TURČIJA
april 2013
3
Neomejena Turčija
DERYA POLAT ATAŠEJKA ZA KULTURO IN TURIZEM NA TURŠKEM VELEPOSLANIŠTVU V BEOGRADU
Derya Polat je atašejka za kulturo in turizem na turškem veleposlaništvu v Beogradu, pristojna za promocijo Turčije in njenega turizma v Srbiji, Hrvaški in Sloveniji. Na tem položaju je od decembra 2010, pri svojem delovanju pa si zlasti prizadeva razvijati turizem in kulturne odnose med Turčijo in temi tremi državami in promovirati turško kulturo in turistične cilje. Turčija in Slovenija podobno kot druge evropske države gojita dobre meddržavne odnose, ki temeljijo na skupni zgodovini, interesih, običajih in kulturi. Turški turizem doživlja nenehen razmah. Koliko turistov obišče Turčijo na leto in s čim vaša država krepi turistični sektor? Turizem vzpostavlja most med razvitimi in državami v razvoju, in to pod vodstvom cenjenih ustanov, kot sta Svetovna turistična organizacija Združenih narodov (UNWTO) in Evropska komisija za turizem (ETC, European Travel Commission). S tem je zagotovljen trajen in uravnotežen razvoj celotnega sveta. V okviru bolj poštene globalizacije in ob pomoči takšnih mednarodnih organizacij se dogaja hitrejše širjenje turizma iz razvitega sveta v države v razvoju. Po zaslugi tega širjenja in drugega napredka v turizmu močno verjamemo napovedim UNWTO, da naj bi bili (končnih podatkov še ni) lani po svetu našteli milijardo turistov iz raznih držav. Sama lahko ponosno povem, da je Turčijo leta 2011 obiskalo 31,5 milijona tujih gostov, s čimer se je
Turčija uvrstila na sedmo mesto na svetu, pri čemer so turisti tisto leto pri nas porabili okoli 23,02 milijarde dolarjev (17,9 milijarde evrov). V luči teh številk je videti, da bo naša država do leta 2023 zlahka dosegla svoj cilj 50 milijonov tujih turistov in 50 milijard dolarjev (38,9 milijarde evrov) izkupička od turizma. Zelo veseli smo, ker je Turčija za mnoge turiste postala njihov prednostni turistični cilj, in trdno sem prepričana, da bodo naši tradicionalno dobri odnosi v turizmu še naprej rojevali pozitivne rezultate. Katera so največja gonila turškega turizma in kaj so vrhunci letošnje turške turistične ponudbe? V tem letu je eden naših glavnih ciljev ohraniti stanoviten razvoj turizma v okviru osupljivega razvoja naše države. Zato velja pri našem celotnem načrtovanju ključna pozornost varstvu naravnega okolja. Hkrati si ves čas prizadevamo zvišati kakovost življenja. Naše drugo bistveno prizadevanje velja sezonski in zemljepisni uravnoteženi razporeditvi turističnih tokov v okviru sonaravnega turizma. V skladu s tem pri nas težimo k povezovanju različnih vrst turizma, značilnih za določeno območje, denimo ekoturizma, podeželskega turizma, agroturizma in lokalnega turizma, ki vključuje lokalne skupnosti in jim koristi. Na ministrstvu za kulturo in turizem je naš glavni cilj povečati konkurenčno sposobnost turškega turističnega trga, še zlasti z višjo ravnjo kulturnega turizma kot dodatka k množičnemu turizmu, v katerem smo še zmeraj močni.
Katere turške kraje obiskujejo turisti iz Slovenije in kateri vrsti turizma so naklonjeni? Katere glavne cilje, atrakcije in vrsto turizma bi priporočili ljudem iz Slovenije? Slovenski turisti najraje obiščejo Carigrad in igrajo golf in kampirajo v Antalyi, vendar bi morali odkriti tudi "neomejeno Turčijo". Zato bi jim priporočila, naj izkusijo zgodovinske, kulturne, umetniške in turistične vrednote naše države in uživajo v njih. Če bi morala omeniti določene kraje, bi jih težko izbrala le nekaj - zagotovo pa bi turisti morali obiskati Izmir, Carigrad, Adijaman, Kapadokijo, Gaziantep, Adano, Urfo in Mardin. Katere kraje v Turčiji pa kot strokovnjakinja radi obiščete sami, kje preživljate počitnice? Rada obiščem Carigrad, Bodrum, Uludag, Abant, Bolu, Mardin, Kapadokijo in Antalyo. Katere zmogljivosti bo turški turizem razvijal? Kaj lahko pričakujemo v naslednjih letih? Turistična področja, ki jih bo v prihodnje razvijala Turčija, bodo zimski športi, golf in zdraviliški turizem. Kje lahko ljudje v Sloveniji dobijo več informacij o Turčiji in njenem turizmu? Priporočila bi jim, da obiščejo našo uradno spletno stran www. goturkey.com.
Neomejena Turčija / posebna priloga časnika Večer; april 2013; direktor Večera: Jure Struc; odgovorna urednica Večera: Katja Šeruga; urednik priloge: Luka Zorko; tehnično urejanje: Bojan Valentan; avtorja besedil: Luka Zorko, Božo Zorko; fotografije: Tursab, www.goturkey.com, Reuters; prilogo izdalo: Časopisno-založniško podjetje Večer, Ulica slovenske osamosvojitve 2, 2504 Maribor; telefon (02) 23 53 200, tisk: Delo, d.d., Tiskarsko središče
4
TURČIJA
april 2013
Izmir Expo 2020 - Zdravje za vse! "Sanjamo o svetu, kjer bo lahko vsak živel zdravo, dolgo in mirno življenje." S temi besedami se prične uvodni nagovor ob predstavitvi kandidature za Expo 2020 turškega mesta Izmir. Izmir je tretje največje turško mesto in drugo največje pristanišče za Istanbulom in prestolnica istoimenske province. Razprostira se v Izmirskem zalivu ob Egejskem morju v zahodni Anatoliji. Nastanek in zgodovina mesta sta preplet mitologije in zgodovinskih dejstev, ta pa govorijo, da je na tem kraju obstajala naselbina, že dolgo preden so mesto uradno pred skoraj 3500 leti ustanovili Jonski Grki in ga poimenovali Smirna. Okoli osmega stoletja pr. n. št. naj bi se v tem mestu rodil slavni antični pesnik Homer,
Urni stolp
a je to težko dokazati, tako da si status njegovega rojstnega mesta pripisuje najmanj sedem grških in turških mest. Pomembno trgovsko mesto je cvetelo do sedmega stoletja pr. n. št., ko so območje zavzeli Perzijci, ki jih je leta 334 pr. n. št. pregnal slavni Aleksander Veliki. Grke so nasledili Rimljani, v letu 178 pa je mesto prizadel katastrofalen potres, ob katerem se je odzval cesar Mark Avrelij in pomembno pripomogel k ponovni postavitvi in oživitvi mesta. Po razpadu rimskega imperija sta mesto in pokrajina postala del bizantinskega imperija, za kratek čas so ga zavzeli tudi Huni na čelu z Atilo, potem pa je mesto spet pripadlo Bizantincem. Mesto so v naslednjih stoletjih zavzeli
Turki pa ponovno Bizantinci, nato vitezi križarji in spet Turki. Po prvi svetovni vojni je pokrajina pripadla Grčiji, septembra 1922 pa so jo turške sile pod poveljstvom Mustafe Kemala Atatürka v vojni za neodvisnost dokončno priključile Turčiji. Danes je Izmir moderno mesto z okoli štirimi milijoni prebivalcev in vodilno turško izvozno pristanišče, ima pa tudi brezcarinsko cono. Zaradi zgodovinskega mešanja civilizacij in narodov je tudi najbolj liberalno turško mesto glede na vrednote, ideologijo, način življenja in enakost spolov. V okolici so antična mesta Efez, Pergamon in Sardis in turistični centri Kusadası, Cesme in Foca. Tako mesto ponuja obiskovalcem bogato izkušnjo in preplet
oddiha in kulturnozgodovinskih atrakcij. Zaradi geografske lege je tudi odlično izhodišče za obisk drugih zgodovinskih in naravnih znamenitosti, kot je recimo svetovno znani naravni biser Pamukkale. Ob milem mediteranskem podnebju, modrem morju in plažah, ki se ponašajo z modro zastavo, mednarodnim simbolom urejenosti, varnosti in čistoče, je Izmir tudi mesto zdravilne termalne vode, zdravilišč in zdrave mediteranske prehrane. ZDRAVJE ZA VSE IN EXPO 2020 Izmir kandidira za prireditelja svetovne razstave Expo 2020 s temo Nove poti do boljšega sveta – Zdravje za vse. Tema je seveda izbrana zaradi vsega, kar Izmir kot
Kadifekale in pogled proti mestu
TURČIJA
april 2013
mesto in pokrajina predstavlja. Na prvem mestu je tradicija zdravilstva, ki sega v antične čase. Prav v bližnji okolici naj bi bile znamenite Agamemnonove terme, kamor je ta mikenski kralj in voditelj Grkov pošiljal ranjene vojake med svojim obleganjem Troje, kot ga je opisal Homer v Iliadi. Izmir je tudi vodilno turško mesto po vlaganju v ekologijo, po ekološki zavesti in kakovosti zdravstva, ob tem pa tudi mesto znanja, saj ima devet univerz. Največ diplomantov v Turčiji prihaja ravno z univerz v Izmirju. Izmir je tudi mesto festivalov, kongresov in sejmov, največji izmirski mednarodni sejem organizirajo že več kot 80 let.
Ulica Dario Moreno
Svetovna razstava je v svojih 162 letih obstoja vedno priložnost za razkazovanje znanosti in tehničnega napredka, iskanje inovativnih idej ter raziskovanje sveta in drugih kultur. Expo je vedno nekaj vznemirljivega, je sinonim za spektakel, zabavo, nepozabno izkušnjo. Turčija se udeležuje svetovne razstave že več čas od njenih začetkov in je vselej deležna obilo pohval in zanimanja, a doslej še ni bila njena gostiteljica. Čeprav razstavo gosti mesto, njena organizacija potrebuje izdaten angažma države. Turčija in Izmir sta za organizacijo svetovne razstave že kandidirala, in sicer za Expo 2015. Glasovanje je potekalo marca 2008, a je na koncu je sla-
vil italijanski Milano. Kljub temu je to uspeh, saj je Italija že šestkrat kandidirala za organizacijo svetovne razstave in jo tudi štirikrat gostila. Kandidatura je bila dobra izkušnja in v Izmirju zdaj optimistično pričakujejo odločitev o naslednji razstavi, ki bo leta 2020. S temo Zdravje za vse želijo v Izmirju na Expu 2020 usmeriti pozornost v iskanje novih rešitev, ki bodo pripomogle k razvoju skupnosti in posameznikov. Verjamejo, da so inovacije v zdravstvu ključ do rešitev današnjih težav in da odkrivanje rešitev pomeni tudi reševanje bodočih problemov. Sprejemanje kulture zdravega življenja je osnova za zdravo in srečno življenje, medtem ko bo osredotočenost na
Ulica v okraju Alsancak
5
javno zdravstvo in izobraževanje izboljšala kakovost življenja. Z vzpostavitvijo platform za globalno sodelovanje pa bi lahko ustvarili vzdržne zdravstvene sisteme in ravno Expo 2020 v Izmirju bi lahko bil prizorišče, kjer bi se narodi združili v iskanju globalnega zdravja. ZNAMENITOSTI IZMIRJA Urni stolp na trgu Konak je najbolj prepoznaven motiv mesta. Zgradil ga je arhitekt Charles Raymond Pere leta 1901 v spomin na 25 let od ustoličenja otomanskega sultana Abdulhamita I. Urni mehanizem je bil darilo nemškega cesarja Viljema II. in v več kot sto letih delovanja ni še nikoli odpovedal. Urni stolp je visok 25 metrov in je sestavljen iz štirih stopenj in
6
TURČIJA
je osmerokotna oblike. Na štirih straneh stolpa so fontane. Agora je stara tržnica, zgrajena v četrtem stoletju pr. n. št. Tako kot vse druge agore, tržnice antičnega sveta, je bila zbirališče za lokalno poslovno, politično in versko dogajanje.
april 2013
Izmirja. V jonskem narečju je bilo mesto imenovano Smurne, po grškem geografu Strabu pa naj bi ime izhajalo iz imena amazonske kraljice.
Bila je pravokotne oblike z velikim dvoriščem in pokritim delom okoli njega in obkrožena večinoma z državnimi zgradbami. Agora je bila večkrat uničena v močnih potresih ter nato vedno ponovno obnovljena. Ena izmed glavnih ulic v mestu Smyrna je Agoro delila na dva enaka dela, na obeh koncih pa so bila vrata. Izkopavanja na Agori so še vedno v teku.
Kadifekale, mesto na gričih Pagos s pogledom na zaliv, je bilo ustanovljeno v četrtem stoletju pr. n. št. Ustanovil ga je Lysimachos, eden od generalov Aleksandra Velikega. Grad s petimi stolpi in južno steno, kot ga lahko vidimo danes, so večkrat obnovili Bizantinci in Turki. Kadifekale so opustili do 18. stoletja in mnogo kamenja je končalo v drugih stavbah kot gradbeni material. Grad stoji na nadmorski višini 186 metrov in je ena najvišjih točk v mestu z izjemnim razgledom.
Prvo naselbino antične Smirne so odkrili med izkopavanji v območju Tepekule v severovzhodnem delu
Kizlaragasi Han je klasična otomanska stavba v soseščini Kemeralti, zgradil jo je aga izlara-
gasi Haci Besir v 18. stoletju kot postajališče za trgovske karavane, ki je služilo kot varno prenočišče in mesto za trgovanje. Je kvadratne oblike in ima dve etaži. Veliko dvorišče je nekoč na sredini imelo majhen bazen. V zgornjem nadstropju so bile sobe za trgovce kjer so prespali, kamele pa pustili na dvorišču. Kizlaragasi Han, v bližini pristanišča, je bil pomembna trgovska točka v Izmirju in nekoč celo lokalna borza. Mošeja Hisar je eden najstarejših spomenikov v mestu. Zgradili jo je Aydinoglu Yakup Bey ob koncu 16. stoletja, uradno med letoma 1592 in 1598. Ima osrednjo kupolo, ki jo podpira osem stebrov, in manjše kupole okoli. Odprto dvorišče obdaja galerija s sedmimi kupolami, tam sta tudi majhni fontani, ki se uporabljata za očiščenje pred molitvijo. Ima en minaret z
balkonom. Mošeja je bila večkrat obnovljena v 19. in 20. stoletju, zato so vidni tudi vplivi evropskih dekorativnih elementov. Mošeja stoji na trgu Kemeralti. Trg Kemeralti je zgodovinska soseska v okrožju Konak in je najbolj znana nakupovalna soseska. Zgrajena je bila v 17. stoletju, takoj za pristaniščem, in se v naslednjih stoletjih širila. Prvotno so bile trgovine iz lesa ali opeke in nekatere prekrite s kupolami. Ime Kemeralti ("pod oboki") izhaja iz dejstva, da so bile ulice prepredene z oboki in trgovinami pod njimi. Ob majhnih trgovinah je bilo veliko gostiln, od 20. stoletja pa je to nakupovalno središče predvsem za ljudi srednjega razreda, saj ponuja zelo ugodne cene. Ob obokanih in s kupolami pokritih trgovinah iz preteklosti boste
TURČIJA
april 2013
tu našli sodobne poslovne centre, skladišča, kinodvorane in kavarne. na trgu se prodajajo izdelki vseh vrst tradicionalnih turških obrti, keramika, leseni predmeti, oblačila in usnje. Seveda ne manjka tržnica s sadjem, zelenjavo in ribami, zato je Kemeralti ena najbolj obiskanih sosesk, tu nakupujejo zlasti domačini.
Pred izgradnjo dvigala se je za vzpon na območje Halil Rifat Pasa, ki leži 50 metrov višje, uporabljalo stopnišče s 155 stopnicami. S stolpom z dvema dvigaloma so združili dve okrožji, ob tem pa stolp ponuja osupljiv pogled na mesto in Egejsko morje, zlasti ob sončnem zahodu ali ponoči, tam pa je tudi restavracija.
cerkve. Danes so nekatere prenovljene in so namenjene za zabavo ter kulturo. Tam najdemo muzej, posvečen očetu naroda Atatürku, Muzej zgodovine in umetnosti, Muzej umetnosti Selcuk Yasar, Železniški muzej, Muzej umetnosti in kiparstva, Muzej trgovske zgodovine in Izmirski metropolitanski muzej zgodovine ter arhiv.
Havra je pomembna ulica v zgodovinski soseski Kemeralti. Sem prihajajo domačini po svežo zelenjavo, sadje, ribe in meso. Ulica je dobila ime po številnih judovskih sinagogah (turško havra), ki stojijo tu. V njej je devet sinagog, od tega štiri delujejo še danes, najstarejša pa je Talmud Tora.
Okraj Alsancak, včasih imenovan Punto, je ena od izmirskih elegantnih stanovanjskih sosesk. Razteza se od obale Kordon, kjer so predvsem bari in restavracije, v notranjost. Ob obali so sprehajališče, majhne trgovine in kraj z odlično hrano, s pogledom na morje in brez hrupa prometa.
Zgodovinski Asansor (dvigalo), ki je bil zgrajen leta 1907 v ulici Mithatpasa in Dario Moreno .je zelo zanimiv za obisk v Izmirju.
Alsancak je priljubljeno mesto že od nekdaj, predvsem med Grki ter Armenci, in zato je tam mogoče videti mnoge zanimive stavbe in
V bližini Alsancaka je Kulturpark, ki ga domačini obiskujejo zaradi umetniških in kulturnih dejavnosti in prireditev, mednarodnih sejmov, čajnih vrtov, restavracij, živalskega vrta in parkov. Omembe in ogleda vredna je tudi železniška postaja, ki je bila zgrajena leta 1858 v kolonialnem arhitekturnem slogu Izmirski živalski vrt (Wildlife Park) so odprli leta 2008 in se razprostira na kar 425 hektarjev velikem
7
območju, po katerem morajo obiskovalci peš, saj uporaba vozil tam ni dovoljena. Ponaša se s številnimi vrstami divjih živali. Levi, pume, tigri, sloni, opice, žirafe, zebre, kamele, divjad, divje koze, gazele, volkovi, medvedi, krokodili, papagaji in še mnoge druge živali so skoraj na dosegu roke, tu svoj dom najdejo vedno nove živalske vrste. Tu so tudi otroška igrišča, opazovalni stolpi, kavarne in izobraževanje dvorane. vstopnina je simbolična, saj želijo privabiti čimveč ljudi in v njih prebuditi ozaveščenost in zanimanje za ohranjanje živali in narave. Prav skrb za naravo in v harmoniji z njo za zdravo življenje ljudi pa je tisto, kar bi želel Izmir spodbuditi z organizacijo svetovne razstave Expo 2020.
8
TURČIJA
april 2013
Istanbul - prebogat za besede Prestolnica imperijev ... Mesto, ki vlada kontinentom ... Zibelka civilizacije ... Stičišče kultur in civilizacij ... To je le nekaj od tisočev opisov Istanbula. Toda ni besed ali branja, ki bi lahko opisalo mesto in spoznavanje njega. Šele ko boste hodili po njegovih zgodovinskih ulicah, ko boste s svojimi očmi videli arhitekturne mojstrovine bizantinskega in otomanskih imperijev v izvirnem okolju, ko boste uživali v enkratnih panoramskih razgledih in ko boste začeli raziskovati njegovo mistično lepoto - šele tedaj boste začeli odkrivati Istanbul.
Modra mošeja
Istanbul leži v severozahodni Turčiji in je edino mesto na dveh kontinentih. Bosporska ožina, ki povezuje Črno morje na severu in Marmarsko morje na jugu, ga deli na evropski del, v katerem je zgodovinsko in gospodarsko središče mesta, in azijski del. Istanbul naj bi imel okoli 9 milijonov prebivalcev, njegova širša okolica pa okoli 14 milijonov, a so to le ocene, saj je v mestu ogromno priseljencev in ljudje vanj še prihajajo. V evropskem delu živi približno 70 odstotkov prebivalcev, preostalih 30 odstotkov pa v azijskem delu. V evropski del mesta se zajeda globok in ozek morski zaliv Zlati
rog severno od polotoka, na katerem sta bila nekdaj Bizanc in Konstantinopel. Istanbul je najbolj razvito in največje mesto v Turčiji, ob tem pa je tudi eno najzanimivejših na svetu. Na eni strani ima zgodovinske znamenitosti, mošeje, tipične vzhodnjaške bazarje in kavarne, sultansko palačo Topkapi ter živahno in deloma kaotično ulično dogajanje, po drugi strani pa je to mesto z moderno arhitekturo, modernimi četrtmi, trgovskimi centri, butiki, bifeji, nočnimi klubi in vsem, kar sodi v največje svetovne prestolnice. Samo kot primer, v Istanbulu bo 4. maja imel
koncert David Guetta, 27. aprila Mark Knopfler in 3. avgusta Roger Waters, pa je to le majhen del, ki govori o metropolitanskosti Istanbula. Najnovejša odkritja kažejo, da se je zgodovina človeških naselbin tu pričela že zelo zgodaj, saj so odkritja na istanbulskem polotoku pokazala, da je bil polotok naseljen že v neolitiku oziroma še mnogo prej, kot so sprva predvidevali. Na azijski strani Bosporja so odkrili ostanke iz bakrene dobe in feničansko trgovsko postajo iz začetka 1. tisočletja pr. n. št.
TURČIJA
april 2013
Uradna zgodovina Istanbula se začne okoli leta 660 pr. n. št., ko so priseljenci iz Megare pod vodstvom kralja Bizasa na evropski strani Bosporja ustanovili Bizantion (Bizanc). Mesto je nato za nekaj časa prišlo pod perzijsko oblast in nato ponovno pod grško, dokler ni leta 355 pr. n. št. postalo samostojno in leta 73 del rimskega cesarstva. Konstantin I. oziroma Konstantin Veliki je leta 324 postal cesar celotnega rimskega imperija in takoj pričel graditi novo prestolnico, ki bo zamenjala staro vzhodno prestolnico Nikomedijo. Mesto se je sicer uradno imenovalo Nea Roma (Novi Rim), a bolj se ga je prijelo neuradno ime Konstantinopel, ki pomeni Konstantinovo mesto. 11. maja 330 so Konstantinopel razglasili za prestolnico cesarstva, to pa je kasneje postalo znano kot Bizantinsko ali Vzhodno rimsko cesarstvo in
ime Konstantinopel se je ohranilo vse do 15. stoletja, na zahodu pa se je uporabljalo vse do nastanka Republike Turčije 1923. Mesto je v dobi Konstantina Velikega in praktično celotno bizantinsko obdobje ter skoraj ves srednji vek bilo največje in najbogatejše mesto na evropskem kontinentu oziroma občasno tudi na svetu. Konstantinopel je bil pomemben tudi zaradi izjemnega strateškega položaja in je dolgo predstavljal branik Evrope pred osvajalci z vzhoda in pred prodorom islama. Po četrti križarski vojni leta 1402 so mesto oplenili in opustošili, zato je njegova moč začela upadati. 29. maja 1453 se je mesto po osmih tednih obleganja vdalo osmanskemu sultanu Mehmedu II. Osvajalcu, ki je mesto preimenoval v Istanbul in
ga razglasil za novo prestolnico Osmanskega cesarstva. Ti so Konstantinopel hitro spremenili iz trdnjave krščanstva v simbol islamske kulture, še posebno velike umetniške in arhitekturne dosežke pa so ustvarili v obdobju Sulejmana Veličastnega (1520-1566). Simbola mesta, ki si ju ogleda vsak turist, sta Modra mošeja in Hagija Sofija. Modra mošeja je bila zgrajena v 17. stoletju in ima šest minaretov. Legenda pravi, da je sultan Ahmed I., zahteval minarete iz zlata, a ker je turška beseda za zlato podobna besedi šest, je arhitekt narobe razumel in mošeja je dobila šest minaretov. Zelo se je zapletlo, ker je glavna mošeja v Meki takrat imela le pet minaretov. Zaplet so hitro rešili z dozidavo dveh minaretov pri mošeji v Meki. Hagija Sofija, imenovana
9
tudi Cerkev božanske modrosti, pa je lep primer zgodovinskih odnosov v Istanbulu. Nekoč je bila največja cerkev krščanskega sveta, a je bila po padcu mesta pod otomansko oblast preoblikovana v mošejo. Skoraj neverjeten je podatek, da je v Istanbulu kar 3050 mošej, ob tem pa je mesto tako bogato s turističnimi atrakcijami, da vseh ni mogoče niti našteti. Istanbul je bil prestolnica krščanskega in muslimanskega cesarstva, v njem je vladalo več kot 120 cesarjev in sultanov. Zaradi svoje lege, burne zgodovine in pomembnosti, ki jo je imelo in jo še ima, je Istanbul postal velemesto. Tu so se družili in se še vedno družijo različne kulture, narodi in vere, to pa so delci, ki skupaj tvorijo edinstveni mozaik Istanbula.
10
TURČIJA
april 2013
Čudežna dežela Kapadokija
Kapadokija, dežela v osrednji Anatoliji, je zelo nenavadna dežela. Tako nenavadna, da ji pravijo "mesečeva pokrajina", o njej pa je napletenih tudi kar lepo število bajk in legend. Ta čudež narave je Unesco uvrstil na listo zaščitene svetovne dediščine kot enega najpomembnejših spomenikov človeštva, ki slovi po fantastičnih tvorbah stožčaste oblike. Leži na visoki anatolski planoti v osrednji Turčiji, slabih 300 kilometrov jugovzhodno od Ankare oziroma dobrih 500 kilometrov severovzhodno od obmorskih turističnih središč v Antalyi. Razteza se na približno 130 kvadratnih kilometrih in leži na nadmorski višini nad 1000 metrov. Nastala je pred približno devetimi do tremi milijoni let, po izbruhih vulkanov Hasan Dagi in predvsem Erciyes Dagi, ki se s 3916
metri nadmorske višine dviga visoko nad pokrajino. V burni geološki zgodovini sta vulkana izbruhala velike količine lave, njun prah in pepel pa je oblikoval pokrajino Kapadokijo. Pokrajina, kakršno vidimo danes, je namreč vulkanski prah in pepel, ki sta se skozi tisočletja spremenila v kamenino ignimbrit oziroma tuf, ki so jo nato oblikovali vetrovi, vodna erozija in temperaturna nihanja. Tako je nastal ta pravljični svet, kjer skalni stožci v vsej svoji veličini zasijejo v jutranjem ali večernem soncu, in to v različnih barvah, odvisno od kovin in mineralov v njih. Ime Kapadokija najverjetneje izvira iz staroperzijskega izraza Kaputkya, kar pomeni dežela lepih konj. Zaradi celinske lege in velike nadmorske višine prevladuje celinsko podnebje z vročimi
suhimi poletji in hladnimi snežnimi zimami, zaradi rodovitne vulkanske prsti, obilice sonca in podtalne vode pa je bila pokrajina naseljena že zelo zgodaj, že v bronasti dobi. Kaj kmalu so prebivalci ugotovili, da je tuf v resnici mehka kamnina, ki otrdi na zraku. Zaradi tega so kmalu v mehko skalo pričeli kopati in prvo ustvarjati skladišča, kmalu zatem pa so si v skalah uredili kar bivališča, saj je bilo takšno bivališče zelo priročno. Skale so poleti dajale dobro zaščito in prijeten hlad pred žgočim soncem, pozimi pa so delovale kot naravna izolacija pred mrzlo anatolsko zimo. Tu so se izmenjavala številna ljudstva, denimo Hetiti, Perzijci in Grki ter še mnogi drugi. Seveda je bila Kapadokija nekoč tudi del mogočnega imperija
Aleksandra Velikega. Nekaj časa je bila mejna pokrajina med Rimljani in Perzijci, nato so jo priključili rimskemu cesarstvu. Ko je rimski cesar Konstantin Veliki, ki je tudi ustanovil Konstantinopel oziroma današnji Carigrad, leta 313 izdal Milanski edikt, s katerim je po vsem cesarstvu razglasil versko svobodo, je postala tudi krščanska, grško govoreča dežela. Kmalu zatem sta se Konstantin in njegov sovladar Licinij sprla in Licinij je pričel okoli leta 320 preganjati kristjane, ki jih je imel za Konstantinove zaveznike in svoje sovražnike. Predvsem zaradi preganjanja kristjanov in zaradi drugih vojn so prebivalci v skale kopali vedno večja mesta in vedno bolj zapletene tunele. Tako lahko danes občudujemo prava podzemna mesta, ki so bila zgrajena tudi v
TURČIJA
april 2013
desetih nadstropjih in med sabo povezana z večkilometrskimi predori. Tja so se ob ogroženosti zatekli prebivalci z vsem svojim premoženjem, ob labirintih tunelov pa so se pred osvajalci branili tudi z različnimi sistemi zapiranja tunelov. Zaprli so jih s premičnim kolesom, ko pa je nevarnost minila, so se vrnili na površje in nadaljevali vsakodnevno življenje. Iz časa preganjanja kristjanov v Kapadokiji izhaja tudi zanimiva zgodba o nastanku praznika 40 mučenikov. Licinij se je najprej lotil čistke med kristjani na svojem dvoru in v vojski. V Kapadokiji je razglasil odlok, po katerem se je moral vsak kristjan odreči svoji veri ali pa bo usmrčen. Odloku se je uprlo 40 vojakov slavne elitne dvanajste rimske legije, v kateri so služili pred-
vsem domačini iz Kapadokije in Armenije. Vojake so usmrtili 10. marca, in ta dan od tedaj velja za praznik 40 mučenikov. Z umikom bizantinskega imperija in prihodom Turkov je krščansko prebivalstvo ostalo in se obdržalo do prve svetovne vojne in vojne turške osvobodilne vojne, ki je sledila. Krščansko prebivalstvo je zapustilo pokrajino in za sabo pustilo podzemeljska mesta in številne krščanske cerkve. Nekaj prebivalcev še danes živi v podzemeljskih bivališčih, večino pa so jih izselili zaradi varnosti in ohranjanja dediščine, saj ti stožci nimajo dolge življenjske dobe in se od časa do časa porušijo. Za turiste so najzanimivejša in najpogosteje obiskana mesta Ürgüp, Göreme, Selime, Güzelyurt in Uçhisar, kjer so
najlepše zgodovinske vile in podzemska bivališča, za ogled podzemnih mest pa so priljubljeni tudi kraji Derinkuyu, Kaymaklı, Gaziemir in Özkonak. Prav tako je priljubljeno pohodništvo po različnih dolinah, ki nosijo imena po oblikah stožcev, pohodniki pa največkrat obiščejo dolino Ihlara, Dolina samostanov (Güzelyurt) ter Ürgüp in Göreme, ki je tudi središče balonarstva. Polet z balonom je najlepši in najbolj priljubljen način spoznavanja Kapadokije. Prebivalci Kapadokije so v preteklosti v sklade mehkih ognjeniških kamnin vklesali hiše, cerkve in samostane. Naseljevanje v Göremeju se je začelo že v rimskem obdobju, v letih 300 do 1200 pa je bil Göreme pomembno samostansko središče. Prav tam je danes zelo zanimiv muzej
11
na prostem, ki ga v virtualni obliki najdete tudi na internetu in je eden najpomembnejših v osrednji Kapadokiji. V muzeju je več kot trideset v skalo vklesanih cerkva in kapel, v nekaterih pa najdemo izjemne freske iz 9. do 11. stoletja. Turisti si lahko ogledajo tudi cerkve Yusuf Koç, Ortahane, Durmus Kadir in Bezirhane v Göremeju, podzemske hiše in cerkve v dolinah Uzundere, Baıldere, Zemi in Ihlara. Za pravo doživetje Kapadokije lahko prespijo v pravih jamskih hotelih, izklesanih v skalo. Tako lahko izkusijo, kakšno je bilo življenje v teh nenavadnih bivališčih, a so obenem deležni modernega udobja. Seveda pa je zanimivo obiskati tudi kakšno prireditev v kateri od votlin, kjer prirejajo tradicionalne večere ob turški kulinariki, glasbi in plesu.
12
TURČIJA
april 2013
Belek - sonce, morje in golf
Turkom je treba priznati, da se razvoja turizma lotevajo zelo načrtno. Za območje Antalye to gotovo velja. Imajo veliko obale, a na tem delu sta še dve zelo pomembni reči: obilo vode in rodovitne zemlje. Dolina namreč leži pod gorovjem Taurus, ki jo tudi poleti oskrbuje z dovolj vode, kar so znali ceniti že stari Grki in Rimljani. Za turizem pa se tudi ve, da potrebuje veliko vode in seveda hrane. Bili so dovolj modri, da je obalni pas, ki sicer za kmetijstvo ni posebno zanimiv, ostal nepozidan, in v tem pasu se danes vrstijo hoteli, takoj za njimi pa golfska igrišča. Čez cesto so naselja apartmajev in nekoč majhnih vasi, ki postajajo trgovski centri. Potem pa skoraj nepregledna polja, rastlinjaki in sadovnjaki. Zato ni čudno, da je pokrajina Antalya najbolj obiskano turško turistično območje, tja prileti kar tretjina tujih turistov. V številkah je to nekaj več kot 10 milijonov.
Morda najboljši primer hitrega razvoja turškega turizma je Belek. Kraj z okoli 10 tisoč prebivalci leži 30 kilometrov južno od Antalye, še pred desetletjem je bil mestece z nekaj trgovinami, danes pa je moderno, skoraj povsem na novo sezidano mesto trgovin. Vse to po zaslugi vrste hotelov ob bližnji obali. Na dobrih 20 kilometrih med izlivom dveh rek je namreč nastal eden največjih turških turističnih centrov z več kot 50 hoteli, 15 golfskimi igrišči in kar nekaj nogometnimi. Morje, sonce in predvsem dobri hoteli v Belek privabljajo goste, ki si želijo razvajanja. Ponudba all inclusive je tako rekoč obvezna in pomeni, da sta v ceno namestitve v neomejenih količinah všteti tudi hrana in domača pijača. Tako so turško pivo, vino in žganje brezplačna, za pijače tujega porekla pa je treba plačati. Kdor se naveliča poležavanja na plaži ali ob bazenu, se lahko odpravi po ugodnih nakupih ali s katero od lokalnih
agencij na krajše ali daljše izlete v notranjost dežele, stran od turističnega vrveža. Zaradi visoke ravni storitev in več kot sprejemljive cene ter ne nazadnje dobrih letalskih povezav sta Antalya in predvsem Belek priljubljena destinacija za turiste iz vsega sveta. Če od maja do konca septembra prevladujejo tisti, ki pridejo v Belek predvsem zaradi sonca in morja, pa so zunaj sezone golf in priprave nogometašev eden od poglavitnih razlogov za dober obisk. Povprečna zasedenost hotelov na letni ravni je namreč skoraj 70-odstotna. Letos so bili v Beleku na pripravah tudi nogometaši NK Maribor. Dobri hoteli, večinoma s ponudbo all inclusive, torej z neomejeno količino hrane in pijače, dober servis, ki poskrbi, da ste povsod pravočasno, dobra hrana in prijazni gostinski delavci ter seveda sprejemljiva cena so poglavitni razlogi, da je skoraj v vsakem letalu kakšno nogometno moštvo. Od takih ta zaresnih pa
do bolj skromnih. Razliko lahko opazite že prvi večer v hotelu. Resni so pač resni, veseljakom pa zastonj pijača požene kri po žilah. Že drugi dan je bolj mirno, slika pa se ponovi na večer pred odhodom. Še večji posel za hotelirje so golfisti. Leta 1994 so tu zgradili prvo igrišče National Golf Club. Čez dve leti je sledilo igrišče Tat, potem pa približno eno igrišče na dve leti, do leta 2002, ko je sledil pravi bum v gradnji igrišč. Zdaj jih je 15, a menda jih bodo še gradili, ker želijo postati največji evropski jesensko-pomladanski golfski center. Ponosno pravijo, da so se nekoč hodili učit v Španijo, kako se to dela, zdaj pa menda že Španci prihajajo k njim na oglede. Sicer imajo v Turčiji samo še dve igrišči v Carigradu in eno v Bodrumu. Lani je Belek zaradi igranja golfa obiskalo okoli 120 tisoč golfistov, letos pa računajo na 200 tisoč igralcev. Prodali so kar 530 tisoč igralnin, letos pa naj
TURČIJA
april 2013
13
bi jih že 700 tisoč. Če računate, da je povprečna cena igranja golfa okoli 70 evrov (cene za posamezno igro so sicer višje, v paketih pa nekoliko nižje), veste, da gre za veliko denarja. Skupni zaslužek od gofskega turizma v Beleku naj bi bil letos okoli 200 milijonov evrov. Zato ni čudno, da vedno več denarja vlagajo tudi v propagiranje golfskega turizma. Lani so svet golfa presenetili z velikim poklicnim turnirjem Turkish Airlines z nagradnim skladom 5,2 milijona dolarjev. Prišli so vsi vodilni igralci golfa s Tigerjem Woodsom, Leejem Westwoodom in Justinom Rosom na čelu, zmagovalec Rory McIlroy pa je v žep pospravil 1,5 milijona dolarjev. Letos bo v začetku novembra enak turnir, računajo pa, da bo nagradni sklad okoli 7 milijonov dolarjev. Tako se lahko turnirji na igriščih pri Beleku merijo s tistimi iz bogatih zalivskih držav, jezijo pa se organizatorji turnirjev v Evropi
in Ameriki, ki tako velikih nagradnih skladov ne premorejo. Tudi mnogi slovenski golfisti so redni gostje Beleka, saj take izbire igrišč na vsega okoli 20 kilometrih raz-
dalje ni nikjer drugje. Poleg tega so vsa igrišča zelo dobro vzdrževana in narejena tako, da jih je nekaj primernih za slabše igralce, nekaj pa je težjih - za tiste, ki hočejo
preizkusiti vse svoje znanje igranja golfa. Težko bi se odločil, katero je najboljše, zame mogoče Tat, ker je najbolj slikovito in v enem delu tik ob morju.
14
TURČIJA
april 2013
Turčija za popotnike Turčija je parlamentarna republika od 29. oktobra 1923. Glavno mesto Turčije je Ankara, največje mesto pa Istanbul. Po podatkih iz leta 2008 ima Turčija 71,5 milijona prebivalcev. Uradni jezik je turški, v turističnih krajih in območjih se večinoma lahko sporazumevate v angleškem, nemškem in francoskem jeziku. V Turčiji imajo srednjeevropski čas + 1 ura, torej premaknite ure naprej eno uro (Slovenija 12.00, Turčija 13.00). Uradna valuta je nova turška lira (TRY), 1 TRY je približno 0,43 evra. Slovenskim državljanom vizum za vstop v Turčijo ni potreben, če potujejo z namenom turističnega, osebnega ali poslovnega obiska. Za tiste, ki potujejo z drugačnim namenom (npr. delo, študij, izobraževanje, združitev družine, znanstveno raziskovanje ...), je še vedno potreben poseben vizum, ki se pridobi na pristojnem veleposlaništvu Republike Turčije. Potni list mora biti ob vstopu v Turčijo veljaven še najmanj šest mesecev. Otroci morajo imeti svoj potni list. Turške oblasti opozarjajo, da je treba imeti v potnem listu vsaj eno prazno stran za žige mejnih oblasti. Izvoz etnografskih, zgodovinskih in arheoloških predmetov (starine, stari kovanici, fosili ...) ni dovoljen. Strogo prepovedan je iznos predmetov, ki so bili najdeni na prostem ali kupljeni v kraju letovanja ter se lahko prepoznajo kot antični. V Ankari deluje Veleposlaništvo Republike Slovenije, več informacij ter kontaktne podatke in druga predstavništva v Turčiji najdete na spletni strani http://ankara. veleposlanistvo.si. Priporočamo, da si pred potovanjem pridobite potovalno in zdravstveno zavarovanje. Cepljenje ni potrebno. Preverite, ali obstajajo kakšne omejitve in ali vaša zavarovalna polica krije vse storitve, ki bi jih želeli uporabiti.
Razen v mošejah v Turčiji ne veljajo strogi predpisi oblačenja, a vseeno upoštevate, da je islam državna vera. Pri ogledih verskih objektov ali znamenitosti je zaželeno, da imate na sebi oblačila, ki pokrivajo ramena in kolena. Ob hotelskih bazenih in na plažah dopuščajo "zgoraj brez", vendar upoštevajte, da podobno "svobodno" oblačenje v muslimanskih državah lahko privede do neprijetnih situacij. Nudizem ni dovoljen. Turiste pogosto zmedejo napitnine in odločanje kdaj pustiti napitnino in koliko, zato je tu nekaj okvirnih smernic. V cenejših restavracijah domačini pustijo na krožničku nekaj kovancev, drugje je zaželena napitnina 10 do 15 odstotkov računa. V dražjih restavracijah lahko že na račun dodajo 10 do 15odstotkov postrežnine (servis ücreti), a ni nujno, da jo bo dobilo osebje, zato jim lahko nekaj napitnine izročite osebno. V cenejših hotelih napitnine niso pričakovane, v dražjih pa vam bo portir odnesel prtljago v sobo in pok azal, kako prižgati luči in televizor, za to pa bo pričakoval okoli 3o dstotke cene sobe. Pri taksiju, ki ima taksimeter, je vljudno, da zaokrožite na najbližjih 50 kuruş (0,5 lire), torej recimo
4,2 TRY na 4,5 ali 4,7 TRY na 5 TRY. V turških kopelih masreki ali maserju namenite od 10 do 20 odstotkov cene. V turistično orientiranih hamamih je cena visoka, a to ne pomeni, da je napitnina vključena, zato lahko osebju namenite napitnino. Če vas ob ogledu spustijo v območje, ki navadno ni odprto
za turiste, ali če vam pripravijo brezplačen kratek voden ogled, jih vsekakor nagradite za njihov trud. Nekaj lir bo za okoli 10 minut čisto dovolj. Pri nakupovanju pa seveda ne pozabite barantati. Več turističnih informacij najdete na www.goturkey.com. Prijetno potovanje!