Ekoremediacija okoli nas by Andreja Vrecar

UNIVERZA V MARIBORU Mednarodni center za ekoremediacije

EKOREMEDIACIJE OKOLI NAS Prof. ddr. Ana Vovk KorÅ¾e

Nazarje, 2017

Kazalo vsebine 3 6 8 9 9 10 11 11 12 13 17 19 19 20 20 21 21 21 22 28 29 31 34 37 38 42 49 54 58 59 59 60 62

Predgovor 1. OKOLJSKI IZZIVI V 21. STOLETJU 2. ONESNAŽENOST ZRAKA 2.1 TOPLA GREDA 2.2 KISEL DEŽ 2.3 SMOG 2.4 OZON 2.5 ONESNAŽENOST ZRAKA S TRDIMI DELCI 2.6 DRUGA ONESNAŽILA V ZRAKU 3. ONESNAŽENOST VODE 3.1 ONESNAŽENOST VODE Z MIKROPLASTIKO 3.2 ONESNAŽEVANJE Z DRUGIMI SPOJINAMI 4. ONESNAŽENOST TAL 4.1 TLA ONESNAŽENA S KADMIJEM 4.2 TLA ONESNAŽENA S CINKOM 4.3 TLA ONESNAŽENA S SVINCEM 4.4 TLA ONESNAŽENA Z BAKROM 4.5 TLA ONESNAŽENA Z ŽIVIM SREBROM 5. PROBLEMI Z ODTOKOM METEORNIH ODPADNIH VODA 6. HRUP 7. NEVARNOST INDUSTRIJSKEGA ONESNAŽEVANJA ZA ZDRAVJE 7.1 SVINEC 7.2 CINK 8. EKOREMEDIACIJSKI SISTEMI ZA URAVNAVANJE PROCESOV V OKOLJU 8.1 REŠEVANJE PROBLEMATIKE METEORNE VODE 8.2 DEŽEVNI VRT 8.3 ZELENE STREHE 8.4 ZELENE STENE 8.4.1 Zelene stene pozitivno vplivajo na počutje in zdravje ljudi 8.4.2 Primer zelene stene na Tajskem 8.4.3 Montanžne in mobilne zelene stene – primer projekt Green Livingroom, Ludvingsburg 8.5 ZADRŽEVANJE DEŽEVNICE 8.6 PLANTAŽA ZA METEORNO VODO

64 66 68 69 70 70 71 71 72 74 76 78 78 79 81 81 83 85 86 91 111 112 118

8.7 PREPUSTNO TLAKOVANJE 8.8 VEGETACIJSKI PASOVI ZA UČINKOVITO VARČEVANJE Z ENERGIJO 8.9 ZELENA INFRASTRUKTURA ZA PRILAGANJE PODNEBNIM SPREMEMBAM 8.10 UKREPI ZA SONARAVNO UREJANJE HUDOURNIŠKIH VODOTOKOV IN PREPREČEVANJE POPLAV IN EROZIJE 9. DRUŽBENE FUNKCIJE VZPOSTAVLJENIH EKOREMEDIACIJSKIH SISTEMOV V INDUSTRIJSKIH OKOLJIH 9.1 SOCIALNA FUNKCIJA 9.2 PSIHOLOŠKA FUNKCIJIA 9.3 OKOLJSKA FUNKCIJA 10. VZPOSTAVITEV INDUSTRIJSKIH EKOSISTEMOV OZIROMA EKO-INDUSTRIJSKIH PARKOV 10.1 OBLIKOVANJE INDUSTRIJSKIH EKOSISTEMOV 10.2 TIPI INTERAKCIJE V EKOSISTEMIH 10.2.1 MINIMALNI POGOJI ZA KREIRANJE SIMBIOTSKIH RAZMERIJ V EKO-INDUSTRIJSKIH PARKIH 10.3 INDUSTRIJSKO OKROŽJE 10.4 EKO-INDUSTRIJSKI PARK 10.5 PRIMERI INDUSTRIJSKIH EKOSISTEMOV NA SVETU 10.5.1 KALUNDBORG 10.5.2 Eko-Industrijski park Hartberg 10.5.3 Eko – Industrijski park Value Schkopau 11. ŽIVLJENJE Z EKOREMEDIACIJAMI 12. Možnost uporabe ekoremediacij v Sloveniji 13. ZAKLJUČEK Viri in literatura Medmrežje

Ekoremediacije okoli nas

OKOLJSKI IZZIVI V 21. STOLETJU

Na začetku 21. stoletja se svet sooča s široko paleto izzivov, od katerih so za prihodnost najbolj ključni okoljski problemi. Nerazvite države in države v razvoju imajo probleme z revščino, lakoto, boleznimi, šibko zdravstveno oskrbo, slabo izobrazbo in s pomanjkanjem pitne vode, komunalne probleme, probleme z velikimi razlikami med spoloma, z izčrpavanjem naravnih virov, konflikti med državami ter z visoko rastjo prebivalstva. Gospodarsko razvite države namenjajo čedalje več pozornosti skrbi za okolje, česar pa ne moremo trditi tudi za države v razvoju, ki bodo v prihodnosti igrale ključno vlogo pri reševanju globalnih okoljskih problemov. Okoljski problemi naraščajo iz dneva v dan, njihovo reševanje zahteva sonaravne pristope, ki pa so v šibkeje razvitih državah še vedno zgolj vizija. Gospodarsko manj razvite države si za prednostne naloge zadajajo odpravo kratkoročno bolj problematičnih socialnih in ekonomskih problemov, ne vidijo pa, da jim okolje predstavlja najpomembnejšo dobrino za prihodnost. Pri tem bi morale pomembno vlogo odigrati razvite države, saj se okoljskih problemov ne da rešiti le na lokalni ravni. Prav voda je eden ključnih problemov 21. stoletja, saj je življenjskega pomena tako za človeka kot za vsa ostala živa bitja. Afrika in Azija sta najbolj ogroženi z vidika pomanjkanja vode, vendar so problemi v Aziji še toliko bolj pereči, ker tam živi največ ljudi in ker so težave zelo raznovrstne. Vsakodnevno lahko v medijih spremljamo poročila o pomanjkanju pitne vode, o problemih z namakanjem, katastrofalnih poplavah, usihanju rečnih tokov in njihovi grozljivi onesnaženosti. Zdi se, da so težave, ki jih ima Azija pri oskrbi in gospodarjenju z vodami, zelo velike. Po drugi strani pa lahko zasledimo različne premike v pozitivno smer. V zadnjem času namreč prihaja tudi do raznovrstnih izboljšav, okoljskih gibanj in vedno večjega zavedanja pomena trajnostnega gospodarjenja z vodami. Ustanavljajo se inštituti, raziskovalni centri in različne okoljske službe, ki poskušajo z inovativnimi rešitvami izboljšati slabo stanje vodnih teles, ki ga je s svojim nepremišljenim delovanjem povzročil človek, ali vsaj zajeziti njegov napredek (Vovk Korže in Hlastan, 2015). Med največje onesnaževalce okolja sodi industrija. Industrija povzroča več vrst onesnaževanja. Industrijsko onesnaževanje nastaja predvsem zaradi industrijskih odpadkov, za katere v preteklosti niso ustrezno poskrbeli. Iz spodnje slike Oblike industrijskega onesnaževanja je razvidno, da praktično vse dejavnosti, ki so povezane z industrijsko proizvodnjo, vplivajo na onesnaževanje okolja. Industrija in predvsem njeni odpadki onesnažujejo zrak, površinsko in podtalno vodo ter tla. Čeprav na mednarodni ravni že obstaja vrsta prizadevanj za sodelovanje med državami z namenom izboljšanja splošnega vodnega stanja, jasnega in učinkovitega mednarodnopravnega instrumenta za zagotovitev dostopa do pitne vode kot človekove pravice še ni. Slovenija je leta 2016 vpisala v Ustavo, da je pitna voda človekova pravica, kar po eni strani vzbuja zadovoljstvo, po drugi pa dilemo, kako globalno rešiti ta problem. Avtorji publikacije Več prostora za vode izpostavljajo, da celo Splošna deklaracija človekovih pravic vode izrecno ne omenja (Aralica, Bračun, Čebela, Jerman, Kumer in Učakar, 2013). 6

Onesnaženost vode

ONESNAŽENOST VODE

Voda sodi med obnovljive energetske vire in je za življenje izrednega pomena. Vodni viri pokrivajo 71 odstotkov zemeljskega površja, vendar niso enakomerno razporejeni, zato kljub velikanskim zalogam vode nekateri deli sveta trpijo njeno pomanjkanje. 97 odstotkov vse vode na Zemlji se nahaja v obliki oceanov in morij, več kot 2 odstotka v obliki snega in ledenikov, le okoli 0,62 odstotka pa je skupnih vodnih zalog (sladke vode), ki so neposredno uporabne za človeka ter večino njegovih dejavnosti, predvsem industrijo in energetiko. Industrija in energetika močno obremenjujeta za človeka najpomembnejši del razpoložljivih vodnih virov. Industrija izkorišča veliko vode za hlajenje strojev in druge dejavnosti. Kot stranski produkt nastaja odpadna voda, v kateri se nahajajo velike količine različnih anorganskih suspendiranih snovi. Industrijska odpadna voda se velikokrat izteka neposredno v površinski vodni vir. Količina industrijskih odpadnih voda je velika in zaradi hitrega spreminjanja proizvodnih tehnoloških postopkov se sestava teh voda hitro spreminja. Ameriška agencija za varovanje okolja (v nadaljevanju US EPA) je v svojih poročili odkrila, da je okoli 40 odstotkov površinskih voda preveč onesnaženih za osnovno uporabo, denimo oskrbo s pitno vodo, ribolov in plavanje. Najpogosteje so vode onesnažene z azbestom, fosfati, nitrati, živim srebrom, svincem, natrijem, žveplom, olji ali drugimi kemičnimi spojinami, ki so nevarne za okolje in zdravje ljudi (Harigton, 2003). Pri tem moramo ločeno obravnavati skupino hladilnih voda, ki jih uporabljajo v velikih obratih energetske industrije. Industrijske odpadne vode lahko delimo tudi na (medmrežje 9): odpadne vode s sposobnostjo razgradnje – s procesi samočiščenja. Razkroj je delo bakterij in lahko poteka aerobno ali anaerobno, s porabljanjem raztopljenega kisika in nastajanjem razkrojenih in ne do konca oksidiranih vmesnih produktov bakterije premaknejo dinamično ravnotežje v soglasju s svojo množino in hitrostjo razkrajanja. Zaradi tega se postopno izločajo vodni organizmi glede na potrebe po kisiku in glede na občutljivosti na vmesne razkrojne produkte. V skrajnem primeru ostane le nekaj vrst in pa ogromno število mikroorganizmov, med katerimi prevladujejo predvsem bakterije, tako aerobne kot anaerobne. Za močno onesnažene odvodnike z zgnitja sposobnimi odpadnimi vodami je značilno, da so kalni in da imajo neprijeten vonj ter da je v blatnem dnu in pod prodniki anaerobno življenjsko okolje. Takšno okolje se prepozna po črnikastih lisah na spodnji strani prodnikov. Če so v industrijskih odpadnih vodah prisotni še kakšni strupi, lahko ti uničijo vse organizme v vodi, dokler je koncentracija strupa takšna, da ne dopušča preživetja organizmov; odpadne vode brez zmožnosti razgradnje – imajo sposobnost spreminjanja optičnih lastnosti naravnih voda in sestavo dna odvodnika (potok, jezero, reka). Odvodnik je za svetlobo manj prepusten ali celo neprepusten. S tem so bolj ali manj prizadeti asimilirajoči organizmi ter naselitev talnih vodnih rastlin in živali, česar posledica je zmanjšana zmožnost biološke presnove organskih snovi; hladilne odpadne vode prinašajo v odvodnik toploto. Povišana temperatura ima na vodno okolje dvojen učinek. Kadar je dovolj visoka, na splošno med 32 in 40 °C, je učinek neposreden in vodni organizmi zapadejo toplotni smrti. Sicer pa imamo opraviti s posrednimi učinki. Eden takih učinkov je sprememba bioloških ritmov, na primer dnevnega in letnega temperaturnega ritma, ritma rasti, razmnoževanja, drstitvenih selitev rib in podobno. Take spremembe lahko imajo usodne posledice

Onesnaženost vode

3.1 ONESNAŽENOST VODE Z MIKROPLASTIKO Po statističnih podatkih Združenja evropskih proizvajalcev umetnih mas (Association of Plastics Manufacturers in Europe) je bilo v letu 2013 samo v Evropi proizvedenih 57 milijonov ton plastike, na celem svetu pa 288 milijonov ton. Slaba stran te »zgodbe o uspehu« je ustvarjanje ogromnih količin plastičnih odpadkov in posledično tudi onesnaževanje okolja. Zadnjih 40 let raziskav je pokazalo, da je okolje močno onesnaženo z mikroplastiko: delci plavajo na površini voda, prisotni so v celotni vodni masi, kot razbitine ali koščki ležijo po obali in se odlagajo v sedimentu. Na svoji poti pridejo v kontakt z različnimi organizmi, ki jih zaužijejo, ker težko ločijo mikroplastiko od hrane. Tako potuje mikroplastika po prehranjevalni verigi in se akumulira v organizmih, kot so ribe in ptice (Kalčikova, 2015). »Kot mikroplastiko opredelimo majhne plastične delce, ki so manjši od 5 milimetrov in večji od 300 mikrometrov. Ločimo med primarno in sekundarno mikroplastiko. Primarna je tista, ki je že načrtno proizvedena manjša od 5 mm. Sem uvrščamo plastične pelete in delce (osnovna surovina za plastične izdelke, dodatek abrazivnim sredstvom, dodatek kozmetičnim izdelkom). Sekundarna mikroplastika pa nastane z razpadom večjih plastičnih kosov. Največ mikroplastike v naravi nastane z razpadom večjih kosov plastike, iz česar lahko sklepamo, da nepravilno odlagamo odpadke« (Tavčar, 2016). Mikroplastika se skriva tudi v kozmetiki, v oljih, s čimer potrošniki običajno nismo seznanjeni. Z enim umivanjem obraza s kremo za piling spustimo v vodo 100.000 delcev mikroplastike. Ta plastika, ki je dodana kremam za piling, je na deklaraciji označena kot polietilen. Mikroplastika se vsakodnevno pojavlja v vse več novih izdelkih za osebno nego. Na konferenci Združenja za okoljsko toksikologijo in kemijo (Society of Environmental Toxicology and Chemistry) v Barceloni leta 2015 je bilo predstavljeno, da so začeli mikroplastiko dodajati tudi zobnim pastam. Onesnaževanje površinskih voda s tem virom mikroplastike sodi med eno izmed najbolj nesmiselnih vrst onesnaževanje okolja. Vnos mikroplastike iz kozmetičnih izdelkov in izdelkov za osebno nego je treba čim prej preprečiti. To pa je mogoče storiti le s tesnim sodelovanjem med raziskovalci, družbo in industrijo (Kalčikova, 2015). Čeprav je plastika zelo obstojna, zaradi različnih naravnih vplivov, kot sta valovanje in UV sevanje, pride do frakcionacije plastike v manjše delce. Ta razpad na manjše delce se začne že ob vnosu plastike v vodno okolje in se nato nadaljuje do razpada na zelo majhne, celo mikrometrske velikosti. Ti majhni delci so pogosto plovni, kar jim omogoča, da lahko brez težav krožijo z oceanskimi tokovi in se prenašajo na velike razdalje, tudi na oddaljene, neindustrializirane lokacije, kot sta Fidži ali Tonga v jugozahodnem Pacifiku (Tavčar, 2016). Kar 60 do 80 odstotkov vseh plastičnih odpadkov konča v morju in oceanih. Razlogi za to so predvsem nelegalno odlaganje odpadkov v morje, izgubljanje kontejnerjev pri dolgih transportih, puščanje ostankov ribiških mrež v vodi ter turistične dejavnosti, ki vodijo k odlaganju odpadkov na plažah ter odlaganju odpadkov z ladij. Velik del morskih naplavin vsebuje plastične delce, vključujoč granule, surove mikroplastične smolnate kroglice, običajno v premeru manjše od 5 milimetrov, najdene izven običajnega območja plastične proizvodnje, ki so vmesna surovina za proizvodnjo končnih izdelkov iz plastike. Plastičnim delcem z drugim imenom pravimo tudi »solze morskih deklic«. Dobršen delež plastičnih mikrodelcev, ki jih je mogoče najti praktično v vseh vodnih telesih na svetu, predstavljajo tudi okrogli plastični peleti. Ti se v industriji uporabljajo za brusno čiščenje končnih izdelkov, v logistiki pa pri pakiranju. Ti majhni delci so pogosto plovni, kar jim omogoča, da lahko brez težav krožijo z oceanskimi tokovi in se prenašajo na velike razdalje. V ZDA je letno proizvedenih okvirno 27 milijonov ton granul. Pol kilograma peletiziranega polietilena 17

Onesnaženost tal

4.3 TLA, ONESNAŽENA S SVINCEM Povprečna koncentracija svinca (Pb) v zemeljski skorji je približno 13 mg/kg (ppm), ki pa zopet lahko variira glede na sestavo tal. Svinec se nahaja na površju tal, z globino se njegove koncentracije znižujejo, verjetno zaradi nastanka netopnega Pb. K onesnaževanju s svincem pripomorejo rudarstvo, plavžarstvo (železarne) in recikliranje kanalizacijskih odplak. Na koncentracije vodotopnega svinca (pravi indikator množin elementa, ki jih rastline lahko privzamejo) vplivajo pH tal, povišana vsebnost fosfatov, organskih spojin in glinenih mineralov. Na porazdelitev v zemeljskem profilu vplivajo pedološki procesi, klimatske spremembe in mikrobiološka aktivnost. Svinec se v zemljah absorbira, obarja in tvori stabilne komplekse z organskimi spojinami. V zemljah se nahaja kar precej svinca, kar je vedno bolj zaskrbljujoče dejstvo. Tako kot kadmij, tudi svinec nima posebno ugodnih vplivov na žive organizme. Smrtna doza svinca v krvi je okrog 100 g/l (zastrupitev). Pri manjših otrocih prevelike koncentracije svinca povzročajo vedenjske motnje in preprečijo normalen razvoj. V rastlinah se svinec nahaja v koreninah, vendar je njegovo delovanje počasno. Rastlinam je bolj škodljiv svinec, ki se nabira na zunanji površini, na listih. Tako lahko svinec povzroča napake pri procesu dihanja in fotosintezi (medmrežje 15).

4.4 TLA, ONESNAŽENA Z BAKROM Povprečna koncentracija bakra (Cu) v zemeljski skorji je okrog 60 mg/kg (ppm). V zgornjih plasteh zemlje pa so te koncentracije nižje – 30 mg/kg. Baker je močno kompleksiran z organskimi snovmi, adsorbiran na okside železa, aluminija in mangana ter na glinene minerale. Je eden najmanj mobilnih mikroelementov. Vir onesnaževanja tal z bakrom so gnojila, bakteriocidi in fungocidi, ki se uporabljajo v kmetijstvu. Največ se uporabljajo modra galica, bakrovi oksidi in bazičen bakrov karbonat. Večji vir onesnaževanja pa so tudi kelatne spojine bakra in organski kompleksi. Baker je esencialen element, potreben za zdravje rastlin in živali, saj ima pomembno vlogo v encimskih reakcijah. Sodeluje pri metabolizmu sladkorjev, dušika, nastanku celičnih sten in pri odpornosti proti boleznim. Pomanjkanje bakra povzroči pri rastlinah klorozo, razgradnjo listov, upočasnjeno rast ter tanjšanje rastline (medmrežje 15).

4.5 TLA, ONESNAŽENA Z ŽIVIM SREBROM Najbolj onesnažena območja z živim srebrom (Hg) so stara industrijska območja. V rudnikih zlata še vedno uporabljajo »živosrebrno« ekstrakcijo zlata, ki lahko močno onesnaži tla in vode. Na nekaterih območjih pa je onesnaženost tal posledica geološke sestave tal in ne le človekovega onesnaževanja. Hg je srebrno bele barve. Je slab prevodnik toplote, dobro pa prevaja električni tok. Hg je zelo hlapen, zato ga v atmosferi najdemo v višjih koncentracijah. V naravi je redko prisoten kot elementarni Hg, pogosteje ga najdemo v ionski obliki. V zemeljski skorji so njegove koncentracije okrog 50 ppb (število delov na milijardo). Največkrat ga najdemo v obliki sulfidov: cinabar in metacinabar. Hg pride v rastline preko korenin in se pri večjih koncentracijah porazdeli po celotni rastlini. V kmetijstvu se Hg uporablja za kontrolo bolezni rastlin kot živosrebrov 21

Ekoremediacije okoli nas

oksid (HgO) in živosrebrov klorid (HgCl2). Zato tudi obstaja verjetnost, da se vključi v prehranjevalno verigo (medmrežje 15). V slovenski zakonodaji (Uradni list RS, št. 68/96) imamo za deset nevarnih snovi (As, Cd, Co, Cr, Cu, Hg, Mo, Ni, Pb, Zn) in vsebnost skupnih fluoridov predpisane normativne vrednosti, ki so prikazane v preglednici I. V njej so vse vrednosti podane v mg/kg za zračno suha tla. Tabela 1: Mejna, opozorilna in kritična imisijska vrednost nevarnih snovi v tleh (Uradni list RS, št. 68/96) ter spodnja meja podajanja rezultata (LOQ) in detekcije uporabljene metode (LOD) Dosežena koncentracija merjene nevarne snovi

Mejna imisijska vrednost Opozorilna imisijska vrednost Kritična imisijska do opozorilne vrednosti do kritične vrednosti vrednost in več

=> 20

=> 30

=> 55

=> 1

=> 2

=> 12

=> 20

=> 50

=> 240

=> 100

=> 150

=>380

=> 60

=> 100

=> 300

=> 0,8

=> 2

=> 10

=> 40

=> 200

=>50

=> 70

=> 210

=> 85

=> 100

=> 530

=> 200

=> 300

=> 720

Flouridi

=> 450

=> 825

=> 1200

Vir: Mejna, opozorilna in kritična imisijska vrednost nevarnih snovi v tleh (Uradni list RS, št. 68/96)

Glede na slovensko zakonodajo so v Sloveniji s težkimi kovinami onesnažena tla na območju Jesenic, kjer so povečane vsebnosti kadmija, cinka, železa in arzena. Onesnažena so območja ob vpadnicah, kjer so zaradi izpušnih plinov povečane vsebnosti svinca, kadmija in kroma. Mežiška dolina, kjer so tla onesnažena s cinkom, kadmijem in svincem, in Celjska kotlina, kjer je preko 6000 ha površin onesnaženih s cinkom, kadmijem in svincem. Glede na raziskavo iz leta 1989 je od 2866 ha kmetijskih površin na območju Celja 486 ha tako onesnaženih s težkimi kovinami, da bi na njih morali ustaviti kmetijsko dejavnost (Lobnik s sod., 1989).

PROBLEMI Z ODTOKOM METEORNIH ODPADNIH VODA

Meteorna voda je tista, ki nastane v času padavin. Večina območij v industrijskih predelih je neprepustnih (asfaltiranih), zato meteorna voda ne more v podtalje in tako na mestu nastanka postane površinski odtok, ki se izteka neposredno v najbližje vodno telo ali pa v tla. Večina meteorne vode je danes speljane v kanalizacijske sisteme, ki pa ob močnem deževju ne morejo sprejeti vse meteorne vode, zato je na območjih z neprepustnimi površinami možnost nastanka poplav, saj neprepustne površine povečujejo tako odtok kot tudi hitrost vode. Ameriški znanstveniki so izračunali, da je količina odtoka vode na neprepustni površini petkrat večja kot količina odtoka na enako veliki prepustni površini v iglastem gozdu (medmrežje 13). 22

Ekoremediacije okoli nas

HRUP

Industrijski hrup se nanaša na hrup, ki je ustvarjen v tovarnah. Hrup v industrijskih dejavnostih pogosto nastaja iz vibracij različnih predmetov. Vibracije so lahko posledica pretoka zraka, visoke hitrosti vrtečih se strojev, trenja ali mehanskih udarcev, vključenih v delovanje strojev. Od vira nastanka hrupa se nato hrup razprostira kot vrsta pritiska nihanja zraka, posledica tega pa je nastanek zvočnih valov, ki se širijo po prostoru. Hrup najpogosteje nastane v industrijskih panogah, ki so povezane s težko industrijo in ladjedelništvom. V teh dejavnostih se hrup poveča tudi na 85 decibelov. Oprema, ki se uporablja v tovarnah, je lahko zelo glasna. Brušenje, izsekavanje in ostali različni industrijski procesi v proizvodnji povzročajo hrup, ki zaradi povišanih vrednosti decibelov povzroča zdravstvene težave zaposlenih. Takšne vrednosti lahko povzročijo okvaro sluha. Hrup ne škodi samo človeškemu sluhu, ampak delo v hrupnih okoljih vpliva tudi na druge vidike človekovega zdravja, saj povišuje krvni tlak, povzroča težke glavobole in motnje spanja, prav tako lahko vpliva na govorne težave. Delo v hrupnih okoljih povečuje stresne situacije pri človeku, ki so pogosto povezane z agresijo in tesnobo. Zaradi tega delavci, ki delajo v hrupnih okoljih, nemalokrat trpijo zaradi različnih zdravstvenih težav (medmrežje 13). V zadnjih časih v zelo glasne proizvodne hale vgrajujejo posebne zvočne lopute, ki imajo sposobnost, da zmanjšujejo nivo hrupa. Lopute, ki so narejene iz mehkih materialov, imajo sposobnost absorbiranja zvoka ter pripomorejo k temu, da hrup v delovnem okolju postane znosnejši in prijaznejši do delavcev. Prav tako lahko tovarne svoje delavce zavarujejo pred negativni vpliv hrupa s ščitniki za ušesa. Hrup tovarn vpliva tudi na okoliške ekosisteme. Kanadski znanstveniki so proučevali vpliv antropogenega hrupa, ki najpogosteje prihaja iz industrijskih objektov, na življenje ptic v gozdovih Alberte. Ugotovili so, da je na območjih, kjer je zaznati povišane vrednosti hrupa, manjša gostota ptičjih populacij, prav tako ima več kot tretjina analiziranih ptičjih vrst na teh območjih nižjo številčnost. Ugotovili so, da ima moški ptičje vrste Seiurus aurocapilla v hrupnih območjih gozda 15 odstotkov manj možnosti, da uspešno zaživi s pticami ženskega spola. To vpliva na zmanjševanje osebkov ptičev te vrste. Dolgoročno bodo v takšnih okoljih prevladovali starejši osebki, ki ne bodo imeli možnosti svoje reprodukcije. V nadaljnjih raziskavah so znanstveniki ugotovili, da lahko v hrupnih območjih ptiči spremenijo svoje glasove, kar negativno vpliva na tiste ptičje vrste, ki se pri medsebojni komunikaciji zanašajo na zvočne signale (medmrežje 17).

Nevarnost industrijskega onesnaževanja za zdravje

NEVARNOST INDUSTRIJSKEGA ONESNAŽEVANJA ZA ZDRAVJE

Industrijsko onesnaževanje vpliva na slabšanje kakovosti okolja, v katerem biva človek, kar ogroža njegovo zdravje. Kako onesnaženo okolje vpliva na človekovo zdravje, prikazuje spodnja slika. Onesnaženje zraka

Onesnaženje voda

glavobol utrujenost bakterije paraziti kemikalije dihalne bolezni

poškodba živčevja svinec

bolezni kardiovaskulernega sistema

CO trdni delci ozon

hitro hlapljive organske spojine

Onesnaženje prsti

gastroenteritis

SO2 NOx

nevernost raka slabost

pesticidi

vnetje kože Slika 3: Vpliv onesnaženega okolja na človekovo zdravje Vir: Karo, 2009, str. 8.

Na svetu se vsako leto zaradi industrijskih odpadkov zastrupi več deset tisoč ljudi, za tisoče je takšna zastrupitev usodna. Še posebej so ogroženi otroci in ženske. Francoski strokovnjaki so ugotovili, da v industrijskih območjih okoli 40 odstotkov več ljudi poišče zdravstveno pomoč (medmrežje 18). Zdravje ljudi najbolj ogroža onesnažen zrak. Ko se v zraku nenehno pojavljajo prekoračene mejne vrednosti trdih delcev PM10 in PM2.5, lahko to vpliva na zdravje ljudi. Ti delci lahko vsebujejo toksična in kancerogena onesnaževala, kot so pesticid, svinec, arzen, ki vplivajo na povečanje škodljivega učinka na zdravje ljudi. Škodljivo je predvsem njihovo zadrževanje v pljučih v daljšem časovnem obdobju. Velikost delcev je neposredno povezana s tveganjem za nastanek bolezni. Posebej nevarni so drobni delci, saj le-ti zaradi svoje majhnosti prodrejo vse do pljučnih mehurčkov ali celo v krvni obtok. Delci, večji od 10 μm, se navadno ne prebijejo do pljuč, saj jih prestrežejo nosne dlačice in sluznične membrane v nosni votlini, ustih ali sapniku. Večji kot so delci, bolj zgodaj se običajno odložijo na dihalni poti, veliko tistih, ki pridejo v pljuča, pa se odstrani z izdihom (Jurman, 2009). Najbolj so zdravju nevarni delci PM2.5, ki vstopajo v pljučne mešičke in se tam zadržujejo, povzročajo številne bolezni dihal ter delujejo kot alergeni. Prav ti delci so eden izmed vzrokov nastanka astme (medmrežje 19).

Ekoremediacije okoli nas

Svinec je škodljiv za zdravje. V telo vstopa po različnih poteh, največkrat preko prebavil, redkeje preko dihal in kože. Zato je pomembno upoštevanje navodil za osebno higieno in ravnanje z obleko po zapustitvi delovnega mesta, umivanje rok po vseh opravilih v naravi, po čiščenju prahu v stanovanjih, po igranju z zemljo, peskom in na igralih itd. (Sanacija okolja, onesnaženega s svincem, v Zgornji Mežiški dolini).

Zrak

Hrana

Prah

Barve

PLJUČA

GI trakt

PLJUČA

GI trakt

Izdihan zrak

Izven celična tekočina

Prst

Blato

Izven celična tekočina

Trabekula kostnina

Kortikalna kostnina

Rdeče krvne celice

Ledvica

Legenda:

Blato

Ostala mehka tkiva

Koža Lasje Nohti

Urin

Okoljski mediji Predeli telesa Telesni iločki Predeli telesa oziroma izločki potrebni za več kot en predel

Slika 5: Izpostavljenost, absorpcija in biokinetika svinca v organizmu Vir: Karo, 2009, str. 26.

Voda

Jetra

Ekoremediacijski sistemi za uravnavanje procesov v okolju

EKOREMEDIACIJSKI SISTEMI ZA URAVNAVANJE PROCESOV V OKOLJU

Pojem ekoremediacijski sistemi uporabljamo za zeleno infrastrukturo, ki v pokrajini doprinaša k čisti vodi ter večstranskemu okoljskemu dohodku in podpira trajnostne soseske. Zelene infrastrukture uporabljajo vegetacijo in prst za razliko od sivih tehnologij, ki uporabljajo cevi. Večnamenskost zelene infrastrukture se kaže v tem, da z njo ne le blažimo odtok deževnice, ampak vplivamo na zrak, na blažitev poplav in nasploh na celoten ekosistem (http://water.columbia.edu/files/2014/04/Green_Infrastructure_FINAL.pdf ). zelena infrastruktura

siva infrastruktura

prednost

čas Slika 2: Prednosti zelene pred sivo infrastrukturo (http://water.columbia.edu/files/2014/04/Green_Infrastructure_FINAL.pdf)

Zaradi njenih številnih prednosti zeleno infrastrukturo opredeljujemo kot strateško načrtovano mrežo visoko kakovostnih naravnih in polnaravnih območij. Njena vloga je zagotavljanje ekosistemskih storitev in zaščita biotske raznovrstnosti tako v urbanih kot podeželskih območjih. Z zeleno infrastrukturo okrepimo sposobnost narave in omogočimo potek ekosistemskih storitev (čiščenje zraka, vode). S ponovno povezavo izoliranih naravnih območij povečamo mobilnost divjadi in drugih živih bitij ter zmanjšamo možnosti poplav, povečamo shranjevanje ogljika in preprečujemo erozijo (http://ec.europa.eu/environment/nature/ ecosystems/docs/green_infrastructure_broc.pdf ). Ker so zelene tehnologije neposredno povezane s človekom (infrastruktura), jih imenujemo ekoremediacija, pri kateri povežemo naravne dejavnike (ki jih posnema zelena infrastruktura) z odzivom družbe. Ekoremediacije (v nadaljevanju ERM) posnemajo naravne ekosisteme, ki so skozi tisočletja razvili posebne funkcije za čiščenje in vzdrževanje stabilnosti. Razvoj znanosti nam je omogočil, da smo lahko natančno proučili te naravne procese in jih danes lahko neposredno uporabljamo kot trajnostne metode za zaščito in obnovo okolja. ERM so naravni sistemi, ki upoštevajo značilnosti součinkovanja narave in imajo visoko pufersko sposobnost, učinkovito samočistilno sposobnost, večajo biotsko pestrost in zadržujejo vodo. S temi novimi zelenimi tehnologijami se lahko urbani ekosistemi najbolj približajo naravnemu snovno-energet37

Ekoremediacije okoli nas

skemu krogotoku. To vpliva na povečanje trajnosti v urbanih in industrijskih okoljih in na bolj kakovostno življenje v njih.

OKOLJSKI PROBLEM MEST

rešitev

EKOREMEDIACIJE

Onesnaženost voda

Vegetacijske bariere

Večja samočistilna sposobnost

Onesnaženost zraka

Rastlinske čistilne naprave

Novi habitati

Onesnaženost prsti

Fitoremediation

Večja biodiverziteta

Hrup

Povečanje zelenih površin

Izguba naravnih tal

Sanacija in revitalizacija vodnih teles

Velik odtok deževnice Veliko količine odpadne vode

STABILNI IN VZDRŽLJIVI EKOSITEMI

Deževni vrtovi

Slika 3: Pomen ekoremediacij pri vzpostavitvi stabilnega in vzdržljivega urbanega ekosistema Vir: Kokot Krajnc s sod., 2010.

Na zgornji sliki lahko vidimo, da ERM rešujejo številne okoljske probleme. Z vzpostavitvijo ekoremediacijskih pristopov v okolju ne rešujemo le okoljskih problemov, temveč pripomoremo k bolj stabilnim in vzdržljivim ekosistemom, ki imajo večjo samočistilno sposobnost in predstavljajo nove habitate za različne živalske in rastlinske vrste. Tako nam ERM omogočajo, da trajnostno rešimo okoljske probleme, povezane z onesnaženostjo, ter zagotovimo kakovost življenjskega prostora. Med ekoremediacijskimi ukrepi za preprečevanje okoljskih problemov urbanih območij, s katerimi lahko povečamo ekosistemske funkcije urbanega ekosistema ter njihov vpliv na boljše življenje v mestu, lahko izpostavimo številne ukrepe, ki preprečujejo posamezne okoljske probleme, hkrati pa povečujejo habitate za raznovrstne rastlinske in živalske vrste. ERM s tem povečujejo biotsko pestrost območja ter vplivajo na večjo stabilnost in ravnotežje celotnega urbanega sistema, kar je eden izmed glavnih ciljev trajnostnega razvoja v mestih, kakor tudi v industrijskih okoljih.

8.1 REŠEVANJE PROBLEMATIKE METEORNE VODE Reševanje problematike meteorne vode ni pomembno le zaradi zmanjševanja obremenjevanja okolja. Pri upravljanju s padavinsko vodo se je potrebno zavedati, da je padavinski odtok tudi dragocen vodni vir. Ustrezno očiščena meteorna voda se lahko uporablja za namakanje ali zalivanje zelenih površin, obliko-

Ekoremediacije okoli nas

8.6 PLANTAŽA ZA METEORNO VODO Plantaže meteornih voda so majhne naprave, urejene za čiščenje meteornih voda. Postavljene so lahko nad ali pod zemljo in so lahko zasnovane za infiltracijo deževnice v tla ali le kot naprave za filtriranje in čiščenje meteorne vode, katera je nato speljana ali v kanalizacijo ali v sistem za zbiranje deževnice. V plantažah meteornih voda se vršijo naslednji procesi. Najprej poteka zbiranje deževnice, ki nato skozi koreninski del steče v sloj prsti. V koreninskem delu tamkajšnje bakterije opravijo procese čiščenja, tako čista voda odteče v sloj prsti, kjer poteka infiltracija, in v tem delu meteorna voda odloži preostala onesnaževala. Če je sistem narejen za infiltracijo v podtalje, ta prečiščena voda nadaljuje svojo pot s pomočjo še ene infiltracije v podtalje do podzemne vode. V primeru, da je sistem plantaže meteornih voda narejen tako, da voda odteče v sistem, pa po infiltraciji v plasti prsti ni še ene dodatne infiltracije, ampak voda nadaljuje svojo pot po izpeljanih ceveh. Plantaža meteornih voda je sestavljena iz korita, ki je lahko iz lesa ali betona, in rastnega substrata, ki ga sestavljajo prst in vegetacije (medmrežje 29). Plantaže meteornih voda so zelo primerne za ozelenjevanje urbanih in tudi industrijskih območij. Glede na njihovo obliko se lahko postavijo na različnih mestih, ob stavbah, na terasah in tudi na strehah. Zmanjšujejo delež neprepustnih površin in s tem zagotavljajo boljšo urbano mikroklimo. Zaradi sposobnosti infiltracije in čiščenja odpadne vode so plantaže meteornih voda zelo primerne za čiščenje vseh onesnaževal, ki jih najdemo v strehi odtoka deževnice, to so različne vrste hranil, različni sedimenti in prah ter bakterije, ki se nahajajo v ptičjih iztrebkih. Plantaže meteornih voda najbolj učinkovito čistijo majhne količine meteornih voda, zato so ti sistemi zelo primeri za stanovanjske hiše in poslovne prostore, ki jim želijo izboljšati tudi zunanjo podobo (medmrežje 29). Sistem plantaže meteornih voda pošilja očiščeno vodo v tla kot podzemno vodo ali jo spelje v sistem za alternativno rabo vode, kjer se deževnica uporablja za vse dejavnosti človeka in kjer ne prihaja v neposreden stik z meteorno vodo. Čeprav ta voda ne predstavlja velikega tveganja za zdravje ljudi, saj je prečiščena, je z vidika varnosti, predvsem zaradi možnosti mikrobiološke onesnaženosti, bolje, če se tako prečiščena meteorna voda še vedno uporablja za tiste dejavnosti, pri katerih človek z njo ne prihaja v neposreden stik. Plantaže meteornih voda različno čistijo meteorno vodo. Na to vplivata (medmrežje 29, 30): vrsta plantaže meteornih voda, pri čemer razlikujemo dve vrsti, in sicer infiltracijsko plantažo meteornih voda in plantažo meteornih voda, kjer je tok meteorne vode izpeljan skozi plantažo v kanalizacijski sistem ali v sistem zbiranja meteornih voda; vegetacija, ki raste v samem koritu plantaže meteornih voda in mora biti sestavljena iz avtohtonih vrst. Pri izbiri vegetacije moramo predhodno vedeti, katere vrste onesnaževal bomo čistili z rastlinami, saj moramo izbrati tiste rastline, ki bodo čistile zahtevana onesnaževala. Večina plantaž meteornih voda je narejenih tako, da čistijo iz deževnice predvsem fosfor, sedimente in bakterije. Plantaže meteornih voda zagotavljajo tudi številne prednosti za upravljanje z meteornimi vodami (medmrežje 29; Municipal Policies for Managing Stormwater with Green Infrastructure): če so na kraju postavitve plantaže meteornih voda tla v določenih letnih sezonah zelo vlažna in se podtalnica nahaja zelo plitvo pod površino, lahko plantaže meteorne vode oblikujemo tako, da preprečimo dodatno infiltracijo v podtalje in prečiščeno meteorno vodo speljemo v sisteme cevi, ki 62

Ekoremediacijski sistemi za uravnavanje procesov v okolju

Tabela 5: Koristi zelene infrastrukture

koristi zelene infrastrukture Odpornost ekosistemov Prilagajanje na klimatske spremembe Preventiva pred naravnimi nesrečami Delovanje ekosistemskih storitev Glavni parametri za merjenje ekosistemskih storitev: 1. Število vrst za katere zelena infrastruktura zagotavlja življenjski prostor 2. Zmogljivost skladiščenja ogljika na hektar x skupna površina 3. Tredni in število nevarnih naravnih nesreč 4. Število in vrsta divjih opraševalcev

Lizbona – Nature-based Solutions (NBS) Enhancing Resilience through Urban Regeneration – v sistem zelenih infrastruktur so vključili tudi urbano kmetijstvo/vrtičke za krepitev odpornosti na podnebne spremembe (http://info.oppla.eu/nbs/Lisbon).

8.10 UKREPI ZA SONARAVNO UREJANJE HUDOURNIŠKIH VODOTOKOV IN PREPREČEVANJE POPLAV IN EROZIJE Zelena infrastruktura (Green Infrastructure – GI) je mreža naravnih in polnaravnih območij ter zelenih površin na podeželju in v mestih, prizemnih, sladkovodnih, obalnih in morskih območij (Naumann et al., 2011). Sistemi za preprečevanje erozije in zaščita pred plazenjem tal so znani pod imenom biotehnologija. To je področje, ki izhaja iz narave in posnema odziv naravnih procesov na probleme v okolju. Poudarek je na razumevanju delovanja narave. Mnogokrat je delovanje narave bolj enostavno kot tehnike, ki jih je razvil človek, in predvsem, naravne tehnologije delujejo bolj dolgoročno. V gričevnatih območjih se pojavlja veliko težav zaradi plazov, tudi ob brežinah cest in ob hišah so vse bolj pogoste močne erozije. Primerjava betonske škarpe in drevesnih korenin pokaže, da mreža korenin enakomerno porazdeli pritisk zemlje na pobočju in prepušča vodo, zato taki naravni sistemi bolje podpirajo brežino kot betonske škarpe. Te so slabo prepustne za vodo, zato se ves pritisk ustvarja ob škarpi, poleg drenaž pa potrebujejo tudi velike količine betona, kar v pokrajini ne izgleda privlačno.

Slika 7: Površinska voda se upočasni in razprši, s čimer se prepreči erozija

Ekoremediacije okoli nas

DRUŽBENE FUNKCIJE VZPOSTAVLJENIH EKOREMEDIACIJSKIH SISTEMOV V INDUSTRIJSKIH OKOLJIH

Ekoremediacije lahko s svojo prisotnostjo povečajo zelene površine v grajenih okoljih, kakršno je tudi industrijsko okolje. Zelene površine imajo same po sebi številne funkcije. Pri določanju socialnih, psiholoških in ekoloških funkcij zelenih površin moramo upoštevati človekov odnos do narave, ki je takšen, da druge dele narave razume kot nekaj, kar mu je dano v izkoriščanje. Pogosto je to brezskrbno izkoriščanje, pri katerem se razume, da je dolžnost narave, da skrbi za blagostanje človeštva (Tarman, 1994).

9.1 SOCIALNA FUNKCIJA Če opredelimo socialno funkcijo zelenih površin, lahko rečemo, da je osnovna naloga zelenih površin v mestu zadovoljiti potrebe prebivalcev po družbenem življenju. Ljudem zelene površine predstavljajo tudi svobodo, pobeg iz napornega vsakdanjika, povezanost z ekosistemom, rast, izziv, zdravje in samonadzor. Človekove potrebe opredeljujejo socialno funkcijo in z njo tudi fizično zgradbo zelenih površin (Vehovec, 2007). Ti dobrodejni vplivi naj bi izhajali iz pozitivnih čustev, ki jih vzbuja narava. To si lahko razlagamo predvsem s trditvijo, da genetsko za človeka pomeni biti v naravi – biti doma, tam, kamor sodimo. Zelene površine v mestu v bistvu za ljudi pomenijo neposredni stik z naravnimi viri. To neposredno in nezavedno sproža pri ljudeh pozitivna čustva do narave (Polič, 2000). Zelene površine v mestu so namenjene vsem, vendar vsaka skupina posameznikov zajema prostor drugače. Splošno znano pa je, da širša javnost v mestih z veliko zelenimi površinami izraža večje zadovoljstvo v življenju (Butolac in Simleša, 2007). Dokazano je, da obstaja soodvisnost med zelenim življenjskim okoljem in zdravjem. Ljudje, ki živijo v bolj zelenih predelih, so bolj mentalno in fizično zdravi kot tisti, ki živijo na območju z manj zelenimi površinami. Boljše je njihovo splošno počutje, počutijo pa se tudi bolj varne. Znanstvenik Jessie M. Honeyman je leta 1992 v svoji raziskavi ugotovil, da je človek, ki je bil pod stresom in si je ogledoval slike s pogozdenim mestom, kazal višjo stopnjo zmanjšanja stresa, kot takrat, ko si je ogledoval podeželsko pokrajino (Cameron in Taylor, 2008). Najpogostejša oblika zelenih površin v mestu so mestni parki, ki omogočajo komunikacijo, zbiranje ljudi ter individualne sprehode za tiste, ki ne iščejo družbe. Zato je večina mestnih parkov osnovana na način, da nudijo »vsakemu svoje«, se pravi večje travniške površine za ležanje na travi, klopi ob vodnjaku za posedanje in sprehajalne poti za hojo (Drobnič, 2006). V ospredju socialnih funkcij zelenih površin je prostočasna funkcija. Kakovostno preživljanje prostega časa je za človeka v današnjem hitrem življenjskem tempu zelo pomembno. Veliko ljudi preživlja svoj prosti čas najpogosteje v naravi, torej na območjih večjih sklenjenih zelenih površin, kot so park, travnik ali gozd. Park je značilen primer zelenih površin, ki so namenjene preživljanju prostega časa: sproščanju, rekreaciji, druženju itd., zato je potrebno, da je širši javnosti namenjen park tudi tematsko raznoliko zasnovan, pri če70

Ekoremediacije okoli nas

ŽIVLJENJE Z EKOREMEDIACIJAMI

Pri vseh načrtovanih posegih v okolje je potrebno primerjati, upoštevati in kot preventivne ukrepe izvajati tudi ekoremediacije. Popravljanje škode v okolju je precej dražje in nezanesljivo v primerjavi s preprečevanjem degradacije. Zato ima izjemno pomembno vlogo izobraževanje, ERM namreč omogočajo razumevanje delovanja narave, procesov v naravi in njihovo spremljanje (na primer čiščenje vode, zadrževanje težkih kovin v prsti, blažitev hrupa). Velik pomen imajo tudi obveščanje, ozaveščanje in vseživljenjsko učenje. Preventiven pomen ERM je izjemen, saj vključuje različne ciljne skupine, od otrok do starejših, različne poklicne profile in različne vladne in nevladne institucije. Zelo pomembna je tudi preventivna vloga pri ohranjanju podeželja in izvajanju programa Skupne kmetijske politike. Zaradi potrebe po uporabi preverjenih postopkov sanacije okoljskih škod, ki so pogosto nastale zaradi neupoštevanja naravnih okvirov, se ERM uporabljajo tudi za sanacije škod. Z ekosistemskimi tehnologijami lahko zmanjšujemo in odpravljamo posledice naravnih ujm (poplave, suše, plazovi itd.) in netočkovnega onesnaževanja (kmetijstvo, turizem, promet, industrija, odlagališča in razpršena poselitev). Z relativno nizkimi stroški lahko dosežemo visoke učinke pri zaščiti življenjskega okolja, vodnih virov: potokov, rek, jezer, podtalnice in morja. Osnovne funkcije ERM so velike puferske, samočistilne in habitatne sposobnosti. Lete bi morali izkoristiti pri varovanju vodnih virov, pri onesnaženih zemljinah in sedimentih ter pri blažitvi učinkov klimatskih sprememb. Zaradi vse bolj grozečih podnebnih sprememb, naravnih pojavov in problemov s pitno vodo je potrebno začeti z akcijskim pristopom uporabe ERM in tako: a) zagotoviti sonaravni razvoj in učinkovito rabo okoljskega kapitala Slovenije z medsektorskim povezovanjem in povezovanjem na državni, regionalni in lokalni ravni; b) preventivno in kurativno zaščititi okolje pred naravnimi ujmami in onesnaževanjem z načini, ki so ekonomsko in dolgoročno ustreznejši ter s stališča prebivalcev sprejemljivejši; c) omogočiti vključitev v prednostne trende Evrope in razvoj novih metod ERM; d) pomagati Vladi Republike Slovenije pri uresničevanju strategij in strateških dokumentov, zlasti Strategije razvoja Slovenije; e) z ekoremediacijskimi tehnološkimi pristopi vzpostaviti in zagotoviti dobro ekološko stanje v Sloveniji in se prilagoditi na podnebne spremembe; f) izvajati podporne ukrepe za postopno zagotavljanje trajnostnega razvoja z obveščanjem, ozaveščanjem in vključevanjem javnosti ter lokalnih skupnosti (občin, razvojnih regij, prihodnjih pokrajin) pri oblikovanju okoljskih politik in v posameznih fazah okoljskega odločanja. Z industrijskim razvojem, urbanizacijo, naraščanjem števila prebivalcev in negativnimi vplivi, ki jih s tem imamo na okolje, se je začela prebujati zavest o pomenu in veliki vrednosti vseh oblik življenja. Zavedati smo se začeli, da neodgovorno ravnanje človeka ogroža celoten planet oziroma da je prihodnost Zemlje v naših rokah. Jasno postaja, da onesnaževanje nima meja in da gre za globalni problem. Jasno so se pokazale potrebe po zagotavljanju okoljske pravičnosti in socialne nepristranskosti ter potrebe po spremembi našega potrošniškega življenjskega sloga. Sprejeta je bila ideja o potrebi po trajnostnem razvoju, torej prehod 86

Ekoremediacije okoli nas

Tabela 6: Ekoremediacije kot rešitev kompleksnih problemov

Razvojni problem

Vsebina cilja

ekoremediacije

prekomerno onesnaževanje vodnih virov

izboljšanje in ohranjanje kakovosti vodnih virov

• zmanjšanje porabe vode v dejavnostih in

upravljanje z vodami v zmanjšanje posledic škodljivega pogojih klimatskih sprememb delovanja voda in pomanjkanja vode

gospodinjstvih

• ustrezno čiščenje odpadnih voda • večnamembnost vodnih virov • zadrževanje vode in preprečevanje poplav • ohranjanje biotske raznovrstnosti • sonaravna sanacija ogroženih območij zaradi poplav in plazov

• izboljšanje poplavne varnosti • izboljšanje vodne oskrbe na vodooskrbnih območjih

velike količine odpadkov, negativne snovne in okoljske posledice

zmanjšanje obremenjevanja okolja s komunalnimi odpadki

• regionalni sistemi Limnotop kot model

povečevanje prometnega obremenjevanja okolja

umiritev prometnih pritiskov na okolje

priprava operativnega programa sonaravnega varstva pred hrupom in prometom

trajnostno upravljanje z naravnimi viri v kmetijstvu in gozdarstvu

ohraniti visoko stopnjo varnosti hrane zaradi nadzora nad upravljanjem z naravnimi viri

• pomoč pri razvoju kmetijstva v smeri

okoljske sanacije odlagališč

integrirane pridelave

• dosledno uveljavljanje okoljskih meril pri pridelavi hrane

zmanjševanje pokrajinske in biotske raznovrstnosti

ohranjanje pokrajinske in biotske raznovrstnosti

• varovanje narave s sonaravnimi metodami • nosilnosti okolja in biotski pestrosti prilagojene dejavnosti

velika degradacija okolja v odprava kritičnega onesnaževanja večplastno onesnaženih širših okolja v večplastno onesnaženih območij širših kritično onesnaženih lokalnih območijh

• sonaravni ukrepi zmanjševanja kritičnega

premajhna integracija okoljevarstvenih zahtev v sektorske politike in potrošniške vzorce

povečanje integracije okoljevarstvenih zahtev v sektorske politike in potrošniške vzorce

internacionalizacija okoljskih stroškov v cene proizvodov in storitev • promocija ekoloških izdelkov, varčevanje z energijo in pridobivanje nove • sofinanciranje podjetniških projektov proizvodnje ekoloških izdelkov in storitev ter promocija že obstoječih izdelkov in storitev

nizka stopnja socialnega kapitala onemogoča razmah timskega in projektnega dela ter mrežno organiziranost

spodbujanje vrednot potrebnih za projektnem, timske in mrežne oblike organiziranosti

• spodbujanje timskega dela in projektih

obremenjevanj sestavin okolja

• izdelava regionalnih in občinskih

programov sonaravnega varstva okolja ter regionalnih bilanc naravnih in drugih varovalno in razvojno pomembnih virov • okoljska sanacija in uvajanje razvojnih ali varovalnih funkcij zlasti v opuščenih in degradiranih območjih

skupin na različnih področjih varstva okolj

• oblikovati ukrepe za spodbujanje timskega dela in projektnega managementa za sonaravni razvoj lokalnih okolij

S pravilnim načrtovanjem in upoštevanjem narave lahko dosežemo posamezen zastavljeni cilj, kot je na primer očiščenje odpadne vode. To pravzaprav lahko dosežemo tudi z uporabo tradicionalnih pristopov 88

Možnost uporabe ekoremediacij v Sloveniji

MOŽNOSTI UPORABE EKOREMEDIACIJ V SLOVENIJI

V nadaljevanju so na kartah občin prikazane možne naravne in grajene ekoremediacije. Ugotovitve kažejo, da je smiselno ekoremediacijske ukrepe načrtovati in izvajati tako, da dajejo čimvečji učinek glede na stanje okolja. Občina APAČE

Prednosti takojšne uporabe ERM v občini Apače: Občina že ima podrobne informacije o ERM Imajo presežke dušika v podzemni vodi Skupnost županov pozna ERM in so izrazili interes za implementacijo Klasično kmetijstvo bi izboljšali z ERM

Naravne ERM 1 Naravne mejice, obrežni pasovi, bariere 2 Naravna mocvirja 3 Gozdni ekosistemi 4 Naravni vodotoki in obrežja Grajene ERM 1 Melioracijski jarki z ERM 2 Zasaditve blažilnih pasov in con 3 Protierozijska zašcita 4 Fitoremediacija tal 5 Umetno mocvirje 6 Rastlinske cistilne naprave 7 Revitalizacije vodotokov