POEZIJA

Helena Zemljič ANALIZA SVETLOBE

I. Romeo ni mislil ničesar ko je rekel Juliji sonce Bil je oblačen dan in nebo je bilo modro Ko rečem modro pomislim na dotikanje vesel ob morsko gladino kako se delajo valovi in galebi lovijo vmesne okruške svetlobe ki se jim nato lepijo na krila Če bi besede bile peresa bi bilo leteti prenevarno

Romeo ni mislil ničesar ko je stopil na vrt ob mesečini Sence so delale krošnje mogočnejše kot so bile sredi popoldneva in nekje daleč so valovi grabili v nov zaliv

Na koži začutim ščegetanje sončnih žarkov kako me žarčijo rdeče da se vidi do kosti in se mi pretakajo ribe in galebi jih kljuvajo da ostane samo kopica oči Če pogledam zelo natančno vidim za soncem majhen odtis Na njem samo zelo veliko imen in nobene besede

II. In mislil je sonce Odboj svetlobe v možgane da se razpršijo barve Kaplje dežja ki se slišijo na strešnikih in steklu okna ko se nanj rišejo nedokončane pokrajine Sonce ki žge ki noče nehati ko ga prosiš za špranjo sence Sonce ki kriči v glasovih nočnih živali Nedefinirano visoko in pomešano v pohoto

Mislil je kako je strah enak žarku na licu ko se izgublja nežnost in se gube vzgibajo kot negotovo površje lune Ko je rekel sonce je mislil na velik prepad med razdaljo do balkona in nemogočo natančnostjo besed

III.

"You talk like a man and taste like the sun." Glass Animals

Sonce je v resnici belo in nekatere zvezde svetijo hladno Že zdavnaj smo pozabili na svoje nočne prednike in sedaj se bahamo z jasnostjo pogleda skozi kopreno strahov Na oči si lepimo različne oblike Kroge za mesta in kvadrate za tisto kar je nemogoče zložiti brez ostrine Črtamo mesece ki zvenijo kot junij – rahlo mehko in sočno kot ugriz v pričakovanje ali željo po še Sonce je v resnici hladno in nima nič opraviti s tem kako biti človek Ko me razpoloviš na dan in noč sem oddaljena zvezda Svetim po še in ti si skoraj prava beseda

Lara Gobec arya

na lopatice mi pritiska gmota vode polna peska in kozic slišim kako drgetajo ko nastaja val in se nasloni na moja meča čaka da pobožam kot psa ki tava po velemestu in se hrani z zarejenimi golobi pobiram pesek in ga hranim v svojih ličnicah za hude čase poplesava po beli sklenini poje nekakšno uspavanko da kozice otrpnejo kot zaledenele val pa se obrne in razpoči

Lilijana Slatinek BREZ DOTIKA

Punčka moja, veš, tako lepo se je dotikati, božati tvojo kožo, a zdaj ne smem. V hudem svetu sva pristali, punčka moja.

Zadržujem dih, da ti ne prinašam ogabnega obstoja, ker lahko izgineš. Zakrila sem si oči, da te ne vidim, ker lahko umreš.

Veš, včasih so nekje živele ženske z burko okoli svojega telesa, danes smo vsi v temi, ne vidimo se ne slišimo ne čutimo …

Tako hudo mi je, punčka moja, da ne moreš živeti v mojem svetu. Na zeleni trati z modrim nebom, čisto vodo in sadjem na drevesu. Z dotiki, poljubi, nasmehi.

Veš, vse nas lahko uniči, vse. Punčka moja, samo na daleč ti lahko tiho zakričim, da te imam rada.

Ana Mezek CIKLUS DVEH PESMI

I. Mize, za katerima sediva, se spreminjajo. Ljudje okoli naju prihajajo in odhajajo, spreminjajoče se kot veter. Z ramenom drug ob drugem, s pogledom naprej si prižgeva cigareto. Vdihneva in se spogledava, besed več ne rabiva. Vrsto let to ponavljava in bova ponavljala, dokler naju bodo noge nosile in tudi takrat, ko se nama bodo roke tresle, in tudi tedaj, ko se bo to zgodilo, bova še vedno sedela. Tam za mizo z ogorki na tleh, pijačo, polito po mizi, dokler se dim cigaret ne bo razkadil. In še takrat, ko se bo to zgodilo, bodo najini otroci hoteli sesti za to mizo, mizo neopisljivega prijateljstva, prepojenega z nerazdružljivo vezjo.

II.

Bila sva in bila bova za skupno mizo; s kozarcem v roki, z rakotvornim dimom v pljučih, s skupnimi potmi v nogah, z dolgoletnimi spomini v glavi, z doživljenjsko obljubo v srcu in z obljubo do smrti skupaj. A konec je prišel, ne da bi kateri od naju zapustil ta svet. Samo svet drug drugega, kjer zdaj sediva vsak za svojo mizo.

Nevenka Miklič Perne GORA

Pisana gora danes si srečna. Morje te mirno obliva z leve in desne sonce ki te je izžgalo do golote te danes nežno treplja po tebi hodijo koze kot že tisočletja a danes dvigujejo smrčke veter med ostalimi rezkimi vonjavami prinaša sporočilo: postopek je dolg in zapleten a ta gora v tvojem življenju je zadnja.

Ana Kumperger JUTRO V MESTU

Vrata avtobusa se odprejo z rahlim piskom. Zazrem se v obraze mimoidočih na ulici. Godrnjanje starega motorja in vonj včerajšnjega kosila, vpitega v masko, zamenjanega z vonjem izpušnih plinov, različnih parfumov mimoidočih in svežih rogljičkov iz bližnje pekarne. Gneča na prehodu za pešce in še večja vrsta neodgovorjenih sporočil na telefonih, v katere gledajo utrujene oči. Hupanje nestrpnega voznika in šelestenje plastičnega zavojčka, ki ga je odpihnilo iz smetnjaka. Na drugi strani ulice starka s palico v roki, rahlo kruljenje v želodcu in okus mentolnega bombona v ustih. Ob pločniku na robu ceste odvržena maska – še včeraj je ni bilo tam. Z ulice na desni radovedna vprašanja otroka, ki mamo sprašuje o žerjavih nad bloki, z leve vonj cigaretnega dima. Še siv golf, obcestni plakati in lačen golob prečkajo mojo pot. Neonski napisi nad lokali uničujejo jutranjo zarjo, ki se plazi po fasadah stavb. Skoraj sem že tam, si rečem. Ustavim se pred semaforjem in še dolgo zatem čakam.

Zala Čebular KAKO JE MOGOČNI LEV PRIPRAVLJAL ŠIBKO ZEBRO

Po afriški savani se sprehaja lev. V trebuhu tako mu bridko kruli, da se sliši kot odmev. »Daj mi jesti, gluk gluk gluk,« se želodec mu oglaša. »Zebra, zajec ali pa le travna paša.« In res − lev ujame zebro čedno, lepo rejeno, črtasto in zgledno. »Oh, lev, bila sem na dieti. Tako sem shujšala, da utegne trebuh te boleti.« »Prav imaš, pomuli nekaj trave in rastline, potem se lotim tebe, se mi že cedijo sline!«

»Oh, lev, cel dan v prahu sem ležala. Če zaužil boš prašno zebro, bo moja čreda, v prezgodnji grob te zakopala.« »Prav imaš, okopaj se pod slapom. Nato pojem te, ugriznil te bom kar pod vratom.«

»Oh, lev, pred kratkim sem uši staknila in moja ptičja kompanija − se jih še ni povsem znebila. Če pojedel zebro boš ušivo, drisko boš dobil smrdljivo.« »Prav imaš, pokliči ptičjo kompanijo, da te iztrebi, nato pojem te, s polento te pripravim drevi.«

»Oh, lev, malce v trebuhu me črviči. Če bi vedela, da me boš pojedel, bi mentalno se pripravila pri priči.« »Prav imaš, ti mentalno se pripravi, da kmalu te mogočni lev zadavi. Jaz pa medtem − dračje za ogenj poiskat grem.«

Medtem ko savano za dračjem preiskuje, lev se sam pri sebi posmehuje. »Kako naivno zebro sem si ulovil, kaj res misli, da jo kljub izgovorom ne bom s polento zaužil?«

Smejé se vrne z naročjem dračja, vendar zebre ni, čaka ga le glava kačja. »Gospod piton, kaj ste videli zebro črnobelo? Drevi jo pojem vključno z repom celo.«

Piton se smeje glasno. »Videl sem jo, za vas mi je predala sporočilo jasno.« Piton bere: »Dragi lev, strah in groza afriške savane, žal mi je, vendar drevi boš ostal brez hrane. Vidiš, jaz sem svoj pobeg načrtovala − za tvoje zaupanje ti gre najlepša hvala. Kralj živali, hahaha, to naj bi bil ti? Kralj naivnosti, to ti bolje pristoji! Vseeno pa si mi ostal pri srcu, zato ponujam par nasvetov tebi, lačnemu in ubogemu cepcu.

Naslednjič, ko ti zebra reče, da bila je na dieti, si zapomni, da ji ne bi smel verjeti. In ko ti zebra pravi, da ima po kožuhu prah, si zapomni, da se zlaže ti na mah. In ko zebra se pretvarja, da majhna uš bi zastrupila afriškega kralja, si zapomni, da v glavi se od smeha valja. In ko te zebra prepričuje, da mora se pripraviti, da jo pokončaš, si zapomni, da lažnivko pred seboj imaš. Vso srečo torej tebi, ubogi lev, da nam le ne bi po gobe šel.«

Lev zagodrnja, spodi pitona, z glave pade mu kraljevska krona. Zakuri dračje in se kuja, le zakaj tako smo narejeni, da je jesti nuja. Ah, šmenta − za večerjo spet bo le polenta.

Kristian Koželj KRATKO PREMIŠLJEVANJE O SMRTI

Vse, kar bo: tvoja ženska poljubi otroka, nekdo razvozla sestavo temne snovi, Dončićeva trojka v zadnji sekundi sedme tekme, za zmago leti kot v počasnem posnetku in koš, konec časa …

Vse, kar bo, kar gotovo bo, kar na neki način nekje že je, poslušaj, kako se telo ogreva na višje obrate, telo nezmotljivo ve. Skorajšnji stik dveh kazalcev.

Vse to bo. Brezprizivno. V nekih drugih očeh.

Nik Škorjanc MAJ

pred štirimi dnevi si bilo zame megla nepomemben pojav ki sem ga videl že tisočkrat a ko si pokazalo pravi odsev ko si reklo da je moj jaz našel prostor v tebi ko sem spoznal da nisem le kocka na kateri so zapisana števila ki so naključje igra je moje pusto bedno mlado telo oživelo bil je mesec Maj vse je zelenelo v meni listi so se dotikali moje kože veje opirale moje telo po meni so teklerosne kaplje blazinice prstov so dobile svojo edinstveno obliko ki sem jo nosil le jaz polnost polen (po)polen (iz)popoljen dokler nisem odprl oko in videl nisem nič čakal sem nič drhtel sem

nič sprašujem se a sem pozabljen a je iz mene naredila človeka laž bom dočakal mesec maj ali me bo zimski mraz spremenil v led in bom padel globoko vase kjer se bom zdrobil na košče nevidne očem v katere boš gledalo rekoč saj je že maj

Veronika Razpotnik MILNI MEHURČKI

moja pljuča so premajhna za ta onesnaženi zrak ležim poleg tebe in diham plitvo da ne zajamem formalina ki ga na svojih oblekah iz secirnice nosiš domov

natakni mi plinsko masko ko me zavijaš v odejo in me poljubljaš za lahko noč sklanjaš se nad menoj temnolasa svetlopolta modrooka jedrska zima

moja pljuča si omamila s kloroformom jih zvezana vrgla v prtljažnik belega volva in jih zaprla v klet zaklonišča zanje hočeš odkupnino

samo malo kisika prosim zmanjkuje ti ga in pljučni krili se lepita kot krili mrtvega ptiča v luži katrana na morski gladini

Petra Koršič NEITINA PESNITEV

I. Šivam čustvene krpice v preprogo, da lahko poletim. Sem sova, z izbuljenimi očmi, sem boginja ptic, sem pravična in prednja bojevnica, zate sova. Neit, mama, tvoja Atena, Neit. Talita kum, si rečem.

II. Moja mama je supermama, mama vseh mam, pramati. Metida, pretkana, boginja, ljuba mi mama. Moja mama je najbolj razumevajoč in empatičen človek, dokler se ji pred očmi ne pojavim jaz, Atena. Zato nitkam te trzljaje. Ona daje barvo na platna in jih plasti, tapecira, vsa hiša žari v soju svetlobe. Mladostno leta po nadstropjih in ukazuje podanikom. Skoraj vsi brez izjeme ji ugodijo. Jaz na novo snujem perlice, saj se mi ogrlica vsakič znova v nekaj zatakne in strga. Jaz nizam podobice. Počasi drsim skozi čas. Z egido na prsih, šlemastim klobukom na glavi, sulico v rokah in krilom na hrbtu. Šivam čustvene krpice v preprogo, da lahko poletim iz tatovega čela. Ona ne opazi, da se v njo odrgne blatne čevlje kot v predpražnik. Toliko besed o ljubezni, toliko dejanj ljubezni, toliko oblik prisotnosti, toliko odsotnosti, mehkobe, nežnosti. Vse bolj vem, da ljubezen ni čustvo, ljubezen je sposobnost.

III. Draga mama, rada bi ti napisala pismo, a nisem sin in po meni nimaš zeta, rodila sem se iz tatovega čela. Ne slišiš me, kaj ti govorim zares, kot mušica, pogoltnjena, v grlu, ne slišiš, kako ječim, ker ti si mama vseh mam in si neizprosna pot. Po njej se vsako dejanje zliva kot slap v čisto vodno kotanjo, nenehno. Nikoli ni dovolj. Zate ni nikoli dovolj. Ne vem, ali je ljubezen to, da me strašiš s svojo vsemogočnostjo, vseobsežnostjo, kako bo, ko te ne bo. Ali zdaj si? In kaj pravzaprav si? Že zdaj sem kraška ponikalnica, že zdaj me tvoja silovita burja odnaša in prepiha, da sem tedne premražen pajac v senci Nike, moja punčka vame zabada bucike kot poljube, kot ljubezen. Mama, rada bi ti napisala pismo o tem, le kje se najini strugi tako oddaljita, kdaj sva prehladni studenčnici in kdaj sva le prodna kamna suhe struge, ki se ob kresanju vnameta. Mama, toliko pisem sem napisala, da vem, da pismo ne bi pomagalo. Ti brenčiš, v tatovem grlu, a brenčiš. Besede drsijo po belem papirju in dosežejo le potujitev. Za hip sva daleč, a blizu, bližje kot ves tisti čas, ko tičiva skupaj. Pozabiš, da je popkovino treba prerezati zato, da dojenčica zadiha novo življenje. Da si mati oddahne in objame svoj trebuh, ki hodi desetletja sam naokoli. Pusti tisti mit v preteklosti in vzemi od njega samo kri za ljubezen, netivo za ljubeznivost. Da ne bi bolelo še bolj, se od zdaj navajam na tvoje svarilo, le kako bo, ko tebe ne bo. Obrnem se k ustnicam, spod katerih se smejijo navihani zobje. Uho prislonim, da mi ta mirni glas, ki besede izreka počasi in premišljeno, ogreje premraženo telo. Nekaj časa ne pridem. Nekaj časa me ne bo.

Jože Vidmar OBISK

Čakava v vrsti vsak s svojo masko na obrazu

najine oči za trenutek iščejo rešitelja

če bi se srečala že kdaj prej bi v pogledu verjetno našla oporo

tako pa stojiva brez pozdrava gledava nekam v nebo in pričakujeva da naju medicinska sestra pokliče

gospod Čas vam lahko prosim izmerim temperaturo.

Andraž Polič PETEK ZVEČER

Na vogalu dveh mladostnih ulic je pajzelj –taka luknja, ki izumira, in gostje smo iz nekega drugega časa: sedim za mizo na pločniku in berem sončni prah. Delavci prek ceste izgledajo zdravi in njihov ritem je rapsodičen. V eksploziven molk padajo asfaltne rane. Menjave planov lovijo tretji svet in sprehajalce najboljših prijateljev. Film je neboleč. Pivo hladno in trezno. Tak čisto zadet dolgčas. Misli so špageti al dente: lahko zagrizeš v smisel. Metafore so dvoumne kot spolna apatija. Veter rahlo vrtinči lebdeča semena ... se zdi, da je pomlad med krili deklet. Gledam. Skoraj bi zapisal, kaj gledam. Nekakšen utrujen mir. Seveda bi se dalo na dolgo pesnit, pa ni potrebe, ker je vse v harmoniji. Bojim se le nepričakovane težke novice ... je svinčeno obdobje in lahko bi razpadel moj sončev kamen, če bi preveč bolelo. Tihota in mrak se križata v znamenjih. Kri kroži. Zrak je čist.

Dragan Mitić S TIHIM PRIZVOKOM VEČNOSTI (MOJA PIETÀ)

Naredil sem te tako ljubko iz dišečega lesa toplo ob dotiku na vseh teh lepih mestih zaobljeno in gladko ustvarjeno za ljubkovanje a vzel te je plamen želje ene navadne nekega dne

pa sem te izdelal iz gline z vsemi oblinami in milimi vdolbinami namenjenimi samo meni ostani govoril sem a pustil, da te dajo v peč življenja vrelega nisi vzdržala preveč je bilo notri gorkote, a zunaj precej slabega sveta ta te je v prah zdrobil a veter hladni nekam odpihnil kjer te je nekdo ujel in stisnil v beli trdi kamen, brez srca

zato sem te z nohti počasi klesal iz kremena da te udarci ne bodo boleli in se sedaj lahko vsem ognjem tega sveta celega veka samo smejiš mislil sem le tako boš podobna njej večno lepi se samo dobrikala vedno z istim pogledom mi blaženo šepetala nežnosti s spokojnimi ustnicami in tihim prizvokom večnosti

Marija Kisilak težnost

teža je stvar fizike in mase –

pa te kljub temu težijo misli spuščene v breztežnostni prostor lupine tvoje lobanje.

morda bi moral stehtati vse nevrotransmiterje glutamat serotonin in adenozin v svojih sinaptičnih špranjah in zabeležiti maso mielina vseh svojih aksonov –

ali pa bi moral zavreči klasično fiziko in si razložiti težo in pritisk ki se je usedel na možgansko deblo s kvantno mehaniko –konec koncev imajo kvarki leptoni in skoraj vsi bozoni maso –

morda si v resnici krožna trkalna cev v kateri butajo fotoni in Higgsovi bozoni in se v breztežnosti tvoje glave rojeva črna luknja in ni kriva masa tvojih misli in vseh aksonov ampak novorojeno dogodkovno obzorje v obisti trkalnika ki neskončno priteguje.

Tom Veber

*** Ob petih zjutraj mi ušesno votlino predre zvok motorja na njem dvojica zahojenih vijol nabija narodnjake za opoldansko malico skočim v sosednjo pekarno po sendvič

veliki dan danes lahko jem kruh oda ločevalni dieti in v gneči kruholjubih ljudi

presledki med telesi za palec ali dva morda dovolj za čakanje v realnosti a premalo za sanje

doživim panični napad in zbežim s praznim želodcem dalje po opravkih na večernem drinku na Poštni mi pod penetrantnimi neonskimi lučmi in še bolj penetrantnimi vprašanji zakaj sem tako občutljiv zakaj se nič ne smejim zakaj ne pijem začne kljuvati v srcu po mojem telesu se razširi lahko gomazenje in trzanje in drugega kot pridušen ne vem preprosto ne morem spraviti iz sebe na babičinem rojstnem dnevu pri Anderliču in precej prepričljivem igranju srečne družine (vsi imamo pač toliko dela in naša življenja se odvijajo s takšno hitrostjo da preprosto ne zmoremo bolj pogostih srečanj) beri z lahnim sarkazmom in premajhnimobčutkom krivde postaja moj prsni koš iz sekunde v sekundo bolj svinčen ko opazujem ljudi pri sosednjih mizah tako grobi delujejo ko srebajo kokošjo juho z rezanci in se na ves glas smejijo in vmes navržejo kakšno čez umetnike in delavce v kulturi da smo itak vsi samo privilegirani odžiralci državnega proračuna

in si cele dneve vrtamo po popku in pijemo žganje ki si ga brez njihovih rok navajenih pravega dela itak ne bi mogli privoščit ko babica navrže na intervju na nacionalki da ji je bil prav všeč da sem zelo lepo in zborno govoril ni pa razumela zakaj se morem skoz toliko šopirit s tem LGBTQ+jem LGBTQ+ to LGBTQ+ ono LGBTQ+-mladina LGBTQ+-pravice LGBTQ+-poroke LGBTQ+ mi začne odzvanjati v ušesih pridruži se mu lahno piskanje in suho grlo doda da sej je prav da se govori o takšnih stvareh in da takšni ljudje tudi živimo kljub temu da bi se lahko sicer odločili tudi za bolj normalno življenje da v njenih časih pa tega res ni bilo zarukan stric ponosno pristavi da ritopikci pa ja nismo za na teve sej froci to tudi zijajo mi smo bolj za kak frizeraj al pa za gumbe šivat kremšnito (sicer zelo dobro) mu zalučam v glavo da se mu ves sladkor v prahu razprši po telovniku in pošljem vse prisotne v pizdo materno danes bom dobro spal.

Marija Bajt

UPOKOJENKINO JUTRO

Pije nesladkano kavo in gleda jutranjo oddajo. Pride maček in se ji motovili pod nogami. Na ekranu vsako jutro enako nakladanje. Pravni nasveti. Premišljuje brez upanja na zmago. Predrago. Kuharski nasveti. Same izbrane sestavine. Z majhno pokojnino tega ne zmore preizkušati. Modni nasveti. Njena postava in denarnica ničesar ne razumeta. Poboža mačka. Ugasne televizor.

HVALEŽNI ZA DROBTINE

Veliko nas je. Pobiramo drobiž izpod bogatinovih nog. Nepregledna množica se peha za preživetje. Brez izjeme padamo na gola kolena. Hvaležno pobiramo drobtine, ki slučajno padejo s preobložene mize. Tako je, ker molčimo, trpimo, vse to dopustimo. Smo brezhrbtenični ljudje.

JUTRANJA KAVA

Ve, da je bila njena skodelica kave že neštetokrat prestreljena z očmi in maslo na kruhu precenjeno. Spominja se. Ko je v skrbi in z ljubeznijo otrokom razdajala moči, ni gledala, koliko kosov kruha si kdo od njih jemljein toči sladkega kakava ob zajtrku. Zdaj pa ji po svoje vračajo dobroto, se izživljajo v nevednosti, brez empatije. Tolaži se, zaveznik čas vse ljudi hiti starati.

NAROČJE

Njeno naročje je zatočišče, prestrezalnik solza. Varno zavetje pred nerazumevanjem sveta. Vedno odprto, da objame, pomiri, tolaži.

SLIKA NOVEGA VSAKDANA

Prežvečene besede za dobro plačilo. Sprenevedanje ob cenenosti. Toplota beži pred mrazom. Globine motijo površje. Namišljane pomembnosti. Pretakanje praznine med usihajočimi notranjostmi. Sledenje neponovljivosti za vsako ceno. Slika novega vsakdana.

POPOLDAN

Posodiš mi sonce, zloščim ga zate. Še bolj bo sijalo, toplino dajalo. Ob pripeki v senco bova šla. Nato bo kmalu deževalo.

Ana-Marija Pušnik V DLANI LOVIM ZADNJE SONČNE ŽARKE JESENI

V dlani lovim zadnje sončne žarke jeseni v bojazni, da bi izginili prej, kot želim. Razpršili so se po mojih laseh in pronicajo v otopelo telo. Prazna čaša obljub je zdrsnila na tla, kjer zdaj ležijo razbiti drobci, ki me lahko ranijo še močneje kot praznina čaše. Stopila bom preko črepinj in še naprej lovila zadnje sončne žarke prezgodnje jeseni.

Petra Bauman VSI NESREČNI, VSI ENAKOPRAVNI

Moj prijatelj, moj kratkonogi, debeloriti, homoseksualni, temnopolti na sonce občutljivi, ravnolasi, oranžnolasi, prezgodaj plešasti, iz male vasi, slabo plešoči, stari, mladi, mačjeljubi družbenoretardirani, čustvenoretardirani, reševalke kokoši in ježkov, možje od reševalk kokoši in ježkov, bogati, oboževalke legic, promotorji kulture, promotorke branja, debele aktivistke, nosljajoči novinarji, člani društva pisateljev, založniki, muzičari, intermedijski umetniki, umetnice brez del s slabo prikritim dialektom v govoru, uradniki, politiki, ljubitelji politikov z nogami na X, brez očeta odraščajoči, hrte sprehajajoči,

direktorji zavodov, direktorji festivalov, direktorice muzejev, gurmani z redko boleznijo, grdi, brez posluha, brez ritma, producenti, ustanovitelji dobrodelnih zavodov, večno v vrsti čakajoči, prijatelj …

ne bori se za svoje pravice preveč. Tudi jaz pripadam neki manjšini.

(seznam je neskončen. Z njega so dosledno spuščeni žrtve nasilja, otroci, migranti, samohranilke, resnični komedijanti, resnični okoljevarstveniki, resnični boemi, neuveljavljeni pisatelji in pesniki, študiozni, diplomirani novinarji, slepi, maserji, prezirani in umirajoči. Ker se nimajo za kaj boriti. Oni borbo živijo.)

Marjana Cmager FOTOGRAFIJA IMOGEN CUNNINGHAM, NEPOSTLANA POSTELJA KOT NAVDIH PRI PISANJU PESMI

ZAENKRAT

Sedi na stolu čisto na drugi strani sobe in gleda

kot jo je gledal že sinoči, predsinoči, večer pred prejšnjim večerom.

Noče zakriti sledi. Naj ostanejo. Naj bo spomin svež.

Zaenkrat.

Ne bo je postlal,

še vedno v njej vidi njo, ki je odšla.

Zaenkrat naj ostane vse nedotaknjeno.

Zaenkrat.

odgrnjeno odejo,

Zaenkrat.

ker

Eva Šubic ZATO BEREMO PRAVLJICE

Na svetu ni nobenih zagotovil –morda je v tvojem smutiju poleg češnjevca tudi Andromeda. Tega ne moreš vedeti, ne zares.

In jaz sem se razpičkala, in ona ga je zalizala, in jaz sem razdrla njegovo zvezo, ona mojo, on tisto tretjo –na koncu vsi ljubimo vse in nihče nobenega.

Ker noben ni konstanten v občutjih, v življenju, v mislih, v dejanjih … Ni konstant v ljudeh –ljubezen pa je konstanta.

Kako lahko sploh verjamemo, da se v bananin olupek da zaviti zlati falus?

ampak da bodo njihove nežne ročice zgnile prej,

Vsi imamo madežno spočetje, vsi se rodimo iz brezbožne krvi.

In pomisli, kaj bi šele nastalo, če ne bi starši rojevali otroke v pravljični svet. Predstavljaj si, da bi jim povedali, da so božički velikokrat pedofili, da večina belih princev pofuka princese vsaj desetih kraljestev, če bi jim povedali, da zob ne odnese nobena vila,

kot bo na obličju Zemlje izginil njihov zob.

Si predstavljate tak svet? Jaz si ga ne. Ampak v točno takem živim.

In zanimivo, da se še zmeraj držim pravljic,

da je svet greznica

in da potrebuješ ob glavnih sunkih zamižati,

čeprav princi že jahajo na belih, črnih in rdečih konjih, čeprav zobje že zdaj počasi gnijejo v mojih ustih, čeprav ne zaupam več nobenemu človeku v kostumu in še manj tistim brez. Z leti se svet začne leviti kot kača, razgalja se, povsem nedostojno, tako da si moram zakrivati oči.

In nikoli mi ni nihče dejal, tako, direktno,

in da se spreminja

če želiš obdržati vsaj kakšno izmed svojih resnic. Kajti poslušaj, poznam najboljše ljudi, kar jih ta svet lahko proizvede (to ti prisežem), in vendar je v vsakem človeku sled pedofilskega božička in kurbic, ki jahajo prince, medtem ko oni jahajo konje na poti v tvoje kraljestvo (po mesecu pisanja pisem njemu in njej, prijaha z njim). Tako se lupi ta svet in morda me niti ne bi presenetilo, če bi mi ga tako predstavili.

Ampak pomisli, kaj bi se zgodilo, če ne bi prvih 25 let gradili idealov lažno demokratično, pravno, ustavno, socialno, humanitarno, varno, dobrosrčno, dobronamerno polje države in sveta.

če bi sami tako znižali raven sveta, da bi naša realnost postale njihove laži,

Pomisli, kako grde bi bile pravljice za naše otroke,

njihov sanjski svet. Zato beremo pravljice.

Irena Kalan ZJUTRAJ ROJEVAM SVETLE MISLI IN PO BOŽJI VOLJI HODIM PO POTI HVALEŽNOSTI (pesem z akrostihom)

Zjutraj rojevam svetle misli, Ječanje zaradi bolečine ne prinaša koristi. Ustvarjam hvaležnost za nov življenja dan, Treniram živeti trenutke, da udejanjim Božji plan. Radost, veselje si prikličem v srce, A v duši, mislih hvaležnost za čisto vse. Jemljem si lekcije iz izkušenj zgodovine,

Rečem si vedro, vse hudo, težko vse mine. Okrog nosim nasmeh in trezno glavo, Jesti in piti se trudim zdravo. Edinstvena sem v vsej simpatični lepoti, Vihar težkih čustev in bol naj me ne premoti. A zavedam naj se resnično zdaj, Misli ustvarjajo moj trenutni pekel ali raj.

Sočutno, nežno zdaj objemam se, Več nezdravo s seboj ravnam naj ne. Enkratnost, živost sedanjega trenutka, Tli naj v meni blagodejnost občutka, Lahko sem srečna, vedra zdaj, Enostavno spet prikličem si v življenje maj.

Moč čustev, uma pozitivnega, Iskrenost do sebe, drugih in Boga Se naj odraža na moji poti dneva, Ljubezen naj vsak dan odmeva v meni In modro služi mi v poslanstvu Tebi.

Igrivo nosim smeh naj v sebi, Nikdar pozabim naj ne, da pripadam Dušanu, Luciji, Tebi.

Pomirjena sem tukaj, zdaj v sebi, Okrog sebe se zavem narave lepote,

Bližina gozda, rek, kanjona Kokre Odkriva v meni mir, hvaležnost, odsotnost zmote. Živim življenje tu in zdaj, Jemljem peklensko besedo »zakaj« nazaj In sem hvaležna za talente, blagoslove zdaj.

Varujem svetlo misel v zavesti močno, Obljubljena dežela miru me očara zelo. Ljubezen Boga se me je dotaknila, Ji zopet podajam svoja krila In zaupam Vanj, ki močna je Sila.

Hodim v zavesti, da vse je kot mora biti, Obdana z ljubeznijo dragega ter Boga, ki kroji moje niti. Delim izkušnje, moč in upanje In vero, da zmorem in želim živeti, Mirno, hvaležno, hrepenenje, upanje v sebi imeti.

Predam se Volji višji od mene, Opustim vse tisto, kar me prizadene,

Poljubim, objamem dragega, ljubljeno hči, Odprto zazrem se v njeno modroiskrive oči Ter jo sprejmem v vsej njeni navihani energiji In jo začutim, objamem v sinergiji.

Hvaležno pomolim zanjo, za dragega, Vdano sodelujem z obema, voljo Stvarnika, A hkrati se zavedam, da na željo Boga, Le z brezpogojnim sprejemanjem lahko ljubim oba. Enkratnih si zbiram drobnih trenutkov, Želim si še mnogo sočutnih, Nežnih, ljubečih, predanih občutkov. Odstranim naj ego v predanosti svoji, Sreča, hvaležnost, veselje naj bodo moji opoji. Trpljenje darujem v dobrobit vsega In za vse, kar srce bije mi, se duša igra.

Sara Špelec PRVENEC

Avtorica s podpisom jamči, da je njena stvaritev nedolžna. Da ni bila še nikoli obsojena za neizrečene ali velike besede z redkobesedno perverzijo. Da ji še niso grozili z opombami pod črto, je vlačili po zobeh, izgnali z družbenih omrežij, si z njo podkurili, je uporabili zlonamerno, brezsramno ali izgovarjali vnemar (ker Picas(s)u za njo ni maar); da ne bo nikogar prebodla z Amorjevo puščico, temveč bo #ničhudegaslutečega pahnila na kolena, ga okovala z zvestobo (ker ne ljubi, temveč voli) in se bo pod ključem znašla samo v predalu (beri: kmalu).

Nagrajena pesem Literarnega natečaja Spirala 2021

Spirala 2021: Ocena zmagovalne pesmi Prvenec

Piše: Tonja Jelen

Letošnja zmagovalna pesem Prvenec avtorice Sare Špelec je ironična in izzivalna, saj nas najprej spomni na različne vrste besedil, in sicer na zagovor, priporočilo in prošnjo. Pesniški jaz v pesmi je avtorica bodočega prvenca, ki z vsemi svojimi naštetimi atributi želi izdano knjigo in nekako priti v ospredje. Pozitivne lastnosti so nanizane v skladu z obrazcem in se preigravajo z zaprisego o nedolžnosti, ki nas lahko spomni na začetek sodbe na sodišču ali katerega obreda, pri čemer daje pomembno vlogo ritem v pesmi. Avtorica izrabi veliko možnih sredstev, ki poudarjajo ali odbirajo dele besed; to so podčrtavanje, deljenje besed verz za verzom, oklepaji in posamične mastno natisnjene črke v besedah. Pomemben je tudi simbol lestve, ki je kot ključnik in osrednji moto pesmi. S tem avtorica zmagovalne pesmi prikaže tudi del virtualnega sveta, katerega del je tudi sama. In seveda morebitni (pesniški) prvenec, če seveda ne bo fizično pristal v predalu. »Pod ključem«. Cenzura? Kazen? Tema pesmi je brezčasna, ukvarja se tako s kritiko poti do izdaje pesniške zbirke, pri čemer se mora subjektka zagovarjati, dokazovati in navsezadnje priti do želenega cilja, kot tudi lastnim prizadevanjem, kaj vse je treba imeti (kot portfolio leporečnosti). Pri čemer pa seveda niti ni tako brezmadežna, saj nas ves čas prepričuje z lastno zvijačnostjo. Pesem se prav tako cinično sklene z navodilom v oklepaju, češ, beri: kmalu. In kje je avtoričina poglavitna nedolžnost? Vbesedi. Prikladno, sveže in preudarno pretkano.

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi