APRIL
2021
PRILOGA VELIKA NOČ
20 21
po svo Devet mesecev od en m le estrovo ci? K Frančišek na silv e to doživljali otro vs so o do ak so K da o, li bn em sam bi vide dovnice v špansk anje je bilo pomem o to, da ni »Z li, da je nikoli ne : na rja oz va sp go bi ne li in noben do lo ed lefonu ni oglasila ko je šla na niko ganljivo pripoveduje Katja. Velik rico. Drugače je bi st se ah li bi vk ce na e, ilo z ,« la ej oč ve bi »Brez narodnih skupnosti bi . In da je kdaj nasm ov mrevnejša« nici pustil spor em pregledu ži vsekakor la do išAvstrija j prbila je e, če se Katarina ko da nj ta li, za se šal: je ve k ra lo de vp ze go lo Vsi so Sprva je vese liko nuhalno so morali paziti.« žepridejo pogledat. i in jo vs r s jo če jo at ve ne kr zig ak ta ra vs dv i, til stovat vidu lo nice, da ne ekaj ne izglev in živa. »Želijo jo pe se je po prvem iz ho ra en pa st , m le m ez K se m br se az so i el »J aš oc ša . Otr sporočil: kaj sem sli omija 18. »N olijo imeti pri sebi dobro kovanja, kaj je tris rnetu, prebral sem odrasli, kako bi m o am im vam zaželel vse jih nekdo pove- is te ki , in av li, na st se v ed ve ro pr vi so j lo ka sneje Ze ne r otro čaka. spet pokličem ka nsko zame je ka Santorum, osmem zaj ti in kaj nas še vse lli bi o Be lo hk o ra la o je jig ans da kn , šp di do r ve Pet redovnic iz oginja jo je ta- tu cka Santoruma, ki je nekaj časa na imajo v naročju, ke nikoli ne bi videli jo da ob rd eRi nj Co ku je On in na v provinci stu. »Poklicali ne bi spoznali, da e Katja. Velik dopredsednika ZDA. za priko za ni l ira le id ša nd slu ka po uj boriti ipoved čenih, ko so a veliko poveeje, sm žive,« ganljivo pr sta se morala zelo na na ,d o aj že ne lik kd va ra a to l go ča in bi ar zo je at ra ti, ka mladina FOKUS bile tudi ere.« Zato nje, če se K hč za m začela joViktor e OTROCI je oj k sv de bo go kr os e isk ? m ičala merno o pogledat. , ko se je za Katar klic. Tri argentin bi sem krMarketz takrat jo vsi pridej vem izvidu lotil razijetno presenečen Otroci imajo pravice paliativose pr a lj zn bo po ž epe za pr pa pr v č bi mre se je po kot da škofov Pri ostarelih in na porokah en rokovnjako m st le a K ip m se ek el la f , aš ra le ov te zb »N . 18 zdravnik li, da no so redovnice po oče o ji poveda nja, kaj je trisomija va oznala sta mnogo m ko Sp is se . l bo r ra la h. kr eb el ta os pr ap no u, no K rnet v vred Škof Egon in da ne morenekaj virov na inte um, osmem otronje, »ujeli smo se r je ka vl ži ra ZA ži ip so pr en ki in ed Santor dolgo v noč i: lahko preživi je takšen otrok vr tudi knjigo o Belli sed . Lepo je videti, da nekaj časa nazaj en je a m , ki le to a, K le l o um da en or je pregledoval be ve vi nt po ži Sa o ku Ricka oskrbe,« je in njen in O a jal nj A. de je ZD vl je a pa ik s , dn či al podpis l za predse e bilo strah ira id ind pr ka za i n n rit če lo bo ti na dolo sal nekaj tako neum težko. Takrat je na sta se morala ze Zato je bil toliko že ku svoje nosečnos va te go v je ja da , in at a la K ja « je dobro poznal č, ko se je spomin krbo svoje hčere. nosti tudi splav. je za Kataričin doživljala boži t sem merno os se ra na ko , ok i ik en ol el eč rk »V en ko . es ka da »Vi, gospod škof!« la, da prijetno pr rekla svoj lj tiv ija bo ar lia M , pa m di za so v tu le je ko ko ja s em pomislila, da la ekipa strokovn ko sem se vozila na poti v službo, lam vse, no zbra . Spoznala sta mnogo zdravnikov, de , la da , og m m se Manfred Sauer je m a se til ni Ču ga notah. no oskrbo ed žni venec. vr ro v vi em ila ra se ol o op m sm go li lo eje pr m to na nje, »u pastor imel v svoj o je prišla s eden žimoji moči in da se o. Tudi Marija je ki so ZA življe vr v e k je sk ro r an ot ka šč en di kš ra da ta G ve je in na ravila svoj videti, da m novico po je op ija po ar . Le M en je m na t le ne za ko K , l ve la bil njegov bratra trpel. Čutim se po i, da vljenja in oskrbe,« je poveda ker je bil Klemen r dela, da bo Jezus ej ve m na uno zs d ra ve z a ja m sta. Manfred Saue da sem čen sem tudi sa lo r do ke , na je ijo i ti n ar m os ra M at da čn z , br se l m oje no krat poroči da je v tistem tre- mi moj otrok umre. Močno doživlja la, da Katja je v teku sv ja in eom sv sp je m je se te se a ko N ko ta m. udio. In si domišljala, da n doživljala božič, sem dana, da jo daruje l a pa sploh. nači Marija rekla svoj da. »Velikokrat a bila Katarina in al ar ic at kl K po o, j poroke pozdravi sn ko ta ča , va je tudi i samo za kolesom vs s o da la , g zi sm ko ra vo tu ta D ! se o di m m esa Ru se ilj gi la »Dra zmog žbo, ko bolniško maz delam vse, in na poti v slu s po porodu sem da s ča , va m vi ži Ta se rk je a s ce til av ne m a, Ču da e el c. j: in bled tudi skup vi ila rožni vene ak dan posebe ra ol vs op m la go ve lo eži na im il m to aš so se m rer pa se je ustr li.« Pred nedavnim al, da kar je v moji moči in da se o. Tudi Marija je na tolažba, jaz ve m danes bomo zmog oj ov sv ak ič la .« vi to pr ra e je vs op g z lo dejal: »Seveda se ija če io nosila zana tudi kard , kot je Mar ve la in po d le a se o, eg al tim pr ro bš b li Ču O sla l. !« ga Christa olji, bo Bog otroka se bo Katarinino srce že zdavnaj po eno leto. vedela, da bo Jezus trpe a vedno na meji, da m še sa iz di e di tu ic tu ko am m ta se sljaju zelo srečen o »M r hk i. ke , la el prej z Marijo m, da mi je ejal je, da je h ja D . vl ra ni ži st se do ni je no l oč va da M ro . a, vič začutil ašo, ki jo je da svemi moj otrok umre Katja je takrat pr jo darujem. Na tem h. , da je to njeno da , la je na Dekan Kristo S re da sp a in je ar o at hk K lo La la sp i. bi st pa a no ein od al ar ih hv at i in o, K snzahtevamo Čao, adijo, serbus, 100-letnica ... temveč ču- plebiscita pr mo zača noviti farno dvo o mi je ob Katarin rugačen ob , da srečno, fajn se o vsi sa sm ko »LepPočasno učenje obeh jezikov tu ta o. o tv m ns ko sa sla ni la izginevanje po bi mej og odm vsakegazm učenca škofijski ordinar enim letom si ne ediz stekla i zelo vznemirječas po porodu se va in o. Prneprozornih ži nj Ta je za s m ne ito se kr da a j: meja od žn be lo se n po kla,« ze vora. Zato je nap o toliko razmišlja sem živela vsak da Pred nedavnim so imeda boma kdaj to re a, elil is im m m li bo jo ih li.« , da če ni bilo odgovora e bila zdaj na moj danes bomo zmog uje. »Bala seb m se akoval, da . ed ič rla ov pr ip je um d pr g bo lo io ko a rd , in lo di ka bole se je moral oseb č . Ko se je Katar rada, me bo bolj - li pregled in tu srce že zdavnaj poslabšalo, a lj či bo se la m se j da ba se di , ni direktor pa je ino žana modrela, je tu di še eno leto. sem bila bolj zadr c su, tej ljubezni. Na- se bo Katarin tu ej Pr ko ta o . hk lje la ža je so zil, da bo zapus u odno ejal je, da rah ima izrazila st ni je da a, sto prepustila tem rada z vsem srcem, hva- se ni. D til č začu pregradnjo. Gos atja je takrat prvi sprejela, da je to njeno , imeti jo K se m in se i ila m uč na ed l bi je m o je odvrnil: »To ne koj krstil, na Vto je hvaleda joVimamo in da . Veliko hva- V prihodnosti. Lahk , in i m in se a ar at žn K le ob m je i te o mgre naprej lepega go v fari.« Dek a bodo imeli pred poslanstvo. »LepŽivljenje bi nikoje prinesla toliko Ker včasih eni, da mi ne si m m na to da le im N m di en po za Vdih.Izdih. zamenjajva, ti tem, kar ne niZ besed t. Potem je spet a sem zanjo. Pred lo odkrito - Ni časžn ti čutim ob ze či os « T a, na žn kl le jo re če to iš iaj za forsiranje Pr ko , kd a. da bom no zelo slabotn Na primer takrat K li mislila, bom imežko ni težko.« a sem se, da če jo jokala. O pripraal o Lovro Petrič »B lik to e. uj bi ed ne ov a kla: »Živa je.« Te ip in atar , da KBlagor lo, ko bo umrla. vljamo pr le ne ra bo ip lj apr bo ev e ev bo »N atom peljal v : pr e br m ve at čiki so takrK Modrost bolj rada, se Klemen po la m č ži se j bo ak da vs na miške se , m vi na na r se , da zadrža la sta vsak po 2 ljena sta bila na to - se zelo intenzivno na božič, ke i. NaPrej sem bila bolj zn be alju K j te In , « su e. no nj je vl vlje u od tih je seveda mela pogum za ži v- dan toliko dogaja. Živimo ži sto prepustila tem rada z vsem srcem, hvane eti jo dejal, da mora o je komaj nekajd ed nami in l učila sem se, im m bi je je da to tja dodaja, da je in na o il, st am kr im Petričič pa je o takoj a sem, da jo hvaKlemen je Katarin eli pred tem ležn e ni d iko lepega. Veliko 3 4
29. julija 2018 | Tel. 0463/54 5 87 - 35 10 | Letnik 87 | € 1,00
FOKUS
cerkveni list krške škofije | ustanovljen 1926
5. MAJA 2019
5. MAJA 2019
štev. 30
koži občuti klimatsko krizo – in hkrati zadnja generacija, ki ima še možnost, da kaj bistvenega spremeni.
Smejo torej ob petkih otroci »špricati« šolo, da demonstrirajo za večjo klimatsko zaščito? Van der Bellen: Z mojega stališča da, kajti kar v dveh šolskih urah zamudijo, se lah ko pozneje naučijo. Pri klimatski krizi pa gre za procese, ki jih ne moremo obrni ti. Jaz najhujših posledic ne bom več do živel, za mlade ljudi je tisočkrat več na kocki. Zato tudi pravijo učenci / učenke: »Vi odrasli ste uničili, vam ni treba pla čati cehe, toda vi nam hočete prepoveda ti, da investiramo dve uri?«
www.nedelja.at
Gospod zvezni predsednik, letos ste pred OZN (Združenimi narodi) glede podnebne krize rekli: »Čas govorjenja je mimo.« Od kod jemljete optimizem, da se bo končno kaj zgodilo? Alexander Van der Bellen: Iz več virov. OZN se zelo zavzema za to temo. Zad nja klimatska konferenca je bila relativen uspeh, čeprav je bila v Katovicah, torej v premogovni regiji. Pomembno je, da se je mladina prebudila: Da je angažma Grete Thunberg v kratkem času vzbudil toliko pozornosti, priča o veliki senzibilnosti. Seveda pa lahko klimatsko krizo samo še omejimo. V alpskem prostoru je povpreč na temperatura danes eno do dve stopi nji višja kot pred 100 leti. Posledice vidi mo: V zadnjem juniju sem v Kaunertalu (Tirolska) pešačil med dvema travniko ma. En travnik je kmet namakal; bil je ze len in visok. Drugi je bil rdečerjav. S tem, kar je bilo na njem, ne bi mogli nakrmiti niti ene krave.
Religija v družbi slabi. Bi vam povzročalo skrbi, če bi povsem izginila? Van der Bellen: Mogoče je, da ena ali dru ga religija izumre. Toda da religioznost v celoti izumre, ne verjamem. Za to je po treba po nečem prevelika, ki poskuša raz ložiti, kaj je življenje, od kod prihaja in kam po smrti gremo.
5
V predvolilnem boju ste izjavili, da razmišljate o ponovnem vstopu v Cerkev. Ste se že odločili? Van der Bellen: Da, jaz sem letos spet vstopil v evangeličansko cerkev augsbur ške veroizpovedi.
Kako presojate izmenjavo med verskimi skupnostmi in politiko v Avstriji? Van der Bellen: Osebno sem imel števil na dobra srečanja, kar je morda odvisno tudi od tega, da se sestava škofovske kon ference danes razlikuje od sestave v časih Groerja in Krenna. Redno se pogovarjam s kardinalom Schönbornom. Na Predarl skem sem imel nazadnje lepo srečanje s škofom Elbsom. Tudi z evangeličanskim škofom Bünkerjem sem v stiku. Nasploh je pomembno, da politika in verske skup nosti vzdržujejo stike, in da Cerkve, Ca ritas in Diakonija v socialnih vprašanjih zaprosijo za besedo. Cerkve kakor Rdeči križ in druge organizacije cenijo častno službo. Ne
Konkretno vprašanje: Bi bilo vseeno, če bi krščanstvo v Avstriji izumrlo? Van der Bellen: Ne. Kajti gre za meni tako pomembno sporočilo Nove zaveze. Da se kolikor toliko ravnamo po njem, je po mojem mnenju potrebno ne le za čla ne Cerkve.
Kako ocenjujete prispevek Cerkve h klimatski zaščiti? Van der Bellen: Angažma papeža Fran čiška in njegova okrožnica »Laudato si« močno pomagata. Ne gre za to, da vzbuja mo strah, mora pa se razširiti spoznanje, da smo mi prva generacija, ki na lastni
10
25. NOVEMBRA 2018
gotthardt
STANE KOREN je star devet let in živi na Reki pri Št. Jakobu.
Stane Koren hodi v 3. razred ljudske šole v Št. Jakobu. V šoli najraje telovadi. Rad bere in gleda dvd-je: smrkce, čebelico Majo in druge risanke. Rad skaka na trampolinu, se kopa in plava, rad pa tudi malo nagaja. Najraje pa ima sankanje. Pri zimskem športnem dnevu ljudske šole je bil prvi v sankanju. Stane rad pomaga dedu pri delu. Ima sestro Malin, ki je stara deset let, in brata Matija, ki je star sedem let. Doma ima tri mačke. Njegova najljubša barva je modra. Rad je pico in ribe, pije pa sok.
vprašaj
MARICO
Žal ne znam slovensko, a se bom učila. A mogoče poznaš kako metodo za hitro učenje?
Polde Zunder je leta 1978 stal pred Komendo na Rebrci. Imel je občutek, da ne-
kaj manjka. »Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Sonce je sijalo na Komendo in kazala se je v najlepši večerni atmosferi. Takrat je bila Komenda ruševina. Jaz sem še doživel Metoda Turnška, ki je v tem poslopju imel samo dve sobi: kuhinjo in sobo, v kateri je spal. Takrat se mi je porodila misel, da za naše delo z mladino in otroki potrebujemo nek center, potrebujemo poslopje, ki bo otrokom dom predvsem v poletnem času.« To je bilo pred 40 leti. Danes je grad na Rebrci že desetletja dolgo preko meja znan Mladinski center in eden izmed najpomembnejših centrov slovenske narodne skupnosti. Polde Zunder: »Mladinski center na Rebrci je po vseh, ki tukaj delajo, postal velika priložnost za harmonično srečevanje, za sožitje, za lepo sopotništvo mladih ljudi ob spremstvu umetnic in umetnikov.« Več preberite na straneh 4 in 5.
misijonska
Lara
Svetovni dan otrokov pravic praznujemo 20. novembra. Pravice so vrednote, ki so določene, da lahko ljudje živijo v skupnosti. Pomagamo si, da nam gre dobro.
Otroci imajo pravico do izobraževanja in znanja, država mora omogočiti osnovno šolanje.
Nikjer na svetu otroci ne smejo delati za denar ali opravljati del, ki so za njih pretežka.
Otroci imajo pravico do varnosti, nihče jih ne sme tepsti, zanemarjati ali se norčevati iz njih. Živeti bi morali brez strahu.
Država mora omogočiti, da otroci ob bolezni ali poškodbi dobijo najboljše zdravljenje.
Vsi otroci imajo pravico do zdrave hrane in čiste pitne vode.
Vsak človek ima pravice – to pomeni, da lahko naredi določene stvari in o teh odloča sam. Seveda je pri tem treba upoštevati zakone. Že v davnih časih so ljudje razmišljali o pravicah. V starem Rimu sužnji niso imeli nobenih pravic. Od leta 1948 imamo človekove pravice, ki veljajo za vse ljudi. Leta 1989 so podpisali dokument, ki se imenuje Konvencija o otrokovih pravicah. Vse države, ki so podpisale ta dokument, morajo upoštevati pravice otrok. Te temeljijo na štirih stebrih: pravica do enakovrednosti, pravica do razvoja in življenja, pravica do lastnega mnenja in pravica do lastnega blagra. Tudi Avstrija je podpisala ta dokument in ga uresničuje. Glavna misel v dokumentu je, da so otroci v naši deželi vsi enaki, ne glede na barvo oči, las ali kože, neodvisno od vere, izvora in spola. Žal so na svetu velikokrat kršene otrokove pravice. Preberi nekaj točk iz Konvencije o otrokovih pravicah. Morda lahko v šoli ali doma o njih razpravljaš.
PriLoga
NAJBOLJŠE ČRTICE LITERARNEGA NATEČAJA
ana kolar: B e l i t u l i p a n
»Ob vožnji mi ni bilo mar za prometne znake in omejitve!«
Otroci morajo odraščati v družinskem okolju, sreči, ljubezni in razumevanju.
Pravica do izobrazbe
Pravica do svobode mnenja
Pravica do življenja
ica do Prav ine druž
Pravica do igranja
Otrokove pravice
Pravica do varnosti pred vojno
do Pravica sti enako
Pravica do zdrave hrane
Pravica do zdravja
Pravica do miroljubne vzgoje
Otroci imajo pravico do lastnega mnenja, tudi pred sodiščem.
Pravica do
zaščite pred zlorabo
Klara in Adrian Kuchling iz Štriholč s harfo in diatonično harmoniko
Pred petimi leti sta poskusila, kako je, če skupaj igrata na harfi in harmoniki. Klara Kuchling igra harfo, njen brat Adrian pa diatonično harmoniko. Pred enim letom se jima je pridružila še sestrična Johanna Stornig, ki igra prečno flavto, in tako včasih nastopajo kot trio, največkrat pa kot duet.
Vsi trije obiskujejo glasbeno šolo v Velikovcu TonArt. Klara igra 10. leto harfo pri učiteljici Mileni Paulič, Adrian pa 8. leto diatonično harmoniko pri Erdmanu Hudeju. Pa si oglejmo, zakaj sta se Klara in Adrian odločila prav za ta inštrumenta, kaj jima pomeni glasba in katera je njuna največja želja.
Zakaj igraš prav ta inštrument? Klara: Ko sem bila še otrok, sta sosedovi deklici igrali harfo in ta inštrument me je navdušil. Zvoki harfe so nekaj posebnega, z njo lahko igram najrazličnejšo glasbo. Harfa je lep in miren inštrument, ki ga ne igra veliko ljudi, po notnem obsegu pa je podoben klavirju. Adrian: Ker je igral moj starejši bratranec tudi harmoniko in ker mi je bila kot inštrument enostavno všeč. Kakšnega pomena je glasba v tvojem življenju? Ali tudi še kje poješ? Klara: Glasba je zame bistvena v življenju, brez glasbe pri meni ne mine noben dan. Rada poslušam glasbo, pojem pri Lipovem cvetu in pri okrajnem mladinskem zboru v Velikovcu in pri šolskem zboru Slovenske gimnazije. Adrian: Glasba je zame pomembna, ker me pomiri in lahko sam ob tem uživam. Pojem pa še pri Lipovem cvetu v Velikovcu. Komponiraš ali pišeš kake pesmice? Klara: Na harfi rada skušam zaigrati po posluhu svoje najljubše pesmi in melodije ali pesmi iz svojih najljubših filmov. Adrian: Ne. Je življenje kaj drugače, kadar vadiš ali nastopaš s svojim inštrumentom? Klara: Zavedam se, da ljudje radi poslušajo mojo/našo glasbo in to je tudi zame vedno poseben trenutek, ko jih lahko razveselim s tem. Adrian: Z igranjem harmonike lahko razveselim druge in ob tem dodatno uživam. Se spominjaš kakega posebnega nastopa? Klara: Najbolj sem do sedaj uživala ob nastopih pri raznih družinskih praznovanjih, kot so poroka, krst, rojstni dnevi. Igrala/igrali pa sva/smo
tudi že v domu za ostarele, pri mašah in seveda pri raznih koncertih; večkrat že v Domu prosvete v Tinjah. Adrian: Moj najlepši nastop doslej je bil lani skupaj s sestro in sestrično ob adventnem koncertu v domači cerkvi na Želinjah. Nastopi so redni v glasbeni šoli v Velikovcu, igral sem pa tudi že ob veselicah, rojstnih dnevih ali poroki. Nastopil sem večkrat v Domu prosvete v Tinjah, pri sv. mašah, v domu za ostarele ali letos v muzeju na prostem pri Gospe Sveti. Katera je tvoja najljubša pesem? Klara: Trenutno mi je najbolj všeč klasična francoska glasba, ki jo igram skupaj s sestrično Johanno (prečna flavta). Adrian: Ena mojih najljubših pesmi je Avsenikova »Te pa ti kou vredi, kar dol se usedi«, trenutno pa rad igram venček koroških poročnih plesov. Kaj je v življenju zate pomembno? Klara: Da tu pri nas udobno živimo v dobro razviti državi in ne v pomanjkanju kakor v nekaterih drugih, manj razvitih predelih sveta. Adrian: Da lahko tukaj na Koroškem živimo v miru. Kaj te jezi? Klara: Da je na svetu toliko vojn in terorja, ki ljudi ogrožajo in spravljajo v obup, jih preženejo z njihovih domov in se morajo podati na nevarno pot v negotovost, včasih pa celo v smrt. Adrian: Da mi ljudje sami uničujemo svet in se tega ne zavedamo prav ali pa nam je vseeno. Tvoja največja želja? Klara: Da bi se grozne vojne končale in bi ljudje med seboj lahko živeli v miru. Adrian: Da bi ljudem na svetu uspelo živeti bolj v miru.
95
zgodovinski pregled
11
25. NOVEMBRA 2018
Človek, ti si enkraten ...
Kaj rad delaš?
človek, ti si enkraten
Draga Lara! Tvoj načrt je vse pohvale vreden. Spoznala boš slovensko kulturo in literaturo, imela boš možnost komunikacije s svojim najbližjim sosedom. Dan za dnem boš spoznavala nove besede, jih sproti v povedih zapisovala ter jih vedno spet utrjevala. Naprosi svoje sošolce za pomoč. Prepričana sem, da ti bodo radevolje pomagali, se v slovenščini s tabo pogovarjali. Prav tako ti bodo tvoji učitelji stali ob strani in ti dajali nasvete za pospeševanje jezika. Morda imaš celo možnost, obiskati kak pospeševalni tečaj na šoli. Skušaj vsaj dvakrat na teden napisati krajše besedilo. Daj ga popraviti. S popravami se boš ogromno naučila. Svetujem ti, da se poslužuješ revije Pil plus, ki je verjetno na voljo v šolski knjižnici. Tam najdeš tudi krajša besedila, primerna tvoji starosti. V Mladem rodu je pedagoško izpiljeno gradivo za učenje slovenskega jezika. Brskala sem na spletu in na YouTubu odkrila bolj za učenje nemščine in obenem tudi slovenščine tečaj v 100 lekcijah pod naslovom: www.youtube.com/ watch?v=gbmFFC5MzB8. V poletnih počitnicah si skušaj zorganizirati jezikovne počitnice v Sloveniji in morda se čim prej s kom spoprijateljiš za redno dopisovanje. Oglej si na novo izdani učbenik avtorice Rade Lečič Slovenščina od A do Ž. Vsa slovenska besedila so naglašena in dodani so tudi zvočni posnetki ter slovar. Želim ti obilo veselja pri učenju našega slovenskega jezika, ki ga boš tudi ti vzljubila. Prisrčno te pozdravlja Marica
Pokličite me ali mi napišite vprašanje 0676 917 14 12
let med ljudmi doma in po svetu pogledi
na meji
Beležke iz zapisnika nekaj urnega pohoda na avstri j sko-sl ovenski mej i v Li bel i čah med obči no Suha i n obči no Dravograd.
Štefan Pinter v svojem prispevku razsve tljuje čas p red p leb is citom in pogleda na to, kaj je sledilo.
Kamen iz Libelič Ta ka m e n j e l e ž a l n a m e j i med dvema državama. Našli so ga na mejnem prehodu med Libeličami v Avstriji in Sloveniji.
Lena Kolter
Bernhard Jordan
gotthardt
10. oktobra bo minilo 100 let od koroškega plebiscita. Od vseh zgodovinskih datumov je ta dan najbrž najbolj zasidran v zavesti Korošic in Korošcev. Ali pa to pomeni, da zares poznamo predzgodovino plebiscita in kar mu je sledilo? Tudi če so o tem zgodovinarji napisali že nešteto študij, pa je vedenje o plebiscitu, njegovi predzgodovini in posledicah ujeto v poenostavljene črno bele razlage. Kakšno vlogo so igrali »obrambni boji« oz. boji za mejo? Kako so na sklep o plebiscitu vplivali interesi ključnih akterjev na pariški mirovni konferenci? Kakšen vpliv je imela plebiscitna propaganda? Kateri motivi so vplivali na odločitev glasovalcev? Ali pa moramo iskati globlje vzroke za plebiscitno odločitev že v 19. stoletju?
ŠTEFAN PINTER
Dogodki 1914–1920
28. 7. 1914 Vojna napoved Avstro Ogrske Srbiji, začetek prve svetovne vojne, ki je zahtevala 17 milijonov žr tev in se je končala z revolucijami in z razpadom večnacionalnih imperijev. Potek vojne in nepripravljenost nem ških strank za temeljito državno re formo so zapečatili usodo habsburške monarhije.
Januarja 1918: Zahteva ameriškega predsednika W. Wilsona po »samo opredelitvi narodov« je le še podne tila osamosvojitvene težnje narodov. 28. 10. 1918 Proglasitev Češkoslova ške republike
29. 10. 1918 Proglasitev Države Slo vencev, Hrvatov in Srbov, ki je vključe vala vsa južnoslovanska območja mo narhije, z glavnim mestom v Zagrebu.
Že 1. 12. 1918 se je ta država združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. 31. 10. 1918 je začasni državni zbor vseh nemških poslancev ustanovil Nemškoavstrijski državni svet kot dr žavno oblast na »nemškem naselitve nem območju avstrijske državne po lovice«. 11. 11. 1918 se je cesar Karel odpove dal državnim poslom.
11. 11. 1918 je začasni koroški dežel ni zbor zahteval, naj Koroška vključu je tudi ono jezikovno mešano območ je, »ki se ustavno pridruži državnemu ozemlju Nemške Avstrije na temelju pravice do samoodločbe svojih prebi valcev.« 12. 11. 1918 je bila oklicana demo kratična republika Nemška Avstrija;
4
2. člen se glasi: »Nemška Avstrija je del Nemške republike«. Nemškoavstrijci so se opredelili kot »en narod, enega plemena in enega jezika«. Veljalo je torej narodno načelo, zato je bila legitimna zahteva Narodne vla de za Slovenijo v Ljubljani, da se na osnovi etničnonacionalnih načel pri ključi južna Koroška k Državi SHS. Po njenem naročilu so slovenski prosto voljci zasedli območje južno od Dra ve. V dogovoru LavričHülgerth je bila določena začasna demarkacijska črta po Ziljici, Zilji in Dravi. V neposrednih pogajanjih med koroško delegacijo in slovensko vlado se je bila koroška stran pripravljena sprijazniti z mejo po Dra vi vzhodno od Borovnice (Freibach), torej bi sodni okraji Dobrla vas, Želez na Kapla in Pliberk, t. i. »slovenski vo lilni okraj«, prišli k Državi SHS, even tualno tudi vzhodni del sodnega okraja Borovlje. Slovenska vlada tega predlo ga ni sprejela. Ko so slovenske enote prekoračile demarkacijsko črto, zased le Velikovec in se usmerile proti Celov cu, je to izzvalo protinapad koroško nemških enot – volkswehrovcev, ki so zasedle Borovlje, Podrožco in Podklo šter.
Med 28. 1. in 5. 2. 1919 je prepotovala komisija Chermana Milesa po naroči lu ameriške vlade nekaj predelov južne Koroške. V poročilu ameriški delegaci ji na pariški mirovni konferenci so tri je od štirih članov predlagali mejo na Karavankah z utemeljitvijo, da je Ko roška geografska in gospodarska eno ta in je večina prebivalstva naklonje na Avstriji. Nova ofenziva slovenskih enot ko nec aprila se je končala s popolnim umikom z vsega spornega območja, nakar je na začetku junija jugoslovan ska vojska zasedla južno Koroško s Ce lovcem vred. O bodočih mejah so medtem že od ločale države zmagovalke na mirovni konferenci v Parizu. 27. 5. 1919 je Svet
KULTURNA PRILOGA
štirih (ZDA, Velika Britanija, Francija, Italija) sklenil, da bo na južnem Koro škem izveden plebiscit. Prepričati so morali predvsem ameriškega pred sednika Wilsona, ki je zagovarjal za ključene geografske enote in se pri tem skliceval tudi na sicer formalno nepri znano Milesovo poročilo. 4. junija so sklenili delitev plebiscitnega območja na cono A in cono B. Cona B je prišla pod avstrijsko upravo, cona A pod ju goslovansko. Jugoslovanska stran je uveljavila zaprtje demarkacijske črte med obema conama, da bi prepreči la pronikanje proavstrijske propagan de v cono A, obenem pa naj bi s tem Celovčanom dokazali, da brez zaled ja na jugu in vzhodu ne morejo žive ti. Bilo pa je prej obratno: prebivalci cone A so pogrešali celovški trg, kamor bi prodajali svoje pridelke in si kupili potrebščine. Oboroženi boji, na Koroškem ime novani »obrambni boji«, v Sloveniji pa »boji za severno mejo«, so bili poveza ni z aretacijami in konfinacijami pri padnikov ene ali one strani, z vojnimi ujetniki na obeh straneh, plenjenjem farovžev in skrunjenjem cerkva s stra ni volkswehrovcev in surovostmi jugo slovanske vojske. Boji so zahtevali 426 mrtvih, od tega 154 na jugoslovanski strani, od njih 9 koroških Slovencev in 15 Srbov, 272 na koroškoavstrijski, ve činoma volkswehrovcev. V Senžermenski pogodbi (10. 9. 1919) je bila Avstriji prepovedana priključi tev k Nemčiji. Izgubila je številna z Nemci poseljena območja, ki jih je zah tevala zase na osnovi samoopredelitve naroda. Koroška ni ostala nedeljena, Kanalska dolina je prišla k Italiji, Je zersko in Mežiška dolina k Jugosla viji. Plebiscit v coni A je bil določen za 10. 10. 1920. Senžermenska pogod ba je vključevala tudi določila o var stvu manjšin. Nadaljevanje na strani 6
KULTURNA PRILOGA
100-letnica plebiscita
gotthardt
VINCENC GOTTHARDT
Ozračje na Koroškem se je preteklih letih občutno izboljšalo, pravi mlada ženska. Sama obžaluje, da jezika, ki ga je slišala od svoje babice ne govori. To je zanjo tako kot melodije kake pesmi v tujem jeziku, ki je ne razume. Ampak melodija ji je ostala. In to melodijo sliši v zadnjem času vedno večkrat, ker se ljudje v preteklih letih ta jezik, kakor imenuje slovensko domače narečje, spet bolj upajo govoriti. Ne razume, zakaj je na Koroškem še vedno treba mnogo napora, da postane kaka slovenska beseda vidna. To je bilo pri postavitvi dodatnih dvojezičnih napisov tako in še vedno ima občutek, da je treba prositi za vsako dodatno slovensko besedo v javnosti. Stoji pred napisom vasi Bach v občini Suha. Zakaj ne bi bil tudi ta napis dvojezičen, se sprašuje. Da bi se, če bi bil napis dvojezičen, besedi Bach pridružila še oznaka Potoče, to ve. Domačini pravijo tej vasi tako. Od starejših je slišala to besedo in si jo zapomnila. Ta beseda, tako pravi, pove več kot le kraj vasi, to je poseben občutek. Ni ji vse eno, da je nekaj zamudila, ker ne razume jezika babice in deda. To je hrepe-
nenje, notranja slutnja. O zamujenem drugem maternem jeziku razmišlja in to ji ni vseeno. To je tudi melodija, ki se sliši na koncertih Okteta Suha. In nekaj besed se je medtem že naučila, pravi. Teh postaja vedno več, ker se jih uči skupaj z otrokoma, ki sta prijavljena k dvojezičnemu pouku.
Libeliče, kako opisati to vas, skozi katero je potegnjena državna meja med Republiko Avstrijo in Slovenijo? Morda s hišnimi številkami. Do hišne številke 39 je vas Libeliče v Sloveniji, od številke 40 pa so Libeliče/Leifling v Avstriji. Vmes je državna meja. Vendar ne od leta 1920, ko je bil plebiscit, ampak od leta 1922. Zakaj? Najprej so bile leta 1920 vse Libeliče priključene k Avstriji. Lojze Kos, dolgoletni dopisnik RTV Slovenija iz Koroške, opisuje to takole: »Že pred usodnim letom 1920 so bile Libeliče pomembno občinsko središče z vsemi upravnimi, obrtnotrgovskimi in drugimi inštitucijami. Vsi so kraju napovedovali lepe razvojne možnos ti, toda čas se je za Libeličane nena-
doma ustavil natanko 10. 10. 1920, na dan koroškega plebiscita. Kljub velikonemškemu pritisku in organizirani plebiscitni propagandi, ki je skoraj po vsem Koroškem temeljito »pometla« s slovensko nacionalno zavestjo, libeliški kmetje niso klonili. Plebiscitni rezultat je pokazal, da se je večina Libeličanov odločila za takratno kraljevino SHS. Ko so v celovškem deželnem zboru nazdravljali v silnem zanosu zmagoslavja, je v majhnih obrobnih zavednih Libeličah padel prvi mejnik. Libeličani so se polni dve leti borili za vrnitev k matični domovini. Vsak dan so ruvali mejnike, rezali bodečo »državno« žico, se upirali orožnikom in avstrijski upravi, prirejali protestne shode in zborovanja, se povezali s slovenskim zaledjem … Upor je rodil zmago. Avstrija se je naveličala zavednega libeliškega »osišča« in končno pristala na ponovni pregled plebiscitnih rezultatov. Zgodil se je čudež, 1. oktober 1922 je pomenil dokončno vrnitev.«
Leta 1920 je nastala meja tam, kjer je prej ni bilo. Potegnjena je bila skozi travnike in gozdove. Življenjski pros
tor, v katerem so prej živeli ljudje, se je spremenil radikalno. Ko je bila potegnjena meja, je bil mnogim uničen tudi življenjski prostor. Ljudje so morali začeti novo življenje na meji. Kar naenkrat je bila uprava na drugi strani meje, prav tako šola, … Nova meja v Libeličah je ustavila vse. Meja je pomenila strah in meja je posegla tudi v uporabo jezika. Slovenske besede je bilo vedno manj in mnogi v deželi so skrbeli, da je obstajala meja tudi med Slovenci in Nemci. Na drobnem detajlu je to razvidno v šoli: »Dijaki, ki niso govorili slovensko, so bili v šoli za božič obdarovani z dragocenejšimi darili, slovenski otroci so se morali zadovoljiti z malenkostmi.« Nespoštljivo ravnanje z jezikom je zapustilo sledove. Za mejo na slovenski strani po plebiscitu v šoli ni bilo več nobene nemške besede, za mejo na avstrijski strani pa nobene slovenske. Slovenski besedi je na avstrijski strani stala ob strani samo Cerkev, pravi eden od udeležencev pohoda. Župnik je z nami v šoli edini govoril samo slovensko. Tako ni šlo vse v izgubo, še dodaja. Udeleženec, ki je odraščal pri svoji babici, pa pove tudi, da je on danes edini od šestih otrok, ki s svojo mamo govori slovensko, vsi drugi ne. Slovenščina je v občini, v kateri je odraščal, izgubljeni jezik, pravi. Na poti skozi gozd pripoveduje gospa. »Kot učenka sem vedela, da nekaj ni v
Libeliška gora Levo: Oktet Suha na meji v gozdu Zgoraj: Pogled na travnike in njive med Avstrijo in Slovenijo Desno: Mejnik na robu gozda. Nekaj se je odlomilo.
redu v občini. Ko je moja mama deset letja pozneje umrla, je potem prišlo mnogo na površje. Nikdar se o tem ni govorilo. Da, slovenski jezik je bil materinščina moje mame. To smo izvedeli, ko je umrla. Mi nismo o tem vedeli nič. To ti odnese tla pod nogami.«
Tik ob mejniku med Avstrijo in Slovenijo dobiva gozd svojo posebno moč. Med drevesi osem oseb, ki se po nekaj taktih izkažejo kot pevci Okteta Suha. Ambasadorji, ki so ponesli slovensko pesem in vest o dveh narodih, doma v občini Suha v svet, so doma. Njihova koncertna dvorana je gozd, nikjer kake meje in znana melodija pokrajine. Slovenska pesem, nemška pesem. Več je bilo slovenske pesmi, ker je ta v preteklosti postajala vedno tišja. Tukaj v gozdu je bila dosti glasna in neslišno je bilo tudi, kako je mnogim žal,
je optimalna priložnost, da kot manjšina pogledamo nazaj, naprej in seveda na to, kje smo zdaj. Kajti šele ko se nehamo sami zavajati, se zavedamo, da se družbene razmere ne pojavijo kar tako, marveč nastajajo iz zgodovinskega procesa. Ta ugotovitev pa nam pomaga razumeti stanje dvojezičnosti na Koroškem danes in z njim povezanih 100 preteklih let. Lahko bi pisala nešteto strani, zakaj sta, z mojega vidika, zgodovina in praznovanje desetega oktobra problematična, vendar bi se raje malo poglobila v sliko sožitja na Koroškem. Za trenutek usmerimo oči na enakopravnost in enakovrednost slovenskega jezika na Koroškem. Kakšna je ta »dvojezična« Koroška? Kakšen je njen odnos do slovenske manjšine?
da se je ta jezik v njihovem rodu počasi umaknil in postajal vedno bolj tih. Spomin na navzočnost slovenske besede v preteklosti postaja močnejši. Slovenske melodije pomagajo spominu in veliko se jih spominja: babica, dedej, včasih tudi oče in mama, pa v cerkvi … pred leti je bila slovenska beseda zelo močno prisotna v občini Suha.
Ste pripravljeni?
Začnimo s šolstvom. 7. člen dodeljuje slovenski manjšini na Koroškem pravico do osnovne izobrazbe in ustreznega srednješolskega pouka v maternem jeziku. Kot izpolnitev le-tega je bila leta 1957 ustanovljena Slovenska gimnazija. Število prijav k dvojezičnemu pouku narašča, delež teh, ki znanje slovenščine že prinesejo s seboj v šolo, pa drastično upada. Izredno velik delež učenk in učencev slovenščine po zaključeni ljudski šoli ne uporablja več in tako se znanje jezika izgubi ponovno. Primanjkuje dvojezičnih učiteljev in učiteljic, na dvojezičnih ljudskih šolah pa zaposlujejo tudi enojezične ravnateljice in ravnatelje. Dvojezični vrtci in varstva niso obravnavani kot del osnovnega šolstva.
In ko še odmevajo v spominu zgodbe o tem, kako meje niso mogle preprečiti ljubezni čez mejo in ne tihotapljenja, je tu na robu gozda mejnik. Nekoliko starejši je že, ni več čisto jasno razvidno, kje piše RS (Slovenija) in kje Oe (Avstrija). To je simbolika, ki je ni treba popravljati. Zdaj je treba poskrbeti za drug čas. Kar je bilo utišano, postaja glasneje. V ozadju zvenijo še besede iz pogovora: Meje gor ali dol. V preteklih desetletjih smo se izgubili izpred oči. Ne poznamo se več. Začeti moramo znova. Ne prestopajmo samo meje, poskusimo prestopiti tudi najbližji prag pri sosedu doma. Te nevid– ne meje so še vedno iz stekla – nevidne in mnogokrat neprozorne.
Kako je s pravico do uporabe slovenščine kot uradnega jezika na dvojezičnem območju? Zadnja sprememba ureditve glede uradnega jezika je prišla z ureditvijo o dvojezičnih krajevnih napisih leta 2011. Ta pa je privedla do še večje razkosanosti in raznih oblik diskriminacij koroških Slovenk in koroških Slovencev, saj eni smejo uporabljati slovenščino pred sodiščem, a ne na občini, in obratno, drugi imajo dvojezično tablo, a ne smejo uporabljati slovenščine na uradu, tretji imajo dvojezične napise, a ne pravice do uporabe slovenščine pred sodiščem, četrti samo dvojezično tablo, peti pa ničesar. Dodatno pa se še soočamo s problemom zaposlenih uradnih oseb brez znanja slovenščine ali s pomanjkljivim znanjem slovenščine na občinskih uradih.
Ustavno sodišče predvideva dvojezične napise v vseh krajih s slovensko govorečim prebivalstvom nad 10 odstotkov. Danes imamo postavljenih le 167 dvojezičnih krajevnih tabel, kriterijem ustavnega sodišča za postavitev tabel pa ustreza še vsaj dodatnih 100 krajev. V današnjem času bi bilo po prvotnem zgodovinskem zapisu postavljeno veliko večje število dvojezičnih krajevnih tabel.
Koroške Slovenke in koroški Slovenci prejemamo finančno podporo za kulturno delovanje iz sredstev sosveta Urada zveznega kanclerja. 7. člen predpostavlja enakopravno udejstvovanje slovenske manjšine pri vseh kulturnih ustanovah. V Senžermenski pogodbi je navedena in zapisana pravica do enakega deleža iz vseh javnih proračunov. Omenjena finančna podpora pa se od leta 1955 ni več povišala v skladu z inflacijo, kar je v današnjem času privedlo do znižanja za več ko polovico tedaj predvidenih sredstev. Medtem ko imajo v Avstriji verske skupnosti urejeno zastopstvo, velja za manjšinsko organiziranost le društveno pravo. Ustanovitev kulturnih društev je neomejena, vendar to ne zagotavlja javno-pravnega zastopstva. Za ohranjanje dvojezičnosti na Koroškem in zagotovitev obstoja slovenske manjšine je pomembno enotno javno in pravno izvoljeno zastopstvo, ki je v prvotnem interesu koroških Slovenk in koroških Slovencev.
Pomagajte mi še enkrat, pozabila sem! Kakšno sožitje naj bi že praznovali 10. oktobra?
Lena Kolter, 22 let, iz Bilčovsa, študentka glasbe
»Po du švicarskem smo na določenem zgle območju dežele v vseh občinah, kjer
živi le majhen del prebivalstva s slovenskim maternim jezikom, uredili dvojezično šolstvo in ne sprašujemo otroka, ali nemško ali slovensko, temveč zahtevamo učenje obeh jezikov od vsakega učenca. Prepričani smo, da je to v korist narodov, ki živita v tej deželi.« Tako je dejal namestnik deželnega glavarja Ferlitsch (ÖVP) 28. januarja 1946 v koroškem deželnem zboru. To je vredno pozornosti, če pomislimo, da se je leta 2017 ÖVP zdelo nemogoče vključiti slovenščino kot drugi deželni jezik v koroško deželno ustavo. Iz Ferlitscheve perspektive ni nastalo nič, kakor nam je pokazala preteklost. Po znatnem pritisku nemškonacionalne strani je deželni glavar SPÖ Wedenig leta 1958 izdal odlok, ki je omogočal, da so otroke odjavili od dvojezičnega pouka. K temu so nato silili starše, potem ko sta FPÖ in koroški Heimatdi-
KULTURNA PRILOGA
KULTURNA PRILOGA
KULTURNA PRILOGA
Arnold Mettnitzer
4
DRUŽINSKA PRILOGA
Njegove besede »Bodite pogumni! Ne bojte se!« ne eliminirajo strahu in ga tudi ne zanikajo. A ga relativirajo in mu odvzemajo izključno hegemonijo v epicentru človeškega čutenja in ču stvovanja. Proti temu vse hromeče mu strahu postavlja potujoči pridigar iz Nazareta vero, upanje in ljubezen kot močnejše adute. Te tri kreposti
so tako rekoč svetopisemski recept, kako lahko človek ohrani svojo notra njo svobodo in se mirno sooči z vsem, kar se dogaja okoli njega. Ne, ker bi bil tako pogumen in prepričan, da se mu nič ne more zgoditi, temveč iz prepričanja, da se ima za svoje življe nje zahvaliti višji sili, ki se ji ravno v težkih časih zaupa. Strah pa nikakor ni samo negativen! V prvi vrsti je telesnoduševni sistem za zgodnje alarmiranje, ki skrbi za to, da pravočasno spoznamo nevarno sti in adekvatno nanje reagiramo. Po
»Zakaj se bojimo moških, ki se boji jo žensk, ki se bojijo nas,« vpraša miš svojo mater. Ta dialog med mater jo in otrokom jasno pove, v čem ob staja ena najbolj učinkovitih strate gij proti strahu: Preprosto v tem, da ga poimenujemo, da zastavimo vpra šanja in da govorimo z ljudmi naše ga zaupanja o naših strahovih. Kar se poimenuje, se lahko prežene. Da smo torej kos svojim strahovom, zadošča pravzaprav pametnost miši. Ta ob staja namreč samo v tem, da govori mo o svojih mislih in občutkih, da jih zaupamo ljudem, s katerimi skupno najdemo rešitve, ki nas obvarujejo pred tem, da iz muh nastanejo slo ni. Kdor poskuša svoj strah poimeno vati, se bo čudil, kako hitro s tem iz slonov nastanejo muhe.
21
žarišču
Mihi Kristof-Kranzelbinder, igralec
just
Nina Zdouc, pesnica
ar ima moč, da me rani, ni na pol tako močno kakor moj ob čutek, da sem lahko ranjen.« S tem stavkom opisuje Wil liam Shakespeare hromeči začara ni krog, ki dela strah za Damoklejev meč nad našimi glavami in vse vidi samo še pod nevarnostjo, da smo lah ko kadarkoli ranjeni. Zaradi tega je onemogočeno jasno mišljenje, a tudi realistično preverjanje rešilnih mož nosti. Topa očala strahu vidijo potem pri vsem črno! Terapevtsko zelo po membno alternativo k temu ponu ja med drugim svetopisemski Jezus.
Bernhard Jordan, 25 let, iz Gospe Svete, študent informatike
KULTURNA PRILOGA
20
9
žarišču
žarišču
Stefan Reichmann
odjavi, ortstafelšturm. Z rešitvijo konsenzne skupine so danes zadovoljni. V zadnjih 100 letih se je slovensko govoreče prebivalstvo po številu zmanjšalo in iz slovenske skupnosti je nastala dvojezična. Skoraj vsak izmed mojih prijateljev ima stare starše, ki so govorili slovensko. Sami pa govorijo le redki in peščica se je jezika učila v šoli. Jezik se torej vedno bolj oddaljuje. Da lahko regija v prihodnosti še črpa iz svojih potencialov, je potrebno spet pospeševati Ferlitschevo idejo. Kos za kosom naj bi izgrajevali pouk slovenščine v južnokoroškem prostoru, da bi lahko dosegli trajnostno sožitje. 10. oktober kot praznik ne ustreza, da bi razvijali trajnostno skupno podobo zgodovine, ki bi ustrezala obema narodnima skupnostima. Rad bi opozoril na predlog zgodovinarja Karla Stuhlpfarrerja, ki je predložil, da naj praznujemo 8. maj kot dan osvoboditve od nacionalsocializma in to kot deželni praznik. Vendarle so predvsem slovenski in koroški antifašisti veliko prispevali k osvoboditvi od nacionalsocializma in v nadaljevanju k Avstrijski državni pogodbi. Le-ta v 7. členu določa mirno in enakopravno sožitje na Koroškem. To bi bili konkretnejši in manj ambivalentni dnevi, da bi praznovali skupno Koroško kot pa 10. oktobra, ku mu vsi pripisujejo svoj pomen, tako da naposled sploh nima nobenega pomena. Po 100 letih bi bil pravi trenutek, da nadomestimo 10. oktober, ne pa da na vso silo poskušamo spremeniti pomen tega praznika.
5
8
Mira Stadler, režiserska
Arnold Mettnitzer je teolog in psihoterapevt.
ako kot mnogi drugi so z vsakim lockdownom gledališče in ljudje, ki v njem delajo, nekako globoko zaspali, kot trnuljčica. Kot že lahko sklepamo iz pravljice, to ni prostovoljen spanec in zagotovo ne miren. Neki virus na svetu je v iglo dal strup in mi smo se je dotaknili. V prvem lockdownu je bil spanec trnuljčice nehoten, ampak miren. Vdih. Izdih. Spanec je bil mož nost, da obdelaš stvari, ki so dolgo ostale nedotaknjene. To je bilo marca, zdaj je način spanja podoben REM spancu, v katerem se premetavaš v postelji in sanjaš grozne stvari. Sanje, ki te zbudijo in si moker po vsem telesu. Kaj želim povedati s to kreativno pravljično metaforo: Seveda je bilo lepo, da sem imela končno čas zase. Malo pavze. Študij režije je bil izjemno zahteven in po študiju sem takoj začela delati in sem bila nonstop v akciji. Kot asistentka režije se počutiš, kot da si vedno na poti ali pri telefonu. In sprva je seveda sproščujoče vedeti: Nihče me ne bo poklical, ker se ni o čem pogovarjati. In nikamor ne morem iti, ker se je veliki in glasni motor nacionalnega
Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Mt 5, 3-10
DRUŽINSKA PRILOGA
5
gledališča enostavno ustavil kot še nikoli prej. Sprostitev. Vdih. Izdih. Ampak v naslednjem trenutku se pojavijo strahovi sanj. Kako bo naprej? Ali naj se vsi že načrtovani projekti v celoti preložijo ali odpovedo? Se bodo v bližnji prihodnosti gledališča zanimala za mlade režiserke ali pa se bodo pri ustvarjanju naslednjega programa zopet vrnila k etabliranim režiserjem? Ali koga trenutno zanima moja prijava? Naj menjam poklic? Poskušam vse skupaj videti pozitivno in sprejeti nove izzive, vidim pa tudi številne kolegice in kolege, ki so na robu obupa, ker ne morejo predvideti, kdaj se bodo vrata gledališč, koncertnih hiš in kinodvoran spet odprla in kdaj bodo lahko spet delali. Januarja? Če mislimo realistično, verjetno februarja ali pa marca? Ta negotovost je pravzaprav nekaj, o čemer že vsi profesorji na univerzi govorijo: »Negotovost je del tega poklica. Kar navadi se!« Toda ta negotovost – v tem trenutku neskončna negotovost – je nekaj novega. Nekaj, kar te res pretrese. Kaj naj naredim? Jasno: Vdih. Izdih.
Stefan Reichmann
10
DRUŽINSKA PRILOGA
Valentina Inzko, igralka in pevka
aupati pomeni notranje se umiriti in verjeti, da se bo zgodilo. Da bo prišel čas spremembe in da bo prešel čas dvoma. Odložila je telefon in v mislih na svojo vnučko hitro namazala še »abule« na biskvitno torto. »Vse tabule« je žarelo na stopljeni čokoladi v strupeno zelenih črkah. Rožice iz marcipana je s tresočo roko ljubeznivo namestila v krogu. Po vseh teh letih mu je za rojs tni dan še vedno z veseljem spekla torto in zaupala, da je bo vesel. Tudi če bo to leto vse drugače. Z okusom torte v ustih je odhitela do vrat in ta so se razprla pred njo. Zavita v misli se je preoblekla v belo in vstopila v dvigalo. Prijazen pozdrav in eno vprašanje za drugim. »Gospa doktor, koliko dni mi še ostane?« Obstala je. Zunaj so glasovi odmevali na hodniku. Spomnila se je prvega dne na oddelku, ko je sedela v pisarni in čakala, da se ji nekdo posveti. Na steni je visela majhna tablica, na kateri je z modrimi črkami pisalo: »Ni važno, koliko dni imamo v življenju, ampak koliko je življenja v teh dneh.« Pogledala mu je v oči. In za nekaj trenutkov ni bilo besed. Ker včasih ni besed. Ni besed za občutke ali razlage. V brezbesednem molku je vladalo brezizrazno zaupanje. Med razlago je zaupanje raslo, besedo za besedo. In čutila ga je v pogledu. Grelo jo je do srca. Grelo jo je še na poti domov, ko je korakala po zasneženi cesti. Korak za korakom po prazni cesti. Počasi in previdno. Prvič spet na svežem zraku, mrzel veter jima je pihal v gube na obrazu, v katerih so bile vidne bolečine preteklosti. Ampak za pozorno oko tudi toliko več. Koristne izkušnje, drugačni časi in živeta dobrota. »Lepo nama je,« je predrla tišino. Čisto zares, se je zamišljeno strinjal z njo. »Ker se imava,« je dodal in opazoval, kako se je v njenih zrelih očeh zazrcalil topel nasmeh. Nasmeh mu je zdrsnil čez obraz. Njen prvi sneg. Seveda se ga ne bo spominjala, a njemu bo ostal ta spomin. Stal je v kuhinji in mešal juho. Le še malo soli in kajenskega popra je želel dodati, ko ju je zaslišal. Dva glasova. Nežno pripovedovanje in veselo brblanje. Odložil je žlico in odšel do priprtih vrat dnevne sobe. Skozi špranjo ju je zagledal. Držala jo je v naročju in jo zibala sem in tja. Dete se ji je nasmihalo in vzklikalo. Nič ni moglo opisati ponosa, ki ga je prevzel v tem trenutku. Sreča ga je kar preplavila, čutil je, kako se je razširila do prstov na njegovih nogah in prvič v življenju je zares zaupal, da življenje gre naprej. »A bova poklicali babico?« jo je slišal reči in se napotil nazaj v kuhinjo.
Stefan Reichmann
višnjić
temtakem ni problem strah, temveč njegova dimenzija in notranji vzro ki, ki vodijo do tega. Strah more reši ti življenje, toda strah more življenje tudi masivno omejiti! Predvsem te daj, če se naši strahovi dogajajo samo v naših mislih in občutkih in nima jo nič več opraviti z realnostjo. Zato je pomembno, da o strahovih govo rimo in strah poimenujemo! Kar se poimenuje, se lahko prežene! Kdor pobegne, preden je preveril nevar nost, nikoli ne bo mogel ugotoviti, kako velika je navarnost. V trenut ku, v katerem sem pripravljen soo čiti se s svojim strahom, izgubi strah velik del svoje moči nad menoj! Ni česar se strah bolj ne boji, kot da mu neustrašeno pogledam v obraz in mu zastavim svoja vprašanja. Tudi škrat v pravljici ima, kot je znano, samo tako dolgo oblast nad srci ljudi, do kler nihče ne pozna njegovega ime na. Toda v trenutku, v katerem je strupeni možic imenovan po imenu, je konec njegove oblasti! Zato je pov sem mogoče in smiselno, da se sooči mo s strahom in ga vprašamo, od kod prihaja in ali smo ga že kdaj sreča li! Ta »notranji dialog z mojim stra hom« vodimo najbolje na kakem za to dobro izbranem kraju, morda na kaki priljubljeni poti med spreho dom, na katerem si zavestno za to vzamemo toliko časa, da so ta vpra šanja zadovoljivo rešena.
enst začela kampanjo. To je bilo pogosto povezano z grožnjami in ustrahovanji, zato so celo slovenske družine odjavile svoje otroke. Posanjarimo nekoliko o naslednji misli: Če bi dvojezični šolski sistem, kakor je bil urejen leta 1945, obstajal še danes, bi bilo verjetno veliko več razumevanja drug za drugega. Jezik ne bi bil več ločujoč element, ker bi ga tako in tako vsi vsaj razumeli. Lahko bi začeli gledati območje kot dvojezično območje in ceniti njegove prednosti, vseeno ali na kulturnem in gospodarskem področju ali v čezmejnih odnosih s Slovenijo. Diskusije o imenovanjih ravnateljev po šolah bi bile z mize, saj bi tako in tako nizek nivo, ki je potreben, zlahka izpolnili. Pa še več primerov bi lahko naštel. Če sedaj pomislim na praznovanja ob 100-letnici koroškega plebiscita, se sprašujem: Kaj sploh praznujemo? Pravico do samoodločanja narodov? Zmago nad četami SHS in v nadaljevanju nad »Slovenci«? Nemško, svobodno in nerazdeljeno? Zmago demokracije nad vojno? Kaj je pravzaprav nastalo iz obljube koroškega deželnega zbora kratko pred plebiscitom, da »želi ohraniti jezikovno in narodno posebnost Slovencev zdaj in na večne čase«? Sledilo je geslo »Koroška nemška, svobodna in nerazdeljena« in obljube so se razblinile. Višek protislovenske politike je bila deportacija 917 slovensko govorečih ljudi v nemška delovna taborišča med nacionalsocializmom. Tudi po vojni se ni veliko spremenilo pri tej situaciji: pritisk germaniziranja, odlok o
orona je tečna, žalostna, utrudljiva; predvsem pa je po občutku neskončna. V prvih mesecih pandemije, ko je bila ta povsem čudna situacija zame pa za vse nova, sem se velikokrat spraševala, kaj lahko aktivno storim, da bi izboljšala svojo situacijo, saj sem se počutila paralizirano in nemočno. Tedni so minevali in minevali in vedno bolj sem prihajala do spoznanja, kar lahko storim, je: Nič. Mislim, da je celotna situacija tako in tako že dosti težka in obremenjujoča. Vsaj zase opažam, da ni treba forsirati neke umetno ustvarjene kreativnosti, ko stoji ves svet. Odločilen osvobajajoči trenutek je bil, ko sem sklenila, da nekatere stvari ležijo v mojih rokah, nekatere pa ne. To predvsem velja za čustva. Na nekatere dni sem se počutila obupano, na druge pa spet močno in polno upanja. Pomagalo mi je, da sem vedela, da smo vsi v isti situaciji. Predvsem kulturo je pandemija močno zadela, saj je bilo veliko število produkcij in projektov odpovedanih. Veliko pritiska mi je odvzelo, ko sem se pogovarjala s kolegicami in kolegi, ki so bili vsi v isti situaciji in ki so mi dali občutek, da nisem sama. Zapiranje gledališč in kulturnih institucij
DRUŽINSKA PRILOGA
11
8
DRUŽINSKA PRILOGA
je bil seveda velik šok. Mislim pa, da lahko tudi doma veliko črpam iz petja, iz glasbe, iz filmov. V trenutkih, ko sama zase zapojem kakšno pesem ali si ogledam kak dober film, čutim, da se ne bojim za prihodnost kulture ali kulturnega ustvarjanja. Kultura je zvrst, ki je že vedno preživela, ker jo bodo ljudje vedno potrebovali in ker je brezčasna. Isto velja za naravo. Čeprav živim na Dunaju sredi mesta, mi je bil ta čas velik izziv za izlete. Sprehajala sem se po četrtih ali krajih, v katere redko zahajam in svež zrak mi je vedno znova izboljšal ozračje. Tudi prijatelji, družina, dobra hrana, kozarec vina in še marsikaj me je rešilo pred obupanjem. To in dejstvo, da gre vedno naprej, da je tudi ta nočna mora samo občasna. Mediji so se v teku pandemije velikokrat vrteli okoli vprašanja: Kakšen vpliv bo imela korona na našo prihodnost? Sama sem veliko o tem razmišljala, toda mislim, da glede tega ne morem in tudi nočem postavljati kakšnih teorij. Mogoče je moja naloga v tej veliki sliki enostavno ta, da opravim dan za dnevom, noč za nočjo. Da potrpežljivo čakam na normalne čase. In da upam, da bodo ti časi kmalu prišli.
Stefan Reichmann
ekdo gre čez oder in drugi ga opazuje. Ta enostavna izpoved določa tri osnovne elemente gledališča: prostor, igralca in gledalca. Elementi so ključni, da gledališče sploh lahko obstaja. Leto 2020 nam bo ostalo v spominu. Znašli smo se v surealni situaciji, ki je v tej obliki v naši deželi še ni bilo. Omejeno gibanje, zaprte trgovine, gostilne, bari in kavarne, zaprta zabavišča, prepoved srečavanja z ljudmi, zapoved upoštevati razdaljo do drugih, prepovedano uživanje kulturnih prireditev v skupinah in v živo – zareze so vplivale na vsakdanje življenje vsakogar. Tako se je tudi za nas kulturne ustvarjalce in ustvarjalke mnogo spremenilo. Čeprav smo na kulturnem področju navajeni delati v težkih razmerah, z minimalnimi finančnimi sredstvi, čeprav je večji del umetnic in umetnikov slabo plačanih za svoje delo in je negotovost preživljanja s poklicnim delovanjem največkrat del delovnega vsakdanjika, je sedanja situacija tudi za nas nova, neznana. Prostor. Gledališke dvorane so praz ne. Znani bavarski ustvarjalec Karl Valentin je odgovoril na vprašanje, kako to, da je toliko gledališč praznih, z zelo jedrnatim stavkom: »To je samo zaradi izostajanja publike.« Tudi zdaj publika izostaja. Prepovedano je zbiranje ljudi v namen potešenja kulturnih potreb. Tako je – kratko in jedrnato in enostavno. Potreb? Se opravičujem, besedo sem verjetno napisal iz poklicne ošabnosti. Saj je ljudem tudi prepovedano obiskovati igralnice ali preživeti lep popoldan z družino v kakem kom-
pleksu za paintball. V cerkev k maši lahko gredo, to ja, v teh zaprtih prostorih je dovoljeno, da se zbirajo. Toda to je samo zaradi ločitve med državo in Cerkvijo. Tako enostavno. Publika. Res publica. Republika določa, da v gledališču zaenkrat ni publike. Igralec. Toliko je filmskih in televizijskih zvezd in zvezdnikov. In mnogo jih je izvrstnih, vrhunskih. Na ogromnih ploskih zaslonih jih lahko vsak čas povabimo v svoje dnevne sobe in odpeljejo nas v katerekoli svetove, ki si jih zaželimo. Ne samo njihovo delo, tudi njihovo življenje nas očara. Najbolj pa tisto, kar lahko zasledujemo v rumenem tisku. To je ponavadi največji užitek. Zakaj naj bi torej potrebovali gledališke igralke in igralce? Zakaj gledališče nasploh? Odgovor je zopet enostaven. Prav zaradi tega, česar nam v zadnjem času najbolj primanjkuje: socialne komponente. Stika z drugim. Gledališče je enotnost prostora, igralca in gledalca. To je bistvo, to je čar. Neposredno doživljanje, skupna emotivnost in kreacija čustvene atmosfere v medsebojnem plemenitenju. Zato je gledališče prav tako res publika. In bo preživelo še marsikatero republiko. Prepričan sem, da bo kultura na novo zaživela, ker MORA na novo zaživeti. Ni druge opcije. Vse drugo bi pomenilo dokončen propad razsvetljene, odprte, sočutne družbe. Kultura bo na novo zaživela, ker mora na novo zaživeti, ker moramo spoznati, da je v morju, ki se imenuje življenje, le kanček resnice v stavku: »Če gospodarstvu gre dobro, nam vsem gre dobro.« Kultura bo na novo zaživela, ker mora na novo zaživeti, ker se mora boriti proti poenostavljanju, površnosti, brezčut nosti in poneumljanju. Kultura bo na novo zaživela, ker JE osnovna potreba razumnega človeka. In igralke in igralci bomo naprej iskali pot skozi sebe v drugega. Seveda pod pogojem, da si tu in tam lahko privoščimo kakšen hlebček kruha. Ampak, ko bo gospodarstvu in politiki šlo res dobro, bodo morda vsi ljudje na svetu brezplačno imeli dovolj kruha. Kot optimist upam v to ...
DRUŽINSKA PRILOGA
9