Prepletanje 06 by Zdruzenje Manager

06 MANAGEMENT ZA DRUŽBO IZDAJA ZDRUŽENJE MANAGER JULIJ 11

Zmagovalni cvetovi rastejo v Sloveniji. Naj zacveti še zaupanje.

Kjerkoli Ĺže ste Dnevnik je lahko vedno z vami!

Aktivacijsko kodo za digitalno izdajo Ä?asnika Dnevnik na mobilnih napravah si zagotovite ĹĄe danes!

uvodnik

V sklepu svoje knjige Od resnice k zaupanju dr. Urban Kordeš razmišlja takole: »Če je svet v svojem bistvu nepredvidljiv, imamo na razpolago tri možne odzive: 1. vztrajno poskušamo kontrolirati čim večji del sveta (morda pa nam bo nekoč kljub vsemu uspelo?), 2. nihilistično se predamo kaosu (smo samo nemočen list v orkanu) in 3. zaupanje.« Zaupanje razume kot dejavno življenjsko držo in kot odločitev, ki jo posameznik sprejema v vsakem trenutku in je izraz njegove namere, ki je kreativna sila. V uredništvu revije Prepletanje smo prepričani, da potrebujemo tako dejavno zaupanje, ki mora najprej izhajati iz sebe, lastnega bivanja in delovanja in se nato koncentrično širiti navzven, do sočloveka, narave in družbe. Do našega celotnega obstoja. Da se zavemo, da smo prav tu in prav v tem času na povsem pravem mestu in da je samo od nas odvisno, v katero smer bomo peljali zgodbo, ki jo živimo. Zaupamo, da smo lahko učinkoviti in uspešni v vsem, kar počnemo – a ne samo zato, ker tako hočemo, temveč

Prepletanje 06

foto: Dreamstime

Pripravljeni na zaupanje

ker se za to tudi trudimo. Zaupamo, da so lahko učinkoviti in uspešni drugi in da jim lahko pri tem pomagamo tudi sami. Zaupamo, da je v naši moči, da spreminjamo vzorce, ki nam ne koristijo, in jih zamenjujemo z novimi. Tudi zame je dobro, če sosedu rože lepše cvetijo, saj imam lepši pogled skozi okno. Zato letošnja razmišljanja ponosno prepletamo v senci največjih cvetov orhideje falenopsis. Največjo eksotično lepotico so vzgojili prav v našem Prekmurju. Ker orhideja pooseblja uspešne ljudi, se simbolično podarja za uspeh v karieri, pomeni pa tudi podporo in pripadnost, srečo in radost. Vse to želimo bralcem in naši 20-letni državi, zato največji cvet najbolj razširjene vrste orhidej podarjamo že na naslovnici. Ko razmišljamo o tem, kako bomo gradili oseben in skupen uspeh, je pomembno, da se zavedamo, da stvari ne moremo spremeniti, če jih poskušamo početi enako, kot smo vajeni. Ko na neznanih tleh ni nobenih smerokazov, ki bi nam zagotavljali orien-

tacijo, se lahko oprimemo zaupanja, da bomo vedeli, znali in zmogli. Um in pogum že imamo. Danes se zdi samoumevno, vendar smo pred 20 leti pokazali pogum, ko smo se odločili za samostojno državo. Danes stojimo pred novimi, prav tako zahtevnimi izzivi, ki zahtevajo drugačno odločnost in moč. Znova moramo dokazati, da smo zmožni poiskati skupen cilj in enoten jezik sodelovanja. Na to nas je v slavnostnem nagovoru ob dnevu državnosti znova spomnil predsednik republike dr. Danilo Türk: »Vprašanj, ki jih moramo rešiti danes, ne moremo prelagati na koga drugega ali na pozneje. Reševati jih moramo tu in zdaj, predvsem pa skupaj in s pravim občutkom za skupno dobro. Sposobnosti in znanje imamo. Z medsebojnim zaupanjem in ustvarjalnim dialogom nam bo uspelo.« K temu lahko prispeva vsakdo po svojih zmožnostih. Naš mali prispevek k dialogu in zaupanju so tudi Prepletanja.

Uredniški svet

•

06 Odgovorna urednica Sonja Šmuc Izvršno uredništvo Mediade d.o.o. Uredniški svet Tomaž Bole, Jurij Giacomelli, Sonja Klopčič, Edita Krajnović, Polona Pibernik, Bogo Seme, Sonja Šmuc Oblikovanje Jure Sotler, Luna Urednici fotografije Maruša Bertoncelj, Petra Svetina Lektoriranje Tea Konte

foto: Maruša Bertoncelj

Prelom Gregor Rojko Fotografija na naslovnici Arhiv Ocean Orchids:

V Ocean Orchids vzgajajo največje in večkrat nagrajene cvetove orhidej vrste falenopsis. S svojimi orhidejami so pokrovitelj Plesa Združenja Manager.

Fotomontaža Gregor Rojko Oglasno trženje Združenje Manager in Mediade d.o.o. Tisk Grafično podjetje Schwarz

Pogovor z Jožetom Colaričem

Uspešni smo, ker smo usmerjeni v izvoz V Sloveniji je dobiček v zadnjih letih postal negativna kategorija, kar je zelo narobe.

France Arhar

Moja beseda je moja zaveza

Svoboda izbire brez ustrezne odgovornosti je največje tveganje, ki ga predstavlja prav človek sam.

Naklada 2500 izvodov ISSN 4332-4333-44-SI Kontakt Združenje Manager Dimičeva 13 1504 Ljubljana T: (01) 5898 584 F: (01) 5898 588 info@zdruzenje-manager.si

Revija Prepletanje izhaja enkrat letno. Izdaja jo Združenje Manager. Poslanstvo revije Prepletanje je pisati in govoriti o družbeno pomembnih temah; v skladu s tem poslanstvom je revija brezplačna. Posamezniki jo lahko naročijo na info@zdruzenje-manager.si. Uredništvo revije Prepletanje se zahvaljuje vsem avtorjem, ki so s svojimi prispevki obogatili četrto številko. Mnenja avtorjev so njihova osebna in ne izražajo nujno tudi stališča uredništva Prepletanja.

foto: Zaklop

ZDRUZENJE MANAGER

Ples Združenja Manager Ponovno čarobno

Letos smo zaplesali 2. aprila. Z dobrodelno dražbo smo zbrali 7.500 evrov za štipendiranje tujih štipendistov v Sloveniji in varovance Ustanove Gallus.

Jure Aleksejev

Potrebujemo poosebitev oblasti Dosedanje izkušnje kažejo, da slovanski narodi najbolj zaupajo državi takrat, kadar vso moč v državi pooseblja en človek.

• foto: Dreamstime

foto: Maruša Bertoncelj

preplet

Poslovna etika išče svojo strugo

Namen kodeksa etike Združenja Manager je skozi deset etičnih načel ponuditi smernice managerjem za etično odločanje.

foto: Dreamstime

foto: Jaka Adamič

Vozlišča MQ konference

44 Prepletanje 06

Pogovor z Mirom Cerarjem Bližamo se točki preobrata

V državi, ki jo ljudje dojemajo kot zelo nepravično, je težko ohraniti motiv za delovanje v skupno dobro, a prav to je naša naslednja zgodovinska preizkušnja.

Uvodnik: Pripravljeni na zaupanje

Pogovor z Jožetom Colaričem Uspešni smo, ker smo usmerjeni v izvoz

Hajdeja Iglič Zaupanje v državi je v rokah domače elite

France Arhar Moja beseda je moja zaveza

Moderatorji vozlišč MQ konference Poslovna etika išče svojo strugo

Simona Rodež Nazaj k zaupanju s komuniciranjem

Janez Damjan Pot do zvestobe znamki

Jani Toroš Zaupanja vredna cena

Ples Združenja Manager, 2. april 2011 Reportaža. Znova čarobno. Zakaj smo bili zraven?

Pogovor z Ireno Preda in Stefanom Mazzolenijem Skupni glasbeni jezik

Davor Jakulin Upaj si naslovniti se na zaupanje

Rajko Muršič Zakaj verjamemo, da ima cesar nova oblačila?

Živa Humer O prostorih zaupanja

Jure Aleksejev Potrebujemo poosebitev oblasti

Pogovor z Mirom Cerarjem Bližamo se točki preobrata

Sonja Klopčič Soustvarjanje je prihajajoči model bivanja

Žiga Vavpotič Prostovoljstvo in sodelovanje med generacijami

Marjeta Tič Vesel Zaveza k družbeni odgovornosti

Pogovor s člani rock skupine Siddharta Radi imamo svojo glasbo in radi jo delimo z drugimi

Tomaž Bole O zaupanju

intervju

Jože Colarič

Uspešni smo, ker smo usmerjeni v izvoz. Gre preprosto za rezultate. V nobeni banki ne moreš unovčiti tarnanja, unovčiš lahko samo rezultate dela.

foto: Maruša Bertoncelj

Edita Krajnović, Sonja Šmuc

Prepletanje 06

Jožeta Colariča, predsednika uprave Krke in managerja leta 2006 skozi življenje spremlja Tolstojev moto: Govori samo o tistem, kar ti je jasno, sicer pa molči. Zato je pri vprašanjih, ki presegajo Krko in njene cilje, načeloma zadržan: »Managerji lahko damo nasvet predvsem na mikroekonomskem področju – to seveda ne pomeni bežati od makroekonomije, a vsakdo mora pokrivati svoje področje dela. Če ga mi dobro opravimo, bo to koristno tudi na makroekonomskem področju in nasprotno.« Opozarja pa, da mora biti dobiček želena kategorija v družbi, saj ta napaja tudi druge aktivnosti v družbeni skupnosti. Je »šele« tretji predsednik uprave Krke v njeni skoraj 60-letni zgodovini in današnji konkurenčni položaj Krke na trgu delno pripisuje tudi temu dejavniku stabilnosti. Verjame in tako tudi vodi Krko, da je v poslu treba biti hiter, iznajdljiv in neprestano v akciji.

odstotke. Ob tem ne želimo poudarjati, da nas je veliko, temveč da ta rast izhaja iz tržnih potreb. Pri tem je treba za poslovno zdravje zagotoviti celoten krogotok: vlaganje v raziskave in razvoj (R & R) – v Krki namenjamo temu kar devet odstotkov prihodkov od prodaje, s čimer družba prihaja do novih izdelkov, za katere je treba potem zagotoviti surovine, ki jih Krka pretežno proizvaja sama; nato sledi proizvodnja končnega izdelka, ki mora biti kakovosten, varen in učinkovit, in potem so izredno pomembne aktivnosti marketinga, prodaje in izterjave terjatev. Ko se ta krogotok sklene, mora ostati pod črto nekaj dobička in s tem se znova sproži vlaganje v razvoj, povečanje kapacitet družbe – proizvodnih in razvojnih v obliki investicij. To zagotavlja nenehno rast podjetja, zaposlovanje in to, da je podjetje čilo in zdravo ter lahko kot gazela preskakuje ovire, ki se pojavljajo na poti.

Krka je v svoje poslanstvo zapisala »Živeti zdravo življenje«. Je del zdravega življenja tudi podjetniška sposobnost teči hitro, ko si star 57 let?

Aktualni manager leta Zdravko Počivalšek pravi, da je managerjeva naloga usklajevati interese deležnikov. Zato gre vedno samo za vprašanje, komu se boš zameril – nekaterim se boš gotovo. Dr. Ichak Adizes pa poudarja, da je naloga vodje vzpostavljati zaupanje in spoštovanje. Kaj je za vas bistvo managementa?

Zagotovo. Krka je leta 1954 začela kot majhen laboratorij z devetimi zaposlenimi, danes pa je krkašev 8800. Število zaposlenih se je povečalo lani za sedem, letos se bo načrtovano za štiri

Navezal se bom na Adizesovo razlago petih prstov. Palec je tisti, ki doseže vsakega od prstov in brez njega roka težko deluje. Palec je prispodoba za managerja, ki povezuje deležnike v želji za čim boljšim poslovnim uspehom. Mislim, da je to nekako najbolj pristna in razumljiva ter v realnem življenju preizkušena razlaga.

Kakšna je po vašem mnenju kakovost slovenskega managementa? Kako komentirate nedavne rezultate raziskave IMD, da Slovenija pada po konkurenčnosti in da je management premalo učinkovit? V Sloveniji se pogosto govori o visokih stroških dela in o tem, da nismo konkurenčni na zunanjih trgih. Sam mislim, da je treba gledati drugače. Krka je koncentrirana na trge od Vladivostoka do Lizbone, več kot 90 odstotkov izdelkov izvozi in pri konkurenčnosti ne gledamo prednostno na to, da bi morali imeli najcenejši izdelek. Pretehta še marsikaj drugega: kakovost, kakšna je storitev do kupca ipd. Če me vprašate za nasvet: treba je iti na tuje trge. Slovenija je država z nekaj več kot dvema milijonoma prebivalcev in tako s takšnim številom potencialnih kupcev. Tujina pa ima na desetine, stotine in milijarde potrošnikov. Treba je biti samozavesten – seveda, če imaš

rezultata so lahko zadovoljni mnogi – delničarji, zaposleni, družbena skupnost in predvsem kupci, ki so ključni. Zadovoljni kupci namreč prinašajo rast prodaje, dodane vrednosti, dobička in potem je razmeroma laže odgovarjati na vsa druga vprašanja.

foto: Maruša Bertoncelj

Pred 20 leti, ob izgubi jugoslovanskih trgov, je bila Krka med podjetji, ki so se morala izredno hitro prilagoditi novim trgom, če so želela obstati. Je tedanja izkušnja prenosljiva na 20-letno mladenko Slovenijo? Ta stoji na razpotju in zdi se, da ne ve prav dobro, v katero smer prihodnosti stopiti.

izdelke, ki jih trgi potrebujejo in jih potem skozi marketinško-prodajno mrežo predstaviš.

Kaj po vašem mnenju ustvarja zaupanje v gospodarstvo in management in kaj ga zmanjšuje?

Ali Slovenci imamo to samozavest in izdelke?

Če začnem na koncu. Nedvomno zaupanje znižujejo managerski odkupi (MBO) v zadnjih letih, ki so v prostor prinesli veliko negativnih novic. Neka-

To je lahko vprašanje kure in jajca. Ali bi morali najprej začeti vlagati v R & R, da bi imeli nove izdelke, ali pa bi morali najprej doseči prodajo, da bi nato lahko vlagali v R & R? Zagotavljanje sredstev za R & R je dolžnost managerjev v celotnem delovanju, in to je Krka ves čas svojega obstoja delala: mislila je na razvoj, izdelkov in tudi trgov, to je prepleteno. Zato tako poudarjam dve področji, ki sta ključni v vsakem podjetju: razvoj in raziskave ter prodaja in marketing. Pri tem seveda ne mislim, da druga področja niso pomembna, seveda so. Slovenija ima podjetja, ki jim je s podobno strategijo že uspelo na zunanjih trgih in tudi zato izrazito manj čutijo posledice krize od leta 2008.

Po raziskavi iz leta 2009 več kot polovica Slovencev ne zaupa managementu na splošno, hkrati pa skoraj 60 odstotkov Slovencev zaupa vodstvu v svoji organizaciji. Kako komentirate ta pojav? 8

Verjetno v okolju velja prepričanje, da smo po padcu berlinskega zidu leta 1989 v Krki sedli za mizo in imeli zelo »pameten sestanek«, na katerem smo se odločili, da bomo šli v t. i. generično proizvodnjo izdelkov. Nič od tega se ni zgodilo. Preprosto smo videli, da se je spremenil svet: spremenila se je srednja Evropa in s tem trgi, kjer smo bili prisotni, začela se je spreminjati Jugoslavija in tudi Sovjetska zveza, ki je bila za nas pomemben trg. Pred padcem berlinskega zidu smo bili most med vzhodom in zahodom: na zahodu smo pridobivali izdelke, tehnološko in marketinško znanje in surovine, te izdelke smo proizvedli in jih v okviru klirinških aranžmajev prodajali na vzhod. S spremembami ta most ni bil več potreben, zahodna podjetja so lahko šla v vzhodno Evropo sama. Kakšno izbiro smo sploh imeli? Zato ni bilo treba

večini primerov pogledati predvsem, kje imaš priložnosti. Mi smo jih videli v tem, da smo šli na zunanje trge. In še nekaj je značilno za Krko: vlagali smo v marketing, v dvajsetih letih smo število strokovnih sodelavcev v marketingu postoterili, od tedanjih 32 jih imamo danes več kot 3000. Zgradili smo tudi močan pravni oddelek, ki šteje za enega vodilnih na področju generike na svetu.

Kar nekaj uglednih in vplivnih posameznikov je v premisleku ob 20-letnici samostojne Slovenije omenilo, da v tem obdobju nimamo vizije ali skupnega cilja na ravni države, ki bi nas Slovence povezoval. Kako odsotnost te skupne vizije čutite v Krki, je za vašo mednarodnost konkurenčnost moteča? V Krki tega ne čutimo izrazito. V podjetju imamo svojo petletno razvojno strategijo, ki jo obnavljamo vsaki dve leti: v njej so jasno zapisani cilji in tudi, kako bomo to dosegli. Tako je vse skupaj bolj ali manj jasno. Zavedamo se, da je predvsem in samo od nas odvisno, ali bomo te cilje dosegli. Ne računamo na pomoč nekoga tretjega, ki bi nam kaj spremenil ali zagotovil. Vemo, da je vse odvisno od našega dela in znanja. Glede na to, da krepko čez 90 odstotkov prodaje izvozimo, moramo priznati, da je trg ruske federacije za Krko prodajno gledano trikrat večji od Slovenije, poljski dvakrat večji in marsikaj, kar se zgodi v tujini, lahko na naše poslovanje bolj vpliva, kot to,

Dolžnost managerjev je, da zagotavljajo sredstva za raziskave in razvoj. Pa ne samo za razvoj izdelkov, ampak tudi za razvoj trgov, to dvoje je prepleteno. teri, predvsem manjši, so bili uspešni, upam, da bodo pomagali k razvoju teh podjetij. Predvsem večji projekti pa zahtevajo, da se odkupi financirajo iz družbe same in tako se pojavi tveganje, da se manj vlaga v raziskave in razvoj ter širitev marketinško-prodajne mreže. V primeru MBO nastopijo drugi cilji in glavna prednost ni več poslovni rezultat. Po drugi strani mislim, da obstajajo podjetja, ki so uspešna, so tudi managerji, ki so uspešni, kot take jih prepoznavajo sodelavci, kolegi. Vse skupaj pa je merljivo s številkami – z izkazom uspeha in bilanco stanja. Na koncu štejejo predvsem te: zaradi dobrega

sestankovati. Bili smo, v pozitivnem smislu, pahnjeni, da gremo v generiko in da spremenimo razmerje v asortimentu prodanih izdelkov. Do takrat smo imeli namreč le sedem odstotkov lastnih, torej generičnih izdelkov, 93 odstotkov pa licenčnih. Danes imamo v svojem asortimentu 94 odstotkov lastnih generičnih izdelkov in šest odstotkov licenčnih. V tistih časih smo iskali nove trge, delovali na nov način, obstoječim trgom smo dodali velik novi trg razvite zahodne Evrope. Danes je v tem smislu prodaja uravnotežena, enakomerno porazdeljena med pet delov sveta in s tem so razporejena tveganja. To je primer Krke. Mislim, da moraš v

kar se dogaja v Sloveniji. Seveda pa si želimo čim boljše razmere za svoje poslovanje, čim manj problemov, saj je to vendar naša država.

Tudi med vašimi lastniki je država, ki ni ravno priljubljen lastnik, a zdi se, da imate v Krki vendarle nekakšen »mir« v tem odnosu. Živim v prepričanju, da imamo dobre odnose z vsemi delničarji, ki jih imamo malo manj kot 80.000, med temi pa sta tudi KAD in SOD, ki imata četrtinski delež. Nismo samo največji davkoplačevalec v državi iz naslova dobička, temveč so naši sodelavci tudi veliki vplačniki dohodnin, podjetje DDV in

nenazadnje, pod črto so naši rezultati takšni, da izplačamo dividende, ki tudi niso zanemarljive. Letos bo na skupščini podan predlog, da se skoraj 50

zadnjih letih postal negativna kategorija, kar je zelo narobe. Če nimaš dobička, imaš nezadovoljstvo vseh deležnikov. Če pa imaš poslovne uspehe,

ljudje vzeli kot dejstvo in so se v danih razmerah poskušali izkopati iz težav. Lahko rečem, da je bila večina srednjeevropskih držav pri tem uspešna.

V Sloveniji je dobiček v zadnjih letih postal negativna kategorija, kar je narobe. Če imaš poslovne uspehe, laže zadovoljuješ potrebe vseh deležnikov. milijonov evrov bilančnega dobička razdeli za dividende. To je materialni del, pri katerem ima država interes, da je ne zasipavamo s problemi, za njihovo odpravljanje smo plačani managerji. Gre preprosto za rezultate. Od tega, da bi hodili na vlado in tarnali ne bi imeli nič. V nobeni banki ne moreš unovčiti tarnanja, unovčiš lahko samo rezultate dela.

Se sicer pridružujete oceni, da je država premalo zahteven lastnik, da podjetja v državni lasti delajo pod svojimi zmožnostmi in imajo prenizko donosnost? Podjetja, vseeno v kakšni lasti so, so premalo uspešna zaradi razlogov, ki sem jih že navedel. Ključno je imeti poslovne uspehe. V Sloveniji je dobiček v

je bistveno lažje zadovoljevati potrebe vseh deležnikov in v končni fazi najpomembnejše, kupca. Če tvoje vsakodnevno delo stremi k temu, da ima družba čim boljši poslovni izid, potem vse ostalo »klapa«.

Zavedli so se, da tarnanje ali »božja pot v glavno mesto« ne rešuje situacije. Rešujejo jo sodelavci s svojim delom in kombiniranim z znanjem.

Za slovenski nacionalni karakter je značilno tarnanje. »Za nas je dovolj, da se problemov, slabosti, grehov in nesreč zavedamo,« piše Marko Crnkovič v Sobotni prilogi Dela. Namesto da bi probleme reševali, slabosti premagovali.

Dolenjci posegate po vrsti odličij, med najuglednejšimi in vplivnimi slovenskimi gospodarstveniki ste redno vi, Tatjana Fink iz Trima, Sonja Gole iz Adrie Mobil, ustanovili ste prvo regijsko zbornico, zdaj je ambicija univerza … Se je na Dolenjskem izoblikovala kakšna posebna kultura, ki spodbuja napredek in uspeh?

V Sloveniji se izrazito tarna primerjalno z drugimi državami. To se je najbolj videlo ob sedanji t. i. krizi, kjer smo Slovenci izrazito zapadli v tarnanje. Na drugih trgih pa smo videli, da so krizo

Mislim, da je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja na Dolenjskem kar nekaj velikih podjetnikov, t. i. entrepreneurs, začenši z mag. Borisom Andrijaničem, pa začetnikoma seda-

njega Revoza in Pionirja. Z avtocesto Zagreb–Ljubljana se je odprlo prej nekoliko zaostalo gospodarsko okolje in kmalu je prišla usmeritev v izvoz. Danes ugotavljamo, da smo primerjalno z drugimi regijami zelo uspešni tako po prihodkih kot po zaposlovanju in dodani vrednosti na zaposlenega. Izvoz predstavlja več kot dve tretjini prihodkov tega področja in mislim, da je sklep preprost: uspešni smo, ker smo usmerjeni v izvoz.

Kaj je tisto v prihodnosti, kar čutite kot tveganje ali priložnost za veliko družbo, ki jo vodite? Danes in v prihodnosti vidim velike priložnosti za generike. Svet se zateka h generiki, ker je kakovostna, varna, učinkovita in dostopna. Svet se razvija in si želi teh farmacevtskih izdelkov zaradi izboljšanja kakovosti življenja in preventive. V naslednjih letih dospe kar za 130 milijard dolarjev vrednosti produktnih patentov, in to je priložnost za prodajo generikov. Ne vidim groženj, pod pogojem, da delamo tako, ko smo delali doslej, da imamo sredstva za razvoj, širitev marketinško-prodajne mreže itn. Sem optimističen.

Za posebne trenutke ... Izbrani križanci falenopsisov iz daljnega vzhoda.

Na voljo v prodajnem centru Ocean Orchids v Dobrovniku.

Ocean Orchids d.o.o., Dobrovnik 297, 9223 Dobrovnik

Prepletanje 06

foto: osebni arhiv

Zaupanje v državi je v rokah domače elite

Dr. Hajdeja Iglič je sociologinja, profesorica na Katedri za analitsko sociologijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani ter avtorica več študij o družbeni (samo)podobi Slovencev.

Zaupanje velja za eno od vsebin medosebnih odnosov, ki pomembno vpliva na posameznikovo pripravljenost na sodelovanje z drugimi, ne da bi se to od njega pričakovalo ali celo zahtevalo. Gre za spontano sodelovanje, na katero stavijo moderne države, ki želijo dosegati cilje učinkovito in uspešno ob hkratnem upoštevanju posameznikove avtonomije in individualne iniciative. Preprost primer nam opiše vlogo zaupanja pri doseganju kolektivnih ciljev: čeprav državljani vedo, da so davki pomembni za financiranje cele vrste državnih funkcij (izobraževanje, zdravstvo, sodstvo), od katerih imajo tudi oni sami koristi, se bodo davkom raje izognili, če bodo ugotovili, da drugi davkov ne plačujejo, da torej sodržavljanom in eliti ni zaupati, ker ti ravnajo kot »free riderji« oziroma poskušajo živeti na račun drugih.

ne iniciative različnih vrst, ki v demokratičnem prostoru vplivajo na politični proces in oblikovanje politik, in na drugi strani pomaga političnim elitam pri vzpostavljanju t. i. lojalne oziroma konstruktivne opozicije. Zaupanje vodi v višjo kakovost in zadovoljstvo z življenjem, saj nam omogoča oblikovanje opornih omrežij na osebni ravni, ki nam pomagajo pri premagovanju vsakdanjih težav in dajejo občutek socialne vključenosti in sprejetosti. In navse-

Države s socialdemokratskim razvojnim modelom zaznavajo višjo stopnjo zaupanja kot države, v katerih prevladuje neoliberalna doktrina. Zaupanje kot eden od elementov socialnega kapitala prispeva k ekonomski rasti, ker nam olajša ekonomske transakcije med »tujci« in omogoča boljše prepoznavanje in izkoriščanje ekonomskih priložnosti. Prispeva tudi k stabilnejši demokraciji, s tem ko na eni strani povezuje državljane v politič-

zadnje je temelj vitalne civilne družbe, ki združuje državljane v omrežja šibkih vezi z namenom iskanja kolektivnih rešitev za težave, s katerimi se soočajo v soseskah, delovnih organizacijah in družbi kot celoti. V vseh teh primerih zaupanje deluje kot »lepilo« in omogoča sodelovanje med ljudmi, ki se ne

bojijo, da bi jih drugi izkoristili za svoje interese.

Zaupanje upada že desetletja Glede na številne pozitivne učinke zaupanja nas ne more presenetiti velika skrb, ki so jo pokazale ne le strokovna, ampak tudi politična in civilna javnost v razvitih državah ob prvih znakih, da medosebno zaupanje upada in da ne gre le za trenutne spremembe, temveč desetletne trende. Upad zaupanja se je najprej začel kazati v ZDA v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po poti ZDA so šle pozneje tudi druge velike razvite države. Najnovejši podatki Svetovne raziskave vrednot nam povedo, da v državah, kot so ZDA, Velika Britanija, Avstralija, Kanada, Kitajska in Koreja, ki so vse še pred nekaj desetletji veljale za države z relativno visoko stopnjo medosebnega zaupanja, zaupanje upada. Merjenje se nanaša na t. i. posplošeno zaupanje, v katerem ljudi sprašujemo, koliko zaupajo drugim na splošno. Podatkov za merjenje zaupanja konkretnim drugim, kot so člani družine, sosedi, sodelavci itd., je manj,

vendar pa je res, da je prav posplošeno zaupanje tisto, s katerim najbolje zajamemo pripravljenost za sodelovanje s tujci ter vstopanje v nova omrežja in odnose. Tudi nove demokracije vzhodne Evrope so po letu 1990 doživele upad posplošenega zaupanja, čeprav nekoliko manjšega od prej omenjenih držav. Njihovo izhodiščno zaupanje je bilo v večini primerov občutno nižje: medtem ko se je v Veliki Britaniji v zgodnjih devetdesetih za to, da zaupajo ljudem na splošno, izreklo 44 odstotkov vprašanih, se jih je v Estoniji le 28 in v Romuniji 16. Slovenija je ob Belorusiji in Makedoniji edina tranzicijska država, v kateri se je posplošeno zaupanje v zadnjih dveh desetletjih povečalo. Vzpon resda ni velik: ob prvem merjenju na začetku tranzicije je bila stopnja zaupanja v Sloveniji 17-odstotna, kar je bil zelo majhen delež. Po dveh desetletjih je zrasla na 22 odstotkov, kar nas uvršča ob bok Ukrajini, Urugvaju, Mehiki, Estoniji in Franciji.

Družbena neenakost nezaupanje

krepi

Najpomembnejši ekonomski dejavnik, ki 2011_HalMbank oglas_210x135.pdf vpliva na upad posplošenega zaupanja

v starih in novih demokracijah, je rast družbene neenakosti. Ameriški politolog Uslaner ugotavlja, da je kar 70 odstotkov upada zaupanja v ZDA v zadnjih treh desetletjih mogoče pripisati rasti družbene neenakosti. Ta se je zelo povečala v državah, ki so v soočenju z izzivi globalizacije in tehnološkega razvoja vodile izrazito neoliberalno politiko. Velik porast neenakosti so doživele tudi vse

vami s socialdemokratskim razvojnim modelom, ki so imele že prej najvišjo stopnjo zaupanja, in preostalimi državami še povečala. Pričakovanja, da se bo z vzpostavitvijo demokracije oblikovala ustrezna politična kultura, v katero sodi tudi posplošeno zaupanje, se niso uresničila. Zveza med zaupanjem in demokracijo ni preprosta: avtoritarni režimi zaupanje razkrajajo,

Zaupanje je moralna drža in hkrati racionalni razmislek. tranzicijske države z izjemo Slovenije. V teh državah se je po tranziciji nadaljeval trend upadanja subjektivno zaznanega materialnega blagostanja, ki se je začel že v zgodnjih osemdesetih. Nasprotno pa se je v državah, ki jih tradicionalno štejemo med socialdemokratske, v tem času sicer povečala neenakost v dohodkih, ki jih ustvarja trg dela, a se zaradi davčne politike in socialnih transferjev ni povečala neenakost v končnih prihodkih, s katerimi razpolagajo gospodinjstva. Skandinavske države, h katerim je mogoče priključiti še Nizozemsko, so v tem času zaupanje obdržale na prejšnji ravni ali ga še celo 1 22.6.11 2:16 PM povečale. Tako se je razlika med drža-

demokratični ga sami po sebi ne povečujejo. Bistvena je kakovost demokracije, ki se kaže v delovanju pravne države.

Pravna država zmanjšuje tveganje in povečuje zaupanje Če bi v Sloveniji iskali vzroke za precej nizko stopnjo zaupanja, ob tem, da je stopnja družbene enakosti primerljiva s skandinavsko, potem bi jih vsekakor našli v nedelovanju institucij pravne države. Zaupanje je namreč moralna drža in hkrati racionalni razmislek. V družbah, kjer se zloraba zaupanja splača in ni učinkovitih institucij nadzora in sankcioniranja, je tveganje za posameznike tako veliko, da raje sprej-

mejo držo nezaupanja kot zaupanja. V družbah z delujočo pravno državo je tveganje manjše, zaradi česar ljudje laže zavzamejo moralno držo zaupanja, ko zaupanje v druge postane darilo in ne le stvar racionalnega razmisleka oziroma dobrega poznavanja potencialnega partnerja. V prvem primeru državljani razmišljajo predvsem, kaj vse lahko izgubijo, če bo njihovo zaupanje zlorabljeno, v drugem pa, katere priložnosti lahko zamudijo, če ne bodo zaupali. Korelacija med stopnjo zaupanja in tem, kako zaupanja vredni so državljani, je visoka. V družbah, kjer so ljudje zaupanja vredni (manj pripravljeni na zlorabe, tudi zaradi dobro delujoče pravne države), se laže razvijejo prosocialne vrednote, kot je zaupanje. A tudi tisti, ki sicer menijo, da je zaupanje vrednota, bodo težko uporabili zaupanje v družbi, kjer vlada sistemska korupcija, kjer pomembnih družbenih položajev ne zasedajo najboljši, ampak »naši«, in kjer smo bili dobrih dvajset let priča tajkunizaciji državne lastnine. Škarje in platno posplošenega zaupanja je v Sloveniji v rokah slovenske elite, pri čemer jim politična zgodovina socializma in katoliška kulturna tradicija niso v oporo.

Rezultati svetovne raziskave o funkcionalni nepismenosti so pokazali kar 71-odstotno funkcionalno nepismenost Slovencev.

Banka v mojem žepu.

NESKON»NI LEONARDO

EKSKLUZIVNO!

Samo 500 oštevilčenih izvodov prestižne izdaje v Sloveniji, le 5000 na svetu!

Vrhunsko izdelana monografija predstavlja Leonarda da Vincija: genija, ki je s svojim delom najmočneje zaznamoval 2. tisočletje n. št. Unikatna knjižna mojstrovina z izjemnim slikovnim gradivom. Ročna vezava v vrhunsko obdelano usnje. Sijajne reprodukcije umetniških del, skic, študij. 16 notranjih strani tiskanih na najfinejšem pergamentu, na kakršnega je risal tudi Leonardo. Knjiga, varovalni ovitek, rokavice in kovanec

V kompletu Neskončni Leonardo prejmete: prestižno izdajo knjige (406 strani, 31 x 40 cm), varovalni ovitek, izdelan po meri knjige, reprodukciji umetnin Zadnja večerja (1 : 8) in Mona Liza (1 : 1), oštevilčeno serigrafijo pretanjene risbe Poročni portret mlade dame (1 : 1), oštevilčen kovanec, kovan s strojem, ki ga je načrtoval Leonardo, rokavice.

Cena 3.300 €, v prednaročilu 2.600 €. 700 € prihranka v prednaročilu!

Knjiga je neizčrpen navdih za ljubitelje umetnosti, zbiratelje, znanstvenike, arhitekte, izumitelje …

Vse materialne avtorske pravice so last Mladinske knjige

Prednaročniška cena velja do izida knjige v oktobru 2011.

Zadnja večerja

Informacije in naročanje:

01 241 35 88 (ga. Gregorn)

Poročni portret mlade dame

pri zastopnikih

Mona Liza

www.mladinska.com/leonardo

premislek

foto: arhiv UniCredit Bank

Moja beseda je moja zaveza

Dr. France Arhar je predsednik uprave UniCredit Bank. Bil je prvi guverner Banke Slovenije in nosi izjemne zasluge za uvedbo in uveljavitev slovenskega monetarnega sistema ob osamosvajanju Slovenije, za kar je leta 2001 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Zaupanje: prepričanje, da je kdo sposoben, voljan narediti, kar se od njega pričakuje; prepričanje, da je kdo pošten, iskren. SAZU: Slovar slovenskega knjižnega jezika, str. 800, Lj. 1991

V zadnjih treh letih, ko se svet spopada z veliko gospodarsko oziroma finančno krizo, je beseda zaupanje postala še bolj aktualna. Zakaj, kje so vzroki, čemu takšna zaskrbljenost? Odgovor je na nek način preprost. Če je človek na podlagi lastnih spoznanj in spoznanj drugih o nečem prepričan, pa se ta

bra leta 2008, ko je propadla velika ameriška banka Lehman Brothers, ki je veljala za vzor stabilnega finančnega posrednika. V 19. stoletju je ta banka uživala celo zaupanje ameriške vlade, ki ji je podelila mandat za izdajanje nacionalne valute, dolarja, kajti ZDA so ustanovile centralno banko šele leta 1913.

Svoboda izbire brez ustrezne odgovornosti je največje tveganje, ki ga predstavlja prav človek sam. spoznanja v nekem trenutku izkažejo za neutemeljena, to vpliva na njegova prepričanja in izgubo vero v nekaj, kar je bilo še včeraj »dogma« in kar je povezano tudi z izgubo materialne koristi. Razočaranje je seveda popolno. Nekaj takega se je zgodilo 15. septem-

Prepletanje 06

Ko se zgodi kaj takega in se poruši zaupanje večine tržnih udeležencev, se v trenutku pojavi množica dvomov in novih vrednostnih sodb. Človek se začne preprosto spraševati, ali ima še vedno prave zglede, prijatelje, pogodbene partnerje in na podlagi katerih meril naj

presoja vse te subjekte in dejstva, da ne bo znova razočaran. Skratka, komu naj še zaupa.

Čas meri besede

kakovost

dane

Denar kot najbolj likvidno sredstvo in kot najbolj univerzalen menjalec vrednosti ne pozna le ekonomskih oziroma monetarnih parametrov za presojo svoje kakovosti, kamor prištevamo tudi njegovo stabilnost. Določajo ga tudi psihološke značilnosti, ki so del vsakega živega bitja, med njimi sta najpomembnejša prav zaupanje in strah. Če imam denar, se vedno vprašujem, komu ga lahko zaupam. Kdo bo izpolnil dano obljubo točno ob dogovorjenem času. Čas kot bistveni element najinega dogovora in kot edina absolutna kategorija med vsemi drugimi relativnimi

foto: Dreamstime

Razkorak med dano in neizpolnjeno besedo je temelj nezaupanja.

ima torej dominantno vlogo pri presoji »kakovosti dane besede«. Kajti prav ob izpolnitvi dane obljube ob točno dogovorjenem času je na preizkušnji celotno bistvo finančnega posrednika. Z drugimi besedami to pomeni, da neizpolnitev lahko predstavlja njegov konec za vedno. Zaradi nelikvidnosti se znajde v stečaju v enem dnevu. Ali kot pravi Shakespeare v Hamletu: Ni dobro biti niti dolžnik niti posojilodajalec, pri kreditu pogosto izgubiš sebe in prijatelja. Če ti prijatelj posojila ne bo vrnil ob dogovorjenem času, ga boš opomnil, vendar ga boš zaradi tega morda izgubil, ker ti bo zameril, da nisi

za takojšen stečaj, medtem ko vsi drugi udeleženci na trgu lahko »živijo z njo« dneve, mesece in leta, kar pomeni, da ne bodo propadli, temveč jo bodo avtomatično vgrajevali v svojo »poslovno verigo«, iz katere bodo nastajali »splošna nelikvidnost«, večje tveganje, višji stroški in nezaupanje. Izhajajoč iz tovrstnih spoznanj, ki veljajo kjer koli v svetu, lahko ugotovimo, da je prav nevarnost neizpolnitve ob točno določenem času vzrok za obsežno regulacijo bank, ki naj bi preprečila njihov padec, s tem pa hkrati povzroči sistemsko tveganje. Sam sem prepričan, da je marsikatera norma nepo-

Če se svoboda na trgu meri po številu sklenjenih pogodb, se zakonitost na istem trgu meri po njihovem spoštovanju. toleranten in ne razumeš, da je v stiski. Prijatelja ne zanima, koliko je podobnih pogodbenikov, ki razmišljajo enako in si sami »jemljejo pravico« do zamude, pri čemer ogrožajo obstoj skupnega finančnega posrednika.

Premočna regulacija hromi samoodgovornost Iz teh življenjskih spoznanj izhaja velika neenakost med finančnim posrednikom, banko in vsemi preostalimi tržnimi udeleženci, kar se kaže predvsem v naslednjem aksiomu. Dolžniška zamuda (mora debitoris) kot inštitut civilnega prava že od starih Rimljanov naprej je formalno priznana vsem subjektom, le bankirju ne. Če nastopi zamuda pri njegovi izpolnitvi, je to običajno vzrok

trebna, kajti če jih je preveč, ne znamo več presojati, kaj je najpomembnejše. Izpred oči izgubimo bistvo, ki je povezano z našo svobodo poštene in objektivne presoje ter izbire, za katerima pa vedno stoji naša odgovornost. Svoboda izbire brez ustrezne odgovornosti je največje tveganje, ki ga predstavlja prav človek sam. Na tem mestu dodajmo še eno resnico, ki velja za vse čase. Če pogodba, ki je konsenz med najmanj dvema partnerjema, nima veljave oziroma se krši v različnih določilih, kakšen je šele naš odnos do zakonodaje, ki je sprejeta v parlamentu kot večinski konsenz članov parlamenta. Če se svoboda na trgu torej meri po številu sklenjenih pogodb, se zakonitost na istem trgu

najprej meri po spoštovanju in korektni izpolnitvi zadnjih.

Polno veljavo naj dobi dana beseda Prav to dejstvo je postalo v zadnjem času velik problem, ker množica pogodbenikov negira svoj konsenz, čeprav je bil zapisan in volja izražena prostovoljno in pri polni zavesti. Če se zaradi tega dejstva svet zateka k dodatni regualciji, v tem ne vidim rešitve, kajti zadnja v prvi vrsti prenaša odgovornost na katerega koli zakonodajalca, šele potem na tiste, ki morajo tako ureditev uresničiti. Vsi bi si morali prizadevati, da dobi polno veljavo dana, izrečena beseda (dictum meum pactum), ki mora biti najprej premišljena in nato uresničena. Spomnimo se. Pri človekovem razvoju je najprej nastala govorjena beseda, šele pozneje se je ta zapisala v različnih oblikah in dodatno opremila s »pečati, notarji in odvetniki«, vse s preprostim namenom, da bi se človekovi volji podelila večja veljava. Z drugimi besedami, razkorak med dano in neizpolnjeno besedo je temelj nezaupanja. Kar je najslabše, takšni praksi smo danes priče, od najvišjih predstavnikov izvršne in zakonodajne oblasti do managerjev in navadnih ljudi, za katere so prvi, žal, slab zgled in najpomembnejši vzrok za nezaupanje, višje tveganje in posledično višje stroške. Da bi se tega zavedali še bolj in bi negovali profesionalno skrbnost, moramo s svojim zgledom in ravnanjem spodbujati ustrezno organizacijsko kulturo in pozitiven odnos vseh zaposlenih do notranjega kontrolnega okolja. Temeljiti morata na visokih strokov-

nih standardih in etičnih vrednotah. Organizacijska kultura je ustrezna, če daje poštenemu in neoporečnemu izvajanju poslovnih dejavnosti najvišjo prednost. Strokovni standardi in etične vrednote prispevajo zlasti k zmanjšanju operativnega tveganja in tveganja ugleda institucije. Vodstvo banke mora oblikovati politiko za doseganje strokovnih standardov in etičnih vrednot, ki vključuje pristop h korupciji, trgovanju za svoj račun ter drugim kaznivim, neetičnim in spornim pojavom v aktivnostih bančnega posredništva.

Sledi svojemu razumu in dobremu namenu Denar sam po sebi ne prinaša vrednostne sodbe, je vrednostno nevtralen. Moralno vprašanje se postavi šele z načinom, kako si ga pridobil. Če je denar pridobljen po pošteni poti, je tudi zaupanje v takega imetnika večje, sicer se pojavi vrsta dodatnih vprašanj in dilem, ki na koncu pripeljejo do nezaupanja. Ta se iz dvostranskega razmerja lahko razraste v splošno nezaupanje, z vsemi škodnimi posledicami vred (glej tudi Simmel: Filozofija denarja; Ljubljana 2005). Poštenost in preglednost sta kakovosti posameznika in družbe kot celote. Krepita dvostransko in splošno zaupanje in ne izgubljata svojega sijaja v katerem koli času, kar dokazujejo spoznanja velikih mož, kot so Platon, Aristotel, Tomaž Akvinski, Immanuel Kant, Petrus Abelard in drugi. Pri dejanjih sledi svojemu razumu in dobremu namenu. Vedno se vprašaj, ali to, kar delaš, lahko postane »splošen zakon«, ki prinaša dobro in zaupanje za vse, ne le zate. Prepričan sem, da so spoznanja, do katerih smo prišli v »kriznem času« zadnja leta, velik opomin za vse nas in od nas zahtevajo drugačno ravnanje, razumevanje in odgovornost, predvsem pa več poštenosti. Čas hitrih sprememb, velike nestabilnosti trgov in v zadnjem času tudi posameznih institucij zahteva od nas še večjo odličnost (duty of excellence), kajti samo to krepi zaupanje, ki ga nujno potrebujemo, tako med nami samimi kot tudi v različnih razmerjih do tretjih. Ne pozabimo, zaupanje si lahko od tistih, ki ga imajo, izposodimo le za kratek čas. Če želimo, da ohrani svojo neprecenljivo vrednost, si ga moramo s svojimi dejanji in zgledom zaslužiti sami.

Novi Audi A6 z aluminijastohibridno karoserijo. Ustvarjen s pridihom lahkotnosti.

Porsche Slovenija d.o.o., Bravničarjeva 5, Ljubljana

Slika je simbolna.

Nič nas ni zaustavilo pri ustvarjanju lahkotnosti nove limuzine Audi A6. Odkrili smo celo nov način edinstvenega združevanja jekla in aluminija. Rezultat je lahka in močna konstrukcija, ki omogoča večjo dinamičnost in kar 16 % boljšo in občudovanja vredno učinkovitost kot njegov predhodnik.

Poraba goriva (l/100 km): kombinirana vožnja: 4,9–8,2. Emisije CO2 (g/km): kombinirana vožnja: 129–190. Vse nadaljnje informacije o speciﬁčni porabi goriva in speciﬁčnih emisijah CO2 iz novih osebnih vozilih najdete v priročniku o varčni porabi goriva in emisijah CO2, ki ga lahko brezplačno pridobite na prodajnem mestu in na spletni strani dobavitelja.

etični kodeks

foto: Diana Jecič

Poslovna etika išče svojo strugo

Sonja Šmuc je izvršna direktorica Združenja Manager. Kakšen moram biti, če želim biti dober človek? Kaj moram delati? Česa ne smem početi? Kdor se to pogosto sprašuje, je na pravi poti. Etika se namreč začne s temi vprašanji. In se nikoli ne konča. Človek se neha razvijati, ko se neha spraševati, kaj to pomeni biti dober in kakšno ravnanje sodi k dobremu človeku. Že Aristotel je med ukvarjanjem z etiko, to je prvi postavil v kontekst znanstvene discipline, proučeval predvsem razmerje med človekovo srečnostjo in obveznostmi do drugih. Ugotavljal je, da etično vedenje pomeni samoomejevanje. Kajti kar je dobro zame, ni nujno dobro tudi za druge. Če mi teknejo piškoti na mizi, bi rad pojedel vse, toda s tem bom prikrajšal druge. Tako je etika neločljivo povezana z občutkom pravičnosti, plemenitosti in zlatega pravila: delaj tako, kot bi želel, da se (do tebe) vedejo tudi drugi.

Kakšen moram biti, če želim biti dober človek? Kaj moram delati? Česa ne smem početi? Ista vprašanja za managerje odpira in zapira Kodeks etike Združenja Manager, ki skozi deset etičnih načel ponuditi smernice managerjem, kako se etično odločati, kadar se srečujejo z nasprotujočimi si interesi različnih deležnikov. Ko govorimo o poslovni etiki, ni nič drugače. Managerji se moramo spraševati, kakšen je dober manager, kako ravna, kaj počne in česa ne dela. Toda naše predstave o tem, kaj je dovoljeno, se razlikujejo. Pogosto so odvisne tudi od mikrookolja, v katerem delujemo. Zato je sinhroniziranje različnih navad naloga splošnih zakonov na eni in kodeksov etike na drugi strani. Moč vsakega takega dokumenta je v tem, da ko so pravila in predstave o tem, kaj je prav, jasno zapisana, je s tem potegnjena tudi črta med dobrim in slabim ravnanjem ter izbrisana možnost priročnih izgovorov, da nismo vedeli, da nečesa ne smemo ali da se nekaj ne spodobi. Čeprav verjetno ni človeka, ki se ne bi kdaj v življenju pre-

grešil in naredil kaj, kar ni bilo prav, so zapisana in družbeno spreta pravila, kakšno vedenje omogoča življenje in delo v skupnosti z drugimi, pomemben kažipot.

Ločnica med dobrimi in slabimi managerskimi praksami S takim namenom je nastal prvi kodeks etike Združenja Manager v zgo-

in oporo managerjem pri njihovem delovanju ter zarisati jasno ločnico med dobrimi in slabimi managerskimi praksami. Managerji s svojimi odločitvami in načinom vodenja vplivajo na uspešnost trajnega razvoja podjetja, s čimer se neposredno dotikajo življenja in blaginje sodelavcev, kupcev, lastnikov, dobaviteljev, okolja, države in na splošno širše družbe. Ker si interesi različnih deležnikov pogosto nasprotujejo, je bistveno, da se zavedajo daljnosežnosti svojih odločitev. Odločitve so namreč redko lahke. Praviloma ne morejo zadovoljiti interesov vseh, zato je pomembno, da se zavedajo, kaj bo določena odločitev pomenila za posamezne skupine. To morajo pretehtati tudi skozi etičen in dolgoročen pogled. In

Managerjevo spričevalo niso samo poslovni rezultati, temveč tudi kakovost življenja ljudi, ki so povezani s podjetjem, in varovanje okolja, v katerem živimo. dnjih devetdesetih letih in lani njegova prenovljena, posodobljena različica. Ambicija Kodeksa etike Združenja Manager je oblikovati razumljive vrednostne standarde, dajati navdih

prav to je namen kodeksa etike: skozi deset etičnih načel ponuditi smernice managerjem, kako se etično odločati, kadar se srečujejo z nasprotujočimi si interesi različnih deležnikov. Uporabo tega kodeksa smo v Združenju Manager preizkusili tudi s pomočjo udeležencev prve konference MQ o inovativnem voditeljstvu. Sodelujoči, razdeljeni v deset skupin, kolikor je etičnih načel Kodeksa etike Združenja Manager, so eno uro namenili razpravi in iskanju načinov, kako posamezno

etično načelo povezati z inovativno izvedbo v praksi. Pri tretjem načelu – osredotočam se na blaginjo podjetja – se je izkazalo, da je s poglobljenim razumevanjem tega načela mogoče zajeti celoten spekter etičnega kodeksa. Skupina, v kateri smo razglabljali dr. Bogdan Lipičnik, Zdravko Počivalšek, Bogo Seme, Gregor Memedovič in moja malenkost, je oblikovala misel, da managerjevo spričevalo niso le poslovni rezultati, temveč tudi kakovost življe-

nja ljudi, ki so povezani s podjetjem, in varovanje okolja, v katerem živimo. O blaginji podjetja lahko govorimo samo, če z uspešnostjo podjetja zadovoljimo tako lastnike kot zaposlene (in druge tesne deležnike podjetja) in pri tem ne škodujemo okolju. Ta trajnostna filozofija bi lahko hitreje pognala korenine, če bi nanjo prisegli tudi lastniki (managerji so laže etični, če so takšni tudi lastniki) in jo od vodstva tudi zahtevali. Kako? Uspešnost managerja bi morala biti ocenjena

skozi vse tri elemente, je predlagala skupina. Nagrajen bi bil glede na finančne rezultate, dobro življenje ljudi, ki so povezani s podjetjem (zaposleni, dobavitelji, kupci ...), ter glede na učinek, ki ga ima podjetje na varovanje in razvoj okolja. Etičen manager se namreč zaveda, da je del skupnosti in aktivni soustavarjalec njene prihodnosti. Uspešen je ne samo kot vodja, ampak in predvsem kot – človek.

Na konferenci MQ Združenja Manager so se udeleženci na desetih tematskih vozliščih ukvarjali z naslednjimi temami: Spoštujem dostojanstvo posameznika (moderator mag. Robert Ličen), skrbim za rast in razvoj sodelavcev (moderatorka Ksenija Božič), osredotočam se na blaginjo podjetja (moderatorka Sonja Šmuc), odgovoren sem do lastnikov (moderatorka mag. Edita Krajnović), gradim medsebojno zaupanje med poslovnimi partnerji (moderator Janko Lah), delujem dobronamerno do skupnosti (moderatorka Tjaša

Kolenc Filipčič), vodim odprt in konstruktiven dialog z državo in njenimi institucijami (moderatorka Andreja Križnič), odgovorno sobivam z okoljem (moderator mag. Aljoša Huber), zavedam se zahtevnosti poklica (moderatorka Bojana Fende Habula), odgovoren sem do sebe (moderatorka mag. Sonja Klopčič). Poglejmo ugotovitve nekaterih med njimi.

Odprt in konstruktiven dialog z državo. Vztrajajmo pri njem! »Sonce vedno sije, le da ga mi včasih ne vidimo.« Bilo je prav zabavno opazovati prve reakcije članov skupine in poslušati njihove komentarje, kako bi bili raje v kakšni drugi skupini kot v tisti, ki so jo izžrebali. Skupini, katere tema je bila, kako vzpostaviti odprt in konstruktiven dialog z državo in njenimi institucijami. Einstein je nekoč rekel, da se problem ne more nikoli rešiti na isti stopnji, kot je nastal. Kot moderatorki se mi je porodila zamisel in iz nje eksperiment: Ali lahko v samo pol ure izvedemo miselni preskok? Rezultati treh preprostih korakov so bili nad vsemi pričakovanji. Ker je etika zelo osebna stvar vsakega posameznika, je bil tak tudi izbran pristop – zelo oseben. Vsakdo je najprej zapisal na list svoje misli ob besedah država in njene institucije. V pičlih petih minutah je sedem ljudi zapisalo 37 misli, prepričanj, mnenj. Če bi jih strnili v pet temeljnih prepoznanih lastnosti, bi našteli naslednje: • neučinkovitost, • prevelika togost, • počasnost sprememb, • slabi sistemi vodenja, • nepoznavanje gospodarstva Med njimi sta se našli celo dve, ki nista bili negativni: imajo moč in odgovornost ter nalogo zaščite državljanov, še posebej najšibkejših. Ko so na papirju ostali čustveni naboj in omejujoča prepričanja, smo lahko obrnili jadra. Pogledali smo svetlo plat: Kaj v tem trenutku že počnem, kako prispevam k sodelovanju in ustvarjanju konstruktivnega dialoga?

Prepletanje 06

V naslednjih petih minutah smo zapisali kar 17 aktivnosti, ki jih že izvajamo, od: • sodelovanja z vrtci pri prostovoljnih projektih gradnje igrišč, • sodelovanja z DURS-om na temo gradnje nove politike obdavčevanja/bonitet iz naslova zavarovanja odgovornosti članov organov nadzora in vodenja, • sodelovanja pri spremembah delovno-pravne zakonodaje in • sodelovanja s finančnimi institucijami pri zagotavljanju oziroma vzpostavljanju finančne discipline podjetij do, navsezadnje, • sodelovanja pri plačevanju vseh vrst davkov in polnjenja proračuna. V skupini je zavel svež veter. Kar neverjetno, kaj vse ta majhna, naključno sestavljena skupina managerk in managerjev že počne v tem trenutku. Po izmenjavi dobrih praks je sledil še zadnji korak, osebna zaveza: Kaj konkretno še lahko storim? Kot rezultat razmišljanja je bilo ustvarjenih prav tako 17 konkretnih misli in zavez. Če jih strnemo v pet izhodišč, so to: • proaktiven pristop s ponujenimi konkretnimi, konstruktivnimi rešitvami, • opozarjanje na nepravilnosti, • še bolj se vključevati v lokalno skupnost, • ne obupati pri uvajanju pozitivnih idej za izboljšanje situacije in • biti dober osebni zgled: »Da pomagam, kolikor je mogoče, okolju, v katerem živim, da bi bilo čim manj prizadeto. Da jim pomagam z nasmehom.« Ko sem po konferenci MQ analizirala rezultate, me je presunila misel: Ko-

foto: Maruša Bertoncelj

Andreja Križnič

liko aktivnosti v tem trenutku poteka in koliko zavez bi dobili, če bi vprašali vse člane Združenja Manager? Moč novega vala uspešnosti …

Drugačno nagrajevanje managerjevega dela zahteva tudi ozaveščene lastnike.

Tjaša Kolenc Filipčič

Dobronamernost do skupnosti. Jo zmoremo? Da odnos med skupnostjo in podjetjem temelji na vzajemni odvisnosti, se danes zdi že nekako logično. Podjetje je odvisno od skupnosti, v kateri deluje, kot je tudi skupnost odvisna od podjetja. Nič novega. Se zdi. Toda kako globoko nam je uspelo vpeljati principe dobronamernost v delovanje podjetja? Na delavnici konference MQ Združenja Manager smo se vprašali, kako lahko podjetja oziroma posamezniki načelo dobronamernega delovanja do skupnosti uresničujemo v vsakdanjem delovanju podjetja in posameznikov znotraj podjetja. In ali tako delovanje podjetja sploh zmoremo uresničevati. Prišli smo do treh stebrov, na katere se lahko naslonimo in ki nam pomagajo korenito in učinkovito prevetriti odnos do skupnosti. Vsi spoštujemo člane skupnosti in z njimi ravnamo kot z delom razširjene družine. V družini vedno čutimo odgovornost za skrb za preostale člane. Se iskreno veselimo njihovih dosežkov in jim stojimo ob strani v težavnih časih ter poskušamo pomagati po svojih najboljših močeh. V družini skrbimo za naše mlajše generacije, da bodo odrasli v zdravem in spodbudnem okolju.

Podjetje naj zgradi veliko družino, ki jo sestavljajo zaposleni, kupci, partnerji in celotna skupnost, ki naj mu služi kot vir navdiha in spodbude pri vplivanju in spodbujanju članov v skupnosti. Družina je močna vrednota Slovencev, ki je skupna večini prebivalcev našega planeta. Zaupamo in smo zaupanja vredni. Zaupanje je edina pot do medsebojnega spoštovanja. Biti resnično odprt za novosti pomeni biti popolnoma pripravljen sprejeti svoje napake. Zato je prav zaupanje vir inovativnosti, ustvarjanja dodane vrednosti in gibalo razvoja, rasti. Podjetja vzbujajmo varnost, zaupanje in moč prav s tem, ko kažemo svojo ranljivost. Pomagajmo skupnosti in pustimo, da nam ta pomaga, kadar sami ne zmoremo, ne vidimo, ne znamo. Bodimo vir navdiha in spodbude skupnosti in pustimo, da nas skupnost spodbuja in navdihuje. Podarjajmo znanje, ideje, denar, energijo, čas in jih prejemajmo z enakim zanosom. Ustvarjanje zaupanja je tek na dolge proge. Cilj pa je viden tudi na daleč. Zasledujemo cilje v korist širše skupnosti. Nash, prejemnik Nobelove nagrade, je razvil model ravnotežja, ki pravi, da se bo ravnotežje vzpostavilo, ko bo vsak član skupnosti dosegel najboljše mo-

žno ob upoštevanju, kar je najboljše za druge člane. Model sicer izhaja iz teorije iger, vendar lahko vsekakor najdemo vzporednico za ravnotežje med vsemi člani v skupnosti. Podjetje je odvisno od stabilnosti, zdravja, blaginje članov skupnosti, znotraj katere deluje, zato je nujno, da vsa svoja dejanja vrednoti tudi skozi prizmo koristi širše skupnosti. Narave nismo podedovali od svojih predhodnikov, temveč smo si jo sposodili od svojih potomcev, tako v tem pogledu tudi skrb za razvoj skupnosti temelji na ustvarjanju sedanjosti in prihodnosti za prihajajoče generacije. Zato morda ovrednotimo svoje napake, napake naše generacije in starejših ter spremenimo način razmišljanja tako, da ustvarimo duh, v katerem bo ustvarjanje lažje. Pustimo otrokom, mladim in v resnici vsem ljudem okoli nas, da ohranijo, kar imajo dobrega, in jim pomagajmo postati močni tam, kjer to potrebujejo. In to z zgledom. Ustvarimo višje standarde spoštovanja, prevzemimo odgovornost do sebe in skupnosti, v celoti prevzemimo odgovornost za vsako poslovno odločitev in pokažimo vsak dan znova, da ZMOREMO.

Sonja Klopčič

Kakšen odnos do sebe naj ima inovativen voditelj?

foto: Maruša Bertoncelj

Pod zelenim balonom, ki je označeval skupino za deseto načelo Kodeksa etike, smo se prvič srečali Mojca Lavrič iz Steklarne Hrastnik, Vasja Čretnik iz Term Olimia, Dušan Andrejič iz ljubljanskega podjetja Processi, Simon Jereb iz RRC, Računalniške storitve, dr. Danilo Rojko iz TBP, Tovarne bovdenov in plastike iz Lenarta in mag. Sonja Klopčič iz Trima. Do trenutka, ko nas je naključna izbira ob prijavi privedla skupaj, smo bili popolni neznanci. Pozneje smo spoznali, da nas povezujejo iskrivost, radovednost in odprtost. Zato nam je uspelo hitro vzpostaviti prijetno in ustvarjalno vzdušje, v katerem so ideje kar švigale, se iskrile in nadgrajevale. Odgovornost do sebe smo postavili v središče in mu podelili najvišjo prioriteto. Brez odgovornosti do sebe ne moreš biti odgovoren, do nikogar in ničesar. Ob raziskovanju, kako lahko

Brez odgovornosti do sebe ne moreš biti odgovoren, do nikogar in ničesar. Ob raziskovanju, kako lahko odgovornost do sebe uresničujemo in živimo vsak dan, je nastal ta plakat.

odgovornost do sebe uresničujemo in živimo vsak dan, vsak trenutek, kako jo uresničujemo v svojih odločitvah in izkazujemo v razmišljanjih, smo soustvarili plakat, na katerega smo bili vsi ponosni. Z vami želimo deliti naše razumevanje odgovornosti do sebe: • »Jaz sem.« Dopustim sebi, da sem to, kar sem, in to dopustim tudi drugim. Vsakdo je edinstvena osebnost. Vsakdo je individuum. Zavedam pa se, da lahko rezultate dosegam le v sodelovanju in povezovanju z drugimi. • »Mi smo.« Se povezujemo, spoštujemo drug drugega in sodelujemo. ŽIVIMO. • »Biti stoodstoten.« V vsaki situaciji sem polno pozoren, osredotočen na ta trenutek in dogajanje in ne z mislimi nekje drugje. • »Se odločim.« Odgovorno sprejemam odločitve. • »… in uresničim.« Naloga managerja je uresničevati dogovore. Tudi tiste, intimne, s samim sabo. Zato sem pri uresničevanju odločitev discipliniran. • »Postavljam meje.« Jasno postavim meje. Zavedam se, kaj je moja odgovornost, in jo tudi predano in etično izvajam. Vem, da nisem nikogaršnja last, in ohranjam svojo osebno integriteto. • »Prevzemam odgovornost. Za svoj uspeh, za uspeh skupine, tima. Ne postavljam se v vlogo žrtve, ampak hočem igrati vlogo ustvarjalca. • »Se veselim.« Znam se poveseliti in praznovati uspehe in se veselim izzivov, ki so pred mano. • »Iščem navdih in sem navdih.« V umetnosti, kulturi, naravi, pri drugih ljudeh iščem lepe stvari, ki so moj navdih. Tudi sam hočem biti s svojim pristopom navdih drugim. • »Sproščeno se igram.« Od otrok se lahko marsikaj naučim. Igra je pomembna tudi zame, saj spodbuja mojo ustvarjalnost. • »Poenostavljam življenje.« Najboljše rešitve so preproste. Ne kompliciram, uporabljam zdravo kmečko pamet. • »Drugi so moje ogledalo.« Pri drugih se zrcali tisto, kar nosim v sebi. Če sem pozitiven, vidim v drugih pozitivnost. Od drugih pridobivam povratne informacije, ki mi pomagajo pri osebnem razvoju. • »Ne nosim železne srajce.« Nočem, da me stare navade omejujejo. Hočem razmišljati zunaj obstoječih okvirov, zavestno iščem nove možnosti in priložnosti.

Načela smo živeli že med soustvarjanjem plakata, saj smo bili vsi popolnoma osredotočeni na nalogo. To je vsem članom tima dalo navdih in tudi po konferenci smo ostali v stiku. Hvaležni smo za izkušnjo soustvarjanja in poskušamo živeti svoja načela tudi tako, da smo v slogu »Jaz sem = mi smo« skupaj pripravili ta prispevek.

Ksenija Špiler Božič

Skrbimo za rast in razvoj sodelavcev. Kako od teorije do prakse? Podjetje ne more biti uspešno, če ne skrbi za rast in razvoj sodelavcev. Sodelavci s svojimi znanjem, veščinami, zavzetostjo in voljo dobesedno ustvarjajo dobiček. To je lepo pokazala tudi letošnja raziskava Zlate niti dr. Maje Makovec Brenčič. Rast in razvoj pa se ne zgodita sama po sebi. Potrebni so določeni pogoji. Ključno je ustvariti zaupanje v medosebnih odnosih, še posebno pomembno je izpostaviti odnos med vodjem in sodelavcem. Nikakor pa ne smemo zanemariti zunanjih odnosov s kupci, dobavitelji in okoljem, kjer podjetje deluje. V medosebnih odnosih vsi zadovoljujemo svoje osnovne psihološke potrebe in šele zadovoljene potrebe nas delajo zadovoljne, mirne in konstruktivne v naših dejanjih. Teorija izbire dr. Glasserja pravi, da so poleg potrebe po preživetju ključne še potreba po sprejetju, moči, svobodi in učenju oziroma kreativnosti: s skrbjo za razvoj sodelavcev torej zadovoljujemo njihove temeljne potrebe. V odnose pa vstopamo vsak dan, neprestano. Za to ne potrebujemo posebej odmerjenega časa – to naj bo »koda«, način vodenja. Delovanje vodje naj torej vključuje zadovoljevanje teh potreb skozi vsakdanje aktivnosti: sodelavcem prisluhnite, jih vključujte v time, v odločanje, izrazite pohvalo, konstruktivno kritiko, ponudite pomoč, pokažite razumevanje, vprašajte za mnenje, dovolite napake v procesu učenja, spodbujajte samostojnost in jih tako opolnomočite, poskrbite za njihovo potrebo po moči … Dovoljujte svobodo tam, kjer je to možno, npr. pri razporejanju nalog, prilagodljivem delovnem času, izrabi dopusta … In poskrbite tudi za zadovoljevanje potrebe po učenju, ustvarjalnosti in zabavi, v bolj

Prepletanje 06

in manj formalnem okolju. Pri tem velja poudariti, da je ključ za ozaveščanje vrednostnega sistema, ki ponuja odgovor, kaj posameznika spodbuja in dela zadovoljnega, v prepoznavanju intenzivnosti potreb, in ta od človeka do človeka seveda variira. Če torej vso to silno teorijo strnemo v en sam stavek: nujno je spoštovati posameznika, njegove potrebe, vrednote in tako zagotoviti, ustvariti zaupanje. Ključno vlogo in tudi odgovornost za razvoj sodelavcev nosijo vodje, managerji. S svojim načinom vodenja in komuniciranja dajejo takt celotnemu orkestru, so zgled. In morajo postati sprememba, ki jo želijo videti, če uporabim besede velikega misleca Gandija. V sodelavcih je veliko neizkoriščenega potenciala, ki samo čaka, da oživi, dobi krila. Ali poznate koga, ki ne želi biti uspešen, srečen, se pokazati v najboljši luči? Kaj čakate? Sestopite iz piedestala moči in s svojimi sodelavci vzpostavite spoštljive in zaupanje vredne odnose.

Recept za zaupanje Simptomi: Mrki in nergavi sodelavci, reklamacije, napake, slabi poslovni rezultati … Diagnoza: Premalo komunikacije! Zdravljenje se lahko začne: Spregovorite! Prvič: soočite se s sodelavci. Drugič: naučite se upravljati čustva. In tretjič: govorite resnico. Dosegli boste spoštovanje in zaupanje! Zdravilo: Z odprto komunikacijo pokažete spoštovanje. Vlagajte vanjo. Pomembna je pravočasna informacija. Zgradili boste zaupanje. Iščite priložnosti za pogovor! Upoštevajte: • Pred ... kaj želite doseči? Vsebino prilagodite poslušalcem. Preverite, ali je bilo sporočilo jasno. • Med ... bodite kratki in jedrnati. Povejte bistvo. Izogibajte se preobilici informacij. Pisna informacija ni dovolj. Spodbujajte jih k vprašanjem, poslušajte in odgovorite. Če odgovora nimate, povejte, kdaj ga boste dali. Rezultati: Odprta in poštena komunikacija povečuje učinkovitost in zadovoljstvo sodelavcev. Vliva zaupanje v medosebne odnose. Že majhen vložek da neverjetne rezultate. Ne verjamete? Poskusite!

Cisco Systems, Podružnica Ljubljana Bravničarjeva 13, SI-1000 Ljubljana, Slovenia T: +386 (0)1 5823 100, F: +386 (0)1 5823 123

foto: osebni arhiv

Nazaj k zaupanju s komuniciranjem Simona Rodež je članica uprave Slovenskega društva za odnose z javnostmi in ustanoviteljica svetovalnice za upravljanje komunikacij Prabit. Več kot dvajsetletne izkušnje na področju komuniciranja je pridobivala v gospodarstvu in državni upravi.

Pred dnevi je v bolnišnični čakalnici ob meni sedela starejša gospa. Brez posebnega razloga mi je razkrila, kako je pred 23 leti zbolela za rakom in izgubila dojki. Dolgo se je počutila slabo, a je njen zdravnik to pripisal izmikanju delovnim obveznostim. Stanje se je slabšalo, dokler niso bili bolezenski znaki tako očitni, da jih je prepoznal drug zdravnik in z naglim ukrepanjem ženici rešil življenje. »Sem pač zaupala,« je rekla vdano. In mi dala misliti, koliko v današnjem materialističnem svetu zaupanje kot »trdno prepričanje v zanesljivost, iskrenost in sposobnost osebe ali stvari« (slovar Oxford Reference Dictionary) kroji naše odnose? Kako na njegovo kompleksnost vplivajo čustva, razum, osebna pričakovanja in interesi drugih, kako ga upravljati? Verjamem, da ljudje v svoji čisti, neokrnjeni in neobremenjeni duhovni biti, razbremenjeni težav materialnega sve-

Strokovno, učinkovito, strateško, predvsem pa etično upravljanje odnosov z javnostmi soustvarja uspešnost organizacij, narodnih gospodarstev in globalnih ekonomij. Zato je ponovno pridobivanje zaupanja z učinkovitim komuniciranjem eden prednostnih izzivov strokovnjakov za odnose z javnostmi. ta, zaupamo v srečo, dobronamernost in iskrene odnose. Zato si brez črva dvoma želimo zaupati – svojim zdravniku, učitelju, prijatelju, partnerju, sodelavcu; organizaciji, v kateri delamo, državi, v kateri živimo, medijem, ki jih spremljamo. A nas življenje zgodaj začne učiti drugače. Prijatelj nas prevara, učitelj razočara. Prostodušno zaupanje zdravniku povzroči zdravstvene posledice. Politik, v katerega smo verjeli, se izkaže za samovšečnega sebičneža. In »neodvisni« novinar zlorabi osnovne postulate svoje stroke in zaupne, četudi neprimerne, izjave uporabi v svojo korist. Družbeno sprejeta praksa vsesplošnega nezaupanja v vse in vsakogar začenja dobivati neizbrisne posledice. Hromi razvoj, blokira ustvarjalnost, povzroča stagnacijo družbe ter človeka oddaljuje od njegovega osnovnega življenjskega poslanstva. Kako torej zaupanje spodbuditi in spet vzpostaviti?

Ljubezen in spoštovanje vseh do vsega Nedvomno ima pri tem pomembno vlogo stroka odnosov z javnostmi, ki je v iskanju ravnotežja med različnimi interesi vedno v službi javnosti. Spodbuja sodelovanje, predvideva nesporazume in odpravlja težave, ki bi zaradi njih nastale. Strokovno, učinkovito, strateško, predvsem pa etično upravljanje odnosov z javnostmi soustvarja uspešnost organizacij, narodnih gospodarstev in globalnih ekonomij. Zato je ponovno pridobivanje zaupanja z učinkovitim komuniciranjem na mikro- in makroravneh eden prednostnih izzivov strokovnjakov za odnose z javnostmi. Pri tem moramo seveda najprej pomesti pred svojim pragom in povrniti zaupanje v poslanstvo lastne stroke. Le verodostojnost, konstruktivnost in jasno poznavanje meja med učinkovitim komuniciranjem in uspešnim manipuli-

ranjem bo pomagalo povrniti omajano vero vanjo. Četudi so nekateri kolegi (in njihovi šefi) ponosni na svoja »spin doktorska« poslanstva v prepričanju, da je upravljanje odnosov z javnostmi ustvarjanje zanimivih zgodb in »loščenje umazanih čevljev«, ne moremo mimo tega, da omejeno znanje ne le zmanjšuje ugled naše stroke, temveč ustvarja nepopravljivo škodo za celotno družbo. Vrnitev k izgubljenemu zaupanju se začne z notranjo komunikacijo in zaupanjem vase. Uglašenost intuicije in razuma nosi spremembe miselnosti in delovanja ter boljše odnose med ljudmi in njihovim okoljem. Morda pa bo prinesla tudi tisti »novi svet«, v katerem nas ne bodo povezovale le materialne dobrine, temveč ljubezen ter spoštovanje vseh do vsega in bo zaupanje neomajna naravna danost.

the sound of silence Adria Sonic - moderen design integriranega avtodoma zagotavlja najboljšo aerodinamiko. Njegov edinstven izgled z markantno sprednjo masko in prostorno, funkcionalno notranjostjo vas bo impresioniral in vam omogočal, da boste brezmejno uživali svoje počitnice.

RAZKOŠEN: • razkošen sprednji del z zelo udobnim “jedilnim/dnevnim” prostorom, ki se odlično prilagaja voznikovi kabini • dvižna postelja integrirana v strop kabine • domači kino in odlični zvočni sistem SPROŠČUJOČ: • ločena tuš kabina z integriranimi svetili • ločen prostor s praktičnim umivalnikom • eliptična oblika za odlično ergonomijo ELEGANTEN: • Nov in praktičen kuhalnik s pečico Triplex • 190l hladilnik • kuhinja z velikimi, praktičnimi predali UDOBEN IN PRAKTIČEN: • prostorne postelje z možnostjo prilagoditve vzglavja • dvižna postelja z električnim upravljanjem v sprednjem delu • izolirano panoramsko strešno okno nad dvižno posteljo • ambientalna svetloba

• CARAVAN d.o.o, Cesta Ljubljanske brigade 9, 1000 Ljubljana, Tel: 01 518 36 36, Fax: 01 518 38 00, info@caravan.si, www.caravan.si • STADOR AC d.o.o., Črmošnjice 72, 8000 Novo mesto, Tel.: 07 30 89 615, Fax: 07 30 89 616, info@stador.si, www.stador.si • CARAVANING INTERTOURS TRADE d.o.o., Cesta 14. divizije 18, 2000 Maribor, Tel: 02 48 00 460, Fax: 02 48 00 461, caravaning@siol.net, www.caravaning-int.si ADRIA MOBIL, d.o.o., Straška cesta 50, 8000 Novo mesto, Slovenija

www.adria-sonic.com

moč znamke

foto: Urban Štebljaj

Pot do zvestobe znamki

Mag. Janez Damjan je višji predavatelj na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, svetovalec za trženje velikim in majhnim podjetjem ter raziskovalec razvoja slovenskih znamk.

Zvestoba kupcev je končni cilj vsakega ponudnika. Zvesti kupci so namreč pripravljeni plačati več, ne potrebujejo dodatnega prepričevanja, v najboljšem primeru sami poiščejo izdelek in celo oproščajo napake. Stopnja zvestobe je najboljši kazalnik trdnosti odnosa. Seveda pri tem mislimo na zvestobo, ki je posledica zaupanja v prednosti izdelka oziroma znamke. Če je potrošnik zvest samo zaradi pomanjkanja priložnosti oziroma odsotnosti konkurence, nas bo verjetno prevaral ob prvi primerni ponudbi. Vprašanje, kako si na današnjem konkurenčnem trgu pridobiti zaupanje pri kupcih, je ključnega pomena za vsakega resnega ponudnika.

Od zaupanja v človeka do zaupanja v znamko Odgovorov je več, ker se tehnologija in trgi razvijajo, potrošniki se spreminjajo in postajajo vedno bolj izkušeni, razlike so tudi med izdelki in storitvami. Razvojno gledano je najbolj preprost

primer ljubljanska tržnica, kjer veljajo podobni odnosi, kot so veljali na večini trgov do 19. stoletja. Redne stranke kupujejo izdelke pri trgovcih, ki jih osebno poznajo in prek njih dobijo zagotovilo kakovosti neoznačenih izdelkov. Gre torej za zaupanje v konkretno osebo, ki si je to zaupanje zaslužila s poštenostjo in odkrito komunikacijo. Zaradi razvoja tehnologije in vseh drugih sprememb v zadnjih dvesto letih tako rekoč ni več izdelkov, ki bi jih kupovali neposredno od njihovih proizvajalcev, pogosto ne poznamo niti države porekla. Zaupanje v konkretne ljudi se je tako postopoma preneslo na oznamčene izdelke, ki imajo ime, znak, posebno obliko in značilen način komuniciranja. Znamke obljubljajo stalno kakovost in ustvarjajo za kupca znano

okolje, v katerem se počuti varnega. Znamkam lahko kupec zaupa, kar mu omogoča hitrejšo in lažjo odločitev, ko se pod isto znamko pojavi izboljšan ali nov izdelek.

Ekonomsko zaupanje V angleškem jeziku se za tak odnos do znamke in na splošno do ekonomskih subjektov uporablja beseda »trust«, ki pomeni, da kupec izračuna stopnjo tveganja in se zaveda možnosti razočaranja. Gre torej za nekakšno »ekonomsko« zaupanje«, lahko bi rekli celo preračunljivost. Kupec je tveganje praviloma pripravljen sprejeti, če so stroški preverjanja višji od predvidene koristi. Tovrstno zaupanje ali »trust« je v ekonomiji zelo pomembno, ker zmanjšuje stroške menjave in omogoča hi-

trejši razvoj. Ponudnik znamke lahko potrošniku pomaga pri izračunu tveganja na racionalen način, npr. z dokazi, testi in pričevanji zadovoljnih kupcev. Pravzaprav je to postala že standardna praksa in kupci se zdaj znajdejo pred problemom, ker so vsi izdelki dobri in vse znamke lahko izpolnijo svoje obljube funkcionalne kakovosti za zelo podobno ceno. Uspešne znamke so v tako konkurenčnem okolju tiste, ki so to osnovno stopnjo zaupanja oziroma »trust« nadgradile v bolj oseben, čustven odnos, ki je sicer značilen za medosebne odnose. Angleška beseda za takšno zaupanje je »confidence«. Preračunano tveganje nadomesti prepričanost, da nas ponudnik oziroma znamka ne bo razočarala. Predvsem znamke, ki so že zelo dolgo na trgu in potrošnikov niso nikoli razočarale, so pridobile takšno stopnjo zaupanja, da jih

»faith«, torej zaupanje kot vera, prepričanje. Okoli teh svetovnih znamk se ustvarjajo zgodbe in potrošniki želijo postati del teh zgodb, pri nakupu pa se ne obremenjujejo z dejanskimi lastnostmi izdelka. Najbolj značilen primer takšne znamke je verjetno Nike. Zapisano velja predvsem za znamke izdelkov, manj pa za storitve, kjer so tako rekoč vedno vpleteni konkretni ljudje oziroma izvajalci storitev. Storitvene znamke so vedno znova na preizkušnji, ker njihove obljube uresničujejo tako ali drugače razpoloženi in usposobljeni posamezniki. Zaupanje in zvestobo si zato ponudniki storitev lahko pridobijo predvsem s pravo izbiro kadrov. Spet pridemo do zaupanja na medosebni ravni, ki ga razlagajo številni modeli. Najpreprostejši razlikuje dve temelji sestavini zaupanja: to sta osebnost ali integriteta v smislu poštenosti in poguma ter kompetentnost ali

Uspešne znamke so tiste, ki so osnovno stopnjo zaupanja nadgradile v bolj oseben, čustven odnos, ki je sicer značilen za medosebne odnose. poprečen kupec ne bo preverjal. Tipičen primer tega bi bil verjetno Mercedes. Znamke s tako močno stopnjo zaupanja so lahko v svoji komunikaciji bolj čustvene, imajo večjo stopnjo svobode pri širitvi asortimenta, na trgu pa jim ni treba tekmovati z najnižjo ceno.

Verjamem, ker želim verjeti Ugledne tradicionalne znamke visoke kakovosti imajo torej na trgih pomembno prednost, ki pa je ni preprosto braniti pred inovativnimi novimi igralci na trgu. Globalna podjetja, ki vstopajo na nove trge, na katerih potrošniki z njimi še nimajo nobenih izkušenj, uporabljajo zelo agresivno komunikacijo, ki vzbuja čustva in hrepenenje. Svoje znamke poskušajo oživiti s pomočjo znanih osebnosti, ki kupca nagovarjajo kot prijatelji. Predvsem mladi ljudje, ki zaradi razbitih socialnih mrež le težko komu zaupajo, se lahko takim znamkam predajo in jim verjamejo, ker si želijo verjeti vanje. Ameriški avtorji tak odnos označujejo z besedo

Prepletanje 06

usposobljenost človeka za neko nalogo. Preprosto povedano, verjeti moramo v poštenost vodnika in v njegovo usposobljenost, da nas bo pripeljal do cilja. V trgovini, na področju finančnih storitev, v zdravstvu ali šolstvu moramo skrbeti za usposobljenost zaposlenih pa tudi za njihovo celovito osebnost. Kot kupci bomo zaupali prodajalcem, ki so zadovoljni sami s seboj, predani svojemu podjetju in izžarevajo pripravljenost pomagati s svojim znanjem in izkušnjami. Načela, kako pridobiti in ohraniti zaupanje, se torej skozi čas niso veliko spremenila, in čeprav je nizka cena zelo pomembna, še zmeraj velja, da je zaupanje pot do zvestobe kupcev oziroma strank. Res pa je tudi, da so potrošniki zaradi hitrih sprememb v družbenih odnosih, osebnih negativnih izkušenj na trgu in stalnih slabih zgodb v medijih čedalje bolj nezaupljivi. V družbi na splošno, še posebno pa na trgu, je zaupanja vse manj, zato je postalo toliko bolj dragoceno.

NOVA kolekcija GORENJE designed by KARIM RASHID. Ustvarjena za vsak dan in vsak trenutek.

D OT I K SV E T LO B E . F U Z I JA MINIMALIZMA IN BARV. ČISTOSTI IN DRZNOSTI. FUNKCIONALNOSTI in interaktivnosti. Tehnologija MoodLite ustvari individualno izkušnjo prostora. S preprostim dotikom svetlobne linije LED obarva vaš svet v enega od sedmih barvnih odtenkov. Zaživite v idejah kultnega oblikovalca in izrazite svoj trenutni navdih. www.gorenje.com/karimrashid

sporočilnost cene

foto: osebni arhiv

Zaupanja vredna cena Dr. Jani Toroš je svetovalec na področju načrtovanja cenovnih strategij. Deluje v okviru Inštituta za inovativni management, kjer med drugim raziskuje vpliv cen na nakupne odločitve. Je docent za področje trženja na Univerzi na Primorskem.

Če postavimo pojmovanje cene v nekoliko širši okvir, potem cena ni zgolj denarni znesek ali številčno obeležje. Postane rezultat določenega razmerja. V ekonomskem smislu je znesek denarja, ki ga moramo žrtvovati, da si pridobimo nekaj, kar želimo imeti. Predstavlja odnos med tem, kar z nakupom pridobimo (imenovalec), in tem, kar moramo za nakup žrtvovati (števec). Spoštovanje tega razmerja je pogoj, da kupci lahko zaupajo ceni, saj vedo, da sprememba zneska plačila pomeni tudi spremembo ob nakupu pridobljene koristi. To je koncept vrednosti, ki v trženju prevladuje zadnjih nekaj desetletij. V posezonski razprodaji, na primer, za povsem enak izdelek plačamo precej manjši znesek denarja, kot če bi nakup opravili na začetku sezone. Vendar ta izdelek lahko tudi manj časa uporabljamo. Vrednost tega izdelka se je dejansko zmanjšala. Obstajajo argumenti za možnost uporabe v naslednji sezoni, vendar ne smemo zanemariti razvoja in dodanih vrednosti novih izdelkov,

Tako pri kupcih kot prodajalcih lahko opazimo, da je zaupanje povezano s širšo vsebino. Zaupamo ceni in še bolj vsemu, kar je z njo povezano.

ki bodo v prihodnji sezoni leto dni stare izdelke povsem zasenčili.

Bi oblikovanje cene prepustili kupcu? Z vidika kupca visoka cena izraža prepričanje o visoki kakovosti. Ker živimo v času neizmernih možnosti v izbiri raznovrstnih izdelkov, so tržne znamke glavno vodilo za nakupno odločitev. Če znamka kupcu ni znana, se orientira

Z vidika prodajalca je zaupanje izraženo s pričakovanji, da bo izbrana cena usklajena z vrednostjo, ki jo predstavljajo izdelki. Prodajalci pogosto uporabljajo različne prijeme, ki delujejo kot psihološki učinek. Med najbolj znane sodi končnica 99. Temelji na spoznanju, da je zaznana cena videti nižja. Danes je ta metoda že pošteno izrabljena. Večina kupcev jo prepoznava kot prodajni trik in ji ne zaupa.

V nasprotju s pričakovanji lahko nizka cena vpliva na slabšo prodajo. po ceni. Kupci verjamejo, da so dražji izdelki tudi boljši. Cena v tem primeru nastopa kot informacija o kakovosti. Še bolj očitno je nezaupanje pri nizkih cenah. Kupec začne razmišljati o prikritih napakah in drugih razlogih, ki so vzrok za nizko ceno. Dobimo nasprotni učinek od poznanega v ekonomski teoriji. Nizka cena, ki bi morala povpraševanje povečati, ga v našem primeru še zmanjša.

Mnogo bolj drzna je ideja o ceni, ki jo določa kupec sam. Gre za koncept »Plačaj, kolikor želiš«. Kupec se ob nakupu sam odloči, koliko je izdelek zanj vreden, in tako določi znesek, ki ga bo plačal. Seveda obstaja možnost, da ne plača nič. Zato mora biti stopnja zaupanja prodajalcev v pošteno presojo kupca v tem primeru zelo visoka. Za zdaj vlada prepričanje, da je tak pristop možen le pri izdelkih in storitvah

z nizkimi variabilnimi stroški. Nekaj restavracij je ta koncept že preizkusilo in zatrjujejo, da se izide. Po tem principu je neka glasbena skupina ponudila svoj album na spletu. Dobra polovica ljubiteljev si je sicer album presnela na svoj medij brez plačila, preostali pa so za možnost prenosa desetih pesmi plačali od nekaj centov do petkratne vrednosti zgoščenke, ki se prodaja v trgovinah. Uspeh je bil izjemen. Skupina je s ceno, ki je bila prepuščena kupcu, zaslužila več, kot prej z vsemi albumi v klasični prodaji. Tako pri kupcih kot prodajalcih lahko opazimo, da je zaupanje povezano s širšo vsebino. Zaupamo ceni in še bolj vsemu, kar je z njo povezano. Omenjeni glasbeniki so morali zaupati svojim poslušalcem. Ti pa so zaupali v njihovo glasbo, ki jih bo osrečevala ob raznih priložnostih. Ne upam si pomisliti, da bi pristop »Plačaj, kolikor želiš« uporabili pri prodaji avtomobila uveljavljene znamke. Ali ne gre pri tem za določeno nezaupanje?

PaketDom - najboljša rešitev za kakovostno zavarovanje lastnega doma. Z njim lahko zavarujete svoje: - stanovanjske nepremičnine (eno-ali dvodružinske hiše ali stanovanja) in - stanovanjske premičnine (stanovanjsko opremo in osebne predmete), z zagotovljeno domsko asistenco.

Glavne prednosti PaketDom: -

Zavarovanje na novo vrednost. Več različnih obsegov zavarovalnih kritij in možnost sklenitve dodatnih zavarovanj. Krita je tudi škoda zaradi posrednega udara strele. Poleg vseh ostalih stroškov so kriti tudi stroški najema nadomestnega stanovanja ter stroški preklica osebnih dokumentov in pridobitve novih. - Konkurenčna cena zavarovanja s številnimi dodatnimi popusti in ugodnostmi.

Več o zavarovanju na www.generali.si

PaketDom

•

Ples Zduženja Manager

• 1. 2. 3.

Goste plesa je s citati iz knjige Mali princ pozdravil predsednik Dejan Turk. Polnočno presenečenje plesa je bil Miha Alujevič, igralec, pevec, režiser, s pesmijo The Prayer. Prireditev je povezovala vedno humorno razpoložena Ana Marija Mitič.

Prilogo Ples Združenja Manager je uredila Diana Jecič. Foto: Zaklop.

• 2.

• 4.

1. Nasmejani obrazi prvih gostov plesa. Z leve: Anton in Mateja Petrič ter Karmen in Boštjan Doljak. 2. Predsednik častnega razsodišča Vojko Čok in njegova soproga Tatjana sta se plesa Združenja Manager udeležila prvič. 3. Tomaž Orešič, član častnega razsodišča, z ženo Tijano. 4. Na rdeči preprogi so se srečali Vesna in Gregor Pilgram ter Tomaž Berločnik in njegova žena Maja, vsi oblečeni v črno-belo kombinacijo. 5. Samo in Lidija Kupljen, lastnika vinske hiše Vina Kupljen, sta že tradicionalno ples podprla s svojimi izbranimi vini. 6. Plesalci so vstopili v čarobno urejeno dvorano GH Union. 7. Ples je otvoril predsednik Združenja Manager Dejan Turk s svojo ženo Matejo. 8. Plesne korake obvladata Josip Aleksej Požru in Urška Požru. 9. V ritmih ansambla Best company sta se zavrtela tudi Frane Kovačič in njegova žena. 10. Plesno razpoložen par: Wolfgang Zeike in njegova spremljevalka.

• • 10.

• 1.

•

1. Ob rdeči preprogi je veliko radovednih pogledov požel Audijev jekleni konjiček. 2. V preddverju je bil pravi dražbeni boj. Potenciale lastnike je hitro menjala največja bela orhideja (Phalaenopsis) na svetu, ki so jo vzgojili v podjetju Ocean Orchids. 3. Zadovoljni z nakupom dražbenih predmetov so bili: Ljiljana in Siniša Košćak, Uršula Menih Dokl, Boštjan Dokl Menih ter Blanka in Simon Ogrizek. 4. V sproščenem pogovoru so se znašli Enzo in Laura Smrekar ter Tatjana Fink. 5. Dres Tine Maze, ki ga je podaril Petrol, sta si ogledovala predsednica sekcije mladih managerjev Tjaša Kolenc Filipčič in njen mož Klemen. 6. Plesa sta se udeležila tudi elegantna Dafne Dimitrova in Shar Kurtishi, letošnja štipendista sklada za štipendiranje. 7. Srečna dobitnica ogrlice Zlatarne Celje je bila Mojca Pavlin, žena Branka Pavlina. Na fotografiji s Sonjo Šmuc, ki je ogrlico s pomočjo štipendista Shara Kurtishija izžrebala med vsemi kupci dražbenih predmetov na mizah poimenovanih Prepletena skušnjava: slastna torta iz Žita na unikatnem pladnju Steklarne Hrastnik in v objemu orhidej Ocean Orchids. 8. Vesela družba v preddverju Unionske dvorane: Robert Pistotnik, odločen kupec enega izmed dražbenih predmetov, in Stojan Binder s soprogama, na sredini pa Milan Neffat. 9. Za okrasitev preddverja in dvorane je tudi letos poskrbel državni prvak v floristiki, cvetličar Matjaž Beguš. Modri metuljčki v Unionski dvorani pa so bili delo režiserke Urške Kravogel.

Tradicionalni Ples Združenja Manager, ki je bil pet let zaporedoma maja, se je letos premaknil bolj zgodaj v pomlad, saj smo plesali 2. aprila. Bistvo te družabno–dobrodelne prireditve pa je ostalo enako: plešemo, ker želimo dobro. Na letošnjem plesu se je zbralo okoli 160 plesalcev, ki so v čarobnem objemu modro obarvane Unionske dvorane ustvarili nepozabno vzdušje. Osrednji dogodek plesa je dobrodelna dražba, s pomočjo katere zbiramo sredstva za sklad za štipendiranje tujih štipendistov v Sloveniji in varovance Ustanove Gallus. V štirih letih smo s štipendijami podprli že osem mladih in obetavnih podiplomskih študentov iz tujine. Ustanova Gallus pa je praznovala dvajseto obletnico svojega obstoja. V tem času je stala ob strani številnim mladim nadarjenim glasbenikom do uresničitve njihovih ciljev. Toplo se zahvaljujemo podjetjem, ki so podprla Ples Združenja Manager, posebna zahvala pa velja posameznikom: Bojanu Hladniku, nekdanjemu direktorju podjetja Iskrateling, Jerneju Maliju, akademskemu kiparju, ter ilustratorki Jelki Reichman, v sodelovanju z Mladinsko knjigo, ki so za dražbo podarili ekskluzivne predmete.

foto: ősebni arhiv

foto: Aleš Beno

Znova čarobno

Bojan Hladnik, sicer tudi nekdanji član Združenja Manager, je za dobrodelno dražbo plesa podaril enotedensko doživetje v ekskluzivni Vili Lavanda (prodano za 770 evrov), ki jo je z lastnimi sredstvi pred leti temeljito prenovil. Ohranjanje slovenske arhitekturne dediščine na obalno-kraškem območju, tako pravi Hladnik, je iz načrtovalnega in izvedbenega vidika zahteven podvig: glede načrtovanja posegov, ohranjanja bistvenih elementov stavbarstva preteklega časa in celovite sanacije. Tak projekt ima še en namen: Hladnik želi z vlaganjem spodbuditi razvoj spečega zaledja slovenske obale, ki zaradi živahnih obalnih mestih ne dobi potrebne infrastrukture in promocije. Prostor, kjer je Lavanda, je še razmeroma nedotaknjen in omogoča ekološki pristop. Hladnik upa, da bo še koga spodbudil, da se bo lotil podobnega projekta, saj bi kritična masa omogočila razvoj novih delovnih mest.

foto: ősebni arhiv

Akademska slikarka Jelka Reichman je ena najbolj priljubljenih slovenskih ilustratork. Svojo ustvarjalno pot je začela pred skoraj pol stoletja v založbi Mladinska knjiga, s katero sodeluje še danes. Doslej je naslikala več kot 200 otroških slikanic in ustvarila številne nepozabne otroške knjižne junake, ob katerih odrašča že tretja generacija. Umetnica zase pravi, da noče izgubiti otroka v sebi, ki se zna brezskrbno veseliti, obenem pa pronicljivo opazovati svet okoli sebe in ga tudi zelo neposredno, velikokrat humorno interpretirati. Za dražbo plesa je v sodelovanju z Mladinsko knjigo podarila uokvirjeno originalno ilustracijo z naslovom Butarice, ki je bila objavljena na posebni velikonočni voščilnici založbe Sidarta. Poleg tega je srečni dražitelj, komplet je bil prodan za 660 evrov, prejel še podpisano knjigo Čudežni vrt, ki velja za zlato knjigo podob te avtorice.

Jernej Mali, akademski kipar z magisterijem iz restavratorstva, pripada generaciji mladih slovenskih umetnikov. Za seboj ima že več samostojnih in skupinskih razstav, tako doma kot v tujini (Italija, Črna gora, Poljska). Je ustvarjalec številnih javnih umetniških del, kot so kamnita kipa ISSA pred Fakulteto za organizacijske vede v Kranju, ARBA v parku skulptur Mednarodne umetniške kolonije v Danilovgradu, kip Pago v mestnem parku Kranj ter Legusta v Grosupljem. Za svoje skulpture je prejel več nagrad. Njegova najbolj znana umetnina zadnjega časa je kip Deklice z rastočo knjigo, ki ga najdete v parku zraven ljubljanskega Navja, poznate pa ga tudi po skulpturi Uranija, ki jo je oblikoval za nagrade Časnika Finance. Mali je za dražbo plesa podaril skulpturo iz brona, bikca Slavca. Več o zgodbi nastanka tega simpatičnega kipca, ki je bil prodan za 540 evrov, najdete na http://www.managerskiples.si/drazba.

Dejan Turk, predsednik Združenja Manager, je ples slavnostno odprl z besedami: »V našem odraslem svetu gre mnogo mimo nas. Ne vzamemo si dovolj časa, ne zaustavimo se, da bi sklepali zares pristne vezi. Ne najdemo več otroka v sebi.« Dober začetek zasluži dober konec: izkupiček prodanih predmetov z dražbe, delež iz prodanih vstopnic ter delež neposrednih donacij v sklad plesa so dosegli 7500 evrov. Hvala vsem: donatorjem in kupcem.

Diana Jecič

Zakaj smo bili zraven?

Gregor Pilgram

V družbi BTC se že dolgo ne posvečamo le podjetniškim vprašanjem, kot so razvoj, nove naložbe ali nove poslovne vsebine, ampak na podlagi sprejetega srednjeročnega načrta, v katerem so zapisani tudi ključni poudarki trajnostnega razvoja, čedalje bolj v svoje letne poslovne načrte vpeljujemo posamezne konkretne projekte, namenjene trajnostnemu razvoju. S tem želimo na eni strani poudariti svoj odnos do okolja, na drugi pa svojo odgovornost do širše družbene skupnost, v kateri živimo in delujemo. Ob tem vedno poudarjam, da ni dovolj le zaskrbljeno spremljati sprememb v naravnem in družbenem okolju, temveč smo lahko predvsem mi sami tisti, ki lahko te spremembe ustvarjamo. Mi smo tisti, ki lahko veliko prispevamo k boljšemu jutri. Zaradi tega je skrbno ravnanje z okoljem ena izmed temeljnih vrednot družbe BTC, plodove svojega uspeha pa delimo tudi z drugimi. Tako že vrsto let aktivno delujemo kot donatorji in pokrovitelji ter podpiramo programe na področju znanosti, izobraževanja, umetnosti, športa, kulture, šolstva, inovativnosti, pa tudi humanitarnosti in ekologije. Ples Združenja Manager sodi med dobra dejanja. Njegov namen je pomagati perspektivnim mladim posameznikom, ki bodo nekoč pomembno soustvarjali našo družbo. foto: arhiv BTC

foto: arhiv Generali

V zavarovalnici Generali nas vedno znova žene želja po poslovni odličnosti, želja po dosežkih in presežkih. Pri tem pa uspeha ne merimo zgolj s finančnimi kazalniki. Naše poslanstvo je jasno – zagotavljati varnost. To razumemo širše, saj ne želimo ponujati »zgolj« zavarovanja, temveč ustvarjati in negovati pristne in partnerske odnose. Ker smo predani delu z ljudmi, družbeno odgovornost vidimo kot našo pomembno dolžnost, ki jo opravljamo z velikim veseljem. Smo podpornik različnih kulturnih, humanitarnih in športnih projektov, še posebej aktivni pa smo na področju prometne varnosti. Ne le zato, ker smo tam s svojimi zavarovanji najbolj prisotni, ampak predvsem zato, ker opažamo, da smo tam lahko zelo koristni. Zavarovalnica Generali je tudi zvesti »soplesalec« Plesa Združenja Manager, saj verjamemo v nove, mlade upe ter znanje, inovativnost in ambicije, ki jih vodijo. Tem vrednotam vselej ostajamo zvesti. Kar zares šteje, so namreč pozitivni odzivi in zaveza, da si s svojim delovanjem prizadevamo postaviti zgled.

predsednik uprave Generali Zavarovalnice d.d.

Jože Mermal

predsednik uprave BTC d.d.

mag. Tomaž Berločnik,

predsednik uprave Petrola d.d.

Na Dnevniku smo zavezani rasti in razvoju. Kot nam priznavajo mnogi, je ravno Dnevnik tisti, ki najpogosteje razkriva, kar je zamolčano, in največkrat odkriva, kar je skrito. Po zaslugi inovativne in v prihodnost usmerjene ekipe sodelavk in sodelavcev pa danes lahko trdimo, da smo družba medijskih vsebin, ki je pripravljena na prihajajoče izzive. Digitalne edicije Dnevnika lahko spremljate na tabličnih računalnikih in pametnih telefonih s platformo Android, na iPadu in na pametnih telefonih Windows Mobile 7 (do konca letošnjega avgusta celo brezplačno). Poleg tega v jesenskih mesecih pripravljamo prenovo spletnega portala dnevnik.si ter likovno in vsebinsko osvežitev tiskanega Dnevnika. Smo ponosni organizator izborov Gazela in Zlata nit, saj nas predanost iskanju najboljšega in odličnosti sili naprej. In v tem smo si sorodni z Združenjem Manager. Delimo skupno odgovornost do okolja, v katerem delujemo, zato smo že tradicionalno pokrovitelj Plesa Združenja Manager, pri katerem nas še posebej veseli podpora mlademu kadru, ki je ključen za nadaljnji razvoj naše družbe. foto: arhiv Dnevnik

foto: arhiv Petrol

S pojmom zaupanja se v vsakdanjem življenju pogosto srečujemo. Vedno znova smo postavljeni v situacije, ko moramo zaupati. Pilotu moramo zaupati, da nas bo varno prepeljal na želeno destinacijo. Zaupati moramo svojim partnerjem za zvestobo. Zaposleni morajo imeti zaupanje v odločitve vodstva in vodstvo mora imeti zaupanje v svoje zaposlene. Zaupanje nas povezuje, ustvarja red v družbi in preprečuje nastanek kaosa in anarhije. Še več, zaupanje gradi stabilnost. Zaupanje oziroma njegovo nasprotje – nezaupanje – je prisotno v vsakršnem našem dejanju in je pomemben gradnik medsebojnih razmerij. Zaupanje zmanjšuje negotovost. Omogoča zanesljivost, odgovornost in uspešnost celotne družbe. Zaupanje postavlja temelje medsebojnega sodelovanja. Vse to dokazuje, da je zaupanje ključna vrednota za dobro naše družbe. Hkrati je temeljni pogoj za uspešno in stabilno delovanje vsake organizacije in podjetja. Pri čemer ne gre za zaupanje v nezmotljivost, ampak zaupanje v dobrovernost organizacij za nadaljnji razvoj celotne skupnosti.

mag. Branko Pavlin

predsednik uprave Dnevnika, družbe medijskih vsebin, d. d.

intervju

Skupni glasbeni jezik Sodelovanje med dirigentom in solistom je lahko dialog ali pa monolog, odvisno od posameznikovega ega.

foto: osebni arhiv

Tomaž Bole

Irena Preda je slovenska sopranistka.

Pred leti bi morala sodelovati dva svetovna vrhunska glasbenika, dirigent Herbert von Karajan in pianist Ivo Pogorelić. Prvi je bil na koncu, drugi na začetku svoje umetniške poti. Zamudila sta veliko priložnost za dober vzor medgeneracijskega sodelovanja. Karajan je imel svoje videnje izvedbe, Pogorelič svojega. Tradicionalna konservativnost in mladostna vihravost nista znali najti skupnega glasbenega jezika. Njun ego je bil premočan, da bi se uklonil zaupanju v znanje in umetniško ustvarjalnost soglasbenika. Pa je vedno tako? O tem, kako se počutita v glasbenem soustvarjanju smo povprašali italijanskega dirigenta Stefana Mazzolenija in slovensko sopranistko Ireno Preda.

Sopranistka Irena Preda živi in ustvarja med Ljubljano in Londonom. V svet solopetja jo je uvedla prof. Pija Brodnik. Pozneje je z odliko in najvišjo oceno v letniku diplomirala na Trinity College of Music v Londonu. Študij so ji omogočili Mestna občina Ljubljana, Rotary

Club Ljubljana ter Ustanova Gallus. Že med študijem je upodobila nekaj vlog, najbolj odmevna je bila naslovna vloga Bizetove Carmen v Greenwich Theatre v Londonu. Nastopala je po Evropi in na Kitajskem. Izpopolnjevala se je pri Montserrat Caballé, Teresi Berganza, Nelly Miricioiu, Philipu Langridgeu, Dunji Vejzović in Benjaminu Zanderju, posebno pozornost pa posveča igri, ki se je uči pri priznanih igralcih Jeremyju Ironsu, Imeldi Staunton in Jonathanu Priceu. Leta 2008 je nastopila pred kraljico Elizabeto II. ob njenem obisku v Ljubljani. Revija Ona časopisne hiše Delo je Ireno uvrstila med 50 najbolj izjemnih žensk v letu 2010.

Za seboj imate že kar nekaj izkušenj z različnimi dirigenti. Ste lahko z vsemi vzpostavili medsebojno zaupanje glede izbire programa in interpretacije? Preda: Ne spomnim se, da bi se kdaj pogledi razhajali. Največkrat sem doživljala popolno zaupanje in podporo dirigenta. Pri izbiri oziroma sestavi programa se mi je doslej le enkrat zgodilo, da se z dirigentom nisva povsem strinjala. Sicer običajno dirigentu predlagam več skladb in nato skupaj izbereva tiste, ki ustrezajo obema. Sem pa enkrat doživela zares izjemno zaupanje dirigenta. Pred koncertom sem imela v treh dneh štiri nastope in na vajah sem bila zelo utrujena. Maestro je to upošteval kar sam od sebe, ker

je začutil mojo stisko, tako da sem potem na koncertu zares lahko dala vse od sebe in bila povsem sproščena.

Ali so vas med študijem pripravljali na odnos med dirigentom in solistom? Preda: V času študija sem lahko veliko delala z dirigenti in si tako pridobila veliko praktičnih izkušenj, med njimi mi je globoko ostal v spominu predvsem Sir Colin Davis. Najpomembnejše izkušnje pa sem si pridobila na mojstrskem tečaju z dirigentom bostonskih filharmonikov Benjaminom Zanderjem. Z njim sem delala Mozartovo opero in ob tem spoznavala, kako pomembna je izbira tempa za določeno arijo, kako lahko to spreminja podajanje in vpliva na doživljanje občinstva. Naučila sem se, kako pomembno je, da si solist in dirigent zaupata in se spoštujeta. Dirigent ni le spremljevalec. Tudi jaz kot solistka moram čutiti odgovornost in mu jasno dati vedeti, kdaj moram dihati. Pri Zanderju sem ozavestila pomembnost odprtega odnosa v delu, da se da vse dogovoriti. V zaupanju in duhu sodelovanja, saj imata dirigent in solist skupen končni cilj: dobro izveden koncert.

Ste kdaj sodelovali s še živečimi skladatelji? So vam zaupali in prepustili izvajanje svoje skladbe? Preda: Doslej sem sodelovala z enim angleškim in tudi našimi skladatelji, z že zelo uveljavljenima Aldom Kumar-

jem in Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem ter mladim Nejcem Kuharjem. Vsi so mi zaupali, hkrati pa je bilo zame dobrodošlo, če so mi približali svoj pogled na izvedbo, saj sem rada zvesta skladateljevi zamisli. Skladatelj te pogosto izbere za izvajalca, ker zaupa v tvoj način dela. Pravzaprav je poseben privilegij, da ti sam skladatelj približa svojo vizijo in hkrati upošteva tvoj nasvet glede boljše izvedbe.

Kakšna je vloga medsebojnega zaupanja med glasbeniki, kadar pripravljate program v manjši zasedbi, komorni skupini – kolikšen vpliv ima ta odnos na končno interpretacijo? Preda: V taki zasedbi je medsebojno zaupanje še veliko pomembnejše, saj je poustvarjanje skladbe običajno skupno delo, v katerem ima vsak inštrument – vsak glasbenik toliko pomembnejšo vlogo in odgovornost.

Italijanski dirigent Stefano Mazzoleni je specialist za glasbo 20. stoletja. Študiral je klavir, kontrabas, eksperimentalno glasbo, zborovsko in orkestrsko dirigiranje. Vodil je orkestre v raznih državah in sodeloval z odličnimi solisti tako na koncertnih kot na opernih odrih po Evropi, Japonski, Kitajski in obeh Amerikah. V sodelovanju z agencijo Gallus je nekajkrat nastopil tudi v Sloveniji in vodil mojstrske tečaje na dogajanju »Mladi umetniki pod Vitran-

cem« v Kranjski Gori. Je ustanovitelj Ansambla 900 za sodobno glasbo in festivala za glasbo 20. stoletja »Windows on the 20th Century« v Trbižu v Italiji. Udejstvuje se tudi kot skladatelj, glasbeni urednik in član žirij na mednarodnih glasbenih tekmovanjih.

Sodelovanje med dirigentom in solistom je lahko dialog ali pa monolog, v katerem je soglasbenik le izvajalec. Kako gledate na ta odnos z vidika glasbene interpretacije, kakšno vlogo ima pri tem medsebojno zaupanje med vami in solisti? Mazzoleni: Moja naloga je posvečati pozornost predvsem orkestru in zagotoviti podporo solistu. O interpretaciji se je pomembno s solistom pogovarjati že pred prvo vajo. Skupaj se morava odločiti o vseh glasbenih parametrih in lahko se tudi zgodi, da imava povsem različne poglede. Če imam drugačno zamisel, mu jo najprej razložim in potem se on odloči, ali se strinja ali ne, morda pa najdeva skupaj novo pot, kako izvajati delo. Sodelovanje si predstavljam predvsem soustvarjalno. Vedno poskušam s svoje strani narediti najbolje, kar

morem, da se lahko solist dobro počuti. Želim mu dati občutek, da je on vodja izvedbe. Da lahko igra s svobodnim izrazom in da naredi interpretacijo »živo« že v času vaj. Obstaja pa nekaj tehničnih posebnosti, zaradi katerih moramo dirigenti slediti solistom. Pri pevcih moram biti nujno pozoren na njihovo dihanje. Ne morem narediti predolge fraze v interpretaciji, ker ne more zajeti toliko zraka, da bi zdržal. Podobno je pri violinistih. Dolžina loka je prav tako omejena. In temu moramo prilagajati interpretacijo. Seveda najraje dirigiram skladbe za orkester brez solistov, saj je tako interpretacija povsem v mojih rokah.

Imate veliko izkušenj s solisti. Ali se vam je kdaj zgodilo, da bi imeli težave s solistom, da se nista mogla uskladiti v pogledu na interpretacijo? Mazzoleni: Seveda se mi je to že zgodilo. A moram poudariti, da se mi je to vedno dogajalo le pri tistih, ki niso sodili ravno med najbolj iskane glasbenike (nasmešek). Imam res srečo, da delam z veliko odličnimi solisti. Ko po koncu vaj, na koncertu, stopim pred orkester ter solista pogledam v oči in vidim, da mi zaupa, se vedno odlično počutim, saj preideva v nekakšno skupno razmišljanje, vibracijo, ki prehaja med nama. Tako dihava vzajemno.

foto: osebni arhiv

Kako vam uspe spodbuditi glasbenike, da vam sledijo in zaupajo, da bodo tudi sami lahko uživali v interpretaciji, ki ste si jo zamislili?

Stefano Mazzoleni je italijanski dirigent in specialist za glasbo 20. stoletja.

Prepletanje 06

Mazzoleni: Biti vodja ne pomeni biti diktator ali šef, ampak imeti moč, da stopite pred orkester na odru. To je kombinacija znanja in veščin, ki jih pridobiš med zelo globokim in dolgim študijem inštrumentov, kompozicije in tehnike dirigiranja. Ko prvič stopiš pred neki orkester, moraš poleg svojih predpriprav prenesti nanje tudi svojo energijo in vibracije, da vneseš strast do glasbe. V vseh svojih letih dirigiranja sem spoznal, da ni nujno, da je izvedba tehnično najbolj popolna, ampak da skupaj z orkestrom vlijem strast v skladbo. Ko se mi posreči motivirati orkester, je to zame kot nekakšno valovanje energije. To prehaja v občinstvo, ki postane njen ojačevalnik, vse skupaj pa ustvari v dvorani posebno razpoloženje.

ZAUPANJE pomeni, da:

• ne oddamo ob 15h, ãe smo dogovorjeni prej • nekaj minut pred prezentacijo ne “crkne printer” • nihãe nenadoma ne “zboli” • ne pokliãemo 10 minut pred rokom in prosimo za novega • ni “prometnih zastojev”, ko nas ãakate • se ne “pokvarijo telefoni”, ko nas nujno potrebujete • ne reãemo “to pa prviã slišimo!” • ne slišite “do danes mora biti to narejeno?” • nismo “na malici”, ko se mudi

Smo oglaševalska agencija, ki æe 20 let dræi obljube, spoštuje dogovore in prevzema odgovornost za lastne napake.

Kompas Design, d.o.o., ©martinska 106, 1000 Ljubljana T: + 386 1 300 39 80, E: info@kompas-design.si www.kompas-design.si

voditeoljstvo

foto: Maruša Bertoncelj

Upaj si nasloniti se na zaupanje

Davor Jakulin je lastnik družbe ATech in član upravnega odbora Združenja Manager.

Kaj pomeni zaupanje kot tako? Zanimivo je na primer zaupanje v nasproti vozečega voznika, da bo ta vozil po svojem pasu in ne bo zavil na našega. To se nam zdi samoumevno, četudi gre v resnici za zaupanje, pri katerem tvegamo celo svoje življenje. Pri zaupanju med lastnikom ustanoviteljem in managerjem ne gre za enkraten dogodek, temveč za dolgotrajen proces, ki ga otežuje paradoks ravnotežja med urejenostjo procesov in inovativnostjo. Inovativnost je namreč povezana

Prenos vodenja podjetja na profesionalnega managerja je za podjetnika ustanovitelja pomemben korak in obenem izziv. Ko na razumski ravni sprejme odločitev o prenosu, se v izvedbi prepogosto osredotoči na nadzor in premalokrat na zaupanje v managerja, ki je temeljni pogoj za učinkovito upravljanje in vodenje podjetja. podjetniku preobilica dela – zaradi nedodelanih procesov – krade prepotreben čas za ustvarjalno razmišljanje.

Za zaupanje se odločiš Ko poskuša poklicni manager urejati procese, se ukvarja z nečim, kar je podjetniku inovatorju praviloma tuje(k). Prav zato se mora podjetnik, ki prepusti vodenje podjetja, zavestno ukvarjati z vzpostavljanjem zaupanja managerju. To se vzpostavlja na podlagi medsebojnega spoštovanja in pot do tega

Varnosti nam ne zagotavlja nadzor, temveč zaupanje v sodelavce in v njihove ustvarjalne pristope.

z očaranostjo inovatorja nad idejo, kar mu sočasno zakriva pogled na procese, ki so pogoj uresničitve ideje. V to past se pogosto ujamejo podjetniki, kadar so tako navdušeni nad lastnim podjetjem in podjetniško idejo, da zanemarijo ključne procese, potrebne za rast in razvoj. V začaranem krogu nato

vodi prek kontemplacije. Zazreti se je treba vase – predvsem vase. Lastnik se mora na primer vprašati, katera osebnostna lastnost managerja ga moti in kako se bo s tem »spravil«. Ali managerja dovolj spoštuje, da ne bo zaupanje ob prvem neuspehu usahnilo? Do določene mere mora razumeti

način njegovega delovanja in ga sprejeti, čeprav bi sam deloval drugače. Ne sme si dovoliti pričakovanja, da bo manager deloval na njemu lasten način. »Zaupanje« do managerja, grajeno le na lastniku všečnem delovanju, je v izhodišču obsojeno na polom. Ali splošno privzete družbene vrednote spodbujajo takšen pristop? Odgovor ni enoznačen. Znašli smo se v okolju vsesplošnega pomanjkanja zaupanja in družba v želji po skrbni normativni ureditvi temeljnih odnosov vstopa v svojevrstno katarzo. Aktualno sklicevanje na etiko in sprejemanje vrste etičnih kodeksov je posledica tega, da normativne ureditve ali obstoječi pravni red kot tak pravzaprav nimajo več funkcije temeljnega urejanja odnosov v družbi. Kot primer vzemimo znani Sarbanes-Oxleyev zakon iz leta 2002, ki je prinesel nove revizijske in računovodske standarde. S tem zakonom in njegovimi izpeljankami so pravzaprav zakonodajalci zasenčili pomembnost t. i. mehkih dejavnikov, kot je zaupanje.

Uzakonili so sumničavost ter na prestol namesto razvojnih in kadrovskih strategov postavili finančnike in revizorje. Vsak preizkušen poslovnež pa ve in razume, da se finančni rezultati dosegajo na trgu. Z ustvarjalnostjo, ki je ni mogoče vnaprej napovedati, kaj šele uzakoniti. Inovativni poslovni pristopi in izdelki so danes največje jamstvo za uspeh na trgu. Varnosti nam torej ne zagotavlja nadzor, temveč zaupanje v sodelavce in v njihove ustvarjalne pristope. Tudi učinkoviti odnosi znotraj uprav in do nadzornih svetov so povezani z razumevanjem lastne vloge v organizaciji in odnosov, temelječih na formalnih ureditvah ter hkrati medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Skrbna izbira komplementarnih timov in različno mislečih in delujočih posameznikov je ključna za uspešno vodenje in upravljanje podjetij. Torej, upajmo si, na podlagi medsebojnega spoštovanja, nasloniti se na zaupanje.

080 19 20 www.ZavarovalnicaMaribor.si f zavarovalnica.maribor

premislek

foto: Klara Debeljak

Zakaj verjamemo, da ima cesar nova oblačila?

Dr. Rajko Muršič je redni profesor za metodologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Čeprav poznamo uspešne primere socialno naravnanih družb in komajda kakšen primer uspešne družbe, ki temelji na uspehu podjetnih posameznikov, večinoma brez premisleka sprejemamo zadnje. Kako je to mogoče? V preteklosti je beseda nekaj veljala. Ko govorimo o govoru, imamo v mislih sporočanje, komunikacijo, vendar tudi sporazumevanje. S sporazumom označujemo pravno dejanje vzajemnega soglasja, ki temelji na razumnem premisleku. Ko nekomu po sporazumni poti damo besedo, je zaupanje, da bo beseda držala, samoumevno. Danes, ko besede upravljajo profesionalci in z njimi mastno služijo, je beseda izgubila veljavo. V mislih imam predvsem besedo v pravnih postopkih.

Novorek sveta, v katerem živimo Vojna ni več vojna, ampak humanitarna operacija; kraja ni več kraja, ampak premeteno upravljanje kapitala; izkoriščanje pa ni več izkoriščanje, temveč nižanje stroškov. Tudi bedaku ne smeš več reči, da je bedak, ker te bo tožil. Besede, ki jih je George Orwell

imenoval novorek, pri katerem je denimo opravilo Miniresa (Ministrstva za resnico) potvarjanje zgodovinskih dokumentov, so postale ključni vzvod sodobnega gospostva. Zato je zaupanje danes zelo redka dobrina, ki je ni mogoče najti na trgu. Zaupanje ni vezano zgolj na besedo, za katero stojimo, temveč je tudi rezultanta naših dejanj. Vsakdanje življenje je stalna preizkušnja zaupanja z vsakim posameznim dejanjem in ravnanjem z ljudmi, s katerimi živimo, delamo ali se z njimi le bežno srečujemo. Čeprav v navidezno najbanalnejših situacijah ravnamo etično, kar pomeni, da ljudi nikoli ne jemljemo kot sredstvo, temveč kot samostojna, nam sorodna bitja, ki so odgovorna za svoja dejanja, naredimo prvi korak k temu, da gradimo zaupanje. Prav tako pomembno pa je dejstvo, da nas k ustreznemu

ravnanju napeljujejo predvsem drugi ljudje. Četudi smo danes vajeni, da je odgovornost skoraj izključno individualna, je v človeštvu skozi zgodovino prevladoval kolektivizem, ki je obsegal tudi kolektivno upravljanje lastnine in odgovornosti celotne skupnosti za posameznikova dejanja in ravnanja.

Skupnost oblikujejo dejanja, ki zavezujejo vse V večini prvotnejših skupnosti se še ni razvila zamisel posameznikove ločene absolutne posebnosti: namesto edinega in njegove lastnine, ki jo je opeval radikalni liberalec Max Stirner v 19. stoletju, niso ločevali med posameznikom in skupnostjo, poleg skupne posesti pa so poznali tudi druge oblike ravnanja v okviru celotne skupnosti. Tako so bila še kar pogosta skupinska slavja, v katerih so se vzajemno obda-

rovale celotne skupnosti. In več ko so lahko njihovi voditelji razdali drugim, več ugleda so si pridobili. Razdajanje dobrin je pri potlaču, kot so ga izvajali ameriški staroselci na severozahodu ZDA, vključevalo tudi uničevanje dobrin. Ko je veljak ostal brez vsega, si je pridobil največ ugleda in lahko začel znova – dobesedno iz nič. Čeprav so ta dejanja na prvi pogled podobna sodobnim bankrotom, ne bi mogla imeti bolj nasprotnih učinkov. Potlač je namreč dejanje, v katerem veljak vse razda svojim in tujim ljudem. Prav s temi dejanji obrednega obdarovanja se med posamezniki in posameznicami v neki skupnosti stke čvrsta vez, ki zavezuje vse. Tovrstna dejanja, ki zavezujejo vse, vzpostavljajo in oblikujejo celotne skupnosti. In kakšna je naša skupnost, če jo opazujemo skozi obdarovanje? Ob-

zadovoljstva naše socialno okolje. Ni sicer nobene posebne potrebe po tem, da bi za svojo učinkovitost in uspešnost celotne družbe obujali sorodniško solidarnost. Prav narobe, navezovanje na sorodniške mreže in zapiranje v stene lastnega doma so patološke reakcije narcističnih nezadovoljnežev v soočanju z bolečim dejstvom, da s priznavanjem razumevanja celotnih držav kot podjetij, ki morajo prinašati dobiček, uničujemo edini zanesljivi temelj vzajemnega zaupanja: družbeno solidarnost. V sodobnih državah za ta del življenja skrbijo javne službe, državni aparat in nevladni sektor. V preprosto aritmetiko odeto neoliberalno krčenje socialne države, javnega in neprofitnega sektorja ter menedžiranje nevladnih organizacij niso nobena rešitev, ampak je jedro problema. Malokdo se sprašuje, kako je mogoče,

kruh kruh KK

Ëasih naπih starih mam in dedov kruπne Ëasih naπih starih mam in dedov so so kruπne dobrote pekli v eni sami vaπki peËi, ob kateri dobrote pekli v eni sami vaπki peËi, ob kateri starejπi krajπali veËere mlajπim s pripoveso so starejπi krajπali veËere mlajπim s pripovedovanjem zgodb. Vsaka druæina je svoj na svoj hlebËek dovanjem zgodb. Vsaka druæina je na hlebËek odtisnila unikaten peËat, prvo Ërko priimka, odtisnila unikaten peËat, prvo Ërko priimka, po po kateri je prepoznala svoj izdelek. Tako kateri je prepoznala svoj izdelek. Tako tuditudi v v Kruharnah hlebËku, ki ga imamo πe prav posebej Kruharnah hlebËku, ki ga imamo πe prav posebej radi, dodamo peËat nepozabno boæanskega okusa. radi, dodamo peËat nepozabno boæanskega okusa.

Zaupanje je danes zelo redka dobrina, ki je ni mogoče najti na trgu.

Kakorkoli obrnemo, se v sodobnem času zaupanju zelo slabo piše. Pozabili smo, da je ključni temelj človeškega

Prepletanje 06

KRUH Z VE L IKO » ET CO KRUH Z VE L IKO Z AZA » ET N IN C IO V Kruharnah nismo pozabili resniËne V Kruharnah nismo pozabili na na resniËne zgodbe o kruhu, zgodbe z veliko zaËetnico. zgodbe o kruhu, zgodbe z veliko zaËetnico. Zato se kruπnih dobrot lotevamo samih Zato se kruπnih dobrot lotevamo pri pri samih osnovah inpeËemo jih peËemo izkljuËno iz slovenske osnovah in jih izkljuËno iz slovenske moke popolnoma brez aditivov. A kljub moke ter ter popolnoma brez aditivov. A kljub temu smo prav vsakemu izdelku dodali temu smo prav vsakemu izdelku dodali nekaj svojega, sodobnega in edinstvenega. nekaj svojega, sodobnega in edinstvenega. In tako ustvarili kruh z veliko zaËetnico. In tako ustvarili kruh z veliko zaËetnico. Poskusite v Ljubljani Kongresnem Poskusite ga ga v Ljubljani na na Kongresnem trgu 5, Vodnikovem trgu in Praæakovi trgu 5, Vodnikovem trgu 5 in5Praæakovi uliciulici v Kopru na Pristaniπki 11 11 ter ter v Kopru na Pristaniπki uliciulici 2. 2.

Žito d.d., Šmartinska cesta 154, 1529 Ljubljana

Uspevajo države, ki pojem socialne države jemljejo resno

da sta (vsaj za zdaj) finančna in gospodarska kriza najmanj prizadeli tiste države, ki največ vlagajo v javni sektor in tudi najbolj obdavčujejo zasebnega (skandinavske in druge države, ki resno jemljejo pojem socialne države). Zaupanje, ki so ga vložili v družbeno pogodbo, po kateri bo za vsakogar bolje, če bo država po načelu odgovorne družbene solidarnosti prerazporedila skupno pridelano bogastvo, posameznikom pa omogočila tudi zasebno bogatenje pod jasnimi pogoji, se je očitno bolje obneslo od načela, da naj bi vsi imeli kaj od tega, če država podjetnim posameznikom omogoča uspeh s podeljevanjem davčnih odpustkov in jim v celoti prepušča pobudo. Čeprav poznamo uspešne primere socialno naravnanih družb in komajda kakšen primer uspešne družbe (brez periodičnih kriz in poglabljanja razkoraka med revnimi in bogatimi), ki temelji na uspehu podjetnih posameznikov, se večinoma brez premisleka strinjamo z zadnjim. Kako je to mogoče? Kot sem povedal že na začetku, nam sodobni novorek preprečuje izrekati resnico. Beseda nima nobene prave veljave, saj njeno težo merimo s cekini, namesto z dejanji, zato je za zdaj tudi otroško opozarjanje na cesarjeva nova oblačila obsojeno na molk. A ne bo večen, saj se bodo prej ali slej našla tudi ušesa, ki bodo hotela slišati.

Žito d.d., Šmartinska cesta 154, 1529 Ljubljana

darujemo se kot posamezniki. God, ki so ga nekoč naši predniki praznovali kot simbolni vidik povezave z verovanjsko skupnostjo, je izgubil svoj pomen. Osebni rojstni dan, ki ga ne praznujemo veliko več kot pol stoletja, je odličen kazalnik povezanosti naše egocentrične skupnosti: vliva nam samozaupanje in nas postavlja v središče stvarstva, obenem pa nas prav nič ne zavezuje k ravnanju v prid skupnosti. Izkazuje egocentričnost in blaži učinke odtujenosti z iluzijo, da smo v središču naše družbene skupnosti, pri tem pa se mešajo sfere sorodstva, lokalne skupnosti (sosesk), sodelavcev in prijateljev. Samoumevne solidarnostne skupine sorodnikov, ki je predstavljala steber organizacije večine družb do imperijev in industrijske družbe, danes aktiviramo le takrat, kadar se hočemo postaviti v središče sveta z narcističnim praznovanjem življenjskih praznikov ali kadar poskušamo uporabiti sorodstveno osrediščeni model zvez in poznanstev. Namesto kolektivistične solidarnosti sorodnikov poznamo danes koruptivni individualizem, ki temelji na zares svojstveni obliki zaupanja: na zaupanju med sokrivci.

družine

foto: osebni arhiv

O prostorih zaupanja

Dr. Živa Humer deluje na Mirovnem inštitutu, Inštitutu za sodobne družbene in politične študije v Ljubljani. Raziskovalno se ukvarja s študijami spolov, socialnimi politikami in sociologijo družin.

Partnerske zveze se pluralizirajo, vendar je družina še vedno prostor intimnosti, varnosti, zaupanja in skrbstvenih aktivnosti. V Sloveniji je družina prav na vrhu vrednostne lestvice ne le pri odrasli populaciji, temveč tudi pri mladih. V napovedih o sodobnih trendih zasebnosti in življenjskih aranžmajih se najpogosteje pojavljata dve verziji. Po prvi, ki velja za »optimistično napoved«, intimni odnosi postanejo središče osebnega življenja. Temeljijo na zaupanju, vzajemnosti in enakosti ter na medsebojnem razumevanju in vedenju drug o drugem. Odnosi med posamezniki in posameznicami niso obvezujoči, ampak izpogajani in osvobojeni družbenih norm. Zlasti za ženske velja, da jih ekonomska neodvisnost osvobodi odvisnosti od moških. Druga, t. i. »pesimistična in konservativna verzija« napoveduje razpad institucije družine, kar dokazuje s številkami o naraščanju razvez in kohabitacij, otrok rojenih v zunajzakonskih skupnostih, naraščanju števila enostarševskih družin itn. Obema napovedma pa je skupno strinjanje, da smo v zadnjih desetletjih priča številnim spremembam v vsakdanjem življenju. To se kaže na eni strani v pluralizaciji družinskih oblik in partnerskih zvez, spreminjanju trendov v družinskem življenju in življenjskih prehodih. Na drugi strani se kažejo spremembe v javni sferi, na področju trga dela, izobraževanja in

politik, pri čemer so spremembe opazne predvsem iz perspektive spolov.

Družina je zavetje in moč Če se prva napoved uresničuje le delno, saj je neenakost med spoloma, zlasti pri skrbi za otroke in domačem delu še vedno očitna, se druga »pesimistična napoved« razpada družine tudi ne uresničuje. Ravno nasprotno, v Sloveniji je družina prav na vrhu vrednostne lestvice ne le pri odrasli populaciji, temveč tudi pri mladih, pluralizirajo se družinske oblike in intimne življenjske izbire. Poleg raznolikih družinskih oblik smo priča tudi strukturnim spremembam družinskega življenja, kot so »novo očetovstvo«, protektivno otroštvo, odgovorno starševstvo in partnerstvo, socialno starševstvo. Idealno tipska slika družine, ki jo je v petdesetih letih 20. stoletja opredelil Talcott Parsons, zagovarjajoč tezo, da gre za najbolj funkcionalen in prilagojen model družine v kontekstu moderne zahodne družbe, vključuje poročen par (moški zaposlen, ženska gospodinja) z otroki. Povsod po Evropi ta tip družine izginja in zdaj predstavlja manj kot petino vseh družin. Tradicionalne zakonske

zveze in pojmovanja nuklearne družine z očetom, materjo in njunim otrokom oziroma otroki se počasi izgubljajo ob soobstajanju različnih družinskih in partnerskih oblik. Najbližjemu drugemu posamezniku ali posameznici v prostorih intimnosti in zasebnosti družinskega življenja ponudijo čustveno oporo ter skrbstvene aktivnosti. In navsezadnje tako »opremljenega« posameznika ali posameznico pripravijo in opolnomočijo za vsakodnevne boje v javni sferi, zlasti na trgu dela, npr. v prekarnih zaposlitvah in socialni negotovosti. Nedvomno zaupanje je ena temeljnih vrednot družinskega življenja ne glede na obliko družine in njeno strukturo. Pomembni so medsebojni odnosi, ki so vedno tudi odnosi soodvisnosti. Predvsem v časih socialne, ekonomske in drugih negotovosti se družina, bodisi enostarševska, bodisi partnerska zveza – istospolna ali raznospolna – z otrokom ali brez, bodisi kot prijateljska skupnost, zdi pomembna za »preživetje« v kruti družbi. Če je družina ne glede na obliko prostor zaupanja, potem ne gre spregledati tudi pomena zaupanja v možnosti izbire družinskih in intimnih oblik bivanja.

ENERGIJO ZA ŽIVLJENJE Sodeluj v največji krvodajalski akciji!

www.daruj-kri.si Nekdo pravkar potrebuje kri.

VPIŠI SE AAZLO VVB EV ODAJ C KR

O ZA ŽIVLJENJE

V Sloveniji vsakih 5 minut nekdo potrebuje kri, zato vsak delovni dan v povprečju potrebujemo 400 krvodajalcev. V primerih večjih nesreč, ki so še posebej pogoste poleti, pa se potreba po krvi lahko v trenutku bistveno poveča. Zato potrebujemo vas, nove krvodajalce, ki boste pripravljeni darovati kri takrat, ko jo bomo potrebovali!

večji krvodajalski akciji!

Vabimo vas, da se vpišete v krvodajalsko bazo na spletni strani www.daruj-kri.si in tako v kritičnih trenutkih pomagate reševati življenja soljudi.

-kri.si

Pridružite se nam že danes! Vaša kri je nenadomestljivo zdravilo in najdragocenejše, kar lahko podarite.

otrebuje kri.

VPIŠI SE AAZLO VVB EV ODAJ C KR

buje kri, zato vsak delovni dan v povprečju potrebujemo 400 ki so še posebej pogoste poleti, pa se potreba po krvi lahko v ujemo vas, nove krvodajalce, ki boste pripravljeni darovati kri

ko bazo na spletni strani www.daruj-kri.si in tako v kritičnih oljudi. nenadomestljivo zdravilo in najdragocenejše, kar lahko podarite.

Energija za življenje

oblast

foto: osebni arhiv

Potrebujemo poosebitev oblasti

Jure Aleksejev se je rodil leta 1992 v Mariboru, kjer je obiskoval osnovno in srednjo šolo. S pisanjem se je začel ukvarjati na pobudo svojih učiteljev slovenščine in s svojimi eseji osvojil nagrado Global Millenium Prize 2009 in natečaj v časopisu Le Monde Diplomatique v slovenščini. Maja letos je izšla njegova prva knjiga Za pest esejev.

Dosedanje izkušnje kažejo, da slovanski narodi najbolj zaupajo državi takrat, kadar vso moč v državi pooseblja en človek. Pri tem ni nujno, da ta človek tudi upravlja vso moč, niti ni nujno, da gre za človeka velikih moralnih in političnih kvalitet. Zaupanje je pač iracionalno čustvo in je bolj odvisno od videza kot od dejanskih sposobnosti. Pri razvoju človeka smo lahko priča zanimivemu fenomenu. Čeprav postaja njegova znanost čedalje bolj razvita in je človek čedalje manj odvisen od narave za svoje preživetje in mita za razlaganje naravnih pojavov, človeška družba ostaja enako odvisna od vere, kot je bila prej. »Vera« v tem primeru ni religijsko verovanje v božanstvo, temveč preprosto neko prepričanje, ki nima trdnih empiričnih temeljev. Tako prepričanje danes tvori osnovo večine političnih strank (ideologija je zgolj prepričanje v neki politični sistem brez dokazov), šolskih sistemov (Imamo kakšne dokaze, da je tako šolstvo, kot ga imamo najboljše?) in seveda svetovne ekonomije. Denar (to je tipični primer) denimo hranimo v bankah samo in izključno zato,

ker jim zaupamo, da nam ga bodo zmožne nekoč izplačati. Brez zaupanja gre celotni bančni sektor pod vodo, saj ljudje denar dvignejo in se spet zatečejo k pregovornim nogavicam. Pa imamo kakšno zagotovilo, da nam bo banka naše prihranke nekoč izplačala? Po zakonu to sicer mora storiti, morda nam je v preteklosti vedno vestno vračala naše prihranke, toda to ni nobeno jamstvo, da bo tako tudi v prihodnje. Tudi delnice kupujemo zgolj zato, ker verjamemo, da bo podjetje izplačalo dividende in izboljšalo poslovne rezultate. Borze obstajajo in delujejo samo in izključno zaradi vere v dvig cen. Tudi idejo prostega trga in špekulativnega kapitalizma smo izbrali, ker zaupamo, da je boljša od drugih (vedeti pa tega ne moremo, saj je ni-

smo v celoti preizkusili, poleg tega je vprašanje ali obstajajo objektivni kriteriji za primerjanje različnih gospodarskih sistemov). Celo dobički od »realnih« proizvodov (kot recimo iPadov in iPhonov) v večini primerov rastejo iz zaupanja. Apple dosega svoje rekordne dobičke, ker so njegovi izdelki bistveno dražji od tehnološko primerljivih izdelkov drugih proizvajalcev. To pa si lahko privošči le zato, ker ljudje verjamejo, da jim Applovi proizvodi življenje olajšajo bolj od drugih.

Zaupanje hrani sámo sebe Mislili bi si, da je svet v celoti zgrajen na veri nevarno nestabilen in res se večina gospodarskih kriz začne z izgubo vere. Banke izgubijo zaupanje v

foto: Dreamstime

kreditojemalce, zato jim ne dajo več posojil, vlagatelji izgubijo zaupanje v finančni položaj nekaterih družb, prodajo njihove delnice, in če jih je dovolj, povzročijo zlom borznega trga. Toda ravno iz tega sledi, da zaupanje hrani sámo sebe. Če ljudje zaupajo banki, vanjo položijo več sredstev, kot jih iz nje odnesejo, zato njena sredstva naraščajo in ne padajo in banka ostane. Če ljudje zaupajo delnicam, jih kupijo, zato se njihova cena poviša, kar še poveča zaupanje in tako naprej.

Kakšna država torej uživa zaupanje ljudi? To je popolnoma odvisno od naroda, ki v državi živi, vendar je nekaj splošnih pravil. Dosedanje izkušnje na primer kažejo, da slovanski narodi (z mogočo izjemo Čehov, ki imajo močno parlamentarno tradicijo) najbolj zaupajo državi, kadar vso moč v državi pooseblja en človek. Sicer ni nujno, da ta človek tudi upravlja vso moč, niti ni nujno, da gre za človeka velikih moralnih in političnih kvalitet. Zaupanje je pač iracionalno čustvo in je bolj odvi-

Političnega »mesije« ne potrebujemo, da bi nas izvlekel iz krize, temveč zato, da se zavemo, da to zmoremo sami. Tudi država ima korist od zaupanja. Menda velikansko povišanje prometnih kazni, ki smo jim bili priča v zadnjem času, ni pomembneje vplivalo na količino in obseg prometnih prekrškov. No, če bi ljudje »zaupali« (tukaj dobi beseda zaupanje negativen prizvok), da jih bo policija pri vsakem prekršku ujela, višje kazni sploh ne bi bile potrebne. Če bi ljudje državi zaupali, da bo z njihovim denarjem dobro gospodarila, ne bi nihče utajeval davkov, saj bi menili, da je zanje bolje (tudi v finančnem smislu), če jih plačajo. Zaradi tega je življenje v državi, ki ji ljudje zaupajo, boljše od življenja v državi s primerljivo stopnjo revščine, korupcije, javne varnosti in zaposlenosti, ki pa ne uživa zaupanja.

Prepletanje 06

sno od videza kot od dejanskih sposobnosti. Dokler je tak voditelj na oblasti (ali vsaj blizu oblasti), ljudje državi zaupajo in vsak problem ali slabo odločitev odpravijo v prepričanju, da »gre za nujno žrtev za lepšo prihodnost«. Ko pa takega voditelja ni več, država po navadi hitro razpade. Preostali politiki se stepejo za njegovo zapuščino; množice, ki so prej glasovale za poosebitev oblasti, pa zdaj ne vedo več, koga naj volijo, zato se začne kolobarjenje med različnimi potencialnimi vodji, ki imajo kontradiktorne politične programe. Ker država ne vzbuja zaupanja, se idealizem tipa »jutri bo boljše« hitro nadomesti z oportunizmom sedanjosti, majhna avtoriteta države pa naravno vodi k povečanju števila nezakonitih

dejanj. Dejanski upad učinkovitosti policije ali gospodarskih kazalnikov je tu postranskega pomena.

Dokler je na oblasti voditelj, ki mu ljudje zaupajo, zaupajo tudi državi in se z vsakim problemom soočijo v prepičanju, da gre za nujno žrtev za lepšo prihodnost.

Poosebitev oblasti v praksi Obe Jugoslaviji (kraljevina in Federativna ljudska) sta bili nekoliko disfunkcionalni državi (nestabilna ekonomija, sektaška politika, nacionalna trenja itd.), vendar je država delovala, dokler sta bila kralj Aleksander in Tito med živimi. Hitro po njuni smrti pa so se začele resne težave in obe državi sta hitro propadli. Kraljevini so sicer »pomagali« tudi Nemci, vendar bi nacionalistična trenja, boji različnih veroizpovedi med sabo in s komunisti ter močna navezava na propadajočo Italijo državo hitro pokončala tudi sicer. Slovenci smo bili precej zadovoljni s Slovenijo vse do smrti Janeza Drnovška. Imeli smo sodne zaostanke, brezposelnost, pretirano centralizacijo in prevelike davke, ampak država je delovala in upali smo, da bo kmalu bolje. Po Drnovškovi smrti pa je šlo samo navzdol, korupcija, neučinkovitost javne uprave, nedotakljivi tajkuni, neprijazna EU, pa še nobenih dobrih kandidatov ni na volitvah. In danes smo brez poosebitve oblasti in polni pesimizma. Poljska se po drugi strani čedalje bolj krepi in bogati. Verjetno ni naključje, da so pred kratkim začeli prodajati delnice NKBM na varšavski borzi. Po padcu komunizma so Poljaki kar nekaj časa iskali svojo poosebitev oblasti. Skorajda so jo našli v Lechu Walesi,

ki pa ni popolnoma zadoščal. Potem pa sta se pojavila dvojčka Kaczynski. Konservativna, verna in izobražena sta marsikomu vzbujala zaupanje. In nekje v času njunega dvovladja (Lech kot predsednik države, Jaroslaw kot predsednik vlade) je izbruhnila kriza, vendar je Poljsko skorajda povsem obšla, gospodarstvo je še naprej raslo, brezposelnost se je še zmanjšala, in to celo brez pretiranega zadolževanja, kot se je to zgodilo v Sloveniji. Tudi odločitev, da Poljska še nekaj časa ne bo sprejela evra, se je izkazala za izjemno modro in daljnovidno. Bronislaw Komorowski in Donald Tusk sta tako podedovala državo, ki vzbuja zaupanje svojih ljudi in s tem posredno tudi tujcev. Pozivi k iskanju politične »mesije« v Sloveniji so torej nadvse potrebni. Pa ne zato, da bi nas izvlekel iz krize, saj to lahko storimo tudi sami, temveč ker »mesijo« potrebujemo, da se zavemo, da to zmoremo. Potrebujemo zaupanje vase in v državo, kar pa pomeni, da potrebujemo poosebitev oblasti. Problem je samo, kje jo najti. Razni verski in politični preroki se praviloma pojavijo v časih revolucije, te pa ni na vidiku. Ampak tudi v Tuniziji je ni bilo.

intervju

Miro Cerar

Bližamo se točki preobrata Spoštljivi, a odkriti odnosi se morajo spet vrniti v družbeno tkivo, je prepričan dr. Miro Cerar. V državi, ki jo ljudje dojemajo kot zelo nepravično, je težko ohraniti motiv za delovanje v skupno dobro, a prav to je naša naslednja zgodovinska preizkušnja. Sonja Šmuc

foto: Jaka Adamič

Medtem ko sem pred kabinetom dr. Mira Cerarja mlajšega na Pravni fakulteti v Ljubljani čakala, da konča govorilne ure, sva se zapletli v pogovor s študentko, ki pri njem pripravlja diplomsko nalogo. Kakšen profesor je, jo vprašam. »Odličen! Zanimiv. Je najpametnejši človek, kar sem jih srečala.« Hm, morda se mladi laže navdušijo, vendar ima dr. Miro Cerar mlajši, sin nekdanje državne tožilke Zdenke Cerar in olimpionika Mira Cerarja, tak učinek še pri mnogih. Zlasti po lanskem izidu knjige Pamet v krizi, ko je prestopil okvire ustavnega prava, po katerih ga večinoma poznamo, in zapisal svoja razmišljanja o času, v katerem živimo, in kako naprej.

Prepletanje 06

Praznujemo 20-letnico samostojnosti Slovenije. Kje ste bili vi pred dvajsetimi leti? Na začetku leta 1991 sem se na povabilo dr. Bučarja in s priporočilom dr.

Jambreka zaposlil v takratni skupščini kot sekretar ustavne komisije. V dveh letih, kolikor sem bil tam zaposlen, smo v tej komisiji za sprejem v skupščini pripravili več ustavnih amandmajev k stari ustavi, sprejeli temeljno ustavno listino, Ustavo Republike Slovenije in volilno zakonodajo. V omenjeni vlogi sem torej sodeloval pri sprejemanju vseh teh aktov, ki so povezani z ustanavljanjem naše države. Leta 1992, ko je bil izvoljen prvi državni zbor, sem se vrnil na Pravno fakulteto v Ljubljani, kjer sem še zdaj zaposlen na področju teorije prava. Hkrati sem zaradi pridobljenega znanja in izkušenj vse do danes ostal zunanji svetovalec državnega zbora za ustavna in nekatera druga pravna vprašanja.

Kako je biti zraven pri temeljnih državnih aktih? Ste se zavedali, da sodelujete pri graditvi države? Da sem lahko pri 28 letih vstopil v to

zgodbo, je bila velika poklicna sreča in priložnost. Številni profesorji in na splošno intelektualci, tudi najboljši, v drugih državah niso imeli oziroma nimajo takšne priložnosti. Seveda pa je bila moja vloga predvsem pomožna. Po eni strani sem sodeloval s strokovno skupino, ki so jo sestavljali izkušeni strokovnjaki, po drugi pa sem delal z ustavno komisijo, v kateri so sodelovali pretežno politiki visokega ranga. Bil sem vezni člen med obojimi. Začelo se je sicer že prej, leta 1990, ko sem postal strokovni sekretar t.i. Podvinske skupine, v kateri so bili dr. Peter Jambrek, dr. Tine Hribar, dr. Franc Grad, mag. Matevž Krivic, dr. Ivo Perenič, dr. Lojze Ude in dr. Tone Jerovšek. Ta skupina je v Podvinu napisala delovni osnutek slovenske ustave. Za to skupino sem zbiral gradivo, pomagal organizirati delo in z njo sodeloval pri pisanju ustave. Podvinsko ustavo je prevzela skupščina

ter jo z manjšimi dopolnitvami sprejela kot uradni osnutek nove ustave. Navedenim profesorjem sem še danes hvaležen, da so mi kljub mladosti in neizkušenosti dovolili, da sem se občasno vključeval tudi v vsebinsko

zadnje enako velja za vprašanje oblikovanja vlade. Ureditev, po kateri se ministri imenujejo v državnem zboru, ni dobra in primerljiva z drugimi parlamentarnimi sistemi. Gre za ostanek skupščinskega sistema, pri čemer pa

ureditvi pa se je treba zavedati, da je tu problem predvsem tudi na politični ravni. Vlada, ki denimo zaporedoma izgubi štiri referendume, išče krivca tudi v ustavni ureditvi ali kje drugje. Toda če je vlada sposobna in uživa visoko

Ne pričakujem idilične rešitve. Dogaja se nekakšen finalni proces, ki pa lahko še dolgo traja, v katerem bodo počasi tisti, ki se zdaj krčevito oklepajo nepošteno pridobljenih položajev in vpliva, začeli ta vpliv zgubljati. razpravo o novi ustavi. Seveda sem bil pri tem, vsaj upam, ustrezno zadržan. Prepoznal in izkoristil pa sem to izjemno priložnost za širitev svojega znanja.

V kakšnem duhu so takrat potekale razprave okoli ustave? Vse je preveval zanos, da se dela nekaj pomembnega, prelomnega, da se resnično ustvarjata demokracija in nova država. Vendar pa tega takrat večji del časa le nismo mogli doživljati kot nekaj veličastnega, saj smo bili preprosto preveč vpleteni v pisanje ustave in v druge projekte. Vzdušje je bilo zelo delovno in tovariško. Delalo se je konstruktivno, čeprav so strokovnjaki izhajali tudi iz različnih vrednostnih in nazorskih izhodišč. Zaradi različnih političnih stališč v skupščinski ustavni komisiji pozneje glede nekaterih delov ustave ni bilo mogoče doseči zadostnega soglasja, zato je ustavna razprava trajala leto dni dlje, kot smo sprva pričakovali. Je pa zato pripeljala do splošno bolj sprejemljivih rešitev.

Je po dvajsetih letih čas, da se ustava znova pregleda, da se vanjo prelijejo izkušnje, ki smo jih pridobili v tem času, in odstranijo določbe, ki nas ovirajo? Zanesljivo. Stroka in politika sta do zdaj zelo jasno ugotovili, kje bi bile spremembe koristne, pa tudi že nujne, vendar je problem v tem, da je težko doseči potrebno dvotretjinsko soglasje. Tako bi denimo zagotovo morali spremeniti ureditev zakonodajnega referenduma. Toda sedanja ureditev je izredno dobrodošla za vsakokratno politično opozicijo in zato bodo opozicijske stranke vedno nenaklonjene radikalnejšim spremembam tega instituta. Podobno je z vprašanjem ureditve sodstva. Čeprav bi bile tudi tu možne izboljšave, je to tako kompleksno področje, da lahko s posegom vanj odpremo Pandorino skrinjico. Ne na-

bodo vedno znova nekatere politične stranke zainteresirane, da se to ohrani, saj tako državni zbor ohranja večjo moč nad vlado. Temeljni problem je, da se pri konkretnih postopkih spreminjanja ustave ne razmišlja dovolj državniško. Potrebujemo več dolgoročnega pogleda na interese naroda in države, ne pa nenehno preračunavanje, kaj ta ali ona sprememba kratkoročno pomeni za konkretne politične stranke, poslance in vlado.

Lahko morda pojasnite, zakaj imamo tako liberalno določbo pri referendumu? Pred kratkim je bila v Sloveniji premierka Slovaške, ki se je čudila naši ureditvi. Na Slovaškem se na referendumu ne more odločati o finančnih ali davčnih zadevah ter o človekovih pravicah, ravno tako mora za veljavnost referenduma na volišča priti vsaj 51 odstotkov volivcev. Pri nas se zdi, kot da varovalk sploh ni. V času, ko smo pisali ustavo, smo imeli veliko vero v demokracijo in smo že državnemu zboru kot predstavništvu ljudstva določili nekoliko preveč pristojnosti na račun drugih vej oblasti. Enako pretirana je bila vera v referendum, čemur je botrovalo tudi premalo znanja in izkušenj s tega področja. V prejšnji državi je bilo sicer veliko refe-

stopnjo zaupanja, potem na referendumih ne izgublja. In če opozicija to ve, potem ne sproža takšnih referendumov.

Kakšna pa je vloga ustavnega sodišča? Pogosto se odloči, da ni pristojno za odločanje v konkretnih primerih, kot denimo pri pokojninski zakonodaji. Je šlo za prelaganje odgovornosti? Problem ureditve je v tem, da lahko državni zbor vedno prevali ustavno presojo konkretne referendumske zahteve na ustavno sodišče. Ustavni sodniki so od tega zagotovo že nekoliko utrujeni ali pa imajo celo občutek, da se jih včasih že kar zlorablja. Toda odločanje v takšnih primerih je njihova pravna obveznost. Ker želi tako politika na ustavne sodnike večkrat prevaliti tudi politično odgovornost, je razumljivo, da ustavno sodišče išče poti, kako bi se temu v pravno dopustnih okvirih izognilo. Včasih mu to uspe bolj, drugič pa manj posrečeno.

Se vam zdi, da je to po dvajsetih letih postal modus vivendi naše nove države? Odgovornost prelagajo vsi – državni zbor, ustavno sodišče, gospodarstveniki, zdravniki … Res je. Zdi se, da je to pri nas že skoraj splošen družbeni pojav. Redko se najde posameznik ali skupina ljudi, ki

drveli na vodilne položaje, poskušajo tem odločitvam izogniti ali jih prevaliti na podrejene ali druge subjekte. To je nečastno in družbeno škodljivo. Najhujši problem pa je, da politične, finančne, ekonomske in druge elite v neverjetno velikem obsegu na neetične načine varujejo druga drugo in tako pogosto preprečijo, da bi se razkrila korupcija in druge nepravilnosti. To je eden ključnih razlogov, da smo se znašli v tako nepravični državi. Sedanja kriza ima več dimenzij, a v svojem jedru je etična. Kako motivirati povprečnega državljana, da bo še bolj zategnil pas, če to družbo doživlja kot izrazito nepravično? Če verjame, da je bogatim ali tistim zgoraj dovoljeno praktično vse, povprečnemu državljanu pa za vsak manjši prekršek takoj pošljejo položnico? To je eden naših najhujših problemov, ki nas opozarja na ključni pomen pravne države. Če ljudje čutijo, da je država premalo pravna in da je ob tem močno nepravična, postanejo demotivirani za kakršno koli osebno odrekanje v korist takšne države, pa tudi za pošteno in družbeno koristno delo.

Slovenski rek pravi »prilika dela tatu«, pravo pa lahko naredi tako priložnost »predrago«, pretvegano, kar marsikoga ohrani na pošteni strani. A če tega občutka ni, ljudje prehitro izgubimo etične kompase. Kakšna je vloga prava v Sloveniji v tem trenutku? Temeljni problem od osamosvojitve je, da se vladajoča politika ni dovolj zavedala pomena pravne države za uspešnost razvoja vseh družbenih sfer. Obenem so, kar je v današnji retrospektivi več kot očitno, številni člani političnih, ekonomskih in drugih elit namenoma zavirali razvoj pravne države, saj jim je to omogočilo neetično bogatenje v škodo države, gospodarstva, sociale in vseh državljanov na splošno.

Ko bo kriza kulminirala, nas bo lahko rešilo le to, da se bomo kot državljani izkazali z zadostno mero državljanskega poguma, seveda vsak skladno s svojo družbeno vlogo. Vsakdo izmed nas mora začeti že danes v sebi obujati in razvijati častnega človeka. Človeka, ki je vreden zaupanja. rendumov, vendar le na lokalni ravni, kar pa ni primerljivo z zakonodajnim ali kakim drugim referendumom na državni ravni. Kljub delno neustrezni referendumski

je dovolj ozaveščena, poštena in pogumna, da v skladu s prevzetim položajem prevzame tudi odgovornost za svoje ravnanje. Ko gre za vroči kostanj, za težavne odločitve, se tisti, ki so prej

Očitno celo protipravnega bogatenja na račun države, podjetij, socialnih in dobrodelnih ustanov ter marsičesa drugega pri nas doslej ni bilo mogoče zajeziti in sankcionirati v neki razumni

foto: Jaka Adamič

meri. To se je lahko med drugim zgodilo tudi zato, ker so politični, ekonomski in drugi protagonisti teh negativnih procesov močno pripomogli k oslabitvi organov kazenskega pregona in pravosodja. In vendar v številnih segmentih pravna država le deluje. Vsak dan se pred upravnimi organi in sodišči odvija na tisoče postopkov, ki potekajo povsem pravno korektno. Ljudje se še vedno prosto gibljemo, združujemo, nismo na splošno fizično in psihično ogroženi, policija nas ne pretepa, lahko javno izražamo kritiko, veroizpoved in druge osebne usmeritve. Ne živimo torej v avtoritarni ali totalitarni državi. Človekove pravice in svoboščine so v osnovnih vidikih pretežno spoštovane, razen na ekonomskem in socialnem področju, kjer so nekatere že resno ogrožene.

Osnovne svoboščine imamo, a to ne more biti dovolj. Kako torej razviti pravno državo, ki bi zagotavljala tudi občutek pravičnosti? Pravo ni neki pojav, izoliran od drugih družbenih sistemov. Je kazalnik

Prepletanje 06

vsega, kar se v družbi dogaja. Naše morale, etike, običajev, politike, ekonomije in ne nazadnje tudi religije. Vse to vpliva na pravo in zato ne moremo pričakovati, da bo pravni sistem deloval bistveno bolje kot vsi preostali,

je treba razumeti, da je odgovornost za sedanjo slabo situacijo večplastna in porazdeljena na različne družbene segmente. Seveda pa največ odgovornosti nosijo tisti, ki vodijo državne institucije. In ker je ravno tam situacija že

Lahko je biti plemenit, dober, prijazen, ko te to v resnici nič ali le malo stane. Šele ko se pojavi resnično pomanjkanje, ko moramo pokazati, ali smo človečni in ali smo se sposobni čemu odreči v korist drugega in skupnosti, takrat vidimo, kakšni smo. kajti vanj so vpeti ljudje, ki so del te družbe. Poglejte, če želite korektno izpeljati sodni postopek v neki hudi aferi, potem za obsodbo storilcev potrebujete dokaze. Če nosilci politične, ekonomske, finančne in druge družbene moči onemogočijo pridobivanje teh dokazov, potem tudi najboljši sodnik ne more storiti drugega, kot da obdolžene oprosti. Tudi najboljši tožilec je povsem nemočen, če nima dostopa do pravno pomembnih informacij. Prav tako je lahko nemočen policist, če nima ustrezne podpore od zgoraj. Zato

dolgo slaba in se še slabša, je splošno stanje duha v družbi zelo slabo.

Kako presekati s tako prakso? Tudi številni vplivni posamezniki se čutijo precej nemočne. Kaj nam preprečuje, da bi stvari začele delovati bolj pravično? Moč tistih, ki so si uzurpirali oblast in premoženje. Ti so ta hip premočni in z njimi je povezanih preveč oseb, da bi lahko v družbi že prevladala drugačna miselnost, ki pa je na srečo prisotna pri številnih državljanih.

lahko do takrat še marsikaj uničijo. Res pa je tudi, da bo ta negativizem precej razkrojil kar sam sebe. To je zgodovinsko izkazana zakonitost. Kadar pride do močne dezorientacije, razpuščenosti, prevelike stopnje permisivnosti, ki omogočajo ribarjenje v kalnem, ko nastane taka kriza odločanja, kot jo imamo zdaj, ko vlada ni homogena, ne zna odločati in usmerjati ljudi, ko je vse zmedeno, velike afere pravno niso rešene …, takrat se med ljudmi najpogosteje pojavi potreba po trdi roki. Želijo si nekoga, ki bo naredil

red. Povprečni ljudje žal nimajo dovolj znanja in zgodovinskega spomina, da bi se pri tem zavedali, da se to zelo pogosto konča z diktaturo, ki je dolgoročno še slabša od tistega prej. Zato je optimalna rešitev doseči red znotraj

ba, katere del smo, je zelo razvajena, pomehkužena, pogosto pa tudi objestna. Zdaj smo na preizkušnji, in to je v marsičem tudi dobro. Lahko je biti plemenit, dober, prijazen, ko te to v resnici nič ali le malo stane. Takrat človek

soje, saj zanjo nikoli ni na voljo dovolj zanesljivih podatkov, dejstev. Zaupanje je precej stvar občutka. Ljudje dolgoročno najbolj zaupajo tistim, ki neko pozitivno delovanje obarvajo tudi z lastno iskrenostjo. Prostor moramo dati

Ljudje dolgoročno najbolj zaupajo tistim, ki neko pozitivno delovanje obarvajo tudi z lastno iskrenostjo. Prostor moramo dati posameznikom, ki so razumni in jim je mar za to družbo. demokratičnega okvira. Potrebujemo ljudi z znanjem in avtoriteto, pri čemer mora avtoriteta v sebi nositi zadosti etične verodostojnosti. Družba ima vedno v sebi določeno mero negativnosti, vendar je količina te negativnosti trenutno pri nas in v svetu prevelika. Tako velika, da lahko, če je ne bomo kmalu zajezili, doživimo ne le tako imenovano ulico, ampak še kaj hujšega.

sploh ne ve, kakšen je v resnici. Šele ko se pojavi resnično pomanjkanje, ko moramo pokazati, ali smo človečni in ali smo se sposobni čemu odreči v korist drugega in skupnosti, takrat vidimo, kakšni smo. V sedanji krizi je precejšnja razlika med tistimi, ki so prestopili prag revščine in so v resnični materialni stiski, ter onimi, ki se jim materialno stanje sicer slabša, vendar še zdaleč niso v zares težkem materialnem položaju. Zadnji

Bi se njihov glas lahko slišal? Glasovi teh ljudi niso populistični. Populizem pa glasneje kriči.

Številni sposobni posamezniki se v sedanjih razmerah ne želijo izpostaviti. Tudi zaradi osebnih diskvalifikacij, ki so pogoste. So ljudje na oblasti ustvarili sistem, pri katerem je vstopni prag za novince praviloma zelo boleč?

so še posebej ključni pri reševanju krize, kajti človek, ki je pahnjen v skrajno situacijo, se bo nagibal k radikalnim rešitvam, predvsem če ni posebej du-

Ko bomo prišli do preobrata, kakršen koli že bo in kakor koli se bo že zgodil, se moramo zavedati, da ne bo mogoče v oblastne sfere pripeljati le novih

Ko bo kriza kulminirala, nas bo lahko rešilo le to, da se bomo kot državljani izkazali z zadostno mero državljanskega poguma, seveda vsak skladno s svojo družbeno vlogo. Razumljivo je, da se na primer ljudje, ki živijo v velikem strahu pred izgubo zaposlitve ali kakšnim drugim pogromom, težko opogumijo za kritiko tistih, ki jih neposredno vodijo ali ki so na oblasti. Vendar pa se moramo v zares težkih trenutkih spomniti izvedbe našega največjega skupnega projekta v zgodovini, to je osamosvojitve Slovenije in prehoda v demokracijo. Takrat je večina pokazala veliko državljanskega poguma. Lahko nas kaj podobnega čaka tudi v prihodnosti, ko se bodo morali tisti, ki imajo dovolj integritete, izkušenj, znanja in zdravega razuma, odločiti, da se izpostavijo in prevzamejo vodilne položaje v podjetjih, nadzornih telesih, v kulturi, znanosti, predvsem pa v politiki, kjer se večji del tega usmerja in koordinira.

Rdeča nit letošnjega Prepletanja je zaupanje. Zdi se, da nam je uspelo zatreti veliko zaupanja, ki je v Sloveniji obstajalo. Če ne bi tako močno tonili proti dnu, se ne bi začeli zavedati lastnih pomanjkljivosti. Sodobna zahodna druž-

posameznikom, ki so razumni in jim je mar za to družbo. Ti so že zdaj prepoznavni, vsakdo jih srečuje v svojem okolju. Ker pa je trenutno negativna energija oziroma nakopičenost negativiziranih osebnosti v oblastnih sferah in v javnosti prevelika, ti ljudje še niso zares opazni.

Pripravljalci Prepletanja verjamemo, da je potrebno sistematično ukvarjanje z vračanjem zaupanja, podlaga za to pa je etično vedenje in občutek pravičnosti, ki ga skozi svoje delovanje lahko in mora v prvi vrsti zagotoviti država. Kaj lahko kot družba storimo, da bi pospešili ta proces? V vodstvu te družbe – govorim seveda o političnem vodstvu in vodstvu na ravni gospodarstva, kulture, znanosti, šolstva, religije … – bodo morali prevladati ljudje, ki bodo ljudstvu z lastnim zgledom dokazali, da je zaupanje možno. Vendar pa mora vsakdo izmed nas začeti že danes v sebi obujati in razvijati častnega človeka. Človeka, ki je vreden zaupanja. To lahko naredimo na delovnem mestu, doma, v odnosih s prijatelji, znanci, starši, otroci, kjer koli, celo v stikih z neznanimi ljudmi na cesti. Premalokrat drug drugega pohvalimo za dobro, častno ali zaupanja vredno ravnanje. Spoštljivi, a odkriti morajo spet prevladati v družbenem tkivu. O tem in podobnih temah pišem v svoji knjigi Pamet v krizi.

Pravo je kazalnik vsega, kar se v družbi dogaja. Naše morale, etike, običajev, politike, ekonomije in ne nazadnje tudi religije, zato ne moremo pričakovati, da bo pravni sistem deloval bistveno bolje kot vsi preostali, kajti vanj so vpeti ljudje, ki so del te družbe. hovno močan. Zato je tudi potrebno, da vsi tisti, ki še nismo v resnični materialni stiski in lahko zato razmišljamo bolj umirjeno in objektivno, storimo čim več za preseganje krize po miroljubni in demokratični poti.

Kaj lahko storimo? To je stvar vsakega posameznika. Nekdo bo kaj daroval, drugi bo več storil za druge, tretji se bo pogumneje javnomnenjsko angažiral, četrti se bo dodatno izobrazil in s tem dolgoročno pripomogel k razvoju družbe, peti se bo odrekel kakšnim svojim spornim ravnanjem. Dobro bi bilo, da se začne čim več tega dogajati takoj, da ne bi bile pozneje potrebne le radikalne rešitve. Zdaj lahko krizo deloma saniramo še kirurško in se izognemo mesarskim pristopom, če uporabim to prispodobo. Seveda pa brez nekaterih radikalnejših reform ne bo šlo, tako v naši družbeni ureditvi kot predvsem tudi v naših glavah. Zaupanje ni zgolj stvar racionalne pre-

obrazov in se v celoti odreči tem, ki so tam že zdaj. Sedanje stranke ne bodo kar izginile. Že dosedanja ustanavljanja novih političnih strank so pokazala, da je šlo najpogosteje le za to, da so se isti ljudje pojavili pod novimi gesli in imeni. Seveda nujno potrebujemo bistveno prenovo političnega prostora, predvsem tudi z novimi obrazi. Toda nevarno je zagovarjati tezo, da mora biti prenova popolna. Tega ne prenese nobena družba, še najmanj pa takšna, ki je tudi številčno majhna. Med politiki, gospodarstveniki, finančniki in drugimi so mnogi, ki sami po sebi ne ustvarjajo negativnih pojavov, jih pa dopuščajo, ker nimajo dovolj razvitega etičnega občutka in državljanskega poguma, da bi se uprli koruptivnim voditeljem. Taki oportunisti, ki jih je relativno veliko v vsaki družbi, se ob vsakršnem preobratu kmalu prilagodijo novim razmeram. Zato je tako pomembno, kdo je ali so tisti, ki vse skupaj resnično vodijo in usmerjajo.

Žalostno je opazovati, kako nam je uspelo diskreditirati oziroma umazati pozitivni lik slovenskega narodnega značaja. Slovenec je bil še pred nekaj desetletji doma in v tujini dojet kot pretežno pošten, delaven, zanesljiv, domoljuben. Danes se iz večine teh stvari norčujemo ali jih preziramo. Vedemo se nespoštljivo do lastne zgodovine, do vsega, kar nas je ustvarilo in je nujni sestavni del vseh nas. Nespoštovanje do nas samih se je zalezlo v vse pore življenja. Potrebujemo preobrat. Majhni koraki, ki jih lahko naredi vsakdo, nas zelo malo stanejo. Če se tu in tam odrečemo nepotrebnemu prepiru, če kritiziramo vljudno in konstruktivno, če pohvalimo tisto in tistega, ki to zasluži, če z dobro voljo in delavnostjo vzpostavljamo konstruktivno razpoloženje – z vsem tem storimo veliko dobrega. Potem lahko to povsem upravičeno zahtevamo tudi od vodilnih, hkrati pa tako ustvarjamo prostor za prihod in razvoj novih, boljših družbenih protagonistov.

ivijldogalirP .mejlic mivon

1102 .9 .03 ni .92 letoh dnarG

inËoroglod an ojajlic ik ,vejreædenem enilrv os tsotivokniËu ni mugop ,tsovijldogalirP ejnaËers oksneseJ onlanoicidart oms otaz ,im idut omajagalirp es mabmemerpS .hepsu ni enibesv envokorts eksnuhrV .sergnok iksreganaM v iliæevso icintelbo .02 ivogejn bo

žorotroP ,nidranreB

.ojajatso adeves ejneæurd !omidiv eS

is.sergnok-iksreganam.www :i ,is.reganam-ejnezurdz@ofni :e ,885 89 85 / 10 :f ,485 89 85 / 10 :t ,anajlbujL 4051 ,31 aveËimiD ,REGANAM EJNEŽURDZ

Prilagodljivi novim ciljem.

Prilagodljivost, pogum in uËinkovitost so vrline menedæerjev, ki ciljajo na dolgoroËni uspeh. Spremembam se prilagajamo tudi mi, zato smo tradicionalno Jesensko sreËanje ob njegovi 20. obletnici osveæili v Managerski kongres. Vrhunske strokovne vsebine in druæenje seveda ostajajo.

29. in 30. 9. 2011 Grand hotel Bernardin, Portorož

Se vidimo!

ZDRUŽENJE MANAGER, DimiËeva 13, 1504 Ljubljana, t: 01 / 58 98 584, f: 01 / 58 98 588, e: info@zdruzenje-manager.si, i: www.managerski-kongres.si

sobivanje

foto: Klemen Razinger

Soustvarjanje je prihajajoči model bivanja

Sonja Klopčič je direktorica za razvoj kompetenc v skupini Trimo. Zanimajo jo ljudje, njihovi potenciali in razvijanje novih pristopov in poslovnih modelov za ustvarjalno, uspešno in učinkovito delo. Piše blog o razvoju voditeljstva za novo dobo: www.i-leaders.si.

Svet se je spremenil, prihaja novo znanje in moramo ga znati uporabiti. Zato na mestih z visoko stopnjo zunanje moči potrebujemo resnične voditelje z razširjenim zavedanjem, ki so sposobni razvijati sonaravno vodenje. Spremembe so danes resnično silovite. Dogodki in informacije se izmenjujejo od dobrih do slabih, včasih katastrofalnih, pa spet do takšnih, ki dajejo navdih. Vsak dan nas lahko kar nekajkrat pošteno pretresejo. Posamezniki se na to odzivamo različno, saj smo si z različnimi izkušnjami, znanjem, vzgojo, razvojem ustvarili vsak svoj svet in svoj pogled na realnost.

Dominantni odnosi se umikajo sodelovanju Dr. Carl Calleman, švedski molekularni biolog in raziskovalec majevskega koledarja, ki je aprila predaval na Univer-

zi na Primorskem v Kopru pravi, da je naše zaznavanje odvisno tudi od tega, katera možganska polovica prevladuje. Različne ravni zavesti so doslej postavljale filtre na desno oziroma levo polovico možganov in s tem vplivale na sposobnost našega zaznavanja in na to, kako smo ustvarjali svojo realnost. Vzporednico potegne tudi s planetom. Pravi, da so planet globalni možgani. Filtri so v predhodnih ravneh zavesti potlačili intuitivno in holistično razmišljanje. Vzporedno s tem se je dogajal velik napredek na tehničnem in organizacijskem področju. Prevladovale so tudi različne oblike ločevanja – hierar-

hije, ločevanje med moškimi in ženskami, vhodno in zahodno civilizacijo, ločevanje ljudi od narave. Z evolucijo zavesti pa se bodo oblike ločevanja in pojavi nadvlade začele izravnavati, ne bo več filtrov, ki bi omejevali naš način zaznavanja, ampak bomo ustvarili nov način razmišljanja. Polje planeta se je spremenilo in dominantni odnosi niso več v ospredju. Rojeva se nov človek, brez filtrov, ki noče ločevanja, temveč povezovanje, sodelovanje. To pa se ne ujema s svetom, ki smo ga ustvarili v prejšnjih dobah. Zato na vseh ravneh, na osebni, v organizacijah, institucijah,

doživljamo pretrese. Pri izrazito povečani frekvenci sprememb je težko ohraniti ravnovesje. Zato je pomembno, da vsak posameznik najde svoj način delovanja, povezovanja, sodelovanja in zavestnega soustvarjanja. Potrebno je, da vsak razvija svojo notranjo moč in jo uporabi za skupno dobro. To pomeni drugačen način komunikacije, čistost in jasnost, brez mask in brez filtrov. Za uspešno preobrazbo bomo morali svojemu egu najti novo mesto in se iskreno povezovati z drugimi za skupno dobro. Za povezovanje, sodelovanje in soustvarjanje je nujno zaupanje, ki ga moraš najprej ustvariti v sebi – do sebe, do svojih jasnih namenov in seveda tudi do soljudi. Zaupanje je osnova, na kateri lahko združimo različno znanje in zgradimo prilagodljive sisteme za soustvarjanje. Za zagotavljanje trajnostnega razvoja je treba še bolj kot zdaj aktivirati potenciale in ustvarjalno energijo vseh.

Spreminja se organizacija in vloga posameznika v njej Potrebe po novih oblikah sodelovanja narekujejo tudi razmislek o novi, prilagodljivi in sploščeni

vija svojo notranjo moč in uresničuje vizijo po svojih vrednotah. Povezuje se v time. Njihova velikost in sestava se dinamično spreminjata in prilagajata zahtevam posamezne naloge. Akterji sprememb so posamezniki, ki ne čakajo na zunanja navodila, ampak se ob zaznani potrebi samoorganizirajo v najbolj optimalno obliko. Takšne skupine ljudi že obstajajo, soustvarjajo vsak iz svoje svobode, individuuma, zavedanja potrebe po sodelovanju in iskrene želje prispevati za skupno dobro. Primer je Inco gibanje, gibanje za inovacijske preboje, ki je tudi nekakšen laboratorij za testiranje novih oblik sodelovanja in prenos v prakso podjetij ter drugih organizacij.

Sonaravni voditelji Ključno vlogo v ustvarjanju razmer za spodbujanje soustvarjanja imajo voditelji, ki jim formalno mesto vodje daje tudi zunanjo moč. Na teh položajih se morajo zavedati, da upravljajo ne samo s fizičnimi viri, ampak tudi s čustvenimi in duhovnimi viri celotne organizacije. Organizacije so močnejše od posameznika in preko organizacije lahko usmerja-

Zbrati moramo pogum, da se odklopimo od znanja, ki je bilo potrebno do zdaj in nas je v preteklosti delalo uspešne. obliki organizacije. Takšni, ki zagotavlja vedno optimalno organiziranost za rešitev različnih nalog. Hkrati pa je to spodbudno okolje za vsakega posameznika, da skozi delo, sodelovanje in soustvarjanje trenira in razvija sam sebe, ustvarja po svoje in v povezovanju z drugimi dosega ključne cilje. Takšna organizacija temelji na ljudeh, na zaupanju in odgovornosti. Vloga posameznikov v organizacijah se korenito spreminja, saj je pomemben prav vsak posameznik, njegov prispevek, proaktivno delovanje, motiviranje in energetiziranje sebe in sodelavcev. V takšni organizaciji je lahko vsak ustvarjalen in razvija potrebne kompetence, da bo pri delu uspešen in bo v njem našel pravi smisel, svoje poslanstvo. Vsak lahko ustvarja svojo vlogo voditelja, raz-

Prepletanje 06

jo ljudi k doseganju ciljev. Zato je odgovornost za postavljanje pravih ciljev še toliko večja. Hkrati pa se morajo zavedati, da je narava še močnejša od organizacij in da se ne morejo kosati z njo, temveč se morajo z naravo sinhronizirati. Zato na mestih z visoko stopnjo zunanje moči potrebujemo resnične voditelje z razširjenim zavedanjem, ki so sposobni razvijati sonaravno vodenje. Svet se je spremenil, prihaja novo znanje in moramo ga znati uporabiti. Hkrati pa tudi zbrati pogum, da se odklopimo od znanja, ki je bilo potrebno do zdaj in nas je v preteklosti delalo uspešne. Soustvarjanje je prihajajoči model bivanja. Zaupajmo vase, v svoje sposobnosti, zaupajmo v soljudi in se povezujmo z jasnimi mislimi, dobronamerno in iskreno.

mladi

foto: osebni arhiv

Prostovoljstvo in sodelovanje med generacijami Žiga Vavpotič je predstavnik generacije Y, pobudnik akcije Simbioz@ in strokovni direktor Zavoda Ypsilon in avtor Moje srečne knjige

Generacija Y mora biti proaktivna zaradi preprostega razloga: da bo preživela. Bolj kot opazujem družbo, Slovenijo in svet, bolj me zanima, kaj nam prinaša prihodnost. Rad bi razumel, zakaj odgovornost izginja, kje so spoštovanje, solidarnost in sodelovanje. Zakaj ne znamo stopiti skupaj in razumeti, da lahko vedno dva naredita več kot eden, da lahko vsi naredimo več, kot smo do zdaj. In to je vprašanje generacije Y. Zakaj? Preprosto, angleško črko ipsilon, y, izgovarjamo why, why pa pomeni zakaj. In to je generacija, ki jo zanima, zakaj uničujemo svet, zakaj ne dosežemo prebojev, zakaj ne razumemo. Drži, vsaka generacija ima svoje lastnosti, vendar sem obenem prepričan, da ima velik vpliv na generacijo tudi družba. Kaj verjamemo, kaj govorimo, komu vse povemo, kaj si mislimo danes o mladih. Vedno jih lahko obtožimo, da niso, kar ste bili vi. In prav imate. Vendar sem prepričan, da

lahko tako kot vedno v življenju najdete pozitivne in negativne lastnosti. Pri generaciji Y stavim na vrednote. Vrednote, kot so solidarnost, prijateljstvo, povezovanje, sodelovanje in zaupanje, lahko najdemo v razmišljanju mladih. To dokazujemo vsak

Mladina je redka dobrina Če smo iskreni in pogledamo v svet prostovoljstva, najdemo tam največ mladih. Tudi največji jesenski prostovoljski projekt Simbioz@, ki bo združil generacije in bodo mladi starejšim pokazali, kaj vse zmore računalnik, je na-

Mladi zaposleni v Sloveniji v primerjavi z vrstniki v EU prednjačijo, ko gre za izmensko, sobotno, nedeljsko in večerno delo. dan. Poleg tega raziskave kažejo, da mladi zaposleni v Sloveniji v primerjavi z vrstniki v EU prednjačijo, ko gre za izmensko, sobotno, nedeljsko in večerno delo, kar kaže, da smo mladi delavni, pripravljeni biti proaktivni, hkrati pa je to opozorilo družbi, da mladih ne sme izkoriščati, čeprav si morda to včasih dovoli.

stal kot pobuda mladih. Prostovoljstvo je lahko tista vrednota, ki kaže svetlo luč tej generaciji, in ne samo njej, temveč celotni družbi. Mladi lahko ravno s prostovoljstvom osvojijo razumevanje temeljnih vrednot, kot so spoštovanje sočloveka, občutek za solidarnost in samospoštovanje. Zadnje je pomembno, da mladi najdejo svoje poslanstvo

in samouresničitev v tem, pogosto brezciljnem svetu. Morda pa je to tisti boj mladih, biti drugačen, bojevati se proti trenutni situaciji, kar je mladim v zgodovini vedno uspevalo. Nove vrednote za nov svet. Prepogosto pozabljamo, da gre za našo skupno prihodnost. Prihodnost vseh generacij. Seveda nas skrbi, da število mladih v Sloveniji upada zelo hitro. V zadnjih desetih letih se je zmanjšalo za 11 odstotkov, v naslednjem desetletju pa lahko pričakujemo kar 20 odstotni upad. Mladi torej postajajo vse bolj redek človeški vir oziroma če parafraziramo, ugotovimo, da so mladi resnično bogastvo naroda. Medgeneracijsko sodelovanje je zato ključ naše prihodnosti. Generacija Y v to verjame, čeprav ne moremo mimo dejstva, da so mladi glede medgeneracijskega sodelovanja hkrati črnogledi. Upam si trditi, da to izhaja iz predpostavke, da generacije ogrožajo druga drugo glede finančnih prepletanj. Vendar ko se mladi zavedo pomena življenja, razumejo, cenijo in so hvaležni za medgeneracijsko sodelovanje. Hvaležni so za izkušnje in se veselijo prihodnosti. V preteklosti je

Prepletanje 06

Iz raziskave Mladina 2010 • Slovenija je z 71 odstotki mladih v starosti 15–24 let, vključenih v redno izobraževanje v letu 2008, na prvem mestu med državami EU 27. • Po nekaterih raziskavah so slovenski mladostniki v okviru EU 27 med tistimi, ki imajo najboljše odnose s starši. • Slovenska mladina se v primerjavi z evropskim vrstniki od leta 1995 v povprečju občutno manj zanima za politiko, prav tako pa izmed vseh držav EU 27 mladi v Sloveniji politiki pripisujejo najmanjši pomen v svojem življenju. • Slovenija zaseda prvo mesto v EU 27 po deležu začasno zaposlenih mladih. Slovenska mladina pa je med tistimi, ki se v okviru EU 27 najpozneje odseli od svojih staršev. • Med devetindvajsetletniki jih je imelo leta 2000 v Sloveniji redno zaposlitev za nedoločen čas približno 60 odstotkov, leta 2010 pa le še 48. Delež brezposelnih se je v tej skupini povečal s 3,5 odstotka na 9,8 odstotka. • Če je leta 2000 dosežena terciarna stopnja izobrazbe za več kot dvakrat zmanjšala verjetnost, da se mladostnik pri nas znajde v položaju brezposelnosti, je ta prednost do leta 2010 skoraj v celoti skopnela. • V starostni skupini med 25 in 29 let je stopnja brezposelnosti za ženske v Sloveniji za več kot dvakrat presegla stopnjo brezposelnosti med enako starimi moškimi. Dodatno dejstvo, ki kliče po spremembi, je, da danes mladi moški še vedno zaslužijo več kot mlade ženske. • Vsekakor bomo morali premisliti, kaj pomeni za družbo in njen razvoj to, da mladim ustreza partnersko življenje po sistemu skupaj in narazen. Izgubljamo osnovno celico družbe – družino, in to bo gotovo vplivalo na našo prihodnost. • Velik opomin za vse mora biti, da je v Sloveniji le vsak osmi mladi zadovoljen s stanjem demokracije v državi. • Ob tem lahko veliko pove tudi dejstvo, da so mladi, ko gre za mnenje o različnih poklicnih skupinah, najbolj naklonjeni podjetnikom, najmanj pa politikom. Podjetnike in podjetništvo na splošno ocenjujejo pozitivno.

namreč znanje, v sedanjosti energija, v prihodnosti pa ležijo vsi naši izzivi. Še en razlog več, da moramo stopiti skupaj. Stavim na mlade. Ne samo da so prihodnost vsakega naroda, tu so že

zdaj. Če bomo verjeli v njih, bomo verjeli v svojo prihodnost. Preprosto je. Verjamem, da je pri generaciji Y vredno staviti na vrednote. To je lepa popotnica za našo prihodnost. Ob tem pa nikoli ne smemo pozabiti, da zgledi vlečejo. Iz na-

pak se lahko učimo, na podlagi zgledov lahko rastemo. Staviti na vrednoti prostovoljstva in medgeneracijskega sodelovanje je vredno. To dokazujemo mladi že danes. Ne samo z besedami, temveč tudi z dejanji.

korporativna odgovornost

foto: Damjan Kocjančič

Zaveza k družbeni odgovornosti

Mag. Marjeta Tič Vesel ima več kot petnajst let delovnih izkušenj na področju komunikacijskega menedžmenta. V okviru družbe Pristop vodi celovite svetovalne komunikacijske projekte. Za svoje delo je prejela dve mednarodni nagradi (nagrado za odličnost v odnosih z javnostmi – IPRA in zlato pero, ki ga podeljuje mednarodna organizacija poslovnih komunikatorjev IABC). To je glavno vodilo delovanja Clinton Global Initiative (CGI), fundacije, ki jo je leta 2005 ustanovil nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton in ki postaja vodilo tudi evropskim voditeljem pri ustanavljanju evropske mreže za korporativno družbeno odgovornost in filantropijo. Prav snovanje te mreže je bil glavni namen dogodka, ki je bil letos maja na Bledu. Gre za dvodnevno konferenco, na kateri je več kot 90 managerjev, filantropov in socialnih podjetnikov iz 18 držav vzhodne Evrope (od tega približno četrtina iz Slovenije) razpravljalo o vlogi korporativne družbene odgovornosti in filantropije pri spodbujanju inovativnosti, rasti in trajnostnega razvoja v vzhodni Evropi. Blejska konferenca je potekala kot del širšega evropskega gibanja za korporativno družbeno odgovornost v povezovanju s filantropijo, ki se ustanavlja v letošnjem letu. S podporo organizacije CGI iz ZDA in v sodelovanju s Forum d'Actions Modernités iz Francije je bilo namreč spomladi po vsej Evropi še nekaj podobnih srečanj. Glavni organizator konference Sandi

Današnjih globalnih problemov ne more reševati politika sama. Partnersko sodelovanje vlad, civilne družbe in gospodarstva prinaša novo moč za doseganje pozitivnih sprememb. Češko, ustanovitelj in predsednik uprave Studia Moderne, poudarja, da gre za prvo konferenco v sodelovanju s Clinton Global Initiative v srednji in vzhodni Evropi. »Bistvo prizadevanj ni zbiranje denarja, ampak ideje in zavezanost za konkretna dejanja, usmerjena v pozitivne spremembe. Gre za preseganje razmišljanja v slogu 'bogati bodo darovali denar, revni bodo sprejemali miloščino' in za preseganje delovanja znotraj ločenih stebrov, gospodarstva, politike, civilne družbe. Vsakdo izmed nas bi moral na novo opredeliti svoj namen obstoja. Veselim se, da bomo s pomočjo nove evropske mreže omogočili izmenjavo najboljših praks ter čezmejno sodelovanje in mreženje«.

Dobro delo prinaša dober posel Robert S. Harrison, direktor organizacije Clinton Global Initiative, pojasnjuje: »CGI združuje voditelje, ki trdno verjamejo, da je vlaganje v družbeno odgovornost vzvod rasti in razvoja in podpirajo vodilo 'Doing good makes good business' (op. p.: Dobro delo prinaša dober posel.). Svojo usmerjenost k de-

janjem uresničujejo skozi zaveze članov s točno določenim ciljem.« Od leta 2005 so člani CGI sklenili več kot 1900 zavez, ocenjenih na 63 milijard dolarjev, ki so že izboljšale življenje več kot 300 milijonom ljudi v 170 državah. Vendar pa finančna sredstva niso najpomembnejša. Po izkušnjah CGI največji potencial izkoristimo šele s povezovanjem v gibanje, ki združuje vizionarske poglede, organizacijsko znanje, poznavanje lokalnega okolja, primerna določila in pogoje zaupanja. Ob tem so udeleženci blejske konference ugotovili, da je veliko organizacij v Evropi zelo dejavnih na področju družbene odgovornosti, socialnega podjetništva in družbenih inovacij, vendar ta dejanja ne prestopijo nacionalnih meja posamezne države. Zato so cilji evropskega gibanja za korporativno družbeno odgovornost: krepitev ozaveščenosti o prispevku Evrope k doseganju globalnih razvojnih ciljev, izmenjava dobrih praks in aktivno vključevanje v globalne mreže za družbeno odgovornost, razširitev dosega družbeno-odgovornih projektov iz lokalne

na evropsko in svetovno raven, spodbuditev mednarodnih partnerstev ter doseganje večje podpore nacionalnih in evropskih institucij dobrim praksam na področju družbene odgovornosti. Poslanstvo gibanja je na blejskem dogodku podkrepil tudi častni govornik predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk, ki kot skupni imenovalec vseh programov CGI vidi »kombinacijo zdravega dobičkonosnega motiva in naraščajočih družbenih potreb; čedalje pomembnejše so inovacije na področju tehnologije, poslovodenja in družbene organiziranosti, ki jih vlade lahko izpeljejo le v sodelovanju s poslovnimi skupnostmi, civilnodružbenimi skupinami in ustvarjalnimi ljudmi z energijo«. Naslednji pomembni mejnik bo letos septembra, ko se bodo zainteresirani voditelji iz Evrope, predstavniki evropske mreže za korporativno družbeno odgovornost in filantropijo, udeležili letnega srečanja CGI v New Yorku in predstavili svoje zaveze k družbeno odgovornim projektom v evropskem prostoru.

foto: Aleksander Remec

intervju Siddharta

Radi imamo svojo glasbo in radi jo delimo z drugimi Siddharta je slovenska rokovska skupina, ki je posebna v več pogledih. V podjetniškem žargonu bi zagotovo lahko zapisali, da je zgled inovativnosti. Petra Svetina, Polona Pibernik

To je skupina, ki vedno igra na vse ali nič in ki ji ne zmanjka idej za to, kaj vse bi lahko naredila prvič in drugače kot drugi. A ne zato, ker to morajo, ampak ker v tem uživajo. Nazadnje so kot prva glasbena skupina nastopili na ljubljanskem stadionu Stožice in izpolnili obljubo, ki so jo svojim privržencem dali leta 2003, ko so kot edini slovenski izvajalec razprodali bežigrajski stadion. Triurni spektakel v Stožicah, na katerem so gostili Josipo Lisac in skupino Laibach, je bil hkrati (prvič!) snemalni poligon za nov album, ki izide septembra. Njihovi albumi se prodajajo v zlatih in platinastih številkah, dvakrat so sodelovali s filharmoniki, imeli edinstven, več kot štiriuren maratonski koncert, množice jih obožujejo, a vendarle ostajajo, kar so vedno bili. Fantje, ki imajo radi rokenrol in ki jim tudi na vrhuncu slave ni odveč »izštekan« nastop na provizorični opremi v podhodu parka Tivoli za naključne mimoidoče. Svojo popularnost vzdržujejo že od leta 1995, kar je še en svojevrsten rekord slovenske glasbene scene. Številnim domačim nagradam so se v tem času pridružile tudi mednarodne, med drugim nagrada MTV za najboljšega izvajalca. Ne glede na vse pa najbolj navdušujejo naslednja dejstva. Gre za skupino, ki rada sodeluje z drugimi ustvarjalci

Prepletanje 06

in je na to ponosna. Ustvarila je izjemen odnos s svojimi poslušalci, kar je dokaz medsebojnega zaupanja. Poleg tega je od gimnazijskih let osnovno jedro zasedbe vzdržalo take in drugačne pritiske uspeha, kar tudi priča o močni povezanosti med njimi. Morda pa bi Siddharto, če nadaljujemo s prispodobami iz poslovnega sveta, morali prijaviti na izbor najboljšega zaposlovalca Zlata nit? Naš pogovor se je vrtel okoli zaupanja.

Kaj za vas pomeni zaupanje? Za nas je to stopnja v odnosu, ko brezpogojno verjameš v sposobnosti in dejanja drugega. Je trenutek, ko se v določenih situacijah, pozitivnih ali negativnih, lahko počutiš bolj sproščeno, vedoč, kaj razmišlja drugi. Zaupanje je ena od osnovnih sestavin dolgotrajnega sodelovanja, podpore in sožitja.

Na čem temelji zaupanje med člani vaše skupine? Na medsebojnih izkušnjah, ki smo jih pridobili skozi več kot desetletje sobivanja. Glasba je temelj, na katerem gradiš tudi na drugih področjih sodelovanja, prijateljskem in poslovnem.

Pred izidom vašega prvega albuma Slovenija ni poznala glasbene skupine, ki bi navdušila tako široke množice? Zakaj prav vi?

Te analize raje prepustimo analitikom in kritikom. Mi smo bili in še vedno smo fantje, ki jih povezuje glasba, ljubezen do nje in poslanstvo glasbenega ustvarjanja. Radi imamo svojo glasbo in radi jo delimo z drugimi. Verjetno širša množica to začuti in se s tem tudi poistoveti. Mi to energijo z veseljem sprejmemo in jo obogateno pošljemo nazaj, da zakroži.

Vaša zgodba se je v nadaljevanju samo še krepila. Nov slovenski rekord je bil vaš koncert na stadionu iz leta 2003. Kako razvijate odnos s svojimi oboževalci in kakšna je pri tem vloga zaupanja? Kako vam je uspelo ta odnos ohraniti in krepiti več kot 15 let? Pozornost do oboževalcev in skrb zanje bi morala biti za vsako skupino visoko na lestvici prioritet. Nikoli nismo zanemarjali oboževalcev in smo se vedno zavedali njihovega pomena. Tudi nagrade, ki so jih izglasovali poslušalci, so za nas pomembnejše kot tiste, ki so nam jih podelile strokovne žirije. Po vsakem nastopu stopimo do obiskovalcev, se z njimi pogovorimo, slikamo in damo nekaj avtogramov. Z nekaterimi se že prav dobro poznamo.

Pravijo, da na svojih življenjskih poteh izbiramo ljudi, s katerimi imamo nekaj skupnega. Kaj ima-

te po vašem mnenju skupnega vi in vaše občinstvo? V prvi vrsti glasbo oziroma glasbeni okus. Oboji imamo radi rokenrol v njegovi najširši obliki.

Velikih stvari ne zaupaj nikomur, pravi kitajski pregovor. Kaj menite, si ljudje na splošno zaupamo preveč ali premalo? Včasih preveč naivno kaj verjamemo, kar lahko vpliva na jutrišnje zaupanje. Pa vendar smo prepričani, da se vse dobro enkrat vrne in povrne.

Tudi z glasbo se da spreminjati svet. Vas je kdaj strah vpliva in odgovornosti, ki jo imate? Ali se s tem vprašanjem aktivno ukvarjate in imate neko vizijo temeljnih sporočil, ki jih želite prenesti svojim poslušalcem? Svoje vloge mnenjskega voditelja se vsekakor zavedamo. Jo tudi uveljavljamo na nekaterih področjih, kot smo to na primer počeli pred leti s svetovalnico varne vožnje. Zadnje čase smo precej aktivni pri ozaveščanju o kakovosti slovenske glasbe in pomembnosti njene prisotnosti v medijskem prostoru. Menimo, da je pomembna za identiteto naroda in vendarle včasih preveč zapostavljena.

popotnica

foto: Ljubo Vukelič

O zaupanju

Sem Tomaž Bole. Vsako jutro se vprašam, kdo sem in kaj je smisel mojega življenja: Ljubljančan, ki živi na deželi, človekoljub, pesnik, satirik, scenarist, režiser, novinar, organizator in producent, ljubitelj narave, predan veri in zaupanju v mlade, pronicljiv in zahteven poslušalec, nadarjen za odkrivanje nadarjenih … Sicer pa direktor zavoda Gallus J.Carniolus, ustanovitelj Gallusovega sklada in soustanovitelj Ustanove Gallus, predsednik ZSU, Združenja slovenskih ustanov – fundacij. In član uredniškega sveta revije Prepletanje.

Nekoč sežgal bom svoje pesmi, ki sem kdajkoli jih zapel. V plamenih bodo izgorele, od njih ostal bo le pepel. Pepel po zemlji bom potresel, gozdove, polja z njim prekril. In glej – morda se bo zgodilo, da cvet bo iz pepela vzklil. Akademik dr. Anton Trstenjak je bil velik znanstvenik in modrec. Rad je imel slovenskega človeka in bal se je zanj. Najbolj pa ga je skrbelo, da je njegov narod začel podlegati svetovnemu toku zavračanja in opuščanja temeljnih človeških vrednot. Mednje seveda v prvi vrsti sodi zaupanje. Imel sem srečo, da sem se imel v mladosti možnost in čast srečati z mnogimi modreci. Morda bi si upal celo trditi, da smo jih imeli v deželi šentflorjanski več kot danes. Zaupali smo jim in sledili, danes pa so med nami samo še knjige in njihovi spomini. Pa vendar se je tudi moje prvo srečanje s Trstenjakom začelo s kančkom nezaupljivosti z njegove strani, ko mi je, mladcu, postavil vprašanje: »Kaj pa se midva lahko pogovarjava?«. Svoje presenečenje nad tem sprejemom sem pospremil z odgovorom, da ga jaz, ki sem še mlad in neuk, lahko povprašam več, kot pa mi zna odgovoriti več pametnih. Odkrit in tudi malo predrzen odgovor je bil visoko spoštovanemu akademiku všeč in odprl je srce svojemu zaupanju v mladega sogovornika. V najinem večletnem sodelovanju sva največkrat govorila o vrednotah, o njihovem izginjanju iz zavedanja ljudi in

Takrat odšel bom spet na polje, utrgal zate nežni cvet. In ti – mogoče boš spoznala, zakaj sem pravzaprav poet.

o splošni nezaupljivosti, ki vlada med Slovenci. Preden je odšel, mi je zaupal, da je pravzaprav srečen, da mu ne bo treba trpeti ob pogledu na izginjanje vrednot. A ob tem mi ni pozabil položiti na dušo, naj naredim vse, kar bo v moji moči, da vrednote spet čim prej najdejo svoje pravo mesto v slovenski zavesti. In če se je morda izkazalo, da smo bili na najvišji stopnji medsebojnega zaupanja prav v dneh osamosvojitve, se je nato kmalu začel uresničevati njegov preroški strah. Vrednoto zaupanja je zamenjala nalepka »naivnost«. To je kmalu spoznal eden tujih diplomatov v Sloveniji, ki je na neki konferenci dobrohotno nagovoril navzoče kot predstavnike naroda, katerega prebivalci nikomur ne zaupajo. Takrat sem se prvič resno zamislil o Trstenjakovi prerokbi. Kar pomnim, verjamem v ljudi in jim zaupam. Če niso vredni zaupanja, me morajo o tem prepričati. In mislim, da je v tem temelj zaupanja. Družba, v kateri preizkušaš sogovornika, ali je vreden zaupanja, ker mu že izvirno ne zaupaš, ne more pričakovati dobrega razcveta. Ne zaupamo, nezadovoljni smo in ve-

liko vprašanj želimo razreševati kar na referendumih. Zato imam predlog: referendum o upanju. Vprašanje bi se glasilo: Menite, da obstaja za Slovenijo upanje? In upam, da bi večina glasovala ZA upanje. Tako bi se, z voljo ljudstva, zaupanje spet povrnilo v naše doline in hribe vse do modrega morja. Naša prihodnost pa so otroci, zato sem vprašal svojo štiriletno vnukinjo, ali ve, kaj je zaupanje. Presenetila me je z odgovorom, da ne ve, kaj je to, in me prosila, naj ji razložim. Pa me je hitro prešinilo, zakaj tega ne ve… Ne potrebuje! Kajti otroku ni treba razmišljati, komu zaupati. Otrok zaupa vsakomur, ker je to izvirna naravna vrednota. Le zakaj bi otrokom (u)kradli to in druge izvirne vrednote, da jih bodo potem vse življenje iskali ali trpeli zaradi njihovega pomanjkanja? Nekega dne me je žena preizkušala z bolečimi besedami: »Ne zaupam ti.«. Zamislil sem se in v trenutku spoznal, da mi to lahko reče odkrito le nekdo, ki me ima rad in mi zaupa, ter takoj odgovoril: »Ne verjamem ti«. Nenadoma se ji je spremenil izraz na obrazu in nasmejala se je. Od takrat sva še večja prijatelja.

GENERALI ZAVAROVALNICA Varnost ni naključje. Je naša vizija in poslanstvo. In je vaša izbira. Izberite največjo tujo zavarovalnico v Sloveniji s 175-letno tradicijo na zavarovalnem trgu v okviru Skupine Generali. Izberite uspeh, ki temelji na odgovornih in strokovnih odnosih. Izberite inovativnost, tradicijo in mednarodno ozadje svetovnih trendov. Izberite znanje, ki ga namenjamo vaši varnosti in vaši varni prihodnosti. Izberite Generali Zavarovalnico za življenjskega sopotnika na poti vaših sanj.

Brezskrbni pod okriljem leva.