Dragan Mitić
PROZA: Pravljica
VRABČEK BRBLJAVČEK Bilo je pred davnimi, davnimi časi. Ne ve se točno kdaj in kje, a zgodilo se je zagotovo in zares. Enostavno vrabček ni imel časa, da bi še zapisal z nežnimi nožicami v prah, kdaj je srečal imenitnega sokola. Malo zaradi tega, ker je vedno bil v gibanju in nekam hitel, a malo tudi zaradi strahu. Vrabčki se pač že od nekdaj zelo bojijo sokolov. A ta sokol je bil drugačen, zelo star in veljal je za prijatelja vrabčkov: ni jih preganjal, celo ščitil jih je in opozarjal na druge nevarnosti. Takoj, ko je vrabček zagledal sokola na vrhu posušenega debla in prepoznal, da je to ta prijatelj vrabčkov, je začel hitro brbljati: »A veš? Poslušaj, to ti pa moram in moram povedati, takoj! Poslušaj ...« »Kaj mi boš pa novega povedal?« ga je umirjeno povprašal sokol. »Ja, to, da je tvoj ...« je hotel vrabček kar nadaljevati, a ga je sokol ustavil. »Počakaj malo. Odgovori mi: ali je to, kar hočeš povedati, čista resnica? Se je to zares zgodilo?« ga je z višine vprašal sokol. »Kako naj pa to vem, nimam pojma, tako čivkajo nekateri vrabci, najbrž je res, lahko pa, da tudi ne,« odgovori začudeno vrabček. »Aha, vidiš. Torej sploh ne veš, ali je to res, pa bi vseeno kar naprej nosil? A je vsaj nekaj dobrega v tem, kar mi hočeš povedati?« ga je že rahlo jezen vprašal sokol.
76
»Kje neki, popolnoma nasprotno, saj zato sem ti hotel povedati ...« se spet zaleti vrabček. A ga je sokol takoj prekinil: »Ustavi se. Ne boš govoril naprej o nečem, kar niti ne veš, ali je res, in v čemer tako ali tako ni nič dobrega. Ali je lahko za kogarkoli vsaj koristno?« »Ne, kje pa, sploh ni, niti malo!« je veselo izbrbljal vrabček. »A vidiš! Vprašaj se malo, zakaj bi meni ali komurkoli povedal nekaj, kar ni res, ni dobro, niti ni koristno? A samo zaradi brbljanja?« je ostro zaključil sokol. »Hm, imaš prav, če pomislim. Jaz sem vrabček Brbljavček. A kako to, da si ti tako pameten? Da vse to veš? Kako ti je ime?« ga je vprašal vrabček povsem začudeno. »Jaz sem sokol Sokrat, enako kot moj oče in moj dedi in vsi dediji od naših dedov. Še od časov, ko je najstarejši med vsemi imel za gospodarja Sokrata, pravega modreca. Hvaležen, da je zanj uspešno lovil, mu je modrec dovolil, da je čez dan prebival na njegovem omiljenem drevesu in poslušal, kaj je učil svoje učence. Vse, kar je sokol slišal, je prenašal svojim otrokom in oni spet svojim, tako da znam danes tudi sam povedati kaj modrega. Zato nikoli ne brbljaj o tem, kar ni res, ni za nič dobro ali za kaj koristno!«
