Agroekologija danes

UNIVERZA V MARIBORU Mednarodni center za ekoremediacije

Agroekologija danes Prof. ddr. Ana Vovk KorĹže

Nazarje, 2017

Kazalo vsebine 3 Predgovor 6 1. RAZUMEVANJE POJMA AGROEKOLOGIJA 10 13 14

1.1 Principi agroekologije 1.2 Začetki agroekologije 1.3 Širše razumevanje pojma agroekologija

15 2. AGROEKOLOŠKI SISTEMI 15 2.1 Integrirana pridelava kot podpora agroekologiji 16 2.2 Ekološko kmetovanje kot podpora agroekologiji 18 2.3 Program razvoja podeželja 18 2.4 Trajnostno ali zeleno kmetijstvo 19 2.5 Permakulturno kmetovanje 20 2.6 Biodinamično kmetovanje 21 2.7 Ekoremediacije v kmetijstvu 23 3. PRST JE ŽIVA SNOV V AGROEKOSISTEMU 23 26 28 29 30 30 32 32 33 33 34 38

3.1 Talne živali 3.2 Vloga talnih živali pri nastajanju prsti 3.3 Kompleksnost prsti 3.4 Nastajanje humusa v prsti kot osnova za življenje 3.5 Stabilna neživa organska snov 3.6 Pomen nežive organske snovi 3.7 Eksogena neživa organska snov 3.8 Rodovitnost prsti 3.9 Prst kot osnova vsemu življenju 3.10 Funkcije prsti v ekosistemu 3.11 Prst kot čistilno sredstvo 3.12 Razumevanje funkcij prsti

39 4. ZAMETKI AGROEKOLOGIJE V SLOVENIJI 39 41 42 44 47

4.1 Kmetijsko podnebni program in Program razvoja podeželja 4.2 Družbena gibanja v smeri agroekologije 4.2.1 Aktivnosti na področju urbanih skupnostnih vrtov 4.2.2 Povezovanje v zadruge 4.2.3 Izobraževanje za samooskrbo

4

48 49 51 51 52 53

4.2.4 Razvojni centri 4.2.5 Skrb za semena 4.2.6 Civilno družbena gibanja 4.2.7 Promocijske dejavnosti in ozaveščanja 4.2.8 Strokovna združenja in društva 4.2.9 Aplikacije in spletni viri

54 5. Agroekološki projekti v Sloveniji 54 5.1 Projekt Sagiter – Agroekološka znanja in iznajdljivost podeželja 56

5.2 Projekt Euro-EducATES – Agro-ecology

57 6. EKOVASI KOT PRIMER ŽIVLJENJA Z AGROEKOLOGIJO 59 60 62

6.1 Ekovas Findhorn na Škotskem 6.1.1 Fundacija Findhorn 6.1.2 Ekovas Findhorn

65 7. AGROEKOLOGIJA KOT PODPORA SAMOOSKRBI 65 66 67 68 70 71

7.1 Primeri dobrih praks samooskrbe iz tujine 7.1.1 Sonnentor 7.1.2 Noetova barka 7.1.3 Štajerska vulkanska dežela – Vulkanland 7.2 Pomen izkustvenEga izobraževanja za znanje o samooskrbi 7.2.1 Razvojna priložnost za Slovenijo je izkustveno učenje

72 8. AGROEKOLOŠKE UREDITVE NA UČNEM POLIGONU ZA SAMOOSKRBO DOLE 74 8.1 Ekoremediacijske ureditve 77 8.2 Permakulturne ureditve 79 8.3 AgroekološkE DEJAVNOSTI 80 9 ZAKLJUČEK 81 Literatura 84 Spletni viri 86 Drugi spletni viri

5

Agroekologija danes

1

RAZUMEVANJE POJMA AGROEKOLOGIJA

Po svetu je pojem agroekologija poznan kot celostni sistem od pridelave hrane na tradicionalnih temeljih do alternativnih oblik pridelave in predelave hrane. Agroekologija je odziv na paradoks, ki ga občutimo v zadnjih desetletjih. Konvencionalno kmetijstvo na račun negativnih vplivov na okolje proizvaja velike količine hrane, vseeno pa je na svetu vse več lačnih ljudi. Predvsem v revnih državah se revščina še povečuje in prav tam so napovedane največje podnebne spremembe. Klasični gospodarski razvoj ne bo več dolgo mogoč. Prihodnost kmetijstva je v biodiverziteti, v agroekoloških postopkih kmetovanja, ki vključujejo socialne, ekonomske in okoljske cilje ter naravno pridelavo in predelavo hrane (Gliessman, 2006).

Agroekologija je pripoznana kot pot k trajnostnemu kmetijstvu. Na spletni strani www.agroecology.org je zanimivo prikazana zastopanost agroekologije v svetu. Ugotavljamo, da se danes agroekologija pojavlja kot odgovor na nastajajoče konflikte v naravi in družbi in kot drugačen – alternativni način kmetovanja.

V francoskem akcijskem načrtu je Ministrstvo za kmetijstvo zapisalo pomen agroekologije kot vseobsežni proces do leta 2020, ko bo Francija postala vodilna država na tem področju in bo povezala kmetovalce v agroekološki način kmetovanja (“Loi d’Avenir”, 2014). Uveljavljanje agroekologije so zasnovali na izobraževanju kmetov, aktiviranju raziskav in prenosu pridobljenih znanj v prakso. Razvijajo agroekološke samooskrbne sisteme, vključujejo javnost ter spremljajo učinke agroekologije v praksi (monitoringi in evalvacije).

Veliko pozornost namenjajo izobraževanju, predvsem na področju poklicnih kvalifikacij. Tudi v Italiji so leta 2016 agroekološke pristope uvrstili kot obvezne pri organski pridelavi hrane in agroekologijo uzakonili s predpisi.

V slovenski Wikipediji (https://sl.wikipedia.org/wiki/Agroekologija) je agroekologija razložena kot pojem, ki se lahko uporablja na več načinov, in sicer "kot znanost, kot gibanje in kot praksa". Iz opisov na spletnih straneh izhaja, da agroekologija predstavlja interdisciplinarni pristop in več kot le ekologijo v kmetijstvu.

Agroekologija se sicer v teoriji sklicuje na osnovna načela trajnostnega razvoja, se pa razlikuje od definicij trajnosti po tem, da vključuje tudi znanstvene pristope (monitoringe stanja in iskanje rešitev) ter družbena gibanja (kot so na primer Varuhi semen, prostovoljna združenja za zdravo čisto vodo in podobno).

Vsebinsko gledano se agroekologija ne opredeljuje do načinov kmetovanja, kot je uporaba naravnih sovražnikov namesto insekticidov ali polikulture namesto monokulture. Agroekologija predlaga kontekst "site-specific" – lokalno specifični način upravljanja agroekosistemov in priznava, da ne obstaja univerzalna formula ali recept za uspeh ter blaginjo kmetijskega ekosistema. Namesto tega lahko agroekologi preučujejo vprašanja, povezana s štirimi sistemskimi lastnostmi agroekosistemov, in sicer produktivnostjo, stabilnostjo, trajnostnostjo in pravičnostjo. Za razliko od disciplin, ki se ukvarjajo samo z eno od teh lastnosti, agroekologi vidijo interdisciplinarno vse štiri lastnosti, ki so med seboj povezane. Z uporabo naravnih znanosti poskušajo razumeti elemente v ekosistemih, kot so lastnosti tal in rastlin, ter z uporabo družboslovnih metod ugotavljajo učinke kmetovanja na podeželju, gospodarske omejitve v razvoju novih metod ali kulturne dejavnike, ki določajo načine kmetovanja (www.agroecology.org).

6

Agroekologija danes

tem zmanjšamo potrebo po zunanjih vnosih energije, zmanjšamo ter znižamo obratovalne stroške kmetovanja. Uporabimo viške biomase za namene kompostiranja in jo po letu dni vrnemo v grede. Kompost bo dodatno zadrževal vlago, posledično bomo izboljšali kakovost prsti. Za prekrivanje pridelovalnih površin uporabimo zastirko iz sena ali slame, ki hkrati preprečuje rast plevelov, zadržuje vlago in izboljšuje prst, zato tudi strojna obdelava ni potrebna. Za preproste vrtne ureditve, kot so obrobe gred in drugi podporni vrtni elementi, lahko uporabimo reciklirane, naravne materiale. V sistem kmetovanja vključimo tudi koristne organizme, ki jih privabimo z ustrezno urejenimi bivališči in viri hrane. S tovrstnimi agroekološkimi pristopi bomo sklenili krog naravnih procesov v vrtu ali na njivi in okrepili naravni sistem, da bo samozadosten in odporen proti zunanjim negativnim dejavnikom, kot so vremenske neprilike, škodljivci in bolezni, narava pa nas bo nagradila z obilico kakovostnih pridelkov, ki nam bodo pomagali zdravo živeti.

Na makro ravni se agroekologija vse bolj uveljavlja kot način življenja in delovanja skupnosti ter kot odgovorno gospodarjenje z naravnimi viri.

Agroekologija torej vključuje ideje o okolju prijaznemu kmetijstvu in se poleg pridelave in predelave hrane osredotoča še na trajnostne vidike. Trajnostni principi agroekologije so združeni v naslednje kategorije:

1.1 PRINCIPI AGROEKOLOGIJE Uporaba obnovljivih virov: raba obnovljivih virov energije namesto neobnovljivih virov; uporaba biološko vezanega dušika (kompost, humus); uporaba naravnih materialov namesto umetno pridelanih iz uvoza; uporaba domačih virov, kolikor je mogoče; ponovna raba v domačem okolju.

Zmanjšanje onesnaženosti: zmanjšanje ali ukinitev rabe snovi, ki bi potencialno lahko onesnaževale okolje in ljudi; zmanjšanje rabe dušika in nevarnih plinov, ki v kmetijstvu onesnažujejo prst in vodo.

Varčevanje z naravnimi viri Varčevanje s prstjo: uporaba trajnostnih materialov in organskih snovi za prsti; zmanjšanje erozije: 1. raba trajnic; 2. ne obračanja prsti; 3. uporaba humusa.

Varčevanje z vodo: vzpostavitev sistemov, ki ne potrebujejo veliko vode; uporaba učinkovitih sistemov za vodo.

10

Prst je živa snov v agroekosistemu

3

PRST JE ŽIVA SNOV V AGROEKOSISTEMU

Največ organizmov živi v zgornjem delu prsti, in sicer v globini med 0 in 30 cm. Tod je največ hrane in najboljša prezračenost prsti (dovolj kisika v prsti). Število in sestava organizmov se spreminjata glede na letni čas in glede na abiotske dejavnike okolja. Nasploh velja, da je v prsti ogromno organizmov in da le-ti opravljajo vse pomembne funkcije v prsti.

Ločimo talne živali in talne mikroorganizme. Rastline sicer s svojimi koreninami segajo v prsti, vendar jih ne štejemo med talne organizme. Rastline so izredno pomembni proizvajalci nove primarne organske snovi iz ogljikovega dioksida (CO2) kot anorganskega vira ogljika. Mikroorganizmi opravljajo funkcijo razgradnje odmrle biomase rastlin in živali. Živali pa so porabniki primarno in sekundarno proizvedene biomase.

Za organizme v prsti je biolog Raoul France v začetku 20. stoletja uvedel pojem edafon (edaphos – grško zemlja). Organizme je razdelil na talno floro in talno favno. Glede na definicijo nadzemnih rastlin ni prištel k edafonu, ampak samo podzemne (koreninske) dele (http://hypersoil.uni-muenster.de/0/02.htm).

K talni flori spadajo neterestični organizmi, kot so bakterije, glive, alge, ki imajo pomembno vlogo pri razgradnji in mineralizaciji. Po deležu jim pripada od 60 do 90 odstotkov, odvisno od tipa prsti.

3.1 TALNE ŽIVALI Po telesni velikosti razdelimo talne živali v več skupin: 1. mikrofavna (dolžina od 0,02 do 0,2 mm): praživali, kotačniki, počasniki, mnoge vrste glist; A

B

C

Slika 1. Praživali: bičkarji (A), amebe (B) migetalkarji (C) in lupinaste amebe (D)

23

D

Prst je živa snov v agroekosistemu

Ker živali presežejo meje, navedene za posamezno skupino, seveda tudi razdelitev ni povsem točna.

Opredelitev talnih živali po velikostnih skupinah je enostavna, toda bolj ekološka je delitev glede na mikrookolje, kjer žival živi. Neposredno okolje vrste je lahko na površini tal ali pa seže globje v tla. S tem so povezane različne prilagoditve na gibanje in čutno zaznavanje okolja. Tako delimo živali tal v tri življenjske oblike: epiedafske, hemiedafske in evedafske živali.

1. Epiedafske živali so živali, ki se gibljejo po površini tal. Le-te imajo dobro razvite nožice, skakači tudi skakalne vilice ali furko za skakanje, oči za zaznavanje svetlobe, dolge tipalnice in tudi v koži razvita barvila ali pigmente.

2. Hemiedafske živali so živali, ki se gibljejo po prostorčkih med odpadlim listjem ali prostorčkih in rovih drugih živali v zgornjih plasteh tal. Ob določenih pogojih (deževju ali večji vlažnosti) prilezejo tudi na površino. Po velikosti so manjše od epiedafskih, njihova telesca so pogosto oblikovana v kroglice ali pa podolgovata, da se zvijajo skozi telesne špranje in hodnike. Oči imajo še razvite, tipalke pa so se jim skrajšale, da jih ne ovirajo pri gibanju. V ta tip živali spada večina vrst talnih pršic in skakačev. Tudi podolgovato telo stonog je prilagojeno za ta način življenja.

3. Evedafske živali žive samo v tleh in se na površini pokažejo le izjemoma. Drobne živali med njimi izkoriščajo obstoječe prostorčke v tleh. Njihova telesca so drobne kroglice ali ozki in podolgovati valjčki. Druge so močne in za kopanje odlično prilagojene (deževniki, ogrci, krti). Mali evedafski skakači, ki uporabljajo že narejene prostorčke, so postali ozki in valjasti, skakalne vilice so jim zakrnele, saj v prostorčkih skakanje ni možno, zakrnele so jim tudi oči (globoko v tleh je tema), tipalke pa so se jim skrajšale. Evedafske živali so postale bele, ker v koži nimajo več barvil. Prilagoditve so precej podobne kot pri jamskih živalih.

Osnovni vir hrane so rastlinski ostanki, ki se nabirajo na tleh. V gozdu je to odpadlo listje, veje in vejice, plodovi in semena. V notranjosti tal so odmrle rastlinske koreninice. Le na njivah je tega bolj malo. Hlevski gnoj in kompost, ki so ga dodajali njivski zemlji med gnojenjem, je bil hrana za živali tal, ki so vzdržale obdelovanje (oranje). Gnojenje z umetnimi gnojili ob opuščanju organskega gnojenja pomeni izredno osiromašenje živalstva tal.

Hrana saprofagih živali niso samo mrtvi organski ostanki. Hkrati z ostanki požirajo živali še mikrobe: glive in bakterije, ki obraščajo rastlinske ostanke. Ker so organski ostanki sestavljeni predvsem iz težko prebavljivih ali celo neprebavljivih snovi (celuloza, hemiceluloza, lignini), so mikrobi v prehrani talnih živali še pomembnejši, saj nudijo beljakovine in vitamine.

Malo vrst talnih živali požira živa rastlinska tkiva. Nekatere gliste in žuželčje ličinke se hranijo z rastlinskimi koreninicami, ko so še žive. Zato delajo škodo na njivskih kulturah (na primer krompirjeve gliste, pšenične gliste, ogrci hroščev, ličinke pokalic itd.). Tudi enostransko gnojenje z umetnimi gnojili je osiromašilo tla.

Mnoge vrste živali, ki so se prehranjevale z mrtvimi rastlinskimi ostanki, niso vzdržale sprememb. Vzdržale

25

Agroekologija danes

3.12 RAZUMEVANJE FUNKCIJ PRSTI Funkcije prsti so odvisne od lastnosti prsti in se razlikujejo glede na tipe prsti. Prsti so tako imenovan multitalent in imajo številne funkcije (slika 5), saj omogočajo delovanje mikroorganizmov, rastlin, živali in človeka ter doprinašajo k proizvodnji energije, vode in materialnih dobrin. V prsteh raste tudi hrana.

naravni vir

osnova življenja na zemlji

naravni in kulturni arhiv

surovina

prostor za počitek

prostor

poselitvene in prometne površine

FUNKCIJE PRSTI bivališče

oskrba z vodo in čiščenje vode

proizvodnja hrane

uravnavanje toplote, vode in enegije

kmetijstvo in gozdarstvo

življenjski prostor

Slika 5. Prsti imajo številne funkcije (PRIREJENO PO: http://hypersoil.uni-muenster.de/0/02.htm)

Danes dobivajo prsti poleg navedenih funkcij še druge vloge, in sicer: skladišče za odpadke, geotermalna energija, znanstvena funkcija, biotska funkcija, vojaška funkcija in nuklearno skladišče.

38

shranjevanje, čiščenje, uravnavanje

Agroekologija danes

Spletna igra Moj ekovrt Inštitut za trajnostni razvoj je skupaj z Unicredit banko razvil spletno igro Moj ekovrt (http://www.mojekovrt.si/game), ki je namenjena izobraževanju mladih o ekološkem vrtnarjenju in njegovem pomenu. Cilj spletne igre je z virtualnim ekovrtnarjenjem in sproti pridobljenim znanjem doseči čim večje število točk, predvsem pa mlade navdušiti za prenos znanja na svoj pravi ekovrt. Mlade želijo obenem spodbuditi, da bi več časa preživeli zunaj, izven digitalnega sveta, da bi začutili in razumeli pomembnost varovanja okolja.

V okviru igre je mogoče na pripravljene grede zasaditi različne sadike, s čimer mladi pridobivajo osnovno znanje o ekološki pridelavi hrane.

5

Agroekološki projekti v Sloveniji

5.1 PROJEKT SAGITER – AGROEKOLOŠKA ZNANJA IN IZNAJDLJIVOST PODEŽELJA Podatke za projekt SAGITER, ki je akronim za projekt Agroekološka znanja in iznajdljivost podeželja, smo zasledili na spletni strani Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. V okviru programa Leonardo da Vinci kot partnerska organizacija v projektu z nazivom SAGITER in kot slovenska predstavnica sodeluje Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije (KGZS). Projekt obravnava področje agroekologije. Ta upošteva zakonitosti kmetovanja glede na tradicionalne sisteme, prilagojene posebnostim njihovega okolja. Projekt SAGITER združuje deset partnerskih ustanov iz sedmih evropskih držav.

Partnerji so tri univerze: Marburg v Nemčiji, Cluj v Romuniji in univerza iz madžarskega mesta Gödölö; dve kmetijski zbornici: KGZS iz Slovenije in VAL iz Flandrije ter izobraževalni centri iz španske pokrajine Galicija in Francije: Geyzer, Fummeterre, CFPPA iz Merla in SupAgro iz Floraca, ki je vodilni partner. Projekt SAGITER poteka v okviru programa Leonardo da Vinci, Vseživljenjsko učenje, in ima cilj razviti module za izobraževanje o agroekologiji na področju kmetijstva. V opisu projekta je navedeno, da je namen triletnega projekta sodelovanje v dinamičnem procesu vrednotenja neformalnih tradicionalnih znanj, ki so se skozi čas razvila na podeželju, in njihovo upoštevanje vzporedno z akademskim pristopom. To pomeni, da je agroekologija razumljena preko prenosa tradicionalnih znanj v sedanjo prakso, kar je ena od smeri agroekologije, ki vsaj v Sloveniji nima točne definicije (nam se zdi ta definicija zelo primerna, saj temelji na zmogljivosti okolja in je povezana s historično vrednostjo prostora, kulturo, navadami ljudmi in je predvsem skladna z naravo).

Navedba, da je namen projekta sodelovanje v dinamičnem procesu vrednotenja neformalnih tradicionalnih znanj, ki so se skozi čas razvila na podeželju, in njihovo upoštevanje vzporedno z akademskim pristopom pri učinkoviti uporabi naravnih virov in oblikovanju socialne kohezije na podeželju, pomeni, da gre za implementacijo trajnostnega razvoja oziroma trajnostnih načel v prakso, kar je za področje kmetijstva novost v Sloveniji, saj se do sedaj niso pojavili tako kompleksni pristopi. Do sedaj so se poudarjale metode, s katerimi bi blažilno delovali na območja intenzivnega kmetijstva  da bi pa povezali vse sfere v družbi, vključno s tradicijo, je novost projekta SAGITER. V predstavitvi projekta tudi piše, da bodo partnerji v ta 54

Agroekologija danes

Postavlja pa se vprašanje, kako izvesti posredovanje takih znanj v sistemu znanstvenih spoznanj. Katere metode je potrebno izbrati, da bi bil prenos ustrezen glede na vrsto znanja in ciljno skupino, ki ji je namenjeno?

Vprašanje je, kako tisti, ki uporabljajo agroekološka znanja in spretnosti, ta znanja pridobijo in kako se oblikuje način njihovega posredovanja. Kakšna je možnost prenosa teh znanj v procesu usposabljanja?

Projekt spodbuja agroekološka znanja in njihovo nadgradnjo ter iznajdljivosti, ki so se s časom razvile na posameznih ozemljih. Usposabljanje bo usmerjeno v razvoj prikaza, iskanje in ponovno uvedbo tradicionalnih tehnik ter mreženje in utrjevanje socialnih povezav na podeželju.

Oblikujejo se sistemi gospodarjenja, prilagojeni trajnostni rabi kulturne krajine. S tem pridobijo male kmetije in uporabniki, obenem pa se ohrani kulturna krajina v svoji raznolikosti. Agroekološki pristop daje priložnost za zbiranje tradicionalnih znanj in njihovo posredovanje po formalni ali neformalni poti. Ker je prenos znanj iz generacije v generacijo z osebnim stikom pogosto že prekinjen, lahko pri tem odigrajo pomembno vlogo različne izobraževalne in svetovalne ustanove, kot je na primer Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, ki bodo poskrbele, da se bo oplemeniteno agroekološko znanje preneslo na mlade gospodarje. Tem bo podeželje tako dalo možnost preživetja in neodvisnosti od velikih korporacij.

5.2. PROJEKT EURO-EDUCATES – AGRO-ECOLOGY Drugi projekt na temo agroekologije poteka v okviru Erasmus+ programa, v projektu sodeluje tudi Mednarodni center za ekoremediacije Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Projekt bo trajal do leta 2018, tako da rezultati še nastajajo. S spletne strani projekta so v nadaljevanju povzete njegove glavne značilnosti.

Projekt "Euro-EducATES – Teaching agro-ecology in the transitory period and its consequences for the Agricultural Knowledge Systems" je Erasmus+ projekt in poteka v okviru ključnega ukrepa za "sodelovanje in inovacije za primere dobrih praks" in na področju "strateškega partnerstva za poklicno izobraževanje in usposabljanje" (http://www.euroeducates.eu/sl/pages/projekt.html).

Euro-EducATES je partnerski projekt med CEZ-Bergerie Nationale, Univerzo na Dunaju (BOKU), Evropskim krajinskim observatorijem Arco Latino, Centrom za Leader programe in usposabljanje za kmetijske metodologije (PLZMMC) in Univerzo v Mariboru.

Projektni cilji so: nadgraditi in izboljšati kakovost sistema kmetijskega usposabljanja; prenašati in povečati implementacijo inovativnih praks; okrepiti zmogljivost različnih partnerjev za delo v mednarodno povezanem okolju.

Glavni cilj projekta je profesionalizirati izobraževalni kader in pomagati učiteljem in izobraževalcem za delo v kmetijskih šolah z namenom doseganja okoljskih ciljev, določenih s strani EU. Partnerji bodo razvili in razširili skupno in inovativno evropsko izobraževalno orodje za pomoč učiteljem in izobraževalcem z namenom širjenja pomembnih znanj in veščin za agroekološki prehod.

56

Ekovasi kot primer življenja z agroekologijo

Izdelanih bo pet intelektualnih rezultatov in izvedenih pet mednarodnih srečanj, eno usposabljanje izobraževalcev ter pet dogodkov za razširjanje projektnih rezultatov.

Partnerji projekta so s petih evropskih institucij: CEZ-Bergerie Nationale – projektni vodja – Francija; Univerza v Mariboru – Slovenija; Center for Leader Programme and Agricultural Training Methodology (PLZMMC) – Litva; European Landscape Observatory of Arco Latino – Italija; Univerza na Dunaju – Avstrija.

6

EKOVASI KOT PRIMER ŽIVLJENJA Z AGROEKOLOGIJO

Temeljni princip agroekologije je torej upoštevanje narave in njenih procesov za kmetijsko pridelavo. To ustvarja sožitje med naravo in človekom ter podpira upoštevanje meja narave, vključevanje vrednot in razvoj novega znanja. Pomembno vlogo pri agroekologiji pridobivata kakovost življenja in samooskrbnost.

To je še posebej pomembno, ker številna opozorila kažejo, da moramo spremeniti način življenja. Tako na primer Mathis Wackernagel, soustanovitelj "Ecological Footprint" in direktor "Global Footprint Network", opozarja: "Po zelo zmernem scenariju Združenih narodov bo naš okoljski odtis leta 2050 dvakrat večji od zmožnosti našega planeta. Če bi nadaljevali s sedanjim trendom porabe, bi naš nakopičeni ekološki dolg vodil v porušitev sistema prej, kot se bo upokojila generacija, ki se danes šola. Le nekaj desetletij časa imamo, da se kot družba povrnemo v slog življenja na enem samem planetu."

Razvitejše države sveta vedno bolj povečujejo svojo potrošnjo. Vedno bolj porabljajo naravne vire, kar ogroža zdajšnje in prihodnje generacije. Eden izmed možnih načinov zmanjšanja porabe naravnih virov so ekovasi (Škratek in Vovk Korže, 2013, str. 22).

Kot odziv na stanje v svetu obstaja Svetovna mreža ekovasi (Global Ecovillage Network – GEN), ki združuje najrazličnejša naselja in projekte, ki so zavezani trajnostnemu sobivanju. Med njimi najdemo od visokotehnoloških naselij do velikih skupin afriških vasi in majhnih ekocentrov. V najboljšem primeru ekovasi težijo k temu, da postanejo popolnoma funkcionalna, v širše okolje integrirana naselja, ki temeljijo na celostnem načrtovanju, naučenem od narave.

Ekovasi so torej preizkušen odgovor na naraščajoče svetovne probleme. V zadnjih desetih letih so ekovasi postale svetovni fenomen. Postale so odgovor na globalne, svetovne probleme. Nekateri razumejo ekovasi kot del gibanja proti globalizmu. Zagovorniki ekovasi oziroma ekovaščani s svojo osebno predanostjo in omejenimi sredstvi gradijo majhne, trajnostne skupnosti. Ekovaščani vidijo ekovasi kot vzorec, kako živeti trajnostno. Zavedajo se, da sta naše okolje in družba ogrožena s strani globalnih gospodarskih družb. Ekovasi omogočajo svojim vaščanom življenjski slog, ki je dosegljiv vsakomur na tem planetu (Jackson, 2004, str. 1–2).

Z agroekologijo se lahko približamo trajnostnemu načinu življenja, saj le opazovanje in tarnanje ne prinašata rešitev. Tudi različne strategije in načrti na državni ravni še ne upoštevajo zahtev po skladnem razvoju, ki 57

Agroekologija kot podpora samooskrbi

prebivalcev, nekatere (posebej v ZDA) pa tudi do 1000. Temeljijo na sožitju z naravo, samooskrbi in solidarnosti. Prve so nastale v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja kot odziv na prekomerni materializem in globalizacijo (http://www.ibars.si/eko-vasi-v-sloveniji/).

7

AGROEKOLOGIJA KOT PODPORA SAMOOSKRBI

Pojem samooskrba pomeni, da posameznik skrbi za lastno samoregulacijo, da je ta del njegovega življenjskega sloga, ki se oblikuje na vrednotah in prepričanjih posebnih kultur. Dobesedno pomeni oskrbo samega sebe predvsem z doma pridelanimi (kmetijskimi) pridelki in proizvodi. Pomembno je spoznati, da tistega, kar lahko pridelamo doma, ne kupujemo v trgovinah, kjer je veliko pridelkov in proizvodov uvoženih iz zelo oddaljenih krajev, vprašljiva pa je tudi njihova kakovost.

Uvoženi pridelki se pobirajo še nedozoreli, zorijo med dolgo potjo do končnega potrošnika. Hrana, ki jo lokalno pridelamo, je zagotovo najbolj primerna za prehranjevanje, ima najmanj škodljivih snovi in ne vsebuje dodatnih kemikalij (Zdravo življenje, 2011).

Lokalno pridelovanje hrane je danes potreba in velik izziv. Vsekakor ima uživanje lokalno pridelane hrane pozitivne učinke na kakovost življenja in okolja ter vpliva na manj transporta, kar pomeni manj onesnaževanja okolja in podnebja zaradi prometa.

Samooskrba v Sloveniji ima največji primanjkljaj na področju samooskrbe z zelenjavo, krompirjem in žitom.

Potrošnja žit je veliko večja od njihove pridelave, prav tako poraba krompirja. Precej višja stopnja samooskrbe je z živalskimi proizvodi in jajci. Največji problem je torej v padanju stopnje samooskrbe z zelenjavo, prebivalci je porabimo dosti več, kot je pridelamo. Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih izdelkih, zato smo v veliki meri odvisni od uvoza. Največ hrane uvozimo iz sosednjih držav, Madžarske, Avstrije in Italije. Po zadnjih statističnih podatkih je Slovenija dovolj samooskrbna zgolj na področju proizvodnje vina. Še bolj pa nas lahko skrbi podatek, da smo na prvem mestu po kvadraturi trgovin, ki smo jih zgradili na številnih kakovostnih obdelovalnih površinah (SURS, 2015).

7.1 PRIMERI DOBRIH PRAKS SAMOOSKRBE IZ TUJINE Kot smo že omenili, so ustrezno obdelovanje zemlje, izkoriščanje njenih danosti in s tem pridelovanje pridelkov izrednega pomena za samooskrbovanje prebivalstva. Zavedanje, da je samooskrba temelj varnega in zdravega življenja, je v nekaterih državah že močno prisotno. Tega se zavedajo tudi v Avstriji, kjer je samooskrba v zadnjem desetletju močno pridobila na pomenu. Poiskali smo primere območij, ki temeljijo na uspešnem razvoju podeželja, ustreznem obdelovanju in rabi prsti, lokalni pridelavi hrane ter promociji regije pod lastno blagovno znamko, kar je pripomoglo k prepoznavnosti nekoč manj razvitih avstrijskih regij. Prebivalci izbranih krajev zelo dobro koristijo dane prsti, na teh območjih ni mogoče zaslediti niti

65

Agroekologija danes

Združenje teži k temu, da tamkajšnji vrtičkarji gojijo zelenjavo, sadje in ostale pridelke zaradi ohranjanja izbora lokalnih, domačemu okolju prilagojenih vrst, ki jih sodobne sorte vse bolj izpodrivajo. V združenju poudarjajo pomen samooskrbe prebivalstva in se zavedajo, da so sodobne sorte vzdržljivejše in prinašajo donosnejše pridelke, a jih ne moremo vzgajati sami, saj potrebujejo številna gnojenja. Lahko bi rekli, da so njihova semena prilagojena za "enkratno uporabo", kar pa za semena starih sort ne velja, saj prinašajo veliko bolj okusen, zdrav in okolju prijazen pridelek. Zato jih je potrebno ohraniti in ozaveščati prebivalstvo, kako velikega pomena so semena starih sort za človeka in ekološko obdelovanje zemlje ter pridelavo pridelkov za lastno rabo (Arche Noah, 2014).

Združenje je zelo dejavno tudi na drugih področjih: prirejanje izobraževalnih programov, izvajanje različnih projektov, izdajanje priročnikov, objavljanje znanstvenih ugotovitev in strokovnih raziskav, obveščanje o pravnih novostih na področju EU zakonodaje za predelavo hrane in semen, oblikovanje lastnih blagovnih znamk, ki temeljijo na tradiciji in domačih semenih, ozaveščanje o pomenu trajnostne potrošnje pri nakupu hrane.

V združenju spodbujajo drugačno partnerstvo in odnos do kulturnih rastlin, sobivanje, ustvarjanje in skrbno ravnanje z okoljem, v katerem živimo, njihov glavni cilj pa je ohraniti pestrost kulturnih vrst, sadja, zelenjave, zelišč in začimb (Arche Noah, 2014).

Primer Noetove barke je vsekakor prikaz možnosti za samooskrbo in inovativen lokalni trajnostni razvoj ter s tem zaposlovanje mladih in ustvarjanje zelenih delovnih mest. Prikazan je pomen ekološkega obdelovanja prsti, učinkovite rabe prsti za namene lokalne samooskrbe.

7.1.3 ŠTAJERSKA VULKANSKA DEŽELA – VULKANLAND Na jugovzhodu Avstrije je v celoto povezanih 79 občin, ki živijo druga z drugo kot veliko združenje. To območje oziroma regija se imenuje Vulkanland – Štajerska vulkanska dežela.

Poimenovanje "Steirisches Vulkanland" (Štajerska vulkanska dežela) se navezuje na ostanke vulkanov, ki so danes opazni le še kot značilno oblikovani griči, dediščina vulkanov pa so tudi termalni vrelci in plodna prst.

Vulkani izvirajo izpred 17 milijonov let (doba miocena) pa tudi iz mlajšega obdobja vulkanizma, izpred 2 milijonov let (doba pliocena). Poimenovanje izhaja iz dobro premišljene marketinške kampanje, ki ponuja zgodbo in visoko doživljajsko vrednost destinacije (Konvikt, d.o.o., 2008, str. 68).

Do leta 1994 je območje veljalo za najmanj razvito, zastarelo in zaostalo območje Avstrije. Danes se je razvilo v zelo prepoznavno turistično regijo, ki jo bogatijo tradicionalna kulinarika, obrt in turizem. Posamezne 68

Agroekologija danes

7.2 POMEN IZKUSTVENEGA IZOBRAŽEVANJA ZA ZNANJE O SAMOOSKRBI Učne regije so nosilke izobraževalnega turizma v Sloveniji. Le-ta pa nasploh v svetu zelo pridobiva na pomenu in ustvarja možnosti za nov trajnostni razvoj (Brent in Ritchie, 2010). Izobraževalni turizem temelji predvsem na izobraževanju in izkušnjah, ki se pridobivajo v okviru učnega turizma, aktivnega stika z naravo. Panoga izobraževalnega turizma v svetu strmo narašča, zato se pojavlja vse več nosilcev izobraževanja v naravi. Danes opažamo, da so največje ciljne skupine izobraževanja v naravi šole in ljudje v tretjem življenjskem obdobju ter da se krepi tudi ciljna skupina delovno aktivnega prebivalstva zaradi potrebe po gibanju in stiku z naravo. Brent in Ritchie (2010) poudarjata pozitivne vplive učnega turizma na regionalni razvoj, saj učenje ob potovanju ustvarja nove možnosti za razvoj raznolikih dejavnosti (obrtnih, gostinskih, agro-proizvodnih in doživljajskih dejavnosti, povezanih z gibanjem in prehrano). Izobraževalni turizem krepi intelektualni kapital ali prikrito bogastvo, ki je kombinacija človeškega znanja, kreativnosti in sposobnosti, ter organizacijski kapital, ki ga sestavljajo znanje, vsebovano v hardveru, softveru, bazah podatkov, konceptih in vrednotah (Brent in Ritche, 2010). Zaradi številnih že vzpostavljenih učnih destinacij v Sloveniji bi lahko povečali prepoznavnost države prav z učnimi regijami.

Piciga (2015) ugotavlja, da okoljski izzivi prinašajo tudi slovenskemu gospodarstvu številne poslovne priložnosti, če jih bo le znalo izkoristiti, dolgoročno pa zeleno gospodarstvo predstavlja edino realno alternativo dosedanjemu netrajnostnemu modelu razvoja. Izpostavlja, da so v okviru novega programskega obdobja zagotovljena znatna finančna sredstva za podporo prehodu v gospodarno ravnanje z naravnimi viri, uvajajo pa se tudi drugi ukrepi za spodbudno in trajnostno naravnano poslovno okolje. Ključno vprašanje je po Picigi še vedno, kako povezati potenciale (od človeških do naravnih, tehnoloških) in kako načrtovati in izvajati projekte, da se bo preko sinergij in lastnega znanja zagotovila pot k inovativni in odgovorni družbi.

Trajnostno zasnovana prihodnost temelji na zadovoljevanju ključnih materialnih potreb (ne želja) vseh prebivalcev in opozarja na nujnost stabilizacije rasti prebivalstva (Strategija razvoja Slovenije 2014–2020).

Materialno in energetsko potratno življenje moramo zamenjati s trajnostno zasnovanimi sistemi, ki upoštevajo preusmeritev v organsko kmetijstvo, zasnovano na sončni energiji, rabi obnovljivih virov energije, primarnih tehnologijah, lokalnih virih in decentralizirani proizvodnji zaradi večjih potreb po samooskrbi.

Samooskrba ima namreč nižje stroške transporta in manj obremenjuje okolje (Stutz in Warf, 2005, str. 114).

Pogosto tudi v Sloveniji opažamo pasiven odnos ljudi do samooskrbe. Na lokalni ravni je premalo drznih, inovativnih in lokalno prilagojenih pristopov, ki bi povečali motivacijo za odgovorno sobivanje in varstveno rabo naravnih virov. Potrebno je povečati odgovornost, si zastaviti cilje in predvsem motivirati mlade, da bodo znali razmišljati o svojih poklicih.

V sprejeti Resoluciji o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 je kmetijstvo opredeljeno kot gospodarska dejavnost posebnega družbenega pomena (Strategija razvoja Slovenije 2014–2020). Njena temeljna naloga je zadostna preskrba z varno hrano. Pri tem je zaskrbljujoče zlasti dejstvo, da imamo v Sloveniji zelo nizko samooskrbo, približno 30 odstotno. Slovenija je tako odvisna od uvoza hrane in v prihodnje, če se želimo izogniti prehranski krizi, bo potrebno povečati samooskrbnost in odgovornost do zdravo pridelane hrane, kar je ena izmed zahtev uresničevanja trajnostnega razvoja. Zato 70

Agroekologija danes

(poplav, suš, plazov), netočkovnih virov onesnaženja (kmetijstvo, transport) in točkovnih virov onesnaženja (komunalne, industrijske odplake). Visoko učinkovitost lahko dosežemo z varovanjem življenjskega prostora, posebej vodnih virov, potokov, rek, jezer, podtalnice in morja. Osnovne funkcije ekoremediacij so visoka puferska sposobnost, samočistilna sposobnost, večanje biotske pestrosti in zadrževanje vode.

Z ekoremediacijami (fitoremediacijo, puferskimi območji in rastlinskimi čistilnimi napravami) lahko revitaliziramo degradirana območja (kamnolome, obrobja cest), odstranjujemo čezmerne vsebnosti hranil in čistimo odpadne vode.

Tovrstni pristopi kažejo, da je Slovenija že učna regija in da je samo še vprašanje časa, kdaj bo kot takšna postala prepoznana tudi v Evropi in svetu. Dravinjska dolina tovrstno prepoznavnost že ima, saj jo poznajo ne le Slovenci, ampak tudi širše. Zato so učne regije pot k prepoznavnosti Slovenije.

8

AGROEKOLOŠKE UREDITVE NA UČNEM POLIGONU ZA SAMOOSKRBO DOLE

Učni poligon za samooskrbo Dole leži v občini Poljčane in je primer udejanjanja agroekologije v praksi za potrebe družine oziroma lokalne skupnosti. V preteklosti na območju 1,4 ha ni bilo nobenih dejavnosti, razen košnje trave. Po petih letih je območje zasajeno z avtohtonimi rastlinskimi vrstami, in sicer s kostanji, z orehi in s sadnim drevjem na severnih legah, na južnih legah pa so avtohtone vrste jablan in hrušk. Celoten princip poligona temelji na upoštevanju omejenih naravnih virov ter racionalni rabi prostora. Prikazane so naslednje zasaditve: travniški sadovnjak, gozdni vrt, njiva z mešano zasaditvijo, sadno-zelenjavni vrt in gozdni vrt. Kot elementi trajnostnega načina življenja so prikazani: sončni korektor za ogrevanje vode, fotonapetostni moduli za električno energijo, zbiralnik deževnice, rastlinska čistilna naprava za čiščenje izvirske vode in zajetje izvirske vode. Ograda z jagodičevjem, protivetrna zaščita in vodni element z zasaditvijo pa krajinsko in ekosistemsko obogatijo prostor. V poligonu najdemo tudi jurto – mobilno nomadsko prebivališče, kjer se lahko tudi prenoči. Zelo zanimiva je zemljanka za koriščenje zemeljske energije, poleti za ohlajanje in pozimi za segrevanje. Zemljanka omogoča shranjevanje proizvodov skozi celo leto. Obiskovalci si jo lahko natančno ogledajo, njen način gradnje, notranjo opremo in njeno funkcionalnost.

Z vidika agroekologije so cilji Učnega poligona za samooskrbo Dole sledeči: postane naj osrednji center za izobraževanje o agroekoloških pristopih kot načinu življenja v Sloveniji za kmetijsko stroko, izobraževalne ustanove in zainteresirano javnost; glavni vsebinski poudarek je razvoj in uporaba novih znanj s področja inovativne in smotrne uporabe naravnih obnovljivih virov, predvsem vode, prsti, vegetacije in virov energije; prednost je prenos akademskega znanja v prakso, zato na poligonu potekajo raziskave, ki omogočajo aktiviranje novih praks pri zadrževanju vode v prsti, kroženju hranil, skrbi za vodne vire ter spremljanju lastnosti prsti; spodbujanje uporabe inovativnih kmetijskih tehnologij, ki temeljijo na agroekoloških principih, in prenos agroekoloških znanj na širšo zainteresirano javnost z delavnicami, ogledi in izobraževanji v naravi na

72

Agroekološke ureditve na Učnem poligonu za samooskrbo Dole

podlagi razvitih raznolikih izobraževalnih programov, prilagojenih potrebam in predznanju uporabnikov.

Bistveno je, da je učni poligon primeren za vse generacije; promocija in spodbujanje samooskrbe ter zavedanja, da je vsak lahko vsaj delno samooskrben brez visokih finančnih in časovnih vložkov, potrebni so samo volja, motivacija in zavedanje, da odvisnost od globalnih trgovinskih mrež ne prinaša kakovostnega življenja. Zato je tako imenovana enostavna samooskrba, ki jo doživijo obiskovalci učnega poligona, motivacija, da prenesejo izkušnje v lastno prakso; promocija in spodbujanje inovativnih konceptov trajnostnih oblik kmetovanja, spodbujanih s strani skupnosti. S tem se je že začelo gibanje za samooskrbo, mnogo ljudi različnih generacij že ima svoje vrtove, mladi kupujejo zemljo in si urejajo samooskrbne kotičke. Ugotavljamo, da je v družbi prisotno močno samooskrbno gibanje, ki pa ga politika še ne zaznava oziroma ga podcenjuje; spodbujanje, ohranjanje ter krepitev ekosistemov, ekosistemskih storitev in biodiverzitete na ravni vrta in njive s pomočjo različnih agroekoloških pristopov.

Učni poligon za samooskrbo Dole dosega cilje agroekologije z uporabo štirih pristopov: fizične ureditve v naravi – na območju učnega poligona so urejene tehnike ekoremediacij, permakulture in agroekologije, s pomočjo katerih se zbira deževnica, pridobivajo obnovljivi viri energije, nastaja humus, zadržuje prst na pobočju in podobno; informiranje na mestu samem – vsi procesi, ureditve in zasaditve so označeni z informacijskimi in učnimi tablicami, ki omogočajo uporabniku lastno učenje iz situacij na terenu, tako lahko uporabnik poligona ves čas spremlja ureditve in pridobiva informacije v živo; strokovno vodenje z delavnicami in ogledi poteka po naročilu. Ciljne skupine naročijo izobraževanje, ki je usmerjeno praktično, tako da pridobijo neposredne izkušnje, ki jih potem prenesejo v lastno prakso; znanstvena podpora izobraževanju preko raziskav in knjig, ki nastajajo na osnovi zbiranja podatkov, spremljanja procesov ter evalvacij.

Bistveni pristopi za doseganje ciljev temeljijo na vključevanju udeležencev tako, da so ti na ogledu oziroma izobraževanju aktivni, da spoznajo, da lahko že na majhni površini vzpostavijo lasten model samooskrbe, in da pridobijo motivacijo za skrb za zemljo, vodo, naravne vire ter kroženje snovi v naravi.

S tem ko posameznik razvije v sebi potrebo in motivacijo, da želi biti vsaj delno samooskrben tudi na območju, ki po naravnih danostih ni idealno, se začne zavedati tudi pomena znanja, ki ga potrebujemo za razvoj degradiranih in slabo razvitih območij, na katerih je prvenstveno povezovanje naravnih virov, ki omogočajo rast rastlin in postavitev trajnostnih objektov ter s tem tako imenovan trajnostni način bivanja, ki je tudi globalni cilj. Na primeru Učnega poligona za samooskrbo Dole se ta cilj dosega individualno, brez ogljičnega odtisa, z minimalnimi stroški ter z veliko znanja, ki je bilo razvito že v preteklosti.

V nadaljevanju so predstavljene tri skupine ureditev, ki skupaj podpirajo agroekološke principe in so nujne za samozadostno delovanje ter ohranjanje naravnih virov.

73

Agroekologija danes

Slika 6. Zasnova Učnega poligona za samooskrbo Dole

8.1 EKOREMEDIACIJSKE UREDITVE Na Učnem poligonu za samooskrbo Dole je 21 različnih sistemov, ki podpirajo naravne procese in delujejo podobno kot narava. Ti sistemi so: 1. bionasip ali rastlinska čepica – zadržuje višek meteorne vode in onemogoča, da bi se ta voda razlila po površini, saj je bionasip iz gline in ta vpije viške vode, zgornji del pa je posut s kompostom in omogoča gojenje različnih rastlin (na poligonu gojijo slezenovec, ki je bogat s C-vitaminom); 2. ekoremediacija – teoretična izhodišča o delovanju in razumevanje s ciljem, da lahko vsak, ki ne pozna tega pristopa, v nekaj minutah s tem, ko prebere učno tablo, razume pomen ekoremediacij; 3. fitoremediacijske rastline – nasejane so na posebni gredi in kažejo delovanje fitoremediacije, to je prevzema viška hranil ali onesnažil iz zemlje. Na območju fitoremediacijske grede je tudi učna tabla s seznamom vseh rastlin za fitoremediacijo; 74

Agroekološke ureditve na Učnem poligonu za samooskrbo Dole

4. indikatorske rastline – tiste, ki nas opozarjajo na procese v prsti. Mednje sodijo koprive, ki kažejo na višek dušika ali homulice, ki so značilnice suhih rastišč; 5. dinamični bioakumulatorji – tiste rastline, ki v sebi zbirajo in akumulirajo snovi, ki jih sicer v zemlji primanjkuje. Na primer regrat akumulira v sebi železo in mikroelemente. Pomembni so za uravnoteženo prehrano in jih lahko uporabljamo kot divje rastline; 6. deževni vrt – zbiralnik viška padavinske vode, ki je zgrajen tako, da je poglobljen, notranja spodnja plast je napolnjena s peskom, nad njo pa je rodovitna plast zemlje, kjer lahko gojimo rastline. Vlaga vedno prihaja od spodaj in voda se v peščenem filtru prečisti; 7. spremljanje meteornih voda – poteka na dveh mestih, in sicer na spodnjem delu poligona in zgoraj.

Merimo količino vode, ki pade, in s tem pridobivamo informacije o vlagi, ki jo potrebuje zemlja, če ni dežja, kar uravnavamo z zastirko; 8. bioretencijski filter – uporabljamo ga za čiščenje vode, ki površinsko odteka v bajer, in z njim zadržimo višek blata, da le-ta ne polni bajerja; 9. rešitve pri plazenju tal – uporabljen je vrbov poplet, ki kaže možnost uporabe rastlinskih korenin pri zadrževanju zemlje na pobočju. Rastline odvzemajo odvečno vlago, ki je sicer problem pri reševanju plazov, in istočasno ustvarijo mrežo, ki drži zemljo na pobočju; 10. vegetacijski pas – uporabljen je pri vhodnem delu za zadrževanje prašnih delcev, ki bi se lahko dvigali pri obračanju avtomobilov na makadamu, in s tem ščiti rastline na gredah; 11. ekoremediacijski jarek – poteka vzporedno z zemljanko in vanj se stekajo meteorne ter drenažne vode in ker je napolnjen s peskom, počisti vodo, ki se nato izteče v izkopani del deževnega vrta; 12. biofiltri – primer enostavnega čiščenja vode, ki teče po pobočju. Podobni so bioretencijskim filtrom, le da ne zadržujejo vode, ampak jo samo počistijo, ko le-ta odteka po pobočju; 13. vrste naravnih čistilnih sistemov – učna tabla z glavnimi informacijami o možnostih čiščenja odpadne vode na povsem naraven način. Danes obstaja veliko tovrstnih možnosti, ki so tudi zakonodajno podprte za podeželska območja, ki ne bodo vezana na kanalizacijo; 14. zbiranje deževnice – predstavljeno je na več mestih na učnem poligonu, v rastlinjaku in v deževnem vrtu, s ciljem, da se vsa voda, ki bi sicer odtekla, zbere in je na voljo rastlinam, ko jo potrebujejo, ter za pripravo komposta in zeliščnih pripravkov;

75

Agroekologija danes

15. zelena streha – sestavni del trajnostno zasnovanih objektov s ciljem, da rastline na zemljini in drenaži opravljajo vlogo zadrževalca vlage in toplotnega izolatorja. Zelene strehe so dodatni ekosistemi za živa bitja; 16. močvirje – naravno prisotno ob vodnem izviru in posajeno z vrbami, da se čim več vode zadrži na mestu samem; 17. bajer – zbiralnik deževnice in površinsko tekoče vode, ki se pojavi ob nalivu, in je namenjen zalivanju rastlinjaka, ki leži 100 m nižje pod pobočjem; 18. grmišče – raste kot naravno rastje na območju, ki je namenjeno divjim živalim, in služi kot fizična meja za živali ter za termalno uravnavanje in biodiverziteto; 19. peščeni filter – naravni čistilni sistem pod jurto, od koder se steka odpadna voda iz kuhinje, in služi za čiščenje te vode; 20. greda s trstjem za čiščenje sive vode – v pripravi in bo polno delovala ob postavitvi dodatnega toaletnega prostora; 21. travne mulde – dovajajo vodo s pobočja v bajer in so površinski jaški za odtok viška padavinske vode, ki bi sicer stekla po pobočju ter povzročala erozijo;

Slika 7. Večnamenska mlaka zadržuje padavinsko vodo

Skupna značilnost ekoremediacijskih ureditev je, da prispevajo k varčni rabi vode in zemlje ter k ponovni rabi surovin in da uravnavajo procese v pokrajini.

76

Agroekološke ureditve na Učnem poligonu za samooskrbo Dole

8.2 PERMAKULTURNE UREDITVE Za delovanje Učnega poligona za samooskrbo Dole je bilo potrebno uporabiti naravne pristope za vzpostavitev pogojev za rast rastlin, za zagotovitev rasti rastlin in njihove varnosti. Ureditve so sledeče: 1. ograja okoli poligona za zaščito pred divjimi živalmi (in ljudmi); 2. ograja iz jagodičevja za robide in maline, ki se vzpenjajo po žičnati ograji; 3. spiralna greda za gojenje zelišč; 4. grede po sistemu vertikalnega kmetovanja (visoke in dvignjene grede); 5. grede na kartonu in tekstilu, ki imajo dodatno sposobnost zadrževanja vlage; 6. grede na ključ za zelišča, ki koristijo predvsem različnim ekspozicijam; 7. visoke grede za gojenje zelenjave; 8. grede za 365 dni kot pomanjšani rastlinjaki za gojenje rastlin v pokritih sistemih; 9. zeliščna greda predvsem iz opeke in naravnih materialov; 10. drevesa in grmi, posajeni glede na stran neba; 11. terase za zadrževanje prsti in vlage na pobočju; 12. profil prsti za raziskovanje razvoja tal; 13. travniški sadovnjak jablan in hrušk, avtohtonih vrst; 14. kostanji, orehi in lešniki na severnem pobočju; 15. breze in vrbe okoli vodnega rezervoarja; 16. divje jedilne rastline na suhem travniku; 17. hotel za žuželke in metulje; 18. kompost, ki je osnova za naravno pridelavo hrane;

77

Agroekologija danes

19. naravni ekosistem – območje, kjer se ne kosi in se pušča zaraščanje za učne namene; 20. opazovališče za živali; 21. srednjeveška vremenska postaja; 22. sončna elektrarna in kolektor za segrevanje vode; 23. solarni sistemi za vodo; 24. šotori in hiške, ute in delavnice za aktivno učenje predvsem mladih; 25. vodnjak; 26. informacijske in učne table; 27. peskovnik, klopi, mize za sprostitev; 28. naravna čistilna naprava in sanitarije; 29. parkirišče in informacijska točka.

Permakulturne ureditve so večpomenske in omogočajo pridelavo in koriščenje energije ter pridobivanje novega znanja.

Slika 8. Za permakulturo je značilna mešana raba gredic

78