Uvodnik

PROTEUS

november2009, 3/72. letnik cena v redni prodaji 4,00 EUR naroËniki 3,50 EUR dijaki in πtudenti 2,45 EUR www.proteus.si

meseËnik za poljudno naravoslovje

■ Geofizika Stoletnica odkritja MohoroviËiÊeve diskontinuitete

■ Evolucija Evolucija srebrnega meËa ali Darwinova zapuπËina na Havajih

■ Varstvo narave Okreπelj ∑ odkup z naravovarstvenimi motivi?

Naslovnica: Stethophyma grossum, izumirajoËa vrsta kobilice.

Foto: Duπan Klenovπek.

Proteus

Izhaja od leta 1933 MeseËnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in zaloænik: Prirodoslovno druπtvo Slovenije

Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: doc. dr. Tomaæ Sajovic Uredniπki odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan Brumen akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Uroπ Herlec prof. dr. Alojz Ihan doc. dr. Nejc Jogan mag. Ivana Leskovar Matjaæ Mastnak Marjan Richter mag. Andrej Seliπkar dr. Simona Strgulc Krajπek Mateja Ævikart Lektor: doc. dr. Tomaæ Sajovic Oblikovanje: Eda PavletiË Angleπki prevod: Andreja ©alamon VerbiË Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o.

Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ∑ Cimerman prof. dr. LuËka Kajfeæ ∑ Bogataj † prof. dr. Miroslav Kaliπnik prof. dr. Tamara Lah ∑ Turnπek prof. dr. Tomaæ Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman prof. dr. Tone Wraber

Proteus izdaja Prirodoslovno druπtvo Slovenije. Na leto izide 10 πtevilk, letnik ima 480 strani. Naklada: 4000 izvodov. Naslov izdajatelja in uredniπtva: Prirodoslovno druπtvo Slovenije, Salendrova 4, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14, faks (01) 421 21 21. Cena posamezne πtevilke v prosti prodaji je 4,00 EUR, za naroËnike 3,50 EUR, za dijake in πtudente 2,45 EUR. Celoletna naroËnina je 35,00 EUR, za πtudente 24,50 EUR; za tujino: 40 EUR. 8,5% DDV je vkljuËen v ceno. Poslovni raËun: 02010-0015830269, davËna πtevilka: 18379222. Proteus sofinancirata: Javna agencija RS za raziskovalno dejavnost in Ministrstvo za πolstvo in πport.

http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@guest.arnes.si ∂ Prirodoslovno druπtvo Slovenije, 2009.

Vse pravice pridræane. Razmnoæevanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno.

Uvodnik

V zadnjem uvodniku sem pisal o problematiËnih visokošolskih in znanstvenih politikah, ki prepreËujejo znanstveno in družbeno kritiËnost. Posebej sem omenil, da so te politike dokaj uspešno uspele ≈utišati« samoizpraševanje znanstvenikov, kakšen smisel sploh imajo njihova prizadevanja − razen tega seveda, da skušajo ustreËi zbirokratiziranim kvantitativnim merilom in ideološkim zahtevam teh politik po ≈mednarodni odliËnosti« (zaradi tega je treba pisati predvsem v anglešËini). Ko sem v zadnjih tednih konËal s pisanjem svojega prispevka o jeziku znanosti in jeziku vsakdanjega izkustva, me je obšla nenavadna in paradoksna misel. Bolj ko omenjene politike ≈izganjajo« znanstvenike v mednarodni prostor, manj ti znanstveniki poznajo globoka in prodorna samoizpraševanja vrhunskih in svetovno znanih znanstvenikov o svojem poËetju − predvsem o skrajno pomembni vlogi jezika pri razumevanju sveta. Naj v tem uvodniku povežem njihova navidez razliËna spoznanja o jeziku v nekakšno zaËasno smiselno celoto. Najprej se moramo ustaviti pri kvantnih fizikih, ki jih je odkritje kvantnega sveta v temeljih pretresel. Werner Heisenberg je leta

1964 na atenskem griËu Pniks imel predavanje z naslovom Zakon narave in zgradba snovi, ki je v angleški razliËici z istim naslovom izšlo v majhni knjižici leta 1970 pri založbi Rebel Press v Londonu. V njem je na zadnjih straneh predstavil nekakšen jezikovni manifest kvantnih fizikov. Ti so ≈tragiËno« razpeti med skrajno natanËnim matematiËnim jezikom ter dvoumnim in ne preveË natanËnim obiËajnim jezikom. Prvi je res skrajno natanËen, vendar ni jasno, v koliki meri se prilega pojavom (za Einsteina na primer matematiËni zakoni niso zanesljivi, kolikor se nanašajo na resniËnost, kolikor pa so zanesljivi, se ne nanašajo na resniËnost), naravni, obiËajni jezik, ki je sicer nenatanËen, pa je edini jezik, v katerem te pojave sploh lahko razumemo. Ta protislovna napetost med dvema jezikoma ima mnogo širše, bivanjske razsežnosti. Gre namreË za razmerje družbe do temeljnega naËela, tistega ≈enega«, ki povezuje pojave v našem svetu v celoto smisla. To razmerje pa ni mogoËe izraziti z znanstvenim jezikom, ampak le z obiËajnim, naravnim jezikom, ki ga lahko razume vsak Ëlovek. Heisenberg je za to dvojnost našel sijajno ustreznico že pri Platonu. Platon se je namreË tudi zelo dobro zavedal omejitev strogo natanËnega, ≈matematiËnega« jezika, s katerim lahko ustvarimo le razumsko, ≈matematiËno« razumevanje sveta. In ta omejitev ga je zelo motila. Zato je svoj pogled usmeril proti jeziku pesnikov, ki s svojimi podobami, metaforami in prispodobami ustvarja v bralkah in bralcih neko drugaËno razumevanje. Te podobe so po Heisenbergu morda povezane s podzavestnimi vzorci v našem duhu, ki na neki še neznani naËin zrcalijo notranjo zgradbo sveta. Heisenberg je svoje predavanje sklenil skrajno nepriËakovano: ≈»e je družbena harmonija odvisna od skupnega razumevanja tistega ≈enega« /temeljnega naËela sveta/, ki združuje neštevilne pojave med seboj, potem je jezik pesnikov morda pomembnejši kot jezik znanstvenikov.« Na tem mestu se je treba najprej spomniti na slovenskega literarnega zgodovinarja Dušana Pirjevca in nemškega filozofa Hansa-Georga Gadamerja, ki sta izvirala iz istega miselnega okrožja in sta iz istega izvira vsak na svoj naËin podobno razumevala to dvojnost razumevanja sveta. Ta dvojnost razumevanja pa temelji na dveh resnicah, ki ju je mogoËe izraziti le v jeziku. Prva resnica zadeva bistva pojavov v svetu. Do bistev pridemo, Ëe išËemo odgovor na vprašanje, kaj so ti pojavi, te stvari nasploh (kaj je ta stvar, na primer miza, kaj je Ëlovek). Bistva, kajstva, so abstrakcije, z njimi se na razumski naËin, na naËin spoznavanja, ukvarja med drugim znanost. Kadar spoznavamo (bistva) stvari, stvari uporabljamo in predelujemo. Ta resnica pa ves Ëas skriva in potiska v pozabo drugo resnico, resnico, da stvari preprosto so. To je resnica biti in ta se razkriva v jeziku, ki ni jezik znanosti. Jezik, ki razkriva resnico biti, to, da vse bivajoËe je, je Aristotel imenoval logos apophantikós, razkrivajoËi jezik. Taka jezika sta jezik umetnosti in vsakdanji, obiËajni jezik - Gadamer ga je imenoval jezik izkustva sveta. V tem obiËajnem jeziku − pravi Gadamer − ≈Ëlovek šele ima svet«, tak jezik lahko obstaja ≈le v tem, da se v njem predstavlja svet«. Ali z drugimi besedami, stvar šele v takem jeziku pride do besede, se v njej razkrije, da je. Preprosto: stvar in beseda se zrcalita druga v drugi (v jeziku se torej zdruæujeta jaz in svet), to pa pomeni, da beseda v obiËajnem jeziku − prav tako, ali pa še bolj, pa v umetnostnem jeziku - ≈ni kot znak pozneje dodeljena stvari«. Gadamer posebej opozarja na problem ≈prevoda√ spoznanj znanosti v obiËajni jezik izkustva. Le v njem znanosti doseæejo druæbeno pomembnost. Ta misel pa je zelo podobna Heisenbergovi. Po vsem povedanem morda ni veË tako presenetljivo, da je angleška filozofinja znanosti Mary Hesse metafori namenila posebno mesto pri snovanju znanstvenih teorij in s tem tudi v znanstvenem jeziku. (Morda je s tem povezano tudi njeno vkljuËevanje vrednot v samo raziskovanje.) O tem veË v kakšnem od prihodnjih uvodnikov. Tega pa naj sklenemo s pobožno željo, da bi se vsi, ki pišemo v Proteusu, veËkrat ozrli po logosu apophantikósu, razkrivajoËem jeziku. V njem je šele mogoËe ustvariti spoπtljivo, etiËno razmerje do sveta. Ki ni (le) uporabnostno in polašËevalsko.