PROZA: Pravljica

Dragan Mitić VRABČEK BRBLJAVČEK

Bilo je pred davnimi, davnimi časi. Ne ve se točno kdaj in kje, a zgodilo se je zagotovo in zares. Enostavno vrabček ni imel časa, da bi še zapisal z nežnimi nožicami v prah, kdaj je srečal imenitnega sokola. Malo zaradi tega, ker je vedno bil v gibanju in nekam hitel, a malo tudi zaradi strahu. Vrabčki se pač že od nekdaj zelo bojijo sokolov. Ata sokol je bil drugačen, zelo star in veljal je za prijatelja vrabčkov: ni jih preganjal, celo ščitil jih je in opozarjal na druge nevarnosti. Takoj, ko je vrabček zagledal sokola na vrhu posušenega debla in prepoznal, da je to ta prijatelj vrabčkov, je začel hitro brbljati: »A veš? Poslušaj, to ti pa moram in moram povedati, takoj! Poslušaj ...« »Kaj mi boš pa novega povedal?« ga je umirjeno povprašal sokol. »Ja, to, da je tvoj ...« je hotel vrabček kar nadaljevati, a ga je sokol ustavil. »Počakaj malo. Odgovori mi: ali je to, kar hočeš povedati, čista resnica? Se je to zares zgodilo?« ga je z višine vprašal sokol. »Kako naj pa to vem, nimam pojma, tako čivkajo nekateri vrabci, najbrž je res, lahko pa, da tudi ne,« odgovori začudeno vrabček. »Aha, vidiš. Torej sploh ne veš, ali je to res, pa bi vseeno kar naprej nosil? A je vsaj nekaj dobrega v tem, kar mi hočeš povedati?« ga je že rahlo jezen vprašal sokol. »Kje neki, popolnoma nasprotno, saj zato sem ti hotel povedati ...« se spet zaleti vrabček. A ga je sokol takoj prekinil: »Ustavi se. Ne boš govoril naprej o nečem, kar niti ne veš, ali je res, in v čemer tako ali tako ni nič dobrega. Ali je lahko za kogarkoli vsaj koristno?« »Ne, kje pa, sploh ni, niti malo!« je veselo izbrbljal vrabček. »A vidiš! Vprašaj se malo, zakaj bi meni ali komurkoli povedal nekaj, kar ni res, ni dobro, niti ni koristno? Asamo zaradi brbljanja?« je ostro zaključil sokol. »Hm, imaš prav, če pomislim. Jaz sem vrabček Brbljavček. Akako to, da si ti tako pameten? Da vse to veš? Kako ti je ime?« ga je vprašal vrabček povsem začudeno. »Jaz sem sokol Sokrat, enako kot moj oče in moj dedi in vsi dediji od naših dedov. Še od časov, ko je najstarejši med vsemi imel za gospodarja Sokrata, pravega modreca. Hvaležen, da je zanj uspešno lovil, mu je modrec dovolil, da je čez dan prebival na njegovem omiljenem drevesu in poslušal, kaj je učil svoje učence. Vse, kar je sokol slišal, je prenašal svojim otrokom in oni spet svojim, tako da znam danes tudi sam povedati kaj modrega. Zato nikoli ne brbljaj o tem, kar ni res, ni za nič dobro ali za kaj koristno!«

Iris Rasperger ČAROBNI ZMAJ

Globoko v votlini, kjer ni bilo mogoče čutiti niti sapice vetra, je živel čarobni zmaj. Ta zmaj je bil zelo nenavaden, saj je spremenil barvo svoje kože, če ga je objel kakšen sončni žarek. Več let je živel v samoti, saj nihče ni bil toliko pogumen, da bi se mu približal. Vvasi se je govorilo, da se mu sij kože spremeni, ko zunaj sije sonce in dežuje hkrati. Nihče pa ni vedel, kakšno čarobno moč ima. Žalostni in mračni dnevi so zajeli celotno vas, zato so ljudje upali na boljši jutri. Vvasi je tudi živela deklica z imenom Mia, katero so poznali prav vsi. Imela je dolge svetle lase, velike čokoladno rjave oči in njen obraz je vedno krasil nasmeh. Vaščani so jo poznali kot dobrosrčno in neustrašno deklico, ki je imela neizmerno rada živali. Zelo rada je skrbela še za tako veliko in strašno, kot tudi majhno in nemočno živalco. Bila je vedno pogumna in v njihovih očeh imenovana za heroja živali. Nekega večera je izvedela, da njena teta potrebuje pomoč pri opravilih na kmetiji. Takoj je napolnila sulico z dobrotami in se odpravila po ozki zaprašeni potki, skozi gozd. Čez nekaj časa je ugotovila, da je zavila v napačno smer, saj ji potka ni bila več poznana. Začela se je vzpenjati po strmini, katero je zajel veter iz vseh strani. Od daleč je bilo tudi moč slišati nenavaden zvok, ki se je razlezel po celi dolini in pritegnil pozornost deklice. Počasi, a vztrajno jo je radovednost vodila do vrha. Ko je prispela vsa izmučena do konca, je zagledala votlino zaraščeno s trnjem in koprivami. S hitrim korakom brez strahu je stopila vanjo. Po nekaj korakih je čisto v kotu zagledala ogromnega zmaja, ki se je stiskal stene votline. Deklica je obstala in ga mirno z iskrivim pogledom vprašala po imenu. Zmaj ni spregovoril niti besedice, le nežno jo je pogledal in položil glavo na tla. Mia se mu je počasi približala in ga brez strahu in zadržkov močno objela. Razložila mu je, da je veliko ljudi žalostnih in ne najdejo rešitve, kako bi se razvedrili in nasmejali. Zmaj je nato potočil solzico in posadil Mio na hrbet. Naredil je nekaj korakov, saj je želel deklici zaupati svojo zgodbo. Ko je prišel iz votline, ji je razložil, da je bil stoletja osamljen in žalosten tudi sam, saj so se ga ljudje bali. Niso mu zaupali, saj nihče ni vedel, kakšno čarobno moč skriva. Zahvalil se je deklici Mii za pogum in pomoč, da ga je spravila v dobro voljo. Rekel ji je, da je prišel čas, ko bi tudi sam rad nasmeh na obrazu pričaral drugim. Sonce je grelo oba, ko je iznenada prineslo oblak, ki je spustil na zmajevo kožo dežne kapljice. V tistem trenutku je zmajeva koža zasijala in postala čarobne pisane barve. Sij njegove kože se je prezrcalil na nebo in ustvaril mavrico. Vaščani so opazili na nebu čudovito mavrico in od tistega dne so se veselili in smehljali tudi najbolj žalostni in osamljeni. Mia je zmaja objela in se mu zahvalila.

Obljubila mu je, da nikoli več ne bo osamljen, saj mu bo vedno stala ob strani.

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi