Neke stvari bi bilo gotovo bolje pustiti tam, kjer se zgodijo. Razumsko mi je to popolnoma jasno in načeloma temu pravilu vedno sledim. Tokrat nisem. Vdihnila sem in počasi izdihnila. Vhodna vrata so se zaprla za menoj, obstala sem v tihem mračnem predprostoru. Stene je pokrival opaž iz temnega lesa, s katerega so visele temačne slike in rogovje že davno ustreljene jelenjadi. Povzpela sem se po stopnicah, prekritih s temno preprogo. Dišalo je po prahu, ki ga že dolgo nihče ni počistil. Z vsakim vdihom mi je suho in dražeče polnil nosnice. V prvem nadstropju se mi je zdela tema še gostejša. V spominu sem slišala njegov rahlo hrapav glas, ko mi je pojasnjeval, kje naj ga najdem: desno, mimo velikega ogledala in do konca. Srce mi je divje bílo, nisem vedela ali zaradi stopnic ali vznemirjenja. Mimogrede sem ujela svoj odsev v ogledalu. Črna obleka je mojemu obrazu vzela barvo. Velike temne oči so gledale vame, kot da ne bi bile moje. Brez trkanja sem vstopila v sobo na koncu hodnika. V polmraku, ki ga je razsvetljevala samo mala namizna svetilka, je sedel za mizo ob steni in pisal. Ko sem zaprla vrata, se je vzravnal. Še vedno sede na stolu se je počasi obrnil. V presenečenju so se mu razširile oči. Vstal je. Visok in oblečen v temna oblačila je nekoliko zasenčil
47
svetlobo, vendar ne dovolj, da mu ne bi videla obraza. Spogledala sem se z njim, z njegovimi očmi, v katerih tokrat ni bilo oranžnega leska. Namrščil se je, kot da ne bi vedel, koga gleda. Komaj zaznavno je odkimal. V resnici se nisva poznala. Videvala sva se drugje, večina ljudi je tistemu svetu rekla sanje, vendar je bil za nekatere veliko bolj oprijemljiv od tega, vsakdanjega sveta. Nisem verjela, da bo delovalo, ko je predlagal, da bi se srečala v resničnosti. Besedo resničnost je izgovoril poudarjeno in rahlo posmehljivo. Najbrž niti sam ni bil prepričan, da bo vžgalo. Rad je eksperimentiral. In izzival. Ni se premaknil. Njegov pogled je drsel po mojem obrazu. Podoben je bil slepcu, ki me tipaje spoznava z blaznicami prstov. »Fräulein?« je vprašal z oklevanjem v glasu. Nikoli prej ga nisem slišala govoriti nemško. Beseda mi je za hip vzela sapo. Tuja in hladna je pomenila utelešenje mojih strahov. Njena formalnost je v sebi nosila razočaranje in še nekaj, česar nisem znala opredeliti. Ponižanje? Odrinila sem jo, še preden bi se mi zasidrala v misli. Bilo je čudno, kot da ne bi bil on, ampak nekdo drug, različica njega z enako podobo in drugačnim bistvom. Ko sem tam onkraj ležala z njim na črnih rjuhah, ni tako govoril, klical me je po imenu. Zaprla sem oči in v spominu za trenutek videla svetlobo neštetih sveč, vzorec v temno rdečih svilenih tapetah
PROZA: Zgodba
Ana Vidmar
FRÄULEIN
