EXERCISE IN STYLE by Petra Švajger

VAJE V SLOGU

Ray mon d Q uen eau

PREDGOVOR

Michel Leiris se v pogovoru z Jacguesom Bensom spo minja, da »sva (Michel Leiris in jaz) v tridesetih letih v dvo rani Pleyel poslušala koncert, na katerem so izvedli Umetnost fuge. Spominjam se, da sva koncertu sledila zelo zavzeto in da sva na koncu menila, kako zanimivo bi bilo kaj podob nega narediti na leposlovni ravni (gledaje Bachovo delo ne s stališča kontrapunkta in fuge, temveč kot gradnjo nekega dela s pomočjo variacij, ki se okrog precej nepomembne teme kopičijo tako rekoč v neskončnost)«. Res sem pisal Vaje v slogu z zelo jasnim spominom na Bacha in prav posebej na koncert v dvorani Plevel; pa je bil ta res pred vojno? Kakorkoli že, maja 1942 sem sestavil pivih dvanajst vaj (ki so tudi v knjigi ostale na tem mestu); mislil sem, da bom pri tem ostal, in svoj skromni poskus sem naslovil Dodekaedei; pač zato, ker ima ta lepi mnogoploščnik, kot vsakdo ve, dvanajst obrazov. Urednik neke sila ugledne revije, ki je tisti čas izhajala v tako imenovani svobodni coni in ki me je bil že prej zaprosil za kakšen »tekst«, mi je Dodekaeder vrnil nadvse osupel, rekel bi celo: užaloščen, ko da bi mu jo bil hotel grdo zagosti.

To me ni odvrnilo od dela in avgusta in novembra 1942 in julija 1944 se je Dodekacdru pridružil nov ducat vaj. Februarja 1945 jih je belgijska nadrealistična publikacija Zemlja ni solzna dolina, ki jo je urejal Marcel Marien, obja vila devet pod skupnim naslovom Vaje v slogu; v opombi je pisalo: »Avtor namerava ‘obdelati isto vsebino’ - banalen in ob tem še resničen pripetljaj - na kakšnih sto načinov. Nobenega dvoma ni, da bo teh sto poglavij enake vsebine zapustilo pri bralcu, ki jih bo bral zapored (sic), določen vtis.« Opombo sem kajpada napisal sam. Leta 1945 sem napisal osemnajst novih vaj, ki so decem bra istega leta izšle v Fontani. Vse skupaj sem jih torej v treh letih sestavil manj kot petdeset; vse drugo je bilo opravljeno poleti 1946 v Isle-sur-Sorque. Ustavil sem se pri devetindevet-deseti, saj sem presodil, da število ustreza; ne premalo in ne preveč: grški ideal, kakopa. Raymond Queneau

ZAPISEK

V avtobusu S ob uri prometne konice. Tip šestindvaj setih let s klobukom, na katerem je namesto traku vrvica, in z vratom, ki je dolg, kot bi ga kdo raztegnil. Ljudje izstopajo. Omenjeni tip se obregne ob soseda. Očita mu, da ga sune vsakokrat, ko gre kdo mimo. Cmerikav glas, ki bi bil rad grozeč. Ko zagleda prost sedež, se hitro usede nanj. Dve uri zatem ga spet srečam na Rimskem dvoru pred kolodvorom Svetega Lazarja. Je v družbi s tovarišem, ki mu pravi: »Moral bi si dati prišiti še en gumb na plašču.« Pokaže mu, kje (na izrezu) in zakaj.

DVAKRATNO

Okrog poldneva in blizu dvanajste ure sem stopil in se povzpel na stojišče in na zadnjo ploščad natrpanega in tako rekoč popolnoma zasedenega avtobusa in sredstva javnega prevoza, ki je vozil in se premikal po progi S in od Contrescarpa do Champerreta. Opazil in ugledal sem mladega moža in starejšega pubertetnika, precej smešnega in nemalo čudnega: z dolgim vratom in s podaljšanim goltom, z vrvico in z motvozom okrog klobuka in pokri vala. Med vsesplošnim suvanjem in vsestranskim pehanjem reče in pravi z jokavim glasom in s cmerikastim tonom, da se njegov sosed in sopotnik trudi in si prizadeva, da ga nalašč in hote pahne in porine vsakokrat in vselej, ko kdo izstopi in gre dol. Ko to pove in izgovori, se hitro napoti in jadrno nameri proti praznemu sedežu in prostemu stolu. Dve uri zatem in sto dvajset minut kasneje ga znova vidim in spet uzrem na Rimskem dvoru in pred kolo dvorom Svetega Lazarja. Druži in sestaja se s prijateljem in s kolegom, ki mu prigovarja in ga vzpodbuja, naj si naroči pridati in veli prišiti gumb in okrogli predmet iz roženine na svoj površnik in plašč.

LITOTE

Nekaj se nas je skupaj premikalo. Mladenič, ki ni bil videti posebno bister, je spregovoril dve tri besede z gospodom, ki je stal ob njem, in se potem usedel. Dve uri zatem sem ga spet srečal; bil je v družbi s tovarišem in debatiral o modi.

METAFORIČNO

V velikem hrošču z belkastim oklepom se je v največjem žaru dneva znašlo med popotnimi sardinami pišče z dol gim, neporaslim vratom in eno od njih, docela krotko, na vsem lepem ogovorilo, da je njegovo kokotanje, vlažno od ugovora, obviselo v zraku. Nato ga je posesala praznina in ptiček je vanjo strmoglavil. Še istega dne sem videl, kako ga v turobni mestni pustinji človeška oholost ošteva zaradi nekakšnega gumba.

POVRATNO

Gumb več bi si moral prišiti na plašč, mu je rekel prijatelj. Srečal sem ga na Rimskem dvoru, potem ko sem ga bil videl, kako se poželjivo namerja proti nezasedenemu stolu. Maloprej se je pritoževal nad udarci nekega druge ga potnika, ki ga je, tako je govoril, dregnil vsakokrat, ko je kdo izstopil. Ta mršavi mladenič je imel na glavi smešen klobuk. To se je zgodilo na ploščadi nabito polnega avto busa S danes opoldne.

PRESENEČENJA

Kako smo se stiskali na tisti zadnji ploščadi! In kako butast in smešen je bil tisti pob! In kakšno je počel! A ga na vsem lepem ne prime, da bi se pričkal z možakarjem, ki ga - tako zatrjuje! fičfirič! menda suva! In da se potlej ne spomni nič boljšega in urno plane na sedež, ki se je medtem izpraznil! Namesto da bi ga odstopil kakšni gospe! In koga, prosim vas, srečam čez dve uri pred kolo dvorom Svetega Lazarja? Taistega fakina! In to v trenutku, ko posluša modne nasvete! Ki mu jih daje njegov tovariš! Ni da bi človek verjel!

SANJE

Vse okrog mene se mi je zdelo ovito v bisernato meglo, v kateri so se gibala nejasna in mnogokrat ponovljena bitja, med katerimi pa se je precej razločno odražala postava nekega mladeniča, za čigar dolgi vrat se je zdelo, da že sam po sebi kaže na podli in hkrati agodrnjavi značaj osebe, ki ji pripada. Namesto traku je imel na klobuku motvoz, spleten v kitko. Prepiral se je z nekom, ki ga nisem videl, nato pa se je pognal, kot bi se nečesa ustrašil, v temačen hodnik. Drugi del sanj mi ga pokaže, kako stopa v opoldanskem soncu pred kolodvorom Svetega Lazarja. Kolega, ki je z njim, mu pravi: »Še en gumb bi si moral dati na plašč.« Ob tem sem se zbudil.

NAPOVEDI

Ko bo odbilo poldan, se boš znašel na zadnji ploščadi avtobusa, kjer se bodo gnetli potniki, med katerimi boš opazil smešnega mladina: vrat kot pri okostnjaku in na klobuku nobenega traku. Nekaj mu ne bo prav, mladikavcu. Sumničil bo nekega gospoda, da ga vsakokrat, ko grejo mimo ljudje, ki vstopajo ali izstopajo, zanalašč porine. To mu bo tudi dejal, a oni drugi bo prezirljivo molčal. In smešni mladenec mu bo v paničnem strahu pred nosom pobrisal proti prostemu sedežu. Ko bo preteklo nekaj časa, ga boš spet ugledal, in sicer na Rimskem dvoru, pred kolodvorom Svetega Lazarja. Z njim bo prijatelj in zaslišal boš naslednje besede: »Tvoj plašč se ne zapenja prav: moral si boš dati prišiti še en gumb.«

SINKIZE

Ko na progi S stojim, smešnega mladeniča na avtobusu neki dan, ki je bil nabit in nemara poln zaradi natezanja dolgega vratu z vrvjo na klobuku, uzrem. Se z nadutim in cendravim glasom, ki se znajde poleg njega, ob gospoda obrega. Ker ga peha, ko vsakokrat ljudi izstopi.Na prost sedež, ki mu, ko to reče, pride blizu, se usede. Na dvoru (rimskem) ga še enkrat srečam, ko mu kasneje gumb dve uri svetuje, naj si kolega prišije na plašč.

MAVRICA

Nekega dne sem se znašel na zadnji ploščadi vijoličaste ga avtobusa. Tam je stal tudi precej smešen mladenič: indi go moder vrat, vrvica na klobuku. Nenadoma se razburi na sinjega gospoda. Predvsem mu očita, in to z zelenim glasom, da ga sune vsakokrat, ko kdo izstopi. Ko utihne, pohiti proti rumenemu sedežu in se usede nanj. Dve uri zatem ga spet srečam pred oranžnim kolo dvorom. Prijatelj, ki je z njim, mu svetuje, naj si da prišiti gumb na svoj rdeči suknjič.

LOGOREJLI (DOTA, BAJONET, SOVRAŽNIK, KAPELA, OZRAČJE, BASTIJA, DOPIS) Nekega dne sem se znašel na ploščadi avtobusa, ki je bil gotovo del dote hčerke gospoda Zamoža, prezidenta prevoznega podjetja. Tam je stal tudi neki mladenič, ki je bil precej smešen, in to ne zato, ker ni nosil bajoneta, temveč zato, ker je vzbujal vtis, da ga nosi, četudi ga ni. Nenadoma se mladenič poloti svojega sovražnika, nekega gospoda, ki stoji za njim. Predvsem ga dolži, da se vede manj dostojno kot v kapeli. Ko zmene tako naelektri ozračje, se gre usest. Dve uri zatem ga srečam dva ali tri kilometre stran od Bastije v družbi prijatelja, ki mu svetuje, naj si da prišiti gumb na plašč; opozorilo, ki bi mu ga bil prav lahko posredoval v obliki dopisa.

OMAHOVANJE

Ne vem prav dobro, kje se je to zgodilo ... v cerkvi, v smetnjaku, v kostnici? Nemara v avtobusu? Tam je bilo ... ampak kaj je bilo pravzaprav tam? Jajca, prevleke, red kvice? Okostnjaki? To ja, ampak še z mesom okrog, živi. Ja, mislim, da bo ta tista. Ljudje v avtobusu. Ampak med njimi je bil eden (ali pa sta bila dva), ki je bil posebej opazen, ne vem več prav dobro zakaj. Zaradi njegove pre tirane samozavesti? Tolšče? Otožnosti? Ali pa raje ... in na tančneje ... zaradi njegove mladosti, ki jo je krasil dolg ... nos? podbradek? palec? ne: vrat, in klobuk, nenavaden, nenavaden, nenavaden. Začel se je prepirati, ja, ta bo tista, brez dvoma s kakšnim sopotnikom (moškim ali žensko? otrokom ali starcem?). To se je končalo, to se je končno gotovo kako končalo, bržkone tako, da je eden od nasprot nikov pobegnil. Vse se mi zdi, da sem tega človeka še nekje srečal. Ampak kje? Pred cerkvijo? pred kostnico? pred smet njakom? S tovarišem, ki se je po vsej priliki z njim o nečem pogovarjal, ampak o čem? o čem? o čem?

NATANČNO

Ob 12. uri in 17 minut je v avtobusu na progi S, dol gem 10 metrov, širokem 2 metra 1 decimeter, visokem 3 metre 5 decimetrov, oddaljenem 3 kilometre 600 metrov od začetne postaje, obremenjenem z 48 potniki, oseba moškega spola, stara 27 let, 3 mesece, 8 dni, visoka meter 72 in težka 65 kilogramov, s klobukom, visokim 17 centimetrov, katerega vrhnji del je bil ovit s trakom, dolgim 35 centimetrov, ogovorila moškega, starega 48 let, 4 mesece, 3 dni, visokega meter 68 in težkega 77 kilogramov, s 14 besedami, katerih izgovorjava je trajala 5 sekund in ki so merile na nenamerno premikanje v obsegu 15 do 20 milimetrov. Nato je sedla približno 2 metra 1 decimeter vstran. 118 minut kasneje se je ista oseba znašla 10 metrov pred kolodvorom Svetega Lazarja, vhod za primestne proge, in se sprehajala sem ter tja na razdalji 3 metrov s tovarišem, starim 28 let, visokim meter 70 in težkim 71 kilogramov, ki mu je v 15 besedah nasvetoval, naj premesti za 5 cen timetrov v smeri proti nadglavišču gumb s premerom 3 cen timetre.

PrŠ

PaO Bo

SUBJEKTIVNO STALIŠČE

Danes sem bil prav zadovoljen s svojo garderobo. Lansiral sem nov klobuk, rahlo krejzi, in plašč, ki se mi nikakor ni zdel slab. Pred kolodvorom Svetega Lazarja sem srečal XY, ki bi me bil rad spravil v slabo voljo, pa mi je hotel na vsak način dokazati, da je plašč preveč izrezan in da bi si moral dati prišiti še en gumb. Ni si pa upal obreg niti se ob moje naglavje. Malo pred tem sem krasno zašil nekega kmetavzarja, ki me je hotel sfaširati vsakič, kadar se je kdo premaknil, pa če je vstopil ali izstopil. To se je zgodilo v enem tistih groznih avtobusov, v katere se nabuta ljudstva ravno takrat, ko se moram peljati z njimi.

DRUGO SUBJEKTIVNO STALIŠČE

Danes se je na zadnji ploščadi avtobusa znašel poleg mene eden tistih zmenetov, kakršnih je v teh časih na srečo zmerom manj, sicer bi nazadnje še katerega ustrelil. Fante je imel kakšnih šestindvajset ali trideset let in me je še prav posebej razkuril, pa ne toliko s svojim dolgim vratom, oskubljenim kot pri kakšnem purmanu, ampak s trakom na klobuku,s trakom, od katerega je ostala samo nekakšna kodrlajsasta vrvica. O ti gnusoba! Se mi je tako obračalo v želodcu! Ker pa je bilo ob tisti uri v našem avtobusu dosti ljudi, sem izkoristil gnečo, ki nastane, ko vstopajo ali izstopajo, in ga s komolcem dregal med rebra. Se preden sem se odločil, da mu malo stopim na prste, se je splašil in jo zbrisal. Da bi ga zjezil, sem mu še rekel, da mu na plašču, ki je bil že itak preveč izrezan, manjka en gumb.

PRIPOVED

Ko sem se nekega dne okrog poldneva na zadnji ploščadi skorajda polnega avtobusa na progi S (ki je zdaj proga 84) vozil mimo parka Monceau, sem opazil mladeniča z zelo dolgim vratom in s klobukom, na katerem je namesto traku nosil pletenico. Nenadoma je ogovoril soseda, trdeč, da mu slednji namenoma stopi na nogo vsakokrat, ko kateri od potnikov vstopi ali izstopi. Nato je precej hitro končal pogovor in zasedel prostor, ki se je bil izpraznil. Dve uri zatem sem ga spet videl, kako pred kolodvorom Svetega Lazarja živahno razpravlja s prijateljem, ki mu sve tuje, naj zoži izrez na svojem plašču tako, da mu bo vešči krojač prešil vrhnji gumb.

SESTAVLJANJE BESED

Včasoprostorjen v gnečosilnost opoldnevnobusa sem lutecijskovalsko zadnjeploščadil in se sosedil z vratnodol-gim okroklobukavrvcem. Ki je rekel nepoznanovancu: »Vsakodregate me karnaprejno.« Ko je tako bevsknobesnil, se je hitrožrešno naprostomestil. Drugokrajujoč v kas-nejšosti sem ga opazil, kako je lazarosvetil s prijateljiksom, ki mu je rekel: doprigumbiti bi moral plašč. In mu zakaj-zatojil stvar.

ZANIKANJA

Ni bil ne čoln ne letalo, temveč kopensko prevozno sredstvo. Ni bilo ne zjutraj ne zvečer, temveč opoldne. Ni bil ne dojenec ne starec, temveč mlad mož. Ni bil ne trak ne našiv, temveč konopec. Ni bil ne sprevod ne pretep, temveč pehanje. Ni bil ne ljubezniv ne hudoben, temveč zdrahljiv. Ni bila ne resnica ne laž, temveč pretveza. Ni ne stal ne ležal, temveč se je hotel usesti. Ni bilo ne sinoči ne jutri, temveč istega dne. Ni bil ne Severni kolodvor ne Lvonski kolodvor, temveč kolodvor Svetega Lazarja. Ni bil ne sorodnik ne znanec, temveč pri jatelj. Ni bila ne psovka ne norčija, temveč nasvet v zvezi z obleko.

ANIMIZEM

Mehak, rjav, po sredi potlačen klobuk z navzdol zavi hanimi krajevci in ovit z motvozom, tak klobuk je trdno stal med mnogimi drugimi in podrhteval le ob izboklinah ali vdrtinah na cestišču, ki so jih prenašala kolesa avtomo bila, s katerim se je vozil, namreč ta klobuk. Na vsakem postajališču so mu primiki in odmiki potnikov zadajali bočne udarce, ki so bili nekajkrat precej poudarjeni, tako da se je nazadnje prav ujezil, namreč ta klobuk. Svoj srd je izrazil s posredovanjem človeškega glasu, s katerim ga je povezovala gmota mesa, strukturalno razporejenega okrog koščene oble, navrtane z nekaj luknjami, ki je bila pod njim, namreč pod tem klobukom. Potem je na lepem šel in se usedel, namreč ta klobuk. Uro ali dve zatem sem ga spet videl, kako se pred kolodvorom Svetega Lazarja premika kak meter šestinšest-deset nad tlemi, namreč ta klobuk. Neki prijatelj mu je svetoval, naj si da prišiti še en gumb na plašč ... še en gumb ... na svoj plašč ... da njemu to reče ... njemu ... namreč temu klobuku.

ANAGRAMI

V izlovu, raketo pleje batino na gripo S, se fenta gorko 62 tle, ki je Emil nosil natek trav in oliko klapovira vrv in en kurat, dereza na okapnit, ki ga jeba greda. Ko kota čirzika, spoti od ostal in se zaliva rog. Kajne Temza mrčesa vozna gate afnat na Mirskem vodru, pir spojati Vegaste Zalarja. Trosiva um je ta pih ladje: »Romal boš ritipeš čimbug na puščal«. Ni um zakopal jek (na zeziru).

DISTINKTIVNO

V avtobusu S (kar ne pomeni, da je flavto brusil pes) sem okrog dvanajstih (in ne premnog šepav stih) zagledal fanta (in ne zadegal gvanta) s čudnim klobukom (in ne z budnim horukom), ki ga je krasila vrvica (in ne kazila mrvi-ca). Imel je šilast vrat (in ne snel je špičast drat). V silni gneči (in ne v milni sreči) je obtožil sopotnika (in ne položil podstotnika), da mu stopa po nogah (in ne stoka po notah). Ko je našel prazen sedež (in ne kvasil blazen vedež), je urno sedel nanj (in ne je ura sedemnajst). Čez čas sem ga opazil (in ne čez pas sem ga oplazil) na Rimskem dvoru (in ne na vinskem stvoru), kako kramlja s kolegom (in ne krampa s polenom), ki mu govori (in ne v kinu gori), naj prešijc gumb (kar nikakor ne pomeni, naj kri ščije lump).

HOMEOTELEUTI

Pritrese se tisto korito na gumah semperit in med pri-tovorjenci, ki jim pritičem, pritegne premotritev puritancev neki pritepenec, čigar obriti vrat je čez vse kriterije dolg in ki mu s klobuka britanskega tipa ritualno binglja nekakšen fritat. Neki ritopaš ga pritiska v ritmu pritlehnih razritin, a onega to iritira in se srborito pritoži: »pokrita rihta«. Pri tem pa svojo bridkost že ritardira, saj se prita ji, se gre pomirit in drugam skrit svojo rit. Čez dve uri - točno pri britofu lazaristov isti tip gri zlja pomfrit, ko primencoriti k njemu pritlikav nabritež, ga kritično premotri ter mu meritorno ponazori to, kaj mora z gumbom postorit, da bo to njemu v prid.

URADNI DOPIS

Čast mi je obvestiti Vas o dogodkih, ki sem jim bil nepristranska in zgrožena priča. Tistega dne okrog poldneva sem se znašel na ploščadi avtobusa, ki je vozil po ulici Courcelles proti trgu Champerret. Omenjeni avtobus je bil poln, drznil bi si reči, celo več kot poln, saj je bil sprevodnik sprejel preveliko število prosilcev, in to brez upravičenega razloga, le iz pre tirane dobrosrčnosti, ki ga je navedla k temu, da je prekršil pravila, kar mu torej lahko dobrohotno spregledamo. Ob slehernem postanku so odhodi in prihodi potnikov, ki so izstopali in vstopali, izzvali določeno komolčenje, kar je enega izmed potnikov spodbodlo, da se je, resda ne najbolj obzirno, pritožil. Pripomniti moram, da se je imenovani potnik, takoj ko je bilo mogoče, usedel. Pričujočemu kratkemu poročilu pridajam naslednje dopolnilo: čez nekaj časa se mi je ponudila priložnost, da zgoraj navedenega potnika ponovno ugledam, tokrat v družbi z osebo, ki je nisem mogel prepoznati. Živahna izmenjava mnenj se je po vsem sodeč dotikala vprašanj estetske narave. Glede na navedena dejstva Vas prosim, da mi osvetlite nasledke, ki izhajajo iz orisanih dogodkov, in nakažete smernice, ki se Vam zanje 32

zdi primerno, da se v prihodnje po njih ravnam. V pričakovanju Vašega odgovora se priporočam in beležim s posebnim in najodličnejšim globokospoštovanjem.

BESEDNA ZLOŽENKA

V svojem novem romanu, napisanem z zanj značilno ognjevitostjo, je slavni romanopisec X, ki mu dolgujemo že številne mojstrovine, uvedel na prizorišče same ostro izrisane like, ki se gibljejo v okolju, blizkem in razumljivem vsem, starim in mladim. Dogajanje je, potemtakem, postav ljeno v avtobus mestnega prometa, kjer se srečata glavni junak romana in neka dovolj skrivnostna oseba, ki se z njim prereka. Ta tajinstveni lik srečamo spet v sklepnem delu romana, ko nadvse pozorno posluša nasvete, ki mu jih daje prijatelj, izvedenec v dandizmu. Romanopisec X je izklesal like s srečno in zanesljivo roko, tako da zapušča roman kot celota mogočen in očarljiv vtis.

ONOMATOPOIJE

LOGIČNA ANALIZA

Avtobus. Ploščad. Avtobusna ploščad. Kraj dogajanja. Poldan. Približno. Približno poldan. Čas dogajanja. Potniki. Prepir. Prepir med potniki. Dogajanje. Mladenič. Klobuk. Dolg tanek vrat. Mladenič s klobukom in s pleteno vrvico na njem. Glavna oseba. Nekdo. Neki nekdo. Neki nekdo. Stranska oseba. Jaz. Jaz. Jaz. Tretji nastopajoči. Pripovedovalec. Besede. Besede. Besede. Kar je bilo izrečeno. Prost sedež. Zaseden sedež. Prost in nato zaseden sedež. Izid. Kolodvor Svetega Lazarja. Uro zatem. Prijatelj. Gumb. Drugi izrečeni stavek. Sklep. Logični sklep.

VZTRAJANJE

Nekega dne okrog poldneva sem vstopil na avtobus na progi S, ki je bil skoraj poln. V avtobusu na progi S, ki je bil skoraj poln, je stal precej smešen mladenič. Vstopil sem v isti avtobus kot on, in mladenič, ki je bil nekega dne okrog poldneva pred mano vstopil na isti avtobus na progi S, ki je bil skoraj poln, je nosil na glavi klobuk, ki se mi je zazdel sila smešen, ko sem nekega dne okrog poldneva vstopil na isti avtobus na progi S kot ta mladenič. Okrog tega klobuka je bila napeljana nekakšna vrvica, spletena kot kitka, in mladenič, ki je nosil ta klobuk - in to vrvico - se je znašel v istem avtobusu kot jaz, v avto busu, ki je bil skoraj poln, saj je bil poldan; in ta klobuk, katerega vrvica je bila spletena kot kitka, se je nadaljeval v obrazu, nasajenem na dolg, dolg vrat. Ah, kako dolg je bil vrat tega mladeniča, ki je nosil klobuk, okrog katerega je bila nekakšna vrvica, in ki se je nekega dne okrog pold neva znašel na avtobusu na progi S. Precejšnja gneča je bila na avtobusu, s katerim sva se nekega dne okrog poldneva peljala proti končni postaji na progi S mladenič, ki je na dolgem vratu nosil smešen klobuk, in jaz.

Trki, ki so nastali, so na vsem lepem izzvali protest, protest, ki je izviral od mladeniča, ki je nekega dne okrog poldneva na ploščadi avtobusa na progi S imel tako dolg vrat. Zaslišala se je obtožba, izrečena z bojazljivim glasom razžaljenega dostojanstva, saj je mladenič na ploščadi avto busa na progi S nosil klobuk, obšit s kitko, in imel dolg vrat; našel se je tudi sedež, ki je nenadoma postal prost v tem avtobusu na progi S, ki je bil skoraj poln, saj je bil poldan, sedež, ki ga je brž zasedel mladenič z dolgim vratom in smešnim klobukom, sedež, ki mu je še kako ustrezal, saj se tistega dne okrog poldneva ni več želel gnesti na ploščadi avtobusa. Dve uri zatem sem ga ugledal pred kolodvorom Svetega Lazarja, namreč tistega mladeniča, ki sem ga bil opazil iste ga dne okrog poldneva na ploščadi avtobusa na progi S. Bil je s prijateljem svoje baze, ki mu je dajal nasvete, zade vajoče določen gumb na njegovem plašču. Oni ga je pozorno poslušal. Oni, to je bil tisti mladenič, ki je nosil klobuk, obšit s kitko, in ki sem ga videl na ploščadi avto busa na progi S, ki je bil skoraj poln nekega dne okrog poldneva.

NEVEDNOST

Ne vem, kaj bi radi od mene. Ja, okrog dvanajstih sem šel na esko. Če je bilo dosti ljudi? Menda, ob takem času. Pob s klobukom? Čisto mogoče. Ne zijam za ljudmi. Me ne brigajo. Nekakšen konopec? Okrog klobuka? Lahko da je redkost, v redu, ampak mene ne gane. Konopec ... Da bi se kregal z enim drugim gospodom? Ja no, se zgodi. In če sem ga potlej čez eno ali dve uri še enkrat srečal? Zakaj pa ne? So še bolj čudne stvari v življenju. Se spom nim, na primer, da so mi ata dostikrat pravil, da ...

POVEDNI TVORNI PRETEKLIK

Vstopil sem v avtobus, ki je vozil proti Champerretu. Bilo je veliko ljudi, mladih, starih, žensk, vojakov. Plačal sem vozovnico in se začel ozirati okrog sebe. Ni bilo kaj prida zanimivo. Nazadnje sem le opazil mladeniča, čigar vrat se mi je zdel predolg. Pogledal sem njegov klobuk in opazil, da ima namesto traku vrvico. Vsakokrat ko je kdo vstopil, se je začelo prerivanje. Nič nisem rekel, mladenič z dolgim vratom pa je ogovoril svojega soseda. Nisem slišal, kaj mu je dejal, a pogledala sta se postrani. Tedaj se je mladenič z dolgim vratom nenadoma šel usest. Ko sem se vračal s Champerreta, sem se peljal mimo kolodvora Svetega Lazarja. Videl sem istega tipa, kako se pogovarja s kolegom. Ta je s prstom pokazal gumb tik nad razporkom na plašču. Potem je avtobus odpeljal in ju nisem več videl. Sedel sem in nisem mislil na nič.

POVEDNI SEDANJIK

Opoldne pritiska na potnike v avtobusu huda vročina. Nazadnje razgreje butasto glavo, nataknjeno na dolg vrat in okrašeno z bedastim klobukom, in v njej se razplameni svaja. A v ozračju, pretežkem, da bi prenašalo od ust k ušesom ostre žalitve, brž dogori. Pa se namesti bolj noter, na hladno. Nekaj kasneje se utegnejo pred postajališčem z dvojni mi kolesnicami zastaviti vprašanja v zvezi z oblačenjem, zadevajoča gumb, ki ga samovšečno otipavajo prsti, lepki od znoja.

DOVRŠNI PRETEKLIK

Odbilo je poldan. Potniki so vstopili v avtobus. Nagnetli so se. Mlad gospod je na glavi prinesel klobuk, ki je pritegnil poglede, ko pa je bil ovit z vrvico in ne s trakom. Od drugih se je razločil po dolgem vratu. Sosedu se je pritožil zaradi udarcev, ki jih je dobil. Ugledal je prazen sedež, planil proti njemu in se usedel nanj. Kasneje sem ga opazil pred kolodvorom Svetega Lazarja. Zavit je bil v plašč in prijatelj, ki se je ustopil pred njega, mu je dejal: še en gumb bi ti odlično pristal.

NEDOVRŠNI PRETEKLIK

Zvonilo je poldan. Potniki so vstopali v avtobus. Gnetli so se. Mlad gospod je na glavi nosil klobuk, ki je pritego val pozornost, ko pa ga je ovijala vrvica in ne trak. Od drugih se je razlikoval po dolgem vratu. Sosedu se je pritoževal zaradi udarcev, ki jih je prejemal. Ogledoval si je prazen sedež, drvel proti njemu in sedal nanj. Kasneje sem ga opazoval pred kolodvorom Svetega Lazarja. Zavijal se je v plašč in prijatelj, ki je stal ob njem, mu je govoril: še en gumb bi ti odlično pristajal.

ALEKSANDRINCI

Ko tistega se dne peljam na progi S, mladeniča uzrem, ki kar naprej ves bes en tuli, pa čeprav okrog klobuka zvita namesto je traku le nevsakdanja kita. Opleta mladi mož s predolgim svojim vratom, okoli sebe širi jako kužno sapo, kričoč, da vsakokrat ga dregne državljan, ko plane na ploščad zadihani meščan, zasoplo upajoč, da le ni prekasan in da obed njegov doma še ni postan. A že prepir zamre in bedno rezgetalo ugleda prazen stol in poči nanj sedalo. Čez kakšno dobro uro potujem nazaj in spet stoji ob cesti isti tolovaj, ob njem pa frajer, ki ga čujem govoriti: »Ta gumb boš apsolutno moral premestiti.«

POLIPTOTI

Vstopil sem v avtobus, poln davčnih zavezancev, ki so odštevali davščino nekemu davkarju, ki je imel v svoji dacarski torbi šope obveznic, ki jih je delil davčnim zavezancem, da so lahko nadaljevali svojo obdavčeno pot. V tem avtobusu sem zagledal nekega davčnega zavezanca z dolgim davkoplačevalskim vratom, ki je na svoji davko plačevalki glavi nosil obdavčen klobuk, okrašen s kitko, kakršnih davčni zavezanci ne nosijo. Omenjeni davčni zavezanec je nenadoma ogovoril sosednjega davčnega zavezanca in mu jedko očital, da nalašč stopa po njegovih obdavčenih nogah vsakokrat, ko drugi davčni zavezanci vstopijo na avtobus za davkoplačevalce ali z njega izstopijo. Nato se je srditi davčni zavezanec usedel na stol za davkoplačevalce, ki ga je ravno odpisal neki drug davčni zavezanec. Nekaj obdavčenih ur kasneje sem ga opazil na Rimskem obdavčenem dvoru v družbi z drugim davčnim zavezancem, ki ga je nagovarjal, naj si na svojem obdavče nem plašču odmeri dohodnino.

AFEREZE

Pil bus nikov. Pazil dega ža gar minjal rafin sil buk tenim vozom. Jezil gega nika čital pa stih kič pi li pi. To sedel ti zini zen dež. Cajoč vem nem brežju zrl ko hajal ku paj kole sredoval ni svet zaje bek vem šču.

APOKOPE

Sto sem v avto poln potni. Opa sem mla mo či vrat je sporni na žira in ki je no klo s plete motvo. Razje se je na druge potni in mu oči da mu sto po prst vsa ko kdo vsto a izsto. Na se je ušel kaj v bliži je bil pra se. Vrača se po le reč nabre sem ga u ka je poha po pločni sku s legom ki mu je posredo mod na kaza gum na njego pla.

SINKOPE

Spil sem avbus poln potkov. Ožil sem mlamoža vrat-pobenžinu noklospletvozom. Razil se je na druga poka in mu otal da mu stonogah. Udel se je na pradež. Vrajoč se po lenem nažju ga zadam na Rimru kjer se povarja s kolom ki mu posreje oblano pribo načun nje-gagum.

JAZ

To jaz že zastopim: tip, ki vas na vsak način hoče pohodit, to vas razkajfa. Ampak da se kdo potem, ko mu svoje pove, usede kot kakšen pezde, ne, tega jaz ne zastopim. Jaz sem to na lastne oči videl, ko sem se lepga dne vozil z esko. Sem jaz takoj pomislil, da ima pob predolg vrat in da s tisto kito, ki jo ima privezano okrog klobuka, afne gunca. Jaz se že ne bi upal prikazati s tako klafeto. Ampak, kot sem vam že rekel, se je tip, potem ko je nahrulil sopotnika, ki mu je hodil po prstih, lepo usedel in zaprl. Jaz bi mu že pokazal, jaz bi mu dal eno tako okrog ušes, če bi se me samo z mezinčkom dotaknil. V življenju se vse zgodi, vam jaz povem, samo hribi se nikoli ne srečajo. Jaz ga namreč čez dve uri spet srečam, tega poba. Jaz ga namreč opazim pred kolodvorom Svetega Lazarja. Jaz ga namreč vidim s kompanjonom njegove sorte in jaz prav dobro slišim, da mu pravi: »Ta gumb bi moral prešiti na više.« Sem jaz s temile svojimi očmi videl: pokazal je na vrhnji gumb.

VZKLIKI

Lej! Dvanajst! čas za na avtobus! koliko ljudi! koliko ljudi! kako smo stlačeni! štos! in tisti poba! kakšen ksiht! in šele vrat! petinsedemdeset centimetrov! najmanj! in vrvi ca! vrvica! kaj takega pa še ne! vrvica! dejansko štos! ja! vrvica! okrog klobuka! Vrvica! štos! več kot štos! aha! nekaj bevska! tip z vrvico! na soseda! nekaj otresa! Da mu je hodil po nogah! sosed! Zdaj mu bo eno pripeljal! si gurno! ah ne! ah ja! daj ga! daj ga! daj ga! uho mu od grizni! bij! kolji! a bejž bejž! ga že zmanjkuje! tipa! z dol gim vratom! z vrvico! stisne jo! na prazen stol! ja! tisti poba! Lej no! a je to mogoče! ne! ne motim se! on je! on! tamle! na Rimskem dvoru! pred kolodvorom Svetega Lazarja! špancira gor pa dol! s kolegom! in ta mu nekaj tvezi! da bi moral prišiti gumb! ja! gumb na svoj plašč! Na svoj plašč!

Pa pride avtobus. Pa vstopim. Pa zagledam državljana, ki me zbode v oči. Pa zagledam njegov dolgi vrat pa zagledam kitko, ki jo ima okrog klobuka. Pa začne zmer jati soseda, ki mu stopa po prstih. Pa se usede. Pa ga kasneje spet vidim na Rimskem dvoru. Pa je zdaj s kolegom. Pa mu kolega reče: drug gumb bi si moral dati prišiti na plašč. Pak.

ZANOSNO

Ob uri, ko umira rožnoprsta zarja, sem kot nagla streli-ca švistnil v avtobus mogočne rasti in kravjih oči, ki je opravljal svoje poslanstvo na vijugasti progi S. S sokoljim očesom sem kot Indijanec, ki izkoplje bojno sekiro, zaznal mladca, čigar vrat je bil daljši od vratu urnonoge žirafe in čigar preklani klobuk je kitila kitka, kot bi šlo za junaka kakšne vaje v slogu. Pogubna Nesloga s sajastima dojkama je privrela na njegova usta, usmrajena zaradi pomanjkanja zobočistilne paste, Nesloga, pravim, je zasejala zlo klico med mladca z žirafastim vratom in s kitko okoli klobuka in popotnika z nedoločnim, moknatim izrazom na obrazu. Oni je temu izrekel naslednje besede: »Cujte, hudobni mož, dozdeva se mi, da mi naklepoma stopate po prstih.« Ko je mladec z žirafastim vratom in s kitko okoli klobuka to izgovoril, je bržkobrž sedel. Kasneje sem sredi omamnih razsežnosti Rimskega dvora spet uzrl mladca z žirafastim vratom in s kitko okoli klobu ka. Ob njem je stal tovariš, arbiter elegantiae, ki je izustil kritične misli, katere sem prestregel s svojim tankim sluhom, kritične misli, ki so zadevale najbolj vrhnje oblačilo mladca z žirafastim vratom in s kitko okoli klobuka: 52

»Mo ral bi si zmanjšati izrez, bodisi tako, da dodaš, bodisi tako, da prešiješ gumb okrogle oblike.«

PREPROSTO

Moral je bit okrok dvanajste, ko se je eska nazadnje le priguncala in sem se spravil gor. Spravim se torej gor, mendeja da plačam, in mejduš, že zamerkam gumpca z vratom kot kakšen dalnoglet in z nekašno špago na klafedri. Gledam ga, ker mi že na daleč smrdi po pris-modetu, in mejduš, da že nadere tistega zraven. Slište, mu reče, a ne bi mogel pazit, pravi, bi človek rekel, se pokisa, da počnete to nalašč, trobezlja, a mislite, pripomni, da sem pri potpornem društvu. In se dol usede, važen ko drek.Pol grem čez Rimski dvor in ga zamerkam, kako flanki-ra s prismodetom svoje sorte. Ejga, mu reče kompanjon, moral bi, mu pravi, dat druk knof, mu razloži, na tole coto, mu navrže.

ZASLIŠANJE

Ob kateri uri je tistega dne prispel avtobus na progi S, ki ob 12.23 odpelje proti Champerretu? Ob 12.38. Je bilo v zgoraj omenjenem avtobusu na progi S veliko ljudi? Še pa še. Ste opazili kaj posebnega? Osebo z dolgim vratom in z vrvico okrog klobuka. Je bilo njegovo ponašanje prav tako nevsakdanje kot njegov način oblačenja in njegova anatomija? Sprva ne; bilo je v mejah normale, a nazadnje se je izkazalo za ponašanje rahlo hipotenzivnega ciklotimnega paranoika z vzdraženim hipergastrijem. Kako se je to izražalo? Imenovana oseba je z jokavim glasom ogovorila svojega soseda, vprašujoč, ali ji namenoma hodi po nogah vsako krat, ko kdo vstopi ali izstopi. Je bil očitek osnovan? Ne vem. Kako se je incident končal? Tako, da se je mladi mož umaknil in zasedel prost sedež.

Se je omenjeni incident kakorkoli nadaljeval? Čez nepolni dve uri. V kakšni obliki? Tako, da se je imenovani vnovič prikazal na moji poti. Kje in kako ste ga ponovno ugledali? Ko sem se peljal mimo Rimskega dvora. Kaj je počel tam? Poslušal je modni nasvet.

KOMEDIJA

PRVO DEJANJE Prvi prizor Na zadnji ploščadi avtobusa S, nekega dne okrog poldneva. SPREVODNIK Vozne karte, prosim. Potniki mu dajejo drobiž. Drugi prizor Avtobus se ustavi. SPREVODNIK Iiizzzssstopjo! Dajmo od srednjih vrat še malo naprej, prosim! Dajmo, da zaprem vrata! Se vi! Gremo! DRUGO DEJANJE Prvi prizor sto prizorišče. PRVI POTNIK mlad, z dolgim vratom, s kitko okoli klobuka Gospod, človek bi rekel, da mi nalašč stopite na nogo vsakokrat, ko gre kdo mimo. DRUGI POTNIK zmigne z rameni. Drugi prizor Tretji potnik izstopi. PRVI POTNIK občinstvu Krasno! Prazen stol! Že dir jam. Pohiti k njemu in ga zasede.

TRETJE DEJANJE Prvi prizor Rimski dvor. ELEGANTNI MLADENIČ prvemu potniku, ki je zdaj pešec Izrez na tvojem plašču je preširok. Moral bi ga malo zožiti, tako da prešiješ vrhnji gumb. Drugi prizor Z avtobusa S, ki vozi čez Rimski dvor. ČETRTI POTNIK Lej tipa, ki je bil prejle z mano v avtobusu in se je drl na tistega možakarja. O tem bom napisal komedijo v treh dejanjih in v prozi.

APARTEJI

Avtobus je pripeljal nabito poln. Samo da mi ne uide, aha, zame je še prostor. Neki potnik čez mero dolg vrat ima in sračje gnezdo na glavi je nosil klobuk, ki ga je namesto traku obkrožala vrvica, se pa res napihuje in nenadoma se je začel le kaj ga je pičilo obregati ob soseda ta se vsaj ne zmeni zanj in mu očital, zdaj se napenja, potlej se bo pa potuhnil da mu nalašč stopa po nogah. A ko se sprazni neki sedež, mu obrne hrbet no, kaj sem rekel in se hitro usede nanj. Približno čez dve uri kakšno čudno naključje je stal na Rimskem dvoru s prijateljem, bizgec njegove sorte ki je s kazalcem meril na njegov plašč kaj neki mu predava?

PAREHEZE

Bus pribuči obupno nabutan. Med budalastimi buržuji, ki jih bo prebukiral med bukolične bukiniste, se razburja buzakljunski burež z vratom kot burkle in z butarnikom okrog klobuka ter bušne na bučmana, ki ga buha v trebuh in buča po obujkih: »Buldog butasti!« Bukseljna ne obun-ka: ko buhne ta atribut, se buršikozno butne na kubus, kjer se budno zabubi. Kasneje isti butičasti bučman nekaj klobuštra z bubcem pred butikom z bundami. Butelj bulji vanj, bukne v bučen smeh in se burkasto razburi: »Buzuraca! Tvoj burnus! Pa z buciko na gumbu!«

FANTOMSKO

Mi, lovski čuvarji visoravni Monceau, Jim imamo čast poročati o nedoganljivi in zločesti navzočnosti klobuka neobičajnega lika, obšitega z neke vrste motvozcem, ki se je na današnji dan, šestnajstega velikega travna sedemnaj-stotriinosemdesetega, mudil v soseščini vzhodnih vrat parka Njegove Svetlosti prevzvišenega vojvode Orleanskega. Nadalje smo pod navedenim klobukom zaznali nenadno prikazen mladenca, opremljenega z vratom nevsakdanje dolžine in odetega, kot se brez dvojbe nosijo v Kini. Ob grozepolnem pogledu nanj nam je zledenela kri v žilah in zategadelj se nismo mogli pognati v beg. Nepoznani je nekaj trenotkov nepomično stal, nato se je godrnjaje zganil, kot bi se srdil na druge nepoznance, ki jih je zamogel uzreti le on. Pak že je pažnjo preusmeril na svoj plašč in začuli smo ga mrmrati: »Manjka en gumb, manjka en gumb.« Nato je krenil proti Borštu. Ker nas je prikazen proti naši volji pritegnila, smo ji sledili mimo mejnikov, ki obznamujejo meje naše pristojnosti, in kmalu smo se vsi trije, nepoznanec, klobuk in mi, znašli v vrtičku, ki je bil opuščen, a posejan s salato. Na sinji ploščici, katere izvor nam je nepoznan, a je brez dvojbe hudobcev, je slovel 62

slovel napis »Rimski dvor«. Nepoznani se je še nekaj trenotkov prestopal, mrmraje: »Hotel mi je stopiti na noge.« Nato sta izginila, najprej on in malo za njim še njegov klobuk. Ko je bil zapisnik o njegovem dokončnem izginotju dovršen, sem zavil k Mali Poljski na en polič.

FILOZOFIČNO

Samo velika mesta lahko prezentirajo fenomenološki spiritualnosti esencialnost temporalnih in improbabilnih koincidenc. Filozof, ki se kdaj pa kdaj umesti v zane marljivo in utilitarno neeksistencialijo avtobusa S, lahko z ostrino svojega notranjega očesa zazna begoten in neizra zit pojav profane zavesti, obremenjene z dolgim vratom ničevosti in s klobučarsko vrvico nevednosti. Včasih kate gorični imperativ rekriminativnega elan vital primora to materijo, ki ne vsebuje nikakršne entelehije, da se požene proti neoberklevevski irealiteti telesnega mehanizma, neo bremenjenega z zavestjo. Takšna moralna drža navsezadnje požene tistega z najvišjo spoznavno stopnjo v praznino, kjer razpade v prvotne sestavne dele svojega atomizma. Filozofična študija se ponavadi nadaljuje z naključnim, a anagogičnim srečanjem istega bitja, ki se znajde v sobi-vanju s svojo neesencialno repliko modnega kreatorja, ki mu numeralno svetuje, naj svoj koncept gumba na plašču, ki je s sociološkega stališča situiran prenizko, transponira na raven pojmljivosti.

APOSTROFA

Opero iz žlahtne kovine, naj tvoj nagli in gibki tek po biserno belem papirju začrta skrivnostne pismenke, ki bodo možem z leskečimi naočniki posredovale narcistično pripoved o dvakratnem srečanju na avtobusolistični osnovi. Iskri vranec mojih sanj, zvesti velblod mojih literarnih odprav, vitki vodomet preštetih, pretehtanih in izbranih besedi, začrtaj krivulje besedišča in skladnje, ki bodo z na risom oblikovale ničevno in smešno pripoved o bitju in žitju mladega moža, ki je nekega dne vstopil na avtobus S, ne da bi slutil, da bo postal nesmrtni junak mojih tru-dapolnih pisateljskih nalog in opravil. O nadutež z dolgim vratom, pokrit s klobukom, ki ga je ovijala pletenica, o togotni besnež, nergalo strahopezdljivo, ki si, bežeč pred bitvo, položilo svojo zadnjico, navajeno na brce, na klop iz surovega lesa, si li slutilo svojo lepobesedno usodo, ko si pred kolodvorom Svetega Lazarja tenko poslušalo krojaške nasvete moža, ki ga je navdihoval gornji gumb na tvojem plašču?

OKORNO

Nisem vajen pisanja. Ne znam. Prav rad bi napisal kakšno tragedijo ali sonet ali kakšno odo, ampak povsod so pravila. To je zoprno. Ni za amaterje. Ga že kar dobro lomim. No ja. Kakorkoli že, danes sem videl nekaj, kar bi vsekakor rad spravil v pisno obliko. V pisno obliko, to se mi ne zdi kaj prida posrečeno. To bo najbrž ena tistih ogu ljenih besednih zvez, ki odbijajo recenzente, ki berejo za založnike, ki iščejo izvirnost, ki se jim zdi nujna v rokopisih, ki jih tiskajo založniki, potem ko so jih prebrali recenzenti, ki jih odbijajo oguljene besedne zveze, kot je na primer »v pisno obliko«, ki pa vendar pove to, kar bi rad storil s tistim, kar sem danes videl, čeprav sem samo amater, ki so mu zoprna pravila tragedije, soneta in ode, ker nisem vajen pisanja. O ti sranje, ne vem, kako sem to napravil, ampak spet sem na začetku. Nikoli se ne bom izvlekel iz tega. Nič zato. Zgrabimo bika za roge. Spet floskula. In tisti pob sploh ni bil podoben biku. Aha, ta pa ni slaba. Če bi napisal: zgrabimo kljukca za kitko na nje govem klobuku, poveznjenem na dolg vrat, bi bilo to mogoče izvirno. Potlej bi mogoče spoznal gospode iz Francoske akademije, iz Flore in iz ulice Sebastien-Bottin. 66

Navsezadnje, zakaj ne bi napredoval? Samo s pisanjem se postane pisatun. Ta se mi je pa posrečila. Samo s cezuro ni vse v redu. Ampak tudi tip na avtobusni ploščadi je ni poznal, še takta ne, ko je začel lajati na soseda, češ da mu stopi na nogo vsakokrat, ko se umakne in spusti mimo pot nika, ki je vstopil ali bo izstopil. Še posebej, ker se je, ko je končno utihnil, hitro usedel na prazen stol, kot bi se bal, da jih bo dobil po nosu. Ejga, sem že povedal pol svoje štorije. Se sprašujem, kako sem to napravil. Kljub vsemu je pisanje prijetna stvar. Ampak najtežje je še pred mano. Najbolj zaguljeno. Prehod. Se posebej, ker prehoda ni. Raje odneham.

NEPRISILJENO

I. Vstopim v avtobus. Je tale za Champerret? A ne znate citat? Oprostite. Odsvaljka mi vozni listek. Tlele. Hvala. Pogledam okrog sebe. Hej vi, dejte no. Nekakšno vrvico ima okrog klobuka. A ne bi malo pazil? Zelo dolg vrat ima. Dajte no pazit. Že dirja proti prostemu sedežu. - No ja. Tako si rečem.

II. Vstopim v avtobus. Je ta za Contrescarpe? A ne znate citat? Oprostite. Njegova lajna se zavrti in malček razočarano mi izroči moj listek. Tlele. Hvala. Peljemo se mimo kolodvora Svetega Lazarja. Lej tipa od prejle. ■ Napnem ušesa. Drug gumb bi moral dat na plašč. Pokaže mu kje. Izrez je preširok. Pa še res je. No ja. Tako si rečem.

PRISTRANSKO

Potem ko sem silno dolgo čakal, je avtobus le pripeljal izza ovinka in se ustavil ob pločniku. Nekaj jih je izstopi lo, nekaj vstopilo, jaz sem bil med zadnjimi. Gnetli smo se na ploščadi, sprevodnik je ognjevito pozvonil in vozilo je odpeljalo. Potem ko sem iz snopiča iztrgal vozovnico, ki jo je mož s škatlico na trebuhu preščipnil, sem premeril sosede. Sami sosedi. Nobene ženske. Se pravi, premeril z neprizadetim pogledom. Kmalu pa sem v tej močvari odkril največjo govno: fantalina dvajsetih let z majhno glavo na dolgem vratu in z velikim klobukom na tej majhni glavi in z majhno poredno kitko na tem velikem klobuku. O ti revše, sem si rekel. A ni bil samo revše, bil je tudi hudoba. Hlinil je ogorčenost, ko je obtoževal nekega meščana, da mu plošči prste vsakokrat, ko stopajo mimo potniki, ki vstopajo in izstopajo. Oni ga je strogo pogledal, iščoč v repertoriju, ki ga je vlačil skozi različne življenjske okoliščine, primerno odljudno besedo, ki pa je prav ta dan ni našel na svojem seznamu.

Mladi mož, ki se je zbal zaušnic, pa je izkoristil dejstvo, da se je sedež v avtobusu nenadejano sprostil, se k temu sedežu pognal in sedel nanj. Izstopil sem pred njim in nisem mogel še naprej opa zovati njegovega vedenja. Že sem ga daroval pozabi, ko sem ga dve uri zatem, vozeč se v avtobusu, opazil na Rimskem dvoru v nič manj klavrnem stanju.

SONET

Popotnik dolgovrati zre v daljavo, opleta s kitko, topo zapopade, da b'mogel, ko se avtobus prikrade, se naglo zbasat' v soljudi drenjavo. Ustavi avtobus se s črko pravo. Gor na ploščadi drenjajo se klade, in ak' dotakne se njegove gnade kakošni rovtar, sliši brž razpravo, da naj preneha gaziti stopalo njega, ki sedež videti naproti, nanj položit' pomuja se sedalo. Spet kladvo bije. Ob železni poti mu mož kopitni, hudo gobezdalo, izreza, plašča, gumba se poloti.

VOHALNO

V tem opoldanskem avtobusu je razen navadnih vonjav, vonja ABejev, Cckov, ČDr, potrEFenih G(H!H!)nIJv, Kloričnih LMNtov, OPriatRjev, bSnih vrŠčal, TnkočUtnih VZnin Zna, dehtela še dišava dolgega mladostnega vratu, izpareval zadah pletene vrvice, se razširjal jedki vonj prepi ra in smrdela zatohla plesen bojazljivosti, ki so bili tako značilni, da sem jih čez dve uri, ko sem šel mimo kolo dvora Svetega Lazarja, zaznal in prepoznal v moški svežini losiona, ki je hlapel s slabo prišitega gumba.

OKUSALNO

Tisti avtobus je imel poseben okus. Nenavadno, ampak resnično. Nimajo vsi avtobusi istega okusa. To je točno res. Samo prepričati se je treba. Tisti avtobus - S, da ničesar ne prikrijem - je imel prijeten okus po kikirikiziranem amerikanskem lešniku, to vam že nekaj pove. Ploščad je imela spet svojo aromo, ne le po kikirikiziranem, temveč tudi po arašidiziranem amerikanskem lešniku. Kakšna sladokuska, a ni bilo nobene, bi lahko v višini stošestdeset centimetrov obliznila nekaj kiselkastega, se pravi, vrat moža blizu tridesetih. In še dvajset centimetrov više bi se občut ljivim brbončicam ponudila redka pokušnja rahlo kikiriki-zirane pletenice. Nato smo se slastili s čigumijem prepira, s kostanji, spečenimi na žerjavici razdraženosti, s sadovi jeze in z grozdi grenkobe. Dve uri zatem so nam postregli s poobedkom: serviran je bil gumb s plašča ... pravi lešnik ...

DOTIKALNO

Avtobusov se je prijetno dotikati, še posebej, če jih stis nemo med stegna in jih božamo z obema rokama, od glave proti spodnjemu koncu, od motorja proti ploščadi. Kadar pa se znajdemo na tej ploščadi, zaznamo nekaj bolj hra pavega in trdega, in to je medeninasto oprijemalo, ali pa nekaj dosti bolj prožnega in zaobljenega, in to je ritnica. Včasih sta dve in tedaj postavimo stavek v dvojino. Zagrabimo lahko tudi za cevast in trzajoč predmet, ki od daja bebave zvoke, in za napravo s pletenimi vibami, bolj mehkimi od molka, bolj svilastimi od bodeče žice, bolj baržunastimi od vrvi, bolj tankimi od kabla. Ali pa se lahko s prstom dotaknemo človeške drekarije, ki je zaradi vročine rahlo lepljiva in mastna. Če potrpimo uro ali dve, lahko pred kakšnim grudičastim kolodvorom odpočijemo svojo potno dlan na osvežujoče hladnem gumbu iz roženine, ki ni na pravem mestu.

GLEDALNO

V celoti je vse skupaj zeleno s podolgovato belo streho in s šipami. Šipe niso kar tako, jih ne bi spravil skup kdorkoli. Ploščad je brezbarvna, napol siva napol kostanje va, če že hočete. Predvsem je povsod polno krivulj, tako rekoč cel kup črk S, ki pa se opoldne, ob času konice, hudimano zapletejo. Če bi jih hoteli razmotati, bi morali iz magme potegniti rdečkasto rumen pravokotnik, začrtati nanj rumenkasto rdeč oval in nanj prilepiti rjavkasto rumeno klobuštro, ki bi jo krasila siensko rjava in za povrh še zavozljana vrvica. Potlej bi gor nasrali še zelenkasto rumeno packo, da bi ponazorili srd, rdeč trikotnik, da bi posredovali togoto, in curek zelenega, da bi predočili izbljuvam žolč in tanko stolico. Potem bi ti naslikal eno tistih srčkanih micenih mornarsko modrih majic, ki imajo tik pod izrezom ume telno narisan en srčkan micen gumb.

SLUŠALNO

Hrope in pokašljujoč je priškripal avtobus S ob tihot-nem pločniku. Pozavna sonca je zabemolila poldan. Pešci, predirljivi dudači, so vpili svoje številke. Nekateri so se povzpeli za polton, kar je zadoščalo, da so odbrenčali proti Champerretu in njegovim zvonkim arkadam. Med zasopli mi izbranci je bilo opaziti cev klarineta, ki so mu nadloge časa dale človeško podobo, sprijenost klobučarja pa mu je na pavke poveznila glasbilo, ki je bilo podobno kitari in ki je njene strune spletel, da je iz njih nastala vrvica. Nenadoma nad molovskimi akordi podjetnih potnikov in popustljivih potnic in nad omlednimi tremoli grabežljivega sprevodnika zabuči burleskna kakofonija, v kateri se togo-ta kontrabasa prepleta z razjarjenostjo trobente in z bojazljivostjo fagota. Potem, po četrtinski pavzi, pa po daljšem premoru in po dvojni pavzi, zmagoslavno zadoni melodija gumba, ki pre haja v višjo oktavo.

BRZOJAVNO

BUS POLN STOP MLADIN DOLG VRAT KLOBUK OMOTVOZEN BREZ RAZLOGA OGOVORI NEZNANCA STOP ZADEVA POHOJENI NOŽNI PRSTI MENDA NAMEREN DOTIK S PETO STOP MLADIN UMOLKNE SPRIČO PRAZNEGA STOLA 1400 RIMS KI DVOR MLADIN POSLUŠA PRIJATELJSKI MODNI NASVET STOP PREŠITI GUMB STOP PODPIS ARC-TURUS

ODA

V avtobusu avtobusonu v avtoeSu in ne hlaponu ki po asfaltu po betonu po makadamu in štradonu tekmoval je v maratonu pogled zastane na patronu na patronu dolgovratonu in na njegovem klobuštronu na avtobusu avtobusonu

Ta klobuk ta klobuštron ki vstopil je v avtobuson ovija vrv in ne kordon in da ni dan premonoton se ta kujon dolgovraton pozabljajoč na vsak bonton napihne kakor kak žabon češ da ga sosed hud gnjavon ki vstopil je v avtobuson ko poldan je udaril zvon drega kar za božji lon se pravi nalašč ne zastonj in ne velja

noben pard zavpije še dolgovrato dolgovrato hud barabo in položi svoj sombr na prvi bl prazen tro

don e on on on

Malo kasneje — a z zvona ni udarila še nona — z istega ga vidim trona ko pred postajo Lazarona pohaja v družbi kompanjona ki iz modnega je ušel salona in prepričuje dolgovratona junaka ode z avtobusona naj kar tu zraven štacijona popravi si izrez kimona

Če tale oda ta pasijon ta dolgi polisindeton vam radovedni so razvneli gon vstopite brž v avtobuson in tam bo že dolgovraton dolgovraton in klobuštron ki ga ne bo krasil kordon in ne odlikoval bonton in dan ne bo več monoton ko vrgli boste svoj žeton v avtoeS v avtobuson

reron ližnji on

PERMUTACIJA Z NARAŠČAJOČIMI SKUPNIMI ČRKAMI

Adneo nekeg oldne krogp nazad vasem oščad njipl busak iavto napro ivozi ledal gisug ničas mlade lgimo predo čigar ratom kjeov klobu vrvca ijala. Epemje karnal ilsvoj ogovor edačeš egasos laščst damuna ogahvs opapon tkokat akokra otnikov eriodp ialist vvstop opidol. Hitroko ajeprav ogovori nčaltap dirjalp njebržz asedene rotinez mustolu. Ur sem gas čeznekaj kako seje pet videl dvoromsv pred-kolo arjaživa etega laz arjalzne hno pogov išemkimu kim-tovar al naj ven jesvetov iše priši darmalov svojempl je gumb na ašču.

PERMUTACIJA Z NARAŠČAJOČIMI SKUPNIMI BESEDAMI

Dne nekega poldneva okrog na sem ploščadi zadnji ki avtobusa, na vozi S, progi mladeniča ugledal predolgim s čigar vratom, je klobuk vrvica ovijala. Lepem je kar na soseda, češ ogovoril svojega nalašč stopa da mu vsakokrat, ko po nogah potnikov vstopi kateri od ali izstopi. Hitro končal ta a je prav, brž zdirjal proti pogovor in je nezasedenem stolu. Ga spet ugledal, kako čez nekaj ur sem Svetega Lazarja živahno pogovarjal se je pred kolodvorom mu je nasveto-val, naj z nekim tovarišem, ki gumb na svojem plašču ven dar malo više prišije.

HELENIZMI

V hiperavtobusu, polnem petrolnavtov, sem prestal mar-tirij naslednje mikrorame v kronični metagneči: neki več kot ikteričen prototip s petazo, periciklirano s kaloplegmo, in s cilindrevklidično makrotrahijo je emfatično anatema-tiziral efemernega in anonimnega hipotipa, ki naj bi mu, tako je psevdolegendil, epistopal po bipedih, a se je, ko je periskopil queneautopijo, brž peristrofiral in katapultiral. V kronični histerezi sem ga aistetil pred sideronamično hagiolazarično statmo, kako peripatetizira z nekim komzantropom, ki mu je simbuliral, naj metacinira svoj omfalični sfinkter.

12 11a

8 2

9 3

6 4

5 85

MNOŽIČNO

Sedeči potniki v avtobusu S sestavljajo delno množico P', stoječi potniki v istem avtobusu pa delno množico P«. Na določeni točki se nahaja preostala množica Č, ki jo ses tavljajo čakajoči potniki. Ustrezno množico potnikov, ki vstopijo, označimo z V; z delnima množicama P' in P« tvori združeno množico oziroma unijo P. Če porazdelimo ele mente delne množice V na podmnožico potnikov, ki ostanejo na zadnji ploščadi (Z), in podmnožico potnikov, ki se grejo usest (U), ugotovimo, da je podmnožica U praz na množica. Če je F neenaka množica frajerjev, je f presečna množica neenake množice F in podmnožice Z, zmanjšane na en sam element. Po surjektivni preslikavi stopal / na stopala y (katerikoli element podmnožice Z, drugačen od f) nastane naslednja množica B, ki jo sestavljajo besede iz ust elementa /. Podmnožica U zdaj ni več prazna množica, a ugotovimo lahko, da jo sestavlja edinole element /. Če zdaj označimo s S osnovno množico sprehajalcev, ki se gibljejo pred kolodvorom Svetega Lazarja, s f, f presečno množico neenake množice F in osnovne množice S, z G združeno množico gumbov na plašču elementa / in z G' enako močno množico možnih porazdelitev elementov združene množice G, 86

kot jo predpostavlja f, ugotovimo, da injektivna preslikava G v G' ni bijektivna preslikava.

RAZLAGALNO

V avtomobilu za prevoz večjega števila oseb v javnem prometu, označenem z devetnajsto črko abecede, je mlad neuravnovešenec, čigar del telesa, ki veže glavo s trupom, je imel med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, in ki je na delu telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila, nosil trše pokrivalo s kra-jevci in štulo, obkroženo z izdelkom iz spletenih ali sesukanih rastlinskih vlaken - ta neuravnovešenec torej je nekomu, ki je stal ob njem, naprtil, da z izrecno duševno usmerjenostjo k izvršitvi kakega dejanja polaga okončine, ki se uporabljajo za oporo trupa, na njegove, in se nato usedel na prostor, ki je bil namenjen sedenju in ni bil več zaseden. Stodvajset šestdesetih delov ure kasneje sem ga zagledal pred osrednjo stavbo in njej pripadajočimi objekti in napravami, ob katerih se ustavljajo vlaki. Neki drug neu ravnovešenec mu je dajal tisto, kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo, zlasti v neprijetnem, neugodnem položaju, ravna, dela, in sicer v zvezi s predmetom za zapenjanje oblačila ali za okras, navadno okroglim, in z načinom, kako je ta predmet glede na svojo daljšo os in določeno ravni no nameščen na njegovem vrhnjem oblačilu, ki sega navad no do kolen in se spredaj zapenja. 88

HAIKU

V poln avtobus S vstopi frajer s klobukom. »Dih tvojih stopal!« Pred kolodvorom je o gumbu beseda. »Modulacija.«

SVOBODNI VERZ

Avtobus poln srce prazno vrat dolg trak spleten noge ploske ploske in sploščene prostor prost in nenadejano srečanje pred kolodvorom s tisočerimi ugaslimi lučmi s tem srcem, s tem vratom, s tem trakom, s temi nogami s tem prostim prostorom in s tem gumbom.

PREMESTITEV

V avtografu Ž ob urbanistiki prometne konjunkcije. Tiran šestindvajsetih levic s klofuto, na kateri je namesto tramu vsebina, in z vražo, ki je dolga, kot bi jo kdo razteg nil. Lobanje izstopajo. Omenjeni tiran se obregne ob sosvet. Očita mu, da ga sune vsakokrat, ko gre kdo mimo. Cmerikava glasilka, ki bi bila rada grozeča. Ko zagleda prost sedmak, se hitro usede nanj. Dve urbanistiki zatem ga spet srečam na Rimskem dvor janu pred kolomonom Svetega Leonarda. Je v družini s tra-bakulo, ki mu pravi: »Moral bi si dati prišiti še ene gusle na platano.« Pokaže mu, kje (na izsledku) in zakaj.

LIPOGRAM

Tako. Na postajališču avtobus zaustavi. Vstopi gizdalin s silno dolgim vratom, ki nosi na glavi pokrivalo z zvozljano vrvjo. Stopi na nogo potniku, čigar žulji, otiščanci in vsakovrstni clavusi pri priči zakričijo na pomagaj; nato skoči na sklop-ni stol, ki ni poln, in položi nanj svojo zadnjico. Bolj kasno, ko zapravlja čas pod uro na kolodvoru, ki nosi naziv po gobavcu Lazarju, dandanašnji zaščitniku grobokopov, mu pravi kompanjon: »Na plašču imaš gumb, ki bi bil lahko prišit bolj nizko.« Tak tako.

ANGLICIZMI

Vans epon etajm aj tejk ebas vič voz ebsolutli povn. Der aj persivt ejank men vic horibel douk vrat virink estreinč trak eraunt hiz het. Sadenli jank men bikejm krejzi, kra-jink on di ader pesenžer, da mu gazi on hiz fit. Nakar hi ranz on di anokjupajtit stou. Tu aurz lejter aj so him egcjn: hi voks semtertje bifor Seint Lazerz stejšn. Van felou sadžest mu, da mora imid-jetli prešiti hizbatn.

POTEZE

Žneki vdan pokoli spoldne osem ena vzadnji sploščadi tavtobusa ona oprogi bes popazil efanta bz ždolgim svratom, ski oje znosil sklobuk, pobšit bz opleteno cvrvico gnamesto as utrakom. Ena klepem kje fopomnil psoseda, ščeš mda umu tnalašč ustopi zna čnoge, oko žgrejo spot-niki žgor pali zdol. Kurno nje okončal prazgovor hin vse kusedel ona uprost osedež. Znekaj kur spozneje osem iga uspet uvidel, skako pse spred akolodvorom Osvetega Mlazarja uživahno opomen-kuje as stovarišem, aki umu osvetuje mnekaj, ikar vse ptiče ugumba zna onjegovem pppppppppplašču.

EPENTEZE

Neuki dlan okoreli poludne sedem nba zadenji ploščanadi avitobusa nva pirogi S zagoledal miladega fane-ta s svila dolangim voratom, kri jye nosnil nja golavi kilo-buk, obesit s poleteno vrivico namesito s trapkom. Nenapadoma jye opomunil sosejeda, češeš dva mau naplašč stolpi nga nožbe veselej, kadavr gore kedo gjor avli djol. Sicoper pia jye urino koničal pretepir ion sue usejedel nwa porazen sistol. Nečkaj porazneje sežem gua sopet vinodel, kasko spe pored kolodivorom Sovjetega Lazareja živahalnopomenikuje s tovaripišem, kri mnu svetruje nežkaj, kvar zardeva gorenji gumxb nea nejegovem plaščščščščščščščšču.

PARAGOGE

Nekegad dnes okoliš poldnevanj seme najst zadnjici ploščadiš avtobusar nas progil S zagledalec fantasta zos jakob dolgimja vratomlo, kip jeb nosilec klobukve, obšitek zis vrvicof namestoma trakulj. Naj lepemu jenja rekelc soseduh, češplja daj mus namenomar stopik nag nogelj vsakička kadarc greh kdof gore alič dole. Bržun jest končalaj prepirog ines sen usedelj nart prostata stolp. Nekajoj ure poznejem semper gana speta videla, kakor seje preden kolodvoromuc Svetegaga Lazarjajca živahnote pomenkujec sis tovarišemo, kis mulj svetujec nekajfež, karat sex tičež gumbač nad njegovemu plaščuuuuuuu.

BESEDNE VRSTE

SAMOSTALNIKI: avtobus, ura, konica, tip, leto, klobuk, trak, vrvica, vrat, ljudje, sosed, glas, sedež, dvor, kolodvor, Lazar, družba, tovariš, gumb, plašč, izrez. PRIDEVNIKI: prometen, dolg, omenjeni, cmerikav, grozeč, prost, Rimski, Sveti. GLAGOLI: biti, raztegniti, izstopiti, obregniti se, suniti, iti, zagledati, usesti se, srečati, praviti, dati, prišiti, pokaza ti. PRISLOVI: vsakokrat, mimo, hitro, zatem, spet, še, zakaj. ŠTEVNIKI: šestindvajset, dve, ena. ZAIMKI: ki, kateri, kdo, on. PREDLOGI: v, ob, s, na, namesto, z, nanj, pred. VEZNIKI: in, kot, da, ko. ČLENEK: bi.

METATEZE

Kenega den oliko podlne sme na zdanji ščaplodi avbu-tosa na porgy S ozipal čveloka z lože dilgom travom in s tiko menasto kutra. Nemadona je omusil sodesa, da mu manerno pasto po goni. A trohi čakon vorpogo, hopiti do staeprog deseža in se udese gro. Vde rui znojepe ga nopovno zalegdam perd lokovdorom Gatesve Rjalaza, koka se menpokuje z varitošem, ki mu tusveje jakne, kra je v zevzi s kimne bomgum.

BREZ HLAČ

Nekega dne, ko sem se vozil brez hlač na zadnji ploščadi in se gnetel brez hlač v skoraj polnem avtobusu, sem opazil mladeniča brez hlač, ki je imel dolg vrat brez hlač in klobuk, ki ga je brez hlač ovijala vrvica namesto traku brez hlač. Nenadoma je brez hlač zarohnel na soseda brez hlač, da mu brez hlač stopa po nogah brez hlač vsakokrat, ko kateri od potnikov brez hlač vstopi ali izstopi brez hlač. A ni ga bilo dosti v hlačah brez hlač: brž mu je padlo srce v hlače brez hlač in usedel se je brez hlač na prazen sedež brez hlač. Nekaj kasneje sem ga zagledal hlačati brez hlač pred kolodvorom Svetega Lazarja brez hlač, kako se pogovarja s prijateljem brez hlač, ki mu svetuje, kako naj krojač brez hlač prešije gumb na plašču, da bo videti bolj šik brez hlač.

LASTNA IMENA

Krpan je bil Natlačen, ko sem Pritekelj in se Zbašnik gor. Med Potniki Čuden Stojko: neki Mladen Vratuša-Klobučarčič, pa ne Trajkovič, ampak Vrviščar (Pleterski). Vratnik je Kregar: Pohleven Starina je Nadrt, da je Stopar po Žuliču, kadar so Drenovci Dolenci ali Gorjanci. A Mladenovič se le Šali; Brzin je, ko je Bezlaj Nastran in na Stolnik Zadnikar-Sedonja. Čez dve uri sem ga Vidic, ko je Hodalič pred Svetec-Lazarevski in Česnaj s Prijateljem, ki mu daje Moder Svetek: da je njegov Knoflič Šivec-Narobe.

100

LATOVŠČINA

Lekeganete lenedete lorogokote lodnevapolte lemsetena ladnjizate laščadiplote labusavtote, ki lozivote na logiprote S, ledelvite lapatite z logimdolte latomvrate in lubukomklote, ki je bil livitote z lovicovrete lamestonate lakutrate. Na lopemlete se je ladrlzate na lasedasote, da mu lolaščnate lodihote po lagahnote. A se je lalukmate ledelusete na lezenprate ladežsete. Lezčete lakajnete lasačate lemsete ga lazilopate na Laskemrimte lorudvote, ko mu je lekinete lolegakote leker-lete, naj lošijeprete lumbgute na lojemsvote laščuplate.

101

PATAPAJŠČINA

Nepekepegapa dnepe opokropog popoldnepevapa sepem napa zapadnjipi plopoščapadipi apavtopobupusapa, kipi vopozipi napa propogipi epes, vipidepel tipipapa z dopol-gipim vrapatopom ipin klopobupukopom, kipi jepe bipil opivipit z vrprvipicopo napamepestopo trapakupu. Napa lepepepem sepe jepe zapadrprl napa soposepedapa,dapa mupu napalapašč hopodipi popo nopogapah. Apa sepe jepe kmapalupu upusepedepel napa prapazepen sepedepež. Cepez nepekapaj čapasapa sepem gapa opopapazipil napa Ripimskepem dvoporupu, kopo mupu jepe nepekipi kopolepegapa repekepel, napaj prepešipijepe gupumb napa svopojepem plapaščupu.

102

ANTONIMIČNO

Polnoč. Dežuje. Avtobusi vozijo skoraj prazni. Na pokrovu motorja neke limuzine pri Bastiji se starec, za čigar glavo se zdi, da mu rase iz ramen, in ki sploh ne nosi klobuka, zahvaljuje gospe, ki sedi daleč stran, ker ga boža po rokah. Nato stopi na kolena nekemu gospodu, ki že ves čas sedi na svojem stolu. Dve uri pred tem si je ta starec za Lvonskim kolo dvorom mašil ušesa, da ne bi slišal nekega klošarja, ki mu ni in ni hotel reči, da bi moral malce spustiti najnižji gumb na spodnjicah.

103

MAKARONĹ Ä&#x152;INA

Sol erat in regionem zenithi et calor atmospheri vrocis-sima. Senatus populusque parisiensis znoiebant. Autobi passebant polnissimi. In uno ex supradictis avtobibus qui S denominationem portebat, hominem quasi mladum, cum collo multi dolgato et clobuco vrvica pletenta ornato vidi. Iste fantum nagovorbrit alterum hominem qui proximus erat: stopabat, blebetavit, pedes meos post deliberationem animae tuae. Tunc sedem libram vidente, sedit gor. Sol duas horas in coelo habebat minulas. Sancti Lazari stationem ferrocaminorum hodente predam, fantum supra-dictum cum altero eiusdem farinae qui arbiter elegantiae erat et qui apropo uno ex gumbonis plasci svetovabat vidi.

104

ENAKOZVOČNO

O! Krog! Pol dneva se mu gleda. Le ne ga pit! »O!« reskne g. Akerlc, »as hud?« O dolg ‘im žre! Lomi, melje vrv Cook (Rok). Pok rivala: »Na, ti!«, »S tem? Av!«, »To!«, »Bu ...« Sune kaj zate mož. I, gos, a so se Dada, Gabi, ješči Pavle v ono žico? Koza, pazi se dežja! Dr. Noše de: »Gorje!« Urad ve, koga spet, vi, Dim! Klepe tat z Raven kolo. Dvorana, draž Iga ... Ko lega mod nima. Ni Jakše površni knedel? Ujedo, brrr! oddaj. Novo sukno, fane!

105

ITALIANIZMI

Neche giornate, co molto splendeva ĹĄole mio di Parigi, io sono seduto sulla piattaforma d'uno otobuso, chier vidi un tipo enigmatico con dolghissimo vratto ed un spaghet-to ocolli clafette. Questo ragazzo era molto furbo: zmer-gliavi un siromacco dicendo da mu stoppa na curie occhio - ma questo era una porcheria, per que povero uomo nul-lamente mu non ha stopato qui. Allora giovanotto vidi una prosta seddia e uno due tre sdiria por acomodarsila. Ob enih in pol ga vidi ancora una volta poslusciare nasvetti d'un facchino e fagiano chi clobasavat aproposto d'uno cnoffo su suo plascciu.

106

DUJU Ĺ PIK INGLIĹ

Necky done (bili yeah poli dun) Sam stop eel nub booze inn wheedle fantasv well lick him wrath home, key Anno seal boot us truck o'crock clob booker. Nine crat yam laden each pop an ill inn says yokel nut rook him pot nick ham, dumb moo stop ah pot ads ugh. Pot lays Dr. Whee nun as ass es Ann's toll. Chest stod way set me Nootka we deem spat: hot eel yeah prate post eye oh sweat egg alas are use her. Necky call egger moo pore etcher, dam more a fuck teach nop rash shit ee goo M. P.

107

PREOBRNITEV

Deki nan opoli okoldneva sem na padnji zloščadi avst-nega metobusa mladel videniča z volgim dratom, ki je omel ikoli vlobuka krvico tramesto naku. Nar na kepem je sodri naseda, ki mu je nopal po stogah. Satem je zinil na srazen pedež. Zalo matem sem ga kidel pred volodvorom letega Svazarja, ko se je togovarjal s povarišem, ki mu je preto-val, naj svišije plumb na gašču.

108

BOTANIČNO

Potem ko sem pod čudovito razprto sončnico že skoraj pognal korenine, sem se nazadnje le presadil na rumeno bučo, ki je poganjala proti Champignonu. Tu gor izbrskam nekakšen plevel, ki je lezel po fižolovki, in tepko, katere muho je ovijal bršljan. Feferon nenadoma požene proti potaknjencu, ki mu tepta lepi čeveljc in stopa po kozjih parkeljcih. A kisla kumara brž povesi petelinov greben in se nasadi na ledino. Kasneje jo spet odkopljem pred odkupno postajo na Zimskem dvoru. Neki kačji jezik se steguje proti grašku, ki je vzkalil na napačni gredici.

109

MEDICINSKO

Potem ko sem opravil kratko kuro s sončnimi kopelmi, sem se že ustrašil, da me bodo karantenizirali, a sem navsezadnje le vstopil v rešilca, polnega nepomičnih bol nikov. V njem sem diagnosticiral želodčni napad pri pacientu s hudo poudarjenim gigantizmom, s trahealno elongacijo in z deformantnim revmatizmom traku okrog njegovega klobuka. Kretena je nenadoma vrgla božjast, saj je haluciniral, da mu neki rahitik lušči kurja očesa, a se je, potem ko je izlil svoj žolč, izoliral, da bi si umiril krče. Kasneje sem ga spet videl, kako ne popolnoma prištevno stopa mimo lazareta in konzultira nekega padarja, kaj naj stori s turom, ki kazi njegove pektoralne mišice.

110

ŽALJIVO

Potem ko sem kot kakšen idiot čakal na tisti peklenski vročini, sem nazadnje le vstopil v nagravžen avtobus, kjer se je že drenjal cel kup klincev. Najbolj klinčev od vseh teh klincev je bil neki mozoljast tip s svinjsko dolgim vratom, ki se je produciral z napol razpadlo klofeto, s katere je bingljal nekakšen pangeljc. Važič je začel lajat na starega klinca, ki je v svoji senilnosti tacal po njegovih škrpetih, ampak kmalu je zacvikal in jo uscal proti proste mu sedežu, ki je bil še vlažen od prešvicane riti tipa, ki se je tačas pobral. Čez dve uri - se mi pa res userje! - spet nabašem na tega klinca, ko z enim drugim klincem kar naprej otresa pred tistim nagravžnim štacijonom prekletega Lazarona. Budalila sta o knofu. Pa si rečem: knof goraldol, še zmerom boš isti kline hudičev.

111

SLADOKUSNO

Potem ko sem se v stopljenem maslu sonca ravno prav opražil, sem se navsezadnje le vdel v pečico, ki je imela žaltav okus in kjer so gomazeli stalni gostje kot črvički v siru. Med to solato sem opazil bejbibif na dolgem ražnju, nad njim pa možgansko kupo in praznično pletenico. Na lepem je junec zacvrčal in hotel dati popra nekemu gove du, ki ga je ves čas prav neslano špikal v stegno. A iz njega ni napravil čežane, saj se je raje še malo uležal v nalašč zanj pogreti ponvici. Ravno sem prebavljal (spet z žaltavim okusom), ko ga zavonjam pred bifejem »Lazarjev hram« flancati s prav takšnim koštrunom. Ta mu česna, da ni prav serviran: prestavi naj olivo. To ga je pošteno poparilo.

110

ZOOLOŠKO

Ob uri, ko grejo levi pit k izviru, sem v kletki, v kateri smo se selili proti Chimpanzeju, opazil bizona z nojevim vratom, ki je imel na rožičkih bobrovko, okrog katere so lazile stonoge. Na lepem žirafa poživini in zarjove, da jo sosednja beštija kar naprej kopita. Da pa jih ne bi dobila po grbi, se v lahnem drncu požene proti prazni zajčnici. Pred živalskim vrtom sem purmana spet ugledal; z nekim pavom je čivkal, kako bi se čimbolj nakitil s svojim perjem.

113

NEMOČNO

Kako popisati občutek, ki ga neki dan okrog poldneva povzroči stik desetih zgnetenih teles na zadnji ploščadi avtobusa S blizu Teheranske ceste? Kako izraziti občutek, ki ga v vas pusti pogled na osebo s skaženo dolgim vratom in s klobukom, na katerem je namesto traku - kdove zakaj - kratka vrvica? Kako podati občutek, ki ga v vas vzbudi prepir med krotkim potnikom, po krivem obdolženim, da hote stopa nekomu po nogah, pa ni ta čudni nekdo nihče drug kot zgoraj opisana oseba? Kako ubesediti občutek, ki ga v vas izzove sramotni beg te osebe, ki svojo bojazljivost opravičuje z medlim pojasnilom, da je hotela le zasesti prazen stol? Kako - ne nazadnje - artikulirati občutek, ki se vtisne v vas, ko se omenjena sirota dve uri kasneje spet prikaže, tokrat pred kolodvorom Svetega Lazarja in v družbi lično oblečenega prijatelja, ki mu predoči nekatere modne izboljšave?

114

MODERN STYLE

Nekega solnčnega dne sem v izvoščku prisostvoval sledeči žaloigri. Malovredni neki frakar, kateri je vsled dol gega svojega vrata nalikoval nestvoru z južnih morij in kateremu je kitil glavo izvesten klobuk »hombruk«, ogiz-dan (kot je v nespametnem našem času moderno) s konopom, si je usodil grditi jednoga druzega kavalirja, dejavši doslovno, da ga dotični šikanira zmiraj, kadar gospodje in gospice, ki se peljajo na oddih, svoj prostor zamenjajo. A kavalir neče umeti njegovih besedij, uverjen, da mu je pod častjo žoltokljuna na dvoboj pozvati, pak se taisti, ne baš srčno, v temačni kot potaji. Crez dve uri sem se zopet peljal z izvoščkom in zopet sem zapazil mlekojeda, s čigar dogodbami vas kratkočasim, kako šeta po promenadi in pazno posluša gigerla, kateri ga uverja, kako naj nosi svoj hubertus, da se mu bo bolj poda lo.

115

VERJETNOSTNO

Stiki med prebivalci velikega mesta so tako številni in mnogovrstni, da nas ne sme začuditi, če pride med njimi kdaj do nesporazumov, ki pa se v glavnem končajo brez resnejših posledic. Pred nedavnim sem bil navzoč ob enem takih neprijaznih srečanj, ki se večinoma dogodijo v vozi lih, namenjenih javnemu prometu po pariški regiji, in sicer ob konicah. Nič čudnega torej, če sem bil ob dogodku navzoč, saj cesto potujem z njimi. Tisti pripetljaj je bil docela nepomemben, a mojo pozornost sta pritegnila pred vsem zunanji videz in naglavek enega od protagonistov v tej minidrami. Mož je bil še mlad, a njegov vrat je bil po vsej verjetnosti daljši od povprečja in trak na klobuku je nadomeščala vrvica. Res nenavadno: dve uri zatem sem ga spet videl, kako posluša modne nasvete, ki mu jih je dajal tovariš, s katerim se je sprehajal, dejal bi: malobrižno, sem ter tja po Rimskem dvoru. Tokrat je obstajalo zelo malo možnosti, da pride še do tretjega srečanja, in dejstvo je, da odsihmal mladeniča nisem več videl, kar je popolnoma v skladu z umnimi zakoni verjetnosti.

116

PORTRET

Slok je dvonožec z zelo dolgim vratom, ki se okrog pol dneva pojavlja v avtobusu na progi S. Posebej mu prija zadnja ploščad, na kateri domišljavo postaja. Na temenu mu rase greben, ki ga obkroža za prst debela izrastlina, precej podobna vrvi. Kadar je zlovoljen, se rad zaganja v šibkejše od sebe, a če naleti na ostrejši odziv, pobegne v notranjost vozila in se tam potaji. Med levitvijo ga je opaziti dosti bolj poredko, in sicer v okolici kolodvora Svetega Lazarja. Da bi se obvaroval pred zimskim mrazom, ohrani staro kožo, ki pa je na mnogih mestih razparana, da se lahko deli telesa nemoteno pre mikajo; tovrstni površnik se zapenja precej visoko, in sicer ob izključni pomoči umetnih sredstev. Slok, ki ni sposoben, da bi jih sam odkril, prosi za pomoč dvonožca sorodne vrste, ki z njim opravi nekaj vaj. Slokoslovje je poglavje iz teoretične in deduktivne zoologije, ki ga lahko preučujemo v kateremkoli letnem času.

117

GEOMETRIJSKO

V pravokotnem paralelepipedu, ki se pomika po daljici, sledeč enačbi 84* + S = y, seka homoid A, predstavljajoč krogelni odsek, obkrožen s sinusoidama nad valjem z dolžino / > n, enostavnega homoida B. Dokazati, da v stičišču spremeni smer. V primeru, da se homoid A zbliža z istovrstnim homoidom C, je stičišče znotraj kroga s premerom r < L Določiti višino v tega stičišča glede na navpično os homo ida A.

118

DEŽELANSKO

Nisem mel nobenih poštempljanih papirjev, pa sem glih tko zlezel na tisto cizo. Ko sem bil enkrat gor, čist zadi na tisti diri, kji tam v mestu rečejo avtobus, sem se komaj ganil, tko sem bil sprešan, preščeknjen in preščepnjen. Ko odštejem šibro, se malozrem okrog sebe in kajnek zapa zim? Enga dolgina z enim špasnim vratom in eno špasno klafrnico. Vrat, vrat je bil predolg. Klafrnica, klafrnica pa je mela štrik okol, kršenduš, da ga je. A ga na lepem ne obsede en hudič, besnjaka, pa se zadere kot jesihar na enga finga, poštenga gospoda, kter ni mel čist nič pri tem, in a se ne gre potlej kar dol usest, dolgin preklast? Ja, v mestu se marsikaj doživi. Si lahko mislite, da mi je še enkrat prekrižal pot, dolgin preklast?Še ni mežnar dvakrat pozvonil, ko grem mem velike hiše, morebit kakšne škofije, in koga vidim? Naj me vrag pocitra, če ni to tisti dolgin. Pohaja gor pa dol z lenobo svoje sorte, in kakšne otrobe mu veže ta lenoba! Mu jih veže, lenoba njegove sorte, mu jih tkole: »Moral bi dat knof bolj gor, bi blo bol fest.« Takšne otrobe mu veže, dolginu preklastemu, lenoba njegove sorte.

119

MEDMETI

Pst! Aha! Ah! Oh! Jedctana! Ah! Uh! Ejga! Oho! Pah! Brrr! Ojej! Hej! Av! Ejduš! Mhe! Eh! Fiuuu! Ejno! Eh! Pah! Oh! Jejžeš! No ja!

120

PRECIOZNO

Bilo je julijskega opoldneva. Sonce je v najvišjem sijaju gospodovalo nad obnebjem in ga pojilo iz svojih mnogo terih seskov. Asfalt je nežno plal, izpuhtevaje tisti mili katranasti vonj, ob katerem prešinjajo rakave bolnike otročje pa tudi razjedajoče misli o izvoru njihove bolezni. Avtobus, odet v zeleno in belo livrejo, ki je v njegovem grbu žarela skrivnostna črka S, je pri parku Monceau spre jel manjši in brez dvoma privilegirani del pretendentov za potnike, ki so že dosegli lepko mejo razkrojenih znojnic. Na zadnji ploščadi tega mojstrskega izdelka sodobne fran coske avtomobilske industrije, kjer so se slučajni sopotniki stiskali slični slanikom v sodu, je neki nebodigatreba, ki se je počasi, a zanesljivo bližal tridesetim in ki je med kačje dolgim vratom in klobukom, ovitim s konopcem, prenašal bledikavo, a zato nič manj trdokožno glavo, povzdignil glas, da bi se z neponarejeno grenkobo, za katero se je zdelo, da se širi iz kozarčka encijana ali kakšne si bodi druge tekočine s sorodnimi lastnostmi, pritožil nad ponavljajočim se sunkom, ki je po njegovem prihajal od hinc et nune navzočega souporabnika istega vozila mestnega javnega prometa.

121

Da bi bil čimbolj prepričljiv, je ubral čemerne strune priletnega gentlemana, ki ga v uličnem pisoarju vščipnejo v zadnjo plat, pa se te ustrežljivosti izjemoma ne razveseli in se ne gre teh igric. A ko je ugledal prazen prostor, je pohitel tja. Kasneje, ko se je sonce že spustilo za nekaj stopinj po veličastnem stopnišču svojega slovesnega sprevoda in ko sem se spet cijazil z avtobusom, ki je vozil na isti progi, sem opazil malo prej opisano osebo, ki se je kot kak peri-patetik motala po Rimskem dvoru, družeč se z nekim eius-dem farinae, ki ji je na trgu, namenjenem avtomobilskemu prometu, dajal modne nasvete, ki niso segli dlje kot do gumba.

122

NEPRIČAKOVANO

Kolegi so sedeli v kavarni, ko je prišel Albert. Za mizo so bili Rene, Robert, Adolphe, Georges, Theodore. - No, kako? prisrčno vpraša Robert. - Gre, reče Albert. Pokliče natakarja. - Jaz bom tarnalo, reče. Adolphe se obrne k njemu: - Kaj je novega, Albert? - Nič posebnega. - Lepo vreme mamo, reče Robert. - Rahlo mraz je, reče Adolphe. - Saj res, danes sem videl nekaj hecnega, reče Albert. - Prej bi rekel, da je toplo, reče Robert. - Kaj, vpraša Rene. - V avtobusu, ko sem šel kosit, odgovori Albert. - V katerem? - V eski. - Kaj si videl? vpraša Robert. - Trije so odpeljali, preden sem lahko prišel gor. - Nič čudnega ob tej uri, reče Adolphe. - Kaj si torej videl? vpraša Rene. - Bila je strašna gneča, reče Albert. 123

- Lahko kakšno fino uščipneš. - Eh, reče Albert. Ne gre za to. - Povej že. - Zraven mene je stal hecen tip. - Kakšen? vpraša Rene. - Velik, suh, pa grozno hecen vrat. - Kakšen? vpraša Rene. - Kot bi mu ga kdo nategnil. - Elongacija, reče Georges. - In klobuk, če se le spomnim, grozno hecen klobuk. - Kakšen? vpraša Rene. - Brez traku, z vrvico okol. - Nenavadno, reče Robert. - Poleg tega, nadaljuje Albert, je bil hud usajač. - Zakaj? vpraša Rene. - Nazijal je soseda. - Zakaj? vpraša Rene. - Češ da mu hodi po nogah. - Zanalašč? vpraša Robert. - Zanalašč, reče Albert. - Pa pol? - Pol? Usedel se je, normalna stvar. - A to je vse? vpraša Rene. - Ne. Pri vsem tem je najbolj čudno, da sem ga 124

čez dve uri spet videl. - Kje? vpraša Rene. - Pred kolodvorom Svetega Lazarja. - Kaj pa je tam izgubil? - Ne vem, reče Albert. Sprehajal se je s kolegom, ki ga je opomnil, da je gumb na njegovem plašču prešit prenizko. - Točno na to sem ga opozoril, reče Theodor.

125

MOŽNE VAJE V SLOGU

živcno tesnobno pričakovanje dobrovoljno besedne igre kaligram posvetilo zagrobne misli bralčeve opazke založnikovo odklonilno pismo krojenje (imena oblek) rebus šarada uganke ljubezenska izjava enookec gluhonemi slepec pijanec paranoik duševna zmedenost delirium tremens pravila kake igre halma igra s kartami 126

zakon zagonetka različni prebliski sramotilno pismo protestno pismo oglasi (mali) reklama hišnica sprevodnik leposlovna ocena gledališka ocena filmska ocena filmski jezik naznanilo svetovljan izbrano opito kaotično simboli basen ocvetličeno besedljivost s katedra politična besedljivost podelitev nagrad obtožnica plavanje

prilastki obramba anafore epifore nauk strah veselje oholost žalostno štosersko hieroglifi fenomenološko detektivsko križanka aliteracije lepljenke oguljene fraze pregovori pridevniki biološko ekonomsko sociološko kemično geološko bebavo otroško sinestezije

abstraktno fizikalno frontovsko čednosti (teološke, itd.) sedem naglavnih grehov hirologija različni poklici značaji patološko pijanost lakota utrujenost reki alternative ocvetličeno pravniška besedljivost sladokusno lepljenka slavizmi romanizmi arabizmi anakoluti anominacije geometrično aritmetično klobučar 127

antiteza hvsteron proteron oksimoron elipse algebrično analitično topološko anadiploze postano mineralno paradiploze epanalepse sinereze diereze spajanje samoglasnikov razdružitve povezave pridevniki homoseksualno(lezbično)

128

DODATEK

V dokončni izdaji Vaj v slogu leta 1963 je Oueneau nadomestil štiri vaje iz prve izdaje z novimi inačicami, ohranjajoč, kajpada, prvotno število devetindevetdesetih vaj. Slovenski prevod sledi popravljeni, dokončani izdaji, v dodatku pa prinaša opuščena štiri besedila, da bi bil pogled v Queneaujevo slogovno telovadnico čimbolj popoln.

129

PERMUTACIJE V SKUPINAH S PO DVEMA, TREMI, ŠTIRIMI IN PETIMI ČRKAMI

Ke ne dn ga kr eo po og ne Id se va az mn nj ad lo ip ad šč vt ia us ob iv ak in oz ro ap su gi ed gl ml al en ad as ič ed pr gi ol ra mv mč to ar ig ob ki je uk ij ov av al ca rv. Nal kar mje epe vor ogo voj ils sos ega češ eda una dam čst laš pon opa hvs oga kra ako kat tko odp eri iko otn top vvs ipa ial dol gre. Itro ajeh alta konč vori pogo rnoz njad alpr dirj ezas otin emus eden tolu. Kajur čezne spetu semga lkako gleda redko sejep romsv lodvo lazar etega ahnop jaživ rjalz ogova tovar nekim imuje išemk valna sveto armal jvend priši oviše bnaso jegum lašču ojemp.

130

PERMUTACIJE V SKUPINAH S PO DEVETIMI, DESETIMI, ENAJSTIMI IN DVANAJSTIMI ČRKAMI Okrog pold neke gadne zadnji plo neva sem na busa ki voz ščadi avto ugledal ml ima progis predolgim a de nič as arklobukj vratomčig udna vrvca eovijalač. Je ogovoril kar na lepem eda češ da mu svojega sos apo nogah vs nalašč stop ateri od pot akokrat kot iali gre dol niko v vstop. Čal ta pogovo a je hitro kon proti nezase rin brž stekel dene-mu stolu. Mga spet ugled čez nekaj ur se ed kolodvorom al kako se je pr ja živahno pog svetega lazar rišem ki je pri ovar-jal s tova dar malo višep pomnil naj ven svojem plašču prišije gumb na.

131

NAZADNJAŠKO

Se razume: avtobus je bil nabutan, sprevodnik pa tečen. Vzroke za to moramo iskati v osemurnem delavniku in v načrtih za nacionalizacijo. In sploh Francozi nimajo smisla za organizacijo in občutka za dolžnost. Sicer ne bi bilo treba na avtobusnih postajah deliti številk za vrstni red -ja, red je prava beseda. Tisti dan se nas je na soncu cvrlo kakšnih deset, in ko se je avtobus nazadnje le primajal, je bilo prostora samo za dva, jaz pa sem bil šesti. Na srečo sem zinil »Sodnija« in na hitrico pokazal izkaznico s svojo fotografijo in s francosko trikoloro to sprevodnike zmerom šokira - in vstopil. Se razume: nič nimam opravi ti s sprijenim republikanskim pravosodjem, zaradi trapastih številk pa tudi ne bom zamudil pomembnega poslovnega kosila. Na ploščadi smo se stiskali kot slaniki v konzervi. Ta odvratna nravstvena razpuščenost me vselej prizadene. Razvedri me lahko le mični dotik drhteče ritke kakšne mladoletnice. Ah, mladost, mladost. Le brez razburjanja. Tokrat so bili okrog mene sami moški in med njimi fakin, ki je imel okrog klobuka nekakšno vrvico namesto traku. Kako da ne pošljejo vseh teh pridaničev v kakšno delovno taborišče.

132

Na primer odstranjevat ruševine. Posebej tiste, ki so jih pustili za seboj Anglosaksonci. V mojih časih smo bili rojalisti, ne pa takole. In ta mlečnozobec si dovoli in oblaja starega borca, takega tapravega, iz let 14-18. Ta pa mu niti ne zamaši gobca. Ko človek to vidi, mu postane jasno, da je bil versajski mir čista oslarija. Tisti nastopač pa je zdirjal k prostemu sedežu in se zavalil nanj, namesto da bi ga prepustil materi z otrokom. Kakšni časi! Jaja, smrkavca napihnjenega sem čez dve uri spet videl, tokrat na Rimskem dvoru. Bil je z nekim zabušantom istega kalibra, ki mu je svetoval, kako naj se oblači. Vlačila sta se po tistem pločniku - namesto da bi šla razbit izložbo kakšne komunistične založbe in požgala par knjig. Boga Francija!

133

ŽENSKO

Mojbok, kakšne nerode! Danes okrog dvanajstih (uh, je bilo vroče, no, na srečo sem se pod pazduho dezodorirala, sicer bi bila moja bombažna oblekca fuč, tista ja, ki mi jo je šivilja sešila s popustom) pride mimo parka Monceau (ta je lepši od Luksemburškega, kamor pošiljam sineta, le kako da mu izpadajo lasje, pa v njegovih letih) avtobus, ki je čisto poln, ampak jaz šarmiram sprevodnika in me vzame. Seveda, tisti cepci s številkami se nekaj usajajo, ampak fiuuufit, avtobus je že daleč in jaz lepo gor. Bil je popol noma poln. Kako sem bila stisnjena! in nikjer nobenega moškega, ki bi mi odstopil sedež. Čisto brez manir! Poleg mene je stal precej eleganten moški (res okusno: okrog klobuka vrvica namesto traku, v Adamu je gotovo kaj pisa lo o tem), žal pa je imel za moj okus malo predolg vrat. No, nekatere moje prijateljice pravijo, da lahko po tem, če ima moški neki del telesa (na primer nos) večji, kot je normalno, sklepamo tudi o njegovih večjih sposobnostih na drugem področju. Cesar pa jaz ne verjamem. Kakorkoli že, ta gospod je ves čas nekaj mencal in spraševala sem se, kaj neki čaka, da me ne ogovori ali malo potipa. Plašen je, sem si rekla. In nisem se dosti zmotila. 134

V istem trenutku je namreč nagovoril nekega zoprnega dedca, ki mu je kar naprej stopal po nogah. Če bi bila jaz tisti ele gantni fant, bi mu že popravila fasado, on pa se je, takoj ko je zagledal prost sedež, usedel nanj in ni niti za trenutek pomislil, da bi ga ponudil meni. Kar naj se kljub vsemu ne bi dogajalo v takšni manirlih državi. Ko sem se čez nekaj časa peljala mimo kolodvora Svetega Lazarja (tokrat sem sedela), sem ga opazila, kako se pogovarja s prijateljem (čednim pobom, ni kaj) o izrezu na svojem plašču (malo čudno, res, nositi plašč v takšni vročini, ampak tako je moški zmerom dostojno oblečen). Pogledala sem ga, ampak kreten me sploh ni prepoznal.

135

MNENJA O QUENEAUJU

Kaj Queneauja v knjižni francoščini pravzaprav moti? Nič, preprosto misli, da je mrtev: »Francoski jezik,« pravi, »je mrtev in bogat kot kakšen mrtev jezik.« Za mrliča seveda raz glaša le akademski pisni jezik, ki po njegovem mnenju ni drugega kot »algebra nevvtonovskega racionalizma, esperanto, ki je nekdaj omogočal sporazumevanje med Friderikom Pruskim in Katarino Veliko, argo diplomatov, jezuitov in evklid-skih geometrov ...« in ta prepad med pisnim in govorjenim jezikom, meni, je vse globlji. V tem smislu Queneau predla ga trojno reformo francoskega jezika: slovarsko, skladenjsko, pravopisno. Kakor Vuk Karadžič se zavzema za uporabo ljud skega, se pravi govorjenega jezika, ki bi bil zapisan s fonetično pisavo, »karseda fonetično ... pri čemer bi se bilo treba držati pravila, da se izgovarja vsako črko, katere vrednost je v vsakem položaju ista.« In naprej v istem tekstu: »In ker v naši sodobni francoščini ne vidim nič svetega, ne vidim niti kakršnegakoli razloga, da ljudskega govora ne bi povzdignili na raven pisnega jezika in v njem iskali izvir nove književno sti, nove poezije. Reforma pravopisa ali - točneje - privzem nekakšnega fonetičnega pravopisa se ponuja sama po 136

sebi, ker bo tako prišlo do izraza tisto, kar je naj pomembnejše: »pre vlada ustnega nad pisnim.« Ta obsedenost z jezikom zaznamuje vsa Queneaujeva dela, pesmi prav tako kot romane, in v tem smislu je Queneau edinstven francoski pisec: stoji na meji neke neudejanjene reforme, ki njegovemu pisanju daje ekstravaganten in izviren pečat. Z Vajami v slogu Queneau prikazuje prednosti svojih jezikovnih načel, ker se mu je, četudi spogledovaje se s tem postopkom, skoz določene formalne raziskave posrečilo priti do novih vsebin: iz njegovih del je spregovoril avtentični glas ulice, žuborenje francoskega govorjenega jezika, kakor ga izgovarjajo in govorijo fičfiriči, pocestnice, policaji, otroci, služkinje, krčmarji in reveži iz pariških predmestij in podeželja. Danilo Kiš: Homo poeticus (1987)

137

V poeziji Ravmonda Queneauja ni nikakršnega klasičnega »sporočila«, nobene nasilne poetične prozornosti; a kdor bo njegova besedila bral na glas, bo v njih gotovo z užitkom najdeval pretanjene harmonije, duhovite besedne igre ali pa oboje hkrati. Queneau je diskreten in ganljiv. Paul Gayot: Queneau (1967)

Moji igri Plišasto pk in fcgues sla neke vrste parodija ali karikatura tatarskega teatra. V Plešasti pevki osebe govo rijo jezik, narejen iz najbolj vsakdanjih, najbolj obrabljenih klišejev, tako banalnih, da je igra zaradi njih postala nenavad na. Če ne bi prebral Queneaujevih Vaj v slogu, se mi zdi, da si Plešaste pevke in nasploh nobene svoje igre nikoli ne bi upal ponuditi gledališčnikom v uprizoritev, Eugene Ionesco: L'express (oktober 1955)

138

O nenehnem, skrbno gojenem mešanju običajnih žanrov, o verzih v prozi, skratka, o tem osupljivem in prvinskem lite rarnem podjetju je treba čisto preprosto povedati le tole: jezik je bil človeku dan zato, da ga bo uporabljal. Bog jezika je že kar nekaj časa mrtev in »pesmi v prozi« so, na primer, eden od zadnjih trenutkov njegove agonije. Ta bog je na svojo desno postavljal navadne prozaiste,toda pesnikom je odmerjal prostor na svoji srčni strani. S tem nočemo zanikati poetič ne »funkcije« jezika, niti rim, ne štetja zlogov in ne ritma; to preprosto pomeni, da je bila v začetku zavest o besedi. Zavest o celostni besedi je v koreniki sporazumevanja med ljudmi, je v začetku njihove družbene dejavnosti.V Vajah v slogu, knji gi, ki je namenjena potomcem gospoda Jourdaina, so alek-sandrinci in celo oda. V resnici se Queneaujevo delo v celoti zastavlja kot način prespraševanja jezikovnega izraza. Iz njega in v njem vznikajo »novi verzi«, se pravi nove oblike. Za to pa so potrebne omejitve, ki si jih izmisli pesnik, da bi jih potem sam pri sebi uveljavil. S tem obnavlja, pomlajuje in poživlja francoščino časa, v katerem živimo, tukaj in zdaj. Jean Queval: Esej o Raymondu Queneauju (1960) 139

Da literature res ne vzpostavlja še tako »velika« tema, niti še tako izvirna ideja, pač pa da je za literaturo in njeno vred nost konstitutiven pač izključno način ubesedovanja (= slog), to je z neverjetno prepričljivostjo pokazal Queneau s svojimi Vajami v slogu. V tej knjigi gre namreč za devetindevetdeset aspektov opisa enega samega, karseda preprostega in malone zanemarljivega dogodka. V avtobusu se srečata pripovedovalec in neki drug potnik, srečanje pa se nekaj kasneje ponovi na kolodvoru. To je vse. Vendar se tisto pravo, literarno »vse« začne šele zdaj. V vsakem posameznem opisu dogodka se me nja tudi pisec (opazovalec) in ustrezno temu se menja tudi način posredovanja istega dogodka. Tako so omogočeni pogo ji za konstrukcijo najrazličnejših, duhovitih in presenetljivo izvirnih variacij, ki vsaka na specifičen način osvetljujejo različne nivoje in plasti jezika, se pravi medija sporočanja. Stilistične variante, ki se raztezajo od latovščine do pata-pajščine pa preko permutacij in soneta do vohalnega in oku-šalnega načina opisovanja, s tem v prvi vrsti govorijo o jezi kovnih skrivnostih, magičnem in neulovljivem, ki je naseljeno v jeziku prav zato, da se pokaže neodvisnost in avtonomna moč jezika in 140

literarnega oblikovanja. Razkrije se sugestivna energija literarnega jezika, ki so mu pokorne vse reči, razkri je pa se tudi, da mimetična literarna besedila izgubljajo svoj odlikovano artistični status prav zato, ker jim ostane ta bistve na produktivna razsežnost njihovega lastnega orodja skrita. V njih je pesniška, avtonomna in na več nivojev strukturirana jezikovna zgradba nepreklicno podrejena sporočilu. Jezikovna sredstva so usmerjena izven teksta, na kar najbolj adekvatno preslikavo določenih realnih procesov v svet literature in lite rarnega. Vaje v slogu pa z eno potezo zrušijo tradicionalno koncepcijo literarne pripovedi in usmerijo jezik nanj samega. Dasi zapleta različne opazovalne in s tem stilne točke, s kate rih je moč prodreti v resnico dogodka s tako silovitostjo in strastno gnanostjo, Queneau ne fintira bralca, češ, nič ni res, vse je le igra. Kajti v teh okretnih in nadvse suverenih, se reče tudi notranje koherentnih slogovnih variacijah je moč ugledati vprašanje, ki na poseben način zaposluje malone vso filozof sko misel: kaj je vendar svet in kaj je pojem, ki ustreza temu svetu? Aleš Dcbeljak: Mladina (30. julij 1981) 141

KRONOLIGIJA QUENEAUJEVEGA ŽIVLJENJA IN DELA

1903 Rojen 21. februarja v Havni kot edini sin v trgovski družini. Oče Auguste Queneau, mati Josephine. rojena Mignot. 1998 Gimnazijec v Havru. Zanimajo p jeziki, zgodovina, znanost. Z očetom pogosto kodi v kino. Piše pesmi in zgodbe o izmišljenih deželah, 1918 Zažge večino svojih »mladostnih spisov« in vse več bere. Vse življenje bo ogromno bral. 1921 Po maturi se vpiše na pariško univerzo Sorbonnc. Študi ra filozofijo. 1922 Dva meseca počitnic preživi v Angliji, jeseni se loti študija naravoslovja, 1923 Začetek astme. 1924 Začne se družiti z nadrealisti: v njegovi družbi so Philippe Soupanll, Michel Leiris, Andre Breton. Skupaj objavljajo. 1925-1926 Vojaška služba v Alžiriji in Maroku. 1927 Zaposli se kot računovodja v Parizu, Okrepi svoje sode lovanje z nadrealisti, posebej s skupino, v kateri deluje jo Jacques Prevert, Marcel Duhamel in Yves Tanguy, 1928 Poroči se z Janine Kalin, Bretonovo sorodnico. Živita v Parizu, 1929 Pretrga stile z Bretonom. 1939 Leto brezdelja. Začne se zanimati za literarne posebneže, 142

1931 Piše članke v Cšpt umit, časopis francoskih komunistov, 1932 Začne intenzivno študirati psihoanalizo. Potuje v Grčijo, kjer se prvič resneje loti pisanja, 1933 Objavi roman Oiakt, ki ga kritika dobro sprejme in za katerega dobi nagrado Deux-Magots. 1934 Rodi se mu edinec Jean-Marie. Objavi besedilo z naslo vom Pierrov gobec (Gueule de Pierre), založba pa mu zavrne Enciklopedijo neeksaktnih znanosti (Encvclopedie des sciences inexactes). Prevaja Edgarja Wallacea. 1936 Izide roman Zadnji dnevi (Les Derniers jours). V časopisu Intransigeant piše o zanimivostih iz pariškega vsakdanjika: Ali poznate Pariz? (Connaissez-vous Paris?). 1937 Objavi roman Odile ter roman v verzih Hrast in pes (Chene et chien). Prevaja Sinclaira Lewisa. 1938 Napiše roman Otroci blata (Les enfants du limon). Postane recenzent angleških besedil pri založbi Galli-mard. 1939 Izide roman Huda zima (Un rude hiver). Ob začetku druge svetovne vojne je mobiliziran. 1940 Odpuščen iz vojske. Z družino se zateče v Saint-Leo-nard-de-Noblat, kjer ga sprejme slikar Elie Lascaux. 1941 Izidejo Mešani časi (Les Temps meles). 143

Postane glavni tajnik pri Gallimardu. 1942 Roman Moj prijatelj Pierrot (Pierrot mon ami). 1944 Objavi dramsko besedilo Mimogrede (En passant).Sodeluje pri branju Picassove gledališke igre Za rep ujeto - poželenje (Le desir attrape par la queue). Piše pesmi in članke v ilegalne časopise. Je član nacionalnega komite ja pisateljev. Objavlja v odporniškem glasilu Narodna fronta (Front national). 1945 Pridobi si status poklicnega novinarja. Intenzivno se ukvarja z delom na radiu. 1946 Objavi pesniško zbirko Usodni trenutek (Instant fatal). 1947 Izidejo Vaje v slogu (Exercices de style) in zbirka pesmi Bukolike (Bucoliques). Napiše nekaj radijskih scenarijev, ki večinoma ostanejo neobjavljeni. Pri založbi Scorpion pod psevdonimom Sally Mara izide roman Zmeraj smo predobri z ženskami (On est toujours trop bon avec les femmes). V naslednjih letih se ostro zavzema za odpra vo cenzure. Umre mu oče. 1948 Izide roman Sveti Glinglin (SaintGlinglin). Postane član Francoskega matematičnega društva. 144

1949 V neki pariški galeriji razstavlja svoje gvaše. Piše besedi la za šansone, ki jih med drugimi interpretira Juliette Greco. Sodeluje na nekaterih filmskih festivalih, tudi v Cannesu.

145

Petra Å vajger ALUO 2016