Knjižnica v času Covida V pričetku marca smo izvedli zadnje prireditve brez omejevanja obiska, tako v Litiji kot Šmartnem, nato pa se je 13. marca knjižnica z vsemi enotami do 4. maja zaprla. V času popolne zaprtosti smo bralcem knjige pošiljali po pošti, nekaj smo jih izročili tudi po predhodnem naročilu, sprejemali pa jih nismo. Posledično so najbolj iskane knjige kmalu pošle. Ko smo se 4. maja vrnili v službo, smo vzpostavili nove razmere poslovanja: gradivo smo sprejemali ločeno od izposoje in ga puščali v 7-dnevni karanteni—knjižnice so bile odprte po poletnem urniku. Knjige so se čistile, prostori in površine dezinficirale, zaposleni so skrbeli za zaščito. Utrip je bil živahen, čeprav bralci niso mogli v knjižnice. Omogočili smo vpis na daljavo, prek spleta, dostop do e-gradiva (Biblos). Knjižnica Litija je uvedla tudi možnost brezgotovinskega poslovanja (pos-terminali in spletno plačevanje je zaživelo do konca meseca maja).
Kaj je odneslo minulo leto?
Naš pomočnik pri razkuževanju in čiščenju
8
Ko bomo pisali prava poročila (za nadzorna telesa, ustanovitelje, ministrstvo, NUK), bodo številke in dejstva, ki jih bomo navajali, opremljene z opombo: korona ukrepi.
Odneslo je neposrednost ob srečevanju generacij.
Odneslo je zaupno delitev občutkov o prebranem, ki si jih izmenjamo z bralci, ko nas obiščejo.
Odneslo je pravljičnost, ki jo mnogi doživljajo ob obisku knjižnice in sprehajanju med policami.
Kaj smo potem počeli, boste vprašali? Ko se je knjižnica 13. marca zaprla, se je vse do konca leta pričelo zasledovanje ukrepov in navodil: kaj lahko in česa ne smemo/moremo početi oz. omogočati. Knjige v karanteni Praznični utrip smo si pričarali z novoletno jelko; v vrečkah smo ponujali knjižna presenečenja tistim bralcem, ki so bili brez ideje za branje. Na klopeh so se dan na dan pripravljale naročene knjige, ki so jih bralci prevzemali ob glavnem vhodu.
Bralci in bralke so bili zelo strpni in razumevajoči, nove realnosti so se učili skupaj z nami in sprejemali so spremenjen način poslovanja knjižnice: v želji po zagotovitvi varnosti. Skupaj smo vedno našli poti do knjige – tako ali drugače, zato ohranjamo zelo oseben pristop pri naročanju knjig—da bi lahko izpolnili njihove želje in pobude!
Nekaj dela je bilo organiziranega tudi v obliki dela na domu, a vendar si brez prisotnosti zaposlenih v knjižnici, brez stikov z bralci našega poslanstva ne predstavljamo.
Odneslo je uveljavljene in prijetne dogodke, ki jih pripravljamo.
Nismo realizirali števila ur odprtosti knjižnic, kupili načrtovanega števila gradiva (bilo manj izdaj), dosegli ravni izposoje gradiva minulega leta, obiskovalcev ni bilo, prireditev ni bilo, projektov in povezovanj ni bilo, prilivov lastnih sredstev ni bilo …
Nato smo kot svetla izjema ostali odprti do konca leta, vendar na prilagojen način, ki smo ga vedno znova, vsak teden ob sprejemanju in spreminjanju pravil, pojasnjevali in ponavljali našim uporabnikom: »Za izposojo gradiva je potrebno vnaprejšnje naročilo gradiva: po telefonu, e-pošti, moji knjižnici – cobiss. Prostega pristopa ni, prireditev ni.«
Odprtost smo okrnili; manj je bila odprta osrednja knjižnica, krajevna le dvakrat tedensko, potujoča izposojevališča pa po dogovorih oz. skladno z naročili gradiva. Postopki dela so spremenjeni—precej več je manualnega dela (prinašanje knjig, iskanje, usklajevanje z naročniki), zaposleni pa so razdeljeni na manjše time, da se minimalno družijo.
Ob zaključku leta radi delamo povzetke in obračune: kaj smo naredili, premaknili, spremenili, dosegli. Naše vodilo je bilo, da želimo napredek, višje številke, boljše dosežke—če se le da: PRESEŽKE.
To bo v prevodu pomenilo: nismo dosegli načrtov.
Razmere so se izboljšale, uporabniki so smeli znova sami izbirati knjige—vračali pa so jih še vedno ločeno. Prireditev za obiskovalce še vedno nismo pripravljali. V jesenskem času smo ponudili nekaj več dejavnosti: obotavljivo, previdno in s preštevanjem in nadziranjem obiskovalcev (po navodilih NIJZ). Oktobra so se omejitve znova zaostrile. Knjižnice so z odlokom zaprli—v tamponu neodločenosti in nedorečenosti: ali smo zaprti ali nismo? Kršimo zakon ali ne? Knjižnice so bile zaprte 3 dni. Slovensko vlado smo k spremembi odloka pozivali povezano preko skupnosti občin in zveze splošnih knjižnic.
Minulo leto je odneslo sproščene odnose.
Andreja Štuhec Pa naše želje za novo leto? Želimo si premik naprej. Da se otresemo strahu in zakrčenosti. Da kultura znova dobi krila, ne pa da bojazljivo prhuta in se umika resnim, žalostnim temam. Da bi knjižnica spet postala vaš drugi dom—varen pristan. Da bi nas radi obiskovali in da bi imeli v vašem življenju spet posebno mesto.
Popolni zaprtosti (do 4. maja) je sledilo delno odpiranje, razkuževanje, ločevanje, preštevanje ljudi, popisovanje in izjemen porast neosebne komunikacije. Telefoniranje in pisanje e-sporočil je zamenjalo naše osebne stike z uporabniki, ki smo jim kljub vsemu želeli omogočiti branje. In pri tem smo imeli res veliko opraviti. Kako je mogoče, da se je z omejevanjem naše dejavnosti (pripravili smo komaj nekaj prireditev) obseg fizičnega dela tako povečal? Naročila knjig, usklajevanje z uporabniki, ki si gradiva ne izbirajo sami, priprave kolekcij gradiva, na drugi strani pa ločeno sprejemanje vrnjenega gradiva in temeljito čiščenje oz. dezinficiranje. Znotraj knjižnice smo skrbeli, da so zaposleni delovali vsaksebi—da si niso delili miz, telefonov, računalniških mest oz. da so te temeljito čistili. Pulte smo opremili s pleksi pregradami, razkužila nas spremljajo na vsakem koraku in opravilu. Knjižnica je bila povsem zaprta 1 mesec in pol v prvem valu ter 3 dni v jesenskem drugem valu. Krajevno knjižnico in mala izposojevališča smo skorajda zaprli in zgolj občasno odpirali—glede na naročila gradiva. Teami zaposlenih so delovali v dvojicah, glede na izmene, lokacije, vračilo ali izposojo. Uspelo nam je, da do okužbe na delovnem mestu v celem letu ni prišlo. Smo pa skorajda paranoično pršili površine, knjige in roke, brezkompromisno nosili maske in drug mimo drugega hodili, kot da smo kužni.
Vendar smo si močno prizadevali, da smo bralce spodbujali k izposoji in branju knjig: nismo si namreč mogli predstavljati, da bi to 'prekleto' leto odneslo tudi knjižne svetove. Marsikomu je branje edino zatočišče. Umik pred stresom, nezaupanjem, krivicami, nepoštenostjo, lažmi, vojnim dobičkarstvom in natolcevanjem. Prihajati pod okrilje poezije, domišljijskih svetov, drznih podvigov, valovanjem misli in razuma—saj ni mogoče, da bi nam kaj odneslo še to? Trudili se bomo, da bomo omogočali in varovali te svetove, za male in velike, za drzne in plašne, za glasne in tihe, za verne in agnostične, napredne in tradicionalne, za revne in premožne, za mačje in pasje ljubitelje, za moške in ženske, za stare in mlade. Na novoletno voščilnico smo postavili našo lepo staro hišo. Tesno nam je pod njeno streho, z vsemi knjigami, a močno si želimo, da čim prej pridete znova tudi vi, obiskovalci, bralci—zaradi vas smo in še bomo!
Ostanimo povezani—da nas ne odnese… Andreja Štuhec 1