste šmarskih gasilcev. Fantje in možje, ki so bili pred vojno gasilci, so bili vpoklicani v vojsko, marsikdo je junaško padel v boju za domovino. V zvezku z naslovom Osnovnik prostovoljne požarne brambe Šmartno pri Litiji so zapisani naslednji šmarski gasilci, skupaj 22, pri katerih je naveden datum odhoda 31. julij 1914, na dan splošne mobilizacije: Adamčič Franc (Šmartno, roj. 1888), Adamčič Janez,8 Gradišek Josip, Gradišek Nace, Groznik Franc, Groznik Jože (vstopil v društvo leta 1913), Izgoršek Fran (Šmartno, roj. 1885), Izgoršek Josip (Šmartno, roj. 1880), Juvan Martin, Kolar Ivan (Šmartno, roj. 1879), Mandelj Leopold (Ustje), Rajnar Albert (Ustje), načelnik Robavs Ivan (Šmartno, roj. 1872), Turenšek Štefan (iz Polzele, roj. 1871), Dugorepec Anton (Bedekovčina9, roj. 1885, pristopil v društvo leta 1914). V vojno so bili še vpoklicani in so padli: Ilovar Ivan (roj. 6. 1. 1890, vstopil leta 1914), Janša Anton (Ustje, roj. 23. 6. 1882, padel leta 1915),10 Juvan Anton (roj. 27. 5. 1895, vstopil v društvo leta 1914, padel 24. 7. 1915 na italijanski fronti)11, Pregelj Josip Jožef (Ustje, roj. 2. 1. 1872, padel 28. 7. 1915, Doberdob),12 Rajnar Anton (Ustje, roj. 1893, padel 21. 11. 1914),13 Vozelj Franc (Ustje, roj. 1876, leta 1916 proglašen za mrtvega),14 Železnik Franc (Šmartno, roj. 12. 2. 1874, leta 1917 razglašen za pogrešanega).15

POMOČ RANJENIM VOJAKOM 10. avgusta 1914 se je pri c. kr. okr. glavarstvu v Litiji ustanovila podružnica »Rdečega križa« ob navzočnosti vseh županov v okraju. Ustanovile so se tri podružnice »Rdečega križa« in sicer: Šmartno-Litija, Zagorje, Višnja gora.16 Rdeči križ je med vojno imel pomembno vlogo: urediti je bilo potrebno prostovoljne darove, poskrbeti za ranjence in njihove bližnje… Zaradi prenapolnjenih bolnišnic v večjih glavnih mestih so morali poskrbeti za ranjence v zasilnih bolnicah. V Litiji so organizirali zasilno bolnišnico za rekonvalescente (ranjence, ki so potrebovali dolgotrajno zdravljenje). Delovala je od leta 1914 do 1916. V tej bolnišnici so zdravili ranjence različnih narodnosti, ki so prišli z območij soške fronte. Upravnica te bolnišnice je bila Terezija Svetec. V bolnici so bili zaposleni kot zdravstveno in drugo osebje številni domačini.17 »Že začetkom avgusta so bile vse predpriprave za sprejem ranjencev končane. Štiri šolske sobe in telovadnica »Sokolskega Doma« so se čez noč spremenile v prijazne bolniške sobe. Opremila jih je »Podružnica Rdečega križa« za okraj Litija, kateri so priskočili na pomoč vsi sloji celega okraja brez razlike stanu

in drugih življenjskih razmer. Bodi omenjeno z največjim priznanjem, da se je groﬁca18 v Ponovičah zavezala pripraviti za 30 ranjencev postelje in skrbeti za njih prehrano in vse to na lastne stroške…«19 »Litijska šola se je priredila za vojaško bolnico za ranjence. Prebivalci Litije in Šmartna so darovali cele postelje z vso opravo. Do sedaj je pripravljenih okrog 60 postelj. Nad 50 dam se je priglasilo za pouk v strežbi ranjencev, ki se že dalj časa vrši v šoli po vojaškem zdravniku dr. Demšarju. Iz Litije in Šmartna se je konstituiral odbor podružnice Rdečega križa, ki je prevzel upravo bolnice. Svojo službo strežbi in skrbi ranjencev so ponudili, in sicer obvezno poleg dam, ki se udeležujejo zdravniškega pouka, tudi gasilna društva v Šmartnem in Litiji in še veliko drugih iz vseh stanov, sicer prej družabno tako različnih, sedaj pa vsi edini v delu in vnemi za samaritansko službo. Samo v denarju se je nabralo v par dneh nad 800 K; darovi še vedno prihajajo; obljubljeno je pa tudi mnogo poljskih pridelkov. Ustanovila se je »akcija« ki bo skrbela za revne rodbine…«20 Ranjenim vojakom so pomagali tudi člani Gasilskega društva Šmartno pri Litiji.

Dopis društva c. kr. okr. glavarstvu v Litiji o prevozu bolnih vojakov z dne 11. avgusta 1914

Prepis originala (str. 18): C. kr. okrajno glavarstvo! Gasilsko društvo v Šmartnem pri Litiji naznanja c. kr. okr. glavarstvu v Litiji, da je sklenilo v odborovi seji z 10. T. m. (v klub temu da je bilo poklicanih delovnih članov 21 v vojno) da pristopi z 20 delovnimi člani na pomoč »rudečemu križu« to pa le v slučaju ako se namerava ustanoviti bolnica za ranjene vojake v Litiji. Društvo bi bilo pripravljeno prevzeti prenašanje ali prevažanje bolnih vojakov iz Kolodvora v bolnico v Litiji ter pričakuje nadaljnih pojasnil ali navodil. Gasilsko društvo v Šmartnem pri Litiji 11. avgusta 1914 tajnik Ferdo Tomazin

podnačelnik Franc Blanč

V zapisniku seje odbora društva so 12. septembra 1914 zapisali: »Društvo je na poklic Rdečega križa se udeležilo prenašanja ranjencev s kolodvora v bolnico z osmimi možmi in dvema vozoma.« »Veliko več zanimanja vzbujajo ranjenci, katere smo dobili v soboto popoldne, 100 po številu. Na stotine občinstva je pričakovalo ranjence na kolodvoru, cela vrsta voz in avtomobilov je stala za prepeljavo v zasilno bolnišnico v šolo. Odbor podružnice Rdečega križa, dame in požarne straže iz Litije in Šmartna so sprejeli ranjence in jih spremili na vozove in v šolo. Tam so dobili takoj okrepčila, nakar se jih je oddelilo po sobah in posteljah. Nekaj je težko ranjenih, večinoma so pa lahko ranjeni. Narodnosti so pa različne: Ogri, Čehi, Nemci, Hrvatje in Slovenci. S postrežbo so zelo zadovoljni in kažejo izvrsten »apetit«. Gospe in gospodične v službi Rdečega križa pod vodstvom gospej T. Svetčeve in A. Kogličeve pridno pomagajo v kuhinji in strežejo ranjencem. Vsem gre vsa čast in priznanje! Neutrudljiv, skrben in povsod na mestu je gospod ritmojster Albin Svetec, ki ima vodstvo bolnice v oskrbi. Ekonom in blagajnik je pa gospod župan Bric. Tudi drugi odborniki podružnice Rdečega križa so vsi na mestu, ki imajo skrb za dohodke podružnici, za kar žrtvujejo čas in denar. Podružnica je razposlala oklic za prispevke na vse župne urade, županstva in šolska vodstva v političnem okraju Litije. Vsi in povsod so se odzvali in poslali zdatne prispevke v denarju in pridelkih. Nekateri posamezni so darovali prav zdatne vsote. Od drugih imovitejših se še pričakuje. Vsi darovalci naj pridejo pogledat naše ranjence. Vsem pa kličemo: Pomagajte našim vojakom-junakom!«21

»Cel mesec so Litijčani čakali na svoje goste - ranjence, in skoro je že vstala misel, da jih ne bo. Končno pa je bil naznanjen na 3. oktobra leta 1914 transport ranjencev. Vse je hitelo na kolodvor. Za prevoz ranjencev so bili na razpolago avtomobili in vozovi; samaritansko delo sta prevzeli požarni brambi iz Litije in Šmartna ter dame in gospodje »Rdečega križa« pod nadzorstvom zdravnika Premrova, ritmojstra Svetca in župana Brica. V Litiji je ostalo 70 ranjencev, 30 so jih odpeljali v Ponoviče…«22 »Vseh ranjencev in bolnikov se nahaja sedaj v Litiji 98.«23

Sprejem 315 ranjencev na ljubljanskem kolodvoru 11. novembra 1914 Ilustrirani glasnik, 17. december 1914, številka 16, str. 182

Med vojno ni zabeležen noben društveni dogodek, čeprav je društvo še naprej delovalo okrnjeno s pomočjo starejših članov. Ni podatkov, da so se dogajali večji požari. Vsako leto so pripravili redovne in mokre vaje. Zaradi vojnih razmer leta 1915 in 1916 ni bilo sej odborov in občnih zborov. Društvo tudi ni zaprosilo za ﬁnančno podporo s strani deželnega odbora in prostovoljnih prispevkov. Zaradi pomanjkanja članstva so z okrožnicami, poslanih vaščanom, pozivali k pristopu k društvu. Konec leta 1914 je imelo društvo 29 stalnih delovnih članov, 27 začasnih, 45 podpornih in 4 častne člane. Leta 1915 je imelo 19 stalnih delovnih članov, 3 začasne, 36 podpornih in 2 častna člana. Konec leta 1917 je imelo društvo le še 17 stalnih članov, v času vojne je pristopilo 13 članov in 2 častna člana. Vodstvo gasilskega društva med vojno je bilo naslednje: Ivan Robavs (načelnik), Franc Blanč (podnačelnik), Ferdo Tomazin (tajnik), Franc Jeriha (blagajnik). V odbor so bili izvoljeni še naslednji člani: Franc Knaﬂič, Ignacij Zore in Ivan Spitz. Zaradi vpoklica načelnika Ivana Robavsa leta 1914 je društvo do njegove vrnitve leta 1917 vodil podnačelnik Franc Blanč.

29. novembra 1918 se je društvo udeležilo proslave nove Jugoslavije s sprevodom in baklado po Šmartnem in Litiji. Prva svetovna vojna je terjala svoj davek. Vendar je gasilsko društvo ostalo trdno in pokončno ter nadaljevalo s svojim plemenitim delom. Tako kot v letih poprej je društvo ohranilo svoje napredne misli in ideje in dočakalo spoštovanja vredno obletnico delovanja.

Opombe: 1 Gasilska zveza Slovenije. Spletna stran http://www.gasilec.net/ 2 Kronika Župnije Šmartno pri Litiji 1895 – 1940. Župnišče Šmartno pri Litiji. 3 Požarne brambe Litija (op. p.) 4 Slovenec, 8. julij 1914, številka 152, str. 2. 5 Slovenec, 4. julij1914, številka 149, str. 4-5. 6 prejšnjega meseca (op. p.) 7 Domoljub, 6. avgust 1914, številka 32. 8 Adamčič Janez, 11. stot. Ranjenec 17. pešpolka. Vir: Glasilo K.S.K. Jednote, Chicago, 10. marec 1915, številka 9. 9 Bedekovčina je naselje na Hrvaškem, ki je središče občine Bedekovčina Krapinskozagorske županije. Vir: Wikipedija. 10 Janša Anton, p.p. št. 17/5, strel v desno stegno. Vir: Slovenski narod, 3. oktober 1914, številka 235. Umrl na Dunaju v Wilhelminenspitalu 15.7.1915. Vir: Seznam Imen v svetovni vojski padlih Šmartno pri Litiji. Župnišče Šmartno pri Litiji. 11 Seznam Imen v svetovni vojski padlih Šmartno pri Litiji. Župnišče Šmartno pri Litiji. 12 Prav tam. 13 Prav tam. 14 Prav tam. 15 Prav tam. 16 Domoljub: slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo, 27.08.1914, številka 35, str. 572. 17 Tebi v pomoč, človek. Območno združenje Rdečega križa, Litija, 2002. 18 Elizabeth Bleecker Tibbitts Pratt, kasneje groﬁca de Gasquet – James in vojvodinja von Mecklenburg - Schwerin. 19 Ilustrirani glasnik, 29. oktober 1914, številka 9, str. 104. 20 Domoljub, 27. avgust 1914, številka 35, str. 572. 21 Slovenec, 13. oktober 1914, številka 233, str. 6. 22 Ilustrirani glasnik, 29. oktober 1914, številka 9, str. 104. 23 Amerikanski Slovenec, 10. november 1914, številka 99.

Tadej Čopar

GASILSKO DRUŠTVO V ŠMARTNEM PRI LITIJI MED OBEMA SVETOVNIMA VOJNAMA

red koncem prve svetovne vojne je društvo delovalo že več kot trideset let in je tako imelo že dolgo tradicijo. Leta 1925 so npr. štirje člani društva prejeli zlato kolajno za 40-letno službovanje in osem članov srebrno kolajno za 25-letno službovanje. Člani so se delili na delujoče, podporne in častne člane. Število delujočih članov se je v času med obema vojnama gibalo okoli 50, število častnih članov pa okoli 5. Leta 1918 so bili častni člani npr. Jurij Adlešič, Albin Ahčin, Franc Knaﬂič in Vencel Polan. Leto

Število delujočih članov

Število častnih članov

1926 1929 1932

47 53 48

4 4 5

Število podpornih članov je po prvi svetovni vojni naraščalo do leta 1933, nato pa nekoliko upadlo. Med njimi je najti veliko pomembnih osebnosti v Šmartnem v tistem času. Tako so bili leta 1924 podporni člani med drugim graščaki Hugo Windischgrätz, Richard Abfaltern in Wurzbach, dekan Matej Rihar, župan Leopold Hostnik, tovarnar Franc Knaﬂič, nadučitelj Mihael Debelak in številni trgovci ter posestniki.

Leto

Število podpornih članov

1918 1921 1924 1927 1930 1933 1935

38 53 67 82 103 112 102

Gasilsko društvo je za boljšo pripravljenost opravljalo t. i. mokre vaje. Med leti 1927 in 1929 so izvedli npr. tri na leto. V letu 1925 je društvu uspelo izvesti le eno samostojno vajo, vendar je bilo kljub temu na skupni gasilski vaji istega leta na 2. mestu od 5 nastopajočih društev. Društvo je bilo večkrat aktivno pri gašenju požarov. Tako so bili leta 1921, ko je izbruhnil požar na Ustju, gasilci takoj na licu mesta z dvema brizgalnama in ogenj v kratkem času pogasili. Poleg tega, da takrat ni bilo vetra, je k uspehu pripomogla tudi hitrost in točnost gasilcev. Ta je bila pomembna tudi tri leta pozneje, ko je gorelo pri Razboršku, ko so gasilci preprečili, da bi pogorelo celo poslopje in bi se požar razširil na sosednja poslopja. Leta 1927 je društvo kupilo motorno brizgalno, ki je bila prvič uporabljena pri gašenju požara na gospodarskem poslopju v Vintarjevcu julija 1927, naslednjič pa dva meseca pozneje v Cerkovniku. To obdobje torej ni minilo brez požarov. Gorelo je pri podjetnikih (Knaﬂiču in Izgoršku), posestnikih itd. Vendar so bili med požari tudi tisti manj nevarni, ki so jih domačini uspeli omejiti ali celo pogasiti že pred prihodom gasilcev. Morda najbolj znan požar iz tega obdobja je bil 29. 6. 1932, ko je strela zanetila požar na župnijskem gospodarskem poslopju. Na srečo se ogenj iz poslopja, ki je bilo polno živine in sena, ni razširil na bližnje hiše. O velikosti požara priča tudi dejstvo, da je požar kljub angažiranju velike večine Šmarčanov in gasilcev pogasil šele hud naliv. Gasilsko društvo je bilo sestavni del pomembnih dogodkov. Na povabilo dekana so se udeleževali nekaterih pomembnejših cerkvenih slovesnosti (npr. procesije na Veliko noč, procesije na praznik Sv. Rešnjega telesa, maše na praznik Kristusa Kralja vesoljstva ...). Ohranjenih je tudi nekaj zapisov o številu prisotnih in opremljenosti udeležencev. Leta 1919 naj bi se npr. procesije Sv. Rešnjega telesa udeležilo 26 gasilcev, leta 1931 pa 28. Obakrat je omenjeno, da so na slovesnost prišli z zastavo. Gasilci so se udeleževali tudi pomembnih državnih dogodkov. Junija 1920 se je društvo odzvalo povabilu okrajnega glavarstva in prišlo na sprejem regenta Aleksandra na litijski železniški postaji, ko je le-ta obiskal Slovenijo. Leta 1931 so se z zastavo udeležili odkritja spomenika kralja Petra I. v Ljubljani, leta 1934 pa žalnih komemoracij ob smrti Aleksandra I. Poleg tega se je društvo udeleževalo obletnic, otvoritev gasilskih domov in drugih slovesnosti, ki so bile povezane z drugimi gasilskimi društvi. Udeleževali so se tako prireditev bližjih društev (v Kostrevnici, Sv. Križu pri Litiji1, Litiji) kot tudi prireditev bolj oddaljenih društev (v Ljubljani, Tržiču). Društvo v Šmartnem, ki je imelo že daljšo tradicijo, je pomagalo pri ustanavljanju novih društev v okolici. Tako so na novo ustanovljenemu društvu v Sv. Križu pri Litiji podarili rog, društvu Kostrevnica – Lupinica pa namenili denarno podporo. V tridesetih letih je gospodarsko krizo občutilo tudi gasilsko društvo. Tako so zaradi denarne stiske postali bolj previdni pri

udeležbi na veselicah sosednjih društev. Iz istega razloga so v začetku tridesetih let preložili zamisel o nakupu avtomobila. V obdobju med obema vojnama je društvo organiziralo predpustne veselice, izlete na nedeljo sv. Florijana (v prvih letih po prvi svetovni vojni je bila navada, da so na ta dan hodili v Javorje) in poletne veselice. Gasilci so prirejali tudi tombole. Poseben uspeh so dosegli s prireditvijo tombole leta 1926. Udeležba je bila velika, soobčani pa so društvu izkazali veliko podporo. Društvo je bilo dejavno tudi pri tomboli za šmarske zvonove leta 1923. Takrat so v Šmartnem zbirali prispevke za nakup novih zvonov, saj so med prvo svetovno vojno za potrebe vojske pobrali vse zvonove iz šmarske in podružničnih cerkva. Še posebej pomembne so bile obletnice društva. 12. julija 1925 je društvo praznovalo 40-letnico. Po maši je bil pred cerkvijo nagovor načelnika gostom in odlikovancem. Ob tej priložnosti so šmarska dekleta podarila praporu gasilskega društva jubilejni spominski trak. Popoldne je bilo na veseličnem prostoru slavnostno zborovanje, ki so se ga udeležili tudi zastopniki nekaterih drugih gasilskih društev kot so Gasilsko društvo Litija, Senožeti – Ribče, Sv. Križ pri Litiji, Kostrevnica – Lupinica in Zagorje. Slavnostni govornik je bil takratni načelnik Ferdo Tomažin2. Proslava 50-letnice gasilskega društva je potekala 1. in 2. junija 1935. Na predvečer v soboto je bila izvedena splošna razsvetljava Šmartnega, gasilci pa so kljub dežju priredili sprevod po Šmartnem in podoknico najstarejšemu članu Francu Hauptmanu. Gasilci so se nato ustavili na trgu pred občino, kjer je sledilo petje in čestitke iz strani župana Josipa Strmana. V nedeljo so sledili pozdravni govor, sv. maša za umrle gasilce in dobrotnike gasilstva ter poklonitev umrlim gasilcem in dobrotnikom gasilstva na pokopališču, popoldne pa je potekala gasilska veselica na sokolskem telovadišču ob sodelovanju pevcev »Zvona«. 50-letnico so obiskala številna gasilska društva iz bližnje in daljne okolice. V nedeljo dopoldne je imel govor tudi ban Dinko Puc. Na gasilski prapor je bil pripet nov spominski trak, tokrat za 50-letnico. Opombe: 1 Sv. Križ pri Litiji se je do leta 1952 imenoval kraj, znan kot Gabrovka. 2 Priimek se zapisuje kot Tomažin v opisu tega dogodka v Kroniki gasilnega društva v Šmartnem, sicer se v virih ista oseba navaja tudi s priimkom Tomazin. Viri in literatura: Arhiv PGD Šmartno pri Litiji, Kronika gasilnega društva v Šmartnem 1906. Arhiv PGD Šmartno pri Litiji, Kronika podpornih članov požarne brambe v Šmartnem pri Litiji. Arhiv PGD Šmartno pri Litiji, Osnovnik prostovoljne požarne brambe v Šmartnem pri Litiji 1895. Arhiv PGD Šmartno pri Litiji, Sejni zapisnik prostovoljnega gasilnega društva v Šmartnem. Arhiv PGD Šmartno pri Litiji, Spisi. Mapi: 1934, 1935. Arhiv PGD Šmartno pri Litiji, Zapisnik odborovih sej in občnih zborov gasilnega društva v Šmartnem. Jubilej župnijske cerkve sv. Martina: 1901-2001, Šmartno pri Litiji: Župnijski urad Šmartno in KS Šmartno, 2001.

Sonja Perme, Jože Sinigoj

PISALI SO O NAS… »Dolgo časa morali smo, opazovaje naš prijazni trg in tukajšnje razmere in družabno življenje, obžalovati, da tukaj ni nobenega društva. Toda hvala Bogu premenilo se je v kratkem času. Tudi pri nas se je ustanovilo po prizadevanji nekaterih prijateljev petja, posebno našega g. okrajnega glavarja in g. nadučitelja, društvo z naslovom »Litijsko moško pevsko društvo«. Slavna c. kr. deželna vlada je že temu društvu potrdila pravila. Ko so bila pravila potrjena, upisalo se je v dveh dneh nad sedemdeset udov, zares zelo veliko število za naš kraj. Lepo znamenje že to, da je naša inteligenca tako uneta. Pretečeni ponedeljek smo imeli prvi redni občni zbor, da smo novemu društvu odbor volili, in hvala navdušenju izvoljeni so v odbor sami za društvo res uneti možje in sicer: g. c. kr. okrajni glavar, poseben prijatelj petju, predsednikom; g. J. Zupančič, župnik, podpredsednikom; gosp. J. Cepuder pevovodjo; g. J. Bartel njega namestnikom; g. M. Jeretin tajnikom; g. L. Turo blagajnikom in g. A. Černe arhivarjem. Namestnika sta gg. C. Meschner in J. Jeretin; preglednika pa gg. J. Dovjak in A. Ruda. Res uneti možje in gotovo se smemo od njih po vsej pravici nadejati, da bodo po vsej moči skrbeli za napredek in razcvit društva. Naj bi pa tudi vsem udom mladega društva vedno bilo geslo »z združenimi močmi«, kajti le tako more naše mlado društvo krepko vspevati. Ob priliki občnega zbora govorilo se je med družabniki, da bi se tukaj slednjič vender ustanovila prepotrebna požarna bramba. Ko se je pretečeni mesec pri neki tukajšnji trgovki v shrambi za špirit po nesreči unelo, bila je cela Litija v veliki nevarnosti in le previdnemu postopanju in pravočasnemu dohodu g. F . Milerja, tukajšnjega trgovca bilo se je zahvaliti, da se je požar v začetku zadušil. Pri tej priliki videli smo, da nujno potrebujemo požarne brambo, da pa potrebujemo tudi zelo dobre ognjegasne priprave. Od tistega večera čujejo se vedno glasi, da bi se tudi slednjič to prepotrebno društvo ustanovilo. Dal Bog, da bi naše občinsko predstojništvo vzelo to stvar v roke in storilo potrebne korake. Naj se ustanovi tako društvo samo za Litijo, ali pa združeno s Šmartinom, kar je lahko, zelo lahko mogoče, morebiti in bode v veliko varstvo občini. Da bi se tudi to izpeljalo.« Slovenski narod, 3. julij 1885, številka 148

»V Šmartnem pri Litiji je dovoljena požarna bramba. Darovi se hvaležno sprejemajo v ta namen ter jih sprejema odbor požarne brambe.« Slovenec, 10. oktober 1885, številka 231

OGNJE-GASILNA DRUŠTVA NA KRANJSKEM »Na Kranjskem je sedaj 67 prostovoljnih ognje-gasilnih društev in sicer se razdelijo po okrajnih glavarstvih tako le: Mesto Ljubljana 2, Ljubljanska okolica 14, Kočevje 8, Logatec 7, Radovljica 6, Kamnik, Postojna, Litija, in Rudolfovo vsako po 5, Krško 4, Kranj in Črnomelj po 3. K deželni ognjegasni zavezi pripada jih 46. Najstareje ognje-gasilno društvo je Ljubljansko prostovoljno ognje-gasilno društvo, ki obstoje že 23 let.« Kmetijske in rokodelske novice, 16. januar 1892, številka 3

»Iz Šmartna pri Litiji se nam piše: Dne 6. avgusta priredi tukajšnje gasilno društvo slovesnost o priliki odlikovanja nekaterih članov z zaslužno svetinjo za 25 letno delovanje. Čast in samozavest sili podpisane ob tej priliki k sledeči izjavi: Razni nastopi društva tekom več let, zlasti pa sramotilni dopis v »Slov. Narodu« z dne 6. maja 1911, podpisan od gasilnega društva, je vzrok, da se podpisani kot javni činitelji ne morejo udeležiti te slavnosti, zlasti sprejema dragih zunanjih gasilnih društev. Zato kličemo tem potom: Dobrodošli! Leop. Hostnik, župan; Matej Rihar, dekan; Ant. Verbajs, vaški načelnik.«

Domoljub, 3. avgust 1911, številka 31

»Gasilska župa litijska se je ustanovila dne 6. avgusta v Šmartnem pri Litiji. K gasilski župi je pristopilo 8 gasilnih društev, in sicer: Krka, Litija, Šmartno, Vače, Št. Vid, Višnja gora, Radeče. Zagorje. V pripravljalni odbor so bili izvoljeni gg. Fran Lajovic iz Litije, kot predsednik; Josip Borštnik iz Krke, kot podpredsednik; Ivan Robavs iz Šmartna, Anton Rojc iz St. Vida, Alojzij Sevšek iz Višnje gore, Oroslav Kos iz Radeč, Josip Ranzinger iz Zagorja, Ivan Ilaš iz Vač in Bernard Andolšek iz Litije. S tem je ustanovljeno 20 gasilskih žup na Kranjskem.« Slovenski narod, 10. avgust 1911, številka 183

NOVA BRIZGALNICA »Vabilo k tomboli, ktero priredi prostovoljna požarna bramba v Šmartnem pri Litiji v nedeljo 1. avgusta 1886 na vrtu g. Josipa Jakliča. Čisti dohodek je namenjen za novo brizgalnico. Začetek ob 3. uri popoludne. K obilni vdeležbi vljudno vabi odbor.« Slovenec, 24. julij 1886, številka 166

»Njih Visokost vojvoda Pavel Meklenburški daroval je požarni brambi v Šmartnem pri Litiji 55 gld. za novo brizgalnico; in blagorodni gospod Franc Hren, grajščak Ponovič, je daroval tudi 55 gld. v ta namen.«

Slovenec, 13. september 1886, številka 208

»28. dan novembra t. l. je važen dan v zgodovini naše požarne brambe. Ob 1 uri popoludne korakali so vrli naši požarni brambovci med pokanjem možnarjev in sviranjem rudarske godbe v Litijo na železnično postajo po novo brizgalnico, katero so pripeljali v čveter ob ½ 3 uri v Šmartno. Ker je bila ravno nedelja, došlo je vkupe veliko občinstva. Ob 3. uri vršilo se je na trgu pred šolo po treh duhovnikih svečano blagoslovljenje dragocene in lepo izdelane brizgalnice. Po blagoslovljenji zasvirala je godba cesarsko himno in potem zapeli so domači izborni pevci jedno kitico slovesnosti primerne pesni. Vsa svečanost vršila se je v lepem redu in pri najlepšem vremenu. Ob 5. zvečer pa smo imeli v hiši g. Wakoniga požarni brambi v korist tombolo, katera je vrgla čistega dobička 101 gld. Med tombolo kratkočasili so nas vrli naši pevci s svojim istonito lepim petjem. Razen ogromne množice od blizu in daleč počastila nas je v ta dan tudi vsa Litijska gospoda in deputacija 8 mož požarne brambe iz Šent Vida pri Zatičini ter se udeležila polnoštevilno tudi tombole. Varuj Bog in pa sv. Florjan novo brizgalnico pred prezgodnjim krstom!« Slovenski narod, 2. december 1886, številka 276

»Naša prostovoljna požarna bramba, katero smo ustanovili pred nekaj leti, je z gasilnim orodjem dobro oskrbljena. Sedaj imamo novo brizgalnico, ki je stala 1100 gld., poleg te pa imamo še staro občinsko brizgalnico in vse potrebno orodje. Lansko leto o priliki štiridesetletnice cesarjeve omislili smo si tudi lepo zastavo. Ker je torej naša požarna bramba z vsem preskrbljena in kakor je že parkrat pokazala, dobro izvežbana, želim prav toplo, da bi neka nasprotstva in razprtije ponehale. Več pa za zdaj ne bom govoril.« Slovenski narod, 26. januar 1889, številka 22

»Prostovoljna požarna bramba priredi veselico s tombolo in godbo v Šmartnem pri Litiji na vrtu gosp. Ivana Wakoniga v nedeljo dne 7. julija 1889. Čisti dohodek tombole namenjen je za napravo gasilnega orodja. Začetek ob 3. uri popoludne. K obilni udeležbi uljudno vabi odbor.« Slovenski narod, 5. julij 1889, številka 152

POŽARI V ŠMARTNEM »9. t. m. na sv. Rešnjega Telesa dan — ob polu 1 popoldne, kmalo po procesiji nastane ogenj pri Grilčku, nasproti kapelici »Ecce homo« na »pungertu«. Pogoreli so štirje gospodarji;1 rešili so obleke še precej, tudi nekaj živeža in hišnega orodja. Grilčku so zgoreli 4 prešički. Zažgal je z žveplenko 6 letni deček. Strah je bil strašansk. Farovžka pristava bi bila gotovo vpepeljena, ko bi je košat oreh, ki je nad polovico osmojen, rešil ne bil, zraven pa silno delavni gasilci; ženske so neumorno vodo nosile. Zaslužijo vso pohvalo. Prav skerben

je bil pri tej nesreči za rešitev pohišnega blaga žandarm g. W. Hinek iz Litije, post. vodja. Malo je manjkalo in bi bilo šlo vse Šmartno, ker se je bilo že na več krajih po večkrat vnelo. Najhuje je pa to, da se je ponesrečilo devet oseb2, ko so iz zaloge g. Wakonika3 zaboj (kišto) smodnika ven spravljale; zaboj eden spusti, smodnik se raztrese, iskra od goreče sosedove hiše nanj pade in — o joj! Strašanski pok! Ti reveži so strašansko osmojeni, eni možki in nektere ženske. Prevideli smo jih sedem. Ena žena je še tisti dan umrla, en štacunski fantič pa 10. t. m.; tudi drugim je hudo; vendar upamo, da se bodo vsaj eni rešili, ker je bila zdravniška pomoč precej pri rokah. Bog nas varuj ognja! Pazite na otroke, starši in njihovi varuhi! Sadite drevje med poslopja in zavarovati se dajte, to je skoraj edina tolažba pri takih nesrečah. Le eden je bil zavarovan za malo svoto.« Dolenjske novice, 15. junij 1887, št. 12

Požar na Pungrtu 9. junija 1887

Prepis:

ZAHVALA »Na praznik sv. Rešnjega Telesa bil je pri nas velik požar. Štirim posestnikom pogorela so vsa poslopja, zavarovan pa je bil le en sam pri društvu »Riunione Adriatica di Sicurta4«. Glavni zastopnik omenjenega zavarovalnega društva za Kranjsko, g. Ivan Perdan, prišel je osem dni po požaru v Šmartno in je zavarovanemu Jožefu Izgoršeku vso zavarovalno svoto v znesku 1068 gold. popolno izplačal. Pri tej priliki podaril je gosp. Perdan tukajšnji požarni brambi 25 gold., dalje izročil je g. dekanu primerno nagrado za one, ki so oteli farovško pristavo največe nevarnosti požara. Podpisani izrekamo za toliko blago postopanje gosp. Perdanu najtoplejšo zahvalo.« Šmartno pri Litiji , 20. junij 1887 Jakob Rus, dekan Franc Knaﬂič, nam. načelnika požarne brambe Jožef Izgoršek, posestnik Slovenec, 22. junij 1887, št. 139

»Sv. Martina nedeljo je začelo goreti med jutranjo službo božjo v hlevu gostilne Grošelj. Pravočasno se je opazil ogenj; a ker ga niso popolnoma zadušili, jelo je pozneje še enkrat goreti. Šele domači požarni brambi se je posrečilo pogasiti ogenj. K sreči ni ljudstvo, katerega je bilo polna cerkev, slišalo tega klica »ogenj«, ker nastala bi bila brezdvomno strašna katastrofa.« Slovenec, 24. november 1903, št. 272

»Gorelo je pri Glažarju v Šmartnem dne 18. julija ob 3. uri popoldne. Vnela se je šupa in svinjak. Vreme je bilo gorko in brez vetra. Hiše in cela vas je bila v veliki nevarnosti, ker so hiše vse na kupu. Domači požarni brambi se je posrečilo ogenj udušiti, da ni večje škode. Kdo je zažgal, še ni znano.«

Domoljub, 4. avgust 1904, št. 15

PRAZNOVANJE OBLETNIC AVSTRIJSKEGA CESARJA FRANCA JOŽEFA5 Šmartno pri Litiji 19. avgusta. »Rojstni dan presvitlega našega cesarja Frana Josipa I. se je, kakor v večih krajih, tudi v naši vasi kolikor mogoče veselo in slovesno praznoval. Na prej zvečer in zjutraj navsezgodaj so možnarji pokali, in zvonovi veselo prepevali ter ljudstvu oznanovali veseli, avstrijski praznik. Isti dan zjutraj, ob 6. uri bila je slovesna peta sv. maša, katere se je udeležila požarna bramba, v svoji »paradi«, na koncu sv. maše se je prepevala vesela, cesarska pesem: Bog obvaruj, Bog ohrani nam cesarja, Avstrijo itd. Živeli svitli naš cesar mnoga leta! nam deržavnikom v prid in naši ljubi Avstriji v srečo in Slavo!« Dolenjske novice, 1. september 1887, št. 17

»Štiridesetletnico cesarjevo praznovala bota Litija in Šmartno v nedeljo dne 23. septembra. Slavnost bode velika. Vabimo vse rodoljube, posebno iz okraja litijskega. Program naznanimo pozneje.«

Slovenec, 6. september 1888, št. 205

»Vabilo k slavnosti, katero priredi občina šmartenska združena s krajnim šolskim svetom, požarno brambo in pevskim zborom v proslavo štiridesetletnega vladanja Nj. velečastva presvetlega cesarja Franca Josipa I. dne 7. oktobra v Šmartnem pri Litiji. Vspored: 1. Dne 6. okt. zvečer ob 7. uri razsvetljava po vasi, godba streljanje s topiči, kresovi po hribih. 2. Dne 7. Oktobra zjutraj ob 5. uri budnica. 3. Ob 8. uri pozdrav gostov iz raznih krajev. 4. Ob 10. uri slovesna sv. maša, po sv. maši blagoslovljenje zastave požarne brambe. 5. Ob 12. uri obdarovanje šolskih otrok.

6. Ob 2. uri začetek ljudske veselice s tombolo. 7. Zvečer zabava pri g. Jakliču. Vsa slavnost vršila se bode pod milim nebom.«

Slovenec, 1. oktober 1888, št. 225

»Obče je že znano, da Šmarčani in Litijani zelo navdušeni Slovenci, ki se potegujejo za vsako dobro slovensko stvar. Ne da se to tajiti, ker se vedno kot take kažejo pred vsem svetom. Toda včasih pa tudi najboljši Slovenci, in sicer tisti, ki navadno najbolj kriče, in se pri vsaki priliki hudujejo na kako nekorektno narodno stvar, zavozijo v stran. Da je temu tako, nam priča posebno dan 8. t. m. Lepo, krasno junijsko jutro privedlo je »jedno kompanijo« hrastniških gasilcev, katere je vodil načelnik požarne brambe v Hrastniku poleg Save. Ta civilno opravljeni mož je baje rodom Bavarec. Na litijskem kolodvoru so pričakovali litijski in šmartinski slovenski gasilci hrastniških, katere so spremili v Šmartno. Ondi jim je bral trboveljski kapelan sv. mašo. Po končani službi božji se je ustopila požarna bramba vseh treh oddelkov v vrsto. Tako so stali, dokler ni prišel g. dekan s kapelanom k njim. Ko se začuje povelje podnačelnika Hrastniškega: »Gompagnie — rechts schaut«, je obrnilo vse moštvo svoje glave za kot 45° na desno. Kje pa sta bila takrat naša načelnika, namreč šmartinski in litijski, da so se morali tudi naši gasilci pokoriti nemškemu povelju? Morebiti sta že naprej navadila svoje člane na nemško komando, ali pa nista imela poguma poveljevati, in sta tako izročila svojce, katerih je bilo znatno večje število, germanski komandi? Nato je šla požarna bramba v gostilno. Tu so si napijali in nečuveno se začujejo gromoviti klici: »Heil, beil, heil!« Šmarčani in Litijani pa so to potrpežljivo prenašali, ne meneč se za svojo narodnost, katera je bila tukaj popolnoma v stran potisnena. Na ta način so pokazali sijajno, kako navdušeno in napredni so naši narodnjaki, ki se le takrat oglašajo, kadar jim ni treba, kadar pa bi bilo treba kakošno reči in zavrniti tako počenjanje, kratko — molče. Mislimo, da se pri drugi priliki ne zgodi več kaj takega, in da bodo v prihodnje bolj moško postopali zoper tako nepravo, in za vas sramotno počenjanje, katerega ne more nobeden Slovenec odobravati, ali pa zahtevajte o takih prilikah vsak svoje poveljstvo, sicer bodo nekateri, ki ne trpe kaj takega, primorani odpovedati se nadaljnega članstva.« Slovenski narod, 11. junij 1897, št. 131

Iz Šmartna pri Litiji se nam piše: »To se je vrezal »Sl. N.« v 221 št. s tole notico: Naši prostovoljni požarni brambi je došel pred par dnevi iz Češke nov močen in eleganten voz za prevažanje moštva in lestev, ki pa nosi na zadnjem koncu - čujte, z zlatom obrobljen napis: »Frew, Freuerwehr St. Martin. Pač lep napis, kaj ne?! Sramota! Pa saj smo že vedeli ali vsaj slutili kaj takega; pod novim vodstvom pač ne more biti drugače! Čujte in strmite, to vodstvo je pa popolnoma v rokah

»Narodovih« kimovcev. Načelnik požarni brambi je »vrlo narodni in skrajno napredni« dični klobučar Gregor Porenta, namestnik mu pa njegov zet Robavs. Vidi se, da je napredno glasilo že tako oslabelo na spominu in umu, da ne ve, kaj piše. Mi pak odločno ugovarjamo, da bi nerazsodni »Narodovi« kimovci v Šmartnem pod krinko naprednjaštva in narodnjaštva širili nemčurstvo, najmanj pri tako važnem društvu, kakor je požarna bramba. Iz tega naj svet sodi, če je sploh še kaj verjeti »Narodovim« dopisom.« Slovenec, 29. september 1900, št. 223

»Iz Šmartna pri Litiji. 6. junija. Veličastna je bila procesija o sv. Rešnjem Telesu v Šmartnem pri Litiji, kakoršne ne pomnijo tudi najstarejši možaki. Poleg podružničnih in farnega banderja je korakalo v sprevodu pet društev s krasnimi svojimi zastavami, med katerimi sta sveto Rešnje Telo spremljali posebno zastava dekliške Marijine družbe in presvetega Rešnjega Telesa [obe letos novi) z dolgo vrsto svojih članov z gorečimi svečami — samih žensk je svetilo do 300. Najlepši prizor je bil občinski odbor, kateri se je na čelu s svojim gospodom županom Ivanom Breznikar uvrstilo v gorečimi svečami za najsvetejšim. Čast takim krščanskim, neustrašenim možem, ki naj so v spodbudo drugim občinskim odborom! Nepopisen pak je bil prizor na trgu med cerkvijo in šolo, kjer se je razpostavila dolga vrsta bander in zastav med ogromno množico pobožnega ljudstva! Posebno pozornost so poleg deklet Marijine družbe, požarne brambe, društvenic in društvenikov bratovščine sv. Rešnjega Telesa nase obračale žene in dekleta v krasnih pečah. Mladi cerkveni kor se je pod vodstvom svojega organista in pevovodje g. Filipa Lokar vrlo dobro obnesel.« Domoljub, 20. junij 1901, št. 12

IZLET PEVSKEGA ZBORA »GLASBENE MATICE« V ŠMARTNO PRI LITIJI »Nedeljski izlet pevskega zbora »Glasbene Matice« se je tako imenitno obnesel, da ga smemo najbolje uspelim prištevati. Nameraval se je skromen izlet, da se pevski zbor nekoliko pozabava, a vrli Šmarčanje so ga povzdignili v pravo narodno veselico, ki je s svojo na ljubljanske izletnike napravila mogočen vtis. Zasluga za to gre slavnemu pevskemu društvu Zvon in slavni požarni brambi, kateri društvi sta z izredno ljubeznivostjo in požrtvovalnostjo storili vse možno, da se »Glasbeno Matico« kar najsijajnejše sprejme in se izletnikom, katerih je bilo nad 150, priredi kar je mogoče prijetna zabava. Šmartno je vihralo v zastavah, dva slavoloka sta bila postavljena, topiči so pokali in izletniki so se obsipavali s šopki! K sprejemu pred Šmartnim sta prišli pevsko društvo »Zvon« in požarna bramba z zastavama in z litijsko godbo. V imenu požarne brambe je »Glasbeno Matico« v krepkih besedah pozdravil načelnik g. Gregor Porenta, v imenu pevskega društva »Zvon« pa takisto pevovodja g. učitelj Rudolf Pleskovič, na kar se jima je zahvalil in iskrene pozdrave

pevskega zbora »Glasbene Matice« sporočil načelnik profesor Štritof. Na to so po zvokih godbe vsi skupaj odkorakali skozi prijazno Šmartno k bližnjemu Windischgraetzovem gradiču »Slatina«, kjer se je na prostem pred gradom v idiličnem kotičku, obdanem od gozda okičenem z lampijoni, pričela prosta zabava, ki je mahoma postala tako prisrčna in ljubezniva, da se je vseh izletnikov lotila vesela zadovoljnost. Bilo je ganljivo videti, kako se je osobito »Zvon« kakor kak skrben hišni gospodar trudil, da zabava svoje goste in kako so z njim tekmovali ali požarna bramba, godba in nekateri gospodje iz Litije. »Zvon« je pod izbornim vodstvom g. Pleskoviča neumorno prepeval moške in mešane zbore. In kako je pel! Čestitamo Šmarčanom, da imajo tako izvežban pevski zbor! Vmes je svirala godba in veseli pari so se zasukali v živahen ples; kajti krasni spol je bil osobito mnogoštevilno zastopan. Za krepčila je jako dobro skrbel gostilničar iz jugoslovanski šegi na ražnju pekel — tolsti jarec. — Zdaj so nastopali govorniki. Gospod sodni pristav Zottmann je govoril odprtemu srcu in slovenskemu mišljenju vrlih rodoljubov šmartinskih, kakršnih ni nikjer drugod, g. pevovodja Pleskovič »Glasbeni Matici« in vsem izletnikom. Prof. Štritof se je v imenu pevskega zbora »Glasbene Matice« zahvalil pevskemu društvu »Zvon«, požarni brambi in litijski godbi za vso prekrasno prireditev, s katero so preprosti izlet dvignili do prave narodne veselice. Povdarjal je, da med šmartinskimi rodoljubi to tudi drugače ni moglo biti, kajti ni ga kraja na Slovenskem ki bi se bolje odlikoval po zavednosti, navdušenosti in rodoljubnem delovanju. V drugem govoru pa je prof. Štritof zahvalil se še posebej pevskemu društvu »Zvon« in v imenu »Glasbene Matice« čestital na visoki pevski njegovi glasbeni izvežbanosti. Govorila sta še gospoda Jeločnik in Pavel Lozar. Divno je bilo v mraku, ko so se prižgali lampijoni in so se izpuščale rakete. V zahvalo za vso prireditev so ljubljanski izletniki zložili sto kron za »Družbo sv. Cirila in Metoda« ter to svoto izročili pevskemu društvu »Zvon« kot prispevek za njegovo ustanovnino Ciril – Metodove družbe. Z godbo in lampijoni so nato vsa društva odkorakala v Šmartno, kjer je bilo pri g. Robavsu prisrčno poslavljanje. Vsem udeležnikom bode ta izlet v trajnem spominu. - Šmarčani pa znajo!- je splošna sodba. Slava jim!« Slovenski narod, 21. junij 1904, št. 139

»Osem mrličev so imeli v osmih dneh v Šmartnem, tako da je nekatere začelo skrbeti, da ne bi Šmarčanje izumrli… Četrti je bil Gregorij Porenta, klobučar, posestnik in načelnik gasilskega društva v Šmartnem. V prejšnjih letih je bil pokojni odločen pristaš narodnonapredne in nasprotnik katoliško-narodne stranke. Zadnja leta pa je živel bolj sam zase in se ni vtikal v javnost. Umrl je lepo spravljen z Bogom in udan v božjo voljo. Pogreb je bil velik. Nosili so krsto, z venci okrašeno, ognjegasci, spremljala ga je litijska in šmartinska požarna bramba in društvo »Zvon« mu je zapelo tri žalostinke, na grobu mu je pa v slovo spregovoril g. Židanek.« Domoljub, 1. februar 1905, številka 3

VELIK GASILSKI PRAZNIK V ŠMARTNEM »Naši Šmarski sosedje se že temeljito pripravljajo na svečano proslavo 50 letnice obstoja gasilske čete. Slavnost, nad katero je prevzel pokroviteljstvo ban g. dr. Dinko Puc, bo 1. in 2. junija. O zanimivi zgodovini najstarejše gasilske čete in lepih uspehih naših sosedov bomo še poročali.« Slovenski narod, 25. maj 1935, številka 119

PROSLAVA ZLATEGA JUBILEJA DRUŠTVA V ŠMARTNEM PRI LITIJI Litija, 2. junija »Prostovoljno gasilsko društvo v Šmartnem pri Litiji je praznovalo v nedeljo zlati jubilej svojega obstoja. Vsa okolica z Litijo vred se je zbrala v staroslavnem Šmartnem, da čim slovesneje proslavi praznik gasilskega društva, ki že pol stoletja deluje v korist svojega bližnjega. Uvod v jubilejno svečanost je bil že v soboto s počastitvijo najstarejšega šmarskega gasilca Franceta Hauptmana, ki je že polnih 50 let vojščak sv. Florijana. Od jutranjih vlakov je krenila v nedeljo izpred litijskega kolodvora dolga povorka gostov iz Ljubljane, Celja, Laškega, Trbovelj in od drugod skozi trg, z zidanmoško godbo na čelu preko Dobrave v Šmartno. Sprevod je prispel tja med pokanjem topičev. Ko se je razmestila množica na trgu, je prispel ob 9.30 ban g. dr. Dinko Puc s svojim tajnikom g. dr. Brolihom. Prisrčno dobrodošlico sta mu izrekla v imenu Šmartnega župan g. Strman, v imenu gasilske vojske pa župni načelnik g. Franc Lajovic. Slednjič je g. banu v imenu mladine izročila učenka Slivarjeva krasen šopek cvetja. Visoki pokro-

Sprejem gostov na litijskem kolodvoru, 1935

vitelj svečanosti se je ginjen zahvalil za nepričakovano lep sprejem. Ob 10. je dekan g. Gornik Anton čital v cerkvi mašo za umrle ustanovitelje in člane društva ter njega dobrotnike. Po maši se je vršil na trgu okrog slavnostno okrašenega odra slavnostni zbor, ki so mu prisostvovali ban g. dr. Puc, sreski načelnik g. Fran Podboj, kumica ga. Robavsova, dekan g. Gornik, župan g. Strman, starosta g. Josip Turk, ki je po prestani bolezni nameril prvo pot med šmarske tovariše, in drugi. Načelnik domačega društva g. Kovačič je pozdravil odličnike in gasilsko družino ter podrobneje opisal dogodke pred in po 50 letih, ko so Šmarčani ustanavljali pod vodstvom nadučitelja Jurija Adlešiča prvo gasilsko četo. Ban g. dr. Puc je v lepem govoru čestital šmarski dolini k zlatemu jubileju in ovrgel trditev, da je današnji čas trd in sebičen. Gasilske vrste potrjujejo baš nasprotno: v našem narodu je veliko idealov in veliko dobrote ter volje pomagati bližnjemu. Nato se je oglasil pevski zbor »Zvon«, ki je pod vodstvom g. Cirila Hauptmana zapel krepko Bartlovo »Naprej«. Govorila sta še starosta Gasilske zajednice dravske banovine g. Josip Turk, ki je bodril tovariše k disciplini, in pa dekan g. Gornik, ki je povdarjal velike zasluge šmarskega društva za okolico. V imenu šmarskega ženstva je ga. Karla Robavsova pripela na prapor jubilejnega društva spominski trak in čestitala gasilcem k dosedanjim uspehom.

Zbor gasilskega društva s šolskim upraviteljem Maksom Kovačičem leta 1935

Po slavnosti na trgu so odkorakali gasilci s 6 prapori na pokopališče, da se poklonijo manom umrlih tovarišev. Tam so bili zbrani tudi pevci, ki so zapeli na grobovih žalostinko, zidanmoška godba pa je zasvirala žalni koral.« Slovenski narod, 4. junij 1935, številka 126

Besedilo pod fotograﬁjo, ki je bila objavljena v časopisu Tedenske priloge leta 1935: »Preteklo nedeljo so praznovali v Šmartnem 50 – letnico gasilske čete, najstarejše v litijskem srezu. Ustanovil jo je nadučitelj Adlešič Juro. Ustanovnega sestanka se spominja le še Hauptman Franc, po domače Polarjev oče, ki je še vedno zvest član. V polstoletju so nastopili požrtvovalni gasilci pri 80 požarih. Največji požar je bil na dan sv. Rešnjega telesa leta 1887. Da ni zgorela vsa šmarska vas, so preprečili le pogumni gasilci. Šmarsko društvo je ustanovilo v sosednem okolišu več čet: v Veliki Kostrevnici, na Javorjah, v Jablanski dolini in v Štangarskih poljanah. Za vso šmarsko dolino in ves okoliš pomembno delo so proslavili na svečan način.« Tedenske slike: priloga Domovini, 13. junij 1935, številka 24

Opombe: 1 Hiša pri Grilovih, Glažarjevih, Porentovih in Bognačevih. Vir: 100 let gasilskega društva Šmartno pri Litiji 1884 – 1984. Šmartno pri Litiji, 1984, str. 10. 2 Med njimi je bil ranjen Ivan Izgoršek, ki je izgubil oko.Vir: 100 let gasilskega društva Šmartno pri Litiji 1884 – 1984. Šmartno pri Litiji, 1984, str. 11. 3 Kasneje trgovina »Pri Leskovcu«. Vir: 100 let gasilskega društva Šmartno pri Litiji 1884 – 1984. Šmartno pri Litiji, 1984, str. 11. 4 Zavarovalno društvo RIUNIONE ADRIATICA DI SICURTA (družba jadranska za zavarovanje). Društvo se je ustanovilo l. 1838 v Trstu. 5 Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški, avstrijski cesar, ogrski kralj, * 18. avgust 1830, Schönbrunn, Dunaj † 21. november 1916, Schönbrunn, Dunaj. Vladal je celih 68 let od 2. decembra 1848 do 21. novembra 1916. Vir: Wikipedija.

Peter Kračan

NAŠA TEHNIČNA ZAPUŠČINA »Taktika brez tehnike je brez moči, tehnika brez taktike je brez smisla.« M. Vrhovec

itat Milana Vrhovca lahko velja za leto 1884 ali pa v letu 2014. V popolnoma drugačnih časih in situaciji imajo izrečene besede enak pomen. Še tako dober in usposobljen gasilec brez tehnike ne more narediti veliko, kakor tudi najboljša tehnika brez usposobljenega gasilca ne more biti izkoriščena. Gasilci v Šmartnem so bili vse od svojih začetkov zelo pomembni, saj je kraj z mnogo obrtniki in velikim številom poslopij zahteval dobro požarno obrambo. Le ta je bila zagotovljena z usposobljenimi gasilci, ki so bili za svoj čas opremljeni z najboljšo tehniko. Na začetku so krajani in pripadniki gasilskih enot na požarih uporabljali vsakdanje stvari, ki so se našle v vsakem poslopju in domovanju. Gasili so predvsem z vedri, krpami in podobnimi priročnimi sredstvi. Ker pa je tehnika napredovala in so hoteli biti v gašenju kar se da uspešni, so se pojavile prve črpalke na ročni pogon. Princip črpalk je bil enostaven, saj se je voda po ceveh potiskala s pomočjo batov. Kasneje je namesto človeške sile bate premikala para. Revolucijo na področju gasilske tehnike je sprožil pojav motorja z notranjim izgorevanjem. Pojavile so se črpalke na motorni pogon. Napredek je dosegel tudi šmarske gasilce, ki so leta 1927 kupili čisto novo motorno brizgalno, izdelano v avstrijskem podjetju Rosenbauer, ki je še danes eno vodilnih svetovnih podjetij na področju proizvodnje gasilskih vozil in tehnike. Voz je bil iz avstrijskega Linza prepeljan v Ljubljano s tovornim vlakom. Opremljen je bil z vso, za takrat moderno, opremo za gašenje. Na vozu so še vedno nameščeni in ohranjeni: trojak, ročniki, sesalne cevi, sesalni koš, orodje za popravilo voza … Kompletna je tudi vsa oprema za konjsko vprego. Voz je shranjen v društvenem gasilskem arhivu in je za svojo starost v zavidljivem stanju. Zaradi težav pri dobavi rezervnih delov je motorna črpalka trenutno nedelujoča. Črpalka takrat ni bila pomembna samo za Šmartno, ampak tudi za širše območje. Za naše področje je bila to tako velika pridobitev, da so gasilci z njo

VOZ Z MOTORNO ČRPALKO ROSENBAUER 1927 (Linz II) Leto izdelave: 1927 Država porekla: Avstrija Motor: bencinski 4-taktni, 16 konjskih moči Črpalka: H 50/III (820 L/min), centrifugalna

posredovali tudi v daljni okolici Šmartnega. Prva intervencija za voz je bila v Vintarjevcu, druga pa v Cerkovniku. O vozu imamo v arhivu društva ohranjenih tudi nekaj originalnih dokumentov, kot so ponudba s predračunom, račun, telegram in dopisnico o dostavi ter prospekt Rosenbauerjevih črpalk. Prva svetovna vojna je poleg trpljenja ljudi prinesla tudi napredek na tehničnem področju. Vse stvari in naprave, ki so bile prej težke in nepraktične za uporabo, so se spremenile. Vozove, ki so za premikanje potrebovali vlečno moč konjev, so zamenjala vozila na lasten pogon. Tako se je spreminjala tudi tehnika v gasilstvu. Namesto vozov so začeli izdelovati prikolice, ki so prevažale opremo, v nekaterih primerih pa je bila oprema že nameščena na vozilih. V letu 1939, ko se je začela druga svetovna vojna, je bila izdelana še ena izmed črpalk, ki jo hranimo v našem arhivu.

ČRPALKA WORTHINGTON-SIMPSON S PRIKOLICO Leto izdelave: 1939 Država porekla: Velika Britanija (Newark) Motor: bencinski 4-taktni (Ford, 10 konjskih moči) Črpalka: centrifugalna (800 L/min) Priklopnik: Briggs Motor Bodies Ltd.

Da je bila črpalka izdelana ravno na začetku druge svetovne vojne, ni naključje. Izdelovalci črpalke so vedeli, kakšne bodo zahteve vojne, in so se na to tudi pripravili. Črpalka je bila poimenovana tudi ARP (AirRaidProtection – zračna obramba). Povod za začetek izdelovanja teh črpalk so bile ameriške vojaške sile. Angleško črpalko iz nekorozivne kovine so združili s Fordovim motorjem in tako dobili idealno črpalko za uporabo na vojaškem ladjevju. Ker se je odlično izkazala v najbolj neugodnih razmerah na ladjah, so jo začeli uporabljati tudi v zaledju vojne, saj je bila nameščena na priklopniku tudi enostavna za transport. Zgodovina te črpalke je neznana, saj v arhivu nimamo nobenega podatka o tem, kako naj bi črpalka prišla v Šmartno. Po pisanju gasilcev iz drugih držav pa naj bi te črpalke izhajale ravno iz ladjevja ameriške in angleške vojske. Po končanih spopadih naj bi namreč črpalke razdelili med zaveznike. Izdelovalec priklopnika Briggs Motor Bodies je predhodnik podjetja Briggs&Stratton, ki je tudi v današnjih časih priznan proizvajalec motorjev.

Vojna je na življenja ljudi vplivala na vse načine. Iz obdobja proti koncu druge svetovne vojne izhaja še ena izmed črpalk v našem arhivu.

ČRPALKA SCAMMELL Leto izdelave: 1943 Država porekla: Velika Britanija Motor: bencinski štiritaktni (300ccm) Črpalka: centrifugalna Črpalka je bila izdelana med drugo svetovno vojno. Pomanjkanje sil v zaledju vojne je povzročilo, da je razvoj tehnike šel v smer uporabe minimalnega moštva. Črpalka Scammell je pritrjena na ogrodje, podobno samokolnici. Z njo je lahko uspešno gasil tudi samo eden gasilec. Zaradi slabše ohranjenega arhiva v času vojne, tudi o prihodu te črpalke v naše društvo nimamo podatka. Obe črpalki, izdelani v vojnem času, imata nekaj skupnih lastnosti: – preprost transport tudi v primeru pomanjkanja vlečnih vozil, – enostavna uporaba – navodila za varno delo so nameščena na vidnem mestu, – 4-taktni motor je vzdržljiv in preprost za vzdrževanje.

Predstavljen je del arhivske tehnike, ki je pomemben in zgovoren del naše, ne samo gasilske, ampak tudi krajevne zgodovine. V našem arhivu imamo še tri stare črpalke, ki so pomembne in zanimive, z zgodovino našega društva pa niso najbolj povezane oz. o njihovi preteklosti nismo uspeli izbrskati podatkov. Poleg črpalk imamo v našem zgodovinskem arhivu tudi stare uniforme in čelade, zaščitne obleke, naprave za zaščito dihal, ročnike, cevi, gasilske sekirice, signalne pripomočke, trobila in ostale gasilske predmete povezane s preteklostjo društva. Upamo, da bomo v prihodnosti uredili poseben prostor za staro opremo, tako da bo ta pomemben del naše preteklosti na ogled vsem krajanom in tistim, ki jih zanima zgodovina našega gasilskega društva in zgodovina gasilstva na splošno. Obstoječi zgodovinski arhiv in novi podatki, ki smo jih našli pri pripravi tega prispevka, so nam v ponos. Potrjujejo, da smo na pravi poti odkrivanja in ohranjanja naše zgodovine.

Matevž Avsec

ZADNJE DESETLETJE V NAŠEM DRUŠTVU UTRIP DRUŠTVA

V letu 2004 je društvo praznovalo 120. obletnico. Na pripravah in aktivnostih je sodelovalo veliko število članov. 16. julija je potekala slavnostna seja, v soboto 17. julija pa je v Šmartnem najprej potekalo tradicionalno srečanje vseh prostovoljnih gasilskih društev Šmartno, skozi domači kraj se je kasneje odvila slavnostna parada gasilcev in vozil, ki se je sklenila s kulturno prireditvijo in veselico na Sokolskem. V tem letu so v okviru priprav na proslavo člani društva poprijeli za delo in v maju gasilskemu domu namenili novo strešno kritino. Z ustanovitvijo nove, samostojne gasilske zveze je društvo veliko pridobilo. Spremembe so bile vidne predvsem na področju operative in osebne zaščite gasilcev, ki se je počasi začela dopolnjevati. Pričeli so se uresničevati cilji, da bo vsak operativni gasilec imel lastno zaščitno opremo in bo lahko varno posredoval v nesrečah. Do tega leta na področju osebne zaščite ni bilo veliko pozitivnih premikov. Leta 2005 je društvo svoje moči usmerjalo predvsem v prenavljanje drugega nadstropja gasilskega doma – mansarde. Prej so ti prostori služili za skladišče lesa, odslužene opreme in kopičenje ostalih nepotrebnih stvari. Veselica je bila organizirana 25. junija, društvo pa je poleg ostalih dogodkov aktivno sodelovalo tudi pri organizaciji Dnevnikovega Krosa, ki je potekal pri Osnovni šoli Šmartno. Leto 2006 je zaznamovalo predvsem delo na operativnem področju. Gasilci so se spopadli z dvema hujšima naravnima nesrečama. Najprej je v

Odpravljanje posledic toče

Izgled gasilca po gašenju na Krasu

mesecu juniju območje Šmartnega in Litije presenetilo hudo neurje s točo, katerega posledice so člani v sodelovanju z drugimi društvi odpravljali več dni. Pokriti je bilo potrebno veliko število poškodovanih streh na področju obeh občin. V avgustu je skupina gasilcev priskočila na pomoč kolegom iz celotne države, ki so gasili obsežen gozdni požar na območju Krasa. V letu 2007 je društvo naredilo velik korak in staro, neustrezno in odsluženo vozilo GV-1 TAM, zamenjalo za novo modernejše vozilo. Ustanovila se je komisija, ki je pretehtala vse potrebe, preverila in si ogledala več vozil različnih proizvajalcev in zbrala ponudbe proizvajalcev vozil in gasilskih nadgradenj. Po nekajmesečnih pogajanjih je v septembru končno prišel čas nakupa novega vozila Volkswagen Transporter T5 4motion, z oznako GVM-1. Vozilo je namenjeno za prevoz moštva, poleg voznika sprejme še osem potnikov. Vozilo je opremljeno z osnovno opremo, ki mu pripada po tipizaciji GZS. V starem »tamčku« se je lahko peljalo ravno toliko ljudi in še več opreme je vseboval. Da je bilo novo vozilo enako uporabno in da lahko gasilci s seboj vozijo vso potrebno opremo, je bilo potrebno dokupiti še priklopno vozilo. Prikolico ustrezne nosilnosti, v katero se je namestila kompletna oprema za trodelni napad, prenosna črpalka, električni generator z reﬂektorji in še nekaj drobne opreme, je delno sponzoriralo podjetje Herz iz Obe vozili zadnjič skupaj, pred Šmartnega. V garažo se je zapeljalo prodajo »tamčka«. novo vozilo s priklopnikom, »tamček« pa je bil prodan v Trogir na Hrvaško. V letu 2007 se je iztekal mandat dosedanjega vodstva, zato se je v jesenskih mesecih veliko pozornosti namenilo oblikovanju predlogov za sestavo novega vodstva. Leto 2008 se je pričelo z zamenjavo vodstva. Na mesto predsednika je bil izvoljen Domen Merzel, mesto poveljnika so člani namenili Marjanu Janežiču. V novi sestavi je pričel z delom tudi upravni odbor ter ostali organi in komisije. Društvo si je pod novim vodstvom zadalo veliko ciljev. V istem letu so se zaključila dela v mansardi gasilskega doma, kjer je nastala prijetna sejna soba z zgodovinskim arhivom, v novo pisarno se je preselila Gasilska zveza Šmartno, urejen je bil manjši arhivski prostor. V začetku maja, ko goduje zavetnik gasilcev Sv. Florjan, se je po gasilski maši z blagoslovom slavnostno prevzelo novo vozilo. V nadaljevanju leta je vodstvo začelo uresničevati svoje načrte in v gasilskem domu so se kar vrstile manjše obnove in posodobitve.

Slavnostni prevzem in blagoslov novega vozila s priklopnikom, 2008 V letu 2009 je društvo organiziralo kar dve veselici. Prva je bila sicer zaradi neugodnih vremenskih razmer odpovedana, druga, nadomestna v jesenskem času, pa se ni odvila po pričakovanjih. Ugotovilo se je, da se kažejo vplivi krize in da domačinov druženje na naših veselicah ne pritegne. Kljub slabši udeležbi in izkupičku so se člani odločili, da s to dejavnostjo še ne bodo prenehali. Med letom so potekale številne delovne akcije z namenom čiščenja in preurejanja doma, prav tako pa so se začele uvajati redne operativne vaje in preizkušanje opreme. Veliko se je v tem letu postorilo na področju urejanja splošne poslovne organiziranosti društva. Uredile so se evidence članstva, operativnih specialnosti, izdelal se je zemljevid operativnega področja PGD Šmartno in vseh lokacij hidrantov na tem območju. Ker pa vsega znanja člani niso hoteli obdržati samo zase, se je v oktobru, v sklopu meseca požarne varnosti, organiziral tudi dan odprtih vrat za krajane, z namenom spodbujanja preventivnih ukrepov pred požari v lokalni skupnosti. V začetku leta 2010 so se gasilci PGD Šmartno z veseljem odzvali na povabilo k sodelovanju vseslovenske čistilne akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Okoli 30 članov in krajanov je v sobotnem dopoldnevu čistilo ulice, krajevne ceste in lokalne vodotoke. Nabrali so veliko vse mogoče nesnage in odpadkov, ki so jih ljudje zadnja desetletja odlagali na skorajda vsakem kotičku našega kraja. Odziv krajanov in članov na akcijo je bil odličen. Vsem skupaj je uspelo nabrati več ton različnih vrst odpadkov.

Udeleženci čistilne akcije pobirajo stare odpadke na Slatni.

Gasilci pri odpravljanju posledic poplave

Tudi v tem letu veselica ni prinesla želenih rezultatov, zato so se člani upravnega odbora odločili, da je v prihodnjih letih ne bodo več organizirali. Poleti in v začetku jeseni je bil gasilski dom deležen velike preobrazbe, saj se je namembnost prostorov spremenila za namene predšolske vzgoje otrok. V prvem nadstropju je tako prostore dobila enota vrtca Ciciban, poimenovana Petelinčki. V jesenskem času so Šmartno prizadele poplave. Člani društva so v sodelovanju z drugimi društvi več dni odpravljali posledice. Leto 2011 so v veliki meri zaznamovale adaptacije v gasilskem domu. Preuredili so se kletni prostori. Ker gasilci radi pomagajo lokalni skupnosti, so člani društva na pomoč priskočili na različnih prireditvah, kot so martinovanje, kolesarska dirka, pomagali pa so tudi pri urejanju prometa med menjavo zvonov v cerkvenem zvoniku. Tudi leta 2012 so področje celotne države, predvsem pa koroški del, zaznamovale hude jesenske poplave. Domači kraj jo je še kar dobro odnesel, po drugih koncih Slovenije ni bilo tako. Gasilci imajo močan humanitarni čut, zato so v sodelovanju s Civilno iniciativo iz Litije v gasilskem domu za prizadete v poplavah zbirali hrano in ostale potrebščine. Na prizadeta območja so tako poslali več pošiljk pomoči. V okviru te akcije so člani društva v Šmartnem med tradicionalnim pohodom od Litije do Čateža pohodnikom delili tople napitke in zbirali prostovoljne prispevke za prizadete v poplavah. Izkupiček in nekaj ostale Zbiranje prostovoljnih prispevkov pomoči je delegacija društva odpeljana Levstikovi poti

la kolegu gasilcu iz koroškega društva PGD Šmartno pri Slovenj Gradcu, ki mu je poplava uničila hišo. V zaključku leta se je društvo preizkusilo v projektu malo drugačnega 12 listnega koledarja, ki je s tehnične plati uspel odlično, na tržnem področju pa ni dosegel pričakovanih rezultatov. Leto 2013 se je začelo z volitvami funkcionarjev in organov. Volitve niso prinesle velikih sprememb. Predsednik in poveljnik sta si z odličnim delom v prejšnjem mandatu pridobila veliko podporo članov društva, zato sta v prepričanju, da lahko društvo naredita še bolje organizirano, kandidirala tudi v drugem mandatu, člani pa so njuno dobro delo potrdili s ponovno izvolitvijo. V oktobru, mesecu požarne varnosti, je bila organizirana »Gasilska sobota«, na kateri so krajanom svoje delo predstavljali mladi gasilci. Na »Sokolskem« je bil organiziran prikaz različnih vrst gasilnikov, rokovanje z njimi in predstavitev kuhinjskih požarov in kako ravnati ob neljubih dogodkih. Krajani so lahko praktično preizkusili gasilnike in pogasili ogenj.

Prikaz posledic gašenja gorečega olja z vodo na Sokolskem.

Na koncu je bila za krajane v centru Šmartnega prikazana še vaja, v kateri je bila uprizorjena prometna nesreča motorista. Društvo je tudi v tem letu sodelovalo pri organizaciji različnih prireditev, med katerimi je bila najodmevnejša 10. obletnica ustanovitve GZ Šmartno pri Litiji. V zadnjih dneh decembra je predsednik na seji upravnega odbora člane seznanil z informacijo, da se na javni dražbi prodaja sosednje, »Lekanovo«, zemljišče.

Posredovanje gasilcev in enote NMP na vaji. Začetek leta 2014 je minil v pripravah in aktivnostih v zvezi z informacijo o sosednjem zemljišču. Člani upravnega odbora so se hitro odločili, da se mora čim prej sklicati zasedanje Občnega zbora. Na zboru je bila članom predstavljena možnost nakupa zemljišča in vse ostale zadeve, ki jih je bilo potrebno še urediti. Člani so predlog nakupa soglasno sprejeli, vodstvo pa je že naslednji dan pričelo z aktivnostmi. Uspela je javna dražba, pridobil se je kredit in sredi maja je zemljišče prešlo v last PGD Šmartno. Preostanek leta so člani društva namenili pripravam na praznovanje prihajajoče obletnice.

DELO NA OPERATIVNEM PODROČJU Na področju operativnega dela – dela z operativnimi člani in opremo za posredovanje v intervencijah, je društvo v zadnjih letih navkljub vsem preprekam, gospodarski krizi in drugih investicijah, ki so bremenile društveno ﬁnančno stanje, izjemno napredovalo. Za najboljšo predstavo o spremembah lahko primerjamo stanje usposobljenosti gasilcev ter količino in vrsto opreme pred desetletjem in danes. Leta 2004 je bilo v društvu 32 operativnih gasilcev, ki so imeli na voljo le 4 ustrezne kompletne gasilske zaščitne obleke za posredovanje na intervencijah. Nivo opremljenosti društva se je drastično spremenil z nakupom GVC v letu 2001, vendar pa je bilo na področju operativnih sposobnosti društva potrebnih še precej sprememb. Takratni poveljnik Klemen Repovš je pričel s sistematičnim pošiljanjem operativcev na specialna izobraževanja

za posredovanje ob različnih nesrečah, napredovalo se je na področju splošne izobrazbe, pričela so se interna izobraževanja. V njegovem mandatu se je število operativnih gasilcev in njihove izobraženosti precej spremenilo. V letih od 2003 do 2007 so gasilci PGD Šmartno opravili kar 26 različnih tečajev splošne izobrazbe in veliko specialnih usposabljanj. Z izobraževanjem je društvo pridobilo kar nekaj novih operativnih članov. S številom novih operativcev se je spremenilo tudi stanje na področju prej problematične osebne zaščitne opreme gasilcev. Stare, neprimerne obleke so se zamenjale s trinajstimi novimi, tipiziranimi kompleti zaščitnih oblek, škornjev, rokavic in čelad. Slaba polovica predpisanih operativnih članov je bila tako opremljena z ustrezno zaščitno opremo. Glavna pridobitev za operativno posredovanje je v društvo in gasilski dom prispela v jeseni 2007. Staro orodno vozilo GV-1 TAM je zamenjalo novo, moderno vozilo Volkswagen Transporter T5 4Motion s priklopnikom za prevoz opreme. Gasilsko vozilo za prevoz moštva GVM-1 ima 9 sedežev, nekaj osnovnega orodja in opremo prve pomoči za prvo posredovanje v primeru poškodb (opornice, kisik, zajemalna nosila …). Priklopnik vsebuje vso potrebno opremo za postavitev trodelnega napada in zajem vode. V obdobju do leta 2008 se je z vozilom GVC, ki je namenjeno tudi prevozom vode, opravilo kar 910 prevozov vode na območja, ki niso v sistemu javnega vodovodnega omrežja. Izvozilo in posredovalo se je na skupno 47 intervencijah, ki so vključevale gašenje požarov, posredovanja v tehničnih nezgodah in iskalne akcije pogrešanih oseb. Vodenje operativne enote je leta 2008 prevzel poveljnik Marjan Janežič, ki je nadaljeval podobno strategijo kot njegov predhodnik. Še več gasilcev se je udeleževalo tečajev za specialnosti in napredovanja v čine. Leta 2010 je število opravljenih specialnosti naraslo na število 97, usposobljenih je bilo 34 operativnih gasilcev, na voljo je bilo še 14 operativnih članov rezerv, prav tako pripravljenih za posredovanje na intervencijah. Kombinirano vozilo GVC je v tem času doživelo kar nekaj nadgradenj, predelav in dopolnitev opreme za bolj popolno, raznoliko in učinkovito posredovanje. Več je opreme za posredovanje v tehničnih nesrečah, dokupile so se modernejše armature. V tem mandatu so se dokupili tudi manjkajoči kompleti osebne zaščitne opreme, tako da je lahko svoje naloge ob intervencijah nemoteno opravljalo predpisanih 32 članov operative. V svojem prvem mandatu je poveljnik do leta 2013 gasilce kar 95-krat poslal na izobraževanje, od tega 65-krat na izobraževanje za pridobitev specialnosti, ostalo so bila splošna izobraževanja za pridobitev činov. Z vozilom GVC se je opravilo 494 prevozov vode, izvozilo pa na 58 različnih intervencij. Operativni člani so vseh pet let mandata prizadevno sodelovali pri dopolnjevanju opreme ter načrtovanju in izvedbi preurejanja in adaptiranja gasilskega doma. Pohvala za aktivno delo gre predvsem vodstvu, predsedniku in poveljniku, ki sta pritegnila in povezala različne generacije in jih spodbudila

k medsebojnemu spoštovanju in požrtvovalnosti. Število operativnih članov je naraslo na 38, število rezerv pa se je zmanjšalo na 9. V novem mandatu je poveljnik veliko pozornosti namenil predelavi gasilskega vozila GVC, na katerega se je namestila nova LED razsvetljava, kamera za vzvratno vožnjo ter GPS navigacija za lažje in hitrejše iskanje kraja intervencije in posredovanje.

Vozni park društva leta 2014

Za operativo so pomembne tudi priprave in sodelovanje na različnih tekmovanjih. Omeniti velja dobro delo s članicami B, ki so leta 2005 dosegle naziv regijskih prvakinj na memorialu Matevža Haceta, prav tako pa je pohval lahko deležna ekipa članov A, ki je leta 2013 tako na občinskem, kot na regijskem tekmovanju pometla s konkurenco in s seboj odnesla naslov občinskih in regijskih prvakov v gasilski taktični vaji za memorial Matevža Haceta leta 2013. Velike zasluge za to ima poveljnik Marjan Janežič, ki je z ekipo izbranih sodnikov tekmovalce odlično pripravil. Na državnem tekmovanju v letu 2014 tekmovalna sreča članom ekipe ni bila naklonjena, osvojili so 29. mesto.

Ekipa članov A po regijskem tekmovanju v Litiji, 2013

V desetletnem obdobju je operativna sposobnost našega društva odlično napredovala. Delo operativne enote je zgledno in učinkovito. Naraslo je število operativnih gasilcev, občutno se je izboljšala opremljenost društva, tako na področju osebne zaščitne opreme, kakor na tehničnem področju. Izvozi na intervencije so v pričakovanem času, komunikacija je hitra in učinkovita. Operativni gasilci so v primerjavi s prejšnjim desetletjem veliko bolje pripravljeni in izobraženi, po zaslugi izobraževanj na nivoju države, lokalne gasilske zveze in na društvenem nivoju. Redna interna izobraževanja pripomorejo k obnavljanju znanja, boljšem poznavanju opreme in učinkovitejšemu ukrepanju ob nesrečah.

DELO Z MLADINO, ČLANICAMI IN VETERANI Delo z veterani v zadnjih desetih letih lahko opišemo kot izjemno dejavno, saj so veterani PGD Šmartno najbolj aktivni veterani v gasilski zvezi Šmartno. Navkljub častitljivi starosti in zaslugam za razvoj gasilstva še

vedno sodelujejo na vseh tekmovanjih gasilske zveze Šmartno. Z veseljem se udeležijo tekmovanj v organizaciji sosednjih zvez in regije Ljubljana III. Skoraj z vsakega tekmovanja na polico v gasilski dom prinesejo nov pokal. Ves čas z veliko vnemo in vzorom do mlajših generacij pomagajo pri vseh dogodkih. Njihova podpora je nepozabna pri organizaciji gasilskih veselic in proslav tako na društvenem kot zveznem nivoju. Prav tako se redno odzivajo in sodelujejo na delovnih akcijah ali pa se preprosto samo družijo po napornih vajah za tekmovanja. Iz gasilskega doma se velikokrat zasliši tudi ubrano petje veterank. Njihov pevski zbor je prerasel okvire našega društva, saj jih radi slišijo tudi na vseh regijskih srečanjih veteranov. Vse našteto pa ne bi potekalo tako tekoče, če ne bi nad delom veteranov že vrsto let bedel Janez Ambrož starejši, ki je aktiven na področju celotne regije. Delo z mladimi je bilo vedno ena izmed prioritet društva, saj so se vsi zavedali, da brez podmladka društvo sčasoma izgubi funkcionalnost. Če se ne poskrbi za nasledstvo, bodo počasi v društvu na voljo samo veterani. Takšnega mnenja je bil tudi Klemen Repovš, ki je poleg poveljniškega mesta, prevzel tudi delo z gasilsko mladino. Že v prvem letu njegovega delovanja, je njegov način prinesel občutne spremembe. V gasilsko društvo se je leta 2003 včlanilo kar 20 novih mladih gasilcev. Ekipa pionirjev je z odličnim 2. mestom, na svojem prvem tekmovanju, zaslužila nastop na državni ravni. Osvojili so 15. mesto in nakazali nov napredek na področju dela z mladino. S pomočjo Marjana Janežiča, Andreja Hostnika in ostalih je delo z mladimi steklo bolje, kakor bi si kdor koli predstavljal. Že ob koncu mandata, leta 2007, je bilo v gasilsko društvo včlanjenih kar 41 mladih gasilcev, ki so se pridno udeleževali tekmovanj v gasilskih in gasilsko športnih disciplinah, gasilski orientaciji in gasilskih kvizih, ter dosegali dobre rezultate tako na občinskem, regijskem nivoju in državnem nivoju. Udeleževali so se izletov, ekskurzij, raziskovali so gasilske muzejske poti. Za organizacijo družabnih dogodkov sta z veliko vnemo poskrbela Klemen Repovš in Simona Obreza. Organiziran je bil tudi samostojni tabor gasilske mladine. Zanimanja je bilo veliko in tabor je najbolje uspel v letu 2007, ko je potekal na Rogli, in leta 2008, ko so bili gasilci nastanjeni na turistični kmetiji v Zgornji savinjski dolini. Z odstopom takratne predsednice mladinske komisije, je upadlo število mladih gasilcev, nesmiselna je postala organizacija lastnega tabora. Otroci so od takrat naprej ponovno sodelovali na taboru GZ Šmartno. Ne smemo izpustiti tudi nekaj odličnih uspehov naših mladih članov. Za velik dosežek in presenečenje so v jeseni 2009 poskrbeli trije mladinci, ki so na državnem tekmovanju v gasilski orientaciji na Brdu pri Kranju pometli s konkurenco in postali državni prvaki. Sicer so na samem tekmovanju osvojili šesto mesto, po pritožbi na rezultate, pa je GZS priznala napako in trojici naknadno podelila pokal in zaslužene medalje. Delo z gasilsko mladino je v letih od 2011 do 2014, gledano z društvenega vidika, nazadovalo, saj je trenutno v dejavnosti gasilske mladine

vključenih le še nekaj več kot 20 mladih gasilcev. Novo vodstvo mladinske komisije zato vlaga veliko truda v pridobivanje mladih članov, starejše, ki zapuščajo vrste mladine pa izobražujejo v mentorje mladine. V prihodnosti upamo, da bo gasilska mladina v Šmartnem zopet zaživela tako kot v najboljših letih. Delo članic je v desetletju med obletnicama nekako najDržavni prvaki po prejemu pokalov lažje opisati z Gaussovo krivuljo, v našem društvu, 2009 saj v začetku ženska populacija znotraj društva ni izstopala. V naslednjih letih se je zbrala skupina več kot desetih članic, ki so pokazale vnemo in odločenost, da se pridružijo operativni enoti, ter tako dokažejo, da se operativna enota lahko zanese tudi nanje. Uspevalo jim je. Izjemen uspeh so dosegle na tekmovanju za Pokal Matevža Haceta leta 2005, kjer so osvojile naslov prvakinj Regije Ljubljana III in si zaslužile nastop na državnem tekmovanju. Na uspehe članic in njihovo povezanost je društvo odgovorilo z ustanovitvijo komisije za delo s članicami, da bi jim tako omogočilo lažje delovanje in še večjo povezanost. Tako delovanje je bilo nekaj let uspešno, nato pa se je večina članic raje posvetila svojim družinam in drugim dejavnostim. Leta 2011 je bila komisija s spremembo statuta zaradi neučinkovitosti in nedelovanja ukinjena. Članice v društvu še vedno aktivno sodelujejo. So članice operativne enote in posredujejo na intervencijah, intenzivno se izobražujejo na vseh področjih. Pred kratkim je ena izmed članic opravila tečaj za vodjo enot (gasilski častnik) in postala prva članica s takim činom v naši zvezi. Opravljenih imajo veliko tečajev za pridobitev specialnosti. Njihovo pomoč dobro občuti mladinska komisija, saj imajo članice dober čut za vzgojo, usmerjanje in pripravo otrok na gasilska tekmovanja in ostale dejavnosti. Vsa omenjena področja v okviru PGD Šmartno zgledno delujejo in se trudijo za skupen uspeh društva. Pohvaliti je potrebno vodstvo društva, ki ima za vse delo in projekte izjemen posluh in članom omogoča najboljše pogoje za delovanje. V prihodnosti je želja vseh članov, da kvaliteta dela v društvu in posameznih komisijah samo še raste in tako nadaljuje tradicijo uspešnega delovanja iz preteklih let.

GASILSKI DOM Gasilska zgradba se ne imenuje dom kar tako, brez pomena. Veliko članom PGD Šmartno je ta stavba drugi dom in v njej preživijo veliko prostega časa. Da so prostori pametno izkoriščeni in funkcionalni, v veliki meri poskrbijo kar člani sami. V dom se je v zadnjem desetletju vložilo veliko dela, truda in sredstev. V letu 2004 se je zamenjala dotrajana kritina. Pri delovnem projektu je sodelovalo veliko članov. Glavni premiki in spremembe so se pričele z letom 2008. Uredila se je mansarda, kjer je nastala nova sejna soba, pisarna za GZ Šmartno in arhivska soba. Sejna soba se je namenila bogati dediščini našega društva, tako da so v vitrinah razstavljeni pomembni predmeti iz naše zgodovine, na stenah pa visijo reprodukcije starih Sejna soba v mansardi fotograﬁj. V istem letu je potekal tudi projekt zamenjave peči za ogrevanje in posodobitev dimnika. Ogrevanje se je razširilo tudi na nove mansardne prostore. Projekti so se kar vrstili. V naslednjem letu so se uredila tla v orodišču in garaži. Prostori so se funkcionalno preuredili, pleskarsko polepšali, namestili so se novi radiatorji. Dom je počasi dobival svetlejšo in prijaznejšo notranjo podobo. Zaradi potrebe po dodatnih kapacitetah za vzgojo predšolskih otrok, smo gasilci občini ponudili kuhinjo in sejno sobo v prvem nadstropju za namene vrtca. V okviru adaptacij se je v prostoru stolpa v pritličju zgradilo nove sanitarije, zamenjal se je del stavbnega pohištva. Poveljnik in glavni orodjar Damjan sta izdelala načrt za nove, prijaznejše stopnice, ki so se naknadno oblekle z lesom. Izdelale in vgradile so se v lastni režiji. Tudi stara kuhinja v prvem nadstropju je dobila povsem novo podobo. Bivša gasilska kuhinja se je preselila v kletne prostore, v katerih se je tla obložilo s keramiko, vgradile so se nove police, posodobila se je električna instalacija. Veliko zaslugo pri omenjenih delih ima tudi sedanji hišnik. V letu 2012 so se zamenjale vse luči v prvem nadstropju na stopnišču in v sanitarijah. Po neljubem dogodku v garaži se je le ta obnovila. Popravile so se stene, garažo in orodišče se je v celoti prepleskalo in namestilo nove luči in stikala. Zaradi poškodb cevi za centralno gretje se je inštalacija obnovila, tako da ogrevanje sedaj poteka kompletno po bakrenih ceveh. V prenovljeno garažo so se namestili novi regali.

V kletnih prostorih so se zamenjala dotrajana in energijsko neustrezna garažna vrata. Konec leta 2012 so člani pričeli s čiščenjem in prenovo delavnice. V letu 2013 so se dela v kleti nadaljevala. Odstranila so se stara vrata v delavnici, zazidale so se energijsko potratne odprtine. Vgradili sta se dve novi okni in nova vhodna vrata v klet. Neuporabna odprtina se je odstranila tudi na stopnišču v klet. V spomladanskem času so se nabavila tudi nova okna za celotno prvo nadstropje, kjer so prostori vrtca. V poletnih mesecih, ko je dom sameval, so se okna zamenjala, člani društva pa so poškodovane stene zakrpali in v celoti prepleskali osrednjo igralnico vrtca, kuhinjo in stopniščni hodnik. Proti koncu leta se je dokončno uredila še delavnica, kjer se je posodobila električna instalacija, prenovila so se tla. Iz stare neuporabne delavnice je zrasel moderen in uporaben prostor, v katerem so nameščeni novi regali in nov delovni pult. Povzamemo lahko, da so člani društva na vseh področjih, navkljub ﬁnančni krizi, uspeli Prostovoljno gasilsko društvo Šmartno pri Litiji pripeljati do zavidanja vrednega stanja. Uspešni so na operativnem področju, na področju dela z mladino, pri delu z veterani, med seboj dobro sodelujejo vsi člani in članice. Gasilski dom se je funkcionalno in energetsko posodobil in

Gasilski dom leta 2014

prenovil. Šmarski gasilci imajo lepe prostore, ki so tehnološko bolj uporabni in povrh vsega še energetsko varčnejši. V gasilskem domu radi sprejemamo obiskovalce; dobrodošli so člani in gosti. V želji, da bo naslednjih deset let v isti meri ali pa še bolj uspešnih, bomo šmarski gasilci storili vse, da kar najbolje in najhitreje pomagamo krajanom in občanom v sreči ali pa nesreči in da skupaj dajemo zgled vsem, ki zgled v našem delu in poslanstvu iščejo.

Viri: Zapisniki sej Upravnega odbora in zapisniki zasedanj Občnega zbora.

Domen Merzel

NAČRTI ZA PRIHODNOST

elovanje vsakega gasilskega društva ali podobne organizacije temelji na načrtovanju ciljev in doseganju le-teh. Naši obeti za prihodnost ne obsegajo zgolj splošnih načrtov v smislu posodabljanja opreme, vzdrževanja gasilskega doma, izobraževanj, pač pa posegamo na širša področja. Še naprej si bomo prizadevali in v naše vrste skušali privabiti čim več novih članov, predvsem mladih, saj so novi člani zelo pomembni pri razvoju društva. Skrbeli bomo za obstoječo opremo in v teh težkih časih poizkusili slediti razvoju na področju gasilstva. Kar se tiče nepremičnin, ki so v lasti našega društva, smo prav v letu 2014 začeli uresničevati svoje želje o širitvi gasilskega doma. Možnost za nakup sosednjega »Lekanovega« zemljišča, se je našemu društvu pokazala že pred desetletjem, a so se načrti izjalovili in dobili smo nove sosede. Sanje o gradnji prizidka na sosednji parceli so se v trenutku razblinile. Zaradi prostorske stiske smo se pred leti odločili, da obstoječi gasilski dom povečamo oz. podaljšamo garaži. S tem projektom bi pridobili dve novi garaži, izgubili pa bi kar nekaj prostora na že tako majhnem obstoječem dvorišču. Zaradi ﬁnančnih razmer in določenih težav na področju birokracije, se ta projekt ni realiziral oz. je bil na čakanju. Med čakanjem na boljše čase se nam je nasmehnila sreča. V začetku leta 2014 smo izvedeli, da se sosednja parcela zaradi dolgov prodaja na javni dražbi. Hitro smo se morali odločiti in zato smo na zasedanju Občnega zbora 1. februarja 2014 soglasno potrdili sklep, da pristopimo k javni dražbi za nakup sosednje parcele. Denar za vplačilo kavcije smo imeli prihranjen, za preostanek kupnine smo najeli kredit. 6. februarja 2014 so se trije pooblaščeni člani udeležili javne dražbe in s pomočjo nasprotnega kupca, ki se je tudi potegoval za nakup istega zemljišča, uspeli, ter kupili sosednjo parcelo. Nasprotni kupec je bil gospod s Ptuja in je od dražbe odstopil, ker gasilci preveč dobrega naredimo za skupnost in nas ni hotel ovirati pri našem napredku, čeprav je za parcelo že imel kupca. Za njegovo veličastno gesto smo mu neizmerno hvaležni. Sedaj je naše društvo novi lastnik sosednje parcele in vsi naši cilji so usmerjeni v gradnjo novega prizidka na tem zemljišču. Z novim prizidkom bomo pridobili dve garaži in veliko ostalega potrebnega prostora. Pred novim prizidkom bomo uredili dvorišče in tako rešili problem parkiranja in izvažanja na glavno cesto.

Idejni projekt prizidka Avtor projekta: Tomaž Pikovnik

Čeprav je idejni projekt za prizidek že izdelan, bomo z izgradnjo morali počakati, dokler ne poplačamo kredita in pridobimo vseh potrebnih sredstev. Vemo, da bomo v teh časih te načrte težko izvedli. Za pomoč pri doseganju teh ciljev se bomo tokrat gasilci obrnili na lokalno skupnost in krajane. V novo izgrajen prizidek bomo v prihodnosti zapeljali novo moderno vozilo, ki ga tudi vključujemo v naše dolgoročne načrte. Naši načrti za prihodnost niso skromni in bodo zahtevali veliko dela, volje in predvsem sredstev. Upamo, da se bo na področju gasilstva v naši državi kaj spremenilo in bomo gasilci lažje dosegali cilje naših projektov. Seveda pa ne bomo pozabili na naše primarno poslanstvo in bomo še naprej vestno skrbeli za varnost našega kraja in krajanov ter posredovali ob vseh nesrečah in težavah, ki se nam utegnejo pripetiti. Naš načrt za prihodnost je ne obstati v razvoju, doseči zastavljene cilje, sodelovati s krajani in lokalno skupnostjo ter pomagati pomoči potrebnim.

Skupinska fotograﬁja članov PGD Šmartno pri Litiji leta 2014 (na desni)

ZAHVALA

rostovoljno gasilsko društvo Šmartno pri Litiji se avtorjem prispevkov, pomočnikom in organizacijam, ki so nam pomagale bodisi s posredovanjem virov ali urejanju publikacije najlepše zahvaljuje. Dobronamernega sodelovanja pri ohranjanju celotne zgodovinske dediščine našega društva in kraja, si želimo tudi v prihodnje. Pri nastanku publikacije so sodelovali: – Sonja Perme – Jernej Kotar, univ. dipl. zgod. – Tadej Čopar, univ. dipl. lit. komp. in univ. dipl. zgod. – Jože Sinigoj – Milan Izlakar, župan Občine Šmartno pri Litiji – Manca Ambrož – Janez Bric, dipl. inž. graf. tehn. – Andreja Štuhec, univ. dipl. nov. – Aleksandra Mavretič – Erna Jurič, bibl. spec. – Gorazd Mlakar – g. Janez Kvaternik, Župnišče Šmartno pri Litiji – Knjižnica Litija – – – – – – – – – – – –

Andrej Hostnik Matevž Avsec Peter Kračan Tomaž Pikovnik Marjan Janežič Domen Merzel Metka Mavri Janez Ambrož ml. Miha Janež Jure Janša Sašo Tomažič Zoran Dolšek

Zahvaljujemo se tudi vsem sponzorjem, ki so nam s svojimi prispevki pomagali pri nastanku zbornika in so navedeni v posebni prilogi.

Prostovoljno gasilsko društvo Šmartno pri Litiji

130 let

Spremna beseda:

Domen Merzel, Milan Izlakar

Zbrala in uredila:

Sonja Perme, Domen Merzel

Jezikovni pregled: Fotografije:

Andreja Štuhec, Aleksandra Mavretič Arhiv PGD Šmartno pri Litiji Manca Ambrož Arhiv Občina Šmartno pri Litiji

Izdalo in založilo: Grafično oblikovanje: Tisk: Naklada: Kraj:

Prostovoljno gasilsko društvo Šmartno pri Litiji Janez Bric, s. p., Litija Biroservis Mlakar, Šmartno pri Litiji 400 izvodov Šmartno pri Litiji, 2014

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 614.842(497.4Šmartno pri Litiji)”1884/2014” PROSTOVOLJNO gasilsko društvo (Šmartno pri Litiji) Prostovoljno gasilsko društvo Šmartno pri Litiji : 130 let : 1884-2014 / [zbrala in uredila Sonja Perme, Domen Merzel ; spremna beseda Domen Merzel, Milan Izlakar ; fotograﬁje arhiv PGD Šmartno ... et al.]. - Šmartno pri Litiji : Prostovoljno gasilsko društvo, 2014 1. Perme, Sonja 275067392

Unikatna medeninasta konica, ki krasi vrh droga prapora iz leta 1888.