PROZA: Zgodba

Ana Vidmar FRÄULEIN

Neke stvari bi bilo gotovo bolje pustiti tam, kjer se zgodijo. Razumsko mi je to popolnoma jasno in načeloma temu pravilu vedno sledim. Tokrat nisem. Vdihnila sem in počasi izdihnila. Vhodna vrata so se zaprla za menoj, obstala sem v tihem mračnem predprostoru. Stene je pokrival opaž iz temnega lesa, s katerega so visele temačne slike in rogovje že davno ustreljene jelenjadi. Povzpela sem se po stopnicah, prekritih s temno preprogo. Dišalo je po prahu, ki ga že dolgo nihče ni počistil. Z vsakim vdihom mi je suho in dražeče polnil nosnice. Vprvem nadstropju se mi je zdela tema še gostejša. V spominu sem slišala njegov rahlo hrapav glas, ko mi je pojasnjeval, kje naj ga najdem: desno, mimo velikega ogledala in do konca. Srce mi je divje bílo, nisem vedela ali zaradi stopnic ali vznemirjenja. Mimogrede sem ujela svoj odsev v ogledalu. Črna obleka je mojemu obrazu vzela barvo. Velike temne oči so gledale vame, kot da ne bi bile moje. Brez trkanja sem vstopila v sobo na koncu hodnika. V polmraku, ki ga je razsvetljevala samo mala namizna svetilka, je sedel za mizo ob steni in pisal. Ko sem zaprla vrata, se je vzravnal. Še vedno sede na stolu se je počasi obrnil. Vpresenečenju so se mu razširile oči. Vstal je. Visok in oblečen v temna oblačila je nekoliko zasenčil svetlobo, vendar ne dovolj, da mu ne bi videla obraza. Spogledala sem se z njim, z njegovimi očmi, v katerih tokrat ni bilo oranžnega leska. Namrščil se je, kot da ne bi vedel, koga gleda. Komaj zaznavno je odkimal. V resnici se nisva poznala. Videvala sva se drugje, večina ljudi je tistemu svetu rekla sanje, vendar je bil za nekatere veliko bolj oprijemljiv od tega, vsakdanjega sveta. Nisem verjela, da bo delovalo, ko je predlagal, da bi se srečala v resničnosti. Besedo resničnost je izgovoril poudarjeno in rahlo posmehljivo. Najbrž niti sam ni bil prepričan, da bo vžgalo. Rad je eksperimentiral. In izzival. Ni se premaknil. Njegov pogled je drsel po mojem obrazu. Podoben je bil slepcu, ki me tipaje spoznava z blaznicami prstov. »Fräulein?« je vprašal z oklevanjem v glasu. Nikoli prej ga nisem slišala govoriti nemško. Beseda mi je za hip vzela sapo. Tuja in hladna je pomenila utelešenje mojih strahov. Njena formalnost je v sebi nosila razočaranje in še nekaj, česar nisem znala opredeliti. Ponižanje? Odrinila sem jo, še preden bi se mi zasidrala v misli. Bilo je čudno, kot da ne bi bil on, ampak nekdo drug, različica njega z enako podobo in drugačnim bistvom. Ko sem tam onkraj ležala z njim na črnih rjuhah, ni tako govoril, klical me je po imenu. Zaprla sem oči in v spominu za trenutek videla svetlobo neštetih sveč, vzorec v temno rdečih svilenih tapetah

in zlat nadih moje kože. In njegove modre oči, ki jih je tu in tam prepredel ogenj. Ne bi smela biti tu. En sam trenutek predrznosti je bil preveč. Kako sem lahko verjela, da je tisto, kar sva imela tam, mogoče tudi tukaj, v tem anemičnem svetu, kjer se mi je prah lepil na lica? Ni delovalo, ni me prepoznal. Umaknila sem se korak nazaj, preden sem se obrnila in skozi odprta vrata stopila v temo hodnika z velikim ogledalom. Tekla sem po stopnicah z osovraženo in tako zelo tujo besedo v ušesih. Tik preden sem odprla vrata na ulico in je vame butnil vlažen zrak, sem jo ponovno slišala. Fräulein. Hladno kot jesenski veter. Mrak se je zgoščeval, večer je dišal po dežju in odpadlem listju. Stekla sem na moker trg in naprej v stransko uličico. Vrata stare vogalne hiše, kjer sem stanovala, so bila odprta. Ob vstopu me je sprejela znana mrakobnost, obtežena s prahom in rahlim vonjem po vlagi. Hitro sem se povzpela po strmih in obrabljenih lesenih stopnicah. Zadihana sem obstala pred vrati stanovanja v drugem nadstropju, odklenila in vstopila v temačno predsobo. Nisem prižgala luči, ko sem stopila čez dnevno sobo k oknu. Skozi čipkaste zavese sem ga opazovala, kako je pritekel na prazen trg in kričal eno samo besedo, znova in znova. Moje ime.

Tanja Špes GOSPODINJA

V sobi ni bilo vroče, bilo je soparno. Vročina je bila znosna, sopara pa ne. Ventilator na stropu se je neutrudno vrtel in prispeval k zboru zvokov s televizorja, ki je metal medlo svetlobo in verjetno ne bi žarel svetleje niti, če bi mu kdo posvečal več pozornosti. Dora se je nemirno preobračala v postelji, pri čemer jo je oviral njen napet trebuh. Vse odkar je izvedela, da v svojem telesu ne živi več sama, je nekaj v njej umrlo in vse teže je našla voljo, da se premakne. »Res ne razumem, kaj te tako skrbi. Ti si pametna, jaz sem pameten, tudi otrok bo pameten,« ji je Trivan govoril z optimizmom in nasmehom. Ko se ni odzvala, je zaigrano sumničavo dodal: »Razen, če ni moj?« Utrujal jo je. Tako zelo jo je utrujal. S svojimi zgrešenimi sklepi, z neprestanim govoričenjem, s svojo bližino. Mislil je, da je pameten, ker so na razvrščanju v razrede tako pokazali testi inteligentnosti. Ni pa pomislil, da je pripadal rasi, spolu in ekonomskemu razredu, za katere je bil test ustvarjen. Dora se je dobro zavedala, da bi tudi sama slepo verjela svojim sposobnostim, če bi jih posedovala, vendar pa se je test dalo prevarati in vedela je, da ni edina, ki ji je to uspelo. Ali to ne kaže na določene sposobnosti, ki jih test ni meril? Aktovko je odložil na mizo v predsobi, si z eno roko hrupno natakal konjak, z

drugo pa rahljal kravato in odpenjal vrhnje gumbe na beli srajci. »Se je Methia danes oglasila?« je vprašal z vedrim glasom. Ja, Methia se je danes oglasila, oprala mi je lase, zamenjala rjuhe in me do orgazma spravila hitreje kot ti. »Ja, kosilo je v pečici, srajce so obešene v garderobi,« je Dora ubesedila svoje misli. »Kakšen luksuz je imeti gospodinjo!« so odmevale njegove besede, medtem ko je hodil iz spalnice do kopalnice in se preoblačil v trenerko. »Jap!« je zaklicala, seveda je krasno imeti gospodinjo, ki ti med preoblačenjem postelje zleze vanjo, kadarkoli si to zaželiš, skuha, pospravi, skratka opravi vse, česa ti ne. Krasno je biti v elitnem razredu, ki si lahko vse to privošči. Prišel je do nje in jo pobožal po trebuhu. »Krasna družinica bomo!« ji je veselo zašepetal med poljubljanjem lic. Vedela je, da ji nikoli ne bo oprostil, če bosta po nekaj letih šolanja morala svojega otroka, ki se na testu ne bo odrezal dovolj dobro, oddati oblastem, ki ga bodo skrbno urile na ločenem otoku, dokler se zanj ne bo pojavilo povpraševanje. Nihče ne bi rad, da se to zgodi njegovemu otroku, pa vendar se bo to dogajalo še nekaj časa, dokler ne bo med prebivalstvom prevladala popolna elita. Dora se je spraševala, po katerih kriterijih se bodo potem obrnili drug proti drugemu. Spomnila se je svoje sestre, kako si je smrkajoči nos brisala v rokave sive šolske uniforme, medtem ko je vstopala na vlak, ki je potnike vozil samo v eno smer. Njen pogled jo je po vseh teh letih občasno še vedno moril v sanjah. Grde sanje so bile tudi Dorin izgovor, da sta s Trivanom spala v ločenih sobah. Predlog je podala na karseda običajen način, medtem ko je neko jutro brskala po tablici, on pa bral dnevni časopis. »Si prepričana? Res bi rad bil ob tebi …« ji je ugovarjal med poljubljanjem njenih prstov, ona pa ga je, nemeneč se za njegovo naklonjenost, prekinila še s predlogom, da bi morala najeti gospodinjo. »V redu, bom uredil,« ji je prijazno zagotovil Trivan, medtem ko je z očmi odsotno preletaval zlovešče napise na časopisu. Ideja se mu je zdela tuja, ne glede na to, da so jo prakticirale mnoge bodoče družine. Nedolgo zatem jo je pripeljal v stanovanje. »To je Methia, najina nova gospodinja,« je rekel previdno, kakor da ga je strah, kako bo Dora odreagirala. Kasneje se ji je opravičil, da je ni vključil v proces odločanja. »Zelo malo jih je bilo na izbiro, zgleda, da je povpraševanja po njih vse več,« se je branil. »Ne, saj mi je kar všeč,« mu je zatrdila Dora brez kakršnega koli obtoževanja v glasu. Ker je bilo res. Methia ji je bila všeč. Bila je visoka in vitka, imela je polne ličnice, polne ustnice, pravilne zobe, dolge rjave lase, spete v kot slap

padajoč čop, in temne oči. Njena koža je bila napeta in gladka, imela je prijeten nasmeh in pomirjajoč glas. Lepo je dišala. »Če bo storila kar koli, kar ti ne bo všeč, jo bova menjala,« ji je zaklical iz kuhinje. Slišala je, kako se je zamašek piva odbil od pulta na tla. Vedela je, da se ni sklonil. Se bo Methia jutri. »Prav,« je odsotno zamrmrala, čeprav se je odločila, da ne bo tvegala zamenjave. Strah jo je bilo, da bi naslednja gospodinja nosila obraz njene sestre. Počasi in robotsko se je pomaknila k oknu, da je opazovala mesto pod sabo, kjer sta se počasi vlekla megla in promet. Vse skupaj jo je spominjalo na sivo sluz. Skušala se je spomniti sveta, kakršen je bil nekoč. Vseh pisanih odtenkov, v katere se je barvala narava, preden so jo ljudje oropali vseh barv. »Kako si pa ti zadovoljen z njo?« je vprašala po nekaj trenutkih tišine. »Meni je pomembno samo, da se ti dobro počutiš,« ji je zamrmral v uho, obenem pa upal, da ne bo nikoli ugotovila, da gospodinje ni pripeljal z otoka, temveč z ulice, kjer jo je našel po zabavi, polni popivanja in omamljanja. Ni želel razmišljati, kako se je bo znebil takrat, ko bo otrok rojen, ampak morda bo Dora tudi pri vzgoji potrebovala par dodatnih rok. Odkašljal se je. »Samo še malo … samo da otrok malce zraste in bova spet sama. Mislim – brez gospodinje.« Dora je še vedno gledala ven, stran, v ugašajoč dan, da Trivan ne bi videl prezira, ki ji je vel z obraza. Nobenega otroka ne bo. Odločila se je, da ga ne bo rodila. Ne v ta svet. Pa tudi gospodinjo bo obdržala. Samo še malo in bosta sami.

Vlasta Črčinovič Krofič HEKTOR

»Hektor, nehaj! Ne drezaj me! Dovolj je!« »Nekdo je pred vrati.« »Že tretjo noč pretiravaš! Ko odprem vrata, ni nikjer nikogar. Daj, lezi! Zaspi!« Spet nekaj slišim, pa je ne bom budil. Bom imel eno oko odprto. Oh, ta Luna, okrogla in srebrna. Če bi bil na prostem, bi zavriskal in zapel iz vsega grla, da bi me slišala vsa vas. Iz razmišljanja me prebudi neopredeljeno šumenje okoli vogalov. Zastrižem z ušesi in spet sem pozoren. Sploh ne bom zaspal. Včeraj mi je sosed omenil, da so pri njih vlomili, on pa ni nič slišal. Ubogi Oli! Z leti je postal naglušen in počasen. Kaj neki ropota? To je preveč! »Meta, zbudi se!« »Ej, ti moj Hektor! Prinesi povodec! Greva na sprehod.« Pot skozi park je v temni noči strašljiva. Drevesa iztezajo veje in drevesne krošnje v pišu vetra nihajo in zamolklo ječijo. Koraki na peščeni potki škripljejo, vse dokler ne stopiva na travnato preprogo, ki jih zaduši. Zavijeva proti brvi čez potoček. »Hektor, da ne bi!« slišim Metin glas, a je prepozna. Kako prija kopel pod zvezdami! S tačkami brodim po mehkem blatu in vznemirim jato ribic. Ko zlezem iz vode, se pošteno otresem. Iz dolge kodraste dlake frčijo kapljice, kot da bi vklopil vodomet. Gospodarica vrešči, ker sem jo malo poškropil, a mi hitro oprosti. »Oh, ti moj Hektor. Ne moreš brez vode.« Nenadoma priplava do mojih nosnic vznemirljiv vonj, boljši od pasjih piškotov. Če me spomin ne vara, je to ... Meto vlečem proti bodičastemu grmovju, od koder se širijo sladkobne vonjave. »Hektor! Kam rineš? Fuj, kakšen smrad! Greva na potko!« Jaz pa se ne morem ustaviti. Kako lepo bi se bilo odišaviti z dražečim vonjem! Napnem vse mišice in močno vlečem povodec. Nič ne pomaga. Meta me trdno drži. Odločim se ubrati drugo taktiko. Počakam jo, nakar si z veščim gibom snamem ovratnico. Prost sem in svoboden. Rinem skozi najgostejše grmovje, se valjam po mrhovini in se s koščkom prigrizka v gobčku zapodim proti cesti. Presenečena Meta pa za mano. »Hektor! Hektor! Ustavi se! Cesta!« ukazovalno in prestrašeno vpije. Ne ubogam je. Visoko dvignem rep in moja ušesa plapolajo v vetru, ko zavore presunljivo zacvilijo. Kombi se po sedmih metrih tik pred mogočnim hrastom ustavi. Ženska torbica se raztrešči in široko zazija. Vsa njena vsebina se razsuje po pločniku. Kot da bi se posmehoval težnosti, nad njo obvisi povodec. Nekje v daljavi se sliši zavijanje sirene, medtem ko ulična svetilka nemo zarisuje dolge sence.

Zala Čebular IZMENJAVA ALI KAKO SE IZGUBITI IN PRITI NA PRAVO MESTO

V supermarketu Ohro je že temno. Pa ne čisto temno, saj ste prav gotovo kdaj šli mimo supermarketa potem, ko je bil že zaprt. Pustijo prižganih nekaj medlih luči. Ne vem, meni so vedno govorili, da je to zato, da se od zunaj noter vidi roparja, če pride. Samo ne vem, ali je to res. V supermarketu na oddelku s pekarno je v predalu za sirove štručke ležalo osem štručk, ki jih tisti dan niso prodali. Naslednji dan naj bi jih marljive trgovke ponujale po nižji ceni. Štručkam se je malo fržmagalo, da bodo one tiste, ki gredo po nižji ceni. Vendar je v supermarketu Ohro ena dobra stvar, če te ne prodajo hitro. »Dajmo, dajmo, hitro, nimamo celo noč časa!« je sirove štručke zbodel Puding. Njegovo polno ime je bilo sicer Puding-čokoladni z manj maščobe, vendar so ga vsi klicali, preprosto, Puding. »Gremo, gremo kolegice, pred Ohrom nas že čaka druga skupina.« Štručke so se podvizale in skočile s pulta na plastične krožnike za piknike, ti pa so se odrinili in voooop, štručke odbili tri metre v zrak, da so pristale v prezračevalnem jašku. Puding je gledal stran. Izmenjave produktov je organiziral vsako noč zadnje tri tedne, vendar jih še vedno ni mogel gledati, kako letijo v jaške. Višine res ni maral. Bila pa je to ena izmed njegovih zadnjih izmenjav. Kmalu mu bo namreč potekel rok uporabe, zato je za organizatorja že uril zelo pripravnega naslednika. Ta bo izmenjave organiziral veliko dlje kot Puding. To je bil nihče drug kot Pečen fižol v konzervi. Štručke so stekle čez labirint jaškov, se spretno izognile ventilatorjem in skočile ven pri zadnjem delu supermarketa Ohro – tam, kjer so bile posajene smreke in kamor so tovornjaki odlagali robo. »A, kolegice, ste le prišle,« je rekel organizator izmenjav supermarketa Varčnik, polnozrnat špaget. »Alora, podvizajte se!« je pozval bele žemlje iz Varčnika, ki so čakale pod jaškom. Žemlje so skočile na smreko, se odbile od napisa »Ohro« in se znašle v prezračevalnem jašku. »Bene, sedaj pa štručke formaggio. Naš supermerkato je blizu. Pojdite levo pa potem tamle za klopco pa tam čez in tamle za poštnim nabiralnikom pa potem tam mimo, kjer je včasih rasel hrast, preden so ga posekali in posadili brezo, potem pa samo še okoli vogala, kjer je bila včasih pošta. Potem ko pridete do lekarne, jaaa, tam pa je treba desno mimo bloka, kjer vedno laja kokeršpanjel. Ma, boste že našle, samo previdno, da ni kakšen ptič še vedno pokonci.« Štručke so odhitele in šle za klopco in tam in potem čez in mimo in levo in nato še mimo bloka. A se je pripetilo, da je Brane, lastnik kokeršpanjela, moral zjutraj zgodaj vstati, da bi šel ribarit na Pukarsko jezero. Tako da je

kokeršpanjela spravil z balkona, da ni lajal, in šel spat. Štručke so gledale v balkone bloka. Pa kaj je to zdaj, saj nihče ne laja. Malo so pogledale še okoli drugih blokov, a vse je bilo tiho. »No, kaj pa zdaj?« je vprašala ena izmed štručk, ki so ji po pomoti dali preveč sira. »Jah, nič, dajmo se raje vrnit v Ohra, bo Puding povedal, kaj naj storimo,« je rekla štručka, ki so jo po pomoti malo preveč zapekli. In so šle nazaj in mimo klopce in tam, kjer je bila pošta, pa potem mimo hrasta in ... Ja, potem so pa pogruntale, da so se čisto izgubile. Nikjer ni bilo ne pošte, ne breze, ne kokeršpanjela − in začelo se je daniti. Vrane so že krakale, ptiči že čivkali in v daljavi so štručke slišale gruljenje golobov, ki so bili pa sploh najhujši od vseh ptičev. »Ja nič, skriti se bomo morale,« je rekla štručka, ki so ji po pomoti dali premalo sira. Malo so se razgledale in videle odprto okno hiše. Skočile so na lesko pred oknom, se odbile od jablane in pristale prav na kuhinjskem pultu. Po stopnicah navzdol je vsa krmežljava prišla gospa Jolanda. Začela je kuhati kavo in se zagledala v sirove štručke na pultu. Vsa se je raznežila. »Oh, poglej no, se je moj Nace le spomnil, da mi je kupil kruh za zajtrk, ko je odhajal z nočne. Celo noč je delal, pa se je le ustavil še v pekarni, samo zame!« je vsa srečna vila roke. Spila je kavo in pojedla tisto štručko, ki so ji po pomoti dali preveč sira, nato pa se napravila in odšla na delo. No, kaj mora danes narediti? Aha, saj res, police Ohra bo treba pobrisati, pa sirove štručke je treba prodati po nižji ceni, oh, pa, poglej, tla so za pobrisat. Na tleh pred hladilnikom je namreč ležala luža čokoladnega pudinga in en samcat polnozrnat špaget. Gledala je v tla in niti malo se ji ni sanjalo, kako je lahko prišlo do takega nereda. Ah, pa saj niti ni tako važno, ne plačajo je dovolj, da bi ji bilo mar za kaj takega. Bo pač pobrisala. Šla je še po štručke, da bi jih dala na polico z izdelki z nižjo ceno, in videla, da namesto sirovih štručk tam ležijo bele žemlje. Ah, pa kaj, ne plačajo ji dovolj, da bi ji bilo mar za kaj takega. Bo pač prodala žemlje. »Čuden dan je danes,« je rekla sodelavki Milici, ki je rezala sir. »No, začel se je pa lepo, moj Nace mi je prinesel zajtrk, kljub temu, da je celo noč delal in čeprav je bil brez dvoma utrujen in čeprav ...«

Anja Koršič Mravlje KLIC V SILI

V eni (ali več pisarn) sredi večjega mesta.

Petek, 16. julij 2021

S tem dnem je bilo mišljeno, da zaključim z delom pred letnim (neplačanim!) dopustom. Na dopust odhajam v torek, 20. julija 2021. Z otrokoma letim v Pariz. Ura je 20.15, v prostorih arhitekturnega biroja brni sesalec, snažilni servis čisti prostore. V gneči snažilk sem edina redna uporabnica teh prostorov (ne vem, kako naj se sicer poimenujem). Prestavila sem svoj odhod po otroka na jutrišnji dan. Sedim za svojo mizo in »rešujem svet«; čistilni servis motim s svojo prisotnostjo.

Počutje: Počutim se izmučeno, žalostno, vsake toliko me zalije jok, v sebi vsake toliko čutim bes, jezo, razočaranje.

Bojevniško; to pomeni, da se kljub opisanemu počutju in zgolj navideznemu delovnemu razmerju zavedam svoje nenapisane nepredpisane (a v danem trenutku od lastnika biroja pričakovane!) vloge pri oddaji projekta, PZI projekt za izvedbo in popisov GOI gradbeno obrtniških

Razpoloženje: instalacijskih del; zbiram vse svoje moči in poslednjo energijo po enajstih urah dela; poskušam se osredotočiti na opisane pripombe s strani investitorjev na pripravljalna, zemeljska dela, temeljenje in pripravo gradbene jame ter njeno zaščito; na internetu iščem primerne primerljive popise in (naš) popis prilagajam le temu; poskušam razumeti stvari, ki jih ne razumem, poskušam rešiti tiste sodelujoče v projektu, ki niso dobro opravili svoje naloge.

Vprašanja, ki se mi porajajo v glavi: Čemu počnem to? Zakaj se mučim? Zakaj vedno znova prevzamem popolno odgovornost za svoje delo, a tudi delo drugih? Je ta trud cenjen? Je kjerkoli viden? Je zapostavljanje svojih zasebnih obveznostih, družine, vredno? Kaj imam od tega, da svoje moči peljem do skrajnosti? Dan za dnem, nekaj mesecev. Pogled:

od solz zamegljen

Mlajši otrok me pokliče, sam je pri dedku in babici na oddaljenem podeželju, starejši otrok je na

utrujen, od utrujenosti zamegljen

od strmenja v ekran me neizmerno bolijo oči potrebujem umetne solze, da mi umirijo utrujene oči potrebujem solze

Telefonski klic:

taborjenju, mož delovno v tujini; otrok neusmiljeno joka in me prosi, da se čimprej odpravim ponj, ne zna si razložiti svoje žalosti v sebi; neusmiljeno si me želi videti in objeti; nemogoče je, da se v tem trenutku odpravim ponj; delo zaradi obsežnosti in zaradi preseganja kompetenc in znanja še zdaleč ni opravljeno; nisem opravila pregleda popisa GOI, ne morem dati komentarjev ali popravkov izdelovalcu, ker ga še nisem uspela pregledati; torej ne morem do otroka; med telefonskim klicem se tudi sama zlomim in zjočem; ne morem, žal ne morem … Počutim se hkrati nebogljeno, hkrati neodgovorno do družine. Zapopade me histerični jok. Lahko bi dolgo jokala, a se umirim oziroma me umiri otrok, ki je zrel in razumen; otrok mi reče, uredu, razumem, vem, pomiriti se moram in ti dovoliti, da opraviš svoje delo; jutri pridi pome, potem si vzemi čas zame; ja, odgovorim, v mislih pa računam in seštevam opravke in razpoložljive ure v tem vikendu in razmišljam, kaj lahko opravim v tej noči, da mi uspe izpeljati formulo »da bo volk sit in koza cela«; ali mi bo uspelo in sočasno, kaj imam od tega, da se v tem trenutku neznansko mučim in grem preko svojih zmožnosti.

»To ni prvič, to ni prvič,« mi govori. Ne, ne počutim se prvič tako. Tako se počutim, ko pridem do točke, da se ne počutim kompetentna delati 'pričakovanega' dela. Ko opravljam delo navideznega vodenja projekta brez poznavanja svojih zadolžitev in kompetenc, ko sem nenapisan, nepodpisan vodja projekta brez celostnega vpogleda v problematiko vodenja projekta. Vresnici pa formalno nimam nobene povezave s projektom. Tako se počutim vedno, ko odhajam na dopust. Končevanje projektov tik pred odhodom na dopust se zdi neizbežno, prestavljanje datumov odhoda, iskanje prevoza za kasnejšo pridružitev družini. Ali zmorem pri svojih štiridesetih še 'študentsko risati' pozno v noč? Glavo si zakopljem v dlani, zmasiram si senca, pomanem oči; odločim se; 'še malo, bom, zmogla' . Vstanem, se sprehodim do kuhinje, skuham si kavo, ura je 21.00, primeren čas za kavico. Ker sem bojevnica. Ker sem ženska v arhitekturi. Ker vestno opravljam delo. Pa četudi delovnega razmerja ni.

Notranji glas: Razpoloženje: Jokam. Grozen herpes me muči.

Vprašanje: Koliko je vredno moje delo? Koliko stane reševanje moje družine? Koliko je vreden moj odnos s svojo družino, ki me že dlje časa nima intenzivno ob sebi? Koliko stane odstranitev mojih gub?

Bojazen: S svojo plačo nisem sposobna vzdrževati svoje družine.

Ponižanje. Nemoč. Jeza.

Plača mi ne zadostuje, da bi pokrila eno polovico naših letnih stroškov. Delam enakovredno časa, kot moj mož, nimam nobenih prihrankov, sem popolnoma odvisna od svoje družine: moža in staršev. Moža (kljub rednemu delu) in STARŠEV.

Dejstvo: Leto 2021, strokovni izpit imam od leta 2012. Na področju arhitekture delam od leta 2002. Vsak čas bo 20 let izkušenj dela na različnih področjih arhitekture! Dela z različnimi skupinami. Ves čas samozaposlena, nikoli na svojih projektih. Plačilo mojega dela 2021 je nižje od leta 2010. Moja odgovornost navidezno večja. Moja pravno formalna odgovornost: enaka 'nična'. Status 2010: neporočena, v zvezi, brez otrok. Status 2021: poročena, mati dveh šoloobveznih otrok. Pričakovanja? V tem trenutku (ura 23:39 istega dne 16. 7. 2021) pričakujem, da se bo odgovorni vodja projekta odgovorno obnašal v zvezi s projektom, katerega odgovorni vodja projekta je, me s skrbnostjo še ta vikend vprašal, ali imam stvari pod kontrolo ali morebiti potrebujem pomoč pri tem (in se za nekaj ur posvetil projektu).

Ura 03:15, dne 17. 7. 2021. Bojim se domov, bojim se v temo, zatorej bom nadaljevala z delom.

Dejstvo:

Počutje:

Misel:

Leta 2021 ženska ni enakovredna moškemu.

Ksenija Šešerko LAZANJA

Prameni las so se ji lepili na potno čelo in ustvarjali štrenaste kodre. Vsakih nekaj sekund ji je kanila v oko kaplja potu in se pekoče razlila preko spodnje veke. Hipnotično je zrla na platno in s palete dodajala nove barve, da bi dosegla željen odtenek. Roka se je avtomatično premikala in ob vsakem zamahu je čutila bolečino, ki se je začela spreminjati v odrevenelost. Za hip je prenehala z delom, se kritično zazrla v platno, podrgnila zapestje, potem pa znova začela mrzlično mešati in nanašati barve. Vendar so začele postajati vedno bolj neizrazite. Pomencala je oči in ugotovila, da ni kriv njen vid, ampak da je sonce tik pred zatonom. Sence so začele metati sive lise na platno. Spomnila se je, da sta dogovorjena z Borisom, da bosta skupaj pripravila večerjo. Lazanjo. Ob misli na njuno prvo skupno večerjo ji je postalo vroče in lica so se ji rožnato obarvala. Še vedno je čutila njegove vroče poljube, ki jih je bila deležna med sekljanjem zelenjave, srkanjem caberneta in poslušanjem Shirley Bassey. Ob misli na pol prazen hladilnik se je samo kislo nasmehnila. »Bo že,« je rekla sama sebi in začela pospravljati tube z barvami. Zaneseno je udarjal po tipkovnici. Nepričakovan navdih za nadaljevanje romana ga je prikoval ob računalnik in ga prisilil v večurno sedenje. Mučila ga je žeja, bolel ga je vrat, a ni hotel odnehati pred koncem poglavja. Bal se je, da bo takoj, ko bo vstal, izgubil nit, ki ga je vodila skozi zgodbo in povezovala posamezne delce med seboj. Kruljenje v želodcu ga je spomnilo, da sta se z Manjo dogovorila, da bosta skupaj spekla lazanjo. Nasmehnil se je ob misli, kako sta pekla prvič, oblečena samo v predpasnike. Spomnil se je vsakega poljuba, dotika, vsake drobne intimnosti. »Kje je že to,« je pomislil in hitel, da bi pravočasno končal. V pečici je segrevala zamrznjeno lazanjo. Boris je počasi srkal pivo iz pločevinke. »Ali potrebuješ pomoč?« je vprašal. Samo nemo je odkimala. Iz dnevne sobe se je slišalo monotono govorjenje voditeljice poročil. »Spet teroristični napad,« je pripomnil, »kaj na svetu ni dovolj bolezni in drugih tegob?« Alarm na pečici je zapiskal. Manja je vzela iz nje steklen pekač z lazanjo in vanjo zapičila dvojne vilice. Boris je stopil do nje, jo pobožal po licu in vprašal: »Kje si z mislimi?« Pogledala ga je in se samo grenko nasmehnila. Sedela sta vsak na svoji strani mize in jedla. »Kako napreduje slika?« »Bo. Gre. Počasi. Si dokončal poglavje?« »Sem.« »Boš dokončal do roka?« »Kar dobro mi gre. Mislim, da bom.«

»Si razmišljal, kaj boš kupil Petru za rojstni dan?« »Hudiča, pozabil sem na to. Kdaj že greva tja?« »Vsoboto, le še dva dni imaš.« »Bi ti nekaj kupila namesto mene?« Strupeno ga je pogledala. Razumel je pomen in zato ni pripomnil več nič. Iz stroja je jemala posode in jih podajala Borisu. Zlagal jih je v omarice in si tiho brundal. Veselil se je srečanja s prijatelji. Popili bodo pivo, pogledali tekmo in obujali spomine na študentska leta. Manja je v mislih preletela urnik do konca tedna. Na tesno bo šlo, a se bo poskusila vsaj malo sprostiti v soboto ali nedeljo. Skušala bo skrajšati obisk pri Petru in Borisa navdušiti za pobeg v naravo. Morda bi pripravila piknik na odeji s sirom, cabernetom in Shirley Bassey? Ležala sta v postelji, vsak na svoji strani. Poljubila sta se za lahko noč in obstala vsak v svojih mislih.

Na kuhinjski mizi so se sušili ostanki lazanje okoli katerih se je širil vonj po postanem pivu.

Lilijana Slatinek MIŠ V KUHINJI MAČEK PA NA DREVESU

Vtorek sem se sprehajala po bližnjem hribu, ko sem nekje v daljavi zaslišala glasno cviljenje, podobno mačjemu mijavkanju. Prebila sem se skozi zapuščeno goščavo, se s trnjem podrgnila po nogi in hitela glasnemu mijavkanju naproti … Ko sem se prebila do ciljajočega mačka je ubogi revček visel na deset metrski smreki in gledal dol v mene s čisto prestrašenimi očmi, v upanju, da ga bom rešila. Ampak kako, saj je vendar previsoko, pa maček je, saj mački znajo plezati mar ne? Življenje se je začelo vrteti v napačno smer. Kar tako, nekega dne je vse, kar je bilo normalno, postalo nenormalno. Vse pravilno je postalo napačno. Vse dobro je postalo slabo … In tako smo pristali tukaj, v letu 2021. Moja babica samo še moli in prosi Boga naj jo vzame k sebi, ker pravi da se v takem svetu več ne da živeti. Stric Janko dela v Ljubljani na Ministrstvu za okolje in prostor. Pravi, da ima pomembno funkcijo, sekretar, da je in ureja vse pravilnike glede okolja. Ljudje so po njegovem postali čisto premalo strpni. Pa kaj, če tam nekje na zahodu države pijejo zastrupljeno vodo. Pač še niso prišli na vrsto, da obravnavajo njihov primer. Bodo že morali malo počakati, da stric potegne iz kupa pritožb njihovo. Da jo potem dajo v obravnavo in začnejo

reševati situacijo. Sestrična Lara dela v trgovini, ki je odprta 24 ur na dan. Njen šef hoče, da je nenehno v prodajalni, ker se pač nikoli ne ve, kdaj bo prišla stranka, ki bo potrebovala prav njihov izdelek. Ko se kdaj pritoži in reče, da je na nogah že 12 ur. Pa ji reče, da če ji kaj ne paše lahko kar gre, da stojijo v vrsti za njeno službo. Teta Tonka je v bolnici medicinska sestra. Doma ima šestčlansko družino. Poleg otrok pa še skoraj nepokretno taščo in zelo jeznega tasta. Čeprav je teta zelo potrpežljiva in prilagodljiva, mora v trenutnih razmerah biti v službi po 24 ur. Saj veste, ko da vso opremo na sebe se je v manj kot 24 urah ne splača sleči. Čisto je že obupana, ker je v nenehnem gibanju in nikjer dovolj. V službi ji težijo, da mora nenehno delati. Doma jo otroci potrebujejo, saj so vsi šoloobvezni. Da o tastu in tašči sploh ne govorim, koliko se šele onadva pritožujeta, saj je ni nič doma, da bi jima namenila trenutek, morda dva. Moja mama je učiteljica. Pravi, da se ji bo zmešalo. Otroci so postali čisto podivjani, z njimi pa še starši, ki tako ničesar ne razumejo. Moja mama se doma nenehno ukvarja s šolskimi stvarmi. Pripravo snovi, pisanje preizkusov, popravljanje testov. Reševanje sporov. Pripravljane na roditeljske sestanke … Mi kot družina je sploh več ne vidimo, ker je nenehno v svojem kabinetu. Moja brezposelna svakinja Tinkara ima doma tri otroke, ki hodijo v 1. 3. in 8. razred. Ko greva kdaj skupaj na kavico nenehno jamra, da so učitelji nori, da ne razumejo otrok, da v šoli ne delajo prav nič. Kako ima doma dela s svojimi otroki, za najmanj 12 ur dnevno, ker jih v šoli ničesar ne naučijo in jih mora ona doma. Da za pospravljanje in kuhanje za moža sploh nima več časa, kar privede do nenehnih sporov med zakoncema. Ne razumem, kako to da ni nihče več zadovoljen, srečen, nasmejan, zdrav. No moj stari oče je včeraj poklical mojega očeta. V stanovanju se jim je naselila miš in ne ve, kako se je znebiti. Oče mu je predlagal past za miši, ampak stari oče ne ve, kako to deluje, zato mu je sin eno uro razlagal, najprej, kje naj past kupi, kam naj jo nastavi in kako mora potem nenehno preverjati, kdaj se bo miš ulovila v špranjo, da jo bo še pravočasno izpustil na prostost, da ne bo podlegla poškodbam. Moj stari oče je bil čisto zmeden in je nenehno godrnjal, da kaj takega pa še ne, da v njegovih letih so za miši poskrbele mačke. V nedeljo smo se, vsi sorodniki, dobili na rojstnem dnevu nečaka, ki je praznoval deset let. Po slastnem kosilu, ki ga je pripravila botra, so se začele debate in razprave o aktualnem dogajanju in vsak je prislonil svojo skodelo, kako hudo je. Nič se ni spremenilo, nič se ne bo spremenilo, so bili hudi starejši člani. Otroci so se podili za mačkom, ki se je po petih dneh odločil, da je dovolj smiljenja samemu sebi in da bo moral najti pot do svobode

sam. Zato se je meni nič tebi nič peti dan sam spustil na trdna tla. Res, da si je malo poškodoval nogo, ampak nekaj žrtvovanja je potrebnega, da zopet lahko živi kot poprej.

Tomo Podstenšek POKLICNA ETIKA

»Veliko jih seveda vrti gobec v prazno – ampak ne mi! Mi držimo besedo! Če nekaj rečeš, moraš biti pripravljen to tudi uresničiti. Drugače izgubiš spoštovanje, brez spoštovanja pa v našem poklicu nimaš kaj iskati. Včasih se ti kdo zasmili, jasno, da se ti, ampak ravno v takih primerih je treba ostati najbolj trden. Zavedati se moraš, da bi vsako popuščanje na dolgi rok prineslo samo še več problemov. Ljudje ti ne bodo več verjeli, začeli se bodo upirati, poskušali se bodo izmazati z nakladanjem in raznimi izgovori, tako da boš na koncu prisiljen uporabiti drastične ukrepe precej bolj pogosto kot bi bilo treba … Si pripravljen?« Pokimal sem in stric me je v znak odobravanja z dlanjo dvakrat narahlo udaril po licu. »Vem, da si vznemirjen, prvič je zmeraj tako, potem se pa človek navadi,« je rekel. Pokimal sem in pogoltnil slino, ki je s težavo zdrknila po stisnjenem grlu. V glavi mi je vročično razbijalo, dlani so se mi potile in komaj sem čakal, da opravim. Ko sem bil mlajši, sem se tega dne veselil; zdelo se mi je razburljivo in zavidal sem starejšim bratrancem, ki so se že začeli vključevati v družinske posle. Zdaj, ko sva s stricem postavala v temni stranski uličici in čakala na mojo prvo žrtev, sem se začel resno spraševati, ali sem sploh iz pravega testa za ta poklic.

Na sosednji zid sta padli dolgi senci, zaslišal se je pritajen smeh in že sem hotel stopiti izza smetnjaka, ko me je stric prijel za roko in me zadržal. »Študenta. Ni vredno truda, ta dva nimata ničesar,« je šepnil in tiho sva opazovala, kako sta se pijani postavi opotekli naprej v noč. Minilo je še pet, deset ali petnajst minut; ne vem, izgubil sem občutek za čas. Potem so se spet zaslišali koraki. Medla svetloba ulične svetilke je iz teme izklesala zajetnega moškega v poslovni obleki. Ozrl sem se k stricu, ki mi je narahlo pokimal. Z roko sem segel za pas in čakal. Ko se je moški približal, sem skočil predenj in mu nameril pištolo v glavo. »Denar ali življenje!« sem rezko ukazal in bil prijetno presenečen nad robatostjo svojega glasu, ki se ni čisto nič tresel. Tudi moja roka, ki je držala težko pokalico, je bila povsem mirna. Mogoče pa sem vseeno pravi za to delo, kri res ni voda! Sicer sem pozabil razmišljati o vseh stričevih napotkih, ampak čisto nagonsko sem se postavil natančno tako, kot je treba: žrtev sem usmeril ob zid, da mi ni mogla nikamor pobegniti, moja iztegnjena roka z orožjem je bila izven njegovega dosega, če bi mu slučajno prišla na misel kakšna neumnost, obenem pa sem imel zavarovan hrbet in dober pregled na vse strani, če bi se nepričakovano od kod kdo prikazal. »Denar ali življenje,« sem še enkrat samozavestno ponovil. Počutil sem se močnega, v moji roki beretta z devet milimetrskim kalibrom, v žilah vroča kri prednikov, ki so si vedno znali vzeti, kar jim pripada. »Nimam,« je kratko odvrnil debeluh. »Ne laži! Počasi vzemi iz žepa denarnico in jo položi na tla ali pa ti razmažem možgane po asfaltu!« »Ne bom, odjebi!« mi je trmasto odbrusil in naredil korak naprej. »Stoj ali streljam!« sem grozeče siknil, moški pa je samo odmahnil z roko in hotel iti dalje. Za trenutek sem se zmedel, tega nisem pričakoval. Potem sem se spomnil, kaj mi je zabičal stric: besedo je treba držati, če bi se razvedelo, da tolpa, ki nadzira Pristaniško četrt, grozi kar tja v en dan, bi bilo to slabo za biznis. Nameril sem v široki hrbet in sprožil. Dušilec je uspešno ublažil pok, zaslišal se je le zamolkel kovinski tlesk, kot bi kdo brcnil v prazno pločevinko. Moški je klecnil in padel po tleh. Stopil sem k njemu in ga za vsak primer še dvakrat ustrelil v glavo. Paf! Paf! »Ne sekiraj se, sam si je kriv, butec frdamani, zakaj pa ni ubogal,« je zamrmral stric in me potrepljal po ramenu. Počepnil sem k moškemu, ga obrnil na hrbet, pri čemer sem se trudil, da ne bi gledal v njegov obraz, ki ga je široka izhodna rana povsem izmaličila, in začel preiskovati njegove žepe. »Kaj pa delaš?« me je zgroženo vprašal stric. »Aha, tu je, jo že imam,« sem potegnil iz notranjega žepa suknjiča okrvavljeno usnjeno denarnico.

»Jebemti, mali, a si nisi nič zapomnil? Lepo sem ti rekel, da mi držimo besedo. Če si mu zagrozil denar ali življenje, mu ne smeš vzeti obojega! Da te ni sram, daj takoj nazaj!« me je nahrulil in zmedeno sem ga ubogal. Hotel sem že vstati, ko mi je pomignil in s čevljem brcnil v iztegnjeno roko na tleh. »Uro. Vzemi mu uro. In prstan. Pomagaj si z nožem, če ne gre dol …«

Bojan Foršček RENDEZ VOUS Z ADELAIDO

V oddaljenih in skritih kotičkih gozda so se oglašale skrite in preplašene živali, ki so opozarjale na opreznost pred dvema tujcema, katera sva z vstopom v njihov svet oskrunila svetost njihovega prostora. Počasi in oprezno sva polagala najini stopali na mehka tla skozi gosto zaraščeno praprot, kot bi se bala nepričakovanih gozdnih skrivnosti in presenečenj, in zagotovo so se nama privoščljivo posmehovali skriti zeleni kuščarji, ki so naju opazovali izza priprtih vek. Z le sem ter tja redko posejanimi belimi krpicami oblakov prepreden obok neba, nama je z rahlo vetrovno sapico prinesel trohneč in hladen vonj po vlažnem mulju potoka, ki je vijugal med gostim goščavjem skozi razjedeno blatno gozdno prst, in z vsakim korakom hrepenečega in hotenega namena, sva bredla vse globlje in globlje v skrivnostno mrakobnost gozda. Nagajivo, skoraj hudomušno, z navihanim nasmeškom v kotičkih ust, si rekla, da ni ljubezni v tebi, jaz pa sem se te za kratek trenutek nejeverno pogledal, spregledal tvojo šalo in se nato olajšano zasmejal. Vem, da si hotela dati na preizkus trdnost moje ljubezni. Vem! Pozobala sva vse robidnice, ki sva jih spotoma našla in nisva čutila utrujenih nog, niti slišala vreščečih ptičjih krikov v visokih, prepredenih košatih

krošnjah, ki so svoje, vedno tanjše veje, stegovale proti nebu. Skrivni glasovi gozda so se medsebojno mešali s sozvočjem blagodejnega miru, ko sva uživala v dolgih, slastnih poljubih z najinima prepletajočima, igrivima in raziskujočima se jezikoma, ne da bi si med poljubljanjem vzela vsaj droban hipec časa za zajetje trohice sape. Izpila sva čarobno, sladostrastno kupo ljubezni do poslednje kapljice medu, nato pa sva odšla skozi zaveso padajočih srebrnih pramenov, ki so se prepredali med temnimi debli slokih dreves, proti zakritemu soncu na obrobju gozda. Na desnem boku sem v stranskem žepu z robom dlani zaznal trdi rob pisma, z mojim ročno spisanim sporočilom namenjenim tebi, ki ti ga še nisem utegnil, ali morda upal, predati:

Najdražja Adelaida! Ko bova pozabila na te sanje nečimrnosti, ki se naju dotikajo s trhlimi prsti sijaja, bova šla v nedogled neizrečenih želja. Ti boš uslišala vse moje želje in jaz bom tvoj suženj in oba bova manj kot nič in oba bova vse in največ. Smejala se bova kot dva stekla polža, ki se vračata s plesa zelenjavnih gredic v maskah. Poljubljala bova vršičke dreves in tikala zvezde na nebu. Osamljeni mesec bova povabila na kozarec Madeire in vsi trije bomo gospodarji neba. Upam le, da se ga ne bomo preveč napili! Z ljubeznijo

večno tvoj Lorion

Včasih se tudi mehki kožuhovinasti zajci ustrašijo svojih norih sanj in zbeže v svoje tople brloge, skrite nekje na robu gozda med gostim in temnim podrastjem goščave. Korenino gozdnega korena, ki sem jo izpulil prav zate, si grizljala s sladostrastnimi zobmi in izpljunila si ostanek prežvečene sline čez ramo. Ko sva iz temačnega gozda prišla na odprto ravan, nama je sonce v vsej svoji moči zaslepilo oči z bleščečimi žarki. Nihče naju ni videl, ko sva na odprtem polju razposajeno jahala pozabljene medene buče. »Mar ne bi odšla?« sem dejal, medtem ko si grizljala navadno kislico, ki si jo spotoma utrgala na travniku in se ti obenem čudil, da lahko toliko poješ. Zbal sem se, da te ne bi bolel trebuh. A čas najinega druženja se je vse prehitro in nezadržno bližal koncu. Izkoristil sem ga za še zadnje poslovilne, slastne poljube, ki so se mešali z vonjem po hlevskem gnoju v zraku, katerega so okoliški kmetje nedavno natrosili po polju. Nejevoljno sem poškilil proti roju nadležnih mušic, ki naju je že vso pot nevljudno zasledoval in krožil okoli naju. V hipu kratkotrajne brezčasnosti, med opojnostjo trenutkov strastnih poljubov, sem nehote pomislil na mojo violino, ki jo je nekoč pohodila in strla stara mama, ko se je napila mentolovega likerja in postalo mi je žal, da pred nesrečnim in neljubim dogodkom na glasbilo nikoli nisem mogel zaigrati akordov ljubezni tebi, moja draga Adelaida. Pa nič ne de, ko bova prišla v mesto, ti bom kupil ogromen zavitek pokovke. Ko sva se vračala proti mestu, sva izpulila vse obcestne kamne, ki so označevali pot. Obljubila si, da boš še prišla.

Ula Košir SANJSKI IN SAMSKI

»Žiga, koliko si že rekel, da si star?« je vprašala, medtem ko sva se sprehajala po obali, pobarvani z zadnjimi sončnimi žarki tega večera. »Osemnajst,« sem hladno odvrnil. Sirena. Točno taka je kot punce, o katerih mi je govoril brat. Sirena je tip dekleta, ki stalno sprašuje isto, tako izsesa iz tebe vse najmanjše podrobnosti in te pripravi do tega, da se res noro zaljubiš. Nato dobi drugo žrtev in te zapusti. Sirena je punca, ki ima fante samo za zabavo. In jaz, ki še nikoli nisem imel dekleta, se ji ne bom pustil ujeti. Ne in ne. Ampak res je čudovita. Kar ne morem je nehati gledati. Toda to bo samo simpatija z morja. Konec. Ne bo izvedela, da sem osemnajstletni devičnik, ki še vedno dopustuje s starši. Do apartmajev sva molčala. Nato sem ji rekel, da grem spat. Brez pozdrava ali poljuba. Te ljubezni je konec. Še vedno je ne morem nehati gledati, kako odhaja. Prekrasna je. Ampak to je vse. Ona je sirena. Zaloputnil sem vrata svoje sobe. Še dva dni in se vrnemo domov. Kot vsako leto dopustujemo na Hrvaškem. Letos je kriza, ker je covid situacija. Če vprašaš mene, je to skoraj socialna izolacija, ne le obvezna fizična distanca. Vsi so stalno zategnjeni. In povsod vidiš samo maske. Ulegel sem se na posteljo, dolgčas. V sobo je prikorakal moj leto dni mlajši brat Tilen. Moralo bi mu bilo biti ime Casanova. Je pravi magnet za punce. Seveda, saj je postaven športnik. Jaz pa sem mali piflar, ki v prostem času zabija minute z igranjem računalniških iger. »No, mulo? Kaj je s tvojo malo?« je zategnil usta v nasmeh. »Mah, imel si prav, tipična morska sirena,« sem zagodel in zavil glavo v odejo. »Ti pa res nimaš sreče, imam boljšo idejo zate, računalničar,« se je še vedno pritajeno smejal Tilen. »Ustvari si Tinder profil, tam bodo punce kar padale nate!« Pogledal sem ga izpod odeje, kot da mi je na glavo padla skala. Nisem za te fore, pa kdo bi si iskal punco na tak način. »Izgini!« sem zakričal in mu vrgel blazino v obraz. Čeprav ideja sploh ni slaba za tako obupane kot sem jaz. Bom prespal in premislil. »Torej,« je začel Tilen, ki se je sveže spočit pretegoval ob meni, ko sem zjutraj kepasto sedel na stolu, kot da bi imel mačka. »Najprej se zavedaj, da imajo punce na teh profilih veliko lepše slike kot so v živo.« Ja, odlično, res ne vem kaj so filtri, bravo Tilen. Naredila sva moj Tinder profil. Žiga, sanjski in samski, 18 let. Kdo bi si izmislil bolj bolan opis kot moj brat? »Glave bodo padale!« se je še vedno režal Tilen. Ta opica se vedno smeji. Potegnil me je na balkon in v hipu je nastalo najmanj 10 fotk. »Ničkaj seksi,« je pristavil. »Kaj, če si sposodiš kar mojo fotko, mislim brez obraza, samo radiatorčke na trebuhu?« Jaz sem molčal. Tako ali tako se mi je zdelo vse že brez smisla. Ne vem, ali bom ta profil sploh uporabljal. Brat mi je dejansko posodil

svojo sliko. V naslednjih 10 minutah sem že dobil ponudbe za klepet. »Žiga, ta Lana je res huda! Odpiši ji kaj!« je bil navdušen Tilen. Zvečer sem se dejansko spravil odpisovat Lani. Ne vem, kaj me je prijelo. Ni le zgledala v redu, tudi pameti ji ne manjka. Pravzaprav se pogovarja čisto sproščeno. Tilen mi bo zavidal. Žiga, car si! In v naslednjih pol ure doživim šok. Povem ji, kje dopustujemo. Tudi ona je na počitnicah. Dragi moji, in to samo 20 minut pešačenja stran od našega apartmaja, če Google Earth ne laže. In želi, da se jutri dobiva. In jaz si tudi. Toda kako naj v enem dnevu iz svojega maslenega telesa naredim izklesano telo, kot je Tilnovo?! Ona je stoprocentno padla na mišice. Ubil ga bom. Zakaj mi je podtaknil to sliko? Ah, če mi je nebi, mi Lana itak ne bi pisala. Nič, kaj naj? Saj s Tilnom si glede na obraz nisva tako različna, torej, če me jutri zamenja na zmenku, in jaz začnem delati na liniji, potem mogoče še kaj bo iz tega. Toda ali tega kozla sploh lahko spustim na zmenek s tako nežno damo? Ampak, nimam druge možnosti. On bo zagotovo za. Moram mu samo še priporočati, kaj naj obleče. Jutri ob šestih, blizu Konzuma v centru. Dobro. Zagotovo bo za. Minute tečejo počasi, kot da se je zataknila ura. Pet čez šest je. Tilen je odšel s kolesom. Zdaj sta se zagotovo že dobila. Srce mi razbija. Imam vedno slabši občutek. Kaj če bo vse zasral? Ali pa, da se bo zaljubila vanj? Mah, ne vanj! Ne v Casanovo! Ona je punca na mestu. Ne pada na njegove mehke fore. Nimam kaj, tja moram. Gledal bom od daleč. »Oči, sposodil si bom tvoje kolo, ker je Tilen vzel mojega!« sem zakričal, medtem ko sem skoraj poletel po stopnicah apartmaja. Oči je nekaj zagodel, me ne zanima. Zdaj gre za urgentno stvar. Zadeva je vedno bolj resna. Če moja telepatija deluje, potem je veliko več možnosti, da je Tilen zafrknil stvar in ne bom imel druge, kot da Lani povem resnico. Tam sta! Pred Konzumom. Še vedno. Skril se bom za grm in opazoval. Zdi se, da pogovor kar lepo teče. Toda Tilen stoji nevarno blizu nje. Kaj se dogaja? O, NE! Zdaj jo je poljubil. O, NE! Ona ga je klofnila. ODHAJA! »Lanaaaaaa!« se nisem mogel zadržati. Komična scena, izza grma lepotico po imenu kliče nek zamaščen lik z očali. Polom. Lana se je obrnila. »Kdo si ti? Kako me poznaš?« je odvrnila. Ah, kakšne lepe temne oči ima! Mislim, da sem za minuto zastal z odprtimi usti. »Jaz … jaz sem Žiga,« sem zajecljal. »Ti … ti si pijan,« je rekla Lana in odšla vsa jezna. Mislim, da mi ni verjela. Tilen je skomignil v daljavi. Ubil ga bom. Zdaj pa res. Lastnoročno. Približal se mi je. Jaz mu nisem dal le klofute, kar debelo zaušnico sem mu prisolil. Nato sem se obrnil in odpeljal s kolesom. Tilen mi je sledil in se drl za mano: »Oprosti no, Žiga! Lana itak ni za stvar …«. Spakirali smo in odhajamo nazaj domov. Vozimo se v avtu. Tilen mi je včeraj povedal, da je Lana večja od njega, kar pomeni, da tudi od mene in

da to ne pomeni nič dobrega. Vseeno sem se zaljubil. Ko smo se ustavili pred križiščem je šla mimo. ONA! Zagledala me je v avtu. Nasmehnil sem se in pomahal. Ona je zmajala z glavo in mi pokazala sredinca. Kako ognjevita je! Odslej sem se odločil, da ne bom več uporabljal skoraj lažnega profila na Tinder-ju. Jaz sem za zmenke v živo. Do takrat pa bom sanjsko samski. Vpetek sva se dobila z Markom, ker je minilo 10 let od valete in bi bilo treba doreči glede razrednega piknika. Govorila sva o sošolcih, češ kdo je šel kam in kdo ima otroke, na koncu pa sva večino časa posvetila Perotu, ki je umrl leta 2018. Najbolj pretresljiva ni bila njegova prerana smrt, saj smo že v osnovni vedeli za tisti šum na srcu. Bolj naju je pritegnila neka zgodba iz zadnjih let njegovega življenja, ki je po naših krajih krožila zgolj v fragmentih, in sva vsak pri sebi že dolgo vlekla na ušesa, da bi jo lahko kdaj sestavila v celoti. Zdaj sva oba delila, kaj sva slišala, tako da se nama je s skupnimi močmi prvič uspelo dokopati do naslednje zgodbe, ki je še zmeraj mestoma pomanjkljiva, a vsaj nekoliko razloži dogodke: Ko se je Pero vpisal na srednjo gradbeno v Mariboru, se je spoprijateljil z nekimi drogeraši, ki so ga vpeljali v svoj posel. Eno leto je preprodajal, dokler je nekega dne izgubil robo. Ker ni želel plačati izgubljenega, je drugo skupino obtožil, češ da jih je videl, kako so mu kradli. S tem je zanetil spor, ki se je končal s tem, da so Perota surovo pretepli in je pristal v bolnici, prijatelja pa do smrti zabodli. Pero se je vrnil v naše kraje in preostanek leta ni stopil iz hiše. Postopoma je nehal jesti, tako da je zdravnik predpisal pregled pri

Aljoša Toplak ZGODBA O PEROTOVI GASTROSKOPIJI

gastroenterologu, ta pa je predpisal tisto kočljivo gastroskopijo. Ko bi zdravnik vedel, kaj je s tem storil, posega seveda ne bi predpisal. Kajti tistega dne so se šele začele Perotove edinstvene muke. Zvečer je legel v posteljo in si skušal podrobno predstavljati, kako bo tista stvar potekala: kako bo široko odprl usta, kako mu bo zdravnik v grlo vbrizgal protibolečinsko tekočino, kako mu bodo v usta zarinili cevko s kamero, kako mu bodo rekli naj pogoltne, kako bo goltal, kako se bo dušil, kako mu bo srce divjalo, kako mu bo hrbet zalil pot, kako se bo zvijal na operacijski mizi s solzami v očeh, kako bo čakal, da to stvar izmaknejo, čakal, čakal, čakal … Vso noč se je vročično obračal na mestu in ko je skozi špranje spuščene rulete posijala jutranja svetloba je sklenil, da bo poseg najtežji izziv njegovega življenja. S tem se je začela Perotova peklenska rutina; mislil je namreč, da če si vsak dan podrobno predstavlja potek dogodkov, bo tistega dne pripravljen. Če namreč gre skozi vse možnosti, ga ne bodo mogli z ničemer presenetiti. Zanimivo je, da se je na tem mestu poslužil nekega magičnega razmišljanja, kar je mnogo kasneje iz njega izvlekla psihologinja. Menil je namreč, da če bo mislil o slabih stvareh, bo to povzročilo, da se ne bodo zgodile. Kot da bi bila skrb ščit, ki bi kar sama od sebe varovala. Tako si je vsako noč podrobno predstavljal vse mogoče komplikacije: en dan se mu je cevka zataknila v grlu, da so jo izvlekli na silo in mu strgali glasilke, drugi dan so jo porinili predaleč in mu preluknjali želodec, spet tretji dan je doktor dobil nujen klic in so Perota pustili, da se je ure in ure dušil na operacijski mizi, in čakal, čakal … In tako potem vsako noč … Spet in spet in spet … Ko je nastopil dan gastroskopije, se Pero ni prikazal. Kakšen teden zatem se je dogovoril, da mu pošljejo nov datum. S tem si je pridobil več časa. Vedel je namreč, da pol leta ni dovolj, da bi si predstavljal vse, kar gre lahko narobe. Nekoč je nekomu povedal, da je gastroskopija v resnici drevo, ki meri v višino pet minut, pri dnu je zgolj eno deblo, proti vrhu pa se razveja na tisoč strani. Če je želel splezati do vrha, je moral spoznati vsako vejo. Po nekih govoricah naj bi sorodnica v kuhinji Perotovih staršev naletela na kupe in kupe člankov, ki so obravnavali vse od splošne teorije gastroenterologije pa do konkretnih poročil komplikacij pri izvajani gastroskopiji. Te bi naj Pero prebiral pozno v noč, potem pa legel in si predstavljal, da je žrtev vseh mogočih zapletov. Gotovo je vsaj to, da je nad Perotovo posteljo res visel plakat anatomije grla. Tako naj bi stvari potekale od enega do dveh let, nihče ni popolnoma prepričan, saj najprej o posegu ni nikomur povedal, in so vsi mislili, da je pod stresom zaradi tiste zadeve z drogeraši. Vse do zadnjih mesecev, ko je kot obseden govoril zgolj in samo še o gastroskopiji. Začela ga je obiskovati

psihologinja, ki je izvlekla del zgodbe, potem pa se je nekaj dni pred končnim datumom zgodila tista odpoved srca in so klicali v ambulanto, češ da tudi tokrat ne bo prišel. Na pogrebu je bilo polno ljudi, nekaj sošolk je jokalo. Ko sva z Markom sestavila zgodbo, sva nekaj časa sedela v tišini. Vprašal me je, kaj si o vsem skupaj mislim. Takrat sva se začela z neko morbidno radovednostjo spraševala o tem, kako dolgo bi se stvar vlekla, če ne bi Pero umrl. Bi še danes vsak večer ležal v postelji in simuliral poseg? Bi lahko človek tako preživel vse življenje, v krogu? In, ali je pošteno reči, da se je na koncu izognil gastroskopiji? Ali pa je prav nasprotno bolj od kogarkoli drugega spoznal naravo posega? Sramujem se brezbrižnosti tistega pogovora, s tistimi neumnimi vprašanji. Misli mi je zbistrilo šele to, kako je po najinem srečanju zgodba zaokrožila in se na razredni piknik vrnila vsa izmaličena in sovražno nastrojena proti Perotu. Vsi se namreč napačno lotevamo te zgodbe. Poanta ni ta, da bi nas pripeljala do nekega filozofskega uvida, niti ta, da bi se navduševali nad njeno absurdnostjo ali, po mnenju nekaterih, komičnostjo. Naj vam ponovno povem zgodbo, da boste resnično videli človeka v njej. Tokrat bo daljša, saj sem zbral že mnogo dejstev. In verjemite mi, da ko jo bom povedal v tretje, bo še daljša. Naj pa vnaprej opozorim na poanto; Pero ni nikoli umrl, preprosto postal je zgodba. Če ga pogrešate, se torej vrnite sem k mojim zapisom in nikamor drugam, ker ga tam ne boste prepoznali. Dokler so vaše oči na teh besedah, je z nami. Zato hvala, da zdaj krožite z nama. Odvrtimo zgodbo od začetka.

Mojca Petaros ZNAMENJA

»Kateri je bil tvoj prvi tatu?« je vprašal Stefan. Sedeli smo na tleh balkona, kjer smo preživljali večino skupnega prostega časa, odkar nas je pandemija zaprla med stene stanovanja in klavrno prekinila našo študijsko izmenjavo. Težko se je bilo odpovedati granadski movidi, a tudi doma se nisem mogla pritoževati nad družbo. Adrian je ošinil svoje s tetovažami prekrite roke. »Nisem prepričan,« je rekel. »Kako lahko pozabiš nekaj takega?« sem bila presenečena. Zarežal se je. »Samo hecal sem vaju,« je rekel. Pokrčil je levo nogo in si za trenutek zavihal hlačnico, da sva s Stefanom videla znamenje na njegovem gležnju. »Tale je bil prvi,« je ravnodušno rekel in spet stegnil nogo. »Mimogrede, a sta vedela, da je Travis Barker dejansko izgubil svoj prvi tatu? V tisti nesreči z letalom se je tako močno ožgal, da sploh ni več viden.« »Pojma nimam, kdo je Travis Barker,« sem odvrnila. Adrian me je pogledal narejeno ogorčeno. »Aje on tvoj vzornik za tetovaže?« ga je vprašal Stefan. »Tip ima tatuje tudi po obrazu.« »Ne, saj, tisto se tudi meni zdi že pretirano,« je odgovoril Adrian. »Ko mi zmanjka prostora po rokah, nogah in hrbtu, bom nehal.« »To pa je olajšanje,« sem rekla, le napol v šali. »Ampak – vrnimo se k zanimivejšim vprašanjem. Adrian: nisi rekel, da mora imeti vsak tatu nek globlji pomen?« Z glavo sem pomignila proti njegovemu gležnju, ki nama ga je pravkar pokazal. Šlo mi je na smeh. »Ko si si za vse večne čase vtetoviral pogrizeno jabolko, nisi ravno sledil tej logiki.« Adrian se je popraskal po zatilju. »Bil sem mlad … in neumen, okej? Pri šestnajstih sem si ga naredil. Šel sem mimo studia in nagonsko stopil noter. Takle ogrizek je bil prvi med predlaganimi motivi.« Skomignil je. »Pomen tega tatuja je moje najstniško uporništvo. Mama je ponorela, ko ga je videla.« Vsi smo se zasmejali. »Kdaj si pa ti dobil prvi tatu?« sem vprašala Stefana. S prstom je šel čez črke, ki so mu krasile desno podlaket. »10. avgusta 2016,« je odgovoril. »Star sem bil dvajset. Za bratov osemnajsti rojstni dan sva se skupaj šla tetovirat, vsak svoj najljubši verz.« »Pa ti?« Adrian me je radovedno pogledal. »Jaz nimam nobenega tatuja.« »Kako ne?« Prijel me je za roke in jih zasukal, kot bi na njih iskal sledove črnila, ki ga ni bilo. »Niti enega? Mislil sem, da so ti všeč.« Preden sem spoznala Adriana, nisem bila ravno oboževalka tatujev. A po nekaj mesecih skupnega življenja mi je že priraslo k srcu vse, kar sem lahko povezovala z njim. »Saj veš, da nameravam v policijo,«

sem rekla. »Tam tetovaže niso dobro sprejete.« »Saj si lahko vtetoviraš kaj majhnega,« je predlagal Stefan. »Nekam, kjer ne bo vidno, ko boš v uniformi.« »Na primer semle,« je rekel Adrian in stegnil roko proti mojemu trebuhu. Ostro sem ga pogledala. Dobro je vedel, da je tisto moja šibka točka za žgečkanje. Zasmejal se je, a me vseeno nehal izzivati. »Ne vem … V bistvu si ne morem predstavljati, da bi bilo kaj takega, kar bi vse življenje rada nosila na svoji koži,« sem rekla. »Ah, daj no, gotovo obstaja kaj dovolj pomenljivega,« je bil prepričan Adrian. Stefan ga je podprl: »Pa tudi, če ti čez dolga leta ne bi bilo več všeč, bo pač spomin na to, kar si nekoč bila. Spomini trajajo večno.« »Torej je dogovorjeno,« je rekel Adrian. »Takoj ko bo spet mogoče, te s Stefanom pospremiva k tetovatorju.« Začela sem ugovarjati, a me je Stefan prehitel: »Za začetek gremo lahko v Albaicin. Saj veš, tam ti na ulicah nudijo tiste tipične maroške tatuje, ki so začasni, z barvilom iz kane. Tako boš dobila občutek, ali ti je všeč, in če boš za, si boš kasneje lahko vtetovirala kaj trajnega.« Mislim, da sem takrat sprejela Stefanov predlog, vendar nisem prepričana. Od tistega dne nisem več razmišljala o tatujih. Toda Adrian ni pozabil: takoj ko se je mesto spet odprlo, me je zvlekel v Albaicin, arabsko četrt v Granadi, kjer zdaj stojim pred starejšo žensko zagorele polti, ki se mi spodbudno smehlja. »No, si se odločila?« me vpraša Adrian. Stefana ni z nama: zaradi dru žinske situacije je rezerviral prvi možen let in se takoj, ko je bilo mogoče, vrnil domov na Poljsko. »Recimo tule,« dotaknem se desnega zapestja. »Nekaj majhnega …« »Morda kak napis v arabščini?« mi poskusi predlagati. Ideja ni nujno slaba, glede na to, da gre za tradicionalno maroško umetnost, a šla bi proti lastnim stališčem, saj mi grejo na živce turisti, ki hočejo po vsaki ceni spominke v nerazumljivih črkopisih, samo zato, ker izgleda eksotično. Domačini se včasih norčujejo iz takih obiskovalcev in jih nalašč opeharijo, tako da … »Čisto preveč razmišljaš,« zastoka Adrian, ker mu še vedno nisem dala odgovora. »Saj sploh ne gre za pravi tatu. Ni treba, da je pomenljiv …« Ozrem se po njegovi porisani koži in se nenadoma domislim. Pogled mi zdrkne navzdol, vse do njegovega levega gležnja. Stopim k starki in ji pomolim zapestje. »Una pequeña manzana, aquí,« rečem. Ko to sliši, me Adrian nejevoljno pogleda, vendar ne ugovarja. Tudi tetovatorka nima posebnih pripomb. Pogodiva se za ceno in nato se spravi na delo. Na koži čutim prijetno žgečkanje. Sploh ne gledam, kako nastaja moja prva tetovaža. Moj pogled je ves čas uprt v mojega spremljevalca.

Adrian misli, da se norčujem iz njega. Vendar ni čisto tako. V tem trenutku si bolj od česarkoli na svoji koži želim imeti nekaj njegovega. Pa čeprav vem, da gre le za neumno zaljubljenost, ki bo prej ali slej zbledela. Tako kot črnilo na mojem zapestju. To mi da idejo. Ko bo zadnja sled tatuja z jabolkom izginila z moje kože, bom nehala hrepeneti po njem, sklenem. »Koliko časa se obdrži tak tatu?« vpraša Adrian v španščini. Pogledam ga. »Apenas unas semanas,« mu odvrne Maročanka. Adrian mi končno vrne pogled. Je razumel? Vnjegovih očeh opazim tisto hudomušnost, ob kateri moje srce ne more ostati ravnodušno. Ne, to ni mogoče. On ničesar ne ve. Ko se lesket njegovih oči razširi čez cel obraz in mu usta ukrivi v moj najljubši nasmeh, mi srce z glasnim razbijanjem da vedeti, da sem že prepozna. Samo nekaj tednov? Nikoli mi ne bo uspelo.

Mateja Mohorko GVERILA

Iz zavetja teme opazujem ogromno plovilo, ki pristaja v bližini. Pozorno spremljam vsak najmanjši gib. Zdi se, da so tujci. Upajoče pomislim, da še niso slišali za nas. Shrambe so že več dni prazne in nujno moram priskrbeti hrano za preživetje naše družine. Ozrem se po svoji skupini. Vsi so popolnoma pri miru, le tu in tam trzne kakšna mišica v pričakvanju ukaza za napad. Misli mi odtavajo k zgodbam o prednikih, ki so živeli svobodno na prostem. Takrat nas ni nihče preganjal, bili smo del skupnosti. Vse do tiste usodne bolezni. Kdo bi vedel, zakaj je nas prizadela najhuje. Verjetno bi se našla povezava z našo genetiko. Ogromno nas je umrlo. Preživele so začeli preganjati in pobijati v strahu, da smo kužni. Prijel se nas je sloves prekletih. Umaknili smo se v podzemlje, zgradili mesta v temi in se na površje odpravili le še po hrano. Naša mala skupnost živi na podeželju ob morju, kar je sreča v nesreči. Ni nas tako veliko, da bi vzbujali pozornost. Hkrati pa ne dobimo pogosto priložnosti za preskrbo s hrano. Oddahnem si. Zagotovo so tujci. Vsi so zapustili plovilo in, kot kaže, niso pustili nobenega stražarja. Tudi nobenih preprek in pasti ni videti. Še pomirjajoč vdih in … Ukažem napad! Urno plezamo po vrveh na palubo. Nikjer ni nikogar in kaže, da se

še nekaj časa ne bodo vrnili. Prijatelj se previdno odpravi proti polno obloženi mizi. Lačen je, vem, a najprej moramo poskrbeti za družino. Siknem. Pozornost takoj preusmeri name, jaz pa odločno pomignem proti shrambi in ostalim, ki že pridno odnašajo stvari. Dobro se bomo lahko založili. Pomežikne, prikima in oba se priključiva skupini. Čas za gostijo bo kasneje, na varnem. Pogled na čokolado me ohromi. Že tako dolgo je nisem okusila. Nekateri otroci je še videli niso. Danes bo pravi praznik. Meso, kruh, sir, celo nekaj slanih prigrizkov se najde in izgine v našem rovu. Ponosna sem na to skupino. Dobro smo opravili. Na zadnji poti se ustavimo ob polno obloženi mizi. Vsak si je zaslužil hiter prigrizek. Sama budno spremljam obalo in morebiten povratek sovražnikov. Naši trebuščki so le delno polni, a po tednih stradanja nihče ne zmore več kot nekaj grižljajev. Oddahnem si, ko so vsi varno na kopnem in slišim, da so pričeli s prenašanjem nabranega po dolgem hodniku do naših shramb. Nameravam se jim pridružiti, a moj nos ujame vonj čokoladne torte. Očitno so imeli na plovilu zabavo za rojstni dan. No, tudi mi smo jim pripravili posebno presenečenje. Grenko se nasmehnem in zagrizem v sočno pecivo. Čokolada je res moja šibka točka. Čez jezik se širi omamna sladkoba in v užitku zaprem oči. V tistem trenutku pa nečloveški krik: »AAAAAA! Podgaaanaaaaa!« Planem z mize, kot strela švignem po vrvi in izginem v razpoki. V zavetju teme se ustavim in nagajivo pogledam nazaj. Samo človeški mladič je. Ostali so še dovolj daleč, da me niso videli. Naš vhod je skrit v polmraku in, po sreči, nihče ne bo verjel mulcu. Krivi bodo seveda begunci, ki taborijo nedaleč stran. S tačko poberem z brčic zadnjo drobtino čokoladne torte, potisnem pred luknjo nekaj večjih kamnov in se zadovoljno odpravim domov. Za nekaj časa se bo za vsak slučaj potrebno potuhniti, a shrambe so polne in življenje, s polnim trebuščkom čokoladne torte, se mi zazdi prav lepo.

Nagrajena kratka zgodba Literarnega natečaja Spirala 2021

MAN RUNS (Človek teče) Milan Lamovec - Didi