PLONK OS GLASBA 2009 05.indd 1
miksolidijska eolska lokrijska
cis = des
dis = es
fis = ges gis = as
POLTON je najmanjša dogovorjena razdalja med dvema tonskima višinama, ki jo uporabljamo v zahodni glasbi. CELTON ali CELI TON je seštevek dveh poltonskih razdalj. Razdalje med dvema tonoma se imenujejo INTERVALI. Imena so dobili po različnih tonskih stopnjah v diatonični lestvici (prva, druga, tretja itd.): prima (isti ton), sekunda, terca, kvarta, kvinta, seksta, septima, oktava, nona, decima, undecima, duodecima, tercdecima … Ločimo čiste intervale (samo prima, kvarta, kvinta, oktava), velike ali male (samo sekunda, terca, seksta, septima) ter zvečane in zmanjšane intervale. Zvečane intervale dobimo s poltonskim zvišanjem velikih ter čistih intervalov, zmanjšane intervale pa s poltonskim znižanjem malih in čistih intervalov. Kromatično (poltonsko) zvišanje ali znižanje tona imenujemo alteracija. Prestavni znaki ali predznaki so: višaj (#), nižaj ( ) in razvezaj ( ), ki razveljavi prvega in drugega. Zvišanim tonom dodamo pri poimenovanju končnico -is, znižanim pa -es. Interval zvečane kvarte imenujemo tudi tritonus (zaporedje treh celih tonov).
ais = b
»Glasba je zveneča oblika v gibanju.« (Eduard Hanslick) GLASBENO GRADIVO lahko postanejo vsi zvoki (toni, zveni, šumi, ropot, poki) in tišina. Zvoki so vse, kar slišimo. Slišimo jih zato, ker potujejo po zraku od zvenečega telesa do našega ušesa kot zvočno valovanje. Za TON je značilno sinusno nihanje, ZVEN pa je obarvan ton. Glavne lastnosti tonov so: višina, trajanje, moč, barva. VIŠINO tona določa hitrost nihanja zvočnega stebra ali frekvenca. Pri tonih, ki jih ustvarjajo različna glasbila, zvenijo poleg osnovnega tona (manj slišno) tudi višje harmonske frekvence (imen. tudi delni ali alikvotni toni), ki jim dajo posebno barvo. Brez višjih harmonskih frekvenc je mogoč le umetno ustvarjen čisti sinusov ton. Znak ali znamenje za ton je NOTA. Višino tona označimo s položajem note v črtovju ali s črkami zunaj črtovja. PIKA pri noti podaljša vrednost note za polovico.
c (ce)
PAVZA
TAKTOVSKI NAČIN
BASOVSKI KLJUČ
POMOŽNA ČRTA
ČETRTINKA
1
e = fes f = eis
VIŠAJ
TAKT
f (ef)
g (ge)
1/2
a (a)
1
1
h (ha) 1
c (ce) 1/2
h = ces c = his
Enharmonija pomeni isti ton z različnima imenoma (npr. dis = es). Orientacijski ton določi KLJUČ na začetku črtovja, ki oklepa določeno črto (noto) in po kateri se lahko tudi imenuje: violinski ali g-ključ, basovski ali f-ključ, stari ali c-ključi … Ključi STARI KLJUČI BASOVSKI
MEZZOSOPRANSKI
TENORSKI
subkontra oktava
C1 D1
E1
kontra oktava
F1 G1 A1 H1
C
D
e
1 B
Es
1 D
g2
2 h
KVINTNI
c 3
3 fis
E
velika oktava
F
G
A
H
f
As
4
4 5 7 b = ais
Des = Cis
6 6 es = dis
cis
E
7 5 as = gis Ces = H
Ges = Fis
Vrednosti not in pavz
Vrste a-molove lestvice
f
ALTOVSKI
c1
c1
BARITONSKI
c1
c1
c1
Vrste intervalov
1 2
1 2
1
c
A
KROG
TRAJANJE tona in tišine zapišemo z različnimi oblikami not (celinka, polovinka, četrtinka, osminka, šestnajstinka, dvaintridesetinka, štiriinšestdesetinka) in pavz (celinska, polovinska, četrtinska pavza itd.).
SOPRANSKI
=
2
=
4
=
8
=
16
=
32
=
d
e
mala oktava
f
g
a
h
c1
d1
e1
f1
g1
a1
h1
c2
d2
1 2
1 2
1
1 2
1 2
64
Toni so v notnem zapisu urejeni v enako velike enote – TAKTE. Število dob v taktu in osnovno ritmično vrednost določimo s TAKTOVSKIMI NAČINI v obliki ulomka. Ti so lahko enostavni ali sestavljeni, parni ali neparni, dvodelni, tridelni ali mešani: npr. 2/8, 3/8, 4/8, 5/8 (= 2/8 + 3/8), 9/8, 12/8, 2/4, 7/4 (= 2/4 + 2/4 + 3/4), 3/4, 4/4, 2/2. RITEM je urejeno trajanje tonov v medsebojnih razmerjih. METRUM je posebni ritmični red ali menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih dob v skladbi (dvodobni, tridobni, štiridobni metrum). SINKOPA in TRIOLA sta ritmični posebnosti. Za prvo je značilen prenos poudarka s težke na lahko dobo takta, za drugo pa delitev glasbenega časa (večinoma ene dobe) na tri enake vrednosti. IImena men na različnih lič ih oktav, kt , tto tonov, not in tipk na klaviaturi brez pre predznakov edznakov
H2
0
d
ZAKLJUČNICA
Ko se isto tonsko zaporedje ponovi više ali niže, govorimo o drugih OKTAVAH, kjer se frekvence posameznih tonov množijo ali delijo z večkratnikom števila 2. Npr. ton, ki je višji za eno oktavo, ima dvakratno število nihajev, tisti, ki je za oktavo nižji, pa polovično število nihajev. Ločimo subkontra, kontra, veliko, majhno, enkratčrtano, dvakratčrtano, trikratčrtano, štirikratčrtano oktavo in glede na to poimenujemo tone: npr. subkontra a (A2), kontra a (A1), veliki A (A), mali a (a), enkratčrtani nkratčrtani a (a1), dvakratčrta dvakratčrtani a (a2) …
A2
G
a
Glavne stopnje v durovi in molovi lestvici so: prva = tonika (T), četrta = subdominanta (S) in peta = dominanta (D). Vsak durov tonski način ima svoj paralelni molov tonski način, ki se začne na njegovi 6. stopnji. Durove tonske načine označujemo z velikimi črkami, molove pa z malimi (npr. C-dur, a-mol). Ločimo naravno, harmonično (#7) in melodično vrsto molove lestvice (6#, 7# navzgor, naravna navzdol).
VIOLINSKI
g1
TAKTNICA NOTNO NIŽAJ ČRTOVJE
e (e)
1
Osnovni glasbeni simboli VIOLINSKI KLJUČ
d (de)
C F
e2
f2
g2
Zaporedje tonov navzgor ali navzdol imenujemo TONSKA LESTVICA. Diatonične lestvice se med seboj razlikujejo po različni razporeditvi celih in poltonov. V zahodnoevropski glasbi sta se skozi zgodovino izoblikovala tonska spola dur in mol oziroma durova in molova lestvica. Za obe je značilno točno določeno zaporedje celih tonov in poltonov oziroma velikih in malih sekund, ki temelji na fizikalni osnovi višjih harmonskih frekvenc ali alikvotnih tonov. Obe sestavljata dva enaka tetrakorda. Zaporedje tonov in poltonov v durovi lestvici: 1, 1, ½, 1, 1, 1, ½. Zaporedje tonov in poltonov v naravni molovi lestvici: 1, ½, 1, 1, ½, 1, 1.
1 2
1 2
1 2
Različna kulturna družbena okolja si za osnovo svoje glasbe izoblikujejo lestvice, ki so njihovemu glasbenemu občutenju najbližje. Za novo glasbo 20. stoletja je značilna kromatična lestvica – 12 enakovrednih poltonov. Za Vzhod sta denimo značilni pentatonska lestvica ali pentatonika (5 tonov) ter celotonska lestvica (zaporedje 6 celtonov), v srednjem veku in renesansi so uporabljali starocerkvene tonske načine ali moduse, ki postanejo kot modalne lestvice aktualne zopet v glasbi 20. st. (jazz). Pentatonska, celotonska, kromatična lestvica
a2
h2
c3
d3
e3
f3
g3
a3
h3
c4
d4
e4
f4
g4
enkratčrtana oktava dvakratčrtana oktava
1 2
trikratčrtana oktava
štirikratčrtana oktava
a4
h4
c5
(kvintakordi)
i
Akorde lahko tudi obračamo. Obrata kvintakorda se imenujeta sekstakord in kvartsekstakord, obrati septakordov pa kvintsekstakord, terckvartakord in sekundakord. KONSONANCA pomeni ubranost dvo- ali večzvočij, ki ne zahtevajo razveza. DISONANCA je izraz za napeto dvo- ali večzvočje, ki teži k razvezu. MOTIV je najmanjša samostojna oblikovna prvina v glasbi. Druge oblikovne prvine, s katerimi gradimo glasbeno obliko, so DVOTAKTJE, STAVEK in PERIODA. TÉMA je zaokrožena glasbena misel, ki zaradi izrazitosti postane temeljno izhodišče skladbe. STAVEK imenujemo tudi posamezni samostojni del (skladbo) v cikličnih oblikah (sonatah, suitah, simfonijah …). MELODIJA je vsebinsko glasbeno smiselno in zaokroženo zaporedje tonov različnih višin in trajanj. HOMOFONIJA (gr. enakoglasje) je sočasno zvenenje ene melodije in glasov, ki jo harmonsko (akordsko) podpirajo. Nauk o akordih in njihovih zaporedjih se imenuje HARMONIJA. POLIFONIJA (gr. mnogoglasje) je sočasno zvenenje in prepletanje enakovrednih melodij v večglasnem stavku. Nauk o polifonskem stavku se imenuje KONTRAPUNKT.
OZNAKE ZA INTERPRETACIJO (IZVAJANJE) GLASBE Oznake za glasnost in njeno spreminjanje (dinamika) piano (p) = tiho; pianissimo (pp) = zelo tiho; mezzoforte (mf) = srednje glasno; forte (f) = glasno; fortissimo (ff) = zelo glasno; crescendo = vedno glasneje (izg. krešendo, skr. cresc., ); decrescendo (izg. dekrešendo, skr. decresc., ) = vedno tiše Oznake za hitrost izvajanja (tempo) allegro = hitro, veselo; allegretto = zmerno hitro; presto = hitro; moderato = zmerno, umirjeno; vivace = živahno; andante = zmerno počasi; adagio = počasi; lento = počasi; largo = široko, zelo počasi Oznake za spreminjanje hitrosti med izvajanjem (agogika) accelerando (izg. ačelerando) = pospešujoče; ritardando (skrajšano ritard. ali rit.) = upočasnjujoče; tenuto = zadržano in izrazno polno; korona ( ) = podaljšanje note ali pavze; a tempo = v prvotnem tempu; rubato = v spreminjajočem tempu Oznake za izraz in značaj glasbe animato = navdušeno; cantabile (izg. kantabile) = spevno; dolce (izg. dolče) = sladko, nežno; serioso (izg. seriozo) = resno; triste = žalostno; agitato (izg. adžitato) = razvneto; marcato (izg. markato = poudarjeno; maestoso (izg. maestozo) = veličastno Oznake za način izvajanja glasbe (artikulacijo) staccato (izg. stakato) = kratko, odsekano; legato = vezano; pizzicato (izg. picikato) = s
UMETNOSTNO GLASBO delimo po vrsti izvajalcev na vokalno, inštrumentalno in vokalno-inštrumentalno, po številu izvajalcev na solistično, komorno in orkestralno, po vsebini pa na cerkveno, nabožno in posvetno. Ženski GLASOVI so sopran, mezzosopran in alt, moški pa tenor, bariton in bas. Mali vokalni sestavi ali male pevske skupine imajo od tri do devet pevcev (tercet, kvartet, kvintet, sekstet, oktet, nonet). Od 12 pevcev naprej nastajajo pevski zbori (otroški, mladinski, dekliški, ženski, moški, mešani). Dva pevca imenujemo duet, dva inštrumentalista pa duo. Solistična glasba je glasba za eno glasbilo ali glas, lahko tudi s spremljavo (npr. klavirska glasba, sonata za violino in klavir). Komorna glasba je glasba za manjše skupine izvajalcev oziroma za najmanj dva enakovredna izvajalca (npr. inštrumentalni duo, godalni trio, godalni kvartet), orkestralna glasba pa za orkester (godalni, pihalni, mali, komorni, simfonični, plesni, big band). GLASBILA razlikujemo po njihovih značilnostih (idiofoni ali samozvočniki, membranofoni ali glasbila z opno, kordofoni ali strunska glasbila, aerofoni ali zrakovna glasbila, elektrofoni) ali po načinu igranja nanje (pihala, trobila, godala, tolkala, brenkala, glasbila s tipkami). pihala: pikolo (mala flavta), flavta, oboa, angleški rog, klarinet, fagot, kontrafagot, saksofon, panova piščal, okarina, kljunasta flavta, dvojnice, dude; trobila: trobenta, rog, pozavna, evfonij ali bariton, tuba, helikon, suzafon; godala: violina, viola d’amore, viola, violončelo, kontrabas, viola da gamba; tolkala: pavke, mali boben, veliki boben, činele, gong, zvončki, tamburin, triangel, vibrafon, ksilofon, marimba, djembe, konge, bongi; brenkala: citre, kitara, harfa, mandolina, lutnja, sitar, tamburica; glasbila s tipkami: klavir, čembalo, čelesta, orgle, harmonika, harmonij, električne orgle, sintetizator.
GLASBENE ZVRSTI IN POKLICI Zvrsti glasbe: umetnostna ali klasična glasba; ljudska glasba; popularna glasba; rock; jazz; narodno-zabavna glasba; plesna glasba; meditativna glasba, glasbe sveta (world music) Smeri popularne glasbe: blues, rhythm and blues, country and western, rock'n'roll, pop, rock, reggae, fusion, disco, funk, techno, rave, hiphop, rap, new age, dance, house, drum & bass Rockovski slogi: rock'n'roll, progresivni rock, hard rock, heavy metal, punk rock, new wave, grunge Jazzovski slogi: l. 1900 new orleans; l. 1910 dixieland; l. 1920 chicago; l. 1930 swing; l. 1940 bebop; l. 1950 cool jazz; l. 1960 free jazz; l. 1970 fusion; l. 1980 acid jazz; l. 1990 smooth jazz Glasbeni poklici: skladatelj ali komponist, glasbenik inštrumentalist (flavtist, pianist, pevec solist …), dirigent oziroma zborovodja, glasbeni pedagog, muzikolog, etnomuzikolog, glasbeni publicist in kritik, glasbeni producent, tonski tehnik, glasbeni urednik, notograf, glasbeni arhivar oziroma bibliotekar Besedilo: mag. Karmen Salmič Kovačič Ilustracije: Mojca Sekulič Fo Uredniški pregled: dr. Albinca Pesek Direktor produkcije: Klemen Fedran Izdala in založila: Založba Rokus Klett, d. o. o. Za založbo: Maruša Kmet Oblikovna izvedba in prelom: Boštjan Dimnik 1. izdaja Naklada: 2.000 izvodov Tisk: Foliart Ltd. Ljubljana, 2009 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
4,50 EUR 789612 099916
Imena tonov v okviru ene oktave
GLASBENOTEORETSKE OSNOVE
Sočasno zvenenje najmanj treh tonov imenujemo AKORD. Razlikujemo jih glede na število tonov: trozvok, četverozvok, peterozvok. Prvi se v osnovi imenuje tudi kvintakord, drugi septakord, tretji pa nonakord.
9
GLASBENA ABECEDA
Če želimo ista razmerja med toni C-durove lestvice prestaviti (transponirati) na druge izhodiščne tone, moramo določene tone zvišati ali znižati, kar označimo s predznaki na začetku črtovja. Dobimo različne tonske načine ali tonalitete. Z enakomernim dodajanjem višajev si tonski načini sledijo za kvinto navzgor, z dodajanjem nižajev pa za kvinto navzdol. Imena zvišanih tonov si sledijo v zaporedju: fis, cis, gis, dis, ais, eis, his, znižanih pa: b, es, as, des, ges, ces, fes. Ker po obeh poteh pridemo do izhodiščne tonalitete, imenujemo to kvintno zaporedje kvintni krog.
GLASOVI, GLASBILA, GLASBENI SESTAVI
78(035) SALMIČ Kovačič, Karmen Osnovnošolski plonk. Glasba / [besedilo Karmen Salmič Kovačič ; ilustracije Mojca Sekulič Fo]. 1. izd. - Ljubljana : Rokus Klett, 2009 ISBN 978-961-209-991-6 247930880
DN 090368
poloneza – poljski ples umirjenega tempa, večinoma v 3/4 taktu z značilnim ritmom preludij (»predigra«) – inštrumentalna skladba uvodnega značaja in tekočega ritmičnega poteka; v 19. stol. karakterna skladba z značilno razpoloženjsko vsebino, predvsem za klavir programska glasba – glasba, ki nastane na osnovi določene zunajglasbene predloge, vsebine, asociacije – največkrat literarne bodisi likovne umetnine, zgodovine, motivov iz narave, človekove notranjosti ali fantazije. Slogovno se je posebej uveljavila v drugi polovici 19. stol. v okviru naprednejše smeri pozne romantike, imenovane tudi nova romantika rapsodija – večinoma inštrumentalna, svobodno oblikovana skladba s pogosto uporabo ljudskih motivov recitativ – način petja ob inštrumentalni spremljavi, ki posnema govor; nasprotje ariji rekviem – maša za mrtve ricercar (izg. ričerkar) – v renesansi inštrumentalna skladba po vzoru moteta; tudi skladba, podobna preludiju rokoko – oznaka za obdobje okrog sredine 18. stol., ki predstavlja prehod med barokom in klasicizmom. V glasbi sta zanj značilni gracioznost in bogato okrašena melodija (deli se na galantno in ekspresivno smer) rondó – glasbena oblika, v kateri se vračajoča se ista tema ali tematski del (A) izmenjuje z medigrami ali drugimi temami. Osnovna shema: ABACADA ... saltarello (»majhen skok«) – poskočni ples v 3-dobnem taktu samospev – skladba za solistični glas in (večinoma) klavirsko spremljavo scherzo (it. »šala«; izg. skerco) – od 18. stol. inštrumentalni stavek v živahnem tempu z vedro, pogosto šaljivo vsebino; v romantiki samostojna skladba z domala tragično vsebino; v simfonije ga je namesto menueta uvedel Beethoven serenada – večerna ali počastitvena skladba serialna glasba – glasba, pri kateri skladatelj ureja v vrste (serije) tudi posamezne lastnosti ali parametre tona (višino, jakost, trajanje, barvo, mesto v prostoru) ter na tem gradi kompozicijo; predstavlja razširitev dodekafonije, kjer so v vrsto urejene le tonske višine simfonična pesnitev – programska skladba za orkester, značilna za obdobje nove romantike simfonija – v klasicizmu 4-stavčna skladba za simfonični orkester v obliki sonate ali sonatnega cikla singspiel – operi podobno glasbeno-gledališko delo v nemškem jeziku z govorjenimi dialogi in večinoma vedro vsebino solfeggio – veščina petja po notah solmizacija – poimenovanje tonov diatoničnega sistema s solmizacijskimi zlogi (do, re mi, fa, so, la, ti, do). Označuje enaka intervalna razmerja med toni in je uporabna za vse tonske načine sonata ali sonatni cikel – večinoma 4-stavčna skladba, pri kateri si stavki oblikovno sledijo v zaporedju: 1. sonatna oblika (hitro), 2. pesemska oblika ali rondo (počasi), 3. menuet ali scherzo (srednje hitro ali hitro), 4. sonatna oblika, rondo ali variacije (hitro). Lahko je oblika skladbe za solista (npr. klavirska sonata), komorni sestav (npr. godalni kvartet) ali orkester (simfonija). Sonate za solista in orkester (koncerti) nimajo menueta oziroma scherza sonatna oblika – oblika glasbenega stavka, v katerem se praviloma najprej predstavita dve po tonaliteti in značaju kontrastni si témi (ekspozicija), sledita »dramatični zaplet« med njima (izpeljava) ter pomiritev napetosti (repriza); bistveno zanjo je motivično-tematično delo suita – zaporedje večinoma plesnih stavkov; v baroku so postali nekateri obvezni (alemanda, kuranta, sarabanda, žiga) in neobvezni (gavota, menuet, rigaudon idr.); v 19. in 20. stol. je suita svobodno zaporedje izvirnih stavkov, karakternih skladb, plesov ali stavkov iz oper, baletov, filmske in odrske glasbe téma z variacijami – glasbena oblika, pri kateri predstavitvi téme sledi njeno večkratno variiranje. Shema: A A1 A2 A3 A4 A5 ... toccata (izg. tokata) – inštrumentalna skladba predvsem za glasbila s tipkami, podobna preludiju in fantaziji tonalnost – navezanost melodičnega in harmonskega poteka skladbe na določen tonski način v okviru durmolovega sistema tonski način – v tonalni glasbi vrsta tonov, ki so osnova kakšni melodiji ali celi skladbi in so vezani na posebni osnovni ton (toniko); prepoznamo jih po predznakih na začetku skladbe (diatonične lestvice) tonski sistem – tonski red, ki ga uporablja določena glasbena kultura tutti – istočasno zvenenje vseh glasbil v orkestru ali glasov v zboru; nasprotje od solo unisono – enoglasno uvertura – uvodna glasba valček – ples v 3/4 taktu s poudarjeno prvo dobo; v umetniško glasbo ga je v obliki romantične miniature uvedel F. Chopin; pozneje je postal znamenit dunajski valček (dinastija Strauss) verizem (it. vero, »resničen«) – slog v operni glasbi s konca 19. in začetka 20. stol., pri katerem so v dramsko snov vpleteni krvavi prizori, nebrzdane strasti in nasilje virtuoz – glasbeni umetnik z dovršeno tehniko igranja na določeno glasbilo
ZNAK ZA PONAVLJANJE
interpretacija – način umetniškega poustvarjanja skladbe jam-session (izg. džem sešn) – spontano skupno improviziranje skupine jazzovskih glasbenikov kadenca – v harmoniji zaporedje akordov, večinoma ob zaključkih delov ali skladbe; v inštrumentalni glasbi virtuozen zaključek solista; v operni glasbi navadno daljši virtuozen in melodično okrašen (koloraturen) dodatek ariji kantata (it. »skladba za petje«) – večdelna vokalna ali vokalno-inštrumentalna skladba lirične, lahko tudi dramatične vsebine; ločimo kantato za solistični glas (solo kantata), za zbor (zborovska kantata) ali pa za orkestralne ter solistične (arija, recitativ) in zborovske dele z inštrumentalno spremljavo; po vsebini ločimo posvetno in cerkveno kantato koda (it. coda, »rep«) – sklepni del skladbe ali stavka komorna sonata (it. sonata da camera; izg. da kamera) – tip baročne sonate, oblikovane kot zaporedje plesnih stavkov koncertanten – kompozicijski pristop, pri katerem dialogizirata dve kontrastni si skupini izvajalcev ali solist in orkester (concerto grosso, solistični koncert) koncertna uvertura – samostojna skladba, praviloma s programsko vsebino in najpogosteje v sonatni obliki koncertni mojster – prvi med prvimi violinisti v orkestru konkretna glasba – smer v elektroakustični glasbi, ki kot glasbeno gradivo uporablja posnete zvoke (šume) iz človekovega okolja in narave, jih z montažo ureja in elektronsko spreminja leitmotiv – glasbeni motiv, ki se v operi ponavlja in predstavlja določeno osebo, predmet, čustvo ipd. (Wagnerjeve glasbene drame) libreto – besedilo oziroma scenarij za odrska glasbena dela (opera, oratorij, balet) liturgična drama – srednjeveška drama v latinskem jeziku, ki predstavlja svetopisemske zgodbe ali dogodke iz življenja svetnikov; je prvi primer povezovanja drame z glasbo, predhodnik opere in oratorija madrigal – večglasna lahkotnejša zborovska skladba s posvetno vsebino v italijanskem jeziku maša – kot glasbena oblika cikel obrednih spevov krščanskega bogoslužja; spevi z nespremenljivim ali stalnim besedilom so: Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, Benedictus, Agnus Dei mazurka – poljski ljudski ples v 3/4 ali 3/8 taktu z značilnim ritmom menuet – srednje hiter plesni stavek francoskega izvora v tridelnem taktovskem načinu in tridelni obliki (menuet-trio-menuet); tudi del simfonije miniatura (it. zelo majhno) – kratka inštrumentalna skladba z značilno motiviko, tipična za obdobje romantike (mazurke, poloneze, valčki, nokturni idr.) minimalizem – slog v 2. pol. 20. stoletja, pri katerem skladatelj omeji rabo vseh kompozicijskih prvin na minimum; določene glasbene vzorce med skladbo le malo spreminja in jih vztrajno ponavlja modernizem – skupna oznaka za različne slogovne usmeritve v glasbi 20. stoletja, za katere sta značilna odklon od tradicije in iskanje kompozicijskih novosti motet – večglasna polifonska zborovska skladba nabožne vsebine v latinskem jeziku muzikal (ang. musical; izg. mjuzikl) – operi podobno glasbeno-scensko delo z govorjenimi dialogi, veliko plesa in popularno ali jazzovsko glasbo; nastal v 20. stol. muzikologija – veda o glasbi, ki preučuje glasbo z različnih vidikov – zgodovinskega, glasbenoteoretskega, fizikalnega, filozofskega, sociološkega ipd. nokturno (»nočna glasba«) – večinoma 3-delna inštrumentalna romantična skladba z razgibanim srednjim delom nova glasba – oznaka za različne smeri glasbe 20. stol., ki uvajajo v glasbo izrazite novosti (npr. nova dunajska šola) novi klasicizem (neoklasicizem) – modernistični glasbeni slog 20. stol., ki zavrača čustveno poudarjeni romantični izraz ter vključuje značilnosti glasbe klasicizma in baroka (novi barok) opera – glasbeno-gledališka oblika za pevce soliste, zbor in orkester, včasih vključuje balet; dramsko dogajanje prikazuje z igro, petjem, sceno, kostumi in plesom opera buffa – v celoti péta komična opera v italijanskem jeziku opera seria – v celoti péta opera z resno vsebino opereta – operi podobno glasbeno-gledališko delo z zabavnejšo, lahkotnejšo vsebino in govorjenimi dialogi oratorij (it. oratorio, »molilnica«) – vokalnoinštrumentalna skladba za vokalne soliste, zbor in orkester z religiozno vsebino; dramsko dejanje predstavlja brez odrske igre in scenerije, pogosto nastopa pripovednik (testo), ki pripoveduje vmesno dogajanje; v 20. stol. so nastali tudi posvetni oratoriji partitura – notni zapis vseh zvenečih glasov (partov) v skladbi pasijon – glasbeno-dramski prikaz Kristusovega trpljenja, večinoma za pevce soliste, zbor in orkester pavana – počasen, slovesen koračni ples v 4/4 ali 3/2 taktu pesemska oblika – dvo- ali tridelna glasbena oblika, značilna za obdobje romantike; lahko je mala, velika ali sestavljena. Sheme: AB, ABA, ABC
trzanjem po strunah; portato = med legatom in staccatom; col legno (izg. kol lenjo) = z lokom; glissando = drseče od tona do tona; con sordino (izg. kon sordino) = z dušilcem; tremolo, vibrato = tresoče
Modalne lestvice
1 2
1 2
AKOLADA
a cappella – način izvajanja vokalne glasbe brez inštrumentalne spremljave a prima vista (na prvi pogled) – izvajanje glasbe iz notnega zapisa brez predhodne priprave absolutna glasba – glasba brez zunajglasbene asociativnosti ali programa (npr. koncert, simfonija); nasprotje programski glasbi absolutni posluh – sposobnost določanja tonske višine brez slišanega primerjalnega tona, imajo ga redki posamezniki; večina glasbenikov ima t. i. relativni posluh aleatorika – kompozicijski postopek v sodobni glasbi, kjer je skladba kompozicijsko prepuščena izvajalčevi svobodi po navodilih skladatelja arija – solistični spev z inštrumentalno spremljavo; pogosto sestavni del opere, oratorija, kantate atonalnost, atonalna glasba – glasba brez melodičnih in harmonskih načel dur-molovega sistema, v kateri so vsi toni med seboj enakovredni, ni tonike; nasprotje tonalnosti avantgardna glasba – glasba, ki radikalno prekinja s tradicijo balada – v romantiki inštrumentalna, večinoma klavirska skladba z dramatično vsebino balet – umetniški skupinski ples ali samostojno glasbeno-gledališko delo, ki je plesno stiliziran prikaz dramske vsebine z inštrumentalno spremljavo (orkestra); tudi točke v opernih delih belcanto (it. lepo petje; izg. belkanto) – v operni glasbi smer in izraz za preprost ter speven način petja canzona (it. peta pesem; izg. kancona) – v renesansi in baroku inštrumentalna skladba, nastala na temelju francoskega šansona; pozneje tudi zborovska, spevna inštrumentalna skladba ali operna arija capriccio (it. muhavost; izg. kapričo) – z glasbenimi domislicami bogata skladba celostna umetnina (nem. Gesamtkunstwerk) – umetnina z neločljivim in enakovrednim součinkovanjem vseh vrst umetnosti – glasbe, poezije oz. drame, dramske igre in likovne umetnosti (Wagnerjeve glasbene drame) cerkvena sonata (it. sonata da chiesa; izg. sonata da kjeza) – 4-stavčna baročna sonata z zaporedjem stavkov počasi-hitro-počasi-hitro chanson (izg. šanson) – v renesansi večglasna posvetna zborovska skladba v francoskem jeziku, v novejšem času popevka s pripovedno in satirično vsebino cluster (izg. klaster; ang. grozd) – tonski grozd, sočasno zvenenje vseh celih in poltonov znotraj določenega tonskega obsega concerto grosso (izg. končerto groso) – baročna oblika koncerta, pri kateri med seboj zvočno »tekmujeta« manjša in večja skupina izvajalcev dodekafonija ali dvanajsttonska tehnika – kompozicijska metoda pri skladanju z dvanajstimi neodvisnimi toni po točno določenih pravilih ob upoštevanju njihovega vrstnega reda ekspresionizem – v glasbi slog, ki se pojavi v začetku 20. stol. kot odziv na impresionizem in za katerega je značilen skrajno subjektiven in poglobljen duševni izraz skladatelja; pogoste so mračne in temačne vsebine elektroakustična glasba – skupni izraz za konkretno in elektronsko glasbo elektronska glasba – glasba, ki uporablja sinusne tone, zvoke in šume, nastale s pomočjo generatorja ali z elektronsko predelavo konkretne glasbe etuda – skladba za urjenje izvajalske tehnike na glasbilu, lahko pa tudi koncertna virtuozna skladba evergreen – trajno priljubljena skladba filharmonija – ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem glasbe fuga – stroga polifonska glasbena oblika z eno ali več témami (dvojna, trojna fuga), pri kateri se mora téma najprej zvrstiti v vseh glasovih (ekspozicija); sledijo njene izpeljave, povezujejo pa jih medigre ali epizode generalni bas (it. basso continuo; imen. tudi oštevilčeni bas) – za barok značilno označevanje harmonij nad basovsko linijo s številkami v notnem zapisu za spremljevalna akordska glasbila (čembalo, orgle, lutnja) glasbena drama – vrsta opere, ki je zasnovana kot celostna umetnina (Gesamtkunstwerk) brez delitve na ločene glasbene točke (arije, recitative, pevske ansambelske in zborovske dele) in v kateri se glasba ter drama tesno prepleteta godalni kvartet – glasbeni sestav in skladba (ponavadi v obliki sonate) za dve violini, violo in violončelo idée fixe (izg. idé fiks) – oznaka, ki jo je Berlioz uvedel za značilno temo svoje Fantastične simfonije; predhodnica Wagnerjevih leitmotivov impresionizem (lat. impressio, »vtis«) – iz slikarstva prevzeta oznaka za glasbeni slog, ki se je pojavil v Franciji okrog 1890 in za katerega je značilno glasbeno poustvarjanje človekovih vtisov iz narave, posebnih vzdušij in razpoloženj; osrednje izrazno sredstvo so barvite harmonije in zvočna barva ter melodije neizrazitih obrisov impromptu (izg. amprompti) – v romantiki večinoma klavirska skladba z improvizacijskim značajem improvizacija – svobodno variiranje ali razvijanje dane téme (jazz) inštrumentacija – smiselna razdelitev tonov, melodije in spremljevalnih glasov večglasne skladbe med različna glasbila in pevske glasove
Durove lestvice
ISBN 978-961-209-991-6
GLASBENI SLOVARČEK
09.10.22 9:10