Božična priloga Nedelje 2021 by redakcija Nedelja

december

2021

PRILOGA BOŽIČ

Božič pogum za novo rihter

P ri družini doma Christina in Patrick Lausegger sta hvaležna za skupno pot

Z otroki spet bolj zavestno doživljaš božič V družini Christine in Patricka Lauseggerja je veliko smeha. Prisrčen nasmeh starši podajajo naprej svojima otrokoma. Eva je stara tri leta, Benjamin leto in pol. Svojo ljubezen sta Christina in Patrick letos potrdila s poroko pri Gospe Sveti. Z njima smo se pogovarjali, zakaj sta se odločila za ta pomemben korak, kako živeti dvojezičnost v družini, pa tudi o skupnem poklicu in nogometu. MATEJA RIHTER Christina in Patrick Lausegger sta se spoznala pri študiju. Na visoki šoli v Celovcu sta študirala fiziote rapijo. Christina prihaja iz Bavar ske in na Koroško jo je pripelja lo naključje, da je ravno v Celovcu dobila študijsko mesto. Zaradi lju bezni je ostala tukaj. S Patrickom imata skupno ordinacijo za fiziote rapijo v domu zdravnikov v Vrbi. Da sta oba v istem poklicu, se jima zdi prednost. V ordinaciji nista ni koli skupaj, ko eden dela, je drugi z otroki. Lahko pa se potem doma pogovorita o strokovnih vpraša njih. Hvaležna sta, da sta se spoznala.

BOŽIČNA PRILOGA

Skoraj deset let sta že par. Lansko leto sta se poročila civilno, letos pa sta imela pri Gospe Sveti cerkve no poroko. »Hanzej Rosenzopf je zelo lepo vodil sv. mašo in poroč ni obred,« pravita in dodata, da je imel z njima tudi zelo dobre pri prave. Na vprašanje, zakaj sta se odločila za poroko, hitro odgovo rita. »Velikokrat sva se že pogo varjala o tem, tudi pri pripravah na poroko. Za naju je bil pomem ben vidik, da najino skupnost dava še na višjo raven,« odgovori Pa trick. »Bilo je toliko lepih naklju čij, dobila sva dva otroka. Enostav no sva hvaležna in verjameva, da nekdo vodi najino pot,« pripove duje Christina. Patrick dodaja, da nikoli nista kaj posebej načrtovala. Vse se je zgodilo pravi čas. Poro ka je zahvala za nazaj in prošnja za blagoslov za naprej. Sam poročni dan letos avgusta jima je minil zelo hitro. Ob 10. uri so začeli z zajtr kom v Mladinskem domu, ob ka terem živijo Patrickovi starši. Za zajtrk so imeli bele klobase iz Ba varske, od koder prihaja Christina. Po poroki v stolnici pri Gospe Sve ti je slavje nato trajalo do pol šes tih zjutraj. Na cerkveni poroki je prepevala skupina KlångQuadrat iz Grabštanja. Oba se nasmejita, kako je do tega prišlo. Že lani so prepevali na njuni civilni poroki in potem so praznovali z njima in s svati. Ker je bilo ozračje tako pri jetno, so ju sami vprašali, če sme jo peti še na cerkveni poroki. Tako ali tako sta jih želela vprašati, zato je bilo veselje obojestransko. Pose bej jima je ugajalo, da pojejo dvo jezično.

Dvojezičnost je zanju pomembna tema, družina Lausegger jo živi zelo sproščeno. Patrick govori z otrokoma vedno slovensko, Chris tina govori nemško. Imajo sloven ske in nemške knjige ter zgoščen ke. »Zvečer molimo, z otrokoma žebram slovensko,« pripoveduje Patrick. Pomembno je zanju, da gre slovenščina naprej. Hvaležna sta, da je pri Patricku doma bolj slovensko okolje, tudi njegova ses tra Evelyn v svoji družini daje slo venščino naprej. Christina se je na tečajih dobro naučila slovensko, razume vse. Prepevala je tudi pri zboru Jammzi. »Dobro je, da razu mem slovensko in tako vedno vem, kaj Patrick govori z otrokoma. Težje je, če partner drugega jezi ka ne razume. Ob otrocih se tudi sama učim slovenščino.« Christina ima rada slovnico, všeč ji je, da je v slovenščini šest sklonov. Patrick se nasmeje, da včasih njega vpra ša kaj glede slovnice in končnic. Christina pri govorjenju vedno razmišlja, ali je končnica prava, ali je pravi sklon. Patrick jo spod buja, naj si upa govoriti. Christina ima velik talent za jezike. »Srečo imam, da sem s Patrickom prišla v dvojezično skupnost. Zame je bilo to res lepo, ker so bili tako odpr ti.« Veliko odprtosti in radoved nosti je pokazala tudi sama. Pa trickova mama in oče prihajata iz zelo velikih družin, oče iz Slove njega Plajberka, mama z Obirske ga. Prav prva vstajenjska maša na Obirskem je bila za Christino doži vetje, ki ga ne bo pozabila. Po maši pa seveda družinsko srečanje pri teti Ani in stricu Mihiju. Christina

je hvaležna, da je bila povsod zelo dobro sprejeta in se ji zdi lepo, da je prišla v tako veliko družino. Preden sta dobila prvega otroka, sta praznovala božič doma vsak s svojo družino, Christina na Bavar skem, Patrick na Koroškem. Ko se je rodila Eva, so začeli božič praz novati skupaj. Ponavadi na Bavar skem, saj so med letom več tukaj. Lansko leto so zaradi zaprtih mej ostali na Koroškem in so tudi uži vali. Prišla je Patrickova sestra z družino in brat z Dunaja. Odrasli žrebajo, koga bodo obdarovali – »wichteln«, otroci dobijo darilo od Božička. Patrickova nečaka Emma in Jonas mu že napišeta pismo, Eva in Benjamin sta za pismo še pre majhna. »Eva, boš ti letos narisala Božičku, kaj si želiš?« jo vpraša Pat rick. Eva si želi sestavljanko. Rada sestavlja in rada gleda Pujso Pepo. Pa tudi risanko Ledeno kraljestvo. Že ob prvem snegu so naredili štiri snežake in Eva jih je poimenovala po junakih iz te risanke: Ana, Elza, Olaf in Sven. V adventu skupaj pečejo kekse in vsak večer zapojejo dve pesmi: slo vensko in nemško. Letos imajo tudi poseben koledar z božično zgodbo. Vsak dan preberejo en del in otro

ci izdelajo figurico, tako da imajo na koncu celotne jaslice. Christi na in Patrick pripovedujeta, da se spet bolj intenzivno pripravljaš na praznike, ko dobiš otroke. Christi na razlaga, da imajo na Bavarskem podobne običaje ob praznovanju božiča. Imajo skupno večerjo, a ta krat je božično drevo še skrito. Po tem zvonijo, pojejo pesmi, odprejo vrata in – presenečenje – zagledajo božično drevo ter darila pod njim. Pred večerjo je otroška polnočnica. Patrick je tudi uspešen nogome taš, že 25 let igra pri SAK-u, od pe tega leta naprej. »SAK je zame že kot družina. Čutiš, da te cenijo in da si del tega,« je dejal Patrick. Ne ve, kako dolgo bo še igral, saj v no gomet investira veliko časa. Dru žina ga pri tem podpira. »Ko je tu kaj, uživamo naš skupni čas veliko bolj,« pravi Christina. Njegov cilj je, da bi igral še na EUROPEADI 2022, ki bo prav na Koroškem. Igral je že na dveh Europeadah, leta 2012 v Nemčiji, ko jo je organizirala Zve za lužiških Srbov in so koroški Slo venci sodelovali prvič in leta 2016 na Južnem Tirolskem. Gibanje je za Patricka in Christino zelo po

membno, tudi z otrokoma sta ve liko zunaj v naravi. Otroka spod bujata, da sta samostojna, da čim več poskušata sama, da z veseljem odkrivata svet. Christina in Patrick si želita si, da bi ostali zdravi in se veselita, da se bodo kmalu preseli li v novo hišo, ki sta jo zgradila na Radišah. Čas za družino jima je zelo dragocen. Z veseljem pripovedujeta, kako se srečajo s Patrickovo dru žino in prepevajo pesmi, ki jih nato posnamejo, da jih lahko Eva in Benjamin vedno znova poslu šata. »Majhna sem bila, piške sem pasla. Piške so čivkale, jaz sem pa rasla. Mamica moja piške prodala, piške so čivkale, jaz pa jokala,« se zasliši iz zvočnika. Christina prine se poročni album, Eva rešuje nalo ge v prav posebni knjigi, Benjamin in Patrick se igrata. Stanovanje na polnijo smeh, vonj po piškotih, ki so jih pekli skupaj in praznično pri čakovanje. Čutita se sreča in hva ležnost mlade družine, ki se vese li življenja.

BOŽIČNA PRILOGA

žarišču Andrej Olip je postal gorski vodnik

»In sreča je, da je pred mano pot« MATEJA RIHTER

Na Košuti je bil kot otrok prvič z očetom Hanzijem in z današnjim škofom Jožetom Marketzem. Fascinacijo za gore je najprej začutil pri svojih stricih, Stanku in Petru Olipu. Spominja se, kako je zanimivo za otroka: velike gore, stene, višina, plezalne vrvi, za katere se moraš držati. Z Andrejem Olipom iz Sel smo se pogovarjali o zahtevni izobrazbi za gorskega vodnika, o filmu, v katerem je smučal z vrhov Karavank, in o tem, kako v gorah sprejemati odločitve. Andrej Olip je do 18. leta igral hokej na ledu. Ko se je poškodoval, je mo ral zaključiti hokejsko kariero. Po ci vilni službi je začel študirati in de lati pri Giga športu v Celovcu, »tam sem spoznal dobrega prijatelja Bern da Brandstätterja, ki je tudi zdaj spet moj kolega pri High life. Z njim sem začel plezati in turno smučati,« pri poveduje. »Na začetku ni tako luštno, ker je dosti situacij, v katerih se ne počutiš zelo dobro. Potem imaš tre nutke, ko ti nekaj uspe in to daje mo tivacijo, da spet delaš naprej in imaš spet šest ne tako dobrih poskusov,« se spominja svojih začetkov. Ko se je navdušil za gore, ga to ni več spustilo. Začel se je izobraževati, vedno bolj, poučevati je začel športno plezanje, naredil je eno izobrazbo za drugo, šel je z lažjih tur na težje. »To je postalo središče življenja, tudi študijski čas sem uporabil, da sem treniral te spo sobnosti,« razlaga Andrej Olip. Izobrazba za gorskega vodnika je zelo zahtevna izobrazba. Na sprejem ni izpit, ki ga lahko delaš samo en krat na leto, se prijavi okoli 150 ljudi. Sprejmejo jih 25. Nekateri poskuša

BOŽIČNA PRILOGA

jo petkrat, šestkrat, da jim uspe. An drej Olip je bil sprejet prvič. Zakaj se je odločil za to? »Zanimale so me vse panoge gorstva, alpinizma. Začel sem plezati v ledu, bolj in bolj intenzivno smučati. Potem prideš do točke, ko si misliš, to bi bilo dobro delati tudi po klicno. Nisem zelo zagrižen človek in nisem ne vem kako znan po tem, kako sem fokusiran, ampak ta cilj, da bi postal gorski vodnik, sem že zasle doval. Vedel sem, da je to zahteven cilj, zahtevna izobrazba.« Na Združe nju gorskih vodnikov so mu priporo čali, naj se prijavi na sprejemni izpit, da bo videl, kje je. Povedali so mu, da je selekcija zelo huda. V Sportgastei nu na sprejemnem izpitu ni imel te žav. Ko je komisiji pokazal še seznam tur, ki jih je naredil v zadnjih letih, ni bilo nobene dileme več, bil je ta koj sprejet. »To je najvišja izobrazba, kar se tiče gorskih izobrazb. Ko de laš tečaje za inštruktorje, imaš obču tek, da je nivo visok, vseeno pa delaš v nekih mejah. Pri izobrazbi za gor skega vodnika razmišljaš dosti širše.« Na primer, ves svet pozna pet stopenj varnosti proti plazovom in vsi ljudje,

ki hodijo v gore, se ravnajo oziroma naj bi se ravnali po teh številkah. A te številke ne padejo same z neba, do ločijo jih gorski vodniki. Andrej Olip pokaže debele knjige, v katerih piše samo o plazovih. Gorski vodnik se mora znati odlo čati, mora biti razsoden, ker ni odgo voren samo zase, ampak tudi za sku pino. Prav to je Andreju Olipu pri izobrazbi najbolj ugajalo, »da veliko delaš s procesi v skupinah.« Lahko se zgodi, da k njemu pridejo ljudje, ki so tehnično na istem nivoju kot on, pa tudi kdo, ki komaj hodi po stopnicah. »Z najrazličnejšimi ljudmi moraš znati ravnati in tudi vedeti, kaj zmo rejo in česa ne.« Andrej Olip ve, da to ni nikoli zaključen proces. »Ni tako, da si se tega naučil v izobrazbi, vedno se učiš.« Kdaj v gorah rečeš: »Dovolj je?« Andrej Olip odgovarja: »Do neke mere imaš objektivne kriterije. Če ti kamenje pada na glavo, če snežna odeja že poka in vibrira, so to jasni znaki. Če pa tega ni, moraš razviti ob čutek za naravo in za okolico.« V iz

Fotografija iz spominskega albuma. Taka srečanja trenutno v domu ostarelih v Pliberku niso mogoča. Fotografija je bila narejena ob praznovanju jubilejev šolskih sester leta 2018. Skupaj s prebivalkami in prebivalci doma so obhajali sveto mašo in se nato srečali ob skupni mizi. rihter

obrazbi so se veliko ukvarjali s tem, kako prepoznati objektivne nevar nosti, a to ni dovolj. Še vedno je ne kje potreben »občutek iz trebuha«, intuicija. »Če ne vidim in ne zaznam objektivne nevarnosti, a imam vseeno občutek, da nekaj ni v redu, to zelo vpliva na odločitev,« pravi Andrej Olip in dodaja, da je več faktorjev, ki igrajo vlogo.

»Pomembno je, da vem tudi za svoje meje. Moram oceniti, kaj je v mojih zmogljivostih in v zmogljivostih gostov.« Konec novembra so na ServusTV predvajali film Die Karawanken – Eine Überschreitung in Eis und Schnee. Štirje koroški smučarji in al pinisti Gerald in Dominik Sagmeister, Michael Mautz in Andrej Olip so se podali na neverjetno 100-kilometrsko prečkanje Karavank. Smučali so s str mih območij na avstrijski strani. Ve ter, sonce, sneg in nizke temperature v idilični zimski pokrajini so ponuja li pustolovščino z negotovim izidom. Režiserjev stil je bil bolj akcijski. Po

leg izjemnih filmskih scen, ki pokaže jo Karavanke z druge plati in predsta vijo neverjetno moč štirih alpinistov, so dokumentarcu dale dodano vred nost refleksije. Andrej Olip se je izka zal s poznavanjem Karavank, teles no pripravljenostjo in premišljenimi odgovori o mejah. Na koncu so bile okoliščine takšne, da so se ustavi li. Pokazali so veliko mero razsodno sti, energije, poguma in povezanosti. Andrej Olip je že pred tem imel ne kaj izkušenj snemanja filmov, saj je sodeloval pri filmih, ki jih je režirala njegova sestrična Milena Olip. Gledalkam in gledalcem so se fas cinantni posnetki zdeli deloma eks tremni, za alpiniste pa je to skorajda vsakdanji kruh. »Iskal sem analogijo, zakaj zame to ni tako ekstremno. Če se nikoli ne bi vozil z avtom in se po tem usedeš v avto, se pelješ 100 km/h po cesti in se nasproti pripelje dru gi avto, bi se tudi zdelo ekstremno in nevarno. Ampak tega smo vsi navaje ni. Tako je tudi za alpiniste, če je na primer žleb strm. Vem, kako deluje jo smuči, vem, kaj znam. Potem je to zame tako, kot da se peljem 100 km/h

po cesti in ni več tako ekstremno.« Andrej Olip pa tudi zelo jasno pravi: »Strah je del alpinizma in je pomem ben.« Idealna gora zanj je težka, vi soka, a objektivno varna, »da se mo raš ukvarjati s samim seboj, ne samo s tehniko in gibanjem. Pri alpiniz mu je mentalna stran isto pomembna kot čiste tehnične zmogljivosti.« Al pinizem vpliva tudi na vsakdan. Laž je ravnaš z nesigurnostmi v življe nju, saj veš, da ne moremo čisto vsega kontrolirati. Včasih je treba prepros to zaupati. Andreju Olipu se zdi bistvena pot. »Vrh sam ne šteje brez poti, čeprav je vrh seveda tudi pomemben.« Veli ko planink in planincev vodi na Veli ki Klek in vedno se zamisli, če ima za ljudi vrednost samo vrh. Kako so pri šli tja, kako so trpeli, kakšne straho ve so imeli, to za marsikoga ne šteje, a je dragoceno. Zato se Andrej Olip zelo strinja s citatom, ki ga je v knji gi Pot zapisal Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo do segel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

BOŽIČNA PRILOGA

razniki Reginald Vospernik

pozna različne slike praznovanja božiča. Njegov spomin se ustavi ob praznovanju božiča leta 1945 po vrnitvi iz nacističnega pregnanstva, polurnih hoj k polnočnicam, sprašuje pa se tudi, ali smo v sedanjem času »pridobili na globini praz novanja božičnega misterija«.

Pred jaslicami brez besed N

edelja me je prijazno povabi la, naj zapišem za božično pri logo cerkvenega tednika ob vstopu v praznične dni in ob previsu leta Gospodovega 2021 v verjetno nič manj epidemijsko, kot je bilo poslavlja joče se leto, svoja razmišljanja, čustva in izkustva domala 85 življenjskih let v spominskem, razmišljujočem zapi su ob mislih na božič nekdaj in danes. Ne bo narobe, če naglasim, da uteg ne biti v takem spominjanju na pretek la obbožična doživetja, ko jih primer jam z današnjim načinom praznovanja božične skrivnosti, ne le kanček, mar več zvrhana mera nostalgije, svojevrst nega domotožja in razkrivanja dožive tih preteklih dni. Moja žena me kdaj pa kdaj zbada, da živim često v spominih na pretekle dni. Kako da ne, ji potem odvrnem, ko pa je teh dni dosti več od tistih, ki me še čakajo, upoštevajoč, da jih vsakčas lahko pretrga božji načrt. Zlasti še tudi, ker se v človekovo psiho, v njegov spomin seve zasidrajo pretež no le prijetni spomini, »Miklavževi« tako rekoč, medtem ko »parklje« radi potiskamo v podzavest. Otrokov spomin – z mamo sva se šele kratko pred božičem leta 1945 vrnila iz nacističnega pregnanstva – se usta vi ob prvem povojnem skromno okra šenem božičnem drevescu in ob v slo venskih družinah običajnih jaslicah. Pod drevesom so bile le stare, rablje ne smuči, zaenkrat še brez potrebne smučarske obutve. Morda od tod iz vira moja vseživljenjska nešportnost,

BOŽIČNA PRILOGA

Reginald Vospernik je spregovoril na spominski proslavi na kraju nekdanje izpostave koncentracijskega taborišča Mauthausen na Ljubelju na avstrijski strani 2021 kot priča časa. gotthardt

ki mi je na Plešivcu pri smučanju pri pomogla le do zadnjega mesta pri tek movanju na smučeh z Vrha nad plešiv škim internatom. »Tolažilno nagrado« so organizatorji imenovali evfemistič no to spričevalo smučarskega dneva. Enotedenskega smučarskega tečaja, ki je bil kmalu nato, se nisem udeležil in tako lahko v tistih »prostih« dneh z navdušenjem prebiral obsežni zgodo vinski roman Der Kanzler von Tirol, ko sem obenem obiskoval nadomestni pouk v meni dotlej neznanem razredu, medtem ko so sošolci plužili zasneže ne okoliške hribe – kajpada brez liftov in z vsakokratnim vzponom na vrh le s pomočjo lastnih naprezanj. S 25. decembrom leta 1946, drugim božičem v podraveljskem domovanju brez zloglasne prepovedi povratka na Koroško, torej brez t. i »gauverbota«, povezujem trajni spomin na darilo v obliki knjige, kajpada tudi stare, ki mi jo je prinesel Božiček. Vanj sem z otro kovo vnemo veroval še do tega dogod ka: Im engsten Ringe. Knjiga je izšla v času nacizma, iz nje je zaradi tega ne kdo iztrgal vse podatke o založbi, tudi uvodne besede o nemštvu in njegovi zveličavnosti, saj se prične šele s pet najsto stranjo. V vsebinskem kazalu kar mrgoli »knechtov« Ruprechtov in po dobnih mitičnih aliteracij. Pač: Hohe Nacht der klaren Sterne. Povsem brez Jezusovega rojstva. Vseeno mi zaradi okoliščin, kdaj in kako mi je bila podar jena ta antologija, ostaja v spominu in kdaj pa kdaj še segam po njej. Spomin

je ostal živ tudi zaradi bolezni v tistih pobožičnih dneh, ki me je priklenila za teden dni na posteljo in mi narekova la branje besedil od a do ž in skrbno ri sanje lepih ilustracij. Slovenske knjige in slovenski časopisni tisk je bil k sreči tedaj tudi že prisoten ter živel in rasel v naši hiši z Nedeljo, s Koroško kroni ko, z Möderndorferjevimi pripovedka mi celjske Mohorjeve – pač idejno so bivanje dveh vsak po svoje ideološko obremenjenih jezikov, ki se ga komaj desetletni otrok še pred odhodom v plešivški internat nad Gosposvetskim poljem ni zavedal. Tako se vrstijo na asociativen način spomini na prve povojne božične praz nike. Med najbolj oblikovalna doživetja sodijo moje polurne hoje k polnočni cam na zasneženih poteh iz domačih Podravelj v skočidolsko farno cerkev. Avtomobilov tedaj skoraj ni bilo, ceste so bile neplužene, mraz hujši od današ njega, tako da so pod škornji na srenu odmevali koraki. In po vrnitvi s polnoč nice je mama poskrbela za običajni vro či čaj tudi že s kapljico ruma in za do mače pecivo. Kako se je tedaj prilegla toplota, ki jo je izžareval domači šte dilnik. Ker je tudi moja žena odraščala v podobni podeželski skromnosti, znava oba ceniti pridobitve sodobne civiliza cije, ki jih uživamo dandanašnji v svo jih domovih. Iz bogate zapuščine skočidolskega avtorja celega kozmosa iger in dram

Jaka Špicarja se mi ob spominu na božič pod bandero sv. Marjete, zaščitnice skoči dolske cerkve, živo prikrade v zavest čla nek Koroški spomini, ki ga je objavil Špi car v časopisu Jutro za Sveti večer leta 1936. Preroško, skorajda jokavo zapiše o obisku polnočnice v domači skočidolski cerkvi tole: »Štirideset let! In danes bo stopil v isti cerkvi (namesto tedanjega legendarnega župnika Antona Gabrona, op. RV) pred isti oltar prijatelj, gospod Tomaž (Ulbing, op. RV), zapel bo Gloria in excelsis in na koru bodo odgovarjali glasovi slovenskih fantov in mož. Ko pa se bo narod vračal domov, bomo med mladimi čuli le nemško govori co. Stari stebri počasi padajo, v grob lega jo slovenske matere in ob Dravi stoji maj ka Slavija in trepeče za svojo deco in rodno zemljo. Blizu je čas, ko bo prekoračila Dra vo in stopila na vrh Karavank.« In danes – dodajam – so tudi ti »sloven ski fantje in možje« na koru farne cerkve in po vseh cerkvah moje občine docela utih nili, kakor je utihnila vsaka slovenska be seda po vaseh.

omarju skozi desetletja se misel ustavlja ob raznih postajah in do godkih. Sprašuje se, ali smo ob vsem prizadevanju po blagostanju, izobi lju in množenju dobrin, pridobili na globini praznovanja božičnega misterija. Razmiš ljam o preobilno obloženih darilnih mizah pod božičnim drevescem. Kako zadovolj ni smo bili otroci s skromnimi povojnimi darili, ki so jih naši starši le s težavo znali priskrbeti! Ne kaže pa ob vsem izobilju in mnogokrat pojavljajoči se notranji prazni ni pozabiti na vse gorje, ki obvladuje velike dele sveta. Papež Frančišek je pri svojem nedavnem obisku begunskega tabora na otoku Lesbos opozoril na nepopisno rev ščino in bedo, ki vlada tam v taboriščih pri bežnikov, pa ne samo tam, marveč tudi ob belorusko-poljski meji in v mnogih drugih predelih sveta. Božič leta 2021 je povsem drugačen od tistega v mojem otroštvu. Pandemija nas pesti, še več, nas raz dvaja, da dobesedno ne zadihamo več ka kor nekdaj. Notranjepolitične razmere so dobrodošlo sredstvo raznim avanturistom in krivim prerokom, da podžigajo razdor. Ob vsem napredku na civilizacijskem, zlasti tudi na znanstvenem in zdravstve nem področju, se nam, kakor se zdi, ne ustavljivo spreminja podnebje z učinkom tople grede. Dostikrat razmišljam, kak šen svet bomo zapustili svojim vnukom in pravnukom. Ali lahko brez slabe vesti praznujemo ob bogato pokritih mizah bo žične in novoletne praznike?

družinska kronika vospernikovega rodu

Na začetku je bil zaklad papirjev Zakaj naj bi Reginaldu Vosperniku šlo drugače kot vsem drugim, ki začnejo z raziskovanjem svojih prednikov. Dokler ni vse do zadnje pike raziskano, ne morejo nehati. Tako je šlo tudi Vos perniku, ki je pred kratkim v samozaložbi izdal 400 strani debelo knjigo o svojih prednikih z naslovom »Rodovnik in kronika družin Vospernik in Kupper od 1611«. Že pred 15-imi leti je izdal družin sko kroniko, ta je pošla. Marsikdo bi se zadovoljil s tem, kar je tam že imel zapisanega, zbranega in do kumentiranega o svojih prednikih, toda hotel je zbrati vse, kar je do segljivo in kar je še mogoče najti v kakem zasebnem in drugem ar hivu. Knjiga je nastajala v pretek lih letih, dopolnjeval pa jo je v le tih 2020 in 2021. Po upokojitvi leta 2000 je lahko svobodneje razpo lagal s časom in se končno zagre bel v vse to, kar je izbrskal. Takole piše v uvodniku: »Vir pri nastaja nju mi je bil poleg osebnih spomi nov zaklad papirjev, ohranjen po srečnem naključju v osebnem ar hivu in na domačem podstrešju in v kleti, potem tudi pogosti pogovo ri s sorodniki in znanstveniki, zgo dovinarji in publicisti ter obiski v škofijskem in deželnem arhivu v Celovcu, prav tako pa stiki s Slo venskim znanstvenim inštitutom v Celovcu in SAZU v Ljubljani ter študij ustrezne literature.« Na koncu knjige je pripet rodovnik družine Vospernik. Ta rodovnik sta izdelala Reginald Vospernik in Hans-Peter Lesjak. Objavljen na listu velikosti A2 z najpotrebnejši mi podatki ob vsakem imenu. Da je to zapisano v majhni pisavi, ne čudi, saj je že tu nakazana pot, ki jo je šel avtor knjige Reginald Vos pernik: ta pot je izredno spoštljiva

in natančna pri posameznih opi sih prednikov, hkrati pa odpira z objavo pisem, ki so jih pisali nje govi predniki, spoznati svet, v ka terem so živeli. Neverjetno, koliko pisem se je ohranilo in kako dob ro so obvladali oba deželna jezika kljub svoji razmeroma nizki šol ski izobrazbi. Da, pisma so poseb na dragocenost te knjige, ki lah ko tudi zaboli. Koliko pisem je bilo na Koroškem v družinah napisa nih in so se zgubila, da ne upora bim besed »vrgla stran«? Ta knjiga ni le dragocena za rodbini Voper nik in Kupper, temveč je pomem ben dokument za zgodovinsko etnološko raziskovanje življenja na Koroškem. Pa še nekaj je razvi dno iz knjige. Vospernikov rod ni večno pisal pisma samo na roko, temveč med njimi se pojavijo tudi prva pisma, napisana s pisalnim strojem. Janko Vospernik je iz zdravilišča Toplice Dobrna napi sal leta 1928 staršem pismo s pisal nim strojem. Reginald Vospernik je svojo knjigo pisal na računalni ku. Tudi to govori o spremembah, ki jih je Vospernikov rod doživljal skozi pretekla stoletja. Rodovnik je eno, pisma so dru go, bogastvo knjige je tudi v obsež nem slikovnem delu in s številnimi pisnimi dokumenti, ki segajo do leta 1600 in tako opisujejo zgodo vino Vospernikovega rodu vklju čujoč družine Kupper, Sakopar nik, Gröblacher, Herzmansky in Hoja. Knjigo zaključuje izčrpen nemški povzetek. Kdor želi potovati skozi zgodovi no in čas Koroške, to lahko sto ri ob rodovniku in kroniki družin Vospernik in Kupper. Potovanje se začne leta 1611 in sega do danes. Knjigo je mogoče kupiti v obeh slovenskih knjigarnah ali pri av torju in izdajatelju Reginaldu Vos perniku (vospernik@aon.at). vg

BOŽIČNA PRILOGA

ubilej

Zorko Simčič, slovenski pesnik, pisa-

telj, dramatik, publicist in esejist praznuje 100-letnico rojstva. Podajmo se s Prešernovim nagrajencem v naslednjem zapisu po njegovi žlivljenjski poti. Jubilant živi v Ljubljani, njegova desetletja trajajoča vmesna postaja je bila Argentina.

»Zgodba« stoletja

V prvi številki revije Meddobje, ki sta jo uredila Zorko Simčič in Ruda Jur čec in jo je izdala Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, je objavljen za pis »Odhojene stopinje«: »Dostikrat je premišljeval, kako je člo veku vnaprej narisana pot v življenju, in videl jo je kot belo sled v črnem pe sku. Ko je hodil po njej, ga je nekdo nevidni zasledoval, ne grozeče, ampak mirno, kakor da opravlja delo, ki so mu ga naložili drugi. Hodil je za njim in brisal sledove njegovih že odhojenih stopinj. Drugo za drugo. Pot je bila ti sočkrat in tisočkrat prekrižana. Včasih je šla po isti cesti in neštetokrat sem in tja, a vendar je bila jasna. Vodila je prek celin, prek blestečega se parketa. Ka dar je šla v slepo ulico, je obrnjena pri šla skoraj na istem mestu nazaj. A ve dno je nekdo za njim zabrisal stopinjo. Nikoli več ne bo stopil vanjo. Nekoč je med hojo pomislil: ta bi bila prihodnja stopinja. Ne! Z nogo že v zraku se je obrnil in šel po cesti nazaj. Ko je na oglu ulice hotel zaviti, da z drugega konca pride do hiše, se je obrnil in koža ob ušesih mu je otr pnila: stopinje so bile že prej napelja ne samo do tam, kjer je obrnil, in sploh nikdar ni bilo namenjeno iti drugače, kakor je šel … Vsak dan, vsak hip je bilo manj sto pinj pred njim in vedno več zabrisa nih za njim. Kadar je bil povsem sam na cesti, je pomislil, kako se pot pred njim krajša, kako se bo nekoč zabrisala za njim deseta stopinja, deveta, osma …

BOŽIČNA PRILOGA

potem zadnja. Kje bo, preden zadnjič leže? Doma? V tujini …?« Stopiti po stopinjah Zorka Simčiča ne bo lahko, sem si dejala. Njegovih sto pinj ni mogoče prešteti, ne zbrisati. Bil je dolga leta hitrega koraka, njega do hiteti sredi Ljubljane, čeprav razdalja ni bila velika, je bil to že skoraj tek na sto metrov; torej atletska prvina! Zor kov korak se je nekoliko upočasnil, a ne ustavil, saj nam ima gotovo še veli ko povedati. Zorko Simčič, pesnik, pisatelj, esejist in akademik, je bil rojen 19. novembra 1921 v Mariboru. Že starši so kot be gunci prišli v Maribor, saj so se zaradi fašizma umaknili iz Goriških Brd. Sam pravi, da so bila otroška leta v Maribo ru srečna, čeprav so živeli skromno. V Mariboru je »gulil« šolske klopi ljud ske šole in nižje gimnazije, preden je pristal z nekaj sošolci na mariborskem učiteljišču in se tako izmaknil latinšči ni in grščini klasične gimnazije. V ti stih časih je obstajala Slovenska dijaška zveza, nekaj let je bil poverjenik zveze, ki je vsako leto organizirala množična zborovanja. Leto pred začetkom dru ge svetovne vojne je bilo tako zborova nje na Malem gradu v Kamniku. Pozne je je izvedel, da so bili tam tudi France Balantič in njegova prijatelja Mari jan Tršar in France Kremžar. V naro dnem duhu vzgojen štajerski begunec je v vojni vihri leta 1941 nadaljeval šo lanje v Ljubljani in se začel udejstvova ti literarno. Tako se je v Ljubljani prvič

srečal s pisatelji, ki jih je prej poznal le po imenu: Narteja Velikonja (leta 1945 so ga komunistične oblasti obsodile na smrt) in Tineta Debeljaka, poznejšega sopotnika v Buenos Airesu; spoprija teljil se je z Janezom Jalnom, Vinkom Beličičem, Severinom Šalijem, Mitjem Šarabonom. V tem obdobju so nastajale črtice, humoreske, ki jih je objavljal v Obisku pod različnimi psevdonimi (Al bin Benko; Bric, Mirko Ščipalec, Bune Šulinov …) Že leta 1942 je spoznal krutosti tabo rišča Gonars v Italiji, kjer je delil tego be taborišča z znanimi Slovenci: Boži darjem Finkom, Marjanom Tršarjem, Francetom Balantičem, a Zorko Sim čič pravi, da se ne spominja, da bi se z Balantičem kdaj srečala. Zaradi slabe ga zdravstvenega stanja je bil izpuščen in se vrnil v Ljubljano, a potreboval je nekaj mesecev, da si je opomogel. Ju lija 1943 je na učiteljišču opravil ma turo. Na učiteljevanje ni mislil, želel je postati pisatelj. … in Zorko Simčič je postal pisatelj. Njegov literarni prvenec je bil roman Prebujenje in si z njim »prislužil« že leta 1944 Prešernovo nagrado mesta Ljubljane. Še v času vojne vihre je iz dal zbirko humoresk in satir Tragedi ja stoletja, napisal dramo Zadnji akord in libreto Krst pri Savici. Maja 1945 je bil spet begunec, naj prej v taboriščih v Avstriji, kjer je bil za tolmača pri angleški armadi. Nato se je umaknil v Italijo, kjer je bil v službi pri zaveznikih v Rimu. Dve leti (1946–

Dostikrat je premišljeval, kako je človeku vnaprej narisana pot v življenju, in videl jo je kot belo sled v črnem pesku. Ko je hodil po njej, ga je nekdo nevidni zasledoval, ne grozeče, ampak mirno, kakor da opravlja delo, ki so mu ga naložili drugi. Hodil je za njim in brisal sledove njegovih že odhojenih stopinj. Drugo za drugo.

matej erjavec

1948) je služboval na radiu Trst A. V Trstu je napisal radijsko dramo Žalost na pesem – v njej že takoj po končani vojni spregovori o narodni spravi. Z množico slovenskih beguncev od pluje v neznano – v Argentino, ki je, kot za mnoge, postala po sili razmer, dru ga domovina. Takoj po prihodu v Buenos Aires zač ne pisati, nastajajo novele o vživljanju rojakov v tuje okolje. Ob ustanovitvi Slovenske kulturne akcije leta 1954, ki postane ustvarjalno, izobraževalno in založniško središče slovenskih izse ljencev, je bil Zorko Simčič med orga nizatorji in sourednik literarne revije Meddobje, kjer so objavljali slovenski izseljenski avtorji. Leta 1957 je izšel njegov najodmev nejši, družbeni roman Človek na obeh straneh stene. To je pripoved o razdvo jenem slovenskem političnem izseljen cu, ki se ne v rodni Sloveniji ne v Ar gentini, kamor prispe po koncu vojne, ne počuti doma. Deset let pozneje, leta 1967, je obja vil dramo Zgodaj dopolnjena mladost, z vsebinskim dogajanjem med drugo svetovno vojno in leta 1975 še dramo Tako dolgi mesec avgust. Pesniška zbirka Korenine večnosti iz leta 1974 je drobna knjižica pesmi, po svečena mrtvima bratoma, ki sta bila umorjena kot domobranca in vsem nju nim mrtvim in živim soborcem. Dolga leta je bil Zorko Simčič v Slo veniji zamolčan in prepovedan. Vrnil

se je v Slovenijo, leta 1994 se je preselil z družino domov, v Ljubljano. Njegov roman Človek na obeh stra neh stene je v svobodni Sloveniji doži vel več ponatisov. Po vrnitvi v domovi no je izdal zbirko črtic Rimske zgodbe, zbirko otroških pesmi in leta 2012 ob sežen roman Poslednji deseti bratje. Roman je nastajal že v Argentini, a ga je avtor izbrusil po vrnitvi v domovino. V roman so vtkane usode slovenskih de setih bratov, pregnanih v tujstvo, nikjer doma. Avtor se ne ukvarja s politično dimenzijo povojne emigracije, ampak z eksistencialno plastjo tovrstne usode. Vseskozi se vrača k mučnemu vpraša nju: ima tujstvo globlji smisel ali pa je le naključje v kolesju zgodovine? O tujstvu, ki ga je predstavil na po seben način v romanu Poslednji dese ti bratje, Zorko Simčič pravi: Mi smo na tem svetu kot popotniki. Pri nas rečemo homo viator – popot nik; to je v religioznem smislu, če verja meš v večnost. Danes je človek pogosto prisiljen oditi iz svojega kraja, dogaja se novo preseljevanje narodov. V tem se mnogo čisto izgubijo in postanejo ne tujstvo, ampak tujci oziroma čisto kaj drugega. Kdor ima pa korenine v svo ji družini, v svojem rodu, v svojem na rodu, te to samo obogati. In v tem smi slu je tujstvo rodovitno in tako sem ga doživljal jaz. O vrnitvi v domovino pravi: Čutil sem se dolžnega priti, čeprav je bilo tvegano. Toda, so koraki v življenju, ki jih je še bolj tvegano narediti. Pa še ne

Zorko Simčič v »Odhojene stopinje«

kaj je bilo v ozadju: dva moja brata sta mrtva, mrtva je vrsta prijateljev, še da nes jih nekateri obsojajo kot izdajalce. Oni ne morejo govoriti, jaz pa bi želel vsakomur, ki je pripravljen prisluhniti, povedat, kakšni ljudje so to bili. Leta 2019 je izšla zajetna knjiga po govorov, ki sta jih imela v teku dol gih let profesor in literarni raziskova lec France Pibernik in Zorko Simčič. Na postavljena vprašanja odličnega poznavalca slovenske književnosti z vseh koncev sveta se vrstijo proniclji vi, odkriti in iskrivi odgovori intelek tualca – zavednega Slovenca, ki je ve lik del svojega življenja preživel tam daleč na drugi strani oceana, pod juž nim križem, a bil ves čas močno pove zan z domovino. Za vse svoje literarno ustvarjanje je Zorko Simčič dobil številne nagrade in priznanja. Leta 1993 je dobil nagra do Prešernovega sklada, od leta 2006 je reden član Slovenske akademije zna nosti in umetnosti, prejemnik Prešer nove nagrade za življenjsko delo leta 2013 in ob stotem rojstnem dnevu pre jemnik srebrnega reda za zasluge Re publike Slovenije. Predvsem pa je Zorko Simčič živa priča medvojnega dogajanja, nekate rih likvidacij VOS.a in drugega komu nističnega terorja, življenja v begun stvu ter posrednik duhovne dediščine slovenskih kulturnih ustvarjalcev in mislecev v Argentini.

MARIJA GRUŠKOVNJAK BOŽIČNA PRILOGA

žarišču

Družina Wakounig

letos preživlja čisto drugačen adventni in božični čas

Bojan se je iz kome zbudil na 10. rojstni dan hčerke Žive MATEJA RIHTER

Pozvonilo je pri vratih. Katarina Wakounig-Pajnič je mislila, da se je domov vrnil mož Bojan, morda je pozabil ključe. Sin Gorazd ji pride povedat, da sta pred vrati policista. Najprej sploh ne verjame, potem postane realnost zelo kruta. Sporočita ji, da je Bojan v bolnišnici. Vprašata jo še, če je veliko kolesaril. Bila je nedelja, 29. avgust 2021. 10

BOŽIČNA PRILOGA

Družina Wakounig skupaj na enem od številnih izletov

Na začetku Katarina Wakounig-Pajnič, doma iz Ribnice na Dolenjskem, in Bojan Wakounig sta se spoznala, ko je bila še študentka podiplomskega magi strskega študija v Ljubljani in se je ukvarjala s slovensko manjšino na Hrvaškem. Bojan je prišel na sre čanje etnologov kot novinar skupaj s stricem Francem. Katarina je bila tam kot mlada raziskovalka. Dlje časa je prihajal v Ljubljano, pisal je za me dije v Sloveniji, kmalu sta postala par. Letos oktobra se je začelo njuno 17. skupno leto. Sin Gorazd se je rodil v Sloveniji, pet let so živeli v Ljubljani pod Šmar no goro, »Bojan se je vsak drugi dan vozil v Celovec v službo in Bojanova mama je pazila na Gorazda,« se spo minja Katarina, ki je bila v času prve ga predsedovanja Slovenije Evropski uniji zaposlena v parlamentu, nato pa na Statističnem uradu. Že takrat je bila redno na sestankih na Dunaju, v Luksemburgu, v Parizu in po Balka nu, zato selitev zanjo v Kotmaro vas

ni predstavljala kakšnih težav. Bo janova mama in oče, Marija in Jože, sta želela predati hišo mlademu rodu. Katarina in Bojan sta se odločila, da jo bosta prevzela in obnovila. Zače li so z načrti za prenovo stare hiše za dve družini, arhitekt je bil Toni Reichmann, izbrali so lokalne ponud nike. Oktobra 2011 se je rodila hčer ka Živa, kmalu zatem so začeli gradi ti skupni dom. Po porodniškem dopustu je Katari na dobila zaposlitev v odvetniški pi sarni Grilc Vouk Škof. Ko je spreje mala stranke iz Slovenije, je videla, da mnogi še vedno ne vedo, da tu kaj živijo koroške Slovenke in koro ški Slovenci in da govorijo slovensko. Tudi izraz »zamejci« se ji zdi nepo srečen. Tako je dobila idejo za pro jekt Avstrijska Koroška, v katerem po spletu predstavlja Koroško. »Pišem samo o območjih, krajih in običa jih, kjer sem bila tudi sama. Bojan je bil na ogromno prireditvah po vsem Koroškem in otroka sta šla večkrat z njim. Včasih mi celo otroka dasta na

mig, o čem naj pišem.« Katarina in Bojan sta se poroči la leta 2019. Pred oltarjem sta oba jo kala. »Pa nisem zelo čustven človek,« pravi Katarina in dodaja: »In tudi zdaj se dostikrat spomnim na to, kar obljubiš, da boš skupaj v dobrem in slabem ...« Nedelja, 29. avgusta Bojan je za ta dan naročil sv. mašo za sošolko v Podjuni, ki je umrla pred 10-imi leti, organiziral je, da so se tam srečali z razredom. Katarina pripove duje, da je želel iti iz Kotmare vasi v Podjuno s kolesom, ker je veliko ko lesaril in je hotel tudi tisti dan treni rati. Imel je super športno kolo, ki ga je tisti dan poskusil prvič ali drugič. Ker je deževalo, se je odhod domov zamaknil. Tudi vmes ga je dobil dež, obleke je imel čisto mokre. Katarina začne govoriti tišje: »V krožišču v Sinči vasi, kjer so tlakov ci – tako pravijo, nisem še bila tam, ga je zaneslo. Bil je zelo hiter.« V stiku je z njegovo reševalko Vereno iz Ve likovca, ki ji je povedala, kako je bilo. Ko so ga reševali, je bila glava v kri tičnem stanju. Nehal je dihati, prišel je helikopter ... Ko je v nedeljo zvečer družina pri šla v bolnišnico, zdravniki niso zna li povedati, kako bo z njim. Ni jih skrbelo, kaj vse je imel zlomljeno, opazovali so ga zaradi notranjih krva vitev. Skrbela jih je glava, ker je imel pretres možganov in krvavitve. Če ne bi imel čelade, bi bil na mestu mrtev. Katarina Wakounig-Pajnič se spo minja: »Najhuje je to, ko čutiš, da je zelo hudo, a si ne upaš vprašati, kako hudo je. Zdravniki so zelo previdni z izjavami. Če je kdo v komi in ima mnogo kablov, veš, da je hudo.« Po tem pa je prišel 15. september, ko je dobil pljučno embolijo, težave s sr

cem in trombozo. Katarino so po klicali v službo, da mora takoj v bol nišnico, ker je verjetnost, da se bo poslovil. Bila je velika sreča, ker se mu je to zgodilo v sredo zjutraj, ko so bili vsi specialisti za različna področ ja v kliniki, da so ga uspeli rešiti. Po vedali so tudi, da je preživel, ker ima močno streniramo telo po maratonih. Ves dan je čakala na hodniku. »Pokli cala sem svojo sestro iz Slovenije in Bojanovo sestro Svetlano. Gorazda je dedi pripeljal iz gimnazije v bolnišni co, Živa je bila tisti teden prvi teden na Zilji. Hvala Bogu je bila tam, da tega tedna ni doživela. Hvala Bogu, da je bil september, da so bile bolniš nice še odprte«. Hvaležna je zdravni kom in vsemu zdravstvenemu osebju za vso oskrbo in tudi za to, kako so postali povezani. Še vedno pa se stre se, če jo pokličejo iz bolnišnice. V prvi fazi je bilo mnogo vprašanj: »Bo govoril, se nas bo spomnil, bo znal jezike, a nas bo spoznal, bo lahko premikal roke in noge – nihče ni znal dati odgovorov.« Imel je tudi zahtev ne operacije. Velika žlahta, prijatelji, znanci z vseh strani so Katarino spra ševali, kako je z Bojanom. Želela jim je biti na voljo z informacijami, ker je vedela, da ljudi res skrbi. A doda, da je bila včasih to zanjo dodatna obre menitev. Ker Bojan ni bil zaposlen, ampak je samostojen, so izginile tudi finance in veliko birokracije jo je ča kalo, da je uredila vse z zvezi z zava rovalnicami. Septembra se je pričela šola, Živa in Gorazd obiskujeta Slo vensko gimnazijo, poleg tega pa tudi glasbeno šolo. »Svet se je podrl, a mo raš funkcionirati.« Bojan je bil še ved no v komi. Kljub temu mu je vsak dan razlagala, kaj doma delajo, mu pripo vedovala, da je slišal njen glas. V bol nišnici so ji svetovali: potrpljenje, čas, čakanje. Vprašanja drugih: »Kdaj bo prišel domov? Kdaj bo začel delati?« ji več ne pridejo do živega. Čeprav je Katarina močna, se zgodijo večeri, ko več ne more, ko je jezna, žalostna in se razjoče. Nesrečo je imel 29. avgusta, iz kome se je zbudil 7. oktobra, prav na 10. rojstni dan hčerke Žive. Kakšno veselje je bilo to za vse! Takrat je bil na obisku tudi Bojanov brat Darko, ki živi na Norveškem. Bojan je nekatere ljudi spoznal, drugih ne. Prve dni je bil njegov glavni jezik slovensko na rečje. Sedaj govori slovensko in nem ško, a proces zbujanja možganov je dolgotrajen: ponovno učenje govo

ra, pisanja, zaznavanja okolice. Prav pri prostorskem vidiku ima največ je težave. Od začetka decembra hodi ob pomoči na obeh straneh. Pose bej težko je na levi strani, ki dolgo ni funkcionirala. Zdaj včasih že poma ga sestram zlagati posteljnino. Vča sih začne pripovedovati, katere član ke mora še končati, spet drugič se ne spomni, zakaj je sploh v bolnišni ci. Veliko sprašuje po svoji mami in s težkim srcem mu vedno znova pove do, da se je letos vigredi poslovila. Doma za veliko fizičnih del, ki jih je imel Bojan, na primer priprava drv in kidanje snega, sedaj skrbi sin Go razd. Dedi Jože jim rad priskoči na pomoč s kakšnim prevozom. Za pod poro je hvaležna tudi Bojanovi botrci Francki Kropiunig. Katarina je ostala polno zaposlena. Zanjo je to leto zelo težko, a je hvaležna, da je vsaj tako, kot je. »Če samo rečeš, da trpiš, ne prideš naprej ... Edina rešitev za dušo je, da s tem živimo in upamo na naj bolje. Upam, da je čim manj ljudi, ki morajo skozi takšno trpljenje, čeprav vem, da so številni ljudje, ki doživlja jo še hujše stvari …« Tudi otrokoma je zelo težko, sku ša jima biti opora v stiski, čeprav tudi sama velikokrat potrebuje oporo. »Pri Bojanu iščem besede, način go vorjenja, hudomušnost in smisel za humor, ki ga je imel. Iščem in včasih tudi najdem,« razlaga ob zavedanju, da ne bo enak. Božič bo drugačen Bojan bo za božič zagotovo še v bol nišnici. Doma bo Gorazd z dedijem in Živo pokadil hišo, Katarina bo pri pravila večerjo in zavila darila. Bo janu bodo v bolnišnico nesli majh no božično drevo. Upajo, da ga bodo smeli obiskati, z obiski je trenutno zelo težko. »V družbi je predstavlje na slika, da smo za božič vsi zdravi, srečni, nihče se ne krega, čeprav rav no za praznike pride do največ prepi rov. To je idealizirana slika, kako naj bi se imeli.« Katarina letos razmišlja, koliko ljudi je za božič in silvestrovo v bolnišnici … Za božič in za novo leto si izreka mo dobre želje. Katera je največja že lja Katarine Wakounig-Pajnič, ni tež ko uganiti … Ob besedi želje nastopi dolga tišina. Potem pa tiho in s solza mi v očeh doda, kaj si še želi: »Da bi skupaj z Bojanom še kdaj odkrili kak šen košček Koroške.«

BOŽIČNA PRILOGA

B ožično branje Jožefova V zgodba

aNazaretu je živelo mlado dekle, ki se je imenova la Marija. Bila je nadvse lepa in nadvse sveta. Zato jo je Bog izbral, da bo postala mati Božjemu Sinu. Poslal je k njej svojega angela, da ji je povedal to novico in ji naročil naj otroka, ki ga bo dobila, imenuje Jezus.

Marija pa je bila zaročena z Jožefom. Jožef je bil mizar. Tesar. To vemo. To piše. Ali morda kamnosek? Ker se je bojda nekdo zmotil v prevodu. Zdaj vidite, kakšno moč imajo besede: trdo skalo lahko spremenijo v mehek les. Macolo v kladivo. Da manj boli. Ko je Jožef opazil, da je Marija noseča, je bil prepričan, da ga je prevarala. Po zakonih, ki so takrat veljali v deželi, bi jo lahko dal usmrtiti.

GREGOR ČUŠIN

A Jožef je bil pravičen mož. To vemo. To piše: pravičen. In to je pridevnik, ki ga zlepa ne prilepiš na človeka. Potožimo že, da kaj ni pravično, a kar pomislite, kdaj ste nazadnje za koga rekli, da je pravičen? Da je kdo pošten, to že. Pa dober ali priden. Ampak: pravičen?! In Jožef je imel Marijo neizmerno rad. Zato se je odločil, da jo bo skrivaj zapustil. Bog, ki je videl, kakšen boj se dogaja v Jožefovem srcu, je zopet poslal angela. Tokrat k Jožefu, da bi ga opozoril, kako naj ravna. In angel je Jožefa obiskal ponoči, ko je spal … v sanjah … In mu rekel: »Ne boj se, Jožef! Tvoja zaročenka Marija je čista. In sveta. Otrok, ki ga nosi pod srcem, je Božji Sin. In ti boš njegov zemelj ski oče!« Jožef je torej sanjal. To vemo. To piše. Pa saj mi tudi sanjamo. To ni nič posebnega. A Jožef je sanjam verjel. In jim sledil. Tega ne zmore vsak. Za to je potreben pogum. Morda je kdaj pa kdaj res kdo čisto slučajno v pravem trenutku na pravem mestu. Morda kdaj pa kdaj kdo tudi zadene sedmico na loteriji. A vprašajte tis te, ki jim je v življenju uspelo, pa vam bodo povedali, da so sledili svojim sanjam in jih uresničili. Ko je Marija rodila Jezusa, ga je hudobni kralj, ki je vladal v deže li, hotel umoriti. In Bog je zopet poslal angela, da bi posvaril Jože fa. Angel je počakal, da je Jožef zaspal in mu v sanjah naročil: »Beži, Jožef! Vzemi ženo in Otroka in beži v Egipt! Kajti kralj He rod hoče umoriti Jezusa!«

Gregor Čušin

BOŽIČNA PRILOGA

gotthardt

In tudi tokrat je Jožef verjel angelu. In sanjam. In je ubogal Gos poda. To vemo. To piše. Pa saj tudi mi to počnemo. Ob nedeljah smo v cerkvi, za praznike spečemo potico, skregani nismo z ni komer in našteti znamo vseh deset božjih zapovedi. Da pa bi jih izpolnjevali, vseh deset, kot so zapisane, oh, dajte no … Raje na vijem radio še bolj na glas, da ne bi slišal Gospoda, ki pravi naj za prežem oslička in grem kamor želi! Ko je Jezus rastel v dečka, ga je Jožef učil: kako biti dober mizar … kako biti dober do ljudi … Zaupati Bogu in zaupati sanjam … In ko ga je naučil vsega, kar je znal, je Jožef umrl. In umrl je tako, kot je živel: tiho. Ponižno. In sveto.

gabi frank

BOŽIČNA PRILOGA

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

p i s m o predsednika Mohorjeve

družbe Ivana Olipa

Drage mohorjanke, dragi mohorjani!

riznati moram, da si pred dvema letoma nisem mogel predstav ljati, kaj vse nam bodo prinesla prihodnja leta. Pandemija covid-19 je postala v tem času največji izziv in pre izkusni kamen za ves svet. Ob večkrat nem popolnem zaprtju se je pokazala velika negotovost, poprej nepredstav ljiva kriza na zdravstvenem področju, v gospodarstvu, turizmu, podjetjih, kulturi in ne nazadnje tudi v Cerkvi. Ob večkratnih lockdownih občuti mo, kako je naenkrat vse drugače. Na vseh področjih je kriza prinesla velike spremembe. Po sili razmer smo mora li vpeljati skrajšan delovni čas, delo od doma, šolanje na daljavo, videokonfe rence itd. Morali smo odkrivati druge možnosti, kako ostati povezan vsaj po telefonu, elektronski pošti in po vseh možnostih, ki nam jih nudi moderni čas. Od vseh teh problemov izrednih let 2020/21 je bila prizadeta tudi Mo horjeva. Zato sem izredno hvaležen di rektorjema dr. Karlu Hrenu in Fran cu Kelihu, da sta v teh zahtevnih časih vedno ubirala pravo pot, se sproti pra vilno odločala in tako dobro krmarila Mohorjevo skozi letošnje nadvse zah tevno leto. Lahko ugotovimo, da je Mo horjeva ostala stabilna trdnjava sredi kriz in viharjev časa. Zavedam se odgovornosti na čelu naše Slomškove ustanove, ki je v tem letu obhajala častitljivo 170-letnico ob stoja. To izredno obletnico smo obe ležili s slovesnim sprejemom na vrtu nove lokacije v Ainethgasse/Ainethovi ulici 10. Tudi odmevna prireditev »Ge meinsam-skupno« o razvoju pravic na rodnih skupnosti ni obeleževala samo 100. obletnice plebiscita, ampak tudi jubilejno obletnico Mohorjeve druž be. Mohorjeva družba je, kljub nag lo se spreminjajočim časom in vedno novim izzivom, v mirnih vodah, kar pa ne pomeni, da se lahko usedemo v naslonjač brezbrižnosti. Naša tiskar na deluje zelo pozitivno. Knjigarna se

BOŽIČNA PRILOGA

po preureditvi prostorov, knjižnega in kulturnega centra, razvija pozitivno. Najpomembnejši dogodek leta 2021 je bil prav gotovo nakup Provincialne hiše slovenskih šolskih sester na lokaci ji Viktringer Ring/Vetrinjsko obmest je 19. V delu hiše bo tudi v prihodnje deloval Slovenski pastoralni center v Celovcu, kar je z velikodušno podporo omogočil prelat, apostolski pronotar in monsinjor Mihael Kristof. Mohorjeva družba je tako edina lastnica nepremič nine. Tudi šolske sestre, ki so se zara di pomanjkanja poklicev nujne proda je preselile v Št. Peter, so hvaležne, da je hiša ostala v cerkvenih strukturah. Potrebna je še preureditev prostorov za stanovanja študentov in prostorov za IniciativAngola. Pogodba s škofijo za prostore Pastoralnega centra je bila sklenjena za dobo 25-ih let. Moja po sebna zahvala ob izvedbi tega projek ta velja direktorju dr. Karlu Hrenu, ki je zadnje mesece vložil veliko energi je in muje, da je tudi ob vseh izzivih in težavah zaradi koronske epidemije vse tako gladko poteklo, pa tudi šolskim sestram in škofiji za konstruktivno so delovanje. Zahvala velja tudi skrbnemu hišnemu upravitelju Martinu Kelihu, ki sedaj še dodatno gleda na Provincial no hišo. Da je hiša velika obogatitev za Mohorjevo, smo občutili ob klavzuri, pri kateri so bili vsi odborniki navduše ni nad prostori. Oba direktorja skrbita za preglednost poslov in odbornike na sejah informirata o konkretnih proble mih in izzivih, ki jih skušamo skupno reševati. Tudi poslovni rezultati za leto 2021 so razveseljivi. Lani odpovedani že tradicionalni pohod uslužbencev in uslužbenk ter družabno srečanje od bornikov in sodelavcev smo letos spet mogli izvesti, ko smo se ob strokovnem vodstvu direktorja dr. Karla Hrena naj prej podali na goro sv. Heme in nato k družabnemu srečanju v bližnjem gos tišču. Za mesec oktober načrtovano srečanje vseh treh Mohorjevih v Ce

lovcu, ko smo se želeli srečati s pred stavniki sester iz Gorice in Celja, je za radi pandemije in nujne karantene na žalost odpadlo. Z direktorjem dr. Kar lom Hrenom pa sva se udeležila prosla ve ob 170-letnici v Celju. Vezi med direktorjema, med člani upravnega in nadzornega odbora ter sodelavci in sodelavkami so se krepile pri pogovorih ob raznih srečanjih, red nih sestankih in pogovorih z vodji po sameznih oddelkov, pogovorih ravna teljev s predsednikom, kakor tudi pri posvetih na sejah odborov. Že načrto vano vsakoletno adventno srečanje z mašo in prijetnim omizjem, ki prispe va svoj delež k dobremu ozračju in kon struktivnemu sodelovanju vseh v dobro Mohorjeve družbe, smo pred božičem zaradi danih okoliščin morali odpove dati in upamo, da ga bomo lahko izved li pozneje. Adventni in božični čas sta nam zelo dobrodošla priložnost, da znova strne mo mrežo hvaležne povezanosti med vsemi mohorjani doma in po svetu. Knjižni dar, ki prihaja v teh dneh v naše domove, naj nas še posebej povezuje med seboj. Številni se med letom po svečamo svojemu poklicnemu, kultur nemu in verskemu delu, ko ohranjamo narodno bit pod Slomškovim geslom »Sveta vera vam bodi luč, materina be seda pa ključ do zveličavne narodove omike«. Mnogi pa so se v tem letu od nas poslovili in prestopili prag večnos ti, med njimi tudi zvesti mohorjani in povejerniki in poverjenice. Naj jim bo dobri Bog bogat plačnik! Naj počiva jo v miru! Ob pogledu na iztekajoče se leto se ob vseh uspehih in dosežkih zahvalju jem direktorjema dr. Karlu Hrenu in Franciju Kelihu, vsem članom uprav nega in nadzornega odbora, ki jim je Mohorjeva srčna zadeva, ter vodjem posameznih oddelkov. Zahvala velja tudi sodelavkam in sodelavcem, uči teljicam in učiteljem, poverjenikom in

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Fotografija stran 14 Vodstvo Mohorjeve: predsednik Ivan Olip in ravnatelja Karl Hren in Franz Kelih na sprejemu v Slomškovi hiši Fotografija levo Simpozij »Gemeinsam–skupno« Skupinska slika s predavatelji in visokimi političnimi predstavniki v Tischlerjevi dvorani Slomškovega doma gotthardt

poverjenicam po vsem Koroškem, v za mejstvu in zdomstvu, udom in vsem pri jateljem Mohorjeve družbe. Mohorjeva družba je od svojega na stanka živela in delovala nesebično za slovenski narod in njegovo rast. Tudi v najtežjih časih, ko so jo sovražne sile ho tele uničiti, je ostala pokončna in zvesta svojemu poslanstvu. Prav zato ima mno go prijateljev v Celovcu samem, na Ko roškem, v Avstriji, v Sloveniji, prek vseh meja, po vsem svetu, kjerkoli živijo Slo venci. Naj še naprej živi in se razvija ter daje prave odgovore na izzive današnje ga časa. Kljubuje naj vsem nasprotnim vetrovom in izzivom, ki se nam posta vljajo na pot in s tem otežijo njeno de lovanje. V jubilejnem letu 2021, ki je bilo obeleženo s 170. obletnico ustanovitve Mohorjeve družbe, se še bolj zavedamo, kako pomembno je za narodno skupnost njeno poslanstvo in da brez sreče in bož jega blagoslova ne zmoremo vsega, še najmanj pa služiti narodu tako, kakor je potrebno. Naj BOG povezuje vse rojake in rojakinje v eno družino, kjer ne vlada ta ljubosumnost in zavist nad uspehom enega in ne tekmovanje za politični dro biž, temveč sloga, poštenost in dobroho tno medsebojno razumevanje. Kdor de luje v tem smislu, najbolj koristi narodu. V imenu upravnega in nadzornega odbora želim vsem miren in doživet advent, blagoslovljene božične prazni ke in srečno in zdravo novo leto 2022 v zavesti, da je BOG VEDNO Z NAMI, nam stoji ob strani in nas spremlja na naši poti, nas tolaži, celi rane in blago slavlja. On nas bo vodil tudi iz doline teme in senc, ki jih ravno v teh časih ko ronske pandemije dnevno tako močno doživljamo, v novo luč in svetlo prihod nost. Kot kristjani smo lahko prepriča ni, da je ON z nami še posebej v času stiske, ko se mu vedno lahko zaupamo. dekan Ivan Olip, predsednik Mohorjeve družbe v Celovcu

Kronogram ob 170-letnici Mohorjeve družbe v Celovcu sestavil Drago Sobočan

Kronogram ob 170-letnici Mohorjeve družbe v Celovcu

VstanoVIteV Je bILa: XXVII. VII. V NJenI

ČLanI

1851

ŠentanDražV.

so bILI: škof Anton SLoMšek,

A. EInspIeLer & Anton

JanežIČ

MohorJeVa DrVžba V CeLoVCV praznVJe 170-LetnICo obstoJa,

BogV se zahVaLJVJeJo za prehoJeno pot. NegoVatI

JezIk V

KarIntIJI.

Tega

JVbILeJa

knJIžne zaLožbe se posébeJ

kraJeVnI škof

Jože Marketz,

In IVan

VeseLIta:

KoroškI SLoVeneC,

OLIp, nJen preDstoJnIk

In žVpnIk V PLIberkV/ BLeIbVrgV

Oba

DIrektorJa V CeLoVCV:

g. KarL Hren In g. Franz KeLIh,

se prIDrVžVJeta sLaVJV In se kI se obhaJa, saJ

VeseLIta

obLetnICe,

VIzIJa sLonI

na kršČanskIh naČeLIh

LJVbeznI

Vsak kronogram od štirih oddelkov daje posamič letnico 2021, ko je Mohorjeva družba v Celovcu praznovala 170-letnico od njene ustanovitve.

BOŽIČNA PRILOGA

božična voščila

naših podpornikov

Blagoslovljene božične praznike in mnogo zadovoljstva v letu 2022 vam želijo sodelavke in sodelavci Dušnopastirskega urada, Katoliške akcije in Nedelje

Želimo prijetne božične praznike ter zdravo in srečno novo leto.

A 9072 Ludmannsdorf/Bilčovs · Edling 25 T: 43 4228 2219 · office@holzbau-gasser.at

PLANWERK · HANDWERK · KUNSTWERK

plačani oglasi

BOŽIČNA PRILOGA

Trenutki sreče, dobre misli in doživetja naj vas v letu 2022 spremljajo do osebnega zadovoljstva in uspeha Z najboljšimi željami ordinacija za bolezni ušes, nosu in grla / akupunktura Dr. Martina Ogris in asistentka Silvija 0664/52 52 689 www.hno-arzt-klagenfurt.at

Ogris_oglas.indd 1

16.12.21 13:19

Blagoslovljene božične praznike ter vse najboljše v novem letu! Besinnliche Weihnachtsfeiertage und alles Gute im neuen Jahr! Telefon: +43 463 512365

www.poso.at

BOŽIČNA PRILOGA

božična voščila

dom v tinjah

SODALITAS Katoliški dom prosvete v Tinjah Propsteiweg/Proštijska pot 1 A-9121 Tainach/Tinje tel: 04239/2642 office@sodalitas.at www.sodalitas.at

naših podpornikov

office@sodalitas.at

Bog je postal človek, da bi ga sprejeli v sočloveku!

www.sodalitas.at

04239/2642

Mohorjeva družba v Celovcu

www.mohorjeva.at

želi blagoslovljen božič ter srečno in zdravo novo leto!

Knjižni dar Mohorjeve Celovec za 2022 prejmete v Mohorjevi knjigarni ali pri poverjenikih v domači župniji.

Vesele pr�nike in

uspešno leto 2022!

BOŽIČNA PRILOGA

Pliberk - Dobrla vas - Globasnica - Železna Kapla - Kotmara vas

Želimo vesel Božič ter srečno in uspešno novo leto. DRUŽINA SIENČNIK & TEAM

EBERNDORF | DOBRLA VAS

BOŽIČ JE IN BO OSTAL PRAZNIK LJUBEZNI Zahvaljujemo se vam za prijetno sodelovanje v tem zares nenavadnem letu. Za božič vam želimo miru, upanja, ljubezni, zdravja in veselja ter da vas vse to spremlja tudi v letu 2022.

plačani oglasi

BOŽIČNA PRILOGA

Božična nagradna križanka K

1.-3. Monografija umetnosti Doma v Tinjah: Na začetku je bila beseda, je bila slika. Knjige je poklonil Dom v Tinjah. 4. Jeklena steklenica za vodo (750 ml) 5. Dragocene barvice za otroke

o boste križanko rešili, najdete na rume nih poljih naše geslo. Rešitev križanke pošljite najkasneje do ponedeljka, 24. janu arja 2022, na naslov: Nedelja (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. E-mail: redakcija@nedelja.at

Poklonila Mohorjeva knjigarna 6. Ročno izdelan svetilnik iz jesenovega lesa 7. Verižica iz draguljev 8. Pet zgoščenk pripovedi in basni koroških narečij 9. Nužej Tolmaier: Tiha zemlja. Pesemsko izročilo z Radiš in iz okolice s tremi zgoščenkami 10. Anton Nagele: Biografija 11. Pavle Kernjak: Biografija 12. Brata Srienc: Biografija 13. France Cigan: Biografija 14. Ljudske pesmi z Zilje: Iz zapuščine Lajka Milisavljeviča 15. in 16. Zgoščenki: Lipa zeleni in Melodija 17. in 18. Lenčka Kupper: Zvezdni utrinki 19. Lenčka Kupper: Enkrat je bil en škrat 20. Mihec in Maja: Film (DVD), glasba (zgoščenka) in knjiga Nagrade 8-20 je poklonila Krščanska kulturna zveza 21. Sveti, sveti, zvezda krasna: Zgodovina Slovenskega prosvetnega društva Zvezda 22. Marija Bartoloth: Mijalca majalca (ziljska basen) Nagradi je poklonil Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik 23. Zakladnica molitve Molitve iz Ognjišča 24. Pesmarica znanih posvetnih in duhovnih pesmi 25. Molitve otrok in mladostnikov Poklonila Katoliška otroška mladina.

Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

Gustav Januš v hramu umetnosti Doma v Tinjah

geslo

Uživalka, hedonistka

Velik praznični ogenj

Zli duh, hudič

Rastlina za Ameriška Nikelj tkanine iz igralka olja (Linda, Dinastija)

Izraz obžalovanja za storjeno dejanje Mesto v italijanski Toskani Črka X Bos.-slov. pesnik Edouard Manet

Nataša Urbančič Sadež s trdo lupino

Detajl iz ene njegovih slik sestavil:

SIMON BIZJAK

Zlitina za spajanje kovinskih delov

Mrlič, mrtvec

Bivši bolivijski voditelj Morales

Gozd

Lovro Šturm

Igralka Moore Am. pevka Baez

Pas pri kimonu Del Grčije (Patras)

Nasmešek

Učenka prvega razreda Puščavnik, eremit Rus. mesto (iz: KROS)

Grška sveta gora (iz: OSAT) Jurij Vega

Av. smučar Sailer Teža embalaže

Arabska država (gl. mesto Doha) Luka v severnem Izraelu

Glavno mesto Jordanije Louis Adamič Kraj pri Črnem Kalu Težka prst iz gline in peska Delavec na solinah

Bitka, pretep Star Slovan Že umrli avstrijski politik Mock

Vesoljsko plovilo Maščoba iz smetane

Nogometaš Džeko

Barva kože, polt Zemeljski tečaj

Anton Korošec Grški bog vojne

Biblijska oseba (iz črk: NONA) It. kolesar Pantani Orientalsko pecivo

Gr. mit. sodnik Am. zvezna država

Navada, običaj Zmrznjenje

Ang. pisec (Kingsley) Rimski cesar

Nasprotje Razzdaljšanja raščanje

Hribovje v severni Nemčiji

Del verige, paragraf Oddajanje prijetnega vonja, dišanje Nekdanji švedski spidvejist Fundin

Oliver Kahn

Smiljan Rozman Azijska hruška

Sredina besede zabojček

Izjedanje (zemlje) Bras. pisec (Jorge)

Narek Valentin Inzko

Cev za izvlek vode Am. zvezna država

Vrsta divje mačke

Diktatura

JužnoUrejenost, Dvorec, ameriška šik palača (v država nekdanji (Santiago) Turčiji)

Batista Štader Demokritov nauk

Pripadnica alemanov Stroj, naprava

Tarantela, črna vdova Kot v nartu

Trša dlaka pri prašiču

Loček (narečno) Zapiralo (pri puški)

Znak za množenje Čopi Tomaž

Helij

Nizozemski slikar Mondrian

I M P R E S U M : BOŽIČNA PRILOG A cerkvenega časopisa Nedel ja. Lastnik in izdajatel j: Ordinariat krške škofije. Slovenski

dušnopastirski urad. Uredništvo Nedel je: Mateja Rihter (glavna urednica), Gabi Frank, Alexandra Praster in Vincenc Gotthardt. Tel. (0463) 54 5 87 3510, e-mail:redakcija@nedel ja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec. Kraj izhajanja: Celovec 2

Ž,Z, V, U T, ?,? It. slikar (Guido)

Emma Thompson