LILA PRAP: "NAJVEČ MI POMENI POHVALA OTROK." V DEŽELI PIKE NOGAVIČKE PRVO PLAVANJE
Otrokov svet V zadnjem času (začudena) opažam, kaj vse že znajo otroci pri petih letih. Na pikniku sem spoznala dečka, ki me je najprej premagal v nogometu, nato pa s profesionalnim fotoaparatom (ki mi ga je z najbolj radovednimi očmi, kar sem jih kdaj videla, vzel iz rok), večjim od njegove glave (in težjim od njegove nove šolske torbe, napolnjene vsaj z delovnimi zvezki), posnel več kot 100 fotografij. Med fotografiranjem me je popeljal tudi do bližnjega potoka, kjer pogosto opazuje živali (tudi potočne rake, ki so sicer redki, on pa jih je že velikokrat videl), kasneje pa še do njihove farme zajcev, kjer mi je pokazal, s čim se hranijo, povedal, kako se oglašajo in pokazal tistega (zajca), ki je »glava družine«. Ampak takrat sva bila šele na sredi najine »skupne poti«. Popeljal me je še do njihovega doma, kjer ima gugalnico in mi pokazal, kako daleč zna skočiti z nje. Skočil je natanko 4 metre, do svoje »delavnice«. Tam ni manjkalo orodja, ki ga uporablja vsak dan (je povedala njegova mama iz ozadja), najde se celo kamen, iz katerega je napol izklesan kip, primež, ki se ga spomnim še iz osnovne šole, ko smo pri tehničnem pouku pridržali les, da smo ga lahko brusili s pilo, ... Ob vsem videnem sem ostala brez besed, samo smejalo se mi je. Neverjetno, kaj vse ta »mali« zna in v čem vse uživa! Očka je povedal, da gre letos v šolo in bo tam zagotovo edini, ki zna tako spretno zabiti žebelj, s kančkom zaskrbljenosti pa dodal, da še ne zna brati … V smehu smo zaključili, da zato pač gre v šolo, da se bo naučil brati in pisati. Ker še ne zna (razen svojega imena, da se lahko podpiše na risbice in razglednice), mu vsaj dolgčas ne bo. No, dolgčas mu pravzaprav nikoli ni, razen, če slučajno tako hoče. In mimogrede … Fotografije so neverjetne in marsikatero bi, z največjim veseljem, pripisala sebi. Anja