Izkušnje življenja

N a obisku

Marija Stern

je letos praznovala 90-letnico življenja.

Družina je vir njene sreče

Ob veliki noči se bodo otroci, vnukinje in vnuki ter pravnukinje in pravnuki spet zbrali v Rikarji vasi pri Mariji Stern.

Še pred nekaj leti je za vso veliko družino sama pripravila slovesno kosilo. Zdaj, ko je stara že 90 let, pa še vedno z ljubeznijo skuha juho za vse svoje. Lepo je, ko se zberejo skupaj, obujajo spomine in se veselijo novega življenja.

MATEJA RIHTER

»Danes je Marijin praznik,« začenja svoje pripovedovanje Marija Stern, ko se pogovarjava 25. marca. Pripoved nadaljuje z zgodbo, da je prav na ta praznik spoznala svojega moža, Cirila Sterna. Do srečanja je prišlo na Dunaju. »Študenti so mene in mojo sestro večkrat povabili,« in tako sta se spoznala s Cirilom, ali kot pravi Marija: »Bog je naju povezal. Teh dnevov ne morem pozabiti, spomini ostanejo. Povsod imam njegove slike.«

Rodila se je v Rikarji vasi, tudi sedaj živi v Rikarji vasi, vmes pa je videla veliko sveta. »Moj oče je bil zi-

dar, mama pa je bila kmečka hči. Otroška leta so bila čudovita, bili so tudi še stari starši.« Njen dekliški priimek je Artač, to je tudi hišno ime in še vedno jo poznajo kot Artačevo Mici. Po ljudski šoli v Št. Primožu se je šla učit šivat, obiskovala je gospodinjsko šolo v Št. Rupertu in učila se je kuhati v Št. Petru. Zelo lepe spomine ima na kuharske tečaje z Milko Hartman. Marija ima še sestro, ki je šla na Dunaj, bila je v gospodinjstvu pri zdravniku, Marija jo je zastopala za čas, da bi dobili drugo gospodinjo. Moralo je že biti tako, da sta se dva Korošca spoznala na Dunaju. Cirl Stern je prihajal iz Kort. Poročila sta se in živela v majhnem stanovanju na Dunaju. Ciril je prej študiral teologijo, nato je ob redni zaposlitvi inskribiral na visoki šoli za svetovno trgovino. Zaradi svojih sposobnosti in znanja jezikov je začel službo na avstrijskem ministrstvu za zunanje zadeve, bil je prvi koroški Slovenec, ki je postal diplomat. Po letu in pol na Dunaju je dobil službo v Pragi. »Vse, kar sva imela, sva spravila v avto,« se spominja Marija Stern. V Pragi sta bila rojena hčerka Barbara in sin Mihael. Druga služba v tujini je bila že dlje, in sicer v Džakarti, v Indoneziji, tam se je rodil sin Peter. V Indoneziji so preživeli šest let, otroci so začeli obiskovati vrtec in šolo. Ko je kdo z vlade vprašal dvornega svetnika in generalnega konzula Cirila Sterna,

kam bi rad šel kot diplomat, je vedno rekel, da v Vatikan. Tam je prej študiral na papeški univerzi Gregoriana in je imel veliko prijateljev.

Rada se spominja tudi politika Rudolfa Kirchschlägerja, ki sta ga spoznala še v času, ko je bil zunanji minister. Nekoč so se pogovarjali, da bi rada otroke vpisala v Slovensko gimnazijo. Ko je postal Kirchschläger zvezni predsednik in so se z njim srečali v Rimu, se je spomnil njunih otrok in ju je sam vprašal, če že obiskujejo Slovensko gimnazijo. Veliko jima je pomenilo, da si je to zapomnil.

Šest let v Vatikanu je bilo zelo lepih, nato sta dobri dve leti spet živela na Dunaju. Medtem je postalo mesto za diplomata v Ljubljani prosto. Prej tega mesta ni dobil, rekli so, da zaradi slovenščine. Sedem let v Ljubljani je bilo za družino najlepših. »Samo en konec tedna je bil, ko nisva mogla priti domov. Drugače pa vedno. V petek sva šla po otroke v Celovec,« nato so konec tedna preživljali skupaj. Naslednje delovno mesto je bil Beograd, kjer sta bivala šest let, medtem se je začela vojna, »to je bilo katastrofalno, tisti čas je bil najbolj trd.« Če sta želela priti domov, sta morala čez Madžarsko. Tam, kjer sta začela pot v tujini, sta jo tudi končala – v Pragi. Ko je Ciril leta 1995 zbolel, sta se vrnila domov, v Rikarjo vas,

Marija Stern s hčerko Barbaro rihter

kjer sta gradila hišo. Načrte za hišo sta že imela, pohištvo sta pripeljala s seboj iz Indonezije. Na dan nedolžnih otrok decembra 1995 so ga peljali v bolnišnico, pred veliko nočjo je prišel domov, v ponedeljek po beli nedelji leta 1996 se je poslovil. Star ni bil še niti 63 let. Čeprav je bil Ciril zelo bolan, niso mislili, da bo smrt prišla tako hitro. Tisto nedeljo, preden je umrl, je doživel še veliko veselje. Takrat je bil dunajski maraton, na katerem sta njegov sin Peter Stern in zet Michael Mistelbauer tekla najboljši čas, pa še SAK je zmagal. Ciril je bil nekaj let predsednik SAK­a in mu je to zelo veliko pomenilo. Naslednji dan se je poslovil. Preden so ga odpeljali od doma, je vnukinja Julia sedela ob njem, mu pela in mu govorila. To

je bilo zelo ganljivo. »Sama sem ostala z napol dokončano hišo, Barbara je bila že v poklicu, oba fanta pa sta še študirala,« se težkega časa z bolečino v srcu spominja Marija Stern, »finančno se sploh nisem spoznala, vse življenje je to urejal mož. Pri dokončevanju hiše moški delavci ženske niso vzeli resno. Danes večkrat mislim, kako je to mogoče, da je vse še kljub temu šlo,« se sprašuje in hitro najde odgovor: »Z Božjo pomočjo je šlo.«

»Lansko leto sem začela plesti jopico,« pokaže Marija. Sedaj jo je spletla do konca, »samo gumbi še manjkajo,« pripoveduje. Še tri leta nazaj je vozila avto, »dobro se počutim, samo nekaj moram delati,« pravi. Rada tudi

sestavlja puzzle in rešuje križanke. Skupaj s sinom gleda šport, pozna vsa imena skakalcev in kolesarjev. Prej ni bila tako navdušena nad športom, mož pa jo je pritegnil k temu. Zdaj vidi, kako pozitivno je, če se mladi ukvarjajo s športom. Hvaležna je, da ji vnuk Rafael redno javlja rezultate, kako igrata SAK in KOŠ. »Zunaj bi rada kaj delala, pograbiti je treba,« pogled usmeri proti vrtu. Vera je pomemben del njenega življenja. »V cerkev pa zelo rada grem. Zaupanje v Božje varstvo – to so nam že starši dali s seboj, hvala Bogu. To skušam dati tudi svojim otrokom.« Še preden se je poročila, je pol leta delala v Švici pri protestantski družini. »Za božič niso vedeli, kaj naj naredijo, da me potolažijo. Gospodar se je pozanimal, kje bo katoliška maša. Nato me je peljal tja.« Tega ne bo nikoli pozabila. »Doma smo vsak večer molili rožni venec, sploh v času, ko je bila vojna. Ata je bil zelo zmučen, bil je zidar, kljub temu je klečal na tleh cel rožni venec, da bi nas Bog varoval.« Občutili so, da jih je res varoval. »Nazadnje smo izvedeli, da bi morali biti 13. maja 1945 izseljeni še dve družini na vasi, tudi naša. Seveda smo govorili slovensko, drugače nismo bili navajeni. Ena žena je to javljala na žandarmerijo.« Na srečo je bilo prej konec vojne.

Hvaležna je za obiske duhovnika. »Ko sem bila bolna in nisem mogla v cerkev, je prišel Hanzej Rosenzopf vsako nedeljo k meni, da mi je prinesel Jezusa in sva se pogovarjala,« to ji je veliko pomenilo. Zelo veliko ji pomeni tudi petje. V cerkvi v Rikarji vasi je pri sv. mašah dajala glas in začenjala peti. V mladih letih so imele skupino »Dekleta iz Rikarje vasi,« za rojstni dan je dobila enega od teh posnetkov. Ko je na žalost ostala sama, se je na potovanja odpravila z Domom v Tinjah in s Sienčnikom. Že od nekdaj ima odprto srce tudi za misijone.

Na otroke, vnukinje in vnuke je zelo ponosna. Veseli se treh pravnukov in četrtega, ki je na poti. Zmeraj moli za svojo družino. »Po molitvi rečem: ,Mati Marija, varuj mojo družinico.‘ Sin mi je enkrat rekel: Zdaj pa ni več družinica, zdaj je družina,« se nasmehne. Hvaležna je, da jo otroci z družinami spoštujejo, radi obiskujejo in ji pri vsem pomagajo.

Veliko družino Marije Stern vidite na naslovnici priloge. mistelbauer

Andrej Feinig ob svoji 60-letnici o cerkveni glasbi, o orglah v dvojezičnih farah in o disharmonijah ne le v glasbi

Moč slovenske pesmi v deželi

VINCENC GOTTHARDT

Kakšen naslov naj bi kdo dal rubriki v prilogi Nedelje, za katero bo prispevke pisal Andrej Feinig? – To smo se stalno spraševali na uredništvu Nedelje že nekaj dni. Najbrž naslova nismo našli tudi zaradi tega, ker smo mislili, da Andreja Feiniga dosti dobro poznamo. No, smo si pa potem le pomagali v pisarni Dušnopastirskega urada na Referatu za glasbo, ki ga je takrat vodil Peter Hribernik in s katerim smo se kar večkrat na teden srečevali, ker je bil hkrati tudi upravnik Nedelje. »A tako, za rubriko, ki naj jo piše Andrej Feinig, iščete naslov?« je vprašal in nam takoj tudi skomponiral odgovor: »Feinigovi duri in moli«, je rekel. Zato je tej rubriki od leta 2007 tako ime in v vsaki kulturni prilogi Nedelje piše glasbene komentarje Andrej Feinig v svojem lastnem stilu, ki je včasih kar precej redkobeseden, zna pa gostobesedno spregovoriti med vrsticami. No, pa dodajmo še to: rubrika je postala to, kar smo si skupaj z Andrejem Feinigom zamislili: v njej opozarja na dragocene glasbene dosežke iz Alpsko­jadranskega prostora in pri tem najraje ostaja kar doma na Koroškem ali pa vsaj najde povezavo do Koroške. Koroška slovenska pesem od pamtiveka do danes mu je velika srčna zadeva, drugo, to so pa orgle po Koroškem, najbolj mu je znano stanje orgel v dvojezičnih župnijah krške škofije. Natančneje je pogledal v te kotičke in odkril marsikateri zanimiv podatek.

Toda osredotočimo se najprej nekoliko na nekatere življenjske posta-

je Andreja Feiniga. Ostanimo najprej pri orglah. Od leta 2011 je Andrej Fenig član Orgelske komisije krške škofije. Nikakor si ne pusti reči, da je eden naj boljših poznavalcev stanja orgel v krški škofiji in kaj se na tem področju doga ja. »Je že res, da poznam stanje orgel v krški škofiji, še najbolj pa na dvojezičnem ozemlju.« Ve tudi za orgle, ki jih ni več mogoče rešiti ali popraviti, pozna vse pomembne koroške orgelske mojstre, tudi izredne slovenske. Splača se popraviti orgle znanih izdelovalcev. Ena taka delavnica je Grafenauerjeva iz Most blizu Šmohorja v Ziljski dolini. Mehkoba teh orgel je nekaj posebnega. Našteje še orgelsko delavnico Colarič iz Borovelj in Kuharja iz Brodi, ki je imel svojo delavnico v Zakamnu pri Vetrinju. Da, precej prostega časa je od leta 1995 uporabil za odkrivanje orgel. Srečaval se je z orgelskimi mojstri iz Slovenije in skupaj z njimi je obiskoval orgle po naših cerkvah. V pogovorih je spoznal tudi mnoge dragocene detajle, izvedel za marsikatero zgodbo … in tudi sam je postal del kake zgodbe. Gotovo je Andrej Feinig eden redkih, ki je zaigral na največ orglah krške škofije. Vsak drugi teden orgla v stolnici v Krki, orglal je pri Gospe Sveti in seveda tudi vedno znova, če so kdaj posvetili kake nove orgle. Nazadnje se je to zgodilo pred dobrim pol letom na Brnci. »V zadnjem času se zgodi posvečenje kakih novih orgel vedno redkeje,« pravi, zato je to poseben trenutek. In še bolj poseben je ta trenutek, »če doživiš, kako se kaj v fari tudi spremeni«. Andrej Feinig vidi v odločitvi kake fare za nove orgle tudi izredne prilož­

nosti za farno skupnost. Čakanje na orgle lahko marsikaj v fari zmehča že prej, preden napolni cerkev mehki glas novih orgel. Orgle, narejene v delavnici v Sloveniji lahko pritegnejo organista zaradi svoje kakovosti in kar naenkrat ni več v ospredju ne slovenski in ne nemški jezik. »Orgle lahko marsikaj povzročijo.«

Ob vseh srečanjih z orglami v naših cerkvah je Andrej Feinig spoznal še nekaj. Njegov oče Anton je zelo cenil Colaričeve org le v Svečah iz leta 1880 ne zaradi strašno trde mehanike, temveč zaradi milega in prijetnega zvoka. Ta zvok pa se je izgubil najbrž pri izdelovalcih orgel, ki so doživeli prvo in drugo svetovno vojno. Prve nove orgle po vojni so začeli izdelovati po letu 1960 in v teh orglah enostavno ni bilo duše. In zato se sprašuje, ali je ta izkušnja vojne našla pot tudi v orgle. Po letu 2000, tako Feinig, pa se je vrnil lep cvetoči orgelski ton z basom, visokimi in nizkimi toni v lepi harmoniji. Andrej Feinig uči v Slovenski glasbeni šoli klavir in orgle. Zanj je nekaj jasno, če primerja ta dva inštrumenta. »Klavirski zvok največkrat zadoni v kaki večji sobi ali

tudi tam, kjer je samo še spomin

Andrej Feinig gotthardt

dvorani, orgle pa lahko zadonijo v velikih cerkvenih prostorih, lahko tudi v katedralah. Orgle so bolj prezentne in so tudi instrument za stoletja. Sicer bodo v prihodnosti še iznašli nova glasbila, ampak ne verjamem, da bodo kdaj mogla preseči orgle.«

Še ostanimo pri orglah. Andrej Feinig je v pogovoru tudi pri vprašanjih, ki niso imela opraviti z orglami, vedno znova prešel k njim. Tudi otroštvo je bilo povezano z orglami. Na koru cerkve v Svečah je bil že kot otrok. Pozna zvok orgel in ve tudi, kako orgle sodelujejo z zborom. Sam je pel pri zboru in potem je le prišel čas, ko je začel orglati. Je dovolj spoštovanja do organistk in organistov v naši deželi? Andrej Feinig: »To je težko reči. Je nerodno vprašanje. Recimo takole: ravno bogat kot organist ali organistka ne boš postal. Časa boš moral dosti dati, če hočeš ostati na določenem nivoju. Zadovoljstva boš imel mnogo, ker je to nekaj, kar več daje, kot jemlje.« In orgle so tudi poseben instrument, saj so lahko v veliko podporo pri cerkvenih obredih. Pogreb brez orgelske spremljave in brez zborovskega petja, to je nekaj mučnega. To so stvari, ki jih vidiš šele, če jih ni več. Dobro je, če je kje kakšna melodija, kakšna pesem, ker slajša, olajša ali pa malo zmehča naše življenje.« Feinig ugotavlja, da glasba s človekom nekaj naredi. »Kdor se ukvarja z glasbo, ima malo več zadovoljstva v življenju. Z glasbo je marsikaj mogoče povedati na bolj prijazen način in na čustveni ravni.«

Cerkvena pesem ima posebno moč, pravi Andrej Feinig in tudi dodaja, da se te moči včasih pri kakih pomembnih škofijskih slovesnostih ne zavedamo. Dobro je, če kaka skupina kaj zapoje in se sama spremlja na kitari, vendar se je treba zavedati moči cerkvene pesmi, ki slajša tudi težke trenutke. Ob težkih trenutkih lahko zadonijo orgle in kaka cerkvena pesem. Skupno zapeta Salve Regina ali pa Marijina pesem ob spremljavi orgel – to dviga.

Nikakor ne pozabi omeniti vsakoletne pevske revije Koroška poje z vsemi pesmimi, ki jih tam slišimo, in ne pozabi omeniti Hansa Mosserja, ki je šel kot mladenič zvečer skozi vas v nemškem delu Koroške in je skozi okna slišal slovenski spored »Od pesmi do pesmi, od srca do srca ...« s posnetimi slovenskimi pesmimi koroških slovenskih zborov. »Vse to radi pozabljamo, kako pomembna mora biti slovenska pesem Korošcem. To oddajo so želeli poslušati in to mnogo pove o deželi in moči slovenske pesmi tudi

tam, kjer je ostala samo še v spominu.«

V zvezi s petjem na Koroškem Andrej Feinig rad omenja zapis v pravni knjigi »Schwabenspiegel«, kjer je omenjeno ustoličevanje karantanskih vojvod in je mogoče najti eno prvih omemb petja in cerkvene glasbe na Koroškem. Tam je omenjeno, da je to petje potekalo v slovenskem jeziku. Feinig celo domneva, da je ta omemba »windische leisen« v celotnem avstrijskem kontekstu prva omemba kake pesmi sploh, in se sprašuje, ali ne bi bilo treba to natančneje raziskati in »in to enkratnost v koroški glasbeni sceni bolj postaviti v središče«.

»Vsi Slovenci bi bili lahko malo bolj ponosni na naše glasbene prednike,« pravi Andrej Feinig po kratkem molku. Da, to želi tudi še povedati. Takole pravi: »Za Slovenijo s takim razgibanim glasbenim življenjem si želim, da bi sredi Ljubljane stala hiša Jakoba Petelina Gallusa, tega svetovno znanega slovenskega glasbenika. Da je Gallus postal tako pomemben skladatelj, je poseben podatek, da je bilo glasbeno življenje med Slovenci že pred stoletji izredno kakovostno.«

Andrej Feinig se je odločil, da je glasba njegov način življenja. Nekaj glasbe ga je spremljalo že kot študenta prava. Po opravljenem sodnijskem letu se je odločil, da bo odslej v središču njegovega življenja glasba. Vpisal se je na Mozarteum in do 30. leta študiral glasbo »in pri muziki iskal svojo pot«. Imel je dobre učitelje. Nekaj je zaključil, za druge stvari pa si je moral priznati, da je prestar, sploh pa »pri 30 letih ne moreš več zahtevati, da ti bo kdo financiral življenje«. Sedaj je del Slovenske glasbene šole, kjer poučuje klavir in ima tri učence, ki se učijo orgle. Kar si pri pouku klavirja želi, da bi bila del učnega načrta tudi kaka pesem kot »Lepa si, lepa …« ali kaka druga cerkvena pesem. To so pesmi, ki so nekje zakodirane v genih, ker jih vedno znova tudi slišimo ali smo jih slišali v cerkvi. Tudi te pesmi so pomembna kulturna dediščina. Kot učitelj na Slovenski glasbeni šoli se zaveda, kako pomembna je ta glasbena izobraževalna ustanova za slovensko narodno skupnost. Spominja se prvih zaletov in koliko so ljudje prispevali za to, da je sploh zaživela. To je bil zares pomemben podvig in poseben trenutek samopomoči, ker so sodelovali vsi in je to bila vsem srčna zadeva. Seveda obstaja tudi dolga doba v močvirju, ko že na začetku šolskega leta ni bilo denarja, vendar je ta šola pomembna dodana vrednost za narodno

skupnost in seveda tudi za vso Koroško. Ne spregovori o tem, da dijakinje in dijaki Slovenske glasbene ustanove prejemajo v deželi najvišje nagrade in se vračajo z odlikovanji tudi z državnih tekmovanj. To se ve. Da in takoj odgovori tudi na vprašanje tajnice, ki se je spraševala, ko se je ta Slovenska glasbena izobraževalna ustanova včlanila v deželno glasbeno šolo, ali je to kakšna dodana vrednost. »Seveda je to dodana vrednost za deželo. Prav tako kot je tudi slovenska pesem za deželo dodana vrednost, ker je slovenska pesem tudi koroška pesem.«

In kako je s Feinigovimi duri in moli, ki jih je tako fino skomponiral v svoje življenje? Kako je zasnoval to melodijo med narodno in cerkveno pesmijo? V tej melodiji se pojavi nekaj taktov, v katerih izraža izredno spoštovanje do skladatelja Antona Nageleta. Da, pravzaprav do vseh glasbenih ustvarjalcev na Koroškem, ki ostajajo v senci. Treba jih je vedno znova postavljati pod žaromete. Ena taka priložnost bi bila, vedno kako njihovo pesem zapeti tudi na Koroška poje, tej najpomembnejši pevski reviji, ki jo sploh imamo. »Treba je šolati okus publike tudi za še neznane skladbe. Okus publike se spreminja, je kot ena ribja jata, ki se kdaj obrne tja, drugič spet drugam. Nekje velja, da je treba kako novo skladbo vsaj 40 do 50­krat predvajati, da doseže publiko in ta potem odloči, ali je dobra ali ne. Pri Nageletu bi bil čas, da se ponudi in reče, naredimo nekaj, da pridejo njegove skladbe v javnost. In tudi Janez Petjak potrebuje več žarometov na pevskih odrih.« Malo več spoštovanja do svojega, ki ima v sebi vse primesi, da uspe tudi v svetu, si želi Feinig. »Ker imamo premalo spoštovanja, nekateri svoje smrti ne preživijo s svojimi glasbenimi deli, s katerimi bi prek domačih meja šli v zgodovino glasbe.« Nekaj taktov je v tej Feinigovi življenjski melodiji posvečenih tudi želji, da bi na Koroškem moralo obveljati, da so tudi slovenske pesmi koroške pesmi, nekaj, na kar je lahko ponosna vsa Koroška, saj je to njena dodana vrednost posebne enkratnosti.

»Čustvenost je odlika slovenske narodne in cerkvene pesmi,« pravi Feinig. Odprt pa je tudi za moderno glasbo. V njej so lahko tudi disonance, »če čutiš, da pripomorejo h kakovosti in višku skladbe«. Ob pogledu na slovensko narodno skupnost mu ob 60­letnici disonance niso »najbolj plodne za nas, ker ta melodija zaenkrat še ne da slutiti poti do kakega viška«.

V se najboljše

Traudi Zwitter (80)

je že kot petletna deklica želela postati ljudskošolska učiteljica in je zelo hvaležna za skupni čas, ki ga preživlja s svojo družino.

Vedno nasmejana babica, ki se veseli uspehov otrok in vnukov

Ziljsko narečje ji je tako blizu, da je pred nekaj leti posodila svoj glas Mojci, pravljični junakinji na zgoščenki Črnjәva kapca – pravljice v ziljskem narečju. Te dni obhaja Traudi Zwitter iz Drašč osebni jubilej, 80. rojstni dan.

ALEXANDRA PRASTER

Slavljenka se je rodila 19. aprila 1943 v Gorjah, pri Žnevku, kar zraven cerkve. Stara mama je bila mežnarica, oče je bil mežnar in organist in tudi mama je bila mežnarica. Vsi so peli, tudi starejši brat Hanzi in starejša sestra Mici. Traudi je že kot majhna deklica sedela zraven očeta, ko je orglal na koru v gorjanski cerkvi. Normalno je bilo, da je bila vsako nedeljo dvakrat pri sveti maši.

Njena najljubša cerkvena pesem je Marija skoz življenje. Rada se spominja mogočne pesmi in kako lepo je pela mama. »Pela je kot operna pevka,« se spominja Traudi.

Že kot petletna deklica je vedela, da bi rada postala ljudskošolska učiteljica, a nikomur ni upala izdati te želje. Da je lahko hodila na gimnazi-

jo, je bivala v Mohorjevem domu. Oče in mama sta željo po izobrazbi zelo podprla. »Starši so se borili za to, da lahko hodim v šolo in sama sem se zelo potrudila, da sem uspela.« Življenja v internatu se je morala šele navaditi. Domotožje je ob začetku prevladovalo. Na šolski čas v Celovcu ima tudi lepe spomine. »Predvsem stric, župnik Katnik, me je zelo podpiral in me zagovarjal pred šolskimi sestrami, ko sem se enkrat tako nasmejala med učno uro. Šolska sestra je bila zelo huda name in je mami pisala pismo, kako sem se obnašala. Pisma pa ni odposlala, temveč ga je dala meni, da ga izročim mami. Seveda sem brala to pismo in ga doma takoj sežgala v črni kuhinji. Stricu sem se pa zaupala. Zelo se je razburjal pri voditeljici doma in me zagovarjal, da želim postati učiteljica in ne nuna. Od tedaj naprej sem imela mir.«

Kot ljudskošolska učiteljica in dolgoletna ravnateljica v ljudski šoli Vrata­Megvarje se je zelo zavzemala za poučevanje slovenščine. To ni bilo samoumevno in še sploh ne lahko. Skušala je sprožiti tudi razumevanje za dvo­ in večjezičnost. V njenem zadnjem letu na šoli je bilo prijavljenih skorajda 80 odstotkov otrok k dvojezičnemu pouku.

»Zelo pomembno je, da res zavestno govorimo slovensko. Zelo mi je pri srcu, da se otroci naprej pogovarjajo v materinščini in Kugyjevi razredi na Slovenski gimnaziji so zelo dobra možnost učenja več jezikov. To odpira mnogo poti in po vsem svetu lahko

imaš prijateljice in prijatelje. Idealno bi bilo, da se res vsak nauči tistega jezika, ki se ga želi učiti. Neodvisno tudi od starosti,« pravi Traudi Zwitter in dodaja, da se je sama učila italijansko šele po maturi. Še danes gleda televizijski spored TV KoperCapodistria – italijansko televizijo s slovenskimi podnapisi. Že kot otrok je bila Traudi Zwitter radovedna, kaj ja na oni strani gorjanske planine in kako tam govorijo.

Italijanščina in slovenščina sta ji bili tudi v veliko pomoč v vsakdanu, saj je z možem Stankom vodila gostilno Straßhof v Vratih­Megvarjah, tik pred italijansko mejo. Vsak dan po pouku je kuhala in pogostila mnogo gostov od blizu in daleč. Hčerka Sabina Zwitter­Grilc v svoji disertaciji piše o mami, kako je dvigovala 50 kg težke lonce sem pa tja, medtem ko je oče previjal mlajšega brata. Štiri otroke imata Traudi in Stanko. Gledala sta, da sta otrokom omogočila vedno to, kar potrebujejo in za vsakega je mama poskusila narediti najboljše. Rada se spominja časa, ko so se otroci usedli k mizi v gostilni in pri natakarici naročili dunajski zrezek. »Preden sem jaz pogruntala, da je to za moje otroke, so že vse pojedli,« se nasmeji jubilantka in dodaja, da je medtem že 59 let poročena. Ko sta se poročila, je morala zaprositi še očeta za dovoljenje, da se lahko poroči.

Na Zilji rada živi in zbira vse članke o Zilji in o Ziljankah ter Ziljanih, ki so objavljeni v Nedelji in v Novicah. Kdaj pa kdaj brska po starih časopi-

sih in znova prebere članke. »Zelo rada berem in sem zelo ponosna na vse, kar je objavljeno o mojih otrocih in vnukih in od njih.«

Traudi Zwitter je zelo hvaležna za skupni čas, ki ga preživlja z družino. Ob osebnem jubileju si želi skupnega praznovanja z družino in predvsem

zdravja. Ponosna je na otroke in vnukinje ter vnuka. Pa tudi vnuki so zelo ponosni na babico. Ela Ajda Grilc piše o babici naslednje: »Moja babica je prava junakinja. Zame je oseba, ki kaže, da lahko vse zmoreš, če se dovolj zavzemaš. Vedno je pomagala vsakemu in to do danes. Je res ikona in zame zgled.«

»Moja babica je prava junakinja. Zame je oseba, ki kaže, da lahko vse zmoreš, če se dovolj zavzemaš.«

Ela ajda Grilc

Traudi Zwitter z vnukinjo.

Prazniki tokrat v drugi državi proč od družine

Vedno več mladih se po maturi odloči, da bi pred začetkom študija radi doživeli in videli še kaj novega.

Johanna Brunner in Tabea Gasser sta se odločili, da bi leto po maturi opravili v tujini kot varuški.

Tabeo je pot vodila v Firence v Italiji, Johanno pa na drug konec sveta, v Ameriko. Predvsem med prazniki

lahko čas v tujini budi tudi negativne občutke. Zato sem vprašala Johanno in Tabeo, kako doživljata čas v tujini, predvsem v času praznikov.

BRINA KUŠEJ

Zakaj si se odločila iti v tujino?

Tabea: Šla sem v tujino, ker sem želela razširiti svoja obzorja. To se pravi spoznati nove kulture, ljudi, navade. Cilj je bil tudi, da postanem bolj samostojna. Vzrok, zakaj sem si izbrala prav Italijo, je, ker sem hotela izboljšati svojo italijanščino in se naučiti tudi druge jezike, saj je Italija zelo multikulturna.

Johanna: Po maturi sem potrebovala še malo časa, da sem lahko razmišljala o svojih načrtih za prihodnost. Po osmem razredu gimnazije namreč še nisem vedela točno, v katero smer želim nadaljevati svojo pot. Že od nekdaj sem hotela potovati, si ogledati svet ter odkrivati druge kulture in načine življenja. Vendar ne samo z vidika turistke, temveč z očmi domačinke. Zato sem se odločila, da bi šla za eno leto v Ameriko, kajti delo kot au­pair mi omogoča ravno to. Obenem živim pri družini v ZDA, po drugi strani pa imam vseeno veliko možnosti, da sem tudi kot turistka na poti in sem tako lahko videla že velik del države.

Kakšne so bile tvoje izkušnje v tujini do sedaj?

Tabea: Izkušnje so res nepozabne in neverjetne. Do sedaj sem res veliko potovala in spoznavala nove prijatelje, iz najrazličnejših koncev sveta. Seveda je bilo na začetku čudno, ker iz enega trenutka na drugega živiš v hiši z neznanci. Vendar sem kmalu opazila, da je družina res zelo prijazna in sproščena, zato je ta občutek takoj izginil in sem se res hitro vživela in počutila povezana z njimi.

Johanna: Moje izkušnje so večinoma zelo dobre. Veliko sem potovala,

doživela, videla in se naučila. Po občutku nisem več ista oseba, kot sem bila pred sedmimi meseci. Pridobila sem nova prijateljstva z vsega sveta, ki bodo ostala za zmeraj. Doživela pa sem tudi negativne strani kulturne izmenjave. Priti iz druge države oz. druge kulturne okolice, lahko povzroči tudi manjše konflikte in nesporazume. Stvari, ki so za nas popolnoma normalne in jih počnemo iz navade, so za družino v ZDA včasih zelo nejasne in nesmiselne. Ampak do zdaj smo rešili vse nejasnosti in na vsak način prevladujejo pozitivna doživetja.

Ali si se naučila in videla mnogo novih stvari?

Tabea: Predvsem sem se naučila veliko stvari o Italijanih in njihovih navadah. Zelo hitro sem opazila, da so zelo odprti in cenijo družino ter prijatelje. Tudi zelo ponosni so in živijo zelo tradicionalno. Med bivanjem v Firencah sem si ogledala tudi številna druga italijanska mesta, ki jih ob koncih tedna rada obiskujem s prijatelji. Zelo močno izstopa, da imajo predvsem v večjih mestih zelo veliko kulturnih, kulinaričnih in modnih ponudb.

Johanna: V teh sedmih mesecih, ki sem jih do sedaj preživela v ZDA, sem se definitivno naučila mnogo novih stvari. Na svojih potovanjih sem opazila, kako raznolika in izredno lepa je narava v ZDA. Čeprav je to ena in ista država, se narava tako močno razlikuje in spreminja, ko greš z vzhoda na zahod ali od severa do juga. Prav tako so se mi potrdili stereotipi o hrani v Ameriki. Hrana ni prav zdrava in zelo pogrešam domače jedi. Začela sem še bolj ceniti našo hrano doma, vsa ne -

Johanna Brunner živi v Združenih državah Amerike.

Tabea Gasser živi v Italiji.

predelana živila in izdelke, tukaj v ZDA tega namreč ni. Od sobivanja z na začetku popolnoma tujimi ljudmi sem se pa tudi naučila, kako pomembna je komunikacija. Predvsem če si v drugi državi, je treba vse jasno komunicirati, drugače nastanejo nesporazumi.

Ali si spoznala kakšne nove navade v drugi državi?

Tabea: Po mojem mnenju se navade ne nujno razlikujejo od teh doma, temveč bolj ljudje. Zelo izstopa, da so Italijani direktni, pomeni, če jih kaj moti, to tudi takoj povejo. Poleg tega so res sproščeni in si pustijo čas, kar je tudi razlog za to, da nikoli niso točni.

Johanna: Življenje na splošno se razlikuje od tega doma. V ZDA je vse večje in, po njihovem mnenju, boljše. Avtomobili, hiše, družine – vse mora biti velikansko in tudi perfektno, večinoma pa je to samo iluzija, kajti naposled so razvidne pomanjkljivosti. Isto velja za veliko noč, ki se zdaj bliža. Hiše so lepo dekorirane, otroci grejo iskat jajca in že mesece prej lahko kupijo vse v trgovinah, sami prazniki pa so brez pomena in manjka ozračje.

Kako na splošno doživljaš praznike v tujini?

Tabea: Seveda je malo žalostno, če za praznike nisi doma pri družini. Na vsak način je nekaj posebnega, da jih lahko doživljam na drug način. Navade za veliko noč se v Italiji zelo močno razlikujejo med sabo. Posebnost je, da na veliko soboto prinesejo jajca v cerkev in jih tam blagoslovijo. Nato imajo tako imenovan »picnic di pasquetta«, to je velikonočni piknik zunaj na

travnikih. Za veliko noč jejo tagliatelle al ragu, majhne kruhke »crostini«, ali jagnje in tipično velikonočno sladico colomba. Jaz bom svoj čas velike noči obenem preživela s svojo družino in otroki v Italiji, nato pa se bom podala še v Neapelj, Amalfi in Pompej. Johanna: Prazniki v ZDA so zelo drugačni od doma. V trgovinah doživljam vse bolj intenzivno kot v Avstriji, oddelek za velikonočne produkte je deloma večji kot nekatere trgovine pri nas. Prazniki so tu za darila, Američanom večinoma ne gre za tradicije. Ker so ZDA mešanica različnih ljudi z vseh koncev sveta, z različnimi kulturami, ozadji in tradicijami, je odvisno od družine do družine, če praznujejo veliko noč ali ne. Moja družina praznuje veliko noč, ampak poleg iskanja jajc nimajo nobenih posebnih tradicij. Od doma zelo pogrešam velikonočno malico, ogenj in maše. Posebej mi pa manjkajo tudi srečanja s prijateljicami in prijatelji ter z družino. Na splošno je ozračje za praznike tukaj popolnoma drugačno, ljudje se ne pripravljajo na veliko noč, kot to počnemo mi s postnim časom, peko peciva in še več. Sama pa skušam nekaj naših tradicij, ki jih imamo doma za veliko noč, pokazati tudi svoji družini, zato jim bom med drugim spekla tudi pogačo.

Kako si doma praznovala veliko noč?

Tabea: Velika noč je bila doma vedno čas, ko se zbere vsa družina. Ves velikonočni čas je napolnjen z najrazličnejšimi tradicijami. Na cvetno nedeljo smo na primer trikrat tekli s »prajtelnom« okoli hiše, na veliko soboto smo šli po ogenj in vodo in naredili majh-

ne križce na vrtu, po žegnanju hrane pa smo uživali velikonočno malico. Ta vonj pri žegnanju mi je vedno dal občutek, da bo sledil zelo vesel dan, kajti na veliko nedeljo smo trčljali z jajci in teta je čakala s taško. Zame je bil to res vedno čas upanja in pričakovanja. Johanna: Doma se je vsa družina že med postnim časom pripravljala na veliko noč. Ko je prišla cvetna nedelja, se je potem zares razširilo velikonočno ozračje. Hodili smo k mašam in peli velikonočne pesmi. Za veliki petek je bila ponavadi vsa družina v kuhinji in pripravila pogačo, hren, šunko in druge jedi, ki smo jih jedli le za veliko noč. Na veliko soboto je bila najprej maša, nato pa so otroci iskali jajca ali majhna darila in vsa družina je bila skupaj. Že kot otrok sem ljubila velikonočno ozračje in vse povezane tradicije.

Česa si želiš še v svojih zadnjih mesecih v tujini?

Tabea: Želim si, da bi lahko videla še čim več krajev v Italiji. Rada bi uživala še svoje zadnje mesece in še naprej želim ceniti vsak trenutek s svojo družino v Italiji in z otroki, ki so mi zelo močno prirasli k srcu.

Johanna: Do konca svojega časa v tujini si želim veliko lepih trenutkov s prijateljicami in prijatelji, potovanj in novih izkušenj. Upam, da bom še več videla in prišla domov s spomini, ki mi bodo ostali vse življenje. Želim izkoristiti ta čas, ki ga imam, preden se vrnem domov.

Ali imaš že kakšne načrte za prihodnost?

Tabea: Ko se bom vrnila, bom začela izobrazbo v Celovcu za učiteljico za ljudske šole. Že zmeraj sem rada delala z otroki. Moja izkušnja v Italiji je to željo še enkrat potrdila. Poleg tega pa želim nadaljevati s potovanji v prostem in tudi študijskem času.

Johanna: Ne vem še točno, kaj bom delala, ko bom spet doma, nekako se še ne počutim pripravljena, da se vrnem domov in neham potovati. Mogoče bom prišla domov in začela študirati, mogoče bom pa šla še eno leto kam drugam.

Četudi prav prazniki zbudijo pri človeku povezanost do družine in to lahko v tujini privede do domotožja, je leto v tujini kljub temu zelo koristna in lepa izkušnja. Tabeo Gasser in Johanno Brunner v naslednjih mesecih čaka še veliko novih izzivov, predvsem pa veliko lepih in dragocenih doživetij, ki jima bodo ostala vse življenje.

Siddharta bo nastopila v Pliberku na koncertu Rock 4 Angola

Nekaj sije v nas ljudeh

Siddharta je ena najbolj znanih in priljubljenih glasbenih skupin v Sloveniji. Profesionalna glasbena kariera omogoča, da že 28 let s strastjo ustvarjajo lastna besedila in melodije ter nepozabne koncerte. Štirje od petih članov so v intervjuju z Nedeljo odgovarjali o povezavi s Koroško, o pomenu glasbe in o prijateljskih odnosih med seboj.

Kmalu boste nastopili v Pliberku – v petek, 21. aprila. Pred leti ste že nastopili na koncertu Rock 4 Angola, že večkrat ste bili v Selah. Na koncertih se čuti, da imate posebno naklonjenost do Koroške. Od kod to izhaja?

Tomi M.: Na Koroškem so prijazni in topli ljudje, s katerimi se dobro razumemo. Če radi poslušajo našo glasbo, je to že kar velika skupna točka. Zmeraj nas lepo pogostijo. V Selah smo bili lani septembra, pred tem pa deset in dvajset let nazaj. Prvič smo bili v Selah po našem velikem koncertu na stadionu v Ljubljani, kar je bila zelo zanimiva izkušnja, saj smo na stadionu igrali pred 30.000 ljudmi, potem pa smo šli v manjšo dvorano na veliko bolj intimen koncert. To so zgodbe, ki jih piše rock'n'roll.

Jani H.: Navdušile so nas Sele in cela ta dolina. Kot Ljubljančani smo bolj poznali Celovec in večje kraje ob meji. Sele izgledajo kot oaza miru.

Ostanimo še malo na Koroškem. Imate tudi različna sodelovanja z drugimi glasbeniki. Ali bi bili pripravljeni na kooperacijo tudi s kakšno koroško­slovensko skupino, ker jih imamo tudi nekaj dobrih?

Primož B.: V naši zgodovini so že bile kooperacije, na primer z Vladom Kreslinom, Big Foot Mamo, Laro Baruco, Dan D, Laibach ... Pridejo situacije, ko ideja priplava na površje. Da bi prav razmišljali, s kom bi naslednjič delali, tega ni. Običajno sodelovanje nastane spontano. Puščamo pa zagotovo odprta vrata. Glasba je brezmejna, lepo je, da teh sinergij ne omejimo.

Koncert Rock 4 Angola organizira društvo IniciativAngola, ki ga vodi salezijanec Hanzej Rosenzopf, v društvu sodeluje veliko mladih, ki ob prijetnem druženju zbirajo denar za vrstnike v Angoli. Kaj vam pomeni, če ima koncert dobrodelno noto?

Boštjan M.: Vedno je lepo, ko lahko pomagaš. Super je, da se to organizira, na koncertu pa ne delamo razlik. Potrudimo se vedno po najboljših močeh. Tomi M.: Če imamo vsi nekaj od tega, potem to služi svojemu namenu.

V Sloveniji igrate na ogromnih odrih in za res veliko ljudi. Kot ste že omenili, pa imate tudi manjše koncerte. A je to za vas tudi emocionalna razlika?

Tomi M.: Nam je všeč, da imamo na izbiro od velikih do srednje velikih in majhnih koncertov, da se ne zdolgočasimo in imamo dinamiko. Naši akustični koncerti so večinoma bolj primerni za manj publike, da smo si bližje. Glasnejši električni koncerti pa so večinoma na večjih odrih. Pri akustičnih koncertih se več pogovarjamo s publiko, povemo več zgodb, kar je nemogo-

če, če pride par tisoč ljudi. Tudi največje svetovne zvezde imajo majhne koncerte, ker to daje popolnoma drugo doživetje publiki in bendu samemu. Ozračje je bolj domače, toplo, bolj umirjeno, še zmeraj pa čustveno nabito z energijo, ker je glasba malo bolj slečena, saj nima glasnega zvočnega zidu. Za zapreti oči, sedeti in poslušati.

Ob 20. obletnici albuma Rh­ in legendarnega koncerta na bežigrajskem stadionu boste imeli letos novembra velik koncert v Stožicah. Na vaši spletni strani piše, da boste predstavili novo ustvarjalno pot, na katero ste zakorakali v letošnjem letu. Kakšna je ta nova pot?

Primož B.: To je vedno neznanka. Ne rečemo na primer, zdaj bomo pa delali takšno in takšno glasbo. To je pot, ki je skupni imenovalec vsega tega ustvarjanja, idej, dogodkov, ki so se dogajali med prejšnjo in sedanjo ploščo. Do koncerta v novembru se bo to zmanifestiralo v nekaj skladb. To bo poklon 20­letnici koncerta na stadionu, ki nas je postavil na piedestal, hkrati pa želimo opozoriti, da smo še vedno aktiven bend in se ne naslanjamo samo na obletnice.

Jani H.: Edino vodilo, ki ga imamo pri ustvarjanju, je spontanost. Komadi morajo biti predvsem nam všeč. Karkoli bo že nastalo novega, ne bo poskušalo za vsako ceno ugajati ali se prilagajati modernim trendom.

Skupaj ste že 28 let. Kako ste se našli in ali se je od začetka zelo veliko spremenilo?

Tomi M.: Našli smo se, ko smo bili še najstniki in je to bil bolj počitniški hobi. Ta ljubezen do glasbe je potem prerasla v glavni del našega življenja,

Pogovarjali sta se BRINA KUŠEJ in MATEJA RIHTER

kar se tiče poklica. V naših odnosih pa se veliko ni spremenilo. Rastemo z glasbo, ki jo delamo, in z glasbo, ki jo poslušamo. Skupaj in na svoj način naredimo, kar nam tisti trenutek v glasbi in po svetu nasploh manjka. Plod vsega tega so naši odnosi, ker se zelo veliko videvamo na koncertih, na vajah in zasebno. Ogromno stvari doživimo skupaj, kar se manifestira skozi našo glasbo, ki se iz leta v leto spreminja, kot smo mi bolj zreli ali pa manj zreli, modrejši, starejši. V naši glasbi se je spremenilo več kot pa v naših odnosih, ki so bili od nekdaj dobri.

Ampak dobri odnosi niso nekaj samoumevnega.

Jani H.: To je kot talent. Talent brez dela ni nič. Odnos brez dela na odnosu najbrž ni pravi odnos. Tudi v zvezi nisi vedno na enak način zaljubljen kot prvi mesec, ko si koga spoznal. Vedno moraš najti nove vzvode, ki vzdržujejo ljubezen in odnos. Ni vedno vse lepo, tudi pri nas ne, pridejo hudi valovi, ko se vse zamaje. Vse krize, ki smo jih imeli – to se sliši klišejsko – so nas ojačale. Ključno je, da dihamo skupno zgodbo in verjamemo vanjo.

Tomi M.: Najbrž morajo biti slabi trenutki, da dobri trenutki izpadejo še boljše. Ne smemo se jih bati. Primož B.: Bend je za nas okolje, kjer si lahko odkrit.

Jani H.: Hkrati pa ti omogoča, da si vedno lahko otrok. Privilegij glasbe je, da te drži, da plavaš in si vedno malo nad gladino. Je nekaj najlepšega, kar lahko počneš.

A imate v teh letih delovanja kakšen trenutek, ki vam je najbolj ostal v spominu?

Tomi M.: To, kar smo se prej pogovarjali. Ko te nekaj najbolj udari po hrbtu, ko smo imeli kakšno neuspešno turnejo, v najbolj ranljivih časih, ko je bila svetovna kriza in prideš v zagato, da se na zelo velikih koncertih ne pokrije vse in eno leto pokrivaš minus za nazaj. Ko kakšna stvar ne uspe, bi bilo najlažje iti po svoje. Ampak mi smo takrat držali skupaj, zato je bilo vsem nam veliko lažje. To krizo smo prebrodili, kot da je skoraj ne bi bilo, ker nas je pet in smo podpirali drug drugega. Vsi naslednji uspehi so toliko več vredni, ker vemo, da nam ni vseeno. Slabi trenutki delajo iz nas dobre ljudi.

Primož B.: Da smo toliko časa ostali skupaj, je največji dosežek. Na zunaj drugi uspehi izgledajo večji, na primer napolnjen stadion. Ampak ravno naša povezanost je tista, ki ustvarja dogodke, na katerih lahko jadramo naprej. Če ne bi imeli povezanosti kot baze, bi bilo težko graditi na trhlih temeljih. Tomi M.: V celoti, ko pogledamo, pa je ogromno več lepih stvari kot slabih.

Vaše skladbe so preplet dobre melodije in besedila, ki je čista poezija. Ali ima vsak od vas najljubšo skladbo Siddharte ali je to skoraj nemogoče izbrati?

Tomi M.: Vsaka skladba ustreza določenemu trenutku, dnevu, letnemu času ... Iskreno se včasih kakšne skladbe, ki jo preveč igramo, naveličamo. Že zaradi tega imamo potrebo, da delamo nove stvari. Smo dosti samokritični, da

se ne zadovoljimo z najbolj splošnimi zadevami. Včasih gremo globlje nevede, včasih pa namenoma.

Jani H.: Zelo rad na odru igram »Ledeno«. Skladba, na katero prvo pomislim, če mi rečeš Siddharta, pa je »Platina«. Pa seveda potem na vse druge. Na primer »Samo edini«. Kakšno besedilo! Ko se vprašaš, od kod je to prišlo.

Ste ena najbolj popularnih in priznanih skupin v Sloveniji, po vseh pravilih ste slavni. Je slava breme? Kaj vam pomaga, da ostajate prizemljeni? Kako to doživljate?

Boštjan M.: To doživljamo, kot da nismo slavni. Pomaga nam, da smo prijatelji in da se normalno pogovarjamo z vsemi. Sebe nikoli nisem dojemal, da sem slaven. Ko me kdo prepozna, si mislim: »O, saj res.« To je lepo in nikoli nisem doživljal kot breme. Zaradi tega nisem spreminjal sebe in tudi za ostale bi lahko isto rekel, v teku skoraj 30­ih let nas to ni spremenilo.

Primož B.: Slava je prišla kot plod trdega dela, ni bilo prek »talent šovov.« Bend je šel skozi vse faze življenjskega cikla. Koraki, ki smo jih naredili, so bili pravi. Vemo, kaj vse smo morali narediti, koliko smo vadili. Slava te potem ne premami v slabem pomenu. V dobrem pa je lepo, če te kdo spozna in narediš kakšno fotko.

Jani H.: Poleg tega živimo v okolju, ki ne dopušča, da se nekaj greš, kar nisi. Pri nas je tako, da tudi če razprodamo koncert za 20.000 ljudi, naslednji dan moraš ravno tako sam v trgovino in srečuješ ljudi, ki jih srečuješ že vse življenje. Si vsakdanja oseba, kar pa ne pomeni, da moraš biti skromen. Ko stopiš na oder, moraš pokazati samozavest, moraš se zavedati svoje kvalitete.

Tomi M.: Ne izogibamo se nikomur, gremo lahko tudi na avtobus mestnega prometa, v družbo, med ljudi. To nas ne bremeni. Ljudje pri nas so uvidevni, lepo vzgojeni in kultivirani. Če že, pridejo po kakšno fotografijo ali podpis. Mi nismo slavni, bend je slaven.

Ko smo že pri bendu – vaše ime. Kaj vas je tako navdušilo v romanu Hermanna Hesseja Siddharta, da si je skupina nadela to ime?

Tomi M.: Tukaj se skriva razlog, zakaj ni bendu ime Vojna in mir. Siddharta je roman, ki smo ga lahko vsi hitro prebrali.

Primož B.: Sporočilo romana Siddharta je zelo na mestu – pomembna je pot, ne cilj.

Tomi M.: In želimo si, da bomo še čim dlje na poti.

marko alpner

Z godovina

Mineva 125 let od ustanovitve slovenske posojilnice za Belo in

Poslovala je v nedeljo po blagoslovu

Anton Mubi, prvi načelnik posojilnice. Med pripravami na odprtje posojilnice je bil tudi v Celju, kjer je po letu 1895 nastala ta

Skalarjevo gostilno, ki je na pol poti iz Železne Kaple na

Jezerski vrh, je malo po letu 1820 zgradil Franc Mubi.

Njegov sin Anton jo je podedoval, prav tako pa precej gozda, s katerim je dobro

služil, saj je les prodajal tudi

v Trst, kamor je večkrat potoval. Oče Franc, ki je bil še nepismen, je Antona poslal v šolo, tako da je bil eden izmed najbolj izobraženih prebivalcev Bele. Prav zato je bil večkrat izvoljen za župana.

Občina Bela je bila vsa okolica občine Železna Kapla, ki je bila le trg na sredini tega območja. A zaradi priseljencev in nemčurjev je Kapla vselej izvolila nemškega župana.

TINE GOLEŽ

Zadnja desetletja pred letom 1900 je na desetine kmetov izgubilo kmetije, saj so cene kmečkih izdelkov padale, nekateri pa so imeli dolgove že od prej. Obresti so se nabirale, morebitna slaba letina je stanje še poslabšala. Delno je temu šla naproti ustanovitev posojilnice Sparkasse v Kapli, ki je stranke vabila tudi s slovenskim imenom Hranilnica. A za vsako posojilo je bil potreben vpis v zemljiško knjigo. Vlagatelji pa niso imeli nobene besede pri vodenju denarne ustanove.

Kmetje in župan Mubi so vse bolj razmišljali o svoji posojilnici, ki bi imela predvsem skrb za kmeta, ne pa misel na dobiček. Toda kako se tega lotiti? Anton Mubi se je odpravil v Celje, kjer je delovala Zveza slovenskih posojilnic, ki je pomagala pri ustanavljanju in vodenju posojilnic.

Prvi sestanek (dec. 1887) so Kapelčani preprečili, saj so pritisnili na gostilničarja, da je odpovedal gostoljubje. Župnik Franc Lenc je bil na strani kmetov, saj je poznal njihove stiske. Dal je natisniti listke z vabilom, naj se zberejo na dan sv. treh kraljev v manjši gostilni Pri Kušeju. Pozneje je bil zaradi razdeljevanja tiskovine (najbrž brez odobritve) denarno kaznovan.

Vse to je delal v dogovoru z Anto

nom Mubijem. Pri Kušeju je bila poročena njegova sestra, tako da tokrat ni bilo težav za skoraj 100 kmetov, ki so se zbrali. Najprej so izvolili načelnika in odbor še enajstih članov; drugi za Mubijem je bil seveda župnik Lenc, ki je pisal zapisnik. Sprejeli so pravila in jih poslali v Celovec. Zapisnik danes hranijo na Trgovskem sodišču v Celovcu; je v slovenščini, potrditev sodišča pa v nemščini. Tako so 10. februarja 1898 le prejeli dovoljenje za ustanovitev. Le dva tedna pozneje pa je Mubi najel posojilo v Pliberku, da je z večjim vložkom podprl ustanovitev slovenske posojilnice.

Ker je župnik Lenc hudo zbolel, so odprtje preložili. Tudi naslednji župnik, Andrej Aplen, je razumel, da je posojilnica potrebna, zato je pomagal, da je januarja 1899 res začela delovati. Poslovala je v nedeljo po blagoslovu in ob ponedeljkih dopoldne v gostilni Kušej.

Ni si težko predstavljati, da je bila posojilnica eden izmed pomembnih ciljev viharjev 20. stoletja, ki so hoteli odpihniti slovenstvo. Danes pihajo bolj gospodarski viharji, a sedem poslovalnic z imenom Posojilnica Bank eGen, ena izmed njih je v Kapli, je vsekakor sad naših pridnih prednikov, ki so pogumno zastavili svoje premoženje za ohranitev kmeta in naroda.

Železno Kaplo

fotografija.

Poslopje Posojilnice v Železni Kapli

Naši podporniki

18. 23. JUNIJ 2023

6 DNI NA MORJU

Portorož, Life Class Hotels****

vklj. bus, polpenzion, prosti vstop za bazen (⅓ morska voda in ⅔ termalni izvir 30–32 °), prost vstop casino Riviera

od € 455,– v dvoposteljni sobi / na osebo od € 565,– v enoposteljni sobi

EBERNDORF–DOBRLA VAS 04236 / 20 100

dom v tinjah

SODALITAS

Katoliški dom prosvete v Tinjah

Propsteiweg/Proštijska pot 1

A-9121 Tainach/Tinje tel: 04239/2642

office@sodalitas.at www.sodalitas.at

Vsem tečajnikom in tečajnicam, dobrotnicam in dobrotnikom ter prijateljem Doma v Tinjah želi blagoslovljene velikončne praznike.

K atoliš K i dom prosvete s odalitas s sodelav K ami in sodelavci

Pliberk - Dobrla vas - Globasnica - Železna Kapla - Kotmara vas

Želimo vam vesele in blagoslovljene velikonočne praznike.

ilab: Povej mi za bralce Nedelje v enem stavku sporočilo velike noči.

ChatGPT:

Naj bo veselje

vstajenja

Jezusa Kristusa v vašem srcu in v vašem življenju.

Če inteligenco umetno omejiš, prideš do jedra! Veselo alelujo!

ZDRAVE in VELIKONOČNE PRAZNIKE

VESELE !

Celoten pogovor o sporočilu velike noči najdete na >>