Helena Zemljič
ANALIZA SVETLOBE I. Romeo ni mislil ničesar ko je rekel Juliji sonce Bil je oblačen dan in nebo je bilo modro Ko rečem modro pomislim na dotikanje vesel ob morsko gladino kako se delajo valovi in galebi lovijo vmesne okruške svetlobe ki se jim nato lepijo na krila Če bi besede bile peresa bi bilo leteti prenevarno Romeo ni mislil ničesar ko je stopil na vrt ob mesečini Sence so delale krošnje mogočnejše kot so bile sredi popoldneva in nekje daleč so valovi grabili v nov zaliv Na koži začutim ščegetanje sončnih žarkov kako me žarčijo rdeče da se vidi do kosti in se mi pretakajo ribe in galebi jih kljuvajo da ostane samo kopica oči Če pogledam zelo natančno vidim za soncem majhen odtis Na njem samo zelo veliko imen in nobene besede
7
POEZIJA
II. In mislil je sonce Odboj svetlobe v možgane da se razpršijo barve Kaplje dežja ki se slišijo na strešnikih in steklu okna ko se nanj rišejo nedokončane pokrajine Sonce ki žge ki noče nehati ko ga prosiš za špranjo sence Sonce ki kriči v glasovih nočnih živali Nedefinirano visoko in pomešano v pohoto
