Doma pod skupno streho

BOŽIČ PRILOGA

Na ekološki kmetiji Varh na Obirskem

živi skupaj več generacij

Na obisku pri dobrih ljudeh

Ko se pripeljem na začetku decembra na Varše, rahlo sneži. V veliki in topli kmečki hiši že prijetno diši po pecivu. Varhovi, mlad gospodar Fabian

Karničar, veroučiteljica

Adrijana Cuderman, njun enoletni sin Janez, Fabianovi starši Elzi in Peter

Karničar ter Petrova brata

Toni in Ludvik, pripovedujejo o tem, kako živijo na kmetiji in kako se pripravljajo na božične praznike.

MATEJA RIHTER

Na 800 metrih nadmorske višine pri Varhu imajo že dobro desetletje biološko kmetijo. Srčna zadeva jim je kmetovati tako, da gre naravi in živalim dobro. Imajo krave, ovce in svinje, ki se lahko prosto gibljejo zunaj. Na biokmetiji Varh so se osredotočili predvsem na predelavo in obdelavo mesa. Izdelke promovirajo z besedami »diši po domačem« in »Kaj ti bo tuje, če lahko ješ domače?« Ekološko kmetovanje se jim zdi prava pot. Njihova kmetija je na strmem pobočju, obdana z neokrnjeno naravo. Ko postaja zunaj vse bolj belo, me zanima, kako

je pri njih pozimi. Plužijo sami, izmenjujejo se s sosedi. Ob sončnih dneh pa imajo čudovit razgled na bližnjo in daljno okolico.

Adrijana in Fabian sta oba obiskovala ljudsko šolo, ki je bila takrat še na Obirskem, potem sta šla vsak svojo pot, Adrijana v Gradec, Fabian v Nižjo Avstrijo, kjer je obiskoval gozdarsko šolo. Zdaj dela na domači kmetiji in pri sosedu vodi gozdarstvo. Vsak dan je veliko v naravi. Oba sta tudi opravila lovski izpit. Adrijana je v Gradcu študirala versko pedagogiko. Da se bo iz Gradca vrnila nazaj na Koroško, je dobro vedela. »Da jo tam kdo čaka,« z nasmehom dodaja Fabian, na začetku študija sicer še ne, potem pa že. Ljubezen je postala še večja, ko se jima je lani rodil sin Janez. »Občutkov, ko dobiš otroka, ne moreš opisati,« pripoveduje srečna mama Adrijana. Lansko leto so božič prvič praznovali skupaj kot družina. Janez je bil takrat še majhen, veliko je še spal. Šli so skupaj v cerkev, bili so doma z vso družino in na Adrijanini domačiji nedaleč stran. Letos bo že drugače, Janez bo božič doživel z vsemi čuti. Adrijana in Fabian razmišljata, kam bosta postavila božično drevo. Hlevček že imajo postavljen, figurice dodajo, ko se bliža božič, na sveti večer pa v jaslice dodajo Jezuščka. Najprej pa želijo skupaj lepo doživeti adventni čas. Želita si, da bi bil advent bolj umirjen, a je toliko terminov. Čas za družino se jima zdi zelo pomemben. Po stopnicah v njihovo stanovanje nas spremlja

adventni koledar, ki ga je za Janeza izdelal boter Adrijan Kelih. Obiskal jih je tudi Miklavž. »Ob nedeljah vsi skupaj molimo, tudi Marijo smo že imeli pri nas, ker letos na Obirskem spet poteka običaj Marijo nosijo,« razlaga Adrijana. Ob nedeljah radi gredo skupaj v cerkev, tudi Janez se tam počuti prijetno. S faro Obirsko je vsa družina zelo povezana. Dedek Peter je že osmo leto mežnar, babica Elzi z velikim občutkom krasi cerkev, Fabian poje v cerkvenem zboru in Adrijana je članica farnega sveta. »K sodelovanju so me vabili že, ko sem bila še v Gradcu, a nisem želela biti napol zraven,« je dejala Adrijana, ki se ji zdi lepo, da je sedaj v obirskem farnem svetu kar nekaj mladih.

Adrijana je z letošnjim šolskim letom začela poučevati verouk na Slovenski gimnaziji. Prav tam je pred nekaj leti tudi maturirala iz verouka. Zdel se ji je tako zanimiv, da ga je želela študirati. »Vedno sem že bila povezana s faro, drugače se ne bi odločila za ta študij. Vero moraš živeti,« meni navdušena veroučiteljica. Pravzaprav je mislila še eno leto ostati doma, a Slovenska gimnazija jo je tako pritegnila, da je sprejela zaposlitev za polovični delovni čas. »Na začetku je bilo zanimivo, veliko oseb tam še poznam. Zdaj so moji kolegi in kolegice, prej so bili učitelji in učiteljice,« pripoveduje in dodaja, da so jo srčno sprejeli. Zanima me, kaj bi rada mladim posredovala pri verouku. Adrijana odgovarja: »Rada bi, da bi imeli vero v Boga, da se lahko

nanj vedno zanesejo.« Rada je v razredu. »Učenke in učenci imajo toliko za povedati. Zelo radi imajo verouk, da lahko pripovedujejo. Imajo toliko problemov in potem govorijo o tem.« Prav ta čas za pogovor je zelo pomemben, da se čutijo slišane in sprejete. Tudi Adrijana prihaja s kmetije, »ne tako velike, imamo nekaj ovc in čebelarsto.« Rada dela in želela si je živeti v naravi, ne v mestu. Da živijo skupaj s starimi star ši na kmetiji, se ji zdi prednost. »Ne bi bilo mogoče, da bi bila oba v službi, če ne bi bica in dedi ter stric Toni toliko pomagali,« sta hvaležna. Elzi in Peter rada pomagata mladi družini, »tudi nama so prej pomagali,« povesta. Na Varhovi domačiji je bilo prej osem otrok, najstarejši med njimi je priznani graški dialektolog, upokojeni univerzitetni profesor in

dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti Ludvik Karničar, ki se zelo rad vrača na domačijo in kot pevec na kor obirske farne cerkve. Na domačiji živi tudi brat Toni. Eden od osmih otrok je umrl, ko je bil star 18 let, prav na rojstni dan so ga mrtvega pripeljali domov, imel je težave s srčno zaklopko, pa v bolnišnici tega takrat žal niso ugotovili. Med osmimi otroki so se kar dvakrat rodili dvojčki.

Elzi, ki se je na Obirsko primožila iz Sel, in Peter sta poročena 34 let. Imata tri otroke: Janjo, Simono in Fabiana. »Lep občutek je, ko prihajajo vnuki, ko vidiš, da gre življenje naprej,« hvaležno pripovedujeta.

Vnukinja Mila in vnuki Luka, Janez in Matej so jima v veliko veselje. O življenju na kmetiji pa pravita, da

ga ne bi želela menjati za življenje v mestu in dodajata, da je lažje, če na kmetiji »gor rasteš«.

Ludvika Karničarja povprašam o tem, kako obhajajo praznike. »Božič praznujemo po starem. Ko se zmrači, začnemo na sveti večer kropiti, Peter hodi s kadilnico naprej, Elzi zadaj z žegnano vodo od poslopja do poslopja, od hleva do hiše in kašč, ki jih že skoraj ni več. Prej so bili še čebelnjaki in toliko poslopij, da je od daleč zgledalo kot cela vas. Vse se pokropi in pokadi, nato pa gremo v hišo, Peter moli naprej rožni venec, nato skupaj večerjamo, potem je čas za polnočnico.« Pot do cerkve na Obirskem ni blizu, a kamor greš rad, se ti ne zdi daleč.

Srečno na vseh poteh, dragi Varhovi!

Dekan Stanko Olip je letos obhajal 40-letnico mašniškega posvečenja

Življenje v Cerkvi me napolnjuje z veseljem

Letos je Stanko Olip praznoval 40-letnico mašniškega posvečenja, naslednje leto bo spomladi obhajal 70-letnico življenja. Ob teh dveh jubilejih smo se pogovarjali z njim o družini, Bogu, nogometu in o njegovih farah Šteben pri Maloščah v občini Bekštanj in Loče nad Baškim jezerom.

MATEJA RIHTER

Stanko Olip ima zelo rad zimo. »Sneg ljubim predvsem zaradi smučanja. Z bratom Petrom, ki je v sosednji župniji, sva zelo rada na smučeh, najraje na Višarjah in na Osojščici.« Ob sneženju je sicer veliko kidanja na dvorišču, a ima tudi pomočnike. Spominja se, da je bilo v njegovem otroštvu v Selah zelo veliko snega. »Spominjam se še časa, ko so z voli plužili cesto skozi Sele.« Ob tem se spominja tudi konjev, s katerimi je rad delal. »Imam še sliko, ko sem delal z garami na zadnji poti z našim zadnjim konjem. Vrezal sem vejo, da sem plašil breclarje, konjske muhe.« Stanko Olip je zelo prizemljen in s posebno ganjenostjo govori o domači družini, iz katere so izšli kar trije duhovniki. »To je napeta zgodba,« začne pripovedovanje. »Zelo v živo mi je ostalo v spominu, da so starši z nami otroki vsak večer molili rožni venec, da bi našli pravi poklic, da bi dekleta našla pravega soproga, da bi fantje našli pravo soprogo in da bi bil en sin duhovnik. Ko sem bil gimnazijec, je moj starejši brat Ivan maturiral in je šel naravnost v bogoslovje. Takrat sem si oddahnil. Tistega duhovnika, za katerega smo prosili, imamo.« V tistem času sploh ni mislil na duhovniški poklic. »V dru­

žini smo imeli zelo lepo življenje, tudi starši so se med seboj lepo razumeli. Mislil sem si, nekaj takega hočem tudi sam. Po maturi sem bil zelo neodločen, kam bi šel. Sosed iz Sel je delal na banki in ko so iskali ljudi, sem se prijavil in tam ostal tri leta. V tem času je bila tudi vojaščina in v teh letih sem spoznal, da to ni moja prihodnost. Takrat me je nagovoril Kopeinig, da pri Katoliškem delovnem odboru iščejo koga, ki bi nasledil Vinka Zaletela. Prišel sem tja, Milica Janežič je bila tajnica.« Rad se spominja tistega obdobja, takrat so ravno začeli ustanavljati župnijske svete, leta 1974. »Začutil sem, da me življenje v Cerkvi napolnjuje z veseljem. Pri 22­ih letih sem si mislil, da se moram bolj izobraziti, da bom resnično mogel kaj dobrega narediti in so mi namignili, da bi poskusil teologijo.

Pa ne s tem namenom, da bi postal duhovnik. To je bila sicer tema, a odločitev še ni bila dokončna.« Tako se je podal v bogoslovje. »Čisto na novo je bilo takrat koroško bogoslovje v Salzburgu, zelo mi je ugajalo življenje v semenišču. Bilo nas je sedem Korošcev v tem letniku, med njimi tudi sedanji škof. Kar se nogometa tiče, sem bil takrat zelo visoko in sem imel ponudbe

iz koroške lige. Z bogoslovci smo kreirali nogometno moštvo, da so se nas še športniki bali.« Istočasno je bila nekje globoko v njem želja po lastni družini, a nato se je le odločil za duhovniško pot.

V tretjem, tako imenovanem eksternem letniku, so lahko bogoslovci šli kam drugam. »Malo prej je šele nastala možnost, da lahko gremo tudi v Ljubljano in sva bila s škofom Marketzem skupaj tam, v stanovanju za Bežigradom, še zdaj se spominjam naslova. Iz Ljubljane sem se večkrat vozil domov.« Doma je vedno imel močno zatočišče. Dve leti za njim je prišel v bogoslovje brat Peter, »ravno v tistem letu je prišel v Salzburg, ko sem bil v Ljubljani. To niti ni bilo tako slabo, da se je imel priložnost po svoje vživeti.«

In kmalu je bilo tako daleč. Pred posvečenjem in novo mašo je bil zelo nervozen. »Ivan me je pomiril. Selani so pobirali za novomašni dar in tako sem dobil nov avto postavljen pred vrata. Tudi pri Ivanu je že bilo tako. To te zelo gane. Tako so me spremljali in držali pri posvečenju in še bolj pri novi maši, da sem se počutil zavarovanega. Bilo je veliko doživetje, tudi zara­

Stanko Olip (desno) s svojim bratom Petrom na Velikem Kleku olip

di tega, koliko ljudi je takrat prišlo na novo mašo, na tisoče.«

Prva postaja na duhovniški poti je bilo kaplanovanje v Šmihelu. »Dekan Srienc je bil moj šef. Takrat je še imel hlev, Zala, kuharica je kuhala in vse upravljala. Na pot mi je dal marsikatero modrost. Veliko dobrih ljudi je bilo tam in lepo ozračje.« Potem je šel v Borovlje, »čisto druga tema, a tudi tam sem se z župnikom lepo ujel. Zelo previdno me je spremljal. Včasih sem se mu zdel preveč svoboden. Župnik Kandut mi je dal čutiti, da naj rastem, kakor sem in naj se učim ločiti duhove. Včasih si v mladih letih malo naiven. Ob nedeljah zjutraj sem imel slovensko mašo, to mi je dajalo domačnost, ki je sicer v Borovljah v taki meri ni bilo, čeprav so Sele blizu.«

Potem ga je leta 1987 poklical škof Kapellari in celo prišel k njemu v Borovlje. »Januarja je umrl moj predhodnik, tukajšnji župnik Millonig. Škof me je vprašal, če bi bil pripravljen iti v Šteben pri Maloščah, po treh letih v Šmihelu in dveh letih v Borovljah.« Stanko Olip mu je odgovoril: »Gospod škof, če vi mislite, da sem za to sposoben, potem bom to sprejel.« Letos je minilo 35 let, kar je tukaj. »Iskal in našel sem svojo pot. Nekaj reči je dobro uspelo, vse ne, ampak tukaj se dobro počutim. Zelo intenzivno je bilo leto 1990, ko sta v teku dveh mesecev umrla oba moja župnika soseda v Ločah in na Brnci. Leta 1991 je prišel moj brat Peter v Št. Lenart, za leto 1992 smo se zmenili, da on dodatno prevzame Brnco, jaz pa Loče.« Posebej omenja pomen župnijskih svetnikov in svetnic, »v obeh župnijah so v veliko pomoč.« Zelo pomembno se mu zdi, da ohranim kolikor toliko dobro voljo, »ker me kakšna stvar tudi razjezi, sicer pa nisem jezne vrste.« Krepita ga tudi hoja v hribe in smučanje. »To naju z bratom Petrom povezuje vsa desetletja. Ko je prišel v Št. Lenart, je bilo to še pomembnejše. Njega tam na začetku niso tako lepo sprejeli kot mene tukaj.

Nad 40­krat sva bila na Triglavu, isto na Jepi in na Mangartu, na te gore greva vsako leto. Na Dobraču sva bila neštetokrat, zavestno tam obiskujeva obe cerkvi, nemško in slovensko. Naš gorski vodnik Andrej naju je popeljal tudi že na Veliki Klek.« S smučanjem utrjujeta vezi s slovenskimi duhovniki, kar jima je v veliko veselje. Smučarsko tekmovanje duhovnikov sta organizirala tudi že na koroški strani. V svojih starostnih skupinah se držita na prvih mestih.

Za Stanka Olipa sem že z več strani slišala, da je zelo dober prijatelj. Malo je presenečen, potem pa doda: »Če si z enim človekom večkrat skupaj in nastane vez, skušam biti zanesljiv, čeprav najbrž to nisem zmeraj. Mislim, da znam kar dosti poslušati, če mi kdo kaj pripoveduje.«

Letos je Stanko Olip blagoslovil spomenik pregnanim družinam ob Dobškem jezeru. Tudi njegova družina je bila izseljena. »Od nekaterih slišim, da molčijo o tistem času, nam pa je oče od mladih nog pravil, kar se je dogajalo takrat v vojski. Naša družina je bila izseljena, ded in babica in vse moje tete. Oče in dva njegova brata sta bila z dopisom »vrnitev nezaželena« poslana v nemško vojsko. Tisti hip so se poskrili. Na Šajdi, blizu cerkve na Sedelcah, ki je spomin na to, so skopali bunker in tam so trije bratje in Janez Gruden preživeli čas od leta 1942 do leta 1945. Stari oče se ni več vrnil iz izseljeništva. Alternativa za nemško vojsko je bilo partizanstvo, a oče je večkrat pripovedoval, da mu je bilo partizanstvo preveč komunistično. Hvala Bogu, da so prišli skozi.«

Vseh devet otrok je še vedno srčno povezanih. »Najstarejši je Ivan, potem Toni, ki ima domačijo pri Kališniku, to je leta 1935 oče kupil, tretji sem jaz, za mano je Marjan, ki ima Užnikovo domačijo, ki jo je naš oče prejel od svojih staršev. Peta je Milka, prva deklica v družini, ki smo se je vsi posebej veselili. Potem sta Nanti in Peter ter Marija

Olipova družina.

Na fotografiji so skupaj z nekdanjim dušnim pastirjem v Selah in sedanjim novomeškim škofom in predsednikom Slovenske škofovske konference Andrejem Sajetom. Stanko je prvi z desne. rihter

in Zalka. Vseh devet se nas je rodilo v manj kot desetih letih. Oče je imel disciplino v družini, postavil je meje, ampak nam je bilo lepo. Vsak večer smo molili poleg tega, kar sem že prej naštel, tudi za spravo. Ko se je mračilo, je oče rekel: »Sonce, zaidi in vzemi s sabo vse moje grehe in kar sem naredil danes narobe. Če sem koga užalil, naj odpusti.« Sprava je bila za očeta ogromen izziv. Ko je oče šel k nekomu, da sta se pobotala, je kmalu po tem umrl. Ob očetovi smrti je bil najstarejši Ivan star 16 let, najmlajša Zalka pa šele šest let. Na hiši je bil dolg, ker so malo prej sezidali novo. »Jesen tistega leta je po vseh svetih divjal v Selah vihar, kot ga še niso pomnili. »Podrl je naš najlepši gozd, les je bil križem kražem. Vprašanje je bilo, kdo bo les vozil po tisti strmi in ozki poti. Moj brat Toni, ki je bil takrat star 15 let, se je odločil, da bomo to naredili sami. Že takrat je imel velik talent za traktorje.« Les sta jim pomagala »štrafati« stric in mutec, ki je bil pri njih doma. Ko Stanko Olip pomisli na to, »da je mama vse to speljala in obdržala živce,« dobi solze v oči. »Ves dan smo delali v gozdu, na travniku ali skednju, zvečer pa do mraka igrali nogomet. Ko sem z desetimi leti prišel v Mohorjevo, sem imel silno domotožje. Tudi takrat me je rešil nogomet,« se spominja.

Božični prazniki nam ponazarjajo, da je Bog postal človek. »Neverjetna skrivnost, ki se ji vsako leto skušam približati. Doma smo zmeraj pred svetim večerom postavili na veliko mizo »mižnjake«, pet kruhov in orodje, ki smo ga uporabljali. To je bil sveti čas. Pokadili smo vse prostore in vse stavbe. Zdaj pokadiva skupaj s Petrom. To je močna, prizemljena navada, ki povezuje z nebesi.« Stanko Olip si želi, da bi čim več ljudi spoznalo, kakšno bogastvo je božič, Božje učlovečenje. Hvaležen je za to. Zelo je hvaležen tudi za svojo družino in za to, »da sem zmeraj našel ljudi, ob katerih sem čutil, da so z mano – iz tega živiš.«

Miro Müller je s svojo skupino Popwal

letos doživel lepe uspehe, skupaj s Tončem Feinigom pa je napisal pesem

Doma – Daheim.

Med šolo in bendom

Miro Müller je že v mladih letih odkril svojo ljubezen do glasbe. Zato je skupaj s prijatelji ustanovil skupino Popwal, s katero je v zadnjih letih doživel mnogo uspehov.

BRINA KUŠEJ

Že v otroštvu je bil Miro Müller vedno tesno vpleten v kulturno življenje svoje domače vasi Št. Janž. Obenem je bil član gledališke skupine, kasneje se je pridružil tudi tamburaški skupini. »Že s tremi leti sem igral prvo predstavo »Palček Piskalček«. Prej je bilo tako, da smo vsako leto imeli novo produkcijo, zdaj pa že nekaj let pavziramo. Seveda bomo spet enkrat stali na odru, mogoče že kmalu«. Kasneje se je pridružil razširjenemu odboru SPD Št. Janž, kjer rad pomaga pri organiziranju raznih projektov. »Kot mladinec sem bil seveda bolj aktiven v tamburaški in gledališki skupini, zdaj pa bolj kot funkcionar, kjer organiziram prireditve, tako da sem vedno neka­

ko vključen«.

Po zaključeni izobrazbi na Dvojezični trgovski akademiji je civilno leto opravil na Slovenski prosvetni zvezi.

»To je bilo fajn, ker sem se tako lahko še naprej kulturno involviral«. Ko je končal civilno leto, se je odločil nadaljevati izobrazbo na Pedagoški visoki šoli v Celovcu, po kateri je takoj začel delati. Trenutno dela v ljudski šoli v Ledincah, kjer poučuje prvi razred. Poleg razreda pa ima še zborovsko petje ter instrumentalno glasbo, pri kateri »lahko otroci zelo veliko eksperimentirajo z instrumenti, telesnim tolkalom in še več«.

Čeprav doma nikoli niso veliko peli, se je v njem hitro pojavila ljubezen do glasbe. »Od trinajstega leta naprej sem bil zelo glasbeno aktiven in pravzaprav sem bil vedno v kakem bendu. Takrat so bile to bolj kratke zadeve, kjer smo nastopili le nekajkrat«. Med časom na Pedagoški visoki šoli je potem prišlo do začetkov Popwala. »Med študijskim časom sem spoznal Katarino, ki je do danes naša pevka v skupini. Ko smo bili na kakšnem praznovanju, sva z njo večkrat igrala na kitari in pela. Pedagoška visoka šola pa nima na

splošno v načrtu, da se zelo veliko poje. Potem sva pa enkrat, ko smo v avli peli, rekla, da bi bilo fajn, če bi skupaj naredila skupino in tako se je porodila ideja za Popwal«.

Od vsega začetka so pisali pesmi povsem v nemščini. S pesmima »Bauernbua« in »I mecht nur wissn, wo du bist«, ki sta med prvimi skladbami skupine, so začeli z austro­popom, v tem stilu še danes pišejo večino pesmi. »Prej smo se samo srečavali v kleti kot prijatelji in se malo poigravali z glasbo. Bilo je zelo sproščeno, nismo vadili za kak nastop, temveč samo za »gaudo«. Potem smo pa posneli prve komade, med drugim »I mecht nur wissn, wo du bist«, ki je bil tisti komad, ki nas je že spravil precej v javnost. Ta pesem ima do danes največ ogledov na Youtubeu, česar smo zelo veseli. To, da nas vabijo na koncerte in tako dalje, pa se je začelo šele pred nekaj leti, prej smo se morali bolj boriti za to, da smo lahko kje nastopili.« Ker je z denarjem včasih težko, večinoma kar sami posnamejo svoje skladbe. »Teh pesmi nismo posneli v studiu, temveč smo jih, kot vse druge tudi, posneli sami v sobi. Tudi videoposnetke smo večinoma do zdaj sami naredili in postavili na Youtube.

Miro Müller x 3 Sam (desno), s Tončem Feinigom (spodaj) in s skupino Popwal na veliki fotografiji.

foto: kevin hubelnig, marko weiss

Čez eno ali dve leti je pesem imela naenkrat 2 milijona klikov in je postala res precej popularna, česar si sami nikoli nismo mislili. To pesem smo namreč v prvi vrsti napisali za očeta našega bobnarja, ki je umrl zaradi raka. Želeli smo jo napisati v spomin nanj in nismo pričakovali, da bi postala tako uspešna«.

Ker se samo od glasbe še ne morejo preživljati, ima vsak svojo službo. Miru Müllerju se kot učitelju za ljudsko šolo večinoma dobro izide najti ravnovesje med poklicema. »Seveda pa je včasih naporno, ker moram med tednom vedno znova za kak termin na Dunaj.«

Letos so doživeli velik uspeh, kajti njihova pesem Hannelore je bila več tednov na avstrijskih lestvicah. »Ko sem napisal pesem, je sploh nisem hotel posneti, ker sem mislil, da je preslaba. Zato je bilo res smešno, da je postala tako uspešna. Zaradi te pesmi so našo skupino Popwal spoznali tudi zunaj Koroške in nas niso poznali samo le zaradi pesmi »I mecht nur wissn, wo du bist««. Po tem uspehu so imeli tudi več koncertov, kar je za Mira Müllerja še posebej v veselje, da se ljudje zanimajo za skupino. »Ker pišem besedila za pesmi, me posebej veseli, če ljudje

pridejo prav zaradi nas in pojejo zraven«. Že od vsega začetka je prevzel pisanje besedil skladb. »V bistvu vse pišem jaz. Na začetku ponavadi nimam ideje za vsebino pesmi, ko se pa usedem, mi ideje pridejo kar same od sebe. Mnogokrat so čisto preproste, kot na primer za pesem Hannelore. Enkrat smo se pogovarjali o tem, da bi naredili kaj italijanskega. Besedo »perfavore« sem še znal, potem sem pa to rimal na Hannelore in tako je nastala pesem«.

Poleg običajnih nastopov s skupino je Miro Müller letos skupaj s Tončem Feinigom sodeloval pri proslavi za 10. oktober. »S strani dežele so Tonča in mene kontaktirali in rekli, da bi za 10. oktober hoteli imeti dvojezično pesem. Meni se je to, da so za tako pesem povabili koroškega Slovenca, že zdelo posebej dobro. Lahko bi nalogo dali tudi nemško govorečim Korošcem. Mislim, da je to že znak v pravo smer. Predvsem pri tej prireditvi sem opazil, da so se časi zelo spremenili, tokrat sem res začutil skupnost med dvema narodnima skupnostima, kar pred nekaj leti še ne bi bilo mogoče«. Delo za skladbo »Daham Doma«, ki je nastala prav za to proslavo, je bilo, kot pravi Miro,

zelo zanimivo. »Zame je bila to res lepa in zanimiva izkušnja, ker sta najina stila tako različna in nimaš vsak dan take priložnosti, da lahko sodeluješ s tako dobrim glasbenikom. Na srečo si pa je Tonč želel pesem, ki je bolj pop, kar je bilo zame lažje in sva se tako zelo dobro ujela«.

Ker se leto bliža koncu, se rad še enkrat ozre nazaj. V adventnem času se tudi zanj vse bolj umiri. Predvsem v šoli vlaga veliko časa v to, da za otroke pripravi lep in sproščen čas s čim manj stresa. Adventni čas pa poleg šole preživlja tudi glasbeno. »S Popwalom smo že napisali božično pesem, vendar je na žalost še nismo mogli posneti in izdati. Je pa na vsak način v načrtu za naslednje leto«. V teh zadnjih dneh leta se Miro Müller ne spominja le minulega leta, temveč se tudi ozira v prihodnost, za katero ima, poleg božične skladbe, že mnogo projektov ter idej. »Naslednje leto bomo imeli 10­letnico Popwala, ki jo bomo praznovali

17. junija v Št. Janžu. Poleg tega imamo še mnogo več načrtov. Do sedaj namreč še nismo izdali toliko pesmi, prihodnje leto se bo pa gotovo več slišalo o nas. Predvsem pa upamo, da bo v prihodnosti izšel tudi kak album«.

Stanko Polzer praznuje 60-letnico življenja in 30-letnico vodenja MePZ Danica.

Na isti valovni dolžini

Na odrih v deželi in po svetu nikoli ni sam. Spremljajo ga pevke in pevci. Zaslužen aplavz za izredne dosežke v teh dneh ne prejema le za svoje zborovodsko delo, temveč tudi za svoj 60. rojstni dan. Z njim smo se pogovarjali o petju, povedal pa nam je tudi, kam se namerava peljati za božič.

VINCENC GOTTHARDT

Vse življenje vas spremljata glasba in zborovska pesem. Kot zborovodja desetletja dolgo stojite na odrih pred raznimi zbori. V čem je moč glasbe? Ali glasba lahko spremeni svet?

Stanko Polzer: Glasba ne more nujno spremeniti sveta, lahko se pa dotakne posameznika. Glasbo uporabljajo vsa verstva na svetu in lep slovenski pregovor pravi: Kdor poje, dvakrat moli. S tem je veliko izpovedanega. Petje ali glasba nekako ponotranji ali poglobi zavest, prepričanje ali pa tudi vero. V mojem primeru, ker sem kot zborovodja dejaven v slovenskih strukturah, sem prepričan, da s prepevanjem naših slovenskih pesmi v zboru doživljamo skupnost, s petjem pa se krepi tudi hrbtenica glede slovenske narodne zavesti. V življenju smo vsak v najrazličnejših okoljih, ki večinoma niso slovenska, in tako se vsaj enkrat tedensko srečamo z enako čutečimi in v tem skupnem prepevanju smo na istih čustvenih valovih.

Zborovodja ste. Kako pomembni so pevci in pevke in kako ocenjujete njihovo delo?

Stanko Polzer: Dlje časa delam na tem področju, bolj se zavedam, kako je to zborovsko delo en sam močan sad skupnih prizadevanj. Pri tem pa sem prav posebej hvaležen dvema pevkama MePZ Danica, ki sta prav tako skozi

desetletja neutrudno delali v društvu. To sta Barbara Mistelbauer­Stern in Miriam Sadnikar. Brez njunega dela z otroki in mladino, pri MePZ Danica ne bi imeli tako sveže starostne mešanice pevk in pevcev. Da je toliko mladine, je v prvi vrsti njuna zasluga. Sam letos obhajam 30­letnico delovanja pri Danici in navdaja me hvaležnost do pevk in pevcev. Vsi žrtvujejo zelo veliko prostega časa. Odrekajo se marsikateri drugi zabavi in grejo z menoj pri težkih projektih pogosto tudi skozi dolino solz, to pomeni, da so mi dostikrat izkazali zelo zelo veliko zaupanja, čeprav so dolgo mislili, da iz tega nič ne bo, ampak so mi zaupali. Če pomislim samo na Bachov Božični oratorij ali Orffovo kantato in druge velike glasbene projekte, potem sem jim lahko samo hvaležen za njihovo vztrajnost, saj smo se predstavili z visoko kakovostjo in profesionalnostjo.

Omenili ste svoje 30­letno zborovsko delo pri MePZ Danica. Se je medtem kaj spremenilo v vašem pristopu do dela?

Stanko Polzer: Nekje ob začetku sem imel sliko, zbor Danica naj bo kovačnica dobrih pevk in pevcev. V tem sklopu sem srečen, da delamo na našem zvoku in da si prizadevamo za čim boljši glasovni razvoj vsakega posameznika. Študiral sem zborovodstvo v Gradcu na takratni Visoki šoli za glasbo in sem sodeloval v različnih profesionalnih zborih. Takrat mi je bilo jasno, delo mora biti profesionalno zastavljeno, seveda tudi s pogledom na to, da se število pripadnikov naše narodne skupnosti najbrž ne bo bistveno povečalo, prej nas bo manj, in zato je treba storiti vse, da bomo uspešni tudi kljub številčni majhnosti. Treba je izoblikovati posameznike kot dobre pevce, da ne bomo odvisni od velikosti števila pevk in pevcev, ampak bomo nastopali lahko tudi kot majhen komorni zbor. Zato smo angažirali izkušene vokalne pedagoge, ki so z nami delali v preteklih letih. Z zborom samim pa smo se lotili projektov, s katerimi smo pokrili

vse glasbene zvrsti: od baročne glasbe, prek popularne glasbe pa tja do narodne pesmi. Ta pestrost nas odlikuje.

Sredi adventnega časa smo, zato dovolite naslednje vprašanje. Kako blizu je cerkvena pesem ljudem na sveti večer ali na veliko noč? Mislim tu na slovensko cerkveno pesem?

Stanko Polzer: Prepričan sem o tem, da je pri nas na Koroškem še veliko tega hrepenenja tako po slovenski narodni, kot pa tudi po tisti ljudski cerkveni pesmi. To je spremljalo in spremlja generacije naših ljudi in tudi takšne, ki so se oddaljili od slovenskega jezika ali jim ga starši niso več posredovali. Ta pesem vzbuja globoka čustva.

Ali bodo zbori na Koroškem tudi v prihodnje peli slovenske pesmi? Bo dovolj pevk in pevcev?

Stanko Polzer: Razvoj je zelo različen od kraja do kraja. Ponekod se zelo trudijo, da imajo ali da bi imeli tudi otroške in mladinske zbore. Tam bo dolgoročno gledano gotovo pozitiven razvoj. Mislim pa, da bo v prihodnje še bolj potrebna zavest tudi o strokovni izobrazbi zborovodij. Tudi tu je položaj zelo različen. V izobrazbi je ključ. Imamo kar nekaj mladih, ki trenutno študirajo glasbo in že dajejo svoj svež pečat raznim skupinam.

Kaj si želite za mladino in njihovo izobrazbo? Bi bilo treba na tem področju nekatere vijake drugače nastaviti?

Stanko Polzer: Slovenska glasbena šola skrbi za to, da ima širša masa ljudi narodne skupnosti bolj široko in poglobljeno znanje o glasbi in so sedaj pevci ali instrumentalisti, ki nam pomagajo. Kar manjka, je ponudba na področju zborovske glasbe. Tu bi potrebovali vsakih nekaj let intenzivnejšo ponudbo na tem področju. Temu delu bi morali nameniti večjo pozornost. V šolah si predstavljam, da bi tudi za pesem veljalo kaj podobnega, kar velja za šport: eno uro za gibanje. Dobro bi bilo, če bi imeli kako skupno prepevanje vsaj enkrat, dvakrat ali trikrat na teden, če že

ne vsak dan. Že to bi veliko pomagalo, če ne bi bile ure zborovskega petja porinjene nekam tja na rob.

Katero mesto zavzema glasba v kulturnem ustvarjanju koroških Slovencev?

Stanko Polzer: Prepričan sem, da obstajata poleg družine, ki je glavni steber, še dva bistvena stebra, ki skrbita, da se ohranjata slovenska beseda in dvojezičnost v deželi: to so društva in Cerkev. Zakaj? Ta dva stebra sta zdrava in prav petje slovenskih pesmi vpliva na odnos do slovenskega jezika v deželi.

Brez glasbe bi bili revnejši. Kar nam manjka, je še več dobro izobraženih zborovodij, aranžerjev, skladateljev. In seveda, če bomo vse to imeli, je že pomembno tudi, da najde njihova literatura odmev tudi v repertoarju zborov. Naši zbori morajo znati tudi predvajati vrhunske skladbe. In to seveda tudi znajo in bodo znali. Kdor ustvarja, potrebuje javnost in to delo mora najti odmev tudi v centralno­slovenski javnosti.

Je 60­letnica življenja za vas kaka posebna prelomnica? Kaj vam postaja pomembneje?

Stanko Polzer: Če bi primerjal svoje življenje z letnimi časi, potem bi rekel, zdaj sem prispel v jesen. To obdobje je

Spletna pesmarica »V okviru spletnega projekta Slovenščino doživeti, pripravljam spletno pesmarico s slovenskimi narodnimi pesmimi in okrog 80 ponarodelimi cerkvenimi pesmimi, ki jih slišimo v dvojezičnih župnijah krške škofije.«

govoriti. Zdravo in dobro je, da imamo različna mnenja, a iz teh moramo znati povzeti to, kar narodno skupnost krepi, ne pa da ji jemlje energijo.

Vaš najljubši verz iz kake zborovske pesmi?

Stanko Pozer: Da, čisto jasno. Moj najljubši verz je iz Psalma 91,11­12: »Zakaj svojim angelom je zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih.« To je verz iz najlepše skladbe skladatelja Felixa Mendelssoha Bartholdya za moški in ženski zbor.

Vaša žena je doma v Ukrajini, kjer je trenutno vojna. Kako zelo je ta vojna prisotna v vaši družini?

čaš žetve, ko vem, da bo treba tudi polagoma zaokrožiti in zaključiti zborovodsko delo in pripraviti predajo tega dela v mlajše roke.

Druga stvar je, da vidim, da me tudi druge stvari zanimajo. Zadnji dve leti sem delal s tamburaškim ansamblom Tamika, s katerim smo pripravljali novo zgoščenko. Sodeloval sem s pevci Doneta iz Šmihela. To so čisto novi okviri dela zunaj zborovodskega dela.

Obstaja kaka skoraj neizrekljiva želja?

Stanko Polzer: Želim si, da bi se čim več naših ljudi spet zavedalo svojih korenin. Tisti, ki smo ostali, skušamo kolikor le mogoče ohranjati prisotnost slovenskega jezika. Danes pa tudi nismo več v tem agresivnem nasprotju s temi, ki so jezik pozabili in zato moramo storiti vse, tem ljudem pomagati pri odkrivanju slovenskih korenin in jih vključiti v naše društveno delo.

Kaj si želite za deželo Koroško, kaj za narodno skupnost?

Stanko Polzer: Za deželo Koroško si želim, da bi tudi v prihodnje imela spoštljiv odnos do naše narodne skupnosti, kar je za harmonično sobivanje dveh narodov pomembna osnova. Za narodno skupnost si želim, da kljub različnim pogledom ne bi prihajalo do tega, da drug z drugim ne bi mogli več

Stanko Polzer: Kar močno. Mama moje žene je po rodu Rusinja, oče je Ukrajinec. Del njene družine je zbežal iz Ukrajine in živi sedaj na Češkem, drugi spet v zahodnem delu Ukrajine, tam okoli Užgoroda v Zakarpatju, kjer bombe ne padajo. Sicer imajo težave z elektriko, vendar drugače vojne neposredno ne čutijo. Nekateri sorodniki so bili vpoklicani v vojsko, a se jim hvala Bogu zaenkrat nič ni zgodilo. Morda je zanimivo to. V Veliki Berezni, kjer je doma moja žena, sem tam na pokopališču opazil nekaj grobov z ukrajinskimi zastavami. Ko sem vprašal, kaj to pomeni, so mi povedali, da so to grobovi vojakov, ki so padli v tej vojni. Sicer se o žrtvah ne govori na glas, jih pa mora biti ogromno. Vidim pa tudi, kako se civilna družba vključuje v razne akcije za pomoč ljudem, ki branijo Ukrajino.

Če poslušate izjave politikov v Evropi v zvezi z vojno v Ukrajini, kaj bi jim povedali?

Stanko Polzer: Jaz bi samo svaril pred vsakim nekje razumljivim stremljenjem, skušati hitro priti do kakšnih dogovorov z rusko vlado. Dokler ne pride do korenite odločitve in ta je lahko samo v tem, da Rusi zapustijo to ozemlje, je samo vprašanje časa, kdaj pride do naslednjih vojnih napadov. Po mojem je nujno treba še odločneje pomagati Ukrajini, potem bo vojne prej konec.

Imate stik s sorodniki žene v Ukrajini. Kaj pravijo? Kakšen bo njihov božič?

Stanko Polzer: Njihov božič bo družinsko gledano strgan. Eni so tu, drugi so tam, eni so na fronti, drugi doma. Mi bomo, če bo le šlo, šli v Ukrajino, da bomo tam z ženinimi starši skupaj praznovali božič.

Hanzi Tomažič o nastajanju

jubilejne knjige ob 170-letnici Mohorjeve družbe

Kup dobrih idej in pledoaje za klasično knjigo

Mohorjeva družba je z nakupom in upravljanjem kar dveh novih lokacij v Celovcu – Slomškovo hišo na Ainethgasse in nekdanjo Provincialno hišo v neposredni bližini Mohorjeve – svoj častivredni jubilej 170-letnice obstoja praznovala delovno in usmerjeno v prihodnost. Tudi pri izdajanju jubilejnega zbornika, ki je izšel letos ob zaključku jubilejnih praznovanj, je šla nova pota.

Namesto običajnega in ustaljenega zbornika s pogledom na dolgo zgodovino Mohorjeve je tokrat izšla 275 strani obsegajoča knjiga s 17­imi pogovori, osredotočenimi na sedanjost in prihodnost prelomnega trenutka, ki ga vsi občutimo in doživljamo. Dosledno dvojezični zbornik s prikupno sodobno opremo je kot izdajatelj uredil in pripravil nekdanji dolgoletni glavni urednik Nedelje Hanzi Tomažič. Z njim smo se pogovarjali o zasnovi in ozadju knjižnega projekta ob jubileju Mohorjeve.

Ob jubileju držimo v rokah knjigo, ki je usmerjena v prihodnost. Kako je prišlo do takšne presenetljive in sveže zasnove jubilejnega zbornika?

Hanzi Tomažič: Naše podjetje ilab crossmedia je že dolgo tesno povezano z Mohorjevo družbo in to sodelovanje vključuje tudi priložnostna strateška razmišljanja. Oba direktorja

Karl Hren in Franc Kelih takšne pogovore navadno povežeta s kakšno gorsko turo in tako je pri odkrivanju novih nepoznanih in skritih vrhov v kapelških grapah nastala ideja jubilejnega zbornika z nekoliko drugačnim pristopom, usmerjenim bolj v prihodnost kot pa v preteklost. Projekt se mi je osebno zdel še posebej vabljiv tudi zaradi tega, ker sta mi oba direktorja dala proste roke pri zasnovi in pripravi knjige. Tako sem se odločil za način poglobljenih pogovorov z osebnost­

mi, ki so na kakršenkoli način povezani z ustanovo. Rdeča nit, ki nekako povezuje vse prispevke, pa je vprašanje odnosa do tradicije in inovacije, o izzivih in napetostih, ki iz tega nastanejo, o koreninah in krilih …

17 pogovorov v prelomnih časih za 170 let Mohorjeve. Po kakšnem ključu ste izbirali osebe?

Hanzi Tomažič: Za temi številkami se dejansko skriva struktura, saj nisem hotel opraviti samo določenega števila pogovorov (za vsako dekado eno osebo), temveč naj bi do besede prišle osebe tako iz strukture same, torej vodilni in uslužbenci, ki z velikim angažmajem delajo dan za dnem za Mohorjevo kot tudi osebe, ki jim je Mohorjeva namenjena – našim ljudem, ki berejo Mohorjeve knjige, ki pošiljajo svoje otroke v Mohorjeve ustanove, ki nakupujejo v Mohorjevi knjigarni itd. Tretjo skupino pa sestavljajo znane osebnosti iz našega prostora, ki so na določen način povezane z Mohorjevo in tako kažejo, kakšen pomen je imela in ima ta ustanova za slovenski narod, za deželo, za celotni prostor, v katerega je tesno vpletena. Tako sem prišel na število 15­ih oseb, od vsega začetka mi je pa bilo jasno, da k temu prideta še dve osebi, katerih zgodovinski pomen je že danes več kot očiten in tako dobro paše v okvir ene najstarejših ustanov v deželi: naš škof Jože Marketz in prvi ministrski predsednik neodvisne in samostojne Republike Slovenije Lojze Peterle. Ponosen in vesel sem, da oba prav dobro poznam, zato ni bilo težavno v širša razmišljanja vključiti tudi osebne note.

Je bilo kaj, kar vas je pri pripravi knjige posebej presenetilo? Hanzi Tomažič: Najprej to, da so vsi sogovorniki rade volje pristali na sodelovanje in so bili počaščeni, da so lahko del jubilejnega zbornika. To kaže, kakšen pomen in mesto ima Mohorjeva prej ko slej. Seveda se je nabralo pri pripravi knjige tudi kar nekaj posebnih trenutkov, ki jih ne bom tako hitro pozabil. Tako se mi je zdelo nenavadno, da si je gospod Peterle za kraj pogovora izbral letališče v Lescah, po koncu pogovora pa me je povabil, da si Slovenijo ogledava od zgoraj, saj je on že dolgo pasionirani privatni pilot in polet mimo Triglava, Soške doline in brezjanske cerkve je bilo zares nebeško doživetje. Ali pa, da je bil pogovor z deželnim glavarjem v obliki zgodnjega zajtrka, in sicer res ob taki rani uri, ko po navadi še mirno spim, v biroju deželne vlade pa je bil že pravi živžav. Zelo sem bil vesel, da sem osebno spoznal Andreja Zwittra, ki je naredil spektakularno osebno kariero, saj

Stefan Reichmann: Iz serije umetniških intervencij v knjigi Mohorjeve.

je v najkrajšem času prišel na čelo frizijske univerze na Nizozemskem, ki šteje prav zaradi od njega razvitih novih pristopov in težišč okrog krožnega gospodarstva, trajnostnega razvoja in kripto­ekonomije k najbolj naprednim in inovativnim v Evropi. Hkrati pa ohranja svojo osebno globoko duhovno in narodno zakoreninjenost. Vse to je prav dobro zajeto v njegovem prispevku. Čisto podobno je opaziti povezanost globljega duhovnega fundamenta s podjetniško energijo in pogumnimi koraki k spremembam pri direktorju Družine Tonetu Rodetu. Ves dan smo se pogovarjali in iskrica navdušenja je poskrbela, da ob koncu nisem bil izmučen, temveč poln nove energije in optimizma. Sploh so bili pogovori z vsemi sogovorniki izredno prijetni, saj nikjer ni bilo zaznati jamranja, temveč je bilo slišati veliko konstruktivnih idej za prihodnost Mohorjeve. In tako je ta jubilejni zbornik »en kup dobrih idej«, če parafriziram znani izrek o Mohorjevi.

Tradicija in inovacija se imenitno spajata tudi pri obliki knjige. Kako oblika poudarja vsebino?

Hanzi Tomažič: Ja, tudi temu vidiku smo posvetili pri zborniku posebno pozornost. Želeli smo, da bi bil končni izdelek že na prvi pogled poklon knjigi kot taki, in sicer knjigi v tiskani obliki. Hkrati pa tudi referenca za znanje in kvaliteto, ki spada k produkciji takšne knjige, začenši pri kvaliteti tiska, kjer ima Mohorjeva škarje in platno v lastnih rokah, saj je tiskarna prej ko slej eden izmed ključnih oddelkov Mohorjeve. Pa tudi samo vprašanje, kako ravnati z dosledno dvojezičnostjo knjige, je pravi izziv, da ne govorim o koordinacijskem naporu tako pri lektoratu kot pri prevodih, kar pač zmore le tako na to specializirana založba, kot je Mohorjeva, v tem primeru konkretno v osebi Martine Kanzian, ki je to nalogo opravila z občudovanja vredno suverenostjo. To se nadaljuje z izbiro papirja, načinom, kako se knjiga veže, kako obreže, kakšne materialne značilnosti najdemo na naslovnici (v našem primeru srebrni relief) – tu se prav dobro vidi dolgoletna izkušnja mojega brata Franca. Tu je končno skrben prelom besedila, izbira tipografije, oblikovanje vmesnih naslovov, prezentacija avtorjev etc., delo, ki je bilo pri tem zborniku v izkušenih rokah Nadje Baumgartner. In ne nazadnje tudi umetniška oprema posameznih poglavij, v našem primeru spet prepričljivo delo fotografa Stefana Reichmana. Vse skupaj je en sam klicaj, ki stoji za prepričanjem: klasična knjiga živi!

pogovarjala se je MATEJA RIHTER

DOBESEDNO IZ KNJIGE

Mohorjeva ni izgubila svojega poslanstva. Ne doživljamo samo napadov na identiteto, kulturnega boja, negotovosti, uveljavljanja politike kot le igre moči. Doživljamo čase nove nepismenosti. Ena od napredujočih je dialoška nepismenost. Zato ima založba tudi ob modernih sredstvih in v času pospešene digitalizacije še vedno veliko poslanstvo v Slomškovem duhu. Tudi danes je treba razumeti, kje smo, kaj se dogaja in kaj nas kot osebe in skupnosti lahko vodi v rast in sožitje. Tudi danes je treba bogatiti s pravimi vsebinami tako imenovane »široke ljudske množice«. Zelo sem vesel, da celovška Mohorjeva namenja tolikšno pozornost državotvornemu dogajanju, ljudem v Sloveniji in vsemu slovenstvu. Hkrati pa ima, zlasti celovška Mohorjeva, to osmotično poslanstvo, da nagovarja tudi nemško govoreče. Mohorjeve bi morale ostati zveste osrednjemu poslanstvu, ki bi mu jaz danes rekel: slovenstvo, krščanstvo in demokracija – z mislijo na resnično združeno Evropo, ki temelji na spoštovanju dostojanstva njenih ljudi in narodov. Vesel bi bil, če bi bile vse tri Mohorjeve iz Slomškovega duha sposobne skupnih imenovalcev, tudi skupnih projektov v dobro skupnosti, zaradi katere je pred 170­imi leti nastala. Lojze Peterle

Ravno v močno spreminjajočih se časih je še posebej pomembno, da veš, kje stojiš in za kaj se zavzemaš. »Stati inu obstati,« kot je rekel že Trubar. Karl Hren

Ohranitev ravnovesja med ekonomsko nujnostjo in splošnokoristnim namenom bo tudi v prihodnje največji izziv. Franc Kelih

Identiteta Mohorjeve je globoko krščanska. V krščanstvu, v katoliški veri so vsebinski temelji za razvoj osebnega kakovostnega življenja. Kristus je vzor, je ideal življenja v polnosti smisla. Kako ta vzor predajati naprej v jeziku, ki ga bo razumel sedanji človek? Vse naše delo mora izhajati iz resničnosti vsakdana. Iz stisk, vprašanj, vsakodnevnih skrbi, veselja in sreče ljudi. Že ustanovitelji so nakazali, da bo Mohorjeva vsestranska, ne klerikalna, vendar katoliška, nepolitična, vendar blizu življenjskim vprašanjem slovenskega človeka. Iz upravljanja zemlje – prostora je Mohorjeva takratnega kmeta, ki je imel pogled z razlogom stalno pragmatično uprt v preživetje, posest in upravljanje, dvignila v kakovostno osmišljanje časa. Katera druga slovenska ustanova pa je bila še kdaj kasneje v zgodovini bliže ljudem?

Katera ima tako dolgotrajna in še danes veljavna izhodišča?

Ta načela nedvomno veljajo še danes, le potrebe in okoliščine človeka so morda drugačne in s tem so tudi potrebna druga orodja za stik z ljudmi ter za uspešno opravljanje poslanstva. Tone Rode

Oboje imam rada: zanesljivost in stanovitnost starega ter poživitev in presenetljivost novega. Ne da moram, smem! Pri tem pa tako rekoč ustvarim sebe znotraj prihodnosti. Možgani in srce so že tam, še preden se zgodi. In potem se zgodi pot tja. Monika Novak-Sabotnik

Lahko mirne volje rečemo, da je Mohorjeva osnovno izhodišče in idejo v vseh desetletjih razvijala naprej. Zato velja: Mohorjeva ne potrebuje nove vizije, le pozornost in čut, kako temeljno poslanstvo razvijati naprej, tako da je v skladu s časom. Micka Opetnik

Hanzi Tomažič: Vsebina potrebuje grafično podobo na izbranem papirju.

Običaji okrog božiča in novega leta v Ziljski dolini

Š ege in navade Mi želimo …

Običaji, šege in navade so sestavni del življenja na Koroškem. Poleg tradicionalnih ljudskih običajev so del tudi sezonski običaji. Brez teh si ni mogoče predstavljati življenja. Tudi v spodnji Ziljski dolini večina prebivalcev živi tradicionalne običaje in stara verovanja.

Slovensko ime božič za praznik Jezusovega rojstva izhaja iz pomena »majhen bog«. Dvanajst dni med 25. decembrom in 6. januarjem imenujemo koledniške noči. V nočeh od 24. na 25. december, od 31. decembra na 1. januar in od 5. na 6. januar, zlasti na podeželju, hodijo tudi Ziljani po hišah in dvoriščih s kadilom in poškropijo vse posestvo z blagoslovljeno vodo. S tem želijo preprečiti vstop zlih duhov.

Na dan svetega Štefana ali na štefanovo konjerejci od blizu in daleč pridejo v Št. Štefan in v Strajo vas na blagoslov konjev, saj je sveti Štefan

»Kaleda« v Čačah sereinig

»Kaleda« na Čajni praster-tscheck

»Kaleda« v Melvičah pred farno cerkvijo sereinig

zavetnik konjev. Tu in tam se zvečer spet začenja čas plesa in zabave.

Na predvečer dneva nedolžnih otrok so na poti šapovci. Mladi fantje, ki obiščejo predvsem dekleta, s katerimi so plesali pri žegnu. V Draščah in Gorjah šapovce spremlja tako imenovani svamar. Mladi mož je kot cel zavit s slamo. Pri plesanju z deklico in gospodinjo seveda izgubi slamo. Čim več slame pusti v hiši, tem več sreče in božjega blagoslova naj bi imela družina.

28. december je dan nedolžnih otrok. Otroci so že od zgodnjih jutranjih ur na poti, da bi odraslim zaželeli zdravo, srečno in uspešno leto s svojo zeleno vejico z božičnega drevesa.

Šapanje je treba opraviti le opoldne, saj vejica popoldne pride v peč. Otro­

ci to pravilo zelo upoštevajo, zato nekateri otroci svoje sorodnike šapajo že v posteljah. Otroci v vseh krajih in dolinah recitirajo različne izreke.

Na Zilji so se učili med drugim naslednji verz:

»Šipa, šapa! Buog daj srenča, zdravje, veselje, pa da boste zdrave, kakr ribca u vode pa tičca u gore, pa da boste take stare, da vas bo muha dou s stoua popihnaua.«

Na predvečer epifanije, dneva treh kraljev, hodijo fantje kot pehtre po vaseh in pojejo. Oblečeni so v krznen plašč, tako imenovani kožek. Tudi maske pehtre so bile nekdaj iz krzna. Skozi leta so se te pa spremenile. Fatnje imajo pripasane zvonce. S spremljevalci in ponekod tudi

spremljevalkami, imenovanimi tudi pjerhtnači, hodijo od hiše do hiše in zapojejo božično ali epifanijsko pesem. Na koncu jih gospodinja obdari s sladkarijami in z denarjem.

V Blačah se po vasi sprehodijo najmlajši, nato mladinska skupina in po mraku odrasli. Ena oseba iz vsake skupine je oblečena kot kralj. Nosijo dolge bele srajce in črne pasove. Glavo pokriva dolg kartonski valj. Ta je okrašen, pisan in od znotraj osvetljen s svečo. Na njih so tudi začetnice treh svetih kraljev. Okoli ramen in vratu nosijo pisan svilen šal. Vsi trije imajo pripete lesene sablje. Tri kralje spremlja Šmarjet. Predstavlja jo mladenič, oblečen v ziljski noši, ki nosi svetlečo zvezdo. Obraz je zakrit z belo tančico. Zapojejo pa naslednjo

pesem:

»Mi želimo vsi skupaj eno piəsem zapet, pojdmo svete tri krale prav srčno častit. Sveti trija krali so Ježəša iskali. Koj so Ježəša najšli na tej sviətlej štali. Z jutršnje dežele na je zviəzda svetua, pojmo, sveti trija krali se na pot spravlajo. Krali polkeknajo, krali darvájo, gor na komele se posedajo noj po sviəte gredó.«

Trikraljevsko koledovanje obhajajo z različnimi besedili še v številnih krajih od Čač in Čajne prek Labenč, Dvoršč in Št. Štefana tja do Brda, Melvič in Napol.

Zanimiva knjiga o običajih v spodnji Ziljski dolini in zbirka pesmi je izšla leta 2014 pri Mohorjevi založbi. »Mi žalimo …« je naslov knjige, v kateri sta se znanstvenik Peter Wiesflecker in zbiralec pesmi Franz Mörtl lotila prav adventnih in božičnih običajev.

ALEXANDRA PRASTER

»Svamuc« v Čačah schnabl

pismo predsednika Mohorjeve družbe Ivana Olipa

Drage mohorjanke, dragi mohorjani!

Priznati moram, da si pred tremi leti nisem mogel predstavljati, kaj vse nam bodo prinesla prihodnja leta. Pandemija covid­19 je postala v tem času največji izziv in preizkusni kamen za ves svet in tudi za Mohorjevo. Ob večkratnem popolnem zaprtju v preteklosti se je pokazala velika negotovost, poprej nepredstavljiva kriza na zdravstvenem področju, v gospodarstvu, turizmu, podjetjih, kulturi in ne nazadnje tudi v Cerkvi. Na vseh področjih je kriza prinesla velike spremembe in je razcepila družbo. Po sili razmer smo se morali vedno prilagajati okoliščinam. Od vseh teh problemov zadnjih let je bila prizadeta tudi Mohorjeva. Zato sem izredno hvaležen direktorjema dr. Karlu Hrenu in Francu Kelihu, da sta v teh zahtevnih časih vedno ubrala pravo pot, se sproti pravilno odločala in tako dobro krmarila Mohorjevo skozi zadnji dve nadvse zahtevni leti. Najpomembnejša dogodka leta 2022 sta bila prav gotovo pregradnja prostorov v

4. in 5. nadstropju v bivšem domu na cesti

10. oktobra in preureditev prostorov Provincialne hiše slovenskih šolskih sester na lokaciji Viktringer Ring/Vetrinjsko obmestje 19 v stanovanja za maturante in študente in prostore za IniciativAngola. Hiša se sedaj imenuje Forum Slovenicum. Nakup te za narodno in versko življenje v Celovcu, posebej Pastoralnega centra sv. Cirila in Metoda, tako pomembne nepremičnine s tesnim sodelovanjem škofije, je bil pravi mejnik v razvoju Mohorjeve. Tudi šolske sestre, ki so se zaradi pomanjkanja poklicev po prodaji preselile v Št. Peter, so hvaležne, da je hiša ostala v cerkvenih strukturah. Pogodba s škofijo za prostore pastoralnega centra je bila sklenjena za dobo 25­ih let. Moja posebna zahvala ob izvedbi tega projekta velja direktorju dr. Karlu Hrenu, ki je zadnje leto vložil veliko energije in truda, da je ob vseh izzivih in težavah zaradi koro­

na pandemije poteklo vse tako gladko.

Lep je bil tudi skupni pohod uslužbencev in uslužbenk z nekaterimi odborniki k sv. Heleni pri Bilčovsu ter skupna večerja. Končno smo mogli meseca oktobra organizirati že lani načrtovano srečanje vseh treh Mohorjevih na pobudo celovške Mohorjeve tokrat v Ukvah, Ovčji vasi in Žabnicah, ko smo se sešli s predstavniki sester iz Gorice in Celja. Z obema gojimo stalne in dobre stike predvsem na področju založništva in načrtovanja skupnih izdaj. Višek je bila letošnja izdaja izredne dokumentacije življenja preroka slovenskega naroda Lamberta Ehrlicha izpod peresa dr. Janeza Juhanta.

Vezi med direktorjema, med člani upravnega in nadzornega odbora ter sodelavci in sodelavkami so se krepile pri pogovorih ob raznih srečanjih, rednih sestankih in pogovorih z vodji posameznih oddelkov, pogovorih direktorjev s predsednikom, kakor tudi pri posvetih na sejah odborov. Po dveh letih smo se mogli spet vsi sodelavci in sodelavke ter odborniki srečati ob maši in prijetnem omizju v Grabštanju, kar prispeva svoj delež k dobremu ozračju in konstruktivnemu sodelovanju vseh v dobro Mohorjeve družbe.

Adventni in božični čas sta nam zelo dobrodošla priložnost, da znova strnemo mrežo hvaležne povezanosti med vsemi mohorjani doma in po svetu. Mohorjeva je od nekdaj najmočnejša vez med zamejstvom, zdomstvom in matično domovino. Še posebej po letu 1945, ko se je osvobodila idejnega oklepa iz Ljubljane oz. Beograda in postala zaradi jasne duhovne usmerjenosti do osamosvojitve Slovenije skoraj edina vez med Slovenci v zamejstvu in zdomstvu. Knjižni

dar, ki prihaja v teh dneh v naše domove, naj nas še posebej povezuje med seboj. Številni rojaki se med letom posvečamo svojemu poklicnemu, kulturnemu in verskemu delu, da ohranjamo narodno bit in zavest pod Slomškovim geslom: »Sveta vera vam bodi luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodove omike.« Mnogi pa so se v tem letu od nas poslovili in prestopili prag večnosti, med njimi tudi zvesti mohorjani in poverjeniki/ ce. Naj jim bo dobri Bog bogat plačnik! Naj počivajo v miru!

Ob pogledu na iztekajoče se leto se ob vseh uspehih in dosežkih zahvaljujem direktorjema dr. Karlu Hrenu in Franciju Kelihu, vsem članom upravnega in nadzornega odbora, ki jim je Mohorjeva srčna zadeva, ter vodjem posameznih oddelkov. Zahvala velja tudi sodelavkam in sodelavcem, učiteljicam in učiteljem, saj Mohorjeva družba na vseh področjih skupaj zaposluje kar 90 uslužbencev in uslužbenk, med temi mnogo mladih. Velik Bog lonaj tudi vsem poverjenikom po vsem Koroškem, v zamejstvu in zdomstvu, številnim udom, kar z nakupom koledarja postanete, in vsem prijateljem Mohorjeve.

Mohorjeva družba je od svojega nastanka živela in delovala nesebično za slovenski narod in njegovo rast. Tudi v najtežjih časih, ko so jo sovražne sile hotele uničiti, je ostala pokončna in zvesta svojemu poslanstvu. Prav zato ima mnogo prijateljev in uživa ugled v Celovcu samem, na Koroškem, v Avstriji, v Sloveniji, prek vseh meja, po vsem svetu, kjerkoli živijo Slovenci. Naj

Vodstvo Mohorjeve: predsednik Ivan Olip (v sredini) in ravnatelja

Karl Hren (levo) in Franc Kelih na sprejemu v Slomškovi hiši v Celovcu. gotthardt

še naprej živi in se razvija ter daje prave odgovore na izzive današnjega časa. Kljubuje naj vsem nasprotnim vetrovom in izzivom, ki se nam postavljajo na pot in s tem otežujejo njeno delovanje. Čedalje bolj se zavedamo, kako pomembno je za narodno skupnost poslanstvo naše ustanove in da brez sreče in božjega blagoslova ne zmoremo vsega, še najmanj pa služiti narodu tako, kakor je potrebno. Naj Bog povezuje vse rojake in rojakinje v eno družino, kjer ne vladata ljubosumnost in zavist nad uspehom enega, kar dostikrat doživljamo. Tudi ne tekmovanje za politični drobiž, temveč sloga, poštenost in dobrohotno medsebojno razumevanje. Kdor deluje v tem smislu, najbolj koristi narodu, je vzoren mohorjan in je na pravi poti.

V imenu upravnega in nadzornega odbora želim vsem miren in doživet advent, blagoslovljene božične praznike in srečno in zdravo novo leto 2023 v zavesti, da je Bog vedno z nami, nam stoji ob strani in nas spremlja na naši poti, nas tolaži, celi rane in blagoslavlja. On nas bo vodil tudi iz doline teme in senc polnih problemov, ki jih doživljamo, v novo luč in svetlo prihodnost. Kot kristjani smo prepričani, da je ON z nami še posebej v stiskah in težavah, saj se mu vedno lahko zaupamo in priporočamo.

dekan Ivan Olip, predsednik

Mohorjeve družbe v Celovcu

Blagoslovljene božične praznike in mnogo zadovoljstva v letu 2023 vam želijo sodelavke in sodelavci Dušnopastirskega urada, Katoliške akcije in Nedelje.

Vrata kot angeli,

temna krila

kovana navznoter, odprtina, skozi katero vstopamo in izstopamo, zaslepljujoča svetloba in hlad sence.

Zvečer, ko se spet zaprejo, smo izgnanci ali doma.

www.ilab.at f /agentur.ilab

dom v tinjah office@sodalitas.at www.sodalitas.at 04239/2642

SODALITAS

Katoliški dom prosvete v Tinjah

Propsteiweg/Proštijska pot 1 A-9121 Tainach/Tinje tel: 04239/2642 office@sodalitas.at www.sodalitas.at Bog je postal človek, da bi ga sprejeli v sočloveku!

Vsem tečajnikom in tečajnicam, dobrotnicam in dobrotnikom ter prijateljem Doma v Tinjah želi blagoslovljene božične praznike in srečno novo leto 2023

K atoliš K i dom prosvete s sodelav K ami in sodelavci

Vesele božične praznike in srečno novo leto 2023

vam želi

Krščanska kulturna zveza

Christine Busta

©shutterstock/kohy

božična voščila

Vesele božične praznike in srečno novo leto!

Pliberk - Dobrla vas - Globasnica - Železna Kapla - Kotmara vas

Želimo vesel Božič ter srečno in uspešno novo leto.

DRUŽINA SIENČNIK & TEAM

EBERNDORF|DOBRLA VAS

odprta sem odprt sem

za novo

za neznano

za nejasno

slišim tiho sporočilo odložim strah

izberem življenje

monika novak-sabotnik

Vsem prijateljem, znancem in strankam želimo mirne božične praznike, blagoslovljeno in srečno leto 2023 ter da bi vedno pogumno izbrali življenje!

želi

Knjižni