OCRA> Restavratorski priročnik

Restavratorski priročnik Vdahnite staremu pohištvu ohiš življenje

Ta knjiga vas bo popeljala do nepogrešljivih nasvetov, s katerimi boste zaorali ledino v vašem restavratorskem delu ali pa svoje znanje le osvežili.

Dala vam bo osnovno restavratorsko znanje, s katerim boste določili starost in vrednost vašega pohištva, spoznali pa boste tudi lastnosti in prednosti različnih vrst lesa.

Preko restavriranja različnih kosov pohištva, podrobno prikazanih z ilustracijami in mnogimi barvnimi fotografijami, boste natančno sledili vsakemu koraku obnove.

9 789612 369187

Markacija

ISBN 961-236-918-6

Restavratorski R ators priročnik

Vdahnite staremu pohištvu življenje

Restavratorski priročnik Vdahnite staremu pohištvu življenje

02_prelom_blok_popravljen.indd 1

22.8.2005 15:30:13

Restavratorski priročnik Vdahnite staremu pohištvu življenje

Urednik: Marko Ipavec, Gioia, Nataša Vitez s.p.

Prevedel in priredil: Marko Ipavec, Gioia, Nataša Vitez s.p.

Avtor besedila drugega in tretjega projekta: Stanko Vitez Jezikovni pregled: Darja Brecelj, Gioia, Nataša Vitez s.p.

Fotografije: Peter Valič Prelom: Rok Bezeljak, Markacija d.o.o.

Oblikovanje: Blaž Rosa, Markacija d.o.o.

Ilustracije (str. 54–69): Rok Bezeljak, Markacija d.o.o Tisk: Grafika Soča d.d.

Uvod in prvi projekt prevedena in prirejena po knjigi Restoring Furniture by Kenneth Davis & Thom Henvey (Orbis Publishing Ltd., London 1978) Fotografije na str. 6, 7, 11, 18, 24, 32–46: Peter Pugh-Cook Ilustracije (str. 32–46): David Parr

Izdal in založil: Restavratorstvo Antiqua Ars, Stanko Vitez s.p.

Naklada 700 izvodov

Izid knjige je omogočila Evropska Skupnost iz programa PHARE za čezmejno sodelovanje - Sklad malih projektov Slovenija / Italija. 2002

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 7.025.3/.4(035) 645.4:7.025.3.4 VDAHNITE staremu pohištvu življenje : restavratorski priročnik / [prevedel in priredil Ipavec Marko ; avtor besedila drugega in tretjega projekta Vitez Stanko ; fotografije Valič Peter, Peter Pugh-Cook ; ilustracije Bezeljak Rok, David Parr]. - Ajdovščina : samozal., 2005 ISBN 961-236-918-6 221586432

02_prelom_blok_popravljen.indd 2

24.8.2005 12:23:00

kazalo

Kazalo: Amatersko restavratorstvo

4

16

Orodje 24

Čiščenje in končna obdelava

32

Prvi projekt: Trije stoli (hrastov, pleten, oblazinjen)

54

Drugi projekt: Psiha v staronemškem slogu

62

Tretji projekt: Zadnja vhodna vrata v dvorec Lanthieri

70

Slovarček najpogostejših izrazov

71

Kazalo

3 02_prelom_blok_popravljen.indd 3

24.8.2005 12:55:01

Slovarček najpogostejših izrazov

Amatersko restavratorstvo V tej knjigi boste našli mnogo nepogrešljivih nasvetov, s katerimi boste lahko prvič pristopili k restavratorskemu delu ali pa z njimi le osvežili svoje znanje. Naučili se boste določiti starost vašemu staremu pohištvu, oceniti njegovo vrednost in spoznali lastnosti in prednosti različnih vrst lesa.

4 02_prelom_blok_popravljen.indd 4

22.8.2005 15:30:29

Malo opravil v delavnici daje tako zadoščenje, kot ga daje restavriranje starega pohištva. Kot pravi zaklad leži skrito pod plastmi laka in barve, prekrito s prahom in oljnimi madeži. Če znamo zamenjati poškodovano nogo ali okrasje, restavrirati ročaje ali intarzijo ter dovršiti obdelavo s polituro, lahko oživimo kos slogovnega pohištva, ki bo v veselje obema, tako mojstru kot tudi lastniku.

Moderno pohištvo načrtujejo večinoma po trenutnih modnih smernicah in velikokrat ni izdelano dovolj kvalitetno. Tako je kupec prisiljen, da svoj dom v kratkem času ponovno opremi z novim nekvalitetnim pohištvom.

Večkrat se nam ponudi tudi možnost, da najdemo lepo masivno pohištvo, ki bo potrebno obnove. Medtem ko dragocene starine posredniki kupujejo po nizkih cenah in jih nato restavrirane preprodajajo po umetno zvišanih cenah, je pohištvo iz 19. in zgodnjega 20. stoletja, podeželsko in kmečko pohištvo še vedno možno kupiti po razumnih in pogosto zelo nizkih cenah. Če ste pripravljeni, da se naučite osnovnih postopkov restavriranja, ki so včasih presenetljivo enostavni in vključujejo lahko dostopen material in znanje, potem lahko kot amater na zelo enostaven način spremenite na videz grd stol, v čvrst stol poln novega sijaja. Pogosto naletimo na dokaj moderne primerke, ki na pogled izgledajo kot slogovno pohištvo. Z nekaj izkušnjami jih lahko, kljub temu da gre za reprodukcijo, spremenimo v enkratno pohištvo. Z znanjem in samozavestjo, ki si ju amater pridobi pri lažjih primerih obnove, lahko postopoma preide na delo s tehnično bolj zahtevnimi in dragocenimi starinami.

Različni načini dela so v tej knjigi predstavljeni preko izkušenj dveh mojstrov: Kennetha Davisa, enega izmed vodilnih britanskih restavratorjev pohištva in Stanka Viteza, mladega in z zavidljivimi izkušnjami podkovanega slovenskega restavratorja. Kenneth Davis in Vitez Stanko sta pomlajala pohištvo vseh starosti in slogov ter imata mojstrsko oko in občutljivost. Knjiga ti dve vrlini združuje s prikazom postopkov, ki jih amater lahko uporabi pri restavriranju pohištva, ki ni preveč občutljivo in pomembno, da bi ga za visoko ceno restavrirali strokovnjaki. Pod svoja dela se ne podpisujeta, čeprav lahko pohištvo, ki sta ga restavrirala, najdemo v mondenih domovih in znanih zgodovinskih stavbah, ki so živ dokaz ne samo njune izkušene mojstrske roke, temveč tudi občutljivosti in spretnosti pri postopkih, ki jih uporabljata.

amatersko restavratorstvo

Levo: Ta spalnica iz etnološke zbirke v Vipavi je izdelana v neobaročnem slogu (sredina 19. stoletja).

To je bilo obdobje, ko so se pojavljale nove izvedbe prejšnjih slogov, tako tudi neobarok. Pohištvo v tem slogu je krasilo tudi veliko meščanskih stanovanj na slovenskem in ga je še vedno veliko na voljo.

5 02_prelom_blok_popravljen.indd 5

22.8.2005 15:30:34

amatersko restavratorstvo

Restavriranje pohištva je dokaj mlada umetna obrt. V Evropi je zbiranje slogovnega pohištva postalo moderno v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, po koncu prve svetovne vojne, ko so bile starinarne založene z opremo podeželskih hiš iz Evrope in Amerike. V Sloveniji se je ta umetna obrt začela dokaj pozno, in sicer proti koncu 20. stoletja. Temu je botrovalo politično in kulturno ozračje v prejšnjem sistemu, ki je pomen ohranjanja kulturne dediščine potisnilo v ozadje. V naših krajih so mnogo starega pohištva uničili po drugi svetovni vojni, veliko skrinj in drugega pohištva pa so odpeljali v Italijo in Avstrijo. Z naraščanjem števila zbiralcev se je povečalo tudi povpraševanje po mojstrih, ki so specializirani za restavriranje pohištva. Tako se je ob povečanem povpraševanju povečalo tudi število restavratorjev, leti pa so obudili številne, pri nas že pozabljene domače obrti, ki so povezane z restavriranjem pohištva.

Pri restavriranju pohištva poleg običajnega mizarskega orodja ne potrebujemo drugih posebnih orodij. Dve ali tri dodatna orodja bomo potrebovali pri obnovi oblazinjenega stola, vendar so zelo poceni. Če bomo kupili kakovostna, jih bomo lahko uporabljali celo življenje.

Veščine in postopke, ki so opisani v tej knjigi, lahko uporabimo skoraj pri vsem slogovnem pohištvu, pa naj bo to predalnik iz 19. stoletja ali bolj pogosta kredenca iz smrekovine. Niz projektov, opremljenih s slikami in opisom ob vsakem pomembnem koraku restavriranja, vam bo nazorno pokazal postopke in njihovo praktično uporabo. To pohištvo smo izbrali z namenom, da bi pokazali celoten razpon restavratorskih veščin, ki vključujejo tako preprosto čiščenje kot ponovno izdelavo manjkajočih delov.

V knjigo je vključenih tudi nekaj nasvetov za nakup starega pohištva. Opisane so poškodbe in pomankljivosti, na katere moramo biti pozorni, načini ocenjevanja starosti pohištva, prepoznavanje različnih vrst lesa in furnirjev

ter odkrivanje restavratorskih posegov, ki so spremenili slog pohištva ali kako drugo njegovo prvotno lastnost.

Tako bo lahko amater hitro ocenil kos pohištva, ki si ga bo ogledal v starinarni ali kje drugje. S tem znanjem lahko svoj dom okusno opremimo in mu dodamo svoj osebni pridih.

Ta knjiga je namenjena vsem, ki se želijo naučiti osnov restavriranja, pa tudi tistim, ki se želijo bolj podrobno seznaniti s pohištvom. Večino popravil, s katerimi se ponavadi sreča amaterski restavrator, je mogoče opraviti že s tem, da sledimo navodilom.

Pohištvo v knjigi smo izbrali zaradi njegove uporabnosti v modernem domu, pa tudi zaradi njegovega lepega izgleda. Zato smo predstavili veščine in postopke, ki jih lahko uporabimo tako za restavriranje velikih vhodnih vrat kot tudi navadnega hrastovega stola. Skozi projekte smo prikazali, kako ponovno izdelamo obrabljene in polomljene vezi ter večje manjkajoče dele, kako pripravimo lužila, barve in polituro ter kako z najbolj primernimi materiali stolu spletemo novo sedalo ali ga na novo oblazinimo.

Ko boste kot amaterski restavrator zaključili nekaj samostojnih projektov, boste pridobili dovolj znanja, spretnosti in samozavesti, da se boste spopadli tudi z zahtevnejšimi kosi pohištva. V projektih so prikazane obnove treh različnih stolov, psiha s kamnito polico in ogledalom ter zadnja vhodna vrata v dvorec Lanthieri v Vipavi. Verjamemo, da bo začetnik ob koncu vseh teh praktičnih projektov začutil potrebo po večjem znanju na področju zgodovine pohištva, lesa in različnih slogov izdelovanja pohištva. Odkriti redke primerke pohištva, oceniti njihovo starost, jih popraviti in dokončno obdelati – vse to so izzivi, ki vam bodo prihranili denar in hkrati prinesli osebno zadovoljstvo ob pogledu na vaš izdelek.

Kako poiskati pohištvo Restavriranje pohištva postaja vedno bolj priljubljeno, zato je opaziti tudi porast trgovcev, ki se s tem poslom ukvarjajo. Med njimi najdemo lastnike uglednih starinarn v večjih mestih, pa tudi lokalne trgovce s starinskim pohištvom.

Redki primerki slogovnega pohištva so za večino ljudi občutno predragi. Privoščijo si jih lahko le poklicni kupci, strokovnjaki in zasebni zbiralci. Vendar obstaja še vedno veliko število starinarn in manjših trgovin, kjer lahko najdemo poceni originale in kvalitetno izdelane reprodukcije. Še ena možnost za ugoden nakup so skladišča rabljenega pohištva, kjer lahko budno oko restavratorja naleti na dobro kupčijo, ki se kdaj pa kdaj ponudi sama.

Javne dražbe, ki so v Sloveniji bolj izjema kot pravilo, ponavadi ponujajo širok izbor starega in novega pohištva po nizkih cenah, saj tam prodajajo v glavnem trgovci na debelo. Z rednim obiskom takih dražb se lahko naučimo trgovanja s pohištvom. Preden poskusimo

6 02_prelom_blok_popravljen.indd 6

22.8.2005 15:30:36

Levo: Z uporabo nekaj preprostih restavratorskih postopkov lahko polomljeno ogledalo iz mahagonijevega lesa izgleda kot novo. Utrdili smo mu vezi, dodali manjkajoči del obrobe ogledala. Celotno ogledalo smo nato prepolitirali in mu povrnili prvoten sijaj (zgoraj).

Kako določiti starost pohištva

kako poiskati pohištvo / kako določiti starost pohištva

s svojo ponudbo, opazujmo vrednotenje trgovcev. Na ta način bomo postopoma zgradili temelje svojega znanja. Začetnik se lahko ob tem nauči sprva razlikovati med mahagonijevim in orehovim lesom, sčasoma pa tudi med hrastovo in javorjevo intarzijo. Seznanimo se lahko tudi s približnimi cenami pohištva različnih obdobij in slogov in s tem znanjem lažje postavljamo ceno pohištvu, ki ga nameravamo kupiti.

Tovrstno znanje nam pride prav tudi pri samostojnih nakupih. Sposobni bomo oceniti starost in ceno primerka ter strokovno določiti vrednost, ki je bila dodana dejanski ceni. Šele nato se bomo lahko samozavestno in prepričljivo pogajali.

Privatna skladišča z rabljenim pohištvom ponavadi izgledajo kot pokopališče pohištva. Dostikrat ti kosi niso primerni za nakup, vseeno pa tam lahko naletimo na dobro priložnost, zato jih ne smemo popolnoma prezreti.

Treba je poudariti, da moramo biti pri nakupovanju starega pohištva zelo previdni, še posebej če nameravamo vložiti veliko vsoto denarja. Nekateri trgovci poskušajo prodati reprodukcije kot originale in temu primerno prilagodijo tudi ceno.

Ugotavljanje avtentičnosti nekega kosa pohištva je lahko za nekatere kupce težavna naloga. Če je izdelava kvalitetna in če pohištvo glede na svojo ceno dobro opravlja svojo nalogo, potem avtentičnost ne bo tako pomembna. Toda če se nepričakovano znajdemo v položaju, ko imamo možnost kupiti avtentično starino, obstajajo načini, kako se lahko zavarujemo. Najbolj zanesljiva možnost je, da nam pohištvo pregleda strokovnjak. Če to ni možno ali če nam visoka cena pohištva ne dopušča dodatnih izdatkov, zahtevamo od prodajalca, da izdelek na kratko opiše. S tem si zagotovimo možnost vračila, če se izkaže, da nismo dobili tega, kar nam je prodajalec obljubljal.

Vedeti, kaj iščemo, ko kupujemo ali ocenjujemo starost pohištva, je veščina, ki nam lahko vzame kar nekaj časa, preden se je naučimo. Če se seznanimo z nekaterimi osnovnimi značilnostmi dobrega mojstrstva in če poznamo nekaj načinov za preverjanje pristnosti in ocenjevanja vrednosti pohištva, se lahko izognemo tratenju časa, napora in denarja.

Izraz »slogovno«, kot ga uporabljamo v preostalem delu tega poglavja, označuje vse kvalitetno izdelano pohištvo (v nasprotju z masovno izdelanim pohištvom), narejeno pred drugo svetovno vojno. Sem ne spada pohištvo, ki je narejeno iz plastike, ivernih plošč in plošč lesonita, vezanega lesa ali panelnih plošč, ki so

7 02_prelom_blok_popravljen.indd 7

22.8.2005 15:30:40

amatersko restavratorstvo

zlepljene iz večih delov lesa in z obeh strani prekrite z debelim furnirjem. Slogovno pohištvo nima odlitih ali lakiranih tečajev ali drugega okovja, nima gumijastih kolesc ali nog in ne žičnikov ali novejših vijakov.

Slogovno pohištvo je najpogosteje izdelano iz vrst trdega lesa, in sicer pri nas največ iz oreha, češnje, bukve, jesena, javorja, drugod po Evropi pa tudi iz breze, mahagonija, tika, cedre, palisandra, divjega kostanja, ...

Osnovno ogrodje je bilo običajno narejeno iz trdega lesa, notranjost predalov ali dno skrinj pa iz lesa smreke in jelke. Če povzamemo, deli slogovnega pohištva, ki so v neposrednem stiku s sobno temperaturo, so narejeni iz trdega lesa.

Spodaj: Veliko je starinarn, kjer lahko kupimo rabljeno pohištvo. Dobro je, če si pohištvo od blizu in natančneje ogledamo ter se posvetujemo s trgovcem. Nekatere starinarne, kot je tale, imajo poleg prodajalne tudi restavratorsko delavnico, kjer vam bo mojster pohištvo tudi obnovil.

Trdi les so uporabljali za izdelavo prvorazrednega pohištva zaradi njegovih posebnih lastnosti, pri nižjih temperaturah se razteza, pri višjih pa krči. Vedenje, da je les najmočnejši vzdolž strukture in najšibkejši prek strukture, narekuje metode izdelave pohištva in nam pove, ali bo pohištvo trajno ali ne.

Upoštevati moramo pomembno dejstvo, da teče struktura desk, ki jih zlepimo drugo poleg druge ali pod pravim kotom, v isto smer. Če to spregledamo, potem bodo na spojih desk zaradi krčenja in širjenja lesa zazevale špranje.

Večje površine na kuhinjskih kredencah, garderobnih omarah in predalnikih so bile ponavadi narejene iz več desk masivnega lesa, da se celotna površina ne bi preveč ukrivila. Te deske so po daljših stranicah zravnali z obličem, dokler njihovi robovi niso postali ravni in pravokotni. Ko so se njihovi robovi po obdelavi popolnoma ujemali, so jih zložili skupaj in zlepili s klejem. Večkrat so bile vezi med deskami narejene na pero in utor. Tekstura (letnice) je tekla podolžno po površini lesa, kar je bila še dodatna zaščita pred ukrivljanjem takih zlepljenih površin.

Kljub temu pri starem pohištvu nemalokrat naletimo na ukrivljene zunanje površine, kar je posledica starosti pohištva, predvsem pa uvedbe centralnega ogrevanja v večini domov. Razlog je tudi to, da je bila zunanjost izpostavljena različnim sobnim temperaturam, medtem ko je notranjost ponavadi ostala surova in se je zaradi tega sčasom bolj izsušila. Krčenje notranjih strani desk je tako povzročilo rahlo spremembo oblike zunanje strani desk. Deformacija vedno nastane po širini strukture in nikoli po njeni dolžini.

Površina se ukrivi tudi v primeru, če je bil mehki les, kot je naprimer

8 02_prelom_blok_popravljen.indd 8

22.8.2005 15:30:51

kako določiti starost pohištva smreka, obložen s furnirjem iz trdega lesa, naprimer orehovega. Mehki les se je izsušil hitreje kot furnir, kar je povzročilo, da se je površina ukrivila. To velja predvsem za pohištvo iz zgodnjega osemnajstega stoletja. Če hočemo natančno poznati kakovost in starost starega pohištva, moramo poznati značilnosti lesa, iz katerega je izdelano. Več podrobnosti o tem bomo izvedeli v poglavju o vrstah lesa, pa tudi v poglavju o osnovnih tehnikah restavriranja pohištva.

Dober pokazatelj kakovosti in vrednosti je tudi končna obdelava lesa. Najbolj pogosti premazi, ki jih najdemo na starih kosih pohištva, so laneno olje (pri tiku), čebelji vosek in terpentinovo olje, belež in politura na osnovi šelaka pri mahagoniju ter večini ostalih trdih lesov.

Včasih so morali za popolno polituro nanesti več slojev, vendar je pri ponovni francoski polituri lahko zadosten že en nanos. Ta postopek poudari globino in prelivanje različnih barvnih odtenkov v teksturi lesa, rezultat tega pa je sijajen lesk, znan kot patina.

Njena intenziteta se je pri starem pohištvu skozi leta še stopnjevala.

Zgoraj: Z izkušnjami, znanjem o izdelavi in zgodovinskih detajlih lahko restavrator začetnik brez težav oceni in prepozna te štiri stole, ki so vsi restavrirani.

1. reprodukcija renesančnega stola iz 19. stoletja 2. stol v neobaročnem slogu, izdelan okrog leta 1850 3. stol v staronemškem slogu z usnjenim sedalom in naslonjalom (konec 19. stoletja) 4. stol z balonastim hrbtom in nogami »en cabriole«, 2. polovica 19. stoletja

3

1

2

4

9 02_prelom_blok_popravljen.indd 9

22.8.2005 15:31:01

amatersko restavratorstvo

S skrbnim preučevanjem patine lahko določimo, koliko je primerek v resnici star. Površina z dobro patino mora imeti skoraj prosojno, mehko barvo in je ponavadi rahlo temnejša kot prvotna barva lesa. Kot smo že prej omenili, je danes na trgu veliko premazov, s katerimi lahko, če smo tega vešči, dokaj prepričljivo posnemamo francosko polituro. Vsekakor pa je razlika še vedno opazna. Pristna francoska politura daje mehak videz, medtem ko bo imel novejši nadomestek zelo močan sijaj.

Marsikatero skrivnost o pohištvu nam lahko odkrije tudi furnir. To je tanek kos lesa, ki so ga vse do zgodnjega 19. stoletja rezali ročno. Furnirje so običajno uporabljali zato, da so mehki les, ki je imel lepo teksturo, uporabili skupaj s trdnim, ki ima dokaj nezanimiv izgled. Prav iz uporabe furnirja, se je kasneje pozneje razvila izdelava marketerije (intarzij) in inkrustacijskih ornamentov.

Poškodbe furnirja lahko popravimo brez večjih težav. Če pa začne odstopati celotna površina furnirja, je popravilo lahko zelo težavno.

Tudi ko gre za najboljše pohištvo, ornamenti na masivno ploščo niso pribiti z žeblji, temveč so rezljani ali vanje vžgani. Če so nanje položeni, so ponavadi zalepljeni s klejem ali pritrjeni s pomočjo vezi. Veliko inkrustacij in intarzij so dodali pozneje, da bi pohištvu dali avtentičen videz, zato je potrebno take dodatke temeljito pregledati.

Na pohištvu boljše kvalitete so bili okovja in tečaji narejeni iz medenine ali brona. Izdelovali so jih s pomočjo odlivanja ali ročnega izrezovanja, včasih pa so jih tudi posrebrili. Njihova barva je obledela in na zelo starih kosih pohištva bodo v večini primerov odrsani. Če primerek ni drag, lahko prosimo, da nam prodajalec sname kos okovja, tako da si lahko ogledamo les pod njim. Barva naj bi bila drugačna in rahlo novejšega izgleda, nikakor pa povsem enaka. Kjer je zaradi kovine les spremenil barvo, bodo po vsej verjetnosti madeži rje.

To so glavne stvari, na katere moramo biti pozorni, ko pohištvu določamo starost in kakovost. Seveda so tu še drugi vidiki, ki se posebej nanašajo na starost in obdobje določenih primerkov, vendar pridejo take podrobnosti v poštev le, če je kos pohištva res zelo redek.

Obstajajo tudi razlike, znane ožjemu krogu mojstrov, na podlagi katerih lahko ocenimo določen kos pohištva.

Nanašajo se predvsem na uporabo orodja in prisotnost kakršnihkoli žebljev ali vijakov. Pred 18. stoletjem so les rezali z ravnimi žagami. V 19. stoletju so uvedli krožne žage, s čimer se je žaganje pospešilo, vendar so le-te pustile različne brazde, ki jih lahko otipamo s prstom.

Do 18. stoletja so pred strojnim stiskanjem žeblje rezali ročno. Leseni vijaki niso bili koničasti vse do 19. stoletja, navoje pa so ročno vstavljali v votlo spiralo. Pristnost pohištva, pri katerem so uporabljali žeblje, dokazujejo madeži v lesu, ki so nastali zaradi oksidacije.

Veliko teh vidikov je težko uporabiti pri t. i. podeželskem pohištvu, kot so naprimer razne strežne omare in pohištvo z naših kmetij. Les, ki so ga uporabljali za izdelavo starinskega pohištva, je bil ponavadi trd in težak, pri podeželskem pohištvu je ogrodje močnejše, les pa lažji in ima večje pore v strukturi. Večina podeželskega pohištva je bila narejena zelo kakovostno, ima svoj čar in lepoto ter je večini zbiralcev cenovno dosegljiva.

Restavriranju takih kosov pohištva je potrebno posvetiti ravno toliko natančnosti kot bolj redkim primerkom.

Levo zgoraj: Če s kovancem ali skalpelom podrgnemo po skritem delu močno premazanega pohištva, se bo razkrila prvotna površina lesa.

Levo spodaj: Lesni črv je resnejši problem. Manjše luknjice lahko z lahkoto zapolnimo, bolj poškodovane dele pa je največkrat potrebno v celoti zamenjati.

Nekateri restavratorji manjše luknjice pustijo take kot so, saj pohištvo tako razkriva svojo starost.

Kako odkrijemo poškodbe Pri pregledovanju starega pohištva moramo biti pozorni na več stvari. Do veliko poškodb, ki so posledica bodisi nestrokovnega restavriranja bodisi učinkov narave, pride zaradi brezbrižnosti ali nevednosti lastnika. Najbolj

10 02_prelom_blok_popravljen.indd 10

24.8.2005 12:37:40

Les Poznavanje starega in novega lesa je za amaterskega restavratorja bistvenega pomena. Ni dovolj, če poznamo slogovno obdobje, v katerem je bilo pohištvo izdelano.

Restavrator mora prepoznati najpogostejše vrste lesa, vedeti mora, kako se posamezna vrsta lesa odziva na določene snovi, in šele potem bo lahko star in nov les združeval.

Vsaka vrsta drevesa ima drugačno strukturo celic, ki ga sestavljajo. Tako ima vsak les drugačne površinske vzorce, barve in lesk, kakovost teksture, težo in trdnost. Ko imamo dovolj izkušenj, te lastnosti zlahka prepoznamo.

Vrste lesa ponavadi delimo na mehke in trde, čeprav se ta delitev ne nanaša na fizikalno trdnost lesa. Izraz »mehki les« ne pomeni, da gre za lahek, šibek les.

Nekatere vrste mehkega lesa so trdnejše kot nekatere vrste trdega lesa in obratno. Les balze tako spada v skupino trdih lesov. Izraz se nanaša na les iglavcev, ki je zelo porozen in vsebuje veliko smole. Najbolj znan mehki les je smrekov les. V splošnem je mehek les močen in se ga uporablja za izdelavo skritih delov pohištva, kot so naprimer predali.

Zgoraj: Lepa miza iz mahagonija, ki se je močno ukrivila.

Ta poškodba največkrat nastane zaradi velike vlage ali premočne toplote. Popravilo je zelo zahtevno in bo povzročalo preglavice tudi najbolj izkušenim mojstrom.

Trdi les pridobivamo iz listavcev. Sem spadajo naprimer hrast, jesen in bukev. Trdi les uporabljamo za izdelovanje pohištva, saj ima povečini lepo teksturo, je trden in zato zelo vzdržljiv. Še posebej je cenjen pri starinskem pohištvu.

Ko drevo posekajo, ga razžagajo na deske, ki jih nato sušijo. Sušenje je nadzorovano odstranjevanje vlage in ga lahko izvajamo naravno ali v sušilnici pod nadzorovanimi pogoji. Danes les ni take kvalitete kot tisti, ki so ga uporabljali včasih. V osemnajstem stoletju je bilo v navadi, da so mojstri začeli sušiti les, ki ga je lahko uporabila šele naslednja generacija. Hlode so razžagali na dolge deske, jih previdno zložili v kope, pokrili in pustili, da se je les počasi sušil, kar je lahko trajalo tudi do 50 let. V naravnih pogojih se je širil in krčil, vse dokler ni bil primerno suh za uporabo. V lesu, ki je sušen v sušilnici, so notranje sile tako močne, da se lahko les ukrivi ali kako drugače poškoduje.

To se zgodi, ker je vlaga lesu v sušilnici odvzeta prehitro.

Pri restavriranju je zelo pomembno, in hkrati tudi težko, najti naravno sušen les, s katerim lahko nadomestimo manjkajoči del starega kosa pohištva in ga z ostalimi deli uskladimo.

Poleg načina sušenja naletimo pri usklajevanju starega in novega lesa še na eno težavo. Barva lesa s časom temni. Nov kos hrastovega lesa je bolj rumenkaste barve, medtem ko je barva hrasta pri pohištvu iz elizabetinskega obdobja že izrazito temno rjava. Ni nujno, da restavrator vedno naleti na skrajno različne odtenke, vendar se mora v primeru, ko dela s hrastovim lesom iz različnih obdobij, s to težavo spopasti.

Vsak les ima svoje posebnosti. Pri zgodnjih intarzijah iz orehovega furnirja naletimo na rahlo obledelo barvo, ki jo je težko uskladiti z novim lesom. Pohištvo iz obdobja kraljice Ane (prva polovica 18. stoletja), ki je bilo v večini prekrito z orehovim furnirjem, je zaradi barvnega usklajevanja težko restavrirati.

kako odkrijemo poškodbe / les

pogosta poškodba je ukrivljanje, ki nastane zaradi izpostavljenosti velikim temperaturnim razlikam, naprimer če je pohištvo ob radiatorju. Temperaturne razlike v lesu povzročijo raztezanje, še posebej če so zelo velike. Ukrivljanje je najbolj pogosto pri mizah, saj je vrhnji del ponavadi dobro in pogostokrat spolitiran, medtem ko je spodnji del največkrat kar surov.

Malomarno restavriranje je ponavadi zelo očitno, razen če hoče trgovec namerno prelisičiti neizkušenega kupca. Posebej pazljivi moramo biti pri orientalskem načinu lakiranja (rdeči japonski lak), ki je ponavadi črne barve, površina z debelimi premazi pa spominja na jajčno lupino.

Pozorni moramo biti tudi na madeže črnila, vinske in vodne madeže. Te poškodbe niso tako resne in jih lahko popravimo tako, da poškodovane dele otremo in jih nato povoskamo. Če je madež trdovratnejši, uporabimo katerega od drugih postopkov, ki so opisani v nadaljevanju knjige.

Skozi dolgoletno uporabo lahko postane pohištvo naravno lepo, vendar lahko marsikatera raza pokvari njegov zunanji izgled. Če niso pregloboke, jih lahko popravimo, čeprav lahko ostane sled rahle brazgotine. Če imamo opravka z globljimi vrezi, jih je včasih nemogoče odpraviti.

Ljudje, ki kupujejo staro pohištvo, pogosto spregledajo škodljivce in različne bolezni, kot so hrošči ali gobe. Škodo, ki jo povzroči ličinka hrošča ali lesni črv, zlahka prepoznamo. Na trgu najdemo različne izdelke, s katerimi se teh zajedalcev znebimo, če pa je škoda že prevelika, bomo morda morali odstraniti kakšno nogo, nosilec ali ornament in ga zamenjati z novim. Nekaj takih zamenjav smo opisali tudi v projektih, ki sledijo v nadaljevanju te knjige.

11 02_prelom_blok_popravljen.indd 11

22.8.2005 15:31:22

amatersko restavratorstvo

Brest (trdi les) Les bresta ima moten lesk, rumenkastobelo beljavo in svetlorjavo črnjavo. Dobro se obdeluje in lepi, vendar ga težko žagamo in zabijamo z žeblji. Črnjava je trajna, beljavo pa je mogoče impregnirati. Uporabljamo ga za izdelavo masivnega pohištva ali dekorativnega furnirja in povsod, kjer je pomembna trdnost lesa. Brestovina sodi med naše najlepše, vendar zaradi »holandske« bolezni in divjadi vse redkejše lesne vrste.

Oreh (trdi les) Oreh je izjemno dekorativen les, včasih ima valovite letnice.

Uporabljamo ga večinoma za pohištvo, pri katerem lužene in spolitirane intarzije dajejo slikovit in sijajen videz. Prelep les se skriva v orehovi koreniki, vendar jo je težko najti, saj dovolj velike kose za obdelavo premorejo le stara drevesa. Češnja (trdi les) Tako kot les drugih sadnih dreves, so tudi češnjo uporabljali za izdelavo zgodnjega podeželskega in kmečkega pohištva, pogosto za dekorativni furnir. Ker se rada ukrivi, so jo uporabljali na manjših delih. Enostavno jo je politirati. Dandanes ni več tako redka, vendar je kot les še vedno cenjena. Uporabljamo jo za vidne dele pohištva, ker ima zelo zanimivo teksturo in je lepe barve.

Bukev (trdi les) Bukev je čvrst les, ki se ga uporablja v velikih količinah za vse vrste pohištva, še posebej za izdelavo trdnih delov pri izdelavi omar in stolov. Je vzdržljiv in ga lahko enkratno lužimo in politiramo. Pomanjkljivost tega lesa pa je, da se rad krči.

Lipa (trdi les) Lipa ima zelo mehak, belkast ali rumenkast les, ima pa tudi rdečkast odtenek. Debelejša drevesa imajo srce pogosto obarvano z zelenimi progami, zaradi česar je ta del skoraj neuporaben. Lahko se obdeluje, zabija z žeblji in lepi. Od nekdaj je cenjen za rezbarjenje, skulpture, za glasbene instrumente (orgle), nekdaj tudi za slikarsko podlago (pravoslavne ikone).

Hrast (trdi les) Hrast daje les, ki je znan predvsem po svoji vzdržljivosti. Nekaj več truda zahteva pri zabijanju in vrtanju, vendar je luženje in politiranje tega lesa dokaj nezahtevno. Če je v stiku s kovino, je podvržen razjedanju. Pri nas poznamo tudi slavonski hrast, ki pa je mehkejši.

Jesen (trdi les) Jesenovina je neverjetno čvrst les, vendar je bila njegova uporaba pri izdelavi pohištva včasih omejena. Uporablja se ga za strugarska dela, izdelovanje ročajev za orodja, parket, pa tudi za okvirjanje. Dandanes je jesen v širši uporabi tudi za vse vrste pohištva in deluje kot nadomestek za hrast.

Mahagoni (trdi les) Od leta 1760 naprej je bil to osnovni les za izdelovanje kakovostnega pohištva, kot so jedilne mize in kabinetne omare.

Danes je precej drag, vendar je zaradi svojih dobrih lastnosti pri končnih delih idealen za izdelovanje manjših kosov, saj se ne krči in ne krivi.

12 02_prelom_blok_popravljen.indd 12

22.8.2005 15:32:05

les

Macesen (mehki les) Macesnov les je srednje trden les, zelo odporen proti vremenskim vplivom, saj vsebuje veliko smole. Smolni kanali nekoliko otežijo obdelavo površine. Prav zaradi obilice smole, ki deluje kot nekakšna naravna impregnacija, pa je bil in je macesnov les še vedno najboljši za izdelavo oken, vrat, stopnic, pragov in ostalega stavbnega pohištva, izpostavljenega zunanjim vplivom.

Ptičji javor (trdi les) Ta les je skoraj pepelnate barve in ima nenavadne vzorce, ki spominjajo na oko ptiča. Z lahkoto ga lužimo, politiramo in lepimo, vendar ga je z žeblji težko pritrjevati. Ptičji javor je bil zelo priljubljen za dekorativne furnirje v tridesetih letih dvajsetega stoletja.

Jelka (mehki les) Jelkin les je zelo podoben smrekovemu lesu, le da se pri obdelavi manj smoli. Ima skoraj belo, čudovito teksturo, zaradi katere je . primeren za luženje. Je trden in se ga z lahkoto brusi, lepi in zabija. Največ ga uporabljamo kot osnovo za furniranje, a ni tako vzdržljiv kot druge vrste lesa. Če je izpostavljen svetlobi, se barva s časom posvetli.

Tik (trdi les) Pri starem evropskem pohištvu tik zelo redko najdemo, vendar postaja pri izdelavi vrtnega pohištva zaradi svoje odpornosti vedno bolj priljubljen. V restavriranju ga lahko uporabimo, vendar je treba vedeti, da se rad cepi.

Oljka (trdi les) Les oljke je fino strukturiran, svetlo-rumenorjav z nepravilnimi rjavimi »žilami« in zelo dekorativen. Je trden ter odporen proti glivam in črvom, dobro se obdeluje in odlično politira. Zaradi bogate teksture ga uporabljamo za struženje različnega nakita in posodic, v rezbarstvu, za skulpture, v zadnjem času pa je, čeprav zelo drag, vedno bolj priljubljen za izdelavo parketov.

Breza (trdi les) Brezov les je srednje trden les, ima svilnat lesk, zaradi valovitega poteka vlaken pa je njegova tekstura velikokrat plamenasta ali v obliki ledenih rož. Dobro se lepi, luži in polira, vendar ni tako obstojen. Danes ga uporabljamo predvsem za izdelovanje furnirjev, vezanih in vlaknenih plošč.

Javor (trdi les) Javor bele do rumenkastobele barve s svilnatim leskom, ima nepravilno, vendar zelo lepo teksturo. Enostavno ga je lužiti in politirati. Primeren je predvsem za strugarska dela, mizne plošče (»javorova miza«), pohištvo, kabinetno pohištvo in za dna godal.

Smreka (mehki les) Smrekov les ima izrazito vidne letnice, ki prehajajo iz rdečkastorumene barve v svetlo rumeno. Največ se ga uporablja v stavbnem mizarstvu. V neugodnih razmerah je hitro podvržen propadanju, pri pohištvu pa ga uporabljamo večinoma za izdelovanje delov, ki niso vidni.

13 02_prelom_blok_popravljen.indd 13

22.8.2005 15:32:24

amatersko restavratorstvo Med vrstami lesa lahko omenimo še dve eksotični vrsti, palisander in ebenovino. Palisander so več kot dve stoletji uporabljali za izdelavo finega kabinetnega pohištva in intarzij. Furnirji iz tega lesa so bili v osemnajstem stoletju priljubljeni v Angliji. Ebenovina ima ravno teksturo, enakomerno črna barva tega lesa pa je redko prekinjena z rjavimi progami. Je zelo krhek in ga je težko lepiti, vendar se ga da lepo politirati. Ebenovino s Šrilanke so uporabljali v dekorativne namene. Danes je ta les zaradi pretiranega izsekavanja že prava redkost.

Barva hrasta v dokaj kratkem času zelo zbledi.

Starejše kot je pohištvo, vidnejša je razlika. Ko odrežemo kos starega hrasta, da bi zamenjali nek manjkajoči del, takoj opazimo globino spremenjene barve. Veliko težav, na katere naletimo zaradi spreminjanja barve lesa, lahko rešimo z različnimi postopki razbarvanja, s končnim luženjem in politiranjem popravljenega kosa pohištva.

Ti postopki so omenjeni v poglavju Čiščenje in končna obdelava.

Poenotenje barv in ustvarjanje prehodov med različnimi vrstami lesa je veščina, ki pri restavratorskem delu pokaže vidne razlike. To je področje, ki mu moramo posvetiti veliko pozornosti. Pri starem kosu pohištva je večina barve v samem lesu. Zato je zelo pomembno, da spolitirano površino očistimo, ne da bi pri tem poškodovali barvo lesa. Tako bo imel na novo spolitiran les podobno patino kot prej. Lepote lesa, ki je skozi čas spreminjal svojo barvo, ne moremo doseči z uporabo novejših umetnih barvil, zato je pri čiščenju vsaka storjena napaka nepopravljiva. Če pa smo previdni, lahko skrbno očiščeno površino spolitiramo do lepega in trajnega sijaja, ki bo ohranil globino in barvo prvotne patine.

Sprva so ljudje les uporabljali predvsem za izdelavo ogrodij. Pozneje so se razvile tudi najrazličnejše

samostojne obrti, kot so pohištveno mizarstvo, strugarstvo, rezbarstvo, ...

Taka strokovna znanja ponavadi amaterjem niso lahko dostopna in od človeka zahtevajo, da se jim popolnoma posveti. V knjigi jih ne bomo podrobno obravnavali, dotaknili pa se bomo nekaterih pojmov in postopkov, ki so vsekakor zelo uporabni.

Marketerija je okrasno vlaganje navadno raznobarvnih koščkov lesa v različne površine pohištva.

Tesno je povezana z inkrustacijo, le da pri slednjem namesto lesa uporabljamo drage in poldrage kamne, kot so naprimer lapis lazuli (lazurec) in ahat, pa tudi druge materiale, kot so slonovina, biserovina in želvovina.

Pri marketeriji in inkrustaciji (vlaganju) najprej izdolbemo plitev kanal v površino omare ali mize. V utore nato vlagamo barvne kamne in druge materiale (inkrustacija) ali koščke lesa (marketerija). Z razporejanjem teh koščkov lahko ustvarimo čudovite vzorce, ki jih nato spolitiramo. Najbolj znan predstavnik takega načina dela je bil Francoz André Boulle, ki je živel od leta 1642 do 1732. Materiali, ki jih je uporabljal, so bili želvovina, kositer in medenina.

Postopek, ki se po njem imenuje Boullejevo delo (ang. boullework), so posnemali skozi stoletja, vendar je to zelo zahtevna obrt. Bolje je, da se restavriranja takih kosov pohištva amater ne loteva.

Podobni postopki izdelovanja lesnih mozaikov so parketi in intarzije. V parketarstvu uporabljamo veliko vrst lesa različnih barv, ki jih polagamo v različnih geometrijskih vzorcih, jih nato obrusimo in spolitiramo. Intarziranje je podoben postopek, vendar poleg geometričnih oblik pri tem postopku izdelujemo podobe, slike. Če se hočemo preizkusiti v kateri od teh tehnik, je dobro, če si prej pomagamo z vzorcem iz kakšne revije o slogovnem pohištvu in ga poskusimo izdelati.

Tako bomo pred restavriranjem dragocenih kosov intarziranega pohištva pridobili neprecenljive izkušnje.

Zgoraj: Ta jedrna intarzija na prednjem delu skrinje iz vipavsko-kraškega območja je močno poškodovana.

Manjkajo ji kosi v obliki vaze in nageljna, pa tudi nekaj ostalih delov, ki so intarzirano polje obrobljali.

Desno: Glavni in nasploh zelo pogost motiv intarzij na zakristijskih omarah je monštranca. Tale je iz zakristije v cerkvi v Ajdovščini. Sredinska podoba je obrobljena s prepletom dveh različnih lesov.

14 02_prelom_blok_popravljen.indd 14

22.8.2005 15:32:32

Furniranja se lahko nauči vsak amaterski restavrator.

Furnir je tanek sloj lesa, ki so ga prvotno rezali ročno, od prve polovice devetnajstega stoletja pa že strojno.

Redek, drag les z bogato teksturo so rezali na tanke rezine in z njimi nato oblagali navaden, cenejši les.

Furnir lahko uspešno lepimo ročno, brez posebne strojne opreme, kot je toplotna stiskalnica (preša), ki jo uporabljajo poklicni mojstri na tem področju. Priporočljivo je, da začnemo s furniranjem ravnih površin in nato nadaljujemo z ukrivljenimi.

Furnir ponavadi najdemo v specializiranih trgovinah, če pa hočemo najti kakovostnega, bomo za iskanje porabili kar nekaj časa. Najboljša rešitev je, da ga naročimo pri boljšem strokovnjaku, vendar take ljudi najdemo le v večjih mestih. Po vsej verjetnosti ga prodajajo samo v večjih količinah. Nekatere večje trgovine z lesom imajo furnir na zalogi in lahko naročijo tudi bolj eksotične vrste, ki pa so seveda dražje. Tudi nekateri trgovci s starinskim pohištvom, ki so tudi sami restavratorji, so včasih pripravljeni prodati kakšen manjši kos. Na trgu je tudi veliko umetnih furnirjev, in čeprav so nekateri lahko kakovostni, na pogled in otip še zdaleč niso podobni naravnim. Današnji furnirji so precej tanjši, kot so bili včasih. Tako lahko za restavriranje starejših furniranih površin zbiramo stare odpadne kose furnirja in iz njega pridobimo material primerne debeline.

Poškodbe na furnirju so lahko majhni madeži, ki jih enostavno odpravimo, včasih pa so te poškodbe večje in je potrebno izdelati večji del marketerije. Ena najpogostejših poškodb so okrušeni vogali in robovi, še posebej tisti v okolici vrat in predalov. Zaradi stalnega trenja se ta poškodba velikokrat pojavi tudi na drsnikih predala.

tvid; žamet, ki se ga kljub visoki ceni za blazinjenje pohištva uporablja največ; skaj, ki je podoben usnju in ga enostavno čistimo, in ustrojeno usnje, ki je drago, vendar zelo odporno.

Bolj običajne tkanine so brokat, damast in različni tkani vzorci. Lahko uporabimo tudi kos pisane vezenine na keprasti laneni tkanini ali kos čipke na platneni podlagi.

Količino tkanine, ki jo potrebujemo, določimo tako, da izmerimo dolžino in širino sedala ter po vseh robovih dodamo kakih 15 cm. Tako lahko tkanino zlahka napnemo in spodvijemo pod okvir sedala. Pri oblazinjenem podaljšanem naslanjaču ali zofi izmerimo staro blago in po vseh robovih dodamo 15 cm za material, ki je bil prej spodvihan in pribit z žeblji. Če stara prevleka manjka, moramo na zofi izmeriti vse pravokotne oblike in spet dodati 15 cm okrog vseh robov. Tako bomo lahko prekrili vse ukrivljene dele in celotno višino polnila. Da bi si izdelavo olajšali, dodamo še 15 cm k vsakemu robu.

furnirji / pohištveno blago

Furnirji

Pohištveno blago Pri izbiri blaga, s katerim bomo zaključevali obnovo oblazinjenega pohištva, je pomembnih več dejavnikov. Pozorni moramo biti na vzorec tkanine, ki se mora ujemati s slogom pohištva.

Tkanina, ki jo izberemo, naj bo najbolj trdno in odporno blago, kar jih za vam sprejemljivo ceno lahko dobite. Dobro je, če je gosto tkano, saj bo podvrženo stalnemu trenju. Tkanine z gladko površino bodo ostale čiste dlje časa kot tiste z rebrasto ali kosmato površino (rebrast žamet).

Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da je bolj praktično, če izberemo temnejšo tkanino.

Tkanine, ki se uporabljajo za blazinjenje pohištva so pliš, mešanica volne in bombaža s ščetkasto površino, ki je podobna hrapavemu žametu; posebno vzdržljiva tkanina, ki se imenuje

15 02_prelom_blok_popravljen.indd 15

22.8.2005 15:32:41

Orodje Izbira dobrega orodja je za vsako restavratorsko delo zelo pomembna. V tem poglavju je opisana osnovna oprema, ki jo potrebujemo za delo, in osnovni postopki sestavljanja ogrodij, ki jih uporabljamo pri izdelovanju pohištva.

16 02_prelom_blok_popravljen.indd 16

22.8.2005 15:32:52

orodje

Za restavriranje pohištva potrebujemo osnovni komplet orodja, ki ni dosti obsežnejši od orodja, ki ga potrebujemo za običajna hišna popravila.

Pomembno je, da je orodje v dobrem stanju in da so rezila dlet, obličev in žag ostra. Če imajo ta poškodovane robove, jih lahko nabrusimo s pomočjo brusnega kamna, za končno fino obdelavo pa uporabimo brus oljnik.

Pogosto moramo z orodjem odrezati zelo tanke koščke lesa, zato je nujno, da so rezila vedno ostro nabrušena. Če brušenje orodja ni potrebno, potem jih samo naostrimo z brusom oljnikom. Ti so na voljo v različnih stopnjah zrnatosti, vselej pa je dobro imeti grobe in fine.

Bolj grobe brusne kamne uporabljamo, če je orodje po končanem rezanju trdega materiala v zelo slabem stanju.

Bolj fini pa rahlo topa rezila naostrijo do popolnosti. Če hočemo imeti še bolj ostra rezila, jih bo potrebno nabrusiti tako, kot so to počeli stari dobri brivci.

Vzamemo lahko kos usnja, ki ga premažemo z brusilno pasto. Nato rob rezila drgnemo po tej pasti. Na ta način jeklo spoliramo, njegov rob pa postane oster kot britev.

Orodje, ki ga je potrebno vedno ohranjati ostrega, je kovinsko strgalo (tudi strgulja). Strgala so izdelana v različnih debelinah. Najbolj tanka uporabljamo za močno prelakirane površine, z debelejšimi pa lahko odstranjujemo zelo tanke plasti lesa. Površina, ki nastane po delu s strgalom, je popolnoma gladka in pripravljena za polituro.

Levo: Na sliki je nekaj osnovnega (mizarskega) orodja, ki ga amaterski restavrator potrebuje za svoje delo.

1. dleto 2. dolbilo 3. lopatica za strganje 4. lopatica za kitanje 5. ročni vrtalnik 6. vrtalno vreteno 7. krempljasto kladivo 8. manjše ključavničarsko kladivo 9. poglobilo 10. črtalnik 11. locnasta žaga 12. nož olfa 13. kovinski oblič 14. žaga s hrbtom 15. lisičji rep 16. svora 17. priložni kotnik 18. strgalnik 19. jeralnik

17 02_prelom_blok_popravljen.indd 17

22.8.2005 15:33:00

orodje Zgoraj: Krojaški pult, narejen iz smrekovega in javorovega lesa. Ta kos pohištva (1821) ima močno in stabilno ogrodje, na katerem je malo okrasnih dodatkov.

Je primer osnovne zgradbe ogrodja, ki jo poznamo pri tradicionalnem pohištvu. Shematični prikaz na desni prikazuje sestavne dele ogrodja.

Osnovna zgradba ogrodja Vsaka kredenca, predalnik, garderobna ali knjižna omara ima ogrodje, osnovno konstrukcijo kosa pohištva.

Kabinetne omare iz skoraj vseh obdobij imajo vrhnjo ploščo in ostale večje dele izdelane iz večih lesenih desk, ki so jih spahnili z obličem in zlepili po vzdolžnih robovih. Če so bile te deske bolj debele, so na spojih uporabili vez na pero in utor.

Hrbtišče je običajno izdelano iz ene ali več lesenih lepljenih plošč, pri katerih letnice tečejo vzdolžno. Leseni plošči hrbtišča sta spojeni skupaj s pomočjo sredinske

hrbtne letve, ki je široka od 80 do 100 mm, debela 18 mm in ima na obeh straneh utor. Plošči hrbtišča se prilegata v utor in ju ni potrebno lepiti.

Izdelano hrbtišče je nato vstavljeno v utore na stranicah, vrhnjem delu in na dno pribito z žeblji. Stranice so ponavadi narejene samo iz ene plošče lesa.

Prednji del večine kabinetnih omar je običajno izdelan iz prečnih letev (prašnic) in pokončnih robnih letev, ki sestavljajo okvirje za vrata in predale. Na stranice omare je prednji del pritrjen z vezmi na čep in utor. Pri tej vrsti vezi je na koncu enega spojenega dela čep, ki ima pravokoten prerez in se prilega v utor na drugem spojenem delu. Utor in čep sta zalepljena s klejem ali pritrjena z mozniki.

Pri predalih je najpogostejši način vezave lastovičji rep. To je močna vez, ki se uporablja predvsem na mestih, kjer je letev ali stranica obtežena. Pri izdelavi predalov mora dno od zadaj zdrsniti v utore, ki so vrezani v stranici in ličnico predala. Cel predal nato drsi po letvicah, pravimo jim drsniki, ki so narejeni iz trdega lesa. Dno predala je lahko narejeno iz dveh kosov lesa, ki sta spojena na podoben način kot hrbtišče.

18 02_prelom_blok_popravljen.indd 18

22.8.2005 15:33:05

1. vrhnja plošča 2. vrhnja prečna letev ogrodja 3. hrbtišče 4. sredinska hrbtna letev z utori 5. prašnice (prečne letve) 6. masivni stranici 7. vezi na čep in utor 8. lastovičji rep 9. lastovičji rep na dnu 10. dno predala 11. ličnica predala 12. drsniki predala 13. stranici predala 14. dno ogrodja

Osnovna zgradba ogrodja

Spodaj: Osnovno ogrodje

19 02_prelom_blok_popravljen.indd 19

22.8.2005 15:33:15

orodje Zgoraj: Vez na čep in utor, pri kateri čep vstavimo v utor, ga zalepimo in stisnemo s svoro.

Spodaj: Vez z več čepi, pri kateri so čepi krajši, kot je globina utora, tako da zdrsnejo vanj in niso vidni.

Uporabljamo jih na delih ogrodja, kjer trdnost ni bistvenega pomena. Širina utora naj bo največ dve tretjini debeline letve.

Ko se srečujemo s težavami pri popravilu ogrodja, je priporočljivo, da razstavimo samo, kar je res potrebno.

Popravila lahko v grobem razdelimo na tri področja: vezi so lahko ohlapne ali celo zlomljene, včasih je potrebno zamenjati celotno leseno ploščo, ostale obrabljene ali zlomljene dele pa je potrebno popraviti ali zamenjati. Če še nimamo veliko izkušenj, lahko pri razstavljanju posamezne dele oštevilčimo, da jih pozneje lažje ponovno sestavimo. S kladivom nikoli ne udarjamo neposredno po lesu. Namesto navadnega kladiva lahko uporabimo leseno. Na les položimo debelejši kos krpe, nato narahlo udarjamo ob vezeh in pazimo, da so udarci čimbolj enakomerni. Nepravilni in premočni udarci lahko poškodujejo površino, polomijo vez, lahko se celo zgodi, da poči lesena plošča.

Preden pričnemo z razstavljanjem, preverimo, kje so deli pritrjeni. Na dele, ki jih razstavljamo, je lahko prilepljena ali z vijaki privita prečna letev, hrbtišče ali kakšna okrasna letev. Pogosto lahko v posameznih delih najdemo tudi žeblje, ki so ostali od prejšnjega površnega popravila. Razstavljanje trdnih lastovičjih repov si lahko olajšamo tako, da na vez položimo vlažno krpo in nanjo položimo vroč likalnik. Ta postopek uporabljamo samo na delih, kjer ni furnirja, saj ta lahko odstopi. Vezi ne polivamo z vodo, ker lahko les še dodatno nabrekne.

20 02_prelom_blok_popravljen.indd 20

22.8.2005 15:33:24

čimbolj kvadratne oblike in je vzporeden z vrhnjim robom predala. To obliko lahko najprej zarišemo s svinčnikom in šele potem zarežemo z dletom. Odrežemo nadomestni del, ki je malo večji od prvotnega, kot smo to naredili pri razklanih robovih, in ga zalepimo na svoje mesto. Ko se lepilo posuši, nov les izravnamo do stare površine. Drsnike in spodnje robove predala je zaradi stalnega trenja dobro namazati z milom, saj bodo tako lepše drseli. Če je dno predala razklano, ga bomo morali zalepiti ali popraviti na podoben način, kot smo to videli že pri razklanih robovih. Tudi za to popravilo bomo morali predal razstaviti.

Spodaj: Lastovičji rep je najmočnejša vez, ki se največ uporablja za kotne vezave pri predalih.

Osnovna zgradba ogrodja

Ko dele razstavimo, očistimo spoje in z dletom previdno odstranimo star klej. Polomljene moznike lahko odstranimo z električnim ali ročnim vrtalnikom.

Za izdelavo nove vezi uporabimo črtalnik, s katerim natančno odmerimo in začrtamo njeno velikost, urežemo pa jo z ročno žago. Razrahljane vezi ponovno zalepimo s klejem in stisnemo s svoro primerne velikosti.Pri popravilu je najbolje, če razstavimo le dele, ki so polomljeni.

Pogostejše poškodbe glavnih lesenih plošč so razklani robovi. Ta poškodba nastane največkrat zaradi okrasnih delov, ki so pritrjeni na konstrukcijo. Ti okrasni zaključki so trdno zalepljeni na robove lesenih plošč in se zato tudi sčasom ne morejo skrčiti. Lesena plošča pa se sčasom osuši in se zato razkolje. Ta vrsta poškodbe se pojavlja tudi pri vezeh, na katerih so trdno zalepljene rezbarije ali drugi okrasni deli.

Razpoko ali vez očistimo z žago ali pilo. Pripravimo košček lesa podoben traku, ki naj bo malo debelejši, kot je odprtina, po potrebi pa naj bo po dolžini priostren. Izravnamo ga v rahlo klinasto obliko, da ga lažje vstavimo v odprtino. Namažemo ga s klejem, s kladivcem rahlo zabijemo in počakamo, da se posuši.

Ko se je klej posušil, nov košček lesa previdno izravnamo z dletom, ne da bi z njim zarezali v bližnjo površino. Nato ta del obrusimo do gladke površine.

Drsniki predalov ponavadi ne potrebujejo večjih popravil. Najbolj pogosta poškodba je njihova obraba zaradi stalnega trenja. Na robovih drsnikov se zaradi pogoste uporabe skozi leta pojavijo žlebaste zareze.

Drsnike je zato potrebno popraviti, če je poškodba večja, pa kar zamenjati. V obeh primerih jih je treba najprej odstraniti. Največkrat so vstavljeni v grebenast utor, na prednjem delu včasih spojeni z vezjo na manjši čep in utor, pogosto je zadnji del drsnika pritrjen na stransko hrbtno letev s čepom.

Nekateri drsniki so izdelani in pritrjeni precej bolj enostavno in je zato včasih lažje narediti nove, kot pa popravljati stare.

Obrabljenost drsnikov je približno enaka obrabljenosti predalov. Poškodbe predalov so ponavadi oguljeni robovi, ki so posledica trenja z drsniki, uničeno dno in ohlapne vezi. Če so vezi preveč razrahljane, bo predal potrebno razstaviti.

Najprej odstranimo dno, ki je večinoma od zadaj pritrjeno z žeblji. S kosom lesa previdno izbijemo stranice predala, ne da bi pri tem poškodovali les. Predali so ponavadi spojeni z lastovičjim repom. Vezi očistimo, namažemo z lepilom in ponovno sestavimo. Svoro uporabimo le, če se nam to zdi potrebno. Zatem izmerimo diagonali in tako preverimo, če ima predal pravokotno obliko. Ko predal stiskamo s svoro, kovine ne položimo neposredno na les. Pod oba konca svore položimo kos vezane plošče, da površine ne odrsamo. Če so robovi predala preveč obrabljeni, jim je potrebno dodati nov les na obrabljeno površino. Z obrabljenega dela odrežemo kos, ki naj ima prerez

21 02_prelom_blok_popravljen.indd 21

22.8.2005 15:33:31

orodje Najbolj pogoste poškodbe na vratih so ohlapne vezi osnovnega okvirja, ki so posledica razklanih utorov ali letev. Če je razklan le rob letve, ga lahko popravimo, ne da bi morali okvir razstaviti v celoti, v ostalih primerih je to potrebno narediti.

Popravila polomljenih nog lahko vključujejo spajanje novih kosov lesa ali zamenjavo celotne noge. Majhne odlomljene koščke lahko enostavno ponovno prilepimo, obrusimo in pripravimo za politiranje. Razklan del bomo morda morali zalepiti skupaj in utrditi z vijaki. Ti vijaki morajo biti ugreznjeni pod površino lesa. Pomagamo si lahko z ročnim vrtalnikom. Luknje nato zadelamo tako, da vanje zalepimo drobne moznike ali podobne lesene čepke.

Stružene noge lahko predstavljajo novo težavo.

Majhne razpoke včasih lahko ponovno zlepimo skupaj. Če je poškodba blizu podstavka noge, lahko izvrtamo luknjo s spodnje strani noge, tako da popravilo ni vidno. Oba dela prej namažemo z lepilom. V luknjo, ki smo jo izvrtali, nato zabijemo primeren svornik. Ta način popravila je dokaj zanesljiv, vendar zahteva kar nekaj izkušenj. Če bomo nogo zamenjali, jo lahko kupimo ali nam jo po naročilu izdela dober lesni strugar. Če imamo doma svojo lesno stružnico in nam novi izzivi niso tuja stvar, lahko nogo izdelamo sami.

Stol je kos pohištva, ki je v vsakem domu največ v uporabi. Prav zaradi tega so stoli od vsega pohištva najbolj poškodovani. Največkrat so poškodovane noge stolov. Pri popravilu lahko s pridom uporabimo postopke, ki smo jih že opisali. Okvir sedala in noge lahko utrdimo z namestitvijo primernih kladic v kote pod sedalom ali pri vrhnjem robu noge blizu sedala.

22 02_prelom_blok_popravljen.indd 22

22.8.2005 15:33:46

Levo: Arkadna intrazirana skrinja iz sredine 18. stoletja je iz vipavsko-kraškega območja. Zaradi slabega hranjenja v povojnem času, ko je bila skrb za kulturno dediščino potisnjena v ozadje, je v razpadajočem stanju. Restavratorski poseg, ki bo vključeval utrjevanje lesa, izdelavo manjkajočih delov intarzije in voskanje, bo temu vipavsko-kraškemu biseru ponovno vdihnil njegovo prvotno lepoto.

Spodaj: Obnovljena skrinja iz mediteransko-kraškega območja, izdelana v 19. stoletju. Intarzije na prednjem delu so okrašene s cvetovi vrtnic in nageljnov, ki so pobarvani z oljnimi barvami. Zahtevno restavriranje je obrodilo sadove in tako bodo skrinjo lahko ljudje še vrsto let občudovali v Goriškem muzeju.

Osnovna zgradba ogrodja

Druge najbolj pogoste poškodbe pri stolih so ohlapne vezi. Te se ponavadi zrahljajo med zadnjimi nogami in na okvirju sedala, saj se ljudje na stolih pogosto naslanjajo nazaj, celo gugajo in tako vso težo prenašajo le na dve nogi. Če so razrahljane vse vezi, bomo morali stol najbrž v celoti razstaviti. Ko smo to opravili, stare vezi očistimo, jih namažemo z lepilom in ponovno sestavimo.

Za stiskanje med sušenjem lepila bomo potrebovali tudi svore. Kupljene lahko nadomestimo z doma narejeno pasno spono. Izdelava le te je opisana pri restavriranju prvega stola (str. 36).

Pogosta poškodba pri stolih je tudi polomljena prečna letev. Če je mogoče, staro letev odstranimo, ne da bi razstavili stol. Tudi do te poškodbe pride največkrat zaradi ohlapnih vezi, ki jih je treba očistiti in ponovno zlepiti. Ko moramo zamenjati del stola ali del katerega koli drugega kosa pohištva, lahko star polomljen kos uporabimo kot šablono za obris in izdelavo novega dela.

23 02_prelom_blok_popravljen.indd 23

22.8.2005 15:33:52

Desno: Na sliki vidimo očiten znak čiščenja v bazenih s sodo, ki mu pravimo odtekanje lesnega soka. Spodnji del tega kosa pohištva je prekrit s kristalinsko usedlino sode, ki jo sicer lahko očistimo, vendar se bo kmalu zopet pojavila. Čiščenje s sodo lesu odvzame vse naravne tekočine, zato sta pogosti poškodbi tudi krčenje in pokanje lesa.

Levo: Ko kupujemo kose pohištva, ki so bili očiščeni nerazstavljeni v bazenih s kavstično sodo, moramo biti pozorni na znake poškodb. Ta majhen predal iz smrekovega lesa je močno razpokan. Ker je dno narejeno iz enega kosa lesa, je njegova površina reagirala na agresiven postopek čiščenja. Čeprav lahko predal še vedno služi svojemu namenu, je dno zelo šibko in ga bo potrebno zelo kmalu popraviti.

Čiščenje in končna obdelava Eno izmed najlepših opravil pri restavriranju starega pohištva je končna obdelava, s katero les ponovno pridobi svoj prvotni sijaj. V tem poglavju bomo opisali različne postopke obdelave površine, predstavili pa bomo tudi tapetništvo (blazinjenje pohištva).

24 02_prelom_blok_popravljen.indd 24

22.8.2005 15:33:57

Zelo pomembno je, da se čiščenja površine lotite natančno. Tukaj opisani postopki niso namenjeni splošni uporabi. Najprej je potrebno opraviti preizkus. Količine mešanic pri posameznih vrstah čiščenja morajo biti vedno prilagojene površini na kateri bomo delali, kajti njene točne sestave pogosto ne poznamo.

S pomočjo čopiča vsesamo površine neobdelanega lesa, očistimo jih z milnim lugom in spužvo ter posušimo.

Za čiščenje politiranih in mat površin uporabimo mešanico, s katero ne bomo poškodovali (razkrojili) površino: 200 ml etanola, 100 ml terpentina, 100 ml 5% ocetne kisline, 50 ml lanenega olja. Površino odrgnemo z kosmičem vate, namočenim v pripravljeno mešanico.

Lahko uporabimo tudi: 80 ml izopropanola, 20 ml 25% ocetne kisline, 60ml terpentina, 40 ml benzina, 40 ml etra. Pripravek med delom večkrat premešamo s pretresanjem. S tem pripravkom lahko čistimo tudi lake na osnovi kopala.

Voščene površine boste dobro očistili z izopropanolom, etanolom; izopropanolom in terpentinovo esenco v razmerju 1:1; 120 ml benzina, 60 ml etanola in 10 ml etra.

Oljne madeže (lanena oksidacija) boste lahko očistili z naslednjo mešanico: 150 ml vode, 150 ml izopropanola, 5 ml amonijaka.

Vedno ko pristopite k čiščenju, začnite z blagimi čistili, ki jim postopno povečujete koncentracijo. Izjemnega pomena je stalno kontroliranje čiščenja, ki ga po potrebi prekinite!

Končna obdelava Ko površino očistimo, jo lahko lužimo. Najbolj prijetni opravili pri restavriranju pohištva sta luženje, ki z odtenki barve popestri površino lesa, in politiranje, ki poudari njegovo naravno teksturo. Po zahtevnem popravilu pohištva, si vsak mojster želi pokazati les v njegovem najlepšem sijaju in pustemu, čeprav zdravemu lesu zopet vdihniti življenje.

Včasih je pred luženjem in politiranjem na površini potrebno zapolniti pore (pri orehovem ali mahagonijevem lesu). To naredimo tako, da na površino nanašamo poseben polnilni kit. To polnilo lahko redčimo s špiritom ali terpentinom, dokler njegova gostota in barva nista podobni ovseni moki. Nato ga s kosom vrečevine ali grobe krpe s krožnimi gibi nanašamo po celotni površini.

Po nekaj minutah, ko je polnilo napol suho, ga z novim kosom vrečevine vtremo v les. Vtiramo vzdolžno v smeri strukture lesa, od enega do drugega konca površine. Pore lesa naj bodo enakomerno zapolnjene, na površini pa ne sme biti usedlin, da se pri luženju izognemo svetlim lisam v porah (če se na površini pojavi bela usedlina, jo moramo dobro obrusiti). Pred finim brušenjem naj se površina suši 12 ur. Pri večini pohištva zapolnjevanje por ni potrebno, tako da lahko takoj pričnemo z luženjem in politiranjem.

Poznamo tri osnovne vrste lužil: vodna, alkoholna in oljna lužila s sušilnimi dodatki. Oljno lužilo je pogosteje v uporabi, saj med nanašanjem ne vzdiguje vlaken.

Pri ostalih lužilih je dobro, če les prej navlažimo, da se vlakna vzdignejo, ga obrusimo, ko se posuši, in šele nato lužimo.

Pred nanašanjem lužila, ki smo ga kupili ali zamešali sami, lahko barvo luženega lesa preverimo na odpadnem kosu enake vrste lesa. Če je lužilo pretemno, ga razredčimo, v nasprotnem primeru pa ga dodajamo.

Oljna lužila dobimo v prahu in jih lahko mešamo s terpentinom in podobnimi razredčili na oljni osnovi.

Ta lužila prodrejo globoko pod površino lesa, vendar lahko na mehkih delih lesa učinkujejo močneje, zato jih je treba nanašati v zmernih količinah. Nikoli jih ne uporabljamo na mehkih vrstah lesa, kot sta smreka in jelka, ali na trdih vrstah, kot sta bukev in breza. Končna barva površine na teh vrstah lesa je po uporabi oljnih lužil lahko neenakomerna.

čiščenje in končna obdelava

Poleg strgala nam bo pri odstranjevanju madežev, raznih premazov in barv v veliko pomoč čopič. Čopič je potrošni material, ko ga enkrat uporabimo, ga je težko ponovno očistiti za fino barvanje. Tisti čopiči, ki so narejeni iz surovih vlaken, so primerni za nanos belil in čistilnih sredstev, ki navadne čopiče uničijo.

Osnovne tekočine, ki jih potrebujemo za čiščenje, so odstranjevalec barve, etilni alkohol ali gorilni špirit (denaturirani alkohol), izopropanol, terpentin in vinski kis. Na voljo je veliko abrazivov, vendar lahko vsa dela opravimo z vato, fino in grobo jekleno volno ter z nekaj polami finega in grobega brusnega papirja. Najbolje je kupiti nekaj navadnega brusnega papirja in nekaj pol vodobrusnega papirja. Če polo le-tega pred brušenjem malce navlažimo, ne bo razpadal. Tako se izognemo praskam, ki pokvarijo končni videz površine. Čistilna sredstva lahko kupimo v specializiranih trgovinah, pa tudi v skoraj vsaki drogeriji. Priložena navodila za uporabo moramo pazljivo prebrati in jih upoštevati.

Pomembno vlogo pri restavriranju imajo topila.

Uporabljamo jih predvsem za čiščenje predmetov: odstranjevanje lakov, poslikav in plasti lakov, ki so bili dodani kasneje, pa tudi za redčenje lakov, barv, …

Pred pričetkom dela je potrebno ugotoviti, kateri materiali so nanešeni na površinah, ki jih želimo očistiti.

Z modernimi metodami je analiziranje komplicirano in drago.

Površinske materiale v glavnem delimo v štiri skupine: 1. Snovi topljive v vodi; proteini, lepila 2. Snovi topljive v organskih topilih (alkohol, terpentin); - smole: damar, mastik, sandarak, politura…

- voski: čebelji vosek, karnavbji vosek…

3. Snovi topljive v toplem olju; kopal, jantar 4. Sušilna olja-sikativi; laneno olje, makovo olje

25 02_prelom_blok_popravljen.indd 25

22.8.2005 15:34:00

čiščenje in končna obdelava Oljna lužila lahko kupimo že pripravljena. Če pa želimo doseči barvo po lastni izbiri, lahko nekatera izmed njih med seboj tudi mešamo. Z uporabo terpentina ali kakega drugega razredčila jih lahko enostavno zamešamo sami. Sušijo se dokaj hitro, večjo intenziteto pa lahko dosežemo z več nanosi, med katerimi naj bo 18–24 ur časovnega razmika.

Alkoholna lužila so najboljša za luženje majhnih površin, na večjih površinah pa ponavadi dobimo neenakomerne odtenke. Sestavljena so iz barvnih in prozornih pigmentov, raztopljenih v gorilnem špiritu ali etilnem alkoholu. Da dosežemo večjo intenziteto barve, jih lahko dodajamo polituri.

Vodna lužila so lahko sestavljena iz »zemeljskih barvil«, ki so učinkovita in poceni ter odsevajo rjave odtenke zemeljskih barv. Bolj pogosta so anilinska barvila, ki imajo sijajen učinek in ne zbledijo, ker prodrejo globoko pod površino lesa. Zemeljska barvila navadno zapolnijo samo pore, vendar so primerna za določene vrste starega pohištva. Vodna lužila močno dvignejo vlakna, vendar lahko to težavo odpravimo z brušenjem in uporabo rjavih barvnih kristalov znamke Vandyke. Kristale raztopimo v vodi z nekaj amoniaka ali terpentina, da postane mešanica temnejša.

Potem ko smo na površini zapolnili pore in jo obrusili, lahko na les nanesemo francosko polituro. Preden nanesemo polituro s čopičem ali blazinico, se moramo prepričati, da je površina obrušena s finim brusnim papirjem.

Zgoraj: Z luženjem okrepimo naravno barvo lesa, jo včasih posnemamo, lesnim površinam pa s tem dajemo tudi starinski videz. Na sliki je paleta vzorcev lužil na javorovem lesu. Najprej smo ga kemično obdelali (galun, bakrov in železov sulfat, kalijev bikromat ...), nato pa nanj nanesli še organska barvila, kot so kurkuma, barvilni hrast, rumeni les, brošec, rdeči les, sandalov les, ... kampeš, oriana, indijska akacija in orehova lupina (od leve proti desni). Enaka lužila bi na drugi vrsti lesa dala drugačne odtenke.

Najbolj priljubljen končni premaz je francoska politura, ki je na voljo v specializiranih trgovinah pod različnimi blagovnimi znamkami. Na trgu pa lahko dobimo tudi veliko drugih vrst politur, kot so bleda, bela in prozorna politura. Francoska politura je odporna in se zelo hitro suši. Če želimo polituro potemniti, lahko vanjo dodamo poseben prah (Bismarck brown), ki navkljub svojemu imenu v polituri postane rdečkast. Poskušamo z različnimi količinami, dokler ne dosežemo željenega odtenka.

Ko površino obrusimo, vpojno blazinico namočimo s polituro in pazimo, da ni preveč prepojena. Blazinica naj bo iz kepice bombaža, zavita v fin, prepustni kos tkanine, kot je robec ali kos stare rjuhe (najboljši je lan).

26 02_prelom_blok_popravljen.indd 26

22.8.2005 15:34:15

končna obdelava

Polituro nanašamo najprej vzdolž por lesa, nato pa s krožnimi gibi. Če postane blazinica lepljiva in ne drsi več dobro po površini, nanjo dodamo kapljico lanenega olja, da jo zmehčamo. Bolj ko polituro vtiramo, lepši bo končni sijaj površine. Ko ocenimo, da smo površino dovolj spolitirali, uporabimo na njej še polituro brez uporabe olja.

Kos lesa pustimo, da se suši približno eno uro, nato pa ga z zelo finim brusnim papirjem, na katerega kanemo par kapljic lanenega olja, rahlo obrusimo. Les zatem osušimo s krpo in postopek ponovimo. Polituro dokončamo z vtiranjem vzdolž strukture lesa.

Desno: Na starem pohištvu okovje pogosto manjka.

Nadomestimo ga lahko z enakim ali podobnim iz istega obdobja. Oba okrogla ročaja na spodnji sliki sta izdelana iz medenine in pripadata bidermajerskemu slogu (prva polovica 19. stoletja). Ostalo okovje (staronemški slog) je iz tankih in manj kvalitetnih materialov, zato se ga je do danes ohranilo malo. Ročaj skrinje (desno zgoraj) je po vsej verjetnosti ročno delo mojstra z banjške planote, srčast ščit s ključem pa je primer izdelave nadomestka.

27 02_prelom_blok_popravljen.indd 27

22.8.2005 15:34:32

čiščenje in končna obdelava

Okrasni deli

Zgoraj: Sijajno rezbarijo je vredno restavrirati in ohraniti.

Polnilo vrat kredence, ki je bila izdelana okrog leta 1905, je pred desetimi leti mizar premazal z debelo plastjo laka. Lak smo odstranili, izdelali bomo manjkajoči del rezbarije. Po politiranju bo spet zasijala v vsej svoji lepoti.

Delo je dobro dovršiti tudi z voskanjem. Včasih so premaze iz voska pripravili iz mešanice terpentina in čebeljega voska. Novejši voski vsebujejo silikonske sestavine in so včasih boljši, saj površino varujejo tudi pred praskami. Ta vrsta premaza na surovem lesu ni posebej obstojna, zato je bolje, če prej nanesemo tanek sloj politure ali prekuhanega lanenega olja razredčenega z isto količino terpentina. Oba premaza uporabljamo v majhnih količinah. Olja ponavadi ne nanašamo na mehke vrste lesa. Če je potrebno polituro le malo poživiti, potem ni nujno, da opravimo celoten postopek. Kos spolitiranega lesa le rahlo obrusimo z zelo finim brusnim papirjem, ga nato obrišemo s krpo, namočeno v razredčen kis, in ga nato prepolitiramo.

Poleg popravil na glavnih delih pohištva, bomo naleteli tudi na poškodovane okrasne dele, ki so ključnega pomena za kakovost in razpoznavnost sloga. Med okrasne dele štejemo konzolne noge, odlite okraske, okrasne obrobe in furnirje, pa tudi inkrustacije, intarzije in rezbarije.

Konzolne noge lahko popravimo na dokaj enostaven način. Če so bile zlomljene pred kratkim, bodo robovi ostri, če pa ne, bodo robovi umazani in okrušeni. Nov zlom enostavno zalepimo in nogo zopet vstavimo na svoje mesto. Črta zloma bo pri stari poškodbi dokaj očitna, zato bomo morali po vsej verjetnosti nogo izdelati na novo.

Pri tem si lahko pomagamo tako, da staro nogo izrišemo na karton in iz obrisa napravimo šablono. To obliko nato zarišemo na nov kos lesa, izrežemo z locnasto žago (rezljačo), nogo obrusimo in jo pritrdimo na svoje mesto. Tako je pripravljena na luženje.

Vse noge lahko zatem utrdimo s kladicami, ki jih z vijaki privijemo za konzolo.

Okrasne letve s kroglicami najdemo okrog ličnic predalov in pri nekaterem pohištvu na zunanjih robovih osnovnega ogrodja vrat. Popravimo jih tako, da ponovno zalepimo odlomljen kos ali vstavimo novega, ki je narejen iz enakega lesa. Novo okrasno letev obrusimo in peskamo, da njen videz uskladimo z videzom stare letve.

Polomljene ali manjkajoče profilne letve so tudi ena izmed pogostejših poškodb. Če je letev vstavljena v kos lesa na njegovih robovih, ji pravimo nepremična profilna letev, poznamo pa tudi take, ki so na površino prilepljene.

Nepremične profilne letve z okrasi imajo običajno le manjše zareze. Posebej pri mizah se pogosto zlomijo v vogalih. Odlomljen vogal moramo odrezati in izdelati nov kos, ki je malo širši in debelejši kot prvotna letev, da ga lahko obdelamo do prave oblike. Rob, ki bo povezan z vogalom, mora biti pooblan ravno, da bo nastala zlepljena vez močna. Ko se lepilo posuši, nov kos letve z obličem oblikujemo, da se bo ujemal s preostalim delom letve.

Pri pohištvu pogosto manjka tudi kakšen del prilepljene profilne letve. Rob, kjer bomo odlomljeno letev odrezali od celotne, naj bo pravokoten, da ji bomo lahko dodali nov kos. Okrasne profilne letve lahko kupimo v dobro založeni trgovini z lesom. Odrežemo jih na pravo mero, pritrdimo na svoje mesto in površinsko obdelamo.

Poškodbe furnirja so lahko manj ali bolj zahtevne, lahko gre za majhen madež ali pa za poškodovano marketerijo. Za večja popravila bomo morali v specializirani trgovini kupiti nekaj ustreznega furnirja. Pri

28 02_prelom_blok_popravljen.indd 28

22.8.2005 15:34:39

Spodaj: Glavna posebnost tega moderno opremljenega doma so jedilna miza in omara. Pohištvo je bilo izdelano ob koncu 19. stoletja v staronemškem slogu. Vse več ljudi opremlja domove z izvirno kombinacijo predmetov, ki odsevajo zgodovino, s predmeti in odtenki, ki zrcalijo prihodnost.

okrasni deli

marketeriji se največkrat poškodujejo vogali in robovi.

Poškodovan furnir odrežemo z ostrim nožem pod kotom 45°, vedno moramo zarezati prečno čez strukturo, tako da bo del, ki ga bomo vstavili, rombične oblike (kot diamant). Staro lepilo odstranimo, nanesemo novega, nanj prilepimo malo daljši kos furnirja od prvotnega in ga stisnemo s svoro. Ko se lepilo posuši, odvečen furnir obrežemo. Tekstura novega furnirja naj bo čimbolj podobna staremu furnirju. Podrobnejši opis stiskanja furnirja s svorami je na strani 57.

29 02_prelom_blok_popravljen.indd 29

22.8.2005 15:34:46

čiščenje in končna obdelava

Ko staro lepilo pod furnirjem razpade, lahko na površini nastanejo zračni mehurji. Te lahko popravimo tako, da v mehur zarežemo s tankim ostrim nožem (rez naj bo čimbolj tanek). Z ravnilom ga pogladimo in nato s pomočjo lopatice pod oba roba vreza nanesemo lepilo. Čez položimo folijo, ki se ne sprijema, in pleksisteklo, ki prepreči sledi svor, s katerimi furnir stisnemo.

Večje površine furnirja lahko odstranimo tako, da jih prekrijemo z mokrimi krpami, na katere polagamo zelo vroč likalnik. S toplo vlažno krpo odstranimo čimveč starega lepila, in če je potrebno, ga lahko tudi postrgamo. Če je star kos furnirja dovolj dobro ohranjen, ga ponovno zalepimo, v nasprotnem primeru pa ga zamenjamo z novim. Ne pozabimo ga stisniti s svoro. Če je potrebno poškodovane inkrustacije (vložke v lesu) in rezbarije le ponovno zalepiti, lahko to opravimo sami. V primeru, da je potrebno izdelati nov kos, nam ga bo moral po vsej verjetnosti izdelati mojster.

Rezbarjenje je posebna obrt, ki jo opravljajo le izurjeni mojstri, vendar so nekateri ljudje, čeprav imajo mogoče premalo praktičnih izkušenj, za to nadarjeni. Če hočemo poskusiti, bomo potrebovali rezbarsko orodje. Začnemo lahko z zelo preprostimi oblikami, kot so listi, cvetovi in različni motivi.

Pri večini restavratorskih del naletimo na izdelavo manjkajočih delov, ki jih bomo morali včasih narediti sami. Tako bomo morali včasih izdelati vez na čep in utor, profilno letev ali konzolno nogo. Pri izdelavi takih delov si lahko vedno pomagamo s šablono. Izdelamo jo tako, da star kos položimo na kos kartona in ga občrtamo s svinčnikom. Obris naj bo malce večji od prvotnega kosa, da ga lahko kasneje še obrežemo in obrusimo do željene oblike. S škarjami izrežemo šablono, ki jo nato položimo na nov kos lesa in nanj zarišemo obliko. Z locnato ali kako drugo primerno žago kos izrežemo. Novo nogo ali letev nato brusimo in medtem preverjamo, če se prilega na svoje mesto.

Vezi lahko izžagamo z ročno žago. Za večje vezi na lastovičji rep bomo morda potrebovali šablono. Če je zlomljena vez na čep in utor, je utor potrebno očistiti. Čep izmerimo in odrežemo kos lesa dvojne dolžine. V letev ali del, na katerem je bil prvoten čep, izrežemo utor in vanj prilepimo nov nadomestni čep. Letev postavimo na svoje mesto in jo stisnemo s svoro, dokler se lepilo ne posuši. (Podrobnejši opis izdelave nadomestnega čepa je na str. 48) Izdelava novih prečnih letev je enostavno opravilo, tudi če moramo na obeh straneh narediti čep. Po vsej verjetnosti ne bomo potrebovali šablone, saj lahko staro letev položimo na nov kos lesa in nanj izrišemo njeno obliko. Novo letev in čepe na njej izrežemo z ročno žago.

Tapetništvo Tapetništvo vključuje mizarska dela in blazinjenje pohištva. Je široko področje, ki uporablja postopke, primerne za različne vrste oblazinjenega pohištva, vse od majhnih jedilniških stolov pa do večjih zof.

Oblazinjeni stoli in zofe so se prvič pojavili v Franciji, vendar se je njihova uporaba razširila šele v drugi polovici 19. stoletja, ko so začeli masovno izdelovati spiralne vzmeti. Postopke, ki so jih v tistem času razvili v Veliki Britaniji, uporabljamo še danes. Novejši postopki in materiali, kot so gumijaste oprte in penasta guma namesto vzmeti, pa starinskemu pohištvu ne dajo zadovoljivega izgleda.

Večina orodja, ki ga uporabljamo v tapetništvu, je prilagojeno mizarsko orodje, vendar se je to orodje razvijalo naprej v skladu s potrebami v tapetništvu. Čeprav lahko z orodjem improviziramo, je bolje, če za večja restavratorska dela na oblazinjenem pohištvu kupimo pravo tapetniško orodje.

Najbolj poseben pripomoček v tapetništvu je napenjalna zagozda. Je zelo prikladna za napenjanje oprt osnovne mreže preko okvirja stola ali oblazinjenega podaljšanega naslanjača. Oprte lahko močno zategnemo tudi z rokami, vendar je bolje, če za izdelavo enega najbolj pomembnih delov oblazinjenja uporabimo napenjalno zagozdo in tako oprte res dobro napnemo.

Za pritrjevanje večine prevlek čez popravljen okvir bomo potrebovali tapetniške žebljičke: za pritrjevanje oprt kupimo take s širokimi glavami, za glavno oblazinjenje pa navadne 9-milimetrske. Če je prevleka močnejša, so lahko dolgi tudi 12 mm. Osnovno mrežo pri stolih pritrdimo z 12-milimetrskimi žebljički, če imamo opravka z zofo pa s 15-milimetrskimi.

Tapetniško kladivo je zelo uporabno na delih, kjer žebljičke zabijamo v viden les. To je les, ki je spolitiran in včasih tudi izrezljan ter služi kot okvir za prekrivno blago. Zaradi majhne glavice tega kladiva je možnost, da bi poškodovali viden les zelo majhna. Z ruvačem žebljev, ki ima krempljasto zavito viličasto glavo, lahko zarjavele žebljičke zlahka odstranimo. Leseno mizarsko kladivo in dvigovalo lahko uporabimo za ruvanje žebljičkov, ki so posebej težko odstranljivi. Ker je konica dvigovala topa, okvirja ne bomo poškodovali.

Ostre krojaške škarje za rezanje oprt in blaga vam bodo prihranile veliko časa. Tapetniške igle, ki so močnejše kot igle za šivanje, konice imajo na obeh straneh, tako da zlahka predrejo debelo polnilo. Pri šivanju s tapetniško iglo uporabljamo debel sukanec.

Za šivanje močnejših prevlek uporabljamo 250–300 mm dolgo iglo, pri natančnejših delih, kot so robovi in gube, pa vzamemo v roko krivo tapetniško iglo (75 mm). Kriva igla nam bo v pomoč tudi pri pritrjevanju vzmeti na osnovno mrežo.

30 02_prelom_blok_popravljen.indd 30

22.8.2005 15:34:48

tapetništvo

Če ima sedalo v polnilu vzmeti, potem so te ponavadi spiralne oblike. Dobimo jih v različnih velikostih in premerih, od majhnih za navadne jedilniške stole, do velikih, ki jih najdemo pri počivalnikih. Pri manjših stolih so včasih uporabili vijugaste vzmeti.

Za blazinjenje pohištva bomo potrebovali tudi okrasno blago, oprte iz jute, vrečevino, platno, konjsko žimo ali kokosova vlakna in trojno vrv iz sisalovih vlaken (podobna konoplji), s katero bomo prevezovali vzmeti pri večjih stolih. Če roba blaga ne bomo zaključili z okrasnim trakom, potem bomo potrebovali okrasne žebljičke.

Ko s stola odstranjujemo staro oblazinjenje, moramo to delati počasi, plast za plastjo. Če bomo prehitri, lahko pri odstranjevanju strgamo material, ki bi ga sicer lahko ponovno uporabili. Ko odstranjujemo plasti, lahko sproti opazujemo, kako je oblazinjenje izdelano. Če je oblazinjenje v dobrem stanju, bo mogoče potrebno popraviti le določene dele ali samo zamenjati vrhnje blago. Če prevleko zamenjamo, moramo staro vedno odstraniti, saj bosta v nasprotnem primeru prah in umazanija kmalu prodrla tudi skozi novo prevleko. Ko je pri vzmetenem stolu poškodovana le osnovna mreža, je včasih popravilo možno opraviti s spodnje strani, ne da bi pri tem morali odstraniti okrasno blago in ostale plasti. Za odstranjevanje vrečevine in osnovne mreže moramo izruvati le nekaj žebljev in prerezati sukanec.

Spodaj: Veliko je orodja, ki ga uporabljamo tako pri obdelavi lesa kot pri tapetništvu. Orodje, ki ga vidimo na sliki, je posebej prilagojeno za različne postopke pri blazinjenju in je nepogrešljivo.

1. tapetniška igla (250–300 mm) 2. tapetniško kladivo 3. kriva tapetniška igla 4. ruvač žebljev 5. dvigovalo 6. klešče ščipalke 7. napenjalna zagozda 8. leseno mizarsko kladivo 9. krojaške škarje

31 02_prelom_blok_popravljen.indd 31

22.8.2005 15:34:54

sponzorji

Prvi projekt:

Trije stoli

V tem projektu predstavljamo tri stole, za katere smo glede na njihove različne poškodbe uporabili različne postopke restavriranja. Pri hrastovem stolu smo odpravili lesnega črva in mu utrdili noge, pletenemu stolu smo spletli novo sedalo, star kuhinjski stol pa ponovno oblazinili.

32 02_prelom_blok_popravljen.indd 32

22.8.2005 15:34:59

prvi projekt

Levo: Trije stoli pred restavriranjem. Hrastov stol ima polomljeno prečno letev in razrahljane vezi, vendar so ostali deli v dokaj dobrem stanju. Oblazinjen stol potrebuje veliko popravil saj ima ukrivljene prednje noge, polomljene čepe in uničeno oblazinjenje.

Pletenemu stolu je potrebno zamenjati sedalo in prečno letev.

Stol je izmed vseh kosov pohištva najbolj rabljen in zato najbolj podvržen poškodbam. Načini popravila so pri vsakem stolu drugačni, saj so vsi trije izdelani na svoj način. Najbolj pogosta težava pri stolih je, da se vezi zlomijo ali postanejo ohlapne. Pri velikih obremenitvah pa se lahko zrahljajo tudi letve, vključno s tistimi na sedalu.

Prvi stol Preden začnemo s popravilom stola, ga moramo najprej dobro pregledati. Zaradi ene ali dveh zlomljenih letev nam ni treba razstaviti celega stola.

Razstavimo samo najbolj potrebno. Če je dostop do zlomljene letve ali vezi mogoč, lahko popravimo samo poškodovane dele.

Na sliki vidimo resnejšo poškodbo prečne letve, ki se je preklala nekje na sredini. V takih primerih moramo staro letev pogosto zamenjati z novo, ki jo zlahka naredimo sami.

Glavni problem pri lokalnih popravilih prečnih letev in vezi je postavitev vezi nazaj na svoje mesto.

Letev lahko zlahka namestimo, če je bila prvotna vez na utor in čep, ki je ostal nepoškodovan. To težavo rešimo tudi tako, da izdelamo ohlapen čep. Prilepimo ga v prvotna utora na nogah (utorov ne pozabimo najprej očistiti), tako da moli kakih pet centimetrov iz vsake noge. Drugi utor vrežemo v letev, tako da je na spodnji strani razklan. Z lepilom namažemo utor na čepu in prečni letvi, počasi porinemo letev v čep.

Pozneje jo stisnemo s svoro.

Polomljene noge lahko naredimo iz tramiča, vendar bomo morali zapleteno izdelano okroglo nogo kupiti ali jo dati izdelati mojstru, razen če imamo svojo lesno stružnico. Če je polomljena noga štirioglate oblike, jo pogosto lahko kar popravimo, ne da bi jo morali zamenjati. Ponavadi je bolje spojiti nov kos lesa, kot pa zlepiti obstoječa dva dela skupaj. Uporabiti moramo isto vrsto lesa, vez pa mora biti diagonalna ali šilasta, da pridobimo večjo spojno površino in ojačamo vez. Še večjo trdnost lahko dosežemo tako, da zlepljena kosa še dodatno spojimo z vijakom.

Izvrtamo dovolj veliko luknjo, da celotna glava vijaka zdrsne v les. Pozneje jo lahko zakrijemo z lesenim čepom, ki ga prilepimo na tem mestu. Ko se lepilo posuši, čepe izravnamo z brusnim papirjem.

33 02_prelom_blok_popravljen.indd 33

22.8.2005 15:35:01

prvi projekt

Poleg zlomljene letve so ostale poškodbe na tem hrastovem stolu majhne. Noge stola so rahlo razmajane, vendar jih lahko utrdimo tako, da v vezi vstavimo moznike. Širjenje razpoke v sedalu lahko preprečimo z namestitvijo platnenega traku pod sedalom. Luknjice lesnih črvov zapolnimo z mešanico lesnega prahu in primernega trdilca ali s kupljenim lesnim kitom.

Menjava nove letve ni tako zahtevna, saj so noge pri vezeh že razmajane. Letev lahko torej vstavimo tako, da noge rahlo razklenemo. V veliko primerih moramo stol popolnoma razstaviti ali napraviti ohlapen čep. To težavo lahko rešimo tudi tako, da v zgornjem kotu na vrhu čepa odrežemo majhen del lesa pod kotom 30°.

Tako čepu omogočimo, da zdrsne v utor, ne da bi pri tem odrsal noge.

Ko je stol popravljen, moramo pred voskanjem luknjice lesnih črvov zapolniti, barvo nove letve pa lužiti v barvi stola.

Levo: Hrastov stol je napadel lesni črv. Saniramo ga preprosto z uporabo izdelkov, ki jih lahko kupimo skoraj v vsaki drogeriji. Stranska prečna letev manjka, nadomestiti jo moramo s kosom enake vrste lesa.

Uporabimo lahko tudi letev, ki jo vzamemo s starega neuporabnega stola in jo obdelamo po meri stola, ki ga restavriramo.

Dolžina nove letve je približno enaka razdalji med zunanjim robom ene in druge noge. Vzdolž strukture zarežemo z lisičjim repom. Preden izmerimo dolžino letve, se prepričamo, da so noge v pravem položaju, saj lahko zaradi razmajanih ali polomljenih nog naša meritev ni natančna. Čeprav je to le groba meritev, lahko taka netočnost oteži izdelovanje čepa.

Preden zarišemo obliko čepov, ki jih bomo izrezali iz novega kosa lesa, s črtalnikom izmerimo globino starega utora. Črtalnik raztegnemo do širine utora. S konicama na drugi strani črtalnika na novi letvi zarežemo obris čepa. Rahle vreze lahko poudarimo še s svinčnikom.

Krepka črta nam bo pomagala, da bomo obris videli, tudi ko bo pri žaganju prekrit s prahom.

34 02_prelom_blok_popravljen.indd 34

22.8.2005 15:35:11

hrastov stol

Stare luknje utora v nogah lahko očistimo s šilom ali majhnim izvijačem. Najbolj pomembno je, da iz kotov in spodnjih robov vezi odstranimo ostanke starega lepila. Če je zlomljeni čep na stari letvi še vedno trdno zlepljen v utoru, bomo potrebovali dleto. Pri tem pa moramo paziti, da utora ne povečamo in ne zarežemo v njegove stranske robove.

Sedaj pričnemo z žaganjem novih čepov z uporabo lisičjega repa. Letev stisnemo v mizni primež v rahlo poševnem položaju, kot kaže slika, tako bo položaj žaganja bolj udoben. Žagamo po zunanjih straneh oznake s svinčnikom, zato da se bo čep tesno prilegal v utor. Če je prevelik, ga lahko še vedno z dletom porežemo do prave širine, če pa je premajhen, ga bomo težko povečali.

Ko čep izrežemo in obrusimo do prave velikosti, ga s čopičem namažemo z lepilom. Nekaj lepila dodamo tudi v utor.

Z lepilom namazano letev nato vstavimo v oba utora in pri tem rahlo razklenemo noge. Pri prenavljanju kateregakoli kosa pohištva pazimo, da nog ne razklenemo premočno.

35 02_prelom_blok_popravljen.indd 35

22.8.2005 15:35:19

prvi projekt

Ko vstavimo letev in s krpo obrišemo odvečno lepilo, noge stola stisnemo s svoro. Pod okovje svore položimo dva koščka lesa, da površino stola med zategovanjem zaščitimo. Konci svore naj bodo nameščeni točno na sredini prečne letve. Če svore nimamo, jo lahko iz primerne vrvi ali traku tkanine naredimo sami. Vrv ali tkanino dvakrat tesno ovijemo okrog nog stola in jo zavežemo z vozlom. Med vozel, blizu ene od nog, vstavimo lesen klin in z njim tesno zategnemo pasno spono.

V stranicah nog izvrtamo luknje, zato da lahko za ojačanje ohlapnih vezi uporabimo moznike. Odrežemo kos moznika (lahko kupimo tudi odrezane na določeno dolžino), približno šest milimetrov krajšega od globine luknje. Po dolžini moznika naredimo drug vrez in ga s primerno pilo razširimo v obliki črke V. S tem omogočimo izločanje odvečnega lepila. Ko se lepilo posuši, na luknjo prilepimo okrasni čep iz enakega lesa. Na koncu mesto popravila obrusimo.

Rahlo razpoko na stolu lahko popravimo s trakom platna, ki služi kot ojačitev in preprečuje, da bi se razpoka povečala. Za to vrsto skritega popravila lahko namesto običajnega platna uporabimo tudi vezano ali celo iverno ploščo. Kot nadomestek se včasih lahko uporabi tudi laneno platno. Platno odrežemo po meri in ga namažemo z lepilom. Prav tako namažemo z lepilom tudi spodnjo stran sedala. Platno nato močno pritisnemo na svoje mesto in obrišemo odvečno lepilo.

Poznamo mnogo načinov odpravljanja lesnega črva in obnavljanja črvin. Luknje najprej namažemo z insekticidom (naprimer Belocid). Najbolje je, da to naredimo spomladi, ko se črvi razmnožujejo. Za zapolnjevanje lukenj uporabimo mešanico lesnega prahu in kleja, ki jo vnesemo v črvine. Lahko uporabimo tudi akrilni lesni kit v barvi lesa.

Desno: Stol je restavriran in pripravljen, da nam bo služil še mnogo let.

36 02_prelom_blok_popravljen.indd 36

22.8.2005 15:35:28

hrastov stol 37 02_prelom_blok_popravljen.indd 37

22.8.2005 15:35:33

prvi projekt Drugi stol Zgoraj: Pleten stol pred restavriranjem. Eno od letev moramo zamenjati, jo lužiti in spolitirati, vendar predstavlja večji del restavriranja pletenje novega sedala iz trsta. Postopek, ki je na pogled zelo zahteven, je v bistvu zelo preprost.

Restavriranje pletenega stola vključuje dva postopka: obdelavo lesa (izdelava manjkajočih delov) in ponovno pletenje sedala.

V prvem koraku bomo izdelali manjkajočo prečno letev in stol pripravili za pletenje sedala. Preden začnemo, moramo z njega odstraniti vse staro pletenje. Če je potrebno, moramo stol tudi ponovno lužiti in ga spolitirati. To moramo storiti, preden izdelamo novo pletenje, da se sedalo ne bi umazalo in spremenilo svoje naravne barve.

Za pletenje sedala potrebujemo zelo malo orodja, ki ga najdemo v skoraj vsakem domu. Za rezanje trstenih viter rabimo škarje, primerna je vsaka velikost, vendar morajo biti dovolj ostre. Za zabijanje čepkov je

primerno majhno kladivo, vendar bomo delo zmogli tudi brez njega. Če namesto močnega pritiskanja z roko uporabimo kladivo, preprečimo izstopanje čepkov, kar bi uničilo že izdelano pletenje. Če nimamo dovolj spretnih prstov, si lahko na delih z malo prostora pomagamo z majhnim šilom ali tapetniško iglo. Pri pripravljalnih delih bomo nujno potrebovali orodje za čiščenje lukenj. Lahko uporabimo improvizirano orodje kot je naprimer žebelj, majhen izvijač ali celo kovinska pletilna igla. Najbolj pomembno orodje pa je nož olfa. Z njim bomo lahko natančno rezali tudi na težko dostopnih delih.

Potrebovali bomo tudi čepke, s katerimi bomo kose trsta začasno zagozdili v luknje, medtem ko bomo pletli sedalo. Za to so primerni ošiljeni kosi lesenih paličic ali mozniki, dolgi približno pet centimetrov.

Trst, ki se uporablja za sedala in naslonjala pri stolih, pridobivajo iz vrste ovijalke, ki najbolj uspeva v jugovzhodni Aziji, kot nadomestek pa so v naših krajih uporabljali tudi druge materiale. Trst iz Azije prodajajo v posebej specializiranih trgovinah, za katere vam bo povedal kak mojster, ki je mladim in vztrajnim restavratorjem pripravljen z veseljem pomagati.

Obstajata dve različni vrsti, rezan pa je v šestih različnih debelinah.

Debelino trsta merimo s številkami od ena do šest.

Pri največ stolih uporabljamo debelini številka dve in štiri.

Razdalja med središčema lukenj določa debelino, ki jo bomo uporabili. Običajna razdalja meri en centimeter, pri čemer je najbolje uporabiti debelini številka dve in štiri. Če sta luknji manj kot centimeter narazen, je priporočljivo uporabiti debelini številka dve in tri, ker jih je lažje plesti na težko dostopnih delih. Za najbolj fina dela je najbolje uporabiti debelini številka ena in dve.

Kadar izbiramo debelino trsta, moramo biti varčni.

V enem zavitku trsta je več kot dovolj materiala, da z njim spletemo sedalo stola. Če bomo za en stol kupili dve različni debelini, nam bo ostala vsaj polovica vsakega zavitka. Če hočemo ravnati varčneje, bomo sedalo spletli le z eno debelino. Vendar bomo to, kar smo pridobili pri ceni, izgubili pri kakovosti in končnem izgledu. Pletenje z eno samo debelino trsta namreč ne izgleda tako lepo kot pletenje z dvema ali tremi različnimi debelinami. Material, ki nam ostane, lahko uporabimo pri naslednjem podobnem delu.

Najpreprostejši način pletenja stolov je t. i. tradicionalno pletenje v sedmih korakih (ang. The Seven Step Tradition). Pri tem načinu si sedem korakov sledi takole: 1. prva podolžna lega (podolžnice) 2. prva prečna lega (prečnice) 3. druga podolžna lega 4. pletena prečna lega 5. prve diagonale 6. druge diagonale 7. obrobljanje

38 02_prelom_blok_popravljen.indd 38

22.8.2005 15:35:35

pleten stol

Desno: Shematični prikaz »tradicionalnega pletenja v sedmih korakih«, barve prikazujejo različne stopnje pletenja.

1. prva podolžna lega (podolžnice) 2. prva prečna lega (prečnice) 3. druga podolžna lega 4. pletena prečna lega 5. prve diagonale 6. druge diagonale 7. obrobljanje

Preden se lotimo pletenja, odstranimo ves star in poškodovan trst. Odstranimo tudi vse majhne žebljičke ali lesene čepke, s katerimi so bile vitre pritrjene.

Ostanke v luknjah lahko odstranimo tako, da odrežemo vozle zvezanih viter trsta pod prečnimi letvami sedala in jih potegnemo ven. Pazimo, da stola z nožem ne poškodujemo.

Vsako luknjo posebej očistimo s topim koščkom žice, dolgim žebljem ali šilom. Pomembno je, da luknje popolnoma očistimo in tako preprečimo, da se nov trst v njih ne bi zatikal. Ko so očiščene, določimo sredinski luknji na prednjem in zadnjem delu sedala. Narahlo jih označimo s svinčnikom.

Sledi izdelava nove prečne letve. Vzamemo primeren kos lesa, na njem zarišemo razdaljo med nogama, na vsaki strani dodamo še štiri centimetre za izdelavo čepov, kot smo to storili že pri prejšnjem stolu. Ko prečno letev odrežemo, obrusimo in umerimo, jo s klejem pritrdimo v utore tako, da noge rahlo razklenemo. Vse skupaj stisnemo s svoro in obrišemo odvečno lepilo. Novo letev obrusimo in jo lužimo z barvo, ki se bo ujemala z barvo stola. Cel stol nato narahlo podrgnemo s fino jekleno volno in ga nato spolitiramo, da poudarimo intarzije in površini povrnemo lesk.

39 02_prelom_blok_popravljen.indd 39

22.8.2005 15:35:47

prvi projekt

Prvi korak Prvi konec trsta s čepkom pritrdimo v sredinsko luknjo na zadnjem delu sedala in pustimo vsaj sedem centimetrov dolg košček, ki visi skozi dno luknje. Trst napnemo do sredinske luknje na prednjem delu sedala in pazimo, da je svetleča stran na vrhu. Trst napenjamo proti levi ali desni strani tako, da ga napnemo do naslednje luknje na zadnjem delu sedala. Nadaljujemo preko celotnega okvirja do zadnje luknje na zadnjem delu sedala. Isti postopek ponovimo, le da tokrat začnemo na sredini in pletemo proti drugi strani stola. Vogalnih lukenj ne smemo uporabiti niti za podolžnice niti za prečnice.

Levo: Tako izgleda stol, ko smo nanj napeli prve podolžnice. Dve stranski vitri sta napeti med luknjami na prednjem in stranskem delu sedala. To pomeni, da so si vitre med seboj vzporedne.

Tanjši trst se navadno uporablja za delo od prvega do četrtega koraka. Debelejšega uporabimo pri petem in šestem koraku. Za obrobljanje običajno uporabimo trst debeline številka dve in šest. Če nismo povsem prepričani, katero od debelin bi kupili, si pri tem pomagamo z vzorcem starega trsta. Koristno je, da si pred odstranitvijo starega pletenja vzorec natančno ogledamo in ga prerišemo na papir. To naj bo podrobna skica, ki vsebuje označene smeri vsake vitre, število lukenj in število viter v vsaki luknji. Vsak korak izrišemo z drugačno barvo. Če je stol že zelo star, obrobe, ki bi zaključevala pletenje, najbrž ne bo imel. Obrobljanje je novejši dodatek v umetnosti pletenja stolov.

Nekateri mojstri pred začetkom dela trst radi rahlo navlažijo. Še posebej je to priporočljivo za začetnike, saj je trst zelo krhek, in če dela z njim nismo vajeni, se lahko cepi in celo zlomi.

Trsta ni priporočljivo namakati, saj se lahko razbarva.

Bolje je, da ga vlažimo med samim delom. To naredimo tako, da tik preden začnemo, vitro na hitro potegnemo skozi vodo v posodi. Če se med pletenjem prehitro suši, si zmočimo prste in pogladimo samo spodnjo stran (svetleče strani ne vlažimo).

Med delom pazimo, da na trst ne stopimo ali nanj pokleknemo, saj se lahko po dolžini razcepi. Tudi najmanjša razpoka lahko napreduje po celotni dolžini vitre. Vse načete koščke odrežemo in vržemo stran, saj bi lahko pokvarili celoten izgled pletenja. Da bi se izognili morebitnim popravkom, pletenje sproti preverjamo.

Trst je dobro navlažiti tudi pri povezovanju, ko končamo z eno vitro in začnemo z drugo. Nov konec

dvakrat ovijemo okrog kratkega dela vitre in oba zvežemo med dvema luknjama na spodnjem delu okvirja stola. Novo vitro narahlo povlečemo in tako zategnemo. Če povezujemo konce med samim delom, bomo porabili manj čepkov za zatikanje, hkrati pa bomo prihranili veliko časa pri zaključevanju pletenja.

Druga možnost je, da med samim pletenjem koncev viter ne povezujemo. V tem primeru nam na koncu ostane veliko čepkov, ki držijo različne dolžine. Te vitre moramo pred odstranitvijo čepkov zvezati. Da bi si delo olajšali, jih lahko navlažimo. S pomočjo škarij odrežemo vsako dolžino trsta do določene točke. Konec dvakrat ovijemo okrog zanke in povežemo dve luknji, tako kot smo to naredili pri povezovanju med pletenjem. Nato konec potegnemo pod njim samim, močno zategnemo in odrežemo ostanek. Če skozi isto luknjo visijo trije ali štirje konci, lahko poleg najbližjih zank uporabimo tudi naslednje poleg njih.

V preteklosti so za neodstranljive čepke uporabljali žeblje, vrbje za pletenje košar ali lesene klinčke. Kljub temu da niso pripomogli k lepemu izgledu samega pletenja, jih niso nikoli odstranili. Z uvedbo obrobljanja, ki lepo zaključi pletenje, so neodstranljivi čepki postali nepotrebni. Obrobljanje pletenju ne daje le mojstrskega in prefinjenega videza, marveč tudi čvrstost in vzdržljivost, tako da trst ne zdrsne s svojega mesta in se pri obremenitvah sčasom ne povesi. Če so luknje večje od treh milimetrov, bomo za prekrivanje morali uporabiti debelino številka šest.

40 02_prelom_blok_popravljen.indd 40

22.8.2005 15:35:50

pleten stol

Drugi korak Prečnice napnemo od roba do roba. Z napenjanjem pričnemo spredaj in brez prekinitve nadaljujemo naravnost proti zadnjemu delu sedala. Prečnice naj ležijo nad podolžnicami. Tako bomo naredili osnovni okvir za pletenje diagonal.

Medtem ko napenjamo prečnice, vstavljamo čepke.

Tako bodo vitre ravno prav napete. Čepke vstavimo v zadnje štiri ali v zadnjih pet lukenj, ki smo jih že uporabili. Medtem ko napenjamo vitre z ene na drugo stran, čepke premikamo, tako da ‘potujejo’ s pletenjem. Čepkov, ki držijo proste konce, ne odstranimo.

Ko so vse prečnice spletene, je napetost v vitrah ravno pravšnja in ni še na točki raztezanja. Svetleča stran prečnic in podolžnic naj bo obrnjena navzgor.

Tretji korak Za pletenje druge podolžne lege uporabimo isti postopek kot pri prvi, pričnemo na sredini in pletemo navzven v obe strani. Druge podolžnice polagamo nad prejšnje (2. korak), vendar ne smejo ležati točno nad prvimi podolžnicami, temveč vzporedno z njimi, vmes naj bo rahel razmik. Vitre pletemo na desni strani, tik ob prvih podolžnicah.

41 02_prelom_blok_popravljen.indd 41

22.8.2005 15:35:58

prvi projekt

Četrti korak Drugi niz prečnic vpletamo pod in nato nad podolžnimi vitrami. Tako kot pri prvih prečnicah, en konec vitre zagozdimo s čepkom, tako da je svetleča stran obrnjena navzgor. Vitre vpletamo pod prvimi podolžnicami, jih potegnemo navzgor med dvema podolžnicama in jih nato napeljemo nad naslednjima dvema. Postopek ponovimo pri vsakem paru podolžnic. Pletemo z ene strani na drugo proti zadnjem delu sedala. Občasno vitro otipamo med prsti in preverimo, ali se mogoče ni zasukala. Če je zdaj pletenje videti nekoliko neurejeno, je skrb odveč, saj ga bodo diagonale same poravnale v pravokotno lego.

Peti korak Z vpletanjem diagonal začnemo v zadnjem levem vogalu sedala. Vitro s čepkom zagozdimo v luknjo, svetleča stran naj bo obrnjena navzgor. Vpletamo jo nad prvim parom prečnic in nato pod prvim parom podolžnic. Ko se pomikamo proti prednjemu desnemu vogalu, nadaljujemo z vpletanjem nad prečnicami in pod podolžnicami.

Med ovijanjem diagonal skušamo vitre obdržati karseda naravnost. Dobro je, da jih zategnemo vsakih petnajst centimetrov. Ko končamo s prvimi diagonalami, se celotno pletenje napne in nakaže svojo končno podobo.

Paziti moramo, da se vitra v sečišču ne prelomi.

Če sedalo ni popolnoma kvadratno, diagonale ob zatezanju ne bodo prišle točno v nasprotni vogal, ker bodo pod kotom 45°. Vitro zataknemo s čepkom v najbližjo prosto luknjo. Ne bo narobe, če eno luknjo pustimo prazno ali isto luknjo uporabimo dvakrat.

Vogalne luknje vedno uporabimo dvakrat. Vitro trsta povlečemo skozi naslednjo luknjo na prednjem delu sedala na vaši levi strani in nato pletemo v levo proti luknji, kjer smo začeli.

42 02_prelom_blok_popravljen.indd 42

22.8.2005 15:36:06

pleten stol

Šesti korak Z vpletanjem drugih diagonal začnemo v nasprotnem vogalu. Ob desnih kotih pletemo proti prvim diagonalam.

Iste vogalne luknje uporabimo dvakrat. Tokrat vitre vpletamo pod prečnicami in nad podolžnicami.

Sedmi korak Pred obrobljanjem, s katerim bomo končni izdelek polepšali, čepke rahlo zabijemo v vsako drugo luknjo (vogalne luknje pustimo prazne). Vse proste konce viter v luknjah, ki jih ne bomo začepili, moramo najprej vtakniti v sosednje luknje in jih med zabijanjem čepkov držimo na mestu.

Zadnji korak je obrobljanje. Ponavadi ga naredimo z dvema različnima debelinama trsta (številki dva in šest).

Najprej v zadnjo vogalno luknjo s čepkom zagozdimo tanjši trst in pustimo, da en del (pet centimetrov) štrli z vrha. Ta kratki konec nato upognemo navzdol v naslednjo prosto luknjo, daljši del pa povlečemo skozi isto luknjo navzgor in z njim pričvrstimo kratki konec.

Zatem v vogalno luknjo vstavimo debelejšo vitro in jo namestimo preko lukenj vzdolž vseh robov sedala. Nato s tanjšo vitro preko debelejše napravimo zanko in jo povlečemo navzdol skozi isto luknjo.

Ko z uporabo tradicionalnega postopka v sedmih korakih uspešno izdelamo svoje prvo pleteno sedalo, lahko to znanje s pogumom uporabljamo ne samo za pletenje stolov, temveč tudi za pletenje španskih sten, polnil za vratca ali senčil za luči. Dobro je vedeti, da lahko pleteno sedalo naredimo tudi stolom, ki jih prej niso imeli.

Da bi spletli sedalo stolu, ki ga prej ni imel, moramo najprej izvrtati luknje za pletenje. Izvrtamo jih po celem okvirju sedala, od zadnje do prednje strani, razdalja med njimi pa mora biti vedno enaka. Izmerimo celotno dolžino stranic ter prednje in zadnje letve okvirja. Prednjo

sredinsko luknjo moramo izvrtati pravokotno nad zadnjo sredinsko luknjo. Če je sedalo kvadratno, potem to ne igra pomembne vloge, saj pletemo podolžnice tako, kot bi pletli prečnice (glej shematični prikaz na strani 39).

Velikost lukenj, ki jih izvrtamo, je odvisna od debeline trsta, ki ga nameravamo uporabiti. Če bomo sedalo pletli z debelino številka šest, v tem primeru bo sedalo zelo močno, imajo lahko luknje premer šest milimetrov. Če bo trst različnih debelin, luknje ne smejo biti večje od treh milimetrov, razdalja med njimi pa mora biti en centimeter.

43 02_prelom_blok_popravljen.indd 43

22.8.2005 15:36:13

prvi projekt

Obrobljanje na ukrivljenem zadnjem delu sedala opravimo z navlaženim trstom. Do željene oblike ga ukrivimo tako, da ga nežno upogibamo v intervalih po dva centimetra. Debelejši trst naj bo deset centimetrov daljši, kot je razdalja med dvema vogaloma. Tako bomo imeli dovolj dolge konce za začetek in konec postopka.

Nadaljujemo z obrobljanjem, a tik pred vogalom sedala debelejšo vitro nežno ukrivimo, enako naredimo tudi z naslednjim kosom debelejše vitre, s katerim bomo obrobljali prednji del. Obe vitri položimo v luknjo, v katero z notranje strani rahlo zabijemo čepek, tako da se lahko prednji kos preko čepka upogne in ga tako zadrži. Nadaljujemo z istim kosom tanjše vitre, ki smo jo uporabili za prvo stran obrobljanja. Z obrobljanjem nadaljujemo okrog celega sedala, vse dokler ne pridemo do zadnje vogalne luknje.

Z nožem olfa obrežemo in počistimo ostanke koncev na spodnji strani prečnih letev sedala.

Desno: Stol, potem ko smo ga popravili, spolitirali in mu spletli novo sedalo. Temnejši lesk politiranega lesa in svetlo obarvan trst pripomoreta k enkratnemu izgledu.

44 02_prelom_blok_popravljen.indd 44

22.8.2005 15:36:19

pleten stol 45 02_prelom_blok_popravljen.indd 45

22.8.2005 15:36:25

prvi projekt Tretji stol Zgoraj: Jedilniški stol je pripravljen na popravilo lesene konstrukcije, ki ga je treba opraviti, preden se lahko začne ponovno blazinjenje sedala. Staro oblazinjenje smo odstranili. Prednji dve nogi sta izpahnjeni, ker imata polomljene čepe v vezeh. Zaradi te poškodbe so se razmajale tudi prečne letve.

Ta stol ima močno zrahljane vezi, potrebno pa ga je tudi na novo oblaziniti. Leseno konstrukcijo lahko hitro popravimo tako, da izrežemo nadomestne čepe in jih zalepimo s klejem.

Večji del restavriranja tega stola vključuje ponovno blazinjenje sedala s pomočjo tradicionalnih postopkov in materialov (konjska žima kot polnilo sedala). Čeprav lahko uporabimo tudi novejšo penasto gumo, omogoča konjska žima bolj naravno obliko, seveda če znamo z njo pravilno ravnati. Če nameravamo oblaziniti pravo antikviteto, je uporaba žime ali podobnih vlaken bistvenega pomena, saj bi z drugim polnilom stolu močno zmanjšali vrednost. Konjsko žimo je pogosto težko dobiti in je ponavadi zelo draga. Če nimamo možnosti, da bi jo kupili, uporabimo cenejša vlakna (mešana žima), ki jih je na trgu lažje dobiti. Za povprečno velik jedilniški stol bomo potrebovali okrog dva kilograma enega ali

drugega materiala. Vlakna slabše kakovosti potrebujejo veliko več mikanja kot konjska žima.

Drugi materiali, ki jih bomo potrebovali, so sukanec iz lanu in konoplje za šivanje zank, ki žimo držijo na svojem mestu, in za šivanje robov sedala, okrog petindvajset centimetrov dolgo tapetniško iglo in čvrsto tkano vrečevino iz jute za prekrivanje osnovne mreže, izdelane iz oprt. Potrebovali bomo kos okrasnega blaga v velikosti sedala z dovolj dodatnega roba, kolikor bo oblazinjenje visoko, ne smemo pa pozabiti tudi na izdelavo zavojev. Poleg tega bomo rabili še kos vrečevine in kos kalikója (lahko tudi keper). Ta naj bi bila iste velikosti, kot je sedalo, krog in krog pa dodamo še 18–20 centimetrov. Skupaj s kalikójem uporabljamo mehek material za vatiranje, da konjska žima ne pride skozi okrasno blago. Uporabimo isto količino kot pri kalikóju. Okrasni trak (včasih resice) potrebujemo za prekrivanje tapetniških žebljev, s katerimi je pritrjeno zunanje blago. Kupimo dovolj traku, da prekrijemo vse strani stola. Najenostavnejši za delo je trak z lepljivo hrbtno stranjo.

Količino materiala za izdelavo osnovne mreže določimo na podlagi ostankov na stolu. Na voljo je več vrst materialov. Najbolj kvalitetno osnovno mrežo izdelamo iz čistega lanu, ki je križno tkan in je črne ali bele barve. Druga vrsta materiala istih barv je narejena iz jute in bombaža, ki jima včasih za povečanje trdnosti dodajo lanena in konopljina vlakna. Cenejši material za izdelavo oprt je lahko guma. Če so v polnilu sedala vzmeti, jih na oprte prišijemo z rahlo ukrivljeno tapetniško iglo. Z močnim sukancem jih prevežemo tudi na vrhu, da stojijo varno na svojem mestu in tako damo oblazinjenju lepo in trdno obliko. Če hočemo vzmeti vstaviti, izdelamo osnovno mrežo na spodnjem delu okvirja sedala. Vzmeti postavimo na sečišča oprt. Zaključke vzmeti, kjer so spirale žice zaobljene, obrnemo proti sredini sedala. Ko jih prevežemo in zategnemo, bodo vzmeti na sredini, kjer prihaja do največjih obremenitev, ustvarile nekakšno kupolasto obliko.

Vzmeti nato s spodnje strani prišijemo na osnovno mrežo s tremi šivi, ki so enakomerno razporejeni okrog spodnjega zavoja vzmeti, tako da pri vsakem šivu na spodnji strani oprte naredimo vozel. Za to uporabimo ukrivljeno iglo in dolg kos močnejšega sukanca.

Končamo tako, da konec sukanca zavežemo z daljšim kosom v polovični vozel. Nato vzmeti prevežemo s stranice na stranico, da se ne bi vrtele in premikale.

Da bi prevezali vzmeti, najprej pribijemo tapetniške žeblje do polovice v letve sedala, enega nasproti vsake vezi. Debelejši sukanec odrežemo v dolžini dveh širin sedala. Del debelejšega sukanca pustimo, ker ga bomo napeli do vrha najbližje vzmeti, ostali del pa zvežemo okrog žeblja na zadnjem delu sedala. Tapetniški žebelj pribijemo v letev sedala. Daljši del sukanca napnemo do najbližje vzmeti v smeri proti prednjemu delu sedala in ga ovijemo okrog drugega zavoja vzmeti od vrha navzdol.

Potegnemo ga skozi vzmet do druge strani iste vzmeti in ga tokrat ovijemo okrog vrhnjega zavoja vzmeti.

46 02_prelom_blok_popravljen.indd 46

22.8.2005 15:36:28

oblazinjen stol

Nadaljujemo do naslednje vzmeti v vrsti, sukanec ovijemo okrog njenega vrhnjega zavoja in ga nato potegnemo skozi isto vzmet, da ga ovijemo okrog drugega zavoja vzmeti od vrha navzdol. Trdno ga zavežemo okrog žeblja na prednjem delu sedala.

Sedaj konce sukanca ob vsakem žeblju napnemo do najbližje vzmeti in ga privežemo na vrhnji zavoj vzmeti na strani, ki je najbližje žeblju. Sukanec močno zategnemo, tako da se vzmet nagne proti okvirju sedala.

Isti postopek ponovimo za ostale vzmeti in pri tem nov kos sukanca ohranimo vzporedno s prvim. Ponovimo še enkrat z dvema dolžinama sukanca, ki naj potekajo čez stol.

Prvi sloj vrečevine moramo prišiti na vzmeti na enak način, tako kot smo vzmeti prišili na oprte. Da bodo šivi ostali na svojem mestu, na vsakem naredimo vozel. To delo bomo najlažje opravili z ukrivljeno tapetniško iglo.

Ne glede na to, ali uporabljamo vzmeti ali ne, je pomembno, da pri vsaki fazi blazinjenja polnilo ohrani pravo obliko, ki jo lahko izgubi med zabijanjem žebljev ob pritrjevanju nove prevleke. To težavo lahko rešimo z uporabo orodja, ki se mu reče regulator. Ta ima oster konec, ki ga vstavimo pod tkanino in z njim polnilo uravnavamo do željene oblike. Medtem ko delamo, polnilo potipamo z rokami in ga, ko je to potrebno, popravimo z regulatorjem. Bolj ko bomo posvečali pozornost obliki polnila, bolj bo opazna razlika med lepo dokončanim izdelkom in slabo opravljenim delom.

V prvem koraku obnove oblazinjenega stola odstranimo prevleko iz vrečevine na spodnji strani stola. To opravimo zelo previdno, tako da tapetniške žeblje odstranimo z dletom in lesenim kladivom. Dleto vodimo pazljivo v smeri strukture lesa. Če udarimo v les, ga lahko opraskamo ali vanj celo zarežemo. Pregledamo okrasni trak in ugotovimo, ali je pribit z žeblji ali prilepljen.

Odstranimo vse žeblje, s katerimi so pribiti vrhnja in notranja prevleka ter tanek drugi sloj polnila. Okrog roba sedala prerežemo šive, odstranimo vse žeblje in dvignemo tkanino, s katero je bila konjska žima prevlečena. Prerežemo ohlapne šive, ki žimo držijo na svojem mestu. Če žimo operemo in posušimo, bo postala bujna in jo lahko znova uporabimo. Nato izruvamo vse žeblje, s katerimi je pritrjena prva prevleka iz vrečevine.

Tako pridemo do osnovne mreže iz oprt, ki jih je najbolje zamenjati.

47 02_prelom_blok_popravljen.indd 47

22.8.2005 15:36:33

prvi projekt

Žeblje moramo odstranjevati zelo pazljivo. Najprej jih poskušamo izruvati vzporedno s stranskimi letvami, nato pa jih s kleščami odstranimo. Klešče uporabimo tudi za odstranjevanje vseh žebljev, ki so ostali v lesu potem, ko smo odstranili celotno oblazinjenje. Žeblje, ki jih ne moremo odstraniti, je najbolje narahlo zabiti popolnoma v les z majhnim kladivom. Okvir sedala očistimo, luknjice pa zamažemo s kitom.

Polomljene čepe popravimo tako, da izdelamo nadomestne čepe. Najprej razstavimo prednje noge in stranske vezne letve. Ko smo odžagali ostanke starega čepa, prečno letev stisnemo v primež in izžagamo kakih pet centimetrov globok utor. Izmerimo globino starega utora v nogi stola in tej dolžini prištejemo pet centimetrov. Dobimo dolžino nadomestnega čepa. Nov čep izžagamo iz primernega lesa in ga s klejem zalepimo v utor na prečni letvi.

Ko izdelamo dva nadomestna čepa, prečno letev zalepimo v stare utore na nogah. Ko je letev na mestu, vse skupaj stisnemo s svoro, dokler se klej ne posuši.

Da bi ojačali konstrukcijo stola, v vogale okvirja sedala z vijaki privijemo kotne kladice, kot kaže skica. Velikost kladic naj bo okrog sedem centimetrov na vsako stran vogala. Za namestitev tretje kladice prej izmerimo diagonalo. Naredimo štiri kladice in jih najprej s klejem prilepimo na svoje mesto. Z vijaki jih privijemo na letve in pri tem pazimo, da vijaki ne prebijejo letve na zunanji strani stola. Lesene kladice nato polužimo, celoten stol pa spolitiramo.

48 02_prelom_blok_popravljen.indd 48

22.8.2005 15:36:40

oblazinjen stol Desno: Z namestitvijo kotnih kladic sedalo stola utrdimo in pripravimo na obremenitve.

Če stol nima vzmeti, naredimo osnovno mrežo iz oprt na vrhnji strani sedala. Začnemo s sredinsko oprto na zadnji letvi. Ne da bi jo odrezali od zvitka, oprto zavihamo za približno dva centimetra. Položimo jo na sredino zadnje letve, tako da je od roba odmaknjena en centimeter in da je zavihan kos na vrhu. Na mesto jo pribijemo s tremi žeblji v vrsti, ki naj bi bili dolgi petnajst milimetrov. Druga dva žeblja pribijemo blizu notranjega roba letve.

Nadaljujemo na prednji strani stola. Na oprti naredimo zanko in jo s spodnje strani položimo v napenjalno zagozdo. Postavimo jo na letev in oprto napnemo, tako da potegnemo napenjalno zagozdo k sebi.

Oprto postavimo na sredino prednje letve in jo močno zategnemo. Ne da bi jo zavihali, jo z žeblji pribijemo na letev. Ostali del oprte odstranimo iz napenjalne zagozde in jo odrežemo približno dva centimetra stran od žebljev. Ostanek zavihamo čez oprto in ga zabijemo z dodatnima dvema žebljema.

49 02_prelom_blok_popravljen.indd 49

22.8.2005 15:36:49

prvi projekt

Napnemo še ostale oprte, katerih število in položaj naj bosta enaka kot na stari osnovni mreži. Za čimvečjo napetost uporabimo napenjalno zagozdo. Prečne oprte vpletamo zdaj nad, zdaj pod podolžnimi.

Odrežemo kos vrečevine za prekrivalo sedala in dodamo okrog in okrog petnajst milimetrov. Eno stran položimo na zadnjo letev in petnajstmilimetrski rob zavihamo navzgor. Žeblje pribijemo na vsake dva centimetra.

Tkanino napnemo do prednjega roba, tako tkani vzorec teče naravnost, in jo tam z žeblji pribijemo, ne da bi jo zavihali. Šele ko je pritrjena, zavihamo rob čez njo in ga pribijemo. Zadnji tretji in prednji četrti rob pritrdimo tako, da vzorec tkanine teče vzporedno z robom okvirja. Nato pričnemo s šivanjem ohlapnih zank po robu prevleke, pod katere bomo potisnili polnilo.

Vzamemo polno pest konjske žime, odstranimo vse kepaste koščke in jo tako polagamo pod vse zanke. Zatem žimo položimo še na sredino. S prsti jo razpostavimo in v sredini naredimo ohlapno, okrog pet centimetrov visoko kupolo.

Polnilo je dobro položiti pravilno že prvič. Žimo potiskamo pod ohlapne zanke. V iglo moramo vdeti dovolj sukanca, da bo zadoščal za dve dolžini vseh robov sedala. Začnemo s kratkim prešivnim vbodom v vrečevino, ki naj bo dolg dva centimetra in dva centimetra odmaknjen od roba. Sukanec povlečemo skozi tkanino in pustimo deset centimetrov dolg rep. Glavni del sukanca privežemo z drsnim vozlom na rep. Kakih deset centimetrov naprej vbodemo z iglo, obrnjeno nazaj proti šivu z vozlom. Izbodemo jo okrog sedem centimetrov stran od začetne točke. Šiv mora biti dovolj ohlapen, da lahko pod njega položimo dva prsta, ne da bi pri tem morali napeti sukanec. Pod zanko bo tako dovolj prostora za konjsko žimo.

Z izdelovanjem takih zank nadaljujemo okrog robov sedala in pazimo, da bo v vsakem vogalu šiv dolg dva centimetra. Včasih bomo morali zato prilagoditi dolžino drugih zank. Pod te zanke nato potiskamo žimo, še prej pa jo mikamo, da iz nje odstranimo kepaste koščke.

Pustimo, da nekaj malega žime visi čez robove krog in krog okvirja.

Na prvi pogled je blazinjenje pohištva zelo zapleteno delo, ki zahteva veliko znanja. Toda če bomo podrobnostim posvetili veliko pozornosti in potrpljenja, se te uporabne veščine lahko sčasom naučimo. Celo pri našem prvem opravljenem delu lahko naredimo izdelek, ki nas bo s svojim končnim izgledom prijetno presenetil. Za vsak korak si moramo vzeti čas in podrobno preučiti navodila.

50 02_prelom_blok_popravljen.indd 50

22.8.2005 15:36:56

oblazinjen stol

Odrežemo kos lahke vrečevine za prevleko polnila.

Previdno ga položimo čez žimo in ga na sredini obeh stranic pribijemo. Žebljev ne zabijemo do konca. Ko prevleko namestimo točno na sredino in jo poravnamo, lahko zabijemo še nekaj žebljev. Zabijemo jih na vsake pet centimetrov in tako prevleko pritrdimo in jo s tem pripravimo na naslednji korak.

Odstranimo začasne žeblje in spodvijemo rob vrečevine pod žimo. Z žeblji ga pritrdimo na robove. V tapetniško iglo vdenemo kos sukanca. Konec brez sukanca vstavimo pod kotom 45°, tik nad žeblji in okrog pet centimetrov stran od vogala. Ko se pojavi šivankino uho, se ustavimo in iglo potisnemo nazaj v polnilo, da se pojavi dva centimetra bliže vogalu. Sukanec potegnemo skozi in pustimo sedem centimetrov dolg rep, ki ga na glavni del sukanca zavežemo z drsnim vozlom.

Ta šiv močno zategnemo, tako da se polnilo pomakne proti robu. Iglo ponovno vbodemo dva centimetra proti desni, blizu drugega šiva. Preden iglo izvlečemo, jo ovijemo s sukancem in močno zategnemo. Enak šiv naredimo na vsakih pet centimetrov, dokler ne pridemo okrog celega sedala.

Z izdelovanjem tega šiva nadaljujemo okrog celega sedala, tako da nastane debel, zvitku podoben rob, na sredini sedala pa vdolbina. V tej vdolbini naredimo še nekaj dodatnih ohlapnih zank in jih zapolnimo z žimo, da nastane kupolasta oblika.

51 02_prelom_blok_popravljen.indd 51

22.8.2005 15:37:06

prvi projekt

Stol prekrijemo s kosom kalikója (kepra). Na okvir sedala ga s tremi, devet milimetrov dolgimi drobnimi žeblji začasno pribijemo. Kalikó se lahko prilagodi tudi okrog zadnjih pokončnic naslonjala, če ga zavihamo nazaj diagonalno in prerežemo od roba do pregiba. Vsakega od dveh nastalih kosov ovijemo okrog pokončnice, ga spodvijemo in odrežemo ostanek. Če ima stol prednja dva vogala zaobljena, ostanek tkanine spodvijemo v dvojno ali obrnjeno gubo. Če pa ima vogala kvadratne oblike, je dovolj enojna guba, kot jo lahko vidimo na skici.

Kalikó prekrijemo s platnom za vatiranje, da žima ne bi uhajala. Nato okrasno blago odrežemo tako, da je okrog vseh robov pet centimetrov večje kot je bila prvotna prevleka. Začasno ga pribijemo na mesto. Vogale skončamo kot smo to videli pri prevleki iz kalikója.

Okrasno blago z žeblji pribijemo okrog roba vidne letve ali pod sedalom, kar je odvisno od vrste stola. Če blago z žeblji dokončno pritrdimo pod sedalom je dobro, če celotno dno prekrijemo s črno vrečevino, ki jo spodvihamo pod sedalo in tako preprečimo vdor umazanije.

V primeru, da blago z žeblji pribijemo na vidni del letev sedala, kot je to vidno na desni sliki, rob zaključimo tako, da žeblje in ostre robove prekrijemo s primernim okrasnim trakom. Večina trakov, ki jih danes najdemo v trgovinah, je samolepilnih in jih lahko na enostaven način prilepimo. V vogalih okrasni trak spojimo pod kotom 45°.

52 02_prelom_blok_popravljen.indd 52

22.8.2005 15:37:18

oblazinjen stol 53 02_prelom_blok_popravljen.indd 53

22.8.2005 15:37:25

Drugi projekt:

Psiha

v staronemškem slogu Pred nami je psiha v staronemškem slogu, iz obdobja okoli leta 1890.

Izdelana je iz orehovega in jelovega lesa. Ogrodje je iz jelovega lesa, obloženega z orehovim furnirjem.

Vse profilne letve, noge in okraski so iz masivnega orehovega lesa.

Spodnji del sestavljajo dvojna vrata, ki jih krasijo medeninasti šarnirji. Nad vsakimi vrati je po en predal. Omarica je na vrhu zaključena z marmorno ploščo (tipa carrara). Na tej plošči je manjša marmorna polica, na katero je pritrjeno ogledalo. Lahko bi rekli, da je narejena v manjši oziroma nepoznani rokodelski delavnici in je povprečen obrtniški izdelek.

54 02_prelom_blok_popravljen.indd 54

22.8.2005 15:37:33

drugi projekt Levo: Eno najzahtevnejših del pri restavriranju te psihe bo odstranjevanje debelega nanosa laka. Poleg tega moramo izdelati kar nekaj manjkajočih delov, kot so profilne letve, stranske letve ogledala, pripirna letev in kapitel na vrhu ogledala (detajli). Obnove je potrebna tudi kamnita plošča, ki je zaradi čiščenja z varikino močno razjedena.

Konstrukcija je čvrsta in dobro ohranjena, manjka pa nam več profilnih letev na predalih in na vencu ogledala, več stranskih letev pri ogledalu, kapitel nad stebrom pri ogledalu, na vratih nam manjka pripirna letev s kapitelom in spodnja profilna letev, ki okvirja ogledalo. Na več mestih manjkajo deli furnirja. Stranice predala in drsniki so močno obrabljeni, na hrbtišču so nastale razpoke na spojih desk, noge so originalne in dobro ohranjene. Marmorna polička, ki nosi ogledalo, je zlomljena na dveh mestih, tudi vezi, s katerimi so spojeni marmorni deli, so popustile. Marmorna plošča je močno razjedena od varikine, s katero so jo čistili. Psiha je bila takoj ob izdelavi politirana, pozneje pa prelakirana s poliuretanskin lakom, lakirali so tudi notranjost omarice, ki je bila prvotno surova.

Če je mogoče priti do zadnjega lastnika, je vedno dobro povprašati, s katerim lakom je bil kos pohištva lakiran. Zelo pomembno je, da pričnemo z obnovo šele potem, ko smo natančno dokumentirali stanje predmeta in določili, kaj bo potrebno storiti. Ugotoviti moramo, kakšna je bila prvotna obdelava površine in kakšni so bili poznejši nanosi.

Da bomo svoje delo lažje in bolje opravili, najprej razstavimo lažje odstranljive dele (vrata, okovje, polnilo vrat, hrbtišče), vendar pazimo, da predmeta med razstavljanjem ne poškodujemo.

Pri pohištvu, ki je bilo prelakirano, nam največ dela predstavlja prav odstranjevanje laka. Pri tem opravilu moramo biti posebej pazljivi, saj ne smemo poškodovati prvotne površine. Potrudimo se, da površino očistimo le do prvotne politure in pazimo, da je ne poškodujemo, sicer nam lahko ponovno politiranje vzame veliko dragocenega časa. Od predmeta do predmeta se čiščenje zelo razlikuje, še posebno pri predmeth s prelakirano površino. Lahko se zgodi, da laka ne moremo odstraniti, ne da bi odstranili tudi prvotni nanos, ali pa da je prvotni nanos že odstranjen. Pri čiščenju površin uporabljamo le tiste postopke čiščenja, ki jih lahko nadzorujemo, začnemo najprej z blagimi načini, šele postopno nadaljujemo z močnejšimi čistili.

55 02_prelom_blok_popravljen.indd 55

22.8.2005 15:37:40

drugi projekt

Vrata odstranimo tako, da na zgornjem tečaju odvijemo vijak, s katerim je tečaj pritrjen na ogrodje.

Vrata so odprta, zgornji del vrat povlečemo proti sredini omare, tako da se zgornji tečaj sprosti, nato iztaknemo še spodnjega. V večini primerov moramo najprej sprostiti spodnji tečaj. Spodnji del vrat povlečemo v smeri od omare in ko sprostimo spodnji tečaj, iztaknemo še zgornjega.

Polnilo pri vratih je pritrjeno z letvicami in žeblji. Letvice, s katerimi je pritrjeno polnilo, odstranimo tako, da v špranjo med okvirjem vrat in letvico zataknemo dleto. S kladivom udarimo po dletu in tako letvico odstranimo, ne da jo bi poškodovali. Ko smo ločili polnilo od vrat, bomo površino veliko lažje očistili in jo politirali.

Hrbtišče se je z leti osušilo in se v spojih razmaknilo.

Deske bomo ponovno zlepili, zato jih moramo najprej odstraniti. Če starega zarjavelega žeblja ne moremo izpuliti, kar se rado zgodi, ga lahko preprosto odrežemo z žago za kovine. Z dletom odmaknemo les le za toliko, da se lahko z žaginim listom žeblju približamo.

56 02_prelom_blok_popravljen.indd 56

22.8.2005 15:37:54

psiha

Lak bomo najbolje odstranili z lavo. Že ob prvem nanosu lave se bodo na površini pojavili mehurji. Na mestih, kjer se lak ne zmehča, postopek ponovimo. Zmehčan lak zlahka odstranimo z dletom ali skalpelom. Bodimo previdni, da med strganjem ne poškodujemo površine pod lakom, in pazimo, da že očiščene površine ne premažemo še enkrat z odstranjevalcem barve.

Stranice predala so na spodnji strani obrabljene, manjkajoči del dodamo. Površino stranice poravnamo z obličem strgalnikom – le največje neravnine. Stranice ni potrebno izravnati po njeni dolžini, da je popolnoma ravna saj bomo dodali tanjši nalimek, ki se pri lepljenju in stiskanju s svorami prilagodi po krivini.

Nalimek, ki smo ga dodali, je nekoliko večji. Ko se klej utrdi, ga z obličem spahnemo.

Zračni mehur na furnirani površini odpravimo tako, da z brizgalko nanesemo klej pod furnir. Čez odstopljeni del furnirja položimo prozorno folijo, ki preprečuje sprijemanje, in pleksisteklo, ki prepreči sledi svor. Ker so ti materiali prozorni, lahko opazujemo, kaj se med stiskanjem s svorami dogaja s furnirjem. Pleksisteklo je dobro uporabiti tudi na delih, kjer dodamo manjkajoči košček furnirja, saj zelo dobro vidimo, če je na svojem mestu.

57 02_prelom_blok_popravljen.indd 57

22.8.2005 15:38:05

drugi projekt

Ko nekaj pritrjujemo ali dodajamo, vselej pomislimo, kako bomo to odstranili, ne da bi pri tem povzročili škodo.

Zato je dobro, da pri pritrjevanju hrbtišča pod žeblje dodamo košček usnja ali leseno letev, ki bi preprečila poškodbe pri naslednjem popravilu.

Manjkajoče profilne letve imajo različne prereze. Ker so različnih profilov in ker je njihova dolžina krajša od 30 cm, je najbolje, če jih izdelamo sami. S krožno žago na grobo pripravimo letvice, ki jih s klejem pritrdimo na manjkajoče mesto, nato z dletom izdelamo želeno obliko.

Nove dele lesa, ki smo jih dodali, obrusimo s finim brusnim papirjem. Obrušeni les navlažimo z vodo, da se vlakna dvignejo. Ko se les osuši, vlakna ponovno fino obrusimo.

Les pogosto napada lesni črv. Ko s površine očistimo lak in ostale umazanije, pritrdimo razmajane dele, da se pred nadaljnim delom ne poškodujejo. Ko dodamo manjkajoče dele, površino premažemo z insekticidom.

Omaro ovijemo z ovijalno folijo in jo pustimo mirovati tri tedne ali celo več.

58 02_prelom_blok_popravljen.indd 58

22.8.2005 15:38:18

psiha Desno: Na sliki lahko vidimo psiho med restavriranem.

Z nje smo očistili lak, očistili in spolirali smo tudi kamnito polico.

Desno: Na detajlih lahko vidimo nanovo izdelan kapitel v levem zgornjem kotu okvirja ogledala in nanovo dodano manjkajočo profilno letev.

59 02_prelom_blok_popravljen.indd 59

22.8.2005 15:38:32

drugi projekt

Nove lesene dele moramo patinirati, da se uskladijo z barvo starega lesa. Za patiniranje uporabimo zeleno orehovo lupino, ki jo raztopimo v vodi. Ustrezen odtenek iščemo z dodajanjem vode. Orehovo lupino lahko kupimo v trgovinah z restavratorskimi materiali.

Kit uporabljamo čim manj, naj bo to le pri manjših poškodbah. Enako velja za luknjice črvov, ki jih včasih ni potrebno kitati. Naš namen ni, da bi naredili novo pohištvo. Predmet naj ohrani naravni videz in naj priča o zgodovini, skozi katero je šel.

S polituro začnemo na novih delih, kjer moramo zapreti pore. Ko nove dele izenačimo z originalno površino, začnemo s prepolitiranjem na celotni površini.

Desno: Psiha po končni obdelavi, kombinacija spolitiranega lesa in marmorja z izrazito teksturo zasije v vsej svoji lepoti in mehkobi.

60 02_prelom_blok_popravljen.indd 60

22.8.2005 15:38:43

psiha 61 02_prelom_blok_popravljen.indd 61

22.8.2005 15:38:47

sponzorji

Tretji projekt:

Zadnja vhodna vrata v dvorec Lanthieri

Lanthierijev dvorec je ena najlepših baročnih stvaritev na Vipavskem. Lanthieriji so ga skupaj z bogatim parkom začeli graditi okrog leta 1670, svojo razkošno baročno podobo pa je dobil šele v letu 1762. Skozi stoletja je doživel veliko preureditev, zamenjali so most, ki je povezoval bivalno poslopje z gospodarskim, park je povsem izgubil svojo prvotno vlogo in podobo … V letih po 2. svetovni vojni, ko se je v njem naselila jugoslovanska vojska, ki mu je korenito spremenila namembnost in funkcionalnost z ureditvijo notranjih prostorov. Vila oziroma dvorec je postavljen na ravnini, njegova posebnost je, da med bivalnim delom in gospodarskim poslopjem teče eden od izvirov reke Vipave, povezuje pa ju že prej omenjen kamnit most.

62 02_prelom_blok_popravljen.indd 62

22.8.2005 15:38:56

tretji projekt

Spodaj: Baročni dvorec Lanthieri v Vipavi

odstraniti kar nekaj plasti različnih vrst tlaka, da smo jih lahko ponovno nasadili na tečaje in odprli. Po vidnih sledeh na vratih smo ugotovili, da so bila vrata enkrat v preteklosti že popravljena. Les, ki je bil dodan ob prejšnjem popravilu, je skoraj v celoti manjkal. Ohranilo se je le nekaj manjših delov, ki jih bomo odstranili, ker so močno poškodovani. Vrata so bila na zunanji strani prebarvana z rumeno, na notranji strani pa z rjavo barvo, čez katero je bil nanešen še belež. Poznejše premaze smo odstranili in tako prišli do prvotne površine.

Les, ki je uporabljen v stavbnem pohištvu, je veliko bolj izpostavljen vremenskim vplivom kot pa les, ki ga uporabljamo v notranjih prostorih. Ta vrata so bila še dodatno izpostavljena škodljivemu delovanju vlage, degradacijo so pospešile zazidave, ki so vlago zadrževale, tako da je les zelo hitro propadal. Del vrat, ki je bil približno 60 cm zazidan, manjka, spodnji del vrat je močno poškodovan, nekateri deli so celo odlomljeni.

Levo: Na sliki lahko vidimo vrata v razpadajočem stanju.

Vremenski vplivi in neprimerni premazi so botrovali trohnenju lesa na spodnjem delu vrat (desno), kjer manjka kar nekaj kosov, ki jih je potrebno nanovo izdelati. V slabem stanju je tudi okovje vrat, ki ga bo moral obnoviti kovač (spodaj).

V tem projektu se bomo posvetili zadnjim vhodnim vratom v dvorec, ki je preko tega mostu povezan z notranjim dvoriščem. Vrata so se nahajala v notranjosti dvorca. Ker spodnji del vrat, kjer so pritrjeni spodnji tečaji, manjka, smo jih pred začetkom restavriranja za fotografiranje, kar prislonili na deske, s katerimi je bil vhod v dvorec začasno zaprt.

Vhod je v svoji zgodovini doživel veliko sprememb, vsaka je po svoje doprinesla k njegovi današnji podobi.

Prag je danes dvignjen za višino baze oboka, notranja in zunanja stran vrat sta bili zazidani tako, da se vrata sploh niso mogla več odpirati in tako niso več služila svojemu namenu. Zid, ki je z zunanje strani ščitil dvorec pred naraslo vodo, je bil pred kratkim odstranjen. Na notranji strani smo morali potem, ko so bila vrata restavrirana,

Če hočemo izdelati manjkajoči del vrat, moramo nekaj lesa odstraniti. Naredili bomo nov, močnejši spoj, na katerega bomo pritrdili nov les. Ni nam treba zarezati do popolnoma zdravega lesa, saj ga bomo utrdili s smolami. Pri dolžinskem spajanju lesa je potrebno narediti vez, zato da bi povečali spojne površine. Pri teh vratih bomo izbrali preploščitveno vez. Star les smo stanjšali za dve petini debeline. Če bi ga stanjšali za polovico, trdnost novega in trdnost starega lesa ne bi bili v enakem razmerju.

Kovano okovje se je ohranilo, manjka ključavnica, ročica zapirala in nekaj kovanih vijakov. Za kovane dele vrat je najbolje, če jih damo izdelati kovaču. V našem primeru je kovač izdelal manjkajoče okovje, originalno okovje pa restavriral. Celotna vrata smo po površinski obdelavi premazali z zaščito proti lesnim gobam in jih barvno uskladili s prvotno površino.

63 02_prelom_blok_popravljen.indd 63

22.8.2005 15:39:20

tretji projekt

Zelo pomembno je, da ugotovimo kakšne so bile dosedanje površinske obdelave na vratih. V primerih, ko imamo površino premazano z večimi sloji, je dobro narediti sondo, s pomočjo katere ugotovimo število slojev na površini. Preko analize teh vzorcev lahko določimo nadaljni potek del, kot so čiščenje in poznejša površinska obdelava. Če smo v dvomih, se je dobro posvetovati z izkušenim restavratorjem.

Razstavljanje kovinskih delov je zelo zahtevno predvsem tam, kjer je okovje pribito in ima spodvito konico. Kovač si je izdelal vzvod, s katerim je privzdignil spodvito konico.

Medtem ko jo ravnamo, moramo paziti, da je ne zlomimo.

Razstavili smo samo dele, ki jih je bilo potrebno obnoviti v kovaški delavnici. Drugih delov nismo razstavili, ker bi lahko s tem poškodovali les. Vijaki so ročno izdelani in paziti moramo, da ne zamešamo matic, ki se jim prilegajo.

Nekatere dele vrat vendarle moramo razstaviti, če hočemo popraviti poškodbe. Majave dele smo razdrli s pomočjo zagozd. Zabili smo jih v spoj dveh delov, ki smo ju hoteli razdvojiti. Vse spoje vrat držijo žeblji. Na delu, ki ga želimo razstaviti, najprej poravnamo konice žebljev, ki so spodvite na zadnji strani. Zagozde zabijemo v spoj in ga razstavimo.

Barva zunanjega dela vrat je razpokana in se lušči. Zelo dobro jo lahko očistimo s skalpelom, saj odstranjujemo zgolj premaz, ki je bil nanešen na površino ob prejšnjem popravilu vrat.

64 02_prelom_blok_popravljen.indd 64

22.8.2005 15:39:34

vrata

Notranja stran vrat je bila obnovljena in prebarvana z oljno barvo, nad katero je bil kasneje nanešen še belež.

Oboje je bilo nanešeno čez prvotno površinsko obdelavo lesa. Ker je bila oljna barva zaščitena pred zunanjimi vremenskimi vplivi je bila dobro ohranjena. Belež zlahka očistimo s sirkovo krtačo, za odstranjevanje oljne barve pa uporabimo fen (na visoki temperaturi) in strgalo. Oljno barvo, ki nam je ostala v manjših luknjicah, odstranimo s skalpelom.

K mizarskim popravilom moramo pristopiti zelo premišljeno, ker je spodnji del vrat razpadel. Odstranimo le najbolj slab les, saj z umetnimi smolami povrnemo trdnost staremu lesu, tudi če ni popolnoma zdrav, in ga s tem pripravimo na spajanje z novim.

Močno propadel in oslabel les s pomočjo naravnih ali umetnih materialov ponovno utrdimo. Utrjujemo na delih, kjer smo pripravili vezi. Pripravimo si raztopino umetne smole (v našem primeru Paraloid B72) v mešanici topil alkohola, acetona in toluena. Z alkoholom predhodno omočimo površine in s tem zmanjšamo površinske napetosti lesa. Utrjevati pričnemo s 5% raztopino, delež sčasoma povečujemo, dokler lesa ne utrdimo do želene trdnosti.

Les je tudi tokrat močno poškodoval lesni črv. Za obnovo izberemo Borosol-R, ki les preventivno zaščiti tudi pred gobo in trohnobo. S čopičem premažemo in čimbolj prepojimo star, kasneje pa tudi nov les, ki ga bomo vratom dodali. Dele, ki so razstavljeni, obojestransko namažemo še pred sestavljanjem.

65 02_prelom_blok_popravljen.indd 65

22.8.2005 15:39:45

tretji projekt

V mizarski delavnici izdelamo manjkajoči del vrat. Eno zahtevnejših opravil bo izdelava preploščitvene vezi, s katero bomo podaljšali deske in dodali manjkajoči del vrat. Za izrez slabega lesa uporabimo ročni električni rezkar. S svorami pritrdimo letev, ki nam služi kot vodilo rezkarja. Na ta način si lahko enostavno pomagamo tudi pri drugih izrezih.

Širinski spoj, ki je popustil, razstavimo. Les je črviv in ima zato na spojni površini velike vrzeli. Oba roba porezkamo tako, da naredimo odstavljen utor. Utor zaključimo pred koncem, da navzven ne bo viden. Spoj očistimo, les pa utrdimo s smolo. Namesto lepila za lepljenje spoja uporabimo kit Araldit, ki deluje istočasno kot lepilo in polnilo. Kit utrdi tudi pero, ki smo ga namestili v utor, da bi bila vez močnejša.

Nove dele izdelamo iz istega lesa, kot so vrata, v našem primeru iz jelke. Vrata so bila prvotno spojena s kovanimi žeblji. Tiste, ki so še dobri, uporabimo tudi na popravljenih vratih, manjkajoče lahko damo izdelati kovaču ali jih kupimo. Spoje lepimo z vodoodpornim lepilom, da bo spoj močan in bo kljuboval zunanjim vplivom, predvsem vlagi, ki vdira s strani reke.

Levo: Manjkajoče dele vrat, ki so razpadli zaradi trohnenja, smo izdelali iz novega lesa. Ta les smo s starim delom vrat spojili skupaj s pomočjo preploščitvene vezi.

Potrebno ga je še peskati in barvno izenačiti s starim lesom.

66 02_prelom_blok_popravljen.indd 66

22.8.2005 15:39:58

vrata

Preden začnemo s površinsko obdelovo lesa, vrata pomerimo, če kamnitemu oboku ustrezajo. Odmerimo predvsem točno dolžino in širino vrat, pa tudi lok oboka.

Površina starega lesa na zunanji strani je sprana od dežja. Da bi nov les površinsko izenačili s starim, uporabimo peskalnik. Površino lahko tudi krtačimo, s čimer dosežemo podoben učinek. Če površine ne speskamo, s samim luženjem in barvanjem novi del vrat zelo težko uskladimo z starim.

Nov svetel les obarvamo z lužilom, ki mu dodamo malo pigmenta naravne zemlje. S tem novemu lesu damo videz starega. Tako pripravljen les lahko začnemo postopno barvati.

Pripravimo kazeinsko barvo. Mleku dodamo malo limone in pustimo čez noč, da se skisa. Kislo mleko odcedimo v krpi. Zamešamo kazein in gašeno apno v razmerju 5:1. Tej masi dodamo pigment zelene zemlje, da se približamo barvi vrat. Potem damo še drugi, malo temnejši nanos, s čimer novi in stari del vrat barvno uskladimo.

67 02_prelom_blok_popravljen.indd 67

22.8.2005 15:40:10

tretji projekt

Zadnjo zaščitno plast naredimo s premazom lanenega firneža. Olje pustimo nekaj časa na površini, da se vpije v les. Ko les olja ne vpija več, ga obrišemo s krpo.

Ko končamo površinsko obdelavo lesa, nam preostane le še montaža kovanega okovja. Kovač nam je izdelal novo ključavnico in vijake ter restavriral ostalo okovje.

Pred namestitvijo vrat na tečaje smo morali odstraniti tlak, ki je bil dodan in je preprečeval odpiranje vrat.

Levo: Na sliki lahko vidimo okovje, ki ga je kovač obnovil.

Desno: Čudovito restavrirana vrata, ki bodo morda odprla pot do nadaljnih obnovitvenih del dvorca Lanthieri in postala simbol odprtih vrat za nove dejavnosti v tem predolgo zapuščenem vipavskem baročnem zakladu.

68 02_prelom_blok_popravljen.indd 68

22.8.2005 15:40:22

vrata 69 02_prelom_blok_popravljen.indd 69

22.8.2005 15:40:27

Slovarček najpogostejših izrazov

Slovarček najpogostejših izrazov anilin, rumenkasta oljnata tekočina, ki se rabi zlasti za izdelavo barvil.

politura, raztopina različnih smol, ki dela, nanešena v tankem sloju, površino bleščečo.

anilinska barvila, barvila iz skupine katranskih barvil.

poliuretanski lak, lak na osnovi umetne snovi z uretansko skupino (-O-CO-NH); poliuretani so zelo odporni proti topilom in kemikalijam.

belež, z vodo mešano gašeno apno za beljenje; tanka prevleka iz tega. brokat, vzorčasta, včasih z zlatom ali srebrom pretkana težka svila.

preploščitvena vez, vez, pri kateri dva elementa povežemo tako, da se njuna stanjšana dela prekrivata.

damast, tkanina z bleščečimi se vzorci za prte.

pripirna letev, stična letev med vratnim, okenskim krilom in podbojem, okvirom.

inkrustacija, okrasni vložek iz barvnih kamnov, biserovine, želvovine, slonove kosti in drugih materialov.

sonda, prerez v gradbeni element ali tla, s čimer ugotovimo stanje, lastnosti ali sestavo plasti.

jeralnik (tudi jeralni predalčnik), orodje, s katerim se les prižaguje, žaga poševno na vzdolžno os (ponavadi 45°).

strgalnik, skobljič z dvema ročajema za izravnavanje, čiščenje krivin na obdelovancu.

kalikó (po indij. mestu Calicut), bombažna tkanina v platneni vezavi, z leskom in trdilno apreturo.

svora (tudi spona), lesena ali železna priprava s čeljustma za stiskanje, privijanje.

kavstična soda, natrijev hidroksid; snov, ki se je uporabljala kot čistilno sredstvo za premaze.

šarnir, priprava iz dveh nerazstavljivo povezanih ploščic, pritrjenih vsaka na svoj del, ki omogoča zapiranje ali odpiranje.

kazein, sestavljena, v vodi netopna beljakovina; snov, ki se izloča pri kisanju mleka.

šelak, smola nekaterih indijskih dreves, ki se uporablja zlasti za mešanje politure.

keper, bombažne tkanine v keprovi vezavi, ki daje tkanini izrazite poševne črte.

tekstura, zunanji videz mehansko obdelanega lesa, zlasti poteka letnic.

lastovičji rep, vez, pri kateri ima več veznih elementov trapezast prerez.

tvid, groba, težka volnena tkanina, ki se najpogosteje uporablja za izdelavo suknjičev in plaščev.

lisičji rep, ročna žaga za les z ročajem na eni strani in listom, ki se proti koncu zožuje.

vez na pero in utor, vez, ki je sestavljena iz stanjšanega roba prvega elementa in utora na drugi deski.

marketerija (fr. marqueterie), prvotno francoska oznaka za intarzijo, zdaj označuje tehniko furniranja pri pohištvu (tudi intarzija). moznik, lesen klin različnih debelin in dolžin za vezanje lesenih delov. patina, površinska zaščitna plast na predmetih, ki daje starinski videz (na bakru, bronu, lesu). pleksisteklo, brezbarvna, prozorna, steklu podobna umetna snov.

vitra, tanek trak lesa, s katerim pletemo različne izdelke. vrečevina, groba tkanina iz jute, bombaža zlasti za izdelavo vreč. zajera, poševno prižagana ploskev deske (ponavadi pod kotom 45°); spoj tako prižaganih ploskev. zemeljske barve, barvne zemlje; naravne, mineralne barve, zelo obstojne, nestrupene; kreda, oker, rdeča zemlja, umbra, grafit, sienna.

70 02_prelom_blok_popravljen.indd 70

22.8.2005 15:40:33

kazalo

Kazalo Amatersko restavratorstvo .................................................................................................................... 4 Kako poiskati pohištvo .............................................................................................................................. 6 Kako določiti starost pohištva ................................................................................................................... 7 Kako odkrijemo poškodbe....................................................................................................................... 10 Les ..........................................................................................................................................................11 Furnirji .................................................................................................................................................... 15 Pohištveno blago .................................................................................................................................... 15

Orodje ....................................................................................................................................................... 16 Osnovna zgradba ogrodja....................................................................................................................... 18

Čiščenje in končna obdelava.............................................................................................................. 24 Končna obdelava .................................................................................................................................... 25 Okrasni deli ............................................................................................................................................ 28 Tapetništvo ............................................................................................................................................. 30

Prvi projekt: Trije stoli (hrastov, pleten, oblazinjen) ...................................................................... 32 Hrastov stol ............................................................................................................................................ 33 Pleten stol ............................................................................................................................................... 38 Oblazinjen stol ........................................................................................................................................ 46

Drugi projekt: Psiha v staronemškem slogu .................................................................................. 54 Tretji projekt: Zadnja vhodna vrata v dvorec Lanthieri ................................................................ 62 Slovarček najpogostejših izrazov ..................................................................................................... 70 Kazalo....................................................................................................................................................... 71

71 02_prelom_blok_popravljen.indd 71

22.8.2005 15:40:34

Partnerji v projektu smo ustanovili podjetje OCRA d.o.o. (Obrtni center restavratorstva Ajdovščina) z namenom združitve različnih restavratorsko-konservatorskih strok, ter skupnega nastopa na trgu.

V teh vrsticah bi se rad zahvalil vsem, ki so sodelovali na projektu in po svojih močeh prispevali k današnji podobi centra. Postavili smo dobre in močne temelje na katerih bomo gradili nadaljnji razvoj. Vseskozi nam je stala ob strani in nas vodila skozi projekt “Craft Center for Restoration” razvojna agencija ROD iz Ajdovščine. Velik del k izvedbi projekta je prispeval PCMG (Pospeševalni center za malo gospodarstvo). Še posebno se želim zahvaliti Njej, ki mi vseskozi stoji ob strani.

Stanko Vitez

This document has ben produced with the financial assistance of the European Union.

The contents of this document are the sole responsibility of “beneficiary Restavratorstvo Antiqua Ars, Stanko Vitez s.p.” and can under no circumstances be regarded as reflecting the position of the European Union.

02_prelom_blok_popravljen.indd 72

24.8.2005 12:28:10

Restavratorski priročnik Vdahnite staremu pohištvu ohiš življenje

Ta knjiga vas bo popeljala do nepogrešljivih nasvetov, s katerimi boste zaorali ledino v vašem restavratorskem delu ali pa svoje znanje le osvežili.

Dala vam bo osnovno restavratorsko znanje, s katerim boste določili starost in vrednost vašega pohištva, spoznali pa boste tudi lastnosti in prednosti različnih vrst lesa.

Preko restavriranja različnih kosov pohištva, podrobno prikazanih z ilustracijami in mnogimi barvnimi fotografijami, boste natančno sledili vsakemu koraku obnove.

9 789612 369187

Markacija

ISBN 961-236-918-6

Restavratorski R ators priročnik

Vdahnite staremu pohištvu življenje