BESEDA
Členek Poimenuje sporočevalčevo presojo stvarnosti (npr. že, le), stopnjo prepričanja (npr. mogoče, zagotovo), izražanje pritrjevanja (npr. da), zanikanja (npr. ne), vpraševanja (npr. ali).
Besede glede na pomen
So nepregibna besedna vrsta in niso samostojni stavčni členi.
Enopomenke (npr. povedek) in večpomenke (npr. krilo). Enopomenke so zlasti strokovne besede, v jeziku jih je manj kot večpomenk.
Medmet Poimenuje sporočevalčevo doživljanje stvarnosti. Ločimo tri vrste medmetov: razpoloženjske (npr. oh, ah), posnemovalne (npr. mijav, cin cin), velelne (npr. marš, pst).
Blizuzvočnice (paronimi) in enakozvočnice (homonimi). Blizuzvočnice podobno zvenijo, pomen pa je različen (npr. trenirka – trenerka)
V stavku je glagol v vlogi povedka.
V stavku so prislovi v vlogi prislovnega določila. Predlog Poimenuje neenakovredna razmerja med besedami ali besednimi zvezami. Predlogi vplivajo na sklon. Večinoma poimenujejo prostorsko razmerje (npr. pri sestri, na mizi), časovno (v soboto, pred poletjem), redkeje pa način (npr. govoriti po slovensko) ali vzrok (npr. zaradi skrbi). So nepregibna besedna vrsta in niso samostojni stavčni členi. Veznik Poimenuje logična razmerja med prvinami predmetnosti. Vezniki ne vplivajo na obliko naslednje besede. Ločimo dve vrsti veznikov: priredne (npr. in, ter, zato), ki povezujejo enakovredna razmerja med besedami in stavki (npr. obleka in čevlji), in podredne
So nepregibna besedna vrsta in niso stavčni členi, temveč pastavki ali samostojne povedi (npr. Juhu, prišli smo!, Fej!)
JEZIK
Frazemi
Je temeljno sredstvo sporazumevanja (večinoma besedni jezik, dopolnjen s prvinami nebesednega). Jezik je sredstvo, s katerim besedila tvorimo in jih sprejemamo.
Besedne zveze so dveh vrst: proste, ki so tvorjene sproti (npr. deževno jutro, debela knjiga), in stalne, ki so že izdelane (npr. zeleni pas, literarna zgodovina). Frazemi so vrsta stalnih besednih zvez. Njihov pomen ni napovedljiv iz pomenov sestavin besedne zveze. Po obliki so frazemi stavčni, to so rečenice (npr. Kadar mačke ni doma, miši plešejo.) in nestavčni, to so rekla (npr. živeti na veliki nogi). Rečenice, ki nastopajo kot samostojne povedi, imenujemo tudi pregovori. Raba frazemov je slogovno zaznamovana. Najpogosteje se uporabljajo v praktičnosporazumevalnih besedilih, pa tudi v publicističnih besedilih in reklamah. Frazemi tudi spreminjajo svojo obliko (npr. Govori/govoril je, kot bi rožice sadil), lahko pa celo pride do prenovitve frazema, kar pomeni, da se preoblikujejo v tolikšni meri, da dobijo nov pomen. (Prenovitev pa ne sme biti povsem prosta.)
Jezikovni priročniki
Besedoslovje
Priročniki so dveh vrst: vsebinski (slovnice in pravopisi) in abecedni (slovarji).
Je veda, ki se ukvarja z besedo. K tej veji jezikoslovja pa spadajo še posamezne vede, ki preučujejo posamezne lastnosti besed. Pomenoslovje – ugotavlja pomen besed in pomenska razmerja med besedami Stilistika – raziskuje slogovno vrednost besed; ali so besede slogovno zaznamovane in vrsto zaznamovanosti Etimologija – raziskuje izvor besed Besedotvorje – kako nastanejo nove besede (tvorjenke) in kako jih razumemo Pravorečje – ugotavlja in predpisuje najboljši stalni način izgovarjave knjižnih besed Pravopisje – predpisuje najboljši in stalni način zapisovanja knjižnih besed, besednih zvez in povedi Oblikoslovje – preučuje slovnično pomembne oblikovne lastnosti besednih vrst Frazeologija – preučuje stalne besedne zveze Terminologija – raziskuje strokovne izraze
Slovar je jezikovni priročnik, v katerem so besede jezika zapisane po abecednem redu. Lahko so enojezični (npr. Slovar slovenskega knjižnega jezika) in večjezični (Angleško-slovenski slovar); splošni, v katerem so vse besede (npr. Slovar slovenskega knjižnega jezika) in posebni (npr. Etimološki slovar slovenskega jezika) Posebni slovarji pa se delijo še na tematske, v katerih so besede določene tematike (npr. Frazeološki slovar) in terminološke, v katerem so strokovni izrazi (Medicinski terminološki slovar).
Besedni jezik je dogovorjeni sistem besednih znamenj in pravil. Beseda pa je osnovna enota besednega jezika. Pri sporazumevanju ne tvorimo le posameznih besed, ampak jih povezujemo. Upoštevati pa moramo pravila – za povezovanje besed v višje enote in za čutno zaznavno oblikovanje besed in višjih enot ( pravorečna in pravopisna pravila).
Slovenščina je lahko prvi/materni jezik ali drugi jezik/jezik okolja oz. tuji jezik. Je tudi državni in uradni jezik ter eden od 20 uradnih jezikov v Evropski uniji.
albanski j.
Osnovne jezikovne družine v Evropi
vzhodni ruski beloruski ukrajinski
Izvirajo iz skupnega prajezika (praindoevropščina). Delijo se na dve skupini: na kentumske jezike (zahodne) in satemske jezike (vzhodne). Merilo delitve je glasovni razvoj besede za število sto.
Socialne zvrsti slovenskega jezika So prostorsko in družbeno pogojene različice jezika. Izbiramo jih glede na okoliščine. Knjižna zvrst: zborni jezik (predvsem zapisan) in knjižni pogovorni jezik (v nepripravljenih pogovorih).
baltski j. litovski letonski
iranski j. perzijski kurdski afganistanski
slovanski jeziki zahodni poljski lužiškosrbski češki slovaški
južni slovenski hrvaški srbski makedonski bolgarski
Neknjižne zvrsti so prostorsko in interesno omejene, načeloma jih ne pišemo. Prostorske zvrsti: narečja in pokrajinski pogovorni jeziki. Narečja govorijo na manjših zemljepisnih področjih, poznamo okrog 50 narečij in na podlagi podobnosti so razvrščena v sedem narečnih skupin (koroška, primorska, rovtarska, gorenjska, dolenjska, štajerska in panonska). Pokrajinskih pogovornih jezikov pa manj kot narečij, vezani na večja središča oz. pokrajine (npr. ljubljanski, celjski, mariborski, koroški, prekmurski). Interesne zvrsti so sleng – jezik ljudi iste generacije (znan je zlasti mladostniški); žargon – jezik ljudi istega poklica, dela, konjička; argo – latovščina, jezik zaprtih skupin.
GLASOVI V slovenskem knjižnem jeziku je 29 glasnikov (fonemov). To so samoglasniki (8) in soglasniki (21).
Soglasniki Delimo jih na zvočnike in nezvočnike.
SAMOGLASNIKI V BESEDI
Samoglasniki
Zvočniki so j, l, m, n, r, v (vsi razen m in n so zveneči in ustni).
naglašeni
SAMOGLASNIKI SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA u ε
∂
o
a
dolgi
kratki
i
u e
i
u
o ε
ε
a
∂ a
Zvočnik v ima različice: - pred premorom se izgovarja kot u, npr. nov [nou] - pred samoglasnikom kot v, npr. voda [voda] - pred soglasnikom in za samoglasnikom kot u, npr. pevka [peuka] - pred soglasnikom in me za samoglasnikom pa se izgovarja kot w, npr. vzeti [wzeti] ali kot , npr. vsak [ sak]. w
So naglašeni (npr. pésem) in nenaglašeni (npr. zvézda), ustni, zveneči, enoglasniški, dolgi in kratki. nenaglašeni
pomenska razlaga s ponazarjalnim gradivom pomenski del slovarskega sestavka frazeološko gnezdo terminološko gnezdo
Besede glede na število naglasov delimo na enonaglasnice (košara), večnaglasnice (podpredsednik) in breznaglasnice/naslonke (pred, pod, jo, mu ipd.). Naglašeni samoglasniki so lahko dolgi ali kratki, nenaglašeni pa so vedno kratki; izjeme so: ∂ nikoli dolg, é in ó nikoli kratka. Mesto in trajanje naglasa zaznamujejo naglasna znamenja. To so ostrivec /, krativec \ in strešica ^. Zaznamujejo mesto naglasa ter dolžino (písmo) in kračino (poglèd); strešica je lahko samo nad črkama e in o, zaznamuje pa široka glasova (vêdro, vôda).
kratki i
u ε
∂ a
Besedna družina – vanjo spadajo besede, nastale iz istega korena, npr. -hiš- : hiša, hišnik, ohišje. V korenu pogosto pride do premene; roka – ročno, noga – nožica. Nekatere besede pa imajo več korenov, npr. kažipot, vlakovodja. Tematsko polje – tvorijo ga tematsko povezane besede, npr. igrišče, gol, vratar, napadalec, nogomet, trener.
Slogovna vrednost besed Slogovno nezaznamovane besede poimenujejo predmetnost, sporočevalec se ne razodeva in so splošno rabljene. Slogovno zaznamovane besede pa prav tako poimenujejo predmetnost, vendar se sporočevalec razodeva, raba pa je omejena oz. vezana na določene okoliščine. Delimo jih na čustveno in nečustveno zaznamovane. Čustveno zaznamovane: za izražanje naklonjenosti: ljubkovalnice (npr. Peterček, atek); olepševalnice (npr. dolgoprstnež, hudir); otroške besede (npr. papcati, ajčkati) za izražanje nenaklonjenosti: slabšalnice (npr. čvekač, bevskati); zmerljivke/psovke (npr. butelj, svinja); kletvice (npr. hudič, jebelacesta); prostaške besede (npr. sranje, jajcati se) za izražanje vznesenosti (npr. rodna gruda, prelestno) Nečustveno zaznamovane: pokrajinsko zaznamovane: narečne (npr. runa, fašenk); pokrajinske pogovorne (npr. toti, pjeb) družbeno zaznamovane: slengovske (npr. ful, svetsko); žargonske (npr. skenslati, eksterci) funkcijsko zaznamovane: praktičnosporazumevalne (npr. daljinec, mikrovalovka); uradovalne (npr. položnica, kolek); strokovne (npr. asonanca, fotosinteza); publicistične (npr. občinarji, osvojiti stopničke) časovno zaznamovane: novejše – neologizmi (npr. disketa, tiskalnik); starinske/zastarele – arhaizmi (npr. gardina)
Izvor besed
Glasovne premene po zvenečnosti: - premene zvenečih nezvočnikov * pred nezvenečim nezvočnikom, npr. nahrbtnik [nahrptnik] * na koncu besed, npr. grad [grat]
Glede na izvor so besede lahko domače in prevzete.
- premene nezvenečih nezvočnikov * pred zvenečim nezvočnikom, npr. risba [rizba]. Te premene so izgovorne. O zapisovanju glasov gl. Pravopis.
PLONK jezik SS.indd 1
Sopomenke (sinonimi) so besede z enakim ali zelo podobnim pomenom (npr. mati, mama, mamica). Protipomenke (antonimi) so besede z nasprotnim pomenom (npr. velik – majhen; pregleden – nepregleden). Podpomenke (hiponimi) so besede z ožjim pomenom (npr. žalost, veselje, sovraštvo, ljubezen). Nadpomenke (hipernimi) so besede s širšim pomenom (npr. čustva).
Nezvočniki: se delijo na zveneče (b, d, g, z, ž, dž) in nezveneče (c, č, f, h, p, t, s, š, k).
c
{ krepóst -i ž. (ô) 1. raba peša moralno, značajsko ˙ pozitivna lastnost: poveličeval je njegove kreposti; skromnost, zmernost in druge kreposti / star. kreposti naroda dobre lastnosti, odlike 2. star. poštenost, neoporečnost: treba je napraviti take razmere, da bo krepost spoštovana; znan je po svoji kreposti 3. zastar. moč, krepkost: ohraniti mladeniško krepost / krepost in lepota domačega jezika / spoznati krepost pripomočka učinkovitost ● šalj. je utelešena krepost zelo pošten, zmeren; ekspr. kaj bi se mučil s krepostjo zakaj bi bil zmeren, zdržen ◆ rel. vztrajno obvladovanje moralno negativnih nagnjenj in teženje k dobremu
irski bretonski velški škotski
Pomenska razmerja med besedami
Posebnosti: ugrofinska skupina (madžarski, finski, estonski, laponski in karelski j.), baskovski j., turški j.
e
iztočnica glava zaglavje
italijanski furlanski retoromanski provansalski francoski španski katalonski portugalski
Satemska skupina slovanski j. armenski j.
Sporazumevanje je lahko tudi nebesedno. Nebesedni jezik pa besednega dopolnjuje. Pri govorjenju so nebesedne prvine glasnost, hitrost, kretnje in drža telesa, pri pisanju pa preglednice, grafi, ilustracije, fotografije, vrsta tiska.
c
Sestava slovarskega sestavka
nemški angleški nizozemski flamski danski norveški švedski
indijski j. hindujski urdujski bengalski maratski
i
Slovarski sestavek
Kentumska skupina germanski j. romanski j. keltski j. grški j.
w
Prislov So besede, ki poimenujejo kraj (npr. zgoraj), čas (npr. danes), način (npr. počasi) in vzrok (nalašč). Prislovi poimenujejo neposredno (npr. domov, danes) ali pa posredno (npr. kam, kdaj). Prislovi so vedno enobesedni izrazi (npr. v šoli ni prislov) in so nepregibna besedna vrsta.
c
Glagol So besede, s katerimi poimenujemo dejanje, dogajanje, zaznavanje, stanje. Glagoli se glede na pomen delijo na polnopomen-
Beseda je dogovorjeno ime česa; ima dogovorjen pomen in dogovorjeno tvarno stran (sestavljena je iz glasov in črk). Merila za razvrščanje besed: število pomenov, slogovna vrednost, izvor, tvorjenost, oblikovna stran, pomenske lastnosti, tipične vloge v stavku.
c
Pridevniški zaimek Posredno poimenuje lastnosti, vrste, svojine ali količine prvin. So štirih vrst: lastnostni (npr. kakršen), vrstni (npr. kateri), svojilni (npr. moj) in količinski (npr. kolikor). Ločijo tri spole, tri števila, sklanjanje (izjema količinski zaimki). Pridevniške zaimke delimo na osebne in neosebne. Osebni izražajo osebo (npr. tvoj). Svojilni zaimki poimenujejo svojino in tudi izražajo osebo (npr. v ed.: moj, tvoj, njegov, njen). Sem spada tudi povratni svojilni zaimek, ki poimenuje svojino osebka (npr. Vzel je svoje kolo.). Neosebni pa so vsi ostali, skupine so enake kot pri samostalniških zaimkih. Sem spadajo tudi kazalni zaimki, ki kažejo na lastnosti prvin okoli sebe (npr. ta, oni, toliko).
So nepregibna besedna vrsta in niso samostojni stavčni členi.
˘
Vrstilni poimenujejo položaj prvin (npr. osmi), vprašalnica je kateri.
Ločimo dve vrsti glagolskih oblik: neosebne in osebne. Neosebne so nedoločnik (npr. plesti), namenilnik (npr. pogledat), opisni deležnik na -l (npr.videl) in trpni deležnik na -n/-t (npr. zgrajen). Osebne pa izražajo: osebo (prva, druga, tretja), število (ednina, dvojina, množina), naklon (povednik, velelnik, pogojnik) in čas (predpreteklik, preteklik, sedanjik, prihodnjik).
BESEDA
˘
Števnik Neposredno poimenuje količino ali položaj v vrsti. Ločimo tri vrste števnikov: glavne, vrstilne, ločilne in množilne. Glavni poimenujejo količino (npr. osem), vprašalnica je koliko.
Lastnost glagolov je glagolski vid, ki izraža trajanje dejanja, stanja … Glede na vid so glagoli dovršni (omejeno trajanje; npr. napisati, kupiti) in nedovršni (neomejeno trajanje; npr. pisati, kupovati).
(npr. da, če, ko), ki povezujejo neenakovredna razmerja med stavki (npr. Pridem, ko bom utegnil.).
˘
Lastnostni poimenujejo lastnost (npr. zdrav, vijoličen, krogel, kamnit). Vprašalnica je kakšen. Ima dve obliki: določno in nedoločno (npr. mlad – mladi; bel – beli). Ti pridevniki se stopnjujejo, in sicer tristopenjsko (osnovnik, primernik in presežnik) z obrazilom (npr. lep, lepši, najlepši) ali prislovom (npr. utrujen, bolj utrujen, najbolj utrujen) ali dvostopenjsko (osnovnik in elativ) z obrazilom pre (npr. mlad, premlad). Vrstilni poimenujejo uvrščenost v neko skupino enakih, podobnih prvin (npr. hrastov, živalski, slovenski). Vprašalnica je kateri. Svojilni poimenujejo pripadnost prvine (npr. Polonin, možev). Vprašalnica je čigav.
ske in nepolnopomenske oz. pomožne, ki potrebujejo dopolnilo in se delijo v dve skupini – fazne (npr. začeti, nadaljevati) in naklonske (npr. moram, želim).
˘
➜
Ločimo tri vrste domačih besed: iz indoevropščine ali praslovanščine (npr. jež, suknja); tvorjene iz slovenskih besed (npr. cvet – cvetličarna); iz glasovnega posnemanja naravnih zvokov oz. glasov (npr. čof – čofniti). Ločimo tri vrste prevzetih besed: sposojenke, te so popolnoma prilagojene (npr. televizija); tujke, te so delno prilagojene, zapis je tuj (npr. allegro); citatne, te so neprilagojene (npr. mea culpa). O zapisovanju prevzetih besed glej Pravopis.
Tvorjenost besed Glede na tvorjenost besed ločimo: – tvorjenke (npr. pekač), ki imajo koren (pek-) in obrazilo (-ač) – netvorjenke (npr. pekača), ki imajo koren (pek-) in končnico (-a). Vsaka tvorjenka ima skladenjsko podstavo, ki je sestavljena iz besedotvorne podstave in obrazila. Skladenjska podstava je splošna in preprosta besedna zveza za tvorbo nove besede (npr.: kar je pod streho) Besedotvorna podstava je del tvorjenke, v kateri prepoznamo izhodiščno besedo (npr. kuhar- v besedi kuharica). Lahko je enodelna (npr. pis-atelj) in dvo/večdelna (npr. širok-o-grud-en). Obrazilo je lahko desno, t. j. pripona (npr. kuhar- + -ica), levo, t. j. predpona (npr.: pre- + -gled), vmesno, t. j. medpona (npr.: zob- + -o- + -bol). Besedotvorni algoritem je postopek pretvarjanja skladenjske podstave v novo besedo. Ima šest korakov. Primer: 1. kar je pod streho (skladenjska podstava); 2. streha (polnopomenska beseda iz skladenjske podstave); 3. streh- (izhodiščna oblika polnopomenske besede in odvzem slovničnih lastnosti – besedotvorna podstava); 4. pod-, -je (obrazilo namesto preostalega dela skl. podstave); 5. pod- + -streh- + -je (razvrstitev delov bodoče tvorjenke - besedotvorna podstava + obrazilo); 6. podstrešje (združitev delov bodoče tvorjenke; morebitna sprememba glasovne ali naglasne podobe) Ločimo več vrst tvorjenk: sestavljenka (predpona + enodelna besedotvorna podstava; npr. pradedek); izpeljanka (pripona in enodelna besedotvorna podstava; npr. komedijantka); zloženka (medpona in dvodelna besedotvorna podstava; npr. vlakovodja); sklop (brez glasovnega obrazila in večdelna besedotvorna podstava; npr. bržčas). Besedotvorni načini pa so izpeljava (npr. oblačilo), zlaganje (npr. pismonoša), sestavljanje (npr. prafaktor), sklapljanje (npr. petinosemdeset), krnitev (npr. Sandi), mešana tvorba (npr. Dars).
Oblikovna stran besed Ločimo dve vrsti besed: pregibne (spreminjajo obliko, se pregibajo) in nepregibne (imajo nespremenljivo obliko). Pregibne besede so sestavljene iz osnove in končnice. Osnova je nespremenljivi del (npr. zlat-) in je nosilka predmetnega pomena. Končnica pa je spremenljivi del (npr. zlat-o, zlat-a) in je nosilka slovničnega pomena.
Besedne vrste Besedne vrste so skupine besed z enakimi pomenskimi lastnostmi in enako vlogo v stavku. Slovenščina ima osem besednih vrst: samostalniška beseda, pridevniška beseda, glagol, prislov, predlog, veznik, členek, medmet. Samostalniška beseda Poimenuje bitja, reči, pojme. Ima tri podvrste: samostalnik, posamostaljeni pridevnik, samostalniški zaimek. Samostalnik So besede, s katerimi neposredno poimenujemo bitja, reči in pojme. Delimo jih na občna (pisana z malo) in lastna imena (pisana z veliko začetnico). Samostalnik ima oblikovne lastnosti; to so spol, število, sklon. Spol je lahko moški, ženski, srednji. Število je ednina, dvojina, množina. Nekateri samostalniki so lahko samo v množini, to so t. i. množinski samostalniki (npr. vrata, škarje) ali pa samo v ednini, t. i. edninski samostalniki – poimenujejo snov (npr. mleko), skupino (npr. listje), pojem (npr. zadovoljstvo). Namesto dvojine se včasih uporablja kar množina: parni deli telesa (npr. roke), parna
oblačila (npr. rokavice) parne naprave (npr. kotalke), biološki pari (npr. starši). Sklonov pa je šest. To so imenovalnik (kdo ali kaj), rodilnik (koga ali česa), dajalnik (komu ali čemu), tožilnik (koga ali kaj), mestnik (o kom ali o čem), orodnik (s kom ali s čim). Samostalnike razvrščamo v sklanjatvene vzorce oz. sklanjatve, in sicer glede na spol in končnico v rodilniku ednine. Moške sklanjatve 1. moška – v rod. ed. končnica -a (npr. hrast, hrasta) 2. moška – v rod. ed. končnica -e (npr. pismonoša, pismonoše) 3. moška – v rod. ed. in v vseh drugih skl. končnica -ø, (npr. DARS, predvsem kratice in simboli). Ta sklanjatev ima tudi posebnosti v končnici, npr. preglas (stric, s stricem), ali pa v osnovi, npr. izpad polglasnika (vrabec, vrabca). Ženske sklanjatve 1. ženska – v rod. ed. končnica -e (npr. mama, mame) 2. ženska – v rod. ed -i (npr. stvar, stvari) 3. ženska – v rod. ed. in v vseh drugih sklonih končnica -ø (npr. Štefi). Pri 1. in tudi 2. sklanjatvi je več posebnosti v končnici, npr. samostalniki, ki se končajo na -ev imajo v im., tož. ed. končnico -ø (mati, hči) in osnovi, npr. vrivanje polglasnika (prošnja, prošenj). Srednja sklanjatev: sam. sr. sp., ki imajo v rod. ed. končnico –a, npr. polje, polja. Sklanjatev ima posebnosti v končnici, npr. v im. ed. končnica -ø (dekle, dekleta), in osnovi, npr. podaljševanje osnove (pleče, plečeta). Posamostaljeni pridevnik To je prvotni pridevnik, opravlja pa vlogo samostalniških besed. Sklanja se po pridevniški sklanjatvi. Npr. dežurni, dežurnega. Samostalniški zaimek Zaimki posredno poimenujejo bitja, stvari, pojme. Samostalniške zaimke delimo na osebne in neosebne. Osebni so tisti, ki izražajo slovnično osebo (npr. jaz, ti). Določimo jim osebo, spol, število in sklon. Imajo dve obliki: naglasno (npr. mene, njega) in nenaglasno oz. naslonsko (npr. me, ga), lahko pa tudi navezno obliko (npr. nanj, zanj). V to skupino spada tudi povratni osebni zaimek (npr. sebe), ki nima imenovalniške oblike. Neosebni ne izražajo slovnične osebe, imajo samo eno število – ednino. Vrste so vprašalni (kdo, kaj), oziralni (kdor, kar), nedoločni (nekdo, nekaj), nikalni (nihče, nič), poljubnostni (kdo, kaj). Pridevniška beseda Poimenujejo lastnost, vrsto, svojino in količino. Ločijo spol, število in sklon; v tem se ujemajo s pripadajočim samostalnikom. Ima tri vrste: pridevnike, števnike in pridevniške zaimke. Pridevnik Neposredno poimenuje prvine predmetnosti – njihovo lastnost, vrsto ali pripadnost. Loči tri spole in tri števila. Pridevniki se sklanjajo. Poznamo tri vrste pridevnikov – lastnostne, vrstne in svojilne.
➜
Besedilo: Marija Končina Ilustracije: Bojan Jurc Uredniški in jezikovni pregled: Katja Križnik Izdala in založila: Založba Rokus Klett, d.o.o. Za založbo: Rok Kvaternik Oblikovanje: Beti Jazbec Prelom: Danilo Frlež / Studio Rokus Klett Ljubljana, maj 2007 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811(035) KONČINA, Marija Srednješolski plonk. Jezik / [besedilo Marija Končina ; ilustracije Bojan Jurc]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Rokus Klett, 2007
,!7IJ6B2-ajhe i!
BESEDA
ISBN 978-961-209-744-8 1. Gl. stv. nasl. 232992512
5/16/07 10:38:02 AM