(pre)drzne moške
Aleš Beno
časopis za
Petek, 17. oktobra 2014
V napad z novim slogom Menedžerji: Delajte trdo in ne iščite bližnjic Kaj se ženske lahko naučijo od moškega ega Spornoseksualci
ON
2
je karierist
UVODNIK
N Ǫ
Aleš Čakš ales.caks@finance.si
N
ovodobni moški?! Kdo je sploh to? V mislim imam takšnega, ki skoraj ne pozna več tabujev. Namreč, nekateri, še zlasti moški, mislijo, da moški pač ne sme jokati, da kozmetika tudi nima nobene zveze z njim, pretiran modni slog lahko pomeni le, da je gej ali vsaj metroseksualec, in na primer da mu ni treba preveč časa preživeti z otroki.
ovi moški Novodobni moški?! Kdo je sploh to? Tudi sam, ko recimo pišem o nasvetih, kaj naj moški obleče, da bo zadostil modnim smernicam, da bo poslovno primerno ali celo nadstandardno oblečen, omenjam novodobnega moškega. V mislim imam takšnega, ki skoraj ne pozna več tabujev. Namreč, nekateri, še zlasti moški, mislijo, da moški pač ne sme jokati, da kozmetika tudi nima nobene zveze z njim, pretiran modni slog lahko pomeni le, da je gej ali vsaj metroseksualec, in na primer da mu ni treba preveč časa preživeti z otroki. Ampak današnji moški so zelo drugačni. To je dejstvo. »Težava« se začne že v vrtcu ali osnovni šoli. Učiteljice namreč pogrešajo moške kolege, ki da so bolj avtoritativni. Vse več je tudi razvez in zato je tudi več mater samohranilk. Jasno je, da večina otrok ostane z materjo. To pomeni, da otroku manjka lik očeta, kar pripelje do tega, da so dečki, tako mi zatrjujejo učiteljice, rahlo »punčkasti« in pomehkuženi, v mladostniških letih in odraslosti pa zato manj odločni, manj avtoritativni in predvsem manj možati. A paradoksalno je, da so si včasih ženske želele prav to; da bi bili moški bolj rahločutni, da bi preživeli več časa z otroki, kakšna njihova solza pa bi samo pomenila, da so čustveni in da jim ni vseeno.
D
elaj trdo, ne išči bližnjic, upoštevaj sodelavce in spoznaj trg
Zdaj je drugače, ženske so se spremenile. Postale so bolj odločne, finančno neodvisne, zasedajo vodilne položaje v podjetjih. Takšne moške z lahkoto prepustijo na sprehodih porivati voziček, kuhati in tudi gospodinjiti. Več uspešnih (poslovnih) žensk mi je reklo, da v karieri kot matere ne bi uspele, če jim ob strani ne bi stal – soprog. In tu je nov paradoks – takšni moški se jim v osnovi zdijo mehkužni, saj da zdaj same »nosijo hlače«, da jim zmanjkuje časa za družino. Zdaj bi namreč spet prave moške, ki se ne bi preveč ukvarjali s svojo podobo in telesom (mimogrede, zdaj so metroseksualce zamenjali spornoseksualci, obsedeni z mišicami in pornografijo) in ki bi jih spet malo razvajali in nosili po rokah.
Ǫ
T
Vprašanje pa je, ali si tega želijo novodobni moški …
IZDAJA: ČASNIK FINANCE, D. O. O. Direktor in glavni urednik: Peter Frankl Naslov: Bleiweisova ul. 30, Ljubljana Telefon: 01 30 91 500 ali 30 91 540 Telefaks: 01 30 91 505 ali 30 91 545 E-pošta: finance@finance.si Trženje naklade: Miha Eržen Naročila Telefon: 01 30 91 577; telefaks: 01 30 91 585 E-pošta: narocnine@finance.si Oglasno trženje: Tina Česen Informacije in naročila: Telefon: 01 30 91 533 in 01 30 91 590; telefaks: 01 30 91 575 E-pošta: oglasi@finance.si Vodja projekta: Goran Vučković NASLOVNICA: ALEŠ BENO E-pošta: goran.vuckovic@finance.si Trenčkot: Diesel, 261 evrov Telefon: 01 3091 597 Srajca: Drykorn Odgovorna urednica: Simona Toplak (Galerija Emporium), 89 evrov Namestnik odgovorne urednice: Stane Petavs Hlače: Sisley, 76,95 evra Superge: Urednik priloge: Aleš Čakš New Balance, 140 evrov E-pošta: ales.caks@finance.si Telefon: 01 30 91 552 Oblikovna zasnova: Maša Marolt in Maja Volk Tehnična urednica: Maja Volk Jezikovna urednica: Tatjana Hosta Časopis za (pre)drzne Urednik fotografije: Aleš Beno
moške je priloga časnika Finance, in izhaja dvakrat na leto.
LASTNIK DRUŽBE: Bonnier Business Press, Švedska REDAKCIJSKI SISTEM: StoryEditor Finance tiska Delo, d. d., Tiskarsko središče, Ljubljana NATISNILI SMO 11.920 IZVODOV
KODEKS: Novinarji Časnika Finance upoštevajo Kodeks Časnika Finance in interna pravila finančnega novinarstva, objavljena na spletni strani: www. finance.si/kodeks PORTFELJI: Portfelji članov redakcije Časnika Finance so objavljeni na spletni strani: www.finance.si/portfelji POPRAVKI: Priporočila o popravkih, prikazih nasprotnih dejstev ali odmevih objavljamo na spletni strani: www.finance.si/popravek Delovni čas redakcije Časnika Finance je od ponedeljka do četrtka od 10. do 19. ure, ob petkih od 10. do 16. ure.
Aleš Čakš ales.caks@finance.si
Laura Smrekar, Competo: Koliko
časa karierist v povprečju potrebuje, da pride na vrh? Pravil ni. Včasih je treba imeti tudi malo sreče oziroma nam morajo biti razmere na trgu še posebej naklonjene. Pri nas je zaradi lastniških sprememb nekoliko laže priti do položaja, kot ga tudi obdržati. Za to, da se obdržiš, pa moraš imeti odlične rezultate in močno zaupanje lastnikov.
rdo in dobro delo je temelj, ni pa dovolj. Veliko je posameznikov, ki delajo dobro, a se nikoli ne povzpnejo na najvišje položaje v podjetju. Zakaj? Po navedbah Laure Smrekar iz kadrovske agencije Competo za odlično vodenje in upravljanje družbe potrebujejo odlične vodstvene kompetence, ki so bolj pomembne od tehničnega znanja. »Govorim o kompetencah, kot so vizionarstvo in močna ciljna usmerjenost, močna osebna integriteta, sposobnost odločanja in motiviranja, sposobnost prepoznavanja pravih priložnosti, poslovna etika, sposobnost pridobivanja najboljših in zavzetih sodelavcev.«
Začeti je treba na začetku
Milena Pervanje iz družbe Amrop Adria navedenim kompetencam dodaja še nekaj pomembnih dejavnikov: pridobivanje izkušenj: najbolje je začeti pri osnovah, na izvedbenih delovnih mestih, pri tem pa opazovati in proaktivno, zavzeto delati v skupini; razvijanje osebnostnih veščin: komuniciranje, pogajanja, samoorganiziranost, upravljanje časa, spoznavanje in razvijanje vodstvenih slogov; nenehno pridobivanje strokovnega znanja: za uspešno vodenje podjetja je potrebno široko znanje o poslovnih funkcijah: finance, prodaja, proizvodnja, nabava, kadrovske in pravne zadeve, poznavanje zakonitosti korporativnega upravljanja in komplementarna znanja, ki te veščine dopolnjujejo, na primer računalniška znanja (obvladovanje uporabniških programov, ERP-sistemov, excela), jezikovne veščine, poznavanje panoge in širšega gospodarskega prostora; etičnost, prava mera skromnosti in prodornosti, vztrajnost, osredotočenost in ciljna naravnanost so vrline, ki jih mora imeti menedžer prihodnosti. Te kompetence morajo biti pri kandidatu za vodilni
1. 2. 3.
4.
oblikovalec
22
ON je industrijski
in posluša
21
ON bere
v andropavzi
20
ON je
maratonec
18
ON je
kuha
16
ON
14
vzgaja
ON
gradi
8
ON
6
maneken
ON je
moden
ON je
5
spornoseksualec
4
ON je
ON vs. ONA
3
23
10.
Bodite vztrajni, dosledni in pripravljeni tudi na padce in stresna obdobja, ki so prav tako del poslovnega življenja.
9.
Mrežite, včlanite se v poslovna društva in vzpostavite čim več neformalnih vezi.
8.
Seznanite nadrejene s svojimi ambicijami in željami. Povejte jim, da se želite preizkusiti v manjših vodstvenih projektih.
7.
Razvijajte kompetence, ki so pomembne za vodenje in upravljanje.
6.
Lotite se tudi težjih izzivov v podjetju. Ne obremenjujte nadrejenih s težavami, predlagajte jim konkretne rešitve.
5.
Poskrbite, da bodo vaši rezultati govorili zase, da boste nadpovprečno dobri v tem, kar počnete, in poskrbite, da bodo vaši nadrejeni s tem seznanjeni.
4. 3.
Ves čas ravnajte odgovorno in v skladu z visokimi etičnimi načeli.
Gradite na timskem delu in pridobivajte zaupanje sodelavcev. Poskrbite, da se bodo ljudje v vaši bližini počutili nadpovprečno dobro.
Mlad karierist se lahko ujame v past, ki ji rečemo pretirana samozavest ali nenadzorovana ambicioznost, opozarja Milena Pervanje. »To mora posameznik spretno nadzorovati. Osebo bo okolica jemala resno, če bo delovala skladno z izrečenim, če bo pozitivna, pravična in ciljno naravnana. Vedno, v vseh okoliščinah, dolgoročno.« In ko pride karierist na želeni vrh, ne sme pozabiti ohraniti primernega vedenja, osebnih vrednot, delovanja z zgledom, primernega odnosa do soljudi, ki so del osebnosti, ne pa igra. Samo takšni bodo dlje časa lahko ostali na položaju.
položaj del osebnosti, ne igra. »Tako življenje naj človek, ki si želi priti na vrh podjetja, kot delovni in vodstveni slog privzame od prvega dne dela v podjetniškem okolju, čeprav je vodilno delovno mesto daleč od morebitnega vodstvenega položaja,« poudarja Milena Pervanje.
2.
Učite se od najboljših. Zagotovite si mentorja, ki vas bo spremljal in usmerjal. Naj bo to oseba, ki je vaš vzornik. Nekdo, od katerega se lahko veliko naučite in vam bo na voljo za nasvete.
Poiščite mentorja
1.
Ne glede na to, na katerem položaju ste ta hip, si poskušajte pridobiti čim več informacij, znanj in izkušenj.
Shutterstock
Past
10
korakov do vrha
Milena Pervanje, Amrop Adria: Dober menedžer mora
precej časa nameniti delu z ljudmi, pa naj bodo to zaposleni, lastniki, kupci, dobavitelji ali tekmeci. (Pre)mlademu direktorju s prehitrim napredovanjem lahko selektorji v podjetju naredijo zelo slabo uslugo, drago življenjsko šolo, katere šolnina je za posameznika lahko celo previsoka.
Poleg tega, opozarja soustanoviteljica Competa, je treba vse omenjene kompetence nenehno razvijati. »Priložnosti za razvoj kompetenc so tako znotraj kakor tudi zunaj podjetja. Po nekaterih analizah sta za uspeh ali uspešen preboj na najvišja delovna mesta poleg odličnih rezultatov pomembna tudi ugled in izpostavljenost: v razmerju 30 proti 70. Dobro je, da si v podjetju ambiciozni karierist poišče vplivnega mentorja, ki bo opazil njegovo trdo delo in dobre rezultate ter poskrbel, da bodo 'vidni'. Smrekarjeva opozarja, da mora biti tak karierist samoiniciativen na več področjih, prijavljati se mora na posamezne projekte, dajati pobude za inovacije, spremembe, nadgradnje za razvoj. Zunaj podjetja za Lauro Smrekar to pomeni udeležbo na poslovnih konferencah, pisanje strokovnih člankov, vpetost v več stanovskih organizacij. Kaj posameznik z vsem tem doseže? »Da v podjetju in zunaj njega, ko se išče strokovnjak z njegovega področja, pride v izbor desetih najprimernejših kandidatov.« In koliko časa karierist v povprečju potrebuje, da pride na vrh? Pravil ni, odgovarja Laura Smrekar. »Včasih je treba imeti tudi malo sreče oziroma nam morajo biti razmere na trgu bolj naklonjene. Pri nas je zaradi lastniških sprememb nekoliko laže priti do položaja, kot ga tudi obdržati. Za to, da se obdržiš, moraš imeti odlične rezultate in močno zaupanje lastnikov. To pa lahko dobiš le z razvitimi vodstvenimi kompetencami.« Višje si, poudarja sogovornica, bolj se moraš ukvarjati z ljudmi, jih usmerjati, navdihovati, samo z njimi lahko namreč ustvarjaš dobre rezultate.
ON
vs. ONA
K Moški precenjujejo svoje sposobnosti ali pričakovani uspeh, ženske pa ga podcenjujejo
aj se ženske lahko naučimo od moškega ega
E
go pomeni več stvari. Kot psihološki termin je Freudov izraz za zavedni jaz (v nasprotju z nezavednim), je naša identiteta, zavedanje sebe. V tem ni slab ali dober, velik ali majhen, po spolu ni razlike. V vsakdanjem pogovoru pa se uporablja drugače – kot samozavest, samopodoba (denimo, ko rečemo, da je neka opazka prizadela ego nekoga) ali pa izrazito negativno, kot pretiran občutek lastne pomembnosti (ko na primer rečemo, da ima nekdo velik ego). Razlika je le v sodbi, v obeh primerih govorimo o samopodobi. Pozitivna samopodoba pa je samozavest.
So moški pri tem kaj drugačni?
Ker se ne želimo nasloniti le na prepričanje ulice, poglejmo številne raziskave. V vseh študijah se kaže kdaj sicer majhna, a stalna razlika v prid moških v (splošni) samopodobi vse od adolescence. V eni od njih se je pokazalo, da moški stalno precenjujejo svoje sposobnosti ali pričakovani uspeh, ženske pa ga podcenjujemo. V realnih dosežkih na različnih testih ni pomembnih razlik, ne glede na vrsto nalog, ki so jih preverjali. Nima vsaka ženska slabše samopodobe. Trend pa vendarle obstaja. Posebej šokantno je videti to pri ženskah, ki so dejansko zelo uspešne – predsednice velikih korporacij, vrhunske športnice … Ob vseh uspehih se še vedno stalno pojavljajo številna znamenja dvomov vase, za katerimi moški kolegi ne trpijo. Dejavnikov v ozadju je več, od biologije do vzgoje.
(Moška) samopodoba
Ǫ
Valerija Čuček Schmalzer, strokovna direktorica v kadrovski agenciji Kadis finance@finance.si
Samopodoba ni le imenitno zveneč psihološki termin. Gre za dvom vase, kritičnost do sebe in lastnih napak, kako zlahka nas neuspeh potre, prepričanja v slogu »nikoli ne bom uspešen/a« ali »ne vem, ali sem si zaslužil/a to napredovanje«, ki jih imamo v glavi. Ljudje z boljšo samopodobo dokazano dosegajo višje plače, hitreje napredujejo in so tudi uspešnejši pri delu. Kako pride do te povezave, si najbrž lahko predstavljamo. Če zaupaš in verjameš vase, si postaviš višje cilje in si upaš kandidirati za zahtevnejša delovna mesta. Znaš se bolje predstaviti v izbirnih postopkih. Če verjameš, da nekaj znaš in zmoreš, je dokazano tudi bolj verjetno, da ti bo pri konkretni nalogi dejansko uspelo. Podjetje Hewlett-Packard je v interni raziskavi denimo ugotovilo, da so ženske kandidirale na višje položaje takrat, ko so stoodstotno izpolnjevale pogoje – pri moških je bilo dovolj že 60 odstotkov. Ženske se počutimo samozavestne očitno le takrat, ko smo vrhunske. Moških ni strah vreči se v vodo in se sproti naučiti stvari. Moški se kar štirikrat pogosteje pogajajo za svoje plače oziroma poviške. Tudi moški odnos do teh pogajanj je drugačen – gredo na zmago, ženske pa jih večkrat doživljajo kot obisk
zobozdravnika. Moški imajo tudi bolj optimističen pogled na to, kakšen povišek je mogoč, zato tudi ciljajo v povprečju na 30 odstotkov več denarja. Učinek na izid je jasen. Če temu lahko rečemo večji ego, ima torej zelo konkretne pozitivne učinke. In če je pri moških pogostejši, dobro zanje. Ne gre za to, da moški nikdar ne dvomijo vase – a ne tako pogosto, in ne pustijo, da jih občasen dvom ustavi.
(Pre)velik ego
Ni pa to vsa zgodba. Samopodoba pri moških je bolj pod vplivom neposrednih primerjav z drugimi, so ugotovili. Tako se moška samopodoba zniža, kadar je partnerka uspešna v nečem, kjer moški ni. Ni pomembno, ali je partnerkin uspeh intelektualne ali socialne narave. Za primerjavo: samopodoba žensk je ostala nespremenjena ne glede na partnerjev uspeh. Zanimiva je tudi ugotovitev, da tega moški ne zaznajo zavedno ali vsaj ne priznajo odkrito. Verjetno pojav ni vezan samo na partnerje. Kaj pomeni, če uspeh drugih pri nekom zbudi negativna čustva? Lahko se pojavi negativna tekmovalnost, zamera. Za individualne dosežke lahko to pomeni še večji zagon, a za medsebojne odnose in sodelovanje nič dobrega. To je lahko »velik ego«, ki škodi. Sploh v času, ko je timsko delo zapoved, ne modna muha, je tu ženska prednost. Kljub že omenjeni težnji k precenjevanju sebe pri moških je pomembna še ena ugotovitev. Pri tem so pristni, ne gre za namerno zavajanje drugih. Če samozavest poskušamo zaigrati, ljudje to prepoznajo in jih odbije. Moški zares verjamejo, da so tako dobri. Kot je to imenoval eden od profesorjev, imajo »iskreno pretirano samozavest«. Naj to kdo imenuje velik ego ali ne, deluje pozitivno in to moškim tudi težko zamerimo. Zato se ženske lahko od »moškega ega« veliko naučimo – in okrepimo svojo samozavest. Ta ima vsaj enako težo kot dejanske kompetence. Ali še večjo. Ironično uspe tudi visoko samozavestnim ljudem z nižjimi kompetencami. Ključ je v pristnosti. Zares moramo verjeti, da smo dobri in vredni uspeha. Ugotovitev v prid žensk, ki so razlogi za samozavest, imamo malo morje. Študije jasno dokazujejo, da podjetja, ki zaposlujejo več žensk, prednjačijo pred tekmeci po vseh merilih uspešnosti in dobičkonosnosti. Kulturnih in organizacijskih ovir za žensko karierno uveljavljanje, ki so prav tako dejstvo, ne moremo kar spremeniti, svojo samopodobo pa vendar lahko, to je dokazano. Celo tisti možganski del, ki je tudi del težave. In tako se dolgoročno lahko spreminja tudi družba. Kar nas najbolj ovira – in je neposredna posledica nizke samopodobe –, hkrati pa je v tem rešitev, je nagnjenost k temu, da stvari sploh ne poskusimo.
Shutterstock
4
5
M
išičasto telo je modni dodatek
ON
Ǫ
je
ec ual s k se r no spo
ki so diskriminirali moško homoseksualnost ob koncu prejšnjega stoletja, in prihod prevladujoče zvezdniške kulture, ozaljšane s superlativi, sta dokončno odpihnila ostanke moralno nazadnjaške viktorijanske dobe. Simpson je leta 2002 poskrbel za pravo metroseksualno revolucijo, ko je za ultimativnega predstavnika te »rase« označil angleškega nogometnega zvezdnika Davida Beckhama. Ta je bolj kot s svojimi nogometnimi veščinami svet navduševal s svojo prikupnostjo, videzom kot iz škatlice in številnimi pričeskami. In svet je končno doumel. Začela se je nova doba. Doba urejenega in privlačnega testosterona. Med metroseksualce so med drugimi uvrstili tudi pevca U2 Bona, pri nas pa poslovneža Jurija Schollmayerja.
Igor Đukić finance@finance.si
M
inilo je 20 let, odkar je angleški novinar, pisatelj ter strokovnjak za popularno kulturo in medije Mark Simpson skoval besedo metroseksualec. A zdaj je na pohodu nov, ekstremnejši izraz za moške, ki so obsedeni s seksom in telesom, razlaga Simpson: »Metroseksualci so mrtvi. Naj živijo spornoseksualci!«
Simpson se je o metroseksualcih razpisal leta 1994, potem ko je obiskal razstavo Svet pripada moškim (It's a Man's World) revije GQ. Takrat je napovedal: »Videl sem prihodnost moškosti in ta je bila – vroča. Najdonosnejši trg bo tisti, ki se ga bodo lotili metroseksualni moški: samci dobrega videza, s polnimi denarnicami in službami v mestu. Le kje drugje bi namreč našli trgovine s kakovostnimi in ekskluzivnimi oblačili?« Dve desetletji pozneje metroseksualci ostajajo kupci, ki si jih želijo vsi prodajalci. So »tour de force« zapravljanja in polnjenja blagajn »požrešnih« ponudnikov. Pravzaprav je metroseksualnost danes nekaj povsem normalnega in trendovskega. Le kako ne bi bila, ko pa moderen moški da zelo veliko na svoj videz in všečnost tako pri ženskah kot moških. Šlo je celo tako daleč, da je v zadnjih letih prodaja revij s podobami izklesanih lepotcev na naslovnicah prehitela prodajo modnih revij za ženske. O razmahu metrosekualnosti priča tudi dejstvo, da so moški lani na Otoku zapravili več denarja za nakup čevljev kot njihova nežnejša polovica.
Čas je za novo generacijo moških – spornoseksualce
Sodobni Dorian Gray
Z vidika današnjega odišavljenega, urejenega in vase zagledanega moškega je težko verjeti, da so se moški šele v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja začeli zavedati svoje podobe in več časa namenili postopanju pred ogledali v kopalnicah. In kako težko je bilo svojo ne več zanemarjeno podobo razgaliti in dati na ogled ocenjujočemu in kritičnemu svetu. Tako kot je bila v preteklosti moška homoseksualnost stigmatizirana in ponekod kriminalno preganjana, je bila želja moških po lepotnem občudovanju drugih – kar je temelj metroseksualnosti – velikokrat prezirana in zavračana. Narcisoidnost je bila domena žensk. Tudi moško nečimrnost so nemudoma popredalčkali v »femi« kategorijo. Ali jo označili za perverzno in »wildovsko«. Pa poglejte, kaj se je zgodilo z njim. Sodni proces Oscarja Wilda ob koncu 19. stoletja je pripomogel k porazu viktorijanske moralnosti in zaoral ledino v boju za pravice istospolnih v 20. stoletju. Odprava še zadnjih zakonov,
David Beckham je bil prvi oklican za metroseksualca in glede na to, da je obseden s svojim telesom in poln tetovaž, ga časopis ON razglaša tudi za spornoseksualca.
Spornoseksualec je obseden s svojim telesom, rad pa ima tudi pornografijo
Danes do potankosti urejeni moški niso več takoj označeni za geje, uporaba številnih kozmetičnih izdelkov pa ni več tabu. Je pa v zadnjih letih opazen izstopajoč atribut mlajše generacije metroseksualcev. Še pred desetimi leti je bilo dovolj, da je bil moški, označen za metroseksualca, oblečen v znamke najboljših modnih oblikovalcev in odišavljen z najnovejšimi parfumi. Zdaj pa spornoseksualcu ni toliko pomembna garderoba kot njegovo izklesano telo. Mladci po vsem svetu ure in ure preživijo v fitnesih in telovadnicah ter skrbijo, da njihove mišice (po možnosti okrašene z mogočnimi tetovažami in številnimi piercingi) in trebušni šesterčki rastejo in rastejo. Za spornoseksualce je mišičasto telo najpomembnejši modni dodatek. Medtem ko so v preteklosti metroseksualnost malikovale bleščeče (predvsem) modne revije, so za današnjo generacijo različnih »seksualcev« zadostna družabna omrežja, sebki in internetna pornografija. Da, novemu valu, spornoseksualcem, smernice zapoveduje tehnologija. In te smernice so biti zaželen zaradi telesa, in ne garderobe, še posebej pa ne, na žalost, zaradi inteligenčnega količnika.
6
ON
je moden
V
napad z novim slogom
Corbis
Modni slovar
arhiv Canali
Black tie je drugi najbolj formalen slog oblačenja.
Siva obleka iz volne Canali
Ǫ Eleganten poslovni videz ali business elegant
Aleš Čakš ales.caks@finance.si
T
iste, ki redno sledijo modnim zapovedim, si radi dajo duška, niso preveč japijevski in jim ni treba vsak dan upoštevati predpisanih kodeksov oblačenja, letošnje modne smernice morda precej »vznemirjajo«: dežni plašč (trenčkot), zelo veliki in dolgi šali, večje usnjene »škatlaste« torbe, ozke, cigaretaste hlače in puli, med barvami siva, oranžna, rdeča in gozdno zelena, zadnja nujno v kombinaciji še z drugimi barvami, recimo temno modro ali sivo. Med materiali pa kašmir, kamelja dlaka (jakne in plašči) in – žakar.
Siva za moške iz ozadja
Siva je ena najmodernejših jesensko-zimskih barv za moške, pove strokovnjakinja za kulturo oblačenja Lea Pisani. »Barva, ki se zdi rahlo dolgočasna, je lahko tudi zelo uporabna. Poslovneži, ki ne želijo biti opazni, jo imajo najraje. Siva ima status dnevne (poslovne) barve, ker je anonimna, se zlije s sivino mest in slabim vremenom.« V moški modi, pojasni Pisanijeva, je ta barva postala priljubljena v 19. stoletju, z rastjo britanskega gospodarstva. Lastnosti, kot so umirjenost, prilagojenost in poštenost, ki jih izraža, so se ujemale z resnimi posli. Zaposlenim v novi službi revija Business Insider med drugim priporoča, naj se takoj seznanijo s kodeksom oblačenja. Zakaj? Čeprav je oblačenje stvar vsakega posameznika, ima veliko podjetij (stroge) kodekse oblačenja, in če je to denimo smart casual, morajo zaposleni to pač upoštevati. Kodeks oblačenja je, še zlasti v velikih družbah v ZDA in Veliki Britaniji, usklajen tudi s standardi delovanja posameznega podjetja.
Sproščen poslovni videz ali business casual
arhiv Canali
arhiv Hugo Boss
Pravila oblačenja
Business smart ali prefinjena poslovna eleganca
Na vabilih za posebne dogodke je večkrat določen dress code oziroma slog oblačenja. Če pravil ne poznate, teh je namreč kar nekaj, vam utegne priti prav modni slovar. • White tie ali formalni slog: ne vključuje oblek in kravat. Ta najbolj formalni slog oblačenja narekuje oblačila, ki jih ima doma le malo moških. V tem primeru si bo treba oblačilo sposoditi (recimo v operi). White tie pomeni, da oblečete frak (z robčkom v gornjem žepu) s telovnikom in, zlasti v Veliki Britaniji, tudi cilinder. Takšna oprava je pri moških najpogostejša za diplomatske dogodke in zelo slavnostne podelitve (recimo Nobelova nagrada). • Black tie ali delno formalni slog: je še vedno zelo strog, za marsikaterega moškega tudi zelo redek. V večernih urah
black tie pomeni črn smoking, čez dan pa tako imenovani stroller, malenkost bolj sproščeno različico smokinga. • Business dress code, business elegant ali poslovna eleganca: to najprej pomeni moška klasična tajlirana obleka. Biti mora zelo temne barve (črna, temno modra ali siva) in dobro krojena. Srajca naj bo bela, kravata bolj konservativna, čevlji obvezno usnjeni z angleškim vzorcem. • Business casual ali sproščena poslovna eleganca: ta slog oblačenja je med vsemi najbolj »raztegljiv« in v poslovnem svetu najbolj sproščen, saj na primer ne zapoveduje kravate. Še vedno so zaželene obleke, a so lahko hlače in suknjiči različnih barv in materialov. Najbolj priporočljivo, če upoštevamo Business Insider, je nositi moder suknjič z rjavimi ali svetlo sivimi hlačami, pa tudi kakijeva barva hlač je primerna. Džins ne pride v poštev, še kar sprejemljivi pa so dobro krojeni športni suknjiči. Samo srajca za zgoraj bo premalo, čez oblecite še enobarvni pulover iz dobrih materialov.
Namigi za modni slog
• Moški bo letošnjo jesen in zimo, če želi dokazati, da ve vse o modi in jo zna primerno prilagoditi svojemu slogu, nosil daljši, ohlapnejši plašč iz kamelje dlake in kašmirja v svetlo rjavi barvi. • Tudi letos ne bo nič narobe, če boste oblekli plašč marsovec s kapuco. Tudi ta je lahko ohlapnejši, da pod njim nosite poslovno obleko. Sivino, črnino ali modrino v oblekah zlahka »osvetlite« z rdečim marsovcem. • Suknjiči na oblekah ali samostojno so lahko manj oprijeti, krajši in iz brušene volne, enako velja za hlače, ki jih lahko tudi dvakrat zavihate. • Če se odločite za eno barvo v več odtenkih od nog do glave, ne bo nič narobe: več odtenkov modre lahko deluje precej osvežilno; izberite temno moder suknjič, svetlo modro srajco, temen džins ter dodajte še rjav pas in rjave čevlje z angleškim vzorcem na vezalke.
Pet obveznih kosov za moške
Kateri so kosi, ki jih moški mora imeti v omari? Po navedbah vodje moške mode v Saks Fifth Avenue Erica Jenningsa za spletno stran revije Forbes mora moški imeti dobro krojeno sivo obleko iz volne, oxfordske čevlje (z angleškim vzorcem na vezalke), belo, srednje oprijeto srajco z gumbi, mehak plašč mornarsko modre barve in oprijete kavbojke. Za Forbes je med drugim še povedal, da so najbolje oblečeni moški v Milanu in da je največja napaka, ki jo moški delajo, oblačenje ponošenih nogavic ali spodnjic.
OGLAS
8
ON
je maneken
Od rockerja do po
Jopa G-Star, 139,90 evra DĹžins G-Star, 99,90 evra Srajca Tommy Hilfiger (Nama), 89,90 evra OÄ?ala (last stilista)
oslovneZa
9 Kreativni vodja in stilist: Aleš Čakš Fotograf: Aleš Beno Asistentka fotografa: Iza Petek Funduk Frizura: David Ule (David Hair Design) Make up: Romina Regvat Model: Aleš Uranjek, glasbenik in glasbeni menedžer Prostor snemanja: Situla v Ljubljani
10
ON
je maneken
Majica pulover: Imperial, 52 evrov Džins: G-Star, 99,90 evra Pas: G-Star, 39,90 evra
Puli: Tanja Zorn, 115 evrov Hlače: Tanja Zorn, 189 evrov
Glavna postaja za mestne nakupe. Zame. Zate. Za vse.
Kavbojke €
OGLAS
Srajca Venti 39,00 €, suknjič Esprit 149,00 €, kavbojke G-Star 99,90 €, pas T. Hilfiger 39,90 €
99,90
nama_on_262x380_ver2.indd 1
30. 09. 14 15:32
12
ON
je maneken
Suknjič: Imperial (Ikona), 124 evrov Srajca: Imperial, 60 evrov Hlače: Sisley, 76,95 evra
BREZ OVINKOV. ČISTA POPOLNOST ŽE ZA POLOVICO.
Čista popolnost - Jaguar XF predstavlja zlitje športnega avtomobila in izjemnega luksuznega udobja. Zaradi dovršene tehnične zasnove je dobitnik več kot sto mednarodnih nagrad.
OD
45.500 €*
Že za polovico! Posebna ponudba za vozila Jaguar XF: finančni lizing, polog 50%, naslednji obrok 50% pa čez eno leto. Brez obresti, brez ovinkov. *Cena velja za Jaguar XF 2,2L i4 Td ECO. Serijska oprema: 8-stopenjski samodejni menjalnik, ksenonski žarometi z LED dnevnimi lučmi, kombinacija grobozrnatega usnja in semiša, električno nastavljiva sprednja sedeža, tempomat, vmesnik s 7’’ barvnim zaslonom na dotik ter napredna oprema za varnost in zaščito.
KOLIKO ŽIVLJENJA JE V VAS?
SUMMIT AVTO Flajšmanova 3, 1000 Ljubljana t: 01/25 25 125 www.summitavto.si
OGLAS
Maloprodajna cena je izražena v evrih in vključuje predpisani davek na motorna vozila, davek na dodano vrednost in luksuzni davek. Povprečna poraba: 4,9 do 9,8 l/100 km, emisije CO2: 129-229 g/km. Informativni izračun finančnega leasinga za vozilo Jaguar XF SE, 2,2 TD ECO; maloprodajna cena predmeta financiranja znaša 45.500,00 EUR z vključenim DDV; plačilo pologa ob sklenitvi pogodbe 22.750,00 EUR; skupni znesek kredita 22.750,00 EUR; ročnost financiranja 12 mesecev; odplačevanje z 1 letnim obrokom v višini 22.750,00 EUR; letna kreditna obrestna mera znaša 0,0%; stroški odobritve financiranja in priprave pogodbe znašajo 0,00 EUR; Skladno z Zakonom o potrošniških kreditih efektivna obrestna mera (EOM) na dan 15.10.2014 znaša 0,00% in je izračunana na podlagi zneska in trajanja financiranja, stroškov odobritve in ob predpostavki upoštevanja trenutno veljavne obrestne mere; morebitni stroški nastali zaradi neizpolnjevanja pogodbe niso vključeni v izračunu EOM; skupaj iz naslova financiranja plačate 45.500,00 EUR.
gradi
Kdo so slovenski proizvajalci hiš na tujih trgih? Ǫ
Mateja Bertoncelj mateja.bertoncelj@finance.si
E
vropski proizvajalci lesenih hiš so po kakovosti in zahtevnosti gradnje v svetovnem vrhu. Največjih pet slovenskih graditeljev lesenih hiš – Jelovica, Marles, Riko Hiše, Lumar in Kager – pa sodi med najboljše proizvajalce v Evropi. V njihovih lepoticah želijo živeti kupci od Londona do Moskve. Glavni aduti teh hiš so dobro oblikovanje, visoka energijska učinkovitost in uporaba naravnih materialov. A takšnih ponudnikov je na trgu veliko. Zakaj ljudje kupujejo prav slovenske hiše in kako njihovim proizvajalcem uspeva biti konkurenčen? Gregor Benčina iz Jelovice pojasnjuje: »Hiše slovenskih proizvajalcev so narejene po meri. Vsaka je izdelana po željah kupca, to je popolnoma naročniška proizvodnja. Poleg izdelave z računalniško vodenimi stroji vsaka zahteva še veliko ročnega oziroma rokodelskega dela. Za to smo Slovenci mojstri. Imamo tehnično znanje in smo zelo pridni. Zato smo konkurenčni. Ko gre za tipske hiše in je treba narediti 300 popolnoma enakih, pa nas zaradi nižjih stroškov dela povozijo tekmeci iz vhodne Evrope, recimo Poljaki.« Ta uspešna zgodba se ni rodila čez noč. Jelovica in Marles – od koder izhajajo tudi druga podjetja, saj so se njuni nekdanji zaposleni lotili samostojnega posla – se z gradnjo lesenih hiš ukvarjata vse od petdesetih let prejšnjega stoletja. Sprva so se učili pri Nemcih in Avstrijcih, a kot pravi Gregor Benčina, so že kmalu z inovativnostjo to znanje nadgradili in sami učili tekmece.
Prednosti lesene gradnje
»Lesena montažna gradnja je rešitev, ki je trajna, gospodarna, mednarodno priznana, tehnološko preizkušena, strogo nadzorovana in cenovno ugodna,« razlaga Bogdan Božac iz Marlesa. »Zagotavlja odlično toplotno izolacijo, kar je zelo pomembno, saj je naš cilj zagotoviti lastnikom nizke stroške vzdrževanja in majhno porabo energije za ogrevanje. Takšna gradnja je tudi hitra ter požarno, poplavno in potresno varna. Zaradi načina izdelave je objekt suh takoj po finalizaciji. Lahko ga uporabljamo takoj, saj ni potrebno dolgotrajno sušenje gradbenih materialov. Tako je lastnikom takoj po končanju gradnje zagotovljeno zdravo bivanje v njihovi hiši. Poleg tega je takšna gradnja tudi zelo gospodarna, saj dolgoročno prinaša precejšnje prihranke na področju stroškov energije in vzdrževanja, pojasnjuje Božac.
Slabost: neprepoznavnost
Tehnično znanje je brez dvoma prednost slovenskih proizvajalcev. Pri prepoznavnosti in blagovni znamki pa jim gre slabše. Podjetja so hiše v tujini v prejšnjih letih največkrat
arhiv Jelovica
S
lovenske hiše od Londona do Moskve
Lesena stavba v Švici je narejena v Jelovici.
Gregor Benčina, Jelovica
Barbara Reya
ON
Sabina Petrov
14
Marko Lukić, Lumar hiše
arhiv Kager
15
Vzorčna hiša Kager – center vzorčnih hiš v Moskvi
Aleš Beno
Friderik Kager
Irena Herak
Janez Škrabec, Riko
Bogdan Božac, Marles Marlesova individualna hiša, zgrajena v Švici
postavljala tako, da so jih naredila do tretje podaljšane gradbene faze oziroma so bile od zunaj videti popolnoma dokončane. Tržili so jih njihovi lokalni partnerji, ki so poskrbeli še za ureditev notranjosti, večinoma pa ni bilo nikjer vidno, da gre za hišo blagovne znamke proizvajalca iz Slovenije – četudi so kupci na pogovore o podrobnostih, kako naj bi bile videti hiše, prihajali in še prihajajo v Slovenijo k proizvajalcem.
Mediaspeed
Korak naprej: Starck with Riko
Steklena hiša P.A.T.H. Starck with Riko, ki je lahko, glede na naročilo, tudi v celoti lesena.
Riku je uspel skupni projekt z enim svetovno najbolj priznanih arhitektov Philippom Starckom. Ta se je vselil v hišo v bližini Pariza, ki jo tržijo pod imenom P.A.T.H (Prefabricated Accessible Technological Homes) Starck with Riko. Te hiše naj bi združevale visoko tehnologijo, udobje, brezčasno oblikovanje in spoštovanje do okolja z uporabo obnovljivih virov energije. Da se je podjetje povzpelo do te stopnice, so Riku in njegovemu ustanovitelju Janezu Škrabcu omogočili prejšnji posli, med njimi eden izmed doslej najprestižnejših projektov v Cotswoldsu blizu Londona. Tu je Riko postavil že 65 hiš iz slovenske smreke in sibirskega macesna. Dela so začeli leta 2007, letos pa bodo tu postavili 11 hiš do tretje gradbene faze in z njimi ustvarili okoli štiri milijone evrov prihodka. Končne cene posamezne hiše se začnejo pri 1,2 milijona evrov in dosegajo tudi štiri milijone evrov. V idiličnem okolju s petimi jezeri bodo na 65 hektarjih postavili okoli 130 hiš. Projekt povezuje znane oblikovalce in arhitekte – to so Yoo, Philippe Starck in Jade Jagger.
arhiv Lumar
Marles hiše in Kager z vzorčno leseno hišo
Matrika Lumarjevega slovenskega paviljona za Expo 2015 v Milanu
Marles hiše so na Dunaju postavile vzorčno hišo. Ptujski Kager v Moskvi pa postavlja vzorčno hišo Vita Nova, ki jo trži pod lastno znamko. Za ruski trg je pridobil zastopnika, družbo ALK iz Moskve. Tej so prodali prvo leseno skeletno hišo, ki jo že postavljajo v naselju vzorčnih lesenih hiš v Moskvi. ALK namerava prihodnje leto na ruskem trgu prodati še deset takšnih hiš, potem pa že 30 na leto. Letos bodo v tem podjetju naredili 40 hiš. V naselju, kjer stoji njihova hiša, je še deset drugih lesenih vzorčnih hiš, a so narejene bolj v slogu brunaric. Kagerjeva je s skeletno gradnjo in stekleno fasado popolnoma drugačna. »ALK potem želi postaviti vzorčne hiše še v petih drugih takšnih naseljih v okolici Moskve. Na nas stavijo, ker verjamejo, da se bodo usmeritve iz Evrope selile tudi v Rusijo in bodo tudi tam energetsko učinkovite hiše postale priljubljene,« je povedal Friderik Kager.
Ko Nemcem ne gre, pride Marles
Marles je pred nedavnim v švicarskem kantonu Schweiz postavil objekt, za katerega je sprva veljalo, da ga ni mogoče postaviti z leseno konstrukcijo. Bogdan Božac iz Marlesa pojasnjuje: »Njegovo izvedbo je namreč zavrnilo kar nekaj nemških proizvajalcev lesenih montažnih objektov, češ da so neizvedljivi. Nato se je vlagatelj obrnil na nas. Po dolgotrajnem preračunavanju statike in iskanju ustreznih konstrukcijskih rešitev smo naročilo sprejeli in izvedli objekt, nad katerim sta navdušena tako vlagatelj kot tudi stroka. Lahko povem, da smo na podlagi tega objekta, ki smo ga postavili aprila, že sklenili dve pogodbi za nadaljnje objekte, saj sta njihove vlagatelje prepričali naša izvedba in kakovost.«
Jelovica v Švici z luksuznimi stanovanji
Tudi Jelovica je v Švici postavila večstanovanjsko stavbo, kjer je z najnovejšo leseno konstrukcijsko tehnologijo omogočila izvedbo zahtevne sodobno arhitekturno zasnovane stavbe z luksuznimi stanovanji. Objekt je hkrati visoko energijsko učinkovit in iz naravnih materialov. Za postavitev so v Jelovici uporabili kombinacijo dveh najnovejših sistemov, ki skupaj ponujata to, kar je želel švicarski investitor. Za več kot 600 kvadratnih metrov veliko stavbo so za izdelavo stropov uporabili sistem križno lepljenih masivnih lesenih plošč, ki omogočajo arhitekturo velikih in zračnih prostorov. Zunanje stene objekta pa so izdelane v nizkoenergijskem hibridnem sistemu, ki ima dobre izolativne značilnosti na zunanji strani, v notranjosti objekta pa naravne materiale, ki zagotavljajo prijetno in zdravo bivanje.
Lumar bo gradil slovenski paviljon za Expo 2015 v Milanu
»Paviljon, ki bo edino stičišče slovenske predstavitve na svetovni razstavi več kot 20 milijonom obiskovalcev, bomo začeli graditi konec oktobra, je povedal Marko Lukić iz Lumarja. »Piramidna oblika paviljona, postavljena na geometrijsko razgibani površini, odseva reliefno razgibanost slovenskega ozemlja; prehajanje alpskega hribovja ter panonskega in sredozemskega gričevja v obdelovalne površine ravnin, kotlin in dolin z izjemnim podzemnim svetom, prepredenim z jamami, ki jih v jamskih rovih in dvoranah krasijo kapniki. Za gradnjo paviljona smo bili izbrani na javnem razpisu SPIRIT Slovenija, kjer smo ponudili najboljše razmerje med ceno in kakovostjo.«
ON
vzgaja
M
ladostniki naj vadijo odraslost
Kako naj vzgaja najstnika Ǫ
Špela Mikuš spela.mikus@finance.si
U
mirjeno, dosledno, a tudi dovolj avtoritativno naj moški »krotijo« najstnika. Vzgoja mladostnika se ne začne v njegovih najstniških letih – ali bo najstnik bolj samostojen že v puberteti, je odvisno tudi od vzgoje v zgodnjem otroštvu. »Največja napaka, ki jo delamo pri vzgoji najstnikov, je, da jim otežujemo sodelovanje pri pomembnejših družinskih vprašanjih. Rečemo jim, naj pridno opravljajo šolske obveznosti, za drugo poskrbimo mi,« pove Tina Rutar Leban s Pedagoškega inštituta. Najstnikom je treba dajati čedalje več avtonomije, ne pa delati z njimi kot z otroki. »V obdobju najstništva jim pustite, da trenirajo odraslost,« dodaja sogovornica.
Bodite avtoritativni, a spodbujajte samostojnost
Po mnenju razvojne psihologinje Ljubice Marjanovič Umek je najprimernejša avtoritativna vzgoja, pri kateri začrtate jasne meje, hkrati pa najstnika spodbujate k samostojnosti in odgovornosti. »Taka vzgoja je tudi prevladujoča, saj verjetno ni starša, ki je ne bi vsaj enkrat uporabil.« Čeprav ponavadi velja, da so odnosi med očeti in hčerami manj obremenilni in bolj varni kot med sinovi in očeti, morate oboje vzgajati podobno – umirjeno, dosledno in dovolj avtoritativno, pravi psihologinja.
Poiščite skupno dejavnost
O
če in sin naj bi se po razlagi nekaterih psihologov zbližala pozneje kot oče in hči.
Velikokrat se očetje z otroki povežejo pozneje, podobno velja tudi za obdobje pubertete, razlaga Rutar Lebanova: »Najstniki postanejo očetom bolj enakovredni. Stvari, ki ste jih z otrokom počeli, ko je bil mlajši, zdaj niso več zanimive.« Da se to ne zgodi, je dobro poiskati skupno dejavnost, v kateri bosta uživala tako oče kot sin, recimo šport, sprehode ali delo v delavnici, nikakor pa to ni skupno gledanje televizije.
Samo prepovedi se redko obnesejo
»Očetje pogosto menijo, da gre pri drugih najstnikih vedenje že čez rob, pri njihovem pa je merilo postavljeno višje,« ugotavlja Ljubica Marjanovič Umek. A na vprašanje, kje določiti mejo, ni lahko odgovoriti, saj ni enotnega odgovora. Za nekega najstnika velja ena meja, za drugega druga, pomembno pa je, da začnete postavljati meje že v otroštvu. Če boste to počeli, ko bo vaš otrok že najstnik, se jih bo teže navadil, pove Rutar Lebanova. O tem, kje so meje, morajo na koncu presoditi starši. »To je povezano tudi z zaupanjem, ki ga kažete svojemu
Shutterstock
16
otroku,« dodaja Marjanovič Umkova. A zaupanja si ne pridobite čez noč. »To se gradi od zgodnjega otroštva. Tako kot se samostojnost ne pojavi kar v najstniških letih, se tudi neprimerno vedenje ne pojavi kar čez noč oziroma v puberteti.« O vsem tem se morate z najstnikom veliko pogovarjati. Če menite, da bodo prepovedi in sklicevanje na vzgojo drugih delovali, se motite, svari psihologinja: »To namreč le redko uspe.«
Pravila prilagajajte starosti
Ena izmed tehnik postavljanja mej je tudi, da starši in najstniki skupaj pripravite nekakšno pogodbo. Ta vključuje pravila, ki se jih morate držati tako starši kot tudi otroci, pravi Rutar Lebanova. Lahko denimo določite višino žepnine ali obveznosti otroka, a ta naj bo pri tem vključen. Tako se bo mladostnik naučil tudi, kako sestaviti pogodbo.
Naj vas mirnost ne preslepi
Seveda je veliko odvisno tudi od otroka samega. Če želite, da je vzgoja čim bolj učinkovita, jo prilagajajte tako otrokovemu kot svojemu temperamentu, svetuje Rutar Lebanova. »Vzgoja je proces prilagajanja temperamentov,« dodaja. Vzgoja podivjanega najstnika se na prvi pogled morda zdi težka naloga, a Marjanovič Umkova pravi, da je včasih teže vzgojiti mirnega in tihega najstnika. »Pri vase zaprtem najstniku je težko ugotoviti, kaj se mu plete po glavi in kako se bo odzval na številne dražljaje iz okolja.« Tiha voda bregove dere, bi lahko rekli. »Bolj odprt in neposreden najstnik se bo hitro, neposredno odzval in v tistem hipu se bo njegovo vedenje zdelo socialno manj sprejemljivo.« Kakorkoli že, če imate mirnega ali podivjanega najstnika, se ne trudite spremeniti njegovega temperamenta, čim bolj ga sprejmite takšnega, kot je. »Vzgoja ne bo veliko vplivala na temperament,« dodaja Marjanovič Umkova.
Ne zbijajte avtoritete
Pri vzgoji je velikega pomena tudi, da se starša dopolnjujeta, hkrati pa morata biti čim bolj naravna. »Pomembno je, da se o nekaterih glavnih stvareh v vzgoji, ki se zdijo obema pomembne, dogovorita in ne zbijata avtoritete drug drugemu, zlasti ne pred otrokom,« pravi Marjanovič Umkova. Če bo mati otroku rekla, naj nekaj naredi, potem pa vi rečete, da mu ni treba in bo že sama, je to slabo, opozarja Rutar Lebanova. Zato je pomembno, da sta starša pri glavnih stvareh usklajena. A če se kdaj pred otrokom zmotite, to tudi priznajte. S tem se bo otrok naučil, da s priznanjem lastnih napak ni nič narobe.
postavitev OGLASA FINANCE.pdf 1 15.10.2014 15:24:43
C
M
Y
CM
MY
CY
CMY
OGLAS
K
kuha
P
Boštjan Napotnik, blogovski kuhar, kreativni direktor oglaševalske agencije Futura Ǫ
ri »chefU« Kako pogosto kuhate?
Skoraj vsak dan po službi, popoldne in še zvečer, ko se pripravi kakšna reč za naslednji dan. Pa seveda ob koncih tedna, ko je čas za kakšno daljšo kuharijo.
Kje najdete navdih za jedi?
Povsod: na potovanjih, od očeta, tasta in tašče, žene, sodelavcev, branjevke, blogov, v Ivačičevi Kuharski knjigi, reviji La cucina Italiana, Bourdainovih TV-oddajah.
Radi eksperimentirate s hrano. Si izmišljujete nove jedi ali se raje odločite za preverjene recepte, pa morda jedi drugače pripravite in po svoje pokombinirate sestavine?
Kaja Cencelj finance@finance.si
Eksperimentiranje že, ampak ne »kar nekaj v tri krasne«. Gre bolj za izpopolnjevanje določenih kuharskih tehnik, kako nekaj, kar že znam, skuhati še boljše. Veliko se ukvarjam s pripravo zelo osnovnih stvari, za katere vam bo vsak rekel, da se jih ne splača delati doma. Na prvem mestu je kruh, v naši hiši vedno izključno pečen doma, pa naj gre za tortiljo, masleni kruh za toast, bombice za hamburger ali štruco kislega rženega kruha. Pa jogurt, maslo, pašteta, majoneza, pečenice, mlinci, rezanci. Ti, skoraj že pozabljeni procesi priprave osnovnih živil, ki nam jih je industrija vzela, mi prinašajo več veselja kot kakšni prefinjeni krožniki. Trenutno me zelo mikajo domače hrenovke.
Med kuho je treba početi več stvari hkrati. Če velja, da gre to ženskam bolje od rok, zakaj jih je potem med vrhunskimi kuharji tako malo in so v elitnih restavracijah moški »le chef« kuhinje?
Tomo Jeseničnik
O tem, zakaj je kuharstvo na profesionalni ravni tak »mačo« poklic, je najbolje prebrati knjigo Anthonyja Bourdaina Kuhinja: strogo zaupno. V večopravilnost ne verjamem, prej gre za sposobnost dobrega organiziranja in koncentracije. Ne vem, ali igra pri tem spol kakršnokoli vlogo.
odrasli čokoladni mousse
Kaj je za vas najpomembnejše pri jedi?
Nič ni najpomembnejše – ali pa je najpomembnejše vse. Jed ali krožnik, pa tudi celoten vtis, ki ga name pusti obisk restavracije, je vedno celostna zgodba, pri kateri šteje vsak del: kako je videti, kako je pripravljena, kakšnega okusa je, kako je postrežena, kdaj, kje in s kom smo jo zaužili. Vse to šteje.
Kaj je kuhanje za vas – izražanje čustev, strasti, zapeljevanje, morda sproščanje in odmik od realnosti ali umetnost, ki jo vodita domišljija in ustvarjalnost?
Izogibam se mistifikacijam in poveličevanju kuhanja, pa oznakam, kot je umetnost. Kuhanje je obrt, spretnost, rokodelstvo, ki se ga je mogoče razmeroma hitro naučiti, z redno vajo izmojstriti, z razmišljanjem in raziskovanjem pa lahko to obrt zase in za svoje jedce naredimo vse bolj zanimivo.
Katera svetovna kuhinja vam najbolj diši?
Sem kar trdno zakoreninjen v krasno geopolitično lego, ki je pri nas pustila vplive italijanske, balkanske in srednjeevropske kulinarike. Zdaj k nam pljuskajo še Japonci, Američani, Angleži, Danci, Tajci ... in gotovo bo kaj dobrega ostalo tudi od njih. Navsezadnje mi je najbolj všeč, če za mojo kuharijo kdo reče, da je »svetovna«.
Zakaj je kuha strast?
grški pire
Hm, to je pa že psihološko vprašanje … Najprej zato, ker rad jem. Verjetno pa tudi zato, ker smo dandanes s službami precej odtujeni od končnih izdelkov. Vsi smo del nekega večjega sistema ali projekta, katerega (ne)uspeh je delno odvisen od posameznika. V kuhanju pa je nekaj primarnega, je ročno, fizično delo, pri katerem v zelo doglednem času prideš od načrtovanja do konca projekta.
osebni arhiv
ON
Tomo Jeseničnik
18
MENI Predjed Fižolova krema z morskimi dobrotami Sestavine za štiri kozarce nežne, sladkaste bele fižolove kreme z morskim pušeljcem: četrtina kilograma suhega drobnega belega fižola (ali dve pločevinki že kuhanega), šopek dišavnic (peteršilj, žajbelj, timijan, lovor), nekaj strokov česna, velik ligenj (ali več manjših), pest repkov kozic, dva centimetra debel tunov zrezek, oljčno olje, sol, poper, listič bazilike, pljunek suhega belega vina Fižol čez noč namakamo in ga nato eno uro kuhamo skupaj z dišavnicami, proti koncu dodamo še sol in poper. Ohlajeni in odcejeni fižol prelijemo s štirimi žlicami oljčnega olja in žlico vode, v kateri se je kuhal fižol. S paličnim mešalnikom ga zmešamo v kremo, postavimo jo na dno servirnih kozarcev in damo v hladilnik. Ligenj očistimo in na hitro popečemo, ko se ohladi, ga narežemo na obročke. Repke kozic prevremo, prelijemo z mrzlo vodo in oluščimo. Tuna narežemo na dvocentimetrske kocke in na hitro popražimo na olju. Morske dobrine enakomerno porazdelimo v kozarce, na vrh potresemo trakce bazilike in poškropimo z oljčnim oljem.
Glavni jedi Dušene puranje krače Sestavine za štiri promotorje enakih možnosti za vse: dve puranji krači, štirje korenčki, peteršiljeva korenina, srednje velika čebula, strok česna, polovica žličke pimenta, polovica žličke paprike v prahu, deciliter suhega belega vina, oljčno olje, sol, poper, sladka smetana in/ali gorčica. Iz pimenta, paprike, pretlačenega česna, soli, popra in oljčnega olja zmešamo marinado in jo premažemo po kračah. Zavijemo v folijo in pustimo vsaj eno uro. Na olju popečemo krači do zlato rjave skorjice. Meso odstavimo in v isti posodi popražimo čebulo, zalijemo z vinom in malo vode. Dodamo korenje, peteršilj in timijan, nato v pokriti posodi dušimo približno uro. Dušeni krači in korenček zavijemo v folijo, preostanek pa s paličnim mešalnikom zmešamo v omako, ki ji po želji dodamo smetano in/ali gorčico. Grški pire Sestavine za štiri podpornike helenskih bojevnikov: četrtina kilograma krompirja, dva stroka česna, deciliter mleka, deciliter oljčnega olja, dva brizga suhega belega vina, pest peteršiljevih listov, muškatni orešček, beli poper, sol Olupljen in na kocke narezan krompir kuhamo do mehkega, približno 15 minut v mleku s česnom, oljčnim oljem, muškatnim oreščkom, soljo in poprom. Odcedimo krompir in shranimo polovico omake. Drugo polovico skuhamo z vinom. Krompir stisnemo skozi stiskalnik, dodamo še malo soli in popra, na koncu vmešamo še nasekljan peteršilj.
Sladica Odrasli čokoladni mousse Sestavine za štiri polnoletne: dve tablici črne čokolade, deciliter močne kave, štiri jajca, dvojni viski, dve žlici rozin in/ali suhih brusnic, ščepec soli Rozine ali brusnice prelijemo z viskijem in jih pustimo namočene eno uro, nekaj jih prihranimo za dekoracijo. V vodni kopeli stopimo čokolado, dolijemo kavo in viski, ki si smo ga odlili od rozin ali brusnic. Iz beljakov in soli stepemo čvrst sneg, rumenjake primešamo k stopljeni zmesi čokolade, kave in viskija. Sneg po žlicah dodajamo zmesi (mousse) in nežno vmešamo. Na dno kozarcev natresemo rozine ali brusnice, nalijemo mousse in za vsaj štiri ure damo v hladilnik.
ON oglas_print.pdf 1 10/15/2014 2:35:00 PM
Nov način spletnega nakupovanja.
1
naročite na leclercdrive.si, izbirate med več tisoč izdelki
2
izkoristite prosti čas
3
naročilo vas čaka na izbrani dan in uro
C
M
Y
CM
MY
CY
CMY
K
vzemite si čas zase
DRIVE
Spletna trgovina Letališka 34 1000 Ljubljana Odprto vsak dan od 8. do 20. ure.
Oddajte naročilo na spletni strani, ga prevzemite v Drivu in izkoristite čas za vam pomembne stvari. OGLAS
www.leclercdrive.si
ON
je maratonec
T
Ǫ
ečem, torej sem!
Kaja Cencelj finance@finance.si
S
športom se v prostem času ukvarjajo tri četrtine Slovencev. Po raziskavah je na prvem mestu tek, potem smučanje, plavanje in skupinske (telo)vadbe. To potrjuje tudi čedalje številčnejša udeležba na maratonih po Sloveniji, enako bo na ljubljanskem 26. oktobra. Tek je tudi ena najbolj preprostih in (cenovno, časovno, lokacijsko) dostopnih dejavnosti, primeren za vsakogar, ne glede na spol, starost, konstitucijo telesa in psihofizično pripravljenost. Nekateri tečejo, da se sprostijo, eni med tekom doživljajo katarzo, drugi izboljšujejo svojo kondicijo, so pa tudi takšni, ki s tekom preizkušajo svoje meje; meja pa je pogosto le ena – bolečina.
»Če ne moreš leteti, teci«
Berlinski maraton
Stokilometrski puščavski tek Zion Ultras
Pred tisočletji je tek našim prednikom omogočal, da so pobegnili pred (smrtno) nevarnostjo, danes z njim uidemo stresu in napetosti, nemara bežimo tudi pred težavami, odnosi, celo pred samim seboj. Tek naj bo predvsem sprostitev in kot redna aktivnost sestavni del zdravega življenja, ki krepi vztrajnost in notranjo moč. Martin Luther King, veliki borec za človekove pravice, je nekoč izjavil: »Če ne morete leteti, tecite. Če ne morete teči, hodite. Če ne morete hoditi, se plazite.« Odlična motivacijska misel za vsakogar, ki se je odločil za tek na dolge proge. Da se ga loti lahko prav vsak, si samo oglejte udeležence na maratonih – od slovenske olimpijske maratonke Žane Jereb, nekdanje miss Slovenije Metke Albreht do 85-letne Helene Žigon, redne udeleženke zadnjih dveh desetletij. Da o močnejšem spolu niti ne govorimo, tečejo politiki, predsedniki, podjetniki, zdravniki, naši olimpijski šampioni, umetniki, otroci, invalidi, upokojenci. Konec septembra je svoj prvi maraton odtekel nekdanji smučarski as Jure Košir. Publicist, urednik, založnik in podjetnik Samo Rugelj, mladinski pisatelj in medijski »multipraktik« Žiga X Gombač, (proti)vojni poročevalec Boštjan Videmšek pa so ljubitelji teka, ki so letos uspešno pretekli Zion Ultras, enega tehnično najzahtevnejših ultramaratonov (sto kilometrov) na svetu s traso skozi puščavo ameriške države Utah.
Zakaj tek?
Martin Luther King: Če ne moreš leteti, teci
Za novinarskega kolega Videmška tek ni le naravno gibanje, ampak kar naravno stanje. »Tečem, torej sem,« je zapisal v knjigi Ultrablues. Tek mu daje mir, tišino, prostor in čas, zanj je najboljša hkratna telesna in umska osvežitev. »Od ultramaratona dalje pa mi, poleg popolne telesne sreče, pomeni tudi razvedrilo, izziv in 'meditacijo', saj tečem brez pričakovanj ali zaradi rezultata,« doda novopečeni ultramaratonec, ki obožuje tek po zasneženi dolini Tamar, vetrovnem Cresu ali ljubljanski Rašici. Podobno velja za Ruglja, zanj je tek, kadar teče sam »nekakšna meditacija, ki me pomirja in mi omogoča premlevanje problemov«. Enako Gombač teka nikoli ni razumel kot le fizično dejanje, temveč »celovito doživetje, potovanje med različnimi občutji in spoznanji,« najboljši dialog s samim seboj, podoben stanju tik pred spanjem, ko si že napol v snu, a se ti izriše največ rešitev za težave. Po njegovo nas tek opremi z izrazitejšo kritično mislijo, navda s samozavestjo in človek pogumneje sprejema odločitve. Celo nekoč tako bojevit Košir tek in maraton jemlje kot osebno izkušnjo, ki mu zbistri misli, prednosti pa vidi »v boljši fizični kondiciji in psihičnem sproščanju, še posebej, če tečeš v naravi«. Najbolj mu je všeč, ko ujame svoj tempo ter pade v enakomeren ritem korakov, dihanja in gibanja. Drugače velja za našega najhitrejšega olimpijskega maratonca Primoža Kobeta, za katerega je maratonska preizkušnja dokaz, da je sposoben dosegati najtežje cilje v življenju.
Do cilja s sistematičnimi pripravami
V tekaških priročnikih boste našli številne primere posameznikov s popolnoma neprimerno kondicijo, postavo
Boštjan Videmšek med tekom v puščavi Utah v ZDA
in življenjskim slogom, ki so se z nekaj truda prelevili v solidne tekače. Od prsate zvezdnice Pamele Anderson, ki je letos pretekla newyorški maraton, do nekdanjega nemškega zunanjega ministra Joschke Fischerja, nekoč verižnega kadilca s 130 kilogrami, ki je s pomočjo trenerja pretekel maraton. Posvet s strokovnjakom je priporočljiv, tudi če ste v zelo dobri formi. Tako so se Koširjeve priprave na zadnji berlinski maraton začele že januarja po nasvetu trenerja. Nekdanji smučar si je postavil cilj, da pri 42 letih preteče 42 kilometrov, tudi če priprave zahtevajo kar nekaj načrtovanja, časa in volje. »Ker moje mišice niso tekaške, sem moral začeti povsem od začetka, prestrukturiral sem telo in izgubil 15 kilogramov mišične mase.« Kobe k temu prida, da vsak moški, ki ima nad 85 kilogramov, sodi med težje tekače, zato mu priporoča, da zmanjša težo, zmogljivost bo večja in laže bo tekel. Strinjata se, da je največja napaka začetnikov, da tečejo prehitro, v napačnem tempu in v napačnih srčnih conah. Ultramaratonec Rich Roll v svoji knjigi Ultraman svetuje, da ohranite tempo v tako imenovani coni 2 (cona udobja), ko je pulz pod 140 utripov na minuto in spodbuja presnovo k predelovanju maščob, ki ti na dolgi poti dajejo energijo. Tako se lahko izogneš tekaškemu zidu, popolni blokadi, ko si tako izčrpan, da bi najraje odnehal. Videmšek je na ultramaratonu ugotovil, da je zid predvsem psihosomatski, tam so vsi uživali v gibanju, gnala jih je motivacija in njihova lastna zgodba. Tudi Rugelj stavi na sistematične priprave in razbijanje mita, da je maraton nedosegljiv za rekreativne tekače. »Če je človek zdrav in vsaj približno športno aktiven, je od tega, da preteče maraton, oddaljen le kakšne štiri mesece. Seveda pa se mora v tem času sistematično pripraviti nanj.« Sam je postopoma obremenjeval svoje telo, pretečene razdalje so bile vse daljše, spontano je kombiniral tek in hitro hojo glede na teren. »Naše telo je, če ga ustrezno pripraviš, sposobno marsičesa. Ne gre za nič neverjetnega, potrebuješ pa voljo in vztrajnost,« zagotavlja avtor knjige Delaj, teci, živi. Zdi se, da je tek prej disciplina volje in vztrajanja kot pa fizične pripravljenosti. Pomembno je, da smo motivirani in se sami pri sebi odločimo, da bomo maraton pretekli oziroma, kot pravi Gombač, »naš korak je bil lahkoten, ker smo tekli s ciljem in navdihom«.
Palačinke z nutello ja, energijski geli ne
Kobe poleg udeleževanja na tekmovanjih vodi še tekaške skupine in je tako ves čas v stiku z rekreativnimi tekači, zato dobro pozna njihove težave. »Rekreativci veliko časa posvečajo treningu, manj pa regeneraciji, še posebej tik pred pomembnimi tekmovanji. Ne bi smeli pozabiti, kako pomemben je spanec. Sam spim vsaj osem ur, v času najtežjih obremenitev pa tudi po deset,« pravi maratonec, ki vsakemu tekaču priporoča, naj svoj prvi maraton odteče doma, na znanem terenu in brez dodatnega stresa zaradi potovanja. Optimalno razmerje med tekom in počitkom je dve proti ena, kar pomeni, da če so vaši intervali treninga dolgi uro, bi morali okrevati okrog 30 minut. Tako kot v vseh športnih disciplinah je tudi pri teku, še posebej pri naših tekačih, ki pretečejo po 50 do 150 kilometrov na teden, prehrana eden glavnih dejavnikov uspeha. Morda res uravnotežena, zdrava in športu primerna prehrana še ne bo zagotovila uspeha, bo pa nezdrava in neprimerna prehrana onemogočila izkoristek vašega potenciala. Kobe meni, da »prehrano prilagodite svojim potrebam. Ne obstaja en sam najboljši način prehranjevanja, vsako telo in trening zahtevata drugačno prehranjevanje. Če ne veste, kaj je najbolje za vas, poskusite z več dietami, dokler ne najdete prave.«
Drago Videmšek
20
21
M je
v
andropavzi
ačo ali ne, testosteron pade vsakemu
Andropavza je normalni mehanizem postopnega zniževanja koncentracije testosterona v moškem telesu Zakaj se koncentracija testosterona niža
Lucija Petavs lucija.petavs@finance.si
A
ndropavza je za moškega povsem normalno obdobje med 40. in 45. letom. Velikokrat se z njo šalimo kot s »krizo srednjih let«, karkoli že naj bi to pomenilo. Toda v osnovi gre za normalni mehanizem postopnega zniževanja koncentracije testosterona v moškem telesu. Nihče, pa naj bo še tak mačo, ji ne uide. Andropavza je normalno življenjsko obdobje moškega.
Sh
ut
te
rs to c
k
Drži pa, da se pri nekaterih moških znaki izrazijo bolj kot pri drugih. Testosteron sicer začne upadati takoj po puberteti, približno odstotek na leto. Gre za mehanizem, ki se sklada s fiziološkimi spremembami pri staranju moškega. Manj spolnih odnosov, motnje erekcije, spremembe v telesni sestavi, poraščenosti, zmanjšanje libida in drugo – andropavza je nasprotna puberteti.
Mu gre na otročje?
Poleg telesnih sprememb so opazne tudi psihološke. V izločanje hormona testosterona je namreč vključen centralni živčni sistem, ki ga nadzoruje os hipotalamus–hipofiza, skupaj z reprodukcijskim sistemom. Depresija, utrujenost, anksioznost in drugi, sicer »ženski« znaki so bolj pogosti pri moških z nižjo koncentracijo testosterona. Pojavijo se že pri moških med 40. in 45. letom, ko se andropavza nekako začne, bolj izraziti pa postanejo po 50. letu.
Kaj se dogaja v telesu
Hipotalamus nadzoruje izločanje in nastajanje hormonov, med drugim hormona gonadotropina (GnHR). Ta se enakomerno izloča v kri. Hipotalamus je povezan s hipofizo, kjer izločanje tega hormona nadzorujejo drugi hormoni, GnHR pa v hipofizi nadzoruje izločanje še dveh hormonov. Eden je odgovoren za nastajanje in izločanje testosterona, drugi za nastajanje sperme. Testosteron je v krvi v vezani ali prosti obliki, najaktivnejša hormonska oblika je zadnja. Skupaj s svojimi oblikami je testosteron androgen, ki povzroči primarne in sekundarne spolne znake fanta v puberteti (poraščenost, mutiranje).
Na to vprašanje so znanstveniki poskušali najti dogovore, a namesto tega je nastalo nekaj hipotez. Po eni naj bi se z leti nižala koncentracija prostega, povišala pa koncentracija vezanega testosterona, ki je biološko manj aktiven. Po nekaterih razlagah naj bi se porušilo normalno nihanje testosterona v krvi, po drugih naj bi bil vzrok okvara funkcije testisov. Najverjetnejša razlaga je morda ta, da naj bi postal hipotalamus z leti preprosto manj odziven.
Najmočnejša izbira brez recepta*,1 Nastop analgetičnega učinka v 15-30 minutah.
Kaj lahko za zdravo andropavzo naredite sami
Najpomembneje je, da je moški tudi v upadanju spolnega potenciala zdrav, vse te spremembe pa lahko omili s preprostimi – a vemo, da včasih z zelo težkimi – odločitvami o zdravem življenjskem slogu. Na prvem mestu sta redna telesna aktivnost in pravilna prehrana, zatem odpovedovanje alkoholu in tobaku, pozneje pa tudi redni pregledi pri specialistu urologu. Predvsem mora moški ostati aktiven in se čim bolj izogibati slabim prehranskim navadam. Izločanje testosterona in simptomatika hipogonadizma sta zelo odvisna od življenjskega sloga posameznika oziroma pridruženih bolezni,« potrjuje stroka. Najbolj tvegana je namreč skupina moških z visceralno debelostjo (zamaščeni pivski trebuhi) skupaj z metabolnim sindromom. Če se nekdo redi, se ne rekreira, ima še kakšno pridruženo bolezen, mu testosteron usahne bolj kot nekomu, ki je vitek, zdravo živi in nima pridruženih bolezni. Pri zadnjem se izločanje testosterona s starostjo niti ne zmanjšuje.
Nadomestki niso rešitev
Če logično pomislimo: zakaj nižjega testosterona ne bi nadomestili, kot obstaja možnost za nadomestno hormonsko zdravljenje pri ženskah v menopavzi? Zdravniki se za zdravljenje poznonastalega hipogonadizma, torej po 45. letu, s testosteronom ne odločajo kar tako. Pomembno je, ali ima bolnik od tega koristi, predvsem pri spolnem življenju, ali ne. Če jih nima, je zdravljenje bolje ustaviti. Za zdravljenje s testosteronom morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, moški mora imeti simptome hipogonadizma (upad libida, upad jutranjih erekcij in erektilna disfunkcija) ter dokazane nizke ravni testosterona. Takrat se odločijo za poskusno zdravljenje s testosteronom za pol leta, nato pa preverijo, kakšne so koristi pri izboljšanju kakovosti življenja.
Za lajšanje: migrenskega ali tenzijskega glavobola, bolečin med menstruacijo, zobobola, bolečin v križu, mišicah, sklepih, zvišane telesne temperature.
Zdravilo je na voljo brez recepta v lekarnah. Viri: 1. Bandolier Extra Acute pain. Feb 2003. * ibuprofen 400 mg
Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom. www.lek.si | Lek farmacevtska družba d.d., Verovškova 57, 1526 Ljubljana, Slovenija
OGLAS
Ǫ
Močan tam, kjer najbolj boli! ® DIVERIN
Informacija pripravljena: avgust 2014 | SI1408237167
ON
38
ON
posluša in bere
JACK
WHITE
Lazaretto
Jack White je ena najbolj enigmatičnih figur sodobne glasbene scene, vsak njegov projekt pa povsem nova zgodba. Skrivnostno privlačnost, občasno kontroverznost, predvsem pa nenehno zanimanje medijev in javnosti ustvarja in neguje sam, bodisi z izjavami bodisi s premišljeno zasnovanimi piarovskimi akcijami. A dolgoročno mu ne bi uspelo ostati pomemben, če ne bi bil vsaj tako ali pa še bolj soliden tudi na glasbenem področju. Najprej smo ga spoznali v belo-rdečem duetu The White Stripes s takratno ženo Meg (za katero se je sicer ugibalo, ali ni v resnici njegova sestra), ko se mu je zazdelo, da se je izpel, je poiskal drugačne glasbene izraze z zasedbami The Raconteurs in The Dead Weather (kjer je pela Alison Mosshart iz The Kills), sledila je solo kariera. Glasbenik, ki ga je revija Uncut označila za najpomembnejšega glasbenika svoje generacije, se zadnja leta najbolj posveča vodenju lastne založbe Thrid Man – White, kjer je izšla tudi aktualna, njegova druga solistična plošča Lazaretto. Na njej je zbral pesmi, ki jih je menda spisal že v najstniških letih, po glasbeni plati pa je spet zmešal raznolike glasbene vplive predvsem iz ameriške zakladnice. Poleg zgoščenke je izšla vinilka, ki omogoča poslušanje skladb na treh hitrostih obratov (33,3, 45 in 78), v središču skriva bonus skladbo, eno stran pa je mogoče zavrteti od znotraj navzven. Whitove ideje so pač pogosto zelo velikopotezne, zato ne preseneča, da je Lazaretto postala najbolje prodajana vinilka desetletja v ZDA. Ploščo bo predstavil na ekskluzivni turneji po Evropi, ki obsega le devet nastopov, nam najbližje 11. novembra v Avstriji.
THE
RODRIGO Y GABRIELA
TIDE
Landings
9 Dead Alive
Če bi si zavrteli novo ploščo kranjskih The Tide in o njih ne bi ničesar vedeli, ne bi verjeli, da prihajajo z naše strani Alp. Ne le zaradi solidnih angleških besedil in izgovorjave, ampak tudi zaradi produkcije in svetovljanskega glasbenega izraza. Melanholičen vokal Tomaža Štularja (skupaj s klaviaturistom Drejcem Pogačnikom je glavni avtor) in nežna, a odločna kitarskoklavirska spremljava v kombinaciji z bobnanjem novega člana Boštjana Gradiška ustvarja zelo poslušljivo celoto. Nick Cave sreča Coldplay, Mumford & Sons in Franza Ferdinanda.
Glasbo mehiškega dvojčka, ki živi v Dublinu, bi najbolje opisali kot sodobno različico mariachija, ki je v osnovi akustična, a tako udarna, da pravzaprav sodi v kategorijo metala. Tako neverjetno hitre Rodrigove solaže, da na trenutke pomislite, ali sploh prav slišite, so »podložene« s prefinjeno usklajenimi ritmi izpod prstov Gabriele, brez nepotrebnih dodatkov drugih glasbil ali vokala. Tokrat ponujata devet skladb, ki jih je navdihnilo devet zgodovinskih osebnosti. Nova plošča je nadaljevanje dozdajšnjih, če jih odkrivate šele zdaj, v poslušanje priporočamo tudi prejšnje izdelke.
Ǫ FREDRIK
LAŠKO SPECIAL, BUTIČNA ZNAMKA PIVA, SODI V SEGMENT T. I. CRAFT BEERS IN JE NEKAJ POSEBNEGA V SLOVENSKEM PIVOVARSTVU
BACKMAN
Mož z imenom Ove
To je leposlovni prvenec švedskega blogarja Fredrika Backmana, ki je lik najprej predstavil z objavo kratkega zapisa na svojem blogu. Ker pa so bralci zahtevali še njegovo nadaljevanje, se je iz popoldanske domislice rodila zgodba, ki je leta 2012 izšla v knjižni obliki. V letu dni se je brez posebne promocije na Švedskem prodalo več kot pol milijona knjig, ki so lani navdušili še bralce drugje po v Evropi. Backmanov prvenec je zabavna zgodba o nergaškem starcu, ki s samosvojim veseljem, polnim skandinavskega humorja, razgalja današnje tegobe humanosti in življenja v skupnosti. Priljubljen junak Ove je star 59 let, vozi saaba in se vsako jutro odpravi na obhod soseske, da poskrbi za red in čistočo. Sosedom se zdi čemeren tečnež, kar Ove izpodbija, saj »če ne hodim po svetu bebavo nasmehljan, še ne pomeni, da sem zagrenjen«. Ko se v hišo nasproti njegove priselijo novi sosedje, se začne prisrčna zgodba o vsakdanjih prepirih in nepričakovanih prijateljstvih, kar korenito spremeni sitneža in skupnost stanovalcev (Mladinska knjiga, 30 evrov).
Pivo s podpisom Pivovarna Laško že od samih začetkov slovi po kakovostnih, vrhunskih vrstah piva, kar potrjujejo tudi številna nacionalna in mednarodna priznanja. Ob svoji 190-letnici se je odločila za poslovni korak v novo smer – poleg klasične ponudbe uvaja še butično, prilagojeno, maloserijsko proizvodnjo posebno negovanih vrst piva, t. i. craft beers. Laško Special Izhodišče je seveda isto kot pri vsakem pivu iz Laškega – že prislovično odlične sestavine. Spremembe so v posameznih tehnoloških fazah, predvsem pa v osebni, dobesedno s podpisom avtorizirani vpletenosti strokovnjakov s področja varjenja, kakovosti in razvoja piva. Laško Special združuje prefinjeno klasiko in šik trendseterstvo. Na eni strani pod oznako »traditionally brewed« obuja preverjene, posebej cenjene vrste laškega piva in jih ponuja v novi različici, na drugi predstavlja sveže, drzne recepture pod oznako »new tradition«. Za dober start so tu »tradicionalneža« Striptis, močno svetlo pivo iz leta 1956, zdaj temni dvojni bock, in Golding, priljubljeno pivo 1970-ih, zdaj močni lager, ter »novinec« Citra lager, fino začinjen s svetovno priznanim visoko grenčičnim hmeljem Citra. Laško Special bo na voljo najprej le pri izbranih trgovcih in gostincih, zgolj v izbranih lokalih. Kaj več pa kmalu tudi na posebnem spletnem mestu: www.laskospecial.eu.
MARCEL ŠTEFANČIČ,
JR.
Kdor prej umre, bo dlje mrtev
Pri knjižnih predlogih za to jesen gremo težko mimo letošnjega Rožančevega lavreata Marcela Štefančiča, jr., ter njegove zbirke političnih in družbeno angažiranih esejev Kdor prej umre, bo dlje mrtev. Zbirka z avtorjevim značilnim ritmom in slogom prinaša široko poznavanje trenutno prevladujočega ideološkega svetovnega nazora – neoliberalizma, v katerem je naše življenje podrejeno trgu. »Avtorjeva beseda je nož, ki v stilistično virtuozni maniri krvavo zareže v družbeno telo, dokler iz njega ne zazevajo prazna čreva kapitalističnih ekonomskih ideologij in zlorab demokracije,« so zapisali v utemeljitvi nagrade. Štefančič v kontekstu globalne vladavine neoliberalizma obsoja politike, gospodarstvenike in medije, se ukvarja s stanjem slovenskega duha in družbe po žledolomu, razlaga vzroke za nastanek krize in pogoje za njen konec, če že prave rešitve ni videti (UMco, 20 evrov). OGLAS
MINISTER OPOZARJA: PREKOMERNO PITJE ALKOHOLA ŠKODUJE ZDRAVJU!
IZBOR: DUNJA TURK dunja.turk@finance.si
Ǫ
IZBOR: KAJA CENCELJ finance@finance.si
Hermina Kovačič finance@finance.si
N
industrijski
oblikovalec
izajn je oblika inteligence
emec Konstantin Grcic se je najprej učil umetnosti mizarstva v Dorsetu, nato pa študiral oblikovanje na Royal College of Art v Londonu. Leta 1991 je v Münchnu, kjer še vedno deluje in živi, odprl svoj biro KGID, v katerem nastajajo projekti za svetovno priznana podjetja, kot so Authentics, Flos, Magis, Muji, Nespresso, Plank, Vitra, Laufen in Artek. Za Audi, ki je na sejmu Design Miami/Basel 2014 predstavil tretjo generacijo TT coupéja, je zasnoval TT paviljon, na povabilo kultne revije Wallpaper pa oblikoval obleko za prestižno modno blagovno znamko Brioni. Njegova dela so del stalnih kolekcij v MoMA v New Yorku in Centru Georgesa Pompidouja v Parizu, med drugim je sodeloval na bienalu arhitekture v Benetkah leta 2012 v nemškem paviljonu. Umirjen, preudaren, preprost oblikovalec in sogovornik je Ljubljano že obiskal, tokrat v vlogi žiranta na BIO 50.
Dizajn ni nujno izdelek, ni le dajanje oblike porabniškim izdelkom, temveč je oblika inteligence, ki pripomore k preobrazbi idej v prakso. Dizajn je tudi oblika razmišljanja, ki analizira stanje, je ključ k razumevanju novih form.
arhiv Konstantin Grcic Jure Makovec
Imamo ogromno izdelkov, ki jih niti ne potrebujemo, veliko kupcev si jih niti ne more privoščiti. Zakaj še potrebujemo nove izdelke in zakaj sploh potrebujemo oblikovanje?
Stol Chair One
Svetilka Mayday
Konstantin Grcic
Pa oblikovanje spreminja, revolucionira človekovo življenje?
vendarle z nekaj humorja. Kako ste prišli do take poetike ustvarjanja?
Ja, seveda. Vedno je bilo tako. Bili so časi, ko so spremembe v družbi resnično potrebovale novosti. Dizajn je razumel to stanje, nov način življenja, in to spremenil v izdelek. Seveda je še danes tako, da jih proizvaja, ni pa nujno. Je povezava med težavo in rešitvijo.
Pogosto se poudarja pomembnost oblikovanja tudi v kontekstu, da je nujen, ker izdelku prinese dodano vrednost. Pri nas, v Sloveniji, je to nekakšna večna tema stroke, ki meni, da je ne upoštevajo dovolj. Ali oblikovanje res prinaša dodano vrednost?
Jasno. Dizajn ni le »make-up«, zadeva, ki bi podražila izdelek; biti mora njegovo bistvo, mu prinesti večjo učinkovitost, inteligenco, uporabnost – vse v dobro porabnika. To dobro nam mora izboljševati življenje in nam ga pomagati razumeti, se znati spopadati z njegovo kompleksnostjo. Oblikovanje daje dodano vrednost, vendar to ne sme pomeniti le višje cene izdelka ali storitve.
Kakšen delež pomeni oblikovanje v končni ceni? Kako se sploh izračuna?
Ne vem, ker tega nisem še nikoli naredil, niti ne vem, do kakšnih ugotovitev bi sploh prišel. Se pa, seveda, da to storiti glede na odstotek v procesu razvoja izdelka pri posameznem primeru. Vložek dizajna je lahko le beseda, ki ne stane nič, spremeni pa vse. Lahko je tudi raziskava, testiranje, izdelava modelov in prototipov, napake … torej različni procesi, ki stanejo veliko. V jedru voznega reda lokalnega avtobusa je dizajnersko razmišljanje: oblikovan je bil tak časovni potek, da se prilega potrebam ljudi in režimu prometa. Težko je narediti določene sklepe, dizajn je pravzaprav srčika našega življenja.
Kako se lotite dela, ko dobite naročilo? Predstavljam si, da je oblikovanje izdelka skupek abstraktnosti – torej domišljije oblikovalca – in realnih možnosti oziroma ovir za izdelavo in uporabo.
Ovire so zato, da jih razrešimo. O projektu moramo vedeti čim več, vse, kar se nanaša nanj. Znanje je pomembno in znanje pomeni specifične informacije, izkušnje, veščine. Zgoditi se mora tudi trenutek magičnosti – trenutek navdiha, ko se vsi elementi sestavijo in ustvarijo nekaj novega. To je tisti kreativni trenutek, ki se ga ne da razložiti, ker gre za iracionalno dogajanje, za nekaj, kar vsak posamezen oblikovalec doživi drugače. Ta magičnost je tudi nekakšen dar, ki se lahko zgodi ali pa ne, za to ni nobenega zagotovila, medtem ko informacijo lahko dobiš, če se potrudiš.
Vaše izdelke opisujejo kot skrbno naštudirane, a zelo preproste oziroma minimalistične, funkcionalne, resne, formalno dosledne, a
D
izajn ni le »make-up«, zadeva, ki bi podražila izdelek; biti mora njegovo bistvo, mu prinesti večjo učinkovitost, inteligenco, uporabnost – vse v dobro porabnika.
Izhaja iz mojega pogleda na svet. Če govorimo o težavah, ki jih moram kot oblikovalec rešiti – pravzaprav jih ne vidim kot takšne, negativne, temveč kot izziv, priložnost. Seveda obstajajo veliki cilji ali pa težnje izboljševati svet, a realno gledano, je to nemogoče. Ne morete vsega razrešiti, našega sveta ne bomo nikoli naredili popolnega, lahko pa se še trudimo za izboljšave, oblikujemo avto z manjšo porabo goriva, rešujemo stanovanjska vprašanja, spreminjamo razmere vsakdanjega življenja.
arhiv Konstantin Grcic
Ǫ
je
Kaj je za vas izziv? Novi projekti?
Naš biro ni prav velik, pet nas je v njem, imamo stalno določeno količino dela, tako da smo nenehno zaposleni. Prihajajo različna naročila, o novih projektih pa ne morem še govoriti. Super je biti oblikovalec, saj si v nenehnem stiku z vsakdanjim življenjem, vse nam je zanimivo, kadarkoli moraš uporabiti svoje izkušnje, nenehno zbirati informacije. Gre za nenehen miselni proces.
Luč Lunar
Nikoli pa ne sanjarim o nekih projektih, zame so vedno odsev resničnosti. Sanjski postanejo takrat, ko nekdo pride do tebe s težavo, željo, potrebo, vizijo, sanjami in ko v debatah postane presenetljiv, nov, svež, nepričakovan projekt.
V Ljubljano ste prišli na povabilo BIO 50, da bi bili žirant na njegovi 24. izvedbi. Kaj menite o našem bienalu?
BIO je dober, ambiciozen in aktiven projekt, ki naj bi spreminjal pravila o tem, kakšne naj bi bile tovrstne razstave. Ne gre le za končne izdelke, temveč za procese nastajanja, razvoja, proizvodnje, različne teme, združuje ljudi z različnimi ozadji, kulturami. Ponuja možnosti raziskovanja, diskusij, razstavljeni so jasni projekti, pa tudi taki, ki od obiskovalcev zahtevajo veliko pozornosti, razmišljanja. Gre za uspešen eksperiment, laboratorij, nov format šovov. Zdi se zelo ustrezen današnjemu času. Kakovost predstavljenih del, raziskav, sodelovanj je zelo velika, prav tako so zanimivi projekti, ustvarjeni prav za BIO. Kot član žirije pa ne smem nikogar poudarjati. Všeč mi je, kako je vse predstavljeno, lahko le rečem, da je vse skupaj sijajno, navdihujoče in opogumljajoče za prihodnost.
Tik pred odprtjem BIO je bila tudi predstavljena ideja, da bi Slovenija lahko bila laboratorij za mednarodni dizajn. Kaj pravite o tem?
Dobra ideja, lahko bi postavila zgled za druge. Slovenija bi lahko bila laboratorij za dizajn, v katerega bi vključila druga mesta, regije. Ljubljana se mi zdi posebna, saj ima bogato zgodovino oblikovanja, zanimiva je za povezovanja z industrijo, oblikovalci, kreativci in ima odličen položaj, ki omogoča širjenje v mednarodni prostor.
arhiv Konstantin Grcic
D ON
23
OGLAS
Pivovarna Laško d.d., Trubarjeva 28, Laško; design: atelje.Balant; foto: Borut Peterlin
PRI HAJA PI VO S PODPISOM.
MINISTER OPOZARJA: PREKOMERNO PITJE ALKOHOLA ŠKODUJE ZDRAVJU!