Ljuba Prenner

Ljuba Prenner (1906–1977) je bil slovenski odvetnik in pisatelj*. Krščen je bil kot Amalija Marija Uršula, a je že v zgodnjem otroštvu začel uporabljati ime Ljuba. V gimnaziji si je omislil kratko moško pričesko in začel nositi moška oblačila. Zaradi tega se je moral v šoli truditi veliko bolj od svojih vrstni⁞c in se je kar nekajkrat moral prepisati na novo šolo, poleg tega pa se je še sam preživljal. Po uspešno opravljeni maturi v Beogradu se je preselil v Ljubljano, kjer je študiral pravo. Leta 1941 je doktoriral in se pridružil narodni osvobodilni fronti. Iz italijanskih zaporov in koncentracijskih taborišč je na podlagi neobstoječega zakona, ki si ga je izmislil, reševal slovenske zaporni⁞ce, dokler ga niso pri tem ujel⁞e Nem⁞ke. Celo kariero se je boril za pravico in reševal ljudi, ki so bili obsojeni na smrt ali žrtve montiranih procesov. Zaradi svojih naprednih stališč se je večkrat znašel v težavah in konfliktih z oblastjo. Več let odvzel⁞e advokaturo, izključen je bil iz Društva slovenskih književnikov in obsojen na dve leti v delovnem taborišču.

Kljub težavam, s katerimi se je srečal kot pisatelj, je objavil številne kratke in otroške zgodbe ter napisal dva gledališka scenarija in operni libreto, ki so bili uprizorjeni. V zgodovino se je zapisal kot avtor prve prave slovenske detektivke, ki – če je verjeti govoricam – jo je napisal zaradi stave. Poleg tega je pisal tudi ljubezensko poezijo svoji ljubimki. Pesmi so napisane v prvi osebi in moškem sloveničnem spolu. Bil je velik ljubitelj umetnosti in je prijateljeval s številnimi pomembnimi umetni:cami svojega časa.

O njegovem ljubezenskem življenju se ne ve veliko. Živel je z učiteljico matematike Slavico Rems, ki je hranila veliko njegovih neobjavljenih rokopisov. Kasneje je imel tesen odnos z učiteljico Štefko Vrhnjak, s katero sta se želela skupaj postarati, a je Štefka umrla za rakom, kar je Ljubi strlo srce. Na Štefkinem pogrebu je spoznal njeno nečakinjo Marijo Mrzel Krenker in njeno družino in začel z njimi preživljati veliko časa, dokler se ni nazadnje preselil k njim in živel z njimi kot družinski član. Ena izmed hčera, Jerca Mrzel, je v intervjuju povedala, da je Ljuba otrokom bil očetovska figura in da so ga klicali »striček«.

Ljuba je znan tudi po humorju, ki ga je uporabljal pri spopadanju s težavami. Njegova pravna pomočnica se spominja zgodbe, ko je na prvi delovni dan v novi službi v pisarno prinesel pladenj kremnih rezin in se predstavil: »Jaz sem dr. Ljuba Prenner, ne moški ne ženska, tukaj imate torte in se posladkajte.« V njegovih pismih se je ohranil samo en odlomek, kjer govori o svojem izgledu in oblačenju: »Hlače nosim, da lažje živim, v krilu mi je težko in Bog sam ve, zakaj je tako. Dolgo let si nisem upala biti jaz, zdaj pa sem in končno se nihče več za to ne zmeni.« Znan je tudi njegov odgor na govorice in odovarjanje: »Kdor za mojim hrbtom govori, se z mojo ritjo pogovarja.«

Umrl je za rakom v 72. letu, v njegovih poslednjih mesecih pa je zanj skrbela družila Mrzel.

*O Ljubi pišemo v moškem sloveničnem spolu, saj je ena izmed njegovih krušnih hčera potrdila, da ga je zase uporabljal z bližnjimi prijatelji: in domnevno tudi v pismih, ki pa še niso javno objavljena.