Intervju: dr. Tina Šuštaršič V Litiji že vrsto let v okviru ZKMŠ Litija uspešno deluje Mestni muzej Litija, ki je odprl vrata številnim razstavam, predavanjem in prireditvam. Za številnimi projekti pa stoji kustosinja dr. Tina Šuštaršič. V muzeju je zaposlena 4 leta. Njena kreativnost, raziskovalna žilica, zagnanost in prijaznost pa so vrline, ki pri njej izstopajo. Prav tako njeni kodri. Tina je zaslužna, da v muzeju večkrat zadiši po sveže pečenem kruhu. Vemo pa, da rada poseže po dobri knjigi, saj jo večkrat srečamo med knjižnimi policami v knjižnici. Več o Tini pa boste spoznali v tem intervjuju. Tina, kaj je bil razlog, da ste se ustalili v Litiji? Kako se počutite kot meščanka Litije? Glavni razlog je bil moj mož Matej, ki prihaja iz Litije. Svoje je prispevala tudi nižja cena nepremičnin, če jih primerjamo z Ljubljano. Moj edini pogoj je bil, da ima kraj, kamor se selim, knjižnico. Na Litijo sem se hitro privadila, saj prihajam iz dela Ljubljane, kjer nimaš občutka, da živiš v mestu. Prebivalci pogosto pozabljajo na to, da če živiš v mestu Litija je velika prednost to, da za vse opravke avtomobila sploh ne potrebuješ. Po 9 letih lahko zdaj zares rečem, da sem Litijanka. Zaradi narave svojega dela Litijo in njeno zgodovino tudi dobro poznam. Po srednji šoli ste izbrali študij filozofije in umetnostne zgodovine. Kako se umetnost in filozofija dopolnjujeta? Filozofija se dopolnjuje z vsemi vedami. Ukvarja se z vsemi vprašanji, ki od nekdaj zanimajo človeka. Naj bo to iz česa je vse sestavljeno, vprašanje najvišjega ali sodobne etične dileme o vprašanju pravic živali. Filozofija s teksti razlaga pretekli svet in svet, v katerem živimo. Pri samem študiju se vedi slabše dopolnjujeta, kot bi se lahko. To sem pogrešala. Sem si pa za diplomsko temo izbrala takšno, kjer se obe vedi pa dopolnita. Kaj se trenutno dogaja v muzeju? Katere projekte pripravljate? S koncem decembra se končuje projekt »Dediščina nas povezuje,« ki je trajal skoraj 2 leti. Še posebej leto 2019 je bil zato polno dogodkov, ki so prispevali k odličnemu obisku muzeja in naših prireditev. Začetek leta 2020 bo posvečen litijskemu karnevalu, za ostali del leta pa imamo veliko načrtov. Tesno so povezani z Rudnikom Sitarjevec. Radi potujete in odkrivate nove skrite kotičke. Kako izbirate potovanja? Ne posebej načrtno. Kraj ali pokrajina, ki pritegne najino pozornost, potem obiščeva. Za najino lansko potovanje na Madžarsko in Slovaško je »krivec« ravno vaša knjižnica. V vitrini ste imeli odprto 12
Dragi trije dobri možje! (župana in resorni minister)
knjigo s čudovito romansko cerkvijo na Madžarskem. Pa sva šla tja in potem naokoli po državi in Slovaški. Kombinirava pa kulturne in naravne znamenitosti ter krajše pohode. Visoko na najinem seznamu pa ostaja Namibija. Velikokrat vas srečamo med knjižnimi policami naše knjižnice. Katere knjige vas pritegnejo? Bi nam mogoče priporočili kakšen dober naslov? Od nekdaj rada berem, imam pa zadnje čase za branje žal manj časa. Ker službeno berem veliko strokovne literature v prostem času raje berem romane. O knjigah se velikokrat pogovarjam z bivšim sodelavcem, restavratorjem Igorjem Ravbarjem. Takšen mini knjižni klub imava. Priporočam jih nekaj, ki so se mi najbolj vtisnile v spomin: Sveče so dogorele od Sandor Maraia, Samotnost praštevil od Giordana, Večerja od Kocha in Kratko zgodovino skoraj vsega od Brysona. Še zdaleč pa to niso vse, teh se trenutno spomnim. Kako preživljate prosti čas? Trenutno z možem čakava, da iz Španije dobiva psa, hrta. Preživljanje prostega časa bo potem posvečeno tudi njemu. Pretekla leta sta nama družbo delali dihurki, Sissi in Sofija. Pomembno mi je, da prosti čas preživiva z možem skupaj. Če se le da, ob dobri hrani, potovanjih, druženju s prijatelji. Šport nama žal ne gre. Zelo rada obiskujeva bolšje sejme in trgovine z rabljenimi izdelki, prave zaklade najdeva. Če bi imeli na razpolago neomejena sredstva, kakšnega projekta bi se najrajši lotili v muzeju? Če bi bila sredstva neomejena in brez birokratskih in tehničnih ovir bi odprli razstavo arheoloških predmetov, ki so bili izkopani na Vačah. Zdaj so v Naturhistorische museumu na Dunaju. Razstava francoskih impresionistov ali italijanskih renesančnih mojstrov, japonske keramike, oblačil 18. stoletja bi bila pa za mojo dušo.
Mateja Premk
Knjiga je steber. V stebru so črke. Ob rojstvu črke sestavijo ime in postanemo Nekdo. Črke se združijo v besede, besede v stavke, stavki v knjige. Ljudje se povežemo, v roke jemljemo knjige. Postanemo knjige. Knjige smo mi. In vi. Tudi v letu 2020. Naj ostanemo spremljevalci na Vaših poteh, srečno!
Kaj moramo povedati glasno, dasiravno smo v knjižnici? Po novem letu vas vabimo v knjižni klub - ljubitelje branja bo usmerjala Tina Vrščaj, pisateljica, kritičarka in prevajalka - naša članica (sporočite, če vas zanima!) Prihodnje leto bomo poslušali in pisali zgodbe o furmanih - če poznate kakšno, morda utrinke, delčke spominov, prosim, delite to z nami! Tudi risalo se bo, saj bo z nami ustvarjala Lila. Sava nas še naprej vznemirja. Pisali bomo o njej prepričani smo, da bomo z veseljem tudi brali o Savskih legendah (Lila, U3 in Knjižnica Litija). Promovirali bomo družinsko branje - v goste bomo povabili Tilko Jamnik, ki vse svoje življenje verjame v knjigo in njeno neizmerno moč. Pustite se prepričati! Če ste brez ideje za darilo, podarite darilni bon za članstvo v naši knjižnici. Kdor je z nami, se ima fino! Če imate idejo, kje bi stala, nam sporočite. Skupaj jo bomo spravili v življenje! Naj živijo Litijske knjigobežnice! Radi imamo tudi filme. Pogledali bomo še enega ruskega, nato pa s pomočjo poznavalcev sestavili svoj program filmov, ki jih je vredno 2x pogledati. Boljši bomo le, če nam boste povedali, kaj pogrešate, kaj vas moti in česa pri nas ni, pa bi moralo biti!
Pišem v imenu bralcev in obiskovalcev Knjižnice Litija. Zgodba knjižničarjev iz litijskega in šmarskega okoliša je dolga in zanimiva. O njej pišemo tudi knjige. O knjigah radi razpravljamo, imamo jih radi. Naši obiskovalci tudi. Zato jih kupujemo, posojamo, zamenjujemo, hranimo, zavijamo, čistimo - a tudi obžalujemo, ko jih moramo izločati. Včasih celo takšne, ki bi jih še vedno radi imeli pod svojo streho… Če ne bi bilo knjig, ne vemo, kako bi živeli. Verjetno enolično, na moč dolgočasno in predvsem prazno. Z nami se strinja vsaj 1/4 Vaših občanov, kar je veliko! Knjižnica je živa. Nekoč je bila majhna, zdaj raste in z njo njene potrebe. Če bi zmogli, bi se razširili po dolgem in na počez… In potem bi obiskovalce povabili v prostrane prostore, jih posedli na mehke, oblazinjene sedeže, otroke bi z zgodbami razvajali v pravljičnih kotičkih, da bi njihova domišljija poletela, mladostnike bi puščali uživati v malo skrivnostnih prostorih, kjer bi si delili skrbi in veselje, starejše bi pripeljali z dvigali do vseh knjig, ki jih želijo, ne le do prve police ob vratih, živahne fante bi vznemirjali s stripi in računalniškimi igrarijami, se družili z radovednimi in razgledanimi ob kavi in rogljičku v svetli in zelenja polni časopisni čitalnici. Mamice in nosečke bi prihajale na jogico ter klepet o svojih malčkih. Ob večerih bi se srečevali z ljubitelji branja, s katerimi bi delili občutenja, si svetovali, zaupali; pripravljali bi literarne čajanke, med recitacijami bi valovila glasba, prelestne opise bi popestrile likovne stvaritve. Bralcem bi kupovali toliko izvodov knjig, da ne bi čakali več tednov, rapali bi poezijo, izposojali ebralnike, z malčki bi v knjižnici čakali na Andersenovo jutro, med policami bi se srečevali nasmejani in navdušeni bralci… … tako pa se raztegujemo le v višino, knjige nalagamo na kupe, jih shranjujemo v zaboje in na okenske police… Kaj sem hotela reči? Res, potrebujemo večjo knjižnico! Ne knjižničarji, obiskovalci jo potrebujejo! Andreja Štuhec 1