INTERVJU: TINA VRŠČAJ Tina je diplomirala iz primerjalne književnosti in angleškega jezika. Objavila je romana Zataknjena v pomladi (2010) in Odradek (2012) ter zbirko zgodb Plašč (2018), prevedla roman Jezusovo otroštvo J. M. Coetzeeja. V letu 2017 je nastala zgodbica za otroke Plah, plašen, najplašnejši Tapatapata: o zajcu, ki se je postavil zase. Piše kratke zgodbe, kritike in eseje. Kot literarna kritičarka pa sodeluje tudi v komisiji za nagrado Kresnik. V letu 2019 nam bo njeno najnovejše literarno delo Plašč predstavila v Knjižnici Litija. Do tedaj jo lahko na kratko spoznate v intervjuju. Kdaj najrajši ustvarjate in kje najdete navdih za svoje literarne junake?
Najrajši ne pišem takrat, ko je primeren čas za to, ampak takrat, ko dobim navdih. Tako moram včasih sredi noči vstati iz postelje. Ali pa ustaviti avtomobil na postajališču in zapisati pravi stavek, preden mi uide. Navdih je izmuzljiva reč. Najbolj me navdihujejo smešne bizarnosti naše družbe in človeško trpljenje. Trpljenje me navdihuje na poseben način: ker je neznosno, se proti njemu borim tako, da ga z besedami razkrinkam in razsujem na prafaktorje. Za katero publiko je težje pisati? Za otroke ali odrasle?
Meni so vsi žanri, ki sem se jih lotila, vsakič izziv. Po svoje je bilo po dveh romanih otročje lahko napisati pravljico. A po drugi strani, hotela bi jih napisati še sto, a očitno stvar le ni tako preprosta. Všeč so mi pravljice, ki so pravljične, ne pa tiste, ki razumsko vzgajajo otroke po družbeno političnih trendih. Ali je bila želja po otroški slikanici že od nekdaj prisotna ali je ta vzplamtela, ko ste postala mama?
Preden sem postala mama, nisem imela niti nobenega stika z otroki niti potrebe po tem stiku. Potem pa se je zgodila materinska preobrazba in z njo je bilo pred menoj nenadoma nedolžno občinstvo (moji deklici, z njima pa hkrati tudi vsi drugi otroci), ki sem ga hotela z besedami zabavati, osrečiti in pogosto tudi preusmeriti proč od trmastega obnašanja. (Ne podkupujem s sladkarijami, ampak z zgodbami.) 12
Katera literatura vam je ljuba oziroma kaj rada prebirate za dušo?
Še vedno me najbolj prepričajo velika dela preteklosti. Middlemarch od George Eliot ali pa Dickensova Božična pesem, ki jo je vredno brati ali poslušati vsak december znova. Tudi Daniel Stein, prevajalec od Ljudmile Ulicke mi je zamajal tla pod nogami. Od sodobnih pa je veleklasik Jonathan Franzen. Več let že sodelujete v komisiji pri izboru za nagrado Kresnik. Vsako leto je treba prepoznati najboljšega med naborom kvalitetnih del. Ali se vas je v vseh teh letih kakšno delo še posebej dotaknilo?
V popolno pozabo je padla večina od nekaj sto romanov, ki sem jih v zadnjih letih prebrala in preletela. Toda To noč sem jo videl, Figa, Sveti boj in Intimno, Na/pol in Telesa v temi ne grejo zlahka iz glave … Ljubitelji literature so slišali za ta dela in to me res veseli. V vašem zadnjem delu skozi deset zgodb spremljamo različne protagoniste, ki se znajdejo v nepričakovanih situacijah. Naslov spomni na istoimensko Gogoljevo delo. Ali je morda kakšna povezava z Gogoljevim Plaščem ali zgolj navdih?
Ja in ne. Povezava je, ker Gogolja sem brala in se mu tudi glasno smejala. Bral mi ga je še nekdo drug, da sem lažje zaspala. Takrat mi je po mojem zlezel res globoko pod kožo. In tako, vidiš, sama sebi laskam z naslovom, ki sem ga izbrala za svojo knjigo zgodb. Mali, naključni detajli, kot je motiv plašča ali ime Nikolaj, pa kak fantastični element pričajo o mojih osebnih literarnih fetiših. Lahko pa rečem, da povezave ni, ker ta za bralce ni pomembna. Kdor Gogolja ni bral, je zamudil veliko - nič pa mu zato ne bo ušlo ob branju mojih zgodb. Mateja Premk
Najbolj brano leposlovje v letošnjem letu Mladi bralci od 9 do 14 let: Navaden mulc, Greg James Goli, triki in čudaki, Jurgen Banscherus Avtobus ob treh, Nataša Konc Lorenzutti Čudo, R. J. Palacio Dvojna godlja, Jeff Kinney Agencija brez panike, Petra Likar Bomba na šoli, Ivan Sivec Babica barabica, David Walliams Dirkalni pujs, Uwe Timm Aljaska, Anna Woltz
Rastemo...in z nami naše težave Knjižnica v Litiji je svojo sedanjo podobo dobila leta 2002. Adaptacija stoletnega glavarstva je trajala 10 let (omogočila jo je Občina Litija, delček sredstev je prispevalo tudi Ministrstvo za kulturo). Presrečni smo bili, ko so se dela zaključila, saj so knjižničarji vse od leta 1982, ko so prišli v hišo na Parmovi 9, opozarjali na prostorsko stisko (sprva jim je bilo na voljo le nekaj pisarn, postopoma so prišli do cele hiše). Ko je bila hiša obnovljena, so si oddahnili financerji, obiskovalci in zaposleni. Družba pa se je od odločitve za obnovo do realizacije razvijala – ne počasi, pač pa skokovito! V knjižnici se je utrip dela močno spreminjal, uveljavile so se nove oblike dela z uporabniki, preplavila nas je nova tehnologija, spremenila se je miselnost - obiskovalo nas je vse več bralcev in obiskovalcev, knjižna zaloga je iz 70.000 enot zrasla na 100.000.
Morda znova komaj čakate, da knjižnica pripravi literarno - glasbeni dogodek priljubljenega avtorja ali avtorice, nato pa poskrbi za intelektualno vrvenje idej ob druženju po dogodku? Morda bi mamica svojega dojenčka pripeljala na okušanje igralnih knjig? In izmenjala izkušnje o vzgoji s prijateljico? Mogoče bi prišli v knjižnico tudi tisti, ki jih zdaj ni? Mogoče bi bila knjižnica najboljši prostor v mestu? Naša javna dnevna soba? Prostor srečevanj, izmenjave idej, druženja in rasti? Ko se človek - ali pa ustanova - nenehno le vrti na mestu in ne more ničesar konkretnega rešiti, narediti, je vsa dobra volja tega sveta premalo, da bi še naprej dobro delali in imeli dobre rezultate in zadovoljne uporabnike. Naša največja želja je imeti zadovoljne uporabnike in dobre bralce. Andreja Štuhec
Hiša in njena kapaciteta je ostala nespremenjena: lepa, a utesnjujoča. Tako že več let opozarjamo na prostorsko stisko osrednje knjižnice v Litiji. Gradiva ni več mogoče dostojno ponuditi uporabnikom, skladišča so polna. Prostora za nove police ni, dostopnost za gibalno ovirane je onemogočena – tako v vertikalnih (nadstropja brez dvigal) kot v horizontalnih pogledih (preozki prehodi med policami). Na voljo nam je 660 m2 bruto površine, osnova za delovanje osrednje knjižnice je 1.200 m2 – torej še enkrat več (brez dodatnih preračunov za posebne oddelke). Morda uporabniki ne slutite, kako bi lahko doživljali obisk knjižnice brez utesnjenosti. Zaposleni si predstavljamo, da boste nekoč vstopali (se zapeljali) neovirano v prostorno in zračno sprejemnico, oddali gradivo in si novo poiskali na gostoljubnih, odprtih oddelkih. Tam boste posedeli, polistali in se v miru odločili. Morda boste prišli k nam študirat, si poiskali umirjen, tih kotiček za pripravo na življenjski preizkus?
© Knjižnica Litija Uredniški in avtorski prispevki: Andreja Štuhec, Aleksandra Mavretič, Cvetka Kokalj, Sonja Perme, Tatjana Renčelj, Vesna Burja, Matej Kračan, Majda Jurič Sirk, Erna Jurič in Mateja Premk.
1