Srečanje v hiši dialoga: ob 80-letnici Jožeta Kopeiniga

maj

2021

K U LT U R N A PRILOGA

Srečanje

gotthardt

O B 8 0-LE T N I C I J O Ž E T A K O P E I N I G A

v hiši dialoga

uvodnik Vincenc GOTTHARDT urednik

Retrospektiva

T

injski znak na suknjiču ga dela prepoznavnega. Jože Kopeinig, ena najodličnejših duhovniških osebnosti krške škofije, znana čez meje, praznuje te dni svojo 80-letnico.

Prižnice v cerkvah in amboni ob oltarju so mu bili premalo. Te prostore ozna­ njevanja je podaljšal s svojim delom in pričevanjem med ljudi, kjerkoli so, pa čeprav včasih že zelo daleč stran od domače cerkve.

Jože Kopeinig na zasedanju sinode 1971

Jože Kopeinig ...

o sinodi krške škofije 1971/72

S

inoda krške škofije je želela unovčiti binkoštno navdušenje in sklepe drugega vatikanskega koncila za našo škofijo. Najbolj znani dokument sinode je obravnaval sožitje Slovencev in Nemcev v krški škofiji.

Kar si ob svoji 80-letnici najmanj želi je, da bi bil sam postavljen v središče.

Pa smo se pri Nedelji tega strogo držali. V središče nismo postavili njega, ampak njegovo delo. Želel si je, da je v središču umetnost Doma v Tinjah.

To smo storili. Objavljamo nekaj umetnin iz stalne zbirke. Vprašali smo tudi nekaj umetnikov in umetnic, ki so razstavljali v hiši dialoga. In smo izvedeli osebne zgodbe, v katerih središču je Jože Kopeinig.

P

rosili smo misijonarja Pedra Opeka, da napiše nekaj vrstic o Koroški vasi na Madagaskarju, nastali sta dve strani. In v središču je Jože Kopeinig s svojo zagnanostjo in vero v uspeh. »Jože, pri tebi upa­nje ni samo beseda, ampak je dejstvo in popolno zaupanje v Božje načrte,« piše Pedro Opeka.

Jože Kopeinig je bil pred 50-imi leti eden od članov sinode krške škofije.

Sklep o sožitju Nemcev in Slovencev v krški škofiji je udejanjal v vseh svojih vodstvenih funkcijah v škofiji. Bil je ravnatelj Dušnopastirskega urada, Misijonska pisarna ga spremlja do danes, skoraj 30 let je že predsednik združenja slovenskih duhovnikov Sodaliteta, bil pa je tudi glavni urednik Nedelje in je storil vse, da je že pred desetletji prišlo do povezanosti med besedo in sliko.

J

ože Kopeinig ne sanja samo o čudežih. Če je treba, pri tem tudi pomaga. Najbolj znana sta tinjski čudež in čudež na Madagaskarju.

Jože Kopeinig pri Slovenskih šmarnicah v Gospe Sveti. Na fotografiji pobudnik Jože Ropitz in Peter Hribernik, nekdanji referent za cerkveno glasbo na Dušnopastirskem uradu.

V

o slovenskih šmarnicah pri Gospe Sveti

sako leto nas spominjajo Slovenske šmarnice pri ­Gospe Sveti na naš duhovni dom, kjer je zibelka ­slovenskega krščanstva in krščanskega slovenstva.

K

o misijonih in Koroški vasi na Madgaskarju

adar poslušamo božji glas in prošnje ljudi v njihovih stiskah, se dogajajo tudi danes čudeži, ki jih Bog dela po dobrih ljudeh.

fotografije, kjer ni posebej navedeno: verena gotthardt, arhiv nedelje

2

KULTURNA PRILOGA

kratki

val JOŽE VALEŠKO

Nekaj misli o umetniških podobah v Domu v Tinjah

Sijaj podobe V

aadventu je rad prihajal k svitnam v temno dobrolsko cerkev. Bil je prvi in si poiskal svoj prostor tako, da je ostal neopažen in vendar imel pogled na oltar in na zbrane vernike.

Tako je Werner Berg doživljal lepoto duše, ki se mu je zrcalila v obrazih vernih molivcev. Kretnje obrazov je skiciral, še bolj pa se je poglobil v njiho­ vo notranjo držo. Iz tega ozračja so nastajale slike in lesorezi, ki še danes živo pričujejo o pristni po­ božnosti vernih ljudi v naših krajih. Njegova umet­ nost se je razvijala iz notranjosti človeka. Mali ­ljud­je so v njegovih delih dobili veliko podobo.

Tako se razodeva v tem, kar je vidno, tudi to, kar je nevidno.

Kaj in kdo je človek? To je eno temeljnih vprašanj.

Saj bivanje sámo zastavlja to vprašanje slehernemu človeku. Umetniki se trudijo v vsakem času, da bi našli odgovor na to vprašanje. Tolmačijo stvarnost, jo spreminjajo in preoblikujejo. »Ecce homo« – »Glej, človek«, tako imenuje Valen­ tin Oman mnogo svojih del. Človeška figura, člove­ štvo, preteklost, sedanjost in prihodnost so stalnica

in vir njegovega ustvarjalnega navdiha. Skrivnost človeka se razodeva tudi v tistih slikah, ki so napi­ sane v zrcalni pisavi. Le v ogledalu se mi odpre spo­ ročilo. V ogledalu vidim samega sebe, svoj obraz.

Trenutki so, ko se sprašujem: Sem to res jaz?

Prepričan sem, da je »Bog ustvaril človeka po svo­ ji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril.« (1 Mojzes 1,27) Vsak človek je odsev božje podobe. Mnogim umetnikom je uspelo, da v njihovih delih zasije žar božje luči in popolne lepote. V novejši dobi pa so se nekateri bolj ukvarjali z grozotami sedanjega časa – med obupom in tragičnim optimizmom.

Papež Frančišek je lani dejal, da nam umetniki s svojo ustvarjalnostjo kažejo pot k upanju.

V nas vseh ostane hrepenenje po raju, po lepoti, po dobrem. Zato je nam naročeno, da se trudimo za pristno lepoto v umetnosti. Kar je lepo, ostane, učinkuje in dviga dušo.

P. Marko Rupnik DJ je v tinjski kapeli ustvaril traj­ no lepoto. In vabilo, da kot človek najdem svojo res­nično podobo. Povabljen sem, da v podobi kru­ ha prejmem Kristusovo telo: hrano, ki me krepi, da ohranjam sijaj božje podobe v sebi.

L

ikovna umetnost je v Katoliškem domu prosvete Sodalitas vseprisotna. Obiskovalci se z njo ne srečujejo le začasno v okviru razstav in posebnih tečajev, temveč tudi trajno kot okras prostorov na stenah seminarskih sob in hodnikov ter v ­hiš­ni kapeli. Zavedno in nezavedno ljudi vabi k ogledu slik in s tem k ukvarjanju z religiozno slikovno vsebino. Umetnost oblikuje­ ­posrečen okvir za čas bivanja v domu. Kot pravi jezik duha in duše je hkrati izraz in povezovalni element ljudi, meja in kultur. škof JOŽE MARKETZ

KULTURNA PRILOGA

3

v žarišču

Tako Jožeta Kopeiniga vidijo drugi Bog mu je podaril veliko talentov, ki jih uporablja v korist drugim.

R

ektorja Jožeta Kopeiniga sem spoznal kot dijak, ko sem se udeležil duhovnih vaj v Tinjah. Že tedaj sta me fascinirali njegova navdušenost in zagnanost v duhovniškem poklicu.

Odlikuje ga njegov vesel, prijazen, sproščen, komunika­ tiven in spoštljiv značaj ter njegova gostoljubnost in pre­ danost Bogu. Bog mu je podaril zelo veliko talentov, ki pa jih je vedno uporabil v korist drugim in to na mnogih pod­ ročjih njegovega poslanstva in delovanja.

Ko sem vstopil v bogoslovje v Solnogradu, je spremljal nas bogoslovce in študente teologije, se za nas zanimal in vabil v Tinje, kjer smo imeli pastoralne tečaje, praznovali svete maše, molili, peli ter gojili lepo skupnost.

Spominjam se pogovorov, ko nas je bodoče pastoralne de­ lavce in delavke navduševal za delo v božjem vinogradu in nam še v poznih urah pripravil malico in ponudil žlahtno kapljico, da smo laže vse to prebavili.

Po mašniškem posvečenju sem postal član Sodalitete in se še dobro spominjam, kako prisrčno sem bil sprejet v to duhovniško skupnost. Do danes rad zahajam na naša sre­ čanja, ki mi veliko pomenijo in tudi pomagajo pri dušno­ pastirskem delu.

Sodaliteta je združenje duhovnikov, ki delujejo na ozem­ lju krške škofije in obvladajo slovenski jezik. Namen Soda­ litete je združevati člane in jim nuditi pomoč pri pastoral­ nem delu.

Naslednje leto (3. 12. 1992) bo 30 let, odkar je Jože po­ leg svojih številnih obveznosti predsednik, motor in duša te naše duhovniške skupnosti, ki mu je srčna zadeva. On je tisti, ki nas bodri in neutrudno vabi v Dom Sodalitete v Ti­ njah. Vedno poudarja, kako pomembna je zanj ta duhovni­ ška skupnost, da se srečavamo, skupno praznujemo sveto mašo, se poveselimo, pojamramo, izobražujemo in gojimo dobre prijateljske sobratske odnose.

Dom Sodalitete je res naš skupni dom in kraj srečanja.

Tudi to je nekaj edinstvenega, da tako majhna peščica du­ hovnikov že leta iz idealizma pomaga vzdrževati dom, se­ veda z veliko podporo s strani škofije, dobrotnikov in zelo veliko prizadevnostjo našega rektorja Jožeta Kopeiniga.

Da je Dom v Tinjah postal to, kar je, je gotovo njegova velika zasluga.

Naša skupna želja mora biti, da bo Dom Sodalitete tudi v prihodnje prepričljiv dokaz naše skupne volje in pripravlje­ nosti služiti ljudem s prireditvami v naši priznani pastoral­

4

KULTURNA PRILOGA

Kristijan Sadnikar Pokrajina

ni, duhovni in izobraževalni ustanovi in ostal kraj srečanja za duhovnike Sodalitete in mnoge druge.

Jožeta ob vseh njegovih nalogah doživljam kot duhovni­ ka, človeka in prijatelja, ki mu skrb za sobrata in sočloveka zelo veliko pomeni. Rad priskoči na pomoč, če je kdo v stis­ ki, obiskuje bolnike, daje nasvete in pobude. Vabi in prosi, da bi delili z ubogimi in revnimi. Srečanje s človekom mu je srčna zadeva, ker vsakemu želi srečo in božjo ljubezen.

Dragi Jože! Iskrene in hvaležne čestitke za tvoj 80. rojstni dan, veliko zdravja, optimizma, srečanj in Božjega žegna.

Upam, da se bo kmalu uresničila tvoja in naša skupna srčna želja in prošnja za duhovne poklice, ki jih tako potrebujemo.

Prisrčna zahvala za vsa tvoja prizadevanja v duhovniški skupnosti Sodalitete, ki so izraz tvoje vere, upanja ter lju­ bezni do Boga in bližnjega. Bog te živi!

Slavko Thaler

Vesel Slovenec in kristjan

Sprejemati, dajati in spustiti

J

D

ožeta Kopeiniga sem sre­ čal prvič leta 1975 v Parizu v družbi slovenskih duhovni­ kov Čretnika in Flisa. Spomi­ njam se, da mi je plačal kosilo – verjetno sem zgledal še zelo študentsko. Bolj pomembno pa je, da me od takrat nago­ varja njegova duhovita zgo­ vornost, ki jo doživljam kot dodano vrednost njegovi res­ nosti, ko gre za bistvena vpra­ šanja. Pravijo, da ti kdo seže pod kožo.

Meni se je to zgodilo ob pr­ vem srečanju in je tako tudi ostalo. Od takrat hodim v Ti­ nje in Sodalitas doživljam kot hišo srečanj, dialoga in iska­ nja, pomirjanja in poglablja­ nja.

Hiša srečanj lahko deluje, če si vesel srečanja s tistim, ki jo vodi. Lepo je prijatelje­ vati z nekom, ki sta mu narod­ na in verska identiteta sveti, milostni in zavezujoči. Oboje živi tako, da je znamenje, ki ne deli. Jožeta ves čas doživljam kot veselega Slovenca in vese­ lega kristjana.

Ko so bile meje še bolj trde, so Tinje ves čas nakazovale večplastno mehčanje. Vesel sem, da sem bil po Jožetovi zaslugi deležen tolikih ver­ skih, kulturnih in drugih po­ nudb ter spodbud. Vesel, da sva skupaj doživela slovensko pomlad, da lepo raste lipa osa­ mosvojitve, da se je sprostilo ozračje na Koroškem, da Ko­ roški govori Marko Rupnik.

Zdaj pa še anekdota. Pred leti sem na enem od obiskov v Tinjah pri zajtrku polil kavo po novem belem prtu. Strašno mi je bilo nerodno, ženi Bran­ ki še bolj. Jože pa je pomočil prst v svojo kavo in namer­ no popackal prt pred seboj. ­Kakšna solidarnost!

Posebno hvaležnost pa mo­ ram Jožetu izreči za desetlet­ ja solidarne gostoljubnosti do kolesarjev, ki so včasih na po­ tepanjih po Koroškem preno­ čevali na senu, potem pa ugo­ tovili, da postelje v Tinjah tudi niso slaba izbira. Ad mul­ tos annos, dragi jubilant.

Lojze Peterle

ragi Jože, verjetno sem te prvič v živ­ ljenju srečal na Lisni gori. Bil sem mlad, majhen in radoveden ministrant.

Stal sem poleg tebe pri oltarju in začutil: Ta človek je poln navdušenja za Jezusa. V otroški preprostosti sem si mislil, da se te je dotaknil prav ta Duh, ki se na dan vne­ bohoda v podobi goloba prikaže v Mari­ jini cerkvi na Lisni. Ko si po evangeliju brez lista v roki stopil v sredino cerkve in razlagal božjo besedo, je to bilo zame pra­ vo doživetje. Ne spominjam se več besed, ki si jih tedaj povedal. A še danes začutim moč teh besed, tvoj izraz, tvoje kretnje, melodijo, ki naznanja, da je vera nekaj ču­ dovitega, da je srečanje z Jezusom prava, neomajna sreča, ki nas dviga.

Nešteto srečanj je bilo v preteklih deset­letjih. Lepih, bridkih, žalos­t­nih, ve­ selih, globokih, napetih in poučnih. Bil si mi v oporo in opomin, v breme in v po­ moč. Srečala sva se v različnih vlogah, govorila o vsem mogočem in iskala poti, kako naprej, kako dajati to, kar smo preje­ li od Boga. Kako hvaležen sem ti za pisa­ nost in pestrost najinih srečanj. Za dolgo­ časje ni bilo prostora. Po razhajanjih sva se spet našla in na novo zaživela.

Ko te danes srečam, je še vedno v tebi ta moč, ta duhovitost, ki sem jo čutil svojčas na Lisni. Zavedam se, da si v teku življe­ nja veliko ustvarjal, veliko dajal ljudem in svetu. Zaznavam pa tudi, kako te je živ­ ljenje zaznamovalo. V zadnjih letih si v najinih pogovorih večkrat govoril o smr­ ti. Soočanje z umiranjem je zame največ­ ja umetnost življenja. Umiranje pomeni, to spustiti, kar je bilo tvojega, kar si sam izoblikoval. Zame, ki sem v srednjih le­ tih, je to najbolj zahtevna duhovna vaja življenja. Kako je to v starosti, sam še ne vem. Srečo začutim pri teh starejših lju­ deh, ki imajo ob sebi ljudi, ki spoštujejo dostojanstvo, moč in meje starosti. Srečo čutim pri tistih, ki v starosti znajo spusti­ ti to, kar so ustvarili. Na novo zaživijo iz modrosti, ki so jo prejeli v življenju in jo dajejo mlajšim. In to modrost starejših mož in žena danes ta svet tako zelo po­ trebuje! Modrost, ki nam pomaga, da ne obupamo, da gremo naprej, ker gre On z nami, ker si stojimo ob strani.

Ob 80. rojstnem dnevu ti iz srca želim živo upanje, saj vse tisto, kar si do sedaj svetu dajal iz ljubezni, ostaja, ker je vse objeto z božjim usmiljenjem. Želim ti lju­ di, ki znajo ceniti tisto, kar si ustvaril in tvojo vizijo razvijati naprej. Želim ti sre­ čo in modrost, ki izvira iz neomajne bož­ je ljubezni in iz bogatih izkušenj tvojega tako širokega življenjskega opusa.

Tonč Rosenzopf-Jank

Vejetno zadnji univerzalist

O

dkar se spominjam, je naša dru­ žina rada zahajala v Tinje. Star­ ša sta tam dolga leta sama predavala ali pa sta hodila na predavanja. Reci­ mo je bil 1. januar vedno obvezen ter­ min: tradicionalno novoletno sreča­ nje Slovencev z vsega sveta. Mama pa je rada hodila tudi na dneve oddiha za starejše rojake in rojakinje. Tinje so torej del našega duhovnega in na do­ ločen način tudi družinskega življe­ nja. Za vse to je pa skrbel Jože tinj­ ski, duša doma.

On je verjetno zadnji univerzalist, saj sam in s svojimi sodelavci pokri­ va toliko področij, da človek kar izgu­ bi pregled. Verjetno je bilo v Tinjah od povojnih časov do danes kakih 20.000 ali pa celo več prireditev, saj jih je trenutno okoli 600 na leto.

Izstopajo pa nekatera področja, ki so dala tinjskemu domu in rektorju doma svoj pečat. To je delovanje na verskem področju, pa delovanje za misijone in s tem povezana podpo­ ra duhovnikom in študentom teolo­ gije, podpora slovenskim misijonar­ jem, s Pedrom Opekom na čelu. Celo papež Frančišek je strmel, ko je videl na Madagaskarju nad 500 »koroških hiš«. Zakaj jih pa naj ne bi bilo 600, je vprašal papež in Jože Kopeinig je razumel, kaj to pomeni.

Sploh pa za Jožeta nikoli ni bilo težko, povezovati Argentino s Koro­ ško, Koroško s Slovenijo in svetom ali pa vse nas z Indijo. Idej mu nikoli ne zmanjka. Kaže pa, da mu tudi časa in energije ne zmanjka.

Neverjetna je tudi tinjska inovativ­ nost, saj se tam najde recimo tečaj za intuitivno slikanje, za muzikale ali jazz, slikarstvo, obrezovanje dre­ ves in še marsikaj. Neuradno, ampak skoraj permanentno, so pa Tinje tudi »Hiša umetnosti«, hiša umetnosti, ki je doživela svoj sakralni višek s tinj­ sko kapelo patra Marka Rupnika.

Ker pa obhajamo letos 10. obletni­ co memoranduma o krajevnih napi­ sih, je treba poudariti ogromno po­ membnost Tinj pri krepitvi sožitja na Koroškem in s polno pravico se dom imenuje »Hiša dialoga«.

Bogata žetev dolgoletnih priredi­ tev, koroška vas na Madagaskarju in tinjska kapela so za Jožeta Kopeini­ ga verjetno največje zadoščenje in ve­ selje.

Naj bi to skupaj z nami še dolgo uži­ val. Na mnoga leta, dragi Jože!

Valentin Inzko

KULTURNA PRILOGA

5

v žarišču Hvala za prijateljstvo

Ljubiti pomeni imeti čas

Polnost življenja

Jože Kopeinig je zvest obiskovalec Otroškega dneva. Fotografija je nastala leta 2016 v Dobrli vasi, ko je bilo geslo Od srca do srca.

Z

a Jožeta ni lepše besede, kot je bese­ da prijatelj. Ni bilo sre­ čanja, ko se nisva usta­ vila pri tej besedi. S prijateljem se sreča­ vaš, resno pogovarjaš, si zaupaš, a tudi skupno smejiš. Opisal bom vam torej trenutek, ko smo se trije prijatelji na­ smejali iz srca.

Jože, Mitja in jaz smo bili nekoč na le­ pem potovanju v Fran­ ciji. Že skoraj doma in utrujeni od vožnje smo se ustavili pri črpalki.

Napolnili smo torej Jo­ žetovo belo škodo. Jože je šel plačevat račun in z Mitjem sva čakala v avtu. Ko se je Jože vr­ nil, ni sedel več v naš avto, temveč v drugo belo škodo, ki je stala poleg naše. Ko sva za­ gledala, da Jože sedi v drugem avtu in ga šo­ fer prav čudno gleda, so nama pritekle sol­ ze od smeha. Seveda se je Jože v tem trenut­ ku dobro znašel in se lepo pogovarjal s šofer­ jem enakega avta. Ko se je zopet vrnil v pravi avto in se usedel, je bila kratka tišina. Ko smo se nato pogledali, smo vsi trije še enkrat zapadli v smeh.

V prijateljstvu ni tre­ ba veliko govoriti, tem­ več se srečati v dobrih in slabih trenutkih. Do danes se je v najinem prijateljstvu nabralo veliko takih trenutkov, to je bil eden od nešte­ tih. Hvala, Jože, za pri­ jateljstvo.

Christian Urak

6

KULTURNA PRILOGA

S

voj prvi članek za Nedeljo sem napisala – kako skladno s temo tokratne priloge – o razstavi v Tinjah. Skoraj 10 let nazaj je že od takrat. Najbolj v spominu mi je ostalo, kako je gospod Kopeinig dal pred začetkom vsakemu obiskovalcu roko, da je vsakega povprašal, od kod prihaja (in nato celo natančno vedel, kje je ta kraj) in kaj počne. To iskreno zani­ manje za vsakega človeka pri njem zelo cenim.

V času, ko sem bila skoraj tri leta asistentka Dušnopastir­ skega urada in Misijonske pisarne, so bili stiki z gospodom Kopeinigom vsakodnevni. Vedno znova je prihajal z novi­ mi idejami, z novimi projekti, novimi članki. Velikokrat sem se nasmejala, ko sem to rekla, a je že držalo: Naša pisarna je bila polna misijonskega duha! Priznam, nisva se vedno stri­ njala, a vedno sva po pogovoru našla pot. Skupnih poti sva imela zelo veliko: ne samo po elektronski pošti z misijonar­ kami in misijonarji po vsem svetu, tudi dejansko sva se več­ krat podala na misijonske seminarje po Avstriji in Sloveniji.

Spomnim se, ko sva se peljala na obhajanje Krištofove nede­ lje na Brezje. Niso bili redki, ki so se mi zahvaljevali: »Hvala, da ste pripeljali gospoda Kopeiniga,« jaz pa sem vsem prijaz­ no odgovarjala, kako ni želel niti slišati, da ne bi bil on šofer.

To je način njegovega življenja: rad vozi in vodi, a popolno­ ma zaupa, da njega in vse njegove načrte vodi Bog. Eden najlepših dni je bil, ko sva ves dan na Koroškem pre­ živela s Pedrom Opekom. Kakšna šola hvaležnosti! Ali pa takrat, ko je bil gospod Kopeinig slavnostni pridigar v moji domači fari Kapla na žegnanju, na »lepo nedeljo«. Na vsa­ ki poti še koga obišče, pisanje razglednic pa je tako ali tako njegova ljuba navada. Ob tako neverjetni mreži mu obiskov v Tinjah nikakor ne manjka. Z največjim veseljem sprejema goste in še z večjim veseljem razlaga čudovito Rupnikovo ka­ pelo. Nečesa pa nima preveč rad: sprejemanja daril. In zato se za darilo zahvali ter prosi tistega, ki podarja, naj nese da­ rilo komu, ki tega ne pričakuje, ki je sam, ki nikoli ne dobi kakšnega darila ... Kako neverjetno lepe zgodbe mu ljudje potem pripovedujejo, ko to na njegovo pobudo res naredijo. »Ljubiti pomeni imeti čas,« je stavek, ki ga večkrat izreče gospod Kopeinig. Ob mnogih obveznostih si vedno zna naj­ ti čas za pogovor ob kozarcu rdečega vina. Morda res ne ve odgovora na vsako vprašanje, ampak zagotovo pozna koga, ki odgovor ve. In vedno se potrudi, da človeku pomaga, najde odgovor, ga kam usmeri. V zelo lepem spominu imam skup­ ne molitve. Rad se pogovarja, izmenjuje stališča, diskutira o knjigah, o idejah, o Bogu, o življenju. Hvaležna sem mu, da je pomembno vplival na zgodovino Nedelje in jo še vedno zvesto in skrbno spremlja.

Njegovo življenjsko vodilo je misel papeža Janeza XXIII., ki jo kot popotnico za življenje z Bogom rad posreduje na­ prej: »Človek je največji, kadar kleči,

najlepši, kadar moli,

najmočnejši, kadar odpušča,

Bogu najbolj podoben, kadar ljubi.« Mateja Rihter

K

ljub temu da mi do štiri­ deset manjka še nekaj let, se z Jožetom rada pošaliva, da se poznava vsaj štirideset let.

Nekatera prijateljstva pač ni mogoče časovno omejiti. Na­ jino gotovo presega čas. »Prosim, če bi bil moj zla­ tomašni pridigar,« se je ne­ kega dopoldneva zaslišalo iz telefona. Očitno vprašanja ni­ sem poslušal, saj sem pritrdil. Šele, ko sem odložil telefon, sem se zavedel, kakšno ne­ umnost sem storil, a sem takoj vedel, kaj povedati: da je nje­ govo duhovništvo uresničena človečnost in to do tiste skraj­ nosti, ki bi mu jo zavidal tudi kakšen stoik, apostol Pavel ali drugi svetnik. Danes lažje naj­ deš strokovnjaka za to ali ono področje, kakor pa v polno­ sti živetega človeka. To pol­ nost življenja, ki kipi, sem na­ šel pri Jožetu. Naj omenim še primer, ko smo imeli s skupino mladih duhovne vaje v Domu prosvete. Jože se je mladih do­ taknil s preprosto gesto ob slo­ vesu. Nepozabno je bilo, da jih je pospremil do kombija, se od vsakega poslovil, in jim mahal.

Vse moje pripravljene razpra­ ve je pokrila preprosta gesta objema, stiska roke in slovesa.

Zanimiva je tudi njegova eshatološka vizija srečanja z Jezusom: »Prišel bo (Jezus) in me objel, to bodo pa že ne­ besa«. Očitno je, da Jezus bolj potrebuje njegove roke tukaj, da v njegovem imenu blago­ slavlja in objema. O nečem pa sem prepričan: da ob njego­ vem pravem, iz oči v oči, ob­ jemu z Jezusom ne bom upo­ rabljal robčka za brisanje solz, ampak bom robček ponudil smrti, ker se bo obrisala pod nosom. Tako polno življenje gre samo v Življenje.

Jure Sojč, tajnik mariborskega nadškofa

Glasbeno-umetniško sporočilo

D

David Holzinger Križ upanja

om Sodalitete v Tinjah je zame ena od tistih domačih ustanov, ki je že vedno poudarjala umetniško izročilo.

Rektor Jože Kopeinig je po mo­ jem po notranji usmeritvi bližji sli­ karstvu in besedi, sploh, če sta oba­ dva v službi Božji, skozi leta pa si je pridobil tudi širši pogled na glasbe­ no raznolikost. Petdeset let npr. že ponuja Dom v Tinjah svoje prosto­ re seminarju cerkvene glasbe, s po­ membno osebnostjo Jožeta Ropitza na čelu. V zadnjih desetletjih smo bili tudi na področju cerkvene glasbe so­ očeni s poplavo najrazličnejših stilov.

Nekateri župniki imajo vtis, da je po­ sebej pri porokah glasbena kokakola vse prisotna. Jože Ropitz je šel ne­ kakšno srednjo pot: še naprej je lju­ bil svojo klasiko, pri novih skladbah, ki so bile blizu popevkarskemu slogu, je le-te tudi predstavil, če so bile vsaj količkaj zanimive, vendar jih ni pre­ močno podpiral – vsaj jaz sem imel tak vtis. Upal je, da bo publika sama ali pa tako imenovani »čas« nakazal vrednost ali nevrednost skladbe.

Kar nekaj let je Dom v Tinjah prire­ jal koncerte s pianistom Igorjem De­ klevom. Večkrat je te koncerte posnel tudi Slovenski oddelek pri ORF-u.

Igor Dekleva je to svojo postojanko na Koroškem opisal tudi v svoji knji­ gi o lastnem umetniškem delovanju.

Tinje so tudi prireditelj tečajev petja Bernarde in Marka Finka, prav tako poletnih tečajev jazza in pop­ glasbe.

Spominjam se svojega prvega na­ stopa kot klavirskega spremljeval­ ca svojega očeta. Pel je dva ali tri na­ rodne pesmi, ki jih je priredil Anton Nagele. V Tinjah so tedaj želeli ime­ ti ob odprtju razstave štajerskega sli­ karja sodobnih ikon Kurta Zislerja tudi krajši glasbeni del.

Večer je bil zame magičen: Kurt Zis­ler je govoril o svojem zelo pono­ tranjenem slikanju ikon, ob tem pa še pripovedoval o mojstru Marcu Cha­ gallu, ki je imel v mladih letih neke­ ga dne občutek, da ga je angel božji obis­kal v njegovem revnem mestecu nekje na vzhodu Evrope. In da mu je ta obisk prinesel kasneje srečo.

Ne vem, kaj so drugi odnesli od tega večera, jaz sam sem bil v obla­ kih. Slišal in videl sem nekaj o pra­ vih umetnikih.

Andrej Feinig

KULTURNA PRILOGA

7

pogovor Jože Kopeinig od p ira ljud em oči za um e tnost

Slike povezujejo čez vse jezikovne in narodne meje pogovarjal se je

VINCENC GOTTHARDT

Praznih sten v Domu v Tinjah ni. Že nekoli­ ko večja ploskev zaneti v rektorju Jožetu Kopei­ nigu nemir in v trenutku »najbolje včeraj«, bi mo­ ralo biti jasno: je to lah­ ko prostor za kako novo sliko, kakšen kip, ali je bolje, da ostane ploskev bela? Največkrat je od­ ločitev prava: bela plos­ kev ostaja, tako pride­ jo že obstoječa umetniška dela v hiši do večje velja­ ve. Z Jožetom Kopeini­ gom smo se pogovarjali o izpovedni moči umet­ nosti, o srečanjih z umet­ nicami in umetniki ter o možnos­tih in zmožnostih dialoga z umetnostjo.

8

KULTURNA PRILOGA

Kdor je tako rekoč del svojega življenja posvetil tudi umetnosti, se od časa do časa kdaj tudi vpraša, kakšen je prispevek umetnosti in umetniškega ustvarjanja za boljše življenje? V čem je posebna moč umetnosti in zakaj je v življenju sploh potrebna?

Jože Kopeinig: Umetnost verjetno ve­ čini ni koristna, a je potrebna. Umet­ nost je sij notranjosti, vprašanje ali dvom, namensko sporočilo, obtož­ ba, kritika in še kaj več, kar zaposlu­ je umetnika in umetnico – človeka. Mi smo si v tem podobni, da smo si še kako različni in hkrati smo si tako različni, kolikor smo si samo za druge podob­ ni. V resnici je vsak človek svet zase, celo bi lahko rekli, da je vsak človek kozmos, ki ga nikdar ne bomo do kon­ ca odkrili ali spoznali.

Umetnosti ne morem ločiti od člove­ kovega ustvarjanja. Če človeka sprej­ memo v vsej njegovi bitnosti, mu mo­ ramo prisluhniti, kaj želi povedati s svojimi besedami, slikami, s svojimi pogledi, kretnjami itd. Umetnost nam pomaga odkrivati v umetniku samem ali tudi pri sebi globlja čutenja ali slu­ tenja. Česar dostikrat ne moremo po­ jasniti z besedami, to skoraj podzavest­ no razkrivamo in tolmačimo v slikah.

Rek pravi: Telo se ne laže. Tako lahko trdimo, da tudi slika ne laže. Če jemljemo resno človeka, moramo resno prisluhniti tudi njegovi notranji govorici. Zato je umetnost še kako po­ trebna, ker nas sooča z globljimi vpra­

šanji in hrepenenji in nas napaja s tisto lepoto, o kateri pravi Fjodor Dostojev­ ski, »da bo rešila svet«. Človeško srce je zaljubljeno v lepoto rož, ptic, vse­ mirja in predvsem človeka!

Nešteto umetnic in umetnikov iz Alpsko-jadranskega prostora je razstav­ ljalo v hiši umetnosti, kakor tudi pravijo Domu v Tinjah. Pomembni umetniki imajo svoje stalne zbirke v hiši. Zakaj je pomembno, da postav­ lja ta katoliška hiša v središče najrazličnejšo umetniško ustvarjalnost? Kaj želi izpovedati hiša z odločitvijo, imeti v svojih prostorih tudi umetnost?

Jože Kopeinig: Nemška beseda za izo­ braževanje je »Bildung«, torej je v tes­ ni povezavi s sliko in slikami. Že otro­ ci radi rišejo, slikajo in so že umetniki, ker s svojim čistim in občudovalnim pristopom poustvarjajo svet, sredi ka­ terega živijo in ki ga s svojimi notra­ njimi antenami dojemajo in »ozvoči­ jo« po svoje.

Slike v kaki izobraževalni ustanovi niso zgolj okrasek praznih sten, tem­ več so bistveni tolmači človeških no­ tranjih podob. Tinjski dom zažari s slikami najrazličnejših umetniških ustvarjalcev zunaj in znotraj. Slike so poustvarjanje sveta po zelo osebnih nagovorljivostih umetnika in njego­ vih tolmačenjih. Človek se izobražu­ je s svojimi razmišljanji, besedami, sli­ kami, s pesmimi, z glasbo in molitvami in sploh z vsem, kar spodbudno spre­

Va l e n t i n O m a n Č l ove k n a b e g u p re d s a m i m s e b o j

jema ali kritično presoja. Česar ne mo­ remo izpovedati z besedami, to včasih povedo slike neposredneje in jasneje.

Govorice slike si nihče ne more prikro­ jiti, ker je tako individualna čez vse je­ zikovne in narodne meje.

Dom v Tinjah je hiša dialoga za pogovor in srečanje med narodoma v deželi.

Kakšen prispevek je dodala temu dialogu umetnost, ki je doma v tej hiši? Je včasih doprinesla svoje, ko so bile besede premalo?

Jože Kopeinig: Zares, Dom v Tinjah je hram umetnosti, v katerem so vsi dob­ rodošli: Koroški rojaki obeh narodnos­ ti, umetniški ustvarjalci iz Slovenije, Avstrije, Nemčije, Italije, pa tudi iz Afrike, Indije, Južne in Severne Ame­ rike. Umetnost močno povezuje ljudi, ki so sredi vseh življenjskih in zgodo­ vinskih dogajanj budni in kritični, a ki znajo izzvati tudi človekova prahre­ penenja po lepem, dobrem in pleme­ nitem. Slika včasih več pove kakor ti­ soč besed.

Kako ste se osebno srečevali z umetniki – s takimi, ki so s svojimi deli že doživeli priznanje in tudi s takimi, ki so bili čisto na začetku svoje poti. V čem se dela razlikujejo? So zares dela priznanih umetnikov močnejša od teh, ki so šele začeli ustvarjati?

Jože Kopeinig: V obeh tinjskih galeri­ jah smo uvrščali v dosedanjih več ko 30 letih te naše dejavnosti več ko 600

umetnic in umetnikov, med njimi seve­ da zelo priznane, kot so Werner Berg, Stanko Rapotec, Valentin Oman, An­ drej Jemec, Isabella Dainese, Marta Kunaver, David Holzinger in mnoge druge že znane umetnice in umetnike.

Radi seveda sprejemamo v svoj ga­ lerijski progam mlade in začetnike, ki še niso osvojili znanih mestnih galerij.

Kot izobraževalna ustanova naj bi podpirala predvsem tudi še manj zna­ ne in jim omogočala odskočno desko za svetovne galerije. Spominjam se dveh mladih umetnikov, ki so po razstavah v Tinjah kmalu zasloveli na umetni­ škem olimpu! Včasih so slike mladih še kako zanimive, ker s svojo mladostno drz­nos­t­­jo in s premagano skromno­ stjo brez notranjih zadržkov presko­ čijo plotove tradicije in tako prebujajo zanimanje za njihov pogled na družbo in tudi svoje življenje.

Se Cerkev dovolj močno zaveda tega, v čem ji lahko umetnost pomaga pri srečanju s človekom, to pomeni pri odkrivanju najglobljih skrivnosti? Je Cerkev v današnjem času dovolj občutljiva, da zmore začutiti to, na kar opozarjajo umetnice in umetniki s svojimi deli?

Ali drugačno vprašanje: so časi mimo, ko je bila Cerkev tista, ki je omogočala vrhunsko umetnost? Ali bi Cerkev morala spet bolj iskati stik do ustvarjalk in ustvarjalcev?

Jože Kopeinig: Nekateri tožijo nad raz­ korakom Cerkve in umetnostjo. Vsa

zgodovina krščanstva pa nam ravno predoči, kako pomembna je bila prav Cerkev kot naročnica za umetniško-sa­ kralno opremo cerkva, samostanov in drugih verskih monumentov. Še sedaj se arhitekti dičijo, če morejo zasnova­ ti nove cerkve. Tudi sodobni slikarji so vključeni v estetsko in versko dimen­ zijo umetnosti pri prenavljanju in po­ sodabljanju cerkva. Vprašanje seveda je, ali se ne bi mogla in morala Cerkev bolj potruditi prisluhniti razmišljajo­ čim umetnikom in tako jasneje zaznati utrip mišljenja in čutenja današnje si­ cer močno sekularizirane družbe. Obo­ jestransko zbliževanje in sooblikova­ nje bi lahko estetsko in versko bogatilo ves umetniški okoliš.

So najboljša dela, ki so jih ljudje po svetu ustvarili, našla pot v muzeje, ali pa so ta ostala neodkrita, ker ni bilo teh, ki bi ustvarjalce podpirali, da bi ti lahko s svojo umetnostjo preživeli in jo tudi kje predstavili?

Jože Kopeinig: Za Evropo gotovo velja, da so najlepša vrhunska dela v muze­ jih, nič manj seveda v cerkvah.

Glavno je, da so ljudem dostopna in da se ohranjajo za sedaj in za prihod­ nost. Ravno korona-kriza je jasno do­ kazala, da bi morali umetniške talente močneje podpirati, da ne bi doživlja­ li iste usode kot marsikateri umetnik v prejšnjih časih, ki je za kos kruha ali za nekaj pijače razprodajal svoje sli­ ke, ki pa so danes milijonske vrednosti.

KULTURNA PRILOGA

9

pogovor

Werner Berg Kmetija pozimi

Kakšno je bilo vedno vaše vodilo pri iskanju umetnic in umetnikov za vašo Veliko in Malo galerijo?

Jože Kopeinig: Moje vodilo je: Maloka­ terega umetnika sam vabim, po večini umetnice in umetniki sami zaprosijo za razstavo v eni naših galerij. Nisem strokovnjak, a ljubitelj umetnosti, a se­ veda imam z umetniki predhodne po­ govore. Nekaterim mladim sem sve­ toval, da naj še rišejo, slikajo in da naj pridejo čez leto dni spet na pogovor.

Marsikomu sem mogel tako pomagati, da je samokritično ocenjeval svoja za­ četna dela, preden se je izpostavil jav­ nosti in kritiki. Če sva pri umetnosti: kaj mora odlikovati umetnost in kaj je morda tisto, kar ji ne koristi?

Jože Kopeinig: Najprej se mi zdi po­ membno, da umetnik ustvarja iz las­t­ nih opazovanj, iz lastnega čudenja in razmišljanja. To pomeni, da ne kopi­ ra drugih, temveč da je avtentičen tol­ mač lastnega odnosa do prirode, do so­ človeka, do svojih lastnih nagibov ali prizadetostih. Znani umetnik Stanko Rapotec mi je nekoč rekel: »V svojih slikah mora umetnik slišati svoj lastni vrisk in krik, ker le tako bodo tudi gle­ dalci slik slišali njegovo sporočilo.« Umetniku ni treba konkurirati nara­ vi, da bi jo s fotografsko natančnostjo mogoče celo prekanil. Narava bo osta­ la vedno zmagovalka pri upodabljajo­ čem slikanju, a umetniški pristop do

10

KULTURNA PRILOGA

zunanjih motivov mora biti vedno tako osebni, da je nezamenljiv s katerim­ koli drugim umetniškim tolmačenjem.

Poznate Omanove poslovilne vežice.

Ena je v Ločah, druga v Šmihelu, prvo pa je slikovno oblikoval v Trnji vasi v Celovcu. Je lahko ta umetnost v uteho ljudem, ki se poslavljajo od ljubljene osebe?

Jože Kopeinig: Seveda poznam večino Omanovih del, ki me seveda zelo nago­ varjajo, ker je njihova glavna temati­ ka človek v svoji bistveni in dokončni usmerjenosti proti svojemu dokončne­ mu cilju, proti presežnosti, proti Nje­ mu, ki je alfa in omega naših minljivih zemskih dni in končno naše večnosti, h kateri stremimo. Omanova umet­ nost se mi zdi tako iskrena, brez ovin­ karjenja okoli odločilnih življenjskih vprašanj. Oman razkriva tabuje o člo­ veku, o njegovi minljivosti, o smrti ali jih sploh ne priznava. Omanove slike so meditacije o odločilnih izhodiščih, od kod prihajamo, kam smo usmerje­ ni in kaj je smisel naših kratkih zem­ skih dni. Njegove slike so prepojene tudi s Prešernovo ugotovitvijo, »da je dolgost našega življenja kratka.« Ka­ kor se umetnik samo dotika resničnos­ ti, sredi katere živi, in tudi o človeku ne more več povedati kakor samo slutnje o skrivnosti človeka.

Pesem Janeza Menarta najgloblje razmišlja o skrivnostnosti človeka:

»Pred ogledalom nem stojim in v tujca pred seboj strmim.

Kot da zrem prvič ta obraz, vprašujem ga: Si ti res jaz?

Zamišljeno me zro oči in vprašajo: Sem jaz res ti?

In trezno pravi mu moj jaz: Jaz nisem ti, ti nisi jaz; jaz sem le jaz, ki se mi zdi; in ti si jaz le za ljudi; a pravi jaz je dan za dnem uganka meni in ljudem.« Takšno filozofsko-pesniško razmiš­ ljanje o človeku nas neposredno vodi do teologije, ki prav tako trdi, da je člo­ vek skrivnostno in presežno bitje, ki ga je celo Bog izbral za srčiko svojega hrepenenja.

Sv. Avguštin tako ganljivo razmišlja, da je prvo hrepenenje Boga človek. Tudi duhovnik je znanilec te najtes­nejše po­ vezanosti Stvarnika s človekom. Kakor ostaja Bog kljub vsem razodetjem ven­ dar skrivnosten in nedoumljiv, (»moje misli niso vaše in moja pota niso vaša pota«), tako je tudi človek kot prese­ žno bitje od spočetja do smrti zavit v pajčolan skrivnostnosti. S prepriča­ njem trdim, da noben umetnik, ne sli­ kar, ne glasbenik, ne pevec ni sposo­ ben zapeti o človeku dokončno himne ali naslikati dokončno resnične in naj­ lepše slike.

Umetnost in teologija sta dve različ­ ni poti k istemu cilju, pri čemer tako

Jože Kopeinig v tinjski kapeli, ki jo je oblikoval umetnik p. Marko Rupnik foto wallner

umetnost kakor teologija vodita člo­ veka prek ločnice med življenjem in ŽIVLJENJEM. Je za vas kot duhovnika umetnost tudi sveta in kaj je v njej večnega?

Jože Kopeinig: Umetnost sama ni sve­ ta ali nesveta. Kolikor v nas prebuja bistvena vprašanja o človeku, o stvar­ stvu, o Bogu, mi je zelo dobrodošla so­ potnica mojih iskanj, vprašanj in glob­ ljih slutenj o smislu življenja.

Umetnost ni koristna v smislu gos­ podarske vrednosti, a je potrebna, da lahko živimo bolj zavestno in poglob­ ljeno in ne kar tako tjavendan.

V čem je moč umetnosti? Kdaj zmore umetnost več kot beseda?

Jože Kopeinig: Kakor nas včasih kaka beseda močno prizadene, nagovo­ ri, razveseli ali tudi žalosti, tako nas tudi kaka slika tako prevzame, da nas sprem­lja včasih celo v naših sanjah.

Tako se mi je zgodilo s sliko, ki sem jo pred leti kupil v takratni »Avli slo­ venici« v Celovcu. To je bila sploh prva slika, ki sem si jo kupil in je predstav­ ljala DIALOG – dve roki, ki se v žele­ zniškem kupeju bližata druga drugi.

Ta slika me še sedaj močno navdi­ huje, ko doživljam razne medčlove­ ške odnose in mi daje dosti spodbud za meditacije. Če bi si lahko zbrali en sam mozaični kamenček iz mozaika v tinjski kape-

li, ki jo je ustvaril umetnik in duhovnik Marko Rupnik. Katere barve bi bil ta kamenček in iz katerega dela motiva v kapeli bi bil vzet?

Jože Kopeinig: Zbral bi si verjetno mod­ro barvo iz Jezusove obleke. Za­ kaj? Ker bi rad ostal Jezusov prijatelj in ker mi modra barva pomeni zve­ stobo. Vem, da tudi moj prijatelj lju­ bi mod­ro barvo in to mi je še dodaten vzgib za to izbiro.

Kaj vam pomeni zlata barva? Zdi se mi, da je je v kapeli nekoliko preveč – ali se motim?

Jože Kopeinig: Zlata barva mi govori o presežnem svetu, o tisti dokončno­ sti v neminljivi sreči, po kateri zavest­ no ali podzavestno hrepeni verjetno vsak človek. Zlato v oltarni mozaični sliki tinjske kapele ljudi močno nago­ vori, ker razodeva tisto zamaknjenost v raj, kjer se ne samo barve, temveč tudi vse človeške usode zlijejo v zlato bar­ vo nepopisljive lepote in sreče. Če stopite v kako galerijo, kam se oko najprej usmeri in kaj mora biti v umet­ nini, da vas nagovori?

Jože Kopeinig: Najprej me nagovori preprosta, premišljena linija ali orisi, ki dajejo čutiti, da umetnica ali umet­ nika nista delala zgolj s čustveno fan­ tazijo, temveč tudi z razumskim pre­ mislekom. Nato stopim v dialog s sliko s tem, da sliko gledam, gledam, dokler se ne odpre sama kot prej zapečatena

knjiga v smislu, »odpri knjigo in knjiga odpre tebe« ali »glej sliko in dovoli, da slika gleda tebe«. V tem notranjem dia­ logu s sliko si želim razumeti in hkra­ ti vzljubiti odzadnjo govorico slike ali katerekoli druge umetnine.

Kakšno sliko ali umetnino bi sami želeli ustvariti, če bi mogli. Kaj bi želeli z njo izpovedati?

Jože Kopeinig: Če bi bil slikar, bi rad posvečal svoje umetniške želje mo­ tivom občestva, skupnosti, dialoga in prijateljstva. Človek je občestve­ no bit­je, ki ni padlo z neba in ni sko­ čilo iz dna zemlje, temveč je bitje, ki se rojeva, ras­te in zoreva v občestvu, v skupnosti in v medsebojnem boga­ tenju. Zame osebno pa je prijateljstvo tisti dar božji in življenja, ki me zelo osrečuje in daje slutiti tisto osrečujo­ če doživetje, ki nas čaka onstran zem­ ske obale, kjer nas čaka in pričakuje ON, ki nas najbolj ljubi.

Vaša najljubša umetnina. Kdo jo je ustvaril, kako velika je in kaj je sporočilo za vas?

Jože Kopeinig: Sem že omenil prvo sli­ ko, ki sem jo kupil pred desetletji, ker me je tako močno nagovorila z moti­ vom dialoga. Ni velika, a zame pose­ bej dragocena in visi v mojem stano­ vanju nad pisalno mizo med drugimi slikami mojih dragih domačih in mo­ jih prijateljev.

KULTURNA PRILOGA

11

pismo Jože Kopeinig – p r ič eva lec ev a nge l j s ke ljub e z ni

»Pri tebi upanje ni samo beseda« Misijonar Pedro Opeka pravi, da je spo­ znal Jožeta Kopeiniga zaradi njegove velike ljubez­ni do misijonov in misijonarjev. Od takrat naprej je videl v njem gorečega duhovnika, ki živi vero in ljubezen do najbolj revnih otrok in družin.

PEDRO OPEKA

K

o sem bil tvoj gost v Ti­ njah, sem videl, kako lep kraj si si izbral, da si začel misi­ jonsko delovanje med Slovenci na Koroškem. Tvoje veselje, tvoj op­ timizem in tvoja dinamičnost, da si pridobil dobre ljudi in tako konkre­ tno pomagal vsem slovenskim misi­ jonarjem, ki si jih poznal, so posta­ li legenda. Noben misijonar, ki je bil tvoj gost, ni nikdar odšel od tebe pra­ znih rok, vedno si znal deliti z vsa­ kim misijonarjem, ki te je obiskal.

Pri tebi, Jože, ni bilo treba veli­ ko govorjenja ali prepričevanja, da te misijonar prepriča, ker si bil ti že od mladega prepričan za misijonsko delo Cerkve. Izbral si si kot ideal svo­ jega duhovniškega poklica in življe­ nja, da pomagaš misijonarjem in mi­ sijonom v Afriki, Aziji, v Latinski Ameriki.

Tvoja vera v Jezusov evangelij je tako globoka in močna, da vse nare­ diš, da komu pomagaš.

Jože, kar si obljubil, da boš naredil, si tudi izpolnil z veliko ljubeznijo in prepričanjem.

Težko je odreči pomoč človeku, ki živi, kar govori, in ki resnično po­ maga misijonarjem. Ko ljudje dajo svoj prispevek in dar tebi, zaupajo in vedo, da resnično pride v roke najbolj

12

KULTURNA PRILOGA

potrebnim. Velika večina ljudi hoče in želi, da se premagata lakota in krivi­ ca v svetu, kjer trpi toliko naših bra­ tov in sester, posebej v Afriki.

Od zunaj izgleda, da je zbiranje po­ moči za tebe lahka stvar, ampak iska­ nje denarne pomoči, to je vedno tež­ ko. Ti imaš ta dar in si prepričljiv in ti res pomagaš revnim družinam, zato ljudje ne dvomijo in zato radi poma­ gajo.

Sam Bog ve, koliko bogoslovcem si omogočil, da so postali duhovni­ ki in si jim priskrbel botre na Koro­ škem. Kaj vse si še tvegal, da si uspel pomagati vsem misijonarjem, ki so te prosili pomoči. Vsi pa vemo, da no­ bena pomoč ne pade sama po sebi z neba. Vemo, da si vložil veliko truda, dela in požrtvovalnosti, da si uspel odpreti srce dobrim ljudem, da so po­ magali ne samo enkrat, ampak so se celo obvezali pomagati redno vsak mesec in dajejo z veseljem dar za mi­ sijonarje. In kako si s srcem vsem da­ rovalcem rekel: »Vse, kar darujemo Bogu, je zapisano v nebesih, pa tudi če mi osebno pozabimo, kdaj smo po­ magali.« Dobra dela so zapisana za vedno v Božjem kraljestvu.

Jože, obiskal si nas v Združenju Akamasoa – Dobri prijatelji in videl si naše delo in si takoj razumel, preden sem ti sam kaj razlagal in prosil, si že

sam dojel, kaj delamo in si nam takoj obljubil pomoč, ker si začutil našo odločitev in resnost našega dela med smetiščarji v glavnem mestu Antana­ narivo.

Iz tega tvojega obiska je zrasla Ko­ roška vas, ki šteje danes že skoraj 500 stanovanj. Nihče si tega ni mislil, ko smo začeli zbirati pomoč za gradnjo hiš. Ta projekt, ki je bil za nas nu­ jen, je postal velik podvig. Na začetku nismo mislili, da bo mogoče in ven­ dar zaradi tvoje ljubezni do misijo­ narjev in revnih ljudi in zaradi tvoje vztrajnosti, si se zaobljubil, da ne boš nehal pomagati, če te številke ne do­ sežemo. To je bil tvoj evangeljski iz­ ziv in uspel si z veliko pozornostjo.

In Božja Previdnost nam je pomaga­ la prek dobrih ljudi na Koroškem in po vsej Avstriji. Ta pomoč bo osta­ la nepozabna za nas na Madagaskar­ ju. Zato ti rečem, Jože, da si nam postal pravi in zanesljivi prijatelj na­ šega dela med smetiščarji, ki so žive­ li in spali po ces­tah in na trgih me­ sta. Osebno ti rečem: Hvala iz vsega srca, ker si nam skoraj vse, kar sem te prosil, ustregel z velikim veseljem.

Zato smo včasih mislili, da je tebi lah­ ko pomagati in se ti vse posreči, in to je resnično, zato ker te ljudje ima­ jo radi in ti zaupajo in ker si vedno ve­ sel in goreč za svoj ideal duhovništva,

Jože Kopeinig in papež Frančišek.

V sredini Pedro Opeka. Čisto levo: princ Albert iz Monaka.

tre, posebej za tiste, ki so najbolj po­ trebni pomoči.

Za vse te lepe podvige in zglede ti rečem v imenu vseh misijonarjev in misijonark: Bog ti povrni v nebesih za vse dobro, ki si nam ga naredil s svojo ljubeznijo in vero.

da daješ vse za druge in da poma­ gaš vsem misijonarjem, kjer je nujna potreba.

Tvoj čut za umetnost, za kulturo in lepoto prepustim drugim, naj o tem pričujejo. Jaz bi se ti rad samo zahva­ lil za vso tvojo ljubezen, čas in delo, ki si jih žrtvoval za slovenske misijo­ narje po svetu, da smo lahko ustvarja­ li boljše življenje za pozabljene otro­ ke in družine naše družbe.

Jože, nekaj, kar mi je bilo zelo pri srcu, je bil zgodovinski in nepozabni dogodek, ko sva bila skupaj s predse­ dnikom Slovenije Borutom Pahorjem, s princem Albertom iz Monaka, mo­ jim generalnim superiorjem Toma­ žem Mavričem in slovenskim velepo­ slanikom pri svetem sedežu sprejeti na osebni avdienci v Vatikanu pri pa­ pežu Frančišku.

Ker si nam ti toliko pomagal, je bila tvoja prisotnost zelo velikega po­ mena. Sveti Oče se je zahvalil vsem prisotnim za vse, kar so naredili, in za vso pomoč misijonarjem. Papež Frančišek se je tebi še posebej zahva­ lil in obenem tudi spodbudil, da je mi­ sijonarkam in misijonarjem treba še naprej pomagati, ker delajo za najbolj revne brate in sestre v Afriki in dru­ god po svetu.

Afrika je kontinent, ki je bil pozab­ ljen od vseh. In vsi imamo moral­ ni dolg, da poravnamo afriškemu

ljudstvu s tem, da mu sedaj poma­ gamo, da bodo otroci imeli boljše življen­je in naravno dostojanstvo, ki je pravica vsakega človeka na ze­ mlji. Če ne bi bilo misijonarjev in mi­ sijonark, bi bila revščina na afriškem kontinentu še hujša.

Pri slavju tvojih 80 let, kako naj bi ostali tiho in se ne bi skupaj s teboj zahvalili Bogu in se veselili za vse mi­ losti, dobrote in vsa dobra dela, ki si jih naredil za Božje ljudstvo in pose­ bej za revne družine, ki smo jim po­ magali slovenski misijonarji in misi­ jonarke po vsem svetu.

Vedno si se zanimal za vse, kar de­ lamo, in vedno si imel nove ideje in podvige, da si nam dajal korajžo, da delamo naprej, ker za tebe za šir­ jenje Božjega kraljestva na zemlji ni premora. Življenje je meja našega dela in za­ vzetosti, da se pomaga naprej vsem tistim, ki se trudijo, da rešujejo naj­ bolj revne otroke in njihove družine na naši skupni zemlji.

Pri tvojih letih je veliko ljudi že zdav­ naj v penziji in povsem v rednem od­ dihu, ti, Jože, si pa še vedno na delu, ker te vera, gorečnost in ljubezen si­ lijo, da pomagaš še naprej in ta tvoja živa in močna volja ti dajeta korajžo, da se ne ustaviš, ampak da živiš kot Kristusov duhovnik, ki je dal vse svo­ je moči in talente za svoje brate in ses­

Jože, pri tebi upanje ni samo beseda, ampak je dejstvo in popolno zaupa­ nje v Božje načrte, ki jih ima Bog, da rešuje in osvaja duše svojih otrok, da bi postali svobodni in da bi živeli v Luči Kristusovega vstajenja.

Jože, s svojim delom si prinašal luč med vsemi ljudmi, ki si jim poma­ gal na naših misijonih, ker imeti sta­ novanje je pravica, ki jo ima vsak člo­ vek in celo dolžnost države je, da pomaga svojim državljanom, da ima­ jo svoj lastni dom. Veliko državni­ kov se za to dolž­nost ne briga in zato smo morali pomagati mi misijonarji, da ne bi te družine s številnimi otro­ ki padle pod prepad skrajne revšči­ ne in se ne bi popolnoma izgubile za človeštvo.

Družina, ki je dobila svoje stanova­ nje, živi v upanju boljše prihodnosti in njihovi otroci bodo še bolj napre­ dovali in prinašali luč drugim revnim družinam. Veriga ljubezni, vere in upanja se ne sme nikdar pretrgati ali ustaviti.

Jože, skupaj z vsemi misijonarji in misijonarkami ti želimo vse najbolj­ še za tvojo izredno obletnico – 80 let.

Vsi se te bomo še posebej spomnili v naših molitvah in ti želimo zdravja, sreče in da bi nam bil še naprej zgled vztrajnosti, požrtvovalnosti, vere in posebej tega, kako moramo konkret­ no pomagati revežem, ki trpijo. Poma­ gati jim moramo ne samo z beseda­ mi, ampak z dejanji, kot ti to delaš in živiš skozi desetletja na Koroškem.

Dragi Jože, Bog te živi in naj bo blagoslovljen vsak dan, ki ti ga Božja Previdnost podari za služenje tvojim bratom in sestram po svetu. Prejmi od vseh nas misijonarjev in misijo­ nark močan objem in ostanimo po­ vezani v molitvi za skupno dobro, za Cerkev, za človeštvo in Božje kralje­ stvo!

KULTURNA PRILOGA

13

pogledi V hiši umetnosti

Tinjski dom je kraj, kjer se besede dotikajo barv Kopeinigov dom je kraj enakosti, spoštovanja ...

K

o sem se prvič peljal v Podjuno in z Velikovške ceste zavil proti Škocja­ nu, se je pred mano razprostrlo veliko po­ lje. To polje na pol reže ravna cesta.

Na koncu tega polja je tinjski hrib. Ta v svojem naročju drži cerkev Marijinega vnebovzetja in sv. Valentina. Ponosno jo kaže mogočni gori Peci, ki stoji na dru­ gem koncu pogleda.

Njen ozek in visok zvonik stoji kot stra­ žar, ki bedi nad vasjo.

Ta pogled je eden tistih, ki se mi je naj­ bolj vtisnil v spomin ob mojem spozna­ vanju Koroške. Šele pozneje sem se pri snemanju zave­ del, da je tu tudi tinjski dom, ki pa s ces­ te ni opazen.

Ponižno se stiska k hribu kot majhen otrok k svoji materi.

Stopil sem skozi vrata doma. Pogled se mi je zaletel v točilno mizo, ki je prvo, ki jo zagledaš, ko vstopiš.

Za njo je stal moški, ki nas je prijazno z nasmeškom pozdravil in skozi stranska vrata stopil k nam. Pomislil sem, da je to prijazen natakar. »Od kod si ti? Čigav si?« me je vprašal.

Zdelo se mi je nepomembno razlagati, saj tako ne bo vedel. Zato sem kratko od­ govoril: »Iz Slovenije«. »Ja, a od kod iz Slovenije?« se ni dal odsloviti. »Iz Kos­ tela.« »Poznam tiste kraje, a, od tam si.« Bil sem presenečen, ko mi je pripovedoval, kje vse je bil in kako si je zapomnil ime­ na krajev.

Nekaj let pozneje me je nagovoril: »A bi ti razstavljal pri nas?« Bil sem prese­ nečen, zmeden in hkrati počaščen, da mi je dal priložnost predstaviti svoja dela v tako znani galeriji, kjer radi razstavljajo tudi najbolj znani slikarji.

Ko sem nosil svoje slike v galerijo, sta mi pred vrati na levi in desni strani usta­ vili pogled dve čudoviti sliki. Prilepili sta me nase s svojimi skladnimi barvami in natančno določeni črtami in krogi, ki so

14

KULTURNA PRILOGA

ustvarili doživetje popolnosti. Nezaveda­ joč sem sramežljivo stisnil svoje slike k nogam, da jih bi bilo čim manj videti.

Za odprtje sem prosil znanega sloven­ skega novinarja in urednika dokumentar­ nega programa Draga Pečka, da bi prebral nekaj mojih pesmi. Znan je bil po svojem žametnem glasu in lepi izgovorjavi.

Tik pred odprtjem sva izvedela, da bo bral svoje pesmi tudi znani slovenski pes­ nik Tone Pavček. Ves zaskrbljen je k meni pristopil Drago: »Veš, kdo je tudi tu? Tre­ mo imam brati pred njim!« Vendar je Jože v svojem pozdravnem nagovoru ustvaril sproščeno ozračje, ki je naredilo razstavo prijetno. Pavček je bil tako zadovoljen, da sva se zmenila, da bova ponovila prireditev v domačem kra­ ju.

Posebnost tinjske galerije je, da daje vsem ustvarjalcem možnost, da se pred­ stavijo s svojimi deli.

Galerije si gradijo svoje ime z znani­ mi umetniki. Tinjska galerija pa s svojim imenom uveljavlja umetnike in jih dela prepoznavne.

Pod vodstvom našega Jožeta je dom po­ stal več kot hiša dialoga. Je kraj enakosti, spoštovanja, katerega vrata so odprta sle­ hernemu, ne glede na jezik in narodnost.

Sem prihajajo predsedniki, škofje, kmet­je, študentje. Tu se počutimo vsi zaželeni.

Dom Sodalitas je Kopeinigov dom. On ga je zgradil takšnega, kot je. Jože nosi umetnost v srcu. Umetnost razume njega.

Dar njemu pa je nepozabna kapela v domu s prečudovitim mozaikom patra Marka Ivana Rupnika.

Tinjski dom je kraj, kjer se besede doti­ kajo barv. Kjer pesem pleše s tišino. Kjer drugačna beseda razume drugačno bese­ do. Kjer drugače mnenje ne rodi sovra­ štva, temveč postane bogastvo. To so stva­ ri, ki jih je Jože navdihnil temu domu iz svojega srca.

Ivan Klarič

Nežika Novak Dialog

Dom za prvo razstavo

K

ot mlada umetnica sem na­ šla na začetku devetdesetih let v Katoliškem domu prosve­ te Sodalitas v Tinjah tudi dom za prvo razstavo keramičnih objektov na Koroškem. Ob za­ četku novega tisočletja je sledilo ponovno odprtje razstave, nato so sledili tečaji za oblikovanje z glino v hiši, ki se je uveljavila kot kraj za razstave in kot posredo­ valka kulture. Med drugim mi je gospod Jože Kopeinig soor­ ganiziral in posredoval razsta­ vo v Sloveniji v kulturnem cent­ ru na Ravnah.

Tinje so zame kraj srečanja, posredovanja verskih vsebin, kulture, slovenskega jezika ter znanja in dialoga z ambicioznim rektorjem Jožetom Kopeinigom na čelu.

Prosvetnemu domu v Tinjah želim po krizi pandemije co­ vid-19 ponoven razcvet tega centra, kjer gojijo ozračje dialo­ ga in izmenjavo stališč in mnenj.

Rektorju Jožetu Kopeinigu pa želim vse najboljše za osebni ju­ bilej in mu čestitam.

Nežika Novak

Zajček in volk

R

ektorja tinjskega doma Jožeta Kopei­ niga poznam že od rosnih šolarskih let.

Poleti 1966 se je naša družina preselila iz Apač v Dobrlo vas, kjer sem obiskoval 3. in 4. razred osnovne šole, ki je bila takrat še v tamkajšnjem samostanu. Če bi šlo po moji mami, bi moral posta­ ti fajmošter. Prvi korak na tej poti pa je bil ministrant. Tako sem spoznal Jožeta, ki je bil takrat kaplan drznega izgleda v Dobrli vasi. Frizura kot ona slavnega Elvisa. Vedno nasmejan – večjega kontrasta v primerja­ vi s častitljivo resnostjo dobrolskega proš­ ta si težko predstavljaš –, pa seveda njegov mini cooper.

Naša socializacija je bila med letom kato­ liška, v počitnicah pa socialistična, ko smo v koloniji v Savudriji prepevali partizanske koračnice. Starši so nas vključili v dobrolsko vaško življenje. Sestra je recitirala pesem ob novi maši Poldeja Zundra. S starejšim bra­ tom sva igrala (najinemu talentu ustrezno?) drugega in tretjega pastirja v igrah, kot so Rozamunda in Lepa Vida v farnem domu.

Kot eden od treh kraljev sem v spremstvu Jožeta hodil po vasi in prepeval »Mi smo prišli kralji trije«. »Blackfacing« takrat še ni bil nikakršen kriterij političnega korekt­ nega vedenja. Bil sem kralj z rumeno polt­ jo. Daljni vzhod se je kasneje spet pojavil v moji biografiji s svojimi sistemi meditacije.

Tudi po Jožetovem odhodu iz Dobrle vasi so se najine poti v naslednjih letih vedno na­ šle. V tinjskem domu sem prvič razstavljal leta 1982 in tudi kasneje še. Tu pa tam me je Jože povabil, da ob odprtju kake razsta­ ve v tinjskem domu predstavim umet­niški opus kolegice ali kolega: Klavdij Tutta, Ta­ nja Prušnik in Gustav Januš mi pridejo na misel.

Kar neverjetno se mi zdi, kako gosto tka­ no mrežo prijateljstev in kooperacij po vsem svetu je Jože uspel vzpostaviti v letih svoje­ ga delovanja kot rektor tinjskega doma. Spo­ minjam pa se obdobja, ko je začel z grad­njo te znamenite stavbe: »Neodgovorno!«, »Kdo bo to plačal in vzdrževal?« so godrnjali tisti, ki jim je bil projekt preveč ambiciozen in so se bali, da bi uspel. Jože je šel svojo pot čez vse ovire – in zgradil čvrst temelj duhov­ nosti, kulture, slovenstva na onem, levem bregu Drave Podjune, ki je danes domala le še nemški.

Pravijo, da kultura povezuje ljudi. Še bolj pa to počnejo osebnosti. Ena najvidnejših v tej vrsti je Jože Kopeinig, ki mu želim za na­ daljnje delovanje vse najboljše – sam Bog pa mu naj da potrebno zdravje!

Kaj pa tisti dve živali v naslovu? O tem pa drugič.

Karl Vouk

Stalna umetniška zbirka in galerijska dejavnost v Domu v Tinjah Dom v Tinjah je od vse­ ga začetka v svoji viziji hiše dialoga videl težišče tudi v posredovanju umetniškega ustvarjanja v prostoru Al­ pe-Jadran. Rektor Jože Ko­ peinig je poveril Janka Zer­ zerja s kuratiranjem razstav v stalni galeriji. Janko Zer­ zer se spominja začetkov Galerije v Tinjah.

Leta 1981 je začela delovati v Domu prosvete v Tinjah nova stalna gale­ rija. To je bilo mogoče, ker so bile v prenovljenem poslopju dane pro­ storske možnosti za razširjeno izo­ braževalno dejavnost. V pravilnem prepričanju, da spada tudi likovno izobraževanje v delokrog prosvet­ ne ustanove, je rektor Jože Kopei­ nig v lepih prostorih namestil tudi stalno galerijo.

V prvi razstavi septembra so bila prikazana dela 1. Slikarskega tedna v Svečah, nakar so sledili ekspona­ ti mladega učitelja Alberta Kraj­ gerja in izbrana dela mlajših dija­ kov Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. Februarja naslednjega leta je sledila razstava samo­uka Ernsta Arbeitsteina, nato slike slo­ venskih maturantov in do konca sezone so bili predstavljeni še ne­ kateri mladi domači slikarji. Ta­ krat mlada še ne uveljavljena ime­ na z danes zvenečimi imeni kažejo, da je bila tinjska galerija potrebna in prav na tem mestu upravičena.

Pa še z drugega vidika je bila Galerija v Domu prosvete izredno posrečena ideja. V galerije v me­ stih zahajajo skoraj izključno ve­ dno isti ljudje, pravi ljubitelji ume­ tnosti s pogosto višjo izobrazbo, medtem ko je za večino zemlja­ nov pot v kako razstavo zaprta s skoraj nepremostljivimi psiholo­ škimi ovirami. V Tinje pa prihaja v enem samem mesecu na sto te­ čajnikov in obiskovalcev in ti imajo prilož­nost, da se v prav neprisilje­ nem kontaktu srečajo s slikarsko umet­nostjo. Gotovo zbudi to sre­

čanje pri mnogih trajno zanima­ nje in tako oprav­lja tinjska galerija poleg tega, da je odskočna deska za slikarski naraščaj, tudi pomembno funkcijo v ljudsko-izobraževalnih prizadevanjih.

Leto navrh pa so bili predstav­ ljeni Karl Vouk, Mirko Paint­ ner, Jakob Wüster, Stanko Sad­ jak in Marko Dumpelnik. Pri tem se je pokazalo, da se je, kar zade­ va predstavitve mladih slovenskih umetnikov, uresničila misel, ki so si jo postavili iniciatorji galerije na začetku, saj so bili v desetih raz­ stavah zastopani mladi ambicio­ zni slovenski umetniki in dijaki. S tem pa se tinjska galerija bistve­ no razlikuje od običajnega razstav­ nega dogajanja. Kajti renomirane galerije raje vzamejo v svoj pro­ gram poznane umetnike, ker jim to garantira določen uspeh, mno­ gokrat tudi finančni uspeh pri pro­ daji. Mlad, nepoznan slikar ali sli­ karka, ki šele išče svojo pot, v tako galerijo ne bo imela dostopa.

Seveda pa je, kakor vsa nasled­ nja leta, prav do leta 1988, v Tinjah gostoval tudi sveški Slikarski te­ den. K tej pobudi bi še pripomnil, da je bila koncipirana kot alpsko­ jadranska prireditev, torej z ude­ leženci iz Avstrije (s slovensko in nemško govorečimi umetniki), Slovenije in Furlanije. To ome­ njam, ker rektor Jože Kopeinig že leta dolgo vabi umetnike iz sosed­ njih dežel.

Tinjski dom nudi obiskovalcu poleg redno menjajočih se razstav tudi imenitno privatno galerijo, ki je domu lahko v ponos in čast. Go­ tovo je moral rektor Jože Kopeinig v nakup teh umetnin vložiti pre­ cej sredstev, zato pa ima umetni­ ško opremljeno hišo, da je veselje stopiti vanjo. Na stenah v pritličju in 1. nadstropju, na hodnikih, v so­ bah in v kapeli so čudovite tapise­ rije Barbare Möseneder, križev pot in imenitni kip Matere Božje aka­ demskega slikarja Franceta Gorše­ ta in dve zbirki Omanovih slik, ki v tej izpovedni gostoti sodita med njegove najboljše stvaritve. Taka posebna umetniška oprema sprej­ me obiskovalca in ga spremlja ves čas njegovega bivanja v hiši.

Janko Zerzer

KULTURNA PRILOGA

15

ogrizki piše

HORST OGRIS

Spet enkrat o prvem stavku

I

menovali so ga »papež literature«.

Mnogim, katerih literarne stvari­ tve je neusmiljeno razcefral doce­ la, je bil ta vzdevek tudi dobrodošla tar­ ča. Marcel Reich-Ranicki, rojen leta 1920 v poljskem mestu Wloclawsk, ki je bil leta 1943 med srečnimi, ki so se rešili iz varšavskega geta, se je po vojni vzpel v olimp nemškega literarnega feljtona.

Bližje smo njegov sodni in neusmilje­ ni diktum spoznavali od leta 1977 dalje, ko je skoraj 20 let predsedoval žiriji na­ grade Ingeborg Bachmann v Celovcu.

Mimogrede rečeno: Prvo nagrado je leta 1977 osvojil celovški pisatelj-poet Gerd Jonke, ki bi letos praznoval 75-letnico. Žal ga ni več med nami. Ko je leta 2011 osvojila nagrado Bachmann Maja Ha­ derlap, se ji ni bilo treba bati Reichovega meča, ki je posebej kruto vedno posegel v debato žirije, če je bilo treba razprav­ ljati o literarnem besedilu, ki je črpalo iz izkušenj trpljenja v času nacizma.

Reich-Ranicki je umrl leta 2013 v Frankfurtu. Ena od posebnosti tega »lite­ rarnega papeža« je bila ta: »Prvi stavek je odločilen!«.

Ravno prebiram novo knjigo Nobelo­ vega nagrajenca Petra Handkeja »Mein Tag im anderen Land« (Bibliothek Suhr­ kamp). S prvim stavkom te knjige bi ­Reich-Ranicki, ki je do Handkejeve li­ terature imel zelo kritičen, včasih doce­ la odklonilen odnos, zadovoljen. Prepri­ čan sem!

Prvi stavek se glasi: »V mojem življe­ nju je ena zgodba, ki je še nikomur ni­ sem pripovedoval.« Ker sem od nobelov­ ca oddaljen, najmanj tako daleč kot Luna od Zemlje, priznam, da moja zgodba ni tako solidarna kot v njegovi knjigi.

Z literaturo sem po svojih možnosti povezan že od časov, ko sem obiskoval celovško učiteljišče. Moja sošolca, ki sem ju občudoval, sta bila sanjavi Gerd Jonke

16

KULTURNA PRILOGA

in sarkastični Werner Kofler.

Nekaj lepih spominov, ki so mi korist­ ni do danes, pa imam tudi z Domom v Tinjah. Imel sem vrsto literarnih dialo­ gov s sodobnimi slovenskimi pisatelji, ki so bili naposled objavljeni tudi v večer­ nih oddajah Slovenskega sporeda ORF v Celovcu.

Za te dialoge je Rudi Benetik ustva­ ril čudovito grafiko, ki smo jo sogovor­ nikom podarili kot spomin na ta sreča­ nja. Benetik je platno delil na ozek pas na vrhu slike in na široko polje pod njim.

Zame je ta estetska parabola do danes metafora, kakšen naj bi bil idealni dialog: Tisti (novinar ali kdorkoli), ki sprašuje, naj je kratek, da ima pogovorni partner dovolj prostora in časa, da pove svoje.

Serijo v Tinjah smo začeli leta 2003 z enkratno radoživim duetom: »Votr« Mi­ lan in Vlado Kreslin, seveda s »Tisto črno kitaro« in »Dolgo, dolgo pred Za­ kartano uro«. S štorijami o »Beltinški bandi« sta barda pričarala značaj in uso­ de življa na ravnici ob Muri, ki jo pozna­ mo kot Prekmurje.

Leto 2005 pa je podarilo tej literarni seriji srečanja z nestorjem slovenske li­ terature na Primorskem, Borisom Pahor­ jem in njegovim velikim romanom »V la­ birintu«, večer z Dragom Jančarjem in romanom »Katarina, pav in jezuit« in ve­ čer z milim in dobrodušnim Andrejem Kokotom, ki je pripovedoval pod geslom »Ko zori spomin«. Bili so to večeri, ki so merili v ideal: Skupni slovenski kultur­ ni prostor. »Tempi passati,« kot pravijo Italijani.

Pa tudi znakov bo za tokrat dovolj, da mi naklonjeni urednik ne bo scagal.

Nanti Čertov Srečanje

gregejevi piše

citati

GREGEJ KRIŠTOF

Navduševalec in spodbujevalec koroške in slovenske likovne umetniške scene

Š

tirideset let, točno po­ lovico življenja, se Jože Kopeinig z veseljem in vso zavzetostjo zavzema za umetnice in umetnike. Prav časti jih. Nekajkrat sem ga do­ živel odpirati razstavo. Gorel je za umetnost. Zgorel pa ni.

Med povabljenimi umetni­ ki so bili posebneži, tudi sa­ motarski. Razstavljali so moč­ ne, lepe, pa tudi manj uspele umetnine. Nekateri so posta­ li v delih Evrope svetovno zna­ ni, drugi ostali regionalni. Eni so ustvarili umetnine, ki jih ni mogoče pozabiti, druge smo pozabili. Ena je postala na Du­ naju šefica obnovljenega Doma umetnikov Künstlerhausa. Prej je še hitro razstavljala v domu Sodalitas v Tinjah. Tudi »zvez­ de na nebu likovne umet­nosti« so žarele, okrasile in razsve­ tljevale razstavne prostore v Tinjah.

Najraje Jože Kopeinig vabi v umetniško-kreativne delavnice. Če gospod Kopeinig vabi, umetnice in umetniki pride­ jo. Prihitijo kot veter. Petnajst jih je umetniško ustvarjalo ko­ nec leta 2019 za koroško Ca­ ritas. Pa je pred dražbo prišla korona.

Rektor se zaveda pomena druženja s sovrstniki. Izme­ njava izkušenj in mnenj med umetnicami ima velik vpliv na ustvarjalnost. Podzavestno da­ jejo drug drugemu zamisli, ki lahko pripeljejo do najvišjih rezultatov. Ve, da so se ob kon­ cu 19. in na začetku 20. stoletja na Dunaju v kavarnah pogo­

sto srečavali pesniki in pisate­ lji Anton Kuh, Egon Friedell, Karl Kraus, Alfred Polgar, li­ kovni umetniki Gustav Klimt, Oskar Kokoschka, Egon Schie­ le, skladatelja Gustav Mahler in Arnold Schönberg. Popiva­ li so, bistroumno govorili, re­ sno in zavzeto razglabljali o življenju, posvečali čas korist­ nemu brezdelju. Dobri pogo­ vori oplajajo. Zajemali so – in dobivali. Duhovno so bogateli.

Polni misli so šli domov in tam pisali in komponirali. Nekate­ ri pa so ostali vedno do zaprtja opolnoči. Podaljšali so pogo­ vore in popivanje. Ob pol dveh zjutraj jih je natakarica vrgla iz kavarne. Pisatelj Antoh Kuh, ki je imel kavarno za svojo dnev­ no sobo, je natakarici odgovo­ ril: »Dobro. Pa grem domov vstajat!« Ob šestih zjutraj so namreč zopet odprli.

Duhovnik Otto Mauer je z galerijo »Nächst St. Stephan« na Dunaju, po letu 1945 imel za razvoj mlade avstrijske umetniške avantgarde podob­ no pomembno in napredno vlogo, kot so jo imele pol sto­ letja prej kavarne za pesnike, glasbenike in pisatelje.

Pogled na umetnost mladih nadarjencev Otta Mauerja ni varal. Uspelo mu je zbrati in razstaviti vse pomembne, dob­ re, inovativne umetnike tis­ tega časa. Vsi, ki jih je povabil Otto Mauer v galerijo – Fritz­ Wotruba, Wolfgang Holleg­ ha, Markus Prachensky, Maria Lassnig, Josef Mikl, Bruno Gi­ roncoli, Arnulf Rainer, Andre­ as Urteil, Alfred Kubin – so po­

stali prepoznavni, občudovani in spoštovani po vsem svetu.

Z razstavami omenjenih umetnikov je Mauer skušal Cerkev povezati z novo, mo­ derno umetnostjo. Eden bolj znanih Mauerjevih spisov ima naslov »Moderna umetnost v luči krščanskega nauka o člo­ veku«. Gradil je mostove ter neutrudljivo posredoval med umetniki in Cerkvijo. Z zmer­ nim uspehom. Nikoli pa ni ne­ hal podpirati moderne umet­ nosti.

Lahko rečem, da je Jože Ko­ peinig za umetnice in ume­ tnike na Koroškem in v Slove­ niji to, kar je bil monsignore Otto Mauer z galerijo »Nächst St. Stephan« po drugi svetov­ ni vojni do njegove smrti 3. vi­ notoka 1973, za danes svetov­ no znane avstrijske umetnike.

Navduševalec in spodbujeva­ lec, duhovnik in strokovnjak, močno zainteresiran za umet­ nost časa.

Nič ne pomaga, bo treba zbrati nekaj denarja in razpi­ sati vsaj vsaki dve leti nate­ čaj za nagrado Jožeta Kopei­ niga. Pravo ime nagrade bi si bilo treba izmisliti v dialogu z Jožetom Kopeinigom. Dota­ cija pa mora biti visoka – npr.

11.000.– evrov. Naj se za to na­ grado potegujejo umetnice in umetniki iz vse Evrope. Pa tudi denar za to nagrado bi mora­ la dati na voljo kaka evropska ustanova.

KULTURNA PRILOGA

17

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Jože Kopeinig in Mohorjeva družba Ravno ob častitljivi 170. oblet­nici ustanovitve Mohorjeve­ praznuje njen dolgoletni predsednik in rektor Tinjskega doma Jože Kopeinig svoj 80. živ­ ljenjski jubilej.

Celih 22 let, od leta 1992 do leta 2014, je bil na krmilu Mohorjeve družbe v Celovcu in je tako zapisan v zgodovino kot eden izmed njenih predsednikov z najdaljšo dobo na čelu te ustanove.

Jože Kopeinig je Mohorjevo družbo vedno pojmoval in pojmuje kot usta­ novo, ki je kljub zgodovinskim pre­ izkušnjam nasprotovala in se poli­ tičnim pritiskom razrasla v mogočno drevo s svojimi koreninami v Celovcu in z močnimi vejami v Celju in Gorici.

Kdor ima močne korenine, lahko klju­ buje usodi, prepihu časa in političnim spremembam in raste v prihodnost.

Tako ustanovitelji kot vsi poznejši oblikovalci družbe so se zavedali, da je premalo biti zgolj opazovalec zgodovi­ ne ali usode naroda. To je bila glavna smernica bl. Antona Martina Slomška ob ustanovitvi Mohorjeve družbe leta 1851, »da na svetlo daje in razširja dob­ re knjige, ki um, srce in voljo razsvet­ lijo in se zraven tega tudi poceni pro­ dajati morejo«.

Jože Kopeinig od začetka svojega duhovniškega poslanstva kot kaplan v Dobrli vasi, predvsem pa kot dolgo­ letni in legendarni rektor doma So­ dalitete v Tinjah, ki ga je oblikoval v nezamenljivo kulturno in izobraževal­ no ustanovo, nikoli ni bil samo opa­ zovalec, ampak močan oblikovalec in ustvarjalec duhovnega, verskega in kulturnega življenja na Koroškem, zu­ naj nje in še posebej v celotnem slo­ venskem kulturnem prostoru. V tej vlogi in z vsemi organizacijskimi spo­ sobnostmi ter stiki z narodnim telesom v matici, zamejstvu in zdomstvu, z mi­ sijonarji po vsem svetu, hkrati pa ob­

18

KULTURNA PRILOGA

Simon Triessnig (ured.)

Usoda je koroškim Slovencem zopet dana njim samim v roke Jože Kopeinig­ in predsednik Mohorjeve Ivan Olip

darjen z zgledno socialno držo, je bil najbolj usposobljen za mesto predsed­ n­ika Mohorjeve, ki ga je prevzel leta 1992. Bil je in je še danes poosebljen povezovalni člen med Koroško in Slo­ venijo, med tremi sestrami Mohorje­ ve v Celovcu, Celju in Gorici. Sam pra­ vi, da je zamisel Slomškove Mohorjeve dovolj velika, da prenese tri predsed­ nike in tri sestre. Greh zoper zamisel bl. A.M. Slomška pa bi bil, če bi hote­ li duha Mohorjeve razdeliti na troje.

Kot redko kdo Jože Kopeinig živi in udejanja Slomškovo geslo »Sveta vera Vam bodi luč, materina beseda pa ključ do zveličavne narodove omi­ ke«. Hvaležni smo vsem ustanovite­ ljem, vsem poznejšim krmarjem Mo­ horjeve družbe, posebej pa še Tebi, dragi Jože, za nesebično in neprecen­ ljivo služenje Bogu, narodu, Domu v Tinjah, ki mu daješ skozi desetletja ne­ zamenljiv pečat, in Mohorjevi.

Ob 80-letnici Ti želimo zdravja, moči in božjega blagoslova. Ti se vse življenje razdajaš za druge, zato imaš mnogo prijateljev po vsem svetu. Do­ življaš pa tudi nehvaležnost ljudi, ki Tvojih dobrih namenov ne razume­ jo ali nočejo razumeti. Upamo, da bo Bog na priprošnjo sv. Mohorja in For­ tunata in bl. Antona M. Slomška tudi v prihodnje spremljal vse Tvoje dobre zamisli ter vztrajno delo mohorjanov na Koroškem, v Sloveniji, na Primor­ skem in po vsem svetu. Bog Te živi še na mnoga leta!

IVAN OLIP predsednik Mohorjeve družbe in osebni prijatelj

Zbornik ob 70-letnici Narodnega sveta koroških Slovencev Slovenska narodna skupnost na Koroškem se je morala spoprijemati v preteklih 70-ih letih s številnimi izzivi. Včasih je šlo le za njeno golo preživetje. Narodna skupnost je doživela tudi številne uspehe.

Posebej so povezani z visoko izobrazbo njenih pripadnic in pripadnikov ter z ekonomskim položajem. 70-letnica Narodnega sveta koroških Slovencev je dobra priložnost, da osvetlimo te dogodke in hkrati pogledamo, kje so izzivi narodne skupnosti v digitalizirani družbi in kakšno mesto zavzemata slovenska beseda in slovenska kultura v deželi.

208 strani, trda vezava, 22 evrov Janko Zerzer (ured.)

Valentin Inzko: Glasnik sožitja 1923–2002 Zbornik prispevkov in spominov Valentin Inzko st. je bil pedagog, slavist, zgodovinar, manjšinski politik, kulturni ustvarjalec ter publicist in izdajatelj. Leta 1963 je postal strokovni nadzornik za slovenščino na srednjih in višjih šolah, kjer se je zavzemal za pouk slovenščine. Kot zgodovinar je napisal številne znanstvene prispevke, knjige in učbenike. Bil je soustanovitelj Narodnega sveta, 1960– 1968 pa njegov predsednik. Sodeloval je v številnih kulturnih združenjih, predvsem v Krščanski kulturni zvezi. Kot glasnik sožitja in sprave si je pridobil velik ugled predvsem za spravo med slovensko in nemško narodno skupnostjo v koroški Cerkvi. Njegova dediščina je »Skupna Koroška«. Knjiga je izbor prispevkov o Inzku in spominov nanj.

480 strani, trda vezava, 36 evrov Marija Gruškovnjak (ured.)

Vinko Zwitter 1904–1977: Vizionar in sejalec Zbornik prispevkov in spominov Vinko Zwitter (1904–1977) je svoje delovanje na političnem, cerkvenem ali kulturnem polju, posvetil svojim rojakom na Koroškem. Kot tajnik Slovenske

p r i l o g a mohorjeve družbe celovec

Izbrane knjige republike in fragilne situacije stanovske države je Rudolf Blüml kot tajnik Caritas, duhovnik in deželni poslanec na Koroškem poskušal biti ljudem opora. V dobi tretjega rajha je politično veljal za »nezanesljivega« in bil pregnan iz gaua. Po drugi svetovni vojni se je vrnil, kjer je bil mdr. imenovan za stolnega prošta, drugega najvišjega položaja v škofiji. Biografija opisuje službeno kariero za marsikoga sporne osebnosti.

352 strani, mehka vezava, 32 evrov, v nemškem jeziku Avguštin Malle/Peter G. Tropper (izd.)

Katholische Kirche in Kärnten und Lebenswirklichkeiten 1900–1975 Koroška katoliška Cerkev in živ­ ljenjska dejstva 1900–1975 13. zvezek Skupna Koroška

krščansko-socialne zveze in urednik Koroškega Slovenca pred drugo svetovno vojno je bil pomemben sooblikovalec izobraževalnega in kulturnega ustvarjanja Slovencev na Koroškem. V času škofijske sinode 1971–73 je bil prvi predsednik slovenskega dela Katoliške akcije.

je več kot samo prikaz njegovih zaslug, saj ponuja širši vpogled v razvoj, vlogo in pomen samostojnega gibanja koroških Slovencev.

Kot vizionarja, politika in kulturnika ga predstavljajo v knjigi njegovi sopotniki in poznavalci, mdr. Danijel Grafenauer, Jože Till in Janko Merkač, razni drugi sopotniki in otroci. Poleg tega o Zwittrovem delovanju spregovorijo njegovi izbrani članki, objavljeni v Koroškem Slovencu, Našem tedniku in Mohorjevih koledarjih.

Milan Dolgan

272 strani, trda vezava, 29 evrov Janko Kulmesch (zapisal in uredil)

V samostojnosti je moč Fricu Kumru-Črčeju v spomin Fric Kumer-Črčej z Blata pri Pliberku je kot njegov oče Mirko Kumer-Črčej (1910–1981) že za časa življenja postal legenda samostojnega gibanja koroških Slovencev. Geslo »V samostojnosti je moč!« je bilo tudi zanj merodajno vodilo njegovega udejstvovanja na področju politike, kulture, zadružništva ter lovstva. Še posebej to velja za njegovo občinskopolitično dejavnost kot mestni svetnik ter za prizadevanja pri čezmejnem povezovanju in sodelovanju. Knjiga pa

256 strani, trda vezava, 25 evrov

Vinko Poljanec Literarno-publicistični zbornik Poljančevo delovanje je daleč presegalo ozke meje škocjanske župnije. V okviru narodne skupnosti se je udejstvoval praktično na vseh področjih: kot politik je bil slovenski poslanec v koroškem deželnem zboru; kot gospodarstvenik je zastopal koroške Slovence v Deželnem kmetijskem svetu in v Koroški kmetijski zbornici. 1932–1937 je bil predsednik Slovenske krščansko-socialne zveze za Koroško. V tej funkciji je mdr. vodil leta 1933 veliko gostovanje združenih pevskih zborov po Sloveniji.

198 strani, trda vezava, 25 evrov Jože Till

Rudolf Blüml: Unverstanden in der turbulenten Welt des 20. Jahrhunderts

Ob 40-letnici obstoja Nemškoslovenskega koordinacijskega odbora krške škofije je aprila 2015 potekal simpozij »Cerkev na Koroškem med zahtevami in resničnostjo v času od leta 1945 do leta 1975«. Težišča simpozija so bile teme kot nacija, izobraževanje, božje ljudstvo, socialne službe, ženska v Cerkvi kakor tudi denar ter Cerkev in materni jezik. Posamezni prispevki so zdaj objavljeni v knjižni obliki.

608 strani, mehka vezava, 33 evrov, dvojezična knjiga Pavlinka Korošec Kocmur, Boštjan Kocmur (izd.)

Povojni Slovenci v Argentini Emigracija in novi svet Leta 2020 se spominjamo 75. obletnice konca 2. svetovne vojne, ko so morali mnogi Slovenci oditi v svet. A v tujini se niso porazgubili, ostali so povezani med seboj in skupaj ustvarili Slovenijo na tujih tleh. Slovenske vrednote, navade, običaje so podajali svojim potomcem in po sedmih desetletjih v tretji in četrti generaciji še živi slovenska duša, pa čeprav oddaljena 12.000 kilometrov od matične domovine.

Fotomonografija je poklon slovenski povojni skupnosti v Argentini, njenemu domoljubju, njeni marljivi ustvarjalnosti in zvestobi.

218 strani, trda vezava, 30 evrov

V razburkanih časih prve avstrijske

KULTURNA PRILOGA

19

Ministranti iz dvojezičnih far se na povabilo Katoliške otroške mladine zbirajo v Domu v Tinjah. Fotografija je iz leta 2017. Veselijo se naslednjega srečanja.

facebook.com/mojanedelja redakcija@nedelja.at www.nedelja.at

Letna naročnina 46 evrov za študente 23 evrov

VSE, KAR JE TREBA VEDETI Prosim, pošiljajte Nedeljo naslednje

tri mesece brezplačno na spodaj navedeni naslov.

Naročam Nedeljo in PRILOGE Ime in priimek

N A R O Č I L N I C A

Ulica/kraj

Hišna številka Pošta

Nedelja, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: 0463/54587-3510

E-mail Podpis

redakcija@nedelja.at redakcija¬

IMPRESUM: N je priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Glavna urednica: Mateja Rihter. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad.

Uredila: Mateja Rihter in Vincenc Gotthardt. Lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 10, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec