SVILA - OSNUTEK by Petra Švajger

Društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami Ljubljana 2015

I Čeprav si je njegov oče zanj zamislil bleščečo vojaško kariero, je Hervé Joncour nazadnje svoj vsakdanji kruh služil z nevsakdanjim poklicem, ki je bil po neki čudni ironiji tako prikupen, da je dajal slutiti rahel pridih ženstvenosti. Da bi preživel, je Hervé Joncour kupoval in prodajal sviloprejke. Bilo je leta 1861. Flaubert je pisal Salambo, električna razsvetljava je bila šele hipoteza in onstran oceana je Abraham Lincoln bojeval vojno, katere konca ni nikdar dočakal. Hervé Joncour je imel dvaintrideset let. Kupoval je in prodajal sviloprejke. 1

Natančneje, Hervé Joncour je kupoval in prodajal sviloprejke takrat, ko so gosenice sviloprejk šele drobna jajčeca, siva ali rumena, negibna in na videz mrtva. V dlani ene sanic roke jih je bilo mogoče držati na tisoče. »Temu se pravi nositi bogastvo v rokah.« Prve dni maja so se jajčeca odprla in iz njih je na prostost zlezla ličinka, ki se je po tridesetih dneh brezumnega hranjenja z murvinim listjem spet skrbno zapredla v kokon, iz tega pa je po dveh tednih nepreklicno ušla v življenje in za sabo pustila dediščino, ki je v nitih surove svile merila tisoč metrov ter bila v denarju vredna čedne vsote francoskih frankov: seveda pod pogojem, da je vse potekalo po pravilih

in, kakor v primeru Hervéja Joncourja, v eni od pokrajin francoskega Juga. Lavilledieu se je imenovalo mesto, v katerem je živel Hervé Joncour. Njegova žena se je imenovala Helene. Otrok nista imela.

III

Da bi se izognil škodi zaradi epidemij, ki so čedalje pogosteje napadale evropska gojišča, se je Hervé Joncour trudil in hodil kupovat sviloprejkina jajčeca čez Sredozemsko morje, v Sirijo in v Egipt. V tem je bila zajeta najbolj prijetna pustolovščina njegovega dela. Vsako leto se je prve dni januarja podal na pot. Prepotoval je tisoč šeststo milj morja in osemsto kilometrov kopnega. Izbral je jajčeca, se pogajal o ceni, jih kupil. Nato se je obrnil, prepotoval osemsto kilometrov kopnega in tisoč šeststo milj morja ter se vrnil v Lavilledleu, navadno na prvo nedeljo v aprilu, navadno ob času za deseto mašo. Še dva tedna si je dajal opravka s pripravo jajčec in njihovo prodajo. Preostanek leta je počival.

IV »Kakšna je Afrika?« so ga spraševali. »Utrujena.« Na robu podeželja je imel veliko hišo, v središču mesta pa majhen laboratorij, ki je stal natanko nasproti zapuščene hiše Jeana Berbecka. Jean Berbeck je bil nekega dne sklenil, da ne bo nikdar več spregovoril. Držal je obljubo. Žena in obe hčerki so ga zapustile. On je umrl. Nihče ni hotel njegove hiše, zato je zdaj samevala. S kupovanjem in prodajanjem sviloprejk je Hervé Joncour vsako leto zaslužil dovolj, da je sebi in ženi lahko zagotovil tisto udobje, ki so ga na podeželju vajeni šteti za razkošje. 5

Svoje imetje je užival z razsodnostjo in precejšnja verjetnost, da bo nekega dne postal resnično bogat, ga je puščala popolnoma hladnega. Sploh je sodil med tiste ljudi, ki so radi navzoči pri svojem življenju, vsakršno prizadevanje, da bi ga živeli, pa se jim zdi nespodobno. Omeniti kaže, da zrejo na lastno usodo tako, kakor ima večina nas navado zreti v deževen dan.

V Ko bi ga povprašali, bi Hervé Joncour odgovoril, da se bo njegovo življenje vedno nadaljevalo tako. Vendar se je v začetku šestdesetih let epidemija pegaste kuge, zaradi katere so jajčeca v evropskih gojiščih postala neuporabna, razširila čez morje in dosegla Afriko, po mnenju nekaterih pa celo Indijo. Hervé Joncour se je leta 1861 s svojega običajnega potovanja vrnil z zalogo jajčec, za katero se je dva meseca pozneje izkazalo, da je skoraj v celoti okužena. Za Lavilledieu je tako kakor za številna druga mesta, katerih bogastvo je temeljilo na pridelavi svile, kazalo, da to leto pomeni začetek konca. Znanost po vsem sodeč ni bila sposobna dognati, kaj povzroča epidemije.

In ves svet je bil celo v svojih najbolj oddaljenih pokrajinah podoben ujetniku nepojasnjene čarovnije. »Skoraj ves svet,« je potihem spregovoril Baldabiou. »Skoraj,« in v svoj pernod si je natočil za dva prsta vode.

VI Baldabiou je bil tisti, ki je bil pred dvajsetimi leti pripotoval v deželo, jo mahnil naravnost v županov urad, vstopil, ne da bi napovedal svoj obisk, predenj na pisalno mizo položil svileno prepasico v barvi sončnega zahoda in ga vprašal: »Ali veste, kaj je to?« »Ženske marnje.« »Napačno. Moške zadeve: denar.« Župan ga je velel vreči ven. Spodaj ob reki je Baldabiou sezidal predilnico, tik poleg gozda postavil prostorno lopo za vzrejo sviloprejk in cerkvico, posvečeno sveti Neži, na križišču s cesto, ki vodi v Vivier. 9

Najel je kakih trideset delavcev in iz Italije naročil skrivnostno leseno napravo, ki so je bila sama kolesa in zobniki, nato pa naslednjih šest mesecev ni rekel ničesar več. Zatem se je vrnil k županu in predenj na pisalno mizo v lepem redu zložil trideset tisoč frankov v velikih bankovcih. »Ali veste, kaj je to?« »Denar.« »Napačno. To je dokaz, da ste tepec« Potem je spet pobral bankovce, jih vtaknil v mošnjo in se obrnil, kakor da odhaja. Župan ga je zadržal. »Kaj vraga pa naj storim?« »Nič — in župan bogatega mesta boste.« 10

Pet let pozneje je bilo v Lavilledieuju sedem predilnic in mesto je postalo eno od glavnih evropskih središč gojenja sviloprejk ter predenja svile. Niso vsi obrati pripadali Baldabiouju. Pri njegovem nenavadnem poslovnem podvigu so mu sledili še drugi krajevni veljaki in zemljiški posestniki. Baldabiou jo vsakomur brez zadržkov zaupal skrivnosti poklica. To ga je zabavalo mnogo bolj od služenja kupov denarja. Učiti, In imeti skrivnosti, ki jih lahko razkriješ. Takšen človek je bil.

VII

Baldabiou je bil tudi tisti, ki je bil pred osmimi leti spremenil življenje Hervéja Joncourja. Prav takrat so prve epidemije že načenjale evropsko proizvodnjo sviloprejkinih jajčec. Ne da bi izgubil glavo, je Baldabiou preučil položaj in se dokopal do sklepa, da te težave ne bo mogoče razrešiti, ampak jo bo treba obilt. Imel je zamisel, manjkal pa mu je pravi človek. Ko je mimo Verdunove kavarne videl iti Hervéja Joncourja, ki je kot vsak vojak na dopust ponosno korakal v elegantni uniformi pehotnega podporočnika, se mu je posvetilo, da ga je našel. Takrat je imel Hervé Joncour štiriindvajset let. Baldabiou ga je povabil k sebi na dom, pred njim odprl atlas, poln eksotičnih imen, in mu rekel:

»Čestitam. Končno si si našel resno delo, fant moj.« Hervé Joncour je do konca prisluhnil dolgi zgodbi, ki je pripovedovala o sviloprejkah, jajčecih, piramidah in plovbah z ladjo. Nato je rekel: »Ne morem.« »Zakaj ne?« »Čez dva dni mi poteče dopust, vrniti se moram v Pariz.« »Vojaška kariera?« »Da. Tako je želel moj oče.« »Nič zato.« Prijel je Hervéja Joncourja pod roko in ga odvedel k očetu. »Ali veste, kdo je to?« ga je vprašal potem, ko je vstopil v njegovo pisarno, ne da bi napovedal svoj obisk.

»Moj sin.« »Bolje poglejte.« Župan je omahnil na naslonjalo svojega usnjenega stola in oblil ga je pot. »Moj sin Hervé, ki se bo čez dva dni vrnil v Pariz, kjer ga v vojski čaka bleščeča kariera, če bosta Bog in sveta Neža hotela tako.« »Točno. Le da ima Bog polne roke dela drugje in sveta Neža sovraži vojake.« Mesec kasneje se je Hervé Joncour odpravil v Egipt. Plul je na ladji z imenom Adel. V kabine so silile vonjave iz kuhinje, na krovu je bil Anglež, ki je trdil, da se je boril pri Waterlooju, zvečer tretjega dne so opazili, da se na obzorju kakor pijani

valovi svetlikajo delfini, na ruleti je zmerom zmagala šestnajstica. Vrnil se je čez dva meseca - na prvo nedeljo v aprilu, ob času za deseto mašo - z več tisoč jajčeci, ki so bila v dveh velikih lesenih škatlah zavita v bombaž. O marsičem bi lahko pripovedoval. Ampak ko sta ostala sama, mu je Baldabiou rekel naslednje: »Povej mi o delfinih.« »O delfinih?« »O tem, kdaj si jih prvič zagledal.« Tak je bil Baldabiou. Nihče ni vedel, koliko je star. 15

VIII

»Skoraj ves svet,« je potihem spregovoril Baldabiou. »Skoraj,« in si v svoj pernod natočil za dva prsta vode. Avgustovska noč, po polnoči. Ob tej uri je Verdun ponavadi že zdavnaj zaprl vrata. Stole je redoljubno obrnil in jih postavil na mize. Pomil je bil šank in vse drugo tudi. Samo še luč bi moral ugasniti in zakleniti. Ampak Verdun je čakal: govoril je Baldabiou. Sede nasproti njega je Hervé Joncour z ugasnjeno cigareto v ustih poslušal, ne da bi se zganil. Tako kakor pred osmimi leti je tudi zdaj pustil, da mu ta mož urejeno izpiše usodo. Njegov glas je tih in jasen prodiral do njega, ritmično so ga prekinjali občasni požirki pernoda. Dolge minute ni obmolknil.

Zadnje, kar je rekel, je bilo: »Ni izbire. Če hočemo preživeti, se moramo prebiti tja čez.« Tišina. Verdun, naslonjen na šank, je dvignil pogled k njima. Baldabiou se je trudil, da bi na dnu kozarca našel še požirek pernoda. Herve Joncour je odložil cigareto na rob mize, preden je rekel: »In kje natanko naj bi bila, ta Japonska?« Baldabiou je dvignil konico svoje sprehajalne palice in z njo pokazal prek streh Saint-Augusta. »Naravnost v tej smeri.« Tako je rekel. »Vse do konca sveta.« 17

V tistih dneh je bila Japonska res na drugi strani sveta. Bila je otok, sestavljen iz otokov, in že dvesto let je živela popolnoma ločena od ostalega človeštva, saj je odklanjala kakršenkoli stik s celino ter preprečevala vstop vsakršnemu tujcu. Kitajska obala je bila skoraj dvesto milj proč, po zaslugi cesarjevega ukaza, ki je po celem otoku prepovedoval gradnjo ladij z več kakor enim jamborom, pa je bila še dlje. V skladu z nekakšno logiko, ki je bila po svoje prosvetljena, zakon sicer ni branil odseljevanja: vendar je obsojal na smrt vse, ki bi se poskušali vrniti. Kitajski, holandski in angleški trgovci so večkrat poskušali vdreti v to nesmiselno osamo, vendar

se jim je posrečilo postaviti na noge zgolj krhko in tvegano tihotapsko mrežo. Z njo so si prislužili le malo denarja, veliko težav in nekaj legend, ki so bile dovolj dobre, da so jih ob večerih lahko prodajali po pristaniščih. Kjer je njim spodletelo, je zahvaljujoč orožju uspelo Američanom. Julija 1853 je komodor Matthew C. Perry s sodobnim ladjevjem, ki so ga sestavljali parniki, vplul v Jokohamski zaliv in Japoncem predal ultimat, v katerem jim je »zaželel«, naj napravijo otok dostopen tujcem. Japonci nikdar poprej niso videli ladje, ki bi po morju lahko plula proti vetru. Ko se je sedem mesecev kasneje Perry vrnil, da bi prejel odgovor na svoj ultimat, se je vojaško poveljstvo otoka uklonilo in podpisalo sporazum, s katerim je pravno

odprlo dve luki na severu dežele in privolilo v navezavo prvih odmerjenih trgovinskih razmerij s tujci. »Morje okoli tega otoka« - je precej slovesno izjavil komodor - »je od danes mnogo manj globoko«.

X Baldabiou je poznal vse te zgodbe. Zlasti je poznal legendo, vsakokrat ponavljajočo se v pripovedih tistih, ki so se bili mudili tam čez. Zatrjevala je, da na tistem otoku izdelujejo najlepšo svilo na svetu. To naj bi počeli že več kakor tisoč let, z obredi in skrivnostmi, ki so dosegli mistično natančnost. Ampak Baldabiou je menil, da ne gre za legendo, temveč za čisto in golo resnico. Nekoč je bil med prsti držal tančico, stkano iz niti japonske svile. Bilo je, kakor da bi med prsti držal sam nič. Zato je takrat, ko je zaradi zapletov s pegasto kugo in bolnimi jajčeci kazalo, da gre vse k hudiču, pomislil naslednje:

»Tisti otok je poln sviloprejk. In otok, kamor se dvesto let ni posrečilo prodreti ne kitajskemu trgovcu ne angleškemu zavarovalnemu agentu, je otok, kamor ne bo nikdar prodrla nobena bolezen.« Ni ostal le pri razmišljanju: v Verdunovo kavarno je sklical vse pridelovalce svile v Lavilledieuju in jih s tem seznanil. Nihče od njih ni bil še nikdar slišal za Japonsko. »Mar moramo obresti ves svet, da bi lahko šli kupit jajčeca, kakor bog zapove? Tja, kjer tujca obesijo, če ga ugledajo?« »Nekdaj so ga obesili,« je pojasnil Baldabiou. Niso vedeli, kaj naj si mislijo. Nekomu je na pamet padel ugovor. 22

»Bo že razlog, če še nihče na svetu ni pomislil, da bi šel kupovat jajčeca tja čez.« Baldabiou bi jim lahko metal pesek v oči in jih opomnil, da nikjer drugje na svetu nimajo Baldabiouja. Vendar je raje povedal tako, kakor je bilo. »Japonci so se sprijaznili s tem, da prodajajo svojo svilo. Jajčec pa ne. Ta ljubosumno čuvajo zase. In če jih poskusiš odnesti z otoka, zagrešiš zločin.« Svilarji iz Lavilledieuja so bili, eni bolj, drugi manj, odlični gospodje in jim nikoli ne bi prišlo na misel, da bi prekršili katerikoli zakon svoje države. Domneva, da bi to storili na drugi strani sveta, pa se jim je zdela povsem sprejemljiva. 23

Bilo je leta 1861. Flaubert je končeval Salambo, električna razsvetljava je bila šele hipoteza in onstran oceana je Abraham Lincoln bojeval vojno, katere konca ni nikdar dočakal. Rejci sviloprejk iz Lavilledieuja so se povezali v združenje in zbrali precejšnjo vsoto denarja, ki so ga potrebovali za odpravo. Vsem se je zdelo samoumevno, da ga zaupajo Hervéju Joncourju. Ko ga je Baldabiou prosil, naj sprejme nalogo, mu je ta odgovoril z vprašanjem. »In kje natanko naj bi bila, ta Japonska?« »Naravnost v tej smeri. Vse do konca sveta.« Odpotoval je šestega oktobra. Sam.

Pred mestnimi vrati je stisnil k sebi soprogo Helene in ji preprosto dejal: »Ničesar se ti ni treba bati.« Bila je visoka ženska počasnih gibov, imela je dolge črne lase, ki jih nikoli ni spela na temenu. Imela je prelep glas.

XII Herve Joncour je krenil na pot z osemdeset tisoč franki v zlatu in z imeni treh mož, ki mu jih je priskrbel Baldabiou: Kitajca, Holandca in Japonca. Mejo je prestopil blizu Metza, prečkal Wüttemberg in Bavarsko, prišel v Avstrijo, z vlakom prispel na Dunaj in v Budimpešto, da bi potem nadaljeval pot do Kijeva.

Na konju je prejahal dva tisoč kilometrov ruske stepe, se povzpel prek Urala, prišel v Sibirijo in potoval štirideset dni, preden je dosegel Bajkalsko jezero, ki so ga tamkajšnji prebivalci imenovali: morje.

Spustil se je ob toku reke Amur, sledil kitajski meji do oceana, ko je dospel do oceana, pa se je za enajst dni ustavil v pristanišču Sabirk, dokler ga ladja holandskih tihotapcev ni prepeljala na rt Teraja ob zahodni japonski obali. Po stranskih cestah je prepešačil province Išikava, Tojama in Niigata, se znašel v provinci Fukušima in prodrl do mesta Širakava, ki ga je obšel z vzhodne strani, dva dni čakal na moža v črnem, ki mu je zavezal oči in ga odvedel v vas na gričih, kjer je prenočil in se naslednje jutro o nakupu jajčec pogajal z moškim, ki ni spregovoril in katerega obraz je bil prekrit s svileno tančico. Črno. Ko se je znočilo, je skril jajčeca med prtljago, pokazal hrbet Japonski in se začel pripravljati na pot domov.

Ko se je znočilo, je skril jajčeca med prtljago, pokazal hrbet Japonski in se začel pripravljati na pot domov. Komaj je za sabo pustil zadnje vaške hiše, ga je v teku dohitel neki moški in ga zadržal. Z razvnetim glasom, ki mu ni bilo mogoče ugovarjati, mu je nekaj rekel, nato pa ga vljudno, a odločno pospremil nazaj. Herve Joncour ni govoril japonščine niti je ni mogel razumeti. Vendar je doumel, da bi ga Hara Kei rad videl.

XIII Odmaknili so zaslon iz riževega papirja in Herve Joncour je vstopil. Hara Kei je prekrižanih nog sedel na tleh v najbolj oddaljenem kotu sobe. Oblečen je bil v temno tuniko, nakita ni nosil. Edini vidni znak njegove oblasti je bila ženska, ki je z glavo v njegovem naročju zaprtih oči nepremično ležala ob njem, z rokami, skritimi pod široko rdečo obleko, ki se je na rogoznici pepelnate barve kakor plamen razprostirala vsenaokrog nje. On ji je s prsti počasi brodil skozi lase: zdelo se je, kakor da boža kožuh žlahtne živali, ki spi. Hervé Joncour je prečkal sobo, počakal, da mu je gostitelj pokimal, in sedel predenj. Tako sta nekaj časa molčala in si zrla v oči.

Neopažen je vstopil služabnik, ki je prednju postavil skodelici čaja. Nato se je razblinil v nič. Takrat je Hara Kei spregovoril, v svojem jeziku, s pojočim glasom, ki se je prelival v nekakšen zoprno izumetničen falzet. Hervé Joncour je poslušal. Oči je prikoval na oči Hara Keija in samo za hip, skoraj ne da bi opazil, jih je spustil na ženski obraz. Bil je obraz mlade deklice. Spet je pogledal kvišku. Hara Kei je premolknil, dvignil eno od skodelic čaja, jo ponesel k ustom, pustil, da je preteklo nekaj trenutkov, in rekel: »Poskušajte mi povedati, kdo ste.« To je rekel v francoščini, pri čemer je nekoliko zategoval samoglasnike, z glasom, ki je bil hripav in neponarejen.

XIV Najbolj skrivnostnemu moškemu na Japonskem, gospodarju vsega tistega, kar se je svetu posrečilo odnesti z otoka, jo Herve Joncour poskušal pojasniti, kdo je. To je storil v maternem jeziku, govoril je počasi, ne da bi vedel, ali ga Hara Kei razume. Nagonsko se je odpovedal vsakršni previdnosti, preprosto je brez izmišljotin in ne da bi kaj zamolčal, po resnici poročal o vsem. Z enakomernim glasom in s komaj nakazanimi kretnjami je nizal tako male podrobnosti kakor ključne dogodke, oponašal je hipnotični govor nekoga, ki melanholično in stvarno bere seznam predmetov, rešenih iz požara. Hara Kei je poslušal, ne da bi na obrazu pokazal kakršnokoli sled vznemirjenja ki ga je morda čutil.

Oči je prikoval na ustnice Herveja Joncourja, kakor da so zadnje vrstice poslovilnega pisma. Vse v sobi je bilo tako tiho in nepremično, da se je tisto, kar se je na lepem zgodilo, zazdelo neznansko, čeprav ni pomenilo nič. Nenadoma je, ne da bi se vsaj malo zganila, tista deklica odprla oči. Herve Joncour ni umolknil, vendar je nagonsko pobesil pogled k njej in ne da bi nehal govoriti, je videl, kako njene oči niso oči vzhodnjakinje in kako strmijo vanj s tolikšno močjo, da se je zmedel; kakor da že od začetka izpod priprtih vek niso gledale drugega. Herve Joncour je tako neprizadeto, kolikor je le zmogel, pogledal drugam in poskušal nadaljevati svojo pripoved, ne da bi se karkoli v njegovem glasu zazdelo drugačno.

Šele ko so mu oči zatavale k skodelici čaja, ki je stala na tleh pred njim, je premolknil. Prijel jo je z roko, jo ponesel k ustnicam in počasi pil. Medtem ko jo je znova odlagal predse, je spet začel govoriti.